I.  Pregelj
Vseh mrtvih dan
Saj trosimo roi nn grobooe, ki ddje jesenski jih čas, kaj hočeta, dragi pokojni, dardo Še drugačnih od nas? Kaj d Hhih gomiiah po prazni $e sreci srce oam medti, kaj res ste usi taki še tam, kot ničemumi tukaj smo mi?


O odooa, ki z deco sirotno na možev sem grob ti prišia, ne jočil Kdor o Bogu je legel, ne Ijubi, ne mara solza, je miren in srečen in oe, da Bog ii bo oarih poslej, ki uarih je solnca na nebu in zoezdam o temotah fcrez mej.
Kljubujes, preizkuseni oce? Z otroki brez  maiere,  kam? PremisU: ti oče jim iukaj, za vse pa en Oče je tam; Če mater jim vzel je, ne karaj, ne toži, ne kolni Bogu, ki hotel je pač in otlločil, da bodi jim ti oarih za dva.
V   očesa  nedolžno  zaupljioa  otrokom  soojim   poglej in nemih pogledou ponižno molitev umej; »Grobooi so (ukaj, a iam si, mamica ti!« >Ps se le nisnio, o mamica draga. za oedno razŠli!< >G rob ooi  so  nemi, so  mr t o i, a Ljub ez en , Ljubezeniivih
Ilustriral M ari j   Pregelj.