ŽENAM - MATERAM - DEKLETOM
Pustnemu torku sledi pepelnična sreda. 8. mar-cu sledi 9. marec, 10. marec itd. do 7. marca na-slednjega leta.
Vsi vemo, da je bila žena v zgodovini zapo-stavljena in izkoriščana; da je bilaodtegnjena od družbene proizvodnje in izobrazbe in prisiljena zgolj v manjvredna domača opravila; vemo, da je nastala monogamna družina hkrati z nastankom privatne lastnine, ki se je koncentrirala v rokah rnoža; da jc bila tudi žena neka oblika moževe last-nine; da je veljala monogamija predvsem za ženo, ae pa tudi za moža; da je bila dopolnilna oblika take družine prostitucija in na drugi strani pre-šuštvo. Že stara dobra Marx in Engels sta nam po-vedala marsikaj o tem: ,,Moderna družina vscbuje v /.arodku nc samo suženjstvo, temveč tudi tla-čanstvo, ker je že od začetka v odnosu do opravil v poljedeljstvu. V miniaturi vsebuje vsa nasprotja, ki ^e pozneje na široko razvijejo v družbi in njeni državi." ,,Prvo razredno nasprotje, ki se pojavlja v zgodovini, sovpada z razvojem antagonizma med možcm in ženo v posamičnem zakonu in prvo raz-redno zatiranje sovpada z zatiranjem ženskega spola po moškem spolu." Marx in Engels sta se tudi zavedala (bolj kot naša družba danes) izredne vloge odnosa mož - žena, saj piše Marx, ,,da je po tem odnosu mogoče presojati celotno stopnjo omike človcka," Engels pa je imel razvojno stop-njo družine za enakovreden faktor v razvoju kot razvojno stopnjo dela, ekonomije.
Res je, da je bilo za položaj žene že marsikaj storjenega, vendar pa se opisana struktura v svojem jedru še ni sprcmcnila. Za njeno spremembo je po-trebno:
1.  enakopravno vključevanje žena v družbeno proizvodnjo - to je pri nas na videz v veliki meri dosežcno, saj predstavljajo žene 45 % vseh zapo-slenih. Kljub toj visoki številki to vključevanje, po funkcijah, ki jih  opravljajo, še  daleč ni enako-vrcdno moškim. Sploh pa ta številka ne pomeni ničesar, čc je ne spremlja tudi
2.  družbcna skrb za otroke in s tem prehod žen-skih opravil delno na družbo in delno na moške. Stanje otroškega varstva pri nas je dobro znano. Žena tako dela v dveh izmenah, zjutraj v službi in popoldne doma. Se vedno je podrejena.
Rekli smo že, da je nasprotje med možem in ženo v nekem smislu razredno nasprotje. Vsak raz-red na oblasti skuša omiliti svojo vladavino in pri-kriti svoje izkoriščanje. Zatiralci pokažejo zati-ranim: Poglejte - mislimo na vas, skrbimo za vas, ljubimo vas; res je grdo, da vas izkoriščajo. Zatirani se potem s solzami ganotja v očeh in z radostjo v srcu vrncjo na svojc delo. Približno tako funkcijo opravlja tudi pri nas 8. marec: rože, proslave, za-kuske, stereotipni govori, velike besede hvalc, raz-stavc o aktivnosti žena v naši občini od antike do danes (N. B. Te razstave me spominjajo na ame-riške protirasistične filme, v katerih so črnci po-osebljenjc vseh vrlin, belci pa sami morilci, posilje-vaici, izprijenci etc. Taki filmi seveda ne presegajo miselnosti rasizma.) Vscmu temu sledi še vse-splošno popivanje, ki ima tako dober izgovor, in pred spanjem še spolni akt izven tedenskega pro-grama.
Druga plat pustnega torka se izkaže na pepel-nično sredo. Druga plat 8. marca se izkažc najprej 9. marca: rože na smetišču, pokozlana stranišča, ženc se neprespane in z mačkom vračajo na delo. Dan ženske emancipacije je mimo, ogromne vsote denarja, ki smo ga zanj porabili, niso niti za las zboljšalc položaja žene, čeprav bi z uporabo tega denarja recimo za otroško varstvo lahko ženi res-nično pomagali. Resnica 8. marca se nato kaže ves preostanek leta. Dan žena je torej navadno metanje peska v oči, ki ga žene ginjeno sprejemajo.
V nekem smislu je 8. marcu podoben tudi 1. maj, ki je v našem institucionaliziranem socializmu izgubil ves svoj prvotni namen. Velike povorke, pregled delovnih uspehov, stereotipne proslave, otvoritev nove tovarne, ceste ... tri dni prosto; gore porabljenega denarja. Vendar je razlika v tem, da je zdaj 1. maj praznik vseh delovnih ljudi, ne samo proletariata; to je praznik dela, vseobčega dela, ne glede na to, kdo ga opravlja, praznik tiste-ga dela, ki je vir bogastva (čigavo delo in vir čiga-vega bogastva? ).
POZIVAMO VSE MOŽE, FANTE, SINOVE, DELOVNE ORGANIZACIJE, OBČINE ETC, NAJ UKINEJO 8. MAREC TAKO, DA GA RAZ-TEGNEJO TUDI NA VSE DRUGE DNEVE V LETU!
POZIVAMO VSE ŽENE, MATERE, DEKLE-TA, DA SE ODPOVEDO SVOJEMU PRAZNIKU IN LASTNEMU PONIŽANJU!
M DOLAR
ŠTUDENTSKI LIST TRIBUNA LJUBLJANA LETNIK XX CENA 1 N-DIN
MAREC    18
ROLAND BARTHES ROMANI IN OTROCI
Če naj verjamemo Elle, ki je združila pred krat-kim na eni sami fotografiji sedemdeset romano-pisk, tvori pisateljica zanimivo zoološko vrsto: brez reda porojeva romane in otroke. Naznanjajo nam na primer: Jacqueline Lenoir (dve hčerki, en roman), Marina Grey (en sin, en roman), Nicole Dutril (dva sinova, štirje romani), itd.
Kaj naj bi to pomenilo? Tole: pisanje je slaven, vendar tvegan posel; pisatelj je ,,umetnik", pri-znana mu je določena pravica do boemstva; ker je dolžen, vsaj v Franciji, po Elle, dajati družbi smisel njene zdrave zavesti, mu je treba dobro poplačati njegove usluge: na tiho mu je dovoljeno živeti malce osebno. Vendai pozor: najženske ne mi-slijo, da lahko od te zveze kaj pridobijo, ne da bi bile prej potisnjene v večni položaj ženskosti. Žene so na svetu zato, da dajejo možem otroke; naj pišejo kolikor pač že hočejo, naj svoj položaj olepšujejo, v glavnem pa naj pazijo, da iz njega ne izstopijo: naj njihove biblične usode ne moti na-predovanje, ki jim je bilo dovoljeno, obenem pa naj plačajo davek svojega materinstva boemstvu, ki je naravno povezano z življenjem pisatelja.
Bodite torej hrabre, svobodne; ugajajte možu, pišite kot on, nikoli pa se mu ne oddaljujte; živite pod njegovim nadzorstvom, nadomestite svoje romane s svojimi otroci. Tvegajte malce svojo ka-riero, toda hitro se vrnite v svoj prejšnji položaj. Roman, otrok, malo ženkosti, malp zakona, pri-vežite dogodivščino umetnosti na trdne temelje ognjišča - oboje bo od tega nihanja tnnogo pri-dobilo. V snovi mita se dogaja medsebojna pomoč vedno plodno.
Muza bo na primer dala vzvišenost ubogim go-spodinjskim dolžnostim, v zameno pa, kot zahvalo za to dobro delo, ponudi mit rodnosti muzi zaradi svojega spoštovanja okras, ki se dotika otroške sobe; Tako je vse dobro v najboljšem vseh svetov -v svetu Elle: naj bo žena zaupljiva, naj pristane na to, da so moški bolj ustvarjalna bitja. Tako naj se mož kar pomiri, žene mu ne bodo povzdignili pre-več, ostala bo po naravi razpoložljivo bitje. Elle hitro preigrava Molierovski prizor: pritrjuje na eno stran in odkimava na drugo, prizadeva si, da ne bi žalila nikogar. Elle govori ženam kot Don Juan med dvema kmeticama: Prav toliko ste vredne kot možje; in možem: vaša žena ne bo nikoli nič dru-gega kot žena.
Najprej se zdi, kot da mož pri dvojnem porodu ne bi bil prisoten, zdi se kot da bi se otroci prav tako kot romani pojavljali sami od sebe, pripa-dajoč samo materi. Kratkomalo s tem, da lahko vidimo v istem oklepaju sedemdesetkrat literarna dela in otroke, bi lahko mislili, da so vse to sadeži domišljije in sanj, čudežni produkti idealnega razmnoževanja z neoplojenimi jajčeci, ki bo dalo ženi obenem balzaško veselje do ustvarjanja in nežno veselje materinstva. Kje je torej na tem dru-žinskem spisku mož? Nikjer in povsod, kot nebo, obzorje, avtoriteta, ki obenem določa in vsebuje pogoje. Takšen je toiej svet Elle: ženske so vedno homogena vrsta, konstituirano telo. Mnogo jim je do njihovih privilegijev, še bolj pa so zaljubljene v svoje suženjstvo; mož nikoli ni prisoten notranje, ženskost je čista, svobodna, močna. A vendar je mož vse naokoli, pritiska z vseh strani, daje biva-jočnost: vedno je že kreativna odsotnost, tista Racinovskega boga: svet brez moških, toda ves sestavljen po moškem pogledu. Ženski univerzum Elle je, če smo natančni, univerzum ženske sobe.
V vseh poizkusih Elle je to dvojno gibanje: za-preti žensko sobo in pustiti ženo znotraj. Ljubite, delajte, pišite, bodite pisateljice ali poslovne žene, a ne pozabite nikoli, da mož obstaja in da niste narejene kot on. Vaš ukaz je svoboden s pogojem, da je odvisen od njegovega. Vaša svoboda je raz-košje; ni mogoča, ne da bi prej spoznale zahteve svoje narave. Pišite, če želite; vsi bomo tega zelo veseli, vendar pa ne pozabite proizvajati tudi otrok, kajti takšna je vaša usoda. Jezuitska morala: zbogajte se z moralo svojega položaja, nikoli pa ne popustite dogmi, ki ga utemeljuje.
Iz knjige: Roland Barthes: Mythologies
Prev.: 2 MP
EKSTREMISTI SO MED NAMI
Končno so prišli v javnost tako dolgo pričako-vani osnutki novih ustavnih amandmajev, ki naj bi pripomogli   k   reformiranju   družbenopolitičnega sistema v celoti. Po besedah tovariša Kardelja naj bi bile nove ustavne spremembe nadaljnji korak naše revolucije. Naša revolucija je socialistična re-volucija in tako naj bi to bil nadaljnji korak k izgradnji socialistične družbe. Socialistično družbo si predstavljam kot skupnost svobodnih in enako-pravnih Ijudi in to ne zgolj formalno, temveč tudi dejansko. Zato so vzmenirljivi nekateri pojavi, ki te spremembe, ta naš korak naprej spremljajo. To so nekateri komentarji in izjave o scdanjih spremem-bah. Tak primer so rozprave o osnutku 23. amand-maja,  ki govori o osebnem delu. Nedvomno je potrebna neka stopnja pragmatizma, ki pa v tem amandmaju ni natančno razvidna. Zato in pa ker je za   vsak  predpis mnogo  pomembnejše, kako  se izvaja kot, kot kako je zapisan ne nameravam raz-pravljati o vsebini tega amandmaja. Zanimivo pa je poročilo Zdravka Iliča s seje skupščinske komisije za revizijo zakonov s področja osebnega dela o osnutku ustavncga amandmaja. V poročilu namreč piše, da ,,so prišla na dan malce ekstremistična mnenja o tem, da bo narava socialističnega sistema okrnjcna, če bomo v tolikšni meri priznali pravice na podlagi lastništva." To pa je že malce bolj resno. Malce ekstremističen je sam po sebi zelo čuden in nerazumljiv pojcm, ki  lahko pomeni vse od ne-konvencionalnega centrizma do ckstremizma, ki ga je še malo. Če nekoga označimo za ekstremista, je to že zelo huda stvar, ekstremizem je namreč pri nas lahko tudi kazniv (kdor se želi o tem bolje informirati, naj piše na naslov Vladimir Mijanovič, zaprt nekje tam doli na jugu, kakor zemljepisno opredeljuje ta prostor tovariš Jaša). Kakb je sploh mogoče, da je v družbi, ki se imenuje socialistična, nekdo, ki se boji za socialistčni sistem, ekstremist. Ekstrem je lahko le položaj, ki dopušča, da do takega strahu pride. Po drugi strani pa ni ekstre-mist tovariš Orlič, ki kakor bi lahko sklepali po izjavi, citirani v Delu, dvomi v uspešno združeno delo. Zaskrbljujoče je takšno opredeljcvanje ljudi po kriteriju za ali za s pridržki tudi zaradi izjav s seje predsedstva ZKJ, da bomo po tem, kako kdo razpravlja, videli, kdo je kdo. Tam smo tudi slišali, da  je   potrebna   v   razpravi   predvsem  enotnost. Čemu sploh razprava, če je tisto, kar potrebujemo, enotnost. Tu mi prihaja na misel izjava sedanjega ameriškega  podpredsednika Spira Agnevva:   ,,Naš cilj nc sme biti enotnost, ker se siccr lahko zgodi, da bomo dosegli enotnost, a ostali na mestu." Mož ima celo prav, na žalost pa ni mogoče zvedeti -kakor pri vsoh politikih - kako resno je mislil s to izjavo. Ne vem, čemu naj bi bila potrebna enotnost že od saniega začetka, saj jc ravno raznolikost in bogastvo  nincnj   bila  vedno  značilnost levice in prepričljiv jc odgovor Marcusea:  Pravijo, da je le-vica  razdeljena.  Levica je vedno  bila razdeljena. Samo dcsnica je enotna, ker nima idcj, za katere bi se   borila.   V   nasprotnem   primeru  nam  postane razumijiva pobožna želja podprcdscdnika Agnevva, da bi zanienjal ncukrotljive ameriške radikalce za ortodoksne komuniste. Ko je to izjavil, je imel vrli Spiro sicer v mislih ruske komuniste, toda nacio-nalnost ni bila tista kvaliteta, ki si jo je takrat za-želel. Ne bom sc zadrževal ob poskusu tovariša Kocijančiča, da bi kanaliziral razpravo o ustavnih spremembah, ker smo ga v Tribuni že hameršusali.
VLADIMIR SIMfC
HOČEMO V FEDERACIJO
Mala državica na jugu Evrope je še enkrat doka-zala, da je enakovreden partner največjemu sve-tovnemu kolosu. Politika miroljubne koeksistence je spet slavila zmago. Sam Nixon nam je moral ponuditi roko:
,,Romunija in Jugoslavija sta s svojo politiko izpričali željo po prisrčnih odnosih z ZDA, in sicer na podlagi recipročnosti. Odnosi med tema dvema državama in ZDA se še naprej zboljšujejo, ker raz-sežnost in ritem teh odnosov določata v prvi vrsti oni dve. Za to imamo popolno razumevanje. Tudi drugc državc v vzhodni Evropi, ki bi žclele boljšc odnose z nami, bodo prav tako naletele na naše razumevanje. Pomiritev v Evropi služi miru. Tako Romunija kot Jugoslavija pozdravljata privatni kapital kot koristen za njun gospodarski razvoj in kot element, ki je v skladu z njuno nacionalno politiko. Zato bom kmalu zaprosil kongres, naj me pooblasti, da razširim državama jamstva tudi za ameriške privatne investicije v teh dveh državah. To bo v korist obema stranema."
Glede na to, kako prijazno smo sprejeli tovaiiša Nixona in kako z veseljem gledamo na ameriški kapitaJ pri nas, predlagarn, da z enim udarcem po-bijemo dve muhi. Ponižno in prijazno zaprosimo tov. Nixona in morda nas bo voljan sprejeti za dvainpetdeseto zvezno državo. Poskrbljeno bo za naše gospodarstvo, pa tudi dileme naše zunanje politike bodo rešene.
J.Z.
I.Z.ČlČAK
Javnost je obsojena na potrošnjo senzacij in histerije. Masovni mediji nain to vrsto blaga vsilijo. Tako so izkoristili tudi slučaj I. Z. Čička. O Čičku so časopisi več pisali kot o imenovanju novega predsednika vlade. Vendar nam ni bilo jasno, ali je Cičak res predstavnik študentske množice ali samo neke klike ali pomeni izvolitcv Čička za študenta prorektorja novo afirmacijo ali samo eskalacijo na-cionalizma. Ob takih domnevah je sklenilo ured-ništvo Tribune povabiti na razgovor samega Čička. Pričujoči zapisi so nastali po razgovoru na Tribuni, petega marca.
ClČAK
Sedeli smo vsi tiho in razgovor se nekako ni mogel sprostiti. Ivan Zvonimir Cičak pa je govoril in mahal z rokami in si pod mizo sezuval čevelj.
Metal nam je v obraz stvari, ki jih nc moremo zanikati - o smrdljivi hrani v zagrcbški študentski mcnzi, o revščini nekaterih pokrajin v Hrvaški, o študcntski organizaciji in vedno bolj jasen je posta-jal njcgov položaj.
Čičak je tipična ,,funkcionalna" politična oscba. Njegov mancvrski prostor je jasen in do-ločcn. Čičak nima programa in ga ne more imeti. Temelj in prostor njcgovc akcije je prostor, ki ga je izpraznila partija. Točncje, partijaga je napolnila s svojiini napakami, s svojimi paranoidnimi rcšitva-mi, s svojimi polovičarskimi odločitvami. Tu jc prostor za ljudi, kot je Čičak. Njegovo izhodišče ni nacionalizem, katolicizem, klcrikalizem. Njegova politična podstat je pozitivistično manevriranje, on sam (in njcmu podobni) je obsojcn na večno capljanjc, korak za partijo. Cičak nikoli ne more prehitcti svojega zasledovanega. To bi bila obenem njegova politična smrt.
B.C.
' Potem ko se je debata razlezla na nebistvene provokacije in je nestrpnost rasla, se je dalo vedeti, da je razgovor zaključen. Vodja je izgubil nit ali pa se vrniti ni mogjo več. Dialogi so se privatizirali. Tudi Zvonimir Cičak je nosil krivdo za to. Izklju-čcna je bila možnost konstruktivne debate, ker je šlo samo za prepričevanje. V spretnem stroju go-vorništva je vsak argumcnt ali miselna operacija naletcla na mcšanico demagogije, samozavesti in trme. Razgovor se je končno moral tako končati. V razgovoru s Cičkom, zagrebškim prorektor-jem študcntom, se ni razkrilo nič novega. Konkret-nost izvolitvcncga procesa se je razpredla kot utru-jajoče tekmovanje dveh tchničnih strankarskih aparatov, ki sta v boju pristala na fair ali nefair odnose, na nekako parlamentarno igro, kjer je raz-plet nepomemben, ker bo tako ali tako neza-dovoljiv za del udelcžencev. Le da si je ena stran lastila legitimnost, druga pa jc računala na pod-poro psevdopolitiziranih množic. Torej - nič novega. Prorektorjev nagovor je tako zvenel pomir-jujoče - položaj se usmerja v konstruktivno smer, samo zajeti jc treba naraščajočo politizacijo v apa-rat koristnosti, ki ga v tem primeru sestavlja nacio-nalni intercs, nekakšen postulat, ki je v ozadju vsa-kega političnega prepira, etiketiranja in tako dalje. Pričakoval sem, da bomo oblezli tri bolj ali manj obsežne problemc: ,,fenomen" Čičak v njegovi pojavni obliki, nacionalno vprašanje in odnos za-grebških študentov do federacije ter reformo uni-verze. Vse skupaj pa je samo osnova za polemiko,
kjer bi tudi mi lahko določili naše razmcrje in naš odnos do hrvaškega študentskega gibanja. Priia-koval sem tudi, da bo Čičak odgovoril na ta vpra-šanja jasno in z vsaj nekaj doslednosti. Pa se jc izkazalo, da je sedanja garnitura študentskega vod-stva, ki počasi in vztrajno spodriva osnovo prejšnji, prepustila glavo nekomu zunaj sebe; da je to hrva.ški CK in republiško vodstvo, ni naključje. ni pa tudi pomembno.
Volitveni spopad in posledice so pokazali grozljiv legaližcm, nasedanje pravilom navidezne demokracije, h kateri teži tudi slovenska politična situacija z Univerzitetnim komitejem in Izvršnim odborom Študentske skupnosti vred. Znotraj ZS Hrvatske se torej odvija spopad med unitaristi in nacionalisti, označitev nasprotij pa je čisto pragmatična. To je tudi priznal Cičak, ki brezglavo obsoja nekatere pojave unitarizma in birokratizma, na drugi strani pa priznava, da dobiva (zaradi tcga, ker ni skrajnež) tudi sam podobne očitke. Vrcd-notenje je torej podrejeno veliko ostrejši diferen-ciaciji, ki potcka zunaj študentske skupnosti in njc-ne formalne organizacije. V kontekstu postrenega hrvaškega nacionalizma je sedanji položaj v itu-dentski organizaciji videti farsen in parcialen. Čičak pristaja na tovrstno politično manipulacjo, ker vidi v izenačitvi z nacionalno politiko rešitev mnogih vprašanj, ki jih republiška vlada doslej še ni rešila (gmotni položaj študentov, razvoj rcviih pokrajin, odnos do federacije in še drugo). Zdi se mu, da je treba iskati krivcc za tak položaj zunaj sedanjega političnega vodstva.
Ne bi hotel govoriti o tem, kakšno mora biti študentsko gibanje, trcba pa je pregledati vse akcij-ske postulate, iz katerih izhaja Cičak in politkno ozadje, ki mu je omogočilo izvolitev.
a)   Po reakcijah, na katere naleti kritika hrvaških razmer iz drugih republik, je videti, kakor du je nacionalizem zgolj notranja zadeva, v katero sene sme nihče vtikati.
b)   Zdi  se,  da  bo  sporazum med republiškim vodstvom in  študentskim gibanjem omogočil hi-trejše reševanjc perečih vprašanj.
c)   Sedanja politična situacija, v katero je ujeta tudi ZŠH, je dovolj dcmokratična in zrela, tako da radikalna kritika, ki ji ruši temelje, nc  bi irrela nobenega smisla. Celo skrajni nacionalizem kot cri-tika je nczažclen.
d)   Narodnostna emancipacija je  osnovni pro-blem fcderacije.
c)  Birokraeija je prcdvsem rezultat unitarizma.
Žal se nismo širše dotaknili univcrzitetnc rc-forme, toda iz vsega se je dalo sklepati, da tudi tukaj ni nič novega, nič takega, česar sc ne bi dalo izvesti iz prejšnjega.
Torej tako, tovariš Čičak. Zdi se, da si v lem trenutku samo še študent filozofije z lcpim zna-njem govorništva in kupom demagoških prijemov, primeren za mesto prorektorja, ki so ti ga izbo-jevali tvoji predhodniki, primeren zato, ker drugač-nega človeka nekdo ne želi. Mislim, da si pozneje v pogovoru rekel, da je mesto prorektorja ncpo-litično. Verjetno sklepaš, da je univerza nepoli-tična ustanova. Čeprav si protagonist kompkks-nega dogajanja, nisi za nas pomemben v noberem primeru. Mogoče je bil obisk v Ljubljani žcljapo potrditvi, vendar si tega ne moremo privošdti. Težo jezička na tehtnici je za nas izumila prcjšnja Jugoslavija (ki je bila nekoč tudi nova, bi lahko kdo pripomnil) in je slovenski študentjc nočcmo sprejeti. Povojne nacionalne birokracije so izko-ristile narodnostno vprašanje za svoje namene; v birokratizaciji naše družbe torej ni slučajno, da so prav narodnostni odnosi osnova vcčini konfliktov. Vik in krik zaradi navideznih vprašanj odvračajav-nost in politične organizacije od pravih, osnovnih
problemov, kot so razvijanje zaostalih pokrajin, pošteni odnosi med gospodarskimi organizacijami, odpravljanje monopolov v proizvodnji, še najbolj pa onemogoča dosledno kritiko ZK. Za birokracijo je odgovoren vsak narod zase, še najbolj pa inteli-genca, ki ne sme pristajati na navidezno demokra-cijo; ni mi treba praviti, da mora stati na razrednih pozicijah (naj mi oprostijo bralci, če je pojem po-mensko obremenjen ali pa prazen, slej ko prej bodo tako morali preveriti njegovo vsebino).
Čičkov ,,fenomen" se neposredno dotika vloge študentskih zvez v našem političnem sisteinu. Tako kot v ZK so tudi študentske organizacije zunaj centrov političnih gibanj. To je tudi spodbilo podporo Damiru Grubiši; zastonj je sedaj obžalo-vati, kajti zgodilo se je, da se je politizirala večina zagrebških študentov (Zvonimir Cičak je rekel, da 80 %), in to pri nekem psevdokonfliktu. Ni nam znano, kakšna je struktura usmeritev te politi-zacije, vendar lahko napovemo skorajšen konec, če se kiitika ne bo usmerila v bistvene probleme. Začeta spontanost se bo tako ali tako usmerila.pri tem pa bo ovrgla vsak legalizem.
Razgovor z Zvonimirjem Čičkom je samo pri-ložnost, ob kateri želimo poudariti naš odnos do nekaterih pojavov v Jugoslaviji, posebej do zaos;re-nega nacionalizma, ter do študentskih organizacij. Ne strinjamo se s Čičkovo smerjo, če lahko rečem, kajti odreka se svojemu političnemu ozadju, kakor se nismo strinjali s prejšnjo, ki je životarila kot študentske organizacije po drugih univerzitetnih centrih, niti se ne strinjamo s hrvaškim političnim vodstvom, ki na račun nacionalizma zase izsiljuje monopole.
MARJAN PUNGARTNIK
POLITlČNA DEFINICIJA NARODNOSTNEGA VPRAŠANJA
Opredelitev narodnostnega vprašanja je za poli-tiko model njegovega reševanja. Obratno silijo spontane akcije in reakcije na osnovi nacionalizma politiko v ponovno definiranje, ker se spremeni način učinkovitosti; politične institucije odražajo navidezno politiziranost in s kritiko ali organizi-rano opozicijo se ponovno potrdi pragmatično bistvo politične akcije. Kritični subjekt se tako vedno znova ukinja in izginja v identifikaciji s splošnim političnim interesom.
Tako naj bi se malo pametnjakarsko začel moj članek o vlogi nacionalizma v politizaciji štu-dentske populacije. Treba je namreč opredeliti okoliščine, v katerih je reševanje narodnostih na-sprotij resničen študentski interes in v katerih se pojavlja kot hoteno prikrivanje resničnih proble-mov, z drugo besedo, ko je poudarjeni naciona-lizem samo sredstvo za dosedanje narodnostno neodvisnih učinkov.
Nacionalno vprašanje je v prvi vrsti politično vprašanje in kot politično ekonomsko. Ni pa res, da je vsako ekonomsko vprašanje politično, čeprav politika vedno znova uporablja tovrstno transfor-macijo. Jugoslovanska skupnost je morala preživeti že precej takšnih napadov, ni pa videti, da se bo njihovo število zmanjšalo. Unitaristični koncept večnarodne države je taktično vprašanje, nekaka nenormalnost, ki mora slej ko prej podleči dife-renciaciji. To bi se tudi zgodilo, če .. . Tu je na-stopil usoden trenutek birokratizacije, ki se je pojavila kot samostojna politična moč. Izenače-vanje s splošnim interesom, ki je bil resničen in realen, je birokraciji omogočil hiter razvoj, vendar njeno rojstvo ni posledica unitaiizma. Porajala se je natnreč v silno zaostalih razmerah proizvodnje, ki je bila krita ne glede na učinkovitost. V tem času smo tudi priča hromitve kritike kot nadzorstva. Za to pa nosi odgovornost predvsem KPJ kot pooseb-ljenje ljudske oblasti. Vse njene nadaljnje reorga-nizacije so samo poskus, da bi si vgradila kritični aparat (vključila avantgardna središča kritike), da bi zagotovila razredni princip opozicije. Jugoslavija je nastopila pot nacionalne diferenciacije, ni pa se uveljavila politična diferenciacija. Njen razvoj za-virajo nacionalne birokracije, vzpostavija se položaj nacionalnega totalitarizma. V reakciji na popačeni unitarizem se je pojavil popačeni nacionalizem, ki še naprej ohranja unitaristični koncept federacije. V takih razmerah doživlja tudi samoupravljanje kot princip permanentne kritike vedno hujše ovire. Birokratski aparat je začel sabotirati samouprav-ljanje. In tako lahko upravičeno trdimo, daje naj-večji sovražnik samoupravljanja prav boj za eko-nomsko emancipacijo jugoslovanskih narodov, geslo, za katerim se je skrila birokracija. Nezmož-nost ZK, da bi svoje odločitve sankcionalizirala, je privedla do krize enotnost skupnosti. Posamična republiška vodstva so si pridobila celo monopol kritike, ki pa je samo vztrajno naštevanje tujih napak (pri tem odkrito aludiram na hrvaško vlado in CK). Problem slovenskih hitrih cest je samo potrdil njihovo vsemogočnost, tako kot jo še danes potrjujejo odnosi do nekaterih narodnostnih sku-pin. ,,Unitaristični nacionalizem" (kakorkoli se to sliši paradoksalno) je postal tudi ovira za reševanje manjšinskih vprašanj v sosednjih državah, kar je za narodnostne odnose znotraj države uveljavil kvali-tativno različna merila od zunaj državnih.
Birokratske strukture tudi zavestno ovirajo raz-voj nerazvitih, ker je samo tako mogoče izkoriščati pridobljene ekonomske monopole. Pri tem izsilju-jejo številne carinske olajšave za gospodarske or-ganizacije, ki tako v ,,toplih gredah" po mili volji določajo ekstra dobiček. Vzdrževanje navideznega standarda je v zaprti družbi, ki ukinja kriterije učinkovitosti svetovnega gospodarskega razvoja, eno glavnih orodij, s katerimi se da zaslepiti hepo-sredne proizvajalce. Ti izgubljajo orientacijo poli-tične akcije, ker ne morejo dokazati družbenega privilegija birokracije. Radikalni in dostikrat obupni poskusi stavk izgubljajo razredni značaj, prav tako skušajo onemogočiti vsako radikalno akcijo študentskega gibanja. Legalizem je z nepre-gledno situacijo vplivanja in odgovornosti edini zveličavni način boja. Reforma zamenjuje revo-lucijo, ker stanja v ničemer ne spreminja. Neuspeh ekonomskih sprememb je dejanska želja nacio-nalnih birokracij, ki so spremenile dogajanja v cekajih in skupščinah v politično igro.
Študentsko gibanje stoji tako pred zapleteno nalogo. Kako znova vzpostaviti razredni princip kritike? Tega preko institucionaliziranih vodstev ni mogoče doseči. Niti ne preko organizacij ZK na univerzah. Podpirati je treba vsako dejanje, ki izraža razredni interes, pa naj so to stavke aliju-nijska gibanja. Kritizirati je treba študentske orga-nizacije, ki so sklenile tih sporazum z republiškimi vodstvi in se zavzemajo zgolj za občasne izboljšave. Kritizirati je treba končno tudi ZK, SZDL, infor-mativne medije, vsiljevanje drugotnih vprašanj, nesistematičnost izobraževanja, kromosomsko nezrelost zakonodaje ... Kako naj končno za-menja razredni princip boja mini golf v Študent-skem naselju?
MARJAN PUNGARTNIK
Zbor komunistov pravne fakultete je zahteval od Sekretariata ZK Pravne fakultete v Beogradu, da v odprtem pismu obsodi stališča, ki jihje Janez Kocijančič izrekel v intervjuju, ki je bil objavljen v Politikiod 16.11. 1971.
V ČIGAVEM IMENU GOVORI TOVARIŠ KOCIJANČIČ
Spoštovani tovariš Kocijančič,
dovolite nam, da se ne strinjamo s stališči, ki ste jih kot predsednik ZMJ izrekli v navedenem raz-govoru.
Če ne nasprotujete dejstvu, da so študentje, s tem pa tudi njihova organizacija - ZŠJ, integralni del mladine oziroma ZMJ, potem vzemite na zna-nje, da komunisti - študentje Pravne fakultete v Beogradu z vami ne delijo mnenja v zvezi z oceno političnega trenutka, v katerem se SFRJ danes nahaja. Strinjamo se, da bodo imele spremembe v političnem sistemu in organizaciji državne oblasti daljnosežne gosledice za našo SAMOUPRAVNO SOCIALISTICNO SKUPNOST, ne strinjamo pa se z Vašim pogledom na odsotnost trenutka, iz kate-rega izhaja, da SFRJ, organizirana kot zvezna država, ne more več obstajati. Koncepcije o zvezi držav so prisotne v določenih grupacijah naše družbe, vendar kolikor vemo, ne med mladimi ljudmi, v imenu katerih Vi govorite. Zato se nam zdi zelo čudno, od kod Vam ideja o zvezi držav, razen kolikor niste pomešali dva povsem različna pojma v politični teoriji in praksi: ZVEZNO DRŽAVO (FEDERACIJO - kar je SFRJ) in ZVEZO DRZAV (KONFEDERACIJO - kar pred-stavlja prešlo zgodovinsko tvorbo). Posebno smo kot študentje prava razočarani, da Vi kot naš ko-lega kažete določene znake negotovosti pri teh pravno-političnih kategorijah. Če smo se zmotili v predpostavki, da Vi ne razlikujete teh dveh poj-mov, se Vam opravičujemo, Vam pa še bolj zame-rimo, da zastopate takšno koncepcijo v imenu mladih.
Kot člana Koordinacijske komisije za izdelavo ustavnih amandmajev Vas sprašujemo, ali je treba Vašo izjavo, naj ,,Jugoslavijo preuredimo v zvezo držav, v zvezo socialističnih držav - nosilcev polne nacionalne suverenosti in državnosti" treba razu-meti tako, da naj se Jugoslavija konstituiia kot konfederacija, formalno pa še naprej ostane fede-racija. Ali se bo vprašanje mednacionalnih odnosov rešilo tako, da se jih dvigne na nivo meddržavnih odnosov?
Iskreno dvomimo, da je Vaša izjava, čeprav iz-rečena v imenu mladih, odraz mišljenja konstata-cije in polne podpore mladine. Po svoji funkciji ste dolžni spremljati in poznati mnenja članov orga-nizacije, na čelu katere se nahajate. Iz Vaših izre-čenih stališč se nam ponujata dva zaključka. Ali ne poznate dovolj mnenja članov ZMS v zvezi s temi vprašanji ali pa ga poznate in ga javno ne izražate. Ce je res prvo, potem ima Vaš izpad birokratski prizvok. Ce pa drži drugo, potem si bomo dovolili razumeti, da zastopanje tega, kar mislijo mladi, ne zagotavlja Vam, tovaiišu Kocijančiču, nadaljnjega napredka v političnem življenju.
S tovariškim pozdravom
Sekretariat ZK Pravne fakultete
v Beogradu
ZVEZA MLADINE -NJEN PRAVI OBRAZ (I)
ORGANIZACUA, KI JE NI
Mladinci in mladinkc, stari od 14 do 27 let, so po statutu Zveze mladine njcni člani. Formalno jc torej vsa mladina vključcna v organizacijo. Vendar pa je stvarnost drugačna in tcga se zavedajo tudi vodstva Zveze mladine, ki za dcjansko članstvo oziroma kriterij jemljcjo aktivnost. Tako Zvcza mladine lcbdi nekjc mcd množično in kadrovsko organizacijo, svojega mcsta mcd tcma tipoma druž-bcnopolitičnih organizacij pa ne najde.
Pred seboj imamo torej na papirju izrcdno moč-no in štcvilčno članstvo, ki se pa večinoma niti nc zavcda, da jc včlanjeno v Zvczo mladine. Na to dcjstvo jih spomni samo proslava ob sprejemu v ZM, ko jim jc kakšen mladinski funkcionar podelil značkc in izkaznicc, vnics pa jih je tovarišica uči-tcljica opozarjala, da naj sc vcdejo dostojno vsaj to uro, potcm pa da bo ta cirkus itak končan in bo pouk lahko mirno tekcl daljc.
Siccr pa je aktivnih zclo malo mladinccv, nam-rcč politično aktivnih. V Ljubljani sami lahko z mirno vestjo to številko zaokrožimo na nekaj sto, pa tudi drugjc ni dosti drugačc. Poraja sc vpra-šanje, čcnui potcin vsa ta mogočna organizacijska struktura s predsedniki, prcdsedstvi, konfcrencami, ko pa imaino v vcčini aktivov lc nekaj aktivnih ali pa nckaj žrtev, ki so sc zaradi tradicijc, zato da bi sc zadovoljilo splošnim navadam in zahtevam poli-tičnih forumov, morali oprijeti svojih funkcij in jili potem izvajajo slabo ali pa dobro, vsckakor pa kot odraz razmer.
Poslcdica takcga stanja jc ugotovitcv, da Zveza mladine pravzaprav nc predstavlja pravili intcrcsov mladine, pač pa morajo mladinska vodstva slejko-prej tc intcrcsc vsaj navidezno zastopati. Tako sc Zveza mladinc vključuje v obstoječi družbenopoli-tični sistem in za opravičilo lastnega obstoja zago-varja nekatere intcresc mladinc. Vprašanje pa je, ali jih zagovarja dovolj pogumno ali pa vsc ostaja na nivoju koniercnc, razprav in posvetovanj. Potcm pa, ko so neki zclo načelni sklcpi sprejcti, -sc mla-dinski funkcionarji oddahnejo in preidcjo na na-slednje področje. Včasih se mi zato zazdi, da se gremo pri nas nekakšno neohegcljanstvo, reševanje problemov v duhovni sferi, v bistvu pa papirnatc voj nc.
Ce pa ni stvarnih rezultatov ali pa poguma na-stopiti nekonvcncionalno in sc zavzcti za tisto, kar mladino dcjansko prizadcva, pa naj jc to stara šola, ki se ruši dijakom na glavo, ali pa (nc)načclnost naše zunanje politikc, potcm se ta mladina odvrnc od tako Zvcze mladine. Zvczi mladinc uspevajo manifestacijc in konfcrcnce ne nazadnje tudi zato, kcr so mcd šolskim ali dclovnim časom in dirck-torji šol v strahu za svoje stolčke dijakom dovolijo manjkati pri pouku, v podjctjih pa poglcdajo in. rečejo, da naj pač dclegati grcdo . . . Kje pa dejan-sko stoji Zveza mladine, se jc pokazalo ob akciji zbiranja podpisov za čcškc intclcktualcc v ječi in še kdaj, ko so tudi mladinci po aktivih organizirali zbiranje podpisov, vendar mimo Zvezc mladinc. Zvcza mladine je tu stala ob strani ali pa capljala za dogodki ter poslušno čakala na mnenjc tistih, ki žc vedno, kako jc in kako ni prav.
Potem nas seveda nc prescncča neodzivnost mla-dine na razne razpravc, ki jih organizira Zveza mla-dine. In še manj to, da je v aktivih včasih težko najti predsednika, da ne govorimo o vodstvu. In potem tudi ni čudno, da je ZM taka, kot je, in da ne more biti drugačna.
Mladina ni nczajnteresirana, toda v takih pogo-jih ji jc pridevck nezainteresiranosti vsiljen.
Poskusi, da bi spremenili situacijo (ne samo v vodstvih - kajti to spominja na pravljice, ko namc-sto slabega kralja pride dobri, sistem pa ostane isti, na kai radi pozabljamo) se ponavadi končajo klavrno, ali pa resignirani mladincc končno pride do spoznanja in funkcije v Zvezi mladine izkoristi tcr spremeni v prvo stopničko svoje bodoče svetle birokratske karierc.
Ugotovimo lahko samo, da Zveza mladine pred-stavlja enega od nosilccv našega sistema, ki mu do popolnosti manjka še zeio mnogo pa čcprav nam ga kot takega prcdstavljajo. Tako jc ZM ne organi-zacija mladine, pač pa neka struktura v našem družbenopolitičnem sistcmu. In da bi pomagali napraviti ta sistem boljši, se je treba angažirati, za-vestno delovati. In prispevek, ki bi pomcnil po-vzročanje krize v Zvezi mladine ter soočenje s stvarnostjo, ne bi bil niti tako majhen in ncpo-memben.
MLADEN ŠVARC
LOGIKA NEKE AGRESIJE (LAOS in APOLLO XIV)
V svojem namenu kot v svojih metodah se zdi kapitalizem popolnoma racionalen ... Toda izrečena je nova kritika, ki pravi, da je moderna industrijska družba iracionalna.
John K. Galbraith, 2. februar 1971
Hočejo nas prepričati, da ni neposredne zveze med intervencijo ameriških in saigonskih čet v Laosu in realizacijo programa Apollo XIV. Mnogi odločno zanikajo kakršnokoli zvezo med obema dogodkoma, imajo jo za izmišljeno, neutemeljeno, nesmiselno. Hočemo dokazati nasprotno. Radi bi pokazali, da je dejanskost naše zdajšnje planetarne blodnje prav v tej in takšni zvezi.
Racionalizem svetovnega kapitalizma ne temelji v različnosti ideologij, v katere se zakrivajo posa-mezne politične strukture. Racionalizem plane-tarncga procesa kapitala (racionalizem njegove ohranitve in ponovitve), ki se vrši v svetu ,,dela", v svetu moči in volje do moči, v svetu totalne pro-izvodnje, ni v različnosti ali celo diametralni na-sprotnosti idej, interesov, ideologij, politik, ampak v istosti njihove ckspanzije v preddani svet, v istosti njihovih interesov, njihove moči oblasti, v istosti njihove logike in ,,logije", ki je ,,logija" ne-kega univerzalnega sistema, ,,reda", se pravi lggika svetovnega planiranja, načrtovanja, obvladovanja. To je logika vsesvetovnega ,,izbruha" znanosti (techne-logika kot tehnelogija): logika planetarne tehnike, ki kot realizacija in radikalizacija tiste razsežnosti heglovskega mišljenja, ki se izpolnjuje v ,,rezultatu" in ,,absolutnem vedenju" kot znanosti, predstavlja dovršeno, tostransko/realno metafiziko in je kot taka hegeljanizem brez primere, se pravi: hegeljanska, ,,marginalistična". Novodobna pla-netarna tehnika (v svojcm bistvu brezsmotrna, brezciljna, nesmiselna,... ,,plodišče" lastne istosti: brczplodno samohotenje, samoponovitev) je kot takšna, kot marginalistična, akcidentalna, v svoji vsakodnevni dejanskosti: ubijalska, ,,kruta sila smrti", se pravi psihična in biofizična smrt člo-veškega bitja, ki razširja množično topo, interno. služno zavest - brez - posebnosti in vodi v geno-cid.
Tehnika (ki je ne smemo razumeti v njenih tra-dicionalnih razsežnostih, ampak kot realizacijo dva tisoč let trajajočega zahodnjaškega mišljenja in prebivanja, ki je v svojem bistvu logično in logo-ccntrično), je kot ,,središčc" in plodišče novo-dobncga svetovnega dogajanja, središče in plodiščc ekonomije (politike) ideologije ter njenega izvrše-vanja (vojna, ubijanja, nasilna smrt) tisto dejansko jcdro današnjc zgodovinc, ki po eni strani povezuje njeno lastno ekonomsko stabilizacijo po drugi strani pa omogoča viškc znanstvcno-tehnične ekspanzije. Stabilizacija kapitala se dosega s spro-ščanjem težke (vojne) industrijc, s ,,porabo" voj-ncga matcriala: z žrtvovanjem ljudi, z zničevanjcm človeškega bitja. Konkretni posamezniki s svojo lizično smrtjo potrjujcjo in perpetuirajo ,,kolo" kapitala ter njegov pogon. Na ta način postanejo nepomembne akcidence v procesu samooniogo-čanja kapitala, novodobncga svctovncga znanstve-no-tehničnega bistva: ,,agenti" kapitala (in tehnič-nega), ki s svojo smrtjo omogočajo samohotcnjc in samooplajanje tehnike, njeno brezbrižno in nesmi-selno istost, njeno grozečo in grozljivo, nično in ničujočo blodnjo.
Tehnika in tehnologija torej nista več nikakršno sredstvo, ki omogoča oblast kapitala in njegovo razširjanje, ampak hodita svojo pot: pot nepre-stane, neprekinjene samoponovitve, ki jo omogoči kapital (ekonomija), se pravi tudi politika kot nje-gova idcologija.
Kapital ni več samo - cilj, ampak sredstvo za ,,Iogijo", za samorazvoj tehnike, se pravi tehnič-nega procesa dela v epohi znanstvene zgodovine.
Ugotovimo torej lahko, da sta program Apolla XIV (njegova rcalizacija), in intervencija ameriških čet v Laosu v neposredni zvezi, saj sta rczultata istega jedra (vpisujeta se v ,,plodišče" iste mašine-rije), istega srcdišča, ki upravlja, vodi, planira, ,,zasega" in obvladuje pričujoči svet in pričujočega človcka, njun dogodek, njuno bitje, bivanje. Pro-gram Apolla XIV kot najvišja možna manifestacija neke znanstveno-tehnične ekspanzije (sistema, mašinerije), neke pospešene tehnologije, ter geno-cid Laoških prebivalcev, ki pomeni stabilizacijski ukrep neke radikalizirane ekonomije, se nahaja v istem.x
xneke univerZalne proizvodnje, ki kot bistvo kapitala (oziioma kapitalizma) (tako na V kot na Z) predstavlja bistvo znanstveno-tehnične ekspan-zijc v svet, ki ga živimo: v radikalizirani svet dela, svet brezbrižne, ubijalske tehnologije, ki se vse bolj ureja in vse bolj dokončno in nepreklicno/gotovo sistematizira.
Tu je vsekakor skrita neka logika zahodnjaškega človeka (in vse bolj logika celotnega planetarnega bivanja), ter v tem smislu tudi njegova zgodovin-skost, zgodovinska ,,usoda": ,,usodnost" njegovega bištva, bitja in prebivanja.
Clovek biva danes v svetu tehnološke moči in oblasti, v katerega se vključuje in ki ga omogoča vsa sodobna znanost in ideologija ter stvarja na ta način neprodoren establishment. Moč/oblast sve-tovne tehnostrukture postaja vse bolj absolutna in stvaija nov odnos med močjo in služnostjo, med ..gospodarjem" in ,,hlapcem", odnos, ki je v svo-jem bistvu bolj zaostren, kot je kdajkoli v zgodo vini bil, pa vendarle (kot še nikoli) ,,omogoča" (? ) zadovoljitev človekovih potreb in ,,sprošča" (? ) občutek svobode in strasti osvobojenosti. Tako se onemogoči tudi tisto možno premag(ov)anje teh-nološke moči, ki je bilo še do nedavnega skrito v zavesti ne-svobode in ne-zadovoljstva, v zavesti služnosti, ponižanosti, izkoriščanja ter njihovi re-volucionarni negaciji.
Vse bolj se razširja topa, služna, inertna, zideo-logizirana zavest, ki ,,iz prepričanja" pristaja na dano, na obstoječe, na kruto igro smrti, ki jo dik-tira tehnologija planetarnega časa, njena ekono-mija ter njuna ideologija. Clovekovo mišljenje postaja tako vse bolj neodporno afirmativno, indi-viduum ni več sposoben kontrolirati celote infor-macij, ki so bistvene za njegov obstoj. Tu seveda ne
govorimo iz nekega vnaprej - določenega bistva človeka, katerega resnica nam je prezentna, go-tova, dana, ne govorimo v imenu neke nekritične, nedomišljene ,,humanistične" idcologije in ne p^-stavljamo za cilj osvobojeno zavest kot tako, ker se zavedamo nezadostnosti: samozadostnosti takšne-ga postavljanja. Ne, govorimo v imenu najbolj ,,gole": če hočete najbolj telesne (v najpolnejšem pomenu besede) eksistence človeškega bitja, proti njegovemu razničenju, v imenu biti, proti smrti.
Zato ,,iz" preproste, a gotove, ,,iz" (v imenu) nasilne, nesmiselne, krute človeške smrti odkla-njamo program ameriškega vesoljskega razisko-vanja.
A. M.
DUŠAN MAKAVEJEV:
PROSIM, DA VEDNO KO OPAZITE, DA NE-KAM VODIM ALI DA O ČEMER KOLI UClM, POSUMITE VAME
Bcograjski ,,STUDENT" je v 4. številki pod na-slovom: ,,Čujte, da li imate utisak da nas ncko . . ." objavil razgovor I. Crnogorskega z Duša-nom Makavcjcvim. Povzemamo del razgovora.
5.   V zadnjem času Ijudjc radi izjavljajo, da je vse nesmiselno, pa tudi filmi se ukvarjajo s problc-mom splošneg? in posamičnega nesmisla. Ali po vašcm mjicnju obstaja neki konec, neka hicrarhija, nckired?  ...
MAKAVEJEV: Industrijska rcvolucija nasje na-učila, da pristajamo na linearno in umctno, na red in hicrarhijo, zasnovano na kvalitcti - denarja, silc ali čcmur koli sorodnem, tako da ne prepozna-vamo vcč, da je naravni konec smrt in da je edino pravi rcd tisti, ki se vzpostavlja spontano. Največja laž mcščanskih idcologij kot tudi tistih, kj so na-stalc kot izdajstva rcvolucij, jc, da cnačijo spon-tano z nercdom. Milijoni ljudi kot posamičnih bitij funkcionirajo samo regulativno, zahvaljujoč last-netnu krvncmu obtoku in žlcznim sistcmom. Lcnin jc doumel, da morajo urejati države mednarodne odnosc tako, kot jih medsebojno urejajo ljudjc. Na žalost sc celo sam ni spomnil, morda zato, ker je bil preobrcmenjcn z velikanskimi zgodovinskimi nalogami, da sc tudi sama revolucionarna sociali-stična družba lahko organizira tako, kot je organi-ziran vsak posamczcn človck: spontano, organsko. Zato ni razumcl delavske opozicije, ki je verjela v možnost, da dclavci sami upravljajo gospodarstvo brcz partijc in birokracije, kot tudi ni razumel idcjo o svobodni ljubezni kot konstitutivncm cle-mentu nove socialističnc družbe.
6.   Študirali stc Wilhelma Reicha in njegova sta-lišča o revoluciji in scksu. O tem govori tudi vaš najnovejši  film   ,,Misteriji organizma". Kako po-membna je danes Rajhova misel za nas in za ostali svet?
D. MAKAVEJEV: W. Reich je bil predvsem revolucionarni zdravnik. Njegova vizija moderae medicine ni priznavala dualizma telesnega in du-hovnega. Najnovejše raziskave rakastih obolenj odkrivajo psihične komponente nastajanja tumoija in celo možnost, da bi raka zdravili s pomočjo psihiatrije, o čemer je Rajh govoril in dclal ekspe-rimente že pred več kot tridesetimi leti. Razum-ljivo, kot zdravnik revolucionar je Rajh v lažni nor-malnosti človeka meščanske družbe prepozaal morbidni proizvod nenormalnega, bolezenskega, nečloveškega, na kratko razrednega sistema. Ena od osnovnih predpostavk ozdravljenja človešiva oziroma možnosti, da otroci kot novi ljudje vzra-stejo v ustvarjalna bitja, je bila socialistična druž-ba, oziroma - komunistično organizirana družba. To je Reichu pomenilo - družba demokracije dela. Do teh idej je prišel na videz prepozno - konec tridesetih let, ko se je svctovni komunizcm po ne-kakšni čudežni transformaciji spojil z monstruoz-nim sistemom sibirskih taborišč, v katerih so pre-vladovali, in to pogosto pozabljamo, prav koniu-nisti. Ko si že cnkrat padel v to past, je bilo laže kreniti v blaznost kot pa v izdajstvo.
9. V okviru FEST-a ste bili selektor filmov, ki so nastali v družbenih konfrontacijah. Povejte ne-kaj o tem, vašem, delu Festivala.
MAKAVEJEV: Tisto, kar sem o tem žclcl reči, sem nedavno tega žc povedal: na .JConfrontacijah" je, od ..Triumfa voljc" do ,,Zasede", od 1933 do 1968 leta, preteklo četrt stoletja ideološke blaz-nosti. V filmu Leni Riefenstala za od zanosa pripa-danja ožarjenimi obrazi ni videti mraka in krvi nacionalističnega socializma, ki mu ta film poje iskreno himno. Na drugem bregu, toda v fiziološko isti vrsti samouničujoče radosti, smo rccitirali ..Partija je ruka milionoprsta" in ,,Jedinka je nula - a šta nula vrijedi? " ZASEDA jc šcle začctek naših možnih izpovedi. Mcd levimi in dcsnimi skrajnostmi tako imcnovanc liberalne mcščanske družbe samozaljubljcno uživajo ncvidni fašizem: blaženost avtomatičncga konformizma . . Levc in desnc Evropc, Amcrike, vscga svcta se je 1968 eta dotaknilo ,,strašilo" komunizma: osvobojcnc biološke energije so trgalc maske obstoječih ,,siste-mov". Pojavil se jc, na trenutke, duh PariSke komune in Oktobra - življenjc brez boga in oblasti, ,,život samoupravan", skupnost Ijudi, ki sc nc sramujejo svoje nepopolnosti. Filmi so nas obvcstili o dejstvih, ki jih ponovno ni vcč. Politčni radikalizem, kaos in seksualnost so ponosno ,,izvcn sistcma". Za njih ponovno ni bcscd, ponovno ni mostov do njih. Po drugi strani: .JPERMANENTNI STOJKO" in »permanentna revolucija" - pa vcn-darlc so to samo risani filmi! . . .
10 A to ni oviralo mnogih dušebrižnikov, da se, kot lačni volcje na ovco, vržejo na ta del festivala. §e več, doktor Aleksander Kostič se je z vašim programom ,,ukvarjal".
Makavejev: Doktor Kostič vnaša, sklicujoč s« na paragrafe zakona, v razgovor o seksu in ljubczii v filmu tudi vprašanje: Ali ima državna sila pravico, da sc v to mcša. Za razliko od dr. Kostiča mcrim, da državi ni treba škiliti ljudem mcd noge, niti ukvarjati se s tem, pa naj gre za ljubezenski odnos ali za slike le-tega, za prizore, ki so posneti brez zlc misli in ki jih drugi ljudje žele na enak način gle-dati. Obstaja nck tako imenovan srednji predlog, da sc svobodno prikazovanje ljubezenskih odncsov dovoli vsem, le mladim ne, kar je povsem lice-mersko. Če je komu potrebna resnična informacija o svetu, je potrebna prav otrokom. Otroci še raste-jo, zanje je še upanje! Veliko štcvilo odraslih jc z vzgojo v zgodnjj dobi tako zamorjenih, da so po-vsem pozabili, da ima seks ncko zvezo s prijct-nostjo in radostjo. Veliko štcvilo odraslih je v seksu samo iz dolžnosti, obveznosti ali potrcbe, da dosega neki rezultat ali iz strahu - da sc nc bi osmcšili in osramotili. Tako deformiranemu odra-slemu naraščaju zadovoljujejo svobodni filmi neko določeno arhetipsko lakoto. O apetitu tu ni go-vora. Gola lakota. Desetletja so v tcj dcželi to lakoto, kolikor so le mogle, sanirale knjigc dr. Kostiča. Ni lepo, da se prav on scdaj jezi na večerni tisk, na knjige in filme, ki so končno prevzeli del njegovega težkega brcmcna seksualncga prosvetljc-vanja prav našega tako težko prosvetljivega ljudstva.
11. Ali po vašem mnenju obstaja film z izrazi-timi političnimi implikacijami, se pravi - ali je film s takimi implikacijami mogočc imenovati in katcgorizirati kot POLITIČNI FILM?
MAKAVEJEV: Kot sami vidite, se paragrafi omenjajo v zvczi s filmi o seksu. To so politično najbolj preganjeni filmi. Jasno jc, zakaj je tako. Naravno človeško življenje samo po sebi lzključujc politiko. Politika kot posrcdniška oblast nima kaj iskati v sistemu, ki jeukinil lastnino in oblast. Naš sistem je vsaj nominalno ukinil privatno lastnino, ta se samo še tihotapi v oblast.ki zadobiva značil-nosti privatne lastnine. Toda menda bo vendar tudi temu že enkrat prišel začetck konca! Socialno lcri-tične filmc in filme, ki se ukvarjajo s političnimi misteriji, lahko lc pogojno imenujemo politične filmc: to kar je v bistvu prav tako erotično, nemir demistifikacije.
L: GIKA NEKE AGRESIJE (LAOS in APOLLO XIV)
V svojem namenu kot v svojih metodah se zdi kapitalizem popolnoma racionalen ... Toda izrečena je nova kritika, ki pravi, da je moderna industrijska družba iracionalna.
John K. Galbraith, 2. februar 1971
Hočejo nas prepričati, da ni neposredne zveze med intervencijo ameriških in saigonskih čet v Laosu in realizacijo programa Apollo XIV. Mnogi odločno zanikajo kakršnokoli zvezo med obema dogodkoma, imajo jo za izmišljeno, neutemeljeno, nesmiselno. Hočemo dokazati nasprotno. Radi bi pokazali, da je dejanskost naše zdajšnje planetarne blodnje prav v tej in takšni zvezi.
Racionalizem svetovnega kapitalizma ne temelji v različnosti ideologij, v katere se zakrivajo posa-mezne politične strukture. Racionalizem plane-tarncga procesa kapitala (racionalizem njegove ohranitve in ponovitve), ki se vrši v svetu ,,dela", v svetu moči in volje do moči, v svetu totalne pro-izvodnje, ni v različnosti ali celo diametralni na-sprotnosti idej, interesov, ideologij, politik, ampak v istosti njihove ckspanzije v preddani svet, v istosti njihovih interesov, njihove moči oblasti, v istosti njihove logike m ,,logije", ki je ,,logija" ne-kega univerzalnega sistema, ,,reda", se pravi lpgika svetovncga planiranja, načrtovanja, obvladovanja. To je logika vsesvetovnega ,,izbruha" znanosti (techne-logika kot tehnelogija): logika planetarne tehnike, ki kot realizacija in radikalizacija tiste razsežnosti heglovskega mišljenja, ki se izpolnjuje v ,,rezultatu" in ,,absolutnem vedenju" kot znanosti, predstavlja dovršeno, tostransko/realno metafiziko in je kot taka hegeljanizem brez primere, se pravj: hegeljanska, ,,marginalistična". Novodobna pla-netarna tehnika (v svojcm bistvu brezsmotrna, brezciljna, nesmiselna,... ,,plodišče" lasthe istosti: brczplodno samohotenje, samoponovitev) je kot takšna, kot marginalistična, akcidentalna, v svoji vsakodnevni dejanskosti: ubijalska, ,,kruta sila smrti", se pravi psihična in biofizična smrt člo-veškega bitja, ki razširja množično topo, interno. služno zavest — brez - poscbnosti in vodi v geno-cid.
Tehnika (ki je ne smemo razumeti v njenih tra-dicionalnih razsežnostih, ampak kot realizacijo dva tisoč let trajajočega zahodnjaškega mišljenja in prebivanja, ki je v svojem bistvu logično in logo-centrično), je kot ,,središče" in plodišče novo-dobncga svetovnega dogajanja, središče in plodiščc ekonomije (politike) ideologije ter njenega izvrše-vanja (vojna, ubijanja, nasilna smrt) tisto dejansko jcdro današnjc zgodovine, ki po eni strani povezuje njeno lastno ekonomsko stabilizacijo po drugi strani pa omogoča viške znanstvcno-tehničnc ekspanzijc. Stabilizacija kapitala se doscga s spro-ščanjem težke (vojne) industrijc, s ,,porabo" voj-nega materiala: z žrtvovanjem ljudi, z zničevanjem človeškega bitja. Konkretni posamezniki s svojo tizično smrtjo potrjujcjo in perpctuirajo ,,kolo" kapitala ter njegov pogon. Na ta način postanejo nepomembne akcidence v procesu samooniogo-čanja kapitala, novodobncga svctovncga znanstve-no-tehničncga bistva: ,,agenti" kapitala (in tehnič-nega), ki s svojo smrtjo omogočajo samohotcnjc in samooplajanje tchnike, njeno brezbrižno in nesmi-selno istost, njeno grozečo in grozljivo, nično in ničujočo blodnjo.
Tehnika in tehnologija torej nista več nikakršno sredstvo, ki omogoča oblast kapitala in njegovo razširjanje, ampak hodita svojo pot: pot nepre-stane, neprekinjene samoponovitve, ki jo omogoči kapital (ekonomija), se pravi tudi politika kot nje-gova idcologija.
Kapital ni več samo - cilj, ampak sredstvo za ,,logijo", za samorazvoj tehnUce, se pravi tehnič-nega procesa dela v epohi znanstvene zgodovine.
Ugotovimo torej lahko, da sta program Apolla XIV (njegova rcalizacija), in intervencija ameriških čet v Laosu v neposredni zvezi, saj sta rczultata istega jedra (vpisujeta se v ,,plodišče" iste mašine-rije), istcga srcdišča, ki upravlja, vodi, planiia, ,,zasega" in obvladuje pričujoči svet in pričujočega človcka, njun dogodek, njuno bitje, bivanje. Pro-gram Apolla XIV kot najvišja možna manifestacija neke znanstveno-tehnične ekspanzije (sistema, mašinerije), neke pospešene tehnologije, ter geno-cid Laoških prebivalcev, ki pomeni stabilizacijski ukrep neke radikalizirane ekonomije, se nahaja v istem.x
xneke univerzalne proizvodnje, ki kot bistvo kapitala (oziroma kapitalizma) (tako na V kot na Z) predstavlja bistvo znanstveno-tehnične ekspan-zijo v svet, ki ga živimo: v radikalizirani svet dela, svet brezbrižne, ubijalske tehnologije, ki se vse bolj ureja in vse bolj dokončno in nepreklicno/gotovo sistematizira.
Tu je vsekakor skrita neka logika zahodnjaškega človeka (in vse bolj logika celotnega planetarnega bivanja), ter v tem smislu tudi njegova zgodovin-skost, zgodovinska ,,usoda": ,,usodnost" njegovega bištva, bitja in prebivanja.
Clovek biva danes v svetu tehnološke moči in oblasti, v katerega se vključuje in ki ga omogoča vsa sodobna znanost in ideologija ter stvarja na ta način neprodoren establishment. Moč/oblast sve-tovne tehnostrukture postaja vse bolj absolutna in stvarja nov odnos med močjo in služnostjo, med jtgospodarjem" in ,,hlapcem", odnos, ki je v svo-jem bistvu bolj zaostren, kot je kdajkoli v zgodo-vini bil, pa vendarle (kot še nikoli) ,,omogoča" (? ) zadovoljitev človekovih potreb in ,,sprošča" (? ) občutek svobode in strasti osvobojenosti. Tako se onemogoči tudi tisto možno premag(ov)anje teh-nološke moči, ki je bilo še do nedavnega skrito v zavesti ne-svobode in ne-zadovoljstva, v zavesti služnosti, ponižanosti, izkoriščanja ter njihovi re-volucionarni negaciji.
Vse bolj se razširja topa, služna, inertna, zideo-logizirana zavest, ki ,,iz prepričanja" pristaja na dano, na obstoječe, na kruto igro smrti, ki jo dik-tira tehnologija planetarnega časa, njena ekono-mija ter njuna ideologija. Clovekovo mišljenje postaja tako vse bolj neodporno afirmativno, indi-viduum ni več sposoben kontrolirati celote infor-macij, ki so bistvene za njegov obstoj. Tu seveda ne
govorimo iz nekega vnaprej - določenega bistva človeka, katerega resnica nam je prezentna, go-tova, dana, ne govorimo v imenu neke nekritične, nedomišljene ,,humanistične" idcologije in ne pq-stavljamo za cilj osvobojeno zavest kot tako, ker se zavedamo nezadostnosti: samozadostnosti takšne-ga postavljanja. Ne, govorimo v imenu najbolj ,,gole": če hočete najbolj telesne (v najpolnejšem pomenu besede) eksistence človeškega bitja, proti njegovemu razničenju, v imenu biti, proti smrti.
Zato ,,iz" preproste, a gotove, ,,iz" (v imenu) nasilne, nesmiselne, krute človeške smrti odkla-njamo program ameriškega vesoljskega razisko-vanja.
A. M.
DUŠAN MAKAVEJEV:
PROSIM, DA VEDNO KO OPAZITE, DA NE-KAM VODIM ALI DA O ČEMER KOLI UClM, POSUMITE VAME
Beograjski ..STUDENT" je v 4. številki pod na-slovom: ,,Čujtc, da li imate utisak da nas ncko . . ." objavil razgovor I. Crnogorskega z Duša-nom Makavcjcvim. Povzemamo del razgovora.
5.   V zadnjem času Ijudje radi izjavljajo, da je vse nesmisclno, pa tudi filmi se ukvarjajo s problc-mom splošncga in posamičnega ncsmisla. Ali po vašcm roncnju obstaja ncki konec, ncka hicrarhija, ncki red?  ...
MAKAVEJEV: Industrijska rcvolucija nas je na-učila, da pristajamo na linearno in umctno, na red in hicrarhijo, zasnovano na kvalitcti - denarja, silc ali čemur koli sorodnem, tako da ne prepozna-vamo vcč, da je naravni konec smrt in da je edino pravi rcd tisti, ki so vzpostavlja spontano. Največja laž mcščanskih idcologij kot tudi tistih.Jti so na-stalc kot izdajstva rcvolucij, jc, da cnačijo spon-tano z ncrcdom. Milijoni ljudi kot posamičnih bitij funkcionirajo samo regulativno, zahvaljujoč last-nemu krvncmu obtoku in žlcznim sistcmom. Lenin je doumel, da morajo urejati države mednarodne odnosc tako, kot jih mcdsebojno urejajo ljudje. Na žalost sc celo sam ni spomnil, morda zato, ker je bil preobrcmenjen z vclikanskimi zgodovinskimi nalogami, da sc tudi sama revolucionarna sociali-stična družba lahko organizira tako, kot je organi-ziran vsak posamczen človck: spontano, organsko. Zato ni razumcl delavske opozicijc, ki je verjela v možnost, da dclavci sami upravljajo gospodarstvo brcz partijc in birokracije, kot tudi ni razumel idcjo o svobodni ljubczni kot konstitutivnem cle-mentu nove socialističnc družbe.
6.   Študirali stc VVilhelma Rcicha in njegova sta-lišča o revoluciji in scksu. O tem govori tudi vaš najnovejši  film   ,,Misteriji organizma". Kako po-membna je dancs Rajhova misel za nas in za ostali svet?
D. MAKAVEJEV: W. Reich je bil predvsem revolucionarni zdravnik. Njegova vizija moderne medicine ni priznavala dualizma telesnega in du-hovnega. Najnovejše raziskave rakastih obolenj odkrivajo psihične komponente nastajanja tumoija in celo možnost, da bi raka zdravili s pomočjo psihiatrije, o čemer je Rajh govoril in delal ekspe-rimente že pred več kot tridesetimi leti. Razum-Ijivo, kot zdravnik revolucionar je Rajh v lažni nor-malnosti človeka meščanske družbe prepoznal morbidni proizvod nenormalnega, bolezenskega, nečloveškcga, na kratko razrednega sistema. Ena od osnovnih predpostavk ozdravljenja človeštva oziroma možnosti, da otroci kot novi ljudje vzra-stejo v ustvarjalna bitja, je bila socialistična druž-ba, oziroma - komunistično organizirana družba. To je Reichu pomenilo - družba demokracije dela. Do teh idej je prišel na videz prepozno - konec tridesetih let, ko se je svctovni komunizcm po ne-kakšni čudežni transformaciji q>ojil z monstruoz-nim sistemom sibirskih taborišč, v katerih so pre-vladovali, in to pogosto pozabljamo, prav komu-nisti. Ko si že enkrat padel v to past, je bilo laže kreniti v blaznost kot pa v izdajstvo.
9. V okviru FEST-a ste bili selektor filmov, ki so nastali v družbenih konfrontacijah. Povejte ne-kaj o tem, vašem, delu Festivala.
MAKAVEJEV: Tisto, kar sem o tem žclcl reči, sem nedavno tega žc povedal: na .JConfrontacijah" je, od ,,Triumfa volje" do ..Zasede", od 1933 do 1968 leta, preteklo četrt stoletja ideološke blaz-nosti. V filniu Leni Riefenstala za od zanosa pripa-danja ožarjenimi obrazi ni videti mraka in krvi nacionalističncga sociaJizma, ki mu ta filin poje iskreno himno. Na drugcm bregu, toda v fiziološko isti vrsti samouničujoče radosti, smo rccitirali »Partija je ruka milionoprsta" in ,,Jedinka je nula - a šta nula vrijedi? " ZASEDA jc šele začctek naših možnih izpovedi. Mcd levimi in desnimi skrajnostmi tako imcnovane liberalne mcščanske družbe samozaljubljcno uživajo ncvidni fašizem: blaženost avtomatičncga konformizma . . . Levc in desnc Evropc, Amerike, vsega svcta se je 1968 leta dotaknilo ,,strašilo" komunizma: osvoboijene biološke encigije so trgalc maske obstoječih ,,siste-mov". Pojavil se je, na trenutke, duh PaiiSke komune in Oktobra -- življenjc brez boga in oblasti, ,,život samoupravan", skupnost ljudi, ki sc nc sramujejo svoje nepopolnosti. Filmi so nas obvcstili o dejstvih, ki jih ponovno ni vcč. Politični radikalizem, kaos in seksualnost so ponosno ,,izven sistcma". Za njih ponovno ni bcscd, ponovno ni mostov do njih. Po drugi strani: ..PERMANENTNI STOJKO" in »permanentna revolucija" - pa vcn-darle so to samo risani filmi! . . .
10 A to ni oviralo mnogih dušcbrižnikov, da se, kot lačni volcje na ovco, vržejo na ta del festivala. Še več, doktor Aleksander Kostič se je z vašim programom ,,ukvarjal".
Makavejev: Doktor Kostič vnaša, sklicujoč se na paragrafe zakona, v razgovor o seksu in ljubczni v filmu tudi vprašanje: Ali ima državna sila pravico, da sc v to mcša. Za razliko od dr. Kostiča menim, da državi ni treba škiliti ljudem mcd noge, niti ukvarjati se s tem, pa naj gre za ljubezenski odnos ali za slike le-tega, za prizorc, ki so posneti brez zle misli in ki jih drugi Ijudje žele na enak način gk-dati. Obstaja nck tako imenovan srednji predlog, da sc svobodno prikazovanje ljubezenskih odnosov dovoli vsem, le mladim ne, kar je povsem lice-mersko. Če je komu potrebna resnična informacija o svetu, je potrebna prav otrokom. Otroci še rastc-jo, zanje je še upanje! Veliko število odraslih jc z vzgojo v zgodnji dobi tako zamorjenih, da so po-vsem pozabili, da ima seks ncko zvezo s prijct-nostjo in radostjo. Veliko štcvilo odraslih jc v seksu samo iz dolžnosti, obveznosti ali potrebe. da dosega neki rezultat ali iz strahu - da se nc bi osmešili in osramotili. Tako deformiranemu odra-slemu naraščaju zadovoljujejo svobodni filmi neko določeno arhetipsko lakoto. O apetitu tu ni go-vora. Gola lakota. Desetletja so v tcj dcželi to lakoto, kolikor so le mogle, sanirale knjigc dr. Kostiča. Ni lepo, da se prav on scdaj jezi na večerni tisk, na knjige in filme, ki so končno prevzeli del njegovcga tcžkega brcmena seksualnega prosvetlje-vanja prav našega tako težko prosvetljivega ljudstva.
11. Ali po vašem mnenju obstaja film z izrazi-timi političnimi implikacijami, se pravi - ali je film s takimi implikacijami mogočc imenovati in katcgorizirati kot POLITIČNI FILM?
MAKAVEJEV: Kot sami vidite, se paragrafi omenjajo v zvczi s filmi o scksu. To so politično najbolj preganjeni filmi. Jasno je, zakaj je taku Naravno človcško življenje samo po sebi izključujL politiko. Politika kot posredniška oblast nima kaj iskati v sisternu, ki jeukinil lastnino in oblast. Naš sistem je vsaj nominalno ukinil privatno lastnino, ta se samo še tihotapi v oblast, ki zadobiva značil-nosti privatne lastnine. Toda mcnda bo vendar tudi temu že enkrat prišel začetck konca! Socialno kri-tične filmc in filme, ki se ukvarjajo s političnimi misleriji, lahko lc pogojno imenujemo političn filmc: to kar je v bistvu prav tako erotično, nemu demistifikacijc.
ZAKAJ TRIBUNA O MAŠKARADI NIIN NE BO PISALA
Stvari so jasne.
V deželi z avstroogrsko mentaliteto, v seksualni provinci, v katolicistično
zasnovani (naši) družbi je moralo priti do tega. Saj so prilike zrele.
Prilike so zrele za proslavljanje 8. marca, za svetovni dan kupovanja od-
pustkov spolnega in drugega izkoriščanja žena, prilike so zrele.saj je dvojna
(spolna) morala običajen in sprejet način obnašanja v našem okolju.
Prilike so zrele, kioski so polni golote, kinematografi so mastni od uvoženega
golega mesa, solzavi romani v zveščičih so bestseller, huligani segajo ženskam
pod krila.
Slovenci pa se prepirajo in prepirajo o treh golih ritih, dveh koitusih in enem
(nakazanem) onaniranju.
Stvari pa so jasne.
To je njihov problem. To je problem slovenskih visokotiražnih časopisov,
problem zarjavelih devic, nepotešenih učiteljic, malomeščanskih gospodinj,
raznoraznih farizejev, spoštovanih meščanov in podobnih.
To je problem njihove okostenele katoliške morale, za to njim papir in tinto.
Njihova skrb za našo moralo je brezmejna. Branijo nam gledati, kar vidimo,
branijo nam misliti, kar mislimo. V zaklenjene in temne spalnice s tem,
gospod župnik pa bodo odločili!
Stvari pa so popolnoma jasne.
Mi nočemo, ne priznavamo in ne živimo dvojne morale, ne priznavamo
patriarhalne   družine,   ne   žena-služkinj,   ne   zatohlih   spalnic   in   malo-
meščanskih zakonov.
To so njihovi problemi!
B.C.
Pariškemu dopisniku ,,Dela" se je zdela (po našem mnenju) le vljudnostno dolžnostna izjava francoskega predsednika vlade ob ogledovanju slovenske gotske plastike na razstavi v Parizu tako pomembna, da nam jo je predstavil kar dvakrat. Oglejmo si obe interpretaciji še v našem listu. V ,J)elu" z dne 3. marca 1971 beremo, da je o slovenski gotski plastiki izjavil gospod Chaban-Delmas: ,,To so prava dela izjemne vrednosti". Naslednjega dne pa zopet beremo v ,,Delu", da je pred slovensko gotsko Madono ,,sam predsednik vlade"yzkliknil: ,,Čudovito!"
Torej, berimo tisto, kar nam poročajo, berimo tisto, kar je za nas važno: berimo tisto, kar nam laska. Prisluhnimo izjavam o visoki kvaliteti naše umetnosti. Se premalo smo bili čustveni ob ocenjevanju naše umetnosti. Nekateri strokovnjaki se včasih celo drznejo spomniti na tuje vplive, iščejo zaostanek, provenienco itd. Toda taki in podobni poizkusi ostajajo le v strokovnih publikacijah, kaj takega pri nas, kakor se zdi, ne sodi na strani dnevnikov. Zato še enkiat: raznežimo se še mi, berimo in pišimo tisto, kar radi vidimo zapisamo. To pa je vse drugo kot pa absolutna merila naše umetnosti. V tem smislu nam že prezentirajo poročila iz pariške razstave. Zato vzkliknimo še mi tem poročilom: ČUDOVITO!
s.
Prispevke za to stran so zbrali in uredili člani prve komune v Ljubljani — G7
... Morebiti je razumljivo zakaj se toliko mladih ljudi boji prepustiti tradicionalno zarisani usodi družine. Diskusija o komunah pridobi z dozdajšnjimi izsledki empirično osnovan pomenljiv zagon.
Tradicionalna osamljenost v dvoje ali tudi vključno z otroki je ravno tako razdiralna kot osamljenost enega samega. Odtujitev otrok od družine, beg mladih iz družin se lahko interpretira kot zdravo znamenje. Mladi še niso resignirani, še imajo življenjske močj slediti človeški potrebi po raznovrstnih socialnih kontaktih. Kriza zakona, v kateri se mnogo govori, je le eden od simptomov družbe, ki po razpadu družine in vaške kot malomeščanske skupnosti ni več zmožna prepreciti izolacije posameznika. Krize za-kona, problema ostarelih ali problema sanio-morov se ne da oddaljiti od te pogojne zveze vdružbi.
Obsežna psihološka raziskovanja osamitve (izolacije) so nam prinesle spoznanje, da današnji življenjski pogoji niso v skladu s človeškimi potrebami.
Prevod zadnjega odstavka študije ,.Ein-samkeit macht krank" v ,,Die Zeit" št. 2/71
MANIFLST KOMUNE G 7 I.
Kaj je to? Za začetek odgovorimo:
Komuna je (taka) skupnost stalno skupaj živc-čih ljudi, ki teži k izoblikovanju novega načina življenja in predvsem pristnejših medčloveških odnosov.
-   Eksperiment,
ki naj jasno pokaže, da je tudi pri nas in v tem času možno vzpostaviti bistveno drugačne modele bivanja.
-   Revolucionarnost
Treba je tvegati. To je lastnost revolucionarnih gibanj. Tvcgati v tem smislu, da se dani civilizaciji (oz. kulturit nostavimo po robu in negiramo njeno represivno njravo, Ukinjamo privatno lastnino in (družbeno) delitev dela.
-   Individuum-
To rnora biti skupnost pokončnih individuov, ki sami sebe prcpoznavajo znotraj komunc.
-   Cilj-
Komuna omogoča udejanjanje Erosa. Se pravi, da ceiotno telo nekega posameznika postane ena sama erogena cona. Odnosi med člani komune so tako zasnovani na erotizmu v najširšem pomenu in temu sledi vsakemu dostopna pozitivna ustvarjalna orientacija.
-   Takojšnje delovanje—
Nočemo ostajati pri miselnih zasnovah (teori-jah). To bi pomenilo preveliko mero entropije. Misel akcije mora postati akcija sama. Naloga je jasna: Misliti novo mišljenje in živeti novo prakso etike.
II.
1.  Conditio sine qua non komune (radikalno-drugačno konstituiranih odnosov med individui te skupnosti;   skupnosti   same)   je   radikalen   indi-viduum, temeljna predpostavka te združbe.
2.   Biti radikalen pojmujem zajeti sebe-v-času v korenu, to je v samem sebi; v tem kontekstu radi-kalno o  (d) praviti  z  modus vivendi, ki je bil ,,izvor" želje po taki skupnosti. O (d) praviti s sa-mim sabo.  (Predpostavka:   s-po-zna(va)ti sebe v projektu komune.
3.  (s) Poznavanje . . . ,,etike" . . . družbe, ,,raz-biti plošče" (Nietzsche).
4.   Pojmovati komuno v prihajanju in
5.  biti sam to prihajanje, biti ustvarjalec (sebe — kot - komune, komune - kot —  sebe), rušilni ustvarjalec, ustvarjalni rušitelj.
P. S. Misli so mišljene (bolj) v horizontu ko-mune; relacija komuna-družba (v kateri komuna ,,stoji") zahteva še druge misli.
KOMUNA
Čc bi človck sam ustvarjal svojo civilizacijo, ne bi bilo potrcbc po ustanavljanju komun, saj bi bilo človcštvo ena sama komuna. Toda civilizacija je prctežno to, kar so drugi ustvarili za nas. Morda je ustrezala nekaterim v določenem času, toda goto-vo nc ustrcza nam vscm v našcm času. Pravzaprav nikoinur od nas ne ustreza popolnoma. Obstaja ncki faktor v človeški naravi, ki omogoča večini ljudi, da se prilagode kulturi, v kateri so se slu-čajno rodili.
Kaže, da sc je človek bal nekonformizma mnogo. prcj, preden je sploh postal človek. Toda še vedno drvimo v konformizem, še vedno je mogoče, da imaš kožo napačne barve, napačno vero ali po-gledc na življenje. Odškodnina za nekonformizem je lahko še vedno smrt, kot pred milijon leti, pogo-ste pa so omejitve, ki zavestno ali ne, uničijo vsako grožnjo, mirni stagnaciji krasne in varne zmešnjave sedanjega čaša. Radikalnež je sovražnik družbe, čeprav je lahko po smrti proglašen za očeta na-predka - toda šele tedaj, ko je ta napredek postal del vsakdanjosti. Masovna civilizacija je v osnovi diktatura, ponekod avtokratska, drugje demo-kratska. Takšna tudi mora biti, če naj ima namen vsiliti določeno kulturo množici različnih ljudi. Toda ne vidimo svoje dolžnosti v vsiljevanju svojc kulture tistim, ki je ne želijo. Socialna reforma šir-šega obsega je vedno ne-etična, če zahteva, da se manjšina podredi večini. Če hočemo živeti v makrokulturi, moramo biti zadovoljni z njo; če pa se naši pogledi radikalno razlikujejo od pogledov družbe, v kateri živimo, nam svobodna komuna nudi edino pot za uresničitev naših idej; kot ekspe-riment ali pa kot sprejet način življenja. Smo dru-žabne živali in če obrnemo hrbet civilizaciji, ki nam ne ustreza, iščemo potrditev svojega denjanja pri drugih ljudeh, ki so storili isto.
Majhnim odklonom (nekonvetionalna obleka, dolgi lasje) se družba le posmehuje, toda večje (na primer goloto) ima za napad nanjo. Osamljenega
nudista okolica preprosto ne more trpeti, nevarcn je otrokom, starim gospem in vsem dobrim, spo-štovanim meščanom. Toda nudisti so dobro rešili ta problem - osnovali so začasne komune,kjcr se morajo pretvagati, da so čisti in brezspolni. Do-volj, da so sprejeti, kajti biti sprejet v naši družbi je pomembno.
Toda vse to nima posebnega pomena, ko človek nima česa izgubiti ali, če je dovolj močan, da se upre in začne graditi novo kulturo. V prejšnjem stoletju je bilo osnovanih na stotinc komun v ZDA, v sedanjem času pa še vedno nastajajo in dobro uspevajo komune v Indiji, na Japonskem ter posebno v Izraelu, manjši poskusi pa se dogajajo v Franciji, Nemčiji, Angliji in drugod. Če naše ideje v osnovi nasprotujejo kulturi naših staršev, rnora-mo ustvariti subkulturo, v kateri bomo mi, čudaki, normalni. Ljudje se razlikujejo, ravno tako naj se razlikujejo naše komune. Važno je, da lahko izbc-remo svoje tovariše.
Poglejmo masovno kulturo, preden ji obrnemo hrbet! Tu so družbene skupnosti, osnovanc na aku-mulaciji kapitala, ki jih vzdržujcjo množice ljudi, ki so v dirki za položaji izgubili zato, kcr so se rodili brez kapitala, brez posebnih intelcktualnih zmožnosti ali s prirojenimi lastnostmi, ki jih obso-jajo na življenje podložnikov. Na drugi strani so družbene ureditve, ki obljabljajo cnakost vcndar neusmiljeno zatirajo vsak individualizcm. Vidimo spore med pripadniki različnih ras in rcligij; bol-nike in starce, osamljenc in zanemarjene. Vidimo živalska bitja, ki jih izkoriščajo po celem svetu in ki sc nam nc morcjo upreti. 50 odstotkov vsega bogastva sc steka v žepc dveh odstotkov ljudi; in celo ostalih 50 odstotkov se razdeli zclo neenako-merno, v škodo tistih, ki prispcvajo največ dela. Bleščeča prihodnost čaka tiste, ki so bili (ne po svoji zaslugi) rojeni v blagostanju. Družbeni razred in podedovani kapital sta samo dva načina (veliko-krat povezana), s katcrima si posamezniki pri-svajajo bogastvo na račun revnih. Trctji je inteli-gentnost: ponavadi tisti, ki je bolj obdarjen z umskimi sposobnostmi, najde tudi boljšc mesto v družbi in večjo svobodo dela.
V času, ki ga porabi obrtnik, da naredi lep in uporaben izdelek, jih stroj napravi tisoč, odtis-njene z enoličrio natančnostjo; tekoči trakovi so žile potrošniške družbe, ki vodijo do stereotipnih možganov, ležečih kot zaporniki v sencah tcles, priklenjenih na neskončni krog dela, spanja in igre. Naravno okolje je uničeno, namesto njega pano-rama betona in opeke, presekano s suhimi parki in tratami, ki so videti kot iz plastike.
Napredek proti komunizmu v družbi je počasen, proti anarhiji še počasnejši.
Čutimo utrip modernega življenja, hočemo ustvariti nekaj, kar bi imelo resnično vrednost, toda ne moremo ničesar storiti. Lahko beremo časopis, ne moremo pa pisati vanj s kakšnim po-sebnim uspehom; lahko poslušamo radio, ne more-mo pa govoriti po njem. Stojimo brez moči pred monolitom družbe. Nimamo občutka pripadnosti, nihče nas ne spošuje!
Naša etika se razlikuje od etike družbe. Toda obstaja ena sama etika - občutiti in ustvarjati za-dovoljstvo. Vsc, kar povečuje srečo, je dobro, vsako dejanje, ki povzroča žalost ali razočaranje, je nemoralno. Jasno je, da to ni etika družbe, ki je osnovana na religioznih predsodkih, tradiciji, kapi-talističnih zakonih posestništva in mazohističnih seksualnih tabujih. Vse to ne loči le človeka od človeka, temveč ga deli znotraj njega samega. Anarhiste čakajo rešetke, občutki krivde so v otro-cih skoraj od njihovega prvega diha. Hoditi gol po soncu kjer hočeš, pustiti koži, da dobi svojo narav-no barvo, fukati v divjinah narave, na travnikih ali gozdovih, ob glasbi dreves, vetra in potokov na-mesto za zaklenjenimi vrati^vse to je prepovedano, čeprav povzroča ugodje. Clovek potrebuje spol-nost, varnost in družbo, vendar lahko v tradicio-nalni družbi zadovolji samo dvema od teh potreb naenkrat. Lahko se brez nevarnosti spolno združi s partnerjem, toda ne v javnosti. Lahko to stori tudi vjavnosti, toda njegova varnost je tedaj ogrožena.
Ne poznamo vzrokov za vse težave, ki tarejo današnji svet, toda verjamemo, da jih eksperimen-tiranje lahko odkrije. Ne mislimo, da so potrebe vseh ljudi enake, verjamemo pa, da obstaja sistem, ki se mu lahko prilagodijo vsi posamezniki in pri tem ohranijo svojo individualnost.
Clovekova osnovna pravica je pravica do svo-bode. Toda kažc, da te pravice ni pripravljen spo-štovati noben obstoječi družbeni sistem. Način, kako doseči svobodo v sedanji družbi je sub-kultura, ustvarjanje komunskih skupnosti. Toda ne moremo preprosto ustanoviti svojo mikrokulturo in se odrezati od ostalega sveta. Ne moremo pustiti ostalih, ki so nam podobni, brez izhoda iz družbe, ki jih utesnjuje. Potrebujemo množico komun, da vskladimo naše različne cilje in ideje. Potrebujemo zagotovilo za našo varnost; potrebujemo okolico, ki do nas ni sovražna ali indiferentna. Vendar ne smemo pozabiti, da je naša subkultura idealna za nas, ni pa nujno, da je to tudi za druge, tudi ne za naše otroke. Naša etika naj bo: VSAKDO IMA PRAVICO DELATI KAR HOCE, LE DA S TEM NE OVIRA SVOBODE DRUGIH.
Za socialno revolucijo smo največje premoženje
mi sami. Zberimo se, začetniki so tu. Osnovati je
treba federacijo svobodnih komun po vsem svetu.
Iz ,,Diiectory of Communes"
Velike stvaritve kakor tudi velika revolucionarna dogajanja ne nastajajo nenadoma. Dolgo so v srcih ljudi, v prsih družbe. To je nenehna bogatitev kri-tičnega pogleda na stvarnost in človeka v tej stvar-nosti. To je hkrati kopičenje dejstev, ki povzročajo nezadovoljstvo.
(Veljko Vlahovič, Kontinuiteta in diskon-tinuiteta, Komunist, 29. 1. 1971).
Vzrok za izpodbijanje spoznanj o preteklosti je zavest o ,,slabi" sedanjosti. Ali je naša sedanjost z vsemi stiskami znamenje nemoči revolucije, ki je politično zmagala, kapitulirala pa pri uresniče-vanju revolucionainih vizij? Ali pa je sedanjost dokaz o krhkosti revolucionarnih vizij? V razponu med obema skrajnostima poteka spraševanje o da-našnji resnici revolucije. Najmanj primerno je to spraševanje nestrpno zavračati ali ravnati, kot da gani.
(Vlado Vodopivec, Spraševanje o resnici re-
volucije.Tip.št. 12, 1970)
Clovekove spremembe in odkrivanje naravnih zakonov se ne dogajajo vsak dan. Imamo konti-nuiteto in zastoje v teh spremembah. V obdobjih zastojev se vedno poraja vprašanje, kako sprostiti ustvarjalne sile, ki tle v milijonih ljudi. Družbeno okolje zavira ali pospešuje ustvarjalno dejavnost, pri tcm pa sta misel in akcija druga od druge od-visni. Obsežnost akcije in obsežnost akcije in ob-sežnost odporov nista dani vnaprej.
(Veljko Vlahovič, Kontinuiteta in diskon-tinuiteta,Komunist,29. 1. 1971)
Znanost ne more biti dekla politične prakse ali določenih vladajočih predlogov. Sorazmerno sa-mostojno si postavlja naloge in cilje na osnovi potrcb in nalog, ki jih odkriva družbena praksa kot tudi razvoj znanosti same. Seveda ne more le tol-mačiti danega, ampak mora predvsem prispevati k spreminjanju odnosov, k spreminjanju življenjskih razmer. V tem je tudi bistvo njene humanistične vloge. Resnična znanost se mora in lahko povezuje le z najbolj naprednimi težnjami v družbeni praksi. Njena progresivna ideološka usmerjenost je v tem smislu bistveni elcment njenega razvoja in njenega učinkovanja na družbeno prakso.
(Stane Kranjc, Brez napredne ideologije ni napredne družbcne prakse, Komunist, 29. 1.1971)
. . . samoupravna idcologija bi se morala manj ukvarjati z insitucionalnimi rešitvami - čeprav so tudi te pomembne - in posvetili več pozornosti tistemu, kar bi lahko imenovali vsakdanje življenje človeka. Njen cilj ne bi smel biti samo družbeni razvoj oziroma družbeni razvoj bi ji moral pome-niti hkrati tudi razvoj človeka kot bitja bogatih potreb in razvitih sposobnosti. Prav tu je treba iskati kriterij zgodovinske relevantnosti naših hotenj.
(Dr. Adolf Bibič, Samoupravljanje in ideolpgija, Komunist, 29. 1. 1971)
. . . samoupravljalski in družbenockonomski realnosti je potrebno gledati v resnično obličje; povsod ji je treba določati realno mero in obseg -ne pa tako, da se vse nekako abstraktno znivelira, da se uveljavi fiktivna podoba dobrih želja in sploš-nih načel, zadaj pa gospodarijo neformalne grupe, diktatorji, demagogi . . .
(Vlado Sruk, Revolucionarne pobude, Ko-
munist,29. 1.1971)
Pokazalo se je: 1. da je tim. družbena režija pre-težka za gospodarstvo z dosegano produktivnostjo, 2. da je tim. del dohodkov, ki ne izvirajo iz dela, previsok in 3. da ni niti približno uresničeno pra-vilo: za delo enake intenzivnosti enakro plačilo. Drugače povedano vse bolj prihaja do nepravilne funkcionalne delitve dohodka ter do kopičenja do-hodka (in bogastva) na tistem polu, kjer jc ustvar-jalen piispevek k družbeni produktivnosti mnogo manjši ali ga sploh ni (glej pojav rentništva) . . .
Državna politika zaradi dveh ciljev: 1. razbre-menjevanje zadolženega gospodarstva ter 2. stimu-liianje k večji gospodarski dejavnosti z večanjem osebne potrošnje zmanjšuje prispevne stopnje ter davčno lestvico pa tako v sedanjem trenuticu ne deluje v smeri zmanjševanja socialnih problemov. Menim, da bo gospodarski astem, kot ga name-ravamo naprej razviti, ta vprašanja v prihodnjem letu še zaostril. Pa je vprašanje, ali ni tudi ta pro-blem dozorel za večjo ,,socializacijo".
(Dr. France Černe, Ekonomistova novo-letna voščilnica.NR, 25. 12. 1970)
V socializmu je dovoljena ena sama družbena neenakost: neenaka delitevpo delu. Pa niti ta ne bi si^ela biti prevelika. Če so nekateri pripadniki družbe še v takih razmerah, ko komaj lahko kiijejo tudi svoje najbolj osnovnc potrebe, drugi pa si lahko privoščijo veliko dobrega in kar si požclijo, potem taka družba ni humana in jo je treba spre-meniti z vsemi silami.
(Stipe Šuvar, Težnja po dem. suverenosti ogroža usmeritev v samoupravlianje. Komu-nist,8. 1. 1971)
JUGO-SLOVENIJA
Pri nas sicer veliko razpravljamo o razponih v osebnih dohodkih med posameznimi kvalifikacij-skimi stopnjarni znotraj dclovnih kolektivov. To je pomembcn, ni pa za nas sporen in težak problem, kajti ti razponi v glavnem vendarle niso veliki, ampak prej marsikje premajhni. Toda veliko prc-malo razpravljamo o razlikah, ki se pojavljajo za enako delo med različnimi dcjavnostmi druž-benega dela.glede na to, da trg mimo žclja družbe odloča o razdelitvi dohodka.
(Edvard Kardelj, S spremembami krcpimo našo skupno moč in sposobnost, Komunist, 8.1.9171)
Družbeni ideal samoupravnega ustroja podjetij šc niti približno ni dosežen. Ncizpolnjeni položaj večine delavcev kot dejanskih upravljavcev - če-tudi je normativno jasno določen - in dejstvo, da podjetja v resnici upravlja manjšina, ki poleg tega, da je manjšina nima niti zakonite osnove za to, je latenten vir razhajanj med delavci in vodstveno linijo. Ena izmed oblik teh razhajanj so tudi pro-testne ustavitve dela (večina izmed njih temelji na konfliktu med vodstvom in delavci).
(Bogdan Kavčič, Ali delavci v resnici uprav-ljajo,Komunist,8. 1. 1971)
Težnje po izpodbijanju delavskcga razreda ne postajajo v naši družbi le očitne, ampak tudi po-polnoma prozorne že v teoriji. Obstaja na primer teorija o delovnem ljudstvu. Po tej teoriji sestav-ljajo vsi ljudje, ki opravljajo družbeno koristno delo, vse bolj enotno družbeno skupino v naši družbi. Ni bistvenih razlik med delavskim raz-redom in drugimi delovnimi ljudmi. Pravzaprav so vsi delovni ljudje delavci. Vsi pripadniki družbe pa so delavni ljudje. Ta teorija izhaja iz stališča.da ni pri nas več nobenih antagonističnih družbenih na-sprotij in da je družba bolj ali manj brezrazredna. (Stipe Šuvar, Težnja po dem. suverenosti ogroža usmeritev v samoupravljanje)
Iz odgovorov je videti, da je egalitarizem pri Slo-vencih izrazito razvit, kljub temu, da smo dosegli sorazmemo visoko stopnjo urbanizacije, indu-strializacije in gospodarskega razvoja. Pri vprašanju 7 in pri vprašanju 8 je več kot 80 % anketirancev mnenja da so razlike v osebnih dohodkih prevelike. Poleg tega je zelo majhen odstotek tistih, ki na ti dve vprašanji niso odgovorili.
(Veljko Rus, Vrednote slovenskih študentov in slovenske javnosti.Tip, št. 1. 1971)
V zadnji dobi je postala izrazitejša še ena težnja - oporekanja delavskega razreda v družbi. Ta tež-nja se kaže v uveljavljanju naroda namesto razreda. Siri se bolj prikrito. Najbolj jasno povedano se glasi teza o primatu naroda nad razredom takole: razred in narod sta eno in isto, ni bistvene razlike med interesi naroda in interesi razreda. Zatorej nikar ne govorimo  toliko o razredu. Brigajmo se bolj za narod. Narod je razred, a razred narod. Tisti, ki ne mislijo tako, so sumljivi. Se več, to so birokratski unitaristi, nagnjeni k temu, da bi prisilno likvidirali narod!
(Stipe Šuvai, isto)
Razredno in nacionalno, če je delavski razred voditelj, ne vsebujeta antagonističnih nasprotij; na-sprotno, eno in drugo je njegov sestavni del. Kakor sem že povdaril v nekaterih nastopih, je Marxov koncept konccpt konstituiranja delavskega razreda v državo, to pa pomeni v nacionalno državo. Šele takrat se vračamo k izvirni Marxovi in Leninovi razlagi internacionalizma, ko gre za solidarnost na internacionalnem področju med svobodnimi suve-renimi narodi, ne pa za podrejenost ene politike drugi oziroma visjim odtujenim smotrom.
(Krste Crvenkovski, Odpirajo se neslutene možnosti za svobodno združevanje, Komu-nist,8. 1. 1971)
Delavski razred ni niti nadnacionalen niti proti-nacionalen niti nenacionalen. Interesi delavskega razreda in naroda so nujno skladni. Kajti delavski razred še ni uspel postati resnično gospodar v okvi-rih naših narodov, zato nacionalne interese še ved-no oblikujejo in reprezentirajo politični vrhovi, monopolni deli inteligence in tako imenovani sred-nji sloji. Na kratko, danes je razširjena teza o isto-vetnosti razredne in nacionalne smeri na absolu-tizaciji naroda in na odrivanju razreda. Seveda ima svoj realen socialni izvor v istovetenju nacionalnih elit z narodom.
(Stipe Šuvar, isto)
Pravica do štrajka
V  interesu vzpostavljanja spodkopanega samo-upravljanja ali pa zaradi zaščite kišenih pravic in interesov delavcev lahko samoupravljalci - brez posledic - objavijo kolektivno prekinitev dela ali prekinjeno delo (pravica do stavke).
To je osmi člen osnutka Kodeksa samo-upravljalcev, ki bo predlagan drugemu kongresu samoupravljalcev Jugoslavije v sprejem v začetku maja v Saiajevu.
(NIN.7.3.1971)