—   167   —
Novičar iz slovanskih krajev.
Od sv. Antona v Slov. goricah na Štajar-skem. Lepo slovesnost smo obhajali tukaj 16. t. m. Blizo farne cerkve stoji v majhni kapelici, po našem v Križu, iz kamna krasno izsekan kip sv. Janeza Ne-pomučana, svetnika blazega spomina med severo-slavjan-skim narodam. Ravno je preteklo sto let od nja stavljenja, ktere prilike čast. g. fajmošter Juri Kos te r-vein niso zamudili, stoletni spomin slovesno obhajati. Strel in zvonjenje je že zjutraj za rano visoki praznik celi okolici naznanilo, iz ktere je tudi privrišalo več jezer ljudstva; Bo<r pa nam je dodelil dan, kakoršnega se letos nismo imeli. Ob pol desetih se sv. rešnjo telo v dolgi procesii prenese k okinčani kapelici sv. Janeza, ktero je spremilo mnogo mašnikov iz bližnje okolice in krasno ovenčanih deklet v beli opravi, ki so milo slovensko pesem v slavo Jezusu popevale. Pri statvi je bila velika sv. masa ; po evangelji so verli domorodec gosp. dr. Lovre Vogrin tako goreče pridigovali,   da
vsako serce je bilo globoko ginjeno. Zahval niča nar Vikšemu je končala slovesni spomin. Kar pa je še visoki svetek povzdignulo, je lega sv. Antona, visoko na griču stoječ kakor čuvaj Slovenskih goric z nar lepšim dalekovidom po celi okrajni; pa tudi ganljivo so bili sli« sati glasi za to priliko sostavljene pesme v slavo sv. Janezu, ki so jo slovenske pevke milo popevale. Memo grede opomnim, da se tukaj, akoravno komej 2 milji od nemške meje, pri božji službi le slovensko popeva, v šoli pa razun nar potrebnešega nemškega le v slovenskem jeziku uči; zato pa tudi šola, ktera še ni dolgo golo nemška je brez vsega sada bila, začenja lepe mladike poganjati.
Temu popisu lepe slovesnosti še pristavim, da le« tošnja dolga zima in zmladletni merzli viharji v naši okolici niso ne polju, ne drevju, ne tersu škodovali, tudi rež, ktero je po Dravskem in Murskem polju ve« čidel zima vzela, se po naših gričih lepo kaže. Merzel vihar pa je nam to dobroto storil, da je kebre in go-sence, kterih se je že sred aprila veliko prikazalo, tak pokončal, da sedaj skoro ni duha ne sluha od njih. Tak je Bog hudo k dobremu vernul; pričakujemo tadaj, ako huda ura nas prihodnje ne doleti, v naših lepih sado-nosnikih razun jabelk, ktere za letos morebiti zavolj lanjske preobilnosti počivati hočejo, lepega sadja, v vinogradih sladkega vina in po njivah gotovo zlo potrebnega kruha dovelj.                                                J. K.
Iz Dolenskega. Spet se je pot odperla na Goro k zamaknjeni deklini. 13. maja grem za rana ko je 3 ura bila od Novegamesta po cesti, kar se vezna vrata neke hiše tik ceste odprejo, in 12 žensk zvervi na cesto,. „Kam pa greste?" jih vprašam. „K zamaknjenemu dekletu na Goro", mi odgovore. „Od kod pa ste? — na dalje velim. „Od Brešc — mi reko. ^Skoda" — nastavim govor na dle — „za vaše stopi-njice, ki jih po takih potih delate". wKaj bo škoda"— mi reče okoli 16 let staro dekle — wtam bo še veči terpež, morebiti v večnem ognji". — »Bog moj" — si mislim — „da si ljudje nauk od večnega ognja tako dobro zapametijo, pote pa mu uiti tako smešne nastavljajo la Vera nas uči, da je Božje razodenje tako izveršeno , da „ko bi angelj z nebes prišel, pa kaj dru-zega učil, naj bo preklet". Ako je temu tako, kako morejo potem kristiani kako božjastno deklino popraše-vati za duše na unem svetu? Čudni zapopadki morejo v nekterih glavah rojiti od Bitja vsih bitij. Kdor ima oblasti zoperstaviti se tej gerdi izpaki, je milo prošen, v imenu človeštva dopolniti svojo dolžnost.          —o —
Iz Kalca 17. maja. Pred 2 letoma smo po pravici tožili, da je Teržaška cesta tako slaba, da ni bilo varno se memo visocega voza peljati, ker jih je dosti prekucnjenih semtertje ležalo. Letos pa je cesta boljša, in le to se žaluje, da ni bila taka pred 20leti. Železnica se nam scer bliža; vunder se mi zdi, če tolikanj poprav, tolikanj zidanja, tolikanj Berbircov in drugih delavcov na cesti vidim, da ne bojo še tak kmalo hlaponi po Krasu bobneli. Marsiktero delo je pa res prav potrebno, ker se ve, da je Teržaška cesta slabo sozidana. Ako vidimo pri Dilicah dva taka klanca, da je vsak voznik, posebno v gerdem vremenu ali kadar je cesta posuta, prisiljen priprege najeti, — ako vidimo, da gre cesta čez Btermi klanec skozi Štorjo, namesto da bi šlav od Sinadolske lokve prek hriba na levi strani nad Štorjo proti Sežani, si moramo misliti, da so nekdaj cestarji le gostivnic iskali, naj so že bile na gričih ali v dolinah! Kdor pa je cI6 Reško cesto med Zagorjem in Knežakom, ali pa un-kraj mostiča pod Globovnikom sozidal, je bil serdit sovražnik ravnin, ali pa je le v nebesa silil. Prav umno pa je, da eadaj skušeni rojak, g. Dragotin Dokaat,
—    168   —
cesto oskerbuje , ki dobro ve, kaj da je Kras in koliko kamnja in truda da Teržaška cesta potrebuje. Nadjamo se, da za naprej se ne bomo na cesti prekucovali, posebno ker ima oskerbnik dobre pomagavce in še dobro dosti kamnja.
V svojim sostavku 12. t. 1. zagledam zvezdico in vprašaj častitiga vredništva; drugi pot bom na vprašanje odgovoril. Danes le to od Babudra povem, kar se je med nami zgodilo in nobenega vprašaja *) ne potrebuje: Leta 1828 vgrizne stekli volk v Petelinja h, na Pivki, župana Žafrana, nekega C i ca iz Munj, nekega laškega tkavca, in dve ženski. Pridši do Hrašuja blizo Postojne, napade nekega Skerjanca In nekega mladen ca iz Zagona. Hudo ju rani oba, le vender ga premagata in ubijeta.
Obe Peteliuski ženski ste vpričo zdravnikov v Postojni stekle in umerle; ravno tako tudi Škerjanc in Zagonec doma. Laški tekavc je tudi umeri, Žafran pa in C i c, čeravno je volk Ciču nos proč in proč odgriznil, sta se oba ozdravila, po tem ko sta Babudrovo zdravilo užila. Cič še dandanašnji med nami hodi, in menile tudi do Ljubljane popotuje.
Vem, daboste sopet rekli: Bog ve, če bi bila Žafran in Cič tudi brez Babudroviga zdravila stekla? Ne jaz in nihče drugi tega dokazati ne more, ampak vender si vsak misli: beržeje de, kakor ne! Ce ste ženski v ravno tistim hipu vgriznjene stekle, ni skoraj dvomiti, da bi ne bila tudi Žafran in Cič stekla, posebno ker sta bila hujše ranjena kot ženski. In če tudi sam dobro vem , da ne Žafran ne Cič nista bila že stekla, ko sta Babudrovo zdravilo vžila, vender pa sta se stekline obvarovala, — in kdor me stekline obvarje, je rešnik mojega življenja! ##).
Pet lepih dnevov nam up sopet en malo povzdigne. Bog daj vsaki tretji, četerti dan gorkega dežja, in ži-tarji bodo kislo gledali!                                   Miroslav.
Iz Ljubljane. Pervi velki zbor nove gojzdnar-ške družbe bo v Celovcu od 1. do 5. rožnika. — Kmetijska družba Krajnska se je z eno delnico (akcio) s 500 fl. vdeležila napovedaniga Dunajskiga društva za napravo novih kmetijskih orodij in mašin. — Danes (2o. maja) je prinesla neka Ipavka perve letošnje češnje v Ljubljano; pa vsih ni bilo več kot za 4 kraje.— Praznovanje svetiga leta se je za Krajnsko deželo začelo 17. maja in bo terpelo do 20. junia. — Ruski car je na Dunaji med vojake veliko cekinov razdelil. Nek Krajnc — konjek v polku, ki ima ime po Ruskem
*)   ? ?                                                                  Vred.
**) Prav ljubo nam je, da ste Babudrovo zdravilo zoper steklino (besnico) očitno sprožili, da pride na beli dan, kar je dolgo  časa med ljudstvom le na tihem bile.
Da se pa resnica prav spozna
Je čuti treba dva zvona. Tedaj nam je tudi prav drago bilo, da smo te dni iz Notranjega nek drug zdravnišk spis prejeli, kteri mirno in točno po skušnjah pretresa sostavek, ki je bil v hvalo Babudra naznanjen v 39. listu »Novic«. Kavno sedaj, ko se tolikanj o steklini sliši, je pravi čas: Babudrovo zdravilo po gotovih skušnj ah vpričo zdravnikov poterditi in ga po tem v občjo rabo vpeljati po celem svetu, — ali pa, če se v gotovih skušnjah ne poterdi, to očitno naznaniti, da se mu določi mesto zraven tistih zdravil, ktere širokoustno nekdaj hvaljene, počivajo sedaj v stari šari. Ker Babuder, kakor zvemo, ran ne zmiva, ne spira, ne žge, kar je za pokončanje strupa pervo in nar važniši opravilo, je njegovo ravnanje celo nevarno, ako človek od steklega psa po-paden zamudi to. — Drugo pot bomo natisnili omenjeni nasprotni spis in tako »sine era et studio« tudi od druge strani pretresli Babudrovo zdravilo, zvediti resnico.
Vred.
caru — je včeraj pisal svoji  sestri v Ljubljano,   da je dobil od čara Miklavža 30 cekinov.