Štev. 5. V Ljubljani, 1. velikega travna 1903. Leto IV. V Rim. Xn letos spet pred Veliko nočjo zvonovi so naši odšli, odšli so tja daleč na topli jug, tja v Rim iz naše vasi. In hiše se bele dvigajo kraj šumnih in hladnih rek, in ves zelen je od samih cipres peneči se morski breg. Po zraku so jasnem plavali tja daleč, čimdalje bolj, pol bili zvonovi veseli so in žalostni bili so pol. Pa žalostni kaj ne bili bi? Za njimi domača vas, pred njimi svet dalek in prostran, in mrtev njih sladki glas . . . Pa kaj veseli ne bili bi? Pred njimi svet dalek, prostran, nad njim pa velik in solnca bogat, prelep, čim lepši dan. Zeleno polje na vse sirani, vse polno vasi in mest, med njimi širokih je nebroj in gladkih in belih cest. In hladna drevesa jih senčijo, in rože vzpota cvetó, in tam se ljudje izprehajajo, vsi srečni, presrečni tako! In oleandri v nebo kipé, citrona na veji gori, in oljčin vonja tihi gaj — nad vsem pomlad hiti . . . Ah, Bog, kako je prekrasno to! In Rim, ta večni Rim, in cerkve njegove, palače vse, sedanjost, preteklost z njim! Kaj ni ves ta čudoviti svet v pravljici le zrastel kje? Kje je lepoti začetek tu, a kje so ji šele mejé? . . . A naši domači zvonovi so molčali, molčali samo, in bilo tako jim čudno je, tako nekako hudó . . . In dvigne jih nevidna moč na dalek pot nazaj, in ko so zagledali našo vas, vsi srečni so bili tedaj. Iz belih je domačih lin spet plaval veseli njih glas: Veseli ta glas nad našo vasjo, pod njim pa vesela vas! K. Gaug/. 98 ne- Tfičja svafba. Sinica se drobna »Ci, ci, pa zakaj ne, je v gaju možila saj snubec košat si !« in ženina z glaskom »»Na svatbico k nama, veselim vabila: sestrice in bratci!«« »Ci, kdo-li popelje V kožuščkih rdečih z menoj se k poroki in v svili in v cvetju v svilenem kožuščku so rajali ptički na topol visoki? v veselem obje t ju. Prinesla bom dote Penica — družica mu v hišo obilo, je bila nevesti, konopelj iti jederc kraljiček bil s t riče k prelepo število.« in godec je zvesti. Prižgolel je snubec Koline so jedli, k nevestici zali: medico so pili, »Aj, ne bi li meni črez tri dni veselo ročice podali?« šele se ločili. C. Logar. Ob potočku. Sredi vrb potoček jasen v jutro žubori, ob potočku v tihih mislih deklica sedi . . . „Včeraj pravila je mama, da je dvakrat tri let minilo, kar je prišla bela žena k nji. Jn prinesla ji je mene v hišo brez strahu, pa je rekla, da me našla je v potočku tu .. . Oj, potoček jasnočisti, čuj me, čuj me zdaj: Daj, prinesi s sabo bratca enega mi vsaj Sredi vrb šumi potoček kot bi trdil ji: „JCmalu, kmalu ga prinesem, deklica ti, ti! . . ." Cvetko Staviti. V svet. Spisal F. Palndk. |aj pa bo v božjem imenu; gospod župnik je tudi že obljubil svojo pomoč." Tako je dejal oče Smuk, in njegov devetletni sin Joško je bil odločen za šolo. Mati je odšla v kuhinjo, da pomije posodo od večerje in na tihem si je brisala solze. Ločiti se je morala od svojega ljubljenčka, vse leto ga ne bo videla. Ta večer niso več govorili o tem. Joško je že legel, saj bo moral jutri zgodaj vstati in gnati na pašo. Naj bo, saj ne bo več dolgo. V mesto pojde, v šolo, in študiral bo, postal bo velik gospod, veliko bo zna! in učen bo — morebiti še bolj kakor gospod učitelj, morebiti še bolj kot gospod župnik ... To ga bodo gledali njegovi sovrstniki, ko bo prišel domov, on pa jih bo pogledal tako od strani in mislil si bo: „Kaj boste vi, kmetiške butice, jaz, jaz, ki sem študiral in mnogo vem in sem učen . . ." Živo si je slikal življenje v mestu, saj je že slišal, kako lepo je tam, same lepe velike hiše in cerkve; ljudje so lepo oblečeni — videl je že nekoč meščane na počitnicah. Tudi on bo odslej stanoval v lepih velikih hišah; hodil bo lepo mestno oblečen in pa beli kruh bo jedel, če se mu bo zljubilo, še celo potice. — Jošku so se kar sline pocedile, saj je tako rad jedel beli kruh in pa potice. Joško je mislil še nadalje o dobrotah, ki ga čakajo v mestu, mislil je in mislil, potem pa zaspal. „No, ti lenoba, Sivka že muka, in Rjavka je nepotrpežljiva, vstani brž in ženi past!" S tem pozdravom ga zbudi drugo jutro oče. Joško si pomane zaspane oči, vstane in se opravi — ne pozabivši jutranje molitvice — in odrine na pašo. „Sivka, Rjavka, Liska — hej !" In šli so . . . Joško se je razgovarjal s kravicami in jim razlagal svojo srečo, živali so odmulile tupatam šop trave, ga modro gledale, z ušesi pa odbijale sitne muhe, ki so jim sedale po glavi. Joško pa je pripovedoval o mestu, o šolah, o učenosti in o belem kruhu. Na pašniku je pustil krave, legel in mislil. Koliko bo sedaj videl sveta, ki ga tako rad gleda, rad bi vsega prehodil in pregledal. Vedel je že, da se svet ne jenja tam za hribom, kjer se malone dotika neba in kjer ni nič več videti dalje. Vedel pa je, da se svet v resnici nikjer ne stika z nebom, zato bi pa rad šel in videl ves ta veliki svet. In sedaj pojde . . . Gledal je svet okolo sebe, gledal ta kos svojega življenja in zdelo se mu je vse malenkostno, nizko, majhno in pretesno. Saj se človek še obrniti ne more pošteno. Videl je ta kos svojega življenja in čutil je, da je vse, kar je doživel doslej, tako neznatno. Poletel bi rad višje, dalje, tja, odkoder prihaja zjutraj solnce in tja, kamor izginja zvečer. Tja bi šel in vse bi videl, vse vedel, tu pa je vse tako majhno in tesno . . . Te cvetke, da, časih so mu ugajale, rad jih je nabiral, saj ni vedel, da cveto še kje drugje. Ko pa je slišal o palmah in cvetovih z velikimi pisanimi listi, mu vijolice, marjetice in zvončki niso bili več po volji. Vse preponično, premajhno. Saj je poznal celo cvetove, ki jih je odtrgala kravica, a jih ni hotela použiti — še nji niso bili povšeč. Vse je bilo tako nizko in majhno. On pa si je želel velikega, svetlega sveta z visokimi palmami in s cvetovi pisanih listov . . . In v vsem tem ozkem svetu je živel Joško toliko časa, celih devet let — seveda, niso mu dali z doma. In kakšno je bilo njegovo življenje? — Pošiljali so ga v šolo, kjer se je pač odlikoval, in pošiljali so ga past krave. Na paši se ni družil mnogo z drugimi pastirji; ležal je vznak, roke pod glavo, gledal kos modrega neba nad seboj in mislil o svoji bodočnosti, o drugem svetu, ki si ga je slikal v tako jasni luči, da je izginila domača vasica s svojimi travniki, njivami in pašniki v nji kakor kresnica pred veliko solnčno lučjo. Gledal je vedno tuj svet — domači pa se mu je primrzil. In kako je sovražil tiste, ki so mu dozdaj branili stopiti v ta tuji svet, poln svetlobe in solnca. Sedaj pa, ko je bilo odločeno, da pojde v mesto, sedaj jih je ljubil, jih objemal in se jokal od radosti. Starši in gospod učitelj in župnik so mu ustanovili srečo. Hvaležen jim je bil in rad jih je imel. Sedel je in gledal na to rodno grudo, na to svoje preteklo življenje — in obraz mu je preletel nasmeh, pol vesel, pol pomilovalen. „Hej, Sivka, Rjavka, Liska — hej, ali še niste site? Ala, pojdimo!" In šli so. * * * Še en teden je pasel, potem pa nikoli več. Lepo jutro je bilo, ko sta se odpravila z očetom v mesto. Mati ju je spremila do konca vasi; prekrižala je še enkrat Joška, ga objela in poljubila, potem pa ga pustila sama z očetom. Dolgo je še zrla za njima, Joško se je obrnil in videl jo je, kako si je otirala solze. Čemu? On se ni jokal. Saj je šel z doma v boljši svet, kaj zato, če se je ločil sedaj od domačih, saj se še vidijo. In ko bo velik in učen gospod, vzame še očeta in mater k sebi v veliki svet, poln luči in solnca — hvaležen jima hoče biti, saj 101 Hg- sta ga ta dva spravila od zemlje, kjer mu je bilo vse premajhno in pretesno . . . Visoki topoli ob cesti so šumljali in si šepetali o dečku, ki so ga spravili od sreče in ga iztrgali materinemu naročju. Vrgli so ga ven iz hiše z dobrim namenom, in on jim je rad odšel z doma. Saj je bil sedaj srečen in vesel. Star topol je pa pravil, kako je pozneje prosil deček, ki je že zrastel v velikega, učenega gospoda, naj ga sprejmejo nazaj v hišo, nazaj domov, kako je trkal na vrata in rotil od zunaj domače, da je on tudi domačin. Mati je stala pri oknu in ga gledala. Solzila se je in ni poznala sina, ki je odšel v svet in se vrnil, obdan od luči in solnca. Solzila se je in ni sprejela tujca — sina. Tako je pripovedoval stari topol, vrhovi so završali, kakor bi hoteli svariti Joška ali pa mu podeliti svoj blagoslov . . . Joško pa je koračil poleg očeta, ki mu je naročal, naj bo priden in naj se rad uči in rad sluša. On ali pa mati se bosta že oglasila kdaj pri njem. Joško je vse obljubil. Stopal je zamišljeno, veselo in srčno poleg očeta in ni slišal pripovedujočega topola. Živa Velika noč. Spisal Ivo Trost. ešičkov Tine je bil nekaj dni pred Veliko nočjo z očetom v Ljubljani. Prodala sta kravo s teličkom, in kupec je stisnil Tinetu v pest dve dvojači, ki sta v njegovem srcu zbudili preraznovrstne želje, kakršnih ne bi izpolnilo niti sto dvojač. Tine bi bil najsrečnejši človek, ki bi kupil vse — najrajši kar celo Ljubljano. No, tako nespameten ni bil, pa tudi dvojač ni imel dovolj. Izbrala sta z očetom pred škofijo majhne orglice, nekaj sladkarij, svetel pipec in — dvojač ni bilo več. Moral se je zadovoljiti samo s tem, kar je videl prvič v deželnem stolnem mestu ob Ljubljanici. Mnogo, mnogo je videl Mešičkov Tine Veliki teden v Ljubljani — videl celo bližnjo Veliko noč, ki je priromala v njegovo rodno vas šele štiri ali pet dni pozneje. Tine je namreč imel doma mlajšega bratca Vladka, ki še ni hodil v šolo, pa tudi v cerkev samo z materjo, držeč se je za predpasnik. Vladko se je tudi grozno bal vojakov-varuhov pred božjim grobom. Neizrečeno se je pa veselil Velike noči, ali da povem naravnost : velikonočnih jedi. Ko mu je Tine povedal, da je videl v izložnem oknu v mestu lepo rumenkasto pripravljene gnjati, nadevane klobase, pečene potice s širnim kolačem in lepo pisanimi pirhi, tedaj je vzkliknil bratec ves navdušen : „E, tam je pa že Velika noč; naš Tine jo je videl." Mešičkova mati so poslušali Vladkovo modrost in sinka poučili, da je ta praznik največjega pomena za vse ljudi, ki smo z grehom izgubili nebesa. O Veliko noči se veseli našega rešenja — s Kristusovo smrtjo na križu — celo prebujena priroda v novi pomladi. Vladko seveda ni mnogo umel tega: zanimale so ga velikonočne slaščice, in po sili je hotel vedeti, koliko jih letos speko mati, pa kakšne bodo, kolikšen kolač in koliko pirhov dobi on in kdaj jih bo smel pojesti. „Vladko, Vladko !" mu zaprete mati, „ali ne veš, da je davno, davno na mojem nekdanjem domu živela dekla, ki je trdila, noseča poln jerbas blagoslovljenih jedil Veliko soboto iz cerkve: Brez našega jerbasa, ki ga imam sedaj-le na glavi, pa bi ne bilo k nam Velike noči. — Kaj se je zgodilo? Na poti skozi gozd domov so ji hudomušni škratje, skakljajoči po brstečih hrastovih vejah, pobrali iz jerbasa ves „žegen" in pustili samo lepo pisani prt. Pazi Vladko, da se tudi tebi ne zgodi taka nesreča!" Sedaj bi bil dečko rad slišal kaj več o škratih, pa mati so imeli dovolj opravila s poticami in kolačem. Tudi se je zdelo Vladku, da se pripravlja gnjat in nadevan prešičji želodec za praznike. Pa vse to da bi pobrali škratje, a? Zvečer na postelji je premišljal, kake nedozirne posledice bi imela samo zanj taka nezgoda. V duhu je že gledal vse pripravljeno, celo steklenico vina in posodico za olje in kis, za sol in poper, skodelico s kislim hrenom, v kolač zasajena kar dva noža, par kuhanih klobas in par lepih pirhov. Vse je molče vabilo: „Pridi, uživaj, duša krščanska!" A tedaj, glej kleka! Kakor povabljeni se približajo kar štirje škrati s svetilnicami, pa tudi velikanskimi vilicami in drugo pripravo, da pobašejo Mešičkovim letošnji „žegen", ki ga je Vladko 103 n- imenoval kar Veliko noč. To se mora ubraniti, pa veljaj, karkoli. Sam se je dvignil na perutih, ki so mu zrasle ta hip, dvignil prav na vrh polne steklenice in povedal usiljivim gostom, da je Velika noč nekaj drugega, nekaj, kar so mu razložili mati, a Mešičkove potice z ostalim „žegnom" so pa tudi nekaj drugega. In to je poudarjal vztrajno ter prepričevalno. Zaman ! Škrati so se ozirali tako poželjivo po slastnih jedilih in dobri pijači, da bi bili najrajši vse použili kar z očmi. Za Vladkove ugovore so bili prav gluhi. Začel je klicati na pomoč vse pomočnike in pomočnice, tudi mater in Tineta in očeta. Žalost, bridka žalost po izgubljenih slaščicah mu je napolnila srčece, da bi se ga usmilil mrzli kamen. Nagloma je sestavil, kolikor je mogel dobrega za bodoče dni. Tudi molitvic ni zabil. In glej! Gnjat sama oživi ter se postavi škratom v bran; celo klobase zasučejo leseno kopico proti sovražniku, kolač dobi tudi oči in ogromna usta, celo noži so obrnili svoje glave s topimi očmi nasproti škratom. Steklenica z vinom se je jela sama sukati, in kupica poleg nje je cepetala kakor Vladko poleg matere v cerkev. Združenim močem štirje škrati niso bili kos. Umikali so se vedno bolj proti durim, a za njimi zmagujoča vojska — naravnost skozi duri in še naprej. Vladku se je krčilo srce: prej je kazalo, da mu Veliko noč pojedo škrati, sedaj pa da mu oživela uide sama. Začel je vpiti na ves glas in na vse grlo, da je prebudil Tineta, mater, očeta, deklo in preplašil celo mačko s peči. Slednjič se je predramil tudi sam in izpoznal, da je le — sanjal. opeva kras pomladnih dni, opeva kras vrtov, poljan, pozdravlja ta pomladni dan. In rožni vonji vstajajo, s sladkostjo zrak napajajo . . . Ve, nežne misli z zemskih tal. kdo vas v življenje je pozvali -A.h, nežne misli, vstajajte, po vrtih se spreliajajte. Zbudite želje n^i sladke in radost vlijte mi v srce! Svimi zeleni gaj . . Šumi zeleni gaj, šumi, Bogomila. ßjubezen. JCčerka : Ojuba mamka, kaj ti dem: Večje ni mi sreče kot je poleg moje, glej, mamice ljubeče. •Ako k meni stisneš se, k tebi se privijem, takrat slast največjo jaz, zdi se mi, da pijem. Mama: Ojuba hčerka, srce je J~i si, ljubka, meni to, srečno tudi meni, kar je solnček zemlji, v blaženosti se topi le naslanjaj name se, mi neizrečeni. tesno me objemlji! Jii pri meni kraj srca vekomaj ostani: Mojega srca ljubav čuva te in brani. Leon Poljak. Skrb in Smrt. Igrokaz v dveh dejanjih. Po 1. Božiču za oder priredil Juraj Pangrac. Osebe: Sv. Peter in Pavel; Skrb, uboga starka; Smrt ; dva dečka: Tince in Janko; stric Marko; hlapec Jaka; sosedje. Godi se pri Skrbi nad vasjo. Prvo dejanje. (Pozorišče : Za veliko, lepo hruško siromašna koča. Pred kočo je postavljena klopca.) 1. prizor. (Mrači se. Sv. Peter in Pavel prihajata h koči v jutrovski obleki, s torbo črez ramo in palico v roki.) Sv. Peter. Še tukaj poizkusiva. Če pa naju še tukaj odpode, potem pa prenočiva pod milim nebom. Ne boj se, Pavel! Zemlja bo nama zrahljala posteljico, in travica bo naju odela. In Oni, ki golobčkom daje zavetja, bo gledal na naju s skrbnim očesom, in varna bova pred zvermi. Sv. Pavel. Prav govoriš, Peter! Pa poglej, ta hiša je videti siromašna. Streha ji je slamnata in vsa razdrta. Skoro bi ne verjel, da biva v tej hiši živa duša. — Ali jaz sem upehan, upehan; dalje ne morem. (Omahne na zemljo.) Sv. Peter. Potolaži se, brate! Tebi moram izprositi grižljaja kruha in par požirkov vode ter kak kotiček pod streho, če grem prav križem sveta za njim. (Naglo stopi h koči ter potrka na duri. Venkaj pride Skrb.) Skrb. Kaj bi rada? Pr'zor" Sv. Peter. Če Boga poznaš in moliš, privošči nama, ljuba žena, kak kotiček v svoji hiši, da se odpočijeva od dolgega pota in da bova vsaj pod streho. Slabo vreme je zunaj. Dozdaj ni naju nihče hotel pod streho. Skrb. Tako je, tako! Siromaka dandanes vsak izpod strehe tira, ko bi ga tudi videl v največji pqtrebi in sili. — Ostanita le tukaj. Kar imam, to vama rada dam; česar pa nimam, tega vama tudi dati ne morem. Sv. Pavel (prišedši bliže). Midva sva popolnoma zadovoljna, da naju pustiš le pod streho; saj drugega ni treba. Skrb. Odložita torej svoji torbi v kot in sedita na klop, povrnem se koj. (Odide.) 3. prizor. Sv. Pavel (Petru na uho). Ta je pa usmiljena, ta! Sv. Peter (bolj tiho). Siromaki so navadno dobrega srca, ker vedo, kako hudo je uboštvo. (Odložita torbi v kot.) 4. prizor. Skrb (s hlebom kruha in vrčem vode). .SV. Peter. No, povej nama, dobra žena, kako ti je ime, da te veva po imenu poklicati. Skrb (položivši kruh in vodo pred potnika). Skrb me imenujejo. — No, pa le jejta in pijta! Sv. Peter (vzame naglo hleb ter ga razlomi). O, hvala, hvala, dobra Skrb! Sv. Pavel (grabeč po kosih in držeč vrč v roki). Bog ti plačaj, usmiljena žena ! (Oba slastno uživata kruh in vodo.) Skrb. Kako bi vama rada malo bolje postregla! Da bi ne grizla suhega kruha, bi vama kaj rada dala kako hruško za prigrizek; ali moja hruška, dasi je jako rodovitna in polna, nima ni ene zrele hruške, ker to, kar dozori, hitro ljudje pokradejo. Sv. Peter. O, da si dala le kruha in vode; kako sva ti hvaležna! Sv. Pavel. Pa še prav zares! Tvoj kruhek je dober, kakor sam med in mleko. O, Bog ti poplačaj ! Sv. Peter. Skrb, s čim naj obdarujeva tvojo dobroto? Skrb. E, kaj bi tisto! — Saj nas veže vendar krščanska dolžnost, da pomagamo bližnjemu, če je v potrebi! Sv. Peter. Je že res to! Ali tudi midva bi rada kaj dobrega storila tebi, ki si dobra in usmiljena do naju. — Skrb, povej nama, kar hočeš, pa ti izpolniva. Skrb (naglo). Kako, kako si rekel? Kar hočem, pa mi izpolnita? Sv. Peter. Da, kar hočeš! — Viš, če imaš kako posebno željo, pa jo nama razodeni, in zgodilo se bo, kar želiš. Skrb (v zadregi). Hm, pa bo res tako? Sv. Peter. Res, res! Skrb. Hm, pa gotovo res? Tako gotovo, kakor je Bog v nebesih gotovo? Sv. Peter. Zaupaj, Skrb, in ne izkušaj ! — Kar reci, in zgodilo se bo po tvoji želji. Skrb. Hm, pa ko bi želela, da bi se izpremenila voda v tem vrču v vino; ali bi se? Sv. Peter. To je gotovo! Skrb. In ko bi še kaj več želela? -s* 107 <- Sv. Peter. Pa se bo še kaj več zgodilo! — Le zaupaj in povej! Skrb. Tak' tako ! (Premišljevaje.) Že-lim, že-lim, že-lim (naglo), da zgrabi moja hruška vsakega, ki spleza nanjo, da bi kradel sadje, in ga tako dolgo drži, da jaz pridem in mu dopustim, da zleze z nje. Sv. Peter in Pavel (se smehljajoč spogledata, kakor da bi hotela reči, da je vendar nespametno, da si ni Skrb kaj boljšega izvolila. Nato pa rečeta:) Naj pa bo tako! Skrb (vsa vesela). Ha, zdaj jim bom pa že pokazala tem tatovom tatinskim! Zdaj jim bom pa že pokazala! (Zavesa pade.) Drugo dejanje. (Drugi dan. Prizorišče kot v 1. dejanju.) 1. prizor. Skrb (z motiko na rami in s košaro v roki). Sveta moža sta odšla. Bog jima daj dobro! — Ko bi le tudi res bilo, kar sta mi obljubila! Eh, da imam tako malo vere! Gotovo se bo tako zgodilo, kakor sta mi obljubila, gotovo! Saj sta to sveta moža, poslanca božja; in kar taki rečejo, je res, kakor da bi pribil. Eh, res bo, res! Hruška bo vsakega zgrabila, ta moja hruška, kdor bo splezal nanjo. — Pa moram iti malo po polju pogledat; treba bo že skoro za južino pripraviti; e, tri krompirčke, in moja južina je v kraju ! — Ko pa pridem s polja ... Ko pa pridem s polja — ha-ha-ha-ha! — tedaj bo pa že vpila kaka sraka tatinska na hruški! O, le vpije naj, ha-ha-ha-ha! — o, le vpije naj, da seji razklenejo čeljusti! O, le vpije naj, ha-ha-ha-ha! (Odide.) Tinče (ki je tačas, ko je starka govorila, prišel, da bi kradel hruške; ko pa zagleda Skrb, se skrije za grm ter kuka izza grma nanjo. Kadar se ona obrne proti grmu, ta naglo počene; sicer pa vedno škili preko grma na hruško. Ko pa Skrb odide, steče pred hruško.) — Zdaj (se udari ob koleno) je pa dobro ! Skrb je odšla na polje! Le urno na hruško, da poberem, kar je zrelega! (Spleza na hruško. Veje ga zgrabijo. Prestraši se.) Kaj pa to? Uh-no ! — Jejhata! Jejhata! Jejhata! — Doli, doli! — U-jej! Doli, doli! — U . . . (joka in kliče „doli!") 2. prizor. Janko (priteče). Tinče, Tinče, ne vpij tako, starka te bo slišala, je šla na polje. — Kaj si se zbodel, kali? — Vrzi mi par hrušk doli, vrzi! — Ti si pa res znorel ! (Spleza na hruško. Veje ga zgrabijo. Silno se prestraši.) Kaj pa to? Uh-no! — Jejhata! Jejhata! Jejhata! — Doli, doli! — U-jej! Doli, doli! — U . . . (jokata oba in kličeta „doli, doli!" — „Pomagajte, pomagajte!) 3. prizor. Stric Marko (pride in zlasa dečka, ki za trenutek obtihneta.) Lej ju, nesramnežev! Nimata doma kaj jesti? (Roka se sprime dečkovih las. Prestrašeno.) Kaj, ali je začarano? — Jpka, Jaka, pomagaj! (Zdaj vpijejo vsi trije, stric Marko in oba dečka, vsak po svoje.) 4. prizor. Jaka (z bičem). Da si še ti tat! Sram te bodi! Doma ti gnijejo hruške, pa greš tej siroti krast! (Udari z bičem po Markovem hrbtu.) Sram te bodi! (Bič se sprime hrbta, in Jaka ne more stran.) — Kaj pa to? — Hm, ali je začarano? — Kljukčev stric, pomagajte, pomagajte! (Kliče na pomaganje.) 5. prizor. (Na to strašno vpitje prilete sosedje, a nobeden se ne upa k drevesu, ampak vsi se čudijo in prekrižujejo in strme čakajo, kaj bo.) 6. prizor. Skrb (z jerbasom in motiko. Ko zasliši vpitje, obstoji in pogleda na hruško; kakor da bi ne videla prav, dene roko nad oči in še enkrat pogleda. — Oči se ji zasvetijo, veselje jo navda, ko vidi na lastne oči, da se je zgodilo, kar je tako želela, in kar sta ji obljubila sveta moža. — Odloži jerbas in motiko. Kažoč na hruško, vzklika vsa iz sebe:) Viš jih, viš jih ! (Med smehom prikoraca do hruške, venomer nanjo kažoč in govoreč: „Viš jih, viš jih!") Sosedje. Skrb, usmili se jih, veliko trpe! Skrb. O, le trpe naj; zakaj mi pa kradejo sadje. (Proti hruški.) Viš jih, viš jih, ha-ha-ha-ha! Jaka. Poslušaj, Skrb, drugače je. Zjezilo me je, veš, da krade še ta starina, stric Marko, ki ima doma na koše hrušk, pa sem mu jo primazal z bičem. Tvoje hruške so mi toliko mar kot lanski sneg. H, menda toliko si bom pa še prislužil, da se bom preživel s poštenim delom, h! Skrb. Verjamem. Jaka, ti si pošten. Hruška, spu-sti ga! Jaka. Ali me še drži? — Nič več! — Bežimo! (Zbeži on in nekaj sosedov.) Stric Marko (jezno). Grda baba, ti si čarovnica! Sosedje (se spogledajo). Čarovnica je, čarovnica je! Stric Marko. Grda baba, kaj pa mene ne izpustiš? Saj nisem medved, da bi moral biti ukovan tukaj-le pred teboj ! Reci naglo, da me hruška izpusti, da bom rešen, čarovnica grda! Skrb. O-ho! Boš moral že malo drugače govoriti, ljubi stric Marko, če boš hotel rešen biti! Stric Marko. No-ja, h ! Ta dva, ki sta hruške kradla, sem malo zlasal, pa me prikleplješ semkaj ! Skrb (zase). Že lepše govori! (Stricu.) No, pa naj bo, saj vem, da si poštenjak, hruška, spusti — ga! Stric Marko. Tako, zdaj sem prost! Ta baba je čarovnica! (Zbeži.) Sosedje. Ta baba je čarovnica! (Zbeže.) Skrb (dečkoma). Hruška, če sta oba kradla, pa oba drži, pa naj oba visita! (Janka spusti hruška, da lopne na tla.) T inče m Janko. O-jej ! Skrb (kažoč na Janka). Ta je dober, ta ni kradel. Janko (pobirajoč se s tal). Teta, ljuba teta, povejte, recite, naj grem domov ! Skrb. Pa mi boš še hruške kradel, a? Janko. Nikoli, nikoli več! Skrb. Pa mi boš še na hruško plezal, a? Janko. Nikoli, nikoli, nikoli več! Skrb. Tak' pa pojdi zdaj ! Janko. Tak' pa pojdi zdaj ! (Zbeži.) Skrb (gre okolo hruške, kimajoč z glavo). No, vidiš, vidiš. Lej, lej ! Ti si gori! — Tega bi pač ne verjela, tega bi pač ne verjela, da hodi tudi Ti-netovega Tineta Tine po moje hruške, da je tudi Tinetovega Tineta Tine — tat; nak, tega bi ne verjela, nak, ne bi verjela, ko bi ne videla na lastne oči! — Hruška, le drži ga! 'Fince. Oh, teta, spustite me doli ! Skrb. Kaj, da bi te doli spustila? O-ho, tega pa že ne! Če si gor lahko prilezel, boš že tudi dol; saj dol se lažje gre ko gor. Ali si me razumel? — Le visi na hruški, da boš vedel, kaj se pravi moje hruške krasti ; o, le visi ! (Hoče oditi.) Tinte. Oh, teta, ljuba teta, postojte, počakajte, vam bom nekaj povedal ! Skrb. Nič, le visi ! (Gre.) Tinte. Vam bom o hruški povedal, postojte, počakajte! Skrb. O hruški? — Kaj pa? — No, pa povej! Tinte. Teta, recite, recite: „Hruška, spusti ga!" Ne morem drugače povedati. Skrb. O-ho, boš še počakal! Le visi in sklepeči na hruški, in črni vrani naj ti izkljujejo tatinske oči! Tinte. Teta, teta, oh, ljuba teta! Vam bom kozo napasel, drv pripeljal, vode prinesel — — Skrb (obstoji). Kaj si rekel, vode prinesel? Tinte. Vode prinesel, drv pripeljal, kozo napasel! Skrb (tiho). Saj ni tako napačen ta Tinče, saj vem, da ni. (Tinčku). Lej, gori bi te pustila — Tinte. O-jej ! Gori pustila — Skrb. Da bi nič ne jedel — Tinte. O-jej ! Da bi nič ne jedel — Skrb. NiČ ne pil — Tinte. O-jej ! Nič ne pil — Skrb. Da bi te strašil tisti dimnikar ponoči — Tinte. O-jej, o-jej ! Skrb. Ki je oni dan zamrl — Tinte. O-jej, o-jej, o-jej! Skrb. Ali jaz sem tudi usmiljena, kar je prav. Tinte. O-jej! — A-ha usmiljena! Res je, kar je prav! Skrb. Boš drv pripeljal? Tinte. A-hm, bom ! Skrb. Kolikrat 7 Tinte. A-hm! HX 110 HS~ Skrb. Trikrat? T inče. A-hm, trikrat! — Teta, spustite me doli! Skrb. Saj lahko ležeš na kviško, v kreber! Tinče. A-hm! Teta, spustite me! Skrb. Boš kozo napasel? Tinče. A-hm ! Teta, spustite me ! Skrb. Kolikrat. Tinče. Sedemkrat! Oh, spustite me! Skrb. Boš vode prinesel? Tinče. A-hm ! Teta, ljuba teta, spustite me doli ! Skrb. Kolikrat? Tinče. Trinajstkrat. Oh, teta, spustite me vendar! Skrb. Pa v škafu? Tinče. A-hm ! Skrb. Ne v vrču ! Tinče. A-hm! Oh, teta! Skrb. Pa nikoli več na mojo hruško plezal? Tinče. Nikoli več! Teta, spustite me! Skrb. Pa nikoli več mojih hrušk pobiral? Tinče. Nikoli, nikoli več ! Oh, teta, spustite me doli ! Srkb. Pa nikoli več mojih hrušk jedel? Tinče. Nikoli, nikoli, nikoli več! Oh, teta, spustite me! Bom drv privlekel, kozo napasel, vode prinesel v škafu, ne v vrču . . . O-jej, teta, o-jej ! Spusti-te me vendar! Skrb. (zategnjeno). Hru-ška — Tinče. Oh, teta! Skrb. Izpu — Tinče. Oh, teta, ljuba teta! Skrb. Izpu-Sti — ga ! (Pri „ga" pade Tinče na tla. Črez nekaj trenutkov vstane, se ogleda okolo sebe in uvidevši, da je prost, vzdihne prav globoko „oh!" ter zbeži. Skrb vpije za njim.) Boš privlekel, boš napasel, boš prinesel — a? (Tinčeta pa že nikjer ni. Skrb vzame jerbas, sede h klopci ter začne strgati krompir.) 7. prizor. (Vrata v vežo so odprta.) Smrt (pride od zadaj v hišo in potrka na vežne duri). Skrb. Tukaj sem, tukaj ! (Smrt pride počasi pred kočo. Skrb se je grozno prestraši. Krompir ji pade iz rok. Skoči za nekaj korakov v stran.) Smrt je ! — Pome je prišla ! — (Pomišlja, gledajoč na hruško in Smrt. Hipoma se ji zjasni čelo. Naglo.) Pome je prišla. Ne dobi me pa ne ! (Stopi vesela k Smrti in jo preprijazno nagovori.) Dolgo te ni bilo, dolgo te ni bilo; o, da si le prišla, da si le prišla! Le kar sedi, da se dogovoriva. Smrt. (prav počasi in debelo). Ti si me tako mirno sprejela, in vendar se me drugi ljudje tako jako boje. Skrb. Zakaj bi se te bala, zakaj bi se te bala? — Dosti imam nehvaležnega sveta, pač si mi že dobro došla. Smrt. Prav, prav, starka! (Jo prime za roko.) Hajdi torej z menoj! Skrb (previdno se oprostivši Smrtine roke). Rada pojdem s teboj, toda izpolni mi poprej le še eno željo. Rada bi namreč še enkrat okusila svojih hrušk, ki so mi bile edino blago. Smrt. Ako ne želiš nič več, starka, pojdi drage volje ponje. Skrb. Oh, kako sem stara in slaba, kako neki zlezem na drevo, sosedje so pa čudni ljudje. Ali ne bi hotela ti tako dobra biti, da zlezeš na drevo, pa mi prineseš eno hruško? Smrt. To ti pa že storim. (Gre k hruški.) Skrb (gleda za Smrtjo. Ko pa ta spleza na hruško, se zasmeje Skrb vsa vesela, da je prekanila Smrt). Ha-ha-ha-ha ! Je že gori, je že gori ! — Hruška, zgrabi jo! Zgrabi jo in drži jo! — Ha-ha-ha-ha! (Zavesa pade.) 8. prizor. Smrt. Že tri dni sem na hruški, in ta zlobna starka me še ne spusti doli! Ubogi bolniki, ubogi strežniki! Že tri dni ni nihče umrl! Kaj bo, kaj bo? 9. prizor. Skrb (se prismehlja). Ali jo vidite? Ha-ha-ha! Zdaj pa le ruši staro in mlado, če moreš! Zdaj pa le pridi pome, ha-ha-ha-ha! Zdaj pa le pridi, če moreš! Smrt. Seveda, Skrb si, zato tako govoriš! Ali se ti ne smilijo ljudje, ki od skrbi že padajo; bolniki, ki umirajo, a umreti ne morejo, ker ni mene, da bi jih rešila? Skrb, spusti me, da jih že skoro rešim! Skrb. Ne bo nič, ne bo nič, le visi na hruški! Smrt. Spusti me doli, dam ti za to, karkoli hočeš. Skrb. Sem si mislila, da bo tako. (Smrti.) Viš, pustila bi te na hruški, da bi se posušila gori, in da bi ti krokarji izkljuvali tisto smrtonosno koso iz tvojih rok; toda vedi, tudi Skrb ima usmiljeno srce! Ali mi obljubiš, da ne prideš nikdar pome? Smrt. O, neusmiljena Skrb! Ali ti ni zadosti, da že dosedaj mučiš ljudi na svetu, ali jih moraš še naprej? O, Skrb, Skrb, ti si grozna! Skrb. Ne pomaga nič! Reci „da", ali pa „ne"! Smrt. O-jej, o-jej ! Kaj pa bo, če ne bom smela nikdar odvzeti ljudem Skrbi, če bo trla vedna Skrb Adamove otroke! Skrb. Mene ni volja čakati; reci „da", ali pa visi! (Hoče oditi.) Smrt. Počakaj, Skrb! O-jej, o-jej! Če pa že ni drugače, če pa že ni drugače, naj pa bo! Da, nikdar ne pridem pote! -S* 112 xs-~ Skrb. Ha-ha-ha-ha! Nikdar ne pride pome! Nikdar ne pride pome, nikdar, nikdar! — Hruška, zdaj jo pa le spusti! (Med smehom in ploskanjem z rokama, da je tako zvito ugnala Smrt v kozji rog, odide v hišo.) Smrt (zleze počasi s hruške in se postavi sredi odra. Jako resno). O, Človek ! Skrbi ubiti ali umoriti in odnesti s sveta sedaj nihče ne more. Imel boš torej Skrbi, dokler boš živ. Da ti bo pa ložje skupaj s Skrbjo živeti, zato — potrpi ! (Zavesa pade.) cKi~ h i-h i !