Bučani (Šaljivka. — L. Črnej) |učani so bili zviti ljudje, pa svojeglavni so tudi bili: njih svojeglavnost je slovela v deveto vas. V podgorske Buče je držala le jedna cesta, ob kateri je šumljal bister potok; na drugi strani je bila skalnata stena. Nekoč se prigodi, da se odlomi kos skale in pade na cesto. Prižvižga si Burjač, trešči z nogo ob kamen in se zvali v prah. Vstane počasi, ogleda si skalo in brišoč si lice z rokavom mrmra: »Ko bi le vedel, kdo je to semkaj zvalil, jaz bi mu že dal!« V krepčilo svojim besedam skrči pest, zagrozi se v zrak in odide, ne da bi videl soseda Krivca, ki sc pelje s svojitn kljusetom iz mesta. — Ko pride Krivec do ka-mena, zmaje z glavo in misli: »Ta ničvrednež mi ga je na pot nastavil.« »Pa tu prek še stopi moj konj«, reče polglasno in udari po živinčetu. -« 190 w- In res, konj stopi prek, a kolo se zdrsne in — Krivec kobaca izpod voza. Zgodilo se mu ni nič — le kolo je zlomljeno. Krivec izpreže konja in ga žene domov, glasno se roteč, da bo tožil Burjača. Med tem časom pripeljejo Gonjačevi velik voz sena. Zagledavši voz na cesti, velf gospodar hlapcu: »Od sebe (na desno) poženi!« Mislil je menda, da bo šlo mimo, in šlo je — v potok. To je bilo kričanje! Privreli so Bu-čani skupaj in prišlo bi bilo menda do pretepa, da ni nastopajoča voda raz-gnala možakov. Izpregli so komaj živino. »Voz je Krivčev,« reče nekdo in vsi kriče: »Nakurimo ga, nakurimo ga!« Komaj se je izgovoril Krivec in dopovedal svojim sovaščanom, da ni on kriv, ampak Burjač, ki je zvalil kamen na cesto. Natanko je popisal, kako ga je videl pri kamenu, ko se je pripognil in njemu grozil. Na nesrečo pride ravno Burjač mimo. Ta nima časa za izgovarjanje: trde pesti mu pa-dajo po hrbtu, po glavi, povsod, dokler se siromak ne izmuzne in ne po-kaže podplatov. Pričele so se vsled tožbe hude preiskave. Od sodnije je prišla komi-sija »na lice mesta,« to se pravi tja, kjer se je vse zgodilo. Ko so gospodje vse preiskali, pogledali so se in smeh jim je silil v sicer resne obraze. Visoki bradač pa je začel resnobno: »Bučani, vi ste pa-metni možaki, z vami se lahko govori! Kos skale se je sam odtrgal od peči in se zvalil na cesto; torej ni nikdo kriv nezgod, ki so se tukaj pripetile.« Prikimovali so Bučani in vsak je hotel povedati, da je videl tam in tam, kako se kamen sam od kamena loči. Župan pa je gJasno zaklical: »Tiho! Prosim gospode v imenu vseh vaščanov naših slavnih Buč, da nam povedo, kje si naj zdaj napravimo novo «esto.« Spet so se pogledali go-spodje in jeden je rekel: »Odpravite najprej seno iz potoka, potem ta vozič in kamen s ceste, katero nekoliko posipljite, pa je!« ' »Tako je, tako!« zaklicali so zopet vsi. Plačali so komisijo in se lotili j dela. — Ko so vse zgotovili, reče nekdo: «Ti gospodje so pa res učeni !