Uničenje domobranske postojanke v Lavrici
S prihodom 12. SNOUB - XV. udame divizije NOVJ na področje Grosuplje - Škof-Ijica in Grosuplje - Ilova gora - Zdenska vas je le ta izvrševala razne bojne naloge in sicer rušenje proge na relaciji Grosuplje - Zdenska vas, napad na sovražno postojanko Zdenska vas in njena likvidacija, podpora XVIII. divi-ziji NOVJ. brigadne akcije proti skrivačem in črni roki na obmoiju Pijave gorice, boji s sovražnikom pri Grosuplju in nenadni napad na sovražno postojanko domobrancev v La-vrici z uničenjem.
Posebno pomembna je bila likvidacija do-mobranske posadke v Lavrici, ki je bila nasta-njena v šoli, Nalogo za uničenje je dobil 3. bataljon 12. SNOUB.ki je bil po sestavi zelo mlad in je z velikim navdušenjem uspešno opravljal že pred tem napadom svoje bojne naloge. Tudi akcija ža napad je izhajala prav iz 3. bataljona, ki je celo sam predlagal štabu brigade, da se ta akcija izvede. Namestnik komandanta bataljona Tone Primožič - Ton-ček je poveljeval bataljonu v odsotnosti ko-mandanta Vida Jeriča. Tonček je dobro poz-nal Lavrico, saj je pred vojno tamkaj služil. Tudi odlične podatke, ki so mu jih posredovali domači terenci - aktivisti OF je uporabil za akcijo, saj je med njimi poznal celo znake razpoznavanja.
Bataljon je zbral same prostovoljce - bom-baše z lahkim in avtomatskim orožjem in bombami, čeprav so se za akcijo javili vsi borci. Po uspešnem posvetovanju je bataljon v največji tajnosti krenil s 70 borci v napad na Lavrico. Načrt napada je bil vsem sodelujočim borcem dobro predstavljen. Tako je bilo dolo-čeno da, 2. četa pod vodstvom komandirja 1. voda te četc tov. Simona Srdiča napada di-rektno na šolo, kjer se je nahajala domobran-ska podoficirska šola in je bila pravzaprav utrjena postojanka. 1. četa gre desno od La-vrice, 3, četa (Boštjanova) gre na železniško postajališče Lavrica in v zasedi kontrolira ovi-nek ceste proti Ljubljani.
V akcijo so borci krenili v popoldanskem času 29. marca 1944 iz vasi Zavrh, mimo Spodnje Slivnice-Kobiljeka - Hude Police Blata - Gunišča - Ljubljanskega barja proti Škofljici in ob progi do Lavrice. Vodja akcije tov. Tonček je tik pred samo akcijo 29, marca 1944 okoli 23.30 ure dal zadnja navodila bombaški udarni skupini 2. čete. Ob pol enih po polnoči 30. marca 1944 je uspelo pribljžati se k šoli ob železniški progi, kjer je bil brez šuma likvidiran stražar ob progi pri železni-škem prehodu in takoj so bombaši obkolili samo šolo, Začeli so metati bombe skozi line oken šole. No4 je bila jasna, svetla od meseči-ne, Pri sami šoli se je iznenada pojavil domo-branec, ki je bil verjetno iz krožne patrulje od Sv. Urha ali iz Iga, ki je zakričal »STOJ«. Vodja bombaše ga je pobil z puškinim kopi-tom. Sovražnik v začetku ni dajal nobenega odpora. Posamezni domobranci so skakali skozi okna v samem spodnjem perilu in naši
borci so jih sproti lovili in pobijali. Ker pa je bil sovražnik nastanjen v prvem nadstropju so le ti močno upirali, vendar zaman. Naši borci niso mogli udreti v samo šolo, ker se je od bomb in ročnega minometa, ki je naravnost tolkel skozi okna v zgradbo in šopov goreče slame, ki so jih borci metali skozi line v oknih, šola vnela. Vsi domobranci, ki so bili^v šoli se niso hoteli predati in se brezupno branili, so zgoreli v šoli in z njimi je bilo tudi uničeno vse orožje, ki so ga imeli. Od tistih domobrancev, ki so se rešili je imel samo eden puško, ostalih devet pa je ostalo brez vsake opreme. Z be-gom je uspelo 6, izdajalcem, ki so pribežali pred sam blok pred Ljubljano. Pp podatkih, ki so na razpolago je bilo pobitih okoli 30 domo-brancev. Mi smo imeli samo dva ranjena tova-riša, od katerih je eden pozneje umrl, zaradi hudih ran, kljub zdravniški pomoči, na Hudi Polici. 3, ieta, ki je bila v zasedi proti Ljublja-ni pa je pri postajališču Lavrica minirala pro-go in celo so borci iz tega postajališča telefoni-rali v Ljubljano, naj pridejo belčki svojim pajdaštm, vendar o pomoči ob tistem času ni bilo nii. Oklepni vlak je res pripeljal, do položenih min, toda akcija je bila že zaklju-čeoa. 1. feta pa je uspcšno ižpraznila trgovino v Lavrici. Namen je bil tudi zažgati Gasilski dom poleg Sole, vendar te akcije ni mogel urcsničiti. Borci so se po isti poti od koder so prišli, umaknili na izhodiščne položaje. Akcija je popolnoma uspela in je zelo pozitivno od-mevala med samimi borci v brigadi in med borci XV, divizije NOVJ.
To je bil temeljit obračun z domobransko drhaljo, ki se je tik pred Ljubljano poiutila popolnoma varno.                                           J.
Iz pripovedovanja obveščevalcev in aktivi-stov OF so bili v tej postojanki gojenci podof i-cirske šole, ki jih je vodil Nemec Schuhmac-her, Tečajt so trajali okoli tri mesece in je bil to za domobrance sam perspektivni kader. §e danes obžalujejo in proslavljajo belogardisti — domobranci v izgnanstvu (ZDA, Kanadi in Argentini), češ da so partizani napadli šolo in jo z učenci vred zažgali.
Naslednjega dne po uspeli partizanski akciji so se domobranci znašali nad nedolžnimi ljud-mi v Lavrici in aretirali žetezniškega čuvaja Jožeta Puša, njegovo hčerko Minko Puš, Alojzija Simončina in Jožeta Kupljenka iz Lavrice ter jih hoteli takoj postreliti. Kuplje-nik in Puševa sta za vselej izginila, verjetno so jih odpeljali v urhovske gozdove in ju tam pobili. Tudi učiteljico Zoro Kosinovo, vdovo po ubitem upravitelju šole in njenega 14. let-nega sina Marka so hoteli vreči v ogenj, če bi ju mogli vendar so oba odpeljali v Ljubljano in odtod Nemci v koncetracijsko taborišče v Nemčijo.
Postojanke v Lavrici pa ni bilo več, čeprav je bilo še precej borb in trpljenja do končne naše zmage.
Šonc Lojze - Tomi ¦f-i                      Ljubljana, Adamičeva 7