Geološki pregled 317
Geološki pregled
Uroš Herlec, Darja Komar, Walter Poltnig
Območje Karavanke UNESCO Globalnega Geoparka gradijo sedimentne, magmatske in metamorfne kamnine, ki so nastajale več kot 450 milijonov let, vse od obdobja ordo-vicija. Prevladujejo karbonatne sedimentne kamnine, ki so nastajale na plitvinah južnega roba oceana Tetida. Danes tvorijo vrhnji del Jadranske mikroplošče, ki je bila v času glavnega trka Afriške in Evrazijske celinske plošče pred približno 100 milijoni leti nari-njena do 250 kilometrov daleč proti severu na Evropsko ploščo.
Geološka zgradba Geoparka Karavanke je izjemno pestra in redko najdemo na tako majhnem območju toliko raznolikih kamnin, ki povrhu vsega pripadajo še različnim obdobjem Zemljine zgodovine. Pestra geološka zgradba je posledica stika dveh različnih geotektonskih enot - Vzhodnih in Južnih Alp, ki ju loči Periadriatski lineament - prelomna cona, najpomembnejši tektonski element v celotnem alpskem prostoru. Geotektonski enoti Vzhodnih in Južnih Alp se med seboj razlikujeta v geološki zgradbi, različnem tipu tektonskih deformacij in geološki zgodovini. Medtem ko se je v Južnih Karavankah, ki pripadajo Južnim Alpam, morska transgresija pričela že v obdobju mlajšega perma, in sicer z dolomitom s polži iz rodu Bellerophon, nastopi v Vzhodnih Alpah oziroma Severnih Karavankah šele v mlajšem delu starejšega triasa ali skita. V času srednjega triasa je v obeh območjih potekala intenzivna tektonska in paleogeograf-ska diferenciacija, ki je vodila v sočasni nastanek različnih kamnin v različnih okoljih, vse od plitvomorskih do globokomorskih. Na območju Južnih Karavank se je pojavil efuzivni (izlivni in eksplozivni) vulkanizem, medtem ko izlivov lav na območju Severnih Karavank ni bilo. Karbonatni platformi sta
vztrajali na obeh območjih, vse od ladinija do norija.
Periadriatska prelomna cona je nastala v najmlajšem, postkolizijskem obdobju tektonskega razvoja Alp, po končanem spodrivanju oceanske skorje oziroma po spodnjekrednem trku Jadranske in Evropske kontinentalne skorje. Periadriatski prelomni sistem na območju Geoparka Karavanke zaznamujeta dva vzporedna pasova magmatskih kamnin, ki sta med seboj ločena s pasom metamorf-nih kamnin. To je tako imenovana Karavanška ali Zeleznokapelska magmatska cona, sestavljena iz severnega sienogranitnega pasu variskične starosti in južnega, alpid-skega tonalitnega pasu. Granitna intruzija je povzročila kontaktno metamorfozo kamnin severno in južno od masiva. Ob severnem granitnem stiku je tako nastal širok pas vo-zlastega kordieritnega skrilavca. Na mejnem ozemlju med Vzhodnimi in Južnimi Alpami so kot posledica poznooligocenskega ma-gmatizma nastale tudi smrekovške vulkanske kamnine.
Severno od sienogranitnega pasu izdanjajo metamorfne kamnine Štalenskogorske serije, ki je na podlagi litoloških značilnosti razdeljena na spodnji in zgornji del; v slednjem se pojavljajo diabazi - magmatske predornine gabrske skupine, in sicer v obliki ploščastih izlivov, debelih do 20 metrov, ter blazinastih lav. Diabaze uvrščamo v obdobje ordovicija in so ponekod pomembni nosilci železovih mineralov - magnetita in hematita. Na območju Hamunovega vrha v Mežici so v preteklosti železovo rudo tudi izkoriščali, o čemer pričajo številni sledovi rudarske dejavnosti, stari odvali in danes še edini dostopni rov v okolici kmetije Adam. Najlepše izdanke blazinastih lav lahko opazujemo v Obirski soteski (Ebriachklamm) v Železni Kapli, kjer blazinaste oblike dose-
318 Geološki pregled
■ Proteus 80/7, 8, 9 • Marec, april, maj 2018
gajo velikosti do enega metra. Metamorfni kompleks Vzhodnih Alp na območju Raven na Koroškem predirajo tudi pegmatitne žile z značilnim črnim različkom turmalina -šorlitom.
plasti, dolomiti različne zrnavosti in kemične sestave. Glede na sedimentološke značilnosti so posamezne plasti Wettersteinske formacije nastale pretežno v podplimskem okolju (mikritni in sparitni apnenec), plim-
Stratigrafski razvoj Vzhodnih Alp -Severnih Karavank
Vzhodne Alpe se nahajajo severno od Pe-riadriatske prelomne cone; na metamorf-nih kamninah Vzhodnih Alp so odložene mezozojske kamnine, ohranjene v dveh pasovih - severni pas predstavljajo Severne apneniške Alpe, za južni pas pa se je uveljavilo ime Dravski niz. Del Dravskega niza so Severne Karavanke. Njihova najpomembnejša strukturna značilnost je narivna zgradba. Neposredno na paleozojsko Štalenskogorsko serijo so odloženi permo-skitske klastič-ne sedimentne kamnine. Z njimi se prične alpski cikel sedimentacije. Sledijo jim lapo-rovci, peščenjaki in karbonati spodnjetriasne Werfenske formacije in nadalje karbonatne kamnine anizijske Koprivenske formacije, katere dolomiti na območju Tople vsebujejo sinsedimentno in zgodnjediagenetsko cin-kovo-svinčevo rudo. Ladinijska stopnja in spodnji del karnijske stopnje sta na območju Severnih Karavank razviti v treh faciesih, in sicer zagrebenskem - lagunskem, greben-skem in predgrebenskem. Zagrebenski in grebenski facies označujemo kot Wetterste-inske plasti, predgrebensko pa kot Partnaške plasti. Skladovnica Wettersteinskih kamnin je skoraj v celoti sestavljena iz karbonatnih kamnin, ki so izjemno bogate z mikrofo-sili. V kamninah so prisotne raznovrstne alge, luknjičarke in odlomki mehkužcev. Poleg naštetih se v kamninah pojavljajo še ostrakodi, mikroskopski polži in odlomki iglokožcev. Debelina formacije je od 1.000 do 1.200 metrov. Spodnja polovica je pretežno dolomitna, medtem ko je zgornja iz apnenca. Čeprav so plasti na prvi pogled zelo enolične, je litološka sestava skladovnice zelo pestra. Pogosto se menjavajo mikrobre-če, makrobreče, stromatolitne in onkoidne
Poenostavljena geološka karta Geoparka Karavanke. Risba: Walter Poltnig.
Južne Karavanke
N
A
2.5
10
15
20
Geološki pregled 319
skem (stromatolitni in onkoidni apnenec)	Pri odkopavanju svinčevo-cinkove rude so
ter nadplimskem (dolomiti, črne in druge	rudarji leta 1870 povsem po naključju od-
breče) okolju. V Wettersteinski skladovnici	krili kraške jame - Obirske kapniške jame,
se na območju Pece, Obirja in Uršlje gore	ki pred tem niso imele naravnega dostopa s
pojavlja več vrst svinčevo-cinkovih orudenj.	površine.
320 Geološki pregled
■ Proteus 80/7, 8, 9 • Marec, april, maj 2018
Wettersteinsko in Partnaško formacijo prekrivajo karnijske oziroma karditske plasti, imenovane po školjki iz rodu Cardita. Te so na širšem območju zastopane s tremi horizonti laporno-skrilavih kamnin. V njihovi talnini je nekaj plasti ooidnega in onkoidne-ga apnenca s številnimi ostanki iglokožcev, med katerimi prevladujejo členki morskih lilij. Najbogatejše nahajališče fosilov je v oolidno-onkoidnih plasteh z vmesnimi polami laporovca tik pod drugim klastičnim horizontom ob cesti na zahodnem bregu Helenskega potoka v občini Črna na Koroškem. Litostratigrafski razvoj karnijskih plasti kaže na ciklična nihanja - evstatične spremembe morske gladine, ki so opazne tudi v litologiji »Rabeljske skupine« širšega prostora Vzhodnih Alp. Karnijske plasti se zaključijo s ploščastim apnencem, ki severno od Wettersteinskega grebena postopoma prehaja v spodnji horizont formacije Glavnega dolomita s stromatoliti, ta pa navzgor v slabo plastnati zrnati dolomit. Jurske kamnine izdanjajo le na severnih pobočjih Severnih Karavank ali pa jih najdemo v tektonskih luskah, kjer so preko njih narinjene starejše triasne plasti. Zaporedje jurskih plasti se začne s sivim do rumenim apnencem retijske do spodjeliasne starosti. Rumenkasti do rožnato obarvani krinoidni apnenci, ki jih imenujemo Hierlatzki apnenci, so bili odloženi nad njimi v liasu. Sledijo rdeči zgornjeliasni do doggerski globljemor-ski apnenci ter zgornjejurski (malmski) rdeči apnenci z aptihi. Najmlajši so sivi apnenci z aptihi in gomolji roženca spodnjekredne starosti. Pomembno nahajališče jurskih plasti je v Galiciji, pri Podkanjskem slapu/ Wildensteiner Wasserfall. Sledijo kamnine kredne starosti in mlajše. To so zgornjekredni apnenec z rudistnimi školjkami, eocenski apnenec z numulitinimi luknjičarkami, miocenski daciti in miocen-ske klastične sedimentne kamnine, ki zapolnjujejo Leško terciarno kadunjo. V mio-censki glini na območju Holmca, Mežice in Leš so posamezne plasti premoga. Največje
Legenda
Južne Karavanke
Liasni laporovec Dachsteine*! grabtnski apnenec L1 i i Oeifisbeinski apnenec pV^ Kesifenjlu dctamit, i?t>eljskfl ptasti
Schlemgii tintam L F^izi Buctiaristeinska plasti
Pe£¿«njak. loanglomeral, ukovfika tnsia
I * *l Tuli in tulili
Rdafie - siv apnenec | Apnenec. (tatafn.L | Weifertske ptasti ] Bfleiifunsli dolomit
Geološki pregled 321
Stratigrafski stolpec Južnih in Severnih Karavank. Risba: Walter Poltnig.
staral
[M 10 lcl|
Severne Karavanke
E-". :I Sive pisati z epliii
Rafollasne plas.li -1 deta plasli i apbhi p-r^J KoaMriske plasti, plo££asll apnenec \s ' ^ Glavni iJoKHnil
Kafdilne plasli (peičenjak, glinavec, apnenec, dolomit} [ir^fij Partna&i iapc«wcc C_B VVeflefsteinsto apnenec
[ | Apnenec, dolomil. pfastovlt apnenec, gcunoljasti apnenec (alpski ikoljkovitl apnenec) Pefmosfcitslii peščenjak
322 Geološki pregled
■ Proteus 80/7, 8, 9 • Marec, april, maj 2018
Trbiška breča. Foto: Andreas Poltnig.
Geološki pregled 323
nahajališče premoga na območju Geoparka Karavanke je bilo na Lešah pri Prevaljah, kjer se rjavi premog pojavlja v približno 13 milijonov let starih sedimentih. Nekdanje močvirje, v katerem so se mnogo milijonov let kopičili ostanki rastlin, iz katerih je nastajal premog, je bilo dolgo približno 2.600 metrov in široko približno 600 metrov. Na območju Holmca so poleg premoga znani tudi pojavi kaolinitne gline, ki so jo v preteklosti uporabljali v lončarski industriji.
Stratigrafski razvoj Južnih Alp -Južnih Karavank
Na širšem prostoru Jezerskega vrha, med Košutinim grebenom in Kamniško-Savinj-skimi Alpami, so najstarejše staropaleozoj-ske in mladopaleozojske kamnine. To so predvsem plitvomorski grebenski koralni ter lagunski devonski apnenci. V mlajšem karbonu so na območju Južnih Karavank nastale flišne plasti tako imenovane Ho-chwipfelske formacije; fliš je bil odložen sočasno s takratnim dvigovanjem Variski-dov severno na celini. Posledica sočasnega vulkanizma so dajki in vložki piroklastitov. Iz vročih rudnih raztopin so nastala majhna cinkovo-svinčevo-bakrova žilna in orudenja z nadomeščanjem bolj topnega apnenca, ki niso več ekonomsko zanimiva. Po starokar-bonski variskični orogenezi so se v mlajšem karbonu odložili molasni sedimenti Averni-ške formacije s kremenovimi konglomerati in peščenjaki ter glinavci z edinstveno fosilno združbo rastlinskih ostankov in morskih organizmov, odloženih skupaj z vmesnimi apnenci, ki so nastali v času kratkotrajnih transgresij morja. Za njimi sta v starejšem permu v morju nastajala apnenca Dovžano-ve soteske in trogkofelski apnenec. Izjemno bogata favna ramenonožcev in drugih fosilnih ostankov v Dovžanovi soteski je svetovno znana in vrhunska mednarodna paleon-tološka dediščina.
V srednjem permu je v erozijski fazi iz apnencev Dovžanove soteske in trogkofel-skih apnencev nastala pisana trbiška breča
324 Geološki pregled
■ Proteus 80/7, 8, 9 • Marec, april, maj 2018
Geološki pregled 325
kot posledica dvigovanja zaledja v saalski orogenetski fazi. Ta je bila sočasna s kolizijo (trkom) med Evropsko in Azijsko celinsko litosfersko ploščo, ko se je dvignilo gorstvo Ural. Trbiška breča prehaja v prevladujoče kremenove kopenske klastične sedimentne kamnine, rdečkaste kremenove peščenjake, konglomerate in muljevce Grodenske formacije. Mlajšepermska morska sedimentacija je nastajala v bolj ali manj zaprtih morskih lagunah večinoma z odlaganjem evaporitnega Belerofonskega dolomita, nad katerim ležijo spodnjetriasne Werfenske plasti; to so predvsem klastične sedimentne kamnine, v katerih so pogosti vložki ooidnih apnencev, ki kažejo pelagični vpliv.
V	srednjem triasu (od 245 do 235 milijonov let) je ob začetku razpadanja celinske skorje nastal tektonski jarek z raznolikimi sedimentacijskimi okolji - od plitvomorskih, pobočnih do globokomorskih bazenskih se-dimentov, med njimi Schlernski dolomit. Sočasno z razpiranjem je potekala izlivna bazaltna do eksplozivna trahitna vulkanska dejavnost. Zaradi hidrotermalne dejavnosti so nastajala tudi manjša orudenja z živim srebrom. Najpomebnejše je pri Sveti Ani -Podljubelju.
V	mlajšem triasu je prevladovala plitvomor-ska sedimentacija v lagunah in na grebenih.
V	široko razprostranjenem plimskem okolju je prevladovala ciklična sedimentacija Lo-ferskega faciesa. Dachsteinski apnenec, ki gradi strme stene Košute in Olševe, predstavlja svetlo siv, ritmično plastnati apnenec s ciklotemo A (okopnitvene breče), ciklo-temo B (stromatolitni apnenec ali dolomit medplimske cone) in ciklotemo C (mikritni apnenec, nastal v odprti laguni z bogato fosilno združbo megalodontidnih školjk, ki so velike tudi do 30 centimetrov).
Faza razpiranja v zgornji juri (liasu) je omogočila nastanek globljemorskega sedimenta-
Območje Periadriatske prelomne cone, prelaz Šajda/ Schaidasattel. Foto: Walter Poltnig.
326 Geološki pregled
■ Proteus 80/7, 8, 9 • Marec, april, maj 2018
Geološki pregled 327
cijskega okolja ter odlaganje radiolaritov in glinavcev z gomoljasto manganovo rudo. Sledijo eocenske drobnozrante klastične se-dimentne kamnine z redkimi lečami premoga in fosili. S poznooligocenskim in mio-censkim vdorom tonalitne magme sovpada intenzivna izlivna in eksplozivna vulkanska dejavnost. Obširno območje Smrekovca gradijo izlivni andeziti in njihovi tufi ter različne druge piroklastične in flišno-turbidi-tne kamnine.
Območje Južnih Karavank je bilo močno tektonsko deformirano po nastanku pokro-
vov, ki so nastali z narivanjem proti jugu med prelomno cono Periadriatskega preloma in približno vzporednim Savskim prelomom južno od njih.
Vzrok zapletene geološke zgradbe Karavanke UNESCO Globalnega Geoparka je posledica delovanja različnih gorotvornih ciklov, saj je vsak mlajši cikel deformiral starejše oblike. Največji pečat na ozemlju je zagotovo pustil zadnji, to je Alpidski oro-geni cikel, povezan z razvojem oceana Tetida, ki se je začel v obdobju srednjega triasa. Geološki razvoj območja še vedno ni zaključen. Proces zdajšnjega dvigovanja Karavank je posledica še vedno trajajoče faze iztiskanja med celinskima ploščama in sočasnega sukanja Jadranske plošče v smeri, obratni gibanju urinih kazalcev, kar dokazuje sedanja potresna dejavnost predvsem na območju Furlanije-Julijske krajine.
Slovarček:
Averniške plasti. Zgornjekarbonske plasti, ki so sestavljene iz skrilavega glinavca, kremenovega peščenjaka in konglomerata z vložki temnega apnenca s fuzulinami (fora-minifera, luknjičarka, ki je živela v karbonu), v Karnijskih Alpah in Južnih Karavankah.
Belerofonski dolomit. Dolomit z ostanki belerofonov (polž, ki je živel od ordovicija do spodnjega triasa, lat.: Bellerophon). Dachsteinski apnenec. Norijsko-retijski skladnati apnenec s stromatoliti in s školjkami megalodoni, ki ponekod prehaja v gre-benski apnenec, v Južnih Karavankah, Julijskih Alpah in Kamniško-Savinjskih Alpah. Evstatično nihanje. Spreminjanje višine gladine morja.
Glavni dolomit. Formacija zgornjetriasnega dolomita v Alpah.
Grödenska formacija. Srednjepermske plasti rdečega ali sivega konglomerata, peščenjaka in glinavca v Karavankah in Škofjeloškem hribovju.
328 Geološki pregled
■ Proteus 80/7, 8, 9 • Marec, april, maj 2018
Karbonatna platforma. Območje karbonatnih kamnin, ki so nastajale v plitvem morju.
Kolizija. Trk dveh kontinentalnih litosfer-skih plošč.
Periadriatska prelomna cona. Tektonska meja med Alpidi in Dinaridi. Tetida. Ocean med Lavrazijo in Gondwa-no, ki je obstajal med permom in mlajšim terciarjem.
Transgresija. Napredovanje morja na kopno (poplavljanje).
Trogkofelski apnenec. Spodnjepermski sve-tlosiv do rožnat apnenec z brahiopodi (ten-takulati z dvema, bilateralno simetričnima loputama; ramenonožci) v Južnih Karavankah in Karnijskih Alpah. Variskična orogeneza. Orogeneza (gubanje in lomljenje delov Zemljine skorje kot posledica premikanja litosferskih plošč zaradi konvekcijskih tokov v astenosferi, pri čemer nastajajo gorovja) v srednjem in zgornjem paleozoiku, v kateri so nastajali Hercinidi, Variskidi.
Werfenska formacija. Spodnjetriasne plasti dolomita, apnenca, peščenjaka in laporovca rjave, rožnate in sive barve v Karavankah, Julijskih Alpah, na Idrijskem, Cerkljanskem in v Škofjeloškem hribovju. Wettersteinski apnenec. Ladinijski in spo-dnjekarnijski skladnati apnenec, oruden s svincem in cinkom v Severnih Karavankah.
Literatura:
Jurkovšek, B., Kolar - Jurkovšek, T., Jaecks, S. G., 2002: Makrofavna karnijskih plasti mežiškega prostora. Geologija, 45 (2): 413-418. Mioč, P., 1972: Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100.000. Tolmač lista Slovenj Gradec. Beograd: Zvezni geološki zavod. 74 str.
Mioč, P., 1983: Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100.000. Tolmač lista Ravne na Koroškem. Beograd: Zvezni geološki zavod. 69 str. Pavšič, J., (ur.), 2006: Geološki terminološki slovar. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 331 str. Placer, L., Vrabec, M., Trajanova, M., 2002: Kratek pregled geologije okolice Mežice. V: Horvat, A., Košir, A., Vreča, P., Brenčič, M., ur.: Vodnik po ekskurzijah, 1. slovenski geološki kongres. Ljubljana. 2-14. Placer, L., Herlec, U., 2002: Vprašanja zgradbe Severnih Karavank in mežiška rudišča Pb in Zn. V: Horvat, A., Košir, A., Vreča, P., Brenčič, M., ur.: Knjiga povzetkov, 1. slovenski geološki kongres. Ljubljana. 71-72. Poltnig, W., Herlec, U., Fajmut Štrucl, S., Bedjanič, M., Rojs, L., Hartmann, G., Vodovnik, P., Vernik, M., Achatz-Riepl, H., 2012: Geološko-naravovarstvene strokovne podlage Geoparka Karavanke. Maribor: Zavod Republike Slovenije za varstvo narave, 209 str. Schonlaub, H. P., 2015: Razdeljene Karavanke. V: Strahovnik, V., ur.: Geopark Karavanke/Karawanken. Nazarje: GEAart, 28-35.
Štrucl, I., 1984: Geološke, geokemične in mineraloške značilnosti rude in prikamnine svinčevo-cinkovih orudenj mežiškega rudišča. Geologija, 27: 215-327.