Štev. 16. V Ljubljani, dne 20. avgusta. 1887.
f
Bratom Čehom o prihodu na Slovensko.
ozdravljen, slavni rod Libuše, Pozdravljen, Ceha hrabri ród ! * Iz dna Vam kličem polne duše Za Vašega prihoda gód.
I jaz sem bil pri Vas, pri bratih, Zavzet sem gledal češki svet ; Se snivam o teh dnevih zlatih, In snival bom do konca let.
Kakó lepó ste nas sprejeli, Kakó sijajno in srčno! Kakó ste k srcu nas priželi, Le brata more bràt takó!
Nebó je pač pri Vas hladneje, A srce Vaše hladno ni, Za dom Vam mili silno vreje, Za brate rodne plameni.
Ta ogenj Vaš smo mi čutili, Saj grel nas Vaših src je žar, Navdušenje pri Vas smo pili Za domovinsko sveto stvar.
Sladko nam duše je napajal Beséd in pesmi Vaših glas, Značaj nas Vaših moz je bäjal*) In Vaših zen in dive k kras!
Mest Vaših gledali smo čuda, In videli Vaš sveti boj, Plod Vašega smo zrli truda : Razcvet Vaš krasni in razvoj.
Vaš gräd smo videli kraljevi, Kjer kralj je mnog med Vami žil : Pred nami vstajali so dnevi, Ko Ceh je silen, srečen bil.
*) očaroval.
Tisoč smo zrli spomenikov Iz burnih, toda slavnih dni, Spominjali se bojevnikov, Ki za Vaš dom so lili kri.
Ü bojih davnih, davni slavi Vaš hrib in dol pomnik je vsak, Da, vsak Vaš kamen glasno pravi, Da Čeh je vedno bil junak.
Iz listih dòb še slavne miže, Še cépe trdne hranite, Še dedov hrabra kri v Vas teče, Da dom kot dedje branite !
A treba ni za dòma slavo, Da kri zdaj srčno lijete. No boj junašk za staro pravo Zdaj z uma mečem bijete.
In lepše, blažje lovorike Iz del prosvete zvivate, In večnokrasne spomenike Duševne zdaj si zlivate.
Svetovne zmage že odnaša Zdaj češki um in češka dlan, Povsod zmaguje godba Vaša, Povsod Vaš spév je slavnoznän !
Daj Bog, tla tudi staro pravo, Zmagalno priborite si, Da davno, nevènóco slavo Zdaj z novo pomnožite si.
Zato, oj, slavni rod Libuše, Nebeški čuvaj Te Gospód, Bog živi Vas, oj, bratske duše, Bog živi ves Vaš hrabri ród !
S. Gregorčič.
242
SLOVAN.
Štev. 16.
Andreju Einspielerju
?
o zlati maši dne
od jèsen gre! A čas noben Ni kmetu ljubši kot jesen. Pomlad je čas cvetu in nad, A čas skrbi in dela tudi, Poleti mož potàn se trudi; A jèsen da mu hlad in sad, Za strah in skrb in trud obilo Mu vrt in polje dà plačilo. Enako v žitji! Kdor se v cvetji In žitja svojega poletji Ne plaši truda iti skrbi, Pač srečen je v jeseni dni, Vesel se v prejšnje dni ozira, Mirno oči v prihodnje vpira. Ti delal si kot malokdo! Ti delal si ob časi cvetja, Zvesto si delal pol stoletja, Zvesto, pogumno in krepko. Kar sil ti dalo je nebó, Posvetil ti si vse mladini, Posvetil vse si domovini. Ti dòmu si buditelj bil, Ti dòmu si učitelj bil, Za dom si vrl boritelj bil. Ti delal si ; jesen je tu, Prišel je tebi čas sadu . . . Naš dom odeval gost je mrak, Slovenija je tožno spala; A čvrsto je, veselo vstala
21. avgusta 1887. leta.
In narod si goji krepak. In tvoj premili Gorotän Že tudi dviga se, se vzbuja, Prihaja mu vstajenja dan In peša, gine sila tuja. Probuja se Slovén povsod! A kdo se pač najbolj je trudil, Da narod se iz snà je vzbudil? To naše narodno vstajenje, To krepko narodno življenje Zelo je tvojih trudov plód! Zató naš dom ti venec slave Zdaj vije krog častite glave, Zató pa tvoj denašnji god Vesel proslavlja ves naš rod, Izraža vroča ti čutila, Poklanja srčna ti voščila ! . . . Ti zlato žrtvo nekrvavo Bogu si danes daroval, Pri njej pač i za očetnjavo, Za srečo njeno in nje slavo Prošnje si k Večnemu poslal. A nam na dan daritve zlate Sto želj se k nèbu dviga zäte: Bog čuvaj te še totjko let, Da srečen zreš slovenski svet, Da srečno, slavno in edino Premilo vidiš domovino!
S. Gregorčič.
A*
0 suši.
, čuj, prirodnih sil Gospod, Kaj prosi naš ubogi rod ! Roseč na zemljo solze žgoče Ječimo k Tebi mi brez nad; Ne dàj, naš Bog, ne dàj, naš Oče, Da zvene cvet, umrje sad, Okrepi ga Tvoj resni hladi . . . Na polji mrje setev mlada, Ko pali jo ognjeni sòj ; Ne dàj, da zvene nam brez sada, Da znój samó in solz nebròj Tej setvi bil bi žgoč napoj ! Kakó zaupno drobna zrna Trosili smo v rodilno prst: »Oj, mirno krij vas zemlja črna, Obrodi sad kedàj nam čvrst!* Kakó iz dna pobožne duše Prosili smo : » Neviht in suše Obvaruj nas, dobrotni Bog! . . .* Ti z migljajem presvetih rok
Odvrnil si nam srd viharja, A suše ne, gorje, gorje ! Ko roka Tvoja nas udarja, Tedaj nam pač teko solze, A srca naša Te časte ! O, pošlji v tä pekoči zrak Le en oblak, le en oblak ! Iz njega rosa blagodejna Privri na polja naša žejna, Da krepko vsklije mlada rast In v srcih naših up in slast ! O, če je Tvoja sveta volja, Usliši prošenj srčnih glas, Prostri rokó čez naša polja, Oživi zopet zlati klas ; Prostri rokó čez drevje sadno, Čez njive naše, vrt in log, Oživi znova rast pomladno, Usliši nas, osreči, Bog! —
A. Funtek.
Štev. 16.
SLOVAN.
243
H a η i j a.
Poljski spisal H. Sienkiewicz.   Prevel M. Vrnilež.
VI.
Jutraj sem vstal zelo rano in sel na vrt. Jutro je bilo krasno, polno rose in cvetne vonjave. Hitel *s sem v gabrovi drevored. Srce mi je govorilo, da najdem tam Hanijo. Ali srce moje, prenaglo za pred-čutja, varalo se je, Hanije ni bilo tam. Stoprav po za-jutrku sem se sešel ž njo na samem ter jo vprašal, ali bi ne šla z menoj sprehodit se na vrt. Pristane dragovoljno in pohitevši v svojo sobo, izšla je kmalu z velikim finim slamnikom na glavi, ki ji je senčil čelo in oči, in s solnčnikom v roki. Izpod tega slamnika se mi je nasmihala preširno, kakor bi hotela reči : »Glej, kako mi je dobro, c Šla sva skupaj na vrt. Krenil sem v gäbrovi drevored in spotoma premišljal o tem, kako bi začel razgovor ž njo in o tem, čemu mi Hanija, ki gotovo bolje ume od mene, neče pomagati temveč se rajši zabava z mojo zadrego. Stopal sem torej molče poleg nje, švigajoč s šibo po rosnih cvetovih na obpotji. Hanija se nagla zasmeje, zagrabi za šibo in reče:
»Gospod Henrik, kaj so Vam zakrivili ti cvetovi ?« »Eh, Hanija, kaj cvetovi! Ali ne vidiš, da ne urnem s teboj začeti razgovora; zelo si se zmenila, Hanija. Oh, kako si se zmenila!«
»Reciva, da je tako. Vas li to jezi?« »Tega ne rečem«, odgovorim na pol žalostno, »ali, ne morem se s tem sprijazniti, kajti zdi se mi, da sta ona Hanija, kojo sem prej poznal, in ti sedanja, dve osobi. Ona je vzrasla z mojimi spomini, z . . . mojim srcem, kakor sestra, Hanija, kakor sestra, a ta . . .«
»A ta (tu je pokazala s prstkom näse) Vam je tuja, ni res?« šepetnila je tiho.
»Hanija, Hanija, kako moreš misliti kàj takega?« »In vender je to zelo naravno, akopram morda žalostno«, odgovorila je.   »Gospod, Vi iščete v srci davnih brätovskih čustev in ne nahajate jih: to je vse«.
»Ne, Hanija, jaz ne iščem v srci prejšnje Hanije, nje ni več; ali iščem je v tebi, toda kar se tiče srca . . .«
»Kar se tiče Vašega srca,« seže mi veselo v besedo, »domišljam si, kaj se je zgodilo ž njim. Ostalo je kje v Varšavi, pri kakem srečnejšem srčeci. Kàj ne, kako sem pogodila?«
Pogledal sem ji globoko v oči; sam nisem znal, da me nekoliko premotriva, ali pa se, računajoč z vtis-kom, kakeršen je bila včeraj name stvorila in kojega nisem znal prikriti, na nekoliko okruten način z menoj igra. A naglo se je tudi v meni vzbudila volja odpora. Mislil sem si, da moram imeti zelo komičen videz po- | gledujé nanjo liki umirajoč jelen in obvladavši čustva ! svoja,  ki so me v tem hipu pretresala, odgovoril sem :
»In ako je istinito?«
Jedva opazen izraz začujenja in nekakove nejevolje je izpreletel jasno lice Hanijino.
»In ako je to istinito«, odgovori, »izpremenili ste se Vi, ne jaz«.
To izgovorivši se je nekoliko načmerila in me pogledala izpod očesa, stopala nekaj časa molče, jaz pa sem se premagoval, da prikrijem radostno vzburjenje, koje me je izpreletelo zaradi njenih besed. Ona pravi, mislil sem si, da, ako jaz drugo ljubim, zmenil sem se jaz, potem se ona ni zmenila, potem me ona . . .
In od radosti nisem smel dokončati tega modrega ukrepa.
A navzlic vsemu temu nisem bil jaz, ne jaz, ona je bila izpremenjena. Ta pred pol letom mala, o božjem sveti ne znajoča deklica, koji ni ni na misel prihajalo govoriti "o čustvih in koji je bil takov razgovor deveta dežela, razgovarjala se je sedaj tako slobodno in vešče, kakor bi recitovala naučeno lekcijo. Kako se je razvil in ugladil ta nedavno otroški razum ! Ali z deklicami se godè podobna čuda. Marsikoja je včeraj zaspala otrok in se zjutraj vzbudila devica, z drugim svetom čustev in misli. Haniji, od narave bistri, pojmljivi in vtisljivi, zvr-šivši šestnajsto leto, drugo društveno okrožje, nauka, knjige, koje je morda skrivaj čitala, zadoščevala ji je polovica leta do tega.
Stopala sva molče drug poleg drugega. Hanija je prva pretrgala mòlk.
»Torej ste zaljubljeni, gospod Henrik?«
»Morda,« odgovoril sem z nasmihanjem.
»Torej gotovo hrepenite po Varšavi?«
»Ne, Hanija. Želim si, da nikoli odtod ne odidem.
Hanija me naglo pogleda. Vidno je bilo, da je hotela nekaj reči, pa je umolknila. Udarila je z lahkim solnčnikom po obleki in rekla, kakor odgovarjajoč svoji misli :
Oh, kako sem otročja!« »Čemu to praviš, Hanija?« vprašam. »E, nič.   Sediva na to klop in govoriva o čim drugem. «
»Ni res, kako krasen razgled je odtod?« vprašala je naglo z znanim usmeškom na ustnah.
Sedla je na klop ne daleč od drevoreda, pod velikansko lipo, odkoder je bil res krasen razgled na ribnik, grobje in na lés za ribnikom. Hanija mi ga je kazala s solnčnikom, ali jaz, akopram ljubitelj krasnih razgledov, nisem imel ni najmanjše volje ogledavati se, kajti poznal sem ga popolnoma, dalje sem imel pred sabo Hanijo, stokrat krasnejšo od vsega, kar jo je ob-kroževalo, in naposled sem mislil o povse drugih stvareh.
»Kako se krasno drevesa zrcalijo v vodi«, reče Hanija.
»Vidim, da si umeteljnica«, odgovorim ne gledajoč ni na drevje, ni na vodo.
»Duhovnik Ludovik me uči risanju. Oj, jaz sem se že mnogočemu učila, odkar ni bilo Vas tu ; hotela sem ... kaj Vam je? Ali se jezite name?«
»Ne, Hanija, jaz se ne jezim, nate bi se ni jeziti ne mogel; ali vidim, da se ogiblješ mojim vprašanjem in da oba igrava ,slepo miš', namesto da bi govorila od
31*
244
SLOVAN.
Štev. 16.
srca in zaupno, kakor za davnih časov. Ti morda tega ne čutiš, ali meni je to grenko. Hanija! . . .«
Te proste besede so le učinile, da so naju spravile oba v veliko zadrego. Hanija mi je podala obe roci ; jaz sem ti roci stisnil morebiti še prekrepko in, oj, groze, prignivši se naglo, poljubil ji scela ne tako, kakor bi varuhu pristojalo. Potem sva se zmedla oba do najvišje stopnje: ona se je zardela tja do vrata, jaz isto tako, in umolknila sva, ne vedoč kako bi začela razgovor, ki bi pač imel biti odkritosrčen in poln zaupljivosti.
Potem je ugledala ona mene, jaz njo in zopet nama je udarila rdečica v lici. Sedela sva drug poleg druzega, kakor poparjena : zdelo se mi je, da čujem hitreje udarce svojega srca. Najin položaj je bil neznosen. Časih sem čutil, da me neka roka grabi za ovratnik in da me hoče vreči nji pred nóge, a druga, da me drži za lase in ne pušča : Hanija je brzo vstala in rekla z naglim, zmočenim glasom :
»Iti moram; imam lekcijo ob tej uri z gospó d'Yves: jednajsta ura je že blizu«.
Vrnila sva se po isti poti k domu. Hodila sva, kakor prej, molče; jaz, kakor prej, odbijal sem s šibo cvetlicam glavice, ali ona jih ni več pomilovala.
Krasno se je povrnilo najino davno razmerje, prav res! —
»Jezus, Marija, kaj se godi z menoj«, pomislil sem, ko me je Hanija ostavila samega.
Na to pride duhovnik Ludovik in me vzame na gospodarstvo. Gredoč mi je povedal mnogo raznolikih stvari, tičočih se našega imetka, ki me niso ni za troho zanimale, akopram sem se delal, kakor da vlečem na uho vsako besedo.
Brat moj Kazimir, koji je, koristeč se s počitnami, po vse dneve izostajal od doma, v stajah, v gozdu, s puško, na konji ali na čolnu, poj aha val je baš ondai na pristavinem dvorišči mlade konje iz kon-jàrne. Uzrši mene in duhovnika je priko-lopoval k nama na .kostanjevci, ki se je vzpenjal pod njim kakor besen, češ: pogledi mojo rast, ogenj moj in hòj ! Potem je razjahal in šel z nama. ugledavši ob jednem staje, oböre, skednje in ko smo se baš namenili, da gremo na polje, poročilo se nam je, da se je oče pripeljal. Trebalo je torej vrniti se domov. Oče me je pozdravil iskreno, kakor še nikoli. Obveščen ob vspešnih izpitih, objel me je in zagotovil, da me hoče odslej zrna-trati dorastenim človekom. In res, v njegovem ob-čenji z menoj so bile videti velike izpremembe. Postopal je z menoj mnogo zaupljiveje in prisrčneje. Takoj je začel z menoj govoriti o naših imovinskih interesih, od-
kril mi je nakano svojo, da prikupi jedno sosednih lastin in me vprašal, kaj mislim jaz. Brž mi je prišlo na um. češ, on nalašč govori o tem, da bi mi pokazal, kako ceni značenje moje kot dorastenega človeka in najstarejšega sina v obitelji. Poleg tega sem tudi opazil, kako je vesel mene in vspehov mojih v nauki. Nikoli ni pogle-daval name s takim miljem, kakor sedaj.   Neizrecno so
Dalmatina
ustrezala očetovskemu ponosu njegovemu izpričevala učiteljev, koja sem bil prinesel s seboj. Opazil sem tudi, da preskuša moj značaj, sposobnost mišljenja, pojma o časti in kako mi nalašč stavi vsakojaka vprašanja, da bi me iz odgovorov do dobra spoznal. Videl sem, da se je ta roditeljski izpit dobro ponesel, kajti akopram se filozofski   in   društveni   nazori moji nikakor niso strinjali s
Štev. 16.
SLOVA Ν.
245
temi očeta mojega, nisem jih izustil, v drugih pojmih se zopet nisva mogla ločevati. Osorfto lévje lice očeta mojega se je jasnilo, kakor nikoli prej. Še tega dné me je obsipal z darovi. Daroval mi je dva samokresa, s kojima se je nedavno streljal z gospodom Zollom in na kojih je bilo zarovašeno več drugih dvobojev iz mladih let, ko je služil v vojski.   Kesneje sem dobil iskrega konja
:nine.
iztočne krvi in staro sabljo po dedih, z ročnikom, v koji so bili vdelani dragi kamenci, široko damascenko, s sliko Matere Božje, cizeloväno z zlatom na jeklu in z napisom : Jezus, Marija !' Ta sablja je bila jedna najznamenitejših spominov obitelji naše in že od davna hrepenenje moje in Kazimirovo, kajti sekala je železo kakor repo.   Oče, dajoč mi to orožje, potegne jo iz nožnice.
mahne nekoliko potov ž njo, da je kar zavriščalo po vzduhu in se zablisnilo po sobi ; potem naredi ž njo križ nad mojo glavo, poljubi sliko Matere božje in, vro-čujoč mi jo, reče: »V poštene roke! Jaz ji nisem delal sramote, ne delaj je ni ti!« Na to se objameva, a sabljo zagrabi v tem Kazimir in, akopram stoprav petnajstleten deček, ali izredno krepak, začel je ž njo mahati tako vešče, da bi se nijeden učitelj v borenji ne sramoval te dokladnosti in hitrosti.
Z zadovoljstvom je pogledal oče nänj in rekel :
>To ti bode borilec, ali tudi ti umeš tako? Ali ne?«
»Urnem, oče. S Kazimirom se še merim. Vseh tovarišev, ki smo se skupaj učili boriti, prekašal me je le jeden. « »Kdo je to ?« »Selim Mirza.« Oče je pokazal mračno lice. »Oh, Mirza!  Ali ti moraš biti močnejši.«
»Saj to je jedino, kar mi dovoljuje drugovati ž njim.« —-
»No, saj s Selimom se itak nikoli ne pobijeva.«
»Ej, marsikaj se dogaja,« odgovori mi oče.
Po obedu tega dne smo sedeli vsi v prostranem, z vinskim trsom obrastenem hodniku, s kojega je bü razgled na veliko dvorišče in na senčno cesto, obsajeno z lipami. Gospa d' Yves je vézla pogrinjalo za kapelico, oče in duhovnik Ludovik sta pušila iz lui, popivajoč črno kavo, Kazimir pa se je zvéral pred hodnikom, sledeč z očmi sukanje làstavic po zraku, koje bi bil rad streljal, ali oče mu tega ni dovolil.
Midva s Hanijo sva pregledavala risanje, koje sem bil s seboj prinesel jaz, in vender sva na vse bolj mislila nego h na risanje: meni vsaj so služile v to, da sem lahko prikrival poglede, koje sem metal na Hanijo.
»No, kako si našel Hanijo? urša je sedaj, kaj ne, gospod varuh?« vpraša me oče in šaljivo pogleda dekleta.
Začel sem še pozorneje gledati risa-rijo in odgovoril bolščeč v popir:
»Ne mislim, oče, da bi bila sedaj grša, ali vzrasla je in se izpremenila. «
»Gospod Henrik mi je že očital to zmeno,« doda Hanija brez vsake zadrege. Čudil sem se njeni odločnosti in brzosvesti: jaz bi o teh očitkih ne bil govoril takisto slobodno.
»Kaj to, ali je grša, ali lepša,« reče duhovnik Ludovik, »uči se naglo in dobro. Madame povedi, kako naglo se je naučila francoščini.«
Treba je vedeti, da duhovnik Ludovik ni znal francoščine ,  akotudi je bil zelo izobražen mož, ni se ji
246
SLOVAN.
Štev. 16.
mogel naučiti, dasi je že dokaj let preživel pod našim krovom z gospó d'Yves. A revež bi jo bil tako rad znal in je nje znanje zmatral za neizogibno potrebo višje izobrazbe.
»Ne morem tajiti, da se uči zlahka in rada,« odgovori gospa d'Yves, »ali vender Vam jo moram pokarati,« dodä obrnivši se k meni.
»O, gospa, kaj sem zopet zakrivila?« zakliče Hanija, sklepajoč roki.
»Kaj si zakrivila? Takoj si boš raztolmačila,« odgovori gospa d'Yves. »Mislite si, gospod, da ta gospodična, ako ujame le jeden hip brž hlastne po povestih in z dobrimi razlogi lahko sodim, da ona, ko gre spat, namesto da bi ugasila svečo in zaspala, čita še po vse ure.«
»To ni prav; sicer bi pa sodil, da posnema učiteljico svojo,« reče oče moj, ki je rad nagajal gospé d'Yves, kadar je bil dobre volje.
»O, prosim, jaz imam petinštirideset let,« odgovori Francozinja.
»Tega bi nikdar ne bil mislil,« reče oče.
»Ali ste poredni.«
»Ne vem, ali to vem, da, ako dobiva odkod povesti, ne dobiva jih iz knjižnice, kajti ključ od knjižnice ima duhovnik Ludovik. Krivda leti potem na učiteljico.«
In res, gospä d' Yves je čitala vse življenje romane, imela pa je to slabost, da jih je vsakemu pripovedovala, morala jih je pripovedovati najbrž tudi Haniji, radi tega se je krila v očetovih polušaljivih besedah živa istina, kojo je hotel namenoma izreči.
»Poglejte, gospoda, nekdo jezdi k nam,« vikne naglo Kazimir.
Vsi smo se ozrli v temni lipovi drevored in res na njegovem početku, morda še vrsto pota, ugledali smo oblak prahu, ki se nam je bližal nenavadno brzo.
»Kdo bi to bil? V taki naglici,« pripomni oče, vstajajoč. »Tak prah je, da ni možno spoznati.«
In res je bil velik prah; deževalo že ni nad dva tedna, zatorej so se po vsakem gibljaji dvigali oblaki prahu s ceste. Gledali smo še nekaj časa bližajoči se oblak, ki že ni bil dalje, nego kakih deset korakov od dvorišča, ko se naglo pomoli iz prahu konjska glava z rdečimi razprhanimi nozdrvami, z iskrimi očmi in vihrajočo grivo. Belec je dirjal v najhitrejšem skoku, a za njim, naslonen na konjev vrat, po tatarsko, ni bil nikdo drug, kakor prijatelj moj Selim.
»Selim prihaja, Selim!« zaklikne Kazimir.
»Kaj ta besnélec dela! Vrata so zaprta!« kriknil sem in planil z mesta.
Nisem utegnil odpreti vràt, kajti nikdo bi ne bil mogel za časa priteči ; v tem je podil Selim kakor zbes-nèl in vidno je bilo, da pade na ograjo, dva sežnja visoko in proti vrhu poostreno.
»Bog se ga smiluj!« vsklikne duhovnik Ludovik.
»Vrata! Selim! Vrata!« kričal sem, kakor besen, mahal z robcem in tekel, kar sem mogel, preko dvorišča.
Selim pa, kakih pet korakov od vràt, privzdigne se na sedlu in premeri ograjo s pogledom kakor blis-kovina.
Na to začujem krik žensk, sedečih na hodniku, silno topotanje kopit: kònj se vspnè, zamahne s prednjima nogama po vzduhu in preskoči v najvišjem skoku ograjo. Ni za hip ne obstoji.
Stoprav pred hodnikom ga Selim ustavi tako, da so se mu kopita udrla v zemljo, in vzemši klobuk z glave jame mahati ž njim kakor s praporcem in vskli-kavati :
»Kako se imate, draga, ljubljena gospoda moja? Kako se imate? Klanjam se, gospod hišni oče,« klical je klanjajoč se očetu mojemu, »klanjam se ljubemu du-duhovniku Ludoviku, gospé d'Yves, gospodični Haniji. Sedaj smo zopet vsi skupaj. Vivat, vivat!«
To govoreč je skočil s konja in vrgel uzde Franu, ki je bil pridirjal iz veže, objel očeta, duhovnika in začel ženskam poljubljati roke.
Gospà d'Yves in Hanija sta bili še bledi od straha in baš radi tega sta ga pozdravili kot rešenega, a duhovnik Ludovik reče :
»O blaznik, o blaznik! Kakov strah si nam napravil! Mislili smo že, da je po tebi.«
»No, pa čemu?«
»Radi vràt. Kako li more človek tako slepo poditi!«
»Slepo? Saj sem videl, da so vrata zaprta.   Oho, jaz imam popolnoma tatarske oči Ic »In se nisi zbal skočiti ?« Selim se razsmeje.
»Ne, prav nič, duhovnik Ludovik. Sicer je pa to zasluga mojega konja, ne mojal«
»Voila un brave garcon!« reče gospa d'Yves.
»Pač dà, vsakdo bi si ne upal,« dodä Hanija.
»Hočeš reči«, odgovorim, »da ne bi vsak kònj preskočil, kajti takovih ljudi bi se dobilo več.«
»Ne bi svetovala, gospod, da poskusite.«
Na to je pogledala Selima in pogled njen je izražal občudovanje, kajti res, brez ozira na smeli skòk Tatar-jev, ki je bil jeden ónih hazardov, kateri se ženstvu vselej prikupljajo, trebalo ga je videti, kakov je bil ta trenutek. Lepi črni lasje so se mu usui i na čelo, lici sta se mu bili zardeli od naglega jahanja, oči blesteče, iz kojih je žarila veselost in radost. Ko je stal tako poleg Hanije, zroč ji v oči, dvoje lepših ljudi bi si ne bil mogel misliti nijeden umételjnik. Kar se tiče mene, bil sem razžaljen do najvišje stopnje po njenih besedah. Zdelo se mi je, da je óno: »ne svetovala bi Vam, da poskusite,« izrekla z glasom, v kojem je tičal nekakov priglas ironije. Pogledal sem z vprašujočim očesom očeta, ki si je nekaj prej ogledal Selimovega konja. Poznal sem očetovski njegov ponos, védel, da je bil razdražen, ako me je kdo v čimerkoli prekosil, a pri Selimu ga je to od davna jezilo ; radi tega sem slutil, da se mi ne bo protivil, ako hočem pokazati, da nisem slabši jezdec od Selima.
»Ta kònj res divno skače, oče,« rečem.
»Pa tudi ta satan divno sedi,« zagodrnjä. »In ti, ali bi ti takisto?«
»Hanija dvoji,« odgovoril sem z neko nejevoljo. »Smem li poskusiti ?«
Oče se zamisli, pogleda ograjo, konja, mene in reče :
Štev. 16.
SLOVAN.
247
»Miruj Ic
»Seveda,« odgovorim potrt. »Lepše je veljati za babo v primeri s Selimom. «
»Henrik, kaj govoriš?« krikne Selim, objemši me.
»Skači! Skači, dečko, in dobro se držif« reče mi oče, kojega ponos je bil žaljen.
»Semkaj s konjem!« zavpijem na Frana, ki je zla-goma prevajal konja po dvorišči.
Hanija naglo skoči z mesta.
»Gospod Henrik,« vskrikne, »jaz sem dala povod temu poskusu. Jaz nečem, nečem. Tega ne boste stvorili — radi mene.«
In to govoreč mi je zrla v oči, kakor bi mi hotela povedati vse to, česar ni mogla izreči z besedami.
Oh, za ta njen pogled bi bil dal poslednjo kapljo krvi v tem hipu, ali nisem mogel in nisem hotel mirovati. Razžaljeni ponos moj je bil ta hip močnejši nego vse, radi tega sem se premagal in odgovoril hladno:
»Motiš se, Hanija, ako misliš, da si ti dala povod. Skakal bom v svojo zabavo.«
To govoreč sem zajahal konja navzlic vsemu odgovarjanju, razven očeta, in pohitel v lipovi drevored. Fran mi otvori vrata in jih zopet zaprè za menoj. Bridko mi je bilo pri srci, ali skakal bi bil čez ograjo, da je bila še dvakrat višja. Ko sem bil kakih tristo korakov daleč, obrnil sem konja, pustil ga kasati in potem v kolòp.
Kar začutim, da se sedlo trese pod menoj.
Dvojno je bilo možno : ali je jermen počil pri prejšnjem skoku, ali pa ga je Fran ohlapneje zapel, da je konj lože dihal in me ni opozoril na to, bodisi iz gluposti ali pa zaradi pozabljivosti.
Sedaj je bilo že prepozno. Kònj se je približal v najhitrejšem diru ograji, a jaz ga nisem hotel ustaviti. ,Ubijem se, ubijem se!' mislim si. Prešine me nekakov obup. Krčeviteje stisnem konju oboke : veter mi zvizne v ušesih. Naglo mi zablisne ograja že pred očmi, mahnem z bičem, začutim se vzdvignenega v vzduh, začujem krik s hodnika, pred očmi se mi potemi in . . . kmalu se čutim po omedlévici na tleh.
Skočim zdrav na noge.
»Kaj se je zgodilo?« kriknem. »Odletel sem. Sem li omedlel?«
Okoli mene so stali : oče, duhovnik Ludovik, Selim, Kazimir, gospa d'Yves in Hanija, bleda kakor zid, s solzami v očeh.
»Kaj ti je? Kaj ti je?« klicali so mi od vseh strani.
»Prav nič. Odlètel sem, pa to ni moja krivda. Jermen je bil počen.«
In res, po hipni omedlévici sem se čutil popolnoma zdravega, le sapa mi je nekoliko pohajala. Oče mi začne tipati roke, noge in pleča.
»Te ne boli ?« vpraša.
»Ne. Popolnoma zdrav sem.«
Za kratka se mi vrne tudi sapa. Bil sem le zlo-voljen, kajti zdelo se mi je, da sem zelo smešen. A moral sem biti res smešen. Prhnivši s konja sem odlètel z vso silo čez vso široko pot okoli travnika ter padel na travnik, zaradi česar je svetla moja obleka na lehtéh in na kolenih pozelenéla, a lasje in obleka je bila v največjem neredu.
Navzlic tej nepriliki mi je prišel ta dogodek v dóbro. Malo prej je bil predmet občega zanimanja Selim, gost, baš došli gost; sedaj pa sem mu jaz prevzel lovor na račun svojih zelenih lehti in kolen. Hanija je pripisovala sebi, in bilo je res tako, povòd te vratolomne izkušnje, ki bi se bila lahko zäme slabo skončala, in trudila se je poravnati z dobroto in sladkostjo neopreznost svojo. Pod takovim vplivom sem se v kratkem zveselil in veselost se je prijela tudi društva, malo prej prestrašenega. Zabavali smo se izborno. Prinesli so nam južino, pri koji je Hanija gospodinjila, in potem smo šli na vrt. Na vrti se je Selim skoraj pootročil ; smijal se je, tekal in Hanija mu je pomagala prav od srca. Naposled reče Selim :
»Oh, kako se bomo sedaj mi trije zabavali!«
»Radovedna sem,« reče Hanija, »kdo izmed nas bo najveselejši ?«
»Gotovo jaz,« odgovori Selim.
»Morda pa jaz? Oj, tudi menije urojena veselost.«
»A najmenj vesel je Henrik,« doda Selim. On je od narave resnoben in nekoliko melanholičen. Da živi v srednjem veku, bil bi gotovo klativitez in trubadur, samó to je: da ne zna peti. Ali midva,« dodä obrnivši se k Haniji, »kakor bi se bila v makovem cveti iskala in našla.«
»Jaz se s tem ne strinjam,« rečem. »Da se dva zlagata, treba je različnih temperamentov. V tem slučaji ima jeden óna svojstva, koja drugemu nedostajejo in oba se v tem nadomeščata.«
»Zahvaljujem se,« odgovori Selim. »Recimo, da ti od narave rad plakaš, ali gospodična Hanija, da se rada smeje. No, mislimo si : poročita se . . . «
» Selim 1 «
Selim me pogleda in se začne smijati.
»A kaj je to, gospođici? Ha, ha! Se li spominaš govora Ciceronovega ,Pro Archia': commoveri videtur I iuvenis, kar naški znači : kaže se, da je mladenič zmeden. Pa saj to nič ne znači, da si rdeč kakor kuhan rak. Gospodična Hanija, on je rdeč kakor rak, in sedaj zäse in za Vas.«
»Selim 1«
»Nič, niči Vrnimo se k stvari. Ti, gospod .plakač", in Vi, gospodična .smehačka', vzemita se. Poglejmo, kaj bo: on se začne kisati, gospodična smijati; nikoli se ne bosta razumevala, nikoli ne strinjala; prej se drug drugemu tujila, nikar pa se dopolnjevala. Oj, z mano je drugače! Midva bi se smijala kar vse življenje, tako je«.
»Oh, kaj to golčite,« odgovori Hanija, in oba se začneta svojim načinom smijati na vso moč.
Kar se tiče mene, bilo mi ni ni najmenj do smehu. Selim ni slutil ni, kako me je užalil govoreč Haniji o razliki moje in njene nravi. Bil sem razgnjevljen do skrajnosti in zato sem rekel Selimu zabavljivo:
»Čudne nazore imaš, temu se čudim tem bolj, ker vem, da imaš posebno nagnenje do melanholičnih oseb.«
»Jaz?« reče nehlinjeno začujen.
»Da, ti. Spominam te le dotičnega okenca, nekolikih fuksij na okenci in obrazka med fuksijami. Zatrjam ti moško, da sicer ne poznam nobenega tako melanho-I ličnega obraza.«
248
SLOVAN.
Štev. 16.
Hanija je začela ploskati z rokama. »Oho, sedaj zvédam nekaj novega!« vikne, smijoč se. »Lepo, gospod Selim, lepo!«
Mislil sem, da bo Selim v zadregi, ali on le reče:
»Henriki«
»Kaj?«   ·
»Veš li, kaj delajo s takimi ljudmi, ki imajo predolge jezike?«
Zopet smeh.
Hanija ga začne dražiti in naganjati, naj ji pové ime izvoljenke svoje. Ne premišljuje dolgo rekel je : »Jo-zija!« Ako bi bil kàj maral za to, drago bi bil plačal odkritosrčnost svojo, kajti Hanija ni mu dala miru prav do večera.
»Ali je lepa?« vpraša dekle dražljivo.
»No, tako«
»Kakšne ima lasé, oči?«
»Lepe, ali ne take, kakeršni so meni najbolj po všeči.«
»In kakšni so Vam najbolj po godi?« »Lasje svetli, oči, ako dovoljujete, modre kakor nebó, take, kakeršne so te, v koje gledam sedaj.« »O, o! gospod Selim!«
In Hanija se načmeri. Selim sklene roki, začne se ji dobrikati in govoričiti z óno neprimerno sladkostjo v očeh :
»Gospodična Hanija, ne jezite se! S čim se je ogrešilo gospodični ubogo Tatarče? Gospodična, nikar se ne jezite! Nasmijte se.«
Hanija je zrla vänj in čim dlje je zrla, tem bolj je ginila nejevolja s čela. Kar očaral jo je. Usmešek se ji je začel nabirati v ustnih kotičih; razjasnile so se ji oči, razvedrilo ličece in naposled je odgovorila z mehkim, lagodnim glasom:
»Dobro, ne bom se jezila, ali prosim, da ste odkritosrčni.«
»Bom, kakor gotovo ljubim Mahomeda, bom!«
»Ali zelo ljubite Mahomeda svojega ?«
»Kakor psi berača.«
In znova sta se začela smijati.
»No, in sedaj mi povejte,« poprime Hanija besedo, »v koga je zaljubljen gospod Henrik? Vprašala sem ga, pa mi ni hotel povedati.«
»Henrik? . . . Veste kaj« (tu me Selim pogleda po strani), »on morebiti ni še v nikogar zaljubljen, ali zaljubil se bo. Oho, dobro vém v koga, in kar se tiče mene . . .«
Kar se tiče Vas?. . .« vpraša Hanija, sileč se prikriti zadrego.
»Z menoj bi bilo tudi takisto. Sicer pa . . . počakajte, gospoda: morda je že zaljubljen.«
»Prosim te, pusti to, Selim!«
»Ljubi dečko moj!« reče Selim, objemajoč me. »Oh, ako bi Vi vedeli, gospodična, kako je priden!«
»O, vem!« reče Hanija. »Spominam se, kakov je bil proti meni po smrti dedka mojega.«
Oblačica tožnosti nas je obsenčila za jeden hip.
»Povem Vam, gospodična,« navede Selim pomenek na drug predmet, »ko smo se bili po izpitu za vseučilišče ob jednem z učiteljem napili ...»
»Napili ?«
»Napili! Oj, to je taka navada, koji se ni moči odtegniti. Ko smo se bili torej napili, glejte, kako sem lahkoumen. tedaj sem bil jaz napil na Vaše zdravje. Bedasto sem bil stvoril, kàj ne, gospodična, in Henrik za-róji: »Kako se ti držneš Hanijino ime na takem mestu izuščati?« Bilo je to v krčmi. Skoro bi se bila spoprijela. On ne da Vas žaliti, kar je res, res je.«
Hanija mi da roko.
»Gospod Henrik, kako ste dobri.«
»No, dobro,« odgovorim ginen po Selimovih besedah, »a reci sama, Hanija, ni li Selim dober, ker take stvari odkriva?«
»Oj, silno dober!« reče Selim smijoč.
»Kaj pak!« odgovori Hanija, »drugi je boljši od drugega in dokler ostanemo skupaj, nam bo zelo prijetno. «
»Vi boste pa kraljica najina, gospodična!« vsklikne Selim oduševljen.
»Gospoda! Hanija! Prosimo na čaj,« zove se iz vrtne verande glas gospé d' Yves.
Vrnili smo se na čaj vsi trije v najboljši volji. Miza je stala pred verando; sveče, objete s steklenimi zvonci, potrepetävale so, in mušice, rojema krožeč krog svetila, zaganjale so se ob steklene strani zvončeve; listi divjega trsa so pošumevali, vznemirjani od toplega večernega vetriča, a za topoli je vzšla velika zlata luna. Zadnji razgovor med menoj, Hanijo in Selimom nas je zelo ulagodil in razživil. Tako tih in pokojen večer je vplival tudi na priletnejše navzočnike naše zelo dobro-dejno. Lice očetovo in duhovnika Ludovika je bilo jasno kakor nocojšnje nebó.
Po čaji je začela gospa d'Yves igrati ,pasijans', oče se je celò tako razgrel, da je jel pripovedovati o starih časih, kar je bilo pri njem znak dobre volje.
»Spominam se,« začne, »stali smo nekoč v neki vasi v Krasnostovskem ; noč, spominam se, bila je temna, da nisi videl ni za ped predse (tu je potegnil dim iz lule in ga puhnil nad svečo), človek je bil truden, kakor židovsko kljuse, stali smo torej mirno, ali v tem . . .«
In tu se je začelo pripovedovanje čudnih, prečudnih dogodkov. Duhovnik Ludovik, ki je je vse že često poslušal, pojemal je v pušenji, poslušal vedno bolj napeto, pomikal očala na čelo in prikimavajoč z glavo ponavljal: »uhum, uhum!« ali pa prikrikäval: »Jezus, Marija, no, in kaj ?« Midva s Selimom, oprta drug na drugega ramo, z očmi, uprtimi v očeta, hlastala sva radovedno očetove besede; ali vtisek se ni na nijednem obrazi tako znatno izražal, kakor na Selimovem. Oči so se mu žarele nalik ógljiju, rdečica mu je prihajala na obraz, iztočna vroča kri je vstajala kakor olje na površino. Težko mu je bilo sedeti na mestu. Gospa d'Yves, pogledavši ga, nasmehnila se je in ga z očmi pokazala Haniji in potem sta ga pogledavali obé, kajti zanimal je obé ta obraz, kakor zrcalo, ali kakor vodna gladina, v koji se vse odseva, karkoli se približa.
Sedaj, kadarkoli se spominam tega krasnega večera, inako se mi stvori pri srci. Mnogo valov na vodi in mnogo oblakov na nebu se je že od ondaj prevalilo, ali krilati spomin mi kaže vender vedno še krasne slike
■
Štev. 16.
SLOVAN.
249
vaškega dvora, tihe letne noči in blage obitelji, ljubeče se, srečne; stari, osiveli veteran, pripoveduje o davnih življenja potih; mladcem žare oči, dalje tam obrazek, poln kakor cvet . . . Hej, mnogo valov po vodi in mnogo oblakov po nebu se je prevalilo od tega časa!«
V tem je odbila deseta. Selim poskoči, rečeno mu je bilo, naj na noč pride domov. Ukrenili smo, da ga spremimo vsi do križa, stoječega na konci lipovega drevoreda, kjer se drugič zavije; jaz na konji pa še dalje, tja za loko. Napotili smo se torej vsi, razven Kazimira, ki je že sladko spal.
Jaz, Hanija in Selim smo se spustili naprej : midva sva vela konja na uzdi, Hanija je bila v sredi med nama. Trojica starejših oseb je šla za nami. V drevoredu je bilo temno ; le luna, predirajoč skozi gosto listje, pestrila je s srebrnimi progami temno pot.
»Zapojmo kaj,« pravi Selim, »kako staro in lepo pesem, na primer o Filonu.«
»Te že nikjer ne pojo,« meni Hanija, »jaz vem drugo: »Oj, na jesen, oj, na jésen, vene list na drevju«
Naposled so se sporazumeli, da pojó najprej o ,Fi-lonu', kar sta oče in duhovnik posebno rada pela, ker ja je to spominalo starih časov, in nato: »Oj, na jésen, oj, na jesen!« Hanija je oprla belo ročico ob grivo Se-limovega konja in začela peti :
»Juź miesiąc zaszedł, psy się uśpiły, A tam ktoś klaszcze za borem ; Pewnie mnie czeka mój Filon miły Pod ulubionym jaworem . . .«
Ko so vtihnili, ozvali so se iz teme za nami glasovi starejših ljudi: »Bravo, bravo, še kàj zapojte!« Jaz sem brenčal, kolikor sem mogel, ker nisem znal dobro peti, a Hanija in Selim sta imela lepe glasove, osobito Selim. Časih, ko sem zgrešil pravo noto, smijala sta se mi oba. Potem so odpeli še nekaj pesmi, v tem pa sem si jaz mislil: čemu drži Hanija roko na grivi Seli-limovega konja in ne mojega? Ta konj ji je bil zelo po všeči. Približala se mu je časih k vratu, ali pa je, trepäje ga z roko, ponavljala : ,moj kónjec, moj 1' in lagodno živinče je prhalo in iztezalo prhajoče nozdrvi proti njeni roki, kakor bi iskalo sladkorja. Vse to je provzročilo, da sem bil znova tožen in da nisem pazil na nič drugega nego na roko, vedno počivajočo na grivi.
V tem smo prišli do križa, okoli kojega je bilo konec lip. Selim je jel po vrsti voščiti vsem: ,lahko noč', poljubil róko gospé d'Yves, tudi Haniji jo je hotel poljubiti, pa mu jo je umeknila, pogledavši mene, kakor bi se me bala. Zato je pristopila k njemu, ko je že sedel na konji, in začela govoriti ž njim. V mesečini, koje tukaj niso zastirale lipe, videl sem ji v oči, vznesene k Selimu, in sladki izraz lica.
»Ne zabite gospoda Henrika,« reče mu. »Vedno se bomo skupno zabavali in skupno popevali, a za sedaj, lahko noč U
Izgovorivši mu je dala roko, na kar se je starejša trojica ž njo takoj vrnila domov, midva s Selimom pa k lokam.
Jahala sva nekaj časa molče po plani cesti brez drevja.
Krog je bilo jasno, da bi bilo možno najti iglo po nizkih borovcih, rastočih na pot. Le sedaj pa sedaj sta zaprhnila konja, ali pa je zazveknil stremen ob stremen. Pogledam Selima: bil je zamišljen in je požiral v temno noč. Nepremagljivo me je nekaj sililo, da govorim o Haniji: naposled mi je bilo treba razgovarjati se o nji, izpovedati komu vsega dné vtiske, govoriti o vsaki besedi njeni, toda s Selimom nikakor nisem znal navesti razgovora nanjo.
Selim je pa sam prvi začel, kajti naglo, tebi nič, meni nič, nagnil se je k meni, objel me okoli vratu, poljubil na lice in vskliknil :
»Oh, Henrik moj, kako krasna in mila je ta tvoja Hanija! Jozija se skrij!«
Zazeblo me je pri tem vskliku, kakor kadar zimski veter naglo zapuhne. Odgovoril nisem ničesar, le Seli-movi roki sem snel z vratu, hladno ga odrinil in molče jahal dalje. Videl sem, da je bil zelo zmeden in da je tudi on umolknil, a nekaj časa potem reče mi, obrnivši se k meni:
»Se li za kàj jeziš ?«
»Ti si otrok.«
»Morda si ljubosumen?«
Ustavim konja.
»Lahko noč, Selim 1«
Videlo se je, da bi se on še ne poslovil rad, pa vender mi da mehanično roko. Na to odprè usta, kakor bi hotel kàj povedati, ali jaz obrnem naglo konja in po-dirjam proti domu.
»Lahko noč!« zakliče Selim.
Stal je še nekaj časa na mestu, potem pa zlagoma 1 odjahal na svojo stran.
Začel sem jahati korakom.   Noč je bila krasna, tiha, topla. Loke, pokrite z roso, bile so kakor razširjena jezera; z lók so mi bili na uho prepeličji glasovi. : Dvignil sem pogled na zvezdno brezkončnost : hotelo se j mi je moliti in plakati.
Naglo začujem za seboj konjsk topòt. Ozrem se : bil je Selim. Došel me je, vsporédil se z menoj in za-stopivši mi cesto, rekel z ginljivim glasom :
»Henrik, vrnil sem se, tebi je nekaj. Spočetka sem mislil: ako se jezi, jèzi se! A potem si se mi zasmilil. Nisem se mogel vzdržati. Povèj mi, kaj ti je ? Morebiti sem preveč govoril s Hanijo ? Morda jo ljubiš ? Henrik ?«
Solze so mi zdrhnile grlo in precej ni odgovoriti nisem mogel. Da me je zmagala prva genitev in da sem se j vrgel na blage prsi tega mladeniča, razplakal bi se na njih I in priznal vse!   Oh, spomnil sem že, kolikorkrat mi je j prišlo v življenji, naj izlijem srce svoje in naj komu od-krijem prsi, vselej mi je srce oledenil nekakov neobuzdan ponòs, kojega je bilo treba lomiti kakor kamen s kre-salom, in ustavljal mi besede v grlu.   Mnogo sreče mi je bilo pokvarjene v življenji po tem ponosu, često sem to pozneje obžaloval, ali v prvem hipu se mu nisem mogel upreti.
Selim je rekel: .zasmilil si se mi,' in na to me je pomiloval; to mi je že zadoščevalo, da sem stisnil ustni.
Molčal sem torej, ali on me je pogledaval z angelj-skimi svojimi očmi ter govoril s poudarkom, proseče in z ginenim glasom :
32
SLOVAN.
Stev. 16.
»Henriki Morda jo ljubiš ti? Ona mi je, vidiš, po všeči, ali to je vse. Ako hočeš, ne bom ji ni besede še rekel. Povej : morda jo ti že ljubiš ? Kaj imaš proti meni ?«
»Ne ljubim je in proti tebi nimam ničesa. Nekoliko sem slab. Padel sem raz konja, pobil sem se. Jaz je res ne ljubim, le raz konja sem padel! Lahko noč!«
»Henrik! Henrik!«
»Povem ti, da sem padel raz konja.«
Poslovila sva se znova. Selim me poljubi v slovo in odjaha pokojnejši, kajti verjetno je bilo, da je oni dogodek deloval näme. Zopet sem ostal sam. s stisnenim srcem, z nekakovo globoko žalostjo, s solzami, ki so me davile v grlu : ginen po blagosrčnosti Selimovi, jezen sam nàse in preklinjajoč se v duši, da sem ga odpehnil. Po-pódil sem konja in bil sem skoro doma.
Okna društvene dvorane so bila razsvetljena in od tam se je čula fortepijana. Konja oddam Franu in grem v dvorano. Tu je igrala Hanija nekovo pesemco, koje jaz nisem znal : igrala je napačno s smelostjo dile-tantke pravi napev, kajti stoprav nedavno se je začela učiti, ali tudi to je zadoščevalo. da dviga mnogo bolj zaljubljeno nego muzikalično dušo mojo. Ko sem vstopil se mi je nasmijala igrajoč dalje, jaz pa sem se spustil na fotelj, stoječ nji nasproti in jo jel motriti. Čez pult se je videlo nje pokojno, vedro čelo in pravilno risane obrvi. Vejice je imela spuščene, ker je gledala na
prste. Še nekaj časa igra, vstane, uprè oči v me in reče milo, mehkoglasno:
»Gospod Henrik?«
»Kaj je, Hanija?«
»Hotela sem Vas nekaj vprašati . . . Aha! Ste li povabili za jutri gospoda Selima?«
»Ne. Oče želi, da bi se jutri peljali v Ustrzyce, ker je prišel od matere zveženj za gospo Ustrzycko.«
Hanija je umolknila in udarila nekolikokrat mččje po tipkah, a videlo se je, da je to stvorila le malomarno, misleč o čem drugem, kajti nekoliko potem je zopet povzdignila oči näme:
»Gospod Henrik?«
»Kaj, Hanija ?«
»Hotela sem Vas nekaj vprašati . . . Aha 1 Alije zelo lepa ona Jozija iz Varšave, kaj?«
A tega mi je bilo že preveč! Jeza, združena z ljubosumnostjo mi je stisnila srce. Pristopil sem naglo k fortepijanu, ustna so se mi tresla, ko sem ji odgovoril :
»Ni lepša od tebe. Bodi brez skrbi. Lahko poskusiš čare svoje na Selimu!«
Hanija vstane s stola in žarna rdečica ji oblije
obraz.
»Gospod Henrik, kaj govorite?« »To, kar želiš vedeti.«
Izrekši sem zgrabil klobuk, poklonil se ji in šel iz sobe.
(Dalje prihodnjič.]
-iT*
Matej  Cigala
Životopis; spisal Danilo.
(Konec.)
ovcdali smo že, da je M. Cigale kmalu po svojem    nekoliko tudi tako pravo, za
dohodu na Dunaj, začetkom 1850. leta imenovan bil za slovenskega urednika državnemu zakoniku. Izprva je bil ta posel odločen že tedaj slavnemu filologu dru. Fr. Miklošiču, kateri ga je pa samó za to prevzel, da bi kakemu nesposobniku zastopil pot. Ko se je tedaj seznanil s Cigaletom ter spoznal njegovo vrlino, odpovedal se je sam ti službi ter v odpovedi nasvetoval Ciga-leta in sicer ne brez vspeha. Cigale je bil izprva imenovan za začasnega urednika, tako da je že prvi list državnega zakonika z dné 1. novembra 1849. ^3- on »imprimoval« in potem bil tudi zastalno nameščen v to službo.
V uredniški pisarni državnega zakonika se je pričelo Cigaletu novo življenje. Bili so mu tovariši: pokojni dr. Jakob Užarevič, odlični stilist, s slavnim pesnikom Mažuraničem, jeden prvih stebrov Gajevega ilirizma, dasi malo kje imenovan, pokojni prof. Šembera, Poljak Zarański, historik in dr. V društvu teh slovanskih izvrst-nikov je Cigale lože nosil breme, katero si je bil na-prtal. Breme je bilo res veliko in težavno 1 Nova doba je takoj izprva rodila celo kopo zakonov, naredeb in ukazov, kar je vse moralo objavljeno biti v državnem zakoniku tudi na slovenskem jeziku.   Uvajalo se je tedaj
katero niti nemško zakonodavstvo, dà, niti nemška književnost ni imela utrjenih izrazov. Tem novodobnim zahtevam naj je ustregel Cigale s pomočjo tedanje slovenske literaturice, ki niti ni imela slovarja, razven preprostega Murkovega, kamo li juridično terminologijo! Pravnega sestavka seveda ni bilo na slovenščini, zakoniti propisi pa so se do tedaj bili objavili zgolj z nemškim jezikom. Nekaka izima so bili le Vodnikovi malobrojni prevodi patentov in ukazov ter (najbrž) Metelkov prevod »postave za col in državino samo-prodajo« iz leta 1837. Pravni jezik, ki ga je govoril narod, bil je skoraj polunemški. Dovolj je, ako poudarjamo, da se je pisalo 1849. 'eto> ko je hipoma bilo Cigaletu slovéniti vse izhajajoče zakonite propise od kraja, pa živo lahko vsakdo čuti, kakšen je tedaj bil položaj Cigaletov! Imel je pred sabo le jezikovno mrtvilo in, kakor umetnik glino, moral je on snov jezika obrazovati za nove oblike, potrebne pravniške in državne izraze 1 Beseda je bila nova, a morala je biti slovenska, za uho in usta naroda ukrojena, ker je bila v zakonu, ta pa mora biti sleharnemu pojeten in razumen. Odgovornost je bila tem večja, ker je izprva (do dné 27. decembra 1852. leta) tudi slovenska izdava imela moč pravotnosti. Odgovornost pa je bila še posebno velika, ker se je kmalu
Štev. 16.
SLOVAN.
začelo hujskati proti slovenščini, ker so že 1850. leta ofi-cijozni listi trosili glas, da slovenski jezik ni goden za javno rabo in da ga tudi ni moči prirediti zanjo. V ti agitaciji, to je jasno, bilo je od našega delavca v ured ništvu državnega zakonika zelo zavisno vprašanje, ali se bode ukoreninila, razcvela ustavna pravica jezika našega. Slovenščina, to vidimo danes, premagala je vse te velike težave, poséla tudi pravno-politično polje, ker je Matej Cigale imel duha in voljo, da je prav obračal njene notranje moči in prav uporabljal njene zveze z drugimi slovanskimi jeziki. Osemintrideset letnikov državnega zakonika, osemindvajset zbornikov raznega pravnega gradiva na'slovenskem jeziku imamo sedaj: zgolj Cigaletov prevod, zgolj Cigaletov duhovit trud!
Uradnik v uredništvu državnega zakonika pa je Cigale imel oskrbovati tudi prevode uradnih tiskani c, katere v občenji rabimo vsaki dan. Tudi tu mu je bilo zalagati nova besedišča, napravljati nove izraze za praktično državno življenje, in tako smo po Cigaletu dobili priročno slovensko terminologijo pošte, poštne hranilnice, terminologijo vojaško itd.
Dalje je uradnik Cigale imel zvezo z minister-stvom za uk. Bil je nekaj strokovni presojevalec šolskih knjig, nekaj šolski pisatelj sam. Predelal je veliki in mali katekizem, slovensko začetnico, spisal po vzoru čeških in drugih knjig nekaj slovenskih slovnic, sosebno večjo slovensko slovnico z naukom, kako se pišejo pisma in opravilni listi (1870), nemške slovnice L, II. in III., katere se še sedaj rabijo. Leta 1861. je poslovenil Heuflerjev: »Kratek popis cesarstva avstrijanskega sploh in njegovih dežel posebej«. Za nemško fiziko realke profesorja Pisko na Dunaji je priredil Cigale terminologijo dotično za Slovence, ki se čita med oklépicami (Brno 1859). Tudi oskrbuje že več nego dvajset let tiskovno korekturo slovenskih šolskih knjig.
Gori je bilo rečeno, da je Mažgonov prevod civilnega zakonika bil dospel do § 620; od tod do konca je dognal prevod dr. Josip Krajne, profesor na vseučilišči graškem, in ves prevod predložil ministerstvu za uk, da bi ga na svetlo dalo; a to ministerstvo je stvar preizročilo ministerstvu pravosodja, katero je prevod v pregled dalo slovenskemu uredniku državnega zakonika. Cigale je res, nekoliko s pomočjo Luke Svetca, Krajnčev rokopis predelal in po mnogo mesta popravil in ministerstvo ga je 1853. leta izdalo v malo izvodih. Danes v državni tiskarni ni dobiti nobenega izvoda več.
Mudili smo se dozdaj pri literarnih pomnikih Ciga-letovih, kateri nam pričajo, kako je častiti mož v svojem stanu z uzorno vestnostjo trudil se okoli razvoja našega dragega materinega jezika.
Storimo pa korak dalje, da vidimo Cigaletova dela, katerih ni »veleval mu stan!« Vidimo ga tako najprej, kako pomaga prijatelju svojemu Peter Kozlerju pri izdavi slovenskega zemljevida, kako mu oskrbi prevod za dotični zemljepis (Dunaj 1854). Vidimo ga takoj potem, kako se loti 1854. leta spisovanja velikega nemško-slovenskega slovarja Wolfovega, kateremu služi pet let skoraj noč in dan.
Ko je ta slovar prišel 1860. leta na svetlo, bilo je storjeno razdobno delo, ker slovenski narod ga je po-
treboval kakor slepec vida. Zgodovina njegova je znana, spisal jo je Cigale sam v predgovoru k slovarju z dné 15. januvarija 1860. leta. Kako se tak slovar počasi dela in plete, vemo zdaj, ko je toliko petletij minilo, da je konečno delo slovensko nemškega slovarja prišlo v pravega moža roké. Človeku se hoče po sili dozdevati, da bi Slovenci še zdaj čakali tudi na nemško-slovenski del slovarja, če bi ne imeli neutrudnega in požrtvovalnega rodoljuba Mateja Cigaleta, katerega je oče Bleiweis hitro tisto zlato uro kot poklicanega urednika imenoval mecenu Wolfii. Bil je Cigale res samó urednik slovarju, ker je prejel nekoliko stotin rokopisnih pol. Ali te póle so bile tako pogrešne in nedostatne, da je Cigale iz svojega dodajal pri večjih besedah več nego devet desetin vsega. Delo je tedaj popolnoma njegovo in prav je, da se slovar imenuje po njem: Cigaletov slovar. Sam on piše (Znanstvena terminologija p. IV.), da se je okoli tega dela trudil »z vsem dušnim naporom« in to mu radi verjamemo, ker dovršil je je, dasitudi obložen od uradnih poslov, v kratki dobi petih let brez pomočnika. Nagrade — dobil je celih 15 gld. konv. n. za pòlo ; za ta denar bi danes malokdo prevzel golo prepisovanje; ali Cigale je to storil, ker je bilo to vprašanje njegovega rodo-ljubja in bojé se, da bi se biskop utegnil ustrašiti troškov in popustiti dobro, domorodno reč.
Kako je Cigale ves čas svojo pozornost imel obrneno na potrebe slovenskega književnega gibanja, to najbolj kaže zgodovina njegovega nadaljnega velikega samostojnega dela, zgodovina »Znanstvene terminologije«. Pisal je koncem 1867. leta »Matici«, naj bi se izdala psihologija in logika, »da se ustanove toliko potrebni naučni izrazi in s tem Slovencem sploh omogoči pogovarjanje o znanstvenih rečeh« in ponudil se je sam, da bi, če druzega ni, tudi on prevzel psihologijo. Odbor »Matice« je to ponudo res odobril. Ali Cigale je predrugačil potem svoj sklep. Ker se je baš tedaj v Zagrebu pripravljala znanstvena terminologija hrvaška, hotel je rajši počakati tega dela, da bi se izrazi njegove psihologije ne razlikovali preveč od naučnih izrazov hrvaških. »Rječnik znanstvenoga nazivlja« od dra. Β. Šulka je res zagledal beli dan 1874. kita in prvo, na kar je Cigale pomislil, proučivši to važno hrvaško knjigo, bilo je to, da se je mora okoristiti tudi slovensko slovstvo. Sklene torej prepustiti komu drugemu, da spiši filozofijsko pro-pedevtiko, in po češki (s 1853. leta) in hrvaški termi-logiji — z razborno porabo znanstvenih knjig, ki jih je »Matica« naša izdala, gradiva, kar ga je sam Cigale nabral, kakor tudi slovarjev ruskih in staroslovenskega Miklošičevega — lotiti se spisovanja takovšne naučne terminologije za Slovence. Leta 1880. je res v zalogi »Matice Slovenske« na svetlo prišla Cigaletova »Znanstvena terminologija s posebnim ozirom na srednja uči-lišča« in kako je nam bila potrebna, vidi sedaj vsak, kdor kdaj zastavi pero za spis višje vrste. Tudi »Znanstvena terminologija« je za naše razmerje nekako r a z-dobno delo.
V isti dóbi, ko je Cigale pripravljal gradivo za psihologijo, oziroma terminologijo, udal se je drugemu naročilu iz domovine. »Matica Slovenska« poprosi ga, naj priredi imenstvo slovenskemu atlant u.   Ci-
32*
252
SLOVAN.
Štev. 16.
gale stori in brez zamude dovrši tudi to jako težavno delo. Atlant, s katerim smo »nekako preteklic druge avstrijanske Slovane, obseza : Obe poluti zemlje, Evropo, Azijo, Afriko, Severno Ameriko, Južno Ameriko, Avstralijo, Avstrijo, Nemško cesarstvo, Rusijo, Turčijo, Italijo, Švico, Francijo, Španijo in Portugal, Veliko Britanijo in Irsko, Nizozemsko in Belgijo, Skandinavijo. Očitajo se temu Matičinemu atlantu mnogi nedostatki, ali Cigale je odgovoren samó za zemljepisna imena, katera bi utegnil dobro braniti.
Razven teh obsežnih del je dobilo slovensko slovstvo iz Cigaletovih rok še lepo vrsto sestavkov, ki so imeli v svojem času veliko vrednost. Najprej so to spisi z jezikoslovno vsebino. Cigale je sam najbolje izkusil v prvi dobi, urednik državnega zakonika, kako malo ima Slovenec v oblasti jezik svoj, in tako je tudi živo čutil potrebo pouka in sveta slovenskim tedanjim pisateljem. Prav tako se je učil spoznavati pokvarjenost in nedoločenost slovenskega jezika, to zlasti v občenji s svojimi tovariši Slovani v uradu. Da bi se stvari zbolj-šale, to je bila želja njegova in zato je vse, kar je pravil, največ iz sintakse, po kateri koli poti sosebno tudi iz Miklošičevih v slovenskem pisateljstvu redkih knjig zvedel, največ po »Novicah« ali po »Glasniku« razglasil, da bi se jih čim preje pisatelji poprijeli. Tako je sosebno pisal o rabi glagolov dovršnikov in nedovršnikov, o besednem redu, o breznaglasnih besedah itd. V »Novicah« je bil zadnji tak sestavek v listu 8. in 9. 1884. leta. Najposlednji te vrste spis je priobčil poslednji zvezek celovškega »Kresa«. Tudi Cigaletov donesek za »Vodnikov Album« ima jezikoslovno vsebino,
S takimi poljudnimi jezikoslovnimi razpravami je Cigale slovensko pisavo v mnogočem popravil in zbolj-šal. V oziru na čiščenje slovenščine še današnji dan med Slovenci ne vlada jedno in isto načelo; nekateri so zlasti prejšnji čas poudarjali samó staroslovenščino brez ozira na žive slovanske jezike, ki nas obkrožujejo, z namenom, slovenskemu jeziku povrniti stari kroj. Cigaletovo načelo pa je tako: »Kar je večini Slovencev lastno ter ob jednem ustreza staroslovenščini, to gre obdržati, ako bi se tudi ne skladalo z drugimi sedanjimi jeziki, slovanskimi; a nasproti, v čemer nas sedanji slovenski jezik po večini jedini z drugimi živimi jeziki, sosebno hrvat-sko-srbskim, pri tem nam je ostati, ako bi tudi ne ustrezalo staroslovenski obliki. Slovenščino je čistiti in razvijati, a to« — uči in kaže Cigale — »ne imej namere, povećavati razliko med sedanjimi Slovani, dočim je bližanja želeti!«
. Spisal je pa Cigale še kak sestavek z drugačno vsebino, tako večjo razpravo »o menicah« v Razlagovi knjigi »Slov. Pravnik« (Gradec 1S62); to razpravo še tudi danes pravnik s pridom čita (v predgovoru naglasa dr. Razlag zasluge M. Cigaleta); pozneje je priobčil tudi v perijodnem »Pravniku« sestavek o razglaševanji postav, v katerem se pripovedujejo dosedanje premene državnega zakonika in deželnih zakonikov. Še drugi spisi Ci-galetovi, največ prevodi o kaki priliki, nahajajo se v berilih za latinske šole, v Janežičevih »Cvetnikih« itd.
Podpisaval se je Cigale največ s polnim, pravim imenom, a časih tudi: »Lomski« in »Istinič«.
V nemškem jeziku iz Cigaletovega peresa ni nič tiskanega, razven pregovora k velikemu nemško-sloven-skemu slovarju in pa životopisa Bleiweisovega v »Sla-vische Blätter« (Dunaj, 1865. Abel Lukšić. Stran 97 do 103),
Pregledali smo takó življenje in delovanje Mateja Cigaleta. »V začetku je bila beseda« in z besedo je tudi naš Cigale položil začetek, položil osnovo slovenskemu slovstvu, slovenski stvari, sploh na mnogokateri strani. Po tem, kar je Cigale storil za pomnoženje besednega zaklada slovenskega, imenovali bi ga lahko : očeta slovenske besede, posebno znanstvene. Poglejmo si stvar malo natančneje, da bliže ocenimo prevelike zasluge tega moža!
Ustroj višjega šolstva pri nas je kriv, da se višja olikanost Slovencev razvija na podlagi nemškega jezika. Nemščina je učni jezik po srednjih in visokih šolah, to se pravi: o višjih predmetih se učimo raz-govarjati v tujem, ne domačem jeziku, dà, sploh dobro točno in gladko izražati misli svoje znamo zaradi obligatnih studij le v nemškem, oziroma laškem jeziku, ne pa v slovenskem. Bila je cela dóba, da so se nam osnovno- šolske reči utepale v glavo po nemščini, tako da nam niti v krogu prvotnega znanja ni izraz tekel v domačem jeziku! Iz tega se vidi, da tisti, ki hoče kàj višjega napisati na slovenščini, žrtvovati mora še poseben trud v to, da si prisvoji za posebni namen potrebno mero znanja slovenščine. V tacem razmerji nam je jedini pripomoček nemško-slovenski slovar. Slovar je posredovalec, ključ je, ki nas iz tujega kraja poväja na domača tla, on je tisti naš rešitelj, ki odvzemlje nam nemške okove, da se povrnemo pod streho slovenskega svojega jezik ! Bodi Bogu potoženo to naše duševno jetništvo, a bodi tudi Bog zahvaljen, da nam je pot iz njega odprt ! S tem, da je nam podal Matej Cigale nemško-slovenski slovar, podal »juridično-politično terminologijo«, podal nemško-slovensko znanstveno terminologijo, s tem in drugim slovanskim delom svojim je Cigale olajšal, omogočil osamosvajanje, slovénjenje našega naroda. Sosebno v prejšnji dobi je slovenskim olikancem rabil veliki Cigaletov slovar, da so si tako iz prigojene nemščine pomagali do slovenskega izraza, da so tako znanje svoje presajati mogli v slovensko književnost. Isto veliko vrednost ima še denašnji dan za pravnika juri-dično-politična terminologija ter za druge izobražence znanstvena terminologija. S pomočjo slovarskega dela Cigaletovega slovensko pisateljstvo še dandanes na sebi in na narodu tisto popravlja, kar zlega stvori ponem-čevalna višja šola. V razmerji, v katerem živimo, spadajo Cigaletovi slovarji k podlagam narodnega preporoda na-i šega in če se prav premisli, so zasluge Mateja Cigaleta za našo narodnost neizmerne v pravem pomenu te besede !
Takisto daleč sezajoče zasluge Cigaletove so vidne zlasti na jednem posebnem polji, na polji pravnega občevanja. Sleharnega jezika pravniki za svojo stroko in službo potrebujejo posebno zalogo besed, izrazov in rekel (fraz). Ko so zakoni ustanovili, da se tudi pravno I življenje v Slovencih ima  vršiti na  narodnem, jeziku
Štev. 16.
SLOVAN.
253
treba Je bilo hitro poskrbeti pravniško, uradniško slovenščino, kajti brez orodja se ne stori nič. To se je tudi spoznalo v tedanjih narodnih in vladnih krogih. V Ljubljani sta se prevajala zakonika državljanski ter kazenski, na Dunaji se je sklicala slovanska komisija za juridično-politično terminologijo, v Ljubljani in kesneje v Gradci sta se rečena zakonika mladim pravnikom tolmačila s slovenskim jezikom. Ali tega pametnega, praktičnega začetka je bil hiter konec. Vladni krogi so udarili proti-närodno pot, narodni krogi pa so lepo popustili skrb za pravniški jezik, za pripomočke v slovenskem uradovanji. Ne bomo dokazovali, kako je to bilo napačno in koliko let smo izgubili! Kolikor je bilo moči jednemu človeku rešiti, rešil je slovenski urednik Državnega zakonika, Cigale na Dunaji. On sam se je trudil, on sam delal, da se je slovenski jezik vsposobil za rabo v uradu, on sam priredil vsaj nekoliko pripomočkov za slovensko urado-vanje. Juridično-politična terminologija, Civilni zakonik, Državnega zakonika osemintrideset letnikov na slovenskem jeziku : to so dela Cigaletova, s katerimi si je slovenski narod pridobil prvič pravniški jezik, drugič nekoliko izvirnega pravnega slovstva, tretjič slovensko ura-dovanje, četrtič dokazilo prevelike važnosti, da je slovenski jezik dovolj razvit za pojave v javnem življenji. Za jednakopravnost in politično veljavo našega naroda se je boril tudi Cigale, če ne z javnim politikovanjem, pa z načinom, po katerem je borba bila vspešna.
Pripišimo o tej priliki še kratko opomnjo kar se tiče našega pravniškega jezika. Čestiti Cigale skrbi zänj skoraj polnih štirideset let. Njegova pravniška terminologija je pošla do zadnjega — kaj naj torej praktični pravnik vzame v roke, s čim naj uraduje slovensko ? To bi sedaj moralo biti najnujnejše vprašanje vseh narodnih pravnikov in politikov naših. Ν o v e j u ri d i č η o - p o liti č ne terminologije nam je treba, kakor ribi vode. Mladi pravniki se ne vzgajajo v slovenskem jeziku —, kako pa jim je v službi pričeti slovensko uradovati, če nimajo niti terminologije? In recimo tudi, da bi vsi od kraja radovoljni ali prisiljeni uradovali slovensko — kako bode to, ako bode vsako sodišče, vsako oblastvo imelo jezik svoj, dočim .je potrebno popolno, jedno jezikovno jedinstvo, katero ustanoviti in zatrditi more samó terminologija! Da tega še sedaj ne spoznamo, da se po tem ne ravnamo niti sedaj, ko je dolga dóba zamujena ! Za sedaj nam ni toliko treba pravniškega glasila, kakor je brez ugovora treba terminologije. Cigale, oče slovenske pravniške besede, bi jo nam težko da še spisati hotel. Tudi tak hrast se naposled omaje. Drugi se morajo čim preje lotiti tega dela. Saj se vender dobi še menj nami toliko vztrajnosti in bistroumnosti za' takšno delo, ki bode v resnici domoljubno! Vzornik nam bodi čestiti Cigale. Tudi prevod civilnega ali grajan-skega zakonika je pošel. Kaj je stvoril Cigale? Priredil in dogotovil je začetkom tega leta drug, nov prevod civilnega zakonika in sicer po oni terminologiji, katera se rabi v Državnem zakoniku in je tudi po slovenskih novinah pretežno vsprijeta. Pošilj amo v svet to novico z nadejo, da se ne bode dalo, naj Cigale sam išče založnika temu najnovejšemu svojemu rokopisu, nego da bode ta ali oni sloveč zastopnik teženja našega
pohitel, odvzeti tako skrb njemu, ki kakor malokdo na svoje stare dni zasluži »otium cum d igni t a te«.
In še nekaj k tej stvari. Državni zakonik slovenski je čuda malo razširjen v Slovencih. Naročnik nanj je bela vrana, dočim bi ga moral imeti vsak pri nas službujoči pravnik, osobito odvetnik in beležnik, vsak župnik, vsako uredništvo itd. Skoraj štirideset lét samó od Državnega zakonika dobiva pritoke naš pravniški jezik, slovensko uradovanje, a da je navzlic temu zänj tako malo zanimanja v slovenskem občinstvu, to je žalostno znamenje narodne malomarnosti. To ima tudi drugače slabe posledice. Oficijozni listi že nekaj let o priliki budgetne debate z vidnim zadovoljstvom navajajo nizko število naročnikov na slovenski Državni zakonik, da se po tem lahko sklepa : saj ni potrebe za jednakopravnost, čemu vaše parlamentarne jeremijade ! Sosebno me-rodavno pa je to opraviteljstvu državne tiskarne, ki se za slovenske reči brani založništva; pisatelj teh vrstic sam je nekoč dobil odgovor: S Slovenci imamo vedno le izguba, poglejte državni zakonik! In takisto se referuje tudi navzgor in najlepši dokaz imajo proti nam. Mislimo v bodoče tudi pri tem, da se opazuje in tehta naša — resnoba!
Vrnimo se konečno še k poslednjim črticam o Ciga-letu, kateri, kakor smo nekoliko opazovali, se je tako dolgo, tako neutrudno in požrtvovalno, tako vestno in umno trudil, da so njegove zasluge za napredek slovenske stvari videti kakor košato vejevje, podobne zaslugam očeta Bleiweisa; — slika njegova bodi tedaj kolikor moči popolna.
Gosp. Cigale je po nasvetu državnega ministra Bel-kredija z najvišjim odlokom od 30. dné decembra 1866. leta prejel naslov in značaj ministerskega tajnika, in po nasvetu grofa Taàffeja z najvišjim odlokom od 28. dné februvarija 1883.leta naslov in značaj vladnega svetovalca. Ta karijera je častna, a sijajna ni tako, kakor bi jo mož s Ci-galetovim znanjem in vestnim službovanjem v drugačni službi lahko dosegel. Uredništvo Državnega zakonika je prava pepeljuša med državnimi uradi, v njem je prevajalcu državnih zakonov sojeno umreti v istem činovem razredu, v katerega je izprva imenovan. Jeden sam človek bodi vsemu kos in umej vse človeške znanosti in kar se dostaje dotičnega jezika, stoj na vrhunci njegovega razvoja; a nima v uradu knjižnice, ni pomočkov, da bi si mogel omišljati proizvode dotičnega slovstva. Tudi ni poskrbeno za podmladek. Ali kaj se hoče, ker izmed slovanskih poslancev pač nekateri časih v državnem zboru toži, da prevodi državnih zakonov zastajajo, na to pa še ne pomisli ne, kaj bi utegnilo biti krivo temu ! Prirejanje slovanskih prevodov je jako težka stvar, a najtežjo službo ima slovenski urednik; malokdo čuti, koliko dušnega napora je bilo treba za ta ali óni izraz v slovenskem Državnem zakoniku, to zlasti ob vestnem razmišljavanji sedanjega urednika, in zato ni prav, če kdo s hitro samoglavostjo zavrže slovenski izraz, ki je vrhu tega oficijalen.
Gospod Cigale živi poleg čestite in ljubeznive svoje gospé soproge Marije, rojene Pačesove, Češke iz Prage, s katero je bil poročen dné 6. avgusta 1855. leta, in ona mu je tudi jedina družba. Prejšnje čase so hodili k
254
SLOVAN.
Štev. 16.
njemu slovenski državni poslanci in on je bil rad ž njimi. Sedaj občuje največ z g. prof. Stritarjem, kateri mu je tudi namestnik, če treba, v uredništvu Državnega zakonika, potem rad tudi z g. J. Navratilom, z g. odvetnikom dr. Pogačnikom, preje z g. dr. Kulavićem. Poprej je mnogo dopisaval rojakom v domovini o literarnih stvareh, osobito drju. Jan. Bleiweissu, s katerim sta si bila ves čas dobra prijatelja. V zadnji dobi mu oslabele moči branijo to, tem rajši ima, če more iz ustnega pogovora z rojakom zvedeti, kako to in ono v književnem ali narodnem oziru v domovini, za katere blaginjo in napredek je vedno jednako vnet. V lice je gospod Cigale videti zdrav in čvrst, ali v resnici je njegovo zdravje rahlejše in skoro
vsako leto ga bolezen za nekaj tednov priklene na sobo. Vzrok, pravijo zdravniki, je, ker je v življenji svojem preveč delal. V poletji biva navadno v Aspangu blizu Dunaja. Značaj gospoda Cigaleta je tih in miren, srce njegovo je dobro in blago. Rad stvori dobroto, slabega ne izusti o nikomer. In ·—■ preprost, skromen je neskončno. Sploh, oglejmo si ga od strani katerekoli: mož je v najlepšem pomenu te besede. Zato ga čisla, kdor ga pozna.
Slovenskemu svetu pa se Matej Cigale razodeva po delih svojih skoraj štirideset let in zato v njem hvaležno časti in slavi vsa domovina jednega svojih prvih sinov — mož!
Pogled po slovanskem svetu.
Slovenske dežele.
Češki gostje na Slovenskem.
Ko so predlansko leto slovenski romarji na Velegrad in Zlato Prago odhajali s Češkega, poslavljali so se od gostoljubnih severnih bratov z vabilom : »Na svidenje v beli Ljubljani!« —Temu povabilu so vrli Čehi obljubili odzvati se takoj drugo leto. Toda znana »velegrajska kuga«, katero je takrat naš Gregorčič ožigosal toli moj-sterski, zaprla jim je lani pot v domovino našo.
Tem sijajneje so izpolnili obljubo svojo bratje Čehi letos. Povrnili so Slovencem njihov pohod peterovrstno. Slovenskih izletnikov v Prago je bila namreč jedva jedna stotina, dočim je prišlo v pohode preko petstotin čeških gostov.
Ko se je dotičnemu odboru za vsprejem Čehov naznanilo to ogromno število pohodnikov, polotila se ga je nemala skrb V prvi vrsti je bilo treba pripraviti toli odličnim gostom dostojen vsprejem; potem preskrbeti jim potrebna stanovanja (in to za pol tisoč ljudi v raz-merno toli malem mestu ni legäk nälog). in konečno je nastalo vprašanje: s čim in kako povrniti imovitejšim bratom Čehom veledušno gostoljubje, katero so oni bili naklonili predlansko leto slovenskim obiskovalcem v stostolpi stolici svoji. No, vrli naš odbor je zvršil po možnosti častni svoj nälog — v zadovoljnost prizanesljivih gostov!
Vseh čeških izletnikov, kakor rečeno, bilo je nad pet stotin. Polovica jih je bila Pražanov. Tem so se pridružili prebivalci malone vseh drugih mest češkega kraljevstva. Tudi dva ameriška Čeha sta bila med njimi in pa v Pragi bivajoči ameriški konzul g. Jonas. Zastopani so bili vsi stanovi; poleg osemdeset dàm, bilo je tu nad štirideset profesorjev, mnogo duhovnikov, tovarnarjev, trgovcev, obrtnikov, učiteljev, dijakov in zasob-nikov. Razven teh so bili med njimi člani češkega gledališča in konservatorija. V odboru, kateremu je bil načelnik g. dr. Schmaus, odvetnik in predsednik »Meštanske besede« v Pragi, bili so poleg drugih gg. O. Fr. Eckrt, Jan Lego, Viljem Pitrdle, V. Ryba. urednik »Narodnih Listov«, A. Srb, urednik »Politike« itd.
Iz Prage so se odpeljali naši pohodniki v nedeljo dné 7. t. m. na večer ob 5. uri ter dospeli na slovenska tla v ponedeljek dné 7. avgusta. Iz Ljubljane se jim je peljalo do Trbiža naproti sedem članov slavnostnega odbora. Tu jih je pozdravil v imeni Slovencev odborov načelnik, g. Iv. Hribar, za kar se mu je zahvalil v imeni čeških gostov g. Eckrt.
Od Trbiža navzdol je pozdravljalo češke goste na vseh postajah mnogobrojno občinstvo z navdušenimi »živio«-klici.
V Ljubljani je bil vlak gostov naših vsprejet od brezštevilne množice z gromovitim »živio«-vsklikom. Na kolodvorskem peronu je pozdravil izstopivše potovalce ljubljanski župan g. Grasselli v slovenskem nagovoru. V imeni Čehov je odzdravil g. dr. Schmaus. Pri vožnji s kolodvora v mesto je pozdravljalo nagromadeno ljudstvo češke goste po vsej poti.
Okoli devetih potem so se zbrali malone vsi gostje v čitalničini restavraciji. Tu jih je z iskreno napitnico pozdravil g. dr. Matija Murko, na kar so zaorile razne češke in slovenske pesmi: »Hej Slovani«, »Kde domov mfij«, »Naprej« itd. O tej priliki smo čuli prvič sloveči, po vsi Avstriji znani praški kvartet »Kytara«. Člani tega preizbornega čveterospeva, gg. Krtička, Maso-pust, Odkolek in Ryba, pojó že sedemnajst let skupaj. Njih milozvočni glasovi se strinjajo toli ubrano in sladko, da bi njih človek poslušal vse življenje. Ni čudo. da je njih čarobni spev presenetil vse občinstvo ter je prevzel z razkošjem, katero nam podaje užitek pristne in dovršene umetnosti pevske.
Drugo jutro, dné 9. avgusta, zbrali so se češki gostje zopet v čitalničini restavraciji ter se od ondot napotili in corpore na ljubljanski Grad, ogledovati si prelepo okolico stolice naše. Bilo jih je kàj lepo gledati, kakó so se pomikali vzdržema v nepreglednem sprevodu po »Zvezdi« doli, skozi »Židovske ulice«, čez »Hradec-kega most«, po »Starem trgu« in mimo sv. Florijana gori na hrib! Ljubljančani so kar strmeli ob pogledu tolike množice elegantnih in inteligentnih gostov ! —
Točno opóludne so šli vsi češki gostje pozdravljat ljubljanskega župana g. Grassellija v mestno dvorano, ki je bila ta dan okrašena z eksotičnim cvetličjem. Tu je prvi pozdravil g. dr. Schmaus župana ljubljanskega, vse mestne zastopnike ter ljudoljubno in slovensko mesto Ljubljano sploh. Njemu je odzdravil g. župan Grasselli, pozdravljajoč častite goste iz Zlate Prage v beli Ljubljani in se jim zahvalil na gostoljubnem vsprejemu slovenskih izletnikov na Češko v predlanskem poletji, ter konečno izrazil željo, da bi se širilo obče slovansko občevanje in zavladalo prijateljstvo med narodom češkim in slovenskim. Županovemu pozdravu je odgovoril urednik »Politike«, dr. Srb in pozdravil župana in meščane ljubljanske ter ves slovenski narod. Konečno se g. župan
Štev. 16.
SLOVAN.
255
še jedenkrat zahvali na častnem pohodu in zakliče bratom Čehom presrčno: »Živeli! Na zdar!« na kar je vsa množica ostavila dvorano.
Po kosilu, ki je bilo ta dan razven v čitalnici še po raznih gostilnah, ogledali so si naši gostje novi ljubljanski muzej Rudolfinum.
Zvečer je bil na vrtu čitalničine restavracije koncert, kateri je priredil na čast češkim gostom pevski zbor čitalniški. Žal, da nam omejeni prostor ne dopušča opisati tega slovesnega koncerta podrobneje. Omeniti nam je torej le glavne točke njegove. Najprej je deklamovala gospodična Zvonarjeva: »Pozdrav bratom Čehom«, pesem, prošinjeno z narodnim duhom, katero je za ta večer zložil mladi naš pesnik g. Fr. G es t r in. Na to je pel čitalniški pevski zbor štiri pesmi: »Domovino«, »Bivali Čechove«, »Jadransko morje« in »Popotnika«, katere je občinstvo odlikovalo vse z ognjevito pohvalo. Med petjem slovenskim so nastopali i češki gostje. Najprej je stopila na oder gospodična Dumka, član češkega gledališča v Pragi in pronašala dva. tri komade, ki so bili vsprejeti z gromovitim odobravanjem. Za njo je pel zopet zgoraj omenjeni kvartet »Kytara«, ki je s svojim premilim petjem očaral vse poslušalce, tako, da so naši »Sokoli« vzdigovali na rame in nosili na oder zapored vseh štiri te nedosežne slavce, kar je provzročilo frenetično ploskanje.
Obče navdušenje je vzbudilo naposled i govornike. Prvi izmed njih je vstal g. dr. Tavčar in zagotavljal v poetičnem govoru zbrane goste o naši »ljubezni do Čehov«. Njemu so se odzivali češki govorniki: urednika Srb in Ryba ter ravnatelj Dumek in v oduševljenih svojih napitnicah proslavljali vzajemnost Čehov in Slovencev. Za njim se dvigne med gosti navzočni naš milje nec, g. Simon Gregorčič in deklamuje z vznesenim glasom svojo, češkim gostom v pozdrav zloženo pesem, katero smo priobčili na prvi strani denašnje številke. Ta pesniški pozdrav je vzbudil po vsem okrožji nepopisno navdušenje in ploskanje, katero se je šele poleglo, ko je četverospev »Kytara« zapel pesniku na čast »Slava mul« Konečno je stopil na oder načelnik slavnostnega odbora, g. Iv. Hribar, in prečital nad petdeset telegrafskih pozdravov, došlih iz vseh krajev šire Avstrije.
In zopet drugo jutro, dné 10. avgusta, zbrali so se češki gostje v naši čitalnici ter odrinili od ondot v posamičnih krdelih na gorenji Rožnik. Pridružila se jim je množica domačinov. Tu so si najprej ogledali cerkev, potem skupno zajutrkovali ter od tam pohodili »Dreni-kov vrh«, katerega je lastnik v spomin tega dneva prekrstil v »Češki vrh«. Od ondot sp se napotili vsi gostje skoz gozd doli v Šiško, na rojstveni dom Vodnikov. Tu jih je pozdravljalo jamo streljanje in prišedše pred pesnikovo hišo, vsprejel jih je sedanji nje lastnik.g. Ma t j an z navdušenim govorom. Za njim je govoril šišenski nad-učitelj g. Govekar, kateremu je odgovoril g. Eckrt. Na to so peli šišenski pevci nekaj zborov, kakor tudi slavna četvorica »Kytara« štiri pesmi.
Veselo pojoč, med neprestanim streljanjem vrlih Šišencev, vračali so se češki gostje iz Šiške po Latter-mannovem drevoredu v čitalnico.
Tu je bil prirejen pod prostranim, navlašč za to postavljenim šatorom in v steklenem salonu restavracije banket na čast češkim gostom. Dasi so se mu nekateri naši tesnosrčneži ustavljali, ipak je bil ta banket sijajen in tpkorekoč sredotočje vseh slavnosti o pohodu bratov Čehov v beli Ljubljani. Tu šele so se Čehi in Slovenci medsebojno predstavljali in se spoznavali od obličja do obličja, zlasti ker je načelnik slavnostnega odbora, na željo Čehov samih, slovenske udeležence banketa posadil med češke goste. Banketa se je udeležilo nad štiri stotine čeških in slovenskih gostov. Bil je to veličasten, slikovit prizor — tolika množica odličnih gostov, sedečih pod senčnim,  z zastavami in zelenjem olepšanim šatorom,
okrog velikanskih, s cvetjem okrašenih miz; množica odličnih gostov, pravim, kakeršnja še ni bila zbrana v restavraciji ljubljanske čitalnice. Samo ob sebi se umeje, da so bile prisotne i dame, češke in slovenske, kar je dajalo vsi izbrani druščini nekako, rekel bi,, poetično lice. Tesni okvir lista nam ne dovoljuje, opisati tu vse podrobnosti banketa; jedva nam je možno navesti tu vrsto in smér posamičnih napitnic in govorov.
Najprej se je po starodavnem običaji vernih Avstrijcev napiło presvetlemu vladarju našemu. Po tej na-pitnici je pozdravil načelnik banketu, g. Ivan Hribar premile češke goste v slovenskem in češkem jeziku ter jim zaklical: »Pozdravljeni! Vitejte nami« Za jim se je zahvalil g. dr. Rud. Schmaus na presrčnem vsprejemu svojih sopotnikov ter napil : bodočnosti in razcvitu bele Ljubljane, na kar se mu je zahvalil ljubljanski podžupan, g. Vaso Petričić. Urednik »Politike«, g. A. Srb je nazdravil vsemu slovenskemu narodu, g. dr. Vošnjak pa njegovemu sobojevniku narodu češkemu ; gosp. Fr. Eckrt pil je na vzajemnost obeh narodov in g. dr. Fe rj an či č zložnemu delovanju in lepšej bodočnosti češkega in slovenskega naroda. G. Luka Svetec, poudarjajoč zvestobo vseh Slovanov do Avstrije, katero so že često (1848. leta) rešili pogina, napil je: »Af žejou Slovani!« Na to je urednik »Narodnih Listov«, g. Ryba nazdravil žurnalistiki slovenski, g. dr. H u d η i k pa narodnemu ženstvu češkemu, na kateri napitnici sta se zahvalili gospodična Ana Dunkovska in gospa Gabrijela Preisova, pisateljica češka. G. korar K lun je napil v imeni slovenske duhovščine »vernim Čehom«, nasprotno pa češki duhovnik Kulakovsky slovenskemu svečeništvu, priporočuje mu delovanje v duhu slovenskega apostola — Slomška. G. inženir Hrasky je pozdravil češke goste v imeni v Ljubljani živočih Čehov, g. Skabrnè pa v imeni trgovcev in obrtnikov slovenskih. Poslednjemu je odzdravil češki tovarnar g. Pi-trdle. Naposled je napil g. S t eg η a r češkemu učitelj-stvu. g. drd. M a r o 11 pa češkemu dijaštvu, prvemu je vrnil zdravijco češki učitelj Vadjera, poslednjemu pa velikošolec Pantovski. S tem je bila sklenena dolga vrsta napitnic. Pri banketu je prošinjala vse zbrane goste obča veselost in narodna oduševljenost. katera je vskipela v bujen zubelj, ko je g. Iv. Hribar razglasil, da so mu ! veledušni bratje Čehi ravnokar izročili zavitek s 500 gld. za »Narodni dom«. —
Po banketu so šli češki gostje, izpremljani po narodnih društvih ljubljanskih z zastavami, na mestno pokopališče, kjer so ob govorih in petji položili tri krasne šopke z napisi na grob Bleiweisov. Vodnikov in Resljev. Zvečer je bil koncert na Kozlerjevem vrtu,   ka-I teri je priredilo češkim gostom na čast slov. delavsko i pevsko društvo »Slavec« s sodelovanjem mešanega zbora j šišenske čitalnice.   Pri tem koncertu, katerega so se ude-' ležili vsi češki izletniki in ogromna množica domačega občinstva, obnesel se je zopet čili naš »Slavec« kàj lepo; zlasti njega slavec-tenor, g. Meden je očaral s premilim svojim petjem vse poslušalce, da so se morale ponavljati vse točke pevskega vsporeda.   Žal,  da je dež prezgodaj razdružil zavzeto občinstvo!   Pevci in večina čeških gostov preselila se je potem v čitalničino restav-' racijo, kjer sta »Slavec« in četverospev »Kytara« nadaljevala vzajemno svoje petje daleé preko polunoči . . .
V četrtek, dné 11. avgusta so pohodili češki bratje naš po širem svetu sloveči Bled, katerega očarujoče slikovitosti niso mogli prehvaliti.
In v petek, 12. dan avgusta, zjutraj ob '/« na osem j so se poslovili omiljeni nam češki gostje ter odrinili proti Trstu. O njihovem odhodu se je zbrala na kolo-! dvoru množica odličnega občinstva, med njimi slavnostni ! odbor z mestnim županom na čelu in lep venec nä-I rodnih krasotic ljubljanskih, katere so odhajajoče goste
256
SLOVAN.
Štev. 16.
obdarile z mičnimi šopki. Ko jih je vlak odnesel s kolodvora proti jugu, zaoril je za ji mi stoteroglasen »Na zdarl« —
Med vožnjo iz Ljubljane do Trsta so pozdravljale na vseh postajah ljubeznive češke goste razne deputacije in narodna društva z govori in navdušenimi » živio «-klici. V Postojini se je vlak ustavil do popóludne, da so si naši gostje ogledali svetovnoznano jamo Postójinsko. Ondukaj jih je pozdravil postójinski župan g. V i č i č in deželni poslanec g. Hinko Kavčič, na čelu raznih narodnih društev in deputacij z vse Notranjske. Po kosili, pri katerem so se vrstile razne napitnice, odpeljali so se predragi severni bratje v Trst, kamor so dospeli ob 7. uri zvečer. Tu so ostali dva dni ter si ogledovali znamenitosti veličastnega avstrijskega emporija na obalih sinje Adrije. Tržaški Slovani so jim na čast priredili razne svečanosti: bankete in koncerte v razsežnih prostorih čitalnice svoje in sicer — pod nadzorstvom sv. Hermandadel . . .
V nedeljo, dné 14. t. m. po noči je odnesel češke izletnike parnik »Lucifer« v slavne Benetke. Kakor čujemo, priredila se jim je tam na Canal grande sijajna serenada.
Iz Benetek so se vrnili vrli bratje Čehi nazaj v Trst in od ondot v domovino svojo. Skozi Ljubljano so se peljali dné 17. avgusta. Tu smo se poslovili še je-denkrat od njih ter jim  zaklicali poslednji »Na zdarl«
Prekrasni dnevi češkega pohoda ostanejo nam vsem v prijetnem spominu. Dal Bog, da bi obrodili tudi zaželeni sad: vzajemnost, solidarnost in nevenljivo prijateljstvo med Čehi in Slovenci!
Odkritje   spominske  plošče knezoškofu Antonu
Alojziju Wolfu v Idriji se je zvršilo dné 14. avgusta t. 1. po istem vsporedu, kakor smo ga priobčili v 15. številki svojega lista. Slavnost je poveličalo razven mnogih domorodcev nad stotino zunanjih gostov iz Ljubljane, Logatca, Cerknice in drugih krajev. Med poslednjimi so bili državni in deželni poslanci, deputacija »pisateljskega društva« in »slovensko delavsko pevsko društvo »Slavec«. Ljubljanskega škofa je zastopal čast. kanonik in sorojak pokojnega škofa Wolfa, g. Urbas. Banketa seje udeležilo preko dvesto gostov. — Slava zavednim Idrijcem, da so toli sijajno proslavili spomin velikega sorojaka svojega in veledušnega mecena slovenskega!
Ostali slovanski svet.
Mihail Nikiforovič Katkov je dné 1. avgusta t. 1.
po četrti uri popóludne urnrl na zaselji svojem Sèlo Znamenskoje pri Moskvi za rakom v želodci. »Slovan« je v 10. bróji prinesel podobo in životopis tega publicista, katerega beseda je imela veljavo v političnem življenji. Čast spominu njegovemu !
Dr. Gjorgje Natošević, glavni šolski- nadzornik, predsednik »Matice Srbske«, pedagog in književnik srbski je umrl na žalost vsem Srbom dné 11. julija v gorenjem Karlovci v 66. letu dóbe svoje. Pokojnik je povzdignil šolstvo srbsko ter si po pravici zasluzil ime preporodi-
telja in očeta srbske narodne šole, ne samó v Ogrski, temveč povsod, kjer se nahaja. Takisto plače na grobu njegovem »Matica Srpska ·, kateri je bil predsednik, zvesto vršeč dolžnosti svoje temu književnemu zavodu v pospešilo.
Naučni minister je ukazal šolskim oblastvom na
Češkem, da imajo staršem v meševitih okrajih puščati popolno svobodo, ali hočejo svoje otroke pošiljati v češke ali nemške šole. Krajni šolski svèt ali občinsko predstojništvo nimata nobene pravice določevati, ali kdo pošiljaj otroke svoje v nemške ali češke šole.
KNJIŽEVNOST.
— ■
Jos. Stritarja zbranih spisov 8. snopič I. zvezka za-vršuje pesmi njegove, gotov je zatorej ž njim I. zvezek. Lep venec stalne književne vrednosti so te po vsebini in obliki vzorne poezije ljubljenca našega in ker so »Miranove« pesmi z i869.'leta med nami že prava redkost, nadejati se je, da vsak resničen prijatelj domačega našega pesništva s srčnim veseljem pozdravi to ukusno tiskano novo izdavo, kateri sta omislila požrtvovalna gospoda založnika tudi prikladne, elegantne platnice, ki jim je cena zdelanim od najfinejšega platna z zlatimi vtiski za vsak zvezek po 45 kr., od najfinejše francoske polutelétine z zlatimi vtiski po 70 kr. — Z 9. snopičem prično izhajati »Pripovedni spisi« Stritarjevi.
Vzorni načrti kmetijskih stavb. Obseg: 1. Vinska klet. 2. Skedenj. 3. Goveji hlev. 4. Konjski hlev. 5. Svinjak. Po nemškem izvirniku stavbenega odbora c. kr. kmetijske družbe dolenjeavstrijske na Dunaji izdala c. kr. kmetijska družba kranjska v Ljubljani. V Ljubljani 1887. Založba c. kr. kmetijske družbe. Tisk J. Blaznikovih naslednikov. Cena za ude c. kr. kmetijske družbe kranjske 50 kr., za neude 1 gld. Knjiga ima mnogo načrtov in razven ukovite vsebine tudi zelo povšečno lice, zatorej jo prav toplo priporočamo.
Davorin Trstenjak, slovenski pisatelj. O petdesetletnici njegovega književnega delovanja. Spisal Andrej Fekonja. V Ljubljani. Izdal in založil Anton Trstenjak. Natisnila Kleinmayr & Bamberg. 1887. str. 31. — Knjižica, namenjena proslavljenju zaslužnega veterana našega, velja 30 kr. in se dobiva pri g. izdatelji in založniku.
LISTNICA.
G. M. P. v Travniku: Zanimivi Vaš spis objavimo v bodoči številki. Hvala Vam lepa in bratovski pozdrav. Spominjajte se nas češče! — G. J. S—η v Trstu: Ponudbe Vaše »Slovanu« ni moči sprejeti. — Gospodom sotrudnikom: Nekoliko člankov je za sedaj izostalo spričo tesno omejenega prostora.
V 15. bróji lista našega nosi beležka o pokršče-vanji Rusov napačno napis: »Tristoletnica«, namesto: » Devetstoletnica«.
Sliko Ljubljane z dveh strani, katero je priobčil »Slovan« v 13. bróji svojem, dali smo ponatisniti na lep karton-popir in dobiva se izvod po 25 kr., s poštnino vred 10 kr. več.
Upravništvo »Slovanovo«.
»SLOVAN« izhaja 5. in 20. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za vse leto 5 gld., za polu leta 2 gld. 50 kr. in za četrt leta I gld. 25 kr. ; za ljubljanske: za vse leto 4 gld. 60 kr., za polu leta 2 gld. 30 kr. in za četrt leta. I gld. 15 kr.; za dijake pa: 3 gld. 60 kr. — Posamične številke se prodajejo po 25 kr. — Naročnina, reklamacije in inserati naj se pošiljajo upravništvu, dopisi pa uredništvu na Kongresnem trgu štev. 7.   Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo in rokopisi ne vračajo.
Tisek   »Narodne Tiskarne«. — Izdajatelja in lastnika: Ivan Hribar in dr. Ivan Tavčar. — Urednik: dr. Ivan Tavčar.