Hirlanda


bretanjska vojvodinj a 
ali 

zmaga kreposti in nedolžnosti. 

Podue'na povest za stare in mlade.
Po Krištofu Šmidu poslovenjena.


, 

' 

: 

44
,,
,


>k, g 

:, ,;., 

r+etji natis. 

V Ljubljani 1883 .
Založil in prodaja Janez Giontini.



Natisnila Kleinmayr & Bamberg v Ljubljani . 


Hirlande mladost in možitev. 

Hirlanda je bila hči bretanjskega vojvode, ki 
jo živel in vladal deželico Bretanijo v severni 
Franciji pred več sto leti. Kot edini otrok bil a 
je dedič vsega premoženja svojih plemenitih staršev. Nič ne vemo o imenih njenega očeta in 
matere, da so pa Hirlandini starši bili brez 
dvomi» pobožni in bogaboječi in da so se potrudili, svojo hčer lepo po krščansko izrediti, to 
lahko sklepamo iz Hi.rlandi'nega življenja, kajti 
že sv. pismo pravi : 

„Po sadu se drevó spozna.” Tako lep sad, 
kakor Hirlanda , ne more pasti z slabega dre 
vesa, ker trnje ne rodi fig. Hirlanda je bila hč i 
plemenitega drevesa, in pokazala s svojim življenjem, kaj lepa nrav, združena z dobro krščansko izrejo, premore . Že v mladosti v krščanski. 
kreposti utrjena, zmogla je v poznejših letih t o 
vse voljno in stanovitno prenašati., kar je Bog 
težav nad njo poslati spoznal za dobro . 

Hirlanda je v samoti in ponižnosti cvetela 

kakor Buhteča vijolica, . Ni se kazala med svet, 
za kar je po svojem stanu dovolj prilike imela, 


temveč ljubila je, biti sama, in opravljati n a 
svojem domu razne dela ali pa moliti k Bog u 
v svoji tihi sobici . 

Rado pa se zgodi, da se prezirajo deklice, 
ki se razkošno in z bogatita. Iišpom med svetom 
kažejo, nasprotno pa take, ki se družbi umikaj o 

in v svoji čednosti in ponižnosti rajši svojega doma 
drŽé, skrite ne ostanejo, ampak toliko bolj hrepenenje poštenih ženinov na sebe potegnejo . Tako 
je bilo tudi pri Hirlandi . Mladi gospodje iz sosednih dežel so kmalo zvedeli za to žlahtno cvetlico ter se pogosto prikazovali na njenem gradu . 
Vsak se je štel srečnega , ako je dobil od te 
poštene gespodične en lep pogled ali prijazn o 
besedo. 

Hh'landa je imela tora] snubačev na obilo , 
tako da so jej bili že nadležni; vendar jih z 
lepo maniro odgnati ni mogla. To pač ni čudo ; 
kajti brez ozira na njeno bogastvo in nje plemeniti stan morala je vsacega mladenča mikat i 
tudi nje telesna lepota in krasne lastnosti njenega srca : kakor nje ponižnost, skromnost, delavnost, pobožnost, vljudnost, potrpežljivost in 
postrežljivost. 

Med vsemi snubači se je Hirlandi najbol j 
prikupil angležki vojvoda A r to, mladenič poštenega in odkritega srca, plemenite duše, le 
pega obnašanja in čvrste postave. Tega je Ilir-
Ianda posebno spoštovala in mu nazadnje svoj e 
naklonjenosti skrivati ni več mogla . Arto je bil 


zelo srečen, ko je zapazil, da ga mila Hirlan .da 
pred vsemi druzimi odlikuje. Potrudil se je še 
bolj, pridobiti si njeno ljubezen, in kmalo sta s i 
kot zaročenca segla v roke . 

Hirlando je res najbolje kazalo, da se 
omoži. Kajti starši so jej bili pomrli, in ona je 
ostala kot slaba ženska edina vladarica bretanjske dežele in gospodarica vsega premoženja, 
ki ga je po starših podedovala. Tudi se je že 
naveličala , vedno cele trume snubačev v svojem 
gradu sprejemati . Za to, da vsemu temu konec 
stori, zmenila se je z Artom ter mu poklonila 
roko in sreč. Arto jej je na prosto voljo dal , 
kdaj hoče poroko in ženitovanje napraviti . Čez 
nekaj tednov je bilo vse pripravljeno in mašnik je 
zvezal dvoje src, ki sta si bila že prej v ljubezni vdana. Napravilo se je zmerno ženitovanje , 
pri katerem so bili povabljeni svatje in mlada 
poročenca prav dobre volje. Se veči veselje bila 
bi Hirlanda občutila, ako bi bili nje starši še 
živi. Tako pa jih je vedela v boljšem kraji , 
sebi v tolažbo pa je zdaj imela čvrstega moža , 
da ni bila več tako zapuščena in brez varuštv a 
na svetu. 

Arto mora v vojsko odriniti 

Vesela in zadovoljna je bila zdaj plirlanda 
pri svojem ljubem možu. Oba sta lepo in pošteno Živela, Bogu služila in natanko spolnovada 


obljube, ki sta jih pri altarju storila . V zakonih , 

kjer vlada mir, pobožnost, bogaboječnost in ljubozen, tam še zapovedi treba ni, ker vsak že 
iz ljubezni do Boga in do svojega soproga to 
stori, kar bi se mu sicer ukazovati moralo. Če 
dva zakonska tako živita, kakor sta Arto in Ilirlanda, potem se res lahko reče, da Živita, kakor dv a 
angeljca . 

Vsa družina in vsi podložniki so se veselil i 

te zakonske zveze, kajti Arto je bil praviče n 
gospod. Hirlanda pa je bila prava mati vse h 
revežev ter nobenega ni brez pomoči pustila , 
ampak je dostikrat še več dala, ko je siromak 
prosil, če je videla, da, je res potreben . 

Od vseh strani so prihajali mladima, zaročni 
koma srečo vošit. Te odkritosrčne vošila, so podložniki tudi v svoje molitve vpletali . Tako mlademu paru Božji blagoslov ni mogel izostati . 

Bog se je ozrl na pravičnega gospodarja i n 
na njegovo ljubo gospo. Hirlandi in nje možu 
se je spolnila želja po zarodu, in ko je mlad a 
gospa ta blagoslov in poroštvo zakonske ljubezni 
in zvestobe v svojem telesu čutila, zahvalila, sta 
se oba za ta dar Bogu in prosila za naslednika 
že zanaprej blagoslova iz nebes . 

Toda ljubi Bog ne pusti ljudi v vodni sreč i 
živeti, ampak jim pošilja nadloge in težave, da 
bi na Njega ne pozabili in se v dobrem utrdili . 
Po svoji modrosti je toraj tudi Hirlandi in Art u 
dneve trpljenja in britkosti poslal. 


Arto je bil kot bretanjski vojvoda podložen 

francozkemu kralju, in čeravno je bil vojvoda v 
svoji deželi sam svoj gospodar in je sodil, kakor 
je hotel, vendar je bil tako daleč podložen, d a 

je moral s svojimi vojaki francozkemu kralju na 

pomoč priteči, če se je kaka vojska vrtela. Tako 
se je tudi zdaj zgodilo, da se je francozki kralj 
v vojsko zapletel. Poslal je toraj svoje poročnike 
k svojim podložnim vojvodom in jina naročil, naj 
zberejo vsak svoje vojake in naj pridejo z njim i 
v vojne šotore. Starim vojvodom je bilo sicer 
dovoljeno, doma ostati in komu drugemu izro

čiti poveljništvo čez pomožno vojsko ; za mladega 
Arta bi bila pa sramota, ko bi se bil on izognil 
in doma ostal . 

Zato je začel zbirati svoje vojake, da bi jih 
peljal v Pariz, kjer je stala že velika francozk a 
armada. 

Za Arta je bila ta reč zelo sitna in neprilična, ker je svojo ljubo gospo težko zapustil , 
tem bolj težko, ker se je bližal čas poroda. 
Nikakor se ni mogel odloeiti, da bi bil to 
novico ženi povedal , vendar se pa je moral o 
zgoditi, 

Ko se je Hirlanda od prve žalosti nekoliko 

oddahnila, spoznala je sama potrebo ločitve . Arto 
si je vse prizadejal, da bi jo potolažil, rekel je , 
da bo sovražnik kmalo premagan, in da se o n 
sam ne bo nalašč v nobeno nevarnost podal ; 
kamor ga bo pa dolžnost klicala, da cm bo že 


Božja roka branila, ter da se bo s slavo i n 

častjo zopet v njeno naročje povrnil. 

Dneva svojega odhoda Arto Hirlandi še razodel ni, pa tudi ona ni mislila, da bi že tak o 
blizu bil. Ko je bilo vse pripravljeno, naročil je 
Arto svojej družini, naj gospej dobro strežejo i n 
naj mu včasih kaj od nje sporočijo. Drugi dan 
na vse zgodaj pa je s svojimi vojaki odrinil, d a 

lirlanda še za to nič ni vedela . To pa je storil, ker mu je bilo pretežko , od nje slovó jemati. Ko je Arto žalostnega srca s svojo vojsko 
proti Parizu šel, toževala je girlanda sama doma 
in se Bogu priporočevala . Pogled v prihodnjost 
jej nič dobrega ni obetal, in srce jej je bilo zel o 
otožno. Motila se je z delom in si tako izbijala 
težke skrbi iz glave . 

Artov brat pride k Hirlandi. 

Vojvoda Arto je imel brata, ki mu pa ni v 

ničemur enak bil. Temu bratu je bilo G e r a rd 
ime. Kakor je Arto ljubil tihoto, treznost in 
domače veselje, tako je Gerard le v vriščee"ih i n 
šumečih veselicah in imenitnih pojedinah razveseljevanja iskal. Razen tega je bil zelo spačenega srd), in že pri svatovščini je gledal z 
nevošljiv.im očesom srečo svojega, brata Arta, k i 
je priženil lepo nevesto in bogato deželo. Nič 
druzega ni želel, ko da bi Arto in. ][irlanda 
ostala brez otrok, da bi potem on kedaj pode


doval po bratu bretanjsko deželo . Ko je bilo 

ženitovanje na Hirlandinem dvoru končano, po 
vrnil se je »t , na dvor an.gležkega kralja in je 
tam v raznih veselicah svoje premoženje tratil . 

Kakor tresk ga jo tam pobila novica : da se 
njegov brat za gotovo rodnega naslednika nadeja. Vendar ga je tudi veselilo slišati, da je 
moral Arto v vojsko iti in svojo ženo zapustiti . 

Na to ločitev je skoval svoje hudobne naklepe. 
Precej je sklenil, da hoče svojo svakinjo obiskati , 
in že drugi dan se je v ladijo podal . Kmalo je 
prišel v bretanjsko primorje in prihitel nenadoma v grad svojega brata . 

Z velikim veseljem ga je Hirlanda sprejela , 
ker je mislila, da je tako pošten, kakor njegov 
brat. Ona mu je vse zaupala in skor samo seb e 

oropala vse časti, da je le svojemu svaku zamogla vso oblast v gradu izročiti. 

Kakor vsi hudobneži bil je tudi Gerard zvit 
hinavec. Od kraja se je kazal , kakor da ne bi 

imel časa , dolgo muditi se, in da je le prišel, 
kakor dolžnost terja, svojo ljubo svakinjo obiskat . 
Ko ga je pa Hirlanda nagovarjala, naj še ostane , 
obljubil je, njeni želji vstreči.; in ko mu je rekla, 
naj prevzame namesto Arta vse oskrbništvo grada 
in dežele, je to nekako prevzel, kakor nerad in 
siljen. 

Hirlan.da se je prav srečno štela, ker je mislila, da ima zdaj poštenega moža za svojo hramb o 
in za vso skrb pri hiši. Gerard je bil pa spet 


10 

po svoje vesel, da, mu je Hi.rlanda toliko zaupala in da je mogel toliko idej svoje hudobn o 
namene izpeljati. Hirlanda je svojega svaka v 

časti imela in tudi cele] družini ukazala, da ga 
morajo vsi ubogati.. Tudi Gerard se je iz začetka pošteno obnašal in se proti svoji svakinj i 
prijaznega, ljubeznjivega in skrbnega kazal. Njegova prva skrb pa je bila, kako bi grajsko družino bolje spoznal ter jo na svojo stran spravil . 
To je kmalo zapazil, da pametno in varčno gospodarstvo njegovega brata ni bilo vsem poslo m 
všeč, ker ni pogosto pojedin dajal in toraj tudi 
posli niso daril dobivali . On pa je začel med 
posle denar razsipati in s tem si jih je kmal o 

na svojo stran pridobil. Potrdil se je pregovor , 
da denar vse premaga in da denar je svet á 
gospodar . V kratkem času so vsi posli Gerard a 
močno obrajtali, ker jim je vedno dajal za pijačo 
in za druge nepotrebne potrate. Rekli so : „Naš 
gospod Arto in njegova žena sta skopa, gospod 
Gerard pa nas pusti živeti, on je pravi mož! ” 

Ravno tako si je Gerard tudi mnogo podložnih kmetov na svojo stran pridobil . Če je od 
kake nadloge ali nesreče zaslišal , precej je ljudem pomagal, se ve da s privoljenjem Hirlande , 
vselej pa je še kaj pridjal in se delal, kakor bi 
dal iz svojega premoženja . Družina grajska, katero je dobro pital, hvalila ga je na vso moč 
in le njemu vse pripisala, kar je dobrega užila , 
čeravno je vse šlo iz Hirlandinega premoženja. 


11 

Kmalo je imel Gerard prvo besedo v gradu in 
na deželi. Le malo jih jo bilo, ki so na tihe m 
to Gerardovo zapravljivost grajali in Hirlandi 
zvesti ostali ; pa ti si niso upali nič reči, ke r 
so videli, da ima Gerard vso moč v rokah . 

Največ pa je bilo hudobnežu na tem ležeče, 
da bi bil babico in bajo na svojo stran pridobi l 
za tisti čas, ko bo vojvodinja porodila, To pa 
je bilo lahko, ker sta bili obé revni in denarj a 
lačni. Ker je babica rada jedla in pila, pa dobro živela, zato jo je lahko vjel v svoje mreže. 
Baja pa in nje mož sta bila tudi revna in sta 
rada vsak krajcar vzela, naj bo pošten ali nepošten. 

Taka se je godila v gradu, ko je Gerard 
komaj dva mesca tam bil . Družina , ki je bil a 
prej vsa navdušena za gospoda, Avta in njegovo 

gospo, bila je zdaj vsa podkupljena in vsak ča s 
pripravljena, svojega gospoda in svojo dobro gosp o 
za trideset srebernikov prodati . Ceravno Hirlanda 
ni nič hudega mislila, vendar se jej tudi nič 
dobrega dozdevalo ni. Kolikor bližej je prihajal 
čas poroda, toliko bolj žalostna in otoba j e 
postajala. 

Arto v vojski. 

Arto ni imel vesele ure v vojaškem taboru . 
Vedno je mislil na svojo ljubo ženo, in skrbel o 

ga je posebno, če bo srečno porodila in če bo 


12 

imela pravo postrežbo, kadar njega ne bo pr i 
njej. Zavoljo tega je bil zmirom slabe volje i n 
tudi njegovi vojaki so bili otožni, ko so svojega 
gospodarja, tacega videli . Smilil se jim je vojvoda 
v srce. Se vé da, kadar so vojaki k burgundskemu vinu prišli, pozabili so oni na svojega 
vojvodo ter veselo prepevali. Arto pa ni mogel 
ž -njimi veseliti se. 

Nekega dné, ko je vojvoda tako zamišljen v 
svojem šotoru sedel, približal se mu je en prijatel in ga opazoval. En čas ga prijatel gleda, 
potem pa ga prosi, naj bi mu vendar povedal , 
zakaj je tako žalosten. 

Arto mu odgovori : »Vem, da si moj prijatel, za to ti bom tudi povedal, zakaj sem tak o 
žalosten. Poglej, odkar sem svojo ljubo tovaršico 
doma samo zapustil, obhajajo me vedno tako 

temne in nič dobrega, sluteče misli . Ravno ni

coj, ko sem zaspal, zagledani v sanjah svojo 

dobro Hirlando kakor merliča ležati, zraven nj e 
pa jastreba, ki je njeno telo požrešno kljuval in 
njeno osrčje požiral. Nikjer ni bilo človeka, da 
bi jej bil na pomoč priskočil. Groza me spreletava, če se teh sanj spomnim, in bojim se, d a 
to nič dobrega ne pomeni. " 

Prijatel ga je tolažil, da si prazne skrb i 
dela. Svetoval pa mu je, naj enega poročnik a 
domu pošlje, da bo zvedel , pri čem da je. To 
je Arto tudi storil in poročnika poslal. — Ta 
je prišel čez nekaj dni nazaj z dobrim poročilom, 


da je doma vse v redu. Prinesel je tudi pismo 
od Hirlande , v katerem je ona Arta prav lep o 
pozdravljala, ga zagotavljala svoje ljubezni i n 
razkrila mu svoje skrbi. To pismo je vojvoda 
više cenil, ko vse zaklade tega sveta , le to g a 

je skrbelo, če bo doma, vse v redu šlo, ako njeg a 
ne bo zraven. 

Hirlanda, nesrečna mati . 

Tudi Hirlan.do je otožnost vedno tlačila, ven 
dar v pismu do Arta, je ni hotela pokazati , da 
bi mu srca še bolj težkega ne storila . Sama za 
se je trpela in trepetala pred dnevom, ko im a 
prestati vprvič materne bolečine. Slednjič je ta 
dan prišel. Hirlanda je srečno porodila lepega 
fantiča. Hudobni Gerard pa je imel svoj naklep 
že storjen , kako bo tega otroka s poti spravil . 
Baja in njen mož, pa tudi babica so bili že vs i 
podkupljeni. Ko je otrok na svet prišel in ko 

Hirlanda še v nezavesti ležala, vzela je baja 
otroka in bežala ž njim in svojim možem i z 

grada proč proti morju , kjer so taki lumpi nedolžne otroke kupovali in jih potem v sužnjost 
prodajali v Ameriko. Ko se je Hirlanda zavedla, 
bil je otrok že daleč proč odnešen . 

Prve E[irlandine besede so bile te, da je p o 
svojem otroku prašala. Dali so jej pa žalostni 

odgovor, da naj nič ne poprašuje po detetu, ker 
so ga proč spravili, da bi se njegove čudne 


podobe ne prestrašila, kar bi jej znalo sedaj škodovati. Rekli so jej, da naj se temu ne čudi , 
če je bil otrok spačen, saj bi bila pri teh bolečinah še sama koralo umrla . 

Vojvodinja tega ni hotela nikakor verjeti in 
zahtevala, naj jej otroka prinesejo . Toda dobila 
je prejšnji odgovor, vse malopridne babe so enako 
govorile, da dete še za pokazati ni . S težkim 

srcem je Elirlanda pričakovala trenotka, ko bo 
njej do zdaj naj bolj zvesta hišina sama pri njej 
ostala. Na to se je še nekoliko zanesla, da jej 
bo resnico povedala. Pa tudi ta babura jo bila 
od Gerarda podkupljena in je tako govorila, kakor vse druge . 

Pri tolikem dušnem trpljenji je Hirlan.da 

tako oslabela, da je vnovič ob zavest prišla. Bilo 
se je bati, da bo umrla. Umetnost postrežnic j o 
je sicer k novemu življenji obudila, pa tudi k 
novemu, še večjemu trpljenji . Hirlandi je Bo g 
odmenil, da mora izpiti polno kupo trpljenja, 
kakor bomo koralo slišali. 

Kaj se je z vojvodičem zgodilo. 

Malopridna baja je bežala z otrokom in svojim možem proti morju, kjer so ju že od Ge

rarda najeti tatovi čakali, da bi otroka prevzel i 

v svoje roke in ga prodali v tuje kraje, od koder 
bi nikdar več nazaj ne prišel. Med potjo sta se 

baja in nje mož smejala lepemu denarju, ki sta 


15 

ga od Gerarda dobila in si delala načrte , kako 
bosta s tem lahko po gospodsko živela in nič ve č 
delala. Kakor mnogo drugih pred njima in za 
njima je tudi ta dva zapeljal denar in hrepenenje po dobrem in razkošnem življenji. Kako 
srečen je pač človek, ki se z malim zadovolji i n 
pri tem Bogu zvest ostane, kajti on ne pride v 
skušnjavo , da bi kako hudodelstvo storil iz lakomnosti. 

Gerard v gradu je bil prav vesel, da se m u 
je vse tako po volji izšlo . Mislil je, da je voj

vodiča za zmirom odstranil in da se je tak o 
znebil dediča za Artovim kraljestvom. Toda človek obrača, Bog pa obrne. Tako je bilo tudi pri 
Gerardovih sklepih . Ona dva , baja in nje mož , 
sta sicer res z otrokom v mesto Maver de Gra s 
prišla, kjer so se ukradeni otroci ubarkali in če l 
morje vozili, toda Božja roka je čudovito branil a 
novorojenega vaj-vodiča . 

Sent Malu, zdaj prav imenitnem mestu 

ne daleč od mesta Havra, bil je takrat en samostan, katerega je vladal pobožni opat Bertrand , 
vsej okolici dobro znan in priljubljen menih. Ta 
mož je tako sveto živel, da mu je Bog dostikra t 
na čuden. način pokazal svojo milost. 

Tistega večera , ko je baja z vojvodičem iz 
grada bežala, šel je opat ob navadni uri spat . 
V sanjah je videl angeljca pred seboj, ki mu j e 
razločilo ukazal : » Vstani, zberi svoje vojake in 
hiti Ž njimi v mesto Maver de Gras, tam bosta 


16 

dva begunca, prinesla nekrščeno dete, katero 
moraš rešiti in krstiti . " 

Opat Bertrand je Gospodovo povelje precej 
spoznal. listal je brez zamude, poklical svoj e 
vojne hlapce in jim ukazal, naj se oborožé in 
na pot pripravijo . Kajti v tistih časih so imeli 
tudi škofje in opati svoje vojake, ker je bil o 
toliko roparskih vitezov, da tudi mirni služabniki 
Božji niso mogli brez vojaške moči biti. Ko so 
vojaki Že vsi pripravljeni na dvorišči stali, jim 
je opat razodel Gospodovo povelje . Vojaki so z 
veseljem prisegli, da pojdejo z opatom, kamor

koli jih popelje, saj so bili od nekdaj navajeni , 
svojega gospodarja zvesto ubogati, ker so vedeli , 

da jih za kako slabo reč ne bo v boj gonil , 
ampak da on z njihovo močjo le revne in zatirane brani in krivico kaznuje. Z veselim vriskom so odšli vojaki proti tistemu mestu, kjer 
jim je bilo povedano, da morajo rešiti vkraden.o , 
še ne krščeno dete. 

Se pred juterno zarij() so prišli na določeni 
kraj. Videli so pač barko , ki bi imela otroka 
odpeljati, pa od napovedanega plena ni bilo š e 
nič videti. Postavili so se toraj v skrito zatišj e 
in čakali, kdaj pridejo lopovi z vkradenim otrokom. Ravno se je začelo sobice pomikati. izza 
gora, kar zagledajo več ljudi od daleč semkaj k 
morju hiteti brodarji iz barke pa so jim 
čolnih naproti šli. Zdaj planejo opatovi vojaki 

iz zatišja nad tisto krdelce, ki je vkradenega 


17 

vojvodiča spremljevalo. Ob enem so stopili mornarji, na breg in prišli tatovom na pomoč , ke r 
so bili ž njimi zmenjeni in so že videli, da jim 
oborožena sila dobro plačani plen iztrgati hoče . 
Vnel se je srdit boj med tolovaji in vojaki. Bilo 

jih je mnogo pobitih in ranjenih . Nazadnje so 
pa le samostanski vojaki premagali, rešili otrok a 
in vjeli bajo pa njenega moža ter vse vkup od 
peljali v samostan. Neznano vesel je bil Bertrand, poglavar menihov, ko je nedolžnega otroka 
v svojih rokah držal, katerega mu je Bog v 

varuštvo izročil . 

Opat Bertrand je imel sestro, ki je bila 
omožena, pa jej je bil pred kratkim edini otro k 
umrl in te zgube ni mogla pozabiti. K tej se

stri je opat otroka nesel, ga jej izročil in jo 
prosil, naj po materno za fantička skrbi . Tudi 
jej je razložil, kako mu je Bog sam razodel, naj 
tega otroka reši iz tolovajskih rok in kako se 
je to zgodilo. » Tega otroka", rekel je sestri, 
» mora Bog posebno ljubiti, ker ga je na tak o 
čuden način rešil zato ga le vzemi in Bog te 
bo gotovo za to dobro delo obilno poplačal! " 

Opatova sestra, Berita po imenu , je lepeg a 

fantička z veseljem v svojo oskrbo vzela in m u 
tako stregla, kakor bi bil nje lastni otrok. Se 
tisti dan je bilo dete krščeno, Bertrand in njegova sestra sta bila za botra in dali so mu ime 
Bert r a rt d. Takó je postal mali vojvodič ud 
Jezusove cerkve in zadobil pravico do nebes . 

2 


Nedolžno dete je bilo tako rešeno . Dobro 
Hirlando pa je še vedno strahoval hudobni Gerard ter jej vedno nove britkosti pripravljal . Bratovega otroka je bil zdaj za vselej s poti spravil, kakor je mislil, pa s tem mu ni bilo š e 
pom.ag.an.o. »Hirlanda lahko še druzega otroka 
porodi", si j,3 hudobnež mislil , »in jaz ne pridem do kraljestva ; če jo pa umorita, se bo Arto 
v drugič oženil, in jaz sera spet tani, kjer sera 
bil". Tako je tedaj misli" sim in tje, kako bi 
uničil ves .rtov zarod in nazadnje še -njega sa-
mega ter se polastil bretanjske dežele. Bila pa 
je tačas taka postava, da kdor je svojo ženo 
zgubil , da se ni vedelo, ali je živa ali mrtva , 
tak se sedem let ni smel oženiti. „Ege bi jaz 
Hirlando proč spravil, da bi se ne vedelo, ka n 
je prišla”, mislil si je Gerard, „potem se moj 
brat sedem let ne bo smel ženiti ; v tem času 
ga bo veselje za ženitev minulo in Arto bo osta l 
brez otrok, kraljestvo pa pripade meni, kadar 

brat umrje”. 

Ta misel se mu je tako dobra zdela, da jo 
je tudi izpeljal . Kakor vsak prekanjeni hudobnež je vedel ttLdi Gerard pridobiti si potrebnih 

pripomočkov za svoje zlobne naklepe . Izmišljal 
si je vsakovrstne zvijače in muke, da je Ilirlandi življenje ogrenil , ker jo je hotel s te m 
prisiliti, da bi sama iz grada zbežala . Revica 
je bila, še od bolečin in od žalos+i tako slaba, 
da je bila bolj senci, ko človeku podobna, vendar 


19 

jo je Gerard nevsmiljeno trpinčil z očitanjem , 
da ima ona pregrešno znanje z nekim sosedni m 
plemičem in da s tem celej rodovini sramoto 
dela. 

Lahko si je misliti , kako je nedolžno Ilir -

Iando tako očitanje v srce peklo, tako da je o d 
samih brhkost že kar omagovala. Potoževala je 
svojo nesrečo Bogu. Tudi je svojemu Artu ve č 
pisem pisala, v katerih ga je prosila, naj prid e 
vendar domu, da jo bo branil in rešil iz G-erardovih rok. Toda Gerard je imel vse ljudi v 
gradu podkupljene , z njih pomočjo je vse Firlandina pisma polovil , da nobeno ni prišlo do 
Arta. 

Gerard pa je sam Artu pisal in Hirlando 

očrnil, da nesramno živi, in pri tem se skliceva l 
na svoje podkupljene priče . 

Arto je bil silno žalosten, ko je pismo o d 

svojega brata prebral in tako grde reči od svoje 
žene slišal. Čeravno je bratu vse zaupal, vendar 
se mu je skor nemogoče zdelo , da bi Hirland a 
zarnogla kaj tacega storitL Odpisal je Gerardu 
nazaj, da ga silno peče nezvestoba njegove žene, 
vendar pa, da hoče sodbo odložiti, dokler sa m 
domu ne pride in se do dobrega prepriča. To 
pismo pa Gerardu ni bilo po volji, ker je bil 
bolj ostrega pričakoval. 

Hudobnež pa ne pride v zadrego. Pisal je 

Artu še v drugič in tretjič in girlando še bolj 
počrnil, in ko še vedno ni mogel od brata do 

2* 


20 

biti tacega ukaza, da bi bil vojvodinjo z poti 

spravil, izmislil si je sam tako zvijačo , da je 
sama rada šla. 

Vedno dušno trpljenje pripravilo je fIirlan.do 

tako daleč, da se jej smrt ni več strašna zdela . 
Dostikrat si je želela biti revna dekla, da bi 
zamogla vsaj košček najslabšega kruha v mir u 
povžiti. Take tožbe in želje je njena higina, ki 
je vedno pri njej bila, večkrat slišala. Pa malovredna ženska, ki je bila od Gerarda podkupljena, niti z eno besedo ni potolažila svoje gospe , 
ampak vsako njeno besedo je še gorko nesla 
Gerardu. To grdo deklino je Gerard naučil, da 
je Hirlando še bolj trpinčila z Iažnjivimi poro 
čili o vojvodu Artu, kako je on na Hirlando je 
zen in kako se bo nad njo maščeval . Da bi Ilirlando iz grada spravil, naučil je slednjič Gerar d 
to deklino, naj gospej kakor na skrivej pové, d a 
je slišala, da je prišlo pismo od Arta, s kateri m 
je vojvodinja na smrt obsojena. Mišina je res 
tako sporočila in pretakala hinavske solzé, kakor 
bi se jej gospa smilila. firlanda se kar zgane 
od strahu in groze in vpraša hišino : » Za Božjo 
voljo, kaj mi je zdaj storiti?" Hišina, ki je bila 
že tako podučena, joj odgovori, da ni druge pomoči, kakor da še to noč iz grada beži in se 
nikoli več ne prikaže Mizo ; kajti če le do jutri 
še odlaša, je zgubljena . Tudi se je Hirlandi 

ponudila, da jej hoče drugo obleko priskrbeti in 
jej pomagati, da bo ložej ušla . 


[irlanda je zares mislila, da si zmore le 
tako svoje življenje rešiti, zato je ponujeno po 

moč z veseljem in hvaležno sprejela , se preoblekla in v tihi noči v obleki revne dekle bežala iz svojega gradu, nevedoča, kam bi bežala pred svojimi preganjavci, kje bi si poiskala 
zavetja in kje potrebnega živeža . Pa v zavesti 
svoje nedolžnosti je trdno zaupala v Boga. Bežala jo v temni noči čisto sama, čez grajsko polj e 
v bližnji gojzd in po gojzdu naprej, dokler so jo 
le noge nesle. 

Vsa utrujena počene slednjič na tla , da s i 
odpočije. Zahvalila se je Bogu, da jo je rešil 
tega gradu, ki je bil že davno mesto njeneg a 
trpljenja in njenih britkost . V prostorni hiši 
Božje narave, z leskečimi zvezdami nad glavo , 
ločena od svojih sovražnikov, dihala je tukaj p o 
dolgih mukah zopet enkrat zlato svobodo. Zaspanec jo je premagal in zazibala se je v sanje , 
iz katerih jo je prebudilo še le petje drobnih 
tičic, ki so juterno zarjo pozdravljale. Tako dobro že dolgo ni bila spala. 

Od tod je koračila na bližnjo višino in zagledala še enkrat iz daljave svoj grad. Ta pogled jo jo navdal z novim strahom. Bala se je, 
da bi rabe] jni za njo ne pritekli ; zato je z novimi močmi bežala naprej čez hribe in doline 
skozi več, dni. Večkrat ie usmiljene ljudi našla , 
ki so jej dali kaj jesti , potem pa je hitro šl a 
naprej. Prenočevala pa je v gojzdih. Tako je 


prišla čez nekaj dni v neko lepo dolino, v katere] 
je stal prijazen gradič . Zdelo se jej je, da 
je zdaj že dosti daleč proč od svojega doma , 
zato je sklenila, da si hoče pri tej grajšini kake 
službe poiskati. Flirlanda je prašala posle po 
gospodarju in ti so jej rekli, da je gospod umrl 
in da naj gre h gospej . Hirlanda se je grofinj i 
ponižno predstavila in jo prosila, naj jo v službo 
vzame. Grofinja je pa rekla, da dekle zdaj n e 
potrebuje, če pa hoče pastirica biti, naj ostane. 
Hirlanda je tudi' revno službo pastirice z veseljem sprejela in obljubila, da hoče zvesto slu 

žiti in paziti skrbno na ljubo živino. 

Vojvoda Arto se iz vojske povrne. 

Čeravno je Gerard sam vse tako napeljal i n 
hišino podučil, kako naj govori, da bo Hirland a 
iz grada šla, vendar se je pred ljudmi tako delal, kakor bi on za to nič ne vedel ; in ko so 
mu prinesli to novico , da je vojvodinja zbežala, 
rekel je proti družini : »Menda pa ne bo pre 
daleč, gotovo ima pa kak skriven shod s kaki m 
ljubimcem zunaj na kmetih ; jutri. bo gotovo že 
nazaj, če ne, jo pojdemo pa iskat. " 

On je hotel Hirlandi dosti časa dati, da bi 

prav daleč proč šla, zato je ni pustil precej 

iskati. In še drugi dan je na videz le po 

gradu iskal vojvodinjo, čeravno je vedel, da je 
v gradu ni. Tretji dan so še le šli zunaj 


grada iskat , pa kje je bila tačas že Hi'rlanda ! 

Zdaj se je hudobnež res lahko veselil svoj e 

hudobije, ker je s to zvijačo svojega brata z a 
sedem let v udovski stan pripravil, kajti sede m 
let se Arto ni smel vnovič ženiti, ker se n i 
moglo skazati, da je Hirlanda mrtva, ampak le 
toliko, da je iz grada zbežala. »V teh sed.mih 
letih", mislil si je hudobnež, »imel bom časa 
zadosti, misliti na to, kako še brata v kraj 
spravim in se njegovega kraljestva, polastim" . 
Gerard je bil namreč zloben zadosti, da bi bi l 
še brata pokončal, da je pa to še odlašal, bilo 
je menda zato, ker si je mislil, da brat 'Že 
zavolj jeze in žalosti ne bo dolgo živel. 

Zdaj se mu je najprej potrebno zdelo, obiskati svojega brata v vojnem taboru in ga po

polnoma prepričati nezvestobe in grdih pregreh 
Hirlande, ako bi Arto morda, še kaj dvomil. 

Vzel je toraj nekaj spremljevalcev in odjezdil i 
so v vojne šotore k Artu. Vojvoda se je res za

čudil, ko svojega brata ugleda . 

Arto je bil od žalosti in jeze nad svojo ženo, 

o katerej je take reči slišal, tako upaden i n 
slab, da je že vsak mislil, da se ga bo jetik a 
prijela. Prvo njegovo vprašanje do Gerarda je 
bilo : » Kje je moja Hirlanda? Ali je res toliki h 
pregreh kriva? Kaj mi jo vendar z njo početi? " 
V vseh hudobijah prekanjeni Gerard mu priliznjeno odgovori : »Kako vendar zam.oreš nad 
tem dvomiti? Ali misliš mar, da sem jaz, tvoj 

24 

brat, v stanu, v tako imenitnih rečeh tebe nalagati in goljufati!" Potem še pristavi : » Ze 
prve dni, ko sem v tvoj grad prišel, zapazi l 
sem na Hirlandi precej razločna znamenja ne 
zvestobe, pa sam sebi nisem hotel verjeti, ke r 

sem tvojo gospo za pošteno imel. Toda od dru

žine sem take reči zvedel in sam sem toliko 
videl, da nisem mogel dalje dvomiti . Mislil sem, 
da tebi kot brat kaj tacega ne smem prikrivati, 
zato sem ti vse naznanil. Najboljši dokaz, da se 
ona sama krivo čuti, je pa ta, ker je iz grada 
pobegnila, ko je videla, da so njene hudobije ž e 
znane. Jaz sem si vse prizadjal, da bi jo našel ; 
pustil sem jo povsodi iskati, pa nikjer nismo 
našli sledu za njo . Ce bi dobro vest imela , n o 
bi jej bilo treba nikamor bežati. Kar sem ti 
pravil, to ti bodo potrdili vsi moji ljudje i n 
posli v gradu . " 

To spričevanje je Arta s tako žalostjo napol

nilo, da je komaj še govoriti zmogel . »Umreti 

bi morala", reče slednjič, »in za svojo hudobijo 

s smrtjo se pokoriti, ko bi meni v pest prišla . " 
Ves bolan na duši in telesu in sit vojaškega 

hrupa je Arto izročil svoje ljudi drugemu vojvodi in se podal z Gerardom nazaj domu . 

Ko domu pride, je vsacega posla posebej 
pred se poklical in jih natanko izpraševal . Ker 
so bili pa vsi od Gerarda podkupljeni in pod 

učeni, so tudi vsi enako govorili, in Arto, preslepljen od brata in od poslov, je še enkrat 


25 

svoji ženi smrt zaprisegel, ko bi jo našel. 
Gerard pa, ko je videl, da je svoje hudobne 
naklepe tako dobro uravnal, prepustil je Arta 
obupnosti in žalosti, ter se podal nazaj n a 
Angležko. 

Zdaj je bil Arto sam v svojem gradu . Kamorkoli je pogledal, vsaka stvar ga je še bolj 
žalostnega storila, ker ga je spominjala prejšnjih 

srečnih dni. Zato mu je bilo vse zoperno in 
neizrečeno je bil nesrečen. Pri lovu, pri igrah , 
v družbi prijatlov je veselja iskal, pa nikjer ga 
ni našel, brž ko je sam bil, zapadel je prejšnji 
otožnosti. 

Šest let mu je tako preteklo v veliki žalosti, kar se enkrat spomni Hirlandin.e spalne 
sobice, ki je do zdaj vedno zaklenjena bila. To 
sobo si je pustil odpreti in šel vánjo pogledat . 

Milo se mu je storilo, ko zagleda različne dragocenosti, ki jih je bil on Hirlandi podaril, pa j e 
vse tako lepo shranjene imela. Ko brska po 
njeni miznici, najde v njej začetek enega pisma , 
ki je bil za njega namenjen, ko je še v vojski 
bil. V pismu je stalo : »Preljubi moj Arto ! 
Toliko pisem sem ti že pisala, pa na nobeneg a 
ne dobim odgovora. Ti ne veš, koliko mora m 
po nedolžnem terpeti, pa nikogar nunam, da b i 
me branil, ker ti, moj ljubi mož, nisi pri meni ! 
Kaj sem ti hudega storila, da me tako zanemarjaš? Veliko ti imam povedati, pa ti bo m 
rajši potem, ko domu prideš . Nikogar nočem 


tožiti , — in vendar toliko trpim od človeka , 
kateremu ti vse zaupaš prosim te, piši mi vsaj , 
da me še ljubiš, kakor tudi jaz tebe vedno 
zvesto ljubim, pridi kmalo, če ti je mogoče — " 

Tukaj je bil papir pomazan, in zato je E[irlanda najbrž druzega vzela , da je Artu pism o 
prepisala, ki ga je potem. Gerard v roke dobil, 
kakor vse druge . Ta košček začetega pisma pa 
je ostal v miznici do tega dne. Arto se je silno 
zavzel nad tem pismom, ker je iz njega spozna l 
resnično ljubezen Hirla,ndino do njega, kakor tudi 
britko obžalovanje, zakaj jej nič ne piše. Kakor 
se je Artu že pri prvi stopinji v Hirlandino sobico misel vrinila, da bi znala E[irlanda vendar 
le nedolžna biti , tako se mu je ta misel toliko 
bolj usiljevala, ko je to pismo prebral. » Kako 
je to mogoče" , mislil si je , »da ona ni nobenega pisma dobila, ko sem jih jej vendar toliko 
pisal? Kaj pomeni to, kar ona piše , da mora 
toliko po nedolžnem prestati? Kdo je tisti človek, ki ga noče tožiti, in kateremu jaz vs e 
zaupam? — Pa ne, da bi bil Gerard izdajalec , 
da je on mene prevaril?! " 

Take misli so mu brodile po glavi , in sko r 
je bil bolj nagnjen, Hirlando za nedolžno, ko za 
krivo spoznati . 

Več ur sta včasih vojvoda in eden njegovi h 
zvestih služabnikov, star mož s sivo glavo, n a 
lov vkup hodila. Enkrat, ko je vojvoda pogovor 
zopet na Hi.rlando obrnil, reče mu ta starček z 


resnobnim glasom : „Naj praša,m, kogar hočem, 
vedno se sliši : „vojvodinja je kriva” ; meni pa 
vedno nek notranji glas pravi : » nedolžna je" . 
Tega si jaz ne vem razložiti , in po pravici rečem, da jaz nikoli nisem verjel, da bi bila, vojvodinja obdolženih pregreh kriva . " 

Vojvoda ga resnobno pogleda , nekaj časa 
molči, potem. pa mu vošči lahko noč in se v 
posteljo odpravi. Toda celo noč ni mogel očesa 
zatisniti, in drugo jutro reče dobremu starčku : 
»Vi Trnate prav ; girlanda je nedolžna. Da bi 
bil pa Gerard toliko hudoben, da bi jo po kri 
vem obdolžil, tega tudi ne morem verjeti, tudi 
on je moral preslepljen biti. " 

Vitez Oliven pri svoji teti. 

Sedem let je že preteklo, da se za Hirlando 

nič ni vedelo ; vsak je mislil, da jo je že težko 
trpljenje pokončalo. Nekaj sosednih plemičev s e 
je odpravljalo na Božjo pot na Smihelsko goro , 
ki je na francozki meji proti španski deželi. 
Vitezi so vojvodo Arta prosili, naj jim. dovoli, 
da grejo na to Božjo pot, in Arto je rad privolil. Ko so se več dni tara mudili in svoje 
molitve s krščansko gorečnostjo opravili , podal i 
so se vsi skupaj zopet domu . 

Le eden najimenitnejših, vitez Oliven po 

imenu, ločil se je od družbe, ker je pri tej 
priložnosti svojo teto obiskati želel, ki je proti 


Normandski strani v svoji grajšini kot udova 
živela. Tik te grajšine so bile v lepem kraji 

pač rodovitne njive in zeleni travniki, okoli i n 
okoli tega grajšinskega polja pa so bili neizmerni, temni gojzdi, tako da se je težko d o 
grajšine prišlo, le pastirji so vedeli za vse steze . 
Od druge strani je vitez pač dobro vedel za pot 
do grajšine ; pa od te strani še nikdar ni hodil , 
zato se je kmalo v gostem in temnem gojzd u 
zgubil, da ni vedel ne naprej, ne nazaj . 

Ni se vedel kam djati, kar zasliši naenkra t 

zvonček od živinske črede. Urno hiti proti ti-
stem. kraji, odkoder je zvonček zapel, in zare s 
najde čredo in pri njej pastirico . Vpraša jo, kodi 
se gre v grajšino. » Tukaj ni nobene prave poti" , 
odgovori mu pastirica, „pa peljati vas hočem n a 
en kraj, od koder boste grajšino videli in lahk o 
tje našli”. 

Z veseljem gre Oliven s pastirico, ki je bila 
jako krotka pa nekaj otožna videti. Pripeljala 

ga je na en hribček, od koder se je grajšina 
videla in mu pokazala, kodi naj gre, da bo prej 
tje prišel. Tako je vitez Oliven srečno dospel v 
graj'ino. 

Svojo teto, grajšinsko gospo, je Oliven naše l 
pri najboljšem zdravji. Srčno se je razveselila njegovega prihoda. Postregla mu je z vsem, o 
čemur je mislila , da ga bo razveselila , napravila je veselice in gostije ter povabila sosedne 
plemiče , da je Olivnu med igrami in v veseli 


družbi hitreje čas potekel. Olivnu se je tista 
pastirica, ki mu je pot pokazala, nekako znana 
zdela, , vendar se ni mogel precej domisliti, kj e 
da bi jo bil že videl. Njeno lepo, spodobno obnašanje pa je pričalo, da ni v tako nizkem 
stanu rojena, ampak da je morda le po nesreči 
v revščino prišla. Zato se je bil Oliven precej 
namenil, da hoče svojo teto zavolj te ženske 
prašati, kdo da je ; toda v prvem trenotku je 
na to pozabil, pozneje so ga pa veselice tako 

zmotile, da se tega ni več spomnil. 

Slednjič se pa primeri , da je pastirica po 
svojih opravilih v gradu mimo Olivna šla, tača s 
se je on svojega sklepa spomnil in prašal zraven 
stoječo teto , kdo da je ta služabnica, ki zdaj 
mimo gre. Teta mu pové, da je to njena pastirica in po njenih mislih kaka revna kmetišk a 
hči. Rekla pa je tudi, da lepo obnašanje te pastirice kaže na kak viši stan, toda se od nje ni č 
zvedeti ne more, od kodi bi bila. 

Na to se podá Oliven s svojo teto v svojo 

sobo in reče pastirico poklicati. Dasiravno nerada, bila je vendar precej pokorna. Ona je 
namreč Olivna dobro poznala in bala se, da bi 
je ne spoznal in izdal. Vsa prestrašena stopi v 
stanico z vprašanjem, kaj da gospod ukažejo ? 
Oliven jo zopet nekaj časa pregleduje in pote m 

reče svoji teti : »Ako bi le verjeti zamogel, d a 
naša vojvodinja še živi, rekel bi, da je ta!" In 

ko pastirico še enkrat z očmi premeri, vsklikne 


30 

na glas : „V resnici, vi ste naša Hirlanda! L e 
nikar se ne prikrivajte!” Pastirica je na to oble

dela kakor mrlič . 

S trepetajočim glasom je viteza prosila, na j 
je za nič druzega ne pogleda, ko za ubogo deklo . 
Vitez na to teto vpraša), kdaj da je pastirica v 
hišo prišla, in zvedel je, da ravno o tistem času , 
ko je vojvodinja iz grada zginila . Zdaj ni mogel 
več dvomiti in ni prej odjenjal z izpraševanjem , 
dokler ni pastirica sama pripoznala, da je on a 
res vojvodinja, Ilirlanda. Vitez Oliven, posebn o 
pa grajšinska gospa sta zdaj Hirlando odpuščanj a 
prosila, da nista že prej vedela za nje visok i 
stan ter jej nista mogla dajati spodobne časti. 
Hirlanda pa je nasprotno viteza in gospo začel a 
prositi, naj bi je ne razglasila, ampak jo v sedajnem stanu pustila, v katerem je sedem lot 
veliko bolj mirno in zadovoljno živela, kakor prej 
v svojem gradu. „Ne morem se Bogu dosti zahvaliti”, je rekla , »da me je v to samoto pripeljal in me v ta nizki stan postavil . Le to me 
je včasih peklo, če je morda moj dobri Arto zavolj mene nesrečen, ker tako slabo obdolževanj e 

o meni veruje. Bolelo me je pač tudi to, da 
sem toliko škode trpela na svojem dobrem imenu , 
Pa tudi to nezgodo sem se prenašati naučila . 
Zato vas še enkrat prosim, da me v tej samoti in v tem nizkem pa srečnem stanu do 
konca mojih dni živeti pustite". — Toda vitez 
Oliven se na to prošnjo ni oziral , ampak je 

Hirlando zagotavljal, da jo bo Arto z največi m 
veseljem in s častjo sprejel, ker jo davno že z a 
nedolžno ima. Rekel je, da hoče precej k Artu 
iti in mu sporočiti veselo novico, da Hirland a 
še živi. V resnici zasede brzega konja in naglo 
odjezdi proti Artoveinu gradu . Čez nekaj dni je 
bil že tam. Ko se gradu že približuje, zasliši 
v bližini lovski rog. Precej je uganil, da b i 
vtepil vojvoda loviti v gojzdu, toraj zavije konj a 
v stran in res najde vojvode, med lovci. Po navadnem priklonu in pozdravu reče vitez, da ga 
veseli, vojvodo videti zdravega in čvrstega, in še 
pristavi nalašč, da bi pogovor na Hirlando na 
peljal, da je pač lahko mogoče, da se vojvod a 
tako dobro počuti, saj ima vse pri roki, kar g a 
zamore zveseliti. 

» Res je", reče Arto po globokem zdihljeji , 
»vi bi resnico govorili, dragi prijatel, ko bi bi l 
le jaz pri zbiranji svoje zaročnice več sreče imel 
in kaj naslednikov odgojil". — »Jaz pa ne 
verjamem" , reče Oliven, » da ste bili nesrečni 
pri zbiranji neveste. Jaz vsega tega ne verjamem, kar o Hirlandi govoré, saj je bila zmero m 
tako dobra in pobožna"! — » Saj tudi jaz nič 
prav ne verjamem tega", reče vojvoda, »pa kaj 
mi to pomaga, jaz le nemam ne žene, ne otrók. 
Rad bi vendar še enkrat videl svojo Hirlando" . 
Vitez Oliven reče na to : »Kaj pa, ko bi jaz 
svojega vojvodo prepričal, da Hirlanda še živi , 
da svojega Arta še vedno resnično ljubi in da 


32 

se bo k njemu povrnila, če jo le sprejeti hoče ? 
Ko bi jo jaz sam hotel nazaj pripeljati, ali b i 
jo vi hoteli z veseljem sprejeti?" — » Prijatel" , 
odvrne vojvoda, »vi govorite reči, ki niso mogoče ; 
če bi pa mogoče bile, me pač ni treba prašati , 
kako bom Hirlando sprejel ; saj že težko pričakujem trenotka, da jo zopet vidim" ! 

» Vedite torej, dragi vojvoda", reče Oliven , 
„Hirlanda je pri moji teti ; tam sem jo našel v 
obleki revne dekle in jo spoznal. Prosila me je 
sicer, naj ne ovadim njenega, bivališča, v katerem 
kot najzadnja dekla bolj srečno živi, ko prej v 
svojem gradu kot visoka gospa, toda tega jej 
nisem hotel obljubiti. Rekla je, da jej samo to 
življenje greni, če ste morda vi nesrečni zavoljo 
nje, ker morda, verujete v laži, s katerimi so jo 
obrekovali. Ko bi pa ona zvedeti za.mogla, da 
ste vi srečni in zadovoljni, potem bi si nikoli 
več ne želela z sedajnega zavetja in mirnega 
življenja v prejšnji stan nazaj povzdignjena biti. ” 

Arto s solznimi očmi odgovori : „0 ti mogočni. Bog! Elirlanda še v svojem revnem stanu 
za mene skrbi in svojo nezasluženo osodo zadovoljno prenaša , jaz pa v posestvu vse oblast i 
in premoženja še nesrečno živim! Kako resniče n 
je izrek: nedolžnost je največi zaklad na zemlji 
in brez nje ni prave sreče. Toda povej mi, kdaj 
boš pripeljal mojo ljubo Hirlando? ” 

» Ako mi ukažete", reče Oliven, » precej jutri 
se bom odpravil na pot in se bom srečnega štel, 


ako smem svojemu vojvodi s čim postreči" . »Torej le pojdite hitro", reče vojvoda, »vam gre ta 
častna naloga in moje hvaležnosti smete biti gotovi. Pojdiva v grad, da se pripravite za pot in 
jutri že odrinete" ! 

Omeniti je treba, da zdaj ni bilo več tisti h 
od Gerarda podkupljenih poslov v gradu, ki so 
Hirlando počrniti pomagali . Eni so pomrli, drugi 
zopet so se umaknili krhalo po Gerardovem odhodu, ker jih je vest pekla, zopet drugi so šl i 
iz strahu, ko so zapazili, da dobiva vojvoda po 
časi vse druge misli o Hirlandi in da jo sko r 
že za nedolžno šteje. Zato se jim ni zdelo več 
varno v gradu in odmaknili so pete . Samo nekaj starih, poštenih poslov iz tistega časa je v 
gradu ostalo, kateri čez Hirlando niso nič pričali in se toraj niso imeli česa bati. Med temi 
je bil tudi tisti stari mož, ki je vojvodi zmiro m 
pravil, da je Hirlanda nedolžna. Ta in kar jih 
je bilo njegove misli, pa tudi drugi novi posli 
so se močno razveselili, ko so slišali, da, je Hirlanda še živa . Veselili pa so se posebno kmetj e 
in reveži v bližnjih vaseh, ki so bile vojvodi 
podložne, ker so se še spominjali, kako dobr a 
je bila Hirlanda za siromake, in so se že na 
prej veselili, kdaj bo nazaj prišla v Svoj grad i n 
zopet postala mati ubogih . 

Vitez Oliven se je pripravil za pgba»; 
_

posli v gradu pa so imeli dosti oprav 
šava,njem gradu in s pripravami, s Ida ri 

3 


hoteli girlando bolj slovesno pozdraviti in sprejeti. Drugo jutro je oliven z odbranimi vojaki 
odrinil proti. Normandiji , spremljevan z dobrim i 

voščili vseh podložnikov , katerim je namen njegovega potovanja znan bil . 

Hirlanda se povrne na svoj dom . 

Takrat, ko je bila Hirlanda izpoznana, prosila je viteza glivna in njegovo teto tako dolgo, 
da sta jej morala obljubiti, da jo bosta vsaj to

liko časa v prejšnjem. stanu kot pastirico pustila, 
dokler je sam vojvoda Arto nazaj v svoj grad 
ne pokliče. Grajšinska gospa se je sicer te 
obljube držala, vendar je , kolikor je skrivaj le 
zamogla, E1irlandi vso mogočo čast skazovala , 
včasih se celo zdržati ni mogla , da se je pre d 
Ilirlando vpričo druzih poslov ponižala, tako da 
se je tem prav čudno zdelo, posebno ker so bolj 
prebrisani hlapci že davno pravili : »Naša pastirica ni kmečki otrok, tukaj nekaj posebnega tiči" . 

Gre je pa gospa s Hirlando posebno prijazn o 
ravnala, vendar za to noben od poslov E1irland e 

zavidal ni, ker je bila tudi ona ves čas prot i 
vsem tako prijazna in postrežljiva, da so jo vs i 
radi imeli. Ne samo , da je svoje delo skrbno 
opravila, pomagala je tudi drugim, če je le čas 
imela in če je koga žalostnega videla, ga je 
tolažila, bolnim pa rada postregla . — Večkrat 
so se posli med sabo pogovarjali, da bi E1irlanda 


veči srečo na svetu zaslužila . Vsem je bilo tedaj 
prav, ko so videli, da je od gospe zdaj dosti 
bolj obrajtana ko poprej. 

Hirlanda pa ni bila tega nič vesela, da se 
je tako obrnilo in da se je nje skrivno zavetj e 
zvedelo. Kolikorkrat se je svojega gradu spomnila, vselej jo je zabolel spomin na preslano 
žalost in trpljenje, in tudi zanaprej si nič do 
brega ni obetala. »Kako prijetno mi je tukaj 
bilo", rekla je sama pri sebi ; »nihče me ni 
mučil, ne preganjal ; vsi so me radi imeli ; zadovoljno in v miru sem svoj kruhek vživala . 
Brez motenja, sem lahko svojemu Bogu služila , 
ki je tako po očetovsko za me skrbel. Kako 
rada bi zmiroin tukaj ostala! Pa dobri Bog hoče 
drugači — Njegova, ne moja volja naj se zgodi" ! 

Prosila je zdaj Boga, če jo v prejšnji stan 

nazaj povzdigne, naj jej dá to milost, da se ni 
koli ne prevzame, in naj, jej dá priložnost, d a 
bo lahko vedno živela po naukih svete vere . Bolelo jo je tudi to, da svojega sina v gradu našla 
ne bo. 

Zvedela je namreč v gradu Olivnove tete, da 
je v tem in tem času neki vojvodinji sin ukra

den bil, kar se je menda razglasilo po hlapci h 
opata Bertranda . Ker se je čas vjemal z njeni m 
porodnim dnevom, zato ni mogla biti v dvomu, 
da so ljudje govorili o njenem sinu, katerega so 
jej nezvesti posli utajili. Mnogokrat je jokala po 

svojem sinu in molila za njega da bi se m u 

3* 


dobro godilo , če je še živ. Da bi ga pa še 
kedaj v svojem življenji videla, tega si ni upal a 
misliti. 

firlanda se je motila ravno s takimi mislimi , 

ko čuvaj na gradu zatrobi in naznani , da s e 
bliža gradu en vitez s krasno družbo . Klimi() j e 
čuvaj z turna tudi spoznal tega viteza in naznanil , da je Oliven . Grajšinski gospej je src e 

od veselja zaigralo, ko je slišala, da se bliža 
nje n.ečák. Takoj je pustila Hirlando poklicati . 
Vitez Oliven in njegovi vojaki bili so pri grajšinskih vratih z veliko častjo sprejeti, in pote m 
je gospa pustila napraviti za vse dobro pojedino. 

Vojaki so se vsedli in se gostili . Tudi Oliven 
je nekoliko zajel. Potem pa je poklical svojo 
teto in firlando v zgornje prostore gradu. V po

sebni sobi je gospema začel praviti, kako je bil 
od vojvoda .rta z veseljem sprejet, kako so so 
vsi prebivalci Bretanije razveselili, ko so slišali , 
da je firlanda živa, in kako jo posebej še 
Arto že težko pričakuje, in da je njega poslal 
sem, da mu ljubo ženo nazaj pripelje. 

Zdaj je grajšinska gospa firlandi roko poljubila in jo prosila zamere, da ni že prej vedela njenega stanu, ker sicer bi jej bila vse 

drugači postregla. 

firlanda pa se je zahvalila vitezu Olivna 
za njegov trud, njegovi teti pa za to, da jej j e 

toliko časa ljubo zavetje dajala in jo s potrebnim 


živežem preskrbovala. — Med tein je hišina prinesla Hirlandi novo, žlahtno obleko. Ko se je 

Hirlanda s pomočjo hišine v posebni sobi preoblekla in krasno napravila , poklicala, je gosp a 
vse grajšinske posle gori v dvorano . Ko so bili 
vsi zbrani, pripeljala je E[irlando med nje. Tista, 
ki je bila prej najmanjša dekla pri hiši, stopil a 
je zdaj kot vojvodinja v žlahtni obleki red družino. Hirlanda ni mogla, spregovoriti, ker so jej 
solze oči zalivale . 

Grajšinska gospa pa poprime za besedo in 
razloži poslom, da je ta njih tovaršica Hirlanda 
sama bretanjska vojvodinja. V kratkem jing pové , 
kako je bila E[irlanda po nedolžnem pregnana, 
da je morala v ta grad pribežati in sedem le t 
za pastirico služiti da je pa zdaj nje nedolžnost 

spričana in da se bo zdaj zopet v svoj grad 
nazaj povrnila . 

Pričujoči so vsi z glasnim jokom poslušal i 
žalostno prigodbo in Boga hvalili, da je zdaj 
Hirlandino nedolžnost razodel in jej zopet boljš e 
dni naklonil. Drug za drugim so se spoštljiv o 
približavali E[irlandi in jej roke poljubovali. Vsak 
bi jej bil še rad kako besedo za slovó povedal , 
pa od ihtenja niso mogli govoriti . 

E[irlanda sama je bila tako ginjena , da n i 
spregovoriti mogla. Večkrat je pozneje rekla , 
da je bila to ena najlepših ur v njen.em življenji. V gradu je bilo vse polno veselja in 
vsak posel se je srečnega štel , če MU je gospa 


38 

ukazala, naj Hirlandi s čim postreže . Tako je 
ta dan v vesolji pretekel. Drugo jutro pa se je 
Oliven že na pot odpravljal . Njegova teta bi bil a 
rada še njega in Hirlando nekaj dni pridržala , 
pa Oliven je rekel, da ne sme nič odlašati, ke r 
je vojvodi obljubil, da bo precej odrinil, in ker 
mu bo vojvoda na določeni dan naproti prišel . 

Lahko si je misliti, kako težko se je Ilir

landa ločila od ljubega gradu, od ljubeznjiv e 
gospé in od grajšinskih poslov, s katerimi je 
toliko časa v lepi edinosti vkup živela. S solznimi očmi je grad zapustila in ravno tako s o 
jo vsi tisti s solzami sprem] jevali, ki so jo l e 
poznali. Vsi so jej voščili srečo in blagoslov 
Božji in tako dolgo so iz grada za njo gledali , 
dokler so jo le še videti mogli . Tudi ona se 
je še več ko stokrat nazaj ozrla na grad, dokle r 
ga ni ovinek ceste očem zakril. 

Vojvoda Arto je vedel, na kateri dan b o 
Hirlanda prišla, ker se je 'Že prej pomenil z 
Olivnom. Sel je toraj z vsemi podložnimi ple

miči, s svojimi vojaki in z grajšinskimi posli 

vojvodinji naproti. Njim se je pridružila še neštevilna množica ljudstva . 

Arto je bil nemiren, ker mu je vest očitala , 
da je proti Ilirlandi nepremišljeno, prenagljeno 
in krivično postopal. Ko je Hirlando zagledal, 
bilo mu je še težej pri srcu , kajti njeno jasn o 
lice je najbolje spričevalo njeno nedolžnost . Ko 
pride Mizo nje, stopil je s konja in le počasi, 


poln sramote in solznih oči stopil je pred njo . 
Tudi Hirlandine oči so bile mokre, pa to so bile 
solze nedolžnosti, veselja in odpuščanja . Ljubeznjivo je Hirlanda prihitela v naročje Artovo. Njegovo roke so sicer objele tisto , ki jo je src e 
resnično ljubilo, pa vest njegova mu je velevala, kot nevrednemu odstopiti od žive podob e 
nedolžnosti in čednosti. Hladna groza ga spreleti, on zatrepeče in potegne svoje roke nazaj . 

Ko Hirlanda ta trepet v njegovi roki za 

čuti, prestraši se še ona in reče : » Kaj vam je 
za Božjo voljo, ljubi Arto?" On jej žalosten od 
govori : »Moja. krivica mi je pred očmi , ko vas 
zopet vidim., ljuba Hirlanda. Več ko prepričan 
sem vašo nedolžnosti, zato moje roke niso vredne , 
da bi vas objele. " 

Hotel je še govoriti, pa Hirlanda mu je segla 
v besedo : »Ljubi trto, ako še ljubite svojo Ilirlando , pustite take misli , ki ranijo tudi moj e 
srce . Jaz vam ničesa ne očitam, saj vi nist e 
bili krivi, ampak tisti, ki so m.e obrekovali. Pa 
saj tudi nisem toliko trpela, kakor mislite . Pri 
teti viteza Olivna sela se prav dobro imela in 
sem živela prav zadovoljno . Vsem sem od srca 
odpustila, ki so mi kaj žalega storili, torej jim 
odpustite še vi in bodite veseli z menoj, ker 
drugaei tudi vaša Hirlanda vesela biti ne more ." 

» Vi ste pač lahko veseli, ker vam vest nič 
ne očita.", povzame vojvoda, » meni pa vest pravi, 
da sem se hudo pregrešil zoper Boga in zoper 


vas". » Dobri Bog vam je že odpustil", reče 
Hirlanda, » in tildi jaz sem vam odpustila ; čemu 
si potem skrbi delate? Še le potem, ko boste v i 
veseli, bom tudi jaz srečna" . 

» Srečna morate odslej tudi vedno biti", reč e 
Arto, »to srečo ste si zaslužili. Zdaj pa pojdimo 
proti gradu, da vam. bom tam zamogel svojo 
resnično ljubezen in dolžno spoštovanje v dejanj i 
skazovati. Hvala bodi večnemu. Bogu, da mi vas 
je nazaj dal, da bom zam.og'el en del svojega 
velicega zadolženja poravnati. Pojdimo , hitimo, 
ker vsi ljudje že težko pričakujejo , da vas zopet vidijo in srčno pozdravijo" . 

Na to se je celi sprevod slovesno dalje podal. Hirlanda je jezdarila Artu na desni, Oliven 
pa na lovi strani. Med potjo jej je Arto pravil , 
kako veselje je v gradu in kako se vsi podložniki njenega prihoda veselé . Eno uro od grad a 

pričakovala je neštevilna množica ljudstva prihoda svoje vojvodinje . 

Razlegalo se je veselo vriskanje mladin e 

nobena pričujočih mater se ni mogla solz zdržati , ko so vojvodinjo od daleč zagledale. Njih 
spoštovanje do dobre deželne matere je bilo toliko , da so na obeh straneh ceste klečale in z 
nepremakljivim pogledom mimo gredočo Hirland o 
sprelrdjevale. 

Ko so pa prišli do grajskih vrat, bila, j e 

taka gnječa , da se je komaj skozi prišlo. Ilir-
Ianda je solznih oči gledala to naklonjenost 


svojih podložnih, in prosila je svojega Arta, na j 
bi ubogim z obilnimi darovi na ta dan veselje 
naredil, za kar je Arto precej svoje povelje dal . 
Vsi so se zdaj podali v lepo pripravljen o 

veliko dvorano, da si spočijejo, ker so bili o d 
dolge poti že močno utrujeni, posebno Hirlanda , 
ki ni bila vajena jezdariti . Arto se je §e enkrat 
k delivcem miloščine podal in jim rekel , da, ne 
smejo nobenega siromaka, izpustiti in vsakem u 
toliko dati, da bo lahko s svojo družino en 
vesel dan imel. 

Bil je ta dan še skoraj bolj vesel, kako r 
dan poroke. Vsak si je prizadeval , da bi Ilir-

Iando s čim razveselil. V gradu pri gospodi pa 
je bila velika, pojedina,. Kot kraljica v sredi 
imenitne družbe sedela je Hirlanda, Arto in vite z 
Oliven pa na, njeni strani. 

Hirianda zopet srečna. 

Dasiravno je [irlanda spoznala dobri namen , 
zakaj je Arto toliko prazniškega veselja uredit i 
pustil, vendar si je že pokojnega življenja želela, kor se jo bila tega hrupa 2o odvadila . Ta 
želja se jej je v kratkem spolnila, Ko je bila 

veselica končana in ko so povabljeni gostje s 
srčnimi voščili za dobro zakonsko srečo odšli , 
podal se je Arto k Ili.rlandi in jej izročil vso 
oblast, kako hoče po gradu vse po svoji volji urediti, češ da kar ona, ukaže, bo tudi njemu prav . 


Hirlanda je rekla, da v lepem redu vidi 

največo radost in da nič druzega ne želi, ko d a 
bi Arto na vse preteklo pozabil, kakor je tudi 
ona pozabila, in naj bi zopet tako srečen in 
vesel bil, kakor nekdaj, ter za to skrbel, da b i 
posli vsak svoje delo redno oskrbovali. Ce se 
vse to zgodi, potem bo resnično srečna in zadovoljna. »Le v eni reči sem se nekoliko spremenila", je še pristavila, »namreč da sem se v 
svojih zadnjih letih privadila, Bogu bolj zvesto 
služiti, in da sem zato vajena, vsako jutro i n 
vsak večer kake pol ure moliti. Zato bom vsako 
jutro navadno službo Božjo redno obiskovala in 
vsaki večer v grajšinski kapelici svojo molite v 
opravljala". Arto jej je rad obljubil , ne samo , 
da jej tega ne bo branil, ampak tudi, da jo b o 
vsakikrat v cerkev spremil, kadarkoli bo doma. 

Celej družini je Arto ojstro zaukazal, da morajo gospo na vsak migljej ubogati in vse storiti, s eimur jej veselje napraviti zamorejo. 

Pa saj tega še treba ni bilo , ker so jo vsi 
tako ljubili in spoštovali, da so bili le takra t 
veseli, kadar so tudi njo veselo in zadovoljno 
videli. Tako je bilo tedaj v gradu vse v lepe m 
redu:, 

Se veliko bolj veseli so bili. Hirlande podložni kmetje. Kajti dokler ni bilo nje doma , 
bil je Arto zmirom slabe volje, tako da ga j e 

vsaka najmanjša reč zdražila, in v svoji jezi je 

včasih ojstro sodil in marsikateremu krivico storil . 


Zdaj pa so se ljudje s prošnjami in pritož

bami k Hirla,ndi zatekavali in če prav ni mogl a 
vsakemu milosti izprositi, obvarovala jih je vendar krivice, ker se Arto njenej besedi ustavit i 
ni mogel . 

Najbolj pa so reveži Boga hvalili, da se j o 
H.irlanda povrnila, ker tem je bila ona prav a 
mati. Nobenega ni brez obilnega daru odpravila, siromašni bolniki so dobivali jedil in zdravil. Marsiktere je Hirlan.da sama hodila tolažit , 
ali pa v svojem imenu kakega posla k njim 
poslala. Pogosto je sama ubogim obleko nare

jala in največe veselje je imela, ako je zamogl a 
prav mnogim pomagati. Tudi Arto se je tega 
veselja vdeleževal . V kratkem , ona je bila veselje tistega kraja. 

Če je pa svoje vsakdanje molitve v cerkvi 
opravljala, se je najlepši svetila njena pobožnost. 
Njeno srce in njene misli so bile pri Bogu, nič 
je ni moglo motiti, in dosti jih je samo zato v 
grajš'insko kapelico hodilo, da so videli, kako 
gospa vojvodinja pobožno moli . 

Pri tako lepem , resnično krščanskem življenji Božji blagoslov ni mogel izostati . Edino, 
kar se je Artu nemilo zdelo in česar tudi Ilirlandi ni mogel zamolčati , bilo jo pomanjkanj e 
otrok. Ona pa je odgovorila, da, to, kakor vse 
drugo, je Božji dar, da Bog pri vseh rečeh svoj 
namen ima, in da bo Boga srčno prosila, naj 
bi se njegova želja spolnila. 


Sedem drugih let je zopet preteklo, pa 
Arto in Hirlanda sta bila še vedno brez otrok. 
So le v osmem letu. je Bog liju prošnjo uslišal , 
da se je [irlancl.a vdrugič mater čutila. Oba 
sta bila tega zelo vesela . 

Hudobni Gerard pride zopet v grad . 

Kakor se je vsak pravični človek veselil, 
da jo Hirlandina nedolžnost na dan prišla i n 
da, ona zdaj zopet z Artom srečno vkup živi, 
tako se je te novice prestrašil hudobni Gerard . 
Imel je namreč še vedno plačanega ogleduha v 
Artovem gradu, kteri mu je moral od časa do 
časa vse sporočiti, kaj se v gradu godi. Ko je 
zvedel, da se je Hirlanda s tako častjo v grad 
povrnila, polastila se ga je taka togota, da j e 
bil nekaj dni zares bolan. Spoznal je, da so 
njegovi prvi naklepi skoz popolnoma razdrti, i n 
če je hotel, da bi mu tudi prihodnji ne spodleteli, moral je zeló pazljivo ravnati. 

Trdovratnemu zlobnežu se je najpametnejše 
zdelo, bratu in svakinji pisati priliznjeno vošilno 
pismo, v kterem se je izgovarjal, da zavoljo bo 
lehnosti ne more sam priti. Tudi je s hinavsko 

priliznjenostjo Hirlando prosil odpuščanja, ter je 
vso krivdo zvalil na posle, češ, da so ga ti tak o 
nalagali in o vojvodinji tako slabo govorili, da 
jim je nazadnje verjel. Rekel je, da bo v kratkem, kadar mu bo mogoče, sam prišel in vse 


povedal , kako je bil po hudobnih pričah zapeljan, da je o Hirlandi slabo mislil. 

Tisti, ki je pismo prinesel, bil je v pri

lizevanji in hinavščini dobro izurjen, kakor njegov 
gospod ; ta je znal toliko lažf pridjati, da sta 
mu Arto in Rirlanda res verjela ter Gerarda 
za nedolžnega spoznala . Dala sta mu še posebn o 
pismo do Gerarda, v katerem sta ga povabila , 
naj le kmalo zopet pride, da bo videl, kako 
vlada zdaj sreča in mir v gradu . Hirlanda, dobra duša, je na vse pozabila, čeravno Gerarda 
krivice oprostiti ni zamogla ; pa sumničenje se 
jej je greh zdelo in mislila si je, da je venda r 
le mogoče, da je tudi on preslepljen bil. Zato 
je Artu sama rekla, naj Gerarda le zopet povabi na grad. Kar je v pismu stalo, sta Arto 
in Hirlanda poročniku *še z besedo povedala. S 
tem poročilom je ta zadovoljen prišel na Angležk o 
h Gerardu, kateri je smel pač vesel biti, da j e 
tako hitro ves sum od sebe odvalil. Zdaj je na 
enkrat popolnoma ozdravel, ker je zopet upati 
začel, da si bo s svojim jezikom. kmalo spet pridobil zaupanje Artovo, da bo zamogel svoje hudobne naklepe izpeljati . Malo dni potem se j e 
podal na pot k svojemu bratu, in ko jo v gra d 

prišel, bil je od Arta in Hirlande prijazn o 
sprejet 

Ker je bila tista baja, ki je- Iirlandi otroka 
odnesla, še vedno v Sentmalskem samostanu za 
prta, njen mož in babica pa že mrtva, zato je 


bilo Gerardu lahko, ves sum od sebe odvaliti . 

Rekel je namreč, da so bili ti trije najbrž o d 
kakega hudobneža, podkupljeni, da so otroka od 
nesli. Tudi je vse obrekovanje na te tri zvalil, 
češ, da, so mu ti vedno pravili, kako grdo svakinja živi . Obžaloval je, da je zamogel brat 
take ničvredne ljudi v službi imeti, in da j e 
potem še on sam tako neumen bil, da je tem 
ljudem verjel, kar so čez vojvodinjo govorili . 

»Vendar", rekel je nazadnje, »to je še moja 
tolažba, da sem vojvodinjo pri življenji ohranil . 

Ko sem namreč zvedel, da bi imela svakinja v 
smrt obsojena biti, pripomogel sem po svoji h 
ljudeh, da je lahko ubežala, in tako sen' jo 
smrti rešil, ker je njena obsodba pozneje re s 
prišla. To me bolj veseli", je pristavil hinavec, 
»kakor vse dobre dela mojega življenja ; zato 
tem prej upam, da bom od dobre vojvodinje odpuščenje zadobil za svojo zmoto" . 

Od vseh, na katere je Gerard vse sumničenj e 
zvrgel, bila je živa le še ena osoba, ki se pa 
tudi ni mogla braniti. Zato se je njegovim lažem 
vse verjelo in pridobil si je vnovič popolno zau

panje svojega brata. 

Hirlanda v smrt obsojena. 

Resnična ljubezen in edinost je kraljeval a 
med Artom in Hirlando, tako da Gorard dolg o 
ni našel prave priložnosti, da bi svojo svakinjo 


v nesrečo spravil . S tem jo bil pa prav zadovoljen, da nič otrok nista imela, ker je tem 
ložej upati smel, da bo po Artovi smrti vs e 
premoženje v svojo pest dobil. Ko je pa zvedel 
in spoznal, da bo Hi'rlanda vdrugič porodila , 
podrlo se je vse njegovo upanje in ni vedel več, 
kaj bi zdaj počel . Pri tem pa je moral vsaj na 
videz še svoje veselje kazati nad tem dogodkom , 

in to je znal tako dobro narediti, da nihče ni 
sumil, da bi on vtegnil drugih misli biti . Dokler 
otrok ni bil rojen, tudi ni mogel nič storiti . 

Hirlanda je slednjič porodila, in dete bilo 
je ženskega spola . Arto s tem ni bil zadovoljen , 
ker bi bil rajši fanta imel . 

Hudobno oko Gerardovo je to nezadovoljnost 
na Artovem obrazu koralo zapazilo. Skrivaj je 
to nezadovoljnost pri bratu povekšati skušal, kar 
se mu je tako dobro poneslo, da Arto prot i 

svoji ženi ni bil nič več tako prijazen, ko prej . 

Hirlanda je brez sumljivosti to enkrat celo 
Gerardu potožila, in Gerard jej je svetoval, naj 
se proti Artu le vedno prav prijazno in ljubeznjivo kaže, da bo s tem njegovo majhno nezadovoljnost lahko premagala . Pa ravno to obna

šanje se je Artu čudno zdelo. Gerardu pa je 
bilo všeč, ko je videl, kako njegov brat bolj in 
bolj ljubosumen postaja . 

Nekega, dné je Gerard svojemu bratu pod

taknil pod okrožnik papirček , na katerem so 
stale besede : 


»O knez, ne upaj ženi zviti , 

S prijaznostjo te če slepiti! " 

Arto pri jedi papirček najde, bere, obledi , 
dene papirček v žep, ne reče besede več in za 
mišljen zapusti obednico. „Ne vem”, reče pozneje enkrat svojemu bratu, »z%kaj se Hirlanda 
tako prijazno obnaša proti meni ; ta reč se mi 
nekako čudna zdi, ne vem, kaj bi od nje mislil" . 

Gerard je svojega brata dobro pretuhtoval , 

in ko je od njegovega suma prepričan bil, m u 
reče : 

',Čudno, da so se tistemu, katerega je slep a 
ljubezen že čisto omamila, vendar enkrat oč i 
odprle! Ali nisi nikoli zapazil, kako dobra st a 

si tvoja žena in vitez Oliven? Jaz sem to Ž e 
davno zapazil, posebno kadar tebe ni bilo doma , 
rpa ti nisem hotel nič povedati, da bi ti življenja ne grenil , ter sem si mislil, da boš ž e 
sam na, to prišel." Arto, ves bled od jeze, reče 
na to : » Kako sem mogel vendar tako neumen 
biti, da sem to nesramno prijaznost toliko čas a 
brez sumljivosti gledal! Prav imaš, Gerard, i n 
ti gotovo tudi to skazati zamoreš ." Gerard od 
govori : „Že s tem je dosti skazano, da je Oliven 
zmirom v gradu, kadar tebe ni, ali pa celo on a 
njega na njegovem gradu obišče . Pa saj bomo 
to še bolj natanko zvedeli . Premagaj do tje, 
svojo jezo, da komu krivice ne storiš!” --» Prav 
imaš, Gerard", reče vojvoda, » pa potlej jej I3og 

pomagaj" . 


V otožnih mislih se Arto po svojem vrtu sim 
in tje sprehaja . Gerard pa skoči na konja in 
odjaha skoz grajske vrata . 

Nekaj ur od grada je prebival neki hudobn i 

vitez, od katerega se je moglo po pravici reči , 
da se ni bal ne Boga, ne ljudi . Njegovo najljubše opravilo je bilo, hudobije doprinašati , ropati in moriti. On je bil v najboljših letih, silno 
velik in močan, izurjen v bojih , in kdorkoli se 
je njegovim hudobijam ustavljal , vsacega je po 
klical na dvoboj in ga pokončal. Mnogo nedolžnih je razsekal njegov težki meč. Postave so 
pa tačas dvoboj zelo čislale, in po tačasni navad i 
je bil tisti za pravičnega spoznan, kdor je v 
boji zmagal . 

Kakor se že hudobneži kmalo med sabo spoznajo, tako se je zdaj tudi Gerard k temu roparskemu vitezu podal in mu obljubil lepo šte

vilo denarjev, ako mu v neki imenitni reči pomaga. Vitez je bil precej pri volji vse storiti 
za denar, če bi bilo prav krivično, samo vedet i 
je hotel, kaj? In ko mu je Gerard vse razložil in mu povedal, koliko denarja mu hoče z a 
to dati, je dejal ropar ves vesel : ,,Princ Gerard ! 
le mene pustite to izpeljati . Z mečem v roki 
boni že znal svojim besedam moč dati. Le pojdite in povejte svojemu bratu, da sem jaz va s 
zaničljivo vprašal, če bo on pač revni zarod viteza Olivna hotel za svojega otroka spoznati. Če 
hoče kaj več zvedeti , naj le k meni pride. Le 

4 


pojdite in na mene se zanesite, jaz bom že mož 
beseda." 

S zlodjevim veseljem je Gerard počasi prot i 
gradu jezdil. Tam se je zamišljenega in otožnega kazal, in tacega ga je tudi Arto srečal i n 
ga precej prahi., od kodi da pride . 

',En malo okoli sem jezdaril", reče ta, „d a 
se nekoliko pretresem”. Potem sta šla oba v 
Artovo sobo. „Bolj ko premišljujem”, reče vojvoda, „bolj verjetno se mi zdi, da je Hirlanda 
nezvesta”. — „Jaz pa, bodi Bogu potoženo” , 
reče Gerard, „sem na poti zvedel, da je to, od 
česar mi v gradu le sumimo, zunaj že kakor 
gola resnica znano” . — „Kaj? kdo kaj vé” ? 
zagrmi Arto. Gerard pa, previhani hinavec, kakor 
bi bil kdo vé kako žalosten, odgovori : „Srečal 
sem v soseski viteza, ki mi je zaničljivo rekel : 
„No, princ Gerard, ali bo res vaš brat revn i 
zarod viteza Olivna, za svojega otroka spoznal? ” 
„Jaz sem se grozno prestrašil”, pravi Gerar d 
dalje, „in prašam viteza, kako to misli”? OSI 
pa mi odgovori : „Kjer gre za čast vojvode, tam 
se ni treba norčevati . Le to mu znate povedati , 
če koče kaj več zvedeti, naj se le pri men i 
oglasi! Tako je govoril ; koliko je na, tem, teg a 
pa jaz ne vem. Meni je prav žal, da, moram tak e 
pošte prenašati, pa molčati o takih rečeh ven 
dar ne smem, ker gre za čast mojega brata . ” 

Vojvoda, ginjen od take hinavske zvestob e 

svojega brata, mu reče : ,,Za Božjo voljo, Gerard, 


v kako sramoto me bo spravila ta nezvesta' prešestnica! Naj mi vendar tisti vitez celo zgodbo 
pri'pové,'.,kar on -O od tega ; pojdi in pošlji hitr o 
koga k temu vitezu, naj brez zamude k men i 
pride!" 

Gerard je storil po ukazu svojega brata . V 
dveh urah je bil tisti vitez že tukaj ter se Artu 
predstavil. 

Arto ga nagovori z resnim glasom : „V vsaki 

drugi reči bi mi bil vaš prihod še enkrat ljubši , 
cenjeni vitez, pa tudi v tej sitni zadevi se m 
vaše pomoči potreben . Vi ste mojemu bratu pravili reči, ki se tičejo poštenja cele moje hiše . 
Ali pa zamorete to vse tudi dokazati ? 

Vitez odgovori : „Kar sem s svojimi očm i 
videl, zamorem le z besedo in svojim mečem 
spričati. Zato rečem : vaša soproga je prešestnica 
in nje otrok je zarod viteza Olivna. Kdor pa 
moji besedi ne verjame in čast te prešestnic e 
braniti hoče, tega kličem na dvoboj, naj pote m 
meč razsodi, ali sem resnico govoril ali pa s e 
lažem .” 

Zdaj Arto ni bil več gospodar samega sebe. 
Divja jeza ga je premagala, da ni vedel , kaj 
bi storil . Hitro je ukazal, Hirlandi otroka i z 
rok strgati in ga kaki kmetici v rejo izročiti, 
Hirlando pa v temno ječo pahniti . Hipoma se je 
oboje zgodilo, in ko Arto ne bi bil v svoji jezi 
na glas opil, da je vojvodinja pre§estniea, pote m 
bi si nihče v gradu ne bil mogel razjasniti, 

4* 


zakaj se vse to godi. — Ravno je imela Hir

landa s svojim ljubim otročičem opraviti, kar 
surovi rabeljni prihrurné tor jej gospodarjevo 
povelje naznanijo. Materno srce je groza obšla , 
trdo stisne svojega ljubčeka k sebi rekoč : » Otroka 
ne pustim, ako hočete, vzemite me z otroko m 
vred." Pa služabniki se niso smeli ne njen e 
besede ozirati. Silama, jej tedaj dete vzamejo, i n 
že so prišli tudi tisti , ki so imeli njo v temno 
ječo odpeljati. 

Popolnoma nezavedna je bila Hlrlanda v temn o 

ječo vlečena in v tej nezavednosti je dalj časa 
ležala. Ko se je zopet zavedla, ni vedela, kje da 
je. Ko je pa trudne oči na vse strani obračala 
in močne vrata trdo zaklenjene našla, pač n i 
mogla dvomiti, da je v ječi. Pred vsem je 
svojega otroka iskala , — pa nikjer ga ni 
bilo! 

Vsak si lahko misli, kako žalosten je bi l 

položaj dobre Hirlande v tej nepričakovani stiski . 
Od vseh zapuščena v temni ječi, ne-vedoča, zakaj 
to, preganjana, brez priložnosti, da bi se branit i 
zamogla , vse človeške pomoči oropana, ni prav 
nič vedela, kaj je čaka . Glasno je jokala in tarnala, toda nihče jej ni mogel pomagati . 

Njeno nedolžno srcé se je tedaj k Bog u 
obrnilo, in ko je zopet tako na Njega , svojega 

najboljšega pomočnika mislila, postala je bolj 
pokojna ter je sebe in svoje ljubo dete Božj i 
očetovski brambi izročila. 


Arto pa, ves podoben viharju, ki je po en i 
strani že vse razdjal in svoje oblake za novo 

nevihto nabira , pokliče Gerarda in. od daleč že 

proti njemu zagrmi : »Kaj mi je storiti, da 
rešim svojo in svoje hiše čast?" Gerard, ki g a 
je natanko poznal in dobro vedel, da je smrt 
nedolžne E[irlande že sklenjena reč, hlinil se j e 
svetega in brata prosil, naj se nikar ne prenagli, da kake krivice ne stori . Svetoval mu j e 
celó, naj nikar ne bo sam sodnik , ampak naj 
sodbo prepusti Bogu. To pa je rekel zato, ker 
je po tačasnih postavah taka sodba, ki se je 
Bogu prepustila, šla na borišče, to je, tisti, ki 
je bil obdolžen, moral se je na dvoboj posta 
viti, ali pa kdo drugi namesto njega, če je takega prijatla našel. Gerard je pa dobro vedel , 
da je hudobni vitez silno močan in v bojih iz 

urjen, da se toraj dvoboja ne bo vstrašil. Zato 
je brata napeljava) na to, da bi se stvar po 

dvoboji razločila, ker tako je zamogel vso krivd o 
od sebe odvaliti, češ, saj je Bog sam tako razsodil. Zato je Artu še rekel : ,,Ako je Hirlanda 
nedolžna, jej bo Bog že koga poslal, da se b o 
zánjo v boj postavil proti velikanu, ki jo je tako 
hudo obdolžil. Najbolje je tedaj, da se en dan 
odredi, kdaj se ima ta dvoboj vršiti ; to se mora 

pa razglasiti, da se bo oglasil tisti , ki hoče 
E[irlandino poštenje braniti . Če ta velikana premaga, potem se mora Hirlanda kot nedolžna izpustiti, ako pa velikan zmagovalec ostane, mora 


nastopiti postavna kazen za prošestvo." Ta 

predlog je bil Artu všeč in dal je razglasiti, kdaj se bo dvoboj vršil med velikanom 
in tisthn, ki hoče Hirlando braniti ; če se pa 
nobeden ne oglasi, mora Hirlanda umreti. Gerard 
se je svoje hudobije veselil, ker je mislil, da s e 
nobeden ne bo postavil velikanu, katerega so s e 
vsi bali ; in če bi se mu prav kateri postavil , 

saj ne more premagati strahovitega viteza . 

Uboga Hirlanda ni nič vedela, kaj se o njej 
sklepa in kako sodbo so čez njo izrekli. Revna 
slama je bila njena postelja, neka stara dekl a 
pa jej je vsaki dan nekaj malega za jed prinesla. 

Dan razsodbe se je bližal, in ko je stara 
dekla zvedela, kdaj bo Hirlanda na grmadi zažgana , ni se mogla solz zdržati , ko je k Ilir

landi v ječo stopila. Hirlanda je začela deklo 
izpraševati, zakaj se joka , in ko le ne more i z 
nje nič spraviti, reče sama : » Saj kaj druzeg a 
tako ne priČakujem, ko smrtne sodbe. Verjemi 
meni, da se smrti nič ne bojim, saj le ona me 
zamore iz teh nadlog rešiti. Samo to mi povej , 
kakošna smrt mi je sojena?" Dekla jej jokaje 
odgovori : „Ena najbritkejših . Grmado napravljajo, in če se nihče za vas ne potegne in pr i 
dvoboju vašega tožnika ne prevlada, — morate 
na tisti grmadi svoje življenje končati.” Ta žalostna novica je Uirlando z britkostjo napolnila. 
Le do enega človeka je imela zaupanje , da bi 


se vtegnil zánjo v boj postaviti , to je bil vitez 
Oliven . On bi bil to tudi storil. Pa k nesreči 
ga ni bilo doma, odpotoval je v tuje dežele -ne 
kam in še vedel ni, kaj se v Bretaniji godi . Ko 
je Hirlanda zvedela, da Olivna ni v deželi, bila 
je prvi trenotek vsa obupana. Kmalo pa se ohrabri , obrne svoje oči proti nebesom in se izroč i 
volji Božji. Potem je prosila za duhovnika, d a 
bi se na smrt pripravila. Ta prošnja se jej n i 
smela odreči . 

Ko se je duhovniku spovedala, in mu svoj o 
britkosti potožila, in ko je on.' zdaj tako natank o 

videl njeno nedolžnost, začel se je na glas jokati., še bolj, kakor vojvodinja sama . Hirlanda je 

potem prejela sv . obhajilo in dolgo časa mudila 

se v gorečih molitvah. Križanega Jezusa jo prav 
milo prosila , naj bi še njej rekel besede : „Še 
danes boš z mano v svetem raji.” Po prejetih 
sv. zakramentih in po tolažilnih molitvah in besedah spovednikovih so je Hirlanda zadosti močn o 
čutila za smrt. ~~ ~ 

Dvoboj. 

Prišel je strašni, odločilni dan, ko se je 
morala ali nedolžnost na križ pribiti, ali pa 
hudobija streti in pokončati. Hirlanda, pri katerej je mašnik celo noč ostal in ž njo molil, 
vrže se proti jutru pred britko podobo križanega 
Jezusa in z vso gorečnostjo reče : ,,Tebi, o Bog, 


je znano, da rada umrjem, in to revno življenj e 
z boljšim zmenim. Kako :dobro mi je bilo , ko 
sem kot revna dekla ljubo žiyinico pasla ; zdaj 
kot visoka gospa pa toliko trpim! Najhujše m e 

peče, da se moram ločiti od tega sveta s slabi m 
imenom, da sem bila grda prešestnica. Pa tudi 
ti, o Jezus, ki nisi imel greha, na sebi, si mora l 
sramotno smrt storiti , da si mojo ubogo dušo 
odrešil. Po tvojem izgledu hočem vse voljn o 
trpeti. O nebeški oče, kakor je Jezus molil, tako 
molim tudi jaz : ne moja, ampak tvoja volja naj 
se zgodi! Ako me hočeš še rešiti, daj mi t o 
milost , da bom vse ostale dni mojega življenja 
tebi zvesto služila ; ako pa hočeš , da umrem , 
daj me pokrepčati, da do konca zvesta ostane m 
in večno zveličanje dosežem." Na to umolkne, 
in kmalo potem pride služabnik na vrata potrkat in naznanit, da je čas odhoda. Hirlanda 
vstane in reče : »Prav je, jaz sem pripravljena , 
pojdimo!" Črno oblačilo, ki ga je služabnik pri 
nesel, vrže čez sebe, zagrne obraz s črnim pajčolanom, in s stražo obdana, spremljana od mašnika, zapusti temnico . 

Pri Renskem mestu je bil pripravljen lep , 

raven prostor, namenjen za dvoboj in za morišče . 
Visok oder je bil napravljen za vojvodo in za 
dvorsko gospodo; na strani je bil nekaj manjši 
oder za Hirlando in njeno stražo, na tem odr u 
je bila tudi mizica s križanim Jezusom in dva 
stola. Precej zraven je stala že napravljena 


grmada. Spodaj pod obema, odroma pa je bil 
prostor, namen jen za dvoboj . 

Brez števila, ljudi se je zbralo, ki so prišli , 
neradi gledat Hirlandino smrt, ampak velik o 
raji njeno odrešenje. Vse je skrbno čakalo in 
gledalo ta žalostni prizor, še neb() je bilo s 
črnimi oblaki prekrito . 

Nazadnje se je videla, rajda ljudi, ki je iz 
grada prihajala. Nobeno oko ni suho ostalo, ko 
se je Hirlanda, prikazala , od vseh strani se j e 
slišal klic : » Nedolžna je"! in vsakemu se je v 
srce smilila . 

Ko so vsi k namenjenemu prostoru došli, k o 

je Hirlanda s stražo stopila na njen črni oder , 
vojvoda z gospodi na drugi veči oder, ljudstv o 
pa okoli ograje, ki je stala okoli prostora za 
dvoboj, prijezdil je nesramni tožnik, hudobni ve

likan v ograjo. Ta pošast je sedela na velikem, 

črnem konji, na njegovem škitu je bil narisan 
na črnih tleh zlat zmaj, ki ovco trga, okoli 
škita bilo je pa pisano : » Br ez milosti ." Zdaj 
je zatrobil trobentač in zaklical med vse zbrano 
ljudstvo : » Vojvodinja Ilirlanda bretanjska je to

žena hudodelstva prešestovanja in obsojena v 
smrt na, grmadi, ako se nobeden ne najde, d a 

bi se za njeno čast potegnil in njeno nedolžnos t 
s tem spričal , da njenega tožnika premaga . " 
Marsikateri pričujočih bi bil 11irlando rad rešil, 
pa nobeden si ni upal, v boj spustiti se s strahovitim velikanom, ki je bil od glave do nog z 


železnim oklepom pokrit. V levi roki je nosil 
velikan železni škit za hrambo, v desni pa ve

liko sulico, ob strani mu je visel dolg meč , i n 
s prevzetnim glasom je hudobnež klical : » Kdor 
se hoče za prea'estnico potegniti, naj se poskusi 
z mano! " 

Dvakrat je že glas trobente tistega klical , 
ki bi se za Hirlando postavil, pa nobenega ni 
bilo. Hirlanda je videla že smrt pred sabo, s e 
vrgla pred britki križ, molila, in potem vstavš i 
rekla proti ljudstvu doli : » Ljubemu Bogu j e 
znano, da sem nedolžna. Vsem od srca odpustim, ki so krivi moje smrti , in prosim Boga , 
naj se usmili mene in mojih sovražnikov!" S e 
tretji in zadnjikrat trobenta, zadoni, -- zdaj j o 
zadnji čas, ali . je še kaka rešitev? --glej, kdo 
se pa tam skozi ljudstvo rije? — » Na stran ! 
naredite prostor! umaknite se"! sliši se klicanje , 

nek vitez z imenitno družbo se rije skoz i 
ljudstvo ! 

Kmalo so ga vsi zagledali, samo Hirlanda, 
ne. Na belem konji jezdari, oklep se mu sveti 
ko srebro, nosil je zeleno s popelicami pretkano 
jopico, obraz je imel odkrit in videlo se mu j e 

na licu, da je komaj mladenič kakih šestnajst 
let ; na njegovem škitu pa je bila, sreberna po 
polica na zelenih tleh ; okoli škita pa je bil o 
zapisano : 

» Nič me ne more om.adeževati." — Ko jo 
mladi vitez skozi ljudstvo preril se in med 


ograjo prijahal, približal se je najprej tistemu 
odru, kjer so stali vojvoda in drugi gospodje , 
priklonil se je vojvodi in mu s konja gor za 
klical : » Svetli gospod, ker sem zvedel, da j e 
vaša gospa po krivem obdolžena in v smrt obsojena, prišel sem simkaj, da s svojo krvjo -nedolžnost branim, in zanašam se bolj na Božjo 

pravičnost, ko na svojo moč, ter upam, da bo 
pravični sodnik nedolžnost rešil in hudobijo kaznoval." Potem se vojvodi prikloni in jezdi svojemu sovražniku nasproti . 

Ko je ves v železje ukovani velikan vide l 

šibkega inladenča sebi naproti jahati, klical m u 
je zaničljivo : » Le pridi sim dečko, jaz ti bom 
že vrat zlomil! Zakaj nisi rajši doma, pri materi 
ostal, da bi te bila še en čas dojila, morda b i 
bil še nekaj veči zrastel!" Pa ne samo velika n 
se je z njim norčeval, tudi ljudje so vse za 
upanje zgubili, ko so tega šibkega mladenč a 
ugledali. Ko so ga od daleč priti videli, so se 
vsi veselili, misleči, da je prišel korenjak, ki bo 
hudobnega velikana ukrotil in Hirlando rešil ; ko 
so pa iz bližine videli njegovo mladost, bili so 
kar žalostni in se skor jezili, da si upa tak 

otrok med ograjo stopiti. Pa kakor je bilo upanje 
le majhno, vendar so pobožne duše k Bogu zdi

hovale, da bi mladenču čez-natorno moč podeli l 
in mu zmago naklonil. Tudi Hirlanda je lepega 
viteza, ki se je zánjo v boj postavil, z začudenjem gledala in vroče molila k Bogu ne 


samo za sebe, ampak tudi za mladenča, da b i 
mu Bog mlado, plemenito življenje ohranil. 

Trobentarji zdaj zatrobijo, to je bilo zna

menje, da se ima boj začeti . Vse oči se uprejo 
v mladega viteza , kako se bo obnašal . S sulicama skočita si borivca na konjih nasproti te r 

se zaletita s tako močjo drug proti druzemu , 
da je velikan na pol iz sedla omahnil, mladeni č 
pa cel() s konja v pesek padel. Vsi so zdaj 
mislili, da je mladenič že zgubljen. Velikan je 
hitro stopil s konja, da bi mladenča na tleh 
prebodel. Pa komaj je bil velikan na tleh, 
planil je mladenič po konci in skočil zopet na 
svojega konja nazaj . To se je zgodilo tako hitro , 
da velikan ni imel več časa, nazaj na konj a 
sesti, ker bi bil med tem časom lahko preboden . 
Zato je brž spoznal, kaj mu je storiti, ter je z 
vso močjo svojo sulico zabodel v mladenčevega, 
konja , da se je ta z mladenČem vred na tla 
zvrnil. 

Toda mladenič je stal kakor blisk hitro zopet na nogah, in med tem, ko je velikan svojo 
sulico iz mrtvega konja vlekel , zabodel ga j e 
mladenič z mečenl v vrat, tam kjer je bil železni oklep odprt, da se je mogla glava pregibati. Preklal mu je vrat tako globoko, da se j e 
črna kri kar valila iz njega in se je velikan kar 
na tla zvrnil. 

Ko so ljudje to videli, začeli so od veselja 
vriskati, Hirlando in premagovalca pozdravljati 


in Boga hvaliti. Veselilo jih je tembolj, ker je 
bil velikan huda šiba tistega kraja in je svobodno ropal in moril, ker se nobenega ni bal . 
Vsakemu je bilo jasno, da je tega velikan a 

le Božja kazen zadela, ker šibki mladenič sam iz 
svoje moči bi ga ne bil premagal. Tako so vsi 
govorili. 

Ko je velikan v svoji krvi na tleh ležal, 
prišli so vojvoda in drugi gospodje z odra doli , 
da bi ga videli . Velikan pa je vpričo vseh Boga 
in ljudi preklinjal in se valjal po tleh . » Prokleti Gerard"! je rekel, „ti si tega kriv, da 
moram jaz konec storiti! Zakaj si me podkupil , 
da sem krivo pričal zoper vojvodinjo”! Pri te h 
besedah je zraven stoječi Gerard kar obledel in 
se skušal zmuzati proč, da bi ubežal . Pa vojvoda 
ga je pustil prijeti in stražiti. Mladi vitez premagovalee pa je vzdignil meč nad velikana in 
nul zagrozil : »Na drobne kosce te bom razsekal 
in tvoje meso krokarjem razmetal , če po pravici ne poveš, kaj ti od vojvodinje slabega véš ! " 
Velikan je že z bolj slabim glasom odgovoril : 

Kaj me boš strašil, saj m.orain tako ali tako 

umreti! Ker je pa Gerard moje nesreče kriv, 
povém očitno, da jaz od vojvodinje prav nič sla

bega ne vém, ampak da me je le Gerard pod

kupil in me naučil, da moram tako govoriti . 
Vrag naj ga vzame, kakor bo mene še danes! " 
Po teh besedah je velikan še nekterekrati zaklel, potem pa mu je kri zalila usta, in kmalo 


potem je svojo črno dušo izdihnil. — Arto je 
tam stal, kakor iz kamna, tako se je zavzel 
nad tem, kar je videl in slišal . Iz ust umirajočega tožnika samega je slišal spričevanje o 
nedolžnosti Hirlande in o hudobiji svojega brata . 
Ce ne bi bil dvoboj stvari že odločil, morala j e 
izpoved grešnika dosti veljavna priča biti, da 
Gerarda pogubi . Ako bi bila Hidanda res kriva , 
potem bi bil umirajoči velikan njo preklinjal , 
ako je bil hudoben, ali pa jo vsaj še enkrat 

obtožil pred smrtjo, ako je bil pravičen . Ker pa 
čez njo ni rekel žal besede, temveč preklinjal 

pred smrtjo le svojega zapeljivca Gerarda, moralo je vsem, tedaj tudi Artu, jasno biti, da j e 
Hirlanda nedolžna, Gerard pa velik hudobnež . 

Krpalo potem so prišli k Artu razni, ime 

nitni vitezi ter mu sreča vošili, da je čast njegove hiše rešena. 

Kdo je bil Hirlandin rešitelj ? 

Vse je že komaj čakalo, spoznati rešitelj a 
nedolžnosti. Vse se je popraševalo, kdo je i n 
od kodi je ta mladi vitez, pa nobeden ni vedel 
odgovora. Tudi Hirlanda je močno želela, svojega rešitelja od Mizo videti in ga pozdraviti z 
dolžno zahvalo. Ni ga bilo treba dolgo čakati . 
Premagoval ec sam se je približal s svojim spremstvom tistemu odru, na katerem je Hirlanda 
stala, pokleknil pred njo na kolena, in rekel : 


„Milostna gospa! poglejte pri svojih nogah svojega hvaležnega sina, kateri je iz ljubezni do 
svoje dobre matere svoje življenje v nevarnos t 

postavil in z Božjo polnočjo rešil vašo čast i n 
življenje. Kdo je bolj srečen, ko jaz, ker se m 
svoji blagi materi življenje Sprejmite m e 
toraj v svoje naročje kot svojega hvaležnega sin a 
in bodite zmirom moja dobra mati! ” 

Hirlanda je zmogla odgovoriti samo s solzaml. in jokom, Svojega ljubega Bertranda je k 

svojemu srcu pritisnila in se zdaj srečnejšo ko 
kedaj čutila . 

Vojvoda Arto pa še nič ni vedel, kdo je 
rešitelj njegove soproge. Tudi on je bil že radoveden, to zvedeti . Zdaj prime Hirlanda svojega Bertranda za roko, ga pelje k vojvodi te r 
reče vsa objokana od veselja : » Gospod moj , 
tukaj imate svojega sina!" Več ni mogla govoriti. 

Po teh besedah jo Arto kar okamenel, ne 
premakljiv stal in v njegovem srcu se je križalo 
veselje, osramotenje, blagost in bogoljubnost . 

Nepremakljivo so bile njegove oči uprte v mladega viteza, ki je bil živa podoba svoje matere 
tako da je ni mogel zatajiti. Artn se je zdelo, 
kakor bi se mu vse to le sanjalo. 

Med tem so bliže] prišli tudi spremljevalc i 

mladega vojvodiča, med njimi tudi pobožni opa t 
iz Sentmala v vitežkem oklepu. — Ko je ta 
častitljivi starček videl vojvodo v takem dušnem 


boju, rekel mu je, da naj le nikar nič ne dvomi , 
in da mu bo že on vse razložil, kako je njego v 
sin pred kakimi 16. leti v njegove roke prišel 
in kako jo potem po Božji previdnosti postal 
rešitelj svoje matere. In kar sam skazati ne bo 
mogel, povedala bo baja, katero je s sabo pripeljal, tista baja., ki je vojvodiča iz grada odnesla, samostanskim vojakom v roke prišla in 
skozi ves čas v samostanu shranjena ostala, d a 

zmore o svojem času pričati o rodu mladega 

vojvodiča. „Le pojdimo v grad”, rekel je opat 
nazadnje, „tam se bo vse razjasnilo” . 

Arto ni vedel, nad kolu bi se bolj jezil, al i 
nad hudobnim Gerardom, ali nad seboj, ker j e 
Gerarda poslušal. Prvo, kar je ukazal, bilo j e 

to, da morajo rabeljni Gerarda v tisto ječo zapreti, v katerej je še včeraj Ifirlanda zdihovala . 
Vojvodinji, svojemu sinu, opatu in drugim gospodom pa je rekel : » Vi Ijubeznjivi, prizanesite mi , 
kajti jaz sem še ves zmešan. Pojdimo v grad , 
da mi tam moje stiskano srce nekoliko odpoČije . " 
Cela družba se je zdaj v grad podala in mnog o 
ljudi za njimi, ki so neprenehoma vpili : »Bog 
živi Hirla,ndo! " 

Malo število tistih poslov, ki so med dvobojem morali v gradu ostati, imeli so v te m 

času žalostne pogovore. Milovali so vojvodinjo in 
rekli : »Ona je gotovo nedolžna , pa — kdo jo 
bo rešil!" Nekteri so šli v grajsko kapelico z a 
Hirlando molit. Tudi mnogi reveži, in bolniki 


65 

so v tistih grenkih urah za Hirlando goreče 
molill in rekali : „Oh, kdo nam bo pomagal, č e 
Uirlande ne bo ven ” 

Ko so rabeljni z Gerardom v grad prišli , 
leteli so vsi k oknom gledat . Prašali so rabeljne , 

če je Hirlanda rešena, in ko so zvedeli , da je , 
bili so neznansko veseli. Leteli so na grajski 
turo gledat, kdaj bo Uirlanda prišla. Kmalo s o 
videli celo vrsto prihajajočih , med njimi tud i 
Ulirlando in mnogo nepoznanih vitezov . 

Ko so pa še rabeljni, potem ko so Gerard a 
zaprli, gor v tun prileteli, prašali so jih brž 
drugi posli : „Kdo pa je tisti, ki je Uirlando 
rešil? Gotovo kak tuj vitez , saj naši tako ne 
majo nič korajže razun Olivna, ki je pa v svoto 

deželo odpotoval odkodi je ta plemeniti človek? ” 
Rabeljni pa odgovoré : „To ni noben tujec, ampak 
lastni sin naše vojvodinje, ki so ga pred 16 let i 
tukaj ukradli in v tuj kraj odnesli ; tako smo 
mi slišali govoriti .” Temu poročilu se posli nis o 
mogli dosti načuditi . Vsi so se veselili srečne 
rešitve, najbolj pa stari čuvaj v turn.u, ki je 

nedolžnost Uirlande vedno zagovarjal, tudi prvi 
krat, ko je iz grada ušla. „Zdaj se moram pa 
še enkrat v svojo staro vojaško obleko splaziti”, 

je rekel čuvaj, „in mladega gospoda pozdraviti” . 

Vsi posli so potem iz turna doli tekli, pri

hajajočim naproti. 

Celo pot Uirlanda od veselja ni mogla nič 
govoriti. Ko so prišli na grajsko dvorišče in s 

5 


kónj stopili, prijela je Hirlanda svojega Bertrand a 
za roko in ga peljala v kapelico. Tudi opat in 
vsi drugi so za njima šli. Hirlanda in njen sin 
sta se pred oltarjem na kolenih Bogu zahvalila 

za prejete dobrote in za srečni izid dvoboja. 
Tudi vsi drugi so bili ginjeni in lepo hvalil i 
Boga za ta srečni dan . 

Vojvoda Arto, ki je nekaj pozneje prišel, ni 

skor nikogar na dvorišči našel in prašal : „Kje 
pa so vsi?” Nazadnje jih vse v kapelici najde . 
Za vratini stoječ je tudi on nekoliko molil, p a 
dolgo ni mogel, ker je bil preveč nemiren. Sam 
ni vedel , kaj bi storil ali rekel. Vest mu je 
vedno očitala, koliko krivice je Hirlandi storil . 

Zato se je v neko stransko sobico podal i n 
opata Bertranda k sebi naprosil. Ta je tudi 
nemudoma prišel. „Ljubeznjivi oče”, ogovori ga 
Arto in mu stisne roko, »vsedite se k meni in 
pogovorite se z menoj! Za Bogom ste vi rešitelj 
moje Hirlande, in menda tudi rešitelj, učenik i n 

rednik mojega sina. Bodite še moj rešitelj in 

rešite Ine iz dušnih bolečin, ker ne vem, kako 
bi se pred Bogom in pred ljudmi opravičil, ke r 

sem svoji ženi po nedolžnem toliko hudega storil ! 

— Povejte mi rtajpopred, kako je moj sin v 
vaše roke prišel in kako ste vi ž njim vre d 
rešitelj moje Hirlande postali" ? 
Zdaj poprime opat besedo in razloži, kako 
je po nebeški prikazni zvedel , da je vojvodi še 

nekrščen sin ukraden in se ima morskim tato


vom izročiti, kako je potem na določeno mesto 
svoje vojake poslal , da so otroka rešili in krivično bajo z njenim možem vjeli, kako je bi l 
potem sin za Bertranda krščen, kako ga je svoj i 
sestri v rejo izročil, kako se je sin od mladega , 
lepo obnašal, rad ubogal in pridno učil, tak o 
učenih reči in krščanskega nauka, kakor tud i 
vojskovanja in borenja . Potem pa reče : „Ko 
sem pred nekaj dnevi svojo večerno molitev 
opravil, se k počitku podal in komaj zaspal , 
pristopi k meni poslanec Gospodov, rekoč : »Jutri 
preskrbi mladega viteza, ki si ga svoji sestri v 
rejo izročil, z vitežko opravo, s čelado, mečem, 
sulico in škitom, daj mu dobrega konja, in pojutranjem pojdi ž njim v Rensko mesto, ker ta m 

bo on svojo po krivem obdolženo mater starti 
otel . Bojeval se bo s hudobnim velikanom, Bog 
bo ž njim in bo nedolžnósti zmago podelil . ” 

„Na to je nebeški poslanec zginil”, pravil j e 
opat naprej, ,,jaz sem se zbudil in meni se j e 
zdelo, da nisem bil v spanji to videl, ampak z 

odprtimi očmi. Zato sem vstal, moliti začel, in 
ukaz Gospodov se mi je čedalje bolj gotov zdel . 
Drugi dan na vse zgodaj sem svojega brata 
poiskal, mu vse razložil, in tudi on me je potrdil v misli, da to niso bile prazne sanje i n 
da je treba v Rensko mesto odriniti. Na to sem 
vse potrebne reči pripraviti ukazal in vašem u 
sinu pustil izbrati dobro orožje-in čvrstega konja. 
Šel sem sam z vojvodičem in vzel več vojakov 

5* 


in vitezev seboj, ki ste jih danes pri meni vi-
deli. Drugi dan smo odrinili z doma in prišli 
v Rennes, kjer smo kmalo zvedeli, kaj se t u 
godi in kje je postavljen prostor za borenje . 
Hrabri vaš sin je kar gorel od hrepenenja, potegniti in boriti se za svojo nedolžno mater. 

Opazno in možko se je podal na borišče , kakor 
ste sami videli. Vse drugo vara je znano. Be 
od tiste baje, ki je otroka odnesla, bi utegnil i 
še kaj več zvedeti, če jo pred sebe pokličete. 
V ta namen sem jo tudi s seboj sim pripeljal" . 

» vaše besede so mi zadosti za zdaj, drag i 

oče", reče Arto na to pripovest,le to mi še 
povejte, kaj mi je storiti, da popravim svojo 
veliko krivico proti vojvodinji"? — „Na t o 
vprašanje je zdaj lahko odgovoriti”, reče opat , 
„ker ljubi Bog je že sam vse popravil in nedolžnost ohranil. Pred vsem se toraj lju.bemu 
Bogu zahvalite, da je nasledke vaših pomot od 
vrnil, nedolžno tovaršico otel in vašega sin a 
ohranil, in vse bo dobro, ako zopet ljubeznji v 
soprog in dober oče postanete . ” 

Arto odgovori : » Resnico sicer govorite, častitljivi opat, ljubemu Bogu sem neskončno zahval o 
dolžan, da je vse tako obrnil. Pa če jaz tudi 
zanaprej storim svoje dolžnosti do žene in otrok, 
vendar ne morem popraviti krivic, ki so že pretekle. Ali mi bo hotel Bog odpustiti, da sem 
tako nepremišljeno sodil in ravnal?" — »Bo 
odpustil in je že", reče opat, »saj vam je še 


Rirlanda odpustila, ki je človek, koliko več dobrotljivi. Bog nebeški! Saj vi niste iz hudobnega 
srca tako sodili, ampak preslepljeni po krivih 
pričah" . 

Pri teh opatovih besedah pristopi en slu

žabnik in naznani, da vojvodinja srčno želi, svojega ljubega Arta veselega videti in da zmiro m 
po njem popra§uje, ker ga toliko časa ni Mizo. 

„Res je”, reče opat, „pojdiva k vojvodinj i 
in spolniva njeno srčno željo” ! 

Srečen dan za Hlrlando. 

Čeravno je bila :E[irlanda srečna na stran i 
svojega sina, ki ga jo zdaj v svojem življenji š e 
le vprvič videla, vendar je tudi srčno želela , 

svojega moža veselega na svoji strani videti . 
Kolikorkrat so se vrata odprle , vselej je svoj e 

oči tje obrnila, ker ga je vedno pričakovala . 
Slednjič vendar pride na strani opata Bertranda . 
Rirlanda vstane, skoči k njemu, se ga oklen e 
in vsklikne : „Kje si toliko časa , ljubi Arto? ” 
Arto odgovori solznih oči : »Ko bi se vam 
jaz zamogel brez vsega očitanja pokazati, kako r 
vi meni, ljuba Rirlanda, potem bi se ne bil n o 
za en trenotek zamudil. Pa vaš pogled mi dela 
vedne očitanja zavolj mojih velikih pomot i n 
krivic. Dvakrat sem vas nesrečno storil, dvakrat 
tisto umoriti hotel , ki zdaj v svoji nedolžnosti 
pred mano stoji in me lahko obtoži da sem 


krivičen sodnik . Dvakrat vas je dobri Bog reši l 
iz mojih krivičnih rok. On je ohranil tudi našega 
sina, in ko bi jaz tisoč let doživel in ga neprenehoma hvalil , ne bi se mu mogel zadosti 
zahvaliti za toliko dobrote. Vaše plemenito srce 
mi je odpustilo, to vem, pa jaz tega vrede n 
nisem, in po pravici tisto kazen zaslužim, ki sem 
jo vam po krivici nakloniti hotel . " 

» Prosim vas", reče Hirlanda, »pustite take 
besede, če ne, m.e še bolj žalite, kakor sem kedaj 
žaljena bila ; le če ste vi zadovoljni in veseli, 
zamorem tudi jaz vesela biti . Bodite dobri, kakor 
ste popred bili, pa bom za vse prestano trpljenj e 
dovolj odškodovana" . 

Na to priteče en sluga v sobo , za njim p a 
kmečka žena, ki je mlado, še ne dveletno vojvodinjo v naročji prinesla . To je bila tista kmetica, katerej je bila, Hirlandina hči po ukazu 
vojvode v rejo izročena. Zdaj, ko je ženska zvedela, kako se je vse obrnilo , prinesla je otrok a 
nazaj. Ko je Arto dete ugledal , hiti k njemu , 
ga vzame v naročje in reče : „Tudi to ljubo det e 
sem od njegove matere odtrgal, in pač nise m 
vreden, še dalje njegov oče imenovan biti. Pa 
bodi Bogu hvala, zopet ga zamorem položiti v 
naročje predobre mu matere .” 

Hirlanda je bila kar trda od veselja, ko svojo 
ljubo Milico še živo in zdravo zagleda, kajti 
mislila je prej, da je bilo dete umorjeno . Nobeno 

peni ne more popisati, s kakim presrčnhn veseljem 


71 

je otroka zdaj v svoje naročje stisnila . „Zdaj 
imam vse, kar poželim”, rekla je s hvaležnim 
pogledom proti nebesom, »danes sem srečna, 
kakor še nikoli" . 

» Tudi za mene je danes lep dan", reče na 
to opat Bertra,nd , » ker danes sem videl veli k 
čudež Božji, pripeljal sem ljubega varovanc a 
Bertranda, v naročje njegovih staršev, in bil se m 
priča vaše velike sreče in radostnega svidenja . 
Bodi Bogu hvala za vse njegove dobrote, ki ji h 
nam revnim otrokom solzne doline dan na dan 
deli" ! 

» Jaz sem pa, kakor v novem svetu", reče 
mladi vojvodič, »naenkrat najdem svoje starše , 
ljubo sestrico in očetovi dom, od česar vsega 
prej nič vedel nisem. O kako je pač dober ljubi 
Bog, ki je po svojem služabniku tako očetovsko 
za mene skrbel" ! 

„Res je”, poprime opat, „Boga je neskončno 
dober. Le tudi ti, ljubi Bertrand, vedno tak o 
dober in pošten ostani, kakor si bil do zdaj, da 
boš v veselje svojim staršem in na čast celi 

deželi. Tvoj prijatel in rednik se zdaj povrne v 
Sentmalski samostan nazaj, ti pa ostaneš pri 
svojih starših. Morda se ne bomo Teč videli ; 

pa če boš pošteno živel in Bogu služil, kako r 
tvoja mati Hirlanda, potem se bomo zopet videl i 
tam gori v nebesih.” — Med takimi pogovor i 
je minul ta srečni dan. 


Gerard kaznovan. 

Zmirom več se je v grajskem dvoru ljudi 
nabiralo, ki so mladega vojvodiča, videti in v 
njegovih lepih očeh dobro upanje vesele prihodnjosti brati hoteli. Večkrat se je na oknu 
pokazal in precej so ga vsi poznali, ki ga še 
nikoli videli niso, vsak je rekel, da je svoji 
materi tako podoben, kakor bi ona sama bila. 

Kakor hitro se je vojvodič od okna umaknil , 
slišalo se je sploh med ljudstvom : „Ko bi pač 
tudi hudobni Gerard svoji zasluženi kazni n e 
odšel, ker je vso rodovino v tako žalost spravil.” Vsak je rekel : „Ko bi ga tudi živega 
drli, meni bi se nič ne smilil. ” 

Gerardu pa kazen ni mogla oditi . Precej 
drugi dan je Arto sklical zbor vitezov in ji m 
tako govoril : „Bog je nedolžnost ohranil in nam 
vsem veliko veselja napravil. Pa Bog je tudi 

pravičen sodnik in hoče, da se vsaka hudobij a 
kaznuje. In kakor se mi srce ustavlja, nad 
lastnim bratom sodbo izreči, vendar so njegove 
hudobije tolike, da jih brez kazni pustiti n e 
morem.. Stopite k meni, plemeniti vitezi, i n 
pomagajte meni, pravično soditi, in tudi vi , 
častitljivi opat, ki nas vse v modrosti in kr§čanski pravičnosti prekosite! ” 

Na to prileti Hirlanda v zbor možakov i n 
jame najpred vojvoda in potem vse druge pro

siti, naj z milostjo sodijo Gerarda, ker ona ne'če, 


73 

da bi kak človek zavoljo nje nesrečen bil. Opat 
Bertrand pa z resnim glasom reče Hirlandi 
celemu zboru : 

„Ukoreninjeni in trdovratni hudobiji odpu

ščati in jej novo priložnost za grehe dajati, bilo 
bi pregrešno zoper Boga in ljudi. Tudi milost 
ima svoje meje.” Na to so vsi umolknili i n 
dolgo časa je bilo vse tiho . Vsak si je mislil, 
da je vsaka kazen premehka za toliko hudobijo . 
Nazadnje vstane Arto in spregovori : ,,Grozna je 
zame ta obsodba, pa občutkov bratovske ljubezn i 
ne smem poslušati. Ze dolgo je Gerard zoper 
mene in mojo hišo bolj peklensko in pogubn o 
roval , da bi noben sovražnik tako ne zaiuogel . 

lVlojega sina je hotel v sužnjost prodati, mojo 

ženo je grozno trpinčil in jo prvikrat od hiš e 
spravil, drugikrat pa celo jo skor na grmad o 
pripeljal ; mojega, druzega, otroka je hotel pri 
praviti ob rod in premoženje, mene je zapeljal 
h krivičnosti in tudi nit mojega, življenja je 
hotel po britkostih in srčnih bolečinah pretrgati. 
Vse to je zdaj natanko in po pričah dokazano . 

Zato Cirja pravica, da tudi Gerard sam najhujš e 

bolečine v polni meri občuti in v takem trpljenj i 
umrje. — Roke in noge naj mu rabelj odseka, 
da se bo zvijal v groznih bolečinah , in ako je 
mogoče, naj se v teh mukah skesa svojih hudobij in naj se še v zadnjem trenotku k neskončni milosti Božji obrne , da vsaj svojo duš o 
reši, ker svojega življenja več ne more. — To 


je moja sodba. Zdaj pa še vi povejte, gospodje , 

ali se vam ta kazen pravična zdi ali ne?" Vs i 
vitezi so potrdili vojvodovo obsodbo, in opat 
Bertrand še reče : „Da sodnik krščansko misli, 
pokazal je s tem, da je hudodelniku čas in priložnost pustil, da se svojih grehov skesa in se 
zanje spokori tako se posvetna kazen nad nji m 
dopolni, večna sodba pa se prepusti Bogu . ” 

Ko je bil zbor končan, ukazal je Arto, naj 
se obsodba precej vpričo vsega ljudstva, izvrši , 

Gerard, ki ni mogel več dvomiti, da so vs e 
njegove nesramne dela znane, bil si je na,jbri.tkejše smrti svest . Mislil je, da bo moral zgoret i 
na grmadi, ki jo je svoji svakinji hotel nakloniti. V tem strahu pred bližnjo smrtjo zbudila 
se mu je dolgo okamenela vest in začela ga peč i 

z vsemi neštevilnimi grehi celega življenja, za 

katere pokoriti se nikoli ni mislil. Pekel z vso 

svojo grozo je odprt stal pred njegovimi očmi . 

V tem hipu so stopili rabeljni v njegovo ječo in 

mu njegovo kazen naznanili . 

Mrtvaška bledica mu je oblila obraz in vsi 
udje so se mu tresli, ko je to obsodbo zaslišal . 
Milosti prositi si ni upal , ker je sam spoznal , 
da je vreden ni. Rabeljni so ga brez usmiljenja 

zgrabili, ga vlekli na dvorišče in mu tam vprič o 
vseh ljudi roke in noge' odsekali. Kri je na vse 
strani curljala od njega in od groznih bolečin j e 
strašno upil. Potem so mu za silo rane zavezali, 
da bi prehitro ne umrl in čas imel se spoko


riti in spovedati , in odnesli so ga zopet v ječo 
nazaj. 

Kakor je ljudstvo prej želelo , da bi Gerard 
za svoje grozne hudobije zasluženo kazen prejel , 
vendar je zdaj vse gledalce groza obšla, ko s o 

ga tako razmesarjenega vlačiti videli . » Zasluži l 
je", so vsi rekli, »pa strahovito je, če člove k 
tako daleč zaide, da ga je treba tako grozovitn o 
kaznovati" . Nekaterim se je tudi smilil, največ 
takim, ki ga prej niso zadosti preklinjati za 
mogli. Po tem prizoru groze in maščevanja razgubilo se je ljudstvo domu in v gradu jo postalo 
bolj mirno. 

Gerard pa je v groznih bolečinah v svoji 
ječi ležal. Zdaj še le si je zamogel prav misliti 
peklenske bolečine, ko ga ni samo vest neprenehoma pekla, ampak je tudi na telesu strašn e 
muke trpel. Glasno je zdihoval in za pomoč 
prosil. Jetničar ga je slišal klicati : „Za Božjo 
voljo, ne pustite me v tej strašni nadlogi popolnoma obupati!” Jetničarju se zasmili, zato 
vrata odpre in ga praša : „Kaj pa naj storimo 
v vašo tolažbo?” Gerard pa reče : , ,Prosite, za 
Božjo voljo, prosite vojvodinjo, naj mi ona od 
pusti, sicer moram obupati!" Jetničar mu reče , 
da mu je vojvodinja že davno odpustila, da bo 
pa vendar k njej šel in jej to povedal . 

Med tem pa Hirlanda nič ni vedela, kaj s e 
je z Gerardom zgodilo. Ko je pa od poslov 
grozno kazen slišala, vstrašila se je tako, da bi 


bila skor omedlela. „Kako rada”, rekla je, „bi 
bila jaz cele leta trpela po nedolžnem, da bi le 
po mojem. trpljenji tako strašna kazen odvrnen a 
bila! O, zakaj jaz tega nisem pred vedela, ja z 
bi bila Arta tako dolgo prosila, da bi bil kazen 
olajšal”. 

',Dobra vojvodinja", reče opat Bertrand, „110 
morem. se dosti načuditi vaši ljubezni do sovražnika. Pa naravnost vam moram povedati, da j e 
Gerard dosti hujši kazen zaslužil . Ravno ta 
kazen mu zna pomagati, da se bo v svojih bolečinah spomnil svojih grehov, se poboljšal i n 
tako svojo dušo rešil . Majhno kazen pa bi bil 
koralo prestal, se otresel in proč šel, ter zače l 
na nove hudobije misliti. Tako bi bil večnemu 
Sodniku zapadel” . 

ga bo pa tudi kdo na pravo pot spravil"? praga Hirlanda. „Se vé da bo”, reče 
opat , „pa na to mora on prej pripravljen biti, 
kajti na skalo se žito ne seje, in če se seje , 
nič ne zraste, ampak le na rodovitni zemlji . 
Tako se tudi hudobnega srca Božja beseda n e 
prime. Kadar bo pa njegovo srce po bolečinah 
omehčano, sprejel bo besedo Božjo in se spokoril”. 

Pri teh besedah je jetničar pristopil in povedal, kaj je od Gerarda slišal in kaj mu je o n 
obljubil. Hirlanda in opat sta bila tega srčno 
vesela, ker sta spoznala, da je Gerard za pokoro in kesanje pripravljen . ,,Precej pojdem 


sama k njemu", reče Hirlanda, „da ga zagotovim, kako sem mu vse iz srca odpustila” . „Nikar ne hodite”, reče opat , „ker strašni pogled 
na njega bi vam vtegnil na zdravji škodovati . 
Saj lahko jetničarju sporočite, kar imate za povedati . Ue pa že na vsak način hočete k IlieMU, 

dovolite, da še jaz z vami grem”. 

» Prosim vas za to", reče Hirlanda, »saj sem 
vas mislila že prositi , pa si nisem upala." Vsi 
trije , Hirlanda , opat in jetničar grejo tedaj v 
Gerardovo ječo. Se več drugih ljudi je skrivaj 
za njimi šlo, da so pri odprtih vratih poslušali , 
kaj se bodo menili . 

Goste solze so tekle po bledem Gerardove m 
obrazu, ko je Hirlando zagledal. Videlo se je, 

da njegovi pogledi v njeno zalo obličje odpuščenja prosijo. Hirlanda pa se je njegove grozne 
podobe tako vstrašila, da kar spregovoriti ni 
mogla. Gerard pa jo jecljaje ogovori : »Ne strašite se, predobra Hirlanda, pred mojo zasluženo 
kaznijo, še veliko več sem zakrivil, in še vreden nisem, da me tista obišče, ki sem jo toliko 
nevsmiljeno preganjal in s sramoto pokril . Kakor 
vas videti, od ene strani mojo dušo trpinči, tako 
me od druge strani tolaži., da je Bog vse nasledke mojih hudobij odvrnil, in da Živite š e 
tako vi, kakor vaša dva nedolžna otroka. To je 
edino moje upanje, da bom nemara vendar še 
milost in odpuščanje pri Bogu zadobil . O Bog, 
kako sem mogel vendar tako brezvesten biti, da 


fl iko žalosti in sramote naredil, ko 
ste m ml vendar zm.irom tako dobri in pri 
ma peklenska, lakomnost me je k tem u 
nape vala! Ker nikdar molil nisem, me j e 

hudič čisto v svojo oblast dobil . Odpustite, pre-
dobra, Hirlanda, skesanemu grešniku, in Bog 
vam bo to dobroto povrnil. Rad hočem vse telesne boleilie prenašati, da le odpuščenje svoji h 
grehov zadobim., zakaj trpljenje telesa ni nič 
proti trpljenju duše . " 

Gerard je zdaj umolknil. Hirlanda pa ga je 
s prav ginljivimi besedami zagotovila, da mu vso 
odpusti in mu rekla, naj le trdno v Boga zaup a 
in v Jezusa Krista . 

» Tako je", reče opat ter pokaže majhen 
križ, katerega na zid obesi, » na tega stavit e 
vse zaupanje, ker On je vse naše krivice in 
grehe ná,se vzel in jih s svojo smrtjo na krilu 
zbrisal, On je naš odrešenik in izveličar" . 

„Kako bo pa mene uslišal”, praša Gerard , 
» ki v svojem življenji nič dobrega storil nisem , 

pač pa toliko hudega" ? 

» Tudi vas bo uslišal", reče opat, » če se v 
resnici poboljšate, kakor je uslišal razbojnika, k i 
je zraven njega na križu visel. Zaupajte, prosite , 
in deležni bote nebeškega raja" . 

Hirlanda pa je med tem pogovorom jetni

čarja prosila, naj Gerardu rane dobro zaveži;, da 

mu ne bo kri odtekala. Rekla je, da mu bo 
sama dala za to potrebnih zavitkov. Tudi dobro 


posteljo mu je priskrbela in kolikor je mogla , 
olajšala je njegovo trpljenje. 

Se enkrat ga je obiskala tisti dan, ga tolažila , in ga še enkrat popolnega odpuščanja zagotovila, za kar vso in tudi za vse druge mu 
skazane dobrote se je Gerard s prav ginljivim i 
besedami zahvalil . „Križani Jezus”, je rekel , 
„ki nobenega kozarca vode brez plačila ne pusti 
vam bo vse stokrat povrnil” . 

Hirlanda ga je še prašala, če bo potlej kakega mašnika želel . 

„Se ve da”, je rekel, „ne samo želim, ampak 
iskreno vas prosim , da mi duhovnika pošljete , 
če mogoče jutri zjutraj. Nicoj bom skrbno svoj o 
vest izpraševal, jutri se boin pa spovedal i n 
Boga prosil, da še v zadnji uri mojo pokoro za 
dobro vzame”. 

Hirlanda mu je obljubila., da bo za njega 

molila, potem mu je vošila lahko noč in odšla . 

Drugi dan zgodaj je Hirlanda pozvedovala , 

kako je bilo Gerardu kaj po noči, in rekli so 
jej, da je bil še precej pokojen in da je le včasih 
zaklical : „0 veliki Bog, usmili se me! ” 

Potem je Hirlanda tistega duhovnika k njem u 
poslala, ki je njo na grmado spremil . Tudi sama 

je šla z duhovnikom v ječo in Gerarda prašala, 
kako se kaj počuti. Videla je pa že mrtvaško 
bledico na njegovem obrazu, toraj je vedela, da 
ne bo dolgo več. Pustila je potem mašnika sa-
mega pri njem. 


S pravo ponižnostjo in z vidnim kesanje m 
se je Gerard spovedal, Boga usmiljenja, mašnika 

pa tolažbe, pomoči in odveze grehov prosil, in 
tako angeljem v nebesih tisto veselje napravil , 
ki ga imajo nad spokorjenim grešnikom. Mašnikova odveza bila mu je zagotovilo, da mu j e 
tudi Bog odpustil ; zato ni imel več druge želje , 
kakor da bi mu še njegov brat Arto in mladi 
vojvodie' odpustila . 

Prosil je toraj mašnika, naj k temu pripomore, da mu bosta Arto in njegov sin odpustila , 
potem, je rekel, da prav rad umrje . Duhovnik 
je šel precej vojvoda iskat, katerega je s sino m 
vred v kapelici našel, ko sta ravno Boga hvalila 
zaradi Gerardovega spreobrnjenja. Komaj jima 
je mašnik Gerardovo željo razodel, Že sta precej 

pripravljena hitela v ječo k umirajočemu spokorniku . Obema so stopile solze v oči, ko st a 
Gerarda v njegovi žalostni podobi videla. Arto 
jo stopil k postelji svojega brata, kateri je s 
pretrganim glasom rekel : „Odpusti , ljubi brat, 
jaz sem ti veliko hudega storil ; odpusti , ljubi 
nečak , svojemu umirajočemu strica, ter poglej , 
kako Bog hudobijo kaznuje!” Se več je hotel 
povedati, pa moči mu niso več dopuščale . S 
srčnimi besedami sta mu Arto in. Bertrand za

gotavljala, da mu vse odpustita, Gerard pa se 
jima je z miganjem glave in s pogledi zahvalil , 

ker govoriti več ni mogel. — Potem je duhovnik 
iz kapelice sveto popotnico prinesel in veliko 


81 

ljudi, kar jih je bilo v gradu, prišlo je z du

hovnikom proti ječi, pa niso vsi not mogli. Tam 
se je videlo, s kako spokornostjo je Oerard Jezusa v sv. zakramentu prejel. Ko je bil tudi v 
sv. olje dejan, pogledal je še enkrat okoli sebe , 
z enim priklonom svoje glave še od vseh slovó 
vzel in potem je oči zatisnil, pa je še zmirom 
dihal. Hirlanda je celi dan pri ujem ostala, 
mu govorila tolažilne besede, molila za njega in 
vse storila, da bi ga potolažila. Od časa do 
časa je Oerard še oči odprl in se zahvalil s pogledom na, Hirlando in na Jezusa, kakor b i 
hotel reči, da bo že Jezus povrnil vse njene 
dobrote. 

Proti večeru so njegove oči kakor glaževnate 
postale, mrzel mrtvaški pot se mu je na čel u 
pokazal, dihanje je bilo vedno slabejše, še en 
parkrat se je stresel in izdihnil svojo dušo . 
landa je goreče molila na njegovi strani in njegovo dušo izročila Bogu . 

Hirlanda je bila srečna, da je videla svojega 
sovražnika spokorjeno umreti. Ta junaška kristijanka je pač pokazala , kako se mora sovražnika ljubiti, kako hudo z dobrim povračati . Ona 
je spolnovala Jezusovo zapoved : „Ljubite svoje 
sovražnike , dobro jim storite, ki vas sovražijo , 
in molite zanje, ki vas preganjajo, da boste 
otroci nebeškega Očeta.” Zato jo pa tudi Jezus 
zdaj gotovo v nebesih poplačuje in razveseljuje. 

6 


Baja. Odhod opata. 

Gerardovo truplo je bilo spodobno pokopano . 

Opat Bertrand je imel črno mašo in z navadnimi molitvami je na grobu mrliča pogreb dokončal. 

Zdaj so se spomnili tiste baje , ki je vojvo

diča novorojenega iz grada odnesla in do zdaj 
še vedno v zaporu svoje obsodbe čakala. Arto 
jo je pustil pred se pripeljati, ravno ko j e 
z opatom , s Hirlando in vojvodičem v svoji 
sobi bil. 

Ko je pristopila in vojvodinjo ugledala, pokleknila je pred njo in jokaje prosila milosti i n 

odpuščanja, ter je zatrjevala, da je le od strah u 
to storila, ker jej je Gerard s smrtjo pretil, ak o 
vojvodiča ne odnese . 

Arto jej pokojno reče : » Ceravno ne verjamem, da si ti tako nedolžna pri tej hudobiji, 
vendar hočem razsodbo prepustiti moji ženi in 
mojemu sinu Bertran.du. Kar ta dva rečeta, to 
se bo s teboj zgodilo . " 

» Jaz pa vam vso kazen prizanesem", reče 
Hirlanda, » ker me je Gerard že umirajoč prosil, 

naj vas skusim vse kazni oprostiti. Tudi moj 
sin vam bo odpustil" . — »Popolnoma"! reče 
Bertrand, in opat še pristavi : „Saj se je dosti 
pokorila , ker je bila skor šestnajst let pri 
meni zaprta in je morala za kazen zaston j 
delati.” 


Baja vsa vesela, da, je zopet popolnom a 
prosta, zmogla se je le s solzami zahvaliti z a 
to milostno sodbo . Vsem je poljubila roke i n 
zapustila za, zmirom grad, na katerega so jo 
vezali tolikovrstni spomini . 

Zdaj so bile vse neprijetnosti odpravljene, 
so spominjale na prejšnjo trpljenje. Pa tudi nekoliko prijetnosti se je odpravljalo ; pobožni opat 

je namreč rekel, da ne more dalje v gradu ostati , 
ker ga skrbi in opravila domu kličejo . Vsi so 
ga težko od sebe spustili, naj težej pa se vé 
da mladi vojvodič , ki je opata kakor svojeg a 
druzega očeta, spoštoval in ljubil, kar tudi n i 

čudno, saj je opat od njegove mladosti za njega 

skrbel in ga izgojil ter v vseh rečeh podučil , 
da je postal pošten in moder mladenič . Lahko 
si je toraj misliti, kako težko se je vojvodič od 
opata ločil. Saj pa tudi mladi vitez ni imel 
večega dobrotnika na svetu, ko tega opata. 
Vendar ni bilo drugače, ko da sta se morala 
ločiti. Opat bi bil pač rad še vojvodiča seboj v 
samostan vzel, vendar mu ni mogel njegov e 
sreče vzeti, kajti vojvodiča je čakalo za očetom 
kraljestvo v Bretaniji. Tudi sta imela Arto in 
lli'rlanda natorno pravico do svojega sina, kater e 
nobena, hvaležnost odvagati ni mogla Mlad i 
Bertrand je bil tudi sam že toliko pameten, ko 
je zvedel, kdo so njegovi starši , da, ni silil v 
SaMOStan nazaj, samo ločitev je bila silno ten a 
in se je osladila le z opatovo tolažbo , da se 

6* 


bodo morda že še videli. Vojvodič je obljubil in 
se namenil , da bo opata včasih obiskal ali m u 
pisal, in tako se je ložej udal v neizogibno 
osodo. Tudi Arto in Hirlanda se opatu nista 
mogla zadosti zahvaliti za toliko dobroto, ki j o 
je skazal njihovemu sinu in njima. 

Po iskrenem in srhom slovesu je opat sled

njič odpotoval. 
Vojvodič pa ga še dolgo ni mogel pozabiti 
po cele ure je materi in očetu pravil, kako pri

jetno je bilo v samostanu , kako se tam služba 
Božja lepo opravlja, kako je opat dober in po

božen , kako se je v samostanu peti učil , kak o 
je bila opatova sestra ž njim dobra in take reči . 

Lepi večer H~rlanl~nega življenja . 

Kar le človek na svetu hudega skusiti za 
more, skusila je Hirlanda in z vencem junašk e 
kristijanke okinčana je vse skušnjave srečno premagala Njene visoke čednosti so njeno bitje z 
nekako nebeško lepoto obdale, da je vsak mislil , 
svetnico pred seboj videti, če jo je srečal. 

Tudi Arto je čutil visoko spoštovanje do nje, 
in če je ona kaj rekla, bilo mu je kakor sveto . 
Če je le čas imela, šla je Hirlanda v kapelic o 

molit , in najložej so jo tam našli. Na vse posvetno je z nekakim pomilovanjem gledala . Tudi 

svoje otroke je neprenehoma učila, Boga ljubit i 
in mu zvesto služiti. Če se tudi vojvoda in nje


Bova otroka niso mogli k enaki pobožnosti pov

zdigniti, vendar je njen izgled močno uplival n a 
nje , in en pogled od Uirlande je bil zadosti , 
vsakega od hudega in greha odvrniti. Celej okolici in vsem poslom bila je Hirlanda v lep izgled in marsikdo je rekel : ,,Kaj bi dal, ko b i 
mogel tako sveto Živeti in tako lepo moliti , k o 
naša vojvodinja ! 

Kakor že prej, bila je tudi zanaprej Ilir

landa največa dobrotnica vseh revežev in bolni 
kov v Mej okolici. Ce se je pa prej sama s 
tein ukvarjala, dobila je zdaj pomoč . Kajti tudi 
Arto je zdaj po tolikih čudapolnih dogodkih bolj 
pobožen postal, ni mu bilo toliko več za posvetno 
Čast, ko za dobre dela, in rad je Hir]andi na 
roko šel, kadar je miloščino delila, bolnike obiskovala ali jim zdravila pripravljala 

Pa tudi Bertrand in Milica sta bila dobreg a 

srca in krščansko odgojena,, toraj je bilo nj u 
največje veselje, mater podpirati pri njenih dobrih delih. 

Ko se je Arto že bolj postaral in se že na

veličal vladarstva, prepustil je kraljestvo svojemu 
dobremu in pametnemu sinu Bertrandu . Sala mu 
je pomagal z dobrimi sveti . Največkrat pa ga 
je prosil , naj se v svojih razsodbah nikar ne 
prenagli, da se mu no bo godilo, kakor njemu, 

ki je svoji ženi in otrokom vsled prehitre sodbe 
toliko krivice stori] . — Bertrand je prav dobro 
vladal. Hirlanda pa je bila tudi vesela, da se 


je njen. Arto vsem posvetnim skrbem odpovedal , 

da je toliko več časa imel, Bogu služiti in se 
za srečno smrt pripravljati. Ljubezen, sloga in 
Božji blagoslov so odslej kraljevali na bretanjskem dvoru. Večer Hirlandinega življenja je bi l 
prijeten in brez viharjev. 

S tem se konča ta stara povest, in ne vemo, 
kdaj se je Hirlanda, v boljše Življenje preselila. 

Mladi in stari pa naj se iz življenja in trp

ljenja pobožne Hirlande učé , kako je treba za 
nebesa trpeti , kako zvesto Bogu služiti., kako 
sovražnike ljubiti , kako krepostno živeti, kak o 
revnim. in bolnikom pomagati, kako vsem z do-
brim izgledom naprej svetiti in kako do konc a 
stanoviten ostati, kdor hoče, da se nad njim, 
kakor nad Hirlando, izpolnijo besede Jezusove : 

',Blagor tistim, ki zavolj pravice preganjanj e 
trpé, ker njih je nebeško kraljestvo!"