Učiteljski list
GLASILO »ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU«.
Izhaja 1., 10. in 20. vsakega meseca. — Uredništvo (slovenskega dela) in upravništvo v Trstu (15), Via Udine 35, 111. Hrvatskl dopisi naj sc pošiljajo na naslov: Vinko Šepič, nadučitelj u Buzetu. — Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskih društev v Trstu*, odgovorni urednik slovenskega dela Jože Pahor, hrvatskega dela Vinko Šepič. — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane Lir 24. Tekoči pošt. račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu
St. 22
V Trstu, dne 10. novembra 1924.
Leto V.
Po enem letu
Ko se je lansko jesen uvedla šolska reforma, se je dvignil po vsej državi manjši ali večji odpor proti njej. Način, kako se je uvedla, načela, ki so se ž njio' uveljavljala, nepredvidjane tehnične posledice, ki jih je imela njena izvedba, vse je razburjalo javnost kakor še ne prej katerikoli zakon pod «močno» vlado.
Z reformo osnovne šole ni bilo pri nas nič drugače. Dclločba o pouku v državnem jeziku je prišla nepričakovano in je razburila duhove. Reforma ni bila ni najmanj pripravljena v sporazumu s prizadetimi, se ni skladala z danimi obljubami o spoštovanju običajev v deželi in, kar je bilo najhujše, je zavrgla osnovni princip vsakega uspešnega pouka, ker je zavrgla materinski jezik kot učni jezik.
Poleg tega je prinesla reforma še vrsto drugih trdot, ki so zadele na levo in desno1. Ponižala je pravno učitelja, podrla praktično šolsko upravo in jo nadomestila z nečem, kar tega imena sploh ne zasluži, ter je odstranila, sledeč nekemu namišljenemu aristokratizmu, vsak vpliv ljudstva na šolo, na ustanovo, ki ga živo zadeva. Vse to ni napravilo šolske pre-uredbe simpatičnejše, ampak je zbujalo širok odpor.
Tako smo dobili lansko jesen obsežno gibanje v pokrajini, prvo, ki se je pokazalo v večjem slogu in ki je zajelo vse sloje in stranke. Oglašali so se protesti, predlagale so se peticije, sledile so preiskave, kazni, spori, časnikom pa, ki so nastopili proti gotovim določbam reforme, se je naprtila izvirna dvojezičnost. A šolska preuredba se je skušala vzdržati nespremenjena, vzlic nekaterim zagotovilom, da se kolikor toliko spremeni. Še le pozneje so se začele uvajati spremembe, ki pa so' za osnovnošolsko reformo! vse prej ko bistvene, zakaj ni se ublažil niti glasoviti četrti člen, niti se ni izboljšala uprava s tem, da bi se pritegnilo k njej ljudstvo, po modernem nazoru, da naj sestoji vsaka avtoriteta iz ljudske in vladne obenem. Stvari so šle svojo pot, pod železnim pritiskom določil, in ž njimi so šli uspehi in neuspehi.
Treba je bilo eno leto skušenj in posebno še: eno leto molka, da so se pokazale posledice, ki so jih nekateri sicer napovedovali, četudi so jih razmere še najbolje razkrile. Nič ni popol-
nega, in kar se je prej s silo tlačilo, je naposled toliko defektneje stopilo pred oči vseh. Če bi bila šolska preuredba v splošnem vzorna, bi se morda dale nekatere ostrosti zakriti. Ima pa preveč napak, da bi bilo lahko zavračati kritiko. Predvsem pa je ostal nje duh, iz katerega je zrasla, med tem ko so se razmere spremenile.
Tako vidimo1, po preteku enega leta njenega udejstvovanja, da se javnost ž njo ni pobotala. Učni jezik in odstranitev ljudskega sodelovanja pri razvoju šolstva sta danes dve neprehodni oviri za tukajšnje kraje, da ne govorimo o preganjanju učiteljstva, ki ga ljudstvo čuti kakor preganjanje sebe samega. Posebno vprašanje učnega jezika je danes prav tako pereče, kakor je bilo pred letom dni. Na vsej črti sili zopet na plan, to se čuti povsod in najbolj na skrajni periferiji stikov med starši in učiteljstvom. Čisto razumljivo, ker je ves pomen pouka za potrebe življenja baš v njegovem glavnem sredstvu, v učnem jeziku. Bilo bi drugače, če bi se vsi državljani preživljali v državnih službah in ne le neznaten odstotek.
Povsod se kaže, da borba za edino pravilno pedagoško in didaktično načelo učnega jezika ni ugasnila, ampak da se širi. Polno1 dokazov vidimo. Kjerkoli so imeli starši možnost, povsod so zahtevali, da se njih otroci poučujejo v materinem jeziku one male ure, ki jih dopuščajo predpisi. Čim bolj se bo državni učni jezik uvajal v ostale razrede, tem širje plasti staršev bodo pritegnjene v vrtinec, tim dalje bodo plale njih zahteve. Tako bo naposled vse-črez zainteresirano za stvar, ki postaja večja in važnejša vsled določb samih. Kakcr marsikaj druzega pri reformi, se gotovo tudi ta nje učinek ni predvideval.
Reforme prihajajo in odhajajo, zakaj le beg je večen. Ni mogoče reči, koliko življenja imajo določbe, ki so že pri rojstvu naletele na toliko odpora in ki se niso izkazale niti tedaj, ko se je zdelo, da jih zahtevajo vse potrebe časa. Kladivo dejanskih razmer bo neprestano padalo na nje in jih oblikovalo. Možno je le dvoje: ali se izkažejo edino pravilne in nespremenljive za nedogledno dobo, ali se izkažejo zgrešene. V poslednjem slučaju je le vprašanje časa, kako dolgo ostanejo, ker se morejo zrušiti ob prvem večjem pretresu.
Učenje talij, jezika
i.
Pošto se italijanski jezik za našu seosku slavensku decu ima smatrati tudjim, zato bismo mogli dati drugi natpis ovomc članku, naime: Tudji jezik u csnovnoj školi, ili kako da učimo tudjc jezike. Naše naime seosko jugoslovensko dete ne razumije i ne govori italij. jezika, za nj je dakle taj jezik, uopče rečeno, tudjim. A da li je potrebno i korisno da naše seosko slav. dete nauči «temeljito* o vaj njemu nepoznati jezik, o tomu ne čemo danas govoriti. Da od njega to «tcmeljito poznavanje* italij. jezika zahteva današnja naša nova država, to nam je dobro poznato; dapače ona zahteva i više: ona hoče i nalaže da ga naše slav. dete nauči dobro i bolje no svoj materinski jezik. To se razvidi odatle, što se reformom Gentilejevom ukidaju postepeno sve slav. škole u našim pokrajinama, koje se opet polagano pretvaraju u sasma italijanske navodno zato, da se naša mladež «perfektno» upozna sa italij. jezikom. Ali čim naša deca nemadu prigode uživati u školi pouku u materinjem jeziku, bez čega ne mogu upoznati i naučiti svoj materinski književni jezik, tim danom naša deca prestanu izučavati svoj narodni jezik, ne počimaju ga učiti pošto u njemu nemadu prigode govoriti, nemadu zgode slušati ga ni uživati plodove narodne književnosti svoga jezika — jer dete i u najnaprednijih naroda, ne če nit može upustiti se u čitanje svoje narodne knjige, pa ako se nje i loti, ne če je moči s razumevanjem i čustvom čitati. Čim neko dete naime ne če ili ne može da polazi narodnu osnovnu školu, time je osudjeno nesamo na neznanje, i neukost, pošto nema stvamog i jezičnog temelja i naobrazfee da čita s interesom i razumevanjem plodove svoje narodne književnosti.
Oteti nekome narodu dakle njegove materinje škole znači to oduzeti njemu i njegovoj mladeži sposobnost da čita svoje narodne knjige i novine; ne samo to nego i drugo, da naime uopče ništa ne čita ni u kojem jeziku.
Pošto, moramo to istaknuti, jedno je obiteljski, a drugo književni govor, Kučni, roditeljski govor jest najjednostavniji, pošto su i kučne prilike jedno-stavne, jednolične. Roditeljska kuča pruža malo predodžbi detetu, prema tomu pruža mu i malu za-lihu reči. Majka govori detetu samo o prostim domačim stvarima, za koje rabi ogračeni broj reči. Delokrug neke obitelji, osobito seoske, vrlo je uzak, zato je i detetovo jezično, a dašto i stvarno imanje veoma oskudno, siromašno, prosto. Dočim književni govor, pa iako se temelji na narodnome govoru, bogatiji je, šareniji, bujniji, pošto je on biran govor, ugladjen i usavršen do najviše višine lepote. Da ga dete sasma razumije, valja da ga uči i nauči u svojoj osnovnoj školi i to čitavom školskom stvar-nom obukom, bez koje ostaje neuko, a neuk čovek
Uspehi Gentilejeve reforme
Menda ga ni zlepa daleč naokoli časopisa, ki bi se ne bil svoječasno bavil z Gentilejevo šolsko reformo in sicer tudi izven državnih mej.
Kdor hoče govoriti o kaki šolski reformi, mora imeti predvsem bodočnost pred očmi, ker šola kot taka ima na trenutne razmere malo vpliva. Toda ta rod, ki je danes pod vplivom šole in ki danes nič ne odločuje, postane v doglednem času vodilen.
ne shvača knjige, a najmanje če to dete, a jošte manje i teže, ako se njegov materinski jezik razlikuje previše od književnoga. Ako je nekome detetu materinji govor ujedno i njegov književni, ipak s mukom če čitati knjigu. Nema na svetu naroda kojemu bi bio književni jezik tako blizu kaošto je srpsko-hrvatski pučkom govoru. Učitelj štokovac če kazati svojim učenicima štokovskog narečja: Deco, pišite kako govorite, a govorite kako pišete 1 to dete valja da osnovna škola intelektualno po-digne, da uzmogne svoju knjigu prigrliti kao svoju. Jer, za razumevanje knjiga zahteva se neko znanje i neka naobrazba, koju mu može pružiti jedino obuka osnovne škole sredstvom materinskog jezika. Jer zadača je naime osnovne škole ta, da mladež upozna s književnim njegovim jezikom i to putem i sredstvom čitave, osobito stvarne obuke. Jedno od drugog se ne da odeliti; čim ih odelimo, trpi jezična ili stvarna obuka. Ali, zapamtimo dobro, stvar ide pred formom; predmet je temelj pred-odžbama, a prema torne temelj je znanju i čitavom intelektualnom duševnom životu, Analogno tomu, stvarnim znanjem se pridobiva jezično znanje, pošto pouka u realijama donaša detetu nove pojmove, a njima nove reči i izraze. Jezik se dakle temelji na znanju i naobrazbi. Jedino na realnom tlu za-sadjen može on cvasti, rasti i ploditi.
Logični zaključak rečenoga jest taj: da osnovnom obukom i škoiom jezik raste ili pada; a mi čemo odmah i to dodali, da i znanje i intelektualni život takodjer živi ili umire bez poznanja jezika.
Iz dosad navedena sledi i drugo, naime to, da inorodna škola ne može jezično ni stvarno unaprc-diti neko dete, pošto mu ona ne može stvarati pred-odžbe i pojmove, a analogno tome niti ga može naučiti taj tudji jezik. Iz čega opet sledi, da u tu-cljoj školi dete ne napreduje u nijednom pravcu, te ga pušta bez stvamog i jezičnog znanja. Tudjinska (inojezična) osnovna škola dakle ne diže i ne usa-vršuje duševne sile detetove, ne podava mu potrebno znanje i ne budi mu čustva; ona zato ne širi prosvetli nit prosvečuje inorodni narod. Tu-djinske pučke škole jedino dakle sprečavaju kul-turu u svojem razvitku, pošto ona prava kultura, može jedino razvijati se na tlu materinskog jezika, na temelju ovog jezičnog i stvarnog znanja što ga dete donaša u školu. — Ne raste svaka biljka u svakoj zemlji, jer svaka zemlja ima i svoju posebnu hranu. Ne uspeva i ne rodi svaka vočka ili žito na svakome tlu, jer svaka ima poseban «ukus» i po-posebnu potrebu i traži posebnu hranu za svoj raz-vitak.
Posadimo dakle biljku u prikladnu, njenoj naravi odgovarajučoj zemlji. Smestimo dete u školu što odgovara njegovoj krvi, dotičnoj njegovoj naravi, te jezičnom znanju. — Inače biljke i deca na ne-pravom mestu ginuti če i usahnuti. Izgubljene egzistencije!
Ni torej nič posebnega, da se je vse zanimalo za reformo šole v Italiji, ker vsakdo je lahko spoznal, kam meri nova vzgoja najmlajše italijanske generacije in je torej tudi vsakdo že vnaprej vsaj približno — lahko sklepal, kaj bo iz tega v bodočnosti; to toliko v kulturnem, kolikor tudi v političnem oziru.
Časopisi so prerešetavali Gentilejevo zakonodajo s stališča posameznih strank. Danes pa, ko se Gen-tilejeva reforma intenzivno izvaja, se seveda še najbolj pokazujejo njene svetle in temne strani.
Duša šoli ni zakon, temveč učitelj. Kaj pomaga
najboljši, najmodernejši, najprikladnejši itd. šolski zakonik, ako vsak posamezen učitelj v svojem razredu ne dela? Pokaže se torej potreba pobrigati se v prvi vrsti za učiteljstvo. Učitelj mora v šoli imeti glavo na mestu; da pa more tej zahtevi popolnoma ugoditi, je neobhodno potrebno, da mu ni treba skrbeti za vsak dan posebej; njegove gmotne razmere morajo biti zadovoljive.
V koliko zadovoljuje novi zakonik učiteljstvo, lahko danes z mirno vestjo ocenimo, ker se lahko že danes naslanjamo na prakso.
Predvsem moramo pribiti dejstvo, da je Gentile-jeva reforma za drugorodce povsem zgrešena. Pustimo za sedaj to vprašanje s stališča psihologa, pedagoga itd. ter poglejmo raje, kako vpliva to na učiteljstvo.
Otroku znan jezik je bil nadomeščen z jezikom, o katerem se mu do pred kratkim še sanjalo ni, ki ga le redkokdaj sliši izven šole in ki ga razume toliko, kolikor zajec na boben. Govoriti torej otroku v tujem jeziku se pravi kapljati vodo v morje.
S tem v zvezi je vprašanje učiteljstva, a s poslednjim zopet šola. Kako to?
Na neki šoli je bil za I. in II. šolsko leto nastavljen tovariš iz Sicilije. Spoznal je seveda takoj prve dni, kakšni bodo njegovi uspehi in — kot pošten človek, je svoje praktično utemeljeno prepričanje javno priznal. Ali veste kako? Čisto enostavno: svojim učencem je zaklical prisrčen «Addio», spravil svoje stvari ter odšel domov. Otroci dotičnega razreda imajo seveda počitnice... Ako se kdo vpraša, ali je dotični tovariš prav storil ali ne, naj si blagovoli predočiti, kako je moralo biti revežu pred otroci, Ki jih ni razumel in katerim sc je bal ukazati: Leggete!, ker so se mu na to povelje otroci — vlegli na tla.
So zopet drugi in po večini tovarišice, ki so brez-uspešnost svojega delovanja sicer spoznali, nimajo pa toliko moči v sebi, da bi sledili onemu prejšnjemu tovarišu, ampak ostanejo na svojih mestih in... tarnajo in jočejo (v pravem pomenu besede!). Kako izgleda razred takega učitelja, si lahko vsak predstavlja.
Slednjič ostane še ena vrsta italijanskih učiteljev na slovenskih šolah, To so oni, ki so tu radi politike in jim je šola le — služba in pripomoček pri izvrševanju njih politične misije. Pri takem učitelju govoriti o uspehih v šoli je pač velika nesmiselnost.
To je prvi dokaz, da je Gentilejeva reforma v tem oziru — pod ničlo.
Morda bo pa kdo ugovarjal, češ če že italijansko učiteljstvo ničesar ne more doseči, naj se pa drugorodno učiteljstvo zato pobrini, saj ima zakon tudi paragraf, ki se tika takih slučajev.
Vse res in prav! Toda — kaj pravi praksa? Učiteljstvo, ki ima vse predpisane izkušnje, se prav tako odpušča, kakor ono brez izkušenj. Čemu to? Odstavljanje učiteljstva je sploh velika krivica, ki jo prizadevajo višje šolske oblasti; isto velja tudi za različna šikaniranja in premeščanja. Najnovejša in najoriginalnejša nakana so pa — penzijoniranja. Toda o tem pozneje.
Iz kušnje iz italijanskega jezika na kr. šolskem skrbstvu. Tovarišicam in tovarišem, ki poprašujejo bodisi podpisanega, ali naravnost na šolsk. skrbstvu glede izkušenj italijanskega jezika, naznanjam: Kom. dr. Reina mi je izjavil, da je priglašeneev preko 80. K izkušnji bodo posamezni vabljeni pismeno ali osebno v določenem času. Nihče naj ne skrbi, da Se pozabi, a tudi nihče naj ne nadleguje z vpra-
Prcdvsem izkušnje usposobljenja za poučevanje italijanščine! Skoro 'oi rekel: Kdor kaj ve, naj bo tako prijazen, da nam to stvar razloži. Nekoč je zadostovala izkušnja iz italijanščine kot kulturnega jezika, nato se je zahtevala izkušnja kot predmet; v najkrajšem času se bo morala polagati ali bolje ponoviti matura popolnoma v italijanščini. Zakaj se ni kar takoj od začetka zahtevala italijanska matura? Čemu naj dela učitelj toliko poti?
Slednjič — kdor je že resigniral in sklenil tekati k izkušnjam kar «na slepo srečo®, se mu navadno primeri, da zamuja izkušnjo za izkušnjo. Kako to? Vprašam le — kdo pa kaj obvešča učiteljstvo o izkušnjah? Včasih se je to izvedelo potom okrožnic. A danes?
O odstavljanju in premeščanju je najbolje, da se molči, ker ima pri tem glavno besedo — politika.
Višek so pa dosegla upokojenja. Hej, to vam je pravo veselje! Srečni oni, ki že tako mladi zaslužijo penzijo, medtem ko morajo drugi za dobivanje pičle pokojnine v službi • osiveti. Kaj zato, da še nimajo deset službenih let in da še nimajo pravice do penzije? Da le imajo poziv v rokah, naj vlažijo prošnjo na kclekovanem papirju; drugo pride že samo ob sebi. Zato — glave pokonci, mladi pen-zijonisti! Imeli bodete pokojnino in — ker ste še mladi, si lahko preskrbite kako službico in imeli boste dvojen zaslužek. Seveda si je treba preskrbeti službo tostran meje, ker sicer izgubite pravico do pokojnine, kar velja tudi za one, ki služiijo že nad deset let.
Poziv cdpuščencem, naj vložijo prošnjo za penzijo, je velik humbug in ironija, ker je zelo dvomljivo, koliko pravice in po katerem zakonu sploh imajo.
Taki so uspehi Gentilejeve reforme.
Da bi mi pa kdo ne očital, da sem enostranski in se nič ne vprašam, kakšno je učiteljstvo, si oglejmo še to!
Koncem minolega šolskega leta je bilo potom okrožnic zahtevano, da se ima na vsaki šoli vršiti 25. septembra 1. krajna učit. konferenca, pri kateri morajo prisostvovati vsi učitelji; izjeme so le tisti, ki jim dovoli okr. šol. nadzornik. Mari ni bilo učiteljstvo na svojem mestu? In kaj je s tem dokazalo?
Kr. šolsko skrbništvo v Trstu je odredilo otvorje-nje oz. razširjenje mnogih šol. Ali je imenovalo na take šole potrebne učne moči? — Ne! Ali je blagovolilo potrditi provizorične učitelje (ice) za nadaljnje poučevanje pravočasno, kakor zahteva zakon? Ne! Ali so prošnje, vložene od prov. učiteljstva za stalno nameščenje, že rešene? — Ne, četudi so bile vložene še pred šestnajstimi meseci! Ali je torej ugodilo kr. šolsko skrbništvo Gentileje-vemu zakonu, ki zahteva toliko točnost? In zopet — ne!
Kaj sledi iz vsega tega? Odgovor je enostaven: še v višjih šolskih inštancah je Gcntilc z ozirom na učiteljstvo vse zmešal, kar pomeni, da je napravil v državi velik Babel.	M.	Kodrič.
šanji in pospeševanji, ker bi to lahko dovedlo do neprijetnih posledic.	Gcrmek.
Zvezin pevski zbor je nastopil 1. t. m. v Dekanih. Vzlic vsem skrajno neugodnim okoliščinam je nastopilo okoli 20 pevk in pevcev, ki so nalogo častno rešili. Ljudstvo, ki ga je bilo polno od vseh strani, sc kar ni moglo ločiti od zbora.
— Prihodnja zborova vaja bo 7. in 8. decembra,
,, Vznemirjenja...44
Končno jc dobila kritika vendarle prosto pot, dan za dnem nam časopisi to dokazujejo. Pa čudno: kar je bilo prej še nedavno temu — suho zlato, postaja danes malovredno blago, često ničvredna šara. Kako prihaja iztreznjenje, nam dokazuje tudi članek z zgornjim naslovom, priobčen v «La scuola» 25. okt., iz katerega objavljamo nekatere odstavke. Članek pravi med drugim:
Delavnost ali preuredbena blaznost ex-ministra Gentileja je bila fenomenalna. Vse veje, tudi zelene in polne soka, je hotel obtolči z mogočnimi udarci sekire. V maju 1923, se je zdelo, da bo pravično uredil pokojninski sistem. Ostali smo razočarani. Tedaj se je odredilo, da bodo tekom 30. septembra uradno upokojeni vsi učitelji, ki so dovršili 40 službenih let. In mnogo jih je odšlo z nezadostnimi nakazili.
Prišel je 31. dec. 1923. in Gentile je v naglici zapada polnomočnosti pozabil, kar je malo mesecev prej odredil. V znanem odloku o gospodarskih izboljšanjih učiteljem je postavil odločbo, s katero ni niti za groš povišal pokojnine, ampak je dvignil le službeno dobo na 45 let. Dobro ali slabo?
Prava Babilonija, o kateri lahko najrazličneje razpravljajo naši upokojenci!
So še druga vznemirjenja na širokem šolskem polju, ker je bila Gentilejeva reforma preveč nasilna, obširna in je zdrobila mnogo navad, oškodo-vaje z vso silo toliko skromnih šolskih delavcev.
Za nove učne načrte se je na primer mobilizirala precej po njih razglasitvi prava legija proveditorjev, nadzornikov, direktorjev, pedagogov, učenjakov, da so držali konference in zborovanja po vseh najbolj skritih krajih Italije o duhu, mejah in daleko-sežnosti omenjenih programov. Toda mnogi učitelji, vse prej kot stari ali nevedni, so naposled razumeli manj ko prej, zakaj se hoče šolski šport na škodo glavnih predmetov in zakaj se šola stavi v službo
Teorija in praksa
(Donesek k borbi za našo šolo).
(Priredil B. Medvešček).
Profesor Lombardo-Radice slovi v Italiji kot eden največjih modernih pedagogov. Spisal je veliko število pedagoških knjig ter izdal in še izdaja vrsto periodičnih zbirk in publikacij vzgojevalne vsebine. Po smereh, ki jih zasleduje v svojih delih, ga lahko imenujemo učenca in čestilca filozofa Gentileja, saj se tudi sam izrecno nazivlje njegov duševni brat in prijatelj. Pa tudi druge okoliščine opravičujejo to trditev. Oba učenjaka stremita namreč za istimi cilji ter hodita po istih znanstvenih poteh; toda medtem ko je Gentile v prvi vrsti filozof, teoretik, je Lombardo-Radice bolj praktik. Tako so tudi njegova dela spisana na podlagi praktičnega vzgojnega izkustva.
Zloglasna Gentilejeva šolska reforma je produkt obeh pedagogov. Zamislila sta si jo oba teoretično, a sta jo tudi oba vsaj začela praktično izvajati. V kolikor se pa specielno tiče reforme osnovne šole, gre očetovstvo prav gotovo bolj na rovaš drugega kakor prvega, vsaj z ozirom na njeno praktično izvedbo; saj je Lombardo-Radice v Gentilejevem ministrstvu generalni inšpektor za vse osnovno šolstvo v državi ter kot tak tudi najvišji odločevalec na tem polju.
Za spoznavanje duha nove šolske reforme je poleg Gentilejevega Občnega vzgojeslovja» neobhodno
pedagoške in filozofske misli, ki je niso vsi sprejeli.
Vznemirjenja se nadaljujejo... Gentilejeva reforma je odpravila zastopstvo učiteljstva v Višjem šolskem svetu naučnega ministrstva, v šolskem svetu, v Disciplinarnem svetu; jc pohabila Osrednji inšpektorat za osnovne šole s tem, da je znižala število članov z 10 na 3; je odpravila Pokrajinski inšpektorat, ki bi moral, po željah učiteljstva, prevzeti vodstvo osnovnih šol, prepustivši provedi-dorju upravo srednjih šol; je odpravila spopolnje-valne vseučiliške tečaje, nepopolne sicer, a vedno kulturna ognjišča in raztrošene po vseh večjih središčih polotoka; je uničila vzgojevališča v Turinu, Rimu in Neaplu itd.
Kaj naj rečemo o novih tajnih raportih, ki žalijo dostojanstvo našega stanu? Kaj naj mislimo o dopustih za bolezen, skrčenih na dva meseca v letu namesto prejšnjih šestih? Nepošteni so to zlorabljali, res je; toda treba bi bilo urediti določbo, dovoljevaje vsaj tri mesece za težje bolezni.
Še druga novost navdaja s skrbjo mnoge učitelje • in učiteljice, ki poučujejo na deželi in ki imajo maloštevilne razrede. Ti se z veliko lahkoto odpravljajo in predajajo odborom za pobijanje analfabetizma. Čital sem v napolitanskem dnevniku imenik premeščenih učiteljev v Kampanji, kjer je mnogo učnih moči izgubilo mesta radi odprave razredov. Naj bi kaj kmalu prenehala ta blaznost štedenja, ki disorganizira šolo in meče nezaupanje in sramoto na našo zemljo..,
Tako torej pisec navedenega članka, ki omenja še druge reči in ki končuje z ugotovitvijo, da je to le del vseh napak in škodljivosti reforme. Obljublja, da bo sčasoma naštel še marsikaj, ker ne more spraviti vsega v en članek.
Kdo ve, kaj pa bi pisec dejal o Gcntilejevi blaznosti, če bi videl, kaj se godi s šolo in učiteljstvom po naših krajih?
potrebno proučavanje L.-.R. dela istega imena*), katero si hočemo v naslednjem pebliže ogledati. Še bolj važno je to delo od dela prvega, ker je kot bolj praktično in poljudno pisano, jasneje in lažje razumljivo.
Nas Slovane kot manjšino v Italiji seveda zanima v prvi vrsti nacionalni princip v vzgoji, ki ga zasleduje teoretično v svoji knjigi L.-R. Poudarjam teoretično, kajti kakor sc ta princip izvaja v praksi, o tem je pisani pouk nepotreben; saj se ta deli na tako nazoren in nasilen način, da ga je že vsak naš človek, počenši od šestletnega otroka, dovolj bolestno občutil na samem sebi.
Primerjava med teorijo in prakso ni le zato zanimiva in važna, ker nam na najbolj drastičen način odkriva razliko med obojim in nam razgrinja vso hinavščino med besedo in dejanjem, ampak ker nam teoretični nauk L.-R. poleg moralne opore kaže tudi pota in sredstva, kako naj se upiramo izvedbi nekulturnih nakan. Teorija nacionalnega principa v vzgoji ne more torej služiti v bolje razumevanje pratične izvedbe tega principa, ker je popolno zanikanje prvega, ampak le v njegovo uspešno pobijanje. A za nas je prav to važno!
Kriteriji, ki so odločevali pri pisanju L.-R. občnega vzgojeslovja, so po njegovem lastnem poudarku, ki je izražen v predgovoru, sledeči:
*) G. Lombardo-Radice: Teorija e storia dcll'edu-cazione. — L - Pedagogia generale; Sezionc I. -L'ideale educatlvo e lu scuola nazionale.
znanstvena podlaga, objektivnost ter ozir na notranje intelektualno in moralno izkustvo učiteljskih pripravnikov, katerim naj bi bila ta knjiga v prvi vrsti namenjena. Novost v tej knjigi obstoja v tem, da je v precejšnji meri razvila predstavo in kritično oceno vzgojnega razmerja v etičnih organizmih, v čemer najde mladina poglobljeno svojo dušo.
Delo, ki je bilo izdano med svetovno vojno (1916), pa polaga največjo važnost na nacionalni princip v vzgoji s posebnim ozirom na narod kot glavni vzgojni faktor. Je to prvo delo te vrste v Italiji, ki poudarja s tako vnemo ta princip ter ga je radi tega smatrati kot mejnik v razvoju šolstva države. Namen mu je, da vzgaja novo učiteljstvo, ki naj črpa izkustva za svojo vzvišeno nalogo iz zgodovine svoje domovine. Tudi naj pokaže drugim peda-gogičnim pisateljem smernice, ki jih imajo v bodoče zasledovati.
Vire za novi princip v vzgoji zajema pisatelj predvsem iz vrelcev duševnih velikanov Giobertija in Mazzinija, teh prerokov prave nacionalne vzgoje, ki nima biti ozkosrčna in šovinistična, temveč taka, ki je obenem tudi človeška, kakor je nacija le poosebljenje ideala, ki služi v vsem svojem nehanju višjemu idealu: človeštvu.
Poglejmo, kako pojmuje L.-R. nacionalni princip v vzgoji!
V drugem delu omenjene knjige, kjer razpravlja o vzgojnih faktorjih, se nahaja poglavje z naslovom «Vzgoja v socialnih odnošajih in nacionalnem življenju®. Poseben odstavek tega poglavja obravnava državo kot domovino in narodnost. Država je L.-R. svobodna zveza poedincev in njihovih udruženj; nadrejena oblast, ki je pretivna in tuja poedincem, mu je le nasilje. Raditega ne more biti država-ideal nič drugega, ko domovina ali nacija*) (narod). Moralna zavest zavrača vlado, ki ne izvira iz onih, ki državo tvorijo in ni izraz njihove zavesti. Država-domovina je torej ona, v kateri vsakdo svobodno vrši svoje dejavnosti in je deležen vlade, sodelujoč v vodstvu splošnega življenja, omejevan le po lastnih močeh ter oviran le po onih zaprekah, ob katere naleti individualna volja ali samovolja v narodni volji, ki je svobodoljubno določena v zakonih.
V nadaljnem pravi avtor dobesedno:
«Država-domovina je edino zakonita, ker je izraz
duhovnega sodelovanja državljanov, določenem po svobodni volji tekom stoletij srečnih ali bolestnih doživljajev, ki so ustvarili zavest enote. Zgodovina jo opravičuje in jo zahteva. Toda zgodovina ni narodom zunanji sodnik; je v sami njihovi duši; še več, je vsa njihova duša: zavest, ki jo imajo v sebi.
Kjerkoli občutijo ljudje, da so se stvorili vkup in da to tvorjenje lahko nadaljujejo, združeč se v bolj tesno enote, kjerkoli ljudje občutijo, da lahko združeni dosežejo višje človeštvo, tam je domovina in tam mora nastati nacionalna država, pospeševate-ljica spontanega združevanja in zaščitnica vseh energij, temnih in tlačenih do njenega postanka.
Res je sicer, da sc domovina in država nikdar ne popolnoma krijeta, toda država je tam strožja in bolj žilava, kjer poganja njena oblika iz njene nacionalne zavesti. Kjer država ni nacionalna, manjka v državljanih tisto živo čustvo solidarnosti, radi katerega podrejajo svojo individualno voljo njenim ciljem ter pospešujejo in branijo njeno življenje.
Zahteva nacionalnosti države obstoji vsa v sledečem:	preteklost se ne sme zabrisati. Vse, kar
*) Kar je podčrtano v besedilu prevoda, je podčrtano tudi v originalu!
narod predstavlja, izhaja iz njegovih n nogostran-skih naporov, ki so nastali tekom organiziranja, vsled konkretnih pogojev, v katerih je živel za splošne cilje , ki so se mu pokazali potrebni.
Prekiniti to organiziranje, odvrniti ga od njegovih direktiv, pomeni razsipati zaklad energij, raztresti ga na vse vetrove.
Pustili nedovršeno delo katerega naroda, odtegniti človeštvu donesek, ki bi ga lahko dal in ki ga je pripravljal, pomeni kršiti njegovo nacionalno in ž njim človeško življenje. Narod, ki je tako nezrel ali šibak, da se ne more sam vladati s popolno avtonomijo, oziroma narod, ki izgubi avtonomijo, za katero je začel svoje zgodovinsko delo, tak narod je v nevarnosti, da izgubi čustvo svoje nacionalnosti in zmožnost za lastno kolektivno dejavnost ter da postane amorfna masa, pasivna v primeri z drugimi narodi.
Kdor je brezdomovinec, je manj vreden človek od onega, ki ima domovino. Ampak poreče kdo — saj se lahko zaklene v življenje v družini, pa prav tako lahko razvija lastno dejavnost, ekonomsko in socialno. Zgrešen je tak nazor. Tudi njegova lastna družina mu bo postala tesneja, ker ji je odvzet svoboden zrak okoli nje.»
Za svoja dokazovanja podaja na to sledeči konkretni primer:
«Odvzemite Italijanu. Italijo in obubožali ga bodete duševno tudi kot očeta s tem, da ste zmanjšali vrednost njegovega otroka, ki ne bo imel več povsem svobodne arene življenja, ki mu bo prepovedano svobodno združevanje, zabranjena svobodna sodba o potrebah njegove dežele, ki mu bo štet v greh polet vseh tistih iniciativ, ki iščejo in hočejo sodelovanja drugih duhov, spontano zahtevanega in sprejetega; sodelovanja, ki ga nc drži na uzdi tuj gospodar, mrzel in sovražen.
Če bi hotel kaj šteti in veljati človek v državi brez narodne avtonomije, bi moral del svojih dejavnosti uporabljati v to, da zmanjša svojo tradicijo, da pozabi delo svojih očetov, raznaroditi bi moral sebe in druge. Ali pa v to, da postane nevtralen.
Odvzemite Italijanu Italijo, domovino gospodarico njegove usode in ostalo mu ne bo povsem njegovo niti ekonomsko življenje, kajti bogastva njegove dežele in obrat domače industrije in trgovine, v čegar področju bi lahko razvijal svojo produktivno dejavnost, bi bile podvržene volji gospodovalca, ki ne bi podpiral interesov vladane dežele, če bi ne bili ti v skladu z njegovimi in podrejeni onim. Njegova gospodarska dejavnos t bi bila potisnjena v meje, ki bi bile določene brez sodelovanja njegove državljanske dejavnosti; omejena bi bila z železniškim, carinskim in finančnim režimom, v katerem bi imel gospodovalec glavni delež. Član podjarmljenega naroda ne more gospodarsko napredovati, ne da bi na kakšen način tlačanil; v splošnem tlačanstvu je vedno dejstvo ali pa možnost individualnega tlačanstva.
Niti prava socialna dejavnost mu ni dopuščena, zakaj povsod, kjer bo prekoračila gospodovalčeve namene, bo pobijana. In on sam bo moral kot davkoplačevalec dobavljati gospodovalcu sredstva, s. katerimi ga bo ta pobijal; z njegovim denarjem bodo plačani stroški policije, ki bo sumničila vsako odkrito kretnjo njegove zavesti in zasledovala udru-ženja, ki imajo vsiljeno domovino; njegov denar bo vzdrževal tuje raznarodovalne šole (podčrtal prevajalec!) in plačeval orožje, s katerim bodo prisiljeni on in njegovi, da se borijo za namene naroda, pri regar zgodovini sodelujejo le kot pasivno orodje. Zgubiti svobodo naroda pomeni končno živeti v
neprestani nevarnosti, da še podpiraš bratomorno delo.
Kdor hoče razmišljati o uničevanju dobrin, ki se vrši z narodnimi zatiranji, najde tudi v najnovejši zgodovini Evrope tragične primere. Toda eden med vsemi je strahotno jasen: primer Poljske, tega «križanega naroda.*
Tu navaja avtor tožbe poljskih pesnikov Garczyn-
O sestavljenih besedah
Sestavil Ivan Matelič.	(Dalje.)
b. Samostalniške spojenke se tvorijo iz samostalnikov in iz prehodnih nedovršnih glagolskih debel s pripono-ja:	četovodja, delovodja, vojskovodja (vodi četo, delo, vojsko), bogomolja (moli Boga), pismonoša, zastavonoša (nosi pisma, zastavo); primerjaj z vsemi temi vojvoda (vodi voj); glavobolja, zobobolja (boli glavo, zobe); pa tudi s pripono — je: glavobolje, kostobolje (boli glavo, kosti).
c. Spojenke se tvorijo iz samostalnikov in iz prehodnih nedovršnih glagolskih debel na -ec ali -ka:	bogomoljka (moli Boga), zobotrebec (trebi zobe), konjederec (dere konje), ljudožrec (žre ljudi), stezosledec (sledi steze), petolizec (liže pete), zve-zdogledec (gleda zvezde), zemljemerec (meri zemljo), poljedelec (dela [obdeluje] polje), koristolovec (lovi korist), bratomorec (mori brata), telovadec, telovadka (vadi telo), čarodejec, čarodejka (deje čare), sviloprejka (prede svilo), domobranec (brani dom), ljudomrzec (mrzi ljudi).
Spojenke pod a, b, c, pomenijo ali delujoče osebe ali delujoče orodje ali sploh nekaj delujočega. Delovanje pove drugi del, predmet, na katerega to delovanje prehaja, pa imenuje prvi del spojenke. Ce jih analiziramo, dobimo iz njih prehodni nedovršni glagol s predmetom v tožilniku.
č. Samostalniške spojenke se tvorijo iz samostalnikov in iz prehodnih nedovršnih glagolskih debel na -stvo in pomenijo trajajoče dejanje v sa-mostalniški obliki, ki prehaja na predmet imenovan v prvem delu spojenke: bakrorestvo (reže baker), bogočastvo (glasiti bi se moralo bogočaststvo, a dvakratni st se je skrčil v enega:	časti Boga),
bogokletstvo, bogotajstvo, bogoskrunstvo (kolne, taji, skruni Boga), zemljemerstvo (meri zemljo), čudodelstvo (dela čudo), čarodejstvo (deje čare), bukoveštvo (veže bukve), bratomorstvo (mori brata, dete).
d. Spojenke se tvorijo iz samostalnikov in iz prehodnih nedovršnih glagolskih debel na -je, imenujejo tudi trajajoče dejanje, ki prehaja na predmet imenovan v prvem delu spojenke in so nekaka skupna imena: bakrorezje (reže baker), bogočastje
Iz organizacije
Organizačno delo
Pogosto čujemo tožbe, da člani naših društev ne vrše svojih dolžnosti, da so malomarni, nezavedni, slabiči itd. Mislim, da je bilo vedno tako in da bo tudi — za neko gotovo število naših stanovskih drugov in družic. Zakaj? Ker je požrtvovalnost, samozatajevanje, pogum, prepričanje, uvidevanje in spoznavanje vedno last le nekaterih. Kolikor so razmere težje, toliko manj je odločnih mož, ki se ne plašijo ostati v prvih vrstah, boriti se za skupne stanovske in obče koristi. Ni je večje sramote kot pustiti jih same v tej borbi. Saj ni treba, da se
skega in Mickiewicza, ki v pretresljivih besedah slikata trpljenje zatiranih Poljakov ter kličeta Evropo na pomoč.
Odstavek končuje s podčrtanim zaključkom: «sa-movzgoja posameznika ima svojo polno resničnost le v neodvisnosti in svobodi svojega naroda, t. j. v samovzgoji svojega naroda.*
(Dalje).
(časti Boga), bogokletje, bogoljubje (kolne, ljubi Boga), bratoljubje (ljubi brata), svobodoljubje (ljubi svobodo), prirodoslovje, zvezdoslovje (slove prirodo, zvezde).
Spojenke na -stvo in -je se naslanjajo na spojenke pod a, b, c, in je njih logičnost nalična pri vseh peterih vrstah: tvorjene so po istem osnovnem pravilu in se v pomenu ujemajo.
Te spojenke, katerih dei znači prehodno nedovršeno dejanje, ki prehaja na predmet imenovan v prvem delu, so najidealnejše.
2. Imamo pa še spojenke iz neprehodnih nedovršnih glagolskih debel, oz. tudi iz prehodnih, katerih prehodnost v spojenki pa ne pride do veljave; v takih spojenkah se dejanje drugega dela nanaša na predmet imenovan v prvem delu. Če jih analiziramo, dobimo nedovršni glagol, katerega dejanje sc nanaša na predmet v kakem sklonu s predlogom.
Spojenke se tvorijo iz samostalnikov in nedovrš-n:h glagolskih debel, katerih dejanje se nanaša na predmet imenovan v prvem delu spojenke:
a. na -ec ali -ka značijo delujoče osebe: knjigo-tržec, vinotržec (trži s knjigami, z vinom), hribolazec (lazi po hribih), rokodelec, rokotvorec (dela z rokami), zvezdoslovec, prirodoslovec (slove o zvezdah, o prirodi);
b. na -stvo značijo dejanje v samostalniški obliki: vinotrštvo (trži z vinom), rokodelstvo, rokotvor-stvo (dela, tvori z rokami).
Naj bodo spojenke z glagolskimi debli takšne ali takšne, vedno morajo značiti nekaj delujočega.
3. Spojenke z neločljivimi samostalniki iz samo-stalniškega debla:
a. Spojenke s samostalniškimi debli so prvotni pridevniki, ki so dobili samostalniški pemen; torej so tvorjeni po pravilu pridevniških spojenk iz samostalnika in samostalniškcga debla: kozorog, sra-koper, volkodlak, bučeglav, rogozob.
b. Spojenke, v katerih je drugi del tvorba iz samostalniškega debla na -ec ali -ka in ki so preobrazbe iz pridevniških spojenk: (bikoglav); biko-glavec, bikoglavka; (kozorog); kozorožec; (rogo-krilec; (kodrolas); kodrolasec, kodrolaska; (srborit); srboritec, srboritka; (strahopet); strahopetec, stra-hopetka.
(Nadaljevanje.)
vsakdo ves posveti borbi; marsikdo pa lahko mnogo stori, da nas vseh ne zdrobijo sovražne sile.
Ideal bi bil, če bi slednji v naših vrstah imel tisto odpornost in žilavost, ki je last sinov mladih ljudstev. Zal nam nedostaja samozavesti in tudi izvež-banosti, če je tudi še vedno mnogo idealizma pri nas, vzlic neizprosnim udarcem, ki nas zadevajo.
Pritisek zadnjih treh let nas ni razkropil in zadušil. Vendar se je v naših društvih čutilo, da so časi ognja in krvi. Če nismo podlegli, je to znamenje, da nismo bili gnili. Toda trpeli smo, zato bo treba sistematičnega dela, da popravimo škodo.
Včasi je bilo organizačno delo omejeno večinoma na društvena zborovanja in delo odborov. S tem je že pri kraju, z drugimi časi so prišle tudi druge
oblike. Organizačno snovanje je danes prešlo na okrožja, kjer se lahko vsakdo uveljavlja z drobnim delom. Le s tem delom se bomo spet utrdili, zakaj priznajmo si, marsikje in marsikaj je bilo pri nas zidano na pesek in ni vzdržalo, ko je prišla povodenj. Z okrožji nam bo mogoče počasi popraviti, kar je nedostajalo v kritičnih urah in kar se je porušilo pod udarci. Okrožja morajo povzeti, kar je potrebno, da društva spet gospodarsko vstanejo, okrožja morajo spet dvigniti stanovsko zavest, utrditi v negotovih prepričanje, da si bomo le sami gmotno in pravno pomagali, a le z borbo in nikdar s ponižnimi prošnjami in beraškim moledovanjem. Okrožja morajo izboljšati tudi kvalitativno naš stan, s pomočjo samoizobrazbc mlajših, katerih vsak lahko nekoliko prispeva za skupno stvar, okrožja morajo s skrbnim zbiranjem kapljic dovesti novih tokov moči, poguma, volje in kreposti v naša društva in v našo široko osrednjo organizačno zgradbo. Čim več rok in energije bo delalo na tem, toliko hitreje se spet ojačimo.
Kar smo izgubili terena, moramo spet pridobiti in ga razširiti. Ker ne gre po nekdanjem udobnem načinu zborovanj, moramo na trše delo, ki je toliko hvaležnejše, ker je temeljitejše in globlje. Vprašanje je, če imamo požrtvovalnih delavcev, ki gledajo v prihodnost. Če bi se stan nekoliko bolj zavedal svojega položaja, se ne bi plašil dela, se ga ne bi otresal, zatekaje se po opravičbe v običajno hiperkritično zabavljanje čez vse skraja, le ne čez lastno nedelavnost in udobnost. Osamljeni smo, nihče nas ne pozna, kadar nam je treba pomagati, nihče nas ne mara, ker se danes tako suče svet. En sam nas more rešiti iz težkega položaja: naša volja, naše požrtvovalno, neumorno delo.
Razvijmo okrožja, pozidajmo spet, kar nam je težka vojna porušila, zbirajmo moči, kar je treba, da vzpostavimo spet moralni kapital, ki nam je potreben, da sc z večjim samozaupanjem in s trdnejšimi živci ozremo v prihodnost.	Krožkar.
Zvezin upravni svet je imel 2. t. m. sejo ob polnoštevilni udeležbi. Razpravljalo se je o odslovitvi tovarišev in tovarišic, o šolskih in organizačnih vprašanjih. Društva so o sklepih obveščena neposredno po zastopnikih.
Goriško učiteljsko društvo je zborovalo 6. novembra t. 1. v Gorici v «Trgovskem domu» ob 10. uri.
Predsednik tov. Lojze Urbančič pozdravi s toplimi besedami navzoče učiteljstvo. Spomni se v svojem nagovoru z žalostjo preminule gospe Karle Ponikvarjeve, sestre predsednika naše Zveze, tov. An. tona Germka, in pa pokojne matere tov. Petra Nemca. Učiteljstvo je stoje počastilo njun spomin.
Dalje sporoči, da sta se poslovila od nas tovariša Jakob Novak in Alojzij Gorjup, ki jima'želi vse najbolje na novem mestu v Jugoslaviji.
Nadzornik Rubbia je sporočil društvenemu predsedniku, da izroči še tekom tega leta poterjane prispevke za vzdrževanje okrajne učiteljske knjižnice društvenemu odboru za vporabo v knjižnične namene v goriškem, ajdovskem in kanalskem okraju. Glede zadnje draginjske doklade, kjer dolguje bivši okrajni šolski svet še 600 L vsaki učiteljici in učitelju, je pa povedal, da je bila ista protipostavno izplačana in se jo bo moralo vrniti, ker ni bila potrjena od višje šolske oblasti. Deželni šolski svet namreč ni več obstojal ob istem času. Sklene se zategadelj naprositi potom učiteljskega društva šolsko skrbništvo v Trstu, naj bi blagovolilo potrditi sklep bivšega okrajnega šolskega sveta in nakazati še manjkajočo draginjsko doklado.
Nato prečita predsednik okrožnico, v kateri poziva vodstvo Zveze učiteljstvo, da je treba učiteljska društva utrditi in pa razširiti med učiteljstvom izobraževalno akcijo. Zato je treba osnovati majhna okrožja, ki bi združevala bližnje šole in bi se tako vzdrževali stalni stiki med učiteljstvom. V vsakem okrožju bi bil en zaupnik, ki bi pomagal društvenemu blagajniku pri pobiranju članarine, pospeševal samoizobraževalno delo in imel pregled o na-ročbi «Novega rodu«. Predvsem je treba tudi zainteresirati mlade moči in vzgojiti krepak naraščaj.
Učiteljstvo je z zadovoljstvom vzelo v znanje nasvete in sklenilo osnovati še v tekočem mesecu v goriškem okraju okrožja.
Predsednik je zepet ostro grajal nebrižne tovarišice in tovariše v okraju, kojih šole niso naročene niti na en izvod «Novega rodu« in poleg tega niti učiteljstvo samo. 31 šol goriškega okraja ni imelo v lanskem letu niti enega naročnika. To je sramota za učiteljstvo! Bilo je naročenih v okraju poprečno 5.9% otrok, toliko odstotkov bi se dalo z lahkoto doseči tudi po šolah, ki so sedaj brez naročnikov. Zato bo treba animirati tovariše, kojih šole niso naročene, da se lotijo takoj dela z nabiranjem naročnikov.
Na stavljeno vprašanje, ali lahko vstopijo v go-riško učiteljsko društvo tudi tovarišice in tovariši iz vipavskega okraja, ker jim je bliže do Gorice kot do Postojne, odgovori predsednik, da društvo sprejme vsakega, samo sporočiti mora odjavo postojnskemu učiteljskemu društvu, a goriškemu pa prijavo.
Blagajnik, tov. Mermolja, poda pregled denarnega stanja v 1. 1923. Iz istega je razvidno, da je imelo društvo 34472.80 L dohodkov, 21900.85 L stroškov, prebitka ostane 6607.89 L. Obenem sporoči, da jc navedeno imetje iz prejšnjih let. Lansko leto je imelo društvo mnogo stroškov, in je še več članov, ki niso poravnali članarine radi zaniker-nesti.
Zvezin tajnik toplo priporoča ob sklepu zborovanja takojšnjo ustanovitev okrožij v goriškem okraju; zadostuje tudi, če se učiteljstvo sestane samo enkrat v mesecu. Na ta način se bo učiteljstvo zopet zbližalo.
Preide s k volitvam novega odbora.
Prihodnje zborovanje prvi četrtek decembra t. 1.
S tem je bil izpolnjen dnevni red in predsednik zaključi zborovanje.
Idrijsko učiteljsko društvo je imelo v nedeljo 19. oktobra svoje prvo zborovanje v tekočem šolskem letu. Udeležilo se ga je 83% članov. Izostali so bili večinoma zadržani.
Tov. predsednik je pozdravil navzoče ter toplo priporočal tesno se strniti v delu za stan, šolo in ljudstvo, ki nas v teh težkih časih silno potrebuje, četudi se še povsod ne zaveda zadosti, kolikega pomena je zanj osnovna šola, in nam v svoji nevednosti dela včasih celo krivico. Nihče naj ne išče samo svojih koristi, nihče naj ne stoji izven organizacije! Vsi hodimo v tesni, ravni vrsti, pripravljeni trpeti in se veseliti vsi z vsakim in vsak z vsemi, Opozoril je na veliko vrednost vseh ustanov Zveze in nato prečital okrožnico, ki jo je poslalo vodstvo Zveze okrajnim društvom.
Nato jc bil daljši razgovor o urnikih in o razdelitvi šolskih let v posamezne razrede in oddelke na raznih kategorijah šol. Ta razgovor je pokazal, kako važni so razgovori o šolskih zadevah, da bo učiteljstvo v enakih slučajih enako postopalo.
Sledila so poročila o načrtu letošnje samoizobra-žcvalnc akcije, o ustanovitvi učit. pevskega zbora
v našem okraju in o našem mladinskem listu. Sklenil se je ustanoviti pevski zbor, ki bo poskušal stopati za zborom Zveze, in določili so se poverjeniki za vse tri ustanove. Za Črni Vrh in bližnjo okolico se je osnovalo posebno okrožje v svrho vsega organizačnega dela.
Pri razgovoru v delegacijskem zborovanju, se je izrazila želja, da bi se določilo za del. zborovanje več časa in bi ne bilo treba tako silno hiteti kakor se je hitelo pri zadnjem, da so dobili nekateri delegati utis, da so po nepotrebnem prišli v Gorico. Vsakikrat naj bi bil združen z del. zborovanjem tudi koncert Zvezinega pevskega zbora. Glede socijalncga tečaja se je pa slišala želja, da bi se pri prihodnjem najpreje obravnavala snov, ki jo bo proučilo učiteljstvo tekom leta pri svojem samoizobra-ževalnem delu, potem pa naj bi sledila predavanja o drugi snovi. Vsekakor pa naj bi se pravočasno in zadostno zagotovili predavatelji, da se ne bo zgodilo tako kakor se je letos.
S tem je bil dnevni red izčrpan in predsednik je zaključil zborovanje s prošnjo na navzoče, da nesejo tople tovariške pozdrave vsem tovarišicam in tovarišem, ki so bili odsotni.
»Sežansko učiteljsko društvo» bo imelo 4. decembra t. 1. ob 10. uri svoje zborovanje v Dutovljah z dnevnim redom:
1. poročilo odbora,
2. notranje organizačne zadeve društva,
3. volitev odbora,
4. evenlualnesli.
Pričakujemo od članstva polnoštevilno udeležbo.
Odbor.
Slovensko učit, društvo za Istro je svoje zborovanje preneslo na december.
Za upokojitev. Opozarjamo prizadete, da se prošnje za upokojitev opremljajo s posebno tiskovino (mod. 66 — kat. IV.), ki ma vse podrobnosti glede upokojitve. Brez te tiskovine se prošnje ne upoštevajo.
Dobi se na zahtevo pri učnih ravnateljih.
Plače in definitivna nameščenja. V «Novicah»
6.	t. m. poprašuje nekdo, kaj je s plačami, ki jih nekateri še danes niso prejeli in pa, ali gredo res definitivna imenovanja še v Rim.
Kaj je s plačami, naš list ne more odgovoriti. Res je, da nakazilo plače še marsikdo pričakuje v tem in onem okraju. Zanikernost na pristojnih mestih je razumljiva, ni pa opravičljiva. Gospoda pozablja, da mora učitelj tudi jesti, če naj vrši službo. Kako bi se pospešila nakazila, ne vemo. Stvar ni lahka, saj smo že imeli priliko videti, da tudi pozivi samega «Popolo di Trieste* niso nič izdali, ko je šlo svoj čas za nakazila plač učiteljstvu in sicer celo italijanske narodnosti.
Definitivna imenovanja ne gredo v Rim. Radi tega pa ni njih pot nič hitrejša. Nova centralistična uprava je tako sijajna, da ne trpe radi nje le koristi učiteljstva, ampak tudi vsega šolstva in s tem ljudstva, ki vzdržuje šolo in nje upravo. Kdor je tako upravo zamislil, ni imel pojma o praktičnem življenju, ki se noče vrteti okoli zelene birokratične mize. Na vseh straneh se kaže škoda, da se ni šolska reforma predložil? zbornici v pretres. Zato tudi vidimo, da noče nikjer več dalje.
Odbor za potrjenje učnih knjig je nenadno odnesel... veter, odstopil je. Zakaj, se še ne ve. Govori pa se, da radi protekcij, favoritizma, maščevanj tako proti pisateljem kot proti založnikom. S takim... delavnim odborom je seveda zelo trpel knjižni trg in seveda še posebno starši šolske mladine, ker se
cene knjig niso nič... znižale. Bajc so v višavah prišli do prepričanja, da bi bilo potrebno izvoliti v ministerjalno komisijo za aprobiranje tekstov tudi učiteljstvo. S tem bi se odpravilo strankarstvo in še kaj druzega, posebno pa iskanje «pogrcškov» v knjigah, da se zadenejo ljudje in stvari. Treba je bilo poloma aristokratičnih metod tudi tukaj, da se spet misli na zastopstvo učiteljstva, ki so ga bili s tako naslado pometali skozi... okna! Nas prav veseli!
Nova šolska uredba postaja vedno bolj katastrofalna. Prvotno se je mislilo, po načrtu Benedikta Croceja, urediti šolstvo manj centralistično in se je nameravala pustiti novim pokrajinam žc obstoječa samouprava. Prišel pa je častivredni Mussolini in treba je bilo napraviti petdeset milijonov »ekonomije® pri šoli. Po vojaškem zgledu se je skušalo znižati število poveljstev in .osredotočiti šolska uprava. Danes je to doseženo, toda šola je na tleh: proveditorji so sicer generali, njih arhivi pa v neredu in polni kupov papirja, ki čaka, da jih zbudi iz večnega spanja poslednja sodba; nadzorniki, odstranjeni iz šol in pravzaprav nepotrebni, se tudi utapljajo v protokolih; učni ravnatelji so pismonoše in pisalni stroji.
Šolska uprava se mora vsa od kraja izpremeniti, ako naj šola vrši svojo nalogo. Včasi je teror branil, če so hoteli učitelji nasvetovati v šolskih stvareh, zato pa danes splošen nered in mrmranje, ki ga nihče več ne ustavi. Če se ne bo slišal glas učiteljstva, če se ne bo upošteval, bo šolstvo v doglednem času popolnoma propadlo. To je danes viden sad reakcije, Ves ustroj preurejene uprave pa je obenem tudi tako drag, da je vseh petdeset miliojnov in še nekaj več že šlo v zrak.
Odzdrav na pozdrav. Prijatelj in dobrotnik učiteljstva, sam bivši učitelj, G. Vaselli, je imenovan za nadzornika III. okrožja. Imenovanje ga je gotovo razveselilo, zato je porabil priložnost, da je pismeno lepo pozdravil podrejeno učiteljstvo, ki ima srečo, da službuje pod njim. Za enkrat se umskih in moralnih svojstev gospoda nadzornika III. okrožja za tako mesto ne dotikamo. Ne bo pa nič zgrešeno, če odzdravimo na njegov pozdrav. Bilo bi namreč bolje, če bi gospod nadzornik za III. okrožje nič ne pozdravljal učiteljstva, posebno pa ne, zavijajo oči. Kakšen prijatelj je namreč našemu stanu, vsi dobro vedo, žal, še predobro. Veliko stvari bi lahko našteli, krivic in nasilstev, ki bi pritisnile njegovemu osladnemu pozdravnemu pismu pravi pečat. Naj poudarimo le eno dejstvo: v nobenem nadzorstvenem okrožju ni toliko odslovljenih učiteljev, kakor v tretjem: kar deset, torej štiri petine vseh! Možu bi delali krivico, če bi mu tu odrekali vsako zaslugo, saj je sam ud imenovanjske komisije! Zato mislimo, da *bi si bil raje prihranil pozdrav in da bi pozdravljal še nadalje kakor ima navado in kakor je pozdravil po županu iz Dutovelj onega tovariša, ki so ga po treh letih poučevanja namestili in odslovili obenem. Zagrozil je namreč dvakrat, da ga bo dal aretirati, če se še kdaj pokaže v vasi. Tako sc govoril Včasi smo bili vajeni, da so nadzorniki svetovali, poučili, tudi grajali. Toda policijskih opravil niso imeli, ker so se še disciplinarnim .preiskavam preti učiteljstvu najraje izogibali. Zdaj cvete nova pedagogika in so aretacije najhvaležnejša metoda. Dobro. Želimo pa, da bi se vsaj pozdravljalo dosledno po enem načinu in sicer po onem, ki je bolj odkrit in ki prihaja bolj iz srca, To pa zato, ker želimo svojemu prijatelju dobro v toliko, da sc mu ne bo treba tako zelo pretvarjati. Pretvarjanje je namreč neprijetno, če mu ni človek vajen...