Iz slovanskih pedagoških časnikov. Priobčuje —b—. II. Volitve. »Vestnik«, organ osrednjega društva učiteljev na Moravskem, pripravlja učiteljstvo za živejše sodelovanje v politiki. V 50. številki je list priobčil članek pod gornjim naslovom. Članek bi se dal upoštevati tudi pri Slovencih. * ¦ * * Sprejeli so v moravskem dež. zboru nov volilni red in Moravska stoji zopet pred volitvami. Kakor poročajo listi, se stranke že pripravljajo na boj, javljajo imena kandidatov, sploh pripravljajo torišče, zakaj do 1. julija 1906 se imajo izvršiti nove volitve.  In učiteljstvo? Stari nazor, da neposrednje in živo sodelovanje v politiki onemogočuje njegovo učiteljsko delo, ta nazor se smatra med naprednim učiteljstvom že davno zastarelim in nemogočim. Politika je učiteljstvu vsaka delavnost sredi občanstva, delavnost ki vodi narod k vplivu, do vlade, sovlade, do avtonomije. Kar še manjka, pogreški se morajo popraviti stem, da se izpremeni javno mnenje, da se poučuje o smereh in o koristnejših reformah in novih načinih društvenega živjenja, o ustavoznanstvu, njegovih nedostatkih in potrebah. Politika je nadalje spoznavanje gmotnih in duševnih potreb in pravic, je razvoj energije je izkoriščanje danih razmer in zakonov v dosego materijalnega in duševnega blagra. V nravnem oziru gre tu za poravnanje društvenih razločkov, za odstranitev brezpravnosti in sebičnosti, za preprečenje nasilstev in izpolnjevanje pravičnosti, za pridobitev svobode in vseh jamsjev za kulturni razvoj. Ako tako tolmačimo politiko, ali ni dolžnost učiteljeva, ki ne vidi svoje naloge samo v tem, da nauči dete poštevanke ali stavkove analize, ampak ki vidi v otrokih bodoče občane, ali ni naravnost dolžnost narodnega učitelja, hoditi med ljudstvo in izkušati spoznati do pičice vse razmere, za katere mora v šoli učence pripravljati ? In ne tikajo ss vsi javni dogodki povsod in vedno v prvi vrsti šole in občne prosvete? Ali nima tu učitelj stati na straži? In končno ali ni učitelj tudi občan ? Vse dolžnosti občanske moramo izpolnjevafi, zato se tudi ne damo omejevati svojih občanskih pravic. Doba, ko se je učitelj bal in se je moral bati, udeležiti se »političnega« shoda, ko se je bal javno odpreti usta, četudi samo v obrambo, ta doba je že davno minila. Zlasti premenitev volilnega reda, v katerem se razširja volilno pravo na široke sloje, kategoriški imperativ vsakemu naprednjemu učitelju, da se ne izogiblje politični borbi in političnemu življenju, ampak da po delavni udeležbi poizkuša pridobiti javno mnenje za napredno stvar. % ' Po seoanjih izkustvih bo prva naša naloga, spomniti javnost na našo pravično zahtevo, da bi bili v redovih nove zbornice tudi učitelji — poslanci. Od izpolnitve te zahteve učitelji takrat ne smemo odstopiti. Pomnoženje mandatov ponuja najlepšo priložnost, da nas upoštevajo, če ne iz stanovskih ozirov, vsaj iz kulturnih, in da nam končno ugode. Nečemo vnaprej samo praznih obljub niti laskavih besed. Učiteljstvo biizvedlo najskrajneje konsekvence v drobnem narodnem delu, če b,i moralo oditi zopetpraznihrok. Toda ne tajimo tudi žalostnega dejstva, da je ta brezuspešnost poslednjih učiteljskih kandidatar večjidel naša lastna krivda. Med nami je še vedno znaten odstotek Ijudi, ki nimajo smisla za to stanovsko dolžnosr, zakaj v njih še vedno tiči stari, na vse strani odvisni, pohlevni in sključeni kantor. To se mora odpraviti. Najprej je trtba, da vsak izmed nas pošteno deluje v šoli in v javnosti. Samozavest in samostojnost prideta sami. Končno igra tu veliko vlogo tudi udobnost in lenoba. Ako nas teh nečednosti ne reši klerikalna domišljavost, prešernost in neutrudljivost, vladohlepnost klerikalnih prvoboriteljev, seveda, potem bomo prisiljeni reči: Nostra culpa ! Nostra maxima culpa I