BIOGRAFSKI SPOMINI SV. JANEZA BOSKA 1815-1840 ZBRAL JANEZ KRSTNIK LEMOYNE Biografski spomini sv. Janeza Boska 1. zvezek Izdaja v slovenskem jeziku Memorie Biografiche di San Giovanni Bosco Editio Slovenica BIOGRAFSKI SPOMINI SV. JANEZA BOSKA ZBRAL JANEZ KRSTNIK LEMOYNE 1. zvezek Ljubljana 2012 Biografski spomini sv. Janeza Boska zbral Janez Krstnik Lemoyne 1. zvezek V slovenskem jeziku - Editio Slovenica BiS 1 Naslov izvirnika Memorie biografiche di Don Giovanni Bosco raccolte dal Sac. salesiano Giovanni Battista Lemoyne Volume 1 S. Benigno Canavese, Scuola tipografica libreria salesiana, 1898 Prevedel: Valter Dermota Uredil: Stanislav Duh Sodeloval pri pripravi: Rudi Borštnik Oblikoval: Marjan Lamovšek Izdal: Salezijanski inšpektorat Ljubljana 2012 Založba: Salve d.o.o. Ljubljana Naklada: 50 izvodov Spletna izdaja: www.donbosko.si/bis Izdaja "ad experimentum". Za tekstnokriticno sklicevanje je merilo besedilo v izvirniku. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 929Bosco LEMOYNE, Giovanni Battista, 1839-1916 Biografski spomini sv. Janeza Boska / zbral Janez Krstnik Lemoyne ; [prevedel Valter Dermota]. - Ljubljana : Salve, 2012- Prevod dela: Memorie biografiche di Don Giovanni Bosco Zv. 1. - 2012 ISBN 978-961-211-625-5 (zv. 1) 261096704 sv. Janez Bosko fotografija iz leta 1886 16. 08. 1815 – se rodi v Castelnuovo d'Asti 18. 12. 1859 – v Turinu ustanovi Družbo sv. Franciška Saleškega 31. 01. 1888 – umre v Turinu 02. 06. 1929 – Pij XI. ga razglasi za blaženega 01. 04. 1934 – Pij XI. ga razglasi za svetnika 31. 01. 1988 – Janez Pavel II. mu podeli naziv "oce in ucitelj mladine" Slovenski izdaji na pot Biografski spomini ali zgodovinsko gradivo za življenjsko zgodbo svetega Janeza Boska V rokah imamo prvo knjigo zajetnega gradiva Biografskih spominov (BiS), a vseh jih je nic manj kot dvajset, zvsebinskim kazalom vred. Poslej bodo postopoma na voljo v slovenšcini – v tiskani in digitalni obliki – in se zato smemo tudi s tem dejanjem prištevati med velike narode, saj so doslej prevedeni le v nekaj svetovnih jezikov. Duhovni sinovi in hcere, prijatelji, obcudovalci in castilci svetega Janeza Boska (1815–1888) se tega posebno veselimo. Tudi za sodelavce pri salezi­janskem poslanstvu, katehete in oznanjevalce, starše, vzgojitelje in radovedne bralce bodo Biografski spomini ob raznih priložnostih izcrpen vir za spozna­vanje ustvarjalne pustolovšcine enega najvecjih vzgojiteljev, ki mu kakornje­govi sodobniki preprosto pravimo don Bosko. S svojim preventivnim vzgojnim sistemom še danes navdihuje mnoge in navdušuje množice po svetu kot oce in ucitelj mladine, kakor ga je ob stoletnici smrti razglasil zdaj že blaženi papež Janez Pavel II. Janez Bosko je v zgodnjem otroštvu postal sirota brezoceta, a bil je deležen skrbne družinske vzgoje matere Marjete, od katere je prejel predvsem življenjsko modrost in širino srca. Skupaj z njo in s toliko mladih sodelavcev pa je polagoma osvajal tudi strmine izjemne cloveške in duhovne razsežnosti vse do svetosti; ob razumnosti in ljubeznivosti je prav religioznost tretja bistvena razsežnost njegove preventivne vzgoje. Bližamo se dvestoletnici don Boskovega rojstva, ki jo bomo obhajali 16. avgusta 2015. Deveti don Boskov naslednik PascualChávez nas spodbuja: »To Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek je velik dogodek za nas, za vso salezijansko družino in za celotno salezijansko gibanje, ki terja zahtevno in globoko pripravo, da bo prinesla sadove za vse nas, za Cerkev, za mlade in za družbo.« Predlaga nam triletno pripravo na jubilejno leto, da bi tako poglobili tri vidike don Boskove karizme: 2014 se bomo poglabljali v don Boskovo duhovnost, leta 2013 v njegov preventivni vzgojni sistem in v letu 2012 – kar je najprej potrebno – spoznavamo don Boskovo zgodovino. Da bi se dejavno vkljucili v triletno pripravo na jubilej, ki naj bo predvsem dogajanje, so nam prišli naproti trije izredni milostni dogodki sedanjega casa, v katerem nam je dano živeti, trije previdnostni cilji, ki se napovedujejo in že kar uresnicujejo. VMariboru raste nov Don Boskov center s prvo cerkvijo sv. Janeza Boska na Slovenskem. Da ne bo pomote: to nikakor ni naše darilo don Bosku za njegov jubilej; nebesa cesa takega ne potrebujejo. Dogodek je veliko bolj Božji dar njegovemu ljudstvu, ki si pod Pohorjem že petindvajset let prizadeva za pridobitev pastoralnega središca. Drug tak milostni dogodek je romanje don Boskovih relikvij po svetu, njegove desne roke, ki je za premnoge bila znamenje Božjega usmiljenja pri zakramentu svete spovedi in obilnih Božjih milosti po blagoslovu Marije Pomocnice. VMarijinem mesecu maju 2013 bodo priromale v Slovenijo, da bomo don Boska mogli pobliže doživeti kot velikega apostola Marije Pomocnice in ljubezni do Jezusa, navzocega v sveti evharistiji. Tretji milostni dogodek je uresnicevanje dolgotrajnega nacrta, da bi imeli na voljo vec izvirne don Boskove in salezijanske literature, med katero so po obsežnosti in pomenu na prvem mestu Biografski spomini. Po vztrajnem prizadevanju salezijanskih prevajalcev Valterja Dermote in Staneta Okorna, lektorjev Rudija Borštnika in Stanislava Duha ter drugih sodelavcev na celu z Marjanom Lamovškom se pred našimi ocmi uresnicuje tudi ta cilj. Vsem, ki prispevajo k udejanjanju tega nacrta, izreka iskreno priznanje in globoko zahvalo, vsem bralcem pa želi obilo duhovnega veselja ob neposrednem srecanju z don Boskovo iskrivo mislijo, spodbudno besedo in še vedno sodobnim poslanstvom dr. Alojzij Slavko Snoj, salezijanski inšpektor Ljubljana, v velikonocni osmini, 12. aprila 2012 Predgovor S custvi ljubecega brata predstavljamdragim salezijancem življenjepis našega castitljivega oceta v Jezusu Kristusu duhovnika Janeza Boska. Živo je bilo v vseh pricako­vanje tega dela, ki so mi ga zaupali predstojniki, in veseli me, da lahko s tem prvim zvez­kom zadostim vaši upraviceni želji. Preostali zvezki bodo prišli na svetlo drug za drugim v kratkih casovnih presledkih. Nicesar, kar mi je bilo dosegljivo, nisem opustil. To je cudovit splet stvari, v katerih se jasno vidi Božji prst v našo neizrekljivo spodbudo v današnjem casu in v poživitev trdnega zaupanja v prihodnost. Moja pripoved je resnicna. Ker je bilo na svetu, kakor se mi zdi, le malo ljudi, ki bi jih njihovi posinovljeni otroci tako ljubili kakor don Boska, so ti zapustili obilo zapisanih spominov o vsem, kar so videli na lastne oci in slišali na lastna ušesa. Jaz sem od 1864 do 1888 zapisoval vse, kar se je omembe vrednega zgodilo. Veliko stvari sem osebno izvedel iz dolgih, pogostih in zaupnih pogovorov, ki sem jih imel z Božjim služabnikom celih šti­riindvajset let in od katerih se ni izgubila niti beseda. Pri tem pa moram opozoriti, da ni nikdar niti namignil na izredne kreposti svojega preprostega srca in da ni nikdar rekel niti besedice, ki bi povedala, da ga je Bog obdaril z nadnaravnimi darovi. Ta njegov molk, sad globoke ponižnosti, pa so bogato nadomestili ne samo tisti, ki so živeli ob njegovi strani, temvec tudi prijatelji in sodelavci, ki so povedali vse, kar so vedeli. Mnogi so bili pripravljeni tudi s prisego potrditi svoje izpovedi. Pri tolikem bogastvu snovi, ki sem jo nabral med dogodki, izpovedmi in dokazi izre­dnih kreposti in ki jih še vedno zbiram, pa moram obžalovati kratkost življenja, ki mi da obcutiti, kako neizmerno in neizcrpno je podrocje, ki ga raziskujem. Ce bi hotel, da bi bilo moje delo zares popolnoma koncano, bi moral biti koncan kanonicni proces, ki so ga uve­dli o don Boskovem življenju. Le tako bi mogli brati in navajati zaprisežene izpovedi, kar pa seveda ni mogoce, vse dokler je raziskava v teku. Kljub temu pa upam, da bodo mogli salezijanci iz teh mojih strani v celoti prepoznati svojega dobrega oceta in biti zadovoljni s pricevanji, ki jih navajam. Teh strani ni narekovala domišljija, temvec srce in hladen razum, ki vodi srce po dolgih raziskovanjih, dopisovanjih, primerjavah. Pripovedi, dvogovori, vse stvari, za katere sem mislil, da zaslužijo, da jih ne pozabimo, so zvest zapis izpovedi pric. Mogoce se bo komu zdelo marsikatero poglavje prevec razvleceno, opis mnogih dogodkov predolg in prevec po­ Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek droben, razlicna krepostna dejanja veckrat ponovljena, cetudi razlicna glede na prostor in cas: menil sem, da ce bi ravnal drugace, bi se v nepopravljivo škodo izgubili, zaradi cesar bi moji sobratje po pravici tožili. Z druge strani pa sem imel narocilo našega castitljivega vr­hovnega predstojnika Mihaela Rue, da naj ne opustim nicesar, kar bi mi bilo znano, pa ce bi se mi v sedanjem trenutku zdelo še tako nepomembno. Vedno lahko odstranimo, ce se nam kaj zdi odvec, in povzetek ni težak, ce je predmet razumno obravnavan v vsej svoji širini. Prav tako sem se dolgo zadržal pri vsem, kar se tice Marjete Bosko, matere castitlji­vega ustanovitelja Družbe sv. Franciška Saleškega, kar se mi je zdelo nujno potrebno, ce sem hotel prikazati življenje sina, posebno v njegovi otroški dobi. Materine kreposti so se jasno odražale v življenju sina Janeza. Moja pripoved je podobna porocilu v družini: moj edini cilj je bil prikazati don Boska takega, kakršen je v resnici bil, in podati živo podobo, kolikor bi mi to bilo mogoce. Edino za vas, predragi sobratje, danes to pišem. Vendar želim, da te knjige ne bi dajali v javnost, da je ne bi prevajali v tuje jezike, da je ne bi pojasnjevali, prepisovali, povzemali, izpisovali za kakršenkoli cilj. Knjige ne izrocajte ljudem, ki niso clani naše družbe, da bi ka­kor iz vira zajemali snov, da bi peli slavo don Bosku. Vse to, dokler Sveti sedež ne bo izrazil odlocilne sodbe in naš vrhovni predstojnik pisnega dovoljenja. Zato postavljam to delo pod zašcito obstojecih zakonov. Da pa bomo mogli zadostiti ponovnim prošnjam naših bivših gojencev in brezštevilnih dobrotnikov in prijateljev, bomo pripravili drugo izdajo. Predragi sobratje! Iz teh strani, ki govorijo o don Bosku otroku, študentu, kleriku, du­hovniku, pobudniku praznicnih oratorijev, zavetišc, delavnic, zavodov, redovnih družb in apostolskih misijonov, bomo dobili veliko pobud za našo osebno svetost in za posvecevanje deckov, zaupanih naši skrbi; dobili bomo pravila za ravnanje v vseh okolišcinah našega ži­vljenja in zgled za vse kršcanske, duhovniške in redovniške kreposti. Našli bomo njegovega duha, njegovo srce, njegov vzgojni sistem, njegovo neutešno željo po uspešnem reševanju duš. V vsakem njegovem dejanju, v vsaki njegovi misli bomo našli nelocljivo povezanost s sveto katoliško apostolsko rimsko Cerkvijo in z namestnikom Jezusa Kristusa na zemlji. Vedno bolj bo rasla v nas želja po razvoju in casti naše Družbe ter spoštovanje in zaupanje v našega vrhovnega predstojnika Mihaela Rua, ki mu posvecam te zvezke, ker so od njega dobili pobudo in odobritev; rasla bo v nas velikodušna pokoršcina samemu don Bosku, ki nam s svojim pismom še naprej ponavlja svoj zadnji pozdrav: Vaš vrhovni predstojnik je mrtev, toda izvolili bodo novega, ki bo skrbel za vas in za vaše vecno zvelicanje. Poslušajte ga, ljubite ga, pokorni mu bodite in molite zanj, kakor ste vse to storili zame. Koncno bomo cutili, kako bo vedno bolj rasla v našem srcu ljubezen, nežna vdanost in hvaležnost do naše velike Device Pomocnice kristjanov, ki je hotela na tako cudovit nacin voditi vsak don Bo-skov korak in nam dala neizcrpne dokaze svoje materinske ljubezni do nas. Turin, 15. avgusta 1898, praznik Marije Vnebovzete duhovnik Janez Krstnik Lemoyne iz družbe sv. Franciška Saleškega Pisma spodbudeMihaelu Rui VELESPOŠTOVANI OCE! Kolikor bolj se širijo ustanove Družbe, katere zacetnik je don Bosko, toliko bolj se cuti potreba, da bi tudi v nadrobnostih spoznali življenje cudovitega duhovnika, ustanovitelja Družbe, ki se zdi poklicana, da zadosti mnogovrstnim potrebam našega casa. Zato menim, da bi vaša ocetovska spoštljivost storila izredno koristno uslugo, ce bi kmalu dala na svetlo življenje tega miroljubnega apostola naših dni, kajti s tem, da bi dali spoznati pota, po katerih ga je vodil Gospod, bi mogli mnogi bolje ceniti darove nebes in bi v njih zraslo zaupanje v tisto previdnost, ki edina more dati dragocene sadove. V upanju, da se bo ta moja želja za vecjo slavo Božjo kmalu izpolnila, se v globokem spoštovanju in dobrohotni naklonjenosti potrjujem kot Vaš vdani in spoštljivi brat + Giuseppe kardinal Sarto patriarh. Benetke, 12. avgusta 1896 PREDRAGI don RUA! Od prijateljske osebe mi je bila potrjena novica, da je že bil koncan življenjepis nesmrtnega don Boska. Silno se tega veselim zaradi slave, ki bo iz tega zrasla za to cednosti polno dušo, in zaradi svete spodbude, ki jo bo to obrodilo v korist vernikov in zlasti še duhovnikov. V goreci želji, da bi cim prej videl to delo objavljeno, se obracam na vas in vas prosim, da bi opustili vsak pomislek in nam v tisku podarili ome­njeno delo, ki bo v izredno korist Salezijanski družbi, ki ji vredno nacelujete. S posebno naklonjenostjo in globokim spoštovanjem se izpovedujem Vašega najvdanejšega služabnika + Domenico kardinal Svampa Bologna, 13. avgusta 1896 Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek VELESPOŠTOVANI IN VELECASTITI GOSPOD! Z najvecjim veseljem sem vzel na zna­nje, da se je koncal škofijski proces o slovesu svetosti in kreposti don Boska in da je koncan popoln življenjepis tega tako izjemnega moža. Izredno se tega veselim in želim, da bi ga cim prej izdali, da bi mogli don Boska bolje poznati. Zato spodbujam k temu vašo gorec­nost in izrekam vaši ocetovski uglednosti custva najvecjega spoštovanja in casti. Najvdanejši služabnik + G. kardinal Guarino nadškof Messina, 15. avgusta 1896 VELESPOŠTOVANI OCE don RUA! Ker dobro veste, s kakšnim zanimanjem sem sledil vse, kar je bilo storjeno za to, da bi vredno pocastili spoštovani spomin don Boska, si lahko mislite, kako silno sem zadovoljen ob novici, da se je na turinski kuriji koncal proces za razglasitev svetosti in njegovih kreposti. Še posebno sem se veselil zato, ker sem osebno poznal Bogu vdanega don Boska. Iz vsega srca cestitam vaši castitosti za slavo, ki jo bo to prispevalo vaši Družbi. Sedaj si vsi želimo, da bi mogli cim prej spoznati njegove velike vrline in dela v obliki življenjepisa. Popolnoma nic ne dvomim, da bo v bližnji prihodnosti izšel celoten življenje-pis tega Božjega služabnika. To bi bilo izredno koristno za nadaljnji potek procesa za raz­glasitev za blaženega in svetnika, ker bi se tako pomnožilo število prosilcev za uresnicitev tega dogodka in bi postale številnejše molitve dobrih vernikov v Božjo slavo in za cešcenje svetnika na naših oltarjih. Sprejmite, velecastiti oce, to mojo pobudo kot dokaz mojega spoštovanja do vaše castitljivosti in moje navezanosti na zaslužno Salezijansko družbo, medtem ko imam pri­ložnost, da se znova izrazim vdanega in uslužnega + Michelangelo kardinal Celesia Palermo, 15. avgusta 1896 SLAVLJENI GOSPOD don RUA! Že dolgo casa si mnogi želijo popoln in vseobsegajoc življenjepis velikega Božjega služabnika duhovnika Janeza Boska. Slišal sem, da tak ži­vljenjepis pišejo salezijanci, in gotovo bodo to storili zavzeto in s sinovsko vdanostjo. Toda zakaj Vi ne storite vsega, da bi se tak življenjepis cim prej objavil? Don Boskov apostolat, ki je v marsicem podoben apostolatu svetega Filipa Nerija, ki ga jaz tako zelo cenim in ljubim, je danes razširjen po celi Gospodovi Cerkvi. To je zelo ljudski apostolat in zelo v soglasju z današnjim casom. Njegove izredne sadove že lahko ugotavljamo. BiS 1 — Pisma spodbude mihaelu rui Danes se ta novi ogenj ljubezni, ce se ne motim, iz severnih italijanskih pokrajin moc­no širi tudi proti jugu. Ce bi Vi poleg življenja cudovitega Božjega služabnika omogocili cim prej tudi poznanje Salezijanske družbe, ki jo je ustanovil, njegovega duha in skromno­sti ter lahkega nacina, s katerim je položil temelj svojim ustanovam, mislim, da bi naredili veliko dobro delo. Kako silno si želim, da bi to moje pismo moglo kakorkoli pomagati pri rasti salezi­janskih ustanov, zlasti pa za korist duš in za kršcanski napredek preprostega ljudstva! Molite zame in jaz vas blagoslavljam. Najvdanejši in najuslužnejši + Alfonso kardinal Capecelatro nadškof v Capui in knjižnicar svete rimske Cerkve Capua, 16. avgusta 1896 PRECASTITI GOSPOD RUA! Kako odlicna zamisel, da nameravate izdati popoln ži­vljenjepis don Boska! To novico sem z nepopisnim veseljem izvedel pred kratkim in mi je veliko do tega, da vam izrazim to zadovoljstvo skupaj z željo, da bi lahko kaj kmalu bral o življenju tako spodbudnega moža. Don Boskovo delo je zares previdnostno zlasti še med preprostim ljudstvom, toda zdi se mi, da bo še bolj previdnostno, ce bo dano cim temelji­teje spoznati življenje tega Božjega služabnika. Preprican sem, da bo salezijansko delo, ki se po Božji odredbi vedno bolj širi med kršcanskim ljudstvom, želo vedno vecje sadove ob spodbudi zgledov, kreposti in duha njegovega ustanovnika. Gospod Bog naj bo velikodušen s svojo pomocjo tistemu, ki se z razumno ljubeznijo pripravlja za to delo, in naj obilo blagoslovi vašo castitljivost in celotno salezijansko družino. Sprejmite izraze mojega spoštovanja in me priporocite Mariji Pomocnici. Najponižnejši služabnik v Kristusu + A. C. kardinal Ferrari, nadškof v Milanu Svete gore pri Vareseju, dne 29. avgusta 1896 1. POGLAVJE Boj sektašev proti papeštvu Preden bom zacel pripovedovati o precudovitih delih duhovnika Janeza Boska, se mi zdi potrebno, da si ogledamo dogajanja, ki so obvladovala Evro­po ob koncu XVIII. in v prvi polovici XIX. stoletja. Lahko jih povzamemo pod enotnim naslovom: boj proti papeštvu. Protestantski knezi, ki so obogateli z ropom cerkvene posesti, gospodovali nad narodi, ki so odpadli od prave vere, si protipostavno prisvojili duhovno gospostvo, so trdovratno vztrajali v oholem uporu proti namestniku Jezusa Kristusa. Katoliški knezi, ki niso mogli prenašati oblasti, ki je imela pravico do duhovnega vodstva, so nenehno zahtevali, naj bi papež izdajalsvoje dolžnosti in se pokoravalnjihovi objestnosti. Masonerija pa, prešinjena od satanovega duha, je skušala s svojimi judovskimi oprodami, protestanti in katoliškimi odpadniki zbrisati s površja zemlje kraljestvo in ime Jezusa Kristusa. In da bi dosegli ta namen, so imeli za najprimernejše sredstvo odvzem casne oblasti rimskega papeža in s tem omejitev svobode in kolikor mogoce družbenega vpliva. Masoneriji ali prostozidarjem, pripravljenim pre­varati vladarje in narode, je uspelo pritegniti k svojim nacrtom ali vtihotapiti v vlade prekanjene svetovalce, ki naj bi vzbujali proti Rimu skrita ljubosumja ali jih tam, kjerso že bila, še bolj razplameneli. Zgodovina nam kaže, kako jim je to uspelo, ceprav je oce vernikov z ljubeznivostjo dobrega pastirja in z dobroho­tnimi nasveti skušal kralje popeljati s poti, ki jih je vodila v pogubo. Toda prišel je trenutek, ko se je del ljudstva, pokvarjen in brezbožen, cutil mocnejšega od kraljev, ki so dali pohujšanje zaradi svojega upora Bogu. Najprej se je leta 1793 zrušil francoski prestol. In kakor so tudi angleški protestantski pravniki na sodišcih potrdili, so bili framasoni bodisi krivi vseh podlosti Fran-coske republike ali pa so dali vsaj povod za vse brezbožnosti. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Vihar, ki se je razdivjalnad Evropo, se je razbesnel tudi nad Italijo, kerje tam bil Rim. Štiri leta so avstrijsko-sardinski bataljoni preprecevali francoski vojski, da bi prekoracila Alpe. Vtem casu si je španski kralj Karel IV. prizadeval, da bi zasedel Rim z okolico in ga poklonil svojemu zetu, parmskemu knezu. Fer­dinand IV., neapeljski kralj, pa je skušalpridobiti kneževino Benevent in Pon­tecorvo in se v ta namen pogajalz brezbožno francosko vlado, ki je ubila svoje­ga kralja. Hotel je dobiti njeno privolitev, ne da bi predvidel posledice svojega pocetja. Istocasno pa je avstrijski cesar Jožef II. razmišljal, kako bi se polastil legatur Bologne, Ferrare in Ravene. Leta 1796 je generalBonaparte premagalavstrijsko-sardinske zaveznike in vdrl v Piemont, zavzel Lombardijo, Benetke in nato še Genovo, odvzel papežu tri legature in Ancono ters svojimi cetami zavzel preostale italijanske države in nato odpotovalv Egipt. Pariški Direktorij je 1798 dalzasesti Rim, od koder je odpeljalvse umetnine, kot je to storil še v drugih mestih. Papeža Pija VI. je dalodvesti kot jetnika v Valenco, kjer je 20. avgusta 1798 v starosti 82 let umrl. "To je zadnji papež!" so kricali sektaši, pijani zmagoslavja, in dodajali: "Rim je naš!" Toda italijansko ljudstvo se je s pomocjo angleške mornarice in ruske in avstrijske vojske dvignilo proti svojim zatiralcem in jih pregnalo povsod razen v Genovi, kjerso dobili zatocišce. Neapeljski kralj je s svojo vojsko vkorakalv Rim in zasedel posest sv. Petra v imenu bodocega papeža, ki naj bi bil kmalu izvoljen, vendar z odlocno voljo, da ne bo vec vrnil Terracine in Beneventa. Av-strijci so, ne da bi priznali papeževe pravice, s svojimi cetami zasedli Legature, Marke in Umbrijo in tam vzpostavili lastno vlado. Toda te zasedbe je bilo kmalu konec. General Bonaparte, ki se je nenadoma vrnil iz Egipta in se v Parizu dal razglasiti za konzula, je z mocno vojsko prodrl po dolini Aosta v Piemont, pri Marengu premagal Avstrijo, jo prisilil, da je vrnila papežu nepostavno prisvojene pokrajine in jih pustila novemu papežu Piju VII. Prav tako je prisilil Neapeljcane, da so zapustili Terracino in Benevento. Vendar vse to ni bilo zaradi naklonjenosti do papeža, temvec zaradi spremenjene poli­tike. Ker je Cerkev v Franciji spet dosegla svobodo bogoslužja in se je dvignila iz razvalin, poškropljenih s krvjo toliko velikodušnih vernikov in je Bonaparte hotel to potrditi s konkordatom, se je Pij VII. odpravil v Pariz, kjer naj bi 1804. leta kronal Napoleona Bonaparteja za cesarja Francozov. Ker si je Napoleon od 1805 do 1810 z nenehnimi vojnami podvrgel skoraj vso Evropo, je v svoji ošabnosti zahtevalod papeža, da se odpove zemeljski po­sesti in neodtujljivi pravici postavljati škofe. Ker se je papež uprl grožnjam in zasramovanjem cesarja in njegovih framasonskih ministrov, so Francozi zasedli BiS 1 — 1. poglavje Rim in papeško državo razglasili za pokrajino francoskega cesarstva. Papeža Pija VII. pa je cesar 1809. leta najprej odvedel v pregnanstvo v Savono in nato v Fon­tainbleau, kjer je pet let trpel vse mogoce tegobe, bolezni in pomanjkanje. Toda Božja pravicnost je posredovala in zlomila svoje nasprotnike. Ko je Napoleon na ruskih snežnih poljanah izgubil polovico svoje vojske in so ga v Franciji napadli vsi severni zavezniki, je moralzapustiti cesarski prestol in se odpraviti na mali otok Elbo. Istocasno je bil osvobojen papež Pij VII., ki se je 15. maja 1814 zmagoslavno vrnil v Rim. In kako so evropske sile, zbrane na Dunaju, skušale zopet spraviti v red oslabljene evropske države? Vsektaškem duhu, ki jih je preveval. Imenovali so se zacetnike miru in reda, pa so sami padli v zmote, kakršne je zagrešil Napo­leon, za katerega bi smeli reci, da je bil v nekaterih okolišcinah boljši od njih. Tako so mu angleški minister Pitt, ruski car in pruski kralj svetovali, naj bi se po zamisli avstrijskega cesarja Jožefa II. postavil Franciji in njenim deželam za edinega vrhovnega poglavarja vere. Toda Napoleon je plemenito zavrnil splet­karsko ponudbo. Cerkev pa je morala v imenu reda trpeti številne krivice. Avstrija je hotela zase tri legature, Prusija je zahtevala, da bi te dobil saški kralj v zameno za Saksonsko, ki jo je hotel zase, toskanski odposlanec je predlagal, da bi Bolo-gno, Ferraro in Raveno dobila kneginja Marija Luiza, nekdanja etrurska kra­ljica. Kongres je koncno odlocil, da naj dobi Avstrija ferrarske dežele južno od Pada in pravico, da postavi svoje zastopnike v Ferrari in Comacchiju. Poleg tega je Cerkev izgubila še Avignon in Polesine. Vse nemške škofije, ki so bile prej neodvisne cerkvene kneževine, so postale podložne protestantskim vladarjem, ozemlje škofije Basel so pridržali Švici in Anglija je Vitezom malteškega reda vzela njihov otok. Bila je ogabna delitev plena. Papež je ugovarjal, vendar brez uspeha. Medtem so se framasonske lože v Italiji razdelile v dva tabora: eden je na­govarjal Napoleona, da bi ustanovil italijansko kraljestvo z glavnim mestom Rimom, drugi pa je podpiral Joahima Murata, neapeljskega kralja, da bi zavzel Apeninski polotok in odstranil papeža. Oba tabora pa sta bila pripravljena izdati drug drugega, ce bi jima bilo to v korist. Racuni brez krcmarja! Napoleon se je nenadoma izkrcal v Franciji in tam vladal sto dni. 800.000 zavezniških vojakov ga je po vec bitkah dokoncno premagalo pri Waterlooju, Angleži so ga ujeli in poslali na otok Sv. Helene, kjer je v žalostnem izgnanstvu, ki je tako kot izgnan­stvo Pija VII. trajalo sedem let, leta 1823 koncal svoje dneve. Joahim Murat je vdrl v papeške dežele z namenom, da bi ujel papeža in ga zaprl v trdnjavo Gaeta, Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek toda Avstrijci so ga premagali in izgnali iz njegovega kraljestva. Ko pa si je skušal zopet pridobiti kraljevski prestol in se zato z maloštevilnimi privrženci izkrcalv Calabriji, so ga ujeli in 13. oktobra 1815 ustrelili. Zdelo se je, da je Evropa koncno našla svoj mir. Toda papeževi oblasti so še vedno nasprotovali. Leta 1816 je avstrijski minister Metternich podpiral in šcu-val nekatere svoje prijatelje v vladi v Legaturah znamenom, da bi pripravil upor, s katerim bi se ob smrti Pija VII. mogel polastiti tistih pokrajin in jih prikljuciti Toskani in potem še lombardsko-beneškemu kraljestvu. Toda kardinalConsalvi je razkrinkal te nacrte in o vsem obvestil francoskega poslanika. Leta 1817 so skrivnostni ubijalci klali osebe, zveste oblasti papeške drža­ve. Tajne družbe v Markah so pripravljale zaroto in bile pripravljene sprejeti kakršnokoli tujo nadvlado, samo da bi se rešili papeža. Požigi in zastrupitve so se kar vrstili. S krutimi nameni so pripravljali vstajo, toda v Macerati so odkrili upornike, ki so jih veliko polovili orožniki, in tako se je vse skupaj za nekaj casa pomirilo1. Leta 1820 so vsi evropski sektaši, spodbujeni od uspeha španskih tovarišev, ki so vzpostavili konstitucijo iz leta 1812 in prisilili kralja Ferdinanda VII., da je izpolnil njihovo voljo, skušali pripraviti podoben upor tudi v njihovih državah, da bi mogli ribariti v kalnem in se boriti proti Rimu. Prva se je uprla neapeljska vojska, v kateri je bilo mnogo starešin in vojakov, vclanjenih v framasonerijo. Kralj se je pokazalslabica, privolil je v špansko ustavo in potem prestrašen zbe­žalizNeaplja, medtem ko je parlament ukazalvojski, da je podprla upor. Toda 7. marca 1821 je 50.000 avstrijskih vojakov premagalo neapeljske upornike in v celem kraljestvu je bil vzpostavljen red. VPiemontu se ljudstvo ni nameravalo upirati, saj je bilo zadovoljno s svo­jim vladarjem Viktorjem Emanuelom I., pravicnim, pobožnim in dobrohotnim vladarjem. Toda na ukaz Visoke prodajalne v Parizu se je nekaj plemenitih in stremuških sektašev na skrivaj zbiralo v Turinu v palacah francoskega in špan­skega poslaništva ter v hiši bavarskega odposlanca, da bi se dogovorili, kako bi kralja prisilili, da bi privolil v ustavo, ki bi bila podobna španski. Bili so tesno povezani z zarotniki v Milanu tersektaši v Rimu in Neaplju. Dolocili so, naj bi piemontska vojska prišla v lombardska mesta, ki so jih avstrijski vojaki, ko so šli v neapeljsko kraljestvo, izpraznili. Tam bi Piemontcani pomagali upornikom, ki bi se z orožjem v roki uprli Avstriji, medtem ko bi v Rimu razglasili republiko. Toda avstrijska policija je proti koncu 1820. razkrila zaroto, polovila upornike, 1 Povzetek sodne obravnave do konca, obsodba v pravdi Maceratese. Anelli, I.,85. BiS 1 — 1. poglavje jih obsodila na smrt in nato kazen spremenila v strogo jeco. Kljub temu so se študenti na univerzi v Turinu prve dni leta 1821 dvignili, dokler vojaštvo ni v krvi zadušilo vstaje. Neplodno pocetje! Iz Ženeve je prišlo nekaj milijonov fran­kov, s katerimi so podkupili vojake, in posadki v Turinu in Alessandriji sta se uprli. Karel Emanuel se je marca 1821 odpovedalprestolu v korist svojega bra-ta Karla Alberta in 13.000 Avstrijcev ter 6.000 Piemoncanov, ki so ostali zvesti kralju, je koncalo obsedno stanje, ki je trajalo trideset dni. Sektaši papeške države so se za izpolnitev svojega dela programa uprli v Beneventu in Pontecorvu, se polastili položaja in razglasili, da je konec papeške vladavine. Nato so razposlali razbojniške tolpe na podeželje Ascolija, krice oznanjali svobodno Italijo in kot po navadi kradli denar v javnih ustanovah in pri zasebnikih ter spušcali na prostost hudodelce. Toda cez nekaj casa so se morali skriti, ker niso od nikoderdobili pomoci. Iz svojih skrivališc so iz zasede še vedno morili ljudi in pretili s smrtjo legatom, sodnikom in pricam, da bi na ta nacin preprecili kaznovanje morilcev. Karbonarji so v 33. clenu svoje družbene pogodbe dolocili, da bi po razglasitvi republike na polotoku proglasili za veljavno kršcansko vero, ta pa bi v splošnem koncilu prek potrjenih in ponovno izvoljenih škofov vzpostavila prvotno cisto religijo. V37. clenu je bilo doloceno: "Sedanjega papeža bomo zaprosili, da sprejme dostojanstvo patriarha Ausonije. Vzameno za njegove casne dohodke, ki jih bodo pridružili zakladu republike, bo prejel osebno odškodnino, ki mu bo izplacana vsako leto, dokler bo živel, vendar pa tega ne bo mogel prenesti na naslednike. Ce bo po njegovi smrti zborkardinalov izbral novega papeža, bo ta moral prenesti svoj sedež na ozemlje zunaj republike"2. Pij VII. je 13. decembra 1821 izobcil vso množico zlocinskih ljudi, ki so se zbrali proti Jezusu Kristusu in se pridružili karbonarjem in drugim tajnim društvom. Evropski vladarji, ki so ugotovili nevarnost upora ne samo v Italiji, temvec tudi drugod, so se v oktobru 1822 zbrali v Veroni, da bi ukrenili vse potrebno. Knez iz Modene, Francišek IV., je svetovalpredstavnikom vlad, da bi šcitili vero, vrnili spoštovanje plemstvu, zajezili svobodo tiska, zmanjšali število študen­tov na univerzah, podprli in razširili pravice staršev, skrajšali potek politicnih sodnih obravnav. Vendar ga niso poslušali. In tako so se sekte in upori širili za­radi brezverstva, razvrednotenja plemstva, razbrzdanosti tiska in zanicevanja staršev. Narašcalo je število odvetnikov, ki niso imeli koga braniti in so se zato 2Gualterio, Rivolg., V. I, doc. 4. str. 167sl. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek predajali širjenju lažnih govoric in spletkam. Raslo je število zdravnikov, inže­nirjev, doktorjev vseh vrst brez sredstev in nesposobnih, da bi poceli karkoli ali delali z razumom, ki so se zapisovali sektašem, kvarili brezštevilno mladino odlicnih duševnih sposobnosti in hujskali ljudstvo, da bi si poiskali boljše ži­vljenje. Evropske vladavine pa so menile, da za pomiritev zadošca vzpostavitev strahovlade in morišc. Od 1821 do 1830 so sekte, ki so kakor gosta mreža prepletle Romagno, nadaljevale s svojim pocetjem in ubijale državne uradnike in navadne drža­vljane. Ko jih je prelatInvernizzi odkril in razgnal, se je decembra 1830 Lo­uis Bonaparte, poznejši Napoleon III., sin Louisa, bivšega holandskega kralja, katerega družino so zavrnila vsa kraljestva Evrope, pa jo je ljubeznivo sprejel papež Pij VII., povezals karbonarji in prostozidarji, hotec ponovno vzposta­viti Italijansko kraljestvo. Hoteli so zbrati svoje somišljenike na Vatikanskem trgu, zavzeti skladišce orožja, izropati banko Spirito Santo, spustiti na prosto jetnike, napraviti za talce uglednejše osebnosti Rima, se polastiti Campidoglia, sestaviti vlado, jo razglasiti v posameznih pokrajinah in jih povabiti, da se pri­družijo glavnemu mestu. Toda vlada je izvedela za te nakane, spremenila straže na pomembnih mestih, jih nekaj polovila, druge odstranila iz Rima in pregnala Louisa Napoleona. Sektaši pa so se zopet opogumili, ko jih je Louis Filip Orleanski spodbudil s svojo zašcito in julija 1830 odstranil s prestola Karla X., odpravil barikade v Pa-rizu in bil izvoljen za kralja Francozov. Zato so 4. februarja 1831 zopet poskusili sreco in v Bologni zaklicali pozdrav svobodi, oblikovali novo vlado, medtem ko so tajna združenja razposlala svoje placance po Romagni klicatk vstaji. Legatu-re, Marke in Umbrija so se pridružile Bologni. Rim pa se je uprl temu izdajstvu. Louis Bonaparte je hitel na pomoc revolucionarjem. Papež Gregor XIV., ki se je znašel brez orožja, je za placilo prosil za pomoc kralja Ferdinanda II., toda ta mu je ni dal. Tedaj je v papeško državo vstopila avstrijska vojska, framasoni in uporniki so zbežali in ljudstvo je osvobojeno dvignilo papeške zastave. Monsi­gnor Janez Marija Mastai, nadškof v Spoletu, je Louisu Napoleonu pomagalpri pobegu, ta pa mu je izkazal hvaležnost na vsem znan nacin. Leta 1832 se je znova zacelo framasonsko gibanje v Romagni, nakar so se Avstrijci zaceli odpravljati proti Bologni in prodrli že do Ravene. Francoska vlada, ki se je izrekla proti nesmiselnemu nacelnemu vmešavanju s pretvezo, da ne bi samo Avstrija imela zasluge za zadušitev tiste vstaje, je proti papeževi volji posla-la v Ancono mornarico, nasilno zasedla mesto, se tam utrdila, spustila na prosto politicne zapornike; tristo od teh je nekaznovano ubilo nacelnika mesta, ropalo BiS 1 — 1. poglavje po mestu, skrunilo cerkve, sramotilo in napadlo Božje služabnike, zasramovalo vero in sklicevalo nesramna zborovanja. Avstrija in Rusija sta izrekli pripravlje­nost napovedati vojno Franciji, toda lord Palmerston, odlocen zagovornik vsake­ga papeževega sovražnika in sramotilca, je odobril francosko ravnanje, zahtevalod papeža, da uvede reforme, potem pa umolknil in odprto pomoc italijanskim upornikom prenesel na poznejši cas. Ker sta Avstrija in Rusija videli sovražno zadržanje Anglije, nista nicesar storili. Francija je opustila prenapetosti, se spri­jaznila s položajem zašcitnice in ne gospodovalke in se koncno 3. decembra 1838 umaknila, ko so Avstrijci zapustili papeško ozemlje. Leta 1831 je Giuseppe Mazzini ustanovil sekto Mlada Italija in svoje pripa­dnike obvezals strašnimi tajnimi zaprisegami znamenom, da bi napovedalboj na smrt vsaki religiji in zlasti še rimskemu papežu, kateremu je v imenu eno­tnosti Italije hotel odvzeti državo in ga potem, ce bi mu to uspelo in bi se mu ne hotel pokoravati, odstraniti. Vnekaj mesecih se je sekta razširila po vsej Italiji in Mazzini, ki je vedno dobro poskrbel, da ni nosil naprodaj svoje kože, je brez usmiljenja obsojal na smrt sektaše, ki se niso pokoravali njegovim ukazom. Leta 1833 se je odlocil, da bo poslalkakih tisoc sektašev v Savojo, podkupil pi-emontsko milico in s tem zapretil Avstrijcem, medtem ko bi uporna neapeljska vojska zasedla Rim, se polastila cerkvenega plemiškega premoženja in razglasi-la združeno in svobodno Italijo. Toda v Neaplju je policija odkrila in kaznovala zarotnike. VTurinu so jih prijeli sto, dvesto jih je pobegnilo in dvanajst so jih ustrelili in leta 1834 je dvesto mazzinijancev pod poveljstvom generala Ramo-rina vstopilo v Savojo. Ko so videli, da se jim nihce ne pridruži, so zbežali v Švico in niso cakali na kraljevsko vojsko, ki jih je zasledovala. Sektaši so v letih 1841, 1843, 1844 in 1845 še naprej kovali zarote, vstaje in umore z namenom, da bi unicili papeževo oblast. Besni sektaš Ricciardi je v svoji knjigi Mucenci iz Cosenze jasno pisal, da je njegov namen priti v Rim, uni­citi papeštvo, polno zlorabin grdobije, ki žalosti in zastruplja zemljo že osem­najst in vec stoletij.3 Toda vojaki so ostali zvesti in policija budna. Potem ko je spodletelo toliko poskusov, je bilo jasno, da brezdobro izurjene vojske, okoli katere bi se mogle zbrati sektaške sile, noben poskus združitve Ita­lije ne bo uspel. Toda kateri izmed vladarjev bi hotel sprejeti njihovo ponudbo in pod katerimi pogoji bi bil pripravljen sprejeti tako vlogo? Massimo d'Azeglio je pokazal na Karla Alberta in na Piemont4. Pod pretvezo navidezne velikodušnosti 3Ricciardi, Storia d'Italia dal 1850 al 1900, c. 19, str. 33, Pariz 1842. 4Farini, Stato Romano, I, 101. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek za veliko stvar italijanske neodvisnosti bi imenovali politiko skupek napacnih nacel in izvedenih dejanj, da bi se tako borili proti Rimu, proti papežu in proti Božji Cerkvi. Takšen je bil položaj, ko je stopalv areno življenja duhovnik Janez Bosko. On, ki je bolj kot kdo drug ljubil napredek in slavo svoje domovine, je dobro poznalsvoj cas ter predvidel vse nesrece, do katerih bi mogle pripeljati motnje previdnostnega reda, ki je postavil v Italijo casni in neodvisni sedež papeštva. Zgodovina, ki jo je s tako zavzetostjo študiral, mu je kazala, da so se vsakokrat, ko so se narodi razglasili za nasprotnike Jezusovega namestnika na zemlji, ure­snicile besede preroka Izaija: "Zemljo so oskrunili njeni prebivalci; zakaj prela­mljali so postave, prestopali zakon, razdrli vecno zavezo. Zato prekletstvo žre zemljo" (24,5–6). In zato je don Boskov program obsegalvedno: vse za papeža, vse s papežem in vse iz ljubezni do papeža. 2. POGLAVJE Marjeta Occhiena, mati duhovnika Janeza Boska - Njena mlada leta - Marjetin znacaj - Burni casi - Izredne kreposti te žene Medtem ko so se zbirali crni oblaki revolucije nad katoliško Cerkvijo in prestrašeni cloveški pogled ni mogel nikjer odkriti žarka upanja, se je Božje oko, ki vidi v dno src, radovalo ob pogledu na tisoce in tisoce duš, ki jih svet ni poznal, ki pa so z molitvijo in lepim kršcanskim življenjem sodelovale pri Božjih zmagah nad hudobijo. To so bile katoliške matere, ki so s tem, da so v duše svojih otrok polagale seme svetosti, usposabljale svoje sinove, da so postali vredni nosilci poslanstva, za katero jih je Bog ustvaril. Treba je prebirati življenja svetnikov in se tam prepricati o veljavnosti te resnice. In XIX. stoletje razpolaga s takim bogastvom kršcanskih herojev, da ne zaostaja za nobenim v zgodovini Cerkve. Ena izmed teh duš, ki jih je Bog gledals posebno ljubeznijo, je bila gotovo Marjeta Occhiena, mati duhovnika Janeza Boska. Doma je bila v Caprigliu, na­selbini s kakimi 400 prebivalci v škofiji Asti. Kraj leži na visoki planoti, obdani z vrhovi prelepih hribov, katerih pobocja so porasla z gozdovi in je kakih šest milj oddaljen od Chierija. Rodila se je 1. aprila 1788 Melhiorju Occhienu in Dominiki Bossone in so jo še isti dan nesli h krstu. Oba starša, sicer kmeckega porekla, sta bila obdarjena s precejšnjim premoženjem, toda njuno najvecje bogastvo je bil sveti božji strah. Gospod je blagoslovil njun zakon in Marjeta je bila tretji otrok med peterimi brati in sestrami. Zgled in nauki oceta in matere so v otrocih zbu­dili tako zavest izvrševanja dolžnosti, da jih niti najbolj burna leta njihove mla­dosti niso mogla odvrniti od svete Božje volje. Prvi vtisi Marjetine mladosti so bili strašni. Bilo ji je devet let, ko so mese-ca julija 1797 od Chierija do Astija bili platzvona. Francoski hujskaci in domaci Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek piemontski sektaši so pod zašcito francoskega poslanika v Turinu dvignili izme-cek ljudstva k uporu proti pravno ustolicenemu kralju Karlu Emanuelu IV. in raz­glasili republiko. Toda kmetje so stopili na stran kraljevske vojske. VChieriju so ustrelili trideset upornikov, devet drugih pa obsodili na smrt in obsodbo takoj izvedli. V Astiju so izvedli štirinajst smrtnih kazni. Naslednje leto so prebivalci Astižanskega kuhali jezo in na skrivaj v svojih hišah preklinjali Francoze, ki so zasedli njihovo prestolnico in na grob in nesra-men nacin prisilili njihovega kralja, da se je odpovedalprestolu in se umaknil na Sardinijo. Prve dni 1799 pa se je njihova jeza naperila proti demokratski oblasti. Med vzkliki, naj živi kralj, so se oboroženi napotili proti Astiju. Toda Francozi so jih s svoje vojaške postojanke zlahka odbili, jim sledili po vaseh in domovih in jih mnogo postrelili, zlasti ce so jih dobili z orožjem v rokah. Koliko strahot in koliko žalovanja po družinah! Malo pozneje pa je katoliška srca napolnilo še vecje ogorcenje in še vecja žalost. Vnoci od 24. na 25. april je na poti iz Toskane skozi CasalMonferrato, Alessandrijo, Crescentino in Chivasso v spremstvu komisarja republike prišel papež Pij VI. in kot jetnik prenocil v turinski trdnjavi. Pri svojih 82 letih je bil tako izcrpan, da so se vsi bali najhujšega. Direktorij v Parizu ga je obsodil, da mora prek Alp, v snegu in ledu in ob robu strašnih prepadov iti v izgnanstvo v Valence v Delfinatu. Tem žalostnim dogodkom so se pridružile dolgotrajne stiske, ki so jim bili izpostavljeni prebivalci Piemonta najprej od strani lastnega vladarja, ki je po­trebovalvojake in denar za boj proti francoskim cetam, potem pa še od strani francoskih zmagovalcev, ki so bili potrebni vsega in željni bogastva. Vojno, ki se je zacela 1792, so prekinili 28. aprila 1796 s premirjem v Cerascu. To je bilo nenehno nalaganje neznosnih davkov, prostovoljnih prispevkov na ukaz, de­narnih kazni obcinam in posameznikom, ki niso placali, in vojnih obveznosti. Z zakoni so razveljavili vrednost papirnatega denarja, zaplenjevali cerkveno posest in prisiljevali bogate ljudi, da so kupovali državne obveznice. Nasilno so odvzemali hrano in obleko za vojaške potrebe, temu pa se je pridružila zelo slaba letina ter bolezen pri živini in ljudeh. Družino Occhiena so te nesrece gotovo mocno prizadele, toda zaupanje v Boga in sreca v družini sta bila vsem v veliko uteho. Marjeta je v šoli svoje ma-tere in sredi tolikih stisk obetala, da bo postala odlicna gospodinja. Ceprav je bila še majhna deklica, je ves svoj cas porabila za molitev in delo.Cerkev, kjer je opravljala svoje verske dolžnosti, s tem da je hodila k sveti maši,prejemala svete zakramente, poslušala Božjo besedo, je bila kraj njene radosti in BiS 1 — 2. poglavje središce vseh njenih želja. Narava jo je obdarila zodlocno voljo, ki ji je ob odlicnemcutu za pravilno in ob Božji milosti dala možnost, da je zmagovala tiste duhovnein gmotne težave, ki jih je srecevala na poti življenja. Ker je v vsem skušala izpol­njevati Božjo voljo, je tukaj dobivala pravo usmeritev svobodne volje. Kot pravilnousmerjena v svoji vesti, custvih, mislih, v presojanju ljudi in stvari, vedra v obna­šanju, odkritosrcna v govorjenju, ni vedela, kaj pomeni strah in bojazen, in je vpomembnih in manj pomembnih okolišcinah znala vedno zadeti pravo. Vbližini vasi je živel moški, ki so ga vsi obcudovali tako zaradi njegove mo-gocne postave kot zaradi njegove lepote. Ko je šel po cesti, so ljudje prihajali iz hiš, da bi ga videli, in otroci so šli za njim, kakor da bi bil nekaj izrednega. Velikanu je bilo zaradi te radovednosti nerodno in nekega dne, ko ga je Marjeta strme obcudovala, se ji je približal. "Presneto, je vzkliknil, ali nisem vec gospo­dar samega sebe? Ali ne smem iti, kamor hocem, ne da bi vsi zijali za menoj? No, povej mi, zakaj tako buljiš vame?" Marjeta se ni niti umaknila niti zmedla, temvec je odgovorila: "Iz istega razloga, kot pes presenecen gleda škofa. In ce sme pes gledati škofa, zakaj jaz ne bi smela gledati tebe, ki sem navsezadnje vec kot kak pes." Smel odgovor za dekle njene starosti! Tudi vsa njena dejanja so kazala podobno notranjo silo. Ljubek prizor nam nazorno podaja njeno podobo. Leta 1799 je avstrijsko-ruska vojska Franco-zom zopet odvzela Lombardijo in v imenu sardinskega kralja zasedla Piemont, s katerim je ravnala kot s podjarmljeno deželo, tako da še nikdar ni bilo slab-še kot to leto. Povecali so že tako neznosne davke, klicali fante k vojakom, iz­kljucevali domacine iz javnih služb, kaznovali z globami in zaprli mnogo ljudi, ceš da so ali iz vdanosti ali zaradi koristi držali z republiko. VCastelnuovu, nedalec od Capriglia, so žandarji prijeli župnika Jožefa Boscassa in ga s tremi drugimi duhovniki iz Astija - generalnim vikarjem, nekim kanonikom in prior-jem servitov - odvedli v Turin. Zaradi politicnih obtožb so izpred oltarja ali iz spovednic odvedli sedemdeset duhovnikov, jih najprej zaprli v Turinu in nato zvezane po dva in dva peš odvedli iz Turina v mestno trdnjavo v Alessandriji, kjer so jih izpostavili zasramovanju drhali. Bilo je tako pomanjkanje hrane, da je imela pšenica velikansko ceno - 20 lir za mero. Poleg tega pa je Avstrija pre­povedala izvoz žita iz Lombardije. Zaradi vseh teh razlogov je prebivalstvo iz­gubilo zaupanje v novo upravo, ki je tako slabo predstavljala kraljevsko vlado, in malo je manjkalo, da niso izgubili navezanosti na savojsko kraljevsko hišo. Proti zaveznikom pa je ljudska jeza že tako dosegla višek. Cetudi Marjeta ni vedela, kaj je sovraštvo, se ni mogla odtegniti splošnemu ogorcenju. Bilo je septembra 1799, cas žetve prosa. To je bilo razgrnjeno na Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek soncu pred Occhienovo hišo, da se je sušilo, kar je prijezdil vod nemške konje-nice. Vojaki so se ustavili na bližnji njivi in odvezani konji so se spravili na še ne požeto proso. Marjeta, ki je stražila pred gumnom, je ob tem napadu na njeno lastnino zacela kricati in skušala živali pregnati, tako da jih je porivala in tepla z golimi rokami. Toda težke živali se niso zmenile za njen napor in so kar na­prej mlele obilno krmo. Marjeta se je neustrašeno obrnila na vojake, ki so izza ograje opazovali njeno pocetje; zacela jih je oštevati, ker so tako nemarno pazili na svoje konje. Vojaki, ki niso prav nic razumeli piemontskega narecja, so se ji samo smejali in od casa do casa ponavljali: "Ja, ja!" "Se režite?" je nadaljevala Marjeta, z rokami v bokih. "Vam je malo mar, da vaši konji požrejo naš pridelek, ki stane štirinajst in pol lire za mero! Vas to proso nic ne stane, nam pa, ki smo se trudili in potili celo leto, pa ni vseeno! Kaj bomo jedli to zimo, izcesa bomo kuhali našo polento? Nesramni nasilneži ste! Spravite stran vašo živino!" "Ja, ja," so odgovarjali vojaki. Marjeti, ki je dobro vedela, da se vojaki iz nje norcujejo, je šel tisti "ja, ja" na živce. Vsa se je razvnela. Nekaj vojakov je stopilo naprej. Govorili so ji po nemško, kar pa je ona seveda toliko razumela kakor oni piemontsko. Da bi se oddolžila, jim je zacela odgovarjati z "bo, bo", kar ima v piemontskem narecju pritrdilni pomen, vendar v zanicevalnem smislu. Tako je prišlo do dvogovora, v katerem se je ponavljalprizor, ko je tisti, ki so ga vprašali, kam gre, odgovarjal: "Nosim ribe." Hkrati je potekalsijajen duet. Eni so izzivali z ja, ja, ona pa se je odzivala z bo, bo. Marjeta je zacela izgubljati potrpljenje in je dejala: "Prav, prav! Bo in ja, bo in ja! Ali veste, kaj to pomeni? To je boia (rabelj, krvnik)! In to ste vi, ki unicujete naša polja in njive in nam kradete naše pridelke." To je bila jasna napoved vojne. Ko je Marjeta videla, da besede nic ne zaležejo in konji še naprej žrejo njeno proso, je zgrabila vile in zacela z rocajem udrihati po konjih. Ko pa se ti niso za to nic zmenili, je orožje obrnila in jih zacela zbadati s konicami tako od strani kakor tudi v gobce. Sedaj so se konji prestrašili in zapustili gumno. Vojaki, ki bi si v casu vojne sicerne dovolili kaj podobnega, so skomizgnili z rameni, polovili pobegle konje in jih privezali k drevesom na bližnjem travniku. Bilo je namrec prav smešno, ce bi se spustili v prepir z enajstletnim dekletom. Toda zmaga Napoleona, prvega konzula, je po bitki pri Marengu prisilila Av-strijce, da so zapustili Piemont in je tako iz dežele naredila francosko provinco. Subalpinci so zaživeli v miru. Odslej nobena tuja vojska ni vec vdrla v njihovo de­želo. Nova oblastje odlocno preganjala tolpe zlocincev, sestavljene izubežnikov razlicnih vojsk, iz pobeglih jetnikov, iz razbojnikov, ki so zaradi prejšnje zmede BiS 1 — 2. poglavje pocenjale, kar so hotele, se klatile od okrožja do okrožja, kradle, ubijale in požiga­le. Kmetje so se iz strahu družili v skupine, ce so hoteli iti iz kraja v kraj ali morali skozi gozd, da so se mogli braniti. Nihce si ni upal pustiti doma družine same in zvecer so skušali cim prej priti domov. Vmanjših krajih, kot npr. Capriglio, so vašcani vso noc stražili z orožjem v roki. Ce so koga osumili, da je izdajal, so ga gotovo ubili. Eden izmed najbolj strašnih poglavarjev takih tolp je bil Mayno della Spinetta iz okolice Alessandrije. Francoski komisarji so v najbolj ogroženih krajih ustanovili sodišca, lovili bandite in jih brez nadaljnjega obsojali na smrt. Za casa francoskega cesarstva ni bilo vec nikogar, ki bi si upalropati in krasti. Prav tako je bilo konec samovoljnih prefektov po provincah. Železna volja enega cloveka je vzpostavila odlocen red v izterjevanju dajatev in v upravi države. Vendar so nekateri nepredvideni dogodki razveseljevali srca dobrih Pie-moncanov. Leta 1803 so obhajali petstoletnico evharisticnega cudeža, ki se je zgodil 1453. Cudovito lepo so obnovili cerkev Corpus Domini - Rešnjega telesa in na trgu pred vrati postavili obširen paviljon, kjerso pridigali najvecji govor­niki tedanjega casa, odvijala se je velicastna procesija najsvetejšega zakramen­ta, ki ga je nosil monsignorValperga di Masino, nekdanji škof v Nici. Na slove­snosti je bil navzoc obcinski svet mesta Turina in francoska posadka v mestu. Smrt, ki je v trenutku zadela nekega nesrecneža, ki se je norcevaliz Turincanov, ker so prišli na praznik, ki ga je on v posmeh imenovalpraznik "mule", je vse napolnila z grozo in še podžgala vero v Turinu in okolici. 12. novembra 1804 se je papež Pij VII. na svoji poti v Pariz, kjer naj bi kronalNapoleona za cesarja, ustavil v Turinu, kjer so ga izredno navdušeno sprejeli. Kose je potem iz Pariza vracal v Rim, se je 24. aprila 1805 za tri dni ustavil v Turinu iniz lože kraljevske palace blagoslavljal brezštevilno množico. Družina Occhiena jev svojem verskem navdušenju sledila zgledu sovašcanov in prebivalcev okoliškihvasi in se odpravila v Turin, da bi videla papeža. Marjeta je tedaj vstopala v 17.leto in zdi se, da se je prav ob tej priložnosti vnela v njenem srcu tista ljubezen dopapeža, ki jo je znala potem tako cudovito preliti v srca svojih sinov. Ta ljubezen seje potem še okrepila zaradi socutja, ki jo je prevzelo, ko je moral 17. julija 1809 istipapež po ukazu Napoleona zapustiti Quirinal. Vspremstvu oborožene straže nakonjih se je zjutraj za uro in pol ustavil v gradu barona Rignona a Ponticelli sredipoti med Santeno in Chierijem ter potem nadaljeval pot proti Grenoblu. Saj tudini moglo biti drugace pri dekletu, polnem vere in neoporecnega obnašanja, ki jepreziralo vsak cloveški ozir. Ta njen odkriti znacaj je bil vedno porok in varuh njenih vrlin, saj je, povezan s kršcansko previdnostjo, preprecil vsaknapacen korak. Pogosto so prihajale k Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek njej njene prijateljice in jo ob praznicnih dneh vabile, da bi šla z njimi na radosten sprehod po tistih prekrasnih hribckih in dolinah. Zdelo se jim je vec kot upravice-no, da so si po tednu težkega dela privošcile malo razvedrila. Toda Marjeta ni mo-gla prenesti, da bi bila dalec od svojih domacih, in je zato vedno našla kakrazlog, da ni šla. "Vidite," je imela navado reci prijateljicam, "jaz sem svoj izlet že imela, ko sem šla v cerkev. To je precej dolga pot in nimam moci, da bi še vec hodila." Naj so jo še tako prepricevale in prosile, je niso mogle nikdar odvrniti od njene odlocitve. Zares, Marjeta v tistih letih ni imela druge poti kot tisto, ki je vodila v cerkev, od katere pa je bila, resnici na ljubo, precej oddaljena. Vsi vedo, kako privlacna so za domacine in sosede žegnanja in kako mladi drvijo na take prireditve terse jih udeležujejo bodisi kot navadni opazovalci ali pa tudi kot plesalci, dostikrat pozno v noc. Nikdar ni mogoce zadosti obžalovati, kako pogubni so taki zbori za cednost. Tako so nekatere deklice iz Capriglia, cedno opravljene in lepo oblecene, kakorso pac zmogle in znale, prihajale k Marjeti in jo vabile na ples. Na njihove klice je stopila na prag. Dekleta so jo vabila: "Pridi, Marjeta, pridi z nami!" Marjeta jih je premerila od nog do glave in po "Oh!", polnem zacudenja zaradi njihove obleke, s hudomušnim nasmeškom vprašala: "In kam me hocete odpeljati?" "Na ples! Toliko ljudi bo, pa kakšna mu-zika! To bo veselo!" Marjeta se je zresnila, jih pogledala v obraz in jim na kratko odgovorila: "Kdor se hoce zabavati s hudicem, se ne more radovati zJezusom Kristusom!" Ko je izgovorila to tako pomembno misel, se je umaknila v hišo in pustila dekleta vsa presenecena. Nekatere je odgovor tako presunil, da so na­mesto poti na žegnanje ubrale pot proti domu. Toda krepostna deklica je bila zelo previdna tudi pri obcevanju s fanti. Ob nedeljah so jo nekateri fantje šli cakatpred hišo, da bi jo spremljali na poti v cerkev in iz cerkve, kar ji ni bilo prijetno, toda pogosto je morala k maši sama, kajti drugi clani družine so šli v cerkev zjutraj, ko je ona cuvala hišo. Nikakor ni hotela biti neprijazna s tistimi vsiljivci, ker je vedela, da bi bilo vse zaman in bi fantje prav na tiste besede zbijali šale in se norcevali in bi tako dala povod, da bi se jih na cesti zbralo še vec. Zato je uporabila majhno zvijaco, da bi se jim neopazno umaknila: odšla je od doma mnogo prej kot navadno. Tako se jih je nekaj nedelj ubranila, toda kmalu so fantje spregledali njeno ukano in bili pri­pravljeni ob zgodnejši uri. Tedaj je Marjeta prosila kako zanesljivo žensko iz bližnje okolice, da jo je spremljala. Toda zgodilo se je, da ta zaradi družinskih obveznosti ni mogla iti z njo. Kaj naj stori sedaj? Marjeta si ni delala skrbi za tako malenkost. Ko se potem ni mogla ubraniti tistih gizdalinov, jih je prijazno pozdravila in vsakemu odzdravila, sprejela njihovo spremstvo, potem pa zacela BiS 1 — 2. poglavje hoditi tako hitro in odlocno, da so morali drugi ob njej teci in so bili v posmeh vsem, ki so jih videli. Utrujeni in onemogli so zaostajali in govorili: "Nocemo si izpihati pljuc in polomiti nog!" Marjeta pa je, zadovoljna s svojo zvijaco, prišla sama v cerkev, bila pri maši, si v množici poiskala kako spremljevalko in odhi­tela domov. Po navadi si je za spremljevalko izbrala kako šepasto, grbavo, staro, grdo, zadircno žensko, ki je znala pokazati zobe vsakemu in vsem, ki bi jo nadle­govali, in sta potem cez polja in travnike prišli domov. Modri Sirah nam pravi: "Oblikuj si v notranjosti srce dobrega sveta, kajti ni je reci, ki bi bila dragocenejša, kot je to. Duša pobožnega cloveka najde resnico bolj gotovo kot sedem stražarjev z vzvišenega mesta. Predvsem pa klici Najviš­jega, da bo vodil tvoje korake v resnici" (37,17–19). Marjeta je z zapovedmi, ki se jih je naucila pri katekizmu, utrdila svoje srce in usmerila svoja dejanja v smi­slu Božjih nasvetov ter se tako izognila vsaki nevarnosti terv cistosti preživela svojo mladost. 3. POGLAVJE Francesco Bosco, vzor družinskih ocetov - Žalostno stanje katoliške Cerkve in župnikov v Piemontu - Francescova poroka z Marjeto Occhiena - Rojstvo Janeza Boska - Smrt Janezovega oceta Poldrugo uro hoda severozahodno od Capriglia skrit med grici in obva­rovan pred severnimi vetrovi ter ob vznožju enega teh hribov leži Castelnuovo d'Asti. Na vzhodu se razteza do majhnih naselij Pina in Mondonia, proti jugu se razprostirajo rodovitne njive in travniki in na zahodu ga majhen gric loci od Morionda in Lovanzita, kraja v neposredni bližini sredi lepih vinogradov. HCa­stelnuovu spada pet naselbin: Morialdo, Ranello Bardella, Nivissano in Schiero­ne. Vecina hiš stoji na hrbtu grica, sredi med njimi pa se dviga župnijska cerkev. Od Turina, v katerega nadškofijo spada, je oddaljen petindvajset in od Astija petintrideset kilometrov. Je središce sedmih obcin in je tiste case štel tri tisoc zelo delavnih prebivalcev, ki so se posvecali trgovanju in imeli zveze zvec mesti v Evropi. Velike zaloge sadre v okolici so dajale ljudem delo in dober zaslužek. Podnebje je dokaj milo, zrakje cist in poleti blaži vetric preveliko vrocino. Lju­dje, rojeni pod cistim in blestecim nebom, so vesele narave in zelo odprti, lepih navad in nadvse vljudni do tujcev, katerim izkazujejo dobrohotno gostoljubje, ki je na Astižanskem splošno znano. Na polovici poti med Caprigliem in Castelnuovom leži ob robu gozda majh-no naselje nekaj hiš, imenovano Becchi, in spada v obmocje Morialda. Lastnik ene teh hiš, ki sicer ni dajala videza skrajne revšcine, ki pa tudi ni bila kraj po­sebnega udobja, je bil Francesco Bosco, rojen 4. februarja 1784. Njegovo skro­mno premoženje je bilo nekaj krp zemlje okoli hiše, ki jih je sam obdeloval, da je mogel živeti. Ker mu pa lastno posestvo ni dajalo zadosti živeža za družino, je kot najemnik obdelovaltudi zemljo, ki je bila last nekega Biglioneja, pri katerem BiS 1 — 3. poglavje je tudi stanoval. Bil je oženjen in je imel sina Antona, ki se je rodil 3. februarja 1803, ter priletno mater, s katero je spoštljivo ravnal, v duhu sinovske vdanosti. Bil je zelo dober clovek, odlicen kristjan, obdarjen z izredno zdravo pametjo in razumevanjem kršcanskega nauka, ki si ga je pridobil z obiskovanjem verouka in pridig v župnijski cerkvi. Prava modrost prihaja od Boga in uci cloveka, kako naj se ne izgublja v praznih željah, temvec se popolnoma preda dobrotni Božji previdnosti. "Sladko je življenje premožnega in dobro placanega, a na boljšem kot oba je tisti, ki najde zaklad" (Sir 40,18). Ves prevzet od skrbi in dela je v trenutku, ko je najmanj pricakoval, izgubil ženo. Nenadoma je zbolela in župnik Giuseppe Boscasso, prav isti, ki je bil leta 1800 ujet in zaprt v vojaškem oporišcu v Alessandriji, ji je podelil zakrament sprave in bolniškega maziljenja. Umrla je zadnji dan februarja 1811. Tej družinski žalosti seje tistega leta pridružilo še skupno javno žalovanje. 11. novembra je v starosti 74 let nenadoma umrl župnik Boscasso. Pokopali so ga v cerkvi, imenovani del Castello. Za Francesca, ki je bil do zadnjega vzgiba svoje duše cerkven clovek, je bila to še druga velika izguba. Na deželi je župnik po svojem stanu oce, prijatelj, zaupnik, tolažnik svojih župljanov. On pozna ne samo vsako družino, temvec tudi vsakega izmed njenih clanov in ti ga vsako­krat, ko ga srecajo, pozdravijo s smehljajem na ustih. Krstil je otroke in jih pri­pravil na prvo obhajilo, vecina ocetov in mater si je pred njim obljubila vecno zvestobo in ljubezen. Stari so se pri ravnanju s svojimi družinami držali njego­vih nasvetov, dostikratpa tudi pri upravljanju javnih zadev. Ni je hiše, v kateri ne bi obrisalsmrtnega potu umirajocih, vlil upanja družinskim clanom z mislijo na tisto srecno življenje, ki ne bo imelo konca, in s tem omilil žalost družine. Rojstvo, življenje, smrt in pogreb vsakega posameznega župljana, kakor tudi radost, žalost in bolecine so vedno povezane s spominom na dobrega dušnega pastirja. On pozna skrivnosti vseh in njegova sveta služba ga postavlja nad vse. Smrt župnika doživljajo kakorizgubo družinskega clana, ki nepopravljivo pre­trga razmerja, zaupnosti in skrite vezi. Zaradi žalostnih casov je najbolj gorece kristjane skrbelo, kdo bo naslednik pokojnega župnika. Razglasili so nov zakonik, ki naj bi bil po besedah Napole­ona, ki ga je sestavil, uspešno orožje proti Cerkvi. Povsod po Italiji so nastajale in se širile framasonske lože, ki jih je na vse nacine podpirala cesarska vlada. Redovnike so razgnali, samostane, h katerim so se ljudje zatekali zlasti za du­hovno pomoc, so zaprli. Cerkveno lastnino so zasegli ali prodali. Med ljudstvom se je širilo nenravno življenje in cerkvenih poklicev skoraj ni bilo vec. Svoboda veroizpovedi je dajala zmoti iste neodtujljive pravice kot resnici, odpravili so Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek nedotakljivost cerkvenih oseb. Vsemenišcih so morali poucevati galikanska na-cela, ki so bila nasprotna pravicam rimskega papeža. Cerkvenim osebam, ki bi nasprotovale kaki odredbi državnih oblasti, so bile naložene hude kazni. Škofe so imeli za služabnike države, in šole so odtegnili njihovemu nadzoru z name-nom, da bi mogli mladino vzgajati po politicnih nacelih in religioznih zmotah poglavarja države. Papeža Pija VII. so držali v ujetništvu v Savoni. Poleg teh splošnih težav so bile še druge, povezane s službo župnika, ki je terjala izredno previdnost in apostolsko gorecnost. Moralje širiti in razlagati katekizem, ki ga je Napoleon dalsestaviti za vse škofije svojega cesarstva. Ta katekizem je bil poln netocnosti, krivoverskih nacel, zvitih dodatkov, premno­gih opustitev in je vladarju pripisovaloblast tudi v verskih zadevah. Župnik ni mogel ne neposredno ne posredno pridigati proti drugim veroizpovedim, ki jih je dovoljevala država. Nikomur ni smel podeliti zakonskega blagoslova, ce ta ni prej sklenil zakona pred državnim uradnikom. Clani urada za cerkvene stavbe so morali biti potrjeni od vlade. Škof je sicerimel pravico imenovati in ustoliciti župnike, vendar ni mogel tega kanonicno razglasiti, dokler ni dobil cesarjeve privolitve z odlokom ministra za verske zadeve. Župnik pa ni mogel zaceti opra­vljati svoje službe, dokler ni prisegel pred prefektom province. Toda vrnimo se k Francescu Boscu. Znašel se je v silni stiski, ker zaradi toli­ko obveznosti ni mogel streci svoji materi in skrbeti za svojega sina, ki je bil star že devet let. Zato se je odlocil, da se bo v drugo oženil. Ko se je pogosto mudil v Caprigliu, je spoznalizredne sposobnosti in gospodinjsko spretnost Marjete Occhiena. Marjeta ni kazala nikakršnega nagnjenja za zakonski stan. Vsa zaposlena z go-spodinjskimi opravili in delom na polju, dalec od vsake zabave in sama zase, se jeizogibala veselih tovarišic, ki so se udeleževale prireditev, na katere so hodili tudisicer pošteni ljudje. Bila je stara 24 let. Želela je, da bi za vedno ostala pri hiši inskrbela za svojega ostarelega oceta in mater. Toda Gospod jo je dolocil za zakonskistan. "Vrla žena je dober delež, kateri se boje Gospoda, se jim daje v posest. Bodi bogat ali ubog, njegovo srce je veselo, njegovo oblicje vselej vedro. Pogumna ženarazveseljuje svojega moža, on izpolni v miru svoja leta" (Sir26,3–4.2). Francesco jije ponudil zakon. Preden je Marjeta privolila, je omenila nekaj težav, zlasti še zato,ker bi morala zapustiti rojstno hišo. Toda oce je odobraval in celo svetoval to zvezo.Ceprav je bil že malo v letih, je izjavil, da je še zadosti pri moceh in ne potrebujenikakršne pomoci. Krepko zdravje je bilo nasploh znamenje in odlika te družine intako je tudi on docakal 99 let in osem mesecev. Njegov brat Michele, mlajši od njega,je umrl star 90 let. Vhiši je bilo še vec sinov in hcera in ena, po imenu Marianna, je BiS 1 — 3. poglavje obljubila, da bo skrbela za oceta. Marjeta, ki je bila vedno pripravljena ubogati, jeizpolnila ocetovo željo. Ceprav ni šlo za kako udobje, je bil ta zakon primeren. "Je pavelik dobicek pobožnost z zadovoljnostjo. Bolje je malo v strahu Gospodovem, negovelik zaklad z nemirom" (1 Tim 6,6; Prg 15,16). Zakrament zakona je velik v Kristusu in Cerkvi, je povedal sveti Pavel, in ker je zakrament živih, ga je treba prejeti v milosti Božji. Gorje tistemu, ki zacenja ta novi stan z božjim ropom. To je tudi vzrok za nesreco toliko družin, kerje nevre­dno prejeti zakrament kakor izvirni greh. Božji rop prinaša Božje prekletstvo. Kdorpa ga vredno prejme, zavedajoc se, da to združenje pomeni povezavo Jezu­sa Kristusa s Cerkvijo, prejme obilico milosti in veliko casnih darov: sposobnost, da izpolnjujemo dolžnosti, ki smo jih sprejeli pred Bogom, blagoslov miru v hiši, dar, da imamo vsega, kar nam je potrebno za življenje, in zlasti še blagoslov pri otrocih. Vtistih, kakor tudi v naših casih, so ob takih priložnostih po vaseh prirejali bucne prireditve z obilnim spremstvom, pojedinami, streljanjem, godbo. Pred­vsem pa ni manjkala dobra spoved in sveto obhajilo. Nato je župnik porocenca blagoslovil, ju povabil, da sta si pred oltarjem nataknila prstane in se udeležila svete daritve. Tako sta storila tudi Francesco in Marjeta. Potem ko sta opravila na porocnem uradu, sta 6. junija 1812 slavila cerkveno poroko v župnijski cer­kvi v Capriglu. Od tistega trenutka sta natancno izpolnjevala narocilo svetega Pavla: "Zato naj tudi vsakmed vami tako ljubi svojo ženo kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža" (Ef 5,33). Kakorhitro je Marjeta vstopila v nov dom v Morialdu, je takoj vzela malega Antona za svojega in ta ni imel sedaj matere, ki bi umrlo nadomešcala kot maceha, kakorse dostikrat dogaja ubogim sirotam. Decek pa, ceprav tako skrbno negovan, se zdi, da zaradi svojih koristi ni dobrohotno gledal na ocetov drugi zakon. Prav v tistih dneh, 11. junija, pa je iz Savone odpotovala kocija in naglo vo­zila na planjavo pri Alessandriji. Vnjej je sedel umirajoci papež Pij VII., ki je bil že tri leta Napoleonov jetnik. Vspremstvu cesarskega komisarja je inkognito potovalmed astižanskimi grici, se peljalskoz Stupinigi, pri Moncenisiju pre­koracil francosko mejo in prispel v Fontainebleau, kjer so ga cakale neizmerne bridkosti, ki mu jih je pripravil njegov preganjalec. Ko je sveti papežpotovalpo piemontski zemlji, je brezdvoma blagoslavljalnjene prebivalce, ker je dobro vedel, kako zelo so mu bili vdani. In ko je Marjeta zvedela za ta prevoz, ali ni prosila Boga, da bi ji bil ta blagoslov v podporo v njenem novem stanu? Marjeta je bila srecna, kajti "veselo srce ima stalno gostijo" (Prg 15,15). Sta-ra Francescova mati je snaho, ki je nosila isto ime kot ona, sprejela z neizmerno Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek radostjo in ji izkazovala vso svojo naklonjenost in zaupanje. Marjeta je tašci vracala njeno naklonjenost z ljubeznijo in otroško vdanostjo. Teh dvoje src se je takoj od zacetka popolnoma razumelo. Imeli sta enako nagnjenje k delu, k skr-bi za hišo in h kršcanski ljubezni, isti nacin vodenja gospodinjstva, ista nacela pri vzgoji družine. Francescova mati je bila - sicer pod kmecko obleko - prava matrona plemenitih custev, odlocne volje in prizadevnosti, da bi delala dobro. Gospod je blagoslovil Francescov in Marjetin zakon in 8. aprila 1813 je pri­šel v družino prvorojenec. Novi župnik, don Giuseppe Sismondo, ki je prevzel vodstvo župnije zadnje dni avgusta 1812, mu je pri krstu dal ime Jožef. Vendar veselje ni bilo brez solz in skrbi zaradi prežalostnega stanja v domo­vini. Cerkve so bile prazne in oropane vsakega dragocenega nakita in umetniškihdel. Cerkveni zvoniki so bili prazni in ni bilo praznicnega zvonjenja, ker so tisocein tisoce zvonov prelili v topove. Duhovniki so bili zvecine stari, obubožani in podstrogim nadzorstvom policije. Izterjevalci so brezobzirno izterjevali davke. Matereso se utapljale v solzah zaradi sinov, ki so morali v vojaško službo. Od 1895. so tra­jale nenehne vojne, cetudi dalec od Piemonta. Veliko italijanskih fantov je padlo vbojih proti Nemciji, 20.000 v Španiji, 15.000 pri umiku iz Rusije. Tega leta se je vsaseverna Evropa povezala z Anglijo proti Napoleonu in vsi 18-letni fantje so moralivzeti v roke orožje in iti v Francijo, kjer naj bi se dali pobiti v obrambo trinoga, kijih je nekoc opredelil kot topovsko hrano. In v cerkvah je ljudstvo moralo poslušati,kako so molili: Reši, Gospod, našega cesarja Napoleona! Molitve dobrih pa so se nenehno dvigale k Bogu in prosile odpušcanja in Vsemogocni je koncno unicil bic, ki je tepel svet. Leto 1815 je prineslo Evropi mir. Napoleon, ki so ga kot ujetnika za vse življenje izgnali na otok sv. Hele­ne sredi neizmernega oceana, je moralkot novi Nabuhodonozor priznati, da je samo Bog tisti, ki daje in odvzema cesarske in kraljevske krone. Za Piemont je bilo to leto nebeškega veselja. Odpravili so vse zakone, ki so utesnjevali Cerkev. Pij VII. je v Savoni, v navzocnosti kralja Karla Emanuela I., ki je zopet stopil na prestol svojih prednikov 20. maja prejšnjega leta, obdan od škofov terbrezštevilnega ljudstva, kronal Marijo Mater milosti v zahvalo, da ga je rešila iz ujetništva. 19. maja je prek Genove, Novija, Voghere in Moncalierija nepricakovano prispel v Turin. To je bilo njegovo sedmo potovanje v subal­pinske kraje. Ni mogoce opisati radosti, s katero so ga sprejeli clani savojske kraljevske družine in verniki, niti svetega spoštovanja, s katerim so klece na kolenih pocastili sveti turinski prt, ki so ga pokazali neizmerni množici ver­nikov iz lože palace Madama najprej proti vzhodu in potem še proti zahodu. Papežje sredi škofov, ki so ga podpirali, držal visoko dvignjeno sveto relikvijo, BiS 1 — 3. poglavje najdragocenejšo za svetim križem na zemlji, medtem ko je zvonjenje zvonov in streljanje topov naznanjalo veliki dogodek. Papež je zapustil Turin 22. maja, potem ko je obiskal svetišce Marije Tolažnice. Vtem letu torej, v katerem so se zgodili tako pomembni dogodki, nekaj me-secev pozneje, ko je papežustanovil praznik Marije Pomocnice kristjanov, zvecer 16. avgusta, v osmini praznika Marije vnebovzete, se je rodil drugorojenec MarjeteBosko. Naslednjega dne, 17. avgusta popoldne, so ga slovesno krstili v župnijskicerkvi svetega Andreja. Krstni obred je opravil don Giuseppe Festa, botra pa stabila Melchiore Occhiena in Maddalena Bosko, vdova po Secondu. Dali so mu imeJanez Melhior. Vtrenutkih nevarnosti, prevratov in neredov, ko preti družbi, da bi se za­majala v svojih temeljih, zbudi Božja previdnost ljudi, ki postanejo orodje nje­nega usmiljenja, podpora in obramba Cerkve in delavci za družbeno prenovo. Zdelo se je, da se je svet umiril, toda mir ni bil dolgotrajen. Tajne družbe so nadaljevale svoje unicujoce podtalno delo in podirale prestole in oltarje in od casa do casa so izbruhi revolucij kazali drznost, ki se je potem s privolitvijo Božje previdnosti pokazala v vojnah: najprej za kazen njihovih velikih in malih sokrivcev in potem za zmagoslavje in povelicanje Njegovega imena. Janez Bosko je jokalv svoji zibelki v Becchijih, medtem ko si je v Castelnuo­vu štiriletni decek Giovanni Giuseppe Cafasso zaradi svoje dobrote in lepega ve­denja v cerkvi zaslužil od svojih tovarišev naziv svetnicek. Ta dva otroka bosta rasla v odrasla cloveka in prav v trenutku, ko se bo zacel najhujši boj med do-brim in zlim, bosta vsakna svojem mestu in vsakbo vestno izpolnjevalnalogo, ki mu jo je dolocila Božja previdnost. Prijeten mir, ki ga nic ni moglo niti za trenutek motiti, je vladalv družini Boskovih. "Molceca žena je dar Gospodov in dobro vzgojena duša se ne da popla-cati. Kakorsonce sije na višavah Gospodovih, tako je lepota vrle žene okras nje­ne hiše" (Sir26,18.24). Marjeta je nadvse ljubila red in tišino in bila preudarna, pametna in varcna. Nadvse prizadevni Francesco pa je skoraj sam v potu svojega obraza obdelovalpolje in s tem skrbel za svojo sedemdesetletno mater, ki so jo trle premnoge nadloge, za svoje tri sinove in dva pomagaca pri poljskih delih. Obema ni bilo nic bolj pri srcu kot skrb za trojni dar otrok, ki sta jih hotela ohra­niti za Boga in sta zato skrbela, da ne bi nic skalilo njihove nedolžnosti. Pri sovašcanih sta uživala veliko spoštovanje zaradi svoje poštenosti in pra­vega kršcanskega življenja in spomin nanju še po toliko letih ni izbrisan. In to je najdragocenejša dedišcina, ki jo morejo dobiti otroci, kajti "clovekova slava prihaja iz casti njegovega oceta" (Sir 3,13). Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Toda vsaka radost tega sveta ima svoj konec. Premilostljivi Bog je ta dom obiskalzneizmerno nesreco. Francesco, poln življenjske moci, v najlepših letih, ves zavzet za kršcansko vzgojo svojih otrok, se je nekega dne ves poten vrnil domov in neprevidno odšel v hladno klet. Še isti vecer ga je napadla visoka vro-cina, znanilka hude pljucnice. Vsa skrb je bila zaman in v nekaj dneh je bilo ko­nec njegovega življenja. Ohrabren z vsemi tolažili svete vere, je spodbujalsvojo ženo, naj popolnoma zaupa v Boga. Vzadnjih trenutkih svojega življenja jo je poklicalk sebi in ji dejal: "Glej, kako veliko milost mi izkazuje Gospod. Klice me k sebi danes, v petek, na dan smrti našega Odrešenika in prav ob uri, ko je tudi sam umrl na križu, star prav toliko, kot sem jaz." Ko jo je prosil, da naj prevec ne žaluje zaradi njegove smrti in naj se popolnoma vda v Božjo voljo, je še dodal: "Toplo ti priporocam najine sinove, še posebej skrbi za Janezka." Francesco, star še ne 34 let, je sklenil svoje življenje 11. maja 1817 v sobici najetega stanovanja v hiši Biglione. Naslednje jutro so med žalovanjem celega na­selja in gorecimi molitvami odnesli njegovo truplo na pokopališce. Te podatke so Mihael Rua in nekateri drugi zvedeli od matere Marjete. O tem dnevu žalovanja je Janez Bosko pogosto govoril gojencem Oratorija sv. Franciška Saleškega in jim pri­porocalspoštovanje, pokoršcino in ljubezen do svojih staršev. Prve case, ko še ni bil tako zaposlen z razlicnimi opravki in mu je zdravje še služilo, je med vecernim odmorom prihajalna dvorišce. Ko so ga decki zagledali, so se takoj zgrnili okoli njega, on pa je sedel in jim pripovedovalspodbudne zgodbe. Pogosto je pripove­dovaltudi o dogodivšcinah iz svoje mladosti. Neredko so ga prosili: "Pripovedujte, kako je umrl vaš ubogi oce." In don Bosko je zacel: "Nisem bil še dve leti star, ko mi je umrl oce, in ne spominjam se, kakšen je bil videti. Ne vem, kaj se je v tistih žalostnih dneh dogajalo z menoj. Edino, cesar se spominjam, in to je prva stvar, ki se je sploh spominjam izsvojega življenja, je, da mi je moja mati rekla: 'Tako! Sedaj si brez oceta!' Vsi so zapustili sobo, kjer je ležalmrtvi oce, jaz pa sem hotel na vsaknacin ostati notri. Moja mati je vzela posodo z jajci in žalostna dejala: 'Pri­di, Janezek, pridi z menoj!' 'Ce ne pojde ocka, tudi jaz ne bom šel,' sem odgovoril.' 'Ubogi sinko,' je rekla moja mati, 'pridi z menoj. Nimaš vec oceta!' Ko je to izrekla, je planila v silen jok, me prijela za roko in me peljala ven. Tudi sam sem jokal, ker je jokala ona. Saj pri tisti starosti nisem mogel razumeti, kako velika nesreca je smrt oceta. Vendar mi je ostalo neizbrisno v spominu in se vedno spominjam: 'Tako! Sedaj si brez oceta!' Prav tako mi je ostalo v spominu, kaj se je dogajalo ta­kratz mojim bratom Antonom, ki je medlel od bolecine. Od tistega dne pa vse do cetrtega oziroma petega leta se ne spominjam nicesar vec. Od takratnaprej pa mi je ostalo v spominu vse, kar sem storil." 4. POGLAVJE Strašno pomanjkanje v Piemontu - Stiska v družini - Kršcanska vdova - Marjetina modrost pri vzgoji otrok Francescova smrt je družino spravila v silno potrtost. Marjeta je mora-la skrbeti za petero oseb, kerji srce ni dalo, da bi odslovila dva poljska delavca. Že od prejšnjega, 1816. leta, je Piemont živel v najvecji revšcini. Letni pridelek, edini vir dohodkov, je šel v nic zaradi pozebe in strašna in dolga suša je vzela, karje še zraslo. Njive, kjer je bilo posejano žito, travniki in sadno drevje so dajali obupno žalosten vtis. Cene hrane so poskocile do vrtoglavih višin: za mero pšenice je bilo treba odšteti 25 lir in za koruzo ali proso 16 lir. Price pri­povedujejo, da so beraci prosili za prgišce otrobov, ki so jih pomešali z malo graha in fižola tersi naredili neke vrste jed. Na travnikih so videli mrtve ljudi, ki so v ustih imeli šope trave, s katero so si hoteli utešiti neznosen glad. Vtaki silni stiski so se ljudje obracali k Njemu, ki ima oblast nad dežjem, opravljali so javne spokorne in zadostilne procesije, za katere so mislili, da jih po toliko opevani verski brezbrižnosti, ki jo je oznanjala revolucija, ne bo vec. Izcrpano, bedno ljudstvo je bosonogo romalo od svetišca do svetišca, nosilo težke verige okoli vratu in križe na hrbtu in prosilo usmiljenja. Ko so se potem vracali na svoje domove, so se skupine revežev, ce so zagledale kako na videz premožnej­šo kmecko hišo, zavlekle pred vrata in na kolenih pred pragom s slabotnim glasom prosile vbogajme. Gospodar, nekoc bogat posestnik, sedaj pa prisiljen, da je s skrbjo mislil na prihodnost, je prišel ven zvreco otrobov in dalvsakemu prgišce. Nesrecneži so ga kar suhega pogoltnili ali pa otrobe mešali s svojimi solzami. Zaradi tolikega pomanjkanja so se razširile številne smrtne bolezni. Vmestih so se pred palacami in cerkvami, na cestah in trgih zbirale trume revežev. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Bili so izcrpani, napol nagi, polni strašnih ran, ki so jih javno razgaljali, da bi pri ljudeh vzbujali socutje. Iz Švice, kjerso jih neusmiljeno zatirali, so se pritepli še tropi volkov in napolnili gozdove Sturine Abbazije v okolici Turina terse od tod pomikali naprej v druge kraje, ker jih je k temu gnal glad. Skrbna Marjeta je dajala družini jesti, dokler je kaj imela. Ko je vse pošlo, je dala nekaj denarja sosedu Bernardu Cavallu in ga prosila, da bi nakupil hrane. Nihce v Morialdu, ki je še kaj imel, ni hotel za noben denar prodati niti najmanj­še stvari, zlasti ne hrane. Živine in volov niso vec vodili na sejme, ker ni bilo kupcev, saj nihce ni imel na voljo sena, ker je suša vzela vse. Sosed je obšel vec sejmov, vendar niti za še tako visoko ceno ni mogel nicesar dobiti. Po dveh dne­vih iskanja se je vrnil. Vsi so ga pozno v noc nestrpno cakali. Toda ko je povedal, da nima nicesar razen denarja, se je vseh polastil silen strah, kajti tisti dan niso skoraj nic jedli in so se bali, da bo kdo ponoci od slabosti omagal. Tedaj je Marjeta, ki ni izgubila razsodnosti, šla še sama od hiše do hiše in prosila, ce bi ji mogli odstopiti malo hrane. Toda vse je bilo zaman. Zato je zbra-la vso družino in rekla: "Moj mož mi je na smrtni postelji priporocil, naj zaupam v Boga. Pokleknimo torej in molimo." Po kratki molitvi je vstala in odlocno de­jala: "Vskrajni stiski je treba uporabiti skrajna sredstva." Nato je v spremstvu soseda šla v hlev, zaklala telicka, hitro pripravila jed in tako nasitila družino. Naslednje dni se je oskrbela z žitom, ki so ga za visoko ceno pripeljali iz daljnih krajev. Vsaksi lahko predstavlja, koliko je uboga Marjeta morala tisto nesrec­no leto prestati. Toda z neutrudnim delom, s stalnim pametnim varcevanjem, premišljeno uporabo vsake malenkosti in z nekaterimi zares previdnostnimi pomocmi dobrih ljudi je prestala tisto leto pomanjkanja. "Bil sem decek," pravi kraljevski pesnik in prerok, "zdaj sem starec, pa nisem še videl, da bi bil pravic­ni zapušcen in da bi njegovi otroci kruha prosili" (Ps 36,25). Sredi toliko tegob in truda je Marjetino srce zadela težka žalost: njena mati Dominika je 22. marca 1818 umrla v starosti 60 let. Vse te dogodke nam je pripovedovala sama Marjeta, potrdili pa sosedje, sorodniki in prijatelji. Ko je tisto strašno pomanjkanje minilo in se je gospodarstvo bolj ali manj uredilo, je bilo Marjeti predloženo, da bi se ponovno zelo ugodno omožila. Toda ona je odlocno odgovarjala: "Bog mi je dalmoža in mi ga je vzel. Ko je umiral, mi je izrocil tri otroke in jaz bi bila brezsrcna mati, ce bi jih zapustila prav v trenutku, ko me najbolj potrebujejo." Zagotovili so ji, da bi njeni otroci dobili skrbnega va­ruha, ki bi zanje storil vse. "Varuh je," je odvrnila plemenita žena, "prijatelj. Toda jaz sem mati svojih otrok. Nikdar jih ne bom zapustila, tudi ce bi mi ponujali vse BiS 1 — 4. poglavje zlato tega sveta. Moja dolžnost je, da se popolnoma posvetim kršcanski vzgoji svojih otrok." Hkrati je obljubila, da bo skrbela za ostarelo tašco. Na tem mestu naj mi bo dovoljeno kratko razmišljanje. Vzgoja otrok je so-razmerna z molitvijo in vrlinami njihovih mater in poteka tako, kakor jo omo­goca njihova kršcanska skrb in sposobnost za žrtve. Samo naravna ljubezen ni drugo kot sebicnost in dela jalov vsaknapor. In Bog je dalJanezu Bosku pravo kršcansko mater, ki je znala vzgajati svojega otroka po njegovih nacrtih. Marje-ta se je dobro zavedala svojega poslanstva. Sveti Duh pravi: "Imaš otroke? Od mladosti jih poucuj in obvladuj, da bodo pokorni in se naucijo obvladovati svoje muhe in strasti" (Sir 7,25). "Neukrocen konj postane trmast in razuzdan sin postane predrzen" (Sir 30,8). "Razvajaj svo­jega otroka, in te bo prestrašil, šali se znjim, in te bo užalostil. Ne dajaj mu pro-stosti v mladosti in ne spregleduj njegovih pregreškov" (Sir 30,9.11). "Vzgajaj otroka primerno njegovi poti, tudi ko se postara, ne bo krenil z nje" (Prg 22,6). Te resnice, ki se jih je Marjeta naucila v najvecji pedagoški šoli na svetu, v cerkvi, pri župnijskem nauku, so postale njeno stalno vodilo, ki ga je razlagala s svojim materinskim kršcanskim duhom, jih ucila s svojim zgledom kreposti in jih delala privlacne s svojo ljubeznivostjo. Sin je v sebi posnemalsvojo mater in videli bomo, kako je v njem odsevala ista vera, ista cistost, ista ljubezen do molitve, njena potrpežljivost, neustra­šenost, vztrajnost, zaupanje v Boga, gorecnost za zvelicanje duš, preprostost in ljubeznivost v obnašanju, kršcanska ljubezen do vsakega cloveka, neutru­dna delavnost, previdnost pri sprejemanju in izpeljevanju nalog, v mojstrskem nadzorovanju ljudi, mirnost v nasprotovanjih. Vse to je odsevalo v Janezku kot odsvit, ki ga je ona, kot fotografski aparat slike, vtisnila v sinovo srce. Marjeta je s svojo sveto prizadevnostjo, s predvidevanjem in nenehno skr­bjo za vse, kar bi moglo biti narobe, vtiskala v njegovo dušo, jo usmerjala in k Bogu navajala naravna nagnjenja in darove, s katerimi je bila obdarjena Janezko­va duša. Ker je sin kazalveliko odprtost duha, vztrajnost pri svojem mnenju in v odlocitvah, ga je dobra mati z milino navajala k popolni poslušnosti, toda ne tako, da bi si skušala pridobiti njegovo samoljubje, temvec tako, da se je s pre­pricanjem uklanjalponižanjem svojega stanu. Istocasno pa ni opustila nobene priložnosti, da bi se sin mogel uciti, pa zopet ne tako, da bi si to prevec gnala k srcu, temvec je vse prepušcala Božji previdnosti. Janezovo srce, ki bo moralo biti nekoc polno obcutene ljubezni do vseh ljudi, je prekipevalo od custvenosti, ki bi mogla biti nevarna, ce bi jo prevec gojili. Marjeta ni svojega dostojanstva matere nikdar ponižala z nepremišljenim ljubkovanjem, socustvovanjem ali Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek odobravanjem cesa, kar bi moglo biti samo senca kake nerednosti. Zato tudi ni nikdar uporabljala strogih in nasilnih sredstev, ki bi mogla zagreniti ali ohladiti otrokovo sinovsko vdanost. Janez je imel v sebi tisto gotovost v ravnanju, zaradi katere je clovek sposoben, da vztraja pri svojem, kar je nujno potrebno tistemu, ki mora voditi velike množice ljudi, kar pa se tako lahko spremeni v ošabnost. In Marjeta ni pozabila že od vsega zacetka odpravljati majhne svojeglavosti, ko otrok še ni bil sposoben moralne odgovornosti. Ko bo potem videla, kako se zna uveljaviti med svojimi tovariši, da bi jim storil dobro, ga bo molce opazovala, ne bo ovirala njegovih pobud in ne le, da mu bo dala svobodo delovanja po njegovi želji, ampakmu bo tudi za ceno lastnega pritrgovanja priskrbela vse potrebno. Na taknacin bo vedno ljubeznivo in milo vodila njegovega duha in ga pripravila, da bo storil, kar bo ona želela. Skratka, v materinih krepostih najdemo razlago za sinovo krepostno življe­nje, ki se je izkazalzelo vrednega svoje matere. Zato sta Maria Matta, babica po ocetu salezijanca Seconda Marchisija, in gospa Benedetta Savio, hcerka Evasia in uciteljica v otroškem vrtcu v Castelnuovu, upraviceno z navdušenjem govo­rili, da je bila Marjeta kraljica kršcanskih mater. Nacin ravnanja z Janezom je uporabljala tudi pri drugih otrocih. Poglejmo si pobliže delovanje te tako zaslužne matere pri svetem opravilu vzgoje. 5. POGLAVJE Katekizem - Misel na Boga - Molitev - Prva spoved - Delo - Prva znamenja Janezovega poklica Kakor hitro so sinovi zaceli razlikovati med dobrim in zlim, jih je Marje-ta skušala pouciti v osnovnih resnicah vere, jih v vsem, kar je bilo v soglasju z njihovo starostjo, navajati k izpolnjevanju in jih zaposlovati s stvarmi, ki so jih že mogli storiti. Ljubezni do Boga, do Jezusa Kristusa, do presvete Device Marije, gnusa pred grehom, bojazni pred vecnimi kaznimi, upanja na vecno placilo v nebesih se ne da nikdar globlje vtisniti v dušo kot iz materinih ust. Nihce nima toliko avtoritete za prepricevanje, tolike moci ljubezni kakor kršcanska mati. Ce da­nes raste toliko mladih ljudi razbrzdanih, predrznih, nevernih, je eden izmed vzrokov tudi dejstvo, da matere svojih otrok ne ucijo vec katekizma. Duhovnik lahko v cerkvi gorece poucuje otroke v vecnih resnicah, ucitelj v šoli, ce je na sreco dober katolican, lahko odlicno razlaga in uci škofijski katekizem, toda tako prvi kakor drugi posredujeta samo pouk v tistem omejenem casu in ob raztresenosti in nemiru, tako da se otroci katekizma sicernaucijo, a brez ob­cutenosti. Ce pa poucuje verouk mati z besedo, zgledom in s soocanjem otro­kovega vedenja s posameznimi zapovedmi katekizma, potem postane življenje po veri druga narava in se greh zasovraži po nagonu in kakor po notranji nuji hocemo dobro in se izogibamo zlega. Biti dober postane navada in te kreposti ni tako težko doseci. Tako vzgojen otrok mora sebi storiti nasilje, ce hoce biti hudoben. Marjeta je poznala uspešnost take kršcanske vzgoje in videla, kako je Božji zakon, ki ga vecerza vecerom s katekizmom v roki spoznavaš in se cez dan Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek pogosto nanj spominjaš, zanesljivo sredstvo, da otroci radi ubogajo materine ukaze. Zato je vprašanja in odgovore ponavljala tolikokrat, kot je bilo potrebno, da so se jih sinovi naucili na pamet. Ker je bila Marjeta žena globoke vere, je v svojih mislih in besedah vedno postavljala na prvo mesto Boga. Po naravi zelo bistra in obdarjena zizredno lahkoto izražanja je znala v vseh okolišcinah uporabljati sveto Božje ime in ga polagati v srce svojih otrok. "Bog te vidi!" je bilo osnovno vodilo, s katerim je otrokom predstavljala veliko dejstvo Božje pricujocnosti, da živijo pred ocmi velikega Boga, ki jih bo nekega dne sodil. Ce je sinovom dovoljevala, da so se smeli iti igratna bližnje travnike, se je od njih poslovila z besedami: "Vedite, da vas Bog vidi." Ce je videla katerega zamišljenega in je domnevala, da kuha v srcu jezo, mu je nepricakovano pošepnila na uho: "Zavedaj se, da te Bog vidi in da pozna tudi tvoje najbolj skrite misli." Ce je katerega kaj vprašala pa je pri tem lahko utemeljeno mislila, da se bo izgovoril z lažjo, ga je prehitela z odgovorom in rekla: "Vedi, da te Bog vidi." Neda bi se zavedala, je otrokom ponavljala be-sede, ki jih je Bog rekel Abrahamu: "Hodi v moji pricujocnosti in bodi popoln." Ali opomin, ki ga je Tobija dalsvojemu sinu: "Vse dni svojega življenja imej Boga v mislih in glej, da ne boš nikdar privolil v greh in prekoracil zapovedi Boga, našega Gospoda." Ta velika resnica je tudi odgovor, ki ga je Jožef dalsvojemu skušnjavcu: "Kako naj storim to hudobijo in grešim proti svojemu Bogu?" S prizori v naravi je Marjeta vednooživljala v otrocih spomin na Stvarni­ka. Vjasni zvezdnati noci je šla z njimi na prosto, jim pokazala nebo in dejala:"Bog je ustvaril svet in je razvrstil tam zgoraj toliko zvezd. Ce je tako lep ne­besni svod, kakšna so potem šele nebesa?" Ko je prišla pomlad, je ob pogleduna prelepo polje ali s cvetlicami posejan travnik, ob jutranji zarji ali ob lepemsoncnem zatonu vzkliknila: "Koliko lepih stvari je Gospod naredil za nas!" Cese je stemnilo pred nevihto in je od grmenja vse okoli njih bobnelo ter so seotroci zbrali okoli nje, je menila: "Kako mogocen je Gospod. Kdo se mu morezoperstavljati? Zato glejmo, da ga ne bomo žalili z grehi!" Ko je toca unicilapridelek in so si šli ogledat škodo, je ponavljala: "Gospod je dal, Gospod namje vzel. On je gospodar vsega! Vse je v našo vecjo korist! Vedite, da so kazniza hudobne in da se iz Boga ne smemo norcevati." Ko je bila žetev obilna in je vse lepo uspevalo: "Zahvalimo Gospoda," je ponavljala. "Kako dober je do nas, daje nam naš vsakdanji kruh." Pozimi, ko so bili vsi zbrani okoli prije­tnega ognja in je zunaj pihal ledeno mrzel veter in naletaval sneg, je clanomdružine takole govorila: "Kako hvaležni moramo biti Gospodu, ki nam dajevsega, kar potrebujemo. Bog je zares oce. Oce naš, ki si v nebesih!" BiS 1 — 5. poglavje Marjeta je znala imenitno potegniti moralne in prakticne nauke iz dogod­kov, ki so naredili vtis na domišljijo otrok. Janez se je torej od matere naucil ve­dno živeti v Božji pricujocnosti in sprejemati vse, tako dobro kakorhudo, iz rok Božje previdnosti. Ko je pogosto govoril o svoji materi, je vedno pokazal, kako zelo je bil hvaležen za njeno izredno kršcansko vzgojo in za vse njene žrtve. Doklerso bili otroci majhni, je vsakega izmed njih posebej ucila vsakdanje molitve. Tako je bilo tudi z Janezom, ki ga je, kakor hitro je bil sposoben pridru­žiti se drugim, naucila poklekniti na tla zjutraj in zvecer, ko so vsi skupaj molili molitve in tretji del rožnega venca. Ceprav je bil Janez najmlajši, je prav on prvi vneto opozarjalvse druge, ko je prišel cas, in jih s svojim zgledom navajalk po­božni molitvi. Dobra mati jih je potem, kakorhitro so prišli k pameti, takoj pri­pravila na prvo spoved. Šla je z njimi v cerkev, stopila v spovednico in opravila spoved najprej ona sama, jih priporocila spovedniku in jim potem pomagala, da so opravili zahvalo. Vso to pomoc jim je izkazovala vse dotlej, dokler ni menila, da vse to lahko opravijo sami. Janez se je, uveden po taki poucitvi, zacel zelo pobožno in odkritosrcno spovedovati, in sicer tako pogosto, kakor je bila takratnavada. Vsako nedeljo in zapovedan praznik jih je vodila k sveti maši v vaško cerkvico sv. Petra, kjer je kaplan maševal, pridigalin imel kršcanski nauk. Ko se je Janez vrnil domov, je ponovil kaknauk, kakorga je slišal, in vsi so ga rade volje poslušali. Ljubezniv in mil nacin, kako je Marjeta vodila svoje otroke k Bogu z mo-litvijo in zakramenti, ji je dalsilno moc nad njihovimi dušami in ta se z leti ni popolnoma nic zmanjšala. Ko so potem njeni sinovi odrasli, jih je brez dvou­mnih vprašanj in s popolno materinsko oblastjo spraševala, ali so izpolnjevali dolžnosti dobrega kristjana in ali so opravljali vecerno in jutranjo molitev. In si­novi, stari trideset in vec let, so ji odgovarjali z isto preprostostjo in zaupanjem kot takrat, ko so bili še otroci. Celo Janezu samemu, ko je bil že duhovnik, ni pozabila dajati svojih opomi­nov. Ko je pozno zvecer, potem ko je cele dneve pridigalv bližnjih vaseh, priha­jalves utrujen domov ali se je ves poten vracalz dolgega potovanja ali pozneje, že v Oratoriju, cel dan pridigalin spovedoval, prihajal v svojo sobo, da je od utrujenosti komaj držaloci odprte in se je zacel takoj slaciti, ga je mati prekinila in ga vprašala: "Si že opravil svoje molitve?" In sin, ki jih je sicerže opravil, pa je vedel, kako silno je bilo materi všec, je odgovarjal: "Takoj jih bom opravil!" Mati pa je dejala: "Kajti glej: ceprav si se ucil toliko latinšcine in znaš toliko te­ologije, vedi, da tvoja mati ve vec kot ti: ve, da moraš moliti." In sin je pokleknil in opravil svoje molitve, medtem ko je mati Marjeta popravljala zglavnik, hodila Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek po sobi sem in tja, napravljala luc, zavihala rjuhe, in ko je sin nehalmoliti, tiho zapustila sobo. Mogoce bo kdo rekel, da je bilo to prevec vmešavanja v zasebno življenje otrok. Jaz pa menim, da se ne motim, ce povem, kako se je dobra Marjeta v ta­kih trenutkih veselila, da so njeni sinovi po toliko letih bili kakor nekoc prepro­sti, ubogljivi in spoštljivi. Koliko materse danes ne cuti vec priznanih od svojih otrok: kot odrasli ljudje ne znajo biti spoštljivi in hvaležni. Koliko mater mora jo­kati, kerjih sinovi zanicujejo, se iz njih norcujejo, jih žalijo in se do njih obnašajo oblastno in nespoštljivo. Marjeta pa je svojim otrokom lahko ponavljala besede, ki jim jih je kot otrokom naslavljala vsak vecer, pri tem pa so bili tako dovzetni za vse opomine, kakor so bili nekoc. Leta so tekla, toda sreca njihovega otroštva ni prešla. Marjeta, ki je imela tako nežno srce, se je morala tolikokratumakniti v svojo sobico, da si je otrla solze radosti. Solze radosti, ki jih otrok priklice v oci svoje matere, so mnogo bolj dragocene v Božjih oceh kot vsi morski biseri Vzho­da: "Kdor casti svojo mater, je kakor tisti, ki zbira zaklade" (Sir 3,4). Poleg kršcanskega nauka in molitve je Marjeta uporabljala še tretje vzgoj-no sredstvo, to je delo. Nikakorni trpela, da bi njeni otroci postajali brez dela, temvec jih je takoj, ko so bili za to sposobni, zaposlovala pri kakem opravilu. Komaj je bilo Janezu štiri leta, je že pridno gladil konopljéna vlakna, ki mu jih je pripravljala mati. Ko je otrocek koncalsvojo nalogo, se je lahko zabavalpo mili volji. Vtisti starosti je bil že sposoben rezljati iz kosov lesa palicice, ki jih je rabil za igro, imenovane šiška. Igra je v tem, da eden z desko zaluca klin, drugi pa ga skuša odbiti s palico. Janez je rad igralto igro s svojimi tovariši. Seveda ni šlo brez prepirov in prerivanja, kakor je navada pri takih otrocih. Toda on je vedno prevzel vlogo pomirjevalca: postavil se je v sredo svojih tovarišev in jih miril. Dostikratpa ga je klin zaradi nerodnosti igralcev zadel v glavo ali v lice; zaradi bolecin je tekel k materi, da mu jih je lajšala. Dobra Marjeta je takoj, ko ga je videla takega pred seboj, vzkliknila: "Presneto! Vsakdan mi ušpiciš kako! Zakaj hodiš s tistimi fakini? Ali ne vidiš, da so hudobni?" "Saj prav zato hodim z njimi. Ce sem jaz pri njih, se lepo obnašajo in ne govorijo grdih besed." "Potem pa prihajaš domov z razbito glavo." "Se je pac zgodila nesreca." "Prav. Vendar ne hodi vec z njimi." "Mati ..." "Si razumel!" "Da. Da vam ugodim, ne bom vec šel, ceprav takrat, ko sem z njimi, storijo tisto, kar jim jaz recem, in se ne prepirajo." BiS 1 — 5. poglavje "Že razumem! To pomeni, da ko boš spet prišel, naj te obvežem." In s sti­snjenimi zobmi in nalahno majaje zglavo je rekla: "Veš, hudobni so, hudobni so!" Janezek je nepremicno cakal na zadnje materine besede. Malo je pomislila, potem pa, kakor da bi se bala prepreciti kako dobro delo, dodala: "Kar pojdi k njim." Zares nepricakovana beseda v ustih otroka, ki je še jecljal. Že od takratse je v domišljiji videl sredi med decki, ki bi bili z njim, ki bi jim ukazoval, ki bi pozorno poslušali njegove nasvete in bi postajali boljši. To je bila zanj edina prava sreca tukaj na zemlji. Vnaprej pripravljen od Božje milosti je, ne da bi vedel, hrepenel po bodocem poslanstvu, medtem ko je imel vedno v srcu velik božji strah, od koderprihaja modrost, o kateri je receno, da tistim, ki jo išcejo, prej, ko po njej hrepenijo, se da spoznati; kdor se zgodaj ozira po njej, se ne bo trudil: našel jo bo sedeco pri svojih vratih ... Sama hodi okrog in išce te, ki so je vredni, dobrohotno se jim pokaže na njih potih in jim pri vsaki misli pride naproti. Zakaj njen zacetek je resnicno hrepenenje po pouku, skrb za pouk pa je ljubezen, ljubezen pa je spolnjevanje njenih zapovedi, spolnjevanje zapovedi pa je zagotovitev nesmrtnosti, nesmrtnost pa pripelje v Božjo bližino. Hrepenenje po modrosti torej vodi h kraljevanju" (prim. Mdr 6,14–15.17–21). 6. POGLAVJE Pametna mati - Poslušni otroci - Vrnitev s sejma - Obracun Vknjigi Pregovorov beremo: "Pri decku je že iznjegovega igranja mogoce spoznati, ali bodo njegova dela cista in poštena. Strahuj svojega sina, pripravil ti bo zadovoljstvo in dalbo veselje tvoji duši. Uho, ki sliši, in oko, ki vidi: Gospod je oboje naredil" (Prg 20,11; 29,17; 20,12). Cujte torej, starši, za njegovo slavo nad svojimi družinami. Zato je Marjeta nenehno bedela nad vedenjem svojih otrok. Vendar njen nadzor ni bil zoprn, sumnicav, ocitajoc, pac pa tak, kakor ga hoce Gospod: nene-hen, pameten, ljubezniv. Prizadevala si je, da je bila njena navzocnost otrokom vedno prijetna, ljubeznivo jih je navajala k pokoršcini in skušala uresniciti apo­stolov nasvet: "Nejezite svojih otrok, temvec jih vzgajajte v Gospodovi vzgoji in opominjanju" (Ef 6,4). Niso je dražile njihove glasne zabave, temvec je sama bila z njimi, ko so se zabavali, in jim navdihovala nove igre. Potrpežljivo je odgovarjala na njihova vztrajna in vcasih nadležna otroška vprašanja. Toda ni jih le potrpežljivo poslu­šala, nasprotno: spodbujala jih je, da so cim vec govorili, ker je tako spoznavala vse, kar so nosili v svojih nežnih dušah, vsa njihova custva, ki so zacela ogrevati njihova mala srca. Sinovi, prevzeti od tolike ljubezni, niso imeli skrivnosti pred njo, saj je znala najti tisoce ljubeznivih pobud, da je vredno opravljala svoje vzvišeno poslanstvo. Vtistih casih ni bilo nic posebnega, da so v premožnejših kmeckih družinah imeli zgodbe svetega pisma in življenjepise svetnikov. Kakstarec je v Caprigliu ob nedeljah zvecer braliz teh knjig zbrani družini; ce je bilo pozimi, zbranim v hlevu, in v sencnici pred gumnom, ce je bilo poletje ali jesen. Mati Marjeta si je BiS 1 — 6. poglavje od tega branja zapomnila mnogo zgledov iz svetega pisma in življenja svetni­kov o placilu, ki ga Bog daje poslušnim otrokom, in o kaznih, ki so pripravljene za neposlušne. Te zglede je pogosto pripovedovala svojim otrokom, v katerih je znala zbuditi radovednost in jih razpoložiti za pozorno poslušanje. Zlasti je znala živahno pripovedovati o mladostnih letih našega Zvelicarja, kako je bil vedno pokoren svoji materi presveti devici Mariji in kako je zato mladim zgled ponižnosti. Vsi vemo, kako zelo so otroci radovedni in kako mocan vtis naredijo na­nje pripovedi. S temi sredstvi je Marjeta tako mocno vplivala na voljo svojih sinov in pozneje svojih vnukov, da so jo z veseljem ubogali na prvo besedo. Ce je potrebovala kako majhno uslugo, kot npr. prinesti drva, iti po vodo, nakrmiti živino ali ji nastlati, osnažiti tla, je zadostovalo, da je željo izrazila enemu in so bili vsi pripravljeni narediti potrebno. Uspelo ji je celo doseci dve stvari, kar bi sedrugim staršem zdelo zelo težko. Nikakor ni hotela, da bi se brez njenega dovoljenja družili z neznanimi ljudmi in da bi hodili od hiše, ne da bi prej prosili njo za dovoljenje. Vcasih so prišli k njej in pravili: "Mati, prišel je ta in ta in nas klice. Se gremo lahko znjim igrat?" Ce je dejala da, so radostni odšli in se zabavali za hišo. Drugikratje izrekla odlocen ne in takratse niso niti približali pragu hiše. Ostali so v sobi, kjer so bili, se po tiho pogovarjali in igrali zigracami, ki so si jih sami naredili ali jim jih je mati kupila na sejmu. Pogosto je morala mati iti na polje in so sosedje spraševali otroke, zakaj so na tako lep soncen dan doma ali zakaj so tako tihi in pridni, pa so odgovarjali: "Da ne bi užalostili matere." Ker so se otroci navadili ubogati iz ljubezni, bi bila lahko mirna tudi ob cetrtkih, ko se je morala odpraviti na sejem v Castelnuovo, da je tam prodala poljske pridelke in perutnino in nakupila oblacila, blago in druge hišne potreb-šcine. Toda nedolžnost njenih sinov ji je bila tako pri srcu, da ni hotela, da bi jo zatemnilo tudi najmanjše zlo. Zato jim je pred odhodom najprej dala potrebne nasvete in potem prosila babico, da je pazila nanje. Da ne bi storili nicesar, karbi moglo užalostiti mater, so decki željno cakali na njeno vrnitev, in to toliko bolj, ker jim je obljubila, da jim bo prinesla blagoslo­vljene kruhke. Za otroke tiste starosti in tistega stanu je bila ta slašcica neizmer-no velik dar. Zato so z vrha hriba gledali, da bi zagledali mater, kdaj se bo utru­jena, prepotena in prašna pojavila na poti, ki je vodila domov, ji hiteli naproti, se stiskali okoli nje in vzklikali: "Blagoslovljeni kruhek! Blagoslovljeni kruhek!" In mati je upocasnila korak, se smehljala in ponavljala: "Kakšna sila! Kakšna nagli-ca! Pocakajte malo, potrpite! Pustite me, da najprej vstopim v hišo in odložim Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek ta težki jerbas. Pustite, da se najprej malo oddahnem!" Otroci pa so skakljali okoli nje in šli z njo v kuhinjo. Tukaj je sedla in obdana od otrok vzela iz košare blagoslovljeni kruhek. Sedaj so otroci stegnili roke in klicali: "Meni! Meni!" In mati: "Vse po vrsti. Dobili boste, kar vam gre. Toda najprej mi morate povedati, kako ste prebili dan." In otroci so utihnili in odgovarjali na vprašanja, ki jim jih je mati postavila vsakemu posebej. Enega je na primer vprašala: "Si bil pri tej in tej hiši, kot sem ti narocila, in prosil za tisto seme ali tisto orodje? Kaj so ti rekli? In kaj si ti odgovoril?" In potem drugega: "Si opravil narocilo, ki sem ti ga dala, ce bi prišla ta in ta soseda? In kako si to naredil?" Vse pa je vprašala: "Vas babica ni nicesar prosila? Ste izpolnili njeno narocilo? Ste storili kaj takega, da vas je morala karati? So prišli sosedovi otroci k vam? In kako ste se z njimi zabavali? Kaj ste delali ves dan? Ste se kaj prepirali? Ste opoldne zmolili angel gospodov?" S temi in podobnimi vprašanji si je dala porocati o vsem, kar so poceli, in je zvedela celo, kaj so mislili. Vtakem sprošcenem pogovoru so otroci pripovedo­vali tudi najmanjše dogodke z vsemi okolišcinami. Medtem je dobra mati vedno ljubezniva, vedno vedra pri vsakem odgovoru delala svoje pripombe in dajala nasvete za prihodnost. "Tako je prav," je odgovarjala enemu, "prav si povedal." Drugemu je svetovala malo vec potrpežljivosti in vljudnosti. "To ni prav, drugic moraš biti bolj pozoren. Ne vidiš, da je to laž in da laži ne ugajajo Gospodu?" In ce je slišala, da so bili pridni, je koncala: "Da, zadovoljna sem. Bodite spoštljivi do babice in Bog vas bo bogato poplacal!" Tako jih je na osnovi Božjih zapovedi in poštenih navad ucila presojati o primernosti ali neprimernosti njihovih dejanj in se tako v prihodnje varovati napak, ki so jih storili. Po vseh teh opozorilih in pohvalah jim je koncno za nagrado dala kos blagoslovljenega kruhka, ki so ga takoj spoštljivo zaužili. Na takin podoben nacin jih je spraševala vsakokrat, ko je prišla z njimi skupaj, pa cetudi je bila odsotna samo eno uro in jih ni videla, kerje morala iti na njivo ali so se otroci oddaljili od hiše. In sad takih razgovorov in vpraševanj je bil nasvet ali priporocilo otrokom. To navado je ohranila, vse doklerotroci niso odrasli. Otroci pa so v taki šoli rasli z lepimi navadami, spoštljivi do vseh in pozorni na to, karso poceli. In ce so vcasih kaj zagrešili, so bili oni sami prvi, ki so se tega zavedeli, priznali svojo krivdo in sklenili, da bodo prihodnjic bolj pazljivi. Janezpa, ki je premišljeval o vsaki materini besedi in si je v spomin vtisnil vsako njeno dejanje, si je, ne da bi se zavedal, prilašcal tisti nacin odlicnega sistema ljubezni­vosti in žrtvovanja v vzgoji, ki je bil pozneje znacilen za njegovo vzgojno delo. Duh gorecnosti in ljubezni, ki preveva modrostne knjige svetega pisma, ima med BiS 1 — 6. poglavje ljubeznivimi povabili, s katerimi skuša pritegniti k sebi sinovsko pozornost duš, med vrsto priporocil in poucenj tudi te prelepe besede: "Zaupaj mi, sin moj, svo­je srce, tvoje oci naj imajo rade moje poti" (Prg 23,26). Te besede so mu postale življenjsko vodilo. Tisoc in tisockrat smo ga slišali, kako nas je z njimi vabil k dobremu. Vnjem smo videli na herojski nacin uresniceno nenehno pozornost, tisto ljubezen, da je bil kolikor le mogoce s svojimi fanti, tisto potrpežljivost, s katero je poslušal vsa vprašanja, ki so mu jih postavljali, in tisto skrbno in zavze-to spraševanje, s katerim je spodbujal svoje prijatelje, da so porocali o svojem obnašanju. Vsega tega se je naucil pri svoji materi. 7. POGLAVJE Opomini k poboljšanju - Pametna potrpežljivost dobre matere - Zmagoslavje materinske ljubezni Marjeta ni kricala nad svojimi otroki, ni se jezila, ko jih je opominjala, ni sprejela kake odlocitve, da bi dala duška svoji razdraženosti. Bila je vedno lju­bezniva, vedno mirna, vedno smehljajoca se in nikdar mracnega obraza. Otroci so vedeli, da jih ima rada, in so ji vracali ljubezen do skrajnih možnosti. Toda dobra mati ni opustila nobene priložnosti, da ne bi popravljala napakin opo­zarjala na nepravilnosti ter bila vztrajna v opominjanju. "Kdor prizanaša šibi, sovraži svojega sina, kdor ga pa ljubi, ga zgodaj strahuje. Neumnost (to je lah­komiselnost, nestalnost in nagnjenost k slabemu) je ukoreninjena v deckovem srcu, poboljševalna šiba pa jo odpravi iz njega. Sam sebi prepušcen decek dela sramoto svoji materi" (Prg 13,24). Ceprav je bil Marjetin duh prepoln milobe, ni bila slabotna, in otroci so ve-deli, da bi jih, ce bi vztrajali v kaki napaki, znala tudi kaznovati. Tej svoji pravici se ni odpovedala. In znamenje te pravice je bila šiba, ki je cakala v kotu sobe. Vendar je ni nikdar uporabljala, kakortudi sicer ni nikdar udarila katerega izmed sinov. Namesto tega je imela celo vrsto cisto svojih postopkov, ki so ob pametni uporabi cudovito delovali v srcih otrok in jih navajali na pokoršcino. Janezu je bilo komaj štiri leta, ko sta se z bratom Jožefom nekega poletnega dne vrnila vsa potna domov in sta bila oba silno žejna. Mati je dala piti najprej Jožefu. Janez je videl v tem neke vrste izkazovanje prednosti in je, ko je dala piti njemu, v zna­menje nezadovoljnosti odklonil pijaco. Mati je brez besedice odnesla vodo in jo zlila v vedro. Janez je za trenutek osupel obstal, potem pa po tiho dejal: "Mati!" BiS 1 — 7. poglavje "Kaj bi rad?" "Boste dali piti tudi meni?" "Mislila sem, da nisi žejen." "Mati, oprostite mi." "Tako je prav." In stopila je po vodo in mu smehljaje dala piti. Nekoc drugic je bil Janez nekoliko prevec živahen, ali bolje receno nepotrpežljiv, in za svojo starost prevec razposajen. Marjeta ga je poklicala k sebi. Decek je pritekel. "Janez, ali vidiš tisto palico?" je pokazala na šibo, ki je slonela v kotu sobe. "Seveda jo vidim," je odvrnil sincek in se oddaljil za nekaj korakov. "Vzemi jo in mi jo prinesi." "Kaj nameravate storiti z njo?" "Prinesi mi jo in boš videl." Janez je stopil po šibo in jo izrocil materi z besedami: "Jo boste preizkusili na mojih plecih?" "In zakaj ne, ce mi boš pocel take reci." "Prav, mati, nikdar vec ne bom storil kaj takega." In sin je vrnil nasmeh do-brotnemu nasmehu svoje dobre matere. To je pomagalo, da je bil drugic bolj pazljiv. Vendar bi Janez sprejel kazen, ce se mati ne bi bila zadovoljila z njegovo pokoršcino in pripravljenostjo za poboljšanje ali ce mu ne bi odpustila. In mati je lahko zatrdila, da ji Janez nikdar ni povzrocil kake nevšecnosti. Ce je zaradi lahkomiselnosti bil na tem, da bo storil kakpregrešek, ga je samo opozorila in ni storil nameravanega. Obljubljal je in držal je svoje obljube. Jože, ki je bil sicer po naravi zelo ljubezniv in dober, je kot majhen otrok pogosto trmoglavil, hotel za vsako ceno doseci svoje in ni hotel izpolniti kakega ukaza. Mati ga je prijela za roko, on pa se je dalvleci po tleh, se branil in krical. Toda mati je ostala vedno odlocna, dobre volje in potrpežljiva in ga trdo držala: "Nima pomena, glej," mu je dejala. "Nebom te pustila, cetudi bova tukaj cel dan. Ti moraš popustiti." Ce se je Jože še naprej upiral, mu je rekla: "Ali ne vidiš, da sem mocnejša od tebe? Bodi preprican, da me ne boš premagal, in pomisli, da ce si hudoben, te bo Gospod zgrabil, te pripeljalpred svoj sodni stol in te kazno-val. In kako boš ubežalnjegovi roki?" Ko je Jože uvidel, da je vsaknjegov upor zaman, se je koncno pomiril, dvignil oci k materinemu obrazu, ki je bil vedno poln dobrote in vedrine, in se smehljal. Tudi njej je na ustnicah igralnasmeh in vse se je dobro koncalo. Kdo more opisati, kaj lahko materin smehljaj zbudi v otrokovi duši? Taksmehljaj prinaša radostin ljubezen, pušca prijeten spomin za poznejša leta, je Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek prijetna spodbuda za izpolnjevanje dolžnosti, je odsev nebeške radosti in prav k nebesom dviga srca in jih dela dobra. Taka je bila Marjetina metoda pri odpravljanju napaknjenih otrok. Na vsaknacin je hotela prepreciti, da karanje ne bi povzrocilo jezljivosti, nezaupanja, odpora. Njeno nacelo v tem pogledu je bilo jasno: pripraviti otroke, da bodo vsako stvar delali iz ljubezni do Boga in iz želje, da bi mu ugajali. Bila je uspešna vzgojiteljica. Zdi se, da ni težko biti prijazen s pridnimi otroki, pritegniti k sebi njihova do-bra srca. Težko pa je z dobroto obvladovati jezljivo, samopašno in uporno naravo.Pa tudi v tem je Marjeta uspevala. Posinovljenec Anton, ki je bil že velik, ko se jeFrancesco drugic porocil, je hladno sprejel novo materin jo, kakor se v takih okoli-šcinah pogosto dogaja, imel za vsiljenko. Ljubeznivosti, ki jih je oce izkazoval Jožetuin Janezu, so se mu zdele kot njemu ukradene pravice. Poleg tega se je zavedal, dabo imetje, ki je prej pripadalo samo njemu, sedaj razdeljeno na tri enake dele inbi njemu pripadal samo eden. S pametjo je to sicer priznaval kot pravilnost, todanjegova domišljija mu je kazala, kako velika krivica se mu godi. Zato je cutil v srcuodpor proti macehi. Zaradi tega je Marjeta, zlasti po moževi smrti, zAntonom šeposebno ljubeznivo ravnala, tako pozorno, da si noben prvorojenec ne bi mogelželeti kaj boljšega. S tem je skušala premagati njegovo trmoglavost. Dosegla je, da vhiši ni bil moten mir, ni pa mogla prepreciti, da ne bi prišlo do neprijetnih prizorov,bodisi zaradi nepokoršcine bodisi zaradi grobih odgovorov. Bilo je potrebno pravojunaštvo, da je lahko krotila to muhasto in nasilno naravo, ki se ni bala priti nav­zkriž niti s svojo ostarelo babico. Vendarpa mati Marjeta ni bila nikdar nevrednasame sebe, pa naj so bile preizkušnje še tako velike. Anton si je pogosto dovolil pretepati svoja polbrata in mati Marjeta je mo-rala priti na pomoc, da mu ju je iztrgala iz rok. Vendar pri tem ni nikdar upora­bljala nasilja. Tako je ostala zvesta svojemu nacelu in Antonu ni nikdar skrivila niti lasu. Lahko si mislimo, kako silno se je imela Marjeta v oblasti, da je zaduši-la glas krvi in ljubezni, s katero je ljubila Jožeta in Janeza. Ob takih priložnostih je ohranila zadržano vedenje do Antona in cel dan ni niti z besedico omenila tega, kar se je pripetilo, ni mu pa tudi privošcila besede. Nekaj ur pozneje, nava­dno zvecer, se ji je Anton približal in dejal: "Mati, kaj vam je?" "Pusti me sedaj pri miru," mu je odgovorila, "sedaj sem prevec razburjena in ne morem govoriti. Pusti me, da se umirim. Jutri ti bom vse povedala." Noc je mati dobrih svetov in drugo jutro je Anton prišel k njej in ji rekel: "Mati, od­pustite mi." "In kaj si misliš o vsem, kar se je zgodilo vceraj?" BiS 1 — 7. poglavje "Drugi so me pripravili, da sem bil tak, kerso me sramotili. Hocem, da me spoštujejo. Oni so bili prvi." "Zadosti! Ce tako misliš, potem je vsega konec. In potem prihajaš k meni, da jaz odpustim!" "Toda jaz sem imel prav." "Imel si prav? Recimo, da si zares imel prav tako glede nacela kakorvsebine prepira. Toda priznaj vsaj to, da si ravnalnapak, ko si si hotel na svojo roko pri­boriti pravico. Koncno pa krivda za ta žalostni dogodek ni samo pri drugih, tem­vec tudi pri tebi. Priznaj torej svoj delež krivde, spovej se svoje zmote in obljubi, da se boš poboljšal. Samo tako bom lahko verjela, da si se zares pokesal." Anton je na materine mirne besede vcasih odgovoril: "Da, kesam se, priznavam svojo krivdo in obljubljam, da ne bom vec storil kaj takega." "Naj bo," je odgovorila mati, "odpušcam ti." Nato se mu je tako ljubeznivo nasmehnila, da je bil Anton popolnoma zadovoljen. Vcasih pa ni hotel priznati svoje krivde in se je ves nejevoljen in godrnjaje umaknil. Marjeta je potrpežljivo cakala do vecera, ko je bil cas za molitev. Anton se je zadrževal sam samcat v kakem kotu, ves vdan svojim turobnim mislim. Ker se je Marjeta bala, da ne bo prišel k skupni vecerni molitvi, ga je šla poiskat, ga prijela za roko in mu ljubeznivo prigovarjala: "Si pomislil na tisto, kar sem ti povedala?" Anton je zmignil z rameni, se skušal osvoboditi materinih rok in ponavljal, da ima prav. Marjeta je tedaj spremenila pogovor, ga spodbujala, da bi molil k Bogu za blagoslov, in ga vodila za roko tja, kjerso cakali že drugi. Vse to je storila tako potrpežljivo, brez nasilja in prezira, z vedno novimi razlogi, da so si komaj mogli kaj podobnega predstavljati. Stalo jo je truda, koncno pa se ji je le posrecilo, da je pokleknil, ceprav stran od drugih clanov družine. Vcasih je Marjeta, da bi si ga pridobila, povedala kako šalo, tako da se je Anton rahlo na­smehnil. Potem je zacela glasno moliti. Ko so zmolili kesanje, so zaceli ocenaš. Pri besedah "in odpusti nam naše dolge, kakortudi mi odpušcamo svojim dol­žnikom" je Marjeta prekinila molitev in se obrnila k Antonu z besedami: "Izpusti 'odpusti nam naše dolge', teh besed nimaš pravice izgovoriti." "Kako vendar, saj so v ocenašu." K"ljub temu jih ti ne smeš izgovoriti." "Kaj naj potem recem?" "Karkoli, samo tega ne." "Ta je pa dobra! Zakaj ne?" "Zakaj ne? S kako pravico boš izrekel te besede, ko noceš odpustiti tovarišem, naklepaš hudobno mašcevanje, ko si navsezadnje ti vse zakrivil in Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek jih pretepel? Ali se ne bojiš, da te bo Bog kaznoval, ko izrekaš te besede, ki so v tvojih ustih laž, sramotitev Boga, ko noceš odpustiti? In kako misliš, da bo Bog odpustil tebi, ko tako trdovratno odklanjaš odpušcanje drugim?" Te in druge podobne besede, ki so prihajale od srca in imele namen storiti dobro duši in jo spraviti z Bogom, izrecene na nacin, ki je vsakega globoko pretresel, so navadno dosegle svoj namen. Anton je po vsem le rekel: "Mati, nimam prav, odpustite mi." In odpušcanje je bilo takoj izreceno. Toda Anton je vcasih, ko so ga karali ali mu nasprotovali, v svoji svojeglavosti postaltako divji, da ni poslušalnikakršnih razlogov vec. Stisnil je pesti, razprostrl roke ter se zaletel proti Marjeti, tako da bi skoraj zadel ob njene prsi, in krical: "Oh, ti maceha!" ali še kaj hujšega in spotakljivejšega. Marjeta, ki je bila krepke rasti, bi mu lahko brez težave zvila roke in utišala besede v ustih ter ga ukrotila. Toda ne. Stopila je nekaj korakov nazaj in zapicila v posinovljenca svoj ostri po­gled tako mocno, da ga je v trenutku premagala. Medtem pa sta se bratca oklepa-la matere in govorila: "Ne, mati, ne boj se! Anton, umiri se!" "Poslušaj, Anton," je rekla Marjeta, "imenovala sem te sina, in ko sem to izrekla enkrat, velja za vselej. Ti si moj sin, ker si sin Francesca, tvojega oceta, in ker te je tvoj oce meni izrocil in kerte kot takega tudi ljubim. Dobro veš, da bi te lahko premikastila in prisilila, da bi se vdal. Pa nocem tega. Odlocila sem se, da svojih otrok ne bom nikoli obvla­dovala s telesno mocjo, temvec samo z duhovno. Ti si moj sin in te ne bom prete­pala. Stori, kar hoceš, toda kriv si ti." In je odšla. Anton se je ob teh besedah zdr­znil, se zmedel, šel sam vase, povesil glavo in se umaknil. Pogosto se je raztogotil, toda Marjeta ga je zadržala zdobrohotnimi besedami po velikodušnem nasvetu knjige Pregovorov: "Strahuj svojega sina, ko je še upanje" (Prg 19,18). Toda on je ostajalpri svojih grožnjah, za katere je sicer prosil odpušcanja, ko se je umiril, zlasti še ob resnih opominih babice, ki ga je vsakokratpokarala zaradi njegovega obnašanja. Scasoma se je tako oklesal, da si je pridobil ugled poštenega cloveka, ki zna prijazno ravnati z vsemi, je zvest prijatelj, ki zna prinesti veselje v vsako družbo, kjerse pojavlja. Spoštovanje in ljubezen do Marjete, ki sta sicerpolnila njegovo srce, ceprav na zmeden in skrit nacin, se je pokazala jasno potem, ko so si razdelili imetje in je šel stanovatsam zase. Dostikratje šel obiskatsvojo maceho, ki jo je vedno klicals sladkim imenom mati, dokler je še bivala v Morialdu. In ko se je Marjeta preselila v Turin, je pogosto šel iz Becchijev, prebil pri njej nekaj ur v prijetnem kramljanju in spoštljivo sprejemal njene nasvete. Tako se je Janezv šoli svoje matere naucil tiste izredne ljubeznivosti kot metode prehitevanja neredov, ki omogoca vzgojitelju, da postane gospodar src svojih gojencev. 8. POGLAVJE Babica - Spoštovanje in otroška ljubezen Marjete do tašce - Preprostost vladanja v družini Ce je Marjeti uspelo s tako lahkoto upogniti voljo svojih otrok k natanc­ni pokoršcini, ni bila to samo posledica njenih besed, temvec predvsem njenegazgleda. Njen mož Francesco ji je ob smrti zaupal v varstvo tudi svojo staro, bo­lehno in od toliko razlicnih tegob obiskano mater, ki je bila prisiljena vecji deldneva prebiti sede na stolu ali leže v postelji. Vendarje ta dobra in sveta ženska,od mladih nog navajena na izredno delavnost, skušala z vsemi svojimi mocmi po­magati pri vzdrževanju družine. Pletla je nogavice, krpala, šivala, kuhala, skrbelaza snago. Po njeni zaslugi je bila v tej skromni hiši vsaka stvar na svojem mestu invse v najlepšem redu. Ko ni mogla sama vsega spraviti v red, ji je pri tem pomaga-la snaha, ki ji je prav tako bila pri srcu snaga in dostojanstvo hiše. Marjeta pa je tašco imela za kraljico domacega krova. Spoštovala jo je, kakordabi bila njena mati, ubogala jo je v vsem in se z njo o vsem dogovarjala. Ce je prišlodo razlike v ocenah, je vedno dala prav babici. Skušala ji je ugoditi v vsem, kjerje lemogla, in poskrbela tudi za tako hrano, ki ji je bila posebno všec. Ko je cez dan imelakaj prostega casa, zlasti v zimskem casu, je rada prisedla k njej in ji delala drušcino.Ko so jo ponoci napadle bolecine toliko razlicnih bolezni, je stala Marjeta ob njenipostelji in bila pripravljena postreci z vsem, ce je le mogla. Ko je šla nakupovat alina sejem, in to se je dogajalo skoraj vsak teden, ni prišla domov nikdarpraznih rok.Vedno je prinesla s seboj kaj, karje dokazovalo, da je mislila nanjo: kot na primerboljše rezance za v juho, bele štrucke, piškote ali zgodnje sadje. Enako spoštovanje babice je Marjeta terjala tudi od sinov, in to brez izjeme in v vseh okolišcinah. Vedno znova jim je zabicevala: "Babico morate ubogati Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek še bolj kot mene." Vtem je bila neizprosna in ni trpela, da bi se do babice obna­šali nespoštljivo ali bi je ne ubogali. Ceprav je bilapolna pozornosti do svojih otrok, ni nikoli potegnila z njimi proti babici ali jih opravicevala, ce jih je babica obtoževala. Kazen, ki jo je babica naložila kateremu izmed otrok, je bila vedno upravicena in nikdar je nobenemu ni odpustila ali jo hotela omiliti z nepremišljeno dobroto zaradi trenutne babici­ne strogosti. To popolno soglasje je bilo potrebno za uspešno vzgojo otrok, kaj-ti celotna skrb za gospodinjstvo je pocivala na Marjetinih ramah. Samo ona je skrbela za obdelovanje posestva, samo ona je prodajala in kupovala. Z moško odlocnostjo je opravljala vsa poljska dela, obicajno delo za ženske, poleg tega pa je prevzemala tudi težaška dela, ki so navadno domena moških. BratMichele ni nikdar odrekel pomoci svoji sestri, toda vcasih je bil zadržan zaradi neodložljivih opravkov in ji ni mogel priskociti na pomoc. Vtakih primerih je Marjeta kosila travo, orala njive, sejala, žela žito, vezala snope, jih nalagala na voz, vozila v ske­denj, skladala v kopice, mlatila in spravljala pridelek v shrambo. Ko je najela mo-ške delavce, se je postavila na celo in jih s svojim zgledom silila k naporu, ker se ti niso dali premagati od ženske. Anton ji ni kaj dosti pomagalpri teh delih, zato je morala prebiti mnogo casa zunaj doma. Bila pa je lahko mirna, kerje babica skrbno pazila še na otroke. Babica ji je bila pri vzgoji v izredno pomoc, saj sta si bili edini v ciljih in sredstvih. Rekli smo že, da je mati Marjeta v tej hiši našla isti nacin vzgoje, po katerem je bila vzgojena sama. Priklenjena na svoj naslonjac je babica samo z besedo urejala ves potek do-gajanja v hiši. Vnuki so jo spoštljivo poslušali. Vsaka njena želja je bila zanje ob­vezujoc zakon. Bila je izredno ljubeznivega obnašanja, nadvse obcutljiva, vcasih celo prevec, in dobrohotna, istocasno pa nepremagljivih nacel, saj je od vsakega terjala, da je priznalsvojo krivdo, ce se je v cem pregrešil. Ce se je kateri vnukov v cem pregrešil in matere ni bilo doma, ni popustila, temvec ga je poklicala po imenu in dejala: "Pojdi in prinesi mi tisto šibo." "Me boste natepli?" "Prav to! Daj mi jo!" Decek je šel po šibo in ji jo podal. "No, sedaj pa stopi bliže." Fant se ji je postavil ob stran. "Toda babica, saj nisem jaz zacel prepira. Saj nisem bil jaz nepokoren." "A tako? Zato boš namesto enega udarca dobil dva." "Babica! Odpustite mi!" "To ni zadosti." "Babica, priznam, nimam prav in ne bom vec storil kaj takega." In obtožil se je svoje krivde. BiS 1 — 8. poglavje "Pa zares priznaš svojo krivdo?" "Da, babica." Vcasih je babica že dvignila roko s šibo, ce se je fant pomišljalpriznati kriv-do. Toda ob besedi "odpustite mi, priznam svojo krivdo" je povesila roko in de­jala: "Pojdi in postavi šibo na svoje mesto in glej, da ne bo treba nikdar vec seci po njej." Navadno so se vse grožnje koncevale tako, kajti decki, ki so vedeli, kako se lahko izognejo kazni, so takoj pošteno priznali svoj greh. Le redko je prišlo do udarcev, pa še takratsamo do enega ali dveh, ki gotovo nista povzrocila bolecine. Toda kerje bilo vse ravnanje usmerjeno v kazen, je bilo zadosti, da je zbudilo jok pri kaznjencu, ki se ni niti za korakumaknil. Ona, pridna obiskovalka kršcanskega nauka v cerkvi, je znala na pamet župnikove besede: "Neodteguj otroku kazni; ce ga udariš s šibo, ne bo umrl; ti ga udariš s šibo, njega pa rešiš kraja mrtvih" (Prg 23,13–14). Babica se je komaj lahko dvignila iz naslonjaca, zato so ljudje spraševali dec­ke: "Zakaj greste k babici, ko vas klice, da bi vas kaznovala?Zakaj ne zbežite? Saj vas ne more dohiteti!" "Zato, da ne bi užalostili matere!" so odgovarjali. Nekega dne je babica ugotovila, da je izginilo sadje, ki ga je ona dala na stran.Sum je padel na najmanjšega izmed vnuckov. Poklicala ga je: "Janez!" Ta je, popol­noma nedolžen v tej stvari, radostno pritekel. Babica pa je vsa stroga dejala: "Poj­di in prinesi mi tisto šibo tam v kotu." Decek je ves zmeden ubogal, toda ko se jezavedel, za kaj gre, je dejal: "Babica, jaz vas ubogam, toda vedite, da jaz nisem vzeltistega sadja." "Prav," je povzela ona, povedal mi boš, kdo je to storil, in te ne bom kaznovala." "Dobro, povedal vam bom, toda s pogojem, da boste odpustili krivcu." "Na­redila bom tako. Toda ti mi privedi krivca, in ce bo on prosil odpušcanja in prine­sel šibo kot znamenje, da si je zaslužil kazen, mu bom odpustila." Janez je stekel k starejšemu bratu, ki je bil takrat star kakih 15 let in mu zato, ker ga je zavracal, ni prav nic zameril. Povedal je, kaj se je zgodilo. Anton, ki je takrat že trdo delalna polju, je imel celo zadevo za smešno in se namrdnil ob babicini zahtevi. Da bi ga kaznovali kot kako šestletno otroce, se mu je zdelo smešno ponižanje. Na-lahno je skomignil z rameni, kot bi hotel reci: "Kake neumnosti!" Toda Janezek je vztrajal: "Pridi vendar in se ne upiraj babicini volji. Babici je veliko do njene oblasti in bi jo mocno užalilo. Tudi mati bi bila zelo užalošcena. Res je, da si že velik, vendar to ne pomeni, da ne bi vec ubogal babice." Brat je privolil rekoc: "Pojdiva!" Vzel je palico, jo izrocil babici in zamrmral: "Ne bom vec storil kaj Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek takega." Toda njegov pogled gotovo ni kazal ponižnosti kakega kartuzijanskega novinca. Babica pa je bila zadovoljna s tem dejanjem, prijela je Antona za roko in mu dejala: "Sinko moj, zapomni si: ce je res, da jih požrešnost ubije vec kot mec, je tudi res, da jih gre v pekel vec zaradi požrešnosti in njenih posledic kot zaradi katerega koli drugega greha." Janezu pa se je iz te popolne soglasnosti med materjo in babico odkrila potreba in neizmerne koristi soglasja med predstojniki v vzgojnem zavodu, ce hocemo uspešno vzgajati mladino. Kajti ce se med tiste, ki morajo skrbeti za red, vtihotapi zavist, sovraštvo, razlicna mnenja, nesoglasje, bo to imelo žalostne posledice in uresnicil se bo rek: V sebi razdeljeno kraljestvo bo opustošeno. 9. POGLAVJE Marjeta navaja svoje otroke na cistoco, preudarnost ter trdo in zatajevano življenje Marjeta je poleg redoljubnosti in lepote v dušah svojih sinov tervoljne in stalne radosti, s katero naj bi opravljali vsa svoja dela, zahtevala tudi red in cistoco osebe. Ta njena skrb je bila v skladu z Gospodovo voljo: "Jej z vese­ljem svoj kruh in pij veselega srca svoje vino; ker Bogu je že zdavnaj všec tvoje dejanje. Vselej naj bodo bela tvoja oblacila in olja naj ne manjka na tvoji glavi (po krajevni navadi)" (Prd 9,7–8). Zato si Marjeta do osmega ali desetega leta ni samo prizadevala, da so bili njeni otroci snažni, temvec je celo skrbela, da so bili cedno obleceni. Zlasti ob nedeljah jih je oblekla v najboljšo praznicno obleko, jim skrbno pocesala po naravi skodrane lase, ki jih je zato pustila bolj dolge, tako, da jih je lahko povezala s cednim trakom. Nato jih je prijela za roke in peljala k maši. Vcasih je dovolila, da je šel Anton z vecjim bratcem za nekaj korakov pred njo, vendar nikdar tako, da bi ga izgubila izpred oci. Ljudje, ki so srecevali to družinico, zlasti matere, so se ustavljali in Marjeti cestitali: "Oh, kako lepi otroci, kakor da bi bili angelcki!" Marjeti je taka pohvala dobro dela. Globoko v srcu, a z mnogo vecjim dostojanstvom, je cutila kot mati Grakhov, ki so jo Rimljani izzvali, naj pokaže svoj nakit. Ona pa jim je predstavila svoja sino­va in dejala: "To sta moja bisera." Za Marjeto so bili njeni sinovi ves njen zaklad, vsa njena slava, ves njen ponos. Ko so se otroci sredi množice, ki je vedno bolj narašcala, bližali cerkvi in videli starcke, ki so po navadi tistega casa imeli še dolgo, nalošceno in s pen-tljo povezano kito, so vpraševali: "Mati, ali vidite tam Giacoma?" (bil je krepakstarcek, nestor kraja). "Kdaj boste tudi nam spletli tako kito, ki nam bo padala na ramena?" Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek "Vam so zadosti kodrcki, s katerimi vas je sam Bog hotel ozaljšati. Vam do-bro de, da se pokažete pred ljudmi, kajne?" "Oh, seveda!" "Prav! Poslušajte me! Ali veste, zakaj sem vas tako lepo oblekla?Zato, ker je nedelja. Ker želim, da pokažete na zunaj radost, ki mora na ta dan napolnje­vati vsakega kristjana, in potem zato, ker hocem, da bi cistoca vaše obleke bila znamenje lepote vaše duše. Kaj bi pomagalo nositi lepo obleko, ce pa bi bila duša umazana od greha?Prizadevajte si, da boste zaslužili pohvalo Boga in ne pohvale ljudi, ki ne služi drugemu, kot da vas naredi castihlepne in ošabne. Bog ne more prenašati castihlepnih in ošabnih ljudi in jih kaznuje. Rekli so, da ste podobni angelom. In kakorangeli morate biti vedno, posebno sedaj, ko bomo vstopili v cerkev, kjer boste lepo klecali, ne da bi se ozirali okrog in klepetali, temvec tako, da boste držali lepo sklenjene roke. Jezus Kristus v najsvetejšem zakramentu bo vesel, ko vas bo videl pobožno zbrane pred svojim tabernakljem, in vas bo blagoslovil." S takim poukom o cistoci in z zbranim vedenjem jih je uci-la spoštovanja do samih sebe in do drugih. Janez je vse do pozne starosti kazalveliko zavzetost za snago in cistoco v obleki; ni trpel nikakršnega madeža in je od casa do casa rade volje daltemeljito pregledati talar in plašc. Tako je lahko vstopil v katerokoli palaco, hišo ali v stik z ljudmi in bil dobrodošel sogovornik celo najbolj zahtevnim ljudem. Zunanja skladnost in urejenost njegove osebe je bila znamenje cudovitega reda, ki je vladal v njegovi duši. Prav tako je mati Marjeta skrbela, da so se njeni decki znašli v vsakem polo-žaju, da so ravnali premišljeno in ne brezglavo, pa cetudi ne po svoji krivdi, kar dostikratprinese moralno in gmotno škodo. Ko je imel Janez osem let, je mora-la mati nekam po opravkih in je neki predmet postavila visoko na omaro. Ker ga je Janez hotel imeti, je stopil na stol in pri tem dregnil v steklenico olja. Ta je padla na tla in se razbila. Otrok je ves zmeden skušalodpraviti posledice svoje nerodnosti in ocistiti oljni madež na tleh. Ker pa je videl, da tega ne bo zmogel, je želel napraviti kaj, kar bi preprecilo, da bi mati bila nejevoljna. Šel je v ograjo, urezal palico in jo lepo izrezljal, kakor je najbolje vedel in znal. Ko je prišla ura, za katero je vedel, da se bo mati vrnila, ji je šel naproti vse do doline, in ko jo je srecal, je dejal: "Mati, kako vam je? Ste lepo opravili svoje posle?" "Da, dragi Janezek! In ti? Si priden? Si dobre volje?" "Oh, mati! Poglejte to!" In ji je podal palico. "Oh, sinko! Si mi kako zagodel?" "Da. Tokrat si res zaslužim, da me kaznujete." "In kaj se je zgodilo?" BiS 1 — 9. poglavje "Stopil sem tako in tako na stol in po nesreci razbil steklenico z oljem. Ker vem, da sem si zaslužil kazen, sem prinesel to palico, da me z njo naklestite, ne da bi vam jo bilo treba iti iskat." Na zvit, plah in šaljiv nacin je podalpalico materi in cakal, kaj bo storila. Marjeta je pogledala sina, potem palico in ob tej otroški zvitosti koncno dejala: "Žalmi je zaradi nesrece, ki se ti je pripetila. Ker pa iz poteka dogajanja vidim, da si nedolžen, ti odpušcam. Vendar pa se pri vsem tem spominjaj mojega nasveta: preden se lotiš kakega dela, misli tudi na posledice. Ce bi prej pogledal, ali ni kje kaj, kar bi se moglo razbiti, bi gotovo stopil na stol bolj previdno, pogledalokoli, ali ni kje kake nevarnosti. Kajti tisti, ki se v mladosti navadi površnega ravnanja, bo tudi v starosti površen, doživel bo mnogo nepri­jetnosti in bo mogoce celo razžalil Boga! Bodi zato previden!" Tako ga je poucila vsakokrat, ko je bilo potrebno. Bila je tako prepricljiva, da so bili otroci v priho­dnje mnogo bolj pazljivi. "Kdor pazi na svarjenje, je pameten" (Prg 15,5). Ta modrost ga bo tudi na-ucila, da si ne bo zaslužil karanja, ce pa si ga bo zaslužil, se mu bo rade volje podvrgel, a se tudi ponižno in iskreno obvarovalnjegovih posledic. Tako je delalJanez. Toda ali v tem dogodku ne vidimo že iskro tiste kršcanske politike, ki jo je moraluporabljati s preprostostjo goloba in zvijacnostjo kace, da je branil svoje ustanove in raztrgalmreže, ki so mu jih nastavili njegovi sovražniki, vendar pa tako, da si iz njih ni naredil sovražnikov. Naj še omenimo razliko med Marjetinim ravnanjem in vedenjem mnogih staršev, ki ne znajo vzgajati svojih otrok k redu in varcnosti in celo sami daje­jo otrokom zgled za površnost in nemarnost, potem pa ob vsakem po nesreci razbitem steklu, raztrgani obleki, zlomljenem stolu vzrojijo, kricijo in pretepajo svoje otroke, kakor ce bi naredili zares težek pregrešek. Otroci pa trepetajo, se bojijo, jocejo, jezijo in se pogosto uprejo svojim ocetom in materam. Pri tem pa starši ne pomislijo, da kvarijo tudi moralni cut svojih otrok. In tako se dogaja, da pustijo brez kazni ali le malo kaznujejo laž, prepire, grobo govorjenje, nepo­koršcino, medtem ko vsako še tako majhno škodo kaznujejo z viharjem besedi in udarcev, ki so potem vzrok za pohujšanje in žalitev Boga. Kakšen nesmisel tici v tem, da tako visoko cenimo vsako nesreco, ki ima za posledico gmotno škodo, Božje žalitve pa so nam tako malo mar. Toda naj je Marjeta še tako ljubila svoje otroke, jih ni nikdar pretirano ljub­kovala. Prav nasprotno. Želela jih je navaditi na skromno, delavoljno in trdo življenje. Tako so rasli krepki. Dolgotrajno pešacenje jih ni utrujalo, nikdar niso vpraševali po oddaljenosti. Ko je bil Janez v Cerkvenem konviktu, je odhajaliz Turina ob dveh popoldne in mirno prišel v Castelnuovo d'Asti ob osmih zvecer. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Nikakor ni hotela, da bi pri zajtrku poleg kruha jedli še kakdodatek ali na­maz, sadje, cetudi so bili na deželi, ali kavo in mleko. Dajala jim je kos kruha in hotela, da so ga takega in brez vsega drugega pojedli. Na taknacin jih je navadi-la, da si za zajtrk niso želeli kakih dodatkov. Tako je ravnala tudi z Janezom, ko se je za pocitnice vracal domov, in tudi, ko je bil že klerik. Ceprav so v semenišcu spali na žimnicah, je mati Janezu pripravljala preprosto trdo slamnjaco in mu rekla: "Bolje je, da se navadiš spati z malimi neprijetnostmi. Na prijetnosti se ne bo težko navaditi." In štiri mesece pocitnic je bilo to njegovo ležišce. Sinu je ob koncu pocitnic narocila, da je vreco za slamo zložil z odejo in tako imel pripravljeno za naslednje poletje. "Nikdar ne veš, kaj se ti še lahko pripeti," je ponavljala. "Kdo ve, kam te bo poslala Božja previdnost. Zato je dobro, da si navajen na pomanjkanje." Hotela je, da so se zatajevali tudi pri spanju. "Kajti," tako je imela navado reci, "kdor spi, ne ulovi ribe." Dostikratje zvecer, zato da je lahko kršcansko pogostila kakega reveža, ki nikjerdrugje ni mogel dobiti prenocišca, hotela, da so bedeli pozno v noc. Zjutraj jih je budila pred soncnim vzhodom in želela, da so takoj vstali. Vcasih jih je budila celo sredi noci, da so pomagali pri kakem bolniku v vasi. Na taknacin se je Janez navadil, da mu nocno bedenje ni bilo pretežko. Ko se je materi zdelo, da Janez ponoci ni zadosti spal, mu je narocila, naj gre pocivatob najbolj vrocih dnevnih urah. Janez je ubogal, sedel na klop ob mizi, naslonil glavo na roke, toda zaspati ni mogel. "Spi, spi vendar, Janez," mu je prigovarjala Marjeta. "Seveda, seveda!" je odgovarjal sin, "ali ne vidite, da spim?" in zaprl je oci. Mati Marjeta se je smejala: "Glej, sinko, naše življenje je tako kratko, da ima-mo zelo malo casa, da delamo dobro. Ves cas, ki ga uporabimo za nepotreben spanec, je izgubljen za nebesa. Vsaka minuta, ki jo odvzamemo nepotrebnemu snu, je podaljšanje življenja, kajti spanje je podoba smrti. Vteh minutah lahko storimo toliko dobrih del in si pridobimo toliko zaslug!" Ta njen nasvet je bil odraz Božjega sporocila: "Vse, kar more tvoja roka storiti, stori z vneto mocjo, zakaj ni dela ne preudarjanja ne znanja ne modrosti v kraju mrtvih, kamor greš" (Prd 9,10). Pozneje bomo videli, kako je Janez znal dobro uporabljati cas. 10. POGLAVJE Slaba kupcija - Ukradeni purani in previdnostna poucitev - Cuvaj v vinogradu - Strašilo in pogumen decek Mogoce se bodo stvari, ki jih bomo opisali v tem poglavju, zdele malo pomembne, vendar se mi zdi potrebno, da jih navedem, kajti tako bomo še bolj doumeli, kako je Marjeta vzgajala svoje otroke. Janezek je bil star komaj pet let in je zJožefom vodil na pašo jatico puranov. Kar se je pojavil na cesti prebrisan malopridnež in menil, da bo od dveh naiv­nih otrok mogel prigoljufati enega purana. Stopil je bliže in dejal: "Mi prodasta enega purana?" Decka sta se spogledala. Zdela se jima je lepa priložnost, da se uveljavita kot prodajalca in zaslužita lepe denarce. Možakar je nadaljeval: "Dam vama pet soldov!" "Pet soldov!" sta vzkliknila in zdelo se jima je, da gre za velike denarje. Neda bi kaj razmišljala, sta vzela tistih pet soldov, prebrisanec pa je ujel najvecjega purana in v hipu izginil izpred njunih oci. Decka sta vsa iz sebe tekla k materi in klicala: "Mati, prodala sva purana!" "Oh!" je vsa presenecena vzkliknila mati, ki se ni nadejala cesa takega. "In drago sva ga prodala! Za celih pet soldov!" Zmagoslavno sta ji izrocila denar. Uboga mati Marjeta ni mogla verjeti svojim ocem: "Oh, jaz revica! Pet soldov! To sta pa naredila kupcijo! Ali ne vesta, da je vreden vsaj štiri in pol lire? Ta clovek je oderuh! Ali ne vesta, da vaju je okradel?" Decka sta obstala kot okamnela, ko pa sta prišla k sebi, sta se vsa nesrecna spustila v tek za tistim nesramnim kupcem. Mati ju je zaman klicala. Nicesarnista slišala. Eden se je zagnal v eno smer, drug pa v drugo po cestah med gricki. Da bi dobila nazaj purana, sta pozabila, da sta pustila preostalo jato brez pastirja in bi jo prvi clovek lahko odvedel kamorkoli. Mati, ki je z okna opazovala celo Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek dogajanje, je z nekaj sosedi segnala skupaj živali, ki so že zacele bežati, in jih pri­vedla v kokošnjak. Otroka pa, kakorje bilo predvideti, nista našla cloveka, ki sta ga iskala, in sta vsa preplašena in izmucena, s povešeno glavo prišla nazaj. Toda puranov, ki sta jih pustila na travniku, ni bilo vec. Lahko si mislimo, kako stra­hoten preplah ju je obšel: puranov ni bilo vec, vsi so izginili. Zacela sta iskati na vseh koncih in krajih, toda puranov ni bilo nikjer. Pogledala sta proti domu, toda tudi tam ni bilo nicesar. Bila sta prepricana, da so jima tudi te ukradli. S težkim srcem sta se napotila domov. Že na pragu sta obupana vzkliknila: "Mati! Puranov ni vec!" Marjeta ju je smehljaje gledala. Zdelo se jima je, da skriva boljšo novico. Stekla sta k njej in se je oklenila: "Zakaj se smejete?" Ker sem purane jaz spravila na varno. Vidva pa pocenjata marsikaj, ne da bi prej vse dobro premislila. Drugic ne zaupajta svoji sodbi, temvec vprašajta za svet koga, ki je bolje poucen kot vidva, da se potem ne bosta morala kesati. Potem ne bosta nikdar vec prodala purana za pet soldov in se izpostavila nevarnosti, da bosta izgubila še druge. In kaj bi storila, ce bi se vidva, tako majhna, srecala s tatom?" Tu naj mi bo dovoljena kratka opomba: kdo bi tedaj mogel misliti, da bo Božja previdnost prav Janeza namenila za upravnika velikanskih vsot denarja v korist tolikim delom kršcanske ljubezni? Nekaj dni pozneje je Janezek ugotovil, da mu manjka en puran izjate, ki jo jepasel. Sicer ni videl nikogar, ki bi mu ga ukradel, toda ko se je bolje ozrl okoli sebe, je zagledal nekega kosmatinca visoke postave, ki je šel svojo pot, ne da bi splohopazil malega pastircka. Pastircek pa je razmislil in je sam pri sebi dognal, da nimogel biti tat nihce drug kot samo ta clovek, ceprav ni nic kazalo, da bi clovek nosils seboj purana, ki je izginil. Toda Janezje bil tako preprican, da je stopil na cesto,stekel za njim in s pogumom cloveka, ki ve, kaj hoce, zacel kricati: "Ne pustim vasnaprej, dokler mi ne vrnete purana!" Neznanec je prezirljivo ošinil napadalnegasitneža: "Se ti je zvrtelo v glavi, kajne? Pojdi svojo pot in srecno!" Janezpa: Ali nisterazumeli? Ven s puranom! Rekel sem, da ste mi ga ukradli!" "In kje naj bi ga skril?"je tujec odgrnil suknjo. Janez ni odnehal: "To še ne pomeni, da ga imate pri sebi. Zavsako ceno hocem purana!" Tujec pa je nadaljeval: "Že vidim, da se hoceš šaliti, into ni prav. Nimam casa, da bi ga izgubljal s teboj." In hotel je iti svojo pot. Toda Ja­nez je skocil predenj: "Ne boste šli naprej, dokler mi ne daste nazaj, kar je mojega.Zacel bom kricati na pomoc! Tat! Tat, dokler ne pridejo ljudje. In ce ne bo nikogar,se vam bom zapletel med noge in vas ne bom pustil naprej!" Ob taki odlocnostimalega fantka in iz strahu, da ga ne bi odkrili, je clovek šel nazaj in izza nekegagrma potegnil vreco s puranom. Nameraval se je vrniti po isti poti proti veceruin ko bi bil kraj osamljen, pospraviti svoj plen. Vtem trenutku pa je skušal iz nuje BiS 1 — 10. poglavje narediti krepost in je zato rekel: "Vidiš, hotel sem preizkusiti, ali se boš zavedel,da ti je izginil puran." Ko je to rekel, je spustil živalco. "Prav," je dejal Janez, "sedajpa pojdite, kamorhocete, in drugic dobro premislite, s kom se šalite, kajti to, karste naredili, gotovo ni pošteno." Zvecer se je Janez s svojo jato puranov vrnil domov in pripovedovalmateri o svojem junaštvu. Kaka druga mati bi pohvalila sinov pogum in oštevala tatu in vsem pripovedovala o dogodku. Marjeta pa je ugotovila, da je otrok prevec tve-gal, in mu rekla: "Kaj pa, ce po nakljucju ne bi bil on tisti, ki ti je ukradel purana?Potem bi se spravil v težakpoložaj, ker bi bil upraviceno užaljen in bi te pretepel." "Toda jaz sem bil popolnoma preprican, da ga je on ukradel, kajti purana sem videl še malo pred tem." "To, da nisi takratvidel nikogar drugega, še ni bil razlog, da bi obdolžil nje­ga. Saj bi lahko kdo prišel na travnik, se skril za kako drevo ali ograjo." "Ce bi jaz o vsem tem razmišljal, bi purana že stokrat izgubil." "Poslušaj me, otrok: saj navsezadnje to ne bi bila taka izguba. Sam dobro veš, da nisem tako zahtevna v svojih pravicah, zlasti ko gre za to, da bi mogli storiti kaj proti kršcanski ljubezni ali miru s sosedi. Za grozd ali za malo sadja, ki bi nam ga kdo vzel, se ne bi nikdar spušcala v prepir. Ce je treba, se opozori, sicer pa za take malenkosti ne bo konec sveta." "Se pravi, da bi pustili, da bi vam vse izpred nosa odnesli, in ne bi mignili s prstom." "Pocasi! Ce bi kaj moglo škoditi moji družini, bi že videl, kako bi se tudi kot ženska postavila proti nasilnežem." "Pa ne vidite, da je bil tisti clovek tako nesramen, da je celo lagal?" "In kako moreš ti vedeti, da je bila laž? Saj bi zares lahko naredil kako šalo. Nasprotnega mu niti dokazati ne bi mogel." "Hm!" je zamrmral Janez in se zamislil. Mati pa je nadaljevala: "Cetudi bi bil kriv, bi ti moralsprejeti opravicilo in mu prihraniti tisto nevšecnost. Moram ti tudi reci, da so bile tvoje zadnje bese­de odvec. Kajti potem, ko ti je uspelo, da si dobil nazaj svojega purana, ni bilo potrebno nic vec." "Sem potem ravnal napak?" "Nepravim tega. Tvoj namen je bil dober in vse se je dobro koncalo. Ven­dar ne govori o tem z drugimi ljudmi. In ce boš kdaj srecaltistega cloveka, se naredi, kakorda si vse pozabil. Zapomni si, da je imeti samo enega sovražnika že prevec za cloveka." Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Ceprav je bila Marjeta prava mojstrica v previdnosti, je kljub temu s svojim zgledom spodbujala svoje otroke k pogumu. To naj nam pojasni naslednji lju­bek dogodek. Nekoc v tistih letih je bila vinska trgatev zelo skromna in je bilo grozdje silno drago. Zato so vinogradniki budno stražili svoje vinograde. Tatici pa so ponoci hodili krast po vinogradih, da bi povecali svojo trgatev. Mati Marjeta, ki je živela v osamljeni hiši, obdani z gozdovi, sama s tremi decki, gotovo ni bila zadosti opremljena, da bi se branila proti tatovom. Zato je bila vedno v nevarnosti, kdaj bo morala ugotoviti, da so jo oropali najboljšega pridelka. Kako trto ob poti so mimoidoci grduni že obrali. Ona pa je imela v svo­jem nacinu govorjenja in ravnanja nekaj moškega, kar ji ni dopušcalo, da bi se cesarkoli ustrašila. Nekega dne je zagledala nekega moškega, ki je hodil mimo njenega vinograda, kot da se sprehaja. Toda opazila je, kako si je od casa do casa ogledovalograjo in breg, kakor da bi iskalprehod. Marjeta je zaslutila, da jo bodo tisto noc okradli. Zato je sklicala otroke in jim rekla: "Bojim se, da bodo nocojšnjo noc prišli krast v naš vinograd. Zato bomo stražili. Toda biti morate popolnoma tiho in paziti name. Ko vam bom dala znamenje, morate iz vsega grla kricati 'Tatovi! Tatovi!' in delati cim hujši ropot." Ko se je stemnilo, je odšla od doma in sedla brez vsake luci v vinogradu na tla, okoli nje pa so posedli otroci. Cez nekaj casa se je na koncu vinograda pokazala senca, zacela hoditi med brazdami, se zaobrnila okoli brajde, vstopila v vrsto in se ustavila. Marjeta je pozorno opazovala. Vse je bilo tiho. Otroci so pozorno pricakovali njeno znamenje. Tedaj pa je tisti clovek že odrezalgrozd in Marjeta je zakricala: "Razbojnik! Kaj hoceš zaradi nekaj grozdov priti v pekel?" In trije decki so iz vseh prsi kricali: "Tatje! Tatje! Orožniki! Tukaj! Tukaj! Tam je tat! Orožniki! Hitro, hitro!" Udarjali so s palicami po kovinskih predmetih in delali peklenski hrušc. Ob teh nepricakovanih krikih je tatves prestrašen pustil nabrano grozdje, stekel navzdol po hribu, se zaletaval sem in tja in padalv jarke. Marjeta je vsa zadovoljna s tako zmago pripovedovala svojim sinovom: "Vidite, pa smo tudi brez pušk pregnali tatove." Vsi so se veselo zasmejali. Tatpa je tudi zaradi drugih prestopkov kmalu padel v roke pravice in bil obsojen na vec let jece. Tako se je Janez navadil obdržati hladno kri in se ne bati, kar mu je pozneje koristilo v najrazlicnejših okolišcinah in nevarnostih, v katerih je bil tolikokratv svojem življenju. Brez dvoma je v vsem prevladovalnadnaravni vidik. Toda krepost, zrasla v srcu prizadevnega otroka, je kakorodlicna tekocina v krhki posodi: potreben je pravi cudež, da more vztrajati. O Janezu lahko po pravici BiS 1 — 10. poglavje recemo, kar je modri Sirah rekel o pravicnem: "Ce mu umre oce, bo, kakorda ni umrl, ker je za seboj pustil sebi enakega ... in ob svoji smrti ni v skrbeh. Za seboj je pustil nekoga, ki ga bo pri sovražnikih mašceval, prijateljem pa vracaldobrote" (Sir 30,4–6). In, ali ni moralprav Janez postati cuvaj Gospodovega vi-nograda, eden izmed cuvajev njegove hiše? Kako leto pozneje je Janez še drugic dokazal svojo neustrašenost. Mati Mar-jeta je vedno skrbela za to, da svojim otrokom ni pripovedovala strahotnih pove­sti, ki bi zbegale njihovo domišljijo, kakorto na žalost dela mnogo mater, ki takonamesto pogumnih vzgajajo bojazljive otroke. Jeseni je šel Janez za kratek cas napocitnice na dom svoje matere v Capriglio, kamor je prišla zaradi trgatve tudi Mar-jeta. Dedek, strici in tete so vnuka oziroma necaka ljubeznivo sprejeli. Proti vece­ru, ko so cakali na vecerjo, pa je nekdo zacel pripovedovati, kako je bilo v prejšnjihcasih slišati s podstrešja razlicne ropote, sedaj mocnejše, sedaj rahlejše, kratko­trajne pa zopet dolge, vedno pa strašilne. Vsi so bili mnenja, da more samo hudicljudem povzrocati take preglavice. Janez ni bil tega mnenja in je trdil, da imajo takipojavi naravne vzroke, na primerveter, kuna ali kaj podobnega. Soba, v kateri sose zadrževali, je imela lesen strop, ki je bil hkrati pod velikemu podstrešju, kjer jebila kašca in shramba za poljske pridelke. Kar se nenadoma zasliši ropot, kakor dabi nekaj padlo po tleh, kot trkanje steklenic v košari in potem pocasen in zamolkelropot, ki se je raztegnil z enega konca podstrešja do drugega. Razgovorje utihnilin nastala je mucna tišina. In glej, grozec in nepricakovan ropot se je znova zacel.Vsi so preplašeni pobledeli. "Kaj je vendar to?" so v strahu spraševali drug drugega. "Greva!" je rekla Marjeta sinu. Pojdiva stran. Ta nenavadni strah bi ti lahko škodoval." "Nikakor ne," je odvrnil Janez. Hocem videti, kaj je to!" Medtem se je ropot s presledki nadaljevalin resnici na ljubo je ob tistem casu in tako, kakor se je dogajalo, vse skupaj imelo na sebi nekaj skrivnostno zastrašujocega. Vsi navzoci so se spogledali. "Mogoce so ostala odprta hišna vrata," je menil nekdo. "Ne. Vrata so zaklenjena s kljucem," se je glasil odgovor. "Kaj torej?" Janez je odlocno vstal, prižgal luc in dejal: "Poglejmo, kaj je to." "Bodi vendar pameten, pusti, bomo jutri pogledali, previdnost!" "Kaj še! Vas je mogoce strah?" Po teh besedah se je povzpel na lestvico, ki je vodila na podstrešje. Drugi so vsaks palico v eni in z lucjo v drugi roki šli za njim in trepetaje pridušeno Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek govorili med seboj. Janez je odrinil vrata na podstrešje, vstopil, dvignil lešcerbo in se ogledalokoli. Nikjer ni bilo nikogar. Vse je bilo tiho. Skoraj vsi sorodniki so gledali skozi vrata in le nekaj se jih je upalo stopiti zJanezom. Nenadoma so vsi zakricali in nekaj jih je že skušalo pobegniti. Cudna zadeva! Venem kotu je bilo veliko rešeto za sejanje zrnja in to rešeto se je samo gibalo in bližalo navzocim. Toda ob strašnem kricanju se je rešeto ustavilo. Ko pa je kricanje pojenjalo, se je rešeto spet zacelo pomikati naprej in se koncno ustavilo pred Janezovimi no-gami. Janez je dalluc svojemu sosedu, ta pa jo je ves iz sebe spustil na tla, kjer je ugasnila. Janez si je dalprinesti drugo luc, jo postavil na star stol, se sklonil in prijel za rešeto. "Pusti! Pusti!" so kricali tisti, ki so bili pri vratih. Toda on se ni zmenil za klice in je dvignil rešeto od tal. Sedaj so se vsi kakor eden zakrohotali. Pod rešetom je bila velika kokoš. Bilo je takole. Nekdo je postavil rešeto ob steno, vendar tako, da je bilo nagnjeno navzven. Ker pa je med šibami ostalo še nekaj zrnja, je prišla kokoš in jih hotela izkljuvati. Kljuvanje je spravilo rešeto iz ravnotežja, padlo je na ko­koš ter jo ujelo pod seboj. Ko se je navelicala cakanja pod rešetom in je postala lacna, je skušala priti ven. Ker ni mogla dvigniti rešeta, se le zaletavala vanj in ga potiskala sem in tja. Tišina noci, lesen pod in silen strah so iz vsega naredili strašen ropot. No, strahu je sledilo noro veselje in kokoš je morala z življenjem placati tisto veseljacenje. Marjeta jo je ujela in dejala: "Nikdar vec nam ne boš storila kaj podobnega" in ji pri prici zavila vrat. Kokoš so oskubili, jo iztrebili in dali v lonec. "Strašilo v loncu!" so kricali. Pripravili so okusno vecerjo. Nikomurse ni ljubilo iti spatin so noc preculi v radosti zaradi rešitve pred strašilom in v nadzorovanju kadi in sodov. Tako se je Janez vedno obnašal. Gotovost, da je v milosti Božji, je dajala fantu nepremagljiv pogum: "Gospodove oci pocivajo na teh, ki ga ljubijo; on je mocna bramba in mogocna podpora ... Ti, ki živiš v zavetju Najvišjega ... Ni se ti bati nocne strahote ..., ne kuge, ki se plazi v temi" (Sir 34,16; Ps 91,5–6). 11. POGLAVJE Skrben pastircek - Janezova ponižnost in zatajevanje pri jedi - Njegova molitev Preden bomo nadaljevali pripoved, bi radi opisali kraj, kjer so se dogaja­le stvari, o katerih govorimo. Kdor gre izButtigliere, pride v vasico Becchi, del naselja Morialdo, na desni vidi hrib, na katerem je skromna hišica in ob njej vse do poti travnik, ki mu vec dreves dela senco. To je bil Marjetin dom in na tistem travniku so njeni otroci, najprej Jože in potem Janez, pasli in cuvali kravico. "Brezdelnost nauci veliko hudega" (Sir 33,29), je bil nasvet, ki so ga fantje dostikratslišali in zaradi katerega so bežali pred Božjo žalitvijo in bili nenehno s cim zaposleni. Zanje je bilo nenehno delo nujna vsakdanja potreba. Njihova mati se je trudila, da jih je videla vedno zaposlene s cim, kar je ustrezalo njihovi starosti. Marjeta je zatorej Janezu zaupala vlogo pastirja in on jo je prevzel s posebnozavzetostjo. Vsak dan so ga videli, kako je z eno roko držal vrv, s katero je bila zarogove privezana krava, da ne bi delala škode na bližnjih njivah. Njegov vrstnikGiovanni Filippello nam je pripovedoval, da je Janezek vse od svoje najnežnejšemladosti kazal nekaj posebnega v svojem vedenju. Z Janezom, ki je takrat imelkakih sedem let, sem hodil skupaj na pašo. Vsi, ki so ga videli, so ga obcudovali,ker je bil z ene strani tako skromen in ponižen, z lahno sklonjeno glavo, z drugestrani pa zopet tako vesel in šegav, da si je vsakega takoj pridobil srce. Jazsemmu veckrat rekel: - Ti, Janez, boš gotovo uspel v življenju. - On pa je preprosto odgovoril: "Tako upam." Neki drug njegov tovariš s paše, po imenu Secondo Matta, hlapcic na eni bli­žnjih kmetij in toliko starkot on, je vsako jutro prihajal s kravo svojega gospodarja Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek na pašo. Za malico je imel s seboj kos crnega kruha. Janezpa je imel v rokah cistobel kruh, ki ga je mati Marjeta s toliko ljubeznijo pripravljala svojim otrokom, in gapocasi jedel. Nekega lepega dne je Janez rekel Matti: "Mi hoceš napraviti uslugo?" "Seveda, rade volje," mu je odgovoril tovariš. "Hoceš, da zamenjava kruh?" "In zakaj?" "Kermora biti tvoj kruh boljši od mojega in bolj tekne." Matta je v svoji otroški preprošcini res menil, da Janezu bolj ugaja njegov crni kruh, in kermu je prijateljev beli kruh zelo teknil, je bil takoj pripravljen zamenjati. Od tistega dne sta si dve pomladi zaporedoma ob srecanju na travniku menjavala kruh. Toda ko je Matta dorastel, je razmišljalo tem dogajanju in vse to pogosto pripo­vedovalsvojemu necaku duhovniku Secondu Marchisiju, salezijancu. Dejalje, da razlog, zakaj je Janez zamenjavalkruh, ni mogel biti drugo kot duh zatajeva­nja, ker njegov crni kruh gotovo ni bil kaka slašcica. Samota je bila Janezu priložnost za molitev. Tega se je naucil od svoje ma-tere, ki je poleg molitev, ki so jih opravljali po krajevni navadi cez dan, klece v cim vecji zbranosti tudi med delom nenehno ponavljala in izgovarjala besede, ki so izražale njeno ljubezen do Boga. Vsi, ki so poznali Janeza kot otroka, vedo povedati o tej ljubezni do molitve, s katero je kazalzlasti svojo pobožnost do presvete Device Marije. Rožni venec mu je bil tako domac, da je hotel, da so ga fantje ves cas njegovega življenja od prvih casov Oratorija vsakdan molili. Ni-koli se mu nobena stvar ni zdela razlog, da bi kako skupnost oprostil te molitve. Zanj je bila ta pobožna vaja tako nujna za pošteno življenje kakorvsakdanji kruh za ohranjevanje telesne moci, da ne umremo. Poleg tega je vsakokrat, ko so zvonovi v cerkvi v Morialdu zvonili Angel Gospodov, nemudoma snel pokri­valo in s poklekom pozdravil svojo nebeško mater. Giovanni Filippello je vedel povedati, da je bil tako zelo pobožen, da so ga slišali, kako je s svojim srebrnim glasomprepevalcerkvene pesmi, da se je razlegalo po hribu. Molitev, združena z delom, ohranja dušo cisto, tako da lahko zakljucimo, da je Janez ohranil neo­madeževano tisto cednost, ki dela ljudi enake angelom. Zato se ni cuditi, da je Marianna Occhiena živo prepricana pripovedovala Giuseppu Buzzettiju, da se je njenemu necaku na paši od casa do casa prikazovala presveta Devica in se z njim pogovarjala. Nimamo dokazov, da bi lahko potrdili tako nebeško milost. Vendar pa take govorice dobro kažejo in potrjujejo, kako so cenili njegovo otro­ško dobo tisti, ki so ga pobliže poznali. Medtem ko so se na hribcku Becchi odigravali ti preprosti prizori, je iz­reden obred na neki delovni dan 1822 privabil ljudi v župnijo v Castelnuovo. BiS 1 — 11. poglavje Župnik Giuseppe Sismondo je z vsem svojim klerom ob navzocnosti župana in obcinskih svetovalcev kot prica prisegel zvestobo kralju Karlu Feliksu, ki je pred letom zasedel kraljevski sedež, in njegovim naslednikom. To dejanje zve­stobe so bili dolžni opraviti vsi duhovniki kraljestva. Papež je dalpotrebno do-voljenje, ceprav bi bila krivicna žalitev misliti, da duhovniki niso zvesti svojemu vladarju. In prav ob tej priložnosti je monsinjor Fransoni, škof v Fossanu, po pravici vzkliknil: "Incidimus in tempora mala" (doleteli so nas slabi casi). Pred­videvalje prihodnost in poznalzlonamernega duha dvorjanov. Ti so namrec v vladarju zbudili sum proti monsinjorju Chiaverottiju, turinskemu nadškofu, ceprav ni nikdar prišlo do kakih odprtih nasprotovanj. Monsinjor je preglobo­ko spoštovalsvojega vladarja in Karel Feliks je bil globoko veren kristjan in do skrajnosti spoštljiv do Cerkve: pridobil si je mnogo zaslug za Cerkev in v vec kot enem primeru je znalkrotiti zahteve svojih ministrov, ki niso bili tako kot on spoštljivi do pravic Cerkve. Kljub vsemu temu pa ni bil vztrajen v zagotavljanju nekaterih: leta 1814 je zopet stopila v veljavo trojna imuniteta cerkvenih oseb, toda zaradi zlobe novotarjev se ni dolgo obdržala. Zato je na zahtevo kralja leta 1823 Rim dalcerkvenim osebam dovoljenje, da so pricale pred laicnim sodi-šcem kot price tako v civilnih kakor kriminalnih primerih, vendar tako, da je bilo ohranjeno njihovo dostojanstvo. Toda ali ni duhovniški znacaj, služba pa-stirja, spovednika, svetovalca, naravnega zaupnika ljudstva zaslužila prednosti zaradi koristi, ki so je bili deležni vsi, in bi duhovnika izvzeli od tako odvratne dolžnosti? Ministri so še 1824. hoteli podvreci civilnemu pregledu pastoralna pisma škofov in želeli spreminjati izraze, ki jim niso bili všec, in terjali so pra­vico veta, ce se škof ne bi podvrgel njihovi volji. Škofje so se pritožili kralju, ki jim je dalprav. Ministri so v posameznih primerih popustili, vendar pa niso spremenili ukazov tiskarnam, ki niso smele tiskati brez odobritve. Tudi kraljev predhodnik njegov brat Viktor Emanuel I., pobožen in pravi-cen vladar, clovek srca, spoštljiv in poslušen do Cerkve, ki je zopet vzpostavil redovne družbe, je imel okoli sebe ministre, ki so kakor predsednik grof Peiretti, poslanik v Rimu, trdili: "Vse, kar je v Rimu predmet upanja, mora biti za nas predmet bojazni in zato tega ne smemo dovoliti." Regalisticno izrocilo na dvoru ni ugasnilo in svetovalci krone so skušali v vladarju zbuditi dvom o upraviceno­sti dolocenih posebnih pravic klera, ceš da niso vec v soglasju z zahtevami casa. In sam Viktor Emanuel je grofu Barbarouxu, odposlancu pri svetem sedežu, dalpisna navodila, v katerih ga opozarja, da naj ne zaupa papežu, kolikorje svetni vladar. Zaupal pa je drugim državam v Evropi, medtem ko so se v palacah posla­nikov Francije, Španije in Bavarske tajno zbirali sektaši, ki so leta 1821 pripravili Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek revolucijo, v kateri se je prestrašen svobodno odpovedalprestolu v korist svoje­ga brata Karla Feliksa. Vse to so bili sadovi nacel, ki so jih ucili na univerzi v Turinu in ki jih mo-remo povzeti z geslom: "Ali papežprivoli v to, kar hocemo, ali pa bomo to, kar hocemo, vseeno storili." Nacelo, ki je pripravljalo pot na oblast vsem nasprotni­kom Cerkve. Grof La Margherita je govoril, da je bila zanj prava sreca, da je sam zase študiralcerkveno pravo po avtorjih, ki niso bili obsojeni od Cerkve, in dok­toriral v pravu pred restavracijo, ko v Turinu ni bilo stolice za cerkveno pravo. Koliko boljši je bil v primerjavi s temi ministri, s temi samozvanimi doktorji preprost decek, ki ni poznaldrugega kot svoj katekizem. "Razumnejši sem od starcev, ker spolnjujem tvoje zapovedi," je lahko ponavljalJanezs psalmistom (Ps 119,100). Dejansko so oni pripravljali družbi brez števila nesrec, medtem ko je skromni pastircek pripravil vsestransko obnovo. On, ki je bil tako neustra­šen in zvest služabnik Boga in njegove svete Cerkve, bi v resnici smel imeti za svoje besede modrega Siraha: "Ko sem bil še mlad, preden sem šel na potova­nje, sem hrepenel po modrosti v svoji molitvi; pred templjem sem prosil zanjo in do konca jo hocem iskati. Vsvojem cvetenju kakor grozd, ki v zorenju dobiva temno barvo, se je moje srce veselilo ob njej. Po njeni ravni stezi je hodila moja noga in od mladosti sem se ucil modrosti. Malo sem nagnil svoje uho k njej (z ucljivim duhom za njen pouk) in jo prejel ter našel obilo spoznanja. Napredovalsem v njej, svojemu ucitelju hocem dajati cast. Sklenil sem, da se bom po njej ravnal, vneto sem delaldobro in nisem bil osramocen. Moja duša se je z njo bojevala in pri svojem delu sem jo skrbno iskal. Moja roka je odprla njena vrata. Vstopil sem k njej in gledal na njo" (51,13sl.). 12. POGLAVJE Bratje - Janezov lik - Janez se nauci brati - Prva šola v Caprigliu - Ucitelj don Lacqua in Janezovo napredovanje v kreposti - Janez odpušca svojim žalivcem - Prvi njegovi poskusi med mladimi Francesco Bosko je svoji ženi Marjeti Occhiena zapustil tri sinove: Anto­na, Jožefa in Janeza, ki so si bili tako po cudi kakor nagnjenjih razlicni. Anton, grobega vedenja, skoraj brezkakršnekoli rahlocutnosti, bahac, nasilen, je bil prava podoba cloveka, ki se na vse požvižga. Všoli se je naucil brati in pisati, kljub temu pa se je hvalil, da se nikdar ni nic ucil in da sploh ni hodil v šolo. Brez dvoma ni imel nikakršnih sposobnosti za ucenje. Obdelovalje zemljo in po tele­sni moci bi lahko postal dober poljedelski delavec. Jože, mile in mirne nravi, sama dobrota, potrpežljivost in previdnost, je z veseljem hodil po ocetovih sledeh. Bil pa je bistrega duha, tako da se je v vsa­kem položaju dobro znašel, tudi v stvareh, ki so se zdele malo koristne. Brez dvoma bi lahko postalodlicen trgovec, ce mu ne bi bilo tako pri srcu mirno življenje na deželi in na polju. Janezu pa je bila namenjena naglo vzkipljiva in hkrati težko uklonljiva in trda narava, zato si je moral zelo prizadevati, da je premagovalsamega sebe. Bil je bolj resnega znacaja, govoril je malo, mnogo opazoval, tehtalbesede, ki so jih izrekli drugi, in skušalje spoznati razlicne znacaje in uganiti misli ljudi, da bi se tako znal pametno ravnati. Ce je slišalpripovedovati kaj smešnega ali ce je on sam kaj smešnega storil ali pripovedoval, se ni nikdar cezmerno smejal. Modri Sirah pravi: "Bedakse s krohotom smeji, pameten mož pa se komaj tiho smehlja" (21,20). Bil je obdarjen s širokosrcnostjo in bistrim razumom in je z lahkoto posnemalkakršno koli obrtno dejavnost in rocno spretnost, ki jih je Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek videl pri drugih. Ker je bil vztrajen v svojih sklepih, je znals potrpežljivostjo premagati vse težave življenja in priti do svojega cilja. Neki Giovanni Becchis, doma iz Becchijev, ki je poznalJaneza od otroških let, je povedal, da je bil izre­dno ubogljiv in so ga druge matere postavljale za zgled svojim otrokom. Po zunanjosti je bil srednje postave, gibcen in ceden na pogled, ovalnega obraza in okroglih lic, širokega in vedrega cela, skladnega nosu in ust in vedno lahno nasmejan. Brada zaokrožena in ljubko oblikovana, oci temno navdahnje­ne, predirne ter spremenljive glede na luc in izraz obraza, glava obdana z go-stimi in kodrastimi temnimi svetlikajocimi se lasmi, kakršne so bile tudi obrvi. Tako ga opisujejo njegovi sodobniki. Razmerje med Antonom in drugima dvema bratoma je bilo vedno napeto. Jože in Janez pa sta se imela silno rada: kar je hotel eden, je želel tudi drug. Med njima ni prišlo nikdar niti do najmanjše nevšecnosti. Naravnost tekmovala sta, da bi vsak storil tisto, za kar je vedel, da ugaja drugemu. Bilo je leta 1823 in tretji sin Francesca Boska Janez je bil star osem let. Zdi se, da je dobra mati Marjeta uvidela, da ga Božja previdnost ni namenila za delo na kmetiji, zato ga je hotela poslati v javno šolo v Castelnuovo. Tam so ucili pisa-ti, brati, štiri osnovne racunske operacije, uvod v italijansko slovnico in kateki­zem. Toda Becchi so bili pet kilometrov oddaljeni od Castelnuova in šola bi bila mocno obremenila družino tako s šolnino kot z oskrbovalnino. Mati se je hotela o tem pogovoriti zAntonom, ki je že imel dvajset let, toda ta se je temu nacrtu takoj uprl: "Zakaj naj hodi Janez v šolo?" je godrnjal sam zase. "Naj prime za motiko kakor jaz!" "Ce pošiljam Janeza v šolo, mu s tem ne izkazujem nikakršne prednosti. Tudi Jože seje naucil brati in pisati in tvoj oce je tudi zate poskrbel na isti nacin." "Toda vi ste govorili o zavodu." "Poglej! Do sedaj smo uspešno gospodarili in Gospod nam je vedno pomagal. Bodi preprican, da se nihce ne bo polastil tvojega deleža. Danes je izobrazba postala splošna potreba, celo cevljarji in kotlarji hodijo v šolo. Šola je postala nekaj samo po sebi umevnega." Anton je ugovarjal, da je zrasel velik in mocan, pa mu zato ni bilo treba hoditi v šolo in se uciti. Odlocno si je vbil v glavo, da bo nasprotoval Marjeti. Toda tu se je izkazala Marjetina pametna previdnost. Ceprav je bil Antonnjen posinovljenec, mu je kot prvorojencu izkazovala bolj edinstveno kot redkoupoštevanje, ceprav si vsega tega ni zaslužil. Marjeta se ni lotila nicesar, ne da bi BiS 1 — 12. poglavje se najprej z njim pogovorila, in ce je bil drugacnega mnenja, ga je prepricala oumestnosti svoje zamisli. Bila je pripravljena popustiti, ce je videla, da mu kakastvar ni bila po volji. Tako je ohranjala v hiši mir, ki je na zemlji najvecji darBožjemilosti. Tokrat se Marjeti ni zdelo primerno vztrajati pri svojem in je stvar odlo­žila, Antonu pa je dala vedeti, da za zdaj ne bo poslala Janeza v Castelnuovo. Je paostala pri svojem, da bo dala Janeza v šolo. Antonu je bilo tako zadošceno. Avgusta 1823 so se vse cerkve odele v žalost: turobno zvonjenje je nazna­njalo smrt papeža Pija VII., ki je umrl 20. tistega meseca. Po nekaj tednih je vse razveselila vest, da so za novega papeža izvolili in 28. septembra razglasili Leona XII. Tiste dni se je mnogo govorilo o papežu, ki so ga Piemontezi zelo ljubili. To-likokrat so videli Pija VII. v svoji deželi, žalovali ob njegovem muceništvu in se radovali zaradi njegovih zmagoslavij. Njegove slike so bile v veliki casti po vseh kršcanskih družinah, vsi so ga dobro poznali in še dolgo po njegovi smrti so v svojih domovih hranili njegovo podobo. Vtisi iz otroške dobe se le težko zbrišejo in preprican sem, da so ti dogodki ostali globoko vtisnjeni tudi v Janezovi duši in da prav iz te dobe prihaja tista ljubezen do papeža, ki je pozneje prevevala vsa cudovita dela njegovega življenja. Jeseni tega leta je Marjeta v soglasju z Anto­nom odlocila, da bo Janezšel v šolo. V zimskem casu bi vsak dan obiskoval javno šolo v bližnji vasi Capriglio, da bi se naucil pisati in brati. Ucitelj je bil kaplan Lacqua, zelo pobožen duhovnik. Marjeta ga je obiskala in prosila, da bi sprejel Janeza v svojo šolo, ker mu nežna mladost ni dopušcala, da bi mogel vsakdan prehoditi dolgo pot izBecchijev v Castelnuovo. Toda kaplan ni hotel sprejemati v šolo otrok iz drugih obcin. Marjeti je bilo silno hudo in ni vedela, kaj naj na­redi. Tedaj se je eden izmed kmetov iz vasi ponudil, da bo Janezov prvi ucitelj v branju. Hvaležno so sprejeli njegovo ponudbo in tako se je Janez v zimi 1823–24 naucil kardobro zlogovati. Ta clovek se je pred kratkim pohvalil pred Mihaelom Ruo, da je imel to sreco. Medtem pa je Gospod tako razporedil dogajanje, da je Marjeta dosegla svoje. 1824 je v Caprigliu umrla gospodinja kaplana Lacque, njeno mesto pa je prevzela Marianna Occhiena, sestra matere Marjete, ki je imela zelo rada svo­je necake in jih je kdaj pa kdaj obiskala v Becchijih. Marianna je takoj prosila kaplana, da bi sprejel v šolo tudi Janeza, in on iz obzira do nove gospodinje ni mogel odbiti te prošnje, saj jo je poznalkot izredno zanesljivo in pobožno ose­bo, in ga je sprejel v šolo celo zastonj. Teta Marianna, ki je omogocila malemu Janezu obisk osnovne šole, je služila castitemu kaplanu do zadnjega. Ostala je neomožena in je zadnja leta svojega življenja prebila v Oratoriju sv. Franciška Saleškega in se popolnoma posvetila skrbi za gojence. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Ker je teta živela v Capriglu, se je Janez pocutil tam kot doma. Šola se je za-cela kmalu po prazniku vseh svetnikov in je trajala vse do praznika Marijinega oznanjenja. Tako je Janez v nežni mladosti v najbolj mrzlem letnem casu moralskoraj vsakdan prehoditi po dežju, snegu, blatu in mrazu kake štiri kilometre dolgo pot. Kaplan Lacqua ga je zelo vzljubil in mu šel v vsem na roke, skrbel je za pouk in še bolj za njegovo kršcansko vzgojo. Bil je presenecen nad njegovo posebno pripravnostjo za pobožnost in za ucenje in je izpopolnjevalverski pouk, ki ga je Janez že prejel od svoje matere, svetovalmu je, kako naj ohrani v duši Božjo milost, natancno ga je poucil, kako naj s pridom prejema zakrament svete spovedi, in o nujnosti kršcanskega zatajevanja, pri cemer je potrebno nenehno paziti na vsa svoja dejanja, tudi najmanjša, da jih ne bi pokvarila ošabnost. To je bil velik koraknaprej pod vodstvom Božje previdnosti. Njegovi mlajši šolski tovariši so ga imeli za malo prismuknjenega. Jasno je, da se mora decek, ki je ves cas rasel v samoti od sveta oddaljene kmetije, šele vživeti v novo družbo do tedaj nepoznanih sošolcev. Toda Janezse ni nikdar skušalbraniti, tudi pozneje ne, ko ni bil vec novinec. In koncno, ali ni imel dobre opore v teti in ucitelju? A je rajši vse prenašalpotrpežljivo in si ni iskalpravice. O tem nam je pripovedovalgospod Antonio Occhiena di Francesco, poznejši župan v Caprigliu, takratpa je sedel v istih šolskih klopeh z Janezom Boskom. Zdi se celo, da je Janez že takratskrivaj zacel opravljati dolocena zatajevanja, kar nam bo postalo jasno iz našega nadaljnjega pripovedovanja. Prav ob pripovedih svojega ucitelja se je navdušil za posnemanje življenja svetnikov. Ceprav je redno obiskoval šolo v Caprigliu samo pozimi leta 1824–25, je vendar tako v branju kakor pisanju zelo napredoval. Kadar ni bilo šole, je hodil na pašo in poleti zadovoljil tudi svojega brata Antona s tem, da je pomagal pri poljskih delih. Po pricevanju sovašcanov se je s silno vnemo izpopolnjevalv bra-nju, ker se je hotel, kakorje sam trdil, usposobiti za službo duhovnika. Njegov brat Jože je pripovedoval, da je celo med kosilom držal v roki knjigo in bral. In njegova najbolj ljubljena knjiga je bil katekizem, ki ga je vedno nosil s seboj, vse dokler ni zacel redno obiskovati šole. Ta dragocena knjiga je bila zanj vir novih milosti. Svete knjige pravijo: "Premišljuj o Gospodovih zapovedih in o njegovih ukazih vedno razmišljaj! On ti bo opogumil srce in hrepenenje po modrosti ti bo utešeno" (Sir 6,37). Ko je prišel november in je zacel naletavati prvi sneg in so morali opustiti vsako delo na polju, je Janez omenil, da bi se spet vrnil v šolo. Anton se je zo­perstavil in Marjeta je menila, da ne bi bilo umestno uveljavljati svoje oblasti. Toda bilo je zadosti potreb in pretvez, da so pošiljali Janeza v Capriglio zdaj na BiS 1 — 12. poglavje obisk k teti, zdaj z narocili k dedku in tako se je tudi pozimi leta 1825–26 lahko, ceprav ne tako pogosto, sestajals kaplanom Lacquom ter se izpopolnjevalv pisanju in dobil tudi kako knjigo za branje. Toda nastali so zapleti in moralje opustiti vsako zvezo s tem duhovnikom. Strašna muka za tistega, ki cuti v sebi živo željo, da bi napredoval v znanju! Medtem pa so vzklili zametki vrlin, ki sta jih v njegovo srce vsejala mati in ucitelj. Že omenjeni Secondo Matta je podal še drugo pomembno pricevanje o vedenju svojega tovariša Janeza na paši. Cetvero ali petero fantov je prav tako vodilo krave na pašo v bližino, kjer je pasel svojo kravo Janez. Nepremišljeni in malomarni, kot so bili, so pušcali svojo živino brez nadzora, se lahkomiselno oddaljevali od crede, tekali sem in tja, plezali na drevesa in se igrali. Janezse v tem casu ni nikdar udeleževal njihovih iger, pac pa je sam zase molil ali bralkako knjigo. Dostikrat so ga vabili, da bi se šel igrat z njimi, toda on je vedno vljudno odklonil. Poredneži pa so se nekega dne zbrali in odlocili, da bodo Ja­neza, ce bo treba, tudi s silo vkljucili v svojo igro. Približali so se mu, ga obkolili in odlocno in izzivalno terjali: "Danes se boš šel igrat z nami!" "Bodite tako prijazni in me pustite pri miru. Zabavajte se, kolikor hocete, jaz vam nocem biti v oviro. Toda jaz imam drugo opravilo." "Ali ne razumeš, da hocemo, da prideš, in da moraš priti?" "Oprostite, jaz se ne mešam v vaše zadeve in ne vem, zakaj se hocete vi mešati v moje. Jaz vas ne motim in tudi vi ne smete motiti mene." "Ali ne vidiš, da nam s svojim obnašanjem kažeš pravi prezir? In kdo si ti, da se ti ne zdi vredno priti v našo družbo?" "Da vas jaz preziram? Kaj še! Ali ne vidite, ko se vi igrate, jaz pazim na vašo živino in tako preprecim, da ne dela škode, in vam zato prihranim ocitke in kazni?" "Konec besedi!" je vzkliknil najbolj predrzen in jezikav, "ce se s teboj po­govarjamo, si sposoben, da nas vse pregovoriš. Odloceni smo, da se moraš za vsako ceno udeležiti naše igre. Nic vec besedi! Pridi z nami!" "Vi ste pametni in me vendar ne boste prisilili. Zabavajte se po mili volji, jaz bom pazil na vašo credo, mene pa pustite pri miru!" "Ne! Nikakor ne! Moraš iti z nami!" "Oprostite mi! Toda jaz ne grem!" "Ce ne boš šel, boš imel opraviti z nami." "Rekel sem, da ne bom šel, in ne grem!" "A ne boš prišel? No, prav!" S stisnjenimi pestmi so se vrgli nanj in ga zaceli tolci in pretepati, da so izlili ves svoj divji srd. Janez, ki je bil takratže mocan Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek fant, bi lahko hitro opravil s tistimi vsiljivimi nesrecneži, vendar se ni prav nic branil in je potrpežljivo prenesel vse krivicne žalitve in udarce, ki jih ni bilo malo. Ko so tovariši koncali svoje neplemenito pocetje, so krohotaje se odšli in pretili, da mu bodo že še pokazali, ter se vrnili k svojim igram. Janez pa se je mirno umaknil v senco svojega drevesa in od tam pazil tudi na živino teh svojih lahkomiselnih tovarišev. Ti pa so ga ponovno prišli nadlegovat, ali je sedaj že pripravljen, da se gre z njimi igrat. On pa je odgovoril: "Tepite me, kolikor ho­cete, toda jaz se ne bom šel nikdar z vami igrat, kerhocem študirati in postati duhovnik." Ta plemeniti odgovor, poln neizmerne potrpežljivosti, je naredil takvtis na vse, da so se odlocili, da bodo oni pazili na njegovo kravo. "Ne skrbi vec, so de­jali, bomo že mi pazili na živino, pa v miru nadaljuj branje." Naj tukaj omenimo, da Janez ni nikoli uporabljalsvoje telesne moci, da bi se nasilno branil. Le nekajkratje branil svoje slabotnejše tovariše pred nasiljem sošolcev. In vendar je bil nenavadno pogumen in odlocen. Od takratnaprej so bili ti njegovi tovariši njegovi prijatelji. Ko je koncalsvoje molitve in branje, so se zbirali okoli njega in on jih je ljubeznivo sprejemal, se z njimi pogovarjaltako modro in pametno, da si jih je vedno bolj pridobivalin koncno dosegel med njimi ugled in spoštovanje. Govoril jim je o tem, kar je slišalpri kršcanskem nauku ali pridigah, jih poucevalv katekizmu in vse to de­lalv veliko moralno in versko korist svojih poslušalcev. Vcasih je z njimi vadil cerkvene pesmi in pouk razvedril s pripovedjo kake prijetne zgodbe. Vcasih jih je tudi ucil jutranje in vecerne molitve. Doma je delaloltarcke pred sliko pre­blažene device Marije, jih krasil zzelenjem in poljskim cvetjem tervabil tja tudi druge otroke. Bil je vztrajen v teh svojih pobudah, da je odvracalsvoje tovariše od slabe drušcine. To je delaltudi na željo svoje matere. V njem je bil živ strah pred pravicnimi Božjimi sodbami in odpor proti grehu, kakor je to znalpoveda-ti njegov bratJože. Tako doma kakorna paši se je pred svojimi pripovedmi in po njih ter pred svojim veroukom in po njem s svojimi malimi prijatelji pokrižal. Vredno je omeniti, da pri teh njegovih nastopih ni bilo nikdar deklic. Še sedaj gre v tistih krajih glas, da so Janeza zaradi njegove pobožnosti vse od prvih let vsi obcudovali. 13. POGLAVJE Glumaci - Janez se vadi v telovadbi in rokohitrstvu - Zoboder Vtistem casu se je v Janezu porodila živa želja, da bi si na sejmih okoliških krajev ogledalrokohitrske igre, ki ob takih priložnostih nikoli ne manjkajo. Želel si je, da bi bil najboljši med svojimi rojaki, da bi koristil njihovim dušam. Toda on ni imel nicesar, kar bi moglo v drugih vzbujati pozornost: ne znanja, ne bogastva, ne odlicnega družbenega položaja. Poleg vsega je bila njihova hiša na samotnem kraju, tako da ni imel priložnosti, da bi prišel skupaj z veliko ljudmi. Da bi prite­gnil preprosto neuko ljudstvo in ga pripravil, da bi poslušalo pouk malega otroka, bi moral imeti na voljo kako izredno privlacno sredstvo. Spoznalje, da bi s kako prijetno zabavo lahko osvojil srca gledalcev. Zato se je odlocil, da se bo usposobil v rokohitrstvu. Govoril je o tem z materjo. Razložil ji je svoj nacrt, ki ga bomo po­zneje videli uresnicenega. Mati je, potem ko je stvar nekoliko premislila, privolila, vendar je mislila tudi na potrebne izdatke in je zato dodala: "Pomagaj si, kakor veš in znaš, vendar ne hodi k meni po denar, kerga nimam!" "Prepustite meni to skrb, si bom že znalpomagati," je odvrnil Janez. V naslednjih poglavjih bomo videli, kako si je znal poiskati potreben denar. Lahko se cudimo, da je tako previdna mati dala svojemu sinu takšno do-voljenje, vendar moramo imeti pred ocmi, da so bili tisti casi precej drugac­ni od naših. Med ljudstvom je bila mnogo vecja preprostost v navadah in med glumaci so bili tudi pošteni in dobrih nravi. Slavni Orcorte, cigar ime je znano še danes, toliko let po njegovi smrti, je bil brezgrajen v obnašanju kakor tudi v govorjenju. Državna oblast je precej strogo pazila tudi na javno moralo in je pomagala župnikom, ce je bilo treba prepreciti kaknered. Poleg tega pa se predstav ni udeleževalsam, ampak v spremstvu svoje matere ali zanesljivih oseb, ki jim ga je mati zaupala. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Janez je zacel hoditi na sejem, ki so ga dvakratna leto prirejali v Castelnuovu, in na javne prireditve, kjer so nastopali glumaci in rokohitrci. Kakorhitro je zve­del, da v kakem kraju nastopa plesalec na vrvi ali predvaja druge težke in nevarne igre, že je bil tam. Vendar ga ni mikala predstava, temvec ga je gnala želja, da bi se naucil cesa novega. Hotel je videti vsako najmanjšo posebnost. Placalje dva solda, da se je smel cim bolj približati. Bil je pozoren, da mu ni ušla niti najmanjša kretnja, še tako skrit gib, da bi se naucil njihovih zvijac in spretnosti. Doma je potem vadil in ponavljaltako dolgo, dokler ni tudi sam dosegel iste spretnosti. Nihce si ne more predstavljati, koliko padcev, pretresov, udarcev in prekucev ga je stalo, da se je vsega dodobra navadil. Toda za vse to se ni zmenil. Naredil je ene­ga, dva skoka, pri tretjem pa se je neusmiljeno znašel na tleh, tako da je izgubil sapo. Dvignil se je, si malo odpocil in potem zacel znova. Nato je prišel na vrsto ples po vrvi. Vrv je privezalna doloceni višini, vzel v roke ravnotežno palico, ki si jo je sam naredil, in zacel svoje sprehode po zraku. Vcasih je tako nevarno padel na tla, da se je zdelo, da se ne bo vec pobral. Toda na sreco si kljub drznosti nikdar ni nakopalhujše poškodbe in mu nikdar ni zmanjkalo poguma. S to vztrajnostjo se je pri enajstih letih tako izuril, da je s spretnostjo pravega glumaca obvladalvse skoke in igre. Sem so spadale vse rokohitrske ukane, salto mortale, lastovica, hoja po rokah, skok na vrvi in ples po njej. Naucil se je celo vrsto spretnosti, ki se jim cudijo tisti, ki v stvar niso uvedeni. Poleg tega je Janez, ki si ni dalmiru, dokler si ni bil popolnoma na jasnem o vsem, kar je imel pred ocmi, natancno opazovalvsakgib nekega glumaca pri izdiranju zob, spretnost, v kateri je bi ome­njeni glumac nadvse izurjen. S svojim raziskovanjem se je dokopaldo spoznanja, kako uporabljati klešce, kako je zob oblikovan in obdan z dlesnimi in kakšen gib je treba z roko napraviti, da se zob izdere na en mah. Janezova vztrajna navzocnost na takih sejemskih predstavah, njegova po­zornost, nekatere njegove opombe in spraševanja so porodila sum in nezau­panje v glumacih, ki so pokazali nejevoljo zaradi njegove navzocnosti, ker so spoznali, da jim namerava ukrasti obrt. Veckratso ugotovili, da je prišel na sled njihovim skrivnostim. To so mu zelo zamerili. Zato so si zvsemi sredstvi priza­devali, da bi se spretno izmaknili njegovi pozornosti, ali tako, da so mu obracali hrbet ali pa so kako osebo postavili na tako mesto, da je bila zanj mizica skrita. Toda Janez je menjalprostor, se jim vedno postavil pred nos ali ob stran in tako premagal vse take previdnostne ukrepe. Med mnogimi dogodivšcinami, ki so se mu pripetile v tem casu, ne smemo pozabiti ene, ki jo je on sam pogosto pripovedovalv zabavo svojih sinov. To nam obuja tako drage spomine, da nam skoraj zveni v ušesih njegov mili glas, ki nam BiS 1 — 13. poglavje je v naši mladosti pripravil toliko prijetnih uric. Imel je polna usta šalin prije­tnih zgodb. Ta veselost je bila znacilnost vsega njegovega življenja, tudi kadar so ga pestile najbolj trnjeve skrbi in še tako velike neprijetnosti. Na glavni trg bližnjega naselja je prišel poulicni pevec z godbo in velikim bobnom. Janez se je skozi množico pririnil cisto zraven voza. Glumac, ki ga je pre­poznal, ga je hotel odpoditi, pa brez uspeha. Janez mu je ugovarjal: "Trg je javni prostor." Glumac je s svojega vozila zacel pripovedovati svoje izmišljotine, kako je bil na dvoru Velikega Mogula, kako je prehodil celo Kitajsko, kako je bil zaupen prijatelj vseh perzijskih princev, kako je cudežno ozdravil velikega kana Tartarije, japonskega mikada in še in še. Nato je prešel na pripovedovanje, kako je v korist cloveštva dolga leta natancno preucevalob luninem svitu rastline, kako je odkril nadvse blagodejne skrivnosti narave, da bi ostrmel sam Salomon, ce bi še živel na svetu. Nato je povzdignil glas in vsem slovesno - urbi et orbi - razglasil, kako je iznašel ucinkovit nacin puljenja zob, s sabljo, s kladivom, s prstom, v vsakem primeru tako, da bolnik ne cuti nikakršnih bolecin. To pa naj bi bil ucinek nekega praška, ki ga je on prinesel s seboj v prodajo za skromen denar in ki ima poleg tega še tako moc, da ozdravi še tisoc drugih bolezni. Da bi potrdil svoja izvajanja, je vihtel po zraku pergamente, pisma, potrdila, spricevala in kazalpecate vseh kronanih glav tega sveta. Trdil je, da je prišel v tisti kraj samo zaradi dobrohotno­sti do trpecega cloveštva. Nato je razglašal, naj se vsak, ki bi se rad rešil zobobola ali bi bil potreben, da bi mu izdrli gnile zobe, priglasi, ker bo on to opravil brez najmanjše bolecine. Ko je koncalsvoj visokoleteci nagovor, med katerim je kdaj pa kdaj grdo in celo sumljivo pogledalna Janeza, si je obrisalz obraza pot in dalza trenutek besedo fanfaram. Ko so le-te koncale svojo pesem, se je predstavil neki kmet in ga prosil, da bi mu izdrl zob, ki da ga silno boli. Slepar je povabil bolnika na voz in ga posedel na kozla ob vozniku. S silo je premagalnepotrpežljivost, ki se mu je brala iz gub na celu. Ko se je kmet videl tako izpostavljenega gledalcem, je vprašal gobezdaca: "Koliko moram placati?" "O, ti clovek brez casti in dostojanstva," je dejalslepar, "jaz ne delam za denar. Nikakršen denar ne more placati moje umetnosti. Ce mi boste hoteli po opravlje­ni operaciji pokloniti kak dar, bom to sprejel zato, da vam izkažem uslugo." "In me ne bo prav nic bolelo?" "Kakor da bi se vas niti ne dotaknil. Odprite usta!" Bolnik je odprl usta, ki so bila videti velika kot pec. "Kateri zob vas boli?" Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek "Tale," je dejalkmet in pokazalenega izmed kocnikov. Tedaj se je mazac obrnil k poslušalstvu in opevalcudežsvoje spretnosti, ki ga bodo lahko kmalu vsi videli. Kmet pa je še enkrat zaprosil: "Mi res ne boste povzrocili bolecine?" "Bodite brez skrbi in videli boste, cesa sem zmožen!" Medtem je Janez, oprt na kolesa voza, z odprtimi ocmi opazovaldogajanje. Na ustnicah mu je igralskrivnosten nasmeh in od napetosti je komaj lovil sapo. Glumac, ki ga je opazoval, je sklonil glavo. Janez je bil nadležen opazovalec za cloveka, ki se mu je na obrazu videlo, da je zaradi nepredvidene okolišcine v težavah. Mogoce je pricakovalše kakega nenapovedanega sodelavca, ki bi sledil njegovim izvajanjem. Naj bo že nakljucje ali vnaprej dogovorjen zmenek, dej­stvo je, da se je vozu približalneki clovek in je pomežiknil mazacu. Naj bo kar­koli, mazac se ni ustrašil, temvec je posul na zob nekoliko svojega prahu in dejalbolniku: "No, sedaj pa izbirajte! Hocete, da uporabim sabljo, kladivo ali prste?" "Seveda si želim prste," je odvrnil bolnik. Sedaj se je mazac spravil na delo. Janez, ki mu ni ušla niti ena sama njegova kretnja, je videl, kako so mu iz rokava v roko zdrknile klešce, in je prikimalter s tem pokazal, da razume celo zadevo. Glumac ga je ostro pogledalin vtaknil prste kmetu v usta. S težavo je izdrl zob in zaslišalse je silen "oj" bolnika, ki pa ga je zoboder preglasil s še silnejšim "odlicno!". Janez ni mogel zadržati smeha. Glumac se je za trenutek zmedel, a je ohranil mirno kri. Kmet je vstalin krical: "Slepar, lažnivec, hinavec, do smrti si me izmucil in mi razmesaril dlesni!" Toda glas je bil šibak, bodisi zaradi bolecine bodisi zaradi krvi, ki jo je moralpljuvati. Mazac pa je medtem na ves glas razglašal: "Odlicno! Prekrasno! Ali slišite, kaj pravi ta clovek? Prav nic ga ni bolelo." Kmet je ves divji ugovarjal, a glumac ga je za roko pospremil z voza, in kerse je balpretepa, še bolj krical: "Najlepša hvala! Nikar se ne trudite! Vse sem naredil iz golega clovekoljubja!" Medtem ga je potisnil z voza in blizu ga je že cakaltisti tujec, ga prijel za roko in ga odpeljalproc, kakor da je njegov prijatelj, ter mu pokazalsrebrni kovanec, da bi molcal. Njegove zadnje besede je preglasila godba in kmetje, ki se niso nicesar zavedeli, so pritisnili od vseh strani, da bi pokupili cudežni prašek. Janez, ki je edini ob vozu vse natancno videl, se je samo smehljalin ni nikomur nic povedal. To je bil eden zadnjih obiskov pri predstavi glumacev. Ko se je vrnil domov, je materi pripovedoval o šaljivem dogodku in o tercetu, nastalem s kricanjem glumaca in kmeta, ki ga je spremljalo nabijanje velikega bobna. Mati se je iz srca smejala. "Vidiš," mu je dejala, "vedno beži od tam, kjer je šum in ropot. Pravi tepec je, kdor se da ujeti: izderejo mu zobe. Ali veš, zakaj se tam, kjer se pije in igra, sliši kricanje in petje? Zato, da nesrecnežem, ki se dajo BiS 1 — 13. poglavje obkoliti od slabe drušcine, sredi hrupa in hrušca laže vzamejo denar, dobro ime, cast in zlasti še Božjo milost. Koliko neprevidnežem se godi še huje kot cloveku, ki si ga videl na glumacevem vozu!" In kaj bomo rekli mi o vsem tem pocetju in Janezovi vadbi? Brez dvoma je to vidik, ki se bo zdel cuden v življenju našega Božjega služabnika in kaj podobne­ga je težko najti v življenjepisih drugih svetnikov. Toda Gospodov duh veje, kjerhoce in kakor on hoce. Zabavati decke z namenom, da bi jih privabili v praznicni oratorij, je bila nuja, ki so jo ustvarjali novi casi. Bog je v Janezu obudil potrebno težnjo, ki mu je naredila lahko to, kar bi bilo za koga drugega neznosno. Kaj je mogel boljšega najti kmecki fant, osamljen v naselju, brez vsakega svetovalca in pomocnika? In koncno, njegov cilj je bil svet. "In mi vemo, da tistim, ki ljubijo Boga, vse pomaga k dobremu" (Rim 8,28), je izpovedal sveti Pavel. Janez pa je mislil še na eno, mnogo pomembnejše dejstvo, ki ga je pozneje nagibalo, da je rad govoril o svojih glumaških podvigih. Koliko dobrega bi na­pravili duhovniki in kristjani, ce bi bili zzgledom in besedo vsi tako pogumni pri obrambi Božje casti in pravic sirot in zapušcenih ter v boju proti vsem, ki s pohujšljivimi besedami sramotijo vero in nravnost, kakor so drzni glumaci pri pripovedovanju svojih dogodivšcin in pri prodajanju svojih obližev. Glumaci ni­majo cloveškega ozira, izpostavijo se javnosti drzno in brez vsakega strahu tertako pritegnejo ljudi na svojo stran sebi v korist. Ce bi pogum, ki ga navdihuje kršcanska ljubezen, združen s kršcansko modrostjo, vedno vodil v praedicate supertecta (pridigajte na strehah) Božjega zvelicarja, potem bi Božja stvar za rešitev duš veliko pridobila. 14. POGLAVJE Janez išce pticja gnezda - Zanimivi dogodki in materini nravni nauki - Janez pade z drevesa in je v smrtni nevarnosti - Njegova žalost zaradi smrti kosa in njegov velikodušni sklep, da bo odtrgal svoje srce od stvari Marjeta si je iz vsega srca želela, da bi njeni sinovi našli kako zabavo, ki bipopolnoma prevzela njihove misli. Ker je Janez kazal izredno veselje do pticev, muje dovolila, da je s potrebno previdnostjo iskal pticja gnezda. Celo poucevala ga je,katera vrsta hrane najbolj godi posameznim pticjim vrstam, in mu kazala, kako sepletejo pticnice, kamorjih je zapiral. Tako se je Janez kmalu usposobil za izdelova­nje velikih, trpežnih in lepih kletk, kamor je zapiral svoje pevce jetnike. Nekega dne je v drevesnem deblu odkril sinicje gnezdo. Splezalje na drevo, da bi ga dobil. Gnezdo je bilo skrito v vdolbini, ki je bila ozka in globoka, tako da se ni videlo do dna. Da pa so sinicji mladicki, je vedel, kerje videl vzleteti iz gnezda mater. Vtaknil je roko v vdolbino cez komolec in se nato trudil, da je pri­šel do konca. Toda ko je hotel roko izvleci, ni šlo; kakor da bi jo zagrabile klešce in napor, da bi potegnil roko izvdolbine, je povzrocil, da je zatekala in še bolj onemogocala rešitev. Tedaj ga je poklicala mati, ki je delala na polju. Napel je vse sile, da bi se rešil, pa ni šlo. Drevo je trdno držalo roko. Mati je prišla bliže in vse videla. "Presneti fant!" je rekla, "vedno mi kako zaigraš. In sedaj?" Kakor navadno se je smehljala, kakor se je smehljaltudi sin. Prinesla je lestev in zlezla k njemu. Vse sta poskusila: obracala roko, odtrgala srajco, pa vse zaman. Tedaj je prosila dva možakarja, ki sta prišla s sekiro. Toda Marjeta ni dovolila uporabiti sekire, ampakjima je dala dleto. Mati je s predpasnikom zvezala Janezu roko, onadva pa sta odstranjala iver za iverjo in koncno rešila roko brez poškodbe, razen majhnih prask. In že je imela Marjeta pripravljen ustrezen nauk k temu dogodku: Tako Božja in cloveška pravica ujameta tiste, ki hocejo ukrasti in odnesti tujo lastnino. BiS 1 — 14. poglavje Drugic je fant odkril lepo gnezdece slavckov v pušpanovi ograji. Kdaj pa kdaj je šel previdno opazovat, kako so mladici dobivali perje in kako jim je mati prinašala hrano. To gnezdo je bilo njegova radost. Nekega vecera, ko je bila mati slavcica že v gnezdu, je kukavica z bližnjega drevesa zagledala gnezdo, zletela, se vrgla vanj, ga pokrila s perutmi in požrla vse, kar je bilo notri. Nato se je usedla blizu gnezda in se ni vec ganila. Janez je bil ves žalosten, ker je izgubil pticke, za katere je menil, da so že njegovi. Toda ko je videl, da se kukavica ne premakne, se je radovedno približal, da bi videl, kaj pocne. Drugo jutro zgodaj je šel tja in previdno opazoval. Sedaj je videl kukavico, kako je v uniceno gnezdo položila svoje jajce. Toda prav kmalu nato je skocil nanjo macek, ki je bil na preži, jo udaril s taco po glavi in jo ubil. "Prav ji je!" je dejal Janez, ko je videl, kako je bilo zadošceno pravici. In ko je skušal pogledati v gnezdo, je bil prica novemu zanimivemu prizoru. Neki drug slavcek, mogoce samec ubite samicke, je priletel si ogledovatrazdejano gnez-do, in ko je videl v njem jajce, je zacel valiti. Cez nekaj casa se je izjajca zvalilo majhno strašilo brez perja, z divjimi ocmi terogromnim kljunom. In slavcek mu je prinašal hrano, kakorda bi bil njegov sin. Janez je vsakdan hodil gledatto dogajanje. Ko je kukavici pognalo perje, jo je vzel iz gnezda in zaprl v eno izmed svojih kletk. Za nekaj casa je bil ptic njegovo razvedrilo. Ce mu je položil roko na hrbet, da bi ga božal, je bilo vse v redu, ce pa ga je hotel prijeti, je zacel vrešcati, se otepal, skušal uiti in je praskal s kremplji, da je bilo zabave na pretek. Konc­no pa je Janez zaradi zanimanja za druge stvari za dva dni pozabil na kukavico. Mati ga je opozorila: "In kukavica?" Šel je pogledat in jo našel mrtvo. Revica je zaradi gladu hotela iz kletke, stisnila vrat med dve žici in se zadušila. Janez je mrtvega ptica v kletki prinesel materi, ki je takoj izrabila priložnost in ustrezno poucila sina: "Vidiš," mu je rekla, "nepravicen mogocnež je ob svojem casu žrtev drugega, mocnejšega od njega in se ne more dolgo veseliti krivicno pridoblje­nih dobrin. Kukavicji otrok je dobil bedno dedišcino, ker je bil položen v tuje gnezdo. Od tod mu je prišlo vse zlo. Otroci, ki so jim starši zapustili s krajo in ropom pridobljeno imetje, vedno koncujejo slabo. Ti se lahko zahvališ Gospodu, ker tvoj oce ni imel niti centa, ki ne bi bil njegov. Bodi vedno poštenjak, kakorje bil poštenjak tvoj oce." Drugic je Janez našel gnezdo z mlado srako. Prinesel jo je materi in hotel, da bi jo spekla. "Kaj še!" mu je odvrnila mati, "zapri jo v kletko in se z njo zaba­vaj." Mladic je rastel in bil s svojimi ljubkostmi in spakami pravo veselje. Nekega dne je Janez vstopil s košaro cešenj in ji daleno. Sraka jo je v trenutku pogol­tnila s peško vred in že je imela odprt kljun termoledovala za drugo. Janez ji je Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek dalše drugo, tretjo in tako naprej. Bila je že cisto polna, pa je kljub temu hotela še vec. "Tu imaš!" je ponavljalJanez in se smejal. Toda sraka je požrla še eno, potem pa ni mogla vec zapreti kljuna. Žalostno je pogledala svojega mladega gospodarja in mrtva padla na tla. "Sraka je mrtva!" je vzkliknil Janez in povedalmateri, kako se je vse zgodilo. "Vidiš," je dejala, vsi požrešneži koncujejo tako. Nezmernost jim krajša življenje." Iz želje po vedno novih gnezdih je Janez marsikaj doživel. Potrebovali bi celo knjigo, da bi vse opisali. Kakor macek je spretno plezalpo drevesih in pogosto prihajal v zelo nevarne položaje. Malo je manjkalo, pa bi nekoc prišel ob življenje. Kot po navadi se je nekega dne s tovariši odpravil iskatgnezda. Na velikem debelem hrastu sredi majhnega gozdica nedalec od hiše je bilo v srednji višini gnezdo, ki ga je že videl, vendar so bili do tedaj mladici še premajhni. Koncno se je odlocil, da gre ponje. Drug za drugim so tovariši skušali splezati na drevo, pa nobenemu ni uspelo. Janez je bil v hipu na dre­vesu. Toda eno je bilo biti na hrastu ob deblu in od tam gledati gnezdo, drugo pa doseci ga na koncu vej. In gnezdo je bilo cisto na koncu debele dolge veje, ki se je raztezala vzporedno z zemljo, cetrtina njene dolžine pa je bila upo­gnjena navzdol. Ker je bil Janez navajen hoditi po vrvi, se ni prestrašil, ampakse je ped za pedjo približal gnezdu, ga snel in stlacil za srajco. Ko je bilo to opravljeno, je bilo treba priti nazaj k deblu, pac tako, kakor je storil prej, ko je zlezel na konec veje. A naj si je še tako prizadeval, mu ni uspelo, kerje bila veja prevec grbasta. Skušal je narediti korak nazaj, toda spodrsnilo mu je in obvisel je, držec se samo za roke. Z vso silo se je z nogami oprijel veje od spo­daj, od tu pa se je poskušal povzpeti na gornjo stran veje, zobrazom obrnjen k tlom. Zaradi zaleta ni uspel ostati na gornji strani veje, ampakse je prevalil znova na spodnjo stran in se tako znašel, kjer je bil. Zacel je razmišljati, kako bi se rešil iz zagate. Toda moci v rokah so mu vedno bolj popušcale. Tovariši na tleh so bili polni strahu zaradi njega, mu dajali poguma in mu svetovali sedaj to, sedaj ono, da bi mu pomagali priti z drevesa. Janez je zocmi meril višino, toda razdalja mu je vzbujala strah. Potem ko se je zaman trudil kake cetrt ure in ko je naredil še zadnji poskus, da bi prišel na vejo, se je izmucen do konca spustil na tla. Bil je v takem položaju, da bi padel na glavo. Zato si je v zraku zaril roke v lase, mocno sunil zglavo, tako da se je obrnil in priletel najprej na noge in šele potem padel s celim telesom in mocno odskocil. Tova-riši so vsi prestrašeni prihiteli, mislec, da je mrtev ali vsaj ves potolcen; ko so videli, da že sedi, so ga zaskrbljeno spraševali, ali se je kaj poškodoval, on pa je odgovoril: "Upam, da ne." BiS 1 — 14. poglavje "In kako je s pticki? So živi? Razdeliti si jih moramo med seboj." "Tukaj so in vsi živi," je dejalJanez in si odpel suknjic. "Tukaj so, toda drago sem jih moralplacati." Napotil se je proti domu. Toda po nekaj korakih ni mo-gel vec naprej. Bolelo ga je v želodcu in trebuhu in trepetalje po celem telesu. Razdelil je ptice in se poslovil od tovarišev, kajti ni hotel, da bi mati zvedela za to, kar se je zgodilo. Toda kar naprej mu je bilo vroce, v glavi se mu je vrtelo in komaj je hodil. Ko je potem najprej srecalbrata Jožeta, je dejal: "Zdi se mi, da z menoj ni vse v redu. Želodec me boli." Koncno se je privlekel domov in takoj legel v posteljo. Mati je bila v hipu pri njem, mu skuhala kamilicni caj, ga ogrela in poslala po zdravnika. Pri prvem obisku mu Janez ni hotel povedati vzroka svojega stanja. Bila je navzoca mati. Ko sta bila pri drugem obisku sama, je Ja­nez natancno porocal, kako se je zgodilo. "Toda zakaj mi tega nisi povedaltakoj, že vceraj?" je vzkliknil zdravnik. "Oh! gospod doktor," je odvrnil Janez, "vceraj to ni bilo najbolj varno. Balsem se, da bi me moja mati dodobra naklestila!" Ljube-zen do matere je bila povezana s spoštljivim strahom. Zdravnik mu je predpisalustrezna sredstva, ker je bila bolezen notranjega znacaja. Vendar vse skupaj ni takoj pomagalo. Šele po treh mesecih je popolnoma ozdravel. Potem je zopet nadaljevals svojimi junaštvi, kakor da se mu ne bi nikdar nic pripetilo. Kljub temu pa ga je vsakokrat, ko je šel mimo tistega hrasta, streslo po vsem telesu. Ko je malo pozneje Janez zacel hoditi v šolo v Morialdo, se je zgodilo nekaj, kar je pokazalo nenavadno tankocutnost srca in nadvse zgodaj dozorel sklep, da bi cim prej posvetil Bogu vsa custva, brez kakršnekoli izjeme. Moral je imeti približno deset let, ko je ujel lepega kosa, ga zaprl v kletko, ga hranil in ga ucil peti, tako da mu je ure in ure žvižgalna uho isto melodijo, doklerse je ni naucil. Ta pticek mu je bil v veselje do take mere, da skoraj ni vec mislil na nic drugega kot nanj v odmoru, med ucenjem in celo v šoli. A na zemlji ni stvari, ki bi mogla dolgo trajati. Ko se je nekega dne vrnil iz šole, je bil takoj pri svojem kosu, da bi se zabaval. Toda kako razdejanje! Kletka je bila vsa poškropljena s krvjo in ubo­gi pticek je razmesarjen in na pol požrt ležalna tleh. Macek ga je ujel za rep, in ko ga je skušalpotegniti iz kletke, ga je obtolkel in umoril. Decka je prizor tako presunil, da je vec dni brezupno jokalin ga nihce ni mogel potolažiti. Koncno je zacel razmišljati o vzroku svojega joka, o nepomembnosti predmeta, kateremu je podaril svojo ljubezen, o nicnosti zemeljskih reci in se prikopaldo trdnega sklepa, ki je bil nad sposobnostjo njegovih let: nikdar vec se ne bom navezovalna zemeljske stvari. To je obljubil in to obljubo je tudi držal, vse doklerni v Chieriju srecal mladega Luigija Comolla. Temu tako deviškemu sijaju in tej ci-stosti in preprošcini v nraveh se Janezni znalupreti in je sklenil z njim nežno Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek in globoko prijateljstvo. Ceprav je bila ta ljubezen vse kaj drugega kot zemelj-ska in cutna, ampaknasprotno, bila je popolnoma sveta in je bil njen namen le medsebojno izpopolnjevanje, se je vendar tudi v tem primeru moralkesati. Bolecina, ki jo je obcutil ob smrti tega svojega prijatelja, je bila tako velika, da je ponovno sklenil, da nihce drug ne bo vec posedovalnjegovega srca kot samo Bog. Iz njegovih lastnih priznanj vemo, da ga je ta sklep stalogromnih duhovnih naporov, zlasti še ko je bil v Oratoriju sredi svojih dobrih deckov. O vsem tem je don Bosko, rekli bi skoraj samega sebe obtožujoc, napisalporocilo, o kate-rem bomo še govorili. Vnjem opozarja svoje sinove salezijance, da ne bi nikoli sklepali prijateljstev, ki se zacenjajo z duhovnimi motivi, ki pa lahko postanejo usodne mreže za neprevidne duše. Iz don Boskovih besed pa nam sveti jasna luc, ki osvetljuje vso njegovo mla-dost in odkriva svet kreposti, ki so zakrite pred ocmi sveta. To je srce, sposobno, da se je v najbolj prekipevajocih letih locilo od zemeljskih custev, se popolnoma predalo Bogu in bilo sposobno ostati zvesto svojim odlocitvam in zato ni verje­tno, da bi se kdaj omadeževalo s kako krivdo. O njem se lahko trdi to, kar pravi o sebi Sirah: "Moja roka je odprla njena vrata ... K njej (modrosti) sem naravnalsvoje želje in v cistosti sem jo našel. Razumnost sem dobil po njej že od zacetka, zato je ne bom nikdar zapustil" (Sir 51,19–20). 15. POGLAVJE Viri tega pripovedovanja - Dragocen rokopis - Prve sanje - Janezovo poslanstvo Vstopamo v slovesno življenjsko obdobje našega Janeza. Prišli smo do trenutka, ko je Bog blagovolil razodeti mu njegov poklic. Preden pa bomo na­daljevali pripoved, moramo omeniti nekatere okolišcine, ki nam bodo pove-dale, da sevse, kar pišemo, opira na resnico. Da bi mogel cim bolje spoznati življenje Janeza Boska, je salezijanec Secondo Marchisio, doma iz Castelnuova d'Asti, preden je zacel svoje raziskave, leta 1888 za tri mesece obiskalsvoj rojstni kraj. Obšel je vsevasi in naselja, kjer je preživel svoja mlada leta decek Bosko, vpraševalljudi, ki soga poznali in živeli z njim skupaj, sizapisal nji-hove odgovore in tako zbralcudovit slovesen zagovorodlik našega dobrega ustanovitelja. Prav tako so1889 šli v Chieri salezijanci Gioachino Berto, Gio­vambattista Francesia in Giovanni Bonetti. Govorili soz vsemi, ki soimeli stik z Boskom mladenicem, ter zapisali cudovite stvari iz njegovih študentovskih let. Iz casa Boskovega bivanja v semenišcu je mnogo castitljivih tovarišev po­vedalo in pisno posredovalo stvari, ki sodijo v življenje svetnika. Vsete zapi­ske hranimo in jih imamo na voljo. Kar zadeva mater Marjeto, je pisatelj vse, kar je o njej zapisal, zvedel od don Boska, ki mu je vec kot šest let vsak vecer pripovedovalto v zaupnem družinskem razgovoru. In ceprav sva sezelo po­redko vracala na že obravnavane teme, sem ga vcasih le vprašalo stvareh, ki jih je povedalže prejšnja leta in sem jih jaz tocno zapisal: cudil sem se, ko sem slišal pripovedovati iste stvari zistimi besedami o njegovi materi, in to s tako natancnostjo, da seje zdelo, kakorda bi vsebraliz knjige. Isto lahko trdimo o mnogih drugih dejstvih, ki mi jih je zaupalin ki sem jih ohranil za svoje drage sobrate. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Drugi vir naših porocil je dragocen rokopis v nekaj zvezkih, v katerem don Bosko opisuje svoje življenje do leta 1855. Z velikim odporom je pisalo svojem življenju, ker je dobro poznalopomin Svetega Duha: "Drug naj te hvali, ne pa tvoja usta" (Prg 27,2). Toda leta 1858 mu je papež Pij IX. svetoval, naj napiše te spomine, leta 1869 pa mu je ukazal, da jih mora napisati, tako se je okrog 1870 spravil k pisanju, da bi izpolnil narocilo. Dokler je živel, je te zapiske ljubosu­mno skrivalin so jih našli šele ob njegovi smrti, ko so popisovali inventar. Ti zapiski so cudovit spomenik ponižnosti. Skrajno preprosto opisuje, kar misli, da je v svojem življenju izkusil kot Božji poseg v njegovo poslanstvo in njegove ustanove. Vstrnjeni pripovedi govori o svojem delovanju med decki v Castel­nuovu in Chieriju ter pozneje v Turinu in v Oratoriju. Nic ne pove takega, iz cesar bi mogli sklepati na njegove kreposti, pac pa kakor Mojzes in sveti Pavel strogo ocenjuje svoja dejanja, tako da preseneca bralca, ki ga ni poznalin ki ni slišal pricevanj njegovih sodobnikov. Na prvih straneh so podane sanje, ki jih bomo dobesedno navedli in v ra­zvoju zgodovine bomo veckrattudi dobesedno navajali njegovo pripovedova­nje. Rokopis nosi naslov: Spomini na Oratorij od 1835 do 1855. Izkljucno samo za clane Salezijanske družbe: Za Salezijansko družbo. Don Bosko sam v uvodu podaja razloge, zakaj je napisal te spomine. Mnogokratso me spodbujali, da bi napisalspomine na Oratorij sv. Franciška Saleškega. Ceprav se nisem mogel upirati avtoriteti tistega, ki mi je to svetoval, se vendar nisem nikdar mogel odlociti, da bi se spravil k pisanju, zlasti še zato, ker sem moral prepogosto govoriti o samem sebi. Sedaj mi je pa to ukazala ose­ba najvišje avtoritete, ki ji ni dovoljeno ugovarjati. Zato bom povedal drobne in zaupne stvari, ki bodo lahko služile kot razsvetljenje in bodo v korist ustanovi, ki jo je Božja previdnost hotela zaupati Družbi sv. Franciška Saleškega. Najprej moram poudariti, da pišem za svoje drage sinove salezijance in prepovedujem, da bi te stvari dali v javnost tako za casa mojega življenja kakor po moji smrti. Cemu naj potem služi to delo? Služi naj kot vodilo pri premagovanju prihodnjih težav, zgledovaje se na preteklost. Služilo bo, da se spozna, kako je Bog sam vodil vse stvari v vsakem casu. Služilo bo za prijetno branje mojim sinovom, ko bodo videli, kaj je delalnjihov oce. Te spomine bodo brali rajši takrat, ko me bo Bog poklical, da dam obracun o svojih dejanjih, in me ne bo vec med njimi. Ce boste opazili, da govorim o nekaterih dejanjih s preveliko samovšec­nostjo ali celo z videzom castihlepja, potem sprejmite to s pomilovanjem. Gre za oceta, ki rad pripoveduje o svojih stvareh svojim ljubljenim sinovom, ki pa se prav tako veselijo, ko slišijo majhne dogodivšcine nekoga, ki jih je imel tako BiS 1 — 15. poglavje zelo rad in se je tako v velikih kakor majhnih stvareh trudil, da bi delalv njihovo duhovno in casno korist. Te spomine delim po desetletjih, ker se je v vsakem obdobju desetih let zgodilo vedno kaj pomembnega za razvoj naše ustanove. Ko boste potem, predragi sinovi, po moji smrti brali te spomine, se zavedaj­te, da ste imeli ljubecega oceta, ki vam je, preden je zapustil ta svet, kot zname­nje ocetovske naklonjenosti hotel zapustiti te spomine in spominjajoc se tega molite za vecni pokoj moje duše." Vidimo, kako skuša don Bosko zakriti svojo osebnost, ko pravi, da je Bog Družbi sv. Franciška Saleškega in ne njemu zaupal veliko poslanstvo. Bog navadno v svojem prevelikem usmiljenju ljudem, ki jih je dolocil za velika dela v korist zvelicanja duš, nakaže njihov bodoci poklic. Tako je storil tudi z Janezom Boskom in ga potem z mogocno roko vodil v vseh obdobjih nje­govega življenja in v vseh njegovih delih. Prerok Joel napoveduje, da bo dolgi jalovosti Sinagoge sledila cudovita rodovitnost nove Cerkve in bo Bog izlil svo­jega duha nad vse ljudi in " vaši starcki bodo sanjali sanje, vaši mladenici bodo gledali videnja" (Jl 3,1). Teh sanj je bil deležen tudi Janez Bosko, ki nam v svojih Spominih takole opisuje svoje prve sanje. "Ko sem bil star nekako devet let, sem imel sanje, ki so mi ostale globoko vtisnjene v spomin celo življenje. Vsanjah se mi je zdelo, da sem bil blizu do­mace hiše na precej obširnem dvorišcu, kjerse je zabavala množica deckov. Nekateri so se smejali, drugi so se igrali in nemalo jih je preklinjalo. Ko sem zaslišal kletvice, sem se takoj vrgel mednje in jih s pestmi in besedami skušalutišati. V tistem trenutku se je prikazal castitljiv moški zrelih let in v cudoviti obleki. Bil je ves odet v bel plašc, toda njegov obraz se je tako blešcal, da ga nisem mogel gledati. Poklical me je po imenu in mi ukazal, naj se postavim na celo tistih deckov in pristavil: 'Ne s pretepanjem, temvec s krotkostjo in ljubeznijo si boš pridobil te svoje prijatelje. Takoj jih pouci o grdobiji greha in lepoti kreposti.' Ves zmeden in prestrašen sem odgovoril, da sem ubog neve-den decek, nesposoben, da bi tistim fantom govoril o veri. V tistem trenutku so se decki nehali prepirati, kricati in preklinjati ter so se zbrali okoli moškega, ki je govoril. Skoraj podzavestno sem dejal: 'Kdo ste vi, ki mi ukazujete nemogoce stvari?' 'Prav zato, ker se ti te stvari zdijo nemogoce, jih moraš narediti mogoce s pokoršcino in pridobitvijo znanja.' 'Kje in s kakimi sredstvi si bom pridobil znanje?' Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek 'Dalti bom uciteljico, v šoli katere boš postalmoderin brezkatere je vsaka modrost nespamet.' 'Toda kdo ste vi, ki mi govorite na tak nacin?' 'Jaz sem sin tiste, katero te je tvoja mati ucila pozdravljati trikrat na dan.' 'Moja mati mi pravi, da se ne smem brez njenega dovoljenja družiti z lju­dmi, ki jih ne poznam. Zato mi povejte svoje ime.' 'Za moje ime vprašaj mojo mater.' Vtistem trenutku sem zagledalob njem ženo velicastnega videza, odeto v plašc, ki se je blešcalod vseh strani, kakor da bi bil vsak šiv svetla zvezda. Ker je videla, kako sem vedno bolj zmeden v svojih vprašanjih in odgovorih, mi je namignila, naj se ji približam, in ko me je dobrohotno prijela za roko, je dejala: 'Glej!' Ko sem pogledalokoli, sem opazil, da so tisti decki vsi izginili in name-sto njih sem zagledalmnožico kozlicev, psov, mack, medvedov in precej drugih živali. 'To je tvoje polje, tukaj moraš delovati,' je nadaljevala svoj govor Gospa. 'Postani ponižen, mocan in krepak: in to, kar vidiš, da se v tem trenutku tukaj dogaja s temi živalmi, boš moral ti napraviti za moje sinove.' Ozrl sem se okoli in namesto divjih živali sem zagledal krotka jagnjeta, ki so skakljala, tekala sem in tja terblejala, kakor da bi hotela radostno pozdraviti tistega moža in tisto Gospo. Tedaj sem se zacel jokati, še vedno v sanjah, in sem prosil tisto Gospo, naj mi govori tako, da jo bom razumel, kajti nisem vedel, kaj naj vse to pomeni. Tedaj mi je položila roko na glavo in dejala: 'Ob svojem casu boš vse razumel.' Ko je to izrekla, me je neki ropot zbudil in vse je izginilo. Bil sem ves zmeden. Zdelo se mi je, da so me bolele roke zaradi danih udarcev in me pekla lica zaradi zaušnic, ki sem jih prejel od tistih navihancev. Tisti moški in tista Gospa, stvari, ki sem jih govoril in jih slišal, so tako prevzeli mojega duha, da tisto noc nisem mogel vec zaspati. Drugo jutro sem takoj pripovedovalsanje najprej svojima bratoma, ki sta se zacela smejati, potem svoji materi in stari materi. Vsakje sanje razlagalpo svoje. BratJože je dejal: 'Postalboš pastirkoz, ovac in drugih živali.' In moja mati: 'Kdove ali ne boš postalduhovnik?' Anton pa je odrezavo pribil: 'Mogo-ce boš poveljnik razbojnikov.' Stara mati pa, popolnoma nepismena, sicer pa dobro poucena v teologiji, je izrekla odlocilno sodbo: 'Ne smemo se ozirati na sanje.' Bil sem njenega mnenja, vendar se tistih sanj nisem nikdar mogel zne­biti. Mogoce bo tisto, kar bom povedal, stvar malo osvetlila. O tem sem vedno molcalin moji sorodniki se za vse skupaj niso zmenili. Toda ko sem leta 1858 bil v Rimu, da bi s papežem govoril o Salezijanski družbi, je on zahteval, da sem BiS 1 — 15. poglavje mu pripovedovalvse, kar bi imelo tudi le videz nadnaravnega. Tedaj sem prvic pripovedovalsanje, ki sem jih imel pri devetih letih. Papež mi je ukazal, naj jih dobesedno in podrobno zapišem in pustim v spodbudo sinovom Družbe, zaradi katere sem takrat prišel v Rim." Po teh sanjah se je Janezu še povecala želja po študiju, da bi tako pomagal dec­kom in postal duhovnik. Toda zaradi revšcine v družini, pa tudi zaradi odpora, kiga je kazal polbrat Anton, ki je terjal, da bi tudi Janez, kakor on, delal na polju, jenaletel na velike težave. Anton ni mogel videti, da bi se njegov mlajši brat ukvarjalz ucenjem. O teh sanjah, ki so se mu ponovno in ponovno vracale in zaposlovale njegove misli v obdobju približno osemnajstih let, don Bosko ni hotel govoriti, razen o nekaj malenkostih. Vendar je zadnja leta življenja zatrjeval, da so se mu sanje ponavljale v splošnem nespremenjenem okviru, vsakokrat pa so bili dodani razni novi prizori. Dodal je, da je takrat spoznal in postopoma vedno bolj jasno videl ne samo ustanovitev Oratorija in razširitev svojega poslanstva, temvec tudi vse ovire, ki bi se mu postavile na pot, da bi mu onemogocile napredek, in vse boje, ki bi mu jih povzrocali nasprotniki, obenem pa tudi nacin, kako bi vse to premagal. In to je bil tudi razlog za njegovo nenehno mirnost in prepricanje, da bo uspel pri vsem, cesar se bo lotil. Zato te sanje niso bile le milost, ampak tudi resnicno poslanstvo, stroga obveznost, ki mu jo nalaga Bog pod pokoršcino. In jaz bi jih primerjal z vide­njem mladega preroka Jeremija. Tudi on je odgovoril Gospodu: "Oh, vsemogoc­ni Gospod, glej, ne znam govoriti, kersem še mlad!" In Gospod mu je odvrnil: Nikarne govôri: decek sem; kajti h komur koli te pošljem, boš šel, in kar koli ti ukažem, boš govoril. Nikar se jih ne boj, saj sem jaz s teboj, da te rešujem, govori Gospod. Bojevali se bodo proti tebi, pa te ne bodo premagali, ker sem jaz s teboj (Jer 1,7–8.19). In kakšno bo poslanstvo Janeza Boska? Ustanovitev novih redovnih družb, Družbe sv. Franciška Saleškega in Družbe hcera Marije Pomocnice; reševanje mladine po celem svetu s praznicnimi oratoriji, zavetišci, delavnicami, zavodi, poljedelskimi šolami; poklici za cerkveni stan, ko je treba pripraviti za svetišce cvet mladine iz mnogih krajev in oskrbeti klertistim škofijam, ki ga potrebujejo, z ustanovo sinov Marije Pomocnice za poklice odraslih; ustanovitev številnih ka­toliških šol kot protistrup za množico brezbožnih uciteljev, ki bodo kmalu posta­vili stolice zmote in pokvarjenosti; širitev dobrega tiska s številnimi tiskarnami, kjer bi tiskali milijone in milijone nabožnih, zgodovinskih in poljudnih knjig za obrambo resnice katoliške vere, ter šolskih ucbenikov, ocišcenih nespodobnosti, Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek in zank, nastavljenih nedolžnosti. S tem mogocnim sredstvom bi se katolicani zganili iz nedejavnosti. K temu naj bi se pridružil Salezijanski vestnik, tiskan me-secno v 200.000 izvodih in v raznih jezikih, ki bi sporocal, kaj vse delata Gospod in presveta Devica Marija; Zveza salezijanskih sotrudnikov, ki jih je že 200.000 in ki naj z ene strani z darovi in molitvami moralno in materialno podpirajo don Boskove ustanove, hkrati pa naj bi bili vez med škofom in verniki v škofiji, med župnikom in farani v vseh duhovnih in casnih delih ljubezni; ustanovitev misi­jonov v raznih delih sveta: Ameriki, Aziji, Afriki; obramba papeštva v raznih in slavnih okolišcinah; o Janezu bi se tako moglo reci: Constitui te supergentes et superregna ... Dedi te in murum aeneum ... regibus ... principibus ... sacerdotibus et populo terrae (Postavil sem te cez ljudstva in kraljestva. Naredil sem te za bronasto obzidje ... kraljem ... knezom ... duhovnikom in ljudstvom zemlje). To je v vsem obsegu pomen teh sanj. 16. POGLAVJE Sadovi prvih sanj - Razvoj Janezovega razuma in spomina - Njegova cvrstost in cudovita moc - Nekaj dogodivšcin Mili glas je Janezu v sanjah dejal: "Postani ponižen, mocan in krepak!" To je bil blagoslov, ki je zajel celega cloveka. "Rajši ubog pa zdrav in telesno mocan, kakor bogat, a telesno prizadet. Zdravje in dobro pocutje veljata vec kot vse zlato, krepko telo vec kot neiz­merno bogastvo. Nobenega bogastva ne moreš primerjati s telesnim zdravjem in ni zadovoljstva cez veselje srca" (Sir 30,14–16). Janez je zato mogel in moralpostati ponižen, kajti ponižnost daje mir in vztrajnost v kreposti; vse to s pomocjo Božje milosti. Nikakor pa ni bilo v nje­govi moci, da bi si pridobil moc in cvrstost duha, obdarovanega s silo misli in zvestobo spomina, in cvrsto zdravje s telesno vzdržljivostjo. Toda tudi to mu je bilo potrebno, da si je mogel pridobiti vsa tista najrazlicnejša spoznanja, ki so mu bila potrebna, ne da bi prehitro potratil svoje sile za napore, ki mu jih je pripravila Božja previdnost. Zato se nam zdi, da tisti glas ni dajalsamo nasve­ta, temvec je podaril posebno milost. O nadarjenosti in spominu Janeza Boska bomo govorili v naslednjih poglavjih. Tukaj naj samo omenimo, kako je Janez rad hodil poslušatpridige in slavnostne nagovore pri sv. Petru ali v drugih ka­pelah svojega okolja, v župniji, v Buttiglieri, v Caprigliu, in kako je potem doma svoji materi in bratoma dobesedno ponovil, kar je povedalgovornik v cerkvi. Pa tudi sosedje so prihajali k Boskovim poslušatnjegove nagovore in so obcudova­li njegov dober spomin in razumnost. Karzadeva Janezovo telo, je vsak, ki ga je videl, takoj menil, da je pravi Božji dar. Njegovi udje so bili bolj drobni, višina povprecna, ramena stisnjena, Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek roke nežne in zelo mehke. Vendar ni trajalo dolgo, da se je odlikovalpo izredni mišicni moci, ki jo je vecal s telovadnimi vajami in z raznimi domacimi opravili. Z golimi zobmi je trl še tako trde košcice breskev in marelic. Samo s prsti tako leve kakor desne roke je s palcem ob kazalec trl orehe, lešnike in mandelj­ne. Celo železne palice, s katerimi pri nas zavarujemo balkone, je lomil brez velike težave. Ko je spravljal pri telovadbi decke v vrsto, je tistega, ki ni bil na pravem mestu, smeje se prijel za lakte in ga kratko malo zalucalna njegovo mesto na koncu vrste. Naj se nam ne zdi cudno, ce bomo navedli nekaj dogodkov, ki so se pripetili leta pozneje; bilo bi namrec nerodno, ce bi sledili casovnemu zaporedju in tako prekinili naše pripovedovanje prav v najbolj napetem dogajanju. To telesno moc je uporabil v Chieriju, ko se je skušalznebiti tovarišev, ki so ga silili k igri, ki je ni hotel. Ko je hodil v razred retorike, so mu v šoli, ko je šel na svoj prostor, drug za drugim skocili za vratštirje tovariši. Janez jih je pustil, potem pa za­dnjega prijel za roke in stisnil vse štiri skupaj, da so zaceli javkati in moledovati, naj jih spusti, toda on jih je nesel ven na dvorišce, kjer so jih videli sošolci in profesorji, ki so se prizoru na ves glas smejali, ter jih na koncu zanesel nazaj v razred. Po tem se ni nikdar vec zgodilo kaj takega. Tista leta mu ni bilo težko nositi tovore 20 rubov. Ko je bil že duhovnik in je prva leta bival v Turinu, je nekega dne šel pod sejemskim stebrišcem in pred skladišcem nekega suknjarja naletel na množico ljudi. Dobro je poznal trg in vedel za vsako trgovino, za vse nosace in skupine fantov, ki so se tam zbirali, tako da lahko recemo, da je bil tam kakordoma in je bil v dobrem stiku z vsemi ljudmi. Ce pri tem pomislimo še na navade casa, se nikomur ne bo zdelo cudno, kar bomo povedali. Don Bosko je hotel vedeti, kaj se dogaja. Zagledal je dva velikanska mesarska psa, ki sta se med seboj grizla in tepla. Ljudje se niso upali naprej. Medtem se je eden od psov umaknil proti vratom in prestopil prag znamenom, da bi od tam skocil na svojega nasprotnika. Don Bosko je dejal nekemu strežniku: "Zaprite vrata, da pes ne bo mogel ven. Drugega bom jaz spravil v red." "Ugriznil vas bo," je dejal strežnik. "Ne, ne!" je odvrnil don Bosko, "storite, kakor sem vam rekel." Stražnik je zaprl psa za vrata, don Bosko pa je drugega psa zgrabil za križ in vrat, ga dvignil v zrakin ga tako držalprecej casa, da bi ga zmedel, medtem pa je živalbrcala in strašansko divje lajala. Gledalci so obcudovali don Boskov pogum, obenem pa se bali, da se bo pes, ko ga bo spustil, znesel nad množico. Don Bosko ga je spustil na tla, ga držec za vratpopeljaldo sredine Piazza Milano proti mostu, BiS 1 — 16. poglavje ga krepko sunil pod rebra in nato spustil. Pes je turobno zacvilil, se iz strahu izognil množici in šepaje na eno nogo šel po svoji poti in globoko dihal. Udarec mu je vzel vso moc. Za don Boskom je stalkanonik Zappata, ki se mu je približalin mu dejal: "Ali se vam ne zdi, da je tako pocetje nespodobno za duhovnika?" "Dragi gospod," je don Bosko ponižno odvrnil, "okolišcine so zahtevale, da bi kdo napravil konec tistemu prerivanju. Nihce se ni zganil, pa sem opravil jaz." Bilo je leta 1846 oziroma 1847 in don Bosko je šel v Biello pridigatduhovne vaje. Na teh potovanjih se je odlocil se je, da bo skušalpridobiti kocijaže in hle­vske hlapce, da bi jih na splošno poucil v katekizmu in jih z zakramentom spovedi privedel nazaj k Bogu. Da bi pa prišel v stik s temi neizobraženimi ljudmi, pri katerih velja telesna moc in sposobnost za najvišjo vrednoto, je hotel pokazati svoje telesne sposobnosti in narediti nanje vtis ter si s tem pridobiti njihovo ob­cudovanje. Vnaslednjem bomo videli, kako mu je to uspelo in kako je med njimi opravljalsvoje zvelicavno poslanstvo. Ko je torej v Santhiaju cakal, da bi pripravi­li poštni voz, je stalob zidu in gledal, kako vpregajo konje. Eden izmed kocijažev ga je veckratopozoril, naj se umakne, kerje bil med konji eden, ki je ugriznil vsakogar, ki se mu je neprevidno približal. Don Bosko mu je odgovoril: "Nikar se ne bojte. Mene ne bo ugriznil." Prav tisti trenutek so pripeljali tistega konja in don Bosko mu je zaprl pot med seboj in zidom. Konj ga je skušalugrizniti, vendar ni imel casa, ker mu je don Bosko s tako silo stisnil gobec, da se konj, ceprav se je še tako branil in otresal, ni mogel rešiti. Vzpenjalse je, skakal, brcal, toda don Bosko ga je držalkot v stiskalnici. Vsi naokoli so bili prestrašeni, hkrati pa so obcudovali toliko moc. Don Bosko pa je mirno rekel kocijažu in enemu izmed hlapcev, naj vzameta vrv in zvežeta živali zadnje noge. Storila sta tako in don Bosko se je ko­rakza korakom umaknil, in ko ga konj ni mogel vec ugrizniti, spustil gobec. Ko je vstopalv kocijo, se je ljudstvo spraševalo: "Kdo je ta duhovnik, ki ima tako moc?" Kako leto pozneje se je don Bosko mudil v hiši profesorja don Mattea Picca, ko so nosaci prinesli v z železnimi pasovi okovanem zaboju klavir. Don Picco, ki je ves radoveden hotel takoj videti svoje novo glasbilo, je v naglici iskal kladivo in klešce, pa ni našel niti enega niti drugega. Tedaj je pristopil don Bosko, si ogledal železne pasove in jih skušal sprostiti na mestu, kjerso se stikali. Ti so popustili in odpadli. Tako je storil še s preostalimi obroci. Prav tako je z golimi rokami razmaknil deske, ceprav so bile pribite zvelikimi žeblji. Don Picco je don Boska pri tem odpiranju, ki je potekalo z izredno hitrostjo in spretnostjo, brezbesede strme obcudoval. Ko je bil 1883 v Parizu na kosilu pri imenitni družini, so prinesli na mizo orehe zzelo trdimi lupinami. Povabljenci so cakali, da bi jim prinesli klešce. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Don Bosko pa je med pogovorom, ko so predenj postavili krožnik z orehi, zacel te lomiti s palcem in kazalcem in jih deliti med goste, ki so bili pocašceni, da jim je stregel clovek, ki so ga tako zelo cislali. Najprej so mislili, da ima v rokah kle-šce za trtje orehov, ko pa so videli, da jih tare samo s prsti, so polni obcudovanja vzklikali: "Brez dvoma tare orehe z blagoslovom Marije Pomocnice!" Leta 1884, ko mu je bilo že 69 let, je ležalv postelji bolan, strt po tolikih naporih življenja. Zdravnik je želel preizkusiti njegovo telesno moc. Prinesel je s seboj manometer, in preden mu ga je dal, je dejal: "Don Bosko, stisnite tukaj moje zapestje z vso silo, ki jo zmorete." "Gospod doktor," mu je odvrnil don Bosko, vi ne poznate moje moci." "Nikar se ne bojte, stisnite, kolikor morete, mojo roko." Don Bosko je stisnil zdravnikovo roko, ki je trenutek vzdržal, nato pa so mu od bolecine prišle solze v oci. Pogledalje bolnika, v katerem je bilo toliko nepricakovane sile, in koncno zakrical. Zdelo se mu je, da mu bo od pritiska brizgnila kri iz koncev prstov. Potegnil je iz žepa manometer, kjer so bile v krogu zaznamovane mere pritiska, in ga dal don Bosku. "Cujte, gospod doktor," je dejaldon Bosko, "ce bom jaz stisnil z rokami ta vaš instrument, ga bom unicil." "Ce ste še tako mocni, tega jeklenega obroca gotovo ne boste strli." "Prav. Toda najprej vi sami preizkusite svojo moc." Zdravnik je zvso mocjo stisnil merilo in dosegel 45 stopinj. "Dajte sedaj instrument duhovniku, ki mi streže." D.G.B. je vzel merilno napravo in dosegel 43 stopinj. "In sedaj vi, don Bosko!" je dejal zdravnik. Don Bosko je stisnil manometer, ki je pokazal 60 sto­pinj, to je najvec, kar je bilo sploh mogoce. Don Bosko je cutil, da njegova moc presega najvišji pritisk, ki ga je bil sposoben prenesti instrument, zato ni priti­snil z vso silo. Zdravnik je zagotavljal, da še ni imel opravka z bolnikom, ki bi po toliko dneh ležanja v postelji mogel zbrati toliko moci. Svojo telesno moc je don Bosko uporabil samo v izrednih primerih ali za dober namen, vcasih tudi zato, da je ugodil svojim prijateljem na odmoru, nikoli pa zato, da bi se branil. Obcudovanja vredna pa je okolišcina, da je to storil brezposebnega napora, z njemu lastno mirnostjo, zbran v sebi, ne da bi se razkazo-val, kakor da bi bila to najpreprostejša stvar tega sveta. In videli bomo, kako je pocasi, korak za korakom, izcrpal svoje moci kot nenehno daritev v korist duš in v Božjo slavo. 17. POGLAVJE Janez zabava otroke - Pripovedi - Zimski veceri - Mali glumac in njegov prvi praznicni oratorij - S petjem, igrami in akrobatskimi nastopi preprecuje žalitev Boga Ko je Janez ob sejemskih dnevih spremljal svojo mater, se je seznanil z ne­katerimi decki iz bližnjih krajev. Krog svojih znancev je mocno razširil, ko je za-cel hoditi h kršcanskemu nauku v župnijo. Vse je nekako privlacil, kakor da bibil skrivnosten magnet, in prihajali so k njemu iz vseh okoliških krajev. Še cisto majhen je, ne da bi se sam zavedal, zacel študirati znacaj vsakega izmed svojihtovarišev, in ko je katerega srepo gledal v obraz, je zlahka odkril nacrte njegovegasrca. Z leti ga je razmišljanje in primerjanje delalo vedno bolj prodornega. Znalje z otroško preprostostjo prehiteti vprašanje, dati kaj, za kar ni bil naprošen,prehiteti opomin za spodrsljaj, ki ga drugi niti opazili niso, pritrditi odlocitvi, ki joje kdo napravil, pa še ne izrazil. Zaradi teh posebnosti so ga njegovi vrstniki zelocislali, obenem pa so se ga tudi precej bali. To je bil eden izmed toliko darov, kijih je prejel od Gospoda: "Kakor vodna gladina obraca obraz k obrazu, tako srcecloveka k cloveku" (Prg 27,19). Janez je bil vedno pripravljen delati dobro vsem, ce je le mogel, in nikomur hudega. Tovariši so si zelo želeli njegovega prijateljstva, da bi jih v primeru spo­ra branil. Zato kerje, sicer najmanjši po postavi, imel toliko moci in poguma, da je vzbujaltudi spoštovanje tistih, ki so bili starejši od njega. To je šlo tako dalec, da so Janeza vsakokrat, ko so nastali prepiri ali prerekanja, poklicali za razso­dnika in obljubili sprejeti njegovo odlocitev. Tudi fantje petnajstih in šestnajstih let so prihajali k njemu in mu razodevali svoje dvome, ga vpraševali za svet in prosili za mnenje. Bilo je zadosti, da je kdo rekel: "Janez je rekel to in to, Janezje tako odlocil!" Janezova beseda je imela veljavo. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Toda tisto, kar je k Janezu pritegovalo toliko deckov in kar jih je skoraj do brezumnosti napolnjevalo z radostjo, so bili dogodki in zgodbice, ki jim jih je pripovedoval. Vzgledih, ki jih je slišalv pridigah in kršcanskem nauku, in v branju Zgodb francoske kraljevske hiše, Ponesrecenega vojšcaka, Bertolda in Bertoldina je imel neizcrpno zakladnico snovi. Vse kar mu je prišlo pod roke, je pozorno prebiral. Knjige je lahko dobil samo v kmeckih hišah, tam pa so brali samo take reci. Vcasih se je lotil tudi zelo cudnih pripovedi, kot na primer tiste o cloveku, ki je slišalvzkliti travo v oddaljenosti deset milj. Iz dogodkov in pripovedi pa je vedno znalpotegniti ustrezen moralni nauk. Kakor hitro so ga tovariši zagledali, že so bili pri njem in želeli, da bi jim kaj pripovedoval, ceprav tudi sam še ni tocno razumel vsega, kar je bral. Tem so se polagoma pridružili še odrasli. Dogajalo se je, da se je Janez, ki je prihajal ali šel v Castelnuovo, znašel vcasih na kakem polju, drugic na travniku sredi kakih sto oseb, ki so prišle poslušatubogega decka, ki v znanju ni mogel pokazati kaj vec kot nekaj spomina, a njim se je zdel pravi ucenjak. On sam v svojih Spominih pripominja: "In regno caecorum monoculus rex" (V kraljestvu slepih je enooki že kralj). Ljudje iz drugih krajev, ki so šli po poti in so ga videli, kako je sredi množice fantov na vzvišenem prostoru stalkot vladar in voditelj ljudstva, poln zaupanja vase, in kako so mu drugi izkazovali popolno poslušnost, so se ustavljali in zacudeni spraševali: "Kdo je vendar to?" na kar so dobili odgovor: "To je sin Marjete." Vzimskem casu so kar tekmovali, kdo ga bo dobil za govornika v hlevu in slišalpripovedovati vesele dogodivšcine. Na take zbore so prihajali ljudje vseh stanov in starosti in bili veseli, da so lahko pet ali šest ur zbrano poslušali Zgodbe francoske kraljevske hiše, ki jih je Janez bralstrumno stojec na kaki klopi, tako da so ga mogli vsi videti in slišati. Ker pa so ljudje pravili, da so prišli poslušatpri­digo, so pred poslušanjem in po njem naredili znamenje svetega križa in zmolili zdravamarijo. Bilo je leta 1826. Ena izmed sosed, po imenu Catterina Agagliati, je tako zvesto hodila poslušatmladega govornika, da je ob novici, da bo imel kje svoj nastop, pustila kakršno koli opravilo in ga šla poslušat. Nekega dne je vsa iz sebe zaradi stvari, ki jih je bila slišala, rekla materi Marjeti: "Bog bo pomagalvašemu sinu, da bo postalzelo pomemben clovek. Bila bi prava škoda, ce bi se izgubilo toliko znanja." Marjeta pa je odgovarjala: "Bo pac to, kar bo Bog hotel!" Poleti pa so se zlasti na praznicne popoldneve zbirali sosedje in med nji-mi nemalo tujcev. Pa niso prihajali samo mladi, temvec tudi odrasli in starejši. Tukaj je stvar postala mnogo bolj resna. Janez je vsem priredil zabavo z nekaj prizori, ki se jih je naucil pri glumacih na sejmih. BiS 1 — 17. poglavje VBecchijih je travnik, kjer je raslo vec dreves, med njimi hruška zavijal­ka. Na to hruško je Janez privezal vrv in jo potegnil do drugega, nekoliko od­daljenega drevesa, nato je postavil mizico z bisago, stol in nazadnje raztegnil preprogo, na kateri je izvajal skoke. Ko je bilo vse nared in je množica stala v polkrogu, vsa v pricakovanju novosti, je pristopil Janez, vse povabil, da so zmo­lili tretji del rožnega venca, zapeli nabožno pesem, potem pa je stopil na stol in dejal: "Sedaj poslušajte pridigo, ki jo je imel danes zjutraj kaplan v Morialdu." Nekateri so kazali nezadovoljstvo, drugi so po tiho godrnjali, ceš da imajo zadosti pridig, zopet drugi pa so se pripravljali, da ta hip odidejo. Janez je sedel na svojem stolu kakor kralj na svojem prestolu in je ukazovaltako odlocno, da so ga ubogali tudi cez šestdeset let stari možakarji. "A tako!" je klicaltistim nepo­trpežljivim, "kar pojdite, kamor hocete, toda zapomnite si, da ce se boste vrnili pozneje, ko bom kazaligre, ne bo nobeden od vas stopil na ta kraj in vas bom vse napodil." Ob tej grožnji so se vsi pomirili in pozorno poslušali njegove bese­de. Tedaj je on zacel pridigo ali povedal, cesar se je spominjalizjutranje razlage evangelija v cerkvi, ali pa je pripovedovalzgodbe in dogodke, ki jih je bralv kaki knjigi. Od casa do casa so poslušalci takole ocenjevali njegova izvajanja: "Dobro govori; dobro zna." Vsi so bili zadovoljni. Ko je koncalpridigo, je zmolil še kratko molitev in nato zacel zabavo. Sedaj je govornik postalpoklicni igralec. Izvedel je lastovico, salto mortale, hodil po rokah, zatem si je privezalbisago, požiralskude in jih vlacil iz nosu pricujocih, zatem je množil krogle in jajca, spreminjalvodo v vino, zaklalpetelina in ga obudil, da je pel lepše kot prej. To je bil redni spored. Nato je zacel hoditi po vrvi, kakor bi hodil po stezi, skakal, plesal, se obesil sedaj za eno nogo, potem za obe. Tudi bratAnton je hodil gledatigre, vendar se ni nikdar postavil v prvo vrsto, temvec se je skrivalza kakim drevesom ali stebrom, obcasno pokazalsvoj porogljiv obraz, se z drugimi smejalali pa se norcevaliz igralca. "O, kakšen butec si," mu je pogosto ponavljal, da se daš smešiti vsem na ta nacin." Toda gledalci se niso menili za njegove besede in so se iz vsega srca in na vso moc smejali Janezovim dovtipom, smešnicam in veselim zgodbam ter mu navdušeno ploskali. Vcasih je sredi najvecje napetosti, ko so v pricakovanju kakšne nove in posebne rokohitrske igre vsi gledali z odprtimi usti, prekinil igre in zacel peti litanije ali moliti rožni venec, ce ga niso že prej molili. Poslušalcem je rekel: "Sedaj imamo na sporedu še mnogo zanimivih tock, vendar pa pred na­daljevanjem zmolimo to in to molitev." Izrabil je ta vmesni cas; ce bi jih namrec povabil k molitvi na koncu zabave, bi mu vsi ušli. Po nekajurni zabavi, ko je bil proti veceru mali igralec že temeljito utrujen, so opravili še kratko molitev in šli vsak na svoj dom. Teh zborovanj se niso Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek smeli udeleževati tisti, ki so preklinjali, grdo govorili ali se niso hoteli udeleže­vati pobožnih vaj. Mogoce bo kdo izmed naših bralcev vprašal: Za obisk sejmov in gledanje predstav glumacev, kakorsmo brali v prejšnjem poglavju, za pripravo vseh teh zabav je bilo treba denarja. Kje ga je Janez dobil? Tega si je na vec nacinov lahko sam priskrbel. Ves denar, ki ga je dobil od svoje matere in sorodnikov za slad­karije in igracke, majhne napitnine, darovi, vse je šlo za te potrebšcine. Poleg tega je bil zelo izurjen v lovljenju ptic s pastmi, kletkami, s pticjim lepilom in z zankami terspreten v iskanju gnezd. Ko je zbraldovolj pticev, jih je znaltudi dobro prodati. Poleg tega je pletel slamnike in jih prodajalkmetom na sejmih, delalkletke iz trstike za pasti, zlasti še za lovljenje vrabcev z ustreznimi vabami. Viri dohodkov so bili tudi nabiranje gob, barvilna trava, trepetlika. Naucil se je tkati konopljo, lan, bombaž, svilo ter bil pripravljen uciti tiste, ki so to želeli. Spretno je pletel nogavice, tako da jih je pozneje v Oratoriju sam krpal. Zaslužil je denar tudi s kacami, ki jih je znalloviti. Ko so kje kako odkrili, so šli takoj po Janeza in on jo je z dobro zalucanim kamnom zadel v glavo. Ce pa mu je udarec spodletel in je kaca uspela vtakniti glavo v luknjo kake ruševine ali korenine, jo je zagrabil za rep in jo hitro vrtel v krogu, dokler ni prišel do kakega drevesa in ji razbil glavo z enim samim udarcem ob drevo. Na neki ugovor bomo odgovorili z don Boskovimi besedami: "Vi me boste vprašali," piše v svojih Spominih, "ali je bila moja mati zadovoljna, da sem živel tako živahno življenje in izgubil toliko casa zglumaštvom? Rekel vam bom, da me je moja mati imela zelo rada in jaz sem ji brezmejno zaupal, tako da brez njenega nasveta ne bi mignil s prstom. Vedela je za vse, opazovala je vse in mi pustila proste roke. Še vec, ce sem potrebovalkako rec, mi jo je rade volje dala. Celo moji tovariši in zlasti še naši gledalci so mi rade volje dajali, kar je bilo po­trebno za izvajanje takih iger!" Tako je mati Marjeta, ne da bi natancno vedela zakaj, s svojim naravnim pra-vim cutom in še bolj z naravno domiselnostjo duše, ki živi iz ljubezni do Boga, pomagala sinu Janezu pri razvijanju njegovega poslanstva, h kateremu so ga kli­cali novi casi. Sinova krepost ni naletela na oviro pri materi, ki je vedela, kako pomembno je, da otroci rastejo v ponižnosti, in zato ni nikdar pretirano govorila o tem, kar je pocel njen otrok, ga nikdar hvalila v njegovi navzocnosti, temvec je molila zanj, kakorje molila za druga dva otroka. Opazovala je, molcala in razmi­šljala. Dejstvo je, da je težko dobiti otroka, ki bi pri desetih letih obvladalstarejše vrstnike, ki bi brez strahu govoril v javnosti, se vadil v stvareh, ki ugajajo množi-cam, zato da bi jih prisilil moliti in poslušati ponovitev pridige. BiS 1 — 17. poglavje Ko je Janez nekega dne zopet namestil vrv, da bi nastopil pred zbrano mno­žico na dvorišcu domace hiše, ga je mati Marjeta vsa zamišljena in zadrževaje dih opazovala. Kar se ji je približala Catterina Agagliati in jo pozdravila: "Kako je kaj, Marjeta?" Marjeta se je kakor zdramila iz sanj in svojo sogovornico poti­homa pa vendar navdušeno vprašala: "Kaj mislite, da bo iz mojega sina?" Ta pa je odvrnila: "Gotovo mu je usojeno, da bo povzrocil na svetu veliko vragolijo!" Janez je ob teh nedeljskih zborovanjih doživljalveliko veselje. Nacrt, da bi mogel biti vedno med mladimi, jih zbirati, poucevati kršcanski nauk, mu je leb­del pred ocmi vse od petega leta dalje. To je bila njegova edina želja, to naj bi bila edina stvar, ki naj bi jo delaltukaj na zemlji. Taka naravna težnja je bila tudi znamenje njegovega poklica. Leta 1825 je torej Janez zacel z neke vrste praznicnim oratorijem, soraz­merno zmožnostmi njegove starosti in izobrazbo, ki jo je imel. S tem je nada­ljevalvec let. Sorazmerno z vedno temeljitejšim verskim znanjem je njegova beseda postajala vedno bolj uspešna. Vta namen je iz katekizmov, pridig in branja zbiralspodbudne zglede in z njihovo pomocjo skušalnavdušiti poslušal­ce za ljubezen do kreposti. Vendar pa src mnogih mladih niso vezali nanj samo prijetno pripovedova­nje, zanimive igre in ljubeznivo obnašanje. Znjegovega obraza, iz njegovih oci je blestela in žarela cistost njegove duše, kakor je blestela in žarela vse njegovo življenje tja do smrti. Dejstvo, da si ga srecal, bil ob njem, je samo po sebi pov­zrocilo v cloveku radost, mir, prijetnost, željo, da bi postalboljši, kar ni moglo prihajati iz gole cloveške naklonjenosti. To je izpovedalo tisoce deckov in to je potrdilo tisoce njegovih sodelavcev, ki se niso mogli vec lociti od njega, ce so ga že spoznali, niti pozabiti cara privlacnosti, ki je tako nepricakovano vplivalnanje. Razlago tega dejstva nam daje knjiga Modrosti: O, kako lep je cist rod s slavo (premaganih skušnjav). "Zakaj njen spomin je nesmrten, ker je znana pri Bogu in pri ljudeh. Doklerje navzoca, jo posnemajo, po njej hrepenijo, ko se umakne; v vecnosti nosi venec in slavi zmago, ker je zmagala na poštenem tekmovanju" (Mdr 4,1–2). Da pa je bilo podrocje delovanja malega Marjetinega sina, ki mu ga je dolo-cila Božja previdnost, mnogo obširnejše, kot se je to mogoce zdelo na zacetku, je mogoce razbrati iz nekaterih okolišcin, v katerih je skoraj nemogoce, da bi preprost otrok mogel tako samozavestno nastopati. Naj iz mnogih navedemo naslednje dogodke. Ko je bil Janez star 11 ali 12 let, so ob neki slovesnosti na trgu v Morialdu imeli javni ples na prostem. Bilo je v casu popoldanskih pobožnosti v cerkvi. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Janez je hotel koncati to javno pohujšanje in se je odpravil na trg. Pomešalse je med množico, kjerje bilo tudi mnogo njegovih znancev, in jih skušalprepricati, da bi pustili ples in šli v cerkev k vecernicam! "Glej ga tukaj, otroka, ki se mu še mleko cedi od ust, pa nas hoce uciti, kaj je prav!" se je obregnil nekdo. "Kdo ti je zaupalto vljudno poslanstvo pridigarja in duhovnega oceta pri nas?" je dejal drugi. "Prav tvojega gobca je še manjkalo, da si nas prišel nadlegovatsedaj, ko je zabava najvecja," je dodal tretji. "Brigaj se zase in ne rini svojega nosu v stvari, ki ti niso mar!" je nejevoljno dodalcetrti. Ljudje so se mu režali v obraz. Tedaj je Janez zacel peti znano ljud­sko nabožno pesem. Pel je s tako lepim in ubranim srebrnim glasom, da so se pocasi vsi zbrali okoli njega. Pocakalje še nekoliko in se potem zacel pomikati proti cerkvi. Ljudje so šli za njim, kakorda bi jih njegovo petje zacaralo. Ko so prišli do cerkve, je vstopil in za njim so šli tudi njegovi spremljevalci. Proti veceru je Janez zopet šel na plesišce prav v trenutku, ko se je ples spremenil v pravo obsedenost. Postajalo je vedno bolj temno in Janez je ljudem, ki jih je sreceval, prigovarjal: "Cas je, da gremo domov. Ples postaja vedno bolj nevaren." Ker pa ga nihce ni poslušal, je zacel peti, kakor je storil pred nekaj urami. Ob njegovem prijetnem in rekli bi carobnem glasu se je ples koncal. Vsi so pritekli k njemu, in ko je nehalpeti, so zbirali darove, da bi še naprej pel. Po-novno je zacel peti, darov pa ni hotel sprejeti. Prireditelji plesa, ki so s koncem zabave videli tudi konec zaslužka, so prišli k njemu in mu ponudili denar, da bi odšel: "Glej! Vzemi ta denar in pojdi stran, sicerte bomo premikastili, kot te ni še nikdar nihce!" "Oh, kakšno govorjenje!" je dejalJanez. "Je mogoce to vaša hiša, da bi vas moralubogati? Ali nisem svoboden, da delam, kar hocem in kar se mi zljubi? Tukaj je nekaj mojih sorodnikov, ki jih cakajo na njihovih domovih; prišel sem ponje, sem vas s tem v cem oškodoval? Njihovi domaci se bojijo, da bi se komu kaj pripetilo: kakprepir, pretep in celo kaj hujšega. Ni prav, da jih pustimo v negotovosti. Vi, ki ste pametni in dobri, razumete, da se ob tej pozni uri lahko vse zgodi in tudi kaj hudega, zaradi cesar bi vas potem pekla vest. Ce si želim red, je to zato, kerje naš kraj vedno slovel po dobrem imenu. Ali vas mogoce s tem žalim?" Ti in drugi podobni razlogi iz ust malega decka so najprej spravili v zacudenje in potem prepricali mnoge izmed navzocih, da so zapustili ples. Najbolj navdušeni pripadniki plesa so nekaj casa še ostali, toda ker jih je bilo vedno manj, so tudi oni odšli. BiS 1 — 17. poglavje Pripovedujejo, dase je v tem casu zgodilo nekaj, kar se je potem še veckratponavljalo: Janez je pozvalna dvoboj v spretnostnih igrah glumace, ki so motili cerkvene obrede. Vkapeli neke vasi v bližini Becchijev naj bi nekega vecera bila pobožnost spridigo. Božji hram je bil samo na pol zaseden, medtem ko je bilo ljudi zunaj predcerkvijo toliko, da je bila gneca. S svojim govorjenjem in kricanjem so motili one,ki so bili v cerkvi. Tedaj se je iz sosednje ulice zaslišala trobenta. Nihce vec ni mo-gel zadržati otrok, ki so sedeli na klopeh v cerkvi, da se ne bi usuli proti vratom inšli na trg. Za fanti so šla tudi dekleta in za temi ženske, ki so radovedno ugibale,kaj bi to moglo biti. Mali Janez Bosko je ob tem pogledu tudi sam šel na trg in seprerinil v prvo vrsto. Ko so ga ljudje, ki so ga poznali s toliko zabavnih zborovanj,zagledali, so mu z miganjem glav in kretnjami rok dopovedovali, da je tu glumac,s katerim naj se pomeri. Janez, ki iz cerkve ni prišel iz radovednosti, temvec s ci-sto dolocenim namenom, je stopil naprej, se ustopil pred glumaca in ga izzval namerjenje spretnosti v razlicnih igrah. Glumac je zviška prezirljivo pogledal decka,toda ploskanje množice zaradi napovedanega tekmovanja ga je prepricalo, da mune bi šteli v cast, ce bi zavrnil ponudbo. Od vseh strani so se slišali klici: "Odlicno,prav! Pokaži, kaj znaš!" Skupaj so se odlocili za eno izmed iger. "Sprejeto!" je dejalJanez, "in sedaj pogoji. Te bom postavil jaz: ce boste zmagali vi, dobite od mene enskud, ce bom zmagal jaz, boste nemudoma zapustili obmocje tega kraja in se neboste nikdar vec prikazali v casu svetih obredov v cerkvi." Vsi ljudje so v želji, dabi prisostvovali tekmovanju, kricali: "Tako, tako!" "Sprejmem!" je odlocil glumac,ki je bil preprican, da bo zmagal. Toda zmagal je Janez in glumac je moral držatibesedo, pobrati svoje naprave in se takoj oddaljiti. Tedaj je Janez zaklical množici:"In mi gremo sedaj v cerkev!" In je na celu vseh stopil v Božji hram. Ob drugi priložnosti je neki tujec z necednimi dovtipi zabavalskupino mo-ških in otrok in pri tem uporabljalbogokletne izraze. Janeza je tako pohujša­nje bolelo, in ko je videl, da ne bo mogel utišati cloveka in prepreciti smeha in odobravanja poslušalcev, si je izmislil svoje. Tam sta stali dve drevesi nedalec drugo od drugega; vzel je vrv, zavezalna koncih dva vozla in jo trdno privezalna veje dreves, tako da je bila mocno napeta. Vse je bilo koncano, kot bi mignil z ocesom. Množica je spoznala njegov namen in prišla k njemu. Janez je vzel zalet in se pognalna vrv, sedel, se obesil za noge, da mu je glava visela navzdol, se zravnalpokonci in zacel hoditi gor in dol, kakorbi se sprehajalpo ravni poti. Igra je trajala vse do vecera, ko so se ljudje razšli in se vrnili na svoje domove. Tako je decek Bosko zacenjalprve poskuse svojega poslanstva s sredstvi, ki mu jih je dajala na voljo Božja previdnost. In tisti Bog, ki se po besedah Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Knjige pregovorov nenehno igra v vesolju s svojo ustvarjalno in ohranjevalno mocjo in je njegovo veselje biti pri cloveških otrocih, je na dolocen nacin zacel predstavljati svetu orodje, ki ga je nameravaluporabljati v vecjo svojo slavo. "Bog si je izbraltisto, kar je v oceh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbraltisto, kar je v oceh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je mocno. Bog si je izbraltisto, kar je na svetu neplemenito po rodu in zanicevano, tisto, kar ni bivajoce, da bi onesposobil bivajoce, da se pred Bogom ne bi ponašalo nobeno meso; da bi se – kakor je pisano – tisti, ki seponaša, ponašalv Gospodu"(1 Kor 27–29.31). 18. POGLAVJE Janez v šoli kršcanske ljubezni matere Marjete za reveže, pregnance, romarje in bolnike - Božja previdnost pomaga Marjeti v njeni revšcini - Sveti nameni, zaradi katerih pomaga potrebnim Janez, ki je rasel v šoli svoje dobre matere, je lahko po pravici ponavljal besede trpecega Joba: "Saj sem ga od svoje mladosti vzgajalkot oce in ga vo­dil od krila njegove matere" (Job 31,18). Marjetino stalno nacelo je bilo delati dobro vsem, ki jim je mogla, in cuvati se, da ne bi nikomur kaj hudega storila, cetudi samo s kako manj spoštljivo in manj ljubeznivo besedo. Njen duh je bil vedno miren in do nikogar ni gojila sovraštva. Nikdar ji ni bilo treba nicesar odpušcati, ker se nikdar ni cutila užaljeno. In vendarje bila zelo cuteca po zna-caju, a ta njena obcutljivost je tako prerasla v kršcansko ljubezen, da se je po pravici mogla imenovati mati vseh, ki so bili v potrebi. Nikomur ni mogla nicesar odreci in nikogar ni pustila oditi praznih rok, ce jo je kdo cesa prosil, kakor da bi imela neizcrpne zaklade. Sosedje so prihajali k njej zdaj po ogenj, zdaj po vodo, pa zopet po drva. Bolnikom, ki jim je bilo potrebno vino, ga je dajala velikodušno in nikdar ni hotela vzeti kakega placila. Posojala je olje, kruh, moko, bodisi pšenicno bodisi ko­ruzno vsakokrat, ko so jo prosili, in pri tem ni nikdar dala cutiti, da ji je to v nadlego. Vcasih je kdo, ki si je izposodil pri njej kruh, pa se je zopet znašel v stiski, prišel k njej rekoc: "Marjeta, potreboval bi kruha, a vam nisem vrnil še onega od prejšnjega tedna." "Ne mislite vec na kruh, ki sem vam ga dala pretekli teden. Prepovedujem vam, da bi mi o tem še kdaj govorili. Skušali mi boste vrniti le tega, ki vam ga danes dajem." In je hotela, da se je tako zgodilo. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Njena hiša je bila ob gozdu. Dostikrat so se po vecerji ali že pozno v noc po­javili skrivaci, ki so izza ograje, ki je obdajala gumno, s pritajenim glasom klica­li gospodarico. Bili so previdni, kerso se bali, da bi jih odkrili orožniki. Marjetaje prihajala ven in ti reveži, vsi zgarani, lacni in raztrgani, so jo prosili hrane. InMarjeta je navadno takole govorila: "Karpridite naprej in se nic ne bojte. Za zdajne vstopajte v hišo, ker nimam nic pripravljenega. Pa nic zato. Si bomo že kakopomagali. Ubogi ljudje!" Poklicala je Janeza in mu narocila: "Pojdi po drva, zakuriin pristavi lonec, da tem prijateljem pripravimo malo vecerje. Toda glej, da ne bošnikomurpovedal, kaj se je nocoj pri nas dogajalo." Janezje izpolnil narocilo in opozoril mater, da voda v loncu že vre. "Vrzi noter testenine." "Nikjer jih ne morem najti." "Poglej, ali je kaj moke." "Nic je ni." "No, prav. Vzemi kruh in ga nadrobi v vodo." Pogosto v hiši niso imeli drugega kot skorje in kose suhega kruha. Tedaj je Marjeta vlila v skodelico vrelo mineštro, poklicala skrivace in jih odpeljala v temen kot izbe, kamor je luc zognjišca pošiljala le malo svetlobe. Reveži so pogoltnili tisto hrano in se zahvaljevali: "Hvala lepa, mati. Kaj pa za spanje?" "Tam je gumno in slama. Nimam postelje, da bi vam jo mogla ponuditi. Potrpite!" "Lepa hvala. Zelo smo zadovoljni ... Kaj pa orožniki?" Vhlevu je bilo podstrešna odprtina, ki je na videz služila samo kot okno, a se je skoz njo šlo tudi na senik. Vendar pa nihce, ki ni dobro poznalprostora, ni mogel tega sumiti. Marjeta jim je v kratkih besedah razložila položaj in jim želela lahko noc. Skrivaci so ji presunjeni od dobrote hoteli hvaležno poljubiti roko, ona pa je samo dejala: "Nimi nic do tega. Želim pa, da lepo opravite ve-cerno molitev." "Vsekakor! To bomo storili. Bodite brez skrbi." Potegnili so se na oznaceni kraj in v popolni tišini, kot pridni angelcki, prebili noc. Vtoliko letih s temi ljudmi ni nikdar imela kakih težav. Toda zanimivost je v tem, da so pogostokratza skrivaci potrkali na vrata drugi gostje. To so bili nic manj kot kraljevski karabinjerji, ki so imeli navado, da so se ustavljali v Marjetini hiši in tam urejevali svoje dopisovanje. Poleg tega so se želeli odpociti od poti. Kakorhitro so vstopili v hišo in pozdravili navzoce, so takoj vprašali Marjeto, kako je z otroki: "Jože in Janezsta zdrava?" Nato so poklicali Jožeta, ki so ga imeli posebno radi. Jože je takoj pritekel, jih pozdravil BiS 1 — 18. poglavje in jih zacel spraševati o dogodivšcinah dneva in o vseh okolišcinah aretacij, ki so jih opravili. In karabinjerji, ki so ga videli tako živahnega in zgovornega, zla­sti pa še zato, kermu je bila njihova družba prijetna, so se znjim dolgo in prija­teljsko pogovarjali. Z Janezom pa ni prišlo do takih domacnosti, ker je zavracalljubkovanje, malo govoril, nikoli nic vpraševalin samo pozorno poslušal, ne da bi kaj pripominjal. Kar pa je bilo nemalokrat v tistem trenutku nekaj posebnega, je bila oko­lišcina, da so skrivace od karabinjerjev locevala samo vrata ali nekaj desk alisamo okno, ki je bilo namesto s steklom zakrito samo s papirjem. Tako soskrivaci lahko poslušali vsa razmišljanja tistih, ki so imeli nalog, da bi jih spra­vili v jeco. Zgodilo se je celo, da so kakega od skrivacev zalotili v sobi, tako dase ni mogel zateci drugam. Karabinjerji so veckrat sedli za mizo, kjerso bilinastavljeni podstavki in kozarci, in so samo cakali, da bi jim Marjeta prineslasteklenico vina, medtem ko je skrivacev v kotu jedel še zadnje žlice mineštre.Toda karabinjerji, ki so veckrat vedeli, kdo se takrat skriva v hiši, niso hoteliaretacij in so se delali, kakorda nic ne vidijo. Dobro so vedeli, da je Marjetavsem brez razlike pomagala v stiski brez drugotnih namenov, in niso hoteli tedobre družine spraviti v težave pred sodišcem. Z druge strani pa nikakor nibilo lahko uloviti teh obupanih ljudi, ki so bili oboroženi do zob ter pripravlje­ni, da z vsemi sredstvi branijo svojo svobodo, ce bi bilo treba, tudi z bojem dosmrti. Zato je bilo tudi zanje pametneje, da so pocakali na bolj pripraven cas.Prišlo je do nepredvidljivih srecanj, ko so pri enih vratih vstopali v hišo kara­binjerji, pri drugih pa skrivaci, ki so se naglo umaknili. Navadno je moral pravbrat Jože urejati reci, ko so bili lovci in divjacina komaj nekaj pedi narazen. Nekega dne se je brigadir, ki je pravkar vstopil v hišo, ustavil in glasno re-kel: "Nekdo je tam." Predenj je stopil Jože in dejal: "Kdo pa naj bi bil?" "Kak skrivac!" "Motite se! Ali ne vidite, da smo vsi družinski clani zbrani tukaj v sobi?" "In vendar vam pravim, da je nekdo tam." "Jaz pa vam povem, da ne vidim nikogar." In je komaj dušil smeh. Brigadir ni nadaljeval svoje raziskave. Hotel je samo pokazati, da ve, kako stojijo stvari. Pri Marjeti pa se je zbirala še druga vrsta ljudi - potujoci prodajalci. Ker takratše ni bilo primernih cest in gostiln za prenocevanje, so morali ljudje, ki so se ukvarjali s trgovanjem in so bili poklicno na potovanju, prebiti mnogo noci zunaj svojega doma. Bili so primorani prositi gostoljubje pri kaki družini, pripravljeni sprejeti to breme. Ker so v okolici Morialda poznali Marjetino do-broto, so vsi, ki so to potrebovali, prosili prenocišce pri njej. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek "Mati Marjeta, imate kak kot za prenocitev?" "In zakaj ne?" "Pa tudi malo vecerje?" "Prepustite to skrb meni. Se bo že kaj našlo." Kadar je bila shramba založena z vsem potrebnim, je bila vecerja kmalu na-red. Toda mnogokrat je morala Marjeta dobro premisliti, da gostje niso ostali praznih želodcev. Janez je bil ob takih priložnostih vedno uradni kuhar. Ne samo enkrat se je zgodilo, da je moral materi sporociti, da ni nicesar za gostovo vecer­jo. Tedaj se je Marjeta nasmehnila ter šla iskat in koncno našla hleb prosenega kruha. Razrezala ga je in dala v lonec. Toda z vretjem je vse skupaj postalo neo­kusna kaša, ki je ni bilo mogoce jesti. Janez jo je dal pokusiti materi, ki se je kljub vsemu ljubeznivo smehljala, šla v hlev, namolzla mleka, vse vlila v kozico in to je bila zacimba, ki je proseno moko naredila užitno. Toda tisto, kar je predvsem zacinjalo njeno ljubeznivo gostoljubnost, je bila spoštljivost in dobrota. Drugo jutro gost ni našel besedi, da bi se zahvalil, kerona nikdar ni sprejemala nikakr­šnega placila. Imela je navado reci: "Jaz nisem gostilnicarka, temvec imam svoje goste za prijatelje." Ce je Marjeta tako dobrohotno ravnala z ljudmi, ki so se znašli v trenutni stiski, lahko sklepamo, s kakšno ljubeznivostjo je sprejemala tiste, ki so bili re-veži. Sin Janez je pogosto pripovedoval, kako je nekega zimskega vecera prišel neki revež in prosil za prenocišce. Zunaj je bilo vse pokrito s snegom in ledom in ubožec je imel tako raztrgane cevlje, da so mu uhajali z nog. Marjeta ni imela cevljev, da bi mu jih podarila. Ko bi revež drugo jutro moraloditi, ga je posadila na stol in mu noge zavila v kos sukna. Potem mu je zvrvicami pritrdila obutev in jo povila okoli nog v slogu starih Rimljanov. To je storila tako mojstrsko, da je revež lahko hodil in ni obcutil mraza. Zato je ta žena po pravici lahko rekla Gospodu: "Tujec ni smel prenocevati zunaj, popotniku sem odpiralsvoja vrata" (Job 31,32). Vhišici nedalec od bivališca matere Marjete je živel clovek po imenu Cecco, prijatelj dobre mize in sovražnik dela, ki je popolnoma obubožal. Živel je bedno in bil pogosto lacen. Nihotel prositi vbogajme, bodisi zaradi sramote, bodisi za­radi zavrnitev, bodisi zaradi ocitkov, da je zapravil svoje premoženje. Nesrecnež je živel samotarsko življenje in le redko prihajalizhiše. Marjeti se je revež smi­lil, zato je kdaj pa kdaj neopazno šla v lopo te hiše in skozi okno položila kruha, ki je zadostovalza nekaj dni. Cez nekaj mesecev je Marjeta srecala Cecca, ki se ji je zahvaljeval s solzami v oceh, in mu obljubila, da mu bo od casa do casa pri­nesla še mineštro. Domenila sta se tudi za znamenje: ona bi proti veceru na glas BiS 1 — 18. poglavje karala katerega svojega otroka. In res je previdno nosila lonec tople mineštre v malo sosedovo lopo, in ko se je vrnila, je zacela kricati nad Janezom ali Jožetom, kakorda bi se jezila. Po tem glasnem govorjenju je sosed odprl vrata, vzel lonec z mineštro in se vrnil v hišo. Naj povemo še toliko lepega o tej ženi, nikdar ne bomo mogli prehvaliti njene velikodušnosti, ki je bila polna del kršcanske ljubezni. Toda naj je še toli­ko dajala, je vedno imela zadosti za milošcino. Zdi se, da se je sama Božja pre­vidnost obvezala, da ji ne bo manjkalo potrebnega, zlasti še takrat, ko je vse razdala. Nekega dne Marjeta ni imela vec kruha in tudi moke je zmanjkalo. Ko je razmišljala, kako bi se rešila izzagate, je po nakljucju prišel mimo neki sosed, po imenu Luigi Veglio, da bi jo pozdravil. Ko je spoznal, v kaki stiski se je znašla uboga Marjeta, je brez besede odšel domov v Filippelle, poklicalhlapca in mu rekel: "Pridi sem in si naloži to vreco moke." Hlapec je pristopil, si poskušalna­ložiti vreco, pa je bila pretežka: "Ne gre! Pretežka je!" je vzkliknil. Ce ne moreš nesti cele vrece naenkrat, pa jo razdeli in odnesi dvakrat," je dejalgospodar. "In kam naj jo zanesem?" "Pridi z menoj!" In je popeljal hlapca nedalec od Marjetine hiše. "Zanesi jo do tiste hiše, pusti tam pred vrati, pa nikarne povej, da sem ti jazukazal." Hlapec je storil, kakor mu je bilo naroceno, in izrocil vreco Marjeti. Ona je vprašala: "Kdo vam je narocil, da prinesete to vreco sem?" "Ni mi dovoljeno povedati imena." Toda Marjeta je hotela izvedeti, spraševala je na vse nacine in o vsem. Hlapec je skrivnostno odgovarjal in se skušal izmuzniti. Toda Marjeta je kmalu spregledala, zlasti še potem, ko je zvedela, kje služi. Koncno se je prikazal Luigi Veglio, ki je nedalec od tam skrit poslušal razgovor, in dejal: "Poslušajte, Marjeta. Res sem ga jaz poslal. Raje bi ostal nepoznan, toda ker naš hlapec ni sposoben varovati skrivnost, bom povedal vso resnico. Kar sem storil, je moja dolžnost. Vi ste vse razdelili revežem in je zato pravicno, da vam drugi priskocijo na pomoc sedaj, ko ste se sami znašli v težavah." Toda tudi Vegliova žena Maria je, potem ko je videla, kako Marjeta poma­ga revežem, nic manj velikodušno kakormož zacela Boskovim pošiljati enkrat mero pšenice, drugic vreco koruze in kdaj pa kdaj tudi vino. Veckratji je pove­dala: "Ko ne boste imeli vec kaj dati kot milošcino, pridite k nam in si vzemite, karpac potrebujete. Zlasti še, ko greste na obisk k bolnikom in vidite, da jim cesa manjka, mi sporocite in skušala bom poskrbeti za vse potrebno." Vresnici je bila Marjeta angel tolažnik vseh bolnikov in umirajocih v okolici. Ob njeni strani je bil vedno Janez, pripravljen na vsako uslugo in pomoc, da je nesel kako sporo-cilo ali prinesel kako rec, da je šel klicat kakega soseda ali sorodnika, poskrbel Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek za zdravilne rastline, ki se jih je naucil uporabljati za zdravljenje. Marjeta jih je obiskovala, jim pomagala, jim stregla, bedela ob njih, ob njihovi postelji cele noci, jih pripravljala na prejem zakramentov, in ko se je bližalsmrtni boj, stala ob njihovi strani, doklerniso izdihnili. Ker je bila župnija dalec, je duhovnik le težko prišel pravocasno, da bi zmolil molitve za umirajoce, zato je Marjeta sama priporocala njihove duše Bogu, jim šepetala kršcanske prošnje in molitve, tako primerne in okolišcinam prilagojene, da so tudi navzoci bili globoko ganjeni. Taka srcna velikodušnost Marjete ni nic cudnega, saj je bila vendar žena nenehne molitve. Ko je odhajala od doma na delo, ko se je vracala s polja, sredi svojih napornih opravil je molila rožni venec. Bilo je lepo videti, kako se je zve-cer vracala domov in v levi roki nosila motiko ali pralico, z desno pa vodila oba otroka in so vsi pobožno molili Angel Gospodov ob zvonjenju, ki je odmevalo globoko v dolini. Nikdar ni iz nikakršnega razloga opustila v družini skupne jutranje in vecerne molitve. Svoje goste je vedno vabila k skupni molitvi kot po­vracilo za izkazano gostoljubje. To so bili skrivaci, karabinjerji, trgovci, reveži, izgubljeni popotniki. Nihce se ni upalupirati. Ona jim je kot bratom dala, kar je imela: kruh, polento, mineštro, vino. Bila bi prava neotesanost, ce bi zavr­nili povabilo, ki so ga vsi imeli za upraviceno, tudi tisti, ki so navadno opušcali molitev. Bil je zares presunljiv prizor, kako so si karabinjerji odkrili glave in pokleknili ali skrivaci sklonili z gostimi lasmi pokrito celo in izgovarjali besede ocenaša in zdravamarije, ki jih verjetno že toliko casa niso vec molili. Marjeta je bila vsa radostna, kajti cilj njenega gostoljubja je bil prav ta, da bi iz ust svojih gostov privabila himno hvale Gospodu. Ta himna hvale se je vracala k njej in v njeno družino kot rodovitna milostna rosa. Vsi pa, ki so iz njenih rok prejemali dobrote, so morali vedno, ko so hodili mimo njene hiše ali ko so se je spomnili, ponavljati besede psalmista: "Gospodov blagoslov naj bo nad vami! Blagosla­vljamo vas v Gospodovem imenu" (Ps 129,8). 19. POGLAVJE Janez se od matere navzame ljubezni do kreposti in gorecnosti za preprecevanje Božje žalitve ter zavzetosti za vecjo Božjo slavo Marjetinega odlocnega znacaja ne more razumeti in prav opisati, kdor te odlicne žene ni poznalod blizu. Napovedala je trajen in nepopustljiv boj proti grehu. Nesamo, da je zvsemi silami zavracala vse, kar je bilo slabo, temvec si je na vse nacine prizadevala preprecevati Božjo žalitev tudi pri ljudeh, ki niso pripadali njeni družini. Zato je bila proti pohujšanju vedno cujeca, previdna in odlocna, tudi za ceno katerekoli žrtve. Vcasih so si kmetje v kakšni vasi tistega kraja zaželeli malo zabave na plesu in so v ta namen najeli kakšnega harmonikarja. Kot blisk se je novica razširila od ene kmetije do druge in ljudje so stopili na plan ter kricali drug drugemu: "Gremo na ples! Gremo na ples!" Ob takem veselem kricanju in ob glasu harmo­nike, ki je proti veceru odmevalv okolju, so Marjetini otroci pritekli k materi in govorili: "Mamica, mamica, gremo še mi!" Nijim hodilo po glavi drugo kot živ-žav in glasba. Toda Marjeta jih je sprejela s svojim obicajnim nasmehom in jim prigovarjala: "Pocakajte tukaj name, bom šla pogledat, kaj je novega." Ce je ugotovila, da gre za zborpoštenih krajanov in za primerno zabavo brez vsake sence slabega, se je vrnila in dejala sinovom: "Le pojdite!" Ce pa je opazila kaj neprimernega, cetudi v najmanjši meri, je bil njen odgovor odlocen: "Ta zabava ni za vas!" "Toda, toda, toda ..." "Tukaj ni nobenega toda, ki bi kaj veljal. Za nobeno ceno nocem, da greste v pekel. Ste razumeli?" Otroci, ki niso bili uslišani, so nekaj trenutkov molcali, toda dobra mama jih je poklicala k sebi in jim zacela pripovedovati tako napeto Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek in zapleteno zgodbo o vojšcakih in gradovih, da je prekosila domišljijo same-ga Ariosta. Znala je tako pestro opisovati tiste nenavadne dogodivšcine, da so otroci rekli, da so bolj zadovoljni, ko poslušajo njo, kakorpa ce bi šli na zabavo. Ko je prišla noc, je Marjeta koncala pripoved z besedami: In sedaj gremo spat. Toda prej bomo zmolili še molitev za tistega, ki bo nocoj umrl, da se ne bo po­gubil." Te besede so cudovito delovale na duha teh otrok. Marjeta je tako skrbela za dekleta, da se je zdelo, da si je prav skrb zanje vzela za svojo posebno nalogo. Ce je na cesti srecala kakšne revice z raztrgano obleko ali pomanjkljivo oblecene, je stopila k njim in jim rekla: Ali nic ne zardite pred vašim angelom varuhom, ki vam stoji ob strani? Ali ne veste, da si mora z rokami zakriti obraz in da ga je sram, ker ste mu zaupane v varstvo." "Toda me smo revne in nihce ne skrbi za to, da bi nam dalali zamenjaloble­ko." "Prav. Pridite z menoj," jim je rekla in jih popeljala na svoj dom. Tu je po­skrbela zanje, popravila obleko, dodala kos blaga, popravila to in ono, da so bile dostojne in jih odslovila, ko niso bile vec tako zanemarjene kot prej. Ceprav je morala od jutra do vecera trdo delati, da je vzdrževala svojo družino, se ni bala žrtvovati tako dragoceni cas, da je opravila taka dejanja kršcanske ljubezni. Zlasti si je prizadevala pomagati tistim dekletom, za katere je sumila, da so v posebno veliki nevarnosti. Vcasih jim je dajala kruha, drugic jim skuhala polento, pa zopet podarila sadje, prihranila zanje kakpriboljšek, za katerega je vedela, da jim je posebno ugajal. Vabila jih je v svojo hišo vsakokrat, ko so bile v stiski, jih sprejemala kot dobra mati svoje hcere, jim pomagala v vsem, v ce-mer je mogla, in jih ni nikdar odpustila, ne da bi jim dala kakprimeren nasvet. Predvsem si je prizadevala, da jih je odvrnila od drušcine moških, pri cemerje uporabljala tako ucinkovita in prefinjena sredstva, da bi bilo predolgo, ce bi jih opisovali. Zlasti je budno pazila na dogajanja ob zimskih vecerih. Nikdar se ni prenaglila, temvec je cakala na pravi trenutek, ko je lahko iz oci v oci govorila z vsako posebej. Tedaj jih je poucila, ce je bilo potrebno, kako se je treba vesti v družbi, kako se je treba znati izogniti drušcini dolocenih ljudi in kako se je treba vesti s tem in onim, ce ga srecaš, dajala jim je nasvete, kako naj govorijo, se lepo obnašajo in se ne smejejo na vse grlo. S takim ravnanjem si je Marjeta zagotovila spoštovanje vseh deklet v bližnji in daljni okolici. Bilo je cudovito videti, kako globoko so jo spoštovale. Poleti si zaradi vrocine v družinah dovoljujejo doloceno svobodo oblacenja, ki gotovo ni v duhu evangeljske strogosti. Zato so se dekleta, ki so samo slišala Marjetin glas, ko je prišla na obisk, in so bila tako oblecena, da niso mogla pred njo, po­skrila ali pa so si v naglici nadela primernejšo obleko. Marjeti so se predstavile BiS 1 — 19. poglavje šele potem, ko je bila njihova obleka neoporecna in so mogle pricakovati njeno pohvalo. Vcasih pa je njen prihod katero presenetil in ni imela casa, da bi se umaknila. Poiskala je zatocišce ob njej, zlasti ce so prišli še drugi ljudje. Marjeta jo je nekako ljubkovaje pritegnila k sebi in jo pokrila s svojim predpasnikom, se sklonila k njej in ji šepnila na uho: "Kako si upaš prikazati se taka pred Go-spodom?" Rekli smo že, da je Marjeta rade volje prenocevala tudi popotne prekupce­valce in trgovce. Pri tem je imela v svoji kršcanski ljubezni poseben namen. Ti so dostikratnosili v svojih košarah neprimerne slike ali nemoralne knjige, ki so jih prodajali na sejmih. Ko je Marjeta zasledila tako blago, je prekupcevalce pro-sila, naj slike in knjige izrocijo njej, ona pa jih je v njihovi navzocnosti zažgala ali dala na stran ter jih ob priliki izrocila kaplanu v Morialdu. Dostikratso trgovci sami, po lastni pobudi, pred njenimi ocmi skurili take predmete. Marjeta ni zna-la brati, vendarje pozorno pazila na knjige v obtoku in si ustvarila sodbo o njih iz maloštevilnih izjav, ki so jih dajali prodajalci. Te ljudi potem iz hvaležnosti ni imela za tujce, temvec za prijatelje: posadila jih je za družinsko mizo in jim postregla z vsem, kakor clanom lastne družine. Ob slovesu so ji morali obljubiti, da ne bodo nikdar prodajali slik ali knjig, ki bi mogle biti v pogubo dušam. To so ji rade volje obljubili, saj jih je pridobila s svojo ljubeznivostjo in dobroto. Pogosto se je zgodilo, da je bila prica kakemu pohujšljivemu dogodku. Vtakihprimerih se je v izredni obliki pokazala njena odlocnost in jasnost. Neke nedelje,ko je šla k maši in je za roke držala Jožeta in Janeza, je pred narašcajoco množicorazgrajala skupina petnajstih ali dvajsetih pobalinov. Na celu skupine je bil nekišestdesetletni možakar, ki je bil zaradi kraje že obsojen na vec let zapora. Na glasje govoril o nesramnih receh in na desno in levo z nedostojnimi dovtipi vznemir­jal ljudi, ki so prihajali mimo. Marjeta se ni mogla zadržati, stopila je naprej inga poklicala po imenu. "Kaj pa hocete od mene?" se je obrnil in zadržal korak. InMarjeta je potihoma šepnila: "Bi bili vi zadovoljni, ce bi sedaj vaše hcere slišaletole vaše govorjenje?" "Noja! Kaj pac hocete? Saj veste, kako je! Biti moramo veseli. Govorimo zato, da se smejemo! Ali ni vec dovoljeno smejati se? Ali morda s tem, ko za­bavamo druge, delamo komu škodo? Morali bi iti s tega sveta, da ne bi slišali nekaterih reci." "Toda stvari, ki jih pripovedujete, so ali niso slabe? In ce so slabe, zakaj jih potem pripovedujete?" "Ste pa zares prava nadlega! Saj o tem vendar vsi govorijo in zakaj bi potem jaz ne smel?" Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek "Pa cetudi bi bilo res, da o tem vsi govorijo, ali je zato manj res, da je to greh! In kaj vam bo koristilo, da so tudi drugi tako govorili, ce boste zato morali iti v pekel?" Ob teh besedah neustrašne ženske se je tisti nesramnež zacel na vsa usta krohotati in njegovi pajdaši, ki so prav tako upocasnili korak, so storili isto. Tedaj pa je Marjeta s povzdignjenim glasom rekla: "A tako, vi v svoji starosti, z belimi lasmi, namesto da bi dajali doberzgled, pohujšujete uboge fante. Sram vas bodi!" Potegnila je za seboj svoja otroka, krenila z glavne ceste na stransko pot in med polji šla proti cerkvi. Ko so bili sami, se je sveta žena ustavila in re-kla otrokoma: "Vesta, kako vaju imam rada. In vendar, ne samo da raje vidim, da vama Gospod pri prici vzame življenje, kakor da bi postala hudobna kot ta umazani starec, ampakbi cutila dovolj moci, da bi vaju raje z lastnimi rokami zadavila." Morda bo kdo rekel, da so to pretirano ostre besede. Toda kdorzares ljubi nedolžnost in cistost svojih otrok, bo v teh besedah videl izraz globokega cutenja, kako pomembno je ohranjati Božjo milost. Nekega vecera, ko je bila Marjeta v hiši, sta se znašla na gumnu dva poba­lina in na glas kvantala. Vsi so ju poznali po grdem obnašanju in nesramnem vedenju. Marjeta je stopila ven in jima prigovarjala, naj koncata s takim kvanta­njem. Toda nesramneža sta se ji v obraz režala. Tedaj jima je odlocno ukazala: "Izginita mi takoj izpred oci!" Nepridiprava pa sta ostala na mestu in zacela peti nesramno pesem. "Vmoji hiši sta, na moji zemlji! Tukaj ukazujem jaz; ta­koj stran!" Izzivalca pa, namesto da bi odšla, sta se umaknila za podpornik v seniku in od tam nadaljevala svoje kricanje in nesramno petje. Toda Marjeta ni popustila. Poklicala je enega svojih sinov in ga poslala k družini teh dveh ne­sramnežev. Prišla je mati enega in bratdrugega. Prišlo je do neljubega prizora, toda koncno sta se le morala umakniti. Marjeta jima je za vedno prepovedala prihajati na vecerno kramljanje v njen hlev. Nekega dne je neka ženska, ki je živela nedalec od Becchijev, sprejela v svo­jo hišo nekega tujca. Vsi sosedje so se na glas zgražali. Šlo je za javno pohujša­nje. Tedaj se je Marjeta odlocila, da bo temu naredila konec. Proti veceru se je napotila k tisti hiši, Janez pa je šel za njo in se skril za nekim drevesom. Potrkala je na vrata in zaklicala: "Marta, Marta!" Cez nekaj trenutkov so se vrata na pol odprla in pokazala se je Marta. "Oh! Ste vi, Marjeta?" "Da, jaz sem, Marjeta. Se lahko malo pogovoriva?" "Seveda; kar povejte!" Vse se je dogajalo pred na pol odprtimi vrati. "Prosim vas, stopite koraknaprej, da naju nihce ne bo slišal. Moram vam povedati zelo pomembne stvari." BiS 1 — 19. poglavje "Kar povejte!" je odgovorila Marta, malo pocakala, zaprla vrata in šla za Marjeto do konca hiše. Marjeta jo je po tiho vprašala: "Vi ste, Marta?" "Seveda." "Hcerka tega in tega?" "Tocno." "Sestra tega in tega?" "Da. Saj vendar veste." "Ste kristjanka?" "Vsekakor!" "Ste kršcena?" "Zakaj me to vprašujete?" "Vi hodite v cerkev in opravljate velikonocno dolžnost?" "Seveda, Seveda!" Marjeta pa je poudarjala besede vi, vi. "Ali razumete, kaj hocem povedati, ko pravim vi, vi? Ali hocete, da vas jaz obsodim v pekel, vas, ki ste bili do sedaj moja prijateljica?" Marta, ki je dobro razumela pomen teh vprašanj, je jecljaje odgovorila: "Saj vendar poznate moj položaj, mojo revšcino. Nihce se ne bi smel cuditi, ce je pri meni v hiši ...." "Vaš položaj je tak, da ne smete iti v pekel," ji je segla v besedo Marjeta. "Ne vem, kaj naj storim!" "Izženite vsiljivca iz hiše." "Toda noc je že in se ne spodobi, da bi ljudi sedaj poganjali na cesto." "Vstran, stran od tod!" je nadaljevala Marjeta. "Ce vi ne veste, kaj je treba storiti, vam bom jaz pokazala, kako se streže tej stvari." Stopila je k vratom, glasno zakricala, tako da jo je lahko slišaltisti, ki je bil notri, in ukazala: "Stran! Stran od tu, hudicev služabnik! Ven iz hiše! Stran!" Medtem so se ljudje, ki so vi-deli Marjeto iti v tisto hišo in so vedeli, za kaj gre, zbrali v primerni razdalji okoli hiše. Ob mrmranju zbrane množice in ob glasnem govorjenju Marjete si je tisti clovek želel, da bi bil tisoc milj od tega kraja. Poiskalje izhod, da bi se izmazal, se hitro oddaljil in nikdar vec ga ni bilo videti v tistem kraju. Še en dogodek. Vtistih krajih je živel neki moški, ki je imel pri sebi osebo, o kateri se je govorilo vse drugo kot dobro. Ker je težko zbolel, ga je šla Marjeta obiskat. Tam se je srecala s tisto osebo in jo skušala na lep in previden nacin prepricati, da bi odšla od tam in se vrnila na svoj dom, ki ni bil dalec od tod. Toda ta je trdovratno odgovorila, da ne bo odšla, in se je nikakor ni dalo prepri-cati. Medtem pa se je bolniku poslabšalo in poklicali so kaplana don Campora, ki je zaradi oddaljenosti od župnije vzel s seboj sveto popotnico, da bi mu pode­lil zakramente.Tako mu ne bi bilo treba še enkratprehoditi poti. Ko je Marjeta Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek slišala, da prinašajo sveto popotnico, je v strahu za tisto dušo, ki se bo morala postaviti pred Božji sodni stol, in zaradi pohujšanja, ki je izviralo iz bližnje pri­ložnosti za greh, zopet šla v bolnikovo hišo. Ko je duhovnik, ki se niti najmanj ni zavedalokolišcin, v katerih se je vse dogajalo, postavil na mizo sveto piksido, je pristopila Marjeta, ga potegnila k sebi in mu zašepetala: "Opozarjam vas, da je v tej hiši oseba, katere navzocnost daje pohujšanje." "In kdo ste vi?" jo je vprašal duhovnik. "Oprostite mi! Kdo sem jaz, sedaj ni pomembno, da veste. Opozarjam vas, ker se mi ne zdi primerno, da podelite popotnico umirajocemu, doklerta oseba ne zapusti te hiše. Jaz sama sem veckratposkusila, da bi jo spravila ven, pa mi žal ni uspelo." "Ste prepricani, da je res, kar pravite?" "Poklicite tisto osebo, izprašajte jo in iz njenih izjav boste ugotovili, da je to,kar pravim, resnica." Duhovnik je takoj poklical omenjeno osebo, ki se je predsta­vila s tako prostodušnostjo, kakršna ni bila primerna ne glede na kraj ne glede naduhovnika, ki jo je poklical. Ta jo je vprašal, ali je res, karse pripoveduje o njej. "Toso hudobni jeziki," je odgovorila ženska, "ki se hocejo vedno vmešavati v zadevedrugih ljudi. Bolje bi bilo, ce bi mislili nase. Jaz se ne brigam za to, kaj delajo drugi.Sem poštena oseba in imam svoje razloge, da sem tu, kjer sem." "Saj vas o tem nihce ne sprašuje. Odgovorite na vprašanja!" In zastavil ji jenatancno in jasno vprašanje. Najprej je zanikala, potem se je zapletla v odgovorihin koncno je duhovnik spoznal, da je to, kar je povedala Marjeta, vse res. Zato jije svetoval, naj zapusti hišo. Toda malopridnica se je nesramno uprla. Tedaj ji jeduhovnik ukazal, da mora takoj ubogati: "Bili ste vzrok za propad njegove dušev življenju in to hocete biti tudi ob smrti? Ali hocete, da bo po vaši krivdi zaslužilvecno kazen?" Pri tem ukazu se je nesrecnica zmedla. Ljudje, ki so pospremiliNajsvetejše, niso razumeli polglasnega pogovora, vendarso dobro vedeli, za kajgre. Z druge strani pa je duhovnik jasno povedal, da se bo, ce se ne bo izpolnilnjegov ukaz, vrnil v cerkev, ne da bi obhajal bolnika, karje v tistih casih pomenilo,da bi si nesrecnica nakopala sovraštvo celega kraja. Zato se je odlocila, da se boumaknila, in je takoj odšla na svoj dom. Tedaj je duhovnik stopil v sobo k bolniku,ga spovedal, mu podelil sveto popotnico in maziljenje bolnikov. Bolnik je kmalu za tem z znamenji globokega obžalovanja umrl kot dober kristjan. Preden je ka-plan odšel, je hotel zvedeti, kdo mu je dal tako previdnostno opozorilo, a se prejni hotel predstaviti. Vsi vašcani so Marjeto za to dejanje pohvalili, ti pa so že prejvedeli, da je bilo njeno stalno vodilo: iskati na vse nacine in z vsemi njej dostopni-mi sredstvi rešitev duš. BiS 1 — 19. poglavje Ob neki drugi priložnosti je nekdo v njeni navzocnosti hotel povedati nekaj, kar se ne spodobi za dobrega kristjana. Še danes živijo price, ki so videle, kako se je Marjeta dvignila, stopila na prste in zlevo roko na prsih in stegnjeno de­snico imela tako strašen videz in so ji oci izžarevale tako mocno nejevoljo, da bi tega nesrecneža skoraj unicilo. Takšen je moralbiti videti nadangel Mihael, ko je zagrozil knezu teme: imperet tibi Dominus (naj ti Gospod ukazuje). Naš dragi Janez, ki je bil sam prica teh dogodkov, je te stvari na stara leta pripovedovalpiscu teh strani. Povedalje, da se je v šoli svoje matere naucil iz­redno ceniti in gorece ljubiti cednost cistosti, cuvaljo je nadvse skrbno in si na vso moc prizadeval, da bi jo tudi drugi ohranjali. Iz vsega tega si lahko ustvarimo sliko prelepe duše matere Marjete. Njen plemeniti lik nas spominja besed modrega Siraha: "Milina cez milino je srame­žljiva žena, ni uteži, enakovredne duši, ki se zna obvladovati. Kakorsonce, ki vzhaja na Gospodovih višavah, je lepota dobre žene v njeni urejeni hiši. Kakor luc, ki sveti na posvecenem svecniku, je lepota njenega obraza na njeni lepi po­stavi" /ki daje sijaj kreposti domacim in prijateljem/ (Sir 26,15–17). 20. POGLAVJE Smrt stare mame - Janez prejme prvo obhajilo - Njegovi sklepi - Pridige na misijonu - Srecanje z duhovnikom Calossom - Janezov izreden spomin - Radostni upi glede študija V3. poglavju Sirahove knjige, z razlago monsinjorja Martinija, je zapi­sano: "Moj sin, podpiraj svojega oceta v njegovi starosti, ne žali ga, dokler živi! Ako mu pamet peša, mu prizanašaj in ga ne zanicuj v vsej svoji moci! Zakaj usmiljenje do oceta ne bo pozabljeno (od Gospoda. Zaradi materinih pomanj­kljivosti - slabosti in nevšecnosti njene propadajoce starosti, ki jih prenašaš potrpežljivo in z ljubeznijo, boš obilno poplacan z dobrim. In pravicnost, ki jo imaš do svojih staršev, bo temelj stavbe tvoje družine in) na dan nadloge se te bo Bog spomnil in tvoji grehi izginejo kakorslana pri toploti." Po teh pravilih se je Marjeta ravnala v razmerju do svoje stare tašce. In takblagoslov se je zlivalnanjo in na njeno družino. Bilo je leta 1826. Marjeta Bosco, mati Franciška, stara mati Antona, Jožeta in Janeza, je že prekoracila starost osemdesetih let in je ob vse vecjih težavah svojih bolezni mirno pricakovala konec svojih dni. Ko je mati Marjeta zacutila, da se tašca ne bo vec dvignila iz postelje, je bila nenehno ob njej. Ponoci in pod-nevi ji je stregla s tako pozornostjo in zavzetostjo, da tega ne bi mogla storiti niti sestra usmiljenka. Nigledala na izdatke za zdravnike, zdravila in vse drugo, kar bi ji moglo olajšati bolecine, tako da so sosedje zaceli godrnjati in ji vec kot enkratocitali zaradi tolike potratnosti: "Ce boste vse imetje izdali za to starko, kaj bo potem ostalo vam in vašim otrokom? Ali ne vidite, da so vse skrbi zaman in je nemogoce, da bi jo ohranili pri življenju? Pri tej starosti so pac racuni za­kljuceni." Toda skrbna Marjeta je vedno ponavljala: "Ona je mati mojega moža in zato moja mati. Moram jo spoštovati in ji pomagati. To sem obljubila mojemu BiS 1 — 20. poglavje ubogemu Francišku, preden je umrl. Ce bi vsi ti izdatki mogli podaljšati njeno življenje samo za eno minuto, bi bili dobro uporabljeni in bi bila zadovoljna." In Janez je v vsem pomagalmateri, kakor je mogel in znal, bodisi da je bil pri njej bodisi da ji je stregel, tako da ni bil nic slabši od še tako skrbnega strežnika. Medtem je župnik podelil dobri starki zakramente za umirajoce. Prejšnje dni je veckratrekla svojim vnukom: "Zapomnite si, da so vaša sreca in vsi Gospodovi blagoslovi odvisni od spoštovanja in dobrote, ki jo boste izkazali svoji materi." In nekega dne je hotela imeti pri sebi vse tri, da bi jim dala poslednje nasvete. Pri­porocila jim je, naj vedno ubogajo materin posnemajo njen zgled, z njo naj tako ravnajo, kakor je ona ravnala s staro mamo, ki ji v toliko letih ni povzrocila naj­manjše neprijetnosti. Da bi mogla pomagati njej, njihova mati ni hotela iti od hiše in se znova porociti, ceprav je imela mnogo ponudb in bi imela bolj prijetno in premožnejše življenje. Iz ljubezni do stare mame se je obsodila na življenje veli­kih odpovedi. Ona sama priznava, da ji je prizadela veliko trpljenja in preizkušala njeno potrpežljivost v najvišji meri. Zato naj se vsi trudijo, da bodo v tolažbo svoji materi, ki je s tako zavzetostjo skušala olepšati življenje stare matere. Enajsti februar je bil zadnji dan njenega življenja. Okoli njene postelje so staliMarjeta in vnuki. Stara mati je z zadnjim naporom izgovorila naslednje besede:"Odhajam v vecnost. Svojo dušo priporocam vašim molitvam. Odpustite mi, cesem bila kdaj do vas stroga; bilo je vse v vašo korist. Zahvaljujem se vam, Marjeta,za vse, kar ste storili zame." Ob teh besedah jo je pritisnila na prsi, jo poljubila inrekla: "Poljubljam vas zadnjikrat v casu in upam, da vas bom vse skupaj videlamnogo bolj srecne v blaženi vecnosti." Vnuke so žalostno jokajoce odpeljali k sose­du in po približno eno uro trajajocem smrtnem boju je dobra starka izrocila svojodušo Stvarniku. Janez je bil star deset let in je želel iti k prvemu svetemu obhajilu. Kerso stanovali tako dalec od župnijske cerkve, ga župnik ni poznal. Ce je hotel iti k pridigi ali ce je hotel v postnem casu hoditi k verouku, je moral, vštevši pot na­zaj, prehoditi deset kilometrov, najsi je šel v Castelnuovo ali v Buttigliero. Tudi kapela sv. Petra v Morialdu je bila precej oddaljena in poleg tega že dalj casa brez kaplana. To pomanjkanje cerkve ali kapele, kamor bi s tovariši lahko hodil molit in pet, je malega Janeza zelo skrbelo, bilo pa je tudi razlog, zakaj so ljudje tako radi prihajali poslušatpridige malega glumaca. Zato je bil Janez v verskem pouku popolnoma odvisen od pouka, ki mu ga je dajala mati. Vnjeni šoli se je naucil cel mali katekizem. Poleg tega je bila navada, da so otroke pripušcali k obhajilu šele v dvanaj-stem ali štirinajstemletu starosti. Župnik don Sismondo, ki je bil sicerodlicen Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek in gorec dušni pastir, se je držalteh strogih nacel glede prejemanja zakramen­tov spovedi in evharistije in se ni hotel oddaljevati od splošne navade, ki se je je držala vecina župnikov. Celo Jožef Cafasso, o katerem bomo govorili v nasle­dnjih poglavjih, kljub zares angelskemu nacinu življenja in temeljiti verski pou-citvi ni bil pripušcen k prvemu obhajilu niti pri trinajstih letih. Janezova mati pa nikakor ni hotela, da bi njen sin odrašcalbrez tega velikega sredstva naše svete vere, in se je zato na vse nacine trudila, da bi ga cim bolje pripravila na ta zakra­ment, kot je že prej to storila zdrugima dvema bratoma, Antonom in Jožetom. Vpostu ga je v ta namen pošiljala vsakdan h kršcanskemu nauku v župnijo, kjer je bil vsem v najlepši zgled. Pridno se je udeleževalrazlage katekizma, in ko je enkratali dvakratslišalkatehetove tudi zelo dolge odgovore, si je vse tocno zapomnil in znalhitro ponoviti. To je zbujalo obcudovanje pri tovariših, ki so se vedno bolj navezovali nanj, bilo pa je tudi dobro priporocilo za župnika v zvezi z izpitom, ki so ga opravili ob koncu posta. Velika noc je tisto leto 1826 prišla na 26. marec. Zaradi pohvalnih porocil in zlasti še zaradi nacina, kako je Janez odgovarjalpri izpitu, se je župnik odlocil, da bo pri njem naredil izjemo od splošnega pravila in ga pripustil k prvemu obhajilu, ki naj bi ga otroci prejeli na velikonocni dan. Sredi množice se je bilo nemogoce izogniti nezbranosti. Toda Marjeta je sama hotela spremljati in z vso skrbnostjo pripraviti svojega dragega Janeza na to veliko dejanje. Trikratga je peljala k spovedi. Med postom mu je veckratponavljala: "Dragi Janez, Bog ti pripravlja velik dar. Skušaj se dobro pripraviti, se pobožno spovedati in pri spovedi nicesar ne zamolcati. Povej vse, pokesaj se vsega in obljubi Bogu, da se boš poboljšal." Don Bosko piše v svojih Spominih: "Vse sem obljubil. Ce sem potem bil tudi zvest v svojih obljubah, pa ve Bog." Doma mu je omogocila, da je molil, dala mu je brati dobro knjigo in mu svetova-la tiste primerne sklepe, ki jih skrbna mati zna najti za svoje otroke. Zjutraj na dan prvega obhajila mu ni dala, da bi s komerkoli govoril; po­spremila ga je v cerkev in k obhajilni mizi ter opravila z njim pripravo in zahva-lo, ponavljajoc molitev, ki jo je gorece vodil župnik Sismondo. Ni mu dala, da bi se ta dan ukvarjals kakršnim koli fizicnim delom, pac pa naj bi se vsega posvetil branju in molitvi. Med stvarmi, ki mu jih je pobožna mati veckratcez dan pono­vila, so znamenite naslednje: "Dragi sinko, to je zate velik dan. Prepricana sem, da se je Bog polastil tvojega srca. Sedaj mu obljubi, da boš storil vse, kar zmoreš, da boš dober vse svoje življenje. Pristopaj pogosto k obhajilu, toda skrbno se varuj božjih ropov. Pri spovedi vedno vse povej, bodi vedno ubogljiv, hodi rad k verouku in k pridigam. Toda, za božjo voljo, kot pred kugo beži pred tistimi, ki BiS 1 — 20. poglavje grdo govorijo." In don Bosko je zapisal: "Zapomnil sem si in skušalizpolnjevati nasvete pobožne matere in zdi se mi, da sem se od tistega dne nekoliko pobolj­šal, zlasti kar zadeva pokoršcino in poslušnost drugim, do cesar sem do takratcutil velik odpor. Imel sem namrec navado, da sem dajalsvoje otroške pripom-be tistim, ki so mi ukazovali ali dajali dobre nasvete." Skrbna mati Marjeta pa se ni mogla znebiti misli na živo Janezovo željo, da bi mogel študirati. Sinovo nagnjenje k ucenju je bilo dovolj jasno. Sicer pa ji je veckratzaupal, kako rad bi postalduhovnik. Zato je gorece prosila Boga, da bi ji nakazalnacin, kako bi premagala odpor polbrata Antona, ki ga ni hotela še bolj vznejevoljiti. Ni trajalo dolgo, ko jo je nepricakovan dogodek mocno potolažil. Sveti oce Leon XII. je 1825 razglasil slovesen jubilej in vec kot 400 tisoc ro­marjev je obiskalo vecno mesto, da tam opravijo svoje molitve. Leta 1826 se je isti jubilej razširil tudi na cerkve zunaj Rima. MonsinjorColombano Chiaverotti je odlocil, naj se slovesnost v turinski nadškofiji opravi od 12. marca do 12. sep­tembra. Ogromno število vernikov, ne samo na deželi temvec tudi v mestih in v Turinu, je opravilo vse, kar je bilo doloceno za prejem popolnega odpustka. V Turinu je škof iz Pinerola pridigalduhovne vaje kralju, kraljevskemu dvoru in plemstvu. Kraljeva hiša in vojaška akademija, cvet mešcanov in razumniki so v procesiji hodili po mestu, obiskovali štiri cerkve in pobožno peli litanije vseh sve­tnikov, kakor drugi verniki iz ljudstva. Iste izraze vere je bilo mogoce videti tudi v drugih pokrajinah. Nekaj te­dnov po Janezovem prvem obhajilu so v Buttiglieri, nedalec od Morialda, opra­vljali sveti misijon. Slavna imena pridigarjev so od vseh strani privlacila ljudi in tudi Janezje z mnogimi iz vasi hodil na misijon. Imeli so eno premišljevanje in en nauk zjutraj in proti veceru, sicer pa so bili poslušalci prosti, da so lahko odšli na svoje domove. Enega tistih aprilskih vecerov se je Janez vracalv ve-cji skupini domov. Med njimi je bil tudi duhovnik Giuseppe Calosso iz Chierija, zelo pobožen mož, ki je, cetudi že upognjen od teže let, prehodil štiri kilometre dolgo pot, da je lahko poslušalmisijonarje. Bil je doktor teologije, dolgo casa žu­pnik v Bruinu in je tedaj živel v pokoju kot kaplan v Morialdu. Ko je videl decka nizke postave, kodraste in kuštrave glave brez pokrivala, ki je ves zamišljen tiho korakalsredi drugih ljudi, je to pritegnilo njegovo pozornost. Jasno se je videlo, da je bilo tako vedenje hoteno in ne naravno in da bi v drugih okolišcinah ne bilo še tako visokega drevesa, na katerega se ne bi zavihtel in splezaldo vrha, niti jarka, še tako globokega, v katerega se ne bi bil pripravljen vreci. Duhovnik ga je poklical k sebi in mu takole govoril: "Sinko moj, od kod si doma?" "Iz Becchijev." Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek "Od kod prihajaš? Si bil mogoce tudi ti na misijonu?" "Da, gospod! Bil sem pri pridigi misijonarjev." "Kaj neki si mogel ti razumeti? Mogoce bi ti tvoja mati mogla narediti koristnejšo pridigo, kaj ne?" "Res je. Moja mati mi veckratnaredi dobre pridige. Vendar hodim tudi zelo rad poslušat pridige misijonarjev. Zdi se mi, da sem jih precej razumel!" "Si zares kaj razumel?" "Vse sem razumel." "Prav! Ce mi poveš vsaj štiri besede iz današnjih pridig, ti bom dalštiri solde. Tukaj so!" In mu jih je pokazal. "Povejte mi samo, ali naj vam govorim o prvi ali drugi pridigi!" "Kakor hoceš. Glavno je, da poveš štiri besede. Se spominjaš, o cem je bil govor v prvi pridigi?" "Prva pridiga je razpravljala o potrebi, da se cim prej damo v službo Bogu in da ne odlašamo s spreobrnjenjem." "In kaj je pridigar povedalv govoru?" je vprašalcastiti duhovnik nekoliko zacuden. "Želite, da vam ponovim prvi, drugi ali tretji del?" "Kakor želiš!" "Precej dobro se vsega spominjam, in ce hocete, vam ponovim celo pridi-go." In ne da bi se kaj dosti obiral, je zacel z uvodom, tremi tockami: da je tisti, ki odlaša s svojim spreobrnjenjem, v veliki nevarnosti, da mu zmanjka casa, milosti in volje za spreobrnjenje. Dobri duhovnik mu je dalgovoriti vec kot pol ure. Ljudje so se zbrali okoli njiju, da bi poslušali, medtem ko so nadaljevali pot. "Sedaj mi pa povej še drugo pridigo." "Celo ali samo del?" "Samo dve besedi." "Ce hocete kakodlomek, vam ga takoj povem. Na primer tale: name je na­pravil mocan vtis tisti del, ko je pridigar opisovalsrecanje duše pogubljenega s svojim telesom ob glasu angelske trobente, ko se bosta združila in šla k sodbi; grozo, ki jo obcuti duša, ko se mora združiti s tistim telesom, tako gnusnim in grdim, ki ji je služilo kot orodje zla." Tu je ponovil dolg dvogovor med dušo in telesom, kakorje povedalpridigar, in o tem govoril še celih deset minut. Nato je ta dobri duhovnik vedno bolj zacuden in ves solzan od globokega ganjenosti vprašal: "Kako se pišeš? In tvoji starši? Že dolgo hodiš v šolo?" "Pišem se Janez Bosko, moj oce je umrl, ko sem bil še majhen. Moja mati je vdova in mora skrbeti za pet ljudi. Naucil sem se brati in znam nekoliko pisati." "Pa še nisi študiral Donata ali gramatike?" BiS 1 — 20. poglavje "Ne vem, kaj je to." "Bi rad študiral?" "Pa še kako!" "Kaj te pri tem ovira?" "Moj brat Anton." "Zakaj ti Anton ne da, da bi študiral?" "Pravi, da se z ucenjem samo izgublja cas in da je treba delati na polju. Oh, ce bi jaz mogel hoditi v šolo, bi se zares ucil in ne bi izgubljal casa." "Zakaj pa bi rad študiral?" "Da bi postal duhovnik." "In zakaj bi rad postal duhovnik?" "Da bi se približal svojim tovarišem, jim govoril in jih pouceval, saj niso hudob­ni, ampak taki postanejo, kernihce ne skrbi zanje." To jasno in odlocno govorjenjeje naredilo vtis na tega svetega duhovnika, ki med pogovorom ni niti za trenutekodmaknil svojega pogleda od Janeza. Ko so prišli do razpotja in so eni šli po eni indrugi po drugi poti, se je poslovil od njega z besedami: "Ali znaš ministrirati?" "Da, nekoliko!" "Pridi jutri k meni. Moram ti nekaj povedati." In tako sta se razšla. Drugi dan je Janez pravocasno šel v kaplanovo hišo in v cerkvi sv. Petra ministriralpri sveti maši. Duhovnik Calosso ga je potem odpeljalv svojo sobo in mu takoj rekel: "No, prav! Moralbi si zapisati misijonarjevo pridigo. Bi mi jo hotel narekovati?" Brez težave. Toda jaz ne znam italijanskih besed." "Nic hudega; narekuj, kakor znaš." "Ce je tako, kar in pišite," je rekel Janez. Kaplan je sedel za mizo in Janezmu je od uvoda do sklepa narekovalcelo pridigo in dobri duhovnik se je še bolj cu­dil tako cudovitemu spominu. Pozneje je Janez kot duhovnik to isto pridigo še veckratponovil in si jo je celo zapomnil do konca življenja. Na koncu je kaplan dejal: "Bodi miren, jaz bom skrbel zate in za tvoj študij. Povej svoji materi, naj pride v nedeljo popoldne s teboj k meni in se bomo o vsem pogovorili." Lahko si predstavljamo, kako zelo se je Marjeta razveselila te novice. Nasle­dnjo nedeljo je s sinom šla na obisk h kaplanu Calossu. Ko jo je ta zagledal, je vzkli­knil: "Ali veste, da je vaš sin pravi cudež spomina? Treba ga je poslati študirat." "Tudi jaz bi rada videla, da bi študiral," je odgovorila Marjeta, "toda tu je veliko skoraj nepremagljivih težav. Vedite, da so trije bratje in Janez je najmlajši. Najstarejši nikakor tega noce in bi bil zmožen postaviti na glavo celo hišo." "Nic hudega!" je koncalduhovnik, "vse bomo uredili. Storite vse, kar more-te in znate, da bo ta fant študiral, kajti to je Božja volja." Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek "Zagotavljam vam, da bom storila vse, kar je v moji moci, da ustrežem nje­govi in svoji želji," je Marjeta hvaležno koncala razgovor. Dogovorili so se, da bo on sam, kaplan Calosso, enkratna dan Janeza pouceval, preostali cas pa bi pomagalpri delu na polju in tako zadovoljil brata Antona. Toda ta se je, kakor hitro je zvedel za Marjetino odlocitev, silno razburil in se pomiril komaj potem, ko so se domenili, da se bo šola zacela šele po letnem casu, ko na polju ni vec toliko dela. 21. POGLAVJE Šola v Morialdu - Klerik Jožef Cafasso - Njegov pogovor z Janezom - Polbrat Anton onemogoci Janezu nadaljevanje šolanja Zacela se je jesen, toda Janez še ni šel v šolo. Kaplan Calosso je postalnepotrpežljiv. Nekega dne je srecal Janeza: "Kako, da te tvoja mati še ne pusti v šolo?" "Ah. Vedno so še težave. Moj starejši brat mi ne dovoli študirati." "Prava rec, ce on hoce ali noce, a jaz želim, da se šola zacne. Jutri pridi k meni s svojimi knjigami in šola se bo zacela." Janez se je popolnoma izrocil duhovniku Calossu, ki je šele pred nekaj meseciprišel za kaplana v Morialdo. Vzljubil ga je tako mocno, da se mu je vsega razodel.Od tistega trenutka mu je zaupal vsako besedo, vsako misel in vsako dejanje. Toje bilo dobremu duhovniku zelo všec, kerga je tako mogel voditi tako v duhovnihkakor casnih zadevah. Takole se don Bosko spominja koristi, ki jo je imel od take-ga vodstva: "Tedaj sem spoznal, kaj pomeni imeti zvestega prijatelja za vodstvoduše, cesardo tedaj nisem poznal. Med drugim mi je prepovedal spokorniškovajo, ki sem jo imel navado opravljati, ker ni bila primerna za mojo starost in zamoj položaj; spodbujal me je k pogostemu prejemanju zakramentov spovedi inobhajila; poucil me je, kako se vsak dan opravlja kratko premišljevanje ali bolje,kratko duhovno branje. Ob praznicnih dnevih sem ves prosti cas prebil pri njem.Ob delavnikih sem mu vsak dan, ce je bilo le mogoce, ministriral pri sv. maši. Odtakrat sem zacel okušati duhovno življenje, kajti prej sem vse opravljal samodej-no kakor stroj, ki dela kaj, ne da bi vedel zakaj." Tiste dni pa je žalost zadela prebivalce Castelnuova. 3. oktobra 1826 je v starosti 54 let umrl župnik Giuseppe Sismondo. Janez se je globoko pretresen Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek udeležil pogrebnega sprevoda, ki je pospremil k zadnjemupocitku truplo tiste­ga, ki mu je naklonil neprecenljivo milost prvega obhajila. Sredi oktobra se je v šoli redno zacel uciti italijansko slovnico, ki jo je kmalu dopolnjevalin se v njej vadil z ustreznimi spisi. Za božic je že zacel zDonatom. Vzacetku je imel nekaj težav s prvimi sklanjatvami in glagoli, toda kmalu je to ucenje postalo zanj zelo lahho. Kar je prebral, si je tudi zapomnil. Vse mu je ostalo neizbrisno v spominu in v enem mesecu je imel Donata v mezincu. Za ve­liko noc je že zacel prevajati stavke iz latinšcine v italijanšcino in iz italijanšcine v latinšcino. Ucitelj se je šalil: "Ce bo šlo tako naprej, bo kmalu zmanjkalo snovi, da bi se je naucil." In vsakokrat, ko je srecalMarjeto, ji je zagotavljal: "Vaš sin ima nenavaden spomin." Ves ta cas Janez nikdar ni opustil že vpeljanih praznic­nih zabav, pozimi v hlevu, poleti na travniku. Lahko recemo, da je vsako dejanje, vsakizrek in skoraj vsaka beseda spoštovanega ucitelja služila za poucitev Ja­nezovih poslušalcev. Anton pa je kar naprej negodoval. Marjeta se je cutila vso srecno, da je mogel Janez zadostiti svojim željam. Seveda pa nadlog ni manjkalo. Dokler je trajala zima in delo na polju še ni pri­tiskalo, je Anton pustil, da je Janez hodil v šolo. Ko pa je nastopila pomlad, se je zacel pritoževati, zakaj bi si prav on morals težkim delom unicevati življenje, medtem ko je Janez izgubljalcas in igralgospodica. Prišlo je do ostrih prere­kanj, in da bi mati ohranila mir v družini, je odlocila, da bo Janez zgodaj zjutraj šel v šolo, preostali cas pa bo delalna polju. Toda kdaj naj bi se ucil in kdaj naj bi delal naloge? Kdorzares hoce, najde tudi nacin, da doseže svoj cilj. Nekaj casa za ucenje je imel na poti v šolo in domov. Ko je potem prišel domov, je vzel v eno roko moti­ko, v drugo pa slovnico in šel na polje; med potjo se je ucil vse do kraja, kjerga je cakalo delo. Potem je z žalostnim pogledom položil slovnico na brazdo in zacel kopati, pleti ali nabirati travo z drugimi, kar je pac bilo treba. Ko je potem prišel cas za malico, se je oddaljil od skupine, držal v eni roki in jedel svoj kos kruha, v drugi pa knjigo in se ucil. Kakor na poti na polje se je tudi na poti domov ucil. Cas za kosilo ali vecerjo in pritrgovanje pri pocitku mu je bil edini prosti cas za pisanje nalog. Kljub tolikemu delu in toliki dobri volji bratAnton ni bil zadovoljen in je govoril, da mora biti s to šolo že konec. "Cemu naj v njihovi hiši služi vsa ta latinšcina?Kaj latinšcina! Delo! Delo!" Mati Marjeta se je lahko še tako trudila, da je dopovedovala, da za obdelovanje polja ni potrebna Janezova roka, da si ona v nicemerne prizanaša ob setvi ter obdelovanju in spravljanju. Obljubila mu je celo, da mu bo odstopila svoj delež dote, da bo poplacala tisto delo, ki ga BiS 1 — 21. poglavje Janez ne bi opravil zaradi ucenja. Toda polbratse ni dal prepricati in ni popustil v svojih zahtevah. Koncno je prišlo do neljubega prizora, ki ga sam don Bosko takole opisuje: Nekega dne je Anton najprej moji materi in potem še bratu Jo-žetu ukazovalno dejal: 'Zadosti je vsega tega. Hocem enkratza vselej koncati s to slovnico. Jaz sem zrasel velik in mocan in nisem nikdar buljil v te knjige.' Jaz sem tisti trenutek poln gneva in prizadet v ponosu odgovoril, kakorne bi smel: 'Napakgovoriš! Ali ne vidiš, da je naš osel mocnejši kot ti in tudi ni nikoli hodil v šolo? Se hoceš enaciti z njim?' Ob teh besedah je Anton zbesnel in samo svojim hitrim nogam se imam zahvaliti, da sem ušel in se tako obvarovalplohe udarcev in zaušnic." Toda radost za ves kraj je prinesla tolažbo za te zasebne stiske. Novi župnik Jernej Dassano, globoko pobožen in ucen mož, je v juliju 1827 prevzel župnijo Castelnuovo, teden dni prej pa je mlad fant iz Castelnuova Jožef Cafasso prejel od upravitelja Emanuela Virana duhovniško obleko. In kdo je ta mladenic, o katerem smo že veckratgovorili in o katerem bomo še veliko porocali v naši pripovedi. Don Bosko ga takole opisuje: "Bil je vzor kreposti. Rodil se je v premožni kmecki družini januarja 1811. Ucljivost, po­koršcina, zbranost, ljubezen do ucenja in pobožnosti so iz tega fanta naredili ponos njegovih staršev in uciteljev. Znacilna zanj pa je bila velika ljubezen do zbranosti, povezana s skoraj neustavljivo težnjo delati dobro bližnjemu. Zanj je bil najlepši tisti dan, ko je mogel komu dati dober nasvet, ko je mogel narediti kaj dobrega in prepreciti kako zlo. Ko je bil star komaj deset let, je bil že pravi apostol v svojem domacem kraju. Pogosto je hodil iz hiše in obiskovaltovariše, sorodnike in prijatelje. Velike in male, mlade in stare, vse je vabil k sebi na dom, jih povabil, da so pokleknili in znjim opravili kratko molitev. Zatem je stopil na stol, ki je zanj postalprižnica, in od tod pridigal, se pravi ponavljalv cer­kvi slišane pridige ali pripovedovalspodbudne zglede. Bil je majhne postave in pravzaprav ves v svojem glasu. Zato so vsi, ki so gledali tisti angelski obraz in videli tista usta, iz katerih so prihajale besede in govori, zdalec višji od njegovih let, polni zacudenja ponavljali besede, ki so jih izrekali ljudje, ki so obcudovali decka Janeza Krstnika: Kaj bo iz tega otroka? Quis putas puer iste erit?" Glas o izredni dobroti tega fanta seje razširil po vseh vaseh župnije Ca-stelnuovo. Janez, ki mu je bil tako zelo podoben po svojih težnjah in željah, sije zelo želel, da bi ga spoznal, prišel z njim v stik in postalnjegov prijatelj. Toda razlicne okolišcine sobile nemajhna ovira za uresnicitev te želje. Cafassoje že vec let študiralv Chieriju in naselje Morialdo je bilo precej oddaljeno od Castelnuova. Razlika v starosti in izobrazbi je šebolj oteževala srecanje. Toda Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Božja previdnost je poskrbela, da je prišlo pozneje do svetega prijateljstva. Cujmo, kako je don Bosko sam opisal svoje prvo srecanje s Cafassom: Bilo je na drugo nedeljo v oktobru leta 1827 in prebivalci Morialda soobhajali pra­znik Marijinega materinstva, glavne zašcitnice kraja. Skoraj vsisobili zaposle­ni pri pripravah v cerkvi ali po domovih, drugi pa sostopili med gledalce in sezabavali na najrazlicnejše nacine z raznimi igrami in razvedrili. Samo eden seje držal dalec od vsega dogajanja. Bil je neki klerik, majhen po postavi, živah­nih oci, ljubeznivega videza in angelskega obraza. Stalje ob cerkvenih vratih, kajti cerkev je bila za kratek cas zaprta. Ves sem bil prevzet od njegove pojave in ceprav sem bil šele dvanajst let star, sem gnan od želje, da bi z njim govoril, pristopil in mu takole govoril: "Gospod opat, ali bi si mogoce radi ogledali kako igro na tem našem slavju? Rad vas popeljem kamor koli, ce želite." Klerik mi je ljubeznivo nakazal, naj sepribližam, in mi zacel postavljati vprašanja o moji starosti, ucenju, ali sem že bil pri prvem obhajilu, kako pogosto hodim k spovedi, kam hodim h kršcanskemu nauku in podobno. Bil sem kakor ocaran od tistega zglednega nacina govorjenja in sem rade volje odgovarjalna vsako njegovo vprašanje. Potem sem mu, kakor v povracilo za njegovo ljubeznivost, ponudil šeenkrat, da bi ga popeljalna ogled iger in zabav. Dragi moj mali prijatelj, je dejalklerik, prireditve duhovnikov soobredi v cerkvi; kolikor bolj pobožno jih izvajamo, toliko bolj sonam v veselje. Naše novosti soizpolnje­vanje verskih dolžnosti, ki sovedno nove in naj bi jih zato pridno obiskovali. Jaz cakam samo, da bi odprli vrata in bi mogel vstopiti v cerkev." Opogumil sem sein nadaljevalpogovor: "Res je, kar mi pravite, toda cas je vendar za vse: cas, da gremo v cerkev, in cas, da sepozabavamo." Klerik seje nasmehnil in sklenil pogovor z znacilnimi besedami, ki sobile program celega njegovega življenja: "Kdor seodloci za duhovniški stan, sepopolnoma preda Gospodu. Vsekar je posvetno, nima zanj vec veljave, pac pa v vsem išce vecjo Božjo slavo in zvelicanje duš. Medtem so seodprla cerkvena vrata in klerik, ki je pozdravil svojega mladega sogovornika, je vstopil. Tedaj sem ves zacuden hotel zvedeti ime tistega klerika, katerega besede in obnašanje sotako jasno razodevale Gospodovega duha. Zvedel sem, da je bil to klerik Jožef Cafasso, študent dru­gega letnika filozofije." Janez se je vrnil domov ves radosten, kakor ce bi si tisti dan pridobil veliko bogastvo, in je hitel pripovedovati svoji materi: "Videl sem ga in sem z njim govoril." "Koga vendar?" "Jožefa Cafassa. Res je, kar pravijo. To je pravi svetnik." BiS 1 — 21. poglavje "Zatorej ga skušaj posnemati. Srce mi pravi, da ti bo lahko nekega dne v veliko pomoc." Janez je pripovedovalmateri o pogovoru, ki ga je imel s Cafassom. Marjeta je bila žena, ki je bila sposobna razumeti plemenitost in pravilnost njegovih besed in sklenila: "Glej, Janez, klerik, ki kaže taka custva, bo uspel postati svet duhovnik. On bo oce ubogih, popeljalbo veliko ljudi, ki so zašli, na pravo pot, potrdil bo veliko dobrih na poti kreposti in privedel veliko duš v nebesa." In tak je resnicno postalJožef Cafasso. Za don Boska ni bil samo vzor kleriškega in duhovniškega življenja, temvec tudi prvi in velikodušen dobrotnik. Medtem je prišla zima, in kerni bilo vec dela na polju, je Janez nameraval na­daljevati šolo pri svojem dragem prijatelju duhovniku Calossu, ki ga je pricakovalv Morialdu. Toda priložnost je lahko izrabil samo za nekaj tednov, ker mu je matisvetovala, naj ostane doma. Anton namrec ni popustil in se je na vse nacine zoper­stavljal. "Gospodic bi rad študiral," mu je ponavljal. "Ti se boš dobro imel, mi pa bomo ostali pri naši polenti. Misliš, da smo mi pripravljeni umreti od lakote, zatoda ti bomo lahko placevali oskrbo. Ti bom jaz že pokazal tvoj študij! Daj, izbij si izglave to neumnost! Nam niso potrebni nikakršni ucenjaki! Pojdi rajši kopat!" Pogo-sto ga je obstreljeval s takimi ocitki. Ce ga je kdaj srecal pri branju knjige, mu jo jeiztrgal iz rok; ce ga je pa videl tihega in zatopljenega v misli, je imel navado reci: "Nakaj zopet misliš? Mogoce na tvoje sanje? Kaj boš sanjaril, kmetovati moraš kakorjaz!" Sploh pa ga ni vec klical drugace kot študentek, doktorcek in podobno. Janezje trpel, pogosto je jokal in vse potrpežljivo prenašal. Toda nad njim je bedel tisti,h kateremu se je obracal David v svojih tegobah: "Tebi se izroca ubožec, siroti si tipomocnik" (Ps 10,14). 22. POGLAVJE Na preizkušnjo postavljena krepost - Mati pošlje Janeza v Moncucco - Dve leti hlapcic na kmetiji - Poslušnost gospodarjem, pridnost pri delu, pogosto prejemanje zakramentov, vztrajnost v molitvi, dober zgled vsem - Janez poucuje otroke kršcanski nauk in jih uvaja v molitev - Izjavi, da bo nekega dne postal duhovnik - Praznicni oratorij v Moncuccu Gospod Bog je Janezu Bosku namenil veliko poslanstvo; a mati Božja Ma-rija mu je dejala: "Postani ponižen." Bog se namrec ošabnim zoperstavlja in ponižnim daje svoje milosti: "Pred castjo hodi ponižnost (Prg 15,33); modrost ponižnega bo dvignila njegovo glavo, med velikaše ga bo posadila" (Sir 11,1). Vse doslej so Janezu dajali navodila za kršcansko življenje njegova mati, žu­pnik in kaplani iz Capriglia in Morialda, sedaj pa ga je Bog hotel poklicati v svojo lastno šolo z namenom, da bi naredil iznjega svetnika. Na kakšen nacin? Sprva, kakorpravi Modrost, "prinese nanj strah in trepet, ga preskuša s svojo vzgojo in ga izkuša s svojimi predpisi, doklermu ne zaupa. Potem pride naravnost k njemu in ga razveseli in mu razodene svoje skrivnosti" in ga obogati z zakladom znanja in poznanjem pravice (Sir 4,17–18). Janez je imel široko srce in velikega duha: bil je pokoren iz kreposti, a ne podložen po naravnem nagnjenju. Vsvoji hiši se tudi najbolj reven clovek cuti gospodarja kakorkralj v svojem kraljestvu. In Bog bo z njim storil kakor z Moj­zesom, ki je bil prvak na egiptovskem kraljevskem dvoru, pa je bil prisiljen be-žati k Jetru v Sinajsko pušcavo, da je tam cuval credo, terje tako postaleden najbolj krotkih ljudi na zemlji. Tudi Janeza je Bog pripravljal z dolgo vajo junaške ponižnosti. Moral je zapustiti svoj dom in iti za celi dve leti služit kot hlapcic k drugim ljudem. In je bil take narave, da je cutil vso težo tega ponižanja. Gorece je BiS 1 — 22. poglavje želel študirati, a mu je bila ne samoza štiri leta zaprta vsaka pot, ampakse mu je tudi vsako upanje, ki se mu je kdaj ponudilo, nenadoma razblinilo zaradi nepri-cakovanih dogodkov. Kaj bo iz njega? To je strah in bojazen. Kako si bo pridobil znanje, ki mu ga je Jezus Kristus ukazal v sanjah? To si more pridobiti, pravi Si-rah, kdorje prost težkega dela (prim. 38,25). Kmet in obrtniki, ki so potrebni za gradnjo mesta, ne bodo vstopili v zborduhovnikov in uciteljev postave, ne bodo sedeli s sodniki, ne bodo razumeli pravnih zakonov, ne bodo ucili pravil življenja in pravicnosti in ne bodo razlagali prilik. Toda prav to je bila pot, po kateri je moral hoditi Janez, da se je tako pripravil na svoje mnogovrstno poslanstvo. Ko je Marjeta videla, da Antonovo nasprotovanje postaja vedno bolj nasilno, jesklenila poslati njega, ki je postal nedolžna žrtev te zdrahe, k nekim znanim ljudem.Ce ga ti ljudje ne bi sprejeli, naj bi šel k Moglievim v Moncucco, dve milji od Chierija. Moglievi so imeli kmetijo. Marjeto so poznali samo iz pripovedovanja ljudi. Bili so bogati, Boskovi pa revni. Kerpa je bila Marjeta prepricana o kršcanskem duhu vseh Moglievih in ker je bila gospodinja Filippellova iz Castelnuova, se ni prav nic obotavljala. Poklicala je Janeza, mu dala vsa potrebna navodila z enako ljubeznijo, s kakršno se je poslovila Rebeka od Jakoba, ko je odhajalv kaldejsko deželo. Marjeta je poslala sina brezvsakega priporocila ljudem, priporocila ga je le njegovemu angelu varuhu. Bilo je meseca februarja 1828. Janez je zapušcaldomaco hišo s culico pod pazduho, kjer je nosil nekaj srajc in nekaj nabožnih knjig, ki mu jih je dalkaplan Calosso. Mrzel dan in s snegom pokrita pokrajina sta še stopnjevala njegove turobne misli. Od doma ni mogel pricakovati nicesar vec zaradi trdovratnosti polbrata, ki je Marjeti prepovedalkakršno koli pomoc Janezu. Moralsi je poi-skati delo, da bi si v potu svojega obraza zaslužil hrano, ne da bi pri tem cutil navzocnost in pomoc matere, ki ga je iz vsega srca ljubila. Zdi se, da je on najprej usmeril svoj korakv Serro pri Butiglieri d'Asti, kjer so ga ljubeznivo sprejeli in je nekaj casa bivaltam pri prijateljih svoje matere. Ko pa se je zavedel, da je družini v breme, kerje bil to cas, ko s svojim delom ni mogel biti v korist hiši, se je vrnil v Morialdo. Kakorkoli že, sedaj se je napotil v Mori­ondo, kjer je bivala še druga družina znancev. Tukaj je prosil za sprejem in delo, s katerim bi si mogel služiti kruh. Vendar brez uspeha. Poslušali so njegove težave, socustvovali z njegovimi tegobami, ki so ga silile, da je moralzdoma, vendar ga niso sprejeli. Niostalo drugega, kot da je poskusil pri Moglievih. Tja je prišel proti vece­ru. Prvi, ki ga je srecal, je bil gospodarjev stric, po imenu Jožef Moglia, ki ga je pozdravil z "Oh! Kam pa greš?" Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek "Išcem gospodarja, ki bi mu ponudil svoje delo in usluge!" je odvrnil Janez. "To je pa lepo! Na delo torej in srecno!" je odgovoril Jožef z namenom, da se poslovi od njega. Janez je zmeden obstalin nekaj casa ni vedel, kaj bi storil, po­tem pa se je opogumil in stopil naprej v skedenj, kjer je bila zbrana vsa Moglieva družina, ki je pripravljala vrbove šibe za vinograd. Ko ga je gospodar zagledal, ga je vprašal: "Koga išceš, fant?" "Išcem Alojzija Moglia." "To sem jaz. Kaj želiš?" "Moja mati mi je rekla, naj grem k vam, kjer bi služil za kravjega pastirja." "In kdo je tvoja mati? In zakaj te pošilja od hiše tako majhnega?" "Moja mati se piše Marjeta Bosko. Ko je videla, kako moj bratAnton slabo ravna z mano in me vedno pretepa, mi je vceraj rekla: "Vzemi ti dve srajci in ta dva robca, pojdi v Bausone (kraj blizu Chierija) in prosi, da te sprejmejo za hlapca. Ce te ne bodo sprejeli, pojdi k Moglievim, ki živijo med MonbeIlom in Moncuccom. Tam povprašaj po gospodarju, mu povej, da sem jaz tvoja mati, ki te pošilja, in da upam, da te bo sprejel." "Ubogi fant," je odgovoril Moglia, "jaz te ne morem vzeti v službo. Zima je, in kdor ima kravje pastirje, jih pošlje domov. Navadno jih najemamo po prazni­ku Marijinega oznanjenja. Potrpi in vrni se domov." "Prosim vas, sprejmite me za božjo voljo," je vzkliknil mali Bosko. "Ni mi treba nic placati, samo sprejmite me v hišo." "Nocem te v hiši. Saj nisi sposoben za nobeno delo." Fantek je planil v obupen jok in je moledoval: Vzemite me, vzemite me! Sedelbom tukaj na tla in se ne bom vec premaknil. Ne, ne grem vec vstran." Med temi besedami je zacel z drugimi zbirati vrbove šibe, ki so ležale na tleh na gumnu. Go-spodinja Doroteja Moglia, ki so jo žalost in deckove solze mocno ganile, je prepri-cala moža, da ga je sprejel vsaj za kak dan. Alojzij se ni mogel ustavljati prošnjamsvoje dobre žene. Tedaj je ena gospodarjevih sester, petnajstletna Terezija, ki ni bila zado­voljna s svojo službo kravarice, dejala: "Postavite tega fanta v hlev h kravam in volom. Jaz sem že zadosti krepka in sem dovolj stara, da bom z vami drugimi kakorvi delala na polju." Sorodniki so bili za to. Janez se je takoj pridno lotil opravil podeželskega hlevskega hlapcica, cigar glavna naloga je skrbeti za red v hlevu. Ceprav je don Bosko pozneje velikokratgovoril o casu, ki ga je prebil pri Moglievih, da je bil to najlepši in najbolj romanticen cas njegovega življenja, ko BiS 1 — 22. poglavje je moralsam po svetu iskati sreco, vendar ni želel govoriti o prednostih tega obdobja, ce ga je kdo o tem vpraševal, in tudi v svojih Spominih ni nic napisalo tem casu. To je bil cas, ko se je vadil v najbolj klenih krepostih, ki so temeljile na ponižnosti. Samo enkratso ga slišali vzklikniti: "Od takratnaprej sem takoj, ko sem zjutraj odprl oci, zacel z neko zadevo in s to zadevo sem potem nadaljevalves dan, dokler nisem legel spat. Toda ce je on sam molcal, sta ob svojem casu govorila zakonca Moglia, njuni otroci, sosedje, župnik iz Moncucca don Franci­šek Martina, naslednik župnika Cottina. Od njih smo dobili podatke, o katerih porocamo. VJanezu se je do popolnosti uresnicilo, kar pravijo Pregovori: "Kdor varuje svojega gospodarja" in mu služi z ljubeznijo in marljivostjo, "bo cašcen" (Prg 27,18). Ko so gospodarji videli Janezovo natancno pokoršcino ukazom, spretnost invztrajnost pri delu, njegovo skromnost in duha molitve, so se zavedeli, kakšen za­klad imajo, in vsak dan bolj so obcudovali njega in njegove kreposti. Zato ga jeteden potem, ko je nastopil službo, gospodar poslal v Becchi, da bi za prihodnjicetrtek povabil mater Marjeto v Castelnuovo, kamorbi šel on in bi se dogovorilaza placo, ki naj bi jo dobival Janez. Mati je takoj, ko je mogla, šla k Moglievim inpovedala gospodarju Alojziju, da je zelo hvaležna, da so sprejeli sina Janeza, in nepricakuje nikakršne place. Toda gospodarje odlocil, da bo Janez poleg potrebnehrane dobil na leto 15 lir za obleko. Naj povemo, da je bila taka placa v tistih casihza hlevskega štirinajstletnega hlapcica dobra. Od tega trenutka je Janez postal clante dobre družine. S svojim neoporecnim vedenjem je bil od vsega zacetka vsem v najvecjo spodbudo. Prve tedne je klece ob svoji postelji ali v kotu hleva celo dolgo uro opravljaljutranje in vecerne molitve. In gospodinja Doroteja, ki ga je veckratneopazno opazovala, kako prizadevno moli, in bila navdušena nad njegovo is-kreno pobožnostjo, ga je najprej naucila lavretanske litanije, ki jih je molil z nekaj napakami, potem pa mu je narocila, naj vsakvecer on vodi molitve, ki jih je opravljala cela družina zbrana pred Marijino podobo, ki jo še danes spoštlji­vo hranijo v tisti hiši. Dnevne napore so koncevali z molitvijo svetega rožnega venca in iz te molitve prejemali spodbudo in natancno izpolnjevanje dolžnosti svojega stanu. Vsakega sobotnega vecera je Janez stopil pred svoje gospodarje in jih prosil dovoljenje, da bi smel iti drugo jutro zgodaj k maši v Moncucco. Ker niso vedeli, zakaj želi njihov hlapcic tako zgodaj k maši v Moncucco, ceprav nikoli ni manjkalpri poznejši župnijski maši, je Doroteja Moglia hotela na lastne oci ugotoviti, kaj pravzaprav Janez dela ob tako zgodnji uri v cerkvi. Prišla je v cerkev pred Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Janezom in se postavila tako, da je videla vsak njegov korak. Ugotovila je, kako je Janez ves zbran vstopil v cerkev, stopil k župnikovi spovednici, takratje bil žu­pnik teolog Francišek Cottino, se spovedal, šel k obhajilu, bil pri sveti maši in se potem ves radosten vrnil domov. Tedaj ga je gospodinja, ki je prišla domov pred njim, vprašala, ali hoce zato hoditi k prvi maši, da bi mogel pristopiti k zakra­mentom. Ker pa je videla, da ga je vprašanje presenetilo, kot da mu je nerodno, ker so ga odkrili, ga ni hotela še naprej nadlegovati in mu je, ne da bi mu dala cas za odgovor, dejala: "Naj bo torej jasno: od sedaj naprej imaš dovoljenje, da greš vedno k prvi maši." Janez je vsakokrat izrabil to dovoljenje, in vse nedelje in praznike redno pristopal k evharisticni mizi. Tiste case pogosto in tedensko obhajilo ni bilo v navadi, poleg tega pa je bilo z Moglieve kmetije v Moncucco eno uro hoje po temnih stezah. Ta ljubezen do zakramentalnega Jezusa je bila znamenje njegovega duha molitve. Dostikrat so ga dobili v hiši in na prostem, kako je bil zatopljen v molitev. Nekega dne je nedalec od hiše pasel krave. Kar nenadoma sta ga Doroteja Moglia in njen svak Janez Moglia videla, kako nepremicno kleci sredi travnika. Zaradi valujocega polja se je zdelo, da leži na tleh. Kersta menila, da spi na soncu, sta ga poklicala po imenu. Ko pa sta videla, da se ne zgane, je Janez Moglia stopil bliže k njemu in ga na glas nekajkratpoklical. Toda Janez se ni odzval. Ko je pristopil bliže, je videl, da kleci in da ima v rokah povešeno knjigo, oci zaprte in obraz obrnjen proti nebu. Vse je bilo tako lepo uglašeno, da se je opazovalec zdrznil od zacudenja. Janez Moglia se je rahlo dotaknil njegovih ramen in mu dejal: "Zakaj tako spiš na soncu?" Janez se zdrzne in odvrne: "Ne! Nisem spal." Ves zmeden se je vzravnal in mu je bilo hudo, da so ga zalotili pri premišljevanju. Janez ni nikdarpozabil napraviti znamenje svetega križa pred jedjo in po njej in to sveto navado, s kratko molitvijo, je uvedel v to zgledno družino, ki je pred Janezovim prihodom veckratzanemarila to pobožnost; pozimi je niso nikdar opustili, poleti, ko so bili utrujeni od dela, pa je bilo drugace. Janez je prav tako skrbel, da so trikratna dan ob zvonjenju zvona molili Angel Gospo­dov. Nekega poletnega dne je stari Jožef ves poten z motiko na rami prišel s polja. Ura je bila dvanajst, iz daljave je bilo slišati zvonjenje, vendar on ni imel namena moliti Angel Gospodov; utrujen od dela se je zleknil po tleh in pocival. Ko pa je zagledalna vrhu stopnic mladenica Boska, ki se je vrnil malo prej in je klece molil Angel Gospodov, je smeje se vzkliknil: "Poglej si ga! Mi, ki smo go-spodarji, si moramo od jutra do vecera služiti vsakdanji kruh, tako da smo vsi zbiti, on pa brezskrben tam zgoraj v svetem miru moli. Tako si služimo na lahek BiS 1 — 22. poglavje nacin nebesa!" Janez je koncalsvoje molitve, prišel dol po stopnicah in obrnjen k starcku dejal: "Cujte! Sami ste prica, da si ne prizanašam pri delu. Pri tem pa je res, da sem jaz vec koristil z molitvijo kot vi z delom. Ce molite, bo izdveh zrn, ki ste jih posejali, zraslo cetvero klasov, ce pa ne molite, boste izštirih posejanih zrn dobili dva klasa. Molite tudi vi in boste namesto dveh klasov želi štiri. Kaj bi vas stalo, ce bi za trenutek odložili motiko in opravili molitev? In tako bi dosegli isto zasluženje kot jaz." Možakar je ves zacuden dejal: "Presneto, da me bo pou-cevalmali decek! Vendar pa cutim, da ne morem vec sesti za mizo, ne da bi prej zmolil Angel Gospodov." In od takratnaprej ni nikdar vec pozabil te molitve. Spoštljivost, ljubezen, prijazno obnašanje, s katerimi je Janez obcevalz vsemi, ki so nadomešcali njegovo mater, so bili vzrok, zakaj so sprejemali vse njegove opazke. Pogosto je prišlo do nesoglasja med njim in starejšimi clani družine. Potem so se mirno razgovorili in Janez, ki je mirno odgovarjal, je imel na koncu vedno prav. In njegovi gostitelji ter njihovi prijatelji so ponavljali: "Se vidi, da je temu decku usojeno, da bo ucil druge, tudi stare." Gospodar in gospodinja Moglia pravita, da nikdar nista opazila na njem niti najmanjše otroške napake, in sta se zaradi tega zelo cudila, niti otrocarij, ki so lastne tej življenjski dobi, niti prepirov s tovariši, nobene jezljive ali posme­hljive besede, ne kraje sadja, pa cetudi samo kake malenkosti, ne najmanjše kretnje ali pogleda, ki bi ga tudi najbolj kriticni lahko imeli za manj spoštljivega. Obnašal se je kakor zrel in preudaren clovek. "Bil je razlicen od drugih otrok in nas je vse ucil," so trdili vsi, ki so takrat živeli v tistem kraju. Kljub temu pa v prvih casih ni manjkalo hudobnih jezikov, ki so trdili, da je Janez vodil na pašo živino in se zadrževaltesno ob kravah, da bi se poleti v njihovi senci branil pred soncem, in ko je klecal, so nekateri kmetje menili, da molze, kakor to dostikratdelajo nezvesti hlapci in pijejo mleko. Zato so ga ob-toževali kraje pri gospodarjih. Ti so bili preudarni ljudje in so se hoteli veckratna lastne oci prepricati, kaj dela. Toda vedno so ga našli, kako je bralsvoj kate­kizem. Nenehno je preuceval to dragoceno knjižico, ceprav je bil že zelo poucen v kršcanskem nauku, ter je branje menjaval z molitvijo. Ker je bil tako poln Božjega duha, je vsakomur jasno, kako je bežalpred vsem, kar bi moglo tudi od dalec skaliti cistost njegove duše in kar bi se komu moglo zdeti za mladega fanta manj primerno. Doroteja Moglia je pripovedovala, kako je Janez rad pazil na njenega triletnega sincka Jurija, ki je bil vedno ob njem tako doma kakor na polju, kako se nikdar ni navelical poslušati njegovih otro­ških vprašanj in kako se je zvso ljubeznivostjo zanimal za dejanja tega otroka. Toda ko ga je prosila, da bi pazil na njeno petletno hcerko, je spoštljivo odvrnil: Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek "Dajte mi deckov, kolikorhocete, tudi deset, in pazil bom nanje. Toda deklice ne smem paziti." In to je bilo edinkrat, ko se je zdelo, da se izogiba pokoršcini. Kljub temu pa je gospodarica hcerko položila na brazdo in se oddaljila ter ga tako prisilila, da je pazil nanjo. Toda kakor hitro je videl, da ga nihce ne opazuje, se je umaknil v doloceno razdaljo. Ko se je Doroteja vrnila, ga je okregala: "Oh, navi­hanec, zakaj ne paziš nanjo?" "Nisem za to poklican," je mirno odgovoril Janez. Pri Moglievih je Janez nadaljeval isti nacin življenja kot v Becchijih. S svojo ljubeznivostjo in s svojimi igrami je zacel pritegovati k sebi otroke iz okolice, ki so postali kmalu njegovi veliki prijatelji. Pozimi, ko ni bilo mogoce delati na polju, in ob deževnih dnevih je vsako nedeljo in praznik zbiralpopoldne vse okoli sebe. Zlezli so v senik, se razporedili v polkrogu in Janez je s kupa sena razlagal katekizem in ponavljal pridige, ki jih je s prižnice slišalv cerkvi pri župnijski maši, jim pripovedoval kak lep zgled, jih ucil moliti rožni venec, Marijine litanije in peti kako nabožno pesem; z eno besedo, posredovalje svo­jim tovarišem, karje vedel in znal. Ko ga je gospodarica spraševala, zakaj si izbira za svoje sestanke prav tak kraj, je odgovarjal: "Vi ne motite nas in mi ne motimo vas!" Nikdar pa ni hotel, da bi bile navzoce tudi deklice. Spomladi in ob lepem vremenu so se zbirali v senci košate murve. Matere so se cutile srecne, ce so mu mogle zaupati svoje sinove, bodisi takrat, ko so morale iti od doma, bodisi takrat, ko jih niso mogle spremljati v cerkev. On je rad sprejel to povabilo in je svojim varovancem izkazoval dobrohotnost z ljubeznivostjo in majhnimi darilci, primernimi njihovi starosti. Nikakor pa ni hotel podobnih darilc dajati deklicam. Medtem pa ga je nepotešljivo žejalo po študiju. Kamor koli je šel, je vedno nosil s seboj sveženj s kako versko knjigo in slovnico, ki mu jo je dalkaplan Ca-losso. Ko je bil doma, je vsakprost trenutek uporabil za branje. Ko je pri oranju vodil vole, je v desni roki držalvrv, v levi pa knjigo in kdaj pa kdaj pogledalv knjigo. Nekega dne ga je gospodar vprašal, zakaj ima tako rad knjige. "Zato, ker moram postati duhovnik!" je odgovoril Janez. "Kaj praviš?" so ga vcasih vpraševali domaci, "da boš duhovnik? Ali ne veš, da je za študij treba devet ali deset tisoc lir? In kje jih boš vzel? No, ja," so mu govorili in ga trepljali po ramah ternejeverno zmajevali z glavo, "ce ne boš don Bosko, boš pa don Bocc - gospod butec." "Boste že videli!" jim je odgovarjal Janez. Ana Moglia, osemnajstletna sestra gospodarja Alojzija, mu je dostikrat, ko ga je videla, da vztraja pri tej svoji zamisli, prigovarjala: "Toda ti si vendar revež, kako se boš torej mogel posvetiti študiju brez denarja?" BiS 1 — 22. poglavje "Revšcina me prav nic ne skrbi!" je odgovarjalJanez, "kerse bodo našli lju­dje, ki bodo placali zame!" Cudovita je ta njegova moc duha sredi tolikih težav in cudovito njegovo upanje proti vsakemu cloveškemu upanju. Kljub temu da so bili njegovi gospodarji prepricani, da je njegova željaneuresnicljiva, mu nikakorniso nasprotovali. GospodarAlojzij mu je neke­ga dne dejal: "Uci se, kolikor moreš, samo da boš zadovoljen." In ce njegovanavzocnost pri delu ni bila nujno potrebna, ga je oprostil dela. Janez se muje zahvalil, in da bi bil bolj nemoten, se je potegnil v senik. Stric Janez mu jenekega dne, ko sta orala, dejal: "Cuj! Naj velja: ce te ne bom nujno potrebovalpri oranju, se lahko umakneš ucit se v senco." Pri vsej uvidevnosti Janez nihotel izkorišcati velikodušnosti svojih gospodarjev. Zavedal se je, da je resveliko dela in da je njegova stanovska dolžnost, kolikor more pomagati pridelu, in da mora biti v vsem zelo zelo previden. Poleg tega pa kako naj bi brezvodstva zanesljivo nadaljeval svoje ucenje? Tisti cas mu je posvetil žarek upanja. Meseca septembra je prišel na obisk duhovnik in obcinski ucitelj Moglia, stric gospodarja Alojzija in bratJožefa. Po-zorno je opazovalJanezovo obnašanje. Predlagalje, da bi hlapcica vsakdan po eno uro pouceval. Janez mu je bil zelo hvaležen, vendar zaradi kratkega casa pocitnic, ki jih je njegov ucitelj prebil pri Moglievih, ni bilo kaj vecjega uspeha. Poleg tega pa je prav jeseni najvec dela zaradi trgatve in setve. In to je bilo za Janeza novo razocaranje. Vendar pa tudi to ni bilo ovira, da ne bi stalno imel pred ocmi svojega poklica. In kakor v tem poletju je to dokazaltudi v novem letu 1829. Kolikorbolj je Janez dorašcal, toliko bolj je spoznaval, kako pomembno je skrbeti za mladino. Zato je v srcu cutil vedno vecjo željo, da bi skrbel zanjo. Ko je moral ob nedeljah iti v župnijsko cerkev k sveti maši, je kmalu imel okoli sebe ne samo vse mlade s podeželja, temvec tudi študente. Župnik teolog Cotti-no, ucen in gorec clovek, je od vsega zacetka videl v Janezu posebno in iskreno pobožnost. Spoznal je dobrega duha, s katerim je bil prežet, pa tudi, kako se lahko zzabavo in poukom dela dobro za mladino. Zato ga ni samo v vsem pod-piral, kakor je mogel in znal, temvec je on sam, potem ko je pastircek moral iti drugam, veliko let nadaljeval delo srecanj, ki ga je Janez zacel in ki se je tako spremenilo v pravi praznicni oratorij. Janezu se je po mnogih prizadevanjih posrecilo dobiti na razpolago za ne­delje dvorano v obcinski šoli. Tukaj so se pod vodstvom ubogega hlapcica ob praznicnih dnevih zbirali decki iz vasi in zacenjali svoja srecanja zbranjem kake pobožne knjige. Pa to še ni bilo vse. Po glavni maši so se vsi decki zadržali v Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek župnijski cerkvi, slovesno opravili križev pot in izmenoma peli kitice iz Mati ža­lostna je stala. Župnik je bil do solz ganjen, ko je videl toliko pristne pobožnosti v najodlicnejšem delu svoje crede. Tudi starejše ljudi je pritegnila novost take pobožnosti in tudi oni so prispevali duhovne sadove. Janez je prebil v Moncuccu cele praznicne dneve v družbi svojih vrstnikov in se je zvecer obdan od svojih prijateljev vracal k svojim gospodarjem in po poti veselo prepeval. Teologu Cottinu, ki je budno pazil na vsakkorakin vsako Janezovo besedo, ni mogla ostati skrita bistroumnost, spomin in presojanje tega fanta, zato tudi nadarjenost za leposlovni študij. Ker se je z njim v svoji hiši veckratzaupno pogovarjalin je poznalvsako njegovo skrito misel, je pokazalpripravljenost uciti ga latinsko sintakso, ce bi bilo mogoce. Na Janezove mile prošnje, ko je bil pripravljen odpovedati se tudi svoji skromni placi, so mu gospodarji dovolili, da je smel za kako uro, ko ni bilo nujnega dela, iti v župnišce. Šolskih dni je bilo seveda zelo malo. Bilo je dalec vec kot eno miljo in kako naj bi se oddaljil od kmetije za vec kot tri ure, ne da bi zanemaril dolžnosti svojega stanu? In kdaj naj bi dobil prosti cas za izdelovanje nalog in ucenje na pamet? To je bil spet ponesrecen poskus, da bi mogel študirati. Ni pa bil izgubljen cas, kerje Gospod razporejalstvari tako, da se je moglo reci: Modrost ... "je pra­vicnega, ki je bežalpred bratovo jezo, vodila po ravnih potih, mu pokazala Božje kraljestvo in mu dala spoznati svete reci; obogatila ga je pri njegovem trudu in mu dala obilo uspeha pri njegovih delih" (Mdr 10,10). Tudi izredni dogodki leta 1829 so bili priložnost za povecanje njegove po­božnosti. 10. februarja 1829 je star68 let umrl Leon XII. in 31. marca ga je na papeškem prestolu nasledil Pij VIII., ki je za vse vernike razglasil poseben jubi­lej. 20. junija 1829 pa so v svetišcu Marije Tolažnice v Turinu slovesno kronali podobo matere Božje Marije in njenega Božjega Sina z dvema zlatima krona-ma. Nekaj mesecev prej, 13. aprila, je po okrog tristo let trajajocem strašnem preganjanju, po zaslugi cudovite vztrajnosti O'Connela, angleški parlament razglasil emancipacijo katolicanov, ki jih lahko po pravici primerjamo s prvimi kristjani, ki so prišli po odloku cesarja Konstantina iz katakomb. Papež! Pre­sveta Devica! Vera! Je takrat Janez Bosko mislil na to, da bo nekoc v njegovem življenjepisu tudi poglavje z naslovom "Don Bosko in Anglija"? 23. POGLAVJE Janez se vrne v Becchi - Pri Moglievih pusti drage spomine - Ponovno neuspešen poskus, da bi nadaljeval šolanje - Zgledno življenje med tovariši - Matere dajejo svojim otrokom Janeza za zgled kreposti Janez je prebil pri Moglievih skoraj dve leti. Na to ugledno družino ga je vezala najgloblja hvaležnost. Gospodar Alojzij je v znamenje priznanja podaril Marjeti ob koncu leta 1828 trideset in v jeseni 1829 petdeset lir. Proti koncu decembra se je nekega dne okrog osme ure zjutraj pri Moglievih oglasil Mihael Occhiena, bratmatere Marjete, ko je šel na sejem v Chieri. Ko je videl necaka, kako spravlja živino iz hleva, ga je vprašal: "Kako je kaj, Janez? Si zadovoljen?" "Kako naj bom zadovoljen, ko pa je v meni tako živa želja po ucenju. Vidim, da leta tecejo, jaz pa sem vedno na istem mestu." "Ubogi fant! Nic se ne boj! Bom jaz vse uredil. Spravi credo v red in se vrni k svoji materi. Povej ji, da bom cez nekaj casa prišel k vam in se z njo pogovoril." "Toda moja mati me bo okregala, ce bo videla, da sem se vrnil domov." "Stori, kakor sem ti rekel. Nic se ne boj! Vse bom uredil. Zaupaj v svojega strica. Sedaj grem na sejem. Toda nazaj grede se bom ustavil pri vas in se po­govoril s tvojo materjo. Videl boš, da se bo tvoja želja izpolnila. Ce bo potrebno, bom placal iz svojega, da boš lahko šel v šolo. Si zadovoljen?" Janez je ubogal. Moglievi so bili zacudeni, ko je tako hitro spravil živino v hlev, vendar so upoštevali razloge in ga pustili domov. Zaželeli so mu, da bi se mu spolnila želja in bi postalduhovnik. Janez se je globoko ganjen poslavljalod njemu tako drage kmetije. Kdaj pa kdaj se je obrnil in pozdravljalsvoje prija­telje in dobrotnike, ki so na vratih svoje hiše s solzami v oceh gledali za njim. Neda se z besedami izraziti, kako radi so ga imeli. Dokler so živeli, so ga vedno Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek šteli za svojega otroka in nikdar niso nehali govoriti o njem z najvecjim spošto­vanjem. Na tisoc nacinov so skušali prikazati njegove vrline in so se zahvaljevali Bogu, da je toliko casa bil pri njih. Ko je odšel, so cutili veliko praznino, vendar so bili trajni spomini, ki jih je zapustil o sebi, vsem v veliko tolažbo. Janez Moglia je leta 1828 šel z Janezom Boskom v vinograd sadit štiri vr­ste mladih trt. Janez Bosko je z vrbovimi vejami vezalv eni vrsti sadike pri tleh. Utrujen od težavnega dela je zacel tožiti, da ga bolijo kolena in križ. "Veži naprej," mu je dejalstric Moglia. "Ce noceš, da te ne bo v starosti bolel križ, semoraš nauciti prenašati to bolecino v mladosti." Janez je nadaljevalvezanje in cez nekaj casa vzkliknil: "Naj povem, da bodo te trte, ki jih sedaj vežem, rodile lepšegrozdje, boljše vino in vec pridelka in bodo trajale dalj kot druge." Re­snicno seje tako zgodilo: tista vrsta je vsako leto dajala dvakrattoliko grozdja kot druge trte v vsej okolici, in medtem ko somorali druge trte veckratza­menjati, sotrte iz Janezove vrste v zacudenje vseh pridno rodile vsedo leta 1890. Tega seje don Bosko vedno z veseljem spominjalvsedo pozne starosti in vsakokrat, ko je Jurij Moglia ali njegov sin Janez prišel v Oratorij, je povpra­šal po tistem vinogradu in izrazil željo, da bi rad kak grozd prav iz tiste vrste. Hcerka Ana, ki se je porocila z nekim Jožefom Zuccom iz zaselka Bausone v Moriondo Torinese, je sosedom, clanom družine in svojim otrokom pripovedova-la, kako je Janez Bosko celi dve leti v njeni rojstni hiši preživel kot pravi angel in apostol, kako se je pogosto umaknil na samoten kraj, da je lahko bral, se ucil in molil, kako je ne samo otrokom iz vasi temvec tudi odraslim razlagalkatekizem in pripovedovalspodbudne zglede, tako da so ga vsi z velikim zanimanjem po­slušali. Vedela je tudi povedati, da ji je on, ko sta na polju skupaj delala, veckrats preroškim glasom in resnostjo povedal: "Postalbom duhovnik in tedaj bom zares pridigalin spovedoval." Ko je dekle slišala te besede, se je iz njih norcevala in je dobrega Janezka podcenjevala rekoc, da s takimi nacrti in s svojim nenehnim branjem ne bo nikdar nikamor prišel. Janez pa ji je nekoc daltale odgovor: "Vi vsi, ki tako govorite in se mi smejete, vedite, da boste prihajali k meni k spovedi." In tako se je tudi zgodilo. Ko je Janez postalduhovnik in ustanovitelj Oratorija, je dobra Ana pogosto prihajala iz Bausoneja v Oratorij v Turinu, kjerje obiskala don Boska, se pri njem spovedala v mali cerkvi sv. Franciška Saleškega in opravila svoje pobožnosti. In don Bosko jo je vedno sprejemalkot rodno sestro in osebo, ki spada v družino. O tem nam je porocalcastiti duhovnik Jožef Mellica, benefi­ciat v Buttiglieri d'Asti, ki je vse to slišal od sina in hcere zgoraj imenovane Ane. Toda Janez je pri Moglievih pustil mnogo lepši spomin: spomin svojega le­pega zgleda. Gospodinja Doroteja je zato, da bi spodbudila svojega že vecjega BiS 1 — 23. poglavje sina Jurija za prejem zakramentov, pogosto govorila o Janezovi izredni pobo­žnosti. Ko je nekega dne eden izmed otrok po nemarnem izgovoril Božje ime, tako pripoveduje Jurij Moglia, ga je mati kaznovala in mu zabicala, da ne sme v prihodnje storiti kaj takega: "Vedi se, kakorse je vedel Janez Bosko, ki je v spoštovanju do Boga in svojih predpostavljenih mnogo in pobožno molil in se vsak vecer, preden je šel spat, priporocal Gospodu." In tako mu ga je na vsakem koraku dajala za zgled. Podobno so delale tudi druge matere s svojimi otroki. Srecni tisti mladenici, katerih življenje je v blagoslov za kraje njihovega bivanja. Janez je na dolgi poti od Moglievih do Becchijev premišljevalo tem, kako se mu je koncno le odprla pot do njegovega poklica. Nise še dobro zavedal, koliko te poti je dejansko že prehodil. Bog mu je dalnajprej priložnost, da se je izuril v delu v praznicnem oratoriju, potem ga je postavil na pot, kjer je preizkusil življenje kmeta, vrtnarja, pastirja, vinogradnika, poljedelca. Od tod je prihajalo njegovo navdušenje za poljedelske kolonije. Zato naj bodo blagoslovljene cudo­vite dolocbe ljubezni polne Božje previdnosti. Poln radosti se je torej pojavil na pragu domace hiše. Toda kakor hitro ga je mati zagledala, ga je zacela karati, zakaj je odšel od Moglievih. Ni hotela po­slušati njegovih pojasnil in mu je ukazala, da se mora takoj vrniti, od koderje prišel, in nadaljevati svoje služenje. Janez je, presenecen in zmeden, postalza trenutek zbegan, toda ko se mu je zazdelo, da je na obrazu svoje matere razbralskrito misel, je brez tožbe zapustil hišo in se za živo mejo skril v jarek, da bi cakalna prihod svojega strica. Marjeta je zato pokarala Janeza, da ne bi dala An-tonu prilike za sum, da je tudi ona vmešana v njegovo vrnitev. Marjeta je imela dva brata. Mihael je bil precej izobražen in ceprav je obdelovalzemljo, je znaltudi malo latinšcine. Drugi brat, po imenu Francišek, je bil tudi ugleden clovek in so ga vsi spoštovali. Janez si je pridobil simpatijo obeh. To, da sta se zacela vmešavati v zadeve Boskove družine, je bilo zanesljivo znamenje, da si je Janez pridobil dva zašcitnika. Mihael je ob vrnitvi iz Chierija držalbesedo in je obiskal svojo sestro. Anton je previdno molcal. Poklicali so Janeza, ki je bil še v svojem skrivališcu, in zdelo se je, kot da bi se vse težave srecno razblinile. Tako nam je pripovedovalgospod Gamba iz Buttigliere, ki je, takratše mladenic, šel s svojimi starši v Becchi in ki ga je pozneje Janez naucil pisati in brati. Mihael se je z Marjeto takoj odpravil k župniku v Castelnuovu Jerneju Dassanu in ga prosil, da bi sprejel Janeza dva­kratali trikratna teden v šolo. Toda župnik Dassano prošnji ni mogel ustreci, ker je imel prevec dela z župnijo. Res je imel za pomoc dva kaplana, toda tudi Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek ta dva, tako je trdil, sta bila preobložena z delom in jimazato ne more nalaga-ti take obveznosti. Zato mu je svetoval, da bi šel k župniku v Butigliero d'Asti, mogoce bi mu ta ustregel. Mihael se je napotil k njemu, toda tudi ta je odklonil iz istih razlogov. Nevemo, zakaj Marjeta ni pomislila na dragega don Calossa in mu znova zaupala pouk svojega sina. Mogoce ni popolnoma opustila misli, da naj bi bil sin dalec od doma, mogoce so težave starosti prisilile duhovnika, da je ležalv postelji, ali pa se je zaradi nujnih opravkov moraloddaljiti od svoje kape­le in je zato zaupalsvojo službo kakemu drugemu duhovniku. Kakorkoli je že, Janez ni mogel takoj zaceti ucenje in je zato pomagal pri delih na polju in vrtu. Medtem je nadaljeval opravljanje pobožnih vaj, cetudi je imel dalec do kra­jevne kapele, in je vse navduševal s svojim lepim zgledom. Kakor že prejšnja leta je ob nedeljah pridno zahajal v župnijsko cerkev, se udeleževalsvete maše, poslušal razlago kršcanskega nauka, pridigo in pouk in bil še pri drugih pobo­žnih vajah, tudi ce so bile zunaj obicajnega. JanezFilippello, ki je hodil z njim h katekizmu, nam pripoveduje: "Župnik Dassano nas je spraševal katekizem. Jaz in moji tovariši smo zelo znali, medtem ko je Janez Bosko mnogo vedel. Zato nam je župnik takole govoril: "Vi malo znate katekizem, Bosko pa ne samo da zna pripovedovati iz katekizma, ampak ga celo poje." Isti Filippello, ki je bil vedno Janezov zaupnik in prica vseh njegovih dejanj, je trdil: "Preprican sem, da Janezni nikdarstoril nobenega greha. Z leti je v njem rasla tudi krepost. Vse od malih nog sem v cerkvi, ko sem ga gledal, obcudovalnjegovo zgledno in pobožno obnašanje, kadar je molil, in njegovo zadržanost v odnosu do oseb drugega spola, ki se jih je, kolikor je le mogel, izogibal. Med svojimi vrstniki se je odlikoval po nravnosti in lepem znacaju. Ko je skušal v drugih zbuditi lju­bezen do dobrega, je pokazal izredno gorecnost in sposobnost. Vedno je kazal željo po študiju z namenom, da bi mogel storiti cim vec dobrega dušam. Meni in mojim tovarišem je vedno dajal dobre nasvete in nikoli nisem opazil, da bi v kakšni stvari zapadel v zmoto. Ljubeznivo nas je znalpridobiti, da smo šli v cerkev, nas spodbujal in nas opominjal, najbolj lahkomiselne pa je tudi karal. Storil je vse, da nas je odtegnil slabim tovarišem in preprecil nevarne zabave. Vsi smo se mu dali voditi, saj si je znal pridobiti naše spoštovanje in obcudovanje. Med nami je bil kot nekdo, ki ima oblast. Ko vašcani zaradi sla­bega vremena popoldne niso mogli iti v župno cerkev k pobožnim vajam, je v svojem domu ali na dvorišcu pred hišo zbiral decke k zabavnemu razvedrilu, da je imel priložnost razložiti kako nacelno misel iz jutranje pridige, pouceva-ti kršcanski nauk, povedati kak zgled ali kaj lepega prebrati. Svojo zabavo je navadno koncal z molitvijo rožnega venca. Zaradi tega njegovega poslanstva BiS 1 — 23. poglavje apostola je bil že tedaj na glasu kot clovek izredne kreposti. Iz njegove osebe je dihala taka preprostost in skromnost, da so mu starši iz vasi ob praznicnih dnevih rade volje izrocali v varstvo svoje otroke, prepricani, da je Janez pra-vi angel varuh. Okoliške matere so spodbujale svoje otroke, da bi se družili z njim, saj je izkušnja pokazala, da so se vracali vedno boljši." "Mnogo teh mater," dodaja Secondo Matta, "je v zadnjih trenutkih življenja svojim sinovom, ki so se solzni zbrali ob njihovi smrtni postelji, priporocalo zglednost Janeza Boska, želec, da bi otroci obljubili, da ga bodo posnemali zlasti v molitvi in pokoršci­ni." Skratka, nemalo prebivalcev iz Morialda, Castelnuova in drugih vasi, med njimi salezijanec Angel Savio in njegov brat duhovnik Ascanio, nam je veckrat zagotovilo: "Vsi tovariši in vrstniki Janeza Boska so ohranjali vedno najboljše mnenje o njegovem vedenju in nikdar nismo slišali proti njemu nobene bese­de obtožbe ali kritike. In še dandanes gojijo Janezovi rojaki v teh krajih veliko spoštovanje do njegove mladostne nedolžnosti." Skupina fantov iz Oratorija pod vodstvom Jožefa Buzzettija in drugih sa­lezijancev je pred leti na praznik rožnega venca obiskala Becchi. Neka starejša ženska jih je srecala in prepoznala: "Don Boska sem poznala, ko je bil še otrok, ker sem tedaj stanovala v Becchijih. Bil je tako dober! Kolikokratsem ga vide-la pobožno moliti in prejemati svete zakramente. Z obraza mu je žarela vera." Tudi jaz bom sedaj vzkliknil: "Slava otrok so njihovi ocetje" (Prg 17,6). "Skrbi za ime, ker to ti ostane bolj gotovo ko tisoc dragocenih zakladov iz zlata. Srecno življenje traja malo dni, dobro ime pa ostane na veke" (Sir 41,12–13). 24. POGLAVJE Duhovnik Calosso sprejme Janeza v svojo hišo - Razdelitev družinskega imetja med brate Bosko - Smrt kaplana Calossa - Junaška Janezova odpoved - Janezova žalost za njegovim uciteljem in dobrotnikom "Oce pravicnega se zelo raduje, kdorima modrega otroka, se ga veseli. Naj se veselita tvoj oce in tvoja mati, naj se raduje tvoja porodnica" (Prg 23,24–25). To je sodba nezmotljive Božje modrosti. Vendarje Marjeta imela v svojem veselju in radovanju vir nenehne bolecine. Kdo bi mogel izraziti z besedo, kaj je trpelo to materino srce, ko je gledala svojega ljubega Janeza, prisiljenega služiti si zlastnim delom vsakdanji kruh, brez vsakega upanja, da bi zacel študij, za ka­terega je bila mati prepricana, da bi ga usposobil za to, da bi mogel dušam storiti veliko dobrega. Toda don Calosso ni pozabil svojega mladega prijatelja. Vnjem je razpoznalnedvomna znamenja duhovniškega poklica in nikakorni hotel, da bi se ta izgu­bil. Toda ko se je vredni Gospodov služabnik otresel najrazlicnejših ovir, ki so mu onemogocale, da bi uresnicil svoj pobožni namen, je nekega dne poklicalk sebi Janeza, in potem ko je slišalpripovedovati vse, kar je doživel v tistih letih odsotnosti, in zlasti, ko je slišal, da Anton prav nic ni popustil v svoji otopeli tr-moglavosti, je dejal: "Dragi Janez, ti si se zanesel name, zato te ne bi rad razocaral. Pusti torej svojega nerazumnega brata in dobil boš dobrohotnega oceta." Janez je takoj sporocil materi dobrohotno ponudbo, ki sta jo ona in bratJože sprejela kot resnicno sreco. Anton niti ni privolil niti se ni upiral. Jože pa, ki je postalizredno uspešen delavec, je obljubil, da bo opravil tudi tisto delo, ki bi ga moral Janez. Tako je Janez proti koncu poletja zacel živeti pri kaplanu in je hodil domov samo spat. "Nihce si ne more predstavljati," piše Janez, "mojega zadovoljstva. BiS 1 — 24. poglavje Don Calosso je bil zame Gospodov angel. Rad sem ga imel bolj kot oceta, molil sem zanj in mu bil na roko v vsem, v cemer sem mogel. Reci moram, da mi je bilo delo zanj v veliko uteho in bi bil pripravljen dati zanj tudi svoje življenje. S kaplanom sem v enem dnevu napredovaltoliko, kolikor bi doma v enem tednu. In ta clovek me je imel tako rad, da mi je veckratzagotovil: "Ne skrbi za svojo prihodnost. Z vsem, kar imam, ti bom pomagal, in dokler bom živel, ti nic ne bo manjkalo. In ce bom umrl, bom prav tako poskrbel zate." Toda doma so se trenja nadaljevala. Skoraj vsak vecer je prišlo do prepirov. Tedaj je don Calosso dejal: "Ce je tako, potem poberi nekaj tistih svojih srajc in pridi za stalno živet k meni. Bodi preprican, da te ne bom zapustil." Marjeti je bilo težko Janezu znova pustiti, da gre od doma. Toda kerni bilo druge možnosti za mir v hiši, je v to privolila. Don Calosso je bil pripravljen Janezu omogociti ce­lotno ucenje latinšcine v svoji hiši in potem odšteti potreben denar, da bi prišel do duhovništva. In Janez je zacel stanovati pri kaplanu Calossu. Ko seje Marjeta prepricala, da Anton, ki je že prekoracil šestindvajseto leto, ne bo nikdar privolil, da bi Janez študiral, in je bila odlocena terje vztra­jala v nameri, da uporabi vsesvoje imetje za sinov študij, seje odlocila, da bodo razdelili družinsko premoženje. Ni manjkalo težav, zlasti, ker sta bila Jože in Janez šemladoletna. Kljub vsemu pa soizvedli razdelitev. Marjeta seje temeljito posvetovala s svojo sestro Marijano in znova pretehtala ta pomemb­ni korak, na katerega je že dostikratmislila, vendar ga zaradi svoje dobrosrc­nosti ni storila. Razmislili sta, ali je mogoca kaka druga rešitev, pa je ni bilo. Najtežavnejše je bilo vprašanje, kaj storiti, da delitev zemlje ne bi dokoncno razdelila tudi src. To težavo pa je rešila sestra Marijana, ki je dejala Marjeti: "Ti in jaz imava nekaj svojega. Dajva to skupaj in storiva tako, da seAnton ne bo mogel pritoževati." Komaj je Anton zvedel za to odlocitev, je vse skupaj odlocno zavrnil in tr-moglavil v svoji nesmiselni zahtevi, da mora Janez - kakor on - postati kmet. Toda Marjeta, ki je bila neomajna v odlocitvi, sprejeti v skladu s pravicnostjo, ni popustila in je odkrito povedala, da bodo sodišca odlocila pravico tistemu, ki jo ima. Zato je Anton privolil v delitev, vendar se je še pred sodno odlocitvijo locil od matere in šel stanovat v tisti del ocetove posesti, do katerega je imel pravico. Od Marjete pa je zahteval, da ne sme Janezu tako dolgo nic dati, doklerne bi bilo vse koncano. Zahteval je tudi od Janeza, da ne sme vzeti nicesar od vsega, kar je skupna družinska last. Janez bi lahko zahteval zase sadove dedišcine tudi izpred casa delitve. Da pa ne bi prišlo do novih nesoglasij, se je podredil nepravicni zahtevi. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Minilo je vec mesecev, preden so izpolnili vse zahteve zakona. Ko se je tako družina zmanjšala na Marjeto, Janeza in Jožeta, ki je hotel živeti skupaj zJane­zom, se je Janezu odvalil kamen od srca in se mu je odprla prosta pot do študija. Tako so Janezove zadeve neverjetno ugodno tekle. Cutil se je srecnega in si ni želel nic vec. Toda zopet je nepredvidena velika nesreca v hipu prekrižala vse njegove nacrte. Nekega novembrskega jutra 1830 je don Calosso poslalJaneza k svojim so-rodnikom, da bi uredil neko zadevo. Komaj je prišel domov in si pripravil culico s srajcami, je ves zasopel prihitel nekdo in mu sporocil, naj se takoj odpravi k don Calossu, ki ga je zadela težka bolezen in je hotel na vsaknacin cim prej z njim govoriti. Janez ni tekel, temvec "letel" k svojemu dobrotniku. Dobil ga je v postelji in ni mogel govoriti. Zadela ga je kap. Prepoznalje svojega ucenca in ga tako milo pogledal, da se mu je duša napolnila z žalostjo. Hotel je nekaj pove­dati, vendar ni zmogel vec izgovoriti besede. Tedaj je izpod zglavnika potegnil kljuc, mu ga izrocil in z znamenji pokazal, da naj ga ne da nikomurin da je vse, kar je zaklenjeno s tem kljucem, njegovo. Janez je vtaknil kljuc, ki je, ne da bi on vedel, zaklepal mnogo denarja, v žep. Nato je stregel bolniku, kakor more streci le clovek, ki ima koga tako rad kakor svojega oceta. Po dvodnevnem smrtnem boju je kaplan vrnil svojo dušo Stvarniku. Bilo je 21. novembra 1830, ko je bil don Calosso star 75 let. Z njim je splavalo po vodi vse Janezovo upanje. Nekateri od tistih, ki so bili zadnje ure pri umirajocem, so Janezu dejali: "Kljuc, ki ti ga je umrli izrocil, je od skrinje. Denar, ki je v njej, je tvoj. Vzemi ga." Drugi so ugovarjali, da tega denarja ne sme vzeti, kermu ni bil zapušcen v oporoki. Janez se je znašel v stiski. Za trenutek je pomislil in dejal: "Ah, seveda! Da bi zaradi tega denarja moralv pekel? Nocem ga!" Toda price so vztrajale pri svojem, kajti nacin, kako ga je umirajoci dalpoklicati, njegove izjave, ko je bil še priseben, izrocen kljuc in nacin, kako mu ga je izrocil, so jasno izražali njegovo voljo, cigav naj bo denar. Vse to Janeza ni prepricalo. Ko je potem skupaj zdru­gimi sorodniki prišel dedic, je ves pohlepen iskalkljuc od skrinje. Janez mu ga je izrocil z besedami: "To je kljuc od denarja. Vaš stric mi ga je izrocil in jasno pokazal, da naj ga nikomur ne izrocim. Nekateri so mi rekli, da imam pravico vzeti vse, kar je v skrinji. Toda jaz ostajam rajši ubog. Nocem prepira. Vaš stric mi ni posebej rekel, da je denar moj." Necakje vzel kljuc, preštel denar in naštel šest tisoc lir. Nato se je obrnil k Janezu in rekel: "Spoštujem voljo svojega strica. Ta denar je tvoj. Pušcam ti popolno svobodo. Vzemi, kolikor hoceš." Janez je nekoliko premišljal; dokaj dobro je poznalvoljo pokojnika in imel je privolitev dedica. "Vendar ne! Nicesar nocem! Imam raje nebesa kot vse bogastvo in ves BiS 1 — 24. poglavje denar sveta." "Ce noceš nicesar vzeti, se zahvaljujem za tvoje velikodušno in do-brohotno dejanje. Stori, kakor hoceš." In Janez ni hotel nicesar. Mogoce je slišalkakega sorodnika, kako je zahtevalsvojo pravico. Vsvojih Spominih s temile preprostimi besedami povzema cel dogodek: Prišli so don Calossovi sorodniki in njim sem izrocil kljuc in vse drugo."Blagor premožnemu, ki se izkaže neoma­deževanega in ne teka za zlatom! Kdo je ta, da ga bomo blagrovali? Med svojim ljudstvom je namrec storil cudovite stvari" (Sir 31,7–9). Vsekakor je don Calossova smrt za Janeza pomenila neizmerno nesreco. Kar naprej je objokovalsmrt pokojnega dobrotnika. Ce je bil buden, je nanj mi-slil, ce je spal, je sanjalo njem. Njegovo žalost je vecalo pogrebno zvonjenje zvonov, ki se je podaljševalo in ponavljalo zdaj v eni zdaj v drugi župnijski cer­kvi zaradi smrti papeža Pija VIII., ki je umrl 30. novembra. Stvari so se tako zaostrile, da ga je Marjeta v skrbi za njegovo zdravje poslala k staremu ocetu v Capriglio. Vendar ga Božja dobrota ni pustila brez tolažbe. V njegovih zapiskih beremo: "Tiste dni sem imel ponovne sanje. Bila mi je izrecena stroga graja, ker sem položil svoje upanje v ljudi in ne v dobroto nebeškega Oceta." Spomin na don Calossa pa je za vedno ostalživ v njegovem srcu in o njem je zapisal: Vedno sem molil zanj, in dokler bom živel, ne bom nikoli opustil vsakodnevne molitve za tega svojega izrednega dobrotnika." 25. POGLAVJE Marjeta pošlje Janeza v šolo v Castelnuovo - Poišce mu stanovanje pri krojacu Giovanniju Robertu - Janez si pridobi naklonjenost tovarišev - Njegov napredek pri ucenju - Tolažba njegove matere - Kako se je znal znebiti slabih tovarišev - Nadaljuje svoje poslanstvo med decki - Kaj je želel od duhovnika v razmerju do otrok Don Calossova smrt v tistem letnem casu je z ene strani prekinila Jane-zovo redno ucenje, z druge strani pa je oteževala sprejem v šolo v Castelnuovu, kjer se je šola zacela že po prazniku vseh svetih. Toda Marjeta je verjetno s po­mocjo brata Mihaela, ki so ga v Castelnuovu dobro poznali, premagala to težavo. Tako je Janez za božic 1830, v petnajstem letu starosti, zacel obiskovati javno šolo v domacem kraju, ki je takratpoleg osnovne šole imela tudi oddelek za latinski jezik. Njegova dobra mati je z vsemi mocmi in žrtvami hotela omogociti sinu, da bi dosegel svoj poklic. Zasebno ucenje, vstop v javno šolo in sprememba uciteljev so Janeza tako zmedli, da se je moral skoraj znova zaceti uciti italijansko slovnico in si tako od­preti pot k latinšcini. Na zacetku je hodil v šolo od doma dvakratna dan, zjutraj in popoldne, in tako prehodil na dan približno dvajset kilometrov. Ker je s tem izgubljal prevec casa, je kmalu zacel odhajati od doma v Castelnuovo zjutraj in se vracal v Becchi zvecer. Vcasih je pihal nadležen veter, drugic je deževalo ali je led pokrival blatno cesto ali pa je padal sneg in ga je oster mraz pretresel do kosti. Toda on je vse to prenašal s cudovito mirnostjo in vedrega obraza. Da bi materi ne povzrocil prevelikih stroškov, si je na blatni cesti sezul cevlje, jih nosil v rokah in tako dospel do konca poti z razbolelimi in vcasih odrgnjenimi in krvavecimi nogami. Ko je prišel v Castelnuovo in si je obul cevlje, je pušcal svojo culico s hrano pri nekem Janezu Robertu, poštenem cloveku, kamorje v odmoru hodil BiS 1 — 25. poglavje na malico. Ce je proti veceru divjala nevihta, je ostajal v Castelnuovu in preno-cil pod stopnicami v hiši neke dobre družine, ki mu je dajala zatocišce. Gospod Pompeo Villata nam je pripovedoval, da je slišal o teh dogodkih v svoji družini. Mati Marjeta je bodisi zaradi varcevanja bodisi zato, da bi mogla bolj od blizu paziti nanj, na zacetku privolila v ta dolga potovanja, toda kmalu se je prepricala, da je treba sinu priskrbeti v Castelnuovu stalno stanovanje, zlasti še zato, ker je zima postajala vedno bolj neizprosna. Stanarino bi lahko porav­navala zžitom, z vinom in drugimi pridelki, kakor bi se pac dogovorili. Ker so Janeza v domacem kraju imeli zelo radi in so se bali, da ne bi imel zadosti sred­stev za študij, se zdi, da so sami od sebe naredili nabirko in prosili Marjeto, da jo je sprejela za svoje reveže. Secondo Matta ve povedati, da ji je v ta namen dalnekoc pol mere pšenice. Tako je Marjeta za svojega sina najela stanovanje pri že omenjenem Janezu Robertu, ki je bil po poklicu krojaški mojster in uspešen ljubitelj koralnega petja in vokalne glasbe. Ona sama ga je peljala na novo sta­novanje in mu ob slovesu dala enega najbolj dragocenih nasvetov: "Imej pobo­žnost do Marije." Janezov prihod v Castelnuovo je zbudil radovednost in mnogi so ga hotelispoznati. Njegova plemenita dejanja so bila v Castelnuovu znana. Otroci dru­žine monsinjorja Cagliera so dostikrat cakali pred hišo, da bi videli Janeza, koje v družbi drugih sošolcev šel v šolo. Še sedaj se spominjajo njegovega skro­mnega, zbranega in ponižnega vedenja, s knjigami pod pazduho, vcasih z ne­kaj tovariši, dostikrat pa samega. Nosil je obnošen suknjic, ki mu ni posebnopristajal in ki ni bil niti najmanj primeren za koga, ki bi se rad postavil z lepoobleko. Mnogi mladi iz Castelnuova, kot najpomembnejšega kraja v okolici, sobili ponosni na svoje dostojanstvo in so kot mešcani gledali na vse s podeželjakot na neotesane in manj pomembne ljudi. Zato so od zacetka, zaradi dobro­dušnega Janezovega videza, tekali za njim in se norcevali iz njega in njegoveobleke. Veckrat so ga celo skrivaj potegovali za suknjo in se potem hitro skrili.Med seboj so šušljali: "Verjetno mu je suknjo podaril kak staržupnik. To jenekaj cudovitega. Mogoce pa je last njegovega starega oceta? Janez se za to niprav nic vznemirjal, temvec je potrpežljivo prenašal vse nevljudnosti in ne­všecnosti. Vcasih se je na te svoje lahkomiselne žalivce smeje se obracal in jimgovoril: "Poredneži! Dajte mi mir in se ne zaletavajte vame. Sem vam mogocev napoto?" Zaradi njegove mocne postave sredi sorazmerno majhnih deckovso ga sošolci klicali s porogljivim vzdevkom. To izzivalno smešenje pa je kmalu prenehalo bodisi zaradi njegove do-brodušne ljubeznivosti bodisi zaradi praznicne zabave, ki jo je zacel prirejati. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek "Prijazna beseda pridobi veliko prijateljev, ljubezniv jezik pridobi veliko naklo­njenost" (Sir 6,5). Medtem se je lahko lažje kot v Morialdu posvetil pobožnim va-jam. Vtistih casih so bile obcinske šole v moci kraljevskih odlokov Karla Feliksa z dne 23. julija 1822 strogo katoliške. Razredi niso smeli biti mešani, sestavljeni iz deckov in deklic; v vsaki sobi je visel križ, šolo so zacenjali z molitvijo in kon-cevali z"Zahvalimo te vsemogocni Bog". Popoldanski pouk so zacenjali z "Zac­ni, prosimo Gospod, naša dejanja" in koncevali z vecernimi molitvami. Prve pol ure so posvetili pouku katekizma. Prav tako so ves popoldanski pouk v soboto posvetili razlagi katekizma in ga zakljucevali z molitvijo litanij blažene Device Marije. Ucitelji so se morali pogovoriti zžupnikom, da so ucenci mogli pred šolo k maši in enkrat na mesec k spovedi. Ob praznicnih dnevih so bili ucenci dolžni prihajati h kršcanskemu nauku in k cerkvenim obredom v župniji. Saj je mo-drost mogoce doseci samo s pobožnostjo. Pred kratkim ustanovljena latinska šola je bila ena sama za vse ucence, zato so prihajali dijaki iz vseh gimnazijskih razredov pod vodstvom profesorja Emanuela Virana iz Castelnuova d'Asti, prav tistega, ki je blagoslovil duhovni­ško obleko mladega Cafassa. Bil je zelo izobražen, znalje spretno posredovati svoje znanje in imel velik vpliv na ucence; znalje tako dobro razporejati cas in usklajati razlicne skupine ucencev, da je vsak, ki je imel dobro voljo, lahko hitro napredoval. Janez je tako hitro napredoval, da je postalucitelj pozoren nanj. Nekega dne so pisali italijansko nalogo z naslovom Eleazar raje umre, kot da bi pohujševals tem, da bi jedel svinjsko meso. Janez je tako odlicno obdelaltemo, da nihce ni mogel verjeti, da je nalogo napisalsam. Pokazali so jo še drugim profesorjem in vsi so se samo cudili. Koncno so jo pokazali še don Mogli, ki jo je temeljito preucil in ugotovil, da kaj takega ne bi mogli v tistem kraju sestaviti tudi najbolj izobraženi in stari ljudje in je bilo torej nemogoce, da bi nalogo napisalmladi Bosko. Po tej Moglievi sodbi je Janezspoznal, da ni vec v milosti pri svojem starem ucitelju. Vresnici si je po tistih nerazumljivih preobratih, ki se kdaj pa kdaj zgodijo v duhu ljudi, don Moglia vtepel v glavo, da bi bilo bolje, ce bi se mladi kmecki fant iz Becchijev odpovedalštudiju in znova prijel za mo-tiko. Zakaj se je to zgodilo, ve le Bog, ki je Janezu postavil novo oviro in s tem še enkrat postavil na preizkušnjo njegovo zaupanje vanj in njegovo vztrajnost. Medtem je Janez, ceprav dalec od budnega ocesa svoje matere, gojil do nje tisto sveto ljubezen, ki mu jo je ona znala navdihniti s svojimi krepostmi. Nikdar ni storil nicesar brez njene vednosti, ona pa mu je vse dovolila, kar jo je prosil, in bila vedno pripravljena ugoditi njegovim željam, ki so bile dokaj omejene in vedno v okviru strogo nujnega. Robert in vsa njegova družina so zelo vzljubili BiS 1 — 25. poglavje Janeza, zlasti še sin, s katerim sta skupaj hodila v šolo, je sklenil z njim prisrcno prijateljstvo. Mati Marjeta je prihajala skoraj vsakteden in mu prinašala zalogo kruha, ki je morala zadostovati za teden dni. Naredila je razmeroma dolgo pot, toda zavedala se je, kako pomembno je, da od blizu nadzoruje sinovo pocetje. Tudi pozneje, ko je bil Janez v Chieriju najprej kot navaden študent in pozne­je kot klerik, je nadaljevala svoje obiske, ceprav bolj poredko. Mater je vedno spremljalbratJože, da ji je delaldrušcino in obiskalbrata. Obisk matere Marje-te je bil za vso Robertovo družino praznik, ker kdor ima srce, najde odziv v do-brotnih ljudeh. Marjeta je bila nadvse vesela, ko je slišala, kako se njen sin vsakdan bolj zvesto drži njenih nasvetov. Dobro ji je delo, ko so ji vsi pripovedovali o njegovih krepostih, pobožnosti, o zvestobi molitvi in spolnjevanju šolskih dol­žnosti; kako se odlikuje med svojimi tovariši po pobožnosti in skromnosti, pre­jemanju svetih zakramentov in kako ga obcudujejo zaradi njegovega vedenja v cerkvi in vztrajnega obiskovanja cerkvenih obredov. Iz teh in drugih razlogov ga je župnik don Dassano postavil za asistenta v enem izmed razredov kršcan­skega nauka v postnem casu. Kreposti pa ne manjkajo zalezovalci. Janez se je tega leta soocil z nevar­nostmi, ki so mu jih nastavljali nekateri njegovi tovariši. Hoteli so ga v casu pouka zapeljati v igro. Ker se je izgovarjal, da nima za to potrebnega denarja, so mu svetovali, naj ga ukrade gospodarju ali materi. Eden izmed tovarišev ga je spodbujal: "Dragi moj! Cas je, da se predramiš. Treba se je nauciti živeti v svetu. Kdorima zavezane oci, ne vidi poti, po kateri hodi. Pogum! Priskrbi si denar, pa boš tudi ti deležen radosti svojih tovarišev." Janez je na takzloben nasvet tako­le odgovoril: "Nevem, kaj pravzaprav hoceš povedati, vendar iz tvojih besed povzemam, da mi svetuješ, naj bi igralin kradel. Toda ali ne ponavljaš vsakdan pri molitvi: sedma, ne kradi? Ali ni to ena od Božjih zapovedi? In potem: kdor krade, je tatin tatovi slabo koncajo. Poleg tega, moja mati me ima zelo rada, in ce jo prosim denar za potrebne stvari, mi ga da. Brez njenega dovoljenja nikdar nisem nic storil in je zato tudi sedaj ne bom zacel varati. Ce tvoji tovariši poc­nejo take stvari, so pokvarjenci. Ce pa samo drugim svetujete in sami tega ne delate, ste pa malopridneži in lopovi." O tem razgovoru so zvedeli tudi drugi in nikdar se mu ni nihce vec upalpredlagati kaj takega. Za ta odgovor je zvedel tudi njegov profesor in ga je od tega trenutka zacel bolj upoštevati. Prav tako so za to zvedeli starši drugih otrok, tudi premožni, in zaceli svojim otrokom priporocati, da bi hodili z njim ter posnemali njegove zglede. Še posebej jih je pritegovala nedolžnost, ki je sijala iz njegovih dejanj. Na taknacin si je kma­lu lahko izbralprijatelje, ki so ga ljubili in poslušali kakor decki v Morialdu in Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Moncuccu. Ti so od casa do casa prihajali k njemu na obisk. Njegova drušcina je bila nepretrgan pouk v previdnosti. Vvse svoje pocetje, pomembno in manj pomembno, je vedno zastavil vse svoje sile in pozornost. Pazil je na to, kar je govoril, in nikdar ni odprl ust, ne da bi prej dobro premislil. Ko se je že odlocil za kako stvar, ga nihce ni mogel vec odvrniti od njegovih sklepov. Ne da bi se za­vedali, so si njegovi prijatelji zaceli oblikovati svoj znacaj po njegovem zgledu. Z vsemi sredstvi se je trudil, da bi si pridobil njihova srca in jih pripravil, da bi sprejemali njegove koristne nasvete. Med drugim je v ta namen vsakokrat, ko je šel za kakdan domov na oddih, prinesel s seboj sadje in ga potem razdelil med svoje prijatelje. Te ljubeznive velikodušnosti so se vsi zelo veselili. Ob takih pri­ložnostih jim je govoril o verskih receh in jim gorece priporocalpobožnost do Device Marije. Njega je posebno privlacila cerkvica na vrhu hriba nad mestom, imenovana Del Castello. Tja je rad zahajalbodisi sam bodisi v spremstvu svojih prijateljev in blaženi Devici izkazovalsvojo sinovsko pobožnost. Verjetno je v tej kapelici prejel kako pomembno milost, kajti nikoli je ni pozabil in se je rad spominjaltrenutkov, ki jih je tam prebil. Ko ga je JanezFilippello prihajalobi­skovatv Turin, ni nikdar pozabil podariti mu zavojcek podobic za tiste, ki so ho-dili tja molit rožni venec, zlasti še za decke, da bi radi hodili tja gorcastit Marijo. To je bil njegov stalen nacin življenja tudi pozneje, ko se je med pocitnicami vracalizChierija. Na taknacin ni samo ohranil dobro ime, ki si ga je že pridobil, temvec celo vecalsvoj ugled v domacem kraju. Duhovniki in preprosti ljudje so vedno enoglasno hvalili njegovo vztrajno in nadvse vzorno vedenje in trdili, da je bil v svoji mladosti ves prevzet od žive in vztrajne želje, da bi postalapostol-ski misijonar in mogel mnogo dobrega storiti dušam. Kakor matere v Morialdu in Moncuccu so tudi v Castelnuovu še mnogo let pozneje pripovedovale svojim sinovom o Janezovih krepostih. MonsinjorCagliero nam je pripovedoval, kako mu je njegova mati, ko je bil še otrok, dajala za zgled Janeza Boska in ga spod­bujala, da bi ga posnemal. Janez je torej mirno preživljalsvoje dneve v dobrih delih in ucenju sredi svojih prijateljev. Toda ob tem srecnem obcutju je cutil v srcu bolecino, ker ni mogel biti domac z duhovniki tistega kraja. Župnik Jernej Dassano, zares svet mož, ucen, dobrohoten, natancen v spolnjevanju svojih dolžnosti, je imel svoj nacin vedenja, ki otrok ni pritegnil. Podobno zadržanost so imeli tudi drugi du­hovniki. Janez pa je že takratvedel, da mladina potrebuje ljubeznivo podporo in da jo je mogoce oblikovati po lastni volji, ce se le kdo zanima zanjo. Sam v sebi je cutil potrebo po takem ravnanju. Pogosto je srecalna cesti župnika v sprem­stvu kaplana; še vec, dostikratse je nalašc nastavil na mesto, kjer je vedel, da BiS 1 — 25. poglavje bo na svojem dnevnem sprehodu moralpriti mimo. Cutil je živo željo, da bi pristopil k njemu in slišaliz njegovih ust kako zaupno besedo, cutil je potrebo po njegovi naklonjenosti. Kakor hitro ga je od dalec zagledal, ga je radostno pozdravil, in ko se mu je bližal, se mu je spretno priklonil. Župnik pa je resno in vljudno odzdravil in šel svojo pot. Nikdar pa ni rekel ne storil nicesar, kar bi moglo v mladih srcih izzvati zaupanje. Vtistem casu so menili, da se cerkvene osebe morajo vesti tako zadržano. VJanezu pa je tako obnašanje budilo strah in ne ljubezni. Veckratje sam zase in v družbi s solzami v oceh izjavil: "Ce bi bil jaz duhovnik, bi želel ravnati drugace: poklicalbi otroke k sebi, se jim približal, imel bi jih rad in storil, da bi tudi oni mene vzljubili; lepo bi jim prigovarjal, jim dajaldobre nasvete in se popolnoma posvetil njihovemu vecnemu zvelicanju. Kako ljubo bi mi bilo, ce bi se mogel malo pomeniti s svojim župnikom. Ta sreca se mi je nasmehnila pri don Calossu. In zakaj to ni mogoce pri drugih duhov­nikih?" Te svoje misli je pogosto razodevalzlasti svoji materi in Marjeta, ki je dobro poznala srce svojega sina in je bila sposobna pravilno ocenjevati taka custva, mu je odgovarjala: "Kaj hoceš! To so ljudje, polni modrosti, polni resnih misli in niso sposobni, da bi se prilagodili otroku, kakor si ti." "In kaj bi jih stalo, ce bi mi povedali dobro besedo ali se za trenutek ustavili in se menili zmenoj?" "In kaj bi rad, da bi ti povedali?" "Kako lepo misel, ki bi bila koristna za mojo dušo." "Saj vendar vidiš, da imajo toliko dela s spovedovanjem, pridiganjem in z drugimi skrbmi župnije." "Kaj nismo tudi mi mali njihove ovce?" "Da, res je; a ne morejo izgubljati casa!" "Ali je Jezus izgubljalcas, ko se je mudil z otroki, ko je karalapostole, ki so odganjali otroke, in trdil, da naj jih pustijo k njemu, kajti prav njih je nebeško kraljestvo?" "Nikakor ne pravim, da se motiš. Pravim celo, da imaš prav. Toda kaj si hoceš?" "Oh, boste videli: ce bom postalduhovnik, bom svoje življenje popolnoma posvetil otrokom. Nebodo me videli tako resnega, pac pa bom vedno jaz prvi, ki bom zacel pogovor z njimi." 26. POGLAVJE Don Virano zapusti šolo v Castelnuovu - Za njim pride don Moglia - Razposajeni ucenci in izguba casa - Janezova potrpežljivost - Nauci se glasbe ter krojaške in kovaške obrti - Njegova skrb za življenjske potrebšcine - Mlaj Janezu je vse odlicno uspevalo, a je nova nezgoda spet zmotila potek do-godkov. Njegovega profesorja Virana so imenovali za župnika v Mondoniu v ško­fiji Asti. Zato se je aprila 1831 umaknil iz šole, da bi uredil svoje posle, izpolnil vse predpisane dolžnosti in se pripravil za selitev v novo bivališce. Leta 1832 je prevzel novo delovno mesto v župniji. Castelnuovo je ostalbrez profesorja latin-šcine. Na njegovo mesto so postavili don Moglia, sicer zelo dobrega in pobožnega cloveka, katerega castitljiv spomin je še danes ohranjen v Castelnuovu, vendar pa nesposobnega, da bi obvladalpet razlicnih skupin nadvse živahnih fantov, ki so bili razlicni tudi po starosti, znanju in bistrosti. On bi moralhkrati imeti šolo za naš prvi, drugi in tretji razred gimnazije, za humanisticni razred in za retoriko. Tako je pomanjkanje reda skoraj unicilo, kar se je Janez naucil v prejšnjih mese­cih. Novi ucitelj je sicer videl njegovo lepo vedenje in je od svojih sorodnikov v Moncuccu slišalpripovedovati o njem toliko lepega in ga je konec koncev imel tudi rad. A si je vbil v glavo, da zato, ker je iz Becchijev, ni mogel biti drugo kot osel, mogoce celo dragocen osel, ugleden clovek, ce hocete, vendar vedno osel. Njegova starost petnajstih let je bila dokaz za njegovo nesposobnost. Janeza je uvrstil med ucence prvega razreda gimnazije. Nekega dne je ucitelj dolocalskupinam naloge. Janez je lepo prosil, da bi mu dalnalogo za tretji razred gimnazije. Don Moglia se je zakrohotalin dejal: "Kaj si vendar domišljaš ti izBecchijev? Kaj naj bi bili sposobni napraviti ljudje iz Be-cchijev? Pusti, pusti latinšcino, ker ne boš nicesar razumel. Raje pojdi nabirat BiS 1 — 26. poglavje gobe, iskatpticja gnezda, za to si kot nalašc, to je tvoja sposobnost, v tem boš odlicno uspel. Da bi se pa ti ucil latinšcino, to je cudaštvo! Janez ni pokazalužalje­nosti in je znova prosil. Ucitelj je znova in še bolj poudaril izreceno. Ker pa Janez le ni popustil in je še naprej prosil, da naj poskusi, je koncno popustil in privolil, da je pisalnalogo. Rekel mu je, da naj piše, karkoli hoce, da tako in tako ne bo bral, ker ne more napisati drugega kot neumnosti. Ucenci tretjega razreda so imeli narek latinskega besedila, ki so ga morali prevesti v italijanšcino. Janezje v kratkem casu izrocil profesorju svoj prevod. Ta ga je vzel in ne da bi ga pogledal, položil na stran ter se pomilovalno nasmehnil. Janez se je postavil pred ucitelja in dejal: "Prosim vas, preglejte mojo nalogo in popravite napake." "Toda ali ti nisem rekel," je jezno odvrnil ucitelj, "da iz Be-cchijev nic ne znajo, ker nimajo pameti za te tako vzvišene stvari?" Tedaj so se nekateri ucenci dvignili in rekli: "Da, da! Preberite Boskovo nalogo, kerbi tudi mi radi slišali neumnosti, ki jih je napisal." Ucitelj, ki je imel navado popustiti pred ucenci, je vzel nalogo in jo pregledal: prevod je bil tocen. Toda don Moglia je nalogo zopet položil na mizo in dejal: "Ali nisem rekel, da Bosko nic ne velja! Celo nalogo je prepisalod kakega sošolca. Gotovo jo je prepisal. Saj je nemogoce, da bi to on naredil." Janezov sosed, ki je videl, kako je pisalin ni uporabljalniti kakih knjig niti ni od koga prepisoval, se je postavil v njegovo obrambo: "Gospod profesor," je dejal, "vi trdite, da je Bosko nalogo prepisal. Bodite tako dobri in pre­verite, ali je katera naloga podobna njegovi." To je bila pametna opazka, ki bi mo-rala rešiti vprašanje. Toda ucitelj se je še bolj zakrknil in zavrnil ucenca, ki je to predlagal: "Kaj boš ti vedel! Ali ne veš, da ti butci iz Becchijev ne zmorejo nicesar, razumeš, popolnoma nicesar!" In nihce ga ni mogel prepricati o cem drugem, ker zaslepljen od predsodkov sploh ni hotel vedeti za resnico. Toda fant, ki je videl Janeza, kako je pisalnalogo, je potem tocno opisal, kako je bilo. Vsi so obcudovali ne samo njegovo bistrost, temvec še bolj njegovo ponižnost, ker je tako mirno prenašaluciteljeve žalitve. Zato so ga še bolj vzljubili in spoštovali. Ta dogodek je mocno pomagalk velikemu ugledu med tovariši, ki so ga obcudovali tudi zaradi njegovega zglednega obnašanja. Bil je v resnici že tedaj tako vsestransko urejen, pa naj je bil med tovariši ali sam, da je bil pravi zgled kršcanskega dostojanstva. Zavracalje vsako surovo šalo, izogibalse je vsake igre, ki je zahtevala polaganje rok na drugega, in vsako drugo neprimerno domace obnašanje, ki ne pristaja vzgojenemu cloveku. Najbolj pa je bil proti igri, imenovani kobilica. Nikdar se je ni udeležil in je karal vse, ki so se pred poukom ali po njem zabavali na ta nacin. Lahko si predstavljamo, kako je mogel Janez napredovati v taki šoli od apri-la dokonca šolskega leta. Najraje bi to imenovali brezupno usodo; kljub vsemu Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek je bila vedno Božja previdnost, ki je vodila dogodke in tako vzgajala svojega služabnika za njegov poklic. Janez Roberto je bil župnijski pevovodja in mladi Janez Bosko, ki je imel zelo lep glas, je že v zacetku leta vstopil v njegovo šolo in se navdušil za glas­beno umetnost. Nesamo, da se je naucil koralnega petja, temvec je toliko na­predovalv petju, da je mogel na koru uspešno izvajati obvezne glasbene dele. Istocasno se je zacel uciti igrati na violino in na star cembalo ali spinet, da bi nekoc lahko z orglami spremljalpetje. Vletu 1831 so vernike vabili v župnijo ne samo redni veliki prazniki, ampaktudi izredni dogodki, ki so bili za pevce priložnost, da so menjavali vesele in žalostne pesmi. 2. februarja je bil izvoljen novi papež GregorXVI., 27. aprila je umrl kralj Karel Feliks, zadnji vladar prve savojske linije, sledil mu je Karel Albert iz savojskega rodu Carignano. Ta je od­prl v Turinu cerkev Velike Matere Božje, ki so jo zaceli graditi 1818. 6. avgusta pa je izrocil svojo dušo Stvarniku nadškof monsinjor Chiaverotti. Te priložnosti za glasbeno dejavnost so bile za Janeza neizmernega pome­na. Dobri Roberto je bil navdušen zaradi nadarjenosti svojega varovanca in je nevede sodelovalpri velikih Božjih nacrtih. Njegov dom je bila edina šola, kjer bi se mogel mladi fant zadosti nauciti petja. Kamorkoli že drugam bi ga mati poslala, zlasti ce bi šel v Chieri, zelo verjetno ne bi imel priložnosti za tako po­memben pouk. Potrebno je bilo, da sta se v njem razvila ljubezen in poznanje te umetnosti, ki bo morala biti življenje tiste ustanove, ki jo je hotela Božja pre­vidnost po njem ustanoviti. Nenehen slavospev, ki se bo dvigalod enega konca sveta do drugega v cast Najvišjega, je izraz nenehne radosti, ki mora kraljevati v srcih Božjih otrok. Koliko mladih je vzkliknilo h Gospodu: "Moje ustnice bodo vriskale, ker bom prepeval tebi, moja duša, ki si jo odrešil" (Ps 71,23). Toda ucenje in petje nista mogla izcrpati Janezove dejavnosti, ki je hotel svoj prosti cas izrabiti za kaj koristnega. Zacel se je uciti krojaške obrti. Vkrat­kem casu se je naucil šivati gumbe, robove, preproste in dvojne šive. Zatem se je naucil krojiti hlacke, telovnike, hlace, jopice. Pozneje je svojim prijateljem v Oratoriju v šali pripovedoval: "Zdelo se mi je, da sem postal zares vsestransko usposobljen krojaški mojster." Kar je zacel iz ljubiteljstva, je moraltisto leto nadaljevati iz potrebe. Moral je pomagati gospodarju in si zaslužiti za svoje vzdrževanje, kajti delitev družinskega premoženja, Antonove zahteve in druge okolišcine so materi onemogocale, da bi skrbela za stanovanje in hrano svoje­ga sina. Ta obrt mu je bila v veliko pomoc, ko je moral v Oratoriju dolgo casa šivati, da je vzdrževal svoje decke. Ko je mojstervidel, kako zelo napreduje v krojaštvu, mu je veckrat ponudil, da naj bi se odlocil za vedno delati z njim. BiS 1 — 26. poglavje Toda Janez je imel cisto drugacne namene. Hotel je napredovati v študiju. S toliko razlicnimi dejavnostmi pa se je ukvarjal zato, da se je izognil brezdelju in si zaslužil vse potrebno za vzdrževanje. Med temi razlicnimi dejavnostmi je bilo tudi kovaštvo. Vtej stroki se je vadil zlasti, ko je od šole imel premalo koristi. Hodil je v delavnico nekega Evasia Sa-via, odlicnega kristjana, in se izuril v kovanju, klepanju in piljenju. Ker je bil tako natancen opazovalec, mu ni nic ušlo pri znacilni obdelavi železa v eni in drugi kovacnici in s svojimi ustreznimi in pametnimi vprašanji si je pridobil tudi zado­stno teoreticno znanje v tej novi obrti. Vprašam se: kdo je položil v srce tega kmeckega fanta takšno izrazito željo, da bi se izucil toliko razlicnih obrti? Kdo ga je na tako prijeten nacin postavil v take okolišcine, da je iz same dejavnosti potem zrasla potreba?Brez dvoma Ti-sti, ki ga je namenil za voditelja praznicnih oratorijev in poljedelskih šol, pa tudi za ustanovitelja zavetišc za mlade obrtnike. Vnjem se oblikujejo take kreposti, da lahko mladenic iz ljudskega okolja in mlad osirotel delavec na polju ali obr­tnik najdejo v njem cloveka, ki je pripadalprav njihovemu položaju, ki zelo do-bro pozna njihove potrebe, želje in navade in ki zna biti vsem vse. Poleg tega bo moralvzdrževati vse te številne fante brez stalnih dohodkov zgolj v zaupanju v Božjo previdnost. Ce je castitljivemu Cottolengu kakor tudi drugim svetnikom Bog pošiljaldobrotnike, ki so v njegove roke polagali svoje darove, pa se zdi, da je Bog hotel, naj bi Janez sam v njegovem imenu prosil vbogajme vernike, in to za ceno kakršne koli žrtve in ponižanja. Zato mu je podelil podjetno, dejavno, odlocno in domiselno nrav za dosego namena in mu dalpotrebno mirnost za premagovanje težav, vztrajnost in uvidevnost pri izbiranju primernih sredstev, ljubeznivost v pridobivanju src in neustrašno ravnodušnost do cloveških ozi­rov. Vvsem tem se je moralvaditi vse od svoje mladosti. VBecchijih si je dejan­sko s tisoc nacini skušaldobiti potreben denar za svoje igre, s katerimi je prite­gnil ljudi. Sedaj pa si je moral, dokler ni postalsemenišcnik, sam prislužiti vse potrebno za preživetje. Zanimiv dogodek iz tega casa nam ponazarja izredno spretnost, s katero si je priskrbel za študij potrebna sredstva. Pripovedovali so nam ga ocividci. VMontafiji so obhajali krajevni praznik in so sredi trga postavili visok mlaj. Bil je silno visok in na vrhu je bil venec, na katerem so viseli razlicni darovi in nagrade. Zbrala se je nepregledna množica radovednežev. Fantje iz okoliških krajev so drug za drugim pristopali, si ogledali deblo drevesa in višino vrha ter poskušali priplezati do nagrade in si jo vzeti. Eni so preplezali samo eno tre­tjino, drugi so se povzpeli do polovice, a potem jim je zdrsnilo in so bili znova Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek na tleh. Ljudstvo je s kriki in hrupom navduševalo najpogumnejše in s ploska­njem in žvižganjem zavracalo slabice, ki se niso mogli obdržati na gladkem in mastnem deblu. Janez je opazoval, kako so decki hitro in z ihto zacenjali svoje plezanje, ne da bi zajeli sapo, ko so pa prišli dolocene tocke, jim je zmanjkalo moci in sama teža telesa jih je pognala navzdol. Janez se je odlocil, da bo tudi on poskusil, vendar malo drugace kot drugi. Odlocno, vendar mirno je stopil na prazen prostor pod drevesom. Oprijel se ga je in zacel pocasi plezati. Kdaj pa kdaj je prekrižalnoge, ki so objemale drevo, sedel na pete in se oddahnil. Ljudje, ki od kraja niso razumeli, zakaj to pocne, so se iz vse duše smejali in cakali, da bo prej ali slej kakor drugi pred njim zdrsel na tla. Toda ko so videli, kako se vedno bolj pne proti vrhu, so utihnili. Nastala je popolna tišina. Ko se je pribli­žalvrhu in se je drevo mocno gugalo sem in tja, je množica z vseh strani zacela navdušeno ploskati malemu zmagovalcu. Pobralje mošnjo z20 lirami, salamo in ruto, vtaknil vse za srajco, pustil predmete manjše vrednosti, da se je lahko nadaljevala zabava, se hitro spustil navzdol, se s svojim plenom pomešalmed množico, ki se je veselila dosežene zmage, in izginil. Pa to ni bilo edinkrat, da je Janez dobil podobne nagrade, ki so mu zelo prišle prav, da se je kot ubog dijaklahko vzdrževal. 27. POGLAVJE Janez na pocitnicah - Posebno razvedrilo v casu opoldanskega pocitka - Prvo pastoralno pismo monsinjorja Alojzija Fransonija, škofa v Fossanu in administratorja turinske škofije - Druge sanje - Janez se vpiše kot študent v zavod v Chieriju - Župnik in sovašcani poskrbijo za vzdrževalnino Ko je Janez, bolj malo zadovoljen, koncal to šolsko leto in je bila njegova prihodnost še vedno negotova, se je, vdan v svoj položaj, vrnil k svoji materi. V družini je prišlo medtem do pomembnih sprememb. Mati Marjeta in bratJože, ki je bil star že osemnajst let, sta stopila v skupno podjetje z nekim Jožefom Febrarom. Vzeli so v najem kmetijo, imenovano Susambrino, last družine Mat-ta na hribcku med Becchiji in Castelnuovom. To kmetijo je nekaj let pozneje kupil vitez Pescarmona. Jože je dobil sobo v pogodbeni hiši, Febraro pa je imel svojo pristavo in zemljišce na meji Susambrina. Marjeta je izmenoma bivala v tem novem stanovanju in v Becchijih, kakor so pac terjala poljedelska dela. Polbrat Anton je po razdelitvi družinskega imetja živel sam v tistem delu hiše, ki mu je bil dodeljen, obdeloval svoj kos zemlje in kot poljski delavec pomagaltistim kmetom, ki so potrebovali njegovo pomoc. Janez je bival pri bratu Jože­tu, ki ga je neizmerno ljubil in mu pušcal, da se je popolnoma predalsvojim knjigam. Zbral je majhno knjižnico religioznih pisateljev. Knjige so mu darovali ali pa posodili ucitelj Lacqua, župnik v Moncuccu, in don Calosso. Med deli so bile tudi knjige blaženega Alfonza Marije Ligvorskega in nekaj katekizmov z razlago, ki se jih je naucil na pamet. Nikakor pa ni hotel biti v breme svojemu bratu in je zato vodil na pašo dve kravi na spodaj ležeci travnik ali pa pomagalpri obdelovanju polja. Vkotu hiše si je uredil majhno delavnico, kjer je popra­vljal svojo in Jožefovo obleko in ob kovaški peci popravljalpokvarjeno poljsko orodje. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Neka deklica, po imenu Rosa Febraro, hcerka zgoraj imenovanega Jožefa Febrara, ki se je pozneje omožila s Caglierom in tako postala svakinja monsin­jorja Janeza Cagliera, apostolskega vikarja Patagonije, je prav tako gonila svojo credo v tisti kraj. Ona je pripovedovala, kako se je mladi Bosko potopil v svoje misli in ni opazil, kako sta kravi zašli v obdelane njive in jih je potem ona zavr­nila nazaj na travnik. Ko je Janez opazil njeno pomoc, se ji je na kratko zahvalil in vcasih izkoristil preprosto dekletovo ponudbo in pustil njej v varstvo svoji dve kravi, sam pa se je umaknil v senco vrb ali žive meje in tam molil ali bralkako knjigo. Vtej samoti je Janez našel nacin kako biti zaposlen tudi v casu oddiha, ko kmetje, posebno v opoldanski vrocini, navadno pocivajo, on pa se je odlocno držalsvojega pravila, da cez dan ne bo nikdar pocival. "O pravem casu se dvigni in se ne obotavljaj, pohiti domov in ne zapravljaj casa. Tu se lahko zabavaš in strežeš svojim muham, vendar ne gréši zobjestno besedo" (Sir 32,11). Vem, da je to, kar bom sedaj povedal, nepomembno, toda tudi neznatne reci morejo vstopiti v veliko sliko in pripomoci k vecji lepoti. Od Boga navdihnjeni pisatelj opisuje v Tobijevi knjigi psicka, ki je spremljalmladega Tobija na poti. Tekel je pred njim in je prišel prvi nazaj v ocetovo hišo. Sv. Janeza Evangelista je prese­netil lovec, ko je božalprepelico, in možakarju, ki se je temu cudil, dejal: "Zakaj se cudite, ce pustim moji duši, da se oddahne, da bo mogla vzleteti s svojimi mislimi v nebo?" Poleg tega imajo dobre duše v sebi stari nagon, ki ga je imel nedolžni Adam, da je imel oblast nad vsemi živalmi. Naj povem, da so v Jožeto-vi hiši imeli lovskega psa, ki mu je Janez dalime Bracco. Vprostem casu ga je naucil vseh mogocih igerin skokov. Pes mu je podajalzdaj eno zdaj drugo taco, kakor mu je z glasom ukazoval. Ko mu je dal jesti, je moral jed lepo mirno vzeti z roke. Ko je bil kos prevelik, ga je Janezz resnim obrazom opomnil: "Požeruh! Kaj boš vse na en mah požrl?" Bracco je postalnegotov, gledalje gospodarja in se zadovoljil s tem, da je lizalhrano. Šele ko mu je Janez ukazal"Jej!", je požrl svoj zalogaj. Vcasih je ukazal svojemu zvestemu spremljevalcu, da je šel gor in dol po lestvi, ki je vodila na senik. Seveda mu je bilo to nenavadno pocetje v veliko za­bavo, ko je videl psa vsega zmedenega hoditi po tej nenavadni poti, na katero pa ga je pocasi le privadil. Drugic ga je nesel ali vrgel visoko na senik, odmaknil lestev, se oddaljil in ga glasno klical. Pes je lajal, tekal sem in tja, iskalmesto, kjerbi mogel priti dol, se prestrašil globine, koncno pa le skocil in ves radosten pri­tekel k svojemu gospodarju. Bracco je Janeza spremljal, kamorkoli je šel. Ce je bil Janez utrujen od poti in si je poten hotel malo oddahniti terodložiti suknjic, BiS 1 — 27. poglavje je zaklical: "Bracco, nesi moj suknjic!" Ce se je kaj obotavljal, je pes zgrabil za rob obleke, in medtem ko se je Janez slacil, na vso moc vlekel. "Toda Bracco! Raztrgalboš! Pusti! Sedaj ga dobiš." Pes je takoj popustil, in ko si je Janez slekel suknjic, ga je položil Braccu na hrbet, ta pa je, bojec se, da bi ga izgubil, previdno hodil in strogo pazil, da mu ne bi zlezel na to ali ono stran in padel na tla. Ob nedeljah se je s tovariši vracal iz cerkve na svoj hribcek in jih zabavalz novimi predstavami svojega zvestega Bracca. Potem ko je med smehom tova­rišev izvedel celo vrsto iger, mu je Janezukazal, naj skoci na hrbet kravi, ki se je pasla nedalec od tam. Uboga žival je nejeverno in žalostno gledala svojega gospodarja, kot bi hotela reci "Kaka neumnost!". Toda po ponovnem Janezovem ukazu, ki ni dopušcal ugovora, se je Bracco pognal, toda zgrešil je cilj ter padel na drugi strani na tla. Sedaj je poskus ponovil in srecno pristal kravi na hrbtu. Sedel je na zadnje noge, skušal držati ravnotežje in si ni upal skociti dol brez ukaza. Tedaj se je Janez oddaljil in se delal, kot da se ne bi brigal zanj. Pes je zacel tuliti, kakorda bi prosil za dovoljenje, da bi se smel rešiti te zadrege, v kateri ga je Janez pustil za nemalo casa, vse dokler ni žival, videc, da se gospodar ne zmeni, mocno zalajala, skocila in stekla za gospodarjem ter ga dohitela, kakor bi mu hotela ocitati brezobzirnost. Ni mogoce opisati veselja, ki so ga mladi obcutili. Lahko bi mislili, da bi se Janez, ki je tako silno žaloval zaradi izgube malega kosa, ko je bil še majhen, težko locil od te nadarjene živali. Vendar ni bilo tako, kajti spomnil se je obljube, ki jo je naredil Gospodu. Ko so ga neki sorodniki prosili, da bi jim ga pustil, je brez nadaljnjega privolil in jim ga sam pripeljalna dom. Bracca so veselo in slovesno sprejeli, in ko je Janez videl, kako je vdan novim gospodarjem, je skrivaj odšel. Toda ko je prišel domov, se je tam pojavil njegov zvesti prijatelj. Ves plah, s povešeno glavo, kot da bi hotel priznati svojo nepokoršcino, se je pocasi približal, mahal z repom in se kdaj pa kdaj ustavil. Janez se mu ni nasmehnil kot po navadi, ampak mu je rekel: "Veš, Bracco, to ni vec tvoj dom. Zato ti jazne bom vec dal jesti." Tedaj se je živalzavlekla v kot in se dolgo ni ganila. Nekaj dni pozneje so prišli sorodniki iz Moncucca, da bi ga spet odpeljali. Toda kakor hitro so ga v Moncuccu spustili na prosto, je bil v kratkem casu spet v Susambrinu. Janez ga je sprejel s palico v roki. Toda namesto da bi se umaknil, je pes legel k njegovim nogam z vsemi štirimi kvišku, kot bi hotel reci: "Tepi me, kolikor hoceš, samo dovoli mi ostati tukaj." Janeza je prizortako ganil, da je obdržal Bracca pri sebi. Mirteh pocitnic je vznemirila vesela novica, da je bil s papeško listino 12. avgusta fossanski škof monsinjor Alojzij Fransoni imenovan za administratorja turinske nadškofije. In neke septembrske nedelje je Janez poslušal, ko so s pri­ Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek žnice brali njegovo prvo pastirsko pismo, v katerem je bilo nakazano, da so se casi zaceli slabšati. Civilna oblast je proti cerkvenim predpisom zahtevala, da naj bi darovali mašo zadušnico za nekega kirurga iz Annecyja, ki je nekršcan­sko umrl, in prepovedala jezuitom natisniti njihov koledar, ce ne bi za praznik sv. Gregorija VII. prej natisnili skupnih beril namesto lastnih, ki so po njihovem mnenju žalila vladarja. Neda bi se vlada zavedala, je podpirala nakane sekta­šev, ki so v želji, da bi pospešili nastanek po njihovih zamislih oblikovane druž-be, meseca februarja z 200 možmi skušali napasti Savojo, a so jih kraljevske cete razpršile. Aprila pa je policija zaprla sokrivce advokata Angela Brofferia in drugih, ki so pripravili novo zaroto. Ali ni mogoce to pastirsko pismo, preže-to z žalostjo in povezano z imenom monsinjorja Fransonija, v Janezovem srcu vzbudilo custvo blage slutnje? To je bil oce, podpora, zaupni prijatelj, ki mu ga je Gospod namenil, da bi mu bil v ucinkovito obrambo na zacetku njegovih cu­dovitih ustanov. Eden je bil ustvarjen za drugega. Pastircek iz Becchijev je kazaliste plemenite težnje kot plemeniti gospod iz Genove. Ta gospod, ki je bil vzgo­jen v razkošju in obilju, ni postalkapucin zato, ker mu njegov oce markiz ni dalsvojega dovoljenja. Pri petindvajsetih letih je prejel duhovniško obleko, in ka­kor hitro je postalduhovnik, se je takoj posvetil poucevanju kršcanskega nauka in spovedovanju vernikov. Pridružil se je škofijskim misijonarjem in ob silnih odpovedih pa znic manjšim uspehom z njimi prehodil in evangeliziralmnoge planinske pokrajine Ligurije. Ceprav Janez tedaj ni nic vedel za Božje skrivnosti, se vendar zdi, da so bili ti dogodki povezani z novimi sanjami iz tega casa. Všoli v Castelnuovu je Janez sklenil tesno prijateljstvo s sošolcem Jožefom Turcom. Ta ga je seznanil s svojo družino, ki je imela vinograd v kraju, imeno­vanem Renenta, na meji Susambrina. Janez se je dostikratumaknil v ta vino-grad, ker je bil ta kraj bolj oddaljen od ceste, ki je preckala dolino, in zato tudi bolj miren. Odpravil se je v višino, od koder bi lahko videl vsakogar, ki bi bil v njegovem domacem vinogradu in v vinogradu Turcovih. Tako je lahko pazil na grozdje, ne da bi ga kdo videl, in je mirno bralsvoje knjige. Oce Jožefa Turca, ki je imel Janeza zelo rad, ga je dostikratsrecal, mu položil roko na glavo in dejal: "Pogum, Janezek, bodi priden in se uci, kajti Marija ti bo pomagala." "Vanjo sem položil vse svoje upanje," je odgovarjalJanez. "Vendar sem ve­dno v negotovosti. Rad bi nadaljevallatinske šole in postalduhovnik. Toda moja mati nima sredstev, da bi mi pomagala." "Ne boj se, dragi Janez. Videl boš, da bo Gospod zravnal tvojo pot." "Tudi jaz upam," je dodalJanez, se poslovil teršel na svoje opazovališce. S povešeno glavo je ponavljal: toda, toda ... BiS 1 — 27. poglavje In glej, cez nekaj dni sta gospodarTurco in njegov sin videla Janeza vsega ve­selega, kako je ves iz sebe tekal in poskakoval po vinogradu. "Kaj pa je, Janezek,"ga je vprašal gospodar, "da si tako vesel, ko si bil še pred kratkim tako zamišljen inpobit?" "Dobre novice, dobre novice!" je vzkliknil Janez. "Prejšnjo noc sem imel sa­nje, v katerih sem videl, da bom nadaljevalšolo, da bom postalduhovnik in da bom na celu mnogihdeckov, ki jih bom vzgajalvse svoje življenje. No, tako je sedaj vse lepo rešeno. Kmalu bom lahko duhovnik." "Toda to ni nic drugega kot samo sanje," je menil gospodar Turco, "in od besed do dejanj je velika razdalja." "Kaj še! Vse drugo je postransko," je sklenil Janez. "Da, da, postalbom du­hovnik in bom na celu množice deckov, ki jim bom storil veliko dobrega." Tako govorec se je ves zadovoljen odpravil v svojo opazovalnico. Ko se je na drugi dan vracal od svete maše, ki se je je udeležil v župni cer­kvi, se je oglasil pri Turcovih. Gospa Lucija je poklicala svoje brate, s katerimi se je Janez dostikratpogovarjal, in ga vprašala, zakaj je tako radostnega obraza. Ponovno je povedal, da je imel lepe sanje. Ko so ga prosili, naj jim pove, kaj je sanjal, je povedal, da mu je prišla naproti velicastna Gospa, ki je vodila brezšte­vilno credo, se mu približala, ga poklicala po imenu in mu rekla: "Glej, Janezek, vso to credo zaupam tebi." "Toda kako bom mogel paziti na toliko ovac in skr­beti za toliko jagenjckov? Kje bom našel pašnike, kamor naj bi jih peljal?" "Nikar se ne boj! Jaz bom s teboj!" In je izginila. To sta nam pripovedovala sam gospodar Turco in gospodinja Lucija in je popolnoma v skladu z njegovimi Spomini, kjer preprosto pravi: "Ko sem bil star 16 let, sem imel druge sanje." Preprican sem, da je videl in zvedel mnogo vec, kot je povedal, zato da bi dalduška preobilju, ki je polnilo njegovo dušo. To je bilo znamenje zasluženega placila za njegovo vztrajno zaupanje. In resnicno se je pomoc nebeške Matere prav v tem letu posebno jasno pokazala. Ker je bilo Marjeti zelo hudo, da je njen sin izgubil že toliko casa, se je odlo-cila, da ga bo poslala v Chieri in ga vpisala v javne šole že naslednje leto. Zobi-cajnim nasmeškom mu je sporocila to radostno novico in mu zacela pripravljatiosebno opremo. Koje Janez zaslutil, da je mati v precejšnji stiski, ji je rekel: "Ceste za to, bom šel z dvema vrecama od hiše do hiše v naši vasi in prosil za pomoc."Marjeta je privolila. Za Janeza je bila to precej težka žrtev, ko je moral prositi mi-lošcino sam zase. Vendar je premagal odporin se ponižal. To so bili prvi korakitiste težke poti, po kateri je moral hoditi do zadnjega diha. "Cim vecji si, tem bolj Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek bodiponižen,potem boš našel milost pri Gospodu" (Sir3,18). Ker je sprejel ponižanje, ga je Bog povzdignil. Tako je šel od vratdo vratpo celem Morialdu. Matere so ga sprejemale kot svojega sina, mladi pa kot svojega brata. Razložil jim je svoj položaj in dobil v dar kruh, sir, koruzo in kako mero pšenice. Vseka­kor tako skromna bera ni mogla zadostovati. Neka žena iz zaselka Becchi, ki je v tistih dneh bila v vasi na trgu, je mocno obžalovala, da župnik ne najde nacina, kako pomagati, da bi se šolalmladenic, ki je po njenem mnenju boljši govornik kot duhovniki v župniji. Ljudje, ki so jo slišali, so ji rekli, naj gre k župniku in mu osebno pove te pripombe. Dobra žena je poslušala nasvet in šla v župnišce. Župnik Dassano, ki ni prav nic vedel o Marjetini odlocitvi in bil preprican, da bo Janez nadaljevalšolo v Castelnuovu, je zacel premišljevati o stvari. Obiskalje nekaj gospodov, zbralnekaj denarja in ga poslalMarjeti, ki je denar hvaležno sprejela in zanj kupila nekaj obleke, ki je še manjkala. Medtem se je Marjeta skrbno trudila, da bi našla zares kršcanske ljudi, pri katerih bi njen Janez stanoval. Verjetno je po nasvetu domacega župnika izbrala svojo rojakinjo Lucijo Matta, vdovo s sinom dijakom, ki je šla v Chieri zato, da bi lahko bolje skrbela za svojega otroka. Dogovorili so se za 21 lir mesecnine. Ker pa Marjeta ni mogla placati celotne vsote, so se dogovorili, da bo Janez zopra­vljanjem domacih del, kot je prinašanje vode in drv, sušenje perila in podobno, odslužil preostanek. Janez je kmalu obiskalžupnika, da bi se mu zahvalil za prejeti dar, kajti bil je zelo cutecega srca, pa tudi zato, da je izpolnil predpis šolskega pravilnika. Ce je kdo želel biti sprejet v državno šolo, ce je torej hotel dobiti "admittatur" (sprejemno listino), je moral imeti župnikovo izjavo o svojem bivališcu, v kateri je bilo receno, da se mu je kandidatpredstavil in se pri njem vpisalv seznam šolarjev. To dejanje je prosilca postavilo pod posebno nadzorstvo župnika, od katerega je bilo potem odvisno nadaljevanje šolanja. To je bil eden izmed razlo-gov, zakaj so bili takratšolarji spoštljivi do cerkvene oblasti, dajali krajanom dober zgled in bili cast svoje družine. 28. POGLAVJE Janez gre študirat v Chieri - Naklonjenost profesorjev - Prvi trije razredi gramatike - Dogodivšcine, ki jih ni lahko razložiti Janez je uspešno prestal preizkušnjo, na katero ga je postavila Gospodova dobrota. Potem ko je veckrat spremenil bivanje v Morialdu, Caprigliu, Moncuccu in Castelnuovu terimel priložnost, da je raziskoval nagnjenja, napake in nava­de otrok v odmaknjenih krajih, majhnih vaseh in velikih trgih, je sedaj prišel v mesto, kjer so mu trume mladih, tako dijakov kot obrtnikov, dajale priložnost za nova opazovanja, ki so mu bila potrebna, da je vedno bolje spoznavalokolje, za katerega se je moral pripraviti. To je dolga in trnjeva pot, a zelo rodovitna! Kaj ve tisti, ki ni bil preizkušan (od težav)! "Clovek, ki je mnogo potoval, je mnogo spoznal, kdor je veliko izkusil, bo pametno govoril" (Sir 34,9). Janez pa je moral na lastni koži preizkusiti težave dijaškega življenja, nje­gove tegobe, nevarnosti in pomanjkanje, da bo sposoben podpirati, pomagati, socustvovati, poskrbeti, tolažiti tiste, ki naj bi tako kakoron postali duhovniki po poti, polni križev in težav. Dijaško življenje v tistih casih ni bilo tako lahko kakordanes, ko imamo toliko zavodov, ustanov in zavetišc, kjermladi, ki so nadarjeni in z dobro voljo, lahko svoje šolanje opravijo zastonj ali le malo prispevajo za vzdrževanje. Poleg tega pa je majhna možnost za prodajo družinam oteževala priti do denarja. Prva skrb ljudi s podeželja, ki so hoteli svojega otroka poslati študirat in mu dati duhovniški poklic, je bila, kje dobiti zanj stanovanje. Vcasih so dva ali po trije skupaj vzeli v najem sobico pri kom, ki jih je hotel sprejeti na stanovanje; najveckrat so se sami ali po dva nastanili v ozkih podstrešnih sobi­cah. Stanarino ali najemnino so placevali z doloceno mero žita ali povrtnin ali z eno ali dvema brentama vina, pa tudi s pomaganjem pri gospodinjstvu. Hra-no oziroma preprosto mineštro so dobivali pri gospodarju ali pa so jim starši Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek tedensko pošiljali kruh od doma. Pogosto so mladi zapušcali svojo vas z vreco moke, koruze, krompirja, kostanja in to jim je moralo služiti za hrano za celo leto. Naj je bila zima še tako trda, ni bilo govora o ogrevanju, kerso bila drva zelo draga. Kar jim je manjkalo, so si morali študentje zaslužiti s prepisovanjem pi-sem, inštrukcijami ali drugimi koristnimi opravili zunaj šole. Videli bomo, kako je Janez, da bi olajšal svoji materi zelo težko breme izdatkov, veliko casa uporabil za opravila, ki njegovemu šolanju zanesljivo niso bila v korist. Zato se je seveda moral uciti ponoci in se posvecati življenju, ki ga je on sam imenoval raztreseno, toda ce ga gledamo z drugega vidika, ga lahko imenujemo previdnostnega. Dan po vernih dušah 1831 je Marjeta izrocila Janezu dve meri pšenice in pol mere pšena, s cimer naj bi si placalstanovanje. "To je vse, kar ti morem dati", mu je rekla, "za drugo bo poskrbela Božja previdnost." JanezBecchis, ki je hotel dragemu prijatelju pokazati svojo naklonjenost in ni imel nicesar, kar bi mu lahko podaril, je prišel z vozom, naložil kovcek prtljage z vrecama pšenice in pšena in mu vse skupaj zastonj zapeljalv Chieri. Drugi dan je Marjeta naložila Janezu na hrbet vreco moke in vreco koruze, šla z njim na sejem v Castelnuovo, tam prodala blago, da bi dobila denar za zvezke, knjige in peresa, bratJože pa se je poslovil od njega in mu zaželel veliko srece. VCastelnuovu sta se srecala zJanezom Filippellom, ki je bil star toliko kot Bosko. Marjeta je morala opraviti še nekaj poslov, zato je prosila Filippella, da je pospremil sina v Chieri, kamor naj bi tudi ona kmalu prišla. Filippello je privolil, in ko mu je Marjeta dala nekaj soldov, se je napotil z Janezom v Chieri. Po dveh urah hoda sta prišla v Arignano in sedla, da bi se malo odpocila. Bosko je prija­telju pripovedovalo že opravljenem šolanju, o lepih stvareh, ki se jih je naucil pri pridigah, nauku in katekizmu, mu svetovaldobra dela, ki naj bi jih opravljal, in mu pripovedovalzgledne dogodke in ustrezne razlage. Tedaj mu je Filippello segel v besedo: "Komaj sedaj greš v šolo, in že toliko znaš! Kmalu boš postalžupnik!" Bosko ga je pozorno pogledalv obraz in odgovoril: "Župnik? Ali veš, kaj pomeni biti župnik? Poznaš vse njegove dolžnosti? Ko se on dvigne od kosila ali vecerje, mora pomisliti: jaz sem se najedel, toda, ali so moje ovcice imele kaj, da so potešile svoj glad? Vse kar poseduje in cesar nujno ne potrebuje, mora dati ubogim. In potem koliko drugih velikih odgovornosti! Oh, dragi Filippello, jaz ne bom postalžupnik. Grem v šolo znamenom, da bom vse svoje življenje posvetil deckom." Ko je to povedal, sta se zopet odpravila na pot. Filippello je hodil ves zatopljen v misel o kršcanski ljubezni, ki je prevevala njegovega tova­riša. Don Bosko sam je ta pogovor omenil Filippellu leta 1884 in mu dejal: "Ali sem postal župnik?" BiS 1 — 28. poglavje Ne dolgo zatem je Marjeta dohitela Janeza in ga predstavila gospe Luciji Matta, pri kateri naj bi stanoval, postavila prednjo vrece z žitom in dejala: "Tu je moj sin, tu je stanarina. Jazsem storila svoje in moj sin bo storil svoje. Upam, da ne boste nezadovoljni z njim." Globoko pretresena, pa vendar radostna se je vrnila domov. Mesto Chieri leži šestnajst kilometrov vzhodno od Turina, na planjavi, ki je lahno nagnjena proti jugovzhodu in jo s treh strani obkrožajo ljubki hribcki. Zavarovano pred severnimi vetrovi, ima zelo zdravo podnebje. Skozi šest vratvstopiš v njegove lepe ulice, okrašene s cerkvami, palacami in samostani. Tu so vzgojni zavodi, med njimi semenišce in javna šola v nekdanjem samostanu sve­te Klare. Vnjem je vec spomenikov, ki pripovedujejo o pretekli slavi. Vmestu sta dve župniji: svete Marije Stopnic in svetega Jurija. V casu, o katerem pišemo, je bilo v mestu devet tisoc prebivalcev. V dvajsetih tovarnah za izdelavo bombaža je delalo štiri tisoc delavcev in vec predilnic svile je zaposlovalo kakih petsto predilcev. Chierijski sejmi so sodili med najbolj znamenite v Piemontu. Kdorje rastel med gozdovi in je komaj videl kakpodeželski kraj, je, ko se je znašel v tem mestu, naredilo nanj mocan vtis. Toda Janez se novim doživetjem ni prepustil novim doživetjem. Že od otroških let je bil navajen, da je vsakprosti cas izrabil za branje, sedaj, ko je odvisno samo od njega, ali bo dosegel svoj cilj, pa je odlocno zbralvse duhovne sile in se izognil vsem nekoristnim raztresenostim. Sam nam pripoveduje: "Prva oseba, ki sem jo spoznal, je bil duhovnik Evstahij Valimberti, dragega in castitljivega spomina. Dalmi je mnogo koristnih napotkov in nasvetov, kako naj se izognem nevarnostim. Povabil me je, da sem mu mini-striralpri maši, in to mu je dajalo priložnost, da mi je vedno primerno svetoval. On sam me je predstavil šolskemu prefektu dominikancu patru Sibilli in drugim mojim profesorjem. Medtem pa se je zacela šola. Vse dotedanje šolanje je bilo vsega nekaj, konec koncev nic, tako da sem imel sicerobilico koristnih spoznanj, pa velik nered in polno nejasnosti. Svetovali so mi, da bi zacel šesti razred. Danes bi bila to pripravnica za prvo gimnazijo. Moj prvi ucitelj, po imenu T. Pugnetti, prav tako castitega spomina, me je imel zelo rad. Pomagalmi je v šoli, me vabil na svoje stanovanje, imel je socutje z mojo mladostjo in zaradi moje dobre volje je storil vse, kar bi mi bilo v korist. S svojimi leti in s svojo postavo sem bil kakor steber sredi svojih tovarišev. Željan, da bi se cim prej rešil tega položaja, sem po dveh mesecih, ko sem v še-stem razredu prišel na prvo mesto, naredil izpit za peti razred. Rade volje sem vstopil v novi razred, nekaj zato, ker so bili soucenci starejši in vecji, zlasti pa, ker je v petem razredu poucevalprofesorValimberti. Po dveh mesecih, ko sem Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek bil spet prvi v razredu, sem bil izjemoma sprejet k izpitu in prestopil v cetrti razred, ki ustreza naši drugi gimnaziji. Vtem razredu smo imeli za profesorja Jožefa Cima, ki je skrbel za strog red. Ko je zagledalsredi šolskega leta v razredu ucenca, ki mu je bil enakpo posta-vi, je sredi pouka v šali rekel: "Ta mora biti ali velik osel ali pa izreden talent. Kaj recete k temu?" Ves zmeden zaradi tako stroge ocene položaja sem dejal: "Nekaj srednjega: fant, ki ima najboljšo voljo, da bi izpolnjevalsvojo dolžnost in napredovalv ucenju." Profesorju je odgovor ugajalin z nenavadno ljubeznivo­stjo je dodal: "Ce imate dobro voljo, ste prišli v prave roke. Jaz vas ne bom pustil brez dela. Korajža velja! Ce boste naleteli na težave, mi takoj povejte in jaz vam bom pomagal." Iz vsega srca sem se mu zahvalil. Bil sem nekako dva meseca v tem razredu, ko je neki dogodek povzrocil, da so vsi govorili o meni. Profesor je razlagal življenje Agezilaja, ki ga je napisalKornelij Nepot. Tistega dne nisem imel pri sebi knjige, pozabil sem jo doma. Da bi profesorju zakril svojo napako, sem imel v roki Donata. Ker nisem vedel, na kaj naj bi bil pozoren, sem, medtem ko sem poslušal uciteljeve besede, obracal liste v knjigi zdaj v eno zdaj v drugo stran. To so opazili moji tovariši. Najprej se je zacel smejati eden, za njim še drugi in cel razred je bil pokonci. "Kaj se doga­ja?" je vprašal ucitelj. "Hocem, da mi takoj poveste!" Kerso bile oci vseh uprte vame, mi je ukazal, naj ponovim zgradbo stavka in razlago. Vstalsem in še vedno z Donatom v roki na pamet ponovil besedilo, zgradbo in celotno razlago, kot jo je malo prej povedal profesor. Ko sem koncal, so tovariši z vzkliki obcudovanja samohotno zaceli ploskati. Ne morete si misliti, kako silno je to razkacilo profe­sorja, ker naj bi bilo to po njegovih besedah prvic, da ni zmogel držati reda. Hotel mi je dati zaušnico, toda jaz sem umaknil glavo. Potem je položil roko na mojega Donata in želel od ucencev vedeti za vzrok tega nereda. Ko sem bil že sam na tem, da bi zadevo ucitelju ponižno pojasnil, so moji tovariši dejali: "Bosko je imel v rokah Donata in je bral in razlagal, kakorda bi imel knjigo Kornelija Nepota." Profesor je sedaj vzel v roko Donata in mi dejal, naj preberem še dva stavka. Njegova jeza je v trenutku prešla v zacudenje in obcudovanje in je rekel: "Zaradi vašega cudovitega spomina vam odpušcam vašo pozabo. Srecni ste! Le to glejte, da boste svoje darove pravilno uporabili." Toda zdi se, da mu je v štirih gimnazijskih letih poleg nadarjenosti in spomi­na stala ob strani se druga, posebna sila, ki mu je veliko pomagala. Tega mnenja so bili njegovi soucenci, ki so nam pripovedovali naslednje pripetljaje. Neke noci se mu je sanjalo, da jim je dal profesor nalogo in da jo je napisal. Kakor hitro se je zbudil, je skocil iz postelje in napisalnalogo, latinski narek. Pri prevajanju mu je BiS 1 — 28. poglavje pomagalneki prijatelj duhovnik. Naj bo že kakor koli, zares je profesor tisti dan dalnalogo, in to prav tisto besedilo, o katerem je sanjalJanez. Tako je lahko brez uporabe slovarjev v kratkem casu napisalnalogo, kakor se je spominjaliz sanj in kakormu je bila popravljena. Odlicno je uspel. Ko ga je povprašalo nadrobnostih, mu je Janez prostodušno vse povedal in mu vzbudil živo zacudenje. Drugic je Janez nalogo oddal tako hitro, da se je ucitelju zdelo nemogoce, da bi mogel mlad fant v tako kratkem casu premagati toliko slovnicnih težav. Zato si je izdelek natancno ogledal. Presenecen zaradi take natancnosti je zahteval, naj mu pokaže osnutek v zvezku. Janez mu ga je izrocil. Zacudenje je bilo veliko. Profesor je nalogo pripravil prejšnji vecer, in kerje bila predolga, je narekovalsamo polovico. Toda v Janezovem zvezku je bila cela naloga: niti zlog vec niti manj. Kako je bilo to mogoce? Bilo je popolnoma nemogoce, da bi Janez v tako kratkem casu prišel do naloge in jo prepisal, saj je bilo profesorjevo stanovanje precej oddaljeno od njegovega. Kaj torej? Bosko je priznal: "Sanjalo se mi je." Zaradi teh in podobnih pripetljajev so ga tovariši zaceli imenovati sanjac. Nocem izrekati sodbe o teh dogodkih, niti jih ne bom za sedaj skušalrazla­gati. Vztrajno izrocilo jih je ovekovecilo v Oratoriju. Ko so don Boska vprašali o vsem tem, ni zanikal, temvec nam je sam pripovedovalo mnogih drugih podob­nih dogodkih, ki so bili nadvse velicastni. Zgodovinar, ki obravnava don Boskovo življenje, ne sme molcati o njih, ker bi to bilo isto kot pisati o Napoleonu I., ne da bi govorili o njegovih bitkah. Ime don Bosko in izraz sanje sta dve soodnosni besedi. Ce te strani ne bi govorile o njih, bi tisoce in tisoce bivših gojencev vpra­šalo: "Kaj pa sanje?" In v resnici je bilo obcudovanja vredno, kako se je ta pojav ponavljalcelih šestdeset let. Po dnevu, polnem misli, nacrtov, podvigov, ko je po­ložil svojo trudno glavo na zglavnik, je stopil v novo podrocje misli in prizorov, ki so ga zaposlovali vse do zore. Tega nenehnega menjavanja idealnega življenja s konkretnim, resnicnim življenjem ne bi mogel nihce drug prenesti, ne da bi to ne vplivalo na njegovega duha: don Bosko pa je ostalvedno miren in premišljen v vseh svojih dejavnostih. Vmislih imam Sirahove opomine: "Prazne in varljive upe ima le nespame-ten mož, sanje dajo peruti nespametnim. Cloveku, ki lovi senco in se podi za vetrom, je podoben, kdor se zanaša na sanje. … Sanje so prazne … Ce niso posla­ne od Najvišjega kot njegovo obiskanje, si jih ne jemlji k srcu, ker so sanje pre­mnoge zapeljale, ker so propadli taki, ki so se nanje zanašali. Postavo pa bomo izpolnjevali brez laži, popolnost je modrost v zanesljivih ustih" (Sir 34,1–2.5–8). To je res. Res pa je tudi, da je ocetovska dobrota Gospoda v stari in novi zavezi in v življenju premnogih svetnikov v sanjah dajala spodbudo, nasvet, ukaz, duha Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek prerokovanja, glas grožnje, upanja in nagrade, tako posameznikom kakor celim narodom. Ali morda don Boskove sanje spadajo v to vrsto? Naj ponovim: ne pre­sojam, so drugi, ki morajo soditi. Pravim pa, da je don Boskovo življenje splet tako cudovitih dogodkov, da ni mogoce ne videti neposrednega Božjega posega in moramo zato izkljuciti možnost, da bi on bil nespametnež, zaslepljenec, pod vplivom necimrnosti in laži. Kdorje živel ob njem trideset ali štirideset let, ni mogel zaslediti nikakršnega znamenja, da bi si hotel pridobiti ugled pri svojih s tem, da bi se kazal obdarjenega z nadnaravnimi darovi. Don Bosko je bil ponižen in ponižnost zavraca laž. Njegove pripovedi so vedno imele za cilj samo Božjo slavo in zvelicanje duš in so bile tako polne preprošcine, da so povezovale srca. Nikdar ga nismo slišali, da bi pripovedoval fantasticne privide ali nakazoval na­gnjenost k novotarijam v razlagi katoliškega nauka. Ko je don Bosko govoril o teh sanjah, je veckrat zatrdil: "Imenujte jih sanje, imenujte jih prilike, dajte jim katerokoli drugo ime, ki vam je bolj všec, toda ce jih boste pripovedovali, sem preprican, da bodo vedno pomagale k dobremu." 29. POGLAVJE Janez si previdno izbira prijatelje - Pomaga tovarišem pri ucenju - Družba veselja - Pobožne vaje - Duhovno bogastvo v dobrem spovedniku Sveti Duh je dejal: "Naj bo veliko takih, ki s teboj žive v miru, tvoj sveto­valec pa naj bo le eden izmed tisocev. Ce pridobivaš prijatelja, ga pridobivaj v preizkušnji, in mu nikar ne zaupaj prehitro. Marsikdo je namrec prijatelj v nje-mu ustreznem casu, a ne ostane pri tebi na dan tvoje stiske. Je tudi prijatelj, ki se sprevrže v sovražnika, ki bo v tvojo sramoto razkrivalvajine prepire. Je tudi prijatelj, ki sede za tvojo mizo, a ne ostane pri tebi na dan tvoje stiske. Dokler boš imel sreco, bo eno s teboj, zaupen bo s tvojimi domacimi; ce pa boš poni­žan, bo proti tebi in se bo skrivalpred tvojim oblicjem. Drži se dalec od svojih sovražnikov (posebno še od sovražnikov tvoje duše) in bodi previden do svojih prijateljev (Sir 6,6–10.13). Janez je, gnan od previdnosti, nekako nagonsko sledil tem vodilom vse od prvega trenutka, ko je vstopil v šolo v Chieri. Takole piše: Vprvih štirih razredih sem se moralsam nauciti nacina, kako naj ravnam s svojimi sošolci. V mislih sem jih razdelil v tri skupine: dobre, brezbrižne in slabe. Sklenil sem, da se bom teh zadnjih za vsako ceno izogibal, kakor hitro bi moralpriti v stik z njimi. Z brezbrižnimi se bom družil iz vljudnosti in iz potrebe. Z dobrimi bom sklenil prijateljstvo, domac pa bom samo z najboljšimi, ko se bo izkazalo, da so zares takšni. To je bil moj odlocen sklep. Kerpa na zacetku nisem v tem mestu niko-gar poznal, sem se odlocil, da ne bom domac z nikomer in da se bom izogibaltudi daljnih priložnosti za nevarnost. Vendar sem se moralmnogo boriti s taki-mi, ki jih nisem zadosti dobro poznal. Eni so me hoteli peljati v gledališce, drugi so me vabili, naj se z njimi igram, pa zopet drugi na kopanje in nekateri tudi, da bi šli krast sadje. Eden mi je celo svetoval, da naj bi gospodinji, pri kateri sem Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek stanoval, ukradel kakdragocen predmet in bi si tako mogli kupiti sladkarije. Osvobodil sem se verige teh žalostnih primerov tako, da sem strogo bežalpred njihovo drušcino, kakorhitro sem jih spoznal. Navadno sem se jih znebil tako, da sem jim povedal, da me je moja mati izrocila gospodinji in da ne želim iti nikamor in ne napraviti nicesar brez njenega privoljenja." Ta stroga pokoršcina dobri Luciji je bila Janezu v korist tudi v vsakdanjih potrebah. Ko ga je videla tako prizadevnega pri gospodinjski pomoci, ki ji jo je bil v smislu dogovora dolžan, tako pametnega, pobožnega in obdarjenega s toliko lepimi lastnostmi, in ko ona sama zaradi toliko opravkov ni mogla tako skrbeti za družino, kot bi si želela, ker je bila prevec zaposlena z raznimi oprav­ki, mu je z velikim pricakovanjem izrocila svojega po znacaju zelo živahnega edinega sina, ki se je silno rad zabaval, pa nerad ucil, in ga prosila za ponavljalne ucne ure, ceprav je hodil v višji razred kot Janez. Janez se je zavzel zanj kot za svojega brata. Zlepa, z majhnimi darilci, doma-co zabavo in s povabilom na pobožne vaje ga je tako ukrotil, da je postalucljiv, ubogljiv in delavoljen in se je v šestih mesecih iz raztresenega fanta spremenil v dobrega in pridnega ucenca, zadovoljil svoje ucitelje in bil med prvimi v razre­du. Gospodarica je bila silno vesela in je Janezu odpustila celotno mesecnino ter mu dajala hrano, Janezu pa je ostala samo skrb za knjige in obleko. To skrbno varuštvo nad domacim sinom je trajalo dve leti. Strežnicek je postalvzgojitelj mladih dijakov: Božja previdnost ga je uvajala v še dodatno vejo njegovega bo­docega apostolskega delovanja. Vtem se je potem vadil še naprej, ne da bi pri tem opušcaldosedanje dejavnosti. Njegova dejavnost ni poznala miru. Cas, ki ga dijaki uporabljajo za razvedrilo, je on izrabljalza rocno delo. Vmizarski de­lavnici enega svojih znancev se je kmalu naucil oblanja, merjenja in žaganja in pri tem spretno uporabljalkladivo, dleto, sveder. Bil je sposoben delati pohi­štvo, sicerbolj grobo, vendar je lahko opremil sobo. Vcasih je delalzase, vcasih pa za svoje dobrotnike, to je za tiste, pri katerih je bil na stanovanju. Seveda so tovariši, ki ga niso mogli pridobiti za izgrede, izrazili svojo jezo v obicajnih nevljudnih oblikah in vcasih izzivalnih, za karse pa Janez ni zme-nil in je še naprej bil do njih dobrohoten kot vedno. Njegova ljubeznivost pa je pridobila tiste, ki so bili navadno najbolj malomarni v izpolnjevanju svojih dol­žnosti. Zaceli so se zatekati k njemu v šolskih težavah, prosili so ga za pomoc pri nalogah in ga spraševali za stvari, ki so jih rabili v šoli. Vnjem se je v polni meri uresniceval rek: "Otrok, izvršuj svoja dela v ponižnosti, potem boš priljubljen pri ljudeh, ki so Bogu po volji" (Sir 3,17). Janez jim je šel na roko, to pa ni ugajalo profesorju, ki je tako pomoc prepovedoval, ceš da takšna napacna dobrohotnost BiS 1 — 29. poglavje podpira lenobo. Ta prepoved stroge pravicnosti je bila v nasprotju z Janezovo ljubeznijo do sošolcev. Nekega dne se je zgodilo, da so ga njegovi sošolci iz sta­novanja, ker niso znali ali niso mogli napisati naloge, prosili, da bi jim posodil svojo. KerJanez ni hotel prekršiti ukaza svojega ucitelja, obenem pa ni hotel, da bi njegovi tovariši bili kaznovani, ker bi šli v šolo breznaloge, je pustil svojo nalogo na mizi in se umaknil. Tovariši so izrabili priložnost, se polastili naloge in vse prepisali. Ko je ucitelj pregledal naloge, je bil mocno užaljen; ugotovil je, da so vse enake, se pravi, da so jih prepisali. Sum je padel na Janeza, ki je dejal, da ni prekršil ukaza. Dodal pa je, da s tem, ko je pustil svojo nalogo na mizi, ni nemogoce, da bi je tovariši ne prepisali. Ker je ucitelj poznalJanezov znacaj, si ni mogel kaj, da ne bi po eni strani obcudoval njegovo pokoršcino, po drugi pa nje­govo dobro srce in še njegovo zvitost, kako je skušal oboje uskladiti. Po pouku mu je rekel: "Nisem hud zaradi tega, karsi naredil, vendar v prihodnje ne delaj vec tega." Ucitelj je dobro vedel, da je skušal Janez s svojo iznajdljivo, ustrežljivo ter za žrtve pripravljeno ljubeznijo pridobiti svoje tovariše za dobro. Tedaj je Janez zacel z bolj koristno pomocjo: tovarišem je pomagalreševati težave, ki jih sami niso zmogli, in tiste, ki so bili manj nadarjeni, tudi poucevati. S tem je ugodil vsem, zato so ga vsi imeli radi, ga spoštovali in cenili. Pocasi so zaceli prihajati k njemu, nekaj zato, da so se zabavali, da so poslušali zgodbe ali da so skupaj delali domace naloge. Koncno pa so prihajali k njemu tudi brez posebnega namena, kar tako, za drušcino kot v Morialdu in Castelnuovu. Da bi takim zborovanjem dali kako ime, so jih imenovali Družba veselja. Ime je bilo kar pravšnje, ker so morali clani prinašati take knjige, govoriti o takih receh in uvajati take zabave, ki so vzbujale veselje. Prepovedano je bilo vse, kar bi moglo zbuditi negodovanje, zlasti pa vse, kar bi pomenilo Božjo žalitev. Takoj pa je moraloditi vsak, ki je preklinjal, grdo govoril ali po nemarnem izgovarjalBožje ime, saj ni bil vreden take drušcine. Janezje bil na celu te skupine. Soglasno so sprejeli dva vodilna clena združenja: 1. Vsakclan Društva veselja se bo izogibalvsake besede in dejanja, ki ni v soglasju z dostojanstvom pravega kristjana. 2. Natancnost v spolnjevanju šolskih in verskih dolžnosti. Janez je v Družbi veselja zbralnekaj zares zglednih clanov. Zaslužita biti imenovana: Viljem Garigliano iz Poirina in Pavel Braja iz Chierija. Pavel Viktor Braja je bil sin Filipa Braja in Katarine Cafasso iz Brusasca, ro­jen v Chieriju 17. junija 1820. Decka so v domaci hiši vzgajali pod ljubeznivim vodstvom ocetovega strica kanonika Hijacinta Braja. Pozneje je hodil v obcin­sko šolo, kjerso ga predstojniki in ucitelji imeli radi ter ga sošolcem postavljali za zgled v ucenju in v pobožnosti. Bil je obdarjen z nenavadno bistrostjo in Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek spominom, v presoji pa je kazal modrost, ki je presegala njegovo starost. Ko je bil star deset let, je kazal željo, da bi študiral in postal duhovnik. Zelo rad je ponavljal pridige, ki jih je slišal v cerkvi. Nekega dne je na povabilo staršev in prijateljev pripravil nagovor. Stopil je na za to priložnost pripravljeno prižnico in govoril tako lepo, kot da bi bil že izkušen govornik, terpožel obcudovanje in pohvalo vseh navzocih. Pogosto je sorodnikom in prijateljem priporocal, da bi se izogibali razkošja in mode. Pri tem se je opiral na mnenje dekana Fosca, ki je trdil, da je razkošje zanka, ki jo nastavlja hudic. Znal je priložnostno upora­bljati besede, ki jih je slišal pri izkušenih ljudeh, ter dajalnasvete ljudem, ki so jih potrebovali, in ljubeznivo tolažil vse, ki so bili v tegobah. Don Bosko piše: "Garigliano in Braja sta se zelo rada udeleževala poštene zabave, vendar tako, da sta najprej izpolnila svoje šolske dolžnosti. Oba sta ceni-la zbranost in pobožnost in mi stalno dajala dobre nasvete. Vse praznike smo po zavodskem zborovanju šli v cerkev sv. Antona, kjerso ocetje jezuiti cudovito po­ucevali kršcanski nauk, zlasti s pomocjo zgledov, ki jih nisi mogel pozabiti celo življenje. Med tednom se je Družba veselja zbirala na domu enega izmed cla­nov in razpravljala o verskih vprašanjih. Na ta sestanek je lahko prišel kdorkoli. Garigliano in Braja sta bila najbolj tocna obiskovalca. Imeli smo nekaj prijetne zabave, kakšno nabožno predavanje ali branje, molitev, si dajali dobre nasvete in si zaupno razodevali osebne napake, ki smo jih opazili sami ali smo slišali, da so o njih govorili drugi. Ne da bi se zavedali, smo izpolnjevali vzvišeni nasvet: Blagor mu, ki ima koga, ki ga opozarja, in Pitagorovo priporocilo: Ce nimate pri­jatelja, ki bi vas opozarjal na vaše napake, placajte sovražnika, da vam bo naredil to uslugo. In k temu še tisto, kar pravi Sveti Duh: 'Boljši je ociten opomin kakorhlinjena ljubezen. Prijateljevi udarci so pošteni, sovražnikovi poljubi pa hinavski (Prg 27,5–6). Poleg teh prijateljskih sestankov smo hodili poslušat pridige, hodi­li pogosto k spovedi in k svetemu obhajilu." Tu je primerno mesto, da povemo, da je bila v tistih casih vera sestavni del vzgoje. Profesor, ki bi cetudi v šali izrekel kakšno opolzko ali protiversko be-sedo, bi bil takoj odpušcen iz službe. Ce se je to dogajalo profesorjem, si lahko predstavljamo, kako strogo je bilo potem šele za neredne in pohujšljive ucence. Vsakdan so se morali vsi udeležiti svete maše in vsakucenec je moralimeti molitvenik in ga pobožno prebirati. Na zacetku pouka so vsi skupaj molili "Zac­ni, prosimo, Gospod" z zdravamarijo in na koncu "Zahvalimo te, vsemogocni Bog" prav tako z zdravamarijo. Ob sobotah so morali vsi znati na pamet vpra­šanja iz katekizma, ki jih je dajalduhovni voditelj, in na koncu pouka zmoliti litanije Matere Božje. BiS 1 — 29. poglavje Ob nedeljah so morali vsi ucenci priti k skupni maši. Medtem ko so prihajali v cerkev, so opravljali duhovno branje, nato je sledilo opravilo presvete Device Marije in nato maša ter za konec razlaga evangelija. Popoldne je bil katekizem in vsakucenec je bil dolžan odgovarjati na vprašanja duhovnega voditelja. Sledile so še vecernice in nauk. Vsi so bili dolžni prejemati zakramente, in da bi one­mogocili malomarnosti v teh pomembnih dolžnostih, je moralvsakdo mesecno prinesti listek o opravljeni spovedi in za veliko noc listek o prejetem obhajilu. Kdorni izpolnil teh dolžnosti, ob koncu leta ni mogel opravljati izpitov, pa cetu­di je bil še tako dober dijak. Vsi, ki se niso pokoravali ali niso znali katekizma in jih je duhovni vodja izkljucil iz kongregacije, so bili izkljuceni tudi iz šole. Za božic je bila predpisana tridnevnica kot priprava na praznik, z dvema pridigama na dan, s sveto mašo, z molitvijo Marijinega opravila in z molitvami za devetdnevnico. Med postom so morali ob dnevih pouka vsi ucenci prihajati h katekizmu, ki je bil na zacetku pouka. Vsako leto so od petka pred cvetno ne­deljo do velike srede vsi opravljali duhovne vaje z dvema premišljevanjema in dvema naukoma ter to pobožnost zbranosti sklenili z velikonocnim obhajilom. Vsak si je moral priskrbeti potrdilo, da je opravil vse te pobožne vaje. Tako je urejala versko platsrednješolskih ucnih ustanov kraljevska odred­ba, ki jo je izdal23. julija 1822 kralj Karel Feliks in katere nacelo je bilo, da je Bog temelj znanosti in vsake moralnosti in zato mora biti šola versko usmerje­na. Pouk je spadalpod nadzor škofa in ucitelji niso mogli sprejemati in ne na­daljevati poucevanja, ne da bi vsako leto predložili potrdilo svojega škofa, da je njihovo vedenje neoporecno in da so izpolnjevali svoje poslanstvo v prid vere in države. Prav tako so mladino tistega casa cuvali pred pogubnimi nevarnostmi, ki so današnjemu rodu kamen spotike: sekte so zacele po kraljestvu širiti kupe protiverskih, nemoralnih in prekucuških spisov. In kralj Karel Feliks ni dolgo cakalna odstranitev tega zla. Septembra 1831 je ustanovil petclansko komisijo, ki je imela nalogo strogo paziti na pojave take kuge. Njegov ukaz so izpolnjevali z veliko vnemo. Nitreba torej poudarjati, kako so ucitelji pozorno nadzorovali branje svojih ucencev. Don Bosko piše: "Ta stroga verska disciplina je dajala cudovite sadove. Minilo je tudi vec let, ne da bi iz ust ucencev slišalkako kletev ali grdo besedo. Dijaki so bil ucljivi, spoštljivi tako v casu šole kakordoma v družinah. In nered­ko se je dogajalo, da so tudi v razredih s številnimi ucenci vsi na koncu leta izde­lali razred. Vtretjem razredu, v letu humanitete in retorike, so v mojem razredu vedno vsi izdelali. Moja najsrecnejša izbira pa je bila stalen spovednik v osebi teologa Maloria, kanonika kolegiatne cerkve v Chieriju. Vsakokrat, ko sem šel Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek k njemu, me je ljubeznivo sprejel. Spodbujalme je celo, da bi se pogosteje spo­vedovalin pristopalk svetemu obhajilu. Vtistih casih si zelo redko naletel na koga, ki bi spodbujalk pogostemu prejemu svetih zakramentov. Ne spominjam se, da bi mi kdaj kateri izmed mojih uciteljev kaj podobnega svetoval. Kdor je hodil vec kot enkratna mesec k spovedi in obhajilu, so ga imeli za zelo krepo­stnega. In veliko spovednikov tega ni dovoljevalo. Jaz pa se moram zahvaliti temu svojemu spovedniku, da me tovariši niso zavedli v dolocene nerede, ki jih morajo, žal, obžalovati nekateri neizkušeni mladi ljudje v velikih zavodih." 30. POGLAVJE Janez navaja tovariše k obisku cerkve in prejemanju svetih zakramentov - Izleti v pouka prostih dneh - Njegova posebna pobožnost do Marije - Ljubezen do družine - Smrt Pavla Braja - Janez se vrne v Castelnuovo Janez je v skrbi za svoj duhovni napredek in v želji po lepem življenju svo­jih sošolcev storil vse, da je s svojo ljubeznivostjo in prizadevnostjo privabil cim vec tovarišev, in to ne samo clane Družbe veselja, ob praznicnih dnevih v cerkev in k prejemanju svetih zakramentov. Ob nedeljah pa, potem ko so izpol­nili dolžnosti dobrega kristjana, in v pouka prostih dneh, jih je z namenom, da bi jih odtegnil brezdelju in slabim tovarišijam, vabil na zabavo in jim predvajalrokohitrske igre, za katere so bili noro navdušeni in se jih je naucil z izrecnim namenom, da bi jih navajalk dobremu. Zato so ga imeli kot za poveljnika male vojske. Pogosto je svoje mlade prijatelje vodil na izlete, navadno zunaj mesta, v kako cerkev ali romarsko svetišce, kamor so hodili z namenom, da so pomolili pred najsvetejšim Zakramentom in pocastili Devico Marijo pred njeno podobo. Napotili so se skozi lepe grice, ki obdajajo Chieri, šli od vasi do vasi in v veselem razpoloženju tako zavlekli svoj izlet, da so prišli domov pozno popoldne. Drugikratso zgodaj zjutraj šli v gozdove Superge nabiratgobe in se tam zadržali cele dneve. Veselo so se klicali z vrha hribckov in slišali odgovore iz dna globeli. To je bilo kricanja, veselega ponavljanja in kdaj pa kdaj kaka živah­na pesem. Eni so nabrane gobe nosili v klobuku, drugi so zanje pripravili vreco tako, da so zvezali rokave na suknjicu, tretji pa so si jih naložili kar za srajco. Proti veceru so se vracali domov utrujeni, rdeci v lica od dolgega tekanja, vsi prepoteni, pa polni vesele razposajenosti in lacni, da bi snedli celega vola. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Vcasih se jim je zahotelo, da bi šli peš v Turin gledatbronastega konja na trgu sv. Karla ali marmornati kip pred kraljevsko palaco. S kosom kruha v torbi so iz Chierija odpotovali pogumno, kakor da bi šli zavojevatcel svet. Ko so pri­šli v Turin, so si za nekaj soldov kupili kostanjev za priboljšek. Šli so na trg, si ogledali kip, obiskali kako cerkev in se vsi zadovoljni vrnili domov; kako malo je treba za zabavo preprostih in nedolžnih src! Vtem letu sta dva pomembna dogodka dvakratzbrala ogromne množice ljudi v Turinu. 1. aprila je monsinjor Alojzij Fransoni, z bulo 24. februarja izvo­ljen škof turinski, z velikimi slovesnostmi prevzel svojo službo. Pozneje, meseca julija, so svetišcu Marije Tolažnice predali srebrni kip Device Marije zdetetom Jezusom v narocju, ki ga je kralj Karel Feliks dalizdelati znanim zlatarjem in je iz svojega dodal, kar je manjkalo daru vernikov. Kraljica - vdova Marija Kristina pa je dala kipu dve zlati kroni. Nepopisen je bil prizorpobožnosti, ko je ta sveta podoba prvic blestela v žarkih sonca, v letni procesiji, ki jo lahko še sedaj ima-mo za praznik vsega Piemonta. Janez ni smel manjkati in iz njegovih ust smo lahko slišali, kako silno mu je bilo pri srcu svetišce Marije Tolažnice. Nikdar ni pozabil nasveta svoje matere, ko ga je popeljala v šole v Castel­nuovo: Imej pobožnost do Marije! - VChieriju pa je imel najraje cerkev Marije Stopnic, ki ji na splošno pravijo stolnica: obsežna in velicastna s svojimi tremi ladjami ima vec prostora od vseh stolnic v Piemontu in jo krasi dvaindvajset oltarjev, vsakv svoji lepi kapelici. Pod te visoke starodavne gotske oboke je pri­hajalJanez vsak dan zjutraj in zvecerin poklekalpred podobo Naše Gospe Mi-losti, da ji je izpovedalsinovsko ljubezen in od nje prejel vse milosti za uspeh v poslanstvu, ki mu ga je ona sama zaupala. Ves cas svojega dijaškega bivanja v Chieriju je ostalzvest tej pobožnosti. Nibila majhna spodbuda, da je obiskovalto cerkev tudi ob drugih urah, njemu draga navzocnost in angelsko vedenje se­menišcnika Jožefa Cafassa pri oltarni službi ob slovesnih obredih pa tudi njego­va cudovita ljubezen pri poucevanju katekizma za otroke. Vmesecu maju pa je zato, da bi materi Božji Mariji poklonil najlepši šopek cvetlic, zbiralnajbolj poredne decke in jih vodil k spovedi v to cerkev, ki jo je oskrbovalo deset kanonikov, med katerimi je bil tudi njegov spovednik. Njegova krepost je zneustavljivo silo delovala na duše. Njegova zmernost v jedi in pijaci, njegovo zatajevanje cutov, zlasti oci, sta bili taki, da je bil vsem vzorobvladovanja samega sebe in cistosti. Pametne in pobožne matere v Chie­riju so, kakorže matere v Morialdu in Moncuccu, zelo želele, da bi njihovi sinovi zahajali v njegovo družbo; in tisti, ki so prihajali k njemu, so bili vedno bolj ubogljivi in spoštljivi do svojih staršev. BiS 1 — 30. poglavje Kljub ucenju in drugim opravilom Janezni pozabljal na svojo družino, h kateri se je pogosto vracal v mislih z vso ljubeznijo. Do Antona, ki se je prav tisto letooženil, ne samo da ni kazal najmanjšega sovraštva, temvec je gojil odkrito naklo­njenost, ki jo je ohranil vse življenje. Omenili smo, da je Janez pogosto sanjal. Med drugim je nekoc sanjal o svo­jem bratu Antonu, da je pekel kruh pri gospe Damevino v bližini svoje hiše in ga je napadla vrocina in da mu je, ko ga je srecalna cesti in ga vprašal, kako mu gre, odgovoril: "Pravkar me je napadla vrocina. Nemorem vec stati pokonci. Moram leci in si odpociti." Drugo jutro je o sanjah pripovedoval svojim tovarišem, ki so enoglasno vzkliknili: "Bodi preprican, da se je to tudi zgodilo." In zgodilo se je. Proti veceru je v Chieri prišel bratJože in Janez ga je takoj vprašal: "Je Antonu že bolje?" Jože je zacuden vprašal: "Ali že veš, da je bolan?" "Da," je odvrnil Janez. Jože je dodal: "Mislim, da stvar ni resna. Vrocica ga je napadla vceraj, ko je pri gospe Damevino pekel kruh. Sedaj mu je že bolje." Cetudi tem sanjam ne pripisujemo pomembnosti, nam vendar razodevajo skrita custva njegovega srca, ki so ga takoj nagnila, da je, kot nam poroca Mihael Rua, pomagal družini svojega polbrata, kakor hitro mu je bilo mogoce. Marjeta je pogosto prihajala v Chieri in za Janeza prinašala košaro pšenic­nega kruha in pogaco iz koruzne moke. Vcasih je prišel z njo tudi Bracco. Zvesta živalje na tisoc nacinov izkazovala svojo vdanost gospodarju, in ko se je mati Marjeta odpravljala domov, se je pes skušalskriti, da bi ostalzJanezom. Tedaj je mati Marjeta dejala: "Glej, kolikšno zvestobo, kakšno vdanost, kakšno ljube-zen in navezanost kaže ta pes do svojega gospodarja. Ce bi mi ljudje imeli vsaj polovico takšne podvrženosti in ljubezni do Boga, kako vse drugace bi bilo na svetu in kakšna slava bi to bila za Gospoda!" Zdelo se je že, da bo to leto preteklo brez kakšnih posebnih žalostnih do-godkov za Janeza. Pa ni bilo tako. Zadela ga je žalost zaradi smrti enega njego­vih najboljših tovarišev, mladega Pavla Braja. Pravi vzorpobožnosti, vdanosti in žive vere je, potem ko je prejel svete zakramente, po dolgi in mucni bolezni umrl 10. julija. Njegova lepa duša se je pridružila slavi sv. Alojzija, ki ga je celo življenje zvesto posnemal. Vec njegovih profesorjev, med njimi tudi profesor kanonik Clapié, ga je obiskalo v casu njegove bolezni. Cela šola je žalovala za njim in vsi ucenci so se udeležili njegovega pogreba, mnogi pa so z Janezom na celu ob pouka prostih dnevih za dušo pokojnega prijatelja prejeli sveto obhajilo terzmolili bogoslužno molitev Mariji v cast in rožni venec. Vsi, ki so ga poznali, Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek starši, sorodniki, prijatelji, ucitelji in sošolci, so žalovali za njim. Eden izmed profesorjev je ob novici planil v jok in dejal: "Nikdar v življenju nisem jokalzaradi nikogaršnje smrti, smrt tega fanta pa me je ganila do solz." Njegov oce pa je v družinske spomine zapisalte besede: "Dne 10. julija 1832 je odšel v vecna pocivališca Pavel Viktor Braja, star 12 let, sin mene Filipa in pokojne Katarine Cafasso. Brez dvoma smem utemeljeno reci, da je poletel v nebesa." Šolsko leto 1831/32 se je koncalo in Janez se je vrnil v Castelnuovo. Njegovi prijatelji iz Morialda, s katerimi je ostalvedno tesno povezan in jih je kdaj pa kdaj ob cetrtkih obiskal, so mu ob novici, da prihaja k njim na jesenske pocitni­ce, dalec od vasi prišli naproti in ga zmagoslavno pospremili v materino hišo. Ta prizor se je potem ponavljalvsako leto in vedno s posebnim praznovanjem. Med te fante je bila uvedena tudi Družba veselja, njeni clani pa so postajali vsi tisti, ki so se med letom izkazali s poštenim vedenjem. Prav tako pa so iz se­znama crtali tiste, ki so se neprimerno vedli, zlasti še, ce so preklinjali in grdo govorili. Ko se je Janez vrnil domov, je cutil potrebo, da bi dopolnil svoje ucenje, ki na kakem podrocju ni doseglo uspeha, kot bi si ga želel. Ni bil clovek, ki bi stvari opravil polovicarsko, ni bil zadovoljen s preprostim uspehom, temvec mu je šlo za resnicen napredek in v vsem je hotel poznati razloge. Tri opravljene razrede v enem letu bi kdo drug štel za velik uspeh, on pa je razmišljal, ali morda ni bil prenagel prehod iz enega razreda v naslednjega. Ko sem pregledaldokazila o opravljenih izpitih tretjega gimnazijskega razreda, si ne morem priti na jasno, ali jih je opravil pred pocitnicami ali po njih. Pred seboj imam spricevalo šol­skega leta 1832/33, izkaterega je mogoce razbrati, da je 5. novembra 1832 Janez Bosko opravil izpit in bil uvršcen na "seznam študentov gramatike" (in albo studiosorum grammatices). Gre tukaj za datum izpita ali za dan potrdila? Kakorkoli že, Janez, ki je inštruiral druge in jim pomagal do lepih uspehov v šoli, je cutil potrebo, da bi njega inštruirali ucitelji, ki so dobro poznali predmete tretje gimnazije. Zato se je odlocil, da bo dva meseca in pol pocitnic uporabil za ucenje. Ko je razložil nacrt materi in si je zagotovil stanovanje v Serri di Butigli-era, je prosil župnika v Butiglieri d'Asti, teologa Jožefa Vaccarina, da bi ga spre­mljal pri premišljenem prevajanju latinskih pisateljev. Don Vaccarino, ki je bil še zelo mlad, je prevzel župnijo komaj 3. februarja 1832. Napori novega evangelj­skega podrocja dela, želja, da bi se okoristil z dušnopastirskimi izkušnjami svo­jih sosedov župnikov, in želja, da bi sam izpopolnil svoje znanje, so ga nagnili k odlocitvi, da je na lep nacin zavrnil Janezovo prošnjo. Ko je pozneje govoril s svo­jim župljanom Gambom, je vzkliknil: "Ce bi jaz takrat mogel predvideti nacrte BiS 1 — 30. poglavje Božje previdnosti s tem fantom, bi zanesljivo sprejel to hvaležno nalogo tudi za ceno kakršnekoli žrtve: bodisi, da bi se odpovedal svojemu študiju, bodisi kako drugace, samo da bi mogel reci: "Imel sem sreco, da sem bil don Boskov ucitelj!" Janez se je razocaran v tem svojem upanju vrnil na kmetijo v Susambrinu in skušal cisto sam, s svojo lastno bistrostjo, reševati težave, ki so jih vsebovala dela latinskih pisateljev. Nekega dne je duhovnik Dassano šel po spodnji dolini in videl, kako je Janez pasel krave in pri tem imel v roki knjigo latinskega kla­sika. Slišalje, da si je Janez želel inštruktorja. Ustavil se je in zacel spraševati o njegovem ucenju. Janez mu je moralna glas prebrati en del besedila. Cudil se je jasnosti izgovora in smiselnemu branju. Brez nadaljnjega je stopil k materi Marjeti in ji dejal: "Pripeljite mi vašega Janeza v župnišce in videli bomo, kaj se da narediti." Drugi dan se je Marjeta podvizala in se skušala cim prej srecati z župnikom. Ta je vzel neko svojo knjigo, mu dolocil nekaj strani in narocil, naj se jih nauci na pamet, pride po dolocenih dnevih in pokaže svoje znanje. Janez se je umaknil in cez nekaj ur prišel nazaj. Duhovnik Dassano ga je preseneceno vprašal, zakaj se je tako hitro vrnil. Ko je slišal, da je prišel zato, da bi mu na pamet povedal dolocene strani, najprej ni verjel in ga je odslovil. Toda Janez je spoštljivo vztrajalpri svojem in duhovnik mu je dovolil, da je smel tiste dolge strani povedati na pamet, in to tako brezhibno, da se ni zmotil niti pri enem samem stavku. Župnik Dassano je od presenecenja ves iz sebe dejal: "No, prav! Ucil te bom, ti pa boš, ce ti je prav, cistil mojega konja in pazil nanj." Kaplan, ki je bil navzoc pri teh besedah, je dodal: "Tega fanta bom jaz ucil; od njega pricaku­jem veliko dobrega." Od takratje Janez vsako jutro tocno odhajalod doma, bil v šoli v latinskem in italijanskem leposlovju tega zelo izobraženega duhovnika in opravljalslužbo hlevskega hlapcica. Tudi tukaj ni vedel, kaj pomeni beseda brezdelje. Ce gospodar ni potrebovalkonja za vprego v svojo kocijo, ga je on vodil na sprehod. Ko sta bila zunaj naselja, ga je spravil v galop, tekel ob njem, mu skocil na hrbet in spretno stalna njem, medtem ko je konj tekel. To je bila njegova edina zabava. Preostali cas je uporabil za ucenje in za praznicno zabavo v Susambrinu ali v Becchijih in za pobožne vaje. "Med pocitnicami," tako je pri­povedovalv naši navzocnosti Pilippello, "smo ga videli redno v cerkvi v Castel­nuovu, kjer je pogosto prejemalsvete zakramente. Vsi so ga cislali in imeli radi in jaz ga ne morem tako pohvaliti, kakor si zasluži." Za Janeza veljajo besede Pregovorov: "Dobro ime je boljše kakor veliko bogastvo, priljubljenost je boljša od srebra in zlata (Prg 22,1). 31. POGLAVJE Janez se vrne v Chieri in vstopi v razred latinske gramatike - Spoštovanje, ki mu ga izkazuje profesor in sošolci - Njegova ponižnost - Inštrukcije dijakom iz Chierija - Janez gre k birmi - Reformna komisija in koncni izpiti - Nedeljska šola v Morialdu - Nova maša Jožefa Cafassa Novembra 1832 se je Janez vrnil v Chieri na stanovanje gospe Lucije Mat-ta, ki mu je zopet izrocila v varstvo svojega sina in ga zato oprostila placevanja stanarine in mu dajala hrano. Za sprejem v šolo je predložil župnikovo potrdilo, da se je v župnijski cerkvi udeleževalcerkvenih obredov in enkratna mesec opravil zakramentalno spoved, kakor je to za dijake predpisovalpravilnik pred zacetkom šolskega leta. Janez je z dobrimi ocenami in z zaupanjem v lastne moci vstopil v razred gramatike, ki ustreza našemu tretjemu gimnazijskemu ra­zredu. To je bilo zanj pravo zmagoslavje. Kanonik Francišek Calosso in duhov­nik profesor teolog Janez Bosco iz Chierija, ki je bil pozneje doktor leposlovja in filozofije na Vojaški akademiji v Turinu in profesor cerkvenega govorništva na Kraljevski univerzi, sta veckratgovorila z monsinjorjem Janezom Caglierom in z drugimi o cudovitem prizadevanju Janeza Boska, o tem, kako se je v enem letu zacel uciti latinšcino in v enem šolskem letu naredil tri razrede z izvrstnim uspehom. Njegov profesor gramatike je bil oce Dominik Giusiana iz dominikanske­ga reda, ki ga je Janez imel še posebno rad, on pa je Janezu izkazovalposeb-no pozorno ljubezen. Dobri ucenec si je to tudi zaslužil. Doktor Karel Allora iz Castelnuova d'Asti, ki je bil njegov sošolec v Chieriju, je leta 1888 zvidnim zadovoljstvom pripovedoval, kako naš Janez v tistih letih ni prav nic razkazovalsvojih sposobnosti in ni kazalniti sence stremuštva in kako je izvsega njego­vega obnašanja žarel neki izreden in nadnaraven car. Kot dijakje bil neke vrste BiS 1 — 31. poglavje nadzornik vseh in ceprav ni imel nikakršnega pooblastila, je bil vendarle ne­kakšen predstojnik, kajti vsi so se pokoravali temu, kar je on povedal. "Vse od tistega casa je bil pravi svetnik," je navdušen nad svojim soucencem vzkliknil doktor Allora. Zlasti je blestel v ponižnosti v razmerju do svojih sošolcev. Prav tistega leta je eden njegovih sošolcev na skrivaj izmaknil njegov zvezek, prepi­saliz njega sonet, spremenil nekaj besed in dal, da je listek krožil med sošolci, kakorda bi bil sonet napisalon. Decko se je grel v priznanju in pohvali sošolcev. Toda nekaj dni pozneje je prišel list s sonetom v roke Janezu. Ni se užalil zaradi tolikšne nesramnosti in ni terjalcasti avtorstva zase, temvec je molcal, da ne bi osramotil prijatelja. Vendar je pod sonet napisal: Ali je res ta moka iz tvoje vrece? (Est ne de sacco ista farina tuo?) in ga vrnil necimrnežu. Ko se je po Chieriju razširil glas o njegovi pobožnosti in zanesljivosti in nje­govih cudovitih uspehih pri ucenju, so ga mnoge družine iskale za inštruktorja svojim sinovom, in to ne samo za njegov razred gramatike, temvec tudi za višje razrede humanitete in retorike. In tako je zacel poucevati in spremljati dijake v zasebnih hišah. Njegov namen je bil predvsem pomagati in delati dobro, pri tem pa tudi ni zavracalmajhnih nagrad. Na taknacin mu je Božja previdnost pomagala, da si je oskrbel obleko, perilo, šolske potrebšcine in drugo, ne da bi obremenjevaldružino. Vabili so ga na vse strani, da je prirejaldružinske zaba­ve. Rad se je odzival, ce le ni bilo v nasprotju s šolskimi obveznostmi in ni spra­vljalo v nevarnost njegove kreposti. Od vec ljudi, ki so tista leta imeli opravka z njim, smo slišali: "Bil je tako dober, da ni mogel biti boljši!" Med tovariši je veljalza vodnika, pomirjevalca, pa tudi za ucitelja na poti k popolnosti. Kajti Družba veselja se je v veliko korist njenih clanov nadaljevala. Toda Janez se je bližalosemnajstemu letu in še ni bil pri birmi. Vtistih ca-sih birmovanje na podeželju ni bilo prav pogostno. Tistega leta pa je dušnopa­stirska gorecnost teologa Vaccarina poskrbela njegovim župljanom za to veliko sreco. Janez se je takoj odpravil na pot in 4. avgusta 1833 v Butiglieri d'Asti pre­jel zakrament sv. birme po rokah monsinjorja Janeza Antona Gianottija, nad­škofa iz Sasarija. Za botra je bil Jožef Marsano, za botro pa grofica Jožefa Melina. Nimamo podatkov o tem, kako se je Janez pripravil na ta veliki dogodek. Vendar pa iz sadov darov Svetega Duha, ki so se pokazali na njem, lahko sklepamo, kako živa je bila njegova vera. Ob koncu šolskega leta je šolske ustanove v Chieriju obiskalpredstavnik Reformne komisije v osebi advokata profesorja duhovnika Jožefa Gozzanija, zelo zaslužnega moža. Prišel je predsedovatizpitni komisiji in preverjatkako­vost pouka. Njegovo ime je bilo strah ucencev, kerje bil pravicen, in to v smislu Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek neizprosne zakonske pravicnosti. Ko so dijaki zvedeli za njegov prihod, so se razburili in slišati je bilo pritajene grožnje. Ko je profesor Gozzani, clovek pre­racunljive narave in hladne krvi, zaslutil, da mu ucenci pripravljajo neprijazen sprejem, jih je takoj ob prihodu v Chieri zbralin v nagovoru obljubil, da ne bo neizprosen, niti strog. Ko je tako dijake nekoliko pomiril, jim je narekovalna-logo, pobralizdelke in odpotovalv Turin. Od tam je poslalocene, ki so bile vse prej kot dobre. Kljub temu je vseh petinštirideset Janezovih sošolcev izdelalo razred in tako lahko šlo v višji razred humanitete, ki ustreza našemu cetrtemu razredu gimnazije. Janez pa je bil v veliki nevarnosti, da ne bo mogel v naslednji razred, kerje daltovarišem prepisati svoj izdelek. Da je smel iti naprej, je bila zasluga profesorja patra Dominika Giusiana, ki je dosegel, da so mu dodelili drugo nalogo, ki jo je dobro rešil in odlicno opravil izpit. Tudi razmerje do pro-fesorja Gozzanija se je izboljšalo, kar se je pokazalo že s tem, da je smel ponoviti izpit. Janezmu je ostalhvaležen in ga ohranil v lepem spominu. Postala sta si celo tesna prijatelja, zlasti ko se je omenjeni duhovnik Gozzani preselil v Multe-do Superiore pri Onegli, od koder je bil doma in tam osnovalmnogo dobrodel­nih ustanov, med njimi tudi placano mesto za decka v salezijanskem zavodu v Alassiju, ki bi želel postati duhovnik. Takratso imeli lepo navado, da je obcina vsaj enega ucenca iz vsakega ra­zreda oprostila prispevka 12 lir. Prosilec je moralbiti odlicnjakin se odlikovati po lepem vedenju. Janez je vsa leta izpolnjevalpogoje in bil oprošcen te daja­tve. Vnaših arhivih imamo potrdilo o opravljenem izpitu z datumom 22. av-gust 1833 podpisanim od patra šolskega prefekta Sibilla; dvomesecna potrdila pa nosijo podpise kanonika Clapieja in duhovnika Piovana, duhovnih vodij, in profesorja patra Giusiana ter pricajo o Janezovem prizadevanju pri ucenju in lepem vedenju. Na koncu šolskega leta 1832/33 je sin gospe Lucije koncalsvoje šolanje in Janez se je poslovil od te gostoljubne hiše, kjer je bil deležen mnogih pozorno­sti, kjer pa je tudi on veliko pripomogel k veselemu sožitju z nepozabno sreco zaradi vzgoje in kršcanskega dobrega zgleda. Ko je Janez Krstnik Matta odra­stel, je v Castelnuovu d'Asti, svojem rodnem kraju, odprl drogerijo in bil dolga leta župan. 1869 je poslalv Oratorij v Turin svojega sina in ga tam pustil tri leta. Don Bosko ga je hotel imeti vedno pri svoji mizi in mu je izkazovaltoliko pozornosti, da se je tisti, ki ni vedel za razloge, mocno cudil toliki prednosti. To je bilo eno od znamenj velike hvaležnosti, ki jo je vedno ohranil do te družine. Ko se je Janez vrnil v Susambrino, je ugotovil, da je poroka brata Jožeta pri­peljala k materi Marjeti dobro osebo, ki ji je izkazovala vse tiste pozornosti, kot BiS 1 — 31. poglavje jih je ona svoji stari materi. Zato je vecino casa prebil v Becchijih, kjerje ob praznicnih dnevih zbiral decke iz okolice, jih pouceval katekizem in zraven še branja in pisanja, za placilo pa prosil, da so enkrat na mesec prejeli svete zakra­mente. Tukaj lahko vidimo zacetek vecernih in nedeljskih šol za otroke prepro­stega ljudstva, ki predstavljajo del praznicnega oratorija. Med tednom pa je po vsakodnevnem daljšem razmišljanju in branju klasicnih avtorjev uporabljal cas za to, da je izdeloval pohištvo, ki ga je družina potrebovala. Sami smo videli mizo in nekaj stolov, ki jih je on naredil. Uporabil je tudi svoje znanje cevljarske obrti, ki se je je naucil v Chieriju: popravljal je raztrgane in ponošene cevlje, da so bili kakornovi, ceprav ni bil sposoben najzahtevnejših izdelkov. Ta njegova dejav­nost, ki jo je narekovalo tudi uboštvo, je pomagala prihraniti marsikateri novec. Zato je imel v svoji mali delavnici poleg kovaškega, krojaškega in mizarskega orodja tudi cevljarsko mizico. Vteh pocitnicah je doživel tudi slovesen dogodek. Pobožni klerik Jožef Cafas-so, ki je v župnišcu v Moncuccu pod vodstvom župnika kanonika Cottina opravil duhovne vaje in bil v jesenskih kvatrah v soboto 21. septembra posvecen za du­hovnika, je dan pozneje ob splošnem veselju in praznovanju domacinov darovalv Castelnuovu prvo sveto mašo. Janez je jokalod svete zavisti, ko ga je videl pri­stopiti k oltarju, saj si je že toliko let želel skleniti z njim prijateljstvo, pa so mu to razlicne okolišcine vedno preprecile. Ko se mu je zato po maši približalz name-nom, da bi mu poljubil novomašniško roko, mu je, tako menim, ljubezniv pogled novomašnika zagotovil, da bo njegova želja uresnicena in bo v njem našel oceta, prijatelja, svetovalca in stalnega dobrotnika. Janezv tistem trenutku ni mogel vedeti, kako tesne vezi prijateljstva se bodo med njima spletle in kako ga bo prav po duhovniku Cafassu Božja previdnost vodila skozi življenje; niti ni slutil, da bo prav njega doletela naloga, da bo v svojih spisih ovekovecil spomin na tisti nepo­zabni praznik, in še manj, da bo on svetu razodel najgloblja custva, ki jih je Božja ljubezen tisti dan prebudila v uši novega Kristusovega duhovnika. "Duhovnik Ca-fasso," tako piše don Bosko 1866, "je zapisalsklepe, ki jih je naredil na zacetku svojega duhovništva. Nekega dne je pokleknil pred Križanega in dejal: 'Gospod, ti si moja dedišcina: Dominus pars haereditatis meae' (Ps 16,5). To je prostovoljni sklep, ki sem ga naredil na nepozabni dan svojega duhovniškega posvecenja. 'Da, moj Bog, ti si moja dedišcina, moja radost, življenje mojega srca za vedno: Deus cordis mei, et pars mea Deus in aeternum' (Ps 72,26). Pa ne samo to, moj Bog, hocem biti ves tvoj, hocem postati svet. Ker ne vem, ali bom dolgo ali kratko ži­vel, izjavljam, da hocem postati svet, in to takoj. Naj svet išce necimrnost, užitke, casti, zemeljsko velicino, jaz nocem drugega, si ne želim in ne išcem drugega kot Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek to, da bi postal svetnik. Eden najsrecnejših ljudi bom, ce bom postalsvet, kmalu svet in velik svetnik." To je izjavil in držalbesedo. Resnicno sta svetost in nauk duhovnika Cafassa prek Janeza prešla na stotine duhovnikov in jih podpirala v boju proti nakanam, ki so jih proti prestolu in oltarju pripravljali sektaši. Med spletkarji je bila predvsem Mlada Italija, ki jo je ustanovil in širil Giu­seppe Mazzini proti obstojecemu redu, v casopisu, ki je nosil to ime. Gazzetta Piemontese, št. 99 letnika 1833, je prinesla odlomek navodil, ki jih je dajal: "Cilj združenja so svoboda, neodvisnost, clovecanstvo, enakost. Uresniciti hocemo republiko. Casopis Mlada Italija razvija to nacelo. Sodelovanje pri širjenju ca-sopisa je veliko narodoljubno delo. Propaganda bo pritegnila posestnike in ti bodo pridobili svoje kmete. Zlasti si je treba pridobiti podeželske župnike, ven­dar zelo previdno. Treba je najprej ugotoviti šibko tocko zveri in jo potem na­pasti terpremagati. Vta namen se ne smemo nikdar predstaviti kot nasprotniki religije in moramo tudi prezreti njihove napake. Zastava italijanske neodvisno­sti mora plapolati ob oltarju, podobno kot stoji tam velikonocna sveca, viseti mora na zvoniku župnijske cerkve. Brez tega nevedni ne bodo pridružili svoje živalske sile našim pobudam. Ko bo župnik to zvezo rad oznanjalizpred oltarja, je zmaga naša. Spomnimo se Špancev v njihovi vojni za neodvisnost. Na celu naj gre Kristus na poveljniškem praporu, duhovnik naj ima evangelij v roki: po­tem pa zastrupljene vode, zasede z vsakega položaja, skrite podzemeljske jame, kamorpada sovražnik, splošno odgovorni, ker niso unicevali in se umaknili, nevidne vrvi, da unicijo konjenico, podiranje mostov in cest, barikade v mestih, vrela voda in olje, goreci ogorki, pepel, ki ga sipljejo z oken, hudiceve zvijace, ki jih je treba ukrasti peklu, iskanje novih, še hujših unicevalnih sredstev in ce mogoce s Plutovo prebrisanostjo." Kljub temu da so pozorno sledili takemu pocetju in ga z vsemi silami ovi­rali, se je gibanje širilo med ljudstvom, med mladino, tudi najbolj pametno, da, celo med vojaki. Nekaj ljudi so sodišca zaslišala in obsodila na visoke kazni. Leta 1833 je vojni svet v Turinu obsodil na smrt odvetnika Scovazzija in odve­tnika Cariola iz Saluzza zaradi nepokoršcine in spodbujanja k clanstvu v proti­državnih društvih. Prav tako so zaradi izdajstva obsodili na smrt šest vojakov. Tudi v Chamberyju so istega leta zaradi podtalnega delovanja obsodili na smrt vec ljudi. Vzaporu si je vzel življenje neki zdravnik Rufini, ki so ga ujeli v Geno- vi. Kri je tekla v Alessandriji in drugih piemontskih mestih. Vse te obsodbe niso mogle zaustaviti tajnih društev, temvec so jih samo spodbudile k vecji cujecno­sti in še bolj podžgale njihovo zagrizenost. Kot izhodišce za svoj boj proti Cerkvi so izbrali Piemont. BiS 1 — 31. poglavje Vlada se je skušala braniti, vendar pa gola materialna sila ni zadostovala. Poleg tega je nosila v sebi zlo cezarizma. Kako naj si pridobijo spoštovanje la-stne avtoritete, ce se oni sami ne pokoravajo najvišji avtoriteti, Jezusu Kristusu, ki je predstavljen v njegovi Cerkvi? Leta 1832 je bila na pobudo kralja Karla Alberta s papeško listino usta­novljena Apostolska delegacija ali svet škofov, ki naj bi uredila verska vpraša­nja v Piemontu. S popolnim soglasjem in s pomocjo kralja so ustanovili slavno Akademijo Superga, v kateri naj bi se izobrazili v religioznih vprašanjih najbolj nadarjeni duhovniki, ki so že dosegli doktoratizteologije in prava. Ponovno so uredili nekatere redovne province in razpustili nekaj samostanov, kjerje popu­stila redovna disciplina. Pospeševali so zakone cerkvenega prava in odpravili nerede med klerom s posebnim pravilnikom, obveznim za vse škofije. Dolocili so, da je pouk teologije podvržen nadzoru škofa, ustanovili so mala semenišca in javne šole in univerzam prepustili samo pravo, medicino, kirurgijo. Vmesta in pokrajine naj bi prišli vodit šole šolski bratje, sestre sv. Jožefa in usmiljenke. Toda ta Apostolska delegacija je od vsega zacetka imela nasprotnika v piemont­skem senatu, ki je ni priznal in se je ustavljal papeškemu imenovanju. Leta 1835 je Civilna komisija za presojo knjig zavrnila odvisnost od cer­kvenih nadzornikov. Nidovoljevala natisa spisov, v katerih bi se ucila brezbo­žnost in grdila morala, ovirala pa je navodila o tem, kako so škofje odvisni od svetega sedeža; zavracala je pisatelje, ki so se borili proti galikanskim idejam in zagovarjali pravice Cerkve, dovoljevala pa je širjenje moderne filozofije, bodisi v tem, kar zadeva religijo, kakor v tem, kar zadeva politiko, in ovirala širjenje knjig, ki so se borile proti takim zmotam. Kralj Karel Albert, globoko veren in dobrega srca, je imel zadosti praktic­nega cuta in plemenitosti srca terbil natancen v pobožnih vajah, strog sam s seboj in je dobro poznalzvijace, ki se skrivajo v prilizovanju. Toda zaradi svoje nagnjenosti k polovicnim ukrepom in v želji po enotni italijanski državi ni hotel pretrgati stikov zljudmi revolucije, ki jim je bil prijatelj že od mladosti. Tako je imenovalza ministre De la Toura in Solaro la Margerita odlicna katolicana, pa tudi liberalca Villamarina in Barbarouxa, ki nikakor nista hotela izvajati dogo­vorov s svetim sedežem in se držati zakonov in predpisov o cerkvenih zadevah, ki so jih izdali savojski kralji. S temi je držalo nemalo teologov, ki so se na univerzi naucili napacnih nacel cerkvenega prava pri cezaristih, in namesto da bi bili prvi branitelji nacel Cerkve, so žal postali njeni nasprotniki. To je bilo veliko in globoko zakoreninjeno zlo. Toda tem spletkarjenjem naj bi napravil konec duhovnik Cafasso, ki je nadaljeval Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek delo teologa Guala v konviktu sv. Franciška Asiškega. Srca mladih duhovnikov je pri pouku moralke znal napolniti s takim spoštovanjem in pokoršcino do rimskega papeža in tako jasno prikazati njegove pravice v razmerju do držav, da je oblikoval nov rod duhovnikov, ki so znali zavracati galikanske sofizme in zanesljivo braniti najvišjo oblast in nezmotljivost papeža. Vse piemontske škofije so imele korist od tega poucevanja resnice, pravice in ljubezni. Duhovnik Cafasso bo prav tako izpopolnil cerkveno izobrazbo našega Janeza in naredil iz njega odlocnega branilca Cerkve s tem, da mu bo posredoval jasno poznanje pravic in posebnih pravic, tako Božjih kakor naravnih, ki jih ima kot Božje kraljestvo na zemlji. Ko se bo Janez Bosko sreceval z ucenci stare šole, ne bo nikoli pozabil s svojo ponižno ljubeznivostjo braniti papeža in Cerkev. Prav tako bo zanimivo gledati in slišati, kako bo ob koncu razpravljanja po kratkem odmoru smehljaje se sklenil: Nacela univerze! 32. POGLAVJE Misel na poklic - Janez se odloci, da bo vstopil k franciškanom - V Chieriju stanuje pri nekem kavarnarju - Kako preprecuje grde pogovore - Pohvala zaradi njegovega vedenja - Janez zastonj poucuje stolnega cerkovnika latinšcino Z letom humanitete je prišel tudi cas, ko bi se moralodlociti o svojem poklicu. Medtem ko je prej tako zelo hrepenel po duhovniškem stanu, ga je se­daj prevzel spoštljiv strah ob misli na tako vzvišeno službo in ob zavesti lastne nevrednosti in vecnih obveznostih, ki bi jih prevzel pred Bogom. "Spoštujte moje svetišce; jaz sem Gospod" (3 Mz 19,30). O tej plati svojega življenja nam je naš Janez zapustil cudovito stran, kjer prihaja do izraza njegova ponižnost. "Sanje iz Morialda so mi bile vedno pred ocmi. Še vec, nekajkratso se ponovile še bolj jasno, in ce sem jim hotel verjeti, sem se moralokleniti cerkvenega poklica, po katerem sem vedno hrepenel. Toda nisem jim hotel verjeti; moj nacin življenja in popolno pomanjkanje kreposti, ki so potrebne za ta poklic, sta mojo odlocitev spravljala v dvom in precejšnjo težavo. Oh, ce bi takratimel voditelja, ki bi se zavzel za moj poklic, bi bil to zame velik zaklad. Toda tega zaklada ni bilo. Imel sem odlicnega spovednika, ki je hotel iz mene narediti dobrega kristjana, ki pa se ni hotel mešati v zadeve poklica. Ko sem sam pri sebi razmišljal, potem ko sem prebralneko knjigo, ki je razpravljala o izbiri poklica, sem se odlocil, da bom vstopil v franciškanski red. Ce bom kot klerik ostalv svetu, sem si dejal, se bo moj poklic znašel v veliki nevarnosti, da se izgubi. Vstopil bom v cerkveno službo, se odpovedalsvetu, vstopil v samostan, se predalštudiju in premišljevanju, in bom tako v samoti premagoval svoje strasti, zlasti napuh, ki je v moji duši pognal že globoke korenine." Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek VChieriju je Janez hodil v franciškanski samostan in nekateri patri, ki so spoznali njegove izredne sposobnosti in pobožnost, so ga povabili, da bi vstopil v njihov red, in mu zagotovili, da mu ne bo treba placati vsote, ki je obvezna za vse, ki vstopajo v noviciat. Ta predlog je za trenutek potišalvsaknjegov dvom, toliko bolj, kerga je skrbelo placevanje mesecnine v semenišcu in so se mu zdele zaprte vse druge poti. Mati Marjeta mu je pri izbiri poklica vedno pustila popolno svobodo. Zato ni z njim nikdar govorila o prihodnosti, niti razpravljala o cim primernejši obli­ki življenja, ki bi ji ga omogocalnjen sin, niti ni pokazala najmanjše želje, da bi ga imela pri sebi doma, niti, da bi želela iti živet z njim, ko bi postalduhovnik. Ce jo je Janez vprašalza njeno mnenje in kaj bi ona želela od njega, je vedno enako odgovarjala: "Jaz od tebe ne pricakujem nic drugega kot tvoje vecno zve­licanje!" Cetudi je Janez videl, da je popolnoma mirna, je vendarle menil, da še ni prišel trenutek, da bi ji razodel svojo namero, bodisi ker ji ni hotel povzrociti bolecine, ki bi ji jo prizadela njegova odlocitev, ali pa ker tako in tako ni šlo za stvar, ki bi jo bilo treba takoj uresniciti. Za sprejetje k franciškanom je bilo treba opraviti izpit, na katerega so bile potrebne nekajmesecne priprave. Kljub temu je mislil, da je primerno, da uredi vse potrebne listine, in je zato zanje prosil župnika. Ta mu je listine izstavil, vendar ga je vprašal, kar je tudi naravno, za kaj jih bo potreboval. Janez župniku Dassanu ni prikril svojega namena. Medtem je prišel cas, da se je vrnil v Chieri. Ker je gospa Lucia Matta za­menjala svoje bivališce, saj je njen sin koncalsvoje gimnazijsko šolanje, je bilo treba za Janeza poiskati novo stanovanje. Tedaj se je neki bratranec in prijatelj družine Bosko, po imenu Jožef Pianta iz Morialda, odlocil, da bo v Chieriju odprl kavarno in prodajalno likerjev. Marjeta je izrabila priliko in prosila Pianta, da bi sprejel Janeza na stanovanje. Ta mu je ponudil službo natakarja v kavarni. Janez je ponudbo sprejel tudi zato, da bi bil bliže svojemu profesorju Banaudiju, s katerim je že bil prijateljsko povezan. Zdi pa se, da se Pianta še ni nastanil v svoji hiši, ko je Janez prišel v mesto, kerni bilo še vse nared. Po porocilih starej­ših prebivalcev duhovniku Secondu Marchisiu in iz podatkov profesorja Janeza Turchija se zdi, da je naš Janez stanovalnekaj casa pri nekem Cavalliju, ki mu je za spanje odstopil kot v hlevu, on pa je v zameno za to oskrbovalživino in opra­vljaldela v vinogradu, nedalec od mesta. Janezje izrecno zahtevalin dosegel prost sobotni popoldan, da je lahko šel v cerkev k spovedi. To je en dokaz vec o Janezovi junaški srcnosti v prenašanju tolikih težav na poti k duhovništvu. To je bilo leto, ko je moralprestati najvecje pomanjkanje, celo glede hrane, ki je bila revna kakovostno in kolicinsko. Pravijo, da je gospod Ceppi, trgovec z železnino BiS 1 — 32. poglavje v Chieriju, veckratsilil Pianta, da bi Janeza cim prej vzel na stanovanje. Kakor­koli so že stvari potekale, najdemo Janeza kmalu pri njegovem bratrancu, kjer služi kot nocni cuvaj in opravlja razlicna hišna dela. Nidobivalnikakršne place, imel pa je prosti cas za ucenje. Bratranec mu je dajalstanovanje in za hrano mineštro. Mati pa mu je od doma pošiljala kruh in priboljšek. Tesen prostornad slašcicarsko pecjo, h kateremu je bilo mogoce priti po lestvi, mu je bil dolocen za ležišce. Ce se je prevec stegnil, so mu noge bingljale ne le z revne slamnjace, ampak tudi iz samega prostora. "Tisto stanovanje je bilo brez dvoma precej nevarno zaradi obiskovalcev, ki so zahajali tja," je don Bosko sam zapisal. "Toda ker sem živel zdobrimi kri­stjani in sem imel zares zgledne prijatelje, sem preživel tisti cas brez posebne moralne škode." Lastnik mu je kdaj pa kdaj ukazalzapisovati tocke pri biljardu. To je vedno delals knjigo v roki. Njegovo lice se je zresnilo, ko je kdo preklinjalali so zaceli govoriti o nespodobnih receh, in preklinjevalcem in kvantacem je hitro zamira-la beseda na ustih. Pogosto pa se ni zadovoljil samo s tihim ocitkom in je dodalše besedo v opozorilo tistim, ki bi se pregrešili. Zato so nekateri izmed tistih veseljakov, ki se niso upali svobodno izražati, kakorse jim je hotelo, prosili Pi-anta, da naj bi ne bil Janez za zapisnikarja. Rekli so, da jih s svojim obnašanjem utesnjuje in da cutijo spoštovanje do njega. Vcasih so jezno vzklikali: "Proc od tod s tem fantom!" Ko je Janez koncalsvojo službeno dolžnost, se je ucil in pisalnaloge, pre­ostali cas pa je uporabil za branje italijanskih ali latinskih klasikov ali za izde­lovanje sladkarij in likerjev. Vpol leta je tako napredoval, da je znalpripraviti kavo in cokolado in poznalkuharska navodila za izdelavo vseh vrst sladkarij, peciv, likerjev, sladoledov in osvežil. Izuril se je do take mere, da mu je gospodar v upanju na dober zaslužek ponudil, naj opusti vse druge zaposlitve in se popol­noma posveti temu poklicu. Toda Janez, ki je vse to delal za zabavo in sprostitev, je ponudbo odlocno zavrnil in zatrdil, da je njegov namen nadaljevati šolanje. Vtej okrepcevalnici se je naucil tudi kuhanja in si tako pridobil potrebno znanje za vodenje zavetišca za uboge. Pri vseh teh najrazlicnejših poslih ni nikdar pozabil na dnevno opravljanje pobožnih vaj. Taistigospod Jožef Pianta je 10. maja 1888 pred salezijanci Bo-nettijem, Bertom in Francesijem v eni izmed sob Salezijanskega doma v Chieri­ju izjavil: "Nibilo boljšega mladenica od Janeza Boska. Vsako jutro je ministriralpri nekaj mašah v cerkvi sv. Antona. Pri meni v hiši je bila moja stara bolna mati in neverjetno se zdi, s kakšno prizadevnostjo ji je stregel. Pogosto je ob knjigi Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek prebil celo noc in zjutraj sem ga neredko dobil, kako je ob prižgani luci pisalin bral." Pravijo, da se je v tistem nocnem bedenju naucil na pamet Danteja in Vergila. Vsem je bil dober zgled. Gospa Klotilda Vergnano, hci lastnika hiše, je 1889 izpovedala, da ga ona kot mlada deklica ni videla nikoli brez dela ali pri igri z drugimi otroki iz sosešcine, da ga je veckratsrecala na stopnicah, ko je šel po vodo za nekega dobrega duhovnika Arnauda, pa ni nikdar dvignil oci in jo pogledalv obraz, kako je tudi slišala, da je sam gospod Arnaud, prica tako od­maknjenega in zglednega življenja tega fanta, pisalžupniku v Castelnuovu, da bi poskrbel zanj in mu poiskal pripravnejše in ustreznejše stanovanje. Gospod Jožef Blanchard je potrdil, da se Janez ves cas, kar je živel v hiši Jožefa Pianta, nikdar ni udeležil veselih in kricavih zabav, ki jih je on kot otrok gojil s svojimi brati in prijatelji, pa cetudi so ga tolikokratvabili, da bi se igralz njimi po šoli. Naj je Janez še tako rad imel decke in se rad igralz njimi, je vendar odlocno sledil pravilu: "Vse ima svoj cas" (Prd 3,1). Bil je urejen v vseh svojih dejanjih in se nikdar ni prekršil proti pravilu, ki si ga je postavil. Dolocil je cas za sestanek Družbe veselja, cas za inštrukcije sošolcem, ki so ga prosili za pomoc, cas za izpolnjevanje svojih obveznosti do gostov, cas za molitev, cerkev in zakramente. Tudi za oddih si je dolocil cas, pa vendar na svoj nacin. O tem nam je pri­povedovalkanonik Jožef Caselle, ki je bil takratz drugimi šestimi ali sedmimi decki na stanovanju pri nekem dobrem duhovniku iz Chierija, ucitelju na ob­cinski šoli. Ta je bivalpri nekem Tortu, ki je imel hišonasproti Piantove. "Sko-raj vsak vecer," tako nam pripoveduje, "zlasti šepozimi po vecerji, je Janez Bosko vsakokrat, ko je le mogel, prihajalk nam, kjer smo ga cakali v dvorani ali, ce je bilo lepo vreme, na malem dvorišcu. Ne morete simisliti, s kakšnim navdušenjem smo ga pozdravili, ko je prišel. On je ves zadovoljen zacel s kako šalo, da smo se vsismejali; vedno pripravljen ustreci našim željam, nam je pri­povedovalspodbudne in vesele dogodivšcine, da sta dve ali dve uri in pol po­tekli, da nismo vedeli kdaj. Vcasih je ponovil kakodlomek izkatekizma. Kdaj pa kdaj nas je lepo vprašal, ali hodimo kaj k zakramentom in ali smo pridni. In mi, da smo ustregli njegovi želji, smo prejemali zakramente bolj pogosto, kot je bilo tedaj v navadi. Ko smo mu potem povedali, da smo bili pri spovedi, se je razveselil in nas spodbujal, naj vztrajamo v dobrih sklepih. Zanj smo bili pripravljeni storiti karkoli. Naj je bilo šetako pozno, senismo mogli odtrgati od njega. Pogosto je po tihopo prstih prihajalcelo naš ucitelj in poslušal za­nimivosti, ki jih je pripovedovalBoskotako napeto, da smo bili vsi pozorni BiS 1 — 32. poglavje in tihi. Veckrat nam je dobri ucitelj ponovil: "Pred seboj imate prelep zgled! Kdo ve, kaj bo iz tega fanta?" Tiste vecere pa, ko Janez ni mogel priti, smo bili vsipobiti, odmor je bil predolg in dolgocasen in smo komaj cakali, da bi nas ucitelj poklical k vecerni molitvi." Janez si je dolocil uro oddiha samo zvecer, ves cas med dnevom pa je bil strogo zaposlen, in še ta prosti cas je znal spremeniti v uro moralnega pouka. Tisto leto si je naložil opravilo, ki ima vse znake kršcanskega junaštva. Ker je pogosto hodil opravljat svoje pobožnosti v stolno cerkev, je sklenil tesno pri­jateljstvo z izredno dobrim glavnim zakristanom Karlom Palazzolom, zares po­božnim clovekom, ki je že trikrat šel peš v Rim, da je tam obiskal bazilike in ka­takombe. Bilo mu je že petintrideset let, in ceprav ne nadarjen, brezsredstev in obložen z dolžnostmi svoje službe, si je vendargorece želel, da bi postalduhov­nik. Ker je poznal Boskovo dobro srce, ga je prosil, da bi mu bil za ucitelja. Janezje takoj privolil in ga vsak dan pouceval tako dolgo, da se je pripravil na izpit za duhovniško preobleko. Palazzolo je bil popolnoma neizobražen in ni imel casa za ucenje. Toda Janez je brez vsakega placila prihajal vsak dan na njegovo sta­novanje ob stolnici in ga ucil. Od casa do casa je Palazzolo iz istega razloga pri­hajal k svojemu mlademu prijatelju. Janez ga je znal tako spretno in potrpežljivo poucevati, da se je v dobrih dveh letih prijavil za izpit in ga srecno opravil. Kdo ne vidi v tem zacetka Janezovega prihodnjega poslanstva z Marijinimi sinovi za zakasnele cerkvene poklice? Janez je sklenil poznanstvo tudi s stolnim zvonarjem Dominikom Poglia­nom, cigar spoštovanje si je pridobil zaradi svoje pristne pobožnosti, zaradi apostolskega delovanja pri poucevanju katekizma svojih sovrstnikov in zaradi poštene zabave, s katero bi decke odvrnil od slabega. Ta poštenjakin dobricina, ki je vedel, da okolišcine v Piantovi hiši niso primerne za študij in zbranost, je ponudil Janezu svoje mirno stanovanje in on je dostikratprišel k njemu in se v miru ucil. Zvonar je vedel povedati, da ni nikoli videl tako zglednega in zadrža­nega fanta, kot je bil Janez Bosko. Mizica, ob kateri se je Janez ucil, je še danes ohranjena pri Poglianovih dedicih kot dragocen spomin. To nam je povedal duhovnik Carlo Palazzolo v zadnjih dnevih svojega življenja. 33. POGLAVJE Župnik Dassano razodene Marjeti Janezovo odlocitev, da bo postal franciškan - Velikodušnost kršcanske matere - Pomanjkanje, ki ga je moral Janez pretrpeti v razredu humanistike - Hvaležnost do tistih, ki so mu v tej stiski pomagali Župniku Dassanu se je zdelo primerno razodeti materi Marjeti, da se je njensin odlocil postati franciškan. Nekega decembrskega popoldneva se je odlocil, dajo bo obiskal. Ko ji je vse razložil, je dodal, da je v škofiji mnogo duhovniškega delain bi bilo zato bolj primerno, ce bi postal duhovnik in sprejel dušno pastirstvo vkakšni župniji. Dodal je, da bi bil Janez, ki je dobil toliko izrednih darov od Boga,gotovo zelo uspešen in da se mu smehlja obetavna prihodnost. Koncno je sklenil:"Skušajte ga pregovoriti in mu izbijte iz glave to misel. Vi sami niste bogati in že vletih, kmalu ne boste mogli vec delati. Ce bo vaš sin vstopil v samostan, vam ne bomogel pomagati v vaših potrebah. Zaradi vaše koristi sem prišel, da vas o vsem temobvestim." Dobra Marjeta se je župniku zahvalila za zaupanje, ki ji ga je pokazals to novico. Toda kaj si je mislila o stvari, ni župniku prav nic povedala. Takoj se je odpravila v Chieri, šla k sinu in mu z obicajnim nasmehom na licih dejala: "Župnik je v svoji dobroti prišel k meni in mi povedal, da imaš namen postati redovnik, ali ne?" "Da, draga mati! Upam, da ne boste imeli nic proti?" "Želim samo, da bi dobro premislil korak, ki ga želiš storiti, in da bi potem sledil svojemu poklicu, ne oziraje se na nikogar. Prva stvar je rešitev tvoje duše. Župnik je želel, da bi te odvrnila od tega sklepa zaradi koristi, ki bi jo jaz imela od tvoje pomoci. Jaz pa ti pravim: v te stvari se ne mešam, kajti prvo je Bog. BiS 1 — 33. poglavje Nikar ne skrbi zame. Jaz nicne želim nic ne pricakujem od tebe. Dobro si zapo­mni: rodila sem se v revšcini, živela sem v revšcini in hocem umreti v revšcini. Še vec, zagotavljam ti: ce se boš odlocil za stan škofijskega duhovnika in bi po nesreci postalbogat, vedi, da te ne bom prišla obiskatniti enkrat. Dobro si to zapomni!" Don Bosko je še pri svojih sedemdesetih letih videl pred seboj uka­zujoci obraz svoje matere, ko je izgovarjala te besede, in jasno slišalzvok njenih besed. Ko je ponavljalte besede, ga je tako prevzelo, da so mu prišle solze v oci. Toda Gospod, ki je videl ciste namene Marjetinega srca, ni hotel, da bi se lo­cila od svojega sina Janeza, in dolocil, da bo ona njegova velikodušna sodelavka pri ustanovitvi Oratorija sv. Franciška Saleškega. VChieriju nihce ni niti najmanj dvomil o Janezovih namenih. Bil je vedno enak. Po taki mirnosti pri ucenju in toliki velikodušnosti do njegovih tovarišev bi mogli domnevati, da ga ne tare nikakršna tegoba. Toda prav to leto humani­tete je bilo kot nobeno drugo polno negotovosti za prihodnost in pomanjkanja gmotnih sredstev in mu je povzrocalo neizmerno skrbi in žrtev. Glede obleke, hrane in za šolske potrebšcine se je moralzadovoljiti s tem, kar so mu dajali nekateri ucenci za inštrukcije in kar mu je dajala njegova mati. Dobra mati Marjeta je v stiski, ko ni mogla sinu priskrbeti najpotrebnejšega, šla k dobrotnikom, da so ji dali na posodo kaj denarja, hrane ali drugega. Duhovnik Janez Turchi se spominja, kako je njegov oce pripovedoval, da je tudi on sode­lovalpri tem delu kršcanske ljubezni. Naj se pravicnemu pripeti karkoli, nikdar ne bo užalošcen, pravi Salomon (prim. Prg 12,21). In Janez, veselo vdan v Božjo voljo, ki vse razporeja v korist tistemu, ki ga ljubi, je skrivalhudo pomanjkanje, ki ga je sililo k mnogo bolj zahtevnemu postu kot tistemu, ki ga nalaga Cerkev. Nekega dne med pocitnicami se je odlocil, da si bo privošcil doberzajtrk, ki ga že dolgo ni okusil. Ker je imel nekaj fig, si je kupil za zraven veliko štruco kruha. Ko se je vracaldomov, je naletel na skupino fantov, ki so na trgu sv. Antona balinali. Ustavil se je, da bi opazovaligro. Medtem pa je zacel, ne da bi se zavedal, pocasi lomiti kruh, in kerso ga igra in druge misli raztresle, je vsega pojedel. Ko so igro koncali, se je spomnil, da ga doma cakajo fige. Ko se je obrnil, da bi šel, se je zacudil, da nima vec kruha. Zacel je iskati tu in tam in vpraševaltovariše, mi­slec, da so mu štruco za šalo skrili. Eden je dejal: "Jaz že nisem videl tvoje štruce." In drugi: "Jaz ti je že nisem vzel." In koncno še eden: "Kaj vendar išceš; saj si ga sam pojedel! S temile svojimi ocmi sem te videl, kako si jedel, in se cudil, da mo-reš pospraviti toliko kruha." Tedaj se je Janez zacel smejati, saj se ni niti zavedel, da je jedel, pa tudi želodca si ni prevec obremenil zaradi kruha. Tako je zajtrkovalže pred vrnitvijo domov. Zanesljivo mu je vec dni posta vzbudilo tolikšen tek. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Med sošolci se je na splošno šepetalo, da Janez nima zadosti hrane. Jožef Blanchard mu je, ce je le imel, dajal kruh in sadje, rekoc: "Vzemi, Janez, ti bo dobro delo." Njegov brat Leander se je pritoževal pri materi, kako Jožef pobira pri mizi najdebelejše kostanje in jih daje Bosku. Toda ona, dobrosrcna ženska, prodajalka sadja, je dostikrat vzela s krožnika najlepše jabolko in ga izrocila sinu z besedami: "Nesi ga Janezu. On je tako doberin bo molil za nas." Vcasih je Janezprosil svojega mladega prijatelja, naj se ne trudi in naj prihrani zase tiste poslad­ke. Toda Jožef je tako ljubeznivo vztrajal, da jih je koncno le sprejel. "Don Bosko ni pozabil name," je pripovedoval dobri Blanchard leta 1889, "ni se sramovalpriznati tisto malo, kar sem zanj storil, ko je bil mlad in v takšnih težavah. Nisem vedel vec zanj, in ce bi ga srecal, si ga ne bi upal pozdraviti, ne se mu približati, ker sem bil preprican, da me ne bi spoznal. Toda kako zelo sem se motil. Nekega dne, ko sem nesel v eni roki malo prigrizka, v drugi pa steklenico vina, sem ga srecal v Chieriju sredi skupine duhovnikov, ki so ga prišli pozdravit k vratom Bertinettove hiše, kjerje stanoval. Ko me je zagledal, je pustil drušcino in me prišel pozdravit: Oh! Blanchard, kako ti kaj gre?" "Dobro, dobro, gospod kavalir," sem odgovoril. "In zakaj mi praviš kavalir; zakaj me ne tikaš? Jaz sem vendar ubogi don Bosko brez vsakršnega naslova in nic drugega!" "Oprostite ... Mislil sem, da sedaj ... Želel sem pohiteti, ker sem bil slabo oblecen in s svojim kosilom v rokah in se zato nisem upaltako po domace po­govarjati z don Boskom, za katerega se mi je zdelo, da je postalvelika osebnost. Toda don Bosko mi je dejal: Ali ne maraš vec duhovnikov?" "Seveda imam rad redovnike, toda v taki opravi si ne upam stati tukaj." Tedaj je don Bosko dodal: "Dobro se spominjam, dragi moj Blanchard, kako si mi, ko sem bil dijak, daldostikratjesti, da sem si potešil glad, in da si bil v ro­kah Božje previdnosti eden prvih dobrotnikov ubogega don Boska." Tedaj se je obrnil k vsem tistim duhovnikom, pokazalname in vzkliknil: "Gospodje, to je eden mojih prvih dobrotnikov!" In ko je opisal, kako je bilo, mi je rekel: "Vedno se rad spominjam dobrote, ki si mi jo izkazal, da veš!" Stisnil mi je roko in dodal: "Vsakokrat, ko boš prišel v Turin, pridi k meni na kosilo." Približno deset let pozneje, leta 1886, je Blanchard slišal, da je don Bosko bolan, in je koncno le prišel v Oratorij. Vratar ga je ustavil in vprašal, kaj želi. Nato mu je dejal: "Danes ni mogoce govoriti z don Boskom." "Oh," je vzkliknil Blanchard, "ali don Boska ni doma?" "Je doma, vendar ne sprejema nikogar, ker je bolehen," je odvrnil vratar. "Nic hudega. Sprejel me bo, ker me je že tisockrat povabil, naj ga obišcem." BiS 1 — 33. poglavje "Vse lepo in prav," je odgovoril vratar, ne da bi se vznemiril. "Toda danes ne morem dovoliti vstopa nikomur. Ukaz velja za vse." "Da, za vse, razen zame, kersem njegov prijatelj iz otroških let. Nikar mi ne preprecite tega, zlasti še zato, ker se ne pocuti dobro. Prav zaradi tega bi ga še posebno rad obiskal." Ob tako trdovratnem vztrajanju je vratar po telefonu spo­rocil, da je v vratarnici neki tujec, ki na vsaknacin želi govoriti z don Boskom. Odgovor se je glasil: "Naj le vstopi!" Ko je ubogi starcek prišel do predsobe, je zopet imel opraviti s tajnikom, ki ga je hotel predstaviti don Rui. Tedaj pa so se odprla vrata in vstopil je don Bosko. Po glasu je prepoznalBlacharda in je, sicer s težavo, prišel, da bi ga rešil iz zadrege. Prijel ga je za roko, popeljalv sobo in ga posadil zraven sebe, ga vprašalpo njegovem zdravju, njegovi družini, njego­vih poslih in nato z izrazom globoke hvaležnosti dodal: "Toliko let je že prete­klo, kar sva se spoznala, starsem in bolehen, vendar nikdar ne pozabim, kar si mi storil, ko sem bil mlad. Molil bom zate in ti ne pozabi svojega ubogega don Boska." Ko je Blanchard po pol ure pogovora opazil, da je don Bosko utrujen, se je poslovil. Don Bosko je narocil, da so ga popeljali na kosilo, in ker on sam tisti dan ni mogel v obednico, je narocil, naj ga posadijo na njegovo mesto sredi predstojnikov. Tukaj je ta dobri clovek pripovedovalvse, kar se mu je zgodilo, preden je prišel do don Boska, in ponovil besede hvaležnosti, ki mu jih je po­novno izrazil. 34. POGLAVJE Janez opravi sprejemni izpit za franciškana - Sanje in negotovost - Nekaj Castelnuovcanov se zavzame zanj - Cafassov nasvet - Nadaljuje šolanje v Chieriju Don Bosko nam v svojih Spominih opisuje, kako je naredil izpit, da bi bil sprejet v franciškanski red. "Ko se je bližala velika noc, ki smo jo tisto leto 1834 obhajali 30. marca, sem vložil prošnjo, da bi bil sprejet med reformirane fran-ciškane. Medtem ko sem cakalna odgovor in nisem nikomurrazodel svojih na­menov, se mi je nekega dne predstavil tovariš Evgenij Nicco, s katerim si nisva bila kaj dosti znana, in me vprašal: "Si se torej odlocil, da postaneš franciškan?" Zacuden sem ga pogledal: "In kdo ti je to povedal?" On pa mi je pokazalneko pismo: "Sporocajo mi, naj ti povem, da te pricakujejo v Turinu, kjerbova skupaj delala izpit, ker sem se tudi jaz odlocil, da bom postalredovnik tega reda." Šel sem torej v Turin v samostan S. Maria degli Angioli, naredil izpit in bil sredi aprila sprejet5. Vse je bilo nared, da bi vstopil v samostan Pace v Chieriju. Toda nekaj dni pred dnevom, dolocenim za vstop, sem imel ene najbolj cudnih sanj. Zdelo se mi je, da vidim množico teh redovnikov, kako v raztrganih oblekah v nasprotni smeri tekajo sem in tja. Eden je pristopil k meni in mi rekel: Ti išceš mir, toda tukaj ga ne boš našel. Razmisli o stanju tvojih bratov. Bog ti pripravlja drug kraj in drugo žetev. Hotel sem tistega redovnika nekaj vprašati, toda neki ropot me je zbudil in nicesar nisem vec videl. Povedal sem svoje sanje svojemu 5Castiti ocetje franciškani hranijo naslednji dokument: Anno 1834 receptus fuit in conventu S. Ma-riae Angelorum Ord. Reformat. S. Francisci juvenis Joannes Bosco a Castronovo natus, die 17. augusti 1815 baptizatus, et confirmatus. Habet requisita et vota omnia. – Die 18. aprilis. Ex libro II, in quo discribuntur juvenes postulantes ad Ordinem acceptati et approbati ab anno 1638 ad annum 1838. p. Costantino da Valcamonica, Brescia per Rezzato BiS 1 — 34. poglavje duhovnemu voditelju, ki pa ni hotel nic slišati ne o sanjah ne o fratrih. "Vteh stvareh," tako mi je rekel, "se mora vsakravnati po svojih nagnjenjih in ne po nasvetih drugih ljudi." Takodgovornjegovega duhovnega voditelja in take sanje so brez dvoma zmedle našega dragega Janeza. Kerpa ni videl zadostnega razloga, da bi spre­menil svojo odlocitev, je najbrž upal, da bo v letu noviciata lahko preizkusil, ali je takšno bratstvo zanj primerno. Z druge strani pa mu je Bog položil v dušo te­žnjo po redovnem poklicu, ki je postajala iz dneva v dan zahtevnejša, kot bomo videli iz nadaljnjega pripovedovanja. Preprican, da bo Bog vodil dogodke tako, da ga bo popeljalna pravo pot, se je odpravil v Castelnuovo k materi, da bi jo prosil za blagoslov, preden bi oblekel franciškansko redovno obleko. Marjeta ni imela nikakršnega razloga, da bi se uprla, in ga je kot mocna žena odpustila, ne da bi jo kaj prevec ganilo. Janez je stopil tudi v župnišce. Župnik Dassano se je prve dni januarja zaradi resnega nesoglasja z županom glede zvonjenja z velikim zvonom odpovedalžu­pniji Castelnuovo in monsinjor Fransoni ga je imenoval za župnika v Cavourju. Kot administratorja pa so v Castelnuovo iz turinske kurije poslali teologa Anto­na Cinzana, ki pa je bil tisto jutro odsoten. Kovac Evazij Savio, ki je že dolgo zelo rad imel Janeza in je obcudoval njegovo bistrost in pobožnost, ga je zagledalpri vratih z zavojem perila pod pazduho. Vprašal ga je: "Zakaj si zapustil Chieri? Ali nameravaš s tistim zavojem pod pazduho spet služiti na kakšni kmetiji?" "Ne," je odgovoril Janez, "prihajam k župnijskemu upravitelju, da mi izda potrdilo o lepem vedenju. Nato pa grem, da postanem franciškan." "In zakaj?" "Kako naj mi moja mati še naprej pomaga, da bom nadaljeval šolanje?" "Si že kaj jedel?" "Še ne." "Pridi torej k nam. Tu se boš najedel in po kosilu bom jaz govoril z upra­viteljem." Ko je Savio premislil, kako koristen bi mogel biti Janez za ves kraj, in v strahu, da bi Castelnuovo izgubil tako nadarjenega mladega cloveka, ga je med kosilom skušal pregovoriti, da bi opustil namero, ki se mu je zdela premalo premišljena. Zdi se, da ga je spodbudil, da bi vprašal za svet duhovnika Jožefa Cafassa. To je bil najboljši možen nasvet. Cetudi Janezše ni dobro poznal mla­dega in svetega duhovnika, študenta moralne teologije v Turinu, je bil le edini, h kateremu bi se mogel z gotovostjo obrniti v tem položaju. O duhovniku Cafassu so lahko rekli: Vsrcu pametnega cloveka biva modrost in on zmore razsvetliti vsakega nevedneža (prim. Prg 14,33). Savio se je odpravil k duhovniku Cinzanu, Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek ki mu je zelo zaupal, in ga skušal pridobiti, da bi se zavzel za Janeza. Menil je, da je že cas, da bi vsi skupaj kaj storili in mu pomagali koncati šolanje. Bilo mu je zelo težko, ker je videl, da hoce iti v samostan. Upravitelj, ki je poznalJaneza kot krepostnega in ukaželjnega mladenica iz priporocilnega pisma, ki mu ga je po­slal teolog Arnaud iz Chierija, je izjavil, da bo rade volje prispeval delež za vzdr­ževanje, a je menil, da bi se obrnil tudi na gospoda viteza Janeza Pescarmona, župana v Castelnuovu, da bi še on pomagal. Ko je to povedal, sta se locila. Savio je poslal Janeza domov in mu narocil, naj se cez tri ali štiri dni vrne z materjo in da naj zaupa v Gospoda. On sam pa je obiskal viteza Pescarmona, velikodušnega dobrotnika Castelnuova, kjer je ustanovil otroški vrtec, poskrbel za šest štipen­dij po 300 lir na leto za najbolj revna dekleta in za vrsto drugih dobrodelnih ustanov, in mu predstavil Janezov položaj. Prosil ga je, da bi tudi on sodelovals svojim deležem. Z veseljem je privolil v Savievo pobudo in mu priporocil, da bi govoril še z gospodom Sartorisom, ki je bil vedno pripravljen pomagati ubogim. Duhovnik Anton Cinzano, vitez G. Pescarmona in gospod Sartoris bi vsakmesec do konca šolskega leta placali vsak po sedem lir. Ko je potem Marjeta Bosko s si­nom prišla v Castelnuovo in zvedela za to odlocitev, so ji solze hvaležnosti zalile oci. Vrnila se je v Becchi in iz vsega srca hvalila Boga. To je povzetek porocila pokojnega Janeza Turca Dominika salezijanskemu duhovniku Sekundu Marchisiu, ki je trdil, da je vse slišal od svojega tasta Eva-zija Savia, ki je umrl 14. maja 1868, kar je potrdil tudi njegov brat Jožef Turco. Duhovnik Cafasso je medtem sklenil storiti vse, da bi olajšal Janezu pot do duhovništva. Kakor hitro je bilo Janezu mogoce, je šel iz Chierija k njemu v Cerkveni konvikt sv. Franciška Asiškega v Turinu, se mu predstavil, mu razlo­žil svoj položaj in ga prosil za nasvet. Duhovnik Cafasso mu je odsvetoval, da vstopi k franciškanom, in mu dejal: "Nadaljujte mirno svoje šolanje, vstopite v semenišce in bodite pripravljeni storiti, kar vam bo Božja previdnost pokazala." Duhovnik Cafasso je s svojim prodornim pogledom v trenutku razumel položaj in videl, kakšno poslanstvo je Bog namenil Janezu. Ko je Marjeta slišala o zadnji odlocitvi svojega sina, je bila prav tako zado­voljna. "Samo da se izpolni Božja volja," je dejala. In zdi se, da je ta Božja volja potrdila svoje nacrte še tisto leto v novih sanjah, ki jih je don Bosko zaupno pripovedovalduhovniku Juliju Barberisu nekako leta 1870. Vsvojih Spominih je zabeležil: "Sanje iz Morialda so se ponovile v mojem 19. 1etu starosti in še nekajkrat." Zdelo se mu je, da je videl pred seboj velicastnega moža, oblecenega v belo, žarecega v presvetli luci, na celu brezštevilne množice deckov. Obrnil se je k njemu in mu rekel: "Pridi sem: postavi se na celo teh fantov in jih ti sam BiS 1 — 34. poglavje vodi." "Toda jaz vendar nisem sposoben, da bi vodil in ucil toliko tisoc deckov," je odvrnil Janez. Tisti velicastni moški je ukazovalno ponovil svoje povabilo, dokler se Janez ni postavil na celo tiste množice fantov in jih zacel voditi, kakor mu je bilo naroceno. Janez je zato zaradi vseh teh razlogov opustil misel na vstop k franciška­nom. Pri vsem pa mu je v srcu ostala nerazložljiva želja, da bi na kakršenkoli nacin postalredovnik. Nadaljevalje svoje šolanje, ki ga ni pretrgalkljub vsem opisanim dogodkom. Tu pa se pojavi želja, da bi zvedeli kaj vec o Evaziju Saviu, ki je igraltako pomembno vlogo v Janezovih odlocitvah. Namesto mene bo na to vprašanje odgovoril moj dragi sobrat, sedaj že pokojni duhovnik Dominik Ruffino. "Savio je bil pošten delavec, pravi lik kristjana in vzornega cloveka, ki je vse življenje ostalvelik don Boskov prijatelj. Ko sem ga leta 1862 srecalv Turinu in sva med drugim govorila tudi o duhovniku Cafassu in drugih osebah, ki niso poznale meja v svoji dobrodelnosti, sva prešla na pogovor o drugih premožnih osebah, ki bi lahko bolje uporabile svoje bogastvo. Don Bosko mi je dejal: - Kdo ve, kako bi vi uporabili taka bogastva, ce bi jih imeli? - Prav to pa je razlog, zakaj nocem bogastva, je odvrnil Evazij. Ali veste, kaj mi je najbolj neprijetno? Da morate živeti tako, da boste lepo umrli v milosti Božji! - Oh! Nikakorne. Na smrt sploh ne mislim, skrbim samo za to, da sem nanjo dobro pripravljen. Moja najvecja neprijetnost je v tem: jaz si služim kruh kot kovac. Ko opravim kako narocilo, moram vknjižiti vsoto, ki naj jo placa narocnik. Tedaj si mislim sam zase: kdo ve, ce bo številka, ki jo bom zapisalv to knjigo, zapisana tudi v Božji knjigi? Ce ne bo mogoce tisto, kar je prevec, vzrok moje pogube? In prav zato zahtevam do 20 odstotkov manj, kot racunajo za isto delo druge delavnice." Prijateljstvo do don Boska ga je spodbujalo, da mu je pomagal, kolikor je mogel, in ga je pogosto obiskoval v Oratoriju. Na zacetku v Castelnuovu ne bi poznali Katoliškega beri­va, ce bi za to skrbeli samo tisti, ki so bili za to odgovorni. Toda Savio, preprost delavec, ki je imel samo oralin pol zemlje in si je moralslužiti svoj kruh s trdim delom, tako malo izobražen, da je komaj mogel voditi svoje racune, je prejemalKatoliško berivo in ga raznašalsem in tja, vcasih tudi v sosednje kraje, ne me­nec se za težave in tolikokrat tudi na lastne stroške." Toliko duhovnik Ruffino. Vsekakor je res, da so najuspešnejše orodje za širjenje Božje slave ubogi v duhu, preproste duše in cista srca. 35. POGLAVJE Janezova ljubezen do sošolcev ne pozna izjem - Janez je duša zabave - Janez izzove glumaca za tekmo v teku, skoku, carobni palici in prevalu na vrhu drevesa - Janez z igrami preprecuje grdo govorjenje Janez sredi vseh zgoraj omenjenih tegob, ki jih je moralprenašati, ko se je odlocalza svoj poklic, ni popolnoma nic spremenil nacina svojega življenja. Zato se niti njegovi tovariši niti njegovi predstojniki niso zavedali nevarnosti, da bi izgubili tako dobrega prijatelja in znanca. On pa je s tem, da je še vedno pomagalpri izdelovanju nalog in razlagalsnov, ki je v šoli niso razumeli, dobivalvedno vec ugleda in priljubljenosti. Treba je še povedati, da ta njegova dobro­tljivost ni poznala izjem. Gospod Pompej Villata je pripovedoval, kako je slišalsvojega strica, ki je živel še leta 1889, da je bilo v razredu štiri ali pet judovskih fantov, ki so se vedno znašli v težavah, ko so morali pisati naloge od petka do sobote zvecer: po razlagi njihovega rabina bi bilo greh takratdelati, z druge strani pa jih je bilo sram pred tovariši, ker niso znali naložene snovi. Janez jih je izusmiljenja vsako soboto rešil sitnosti, tako da jim je on napisalnalogo, ki jim jo je naložil ucitelj. To je delalzato, da bi jim preprecil ravnanje proti vesti in da bi jih tovariši ne prezirali zaradi zanemarjanja dolžnosti. Vtistih casih so Jude samo prenašali v družbi, niso jih pa imeli za enakovredne državljane. Toda tolika dobrota mu je prinesla zadošcenje: eden izmed njih se je spreobrnil in prejel sveti krst. Pa tudi deckom iz ljudstva je posvecalsvojo skrb. Ob praznicnih dnevih je hodil po ulicah, jih iskal, zbirals svetim prizadevanjem, si jih pridobivalin vodil h katekizmu. Vcasih se je pojavil na krajih, kjer so fantje igrali za denar, se vklju-cil v igro in pogosto zmagoval. Obljubil jim je, da bo vrnil priigrano, ce bodo šli z njim v cerkev. Zato se ne smemo cuditi, da si je pridobil srca toliko prijateljev. BiS 1 — 35. poglavje DoktorJanez Marucco iz Chierija takole poroca o njem: "Obcudovalsem ga za­radi njegove odtegnjenosti od šuma in hruma, skromnosti in krotkosti. Nikdar nisem iz njegovih ust slišalkakšne neprimerne ali nepotrpežljive besede. Bil je dober do vseh in ljubili so ga zlasti ucenci nižjih razredov. Nihce se mu ni mogel upirati. Ljubeznivo je opozarjalsvoje tovariše, ki se potem niso upali vec ugovarjati. Vedno se je odlikovalpri izpitih. Tako profesorji kakor sošolci so kar tekmovali med seboj, kdo mu bo izkazalvec priznanja, in vsi so si želeli njegove družbe. Nimogel biti boljši, kot je bil." Doktor Gribaudi, njegov sošolec, je pri­povedovalpredstojnikom Oratorija: "Komaj smo cakali trenutka, ko smo mogli biti skupaj z njim, kajti njegova ljubeznivost je na nas vse tako vplivala, da se mu nismo mogli upirati, in vsakokrat, ko smo jaz in moji tovariši mogli biti znjim, smo poslušali njegove nasvete, s katerimi nas je spodbujal, da bi bežali pred zlim in delali dobro, in vse skupaj je podkrepil s kakšnim spodbudnim zgledom. Vsi smo bili srecni." Duhovnik Jakob Bosco je dodal: "Ob poletnih vecerih so se tovariši, nekako dvajset po številu, zbirali pri mosticku zunaj Chierija in ga ca­kali, eni naslonjeni, drugi pa sede na ograji. Ko je prišel, so ga hrupno pozdravili in se zgrnili okoli njega. On pa je zacel pripovedovati vedno nove, drugacne in spodbudne stvari tako zanimivo, da se nam je ura zdela kratka kot minuta. Ce zaradi kakega nujnega opravka ni mogel priti na sestanek, smo bili vsi žalostni in smo komaj cakali na prihodnji vecer." Zares velja, da cloveka, ljubeznivega v pogovoru, ljubimo bolj kot prijatelja in celo bolj kot brata (prim. Prg 18,24). Ti decki so se tako zelo navezali nanj, da so matere, ko se je kateri izmed njih v cem pregrešil, uporabljale kot najuspešnejšo kazen zacasno prepoved, da bi hodili v njegovo družbo. Janez je bil tudi duša vseh njihovih zabav. On sam piše: "Poleg mojega uce­nja in razlicnih zaposlitev v tem letu, kot so glasba, petje, deklamiranje in gle­dališce, s katerimi sem se rad ukvarjal, sem se naucil tudi mnogo razlicnih iger. Tako sem bil pri kartanju, taroku, kroglicah, dešcicah, hoduljah, preskakovanju, ce že ne slaven, pa vendar ne med povprecnimi. Mnogo sem se jih naucil v Mo-rialdu, druge v Chieriju, in ce sem bil na travnikih Morialda skromen ucencek, sem bil v tem letu že pravi mojster. Temu so se vsi cudili, saj so bile te igre v tistih casih tako malo znane, kot da bi bile stvari z drugega sveta. Prirejalsem javne in zasebne predstave. Ker sem imel precej doberspomin, sem znalna pa-met mnogo klasikov, zlasti pesnikov. Danteja, Petrarka, Tassa, Parinija, Montija in druge sem tako dobro poznal, da sem jih lahko poljubno rabil, kot da gre za moja dela. Zato sem lahko brez vsake težave karkoli tudi improviziral. Na tistih zabavnih prireditvah sem prepeval, igral, deklamiralverze, ki so jih obcudovali Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek kot mojstrsko delo, v resnici pa so bile pesmi pesnikov, ki sem jih prilagodil danim okolišcinam. Prav zato nisem nikoli nikomurdal svojih programov, in ce sem kdaj kaj napisal, sem tisto gotovo sežgal. Ker pa sem se tako zelo navadil delati verze in rime in sem kar naprej postavljalbesede po ritmicnem naglasu, sem na zacetku svojega pridiganja uporabil ogromno rimanih besed in sem se moralmocno potruditi, da sem opustil to slabo navado." Ljudje dolgo niso mo-gli pozabiti dveh akademij, na katerih je nastopal: ena v cast županu in druga ob praznovanju obletnice mesta Chieri. Njegova spretnost v telesnih vajah je bila tega leta povod za izreden dogo­dek. Nekaj ljudi je kovalo v zvezde nekega glumaca, ki je priredil predstavo in pretekel mesto Chieri od enega konca do drugega v dveh minutah in pol, kar je pomenilo hitrost lokomotive s polno paro. Zlasti za nedelje je pripravljalnove in nadvse zanimive igre, tako da je privabil k sebi trumo deckov in jih je Janezu ostalo zelo malo za cerkev. To ga je zelo užalostilo. Skušalje fantom dopovedati, da ni bilo prav, da so ravno v casu cerkvenega opravila šli gledatglumaca, na­mesto da bi šli v cerkev. Pa ni nic pomagalo. Poslalje nekaj oseb h glumacu z namenom, da bi ga prepricali, naj opusti svojo predstavo vsaj v casu cerkvenega opravila pri sv. Antonu. Toda ob tem predlogu se je nesramni objestnežsamo glasno zakrohotal. Še vec, preprican o svoji izredni zmožnosti, se je bahal, da zmore v spretnosti prekositi vse mlade zavoda, pripravljen na tekmovanje in gotov, da bo zmagal. Dijaki so se cutili ponižane. Zbrali so se na posvet in iskali nacin, kako bi glumaca prisilili, da bi preklicalžalitev. Pogledi vseh so se obr­nili na Janeza in on je bil pripravljen storiti svoje za skupno cast. Ce bi ravnal drugace, bi jih užalostil. Z druge strani pa je tudi uvidel, da bi s tem pri šolarjih imel vedno vec vpliva in ugleda. Tudi v tem primeru nam pride prav Salomonov nasvet: Dobrota in prijateljstvo delata cloveka gibcnega. Znaj se okoristiti in se boš izognil karanju. Dejansko nam je don Bosko, ko smo ga vprašali, zakaj je ravnaltako, kakor bomo opisali, odgovoril: "Zato, da sem zadovoljil tovariše." Neda bi pomislil na posledice svojih besed, je obljubil, da se bo iz vzajemnosti z njimi pomeril z glumacem v igrah, preskakovanju in katerikoli zvrsti telesnih spretnosti. Eden od neprevidnih njegovih prijateljev je vest sporocil glumacu, ki je sprejel izziv in se izvseh krepko ponorceval. Šolarji so zaploskali svojemu predstavniku, ki se je tako cutil dolžnega in si je mislil, da ce bo zmagal, bo na­sprotnika osmešil in ga prisilil, da bo zapustil podrocje. Vest se je kot blisk hitro razširila po Chieriju: "Neki dijak poziva na dvoboj poklicnega glumaca." Svoje sposobnosti bi pomerila v drevoredu Porta Torine­se. Stava je veljala 20 lir. Ker Janez ni imel toliko denarja, je nekaj prijateljev iz BiS 1 — 35. poglavje premožnejših družin, clanov Družbe veselja, zbralo dogovorjeno vsoto. Tekmo so gledali vsi šolarji in velika množica ljudi. Izbrani so bili sodniki igre. Janez si je slekel suknjo, da bi bil bolj sprošcen v gibih. Nato je naredil znamenje svetega križa in se priporocil materi Božji Mariji, kakor je bil navajen v vseh pomembnih in manj pomembnih opravilih. Zacela sta s tekom. Tekmec ga je najprej prehitel za nekaj korakov, toda Janez je takoj nadomestil izgubljeno in ga pustil tako da­lec zadaj, da se je ta sredi teka ustavil in priznal svoj poraz. "Sedaj te klicem na preskok in se že veselim, ko te bom videl v jarku vsega mokrega," je rekel glumac Janezu, "poleg tega pa stavim 40 ali vec lir, ce hoceš." Dijaki, ki so zbrali prvih 20 lir, so sprejeli izziv, in ko je glumac moralizbrati pro-stor, je dolocil žleb na nasipu mosticka. Obdana od množice otrok in odraslih sta se tekmovalca odpravila na izbrani prostor. Jarek je bil precej globok in poln vode. Glumac je skocil prvi in se z nogami malodane dotaknil žleba; bliže skoraj ni bilo mogoce, vendar se je moraloprijeti za veje drevesa, da ni padel v vodo. Vsi so napeto cakali, kaj bo naredil Janez, kajti dalje kot glumac pac ni mogel skociti. Toda Janezu je prišla na pomoc njegova iznajdljivost. Izvedel je prav takskok kot glumac, vendar s to razliko, da se je z rokami uprl ob žleb, dvignil noge in s celim telesom preskocil nasip terse spet postavil na noge. Priznanje je bilo burno in vsesplošno. "Izzivam te še naprej k tekmovanju: izberi si kakršnokoli rokohitrsko igro," je glumac prezirljivo vzkliknil. Janez je izbralcarobno palico, in to s stavo 80 lir. Vzel je carobno palico, jo postavil na rob klobuka, jo nato z dlanjo privzdignil, nato jo je, ne da bi se je dotaknil, prenesel prek vseh petih prstov na hrbtno stran dlani, na podlaket, laket, na ramena, brado, ustnice, nos, celo. Nato je pa-lica po obratni poti spet prišla na izhodišcno tocko na roki. "Vtem ne morem izgubiti," je vzkliknil glumac, saj je to moja najbolj prilju­bljena igra." Vzel je v roko palico in naredil, da je cudovito spretno poplesavala na ustnicah, toda kerje bil njegov nos nekoliko velik, je zadela ob to oviro, tako da je moral palico prijeti z roko, da ni padla na tla. Ko je tedaj ubogi glumac videl, kako je kopnelo njegovo bogastvo, je ves divji vzkliknil: "Raje kakršnokoli ponižanje, samo tega ne, da bi me premagalkakdijak. Imam še sto frankov. Dobi jih tisti, ki bo postavil svoje noge najbližje vrhu tistega drevesa." Pokazalje z roko na topol v drevoredu. Dijaki in Janez so sprejeli tudi to stavo. Toda ker niso hoteli, da bi glumaca popolnoma unicili, so skoraj želeli, da bi zmagal. Glumac se je oprijel debla in plezalprvi. Spreten kot macek je plezalod veje do veje, in ko je prišel do take višine, da bi se veja zlomi-la, ce bi hotel še više, se je ustavil. Vsi gledalci so bili enotnega mnenja, da više Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek ni mogoce priti. "Tokratsi pa izgubil," so govorili Janezu, ko je nastopil preizku­šnjo. Splezalje tako visoko, doklerni bilo nevarnosti, da bi se vrh upognil. Tu se je oprijel debla, uslocil noge in dvignil telo ter za en meter višje od vrha zavihtel pete. Nihce ne more opisati navdušenja množice in radosti Janezovih sošolcev, prav tako pa tudi ne zadovoljstva zaradi zmage zmagovalca in jeze glumaca. Ko so videli osuplost premaganca, so ga hoteli nekoliko potolažiti. Vrnili bi mu iz­gubljeni denar s pogojem, da bi vsem placalkosilo v gostilni Muretto. Rade vo­lje je sprejel velikodušno ponudbo in dvaindvajset Janezovih somišljenikov si je privošcilo izdatno kosilo, ki je glumaca stalo 45 lir, tako da jih je prihranil 195. To je bil zares veseli cetrtek za vse in dan zmagoslavja za Janeza. Pa tudi glumac ni bil popolnoma nezadovoljen, saj je dobil nazaj skoraj ves svoj denar, obenem pa se je dobro najedel. Ob slovesu se je vsem zahvalil z besedami: "S tem, da ste mi vrnili moj denar, ste me rešili propada. Zahvaljujem se vam iz vsega srca. Ohranil bom na vas drag spomin, vendar se ne bom nikdar vec spu-šcal v tekmovanje s študenti." Ocividec te tekme je bil stolni zvonar Dominik Pogliano, ki je pripovedovalta dogodek svojim sorodnikom in prijateljem in trdil, da je Janezsvoj preskok prek jarka izvedel tako cudovito lepo, da se je zdelo, kot da ga nosijo angeli. Mi, ki smo še leta 1885 videli, kako spretno je don Bosko vrtel palicico v svojih rokah, nismo niti malo zacudeni ob tej pripovedi in se nam ne zdi prav nic pretirana. Janez je še naprej, vse dokler je bil v svetu, izrabljalto svojo spretnost, da je mogel vstopiti v krog svojih mladih znancev in tovarišev, zlasti ce je slutil, da bodo zaceli s slabimi pogovori. Zacel je z ljubeznivim nagovorom in jih potem zabavals svojimi zanimivimi igrami. Vcasih jih je povabil na stavo za dviganje kovanca z mezincem in kazalcem iste roke, drugic na izvedbo loka, tako da se je z glavo nazaj dotaknil tal, pa zopet k poljubu zemlje s sklenjenimi petami, ne da bi se z rokami dotaknil tal. Medtem ko so tekmovalci delali svoje poskuse, so se drugi iz srca zabavali ob pogledu na njihovo zvijanje, na neuspešno poskušanje terna njihovo spakovanje in padce. Tako zaposleni niso vec mislili na prejšnje pogovore in niso nikdar odšli od Janeza brez kakšne spodbudne misli. Kdorprebira te strani in vidi mladega Boska tako spretnega v najrazlicnej­ših igrah, tako pripravljenega za tekmovanje, tako samozavestnega sredi mno­žice, z eno besedo poglavarja dijakov, bi si mislil, da se je prešerno obnašalin izzivalno govoril. Pa vendar ni bilo tako. Odlicni zgledni duhovniki - njegovi so-šolci – so vedeli povedati, da se je kot mlad dijakvedel prav tako kot duhovnik pri sedemdesetih letih: ljubeznivo, nekoliko zadržano, redkih besed in redkih BiS 1 — 35. poglavje gest. Nekateri izmed njih, ki so ga prišli obiskatv Oratorij, so, potem ko so za­pustili njegovo sobo, vzkliknili: "Vedno je enak, kot je bil, ko smo bili skupaj v Chieriju." Tako se je izrazil med drugimi oce Evgenij Nicco iz reda franciškanov. Kljub temu pa je don Bosko veckratponovil: Dokler nisem prišel v Cerkveni konvikt sv. Franciška Asiškega, nisem imel cloveka, ki bi se neposredno zanimalza mojo dušo. Vedno sem moralsam od sebe storiti tisto, kar se mi je zdelo naj­bolj primerno. Vendar pa menim, da bi pod skrbnim in dobrim vodstvom mogel doseci vec, kot sem dosegel." 36. POGLAVJE Branje in študij italijanskih in latinskih klasikov - Janezovo prijateljstvo z Judom Jonom - Janez spreobrne Jona h kršcanstvu Ko don Bosko govori o teh letih življenja, takole piše: "Mogoce bo kdo mi-slil, da sem zaradi tolikšne raztresenosti zanemarjalucenje. Ne bom trdil, da ne bi mogel študirati vec, vendar pa moram tudi reci, da mi je pozornost v šoli za­dostovala, da sem se naucil vsega, kar je bilo potrebno. To še toliko bolj, ker v ti-stih letih zame ni bilo razlike med branjem in ucenjem in sem z lahkoto ponovil snov knjige, ki sem jo slišalali prebral. Poleg tega me je pa še moja mati naucila spati zelo malo casa, tako da sem mogel dve tretjini noci ob luci skromne le­šcerbe brez težave presedeti ob knjigah in potem skoraj cel dan uporabiti za vsa mogoca opravila: inštruiranje, zasebni pouk, ki sem ga mnogim dajalzastonj iz kršcanske ljubezni ali prijateljstva, drugi pa so mi tudi placali. VChieriju sem stopil v stik z judovskim knjigotržcem z imenom Elija, pri katerem sem dobivalna posodo italijanske klasike po soldu za zvezek. Na dan sem prebralpo en zve­zek ljudske knjižnice. Vcetrtem letniku gimnazije sem si vzel za nalogo branje italijanskih klasikov. V letu retorike sem se lotil latinskih klasikov, zacenši pri Korneliju Nepotu in Ciceronu, nato pa Salusta, Kvinta Kurzija, Tita Livija, Korne­lija Tacita, Ovidija, Vergila, Horacija Flaka in druge. Bral sem iz veselja do branja in zdelo se mi je, da jih razumem. Šele pozneje sem se zavedel, da jih nikakor nisem mogel okušati, ker sem pozneje, ko sem drugim razlagallatinsko litera­turo, spoznal, da je samo z resnim študijem in globokim razmišljanjem mogoce prodreti do njihovega jedra in okušati vso lepoto. Moj študij, mnoge inštrukcije in tolikšno branje so terjali dobršen del noci. Dostikratse je zgodilo, da je prišla ura vstajanja in jaz sem še vedno imel v rokah Tita Livija, ki sem ga zacel brati prejšnji vecer. Tako pocetje mi je tako zelo nacelo zdravje, da sem vec let nihal BiS 1 — 36. poglavje med življenjem in smrtjo. Zato mladim ljudem vedno svetujem, naj storijo, kar morejo, in ne vec. Noc je namenjena pocitku. Razen v izjemnih primerih naj se nihce po vecerji ne ukvarja z znanstvenimi recmi. Tudi krepakclovek bo nekaj casa zmogel, vedno pa bo njegovo zdravje trpelo škodo." Tako izreden spomin je bil brez dvoma izreden dar, ki ga je Bog zaupalJa­nezu, in on ni dal, da bi zarjavel, temvec ga je z nenehno vajo vedno bolj krepil, tako da si ni zapomnil samo najpomembnejših delov knjige, temvec cele knjige od zacetka do konca. Zlasti se je ustavil pri besedilih, ki so bila težka bodisi zaradi jezika, latinskega ali grškega, bodisi zaradi zgradbe stavka bodisi zaradi prenesenega pomena, in ni prej odnehal, doklermu ni bilo vse jasno in si ni vsega usvojil. Prav tako je preštudiralnajboljše razlage latinskih in italijanskih avtorjev in vse slovnice, ki jih je mogel dobiti. Vse te sposobnosti se mu z leti niso zmanjšale. Še zadnje leto svojega ži­vljenja se je, potem ko je vec ursprejemalgoste, s svojim tajnikom skušalraz­vedriti tako, da je deklamiralkako Dantejevo tercino ali Tassovo oktavo. Vcasih se je hipoma ustavil, kakor da se ne bi vec spominjalnaslednjih verzov, in je svoja dva poslušalca povabil, naj nadaljujeta, cesar pa nista vedno znala. Tedaj jima je on položil na jezik prvo besedo verza, in ce sta kljub temu še molcala, je nadaljevalceloten spev vse do konca, kakor da bi imel pred seboj napisano besedilo. To je bila njegova zabava. Ker sta tajnika to vedela, sta sama zacela deklamirati stance izkonca knjige ali sredine pesnitve. Toda don Bosko ni bil nikdar v zadregi, da je nadaljeval. Dva meseca pred smrtjo se je peljalv kociji z don Ruom in tajnikom. Pogovor je nanesel na tiste dele zgodb Svetega pisma, ki jih je Metastasio uporabil za vsebino svojih dram. In on, velecastiti oce, je z ve­seljem recitiral cele prizore in najbolj napeta mesta tega avtorja brez najmanjše napake. In vemo, da po koncani gimnaziji teh knjig ni nikdar vec imel v rokah. To je don Bosku dajalo priložnost, da je spodbujalsvoje mlade klerike, da bi cim vec študirali in se cim vec naucili na pamet. Dostikratje ponavljal: "Ce se boste veliko naucili, boste lahko storili dosti dobrega mladini. Toda brez urjenja spomina vam ne bo nic pomagalo, ce se jih boste naucili, ker jih boste zelo lahko pozabili." Ti razlogi dobro osvetljujejo namen nenehnega branja. Tako so bili njegov silen spomin, njegova prodorna bistrovidnost in odlocnost volje vzrok za toliko dobrega, ki ga je storil tolikerim ljudem. Omenili smo že, kako dobrohotno je Janezravnals svojimi judovskimi so-šolci. Naj tukaj opišemo koristne posledice njegove dobrohotne zavzetosti. Vletu humanitete, ko je stanovalpri kavarnarju prijatelju Pianti, je Janez navezalprijateljstvo z judovskim fantom z imenom Jona. To je bil fant pri osem­ Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek najstih letih in prijetne zunanjosti. Imel je cudovito lep glas, dobro je igralbi­ljard, in ker je pri knjigotržcu Eliji spoznalJaneza, je takoj, ko je stopil v knjigar-no vprašalpo njem. Janez ga je imel iz vsega srca rad in Jona je bil ves iz sebe od prijateljstva z Janezom. Vsakprost trenutek je prebil z njim, pela sta skupaj, igrala na pianino, ki je bil postavljen v sobi za biljard, prebirala knjige in Jona je neizmerno rad poslušal zgodbe, ki jih je pripovedoval Janez. Nekega dne je mladi Jud povzrocil nezgodo, zaradi katere so se vsi smejali, pa bi lahko imela hude posledice. Pritekel je k Janezu in ga prosil za svet. "Ce bi ti, dragi Jona, bil kristjan," mu je dejalJanez, "bi te takoj popeljalk spovedniku. Toda to je nemogoce." "Toda tudi mi, ce hocemo, lahko gremo k spovedi." "Da, greste k spovedi, toda vaš spovednik ni obvezan k molcecnosti, nima obla­sti, da bi vam odpustil grehe niti vam ne more podeliti nobenega zakramenta!" "Ce me lahko popelješ h kakemu spovedniku, se bom spovedal." "Lahko bi te popeljal, toda za to je potrebna dolga priprava." "Kakšna?" "Vedi, da spoved odpušca grehe, ki smo jih storili po krstu. Zato se moraš, ce hoceš sprejeti katerikoli zakrament, dati najprej krstiti." "Kaj moram storiti, da prejmem krst?" "Pouciti se moraš v kršcanski veri, verovati moraš, da je Jezus Kristus pravi Bog in pravi clovek. Ce storiš to, lahko prejmeš krst." "Kakšno korist imam od tega, ce prejmem krst?" "S krstom se ti izbriše izvirni greh in vsi grehi, ki si jih storil; odpre ti vrata, da moreš sprejeti druge zakramente, s krstom postaneš Božji otrok in dedic nebes." "Ali se mi Judje ne moremo zvelicati?" "Ne, dragi Jona. Po prihodu Jezusa Kristusa se Judje ne morejo zvelicati, razen ce sprejmejo vero vanj." "Gorje mi, ce bi moja mati zvedela, da hocem postati kristjan!" "Neboj se. Bog je gospodar src, in ce je on odlocil, da postaneš kristjan, bo storil, da bo tvoja mati zadovoljna in bo poskrbela na kak nacin za tvojo dušo." "Kaj bi ti, ki me imaš tako rad, storil, ce bi bil na mojem mestu?" "Dalbi se pouciti v kršcanski veri. Medtem bi pa Bog pokazalpot naprej. Vta namen vzemi mali katekizem in se ga zacni uciti. Prosi Boga, da te razsvetli in ti da spoznati resnico." Jona je od tistega dne vzljubil kršcansko vero. Prihajalje v kavarno, in ka­kor hitro je odigraleno partijo, je že iskalJaneza, da bi z njim govoril o veri in BiS 1 — 36. poglavje o tem, kar se je naucil iz katekizma. Vnekaj mesecih se je naucil delati zname­nje svetega križa, moliti ocenaš, zdravamarijo, veroizpoved in druge osnovne resnice vere. Bil je silno zadovoljen in vsakdan je bil boljši tako v govorjenju kakor v delovanju. Že v zgodnji mladosti mu je umrl oce. Njegova mati, po imenu Rahela, je že slišala govorice, da njen sin želi spremeniti vero, vendar za to še ni imela nikakršne trdne osnove. Ko je nekega dne postiljala njegovo posteljo, je našla katekizem, ki ga je sin nepremišljeno pustil med rjuho in žimnico. Zacela je na ves glas kricati po hiši, nesla katekizem rabinu in polna sumov v vsej ihti tekla k študentu Bosku, o katerem ji je pogosto govoril njen sin. Ce si hocemo predstaviti cloveški tip Jonove matere, moramo zaceti s tem, da je bila nasilna. Bila je slepa na eno oko, gluha na obe ušesi, z velikim nosom, brez zob, debelimi povešenimi usti, dolgo ostro brado in njen glas je bil podo­ben rezgetanju žrebicka. Judje sami so jo klicali Mama Lili-Carovnica Lili. S tem izrazom so oznacevali najgršo stvar pri svojem narodu. Njen prihod je presene­til Janeza, ki mu je, ne da bi mu dala do besede, zacela govoriti: "Pri moji duši, vi ste vsega krivi! Da, vi ste unicili mojega Jona in ga onecastili pred vsemi ljudmi. Nevem, kaj bo z njim. Bojim se, da bo postalkristjan, in vi ste tega krivi." Janez, ki še ni poznal prijateljeve matere, je iz njenih besed spoznal, kdo je in o cem mu pripoveduje. Popolnoma miren ji je odgovoril, da bi morala biti zadovoljna in se zahvaliti cloveku, ki njenemu sinu dela tako velike usluge. "Kašne usluge so to? Ali je prav, da kdo zataji svojo vero?" "Pomirite se, draga gospa," je rekel Janez, "in poslušajte! Jaz nisem iskalvašega Jona, po nakljucju sva se srecala v trgovini knjigarnarja Elija. Postala sva si prijatelja, ne da bi vedela zakaj. On me ima zelo rad in tudi jaz njega in kot pravi prijatelj mu želim, da bi rešil svojo dušo in spoznaltisto vero, zunaj katere ni zvelicanja. Vedite dobro, vi gospa, Jonova mati, da sem jaz zares dalknjigo vašemu sinu in rekel, naj se samo pouci v veri. S tem, ko bi postalkristjan, ne bi zapustil judovske vere, temvec jo samo izpopolnil." "Ce bi po nesreci postalkristjan, bi moralzapustiti naše preroke, ker kri­stjani ne verujejo v Abrahama, Izaka in Jakoba pa tudi v Mojzesa ne in ne v preroke." "Nasprotno! Mi verujemo v vse svete preroke in vse preroke Svetega pisma. Njihovi spisi, njihov nauk, njihove prerokbe so osnova kršcanske vere." "Ce bi bil tukaj naš rabin, bi vam znal odgovoriti na vaše trditve. Jaz ne vem nic o Mišni in Gemi (dva dela Talmuda). Toda kaj bo iz mojega ubogega Jona?" Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Po teh besedah je odšla. Tukaj bi sedaj morali govoriti o težavah in brid­kostih, ki so zadele Janeza, in o napadih, ki jih je moralod svoje matere, rabina in sorodnikov pretrpeti ubogi Jona. Nije bilo grdobije, nasilja in pretnje, ki jih ne bi uporabili proti pogumnemu mlademu Judu. Toda on je vse prenašalin se dalše naprej poucevati v veri. Kerv domaci hiši ni bil vec na varnem, je moralz doma, in da je preživel, je moralskorajda beraciti. Veliko ljudi mu je priskocilo na pomoc. Da bi vse poteklo s cim vecjo umirjenostjo, je Janez svojega ucenca priporocil nekemu ucenemu duhovniku, ki se je zanj ocetovsko zavzel. Ko je bil zadosti poucen v veri, je nestrpno cakalna krst. Sveti obred so opravili nadvse slovesno v veliko spodbudo vseh Chierijcanov in za dober zgled drugim Judom, od katerih jih je nekaj pozneje sprejelo kršcanstvo. Botra sta bila Carlo in Otta-via, zakonca Bertinetti, ki sta tudi poskrbela za vse potrebno za novokršcenca, da si je kot kristjan mogel pošteno služiti kruh. Novokršcenec je dobil ime Aloj­zij. Živel je zares pristno kršcansko življenje in je vse življenje ohranil veliko ljubezen in hvaležnost do Janeza Boska. Pogosto je prihajalk njemu na obisk v Turin in pisec teh vrstic ga je osebno srecalleta 1880 v Oratoriju sv. Franciška Saleškega. To so bili prvi sadovi Janezovega apostolata in zagotovilo brezštevilnih ne­beških darov. Sveti apostol Jakob pravi: "Moji bratje, ce kdo od vas zaide od re-snice in ga drug spreobrne, vedite, da tisti, ki grešnika spreobrne iz blodnje nje­ove poti, njegovo dušo reši iz smrti in pokrije množico grehov" (Jak 5,19–20). 37. POGLAVJE Godovno slavje profesorja Banaudija in majhna nesreca - Janez z odlicnimi izpitom konca razred humanistike - Janezovo srecanje s teologom Antoniom Cinzanom - Ocetovska ljubezen novega župnika v Castelnuovu do Janeza Pod vodstvom profesorja duhovnika Pietra Banaudija, pravega vzora vsakega ucitelja, je Janez izjemno napredovalv italijanskem, latinskem in gr-škem jeziku. Neda bi kdaj koga kaznoval, se je znalprofesoruveljaviti, tako da so se ga vsi bali in ga obenem imeli radi. Svoje ucence je ljubil kot oce svoje si­nove in njihovo naklonjenost jim je vracalzocetovsko ljubeznijo. Da bi mu izra­zili svoje spoštovanje in priznanje, so sklenili, da bodo za njegov god pripravili majhno prireditev z deklamacijami in govorom. Izrocili bi mu nekaj darov, za katere so vedeli, da so mu posebno všec. Praznik je lepo uspel in slavljenec je bil nadvse zadovoljen. Za placilo je vse udeležence povabil na kosilo na deželo. Dan je potekalv izrednem veselju, profesor in ucenci so bili eno srce in ena duša in vsakse je po svoje trudil, da bi pokazalsvojo vdanost. Preden so se vrnili v me-sto, je profesor naletel na gozdarja, s katerim je imel pogovor, in je zato ucence pustil za trenutek same na cesti. Tedaj se jim je približalo nekaj tovarišev iz višjih razredov in jih vabilo, da bi se šli kopatv rdeci studenec, širok in globok kanal, ki je dovajalvodo k nekemu mlinu kako miljo od Chierija. Janez in še nekateri drugi so se uprli, pa zaman. Nekaj se jih je z njim vrnilo v mesto, drugi pa so se šli kopat. Usode polna odlocitev. Nekaj urpo vrnitvi bolj preudarnih so drug za drugim zaceli prihajati kopalci in vsi preplašeni pripovedovali: "Oh, ce bi vedeli, oh, ce bi vedeli! Filippo N., to je tisti, ki je tako priganjalh kopanju, je mrtev." "Kako vendar?" so vpraševali, "saj je bil vendar izredno dober plavalec!" "Kaj pac hocete?" je nadaljeval. "Da bi nas spravil v vodo, je prvi skocil v kanal, preprican o svojih sposobnostih, a ni poznalvrtincev rdecega studenca. Cakali Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek smo, da bi priplaval na površje, pa vse zaman. Zaceli smo klicati na pomoc, pri­šli so ljudje, poskusili vse mogoce, tvegali so svoje življenje in cez uro in pol po­tegnili iz vode mrtvo truplo." Nesreca je naredila na vse strašen vtis in ne tisto ne naslednje leto in nikdar vec se ni slišalo, da bi se kdo šel kam kopat. Medtem se je leto humanistike bližalo h koncu in avgusta 1834 je prišel iz Turina v Chieri profesorLanteri na koncne izpite. Naš Janez ga je takoj obiskal. "Kaj želite, dragi prijatelj?" ga je vprašalLanteri. "Samo eno: da mi daste do-bre ocene." "Glej, glej, kako odprto govori ta fant!" je smeje se vzkliknil Lanteri. "Vsekakor, jaz sem velik prijatelj profesorja Gozzanija." "Res? No, potem si bova prijatelja tudi midva!" "Zelo rad! Toda vedite, da mi je Gozzani dajalvedno do-bre ocene." Ko je prišel dan izpitov, je bil Janez zelo dobro pripravljen. Dobil je vprašanje o Tukididu. Odlicno je odgovoril. Tedaj je Lanteri vzel v roko Cicero-na. "Kaj nam boš povedalo Ciceronu?" "Kar vam je drago." Lanteri je odprl knji-go in zagledalParadokse. "Bi prevedel?" "Kakor želite. Ce vam je prav, jih lahko povem tudi na pamet." "Je to mogoce?" Janez je navedel naslov v grškem jeziku in nato nadaljevalbesedilo. "Zadosti," je cez nekaj casa vzkliknil ves zacuden profesor Lanteri, "daj mi roko. Želim, da si postaneva zares prijatelja." In zacel se je pogovarjati o nešolskih stvareh. Profesorji, zlasti doktor Banaudi, so mu svetovali, naj vzame filozofijo, h kateri je bil dejansko pripušcen. Ker pa mu je leposlovje še posebno ugajalo, je vstopil v retoriko ali peti razred gimnazije. Nekateri njegovi prijatelji profesor­ji, ki jih je vprašalza svet, so odobrili njegovo izbiro zlasti zato, ker bi se lahko izpopolnil v pisateljevanju tersi pridobil za to potrebno cistost in znacilnosti jezika. Janez še ni mogel predvidevati, da ga je Bog namenil, da bi mu služil tudi s peresom in s svojimi spisi, zlasti za preprosto ljudstvo, in da bi prav s pisate­ljevanjem rešil tisoce in tisoce duš. Janez se je Bogu zahvalil za uspešen izid izpitov in se vrnil k materi. Na kme­tiji v Susambrinu je po svojih moceh pomagal bratu Jožetu, obenem pa nadaljevalucenje in zbiranje svojih mladih prijateljev. Na enega izmed prvih pocitniških dnije, medtem ko je gnal na pašo kravo in imel v roki knjigo, srecal ekonoma iz Castel­nuova, don Cinzana, kako je prek doline šel obiskovat bolnike. Presenecen zaradivedenja tega fanta, ki ga je prvic videl, je don Cinzano vprašal, kdo da je in kaj mislipostati. In ko je slišal, da je on Janez Bosko, o katerem mu je govoril Evasio Savio,se je malo zadržal znjim in ga vprašal o njegovem šolanju in o želji, da bi postalduhovnik. Janezovi odgovori so mu tako ugajali, da ga je ceznekaj dni, ko je zopethodil po tistih krajih, poklical k sebi, mu postavil nekaj vprašanj in ves zacudennad njegovim kršcanskim mišljenjem obudil najlepše upe za prihodnost. Nato mu BiS 1 — 37. poglavje je rekel: "Nimam še urejenega gospodinjstva v Castelnuovu in sem zato dostikratzdoma. Ce hoceš priti v župnišce, da bi ga varoval, recimo kot vratar, ti dam stano­vanje v njem. Dobil boš kruha in Maria Fobraro ti bo vsak dan skuhala malo mine-štre. Tam boš imel zadosti priložnosti za ucenje. Prosi za dovoljenje svojo mater inkmalu pridi." Janez je ves zadovoljen sprejel ponudbo in je zvesto opravljal svojo novo službo. Ta previdnostni dogodek je prekinil tek Janezovih zamisli. Ceprav se je rav­nalpo nasvetu don Cafassa, je vendar razmišljalo možnosti, da bi šel v zunanje misijone, zlasti še zato, ker je takrat, ceprav komaj zacela, pa že na veliko vzpla­polala Ustanova za širjenje vere s sedežem v Lyonu. Spodbudna pisma Ustano­ve, ki so prinašala porocila o delu in muceništvu misijonarjev, so povsod hla­stno brali. Ce ne bi dobil zagotovila, da mu bodo don Cinzano in drugi pomagali, bi gotovo postalmisijonar. To je on sam zaupalprofesorju Giovaniju Turchiju. To niso nikakorbile muhe enodnevnice. Dobri Bog je toliko nasprotovalzato, da bi vzbudil in utrdil v njem željo vse do koncne izvedbe. Bil je dolocen ne le za redovnika in misijonarja, temvec za ustanovitelja redovnih družb, katerih namen bo širjenje misijonske misli v tujih in nevernih deželah. Don Cinzano je dobil po razpisu mesto župnika v Castelnuovu in je bil me-seca avgusta slovesno ustolicen. Janez je še naprej hodil v župnišce in bil na vo­ljo v vsem, kar je bilo treba. Župnik je visoko cenil pobožnost svojega varovan-ca, in ker je bil tudi literarno navdahnjen, sta velikokrat govorila o vsem, kar se je Janez ucil, o lepoti jezika in izbranosti sloga pisateljev, ki jih je študiral. Don Cinzano je Janezu odprl nove poglede na stvari, ki se jih je ucil. Nekoc pozneje je don Cinzano v navzocnosti kakšnih dvajset oseb, med njimi tudi Giuseppeja Buzzettija in deckov izOratorija, navdušeno pripovedovalo prvih mesecih bi-vanja v župnišcu leta 1834. Povedalje, kako silen spomin je imel Janez in kako je svojim tovarišem brez težave lahko ponovil pridige in nauke iz cerkve. Zato se je neke nedelje, ko je stopil s prižnice, hotel sam prepricati o tem, kar se je govorilo. Janez mu je ponovil celo pridigo, ne da bi se samo trenutek ustavil. Nato ga je opisalkot fanta izredne bistrosti, trdne volje za študij, polnega odlik in gorecnosti, da bi svojim tovarišem storil cim vec dobrega tako v moralnem kot verskem pogledu, in ga predstavil kot pravega malega misijonarja. Dodalje še, kako je veckrat izrazil željo, da bi postalduhovnik, da bi se mogel posvetiti zla­sti mladini, h kateri ga je neustavljivo vleklo. Od takratse je med don Cinzanom in Janezom Boskom ustvaril živ odnos oceta in sina. Veckratga je predstavil don Cafassu in ga prosil, da bi se zavzel Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek zanj. To sicerni bilo potrebno, vendar je bilo to priporocilo zglednega dušnega pastirja vseeno koristno. Po toliko letih nasprotovanja je Božja previdnost popustila v preizkušnjah. Janez si je s svojo junaško vztrajnostjo v težnji za svojim poslanstvom zaslužil zaupanje; delo sicer še ni koncano in kip mora biti še obdelan z novimi udarci kladiva in dleta, rastlina je že pognala in obeta, da bo prinesla veliko sadov, ven­dar bo treba odrezati še kako vejo, da bo lepše rasla. Toda to delo ni vec muka, temvec nagrada. To nalogo naj bi opravilo kršcansko prijateljstvo. "Zvesti prija­telj je carodejni napoj življenja, našli ga bodo tisti, ki se bojijo Gospoda. Kdorse boji Gospoda, sklepa pravo prijateljstvo, kakršen je sam, takšen bo tudi njegov bližnji" (Sir 6,16–17). Po koncanih pocitnicah se je Janez vrnil v Chieri, kjer naj bi vstopil v razredretorike. Župnik sam mu je priskrbel stanovanje pri nekem krojacu z imenom Cu-mino za 8 lir na mesec. Ta denar je zbral on sam s pomocjo dobrotnikov, zlasti go-spodov Pescargona in Sartorisa. Zakonca Cumino, pri katerih je že nekoc stanovalštiri leta študent Cafasso, sta imela hišo blizu obširnega trga San Bernardino, kjerstoji tudi cerkev sv. Antona. Janezu so odkazali prostorv pritlicju, ki je služil kotshramba za vozicke in hlev. Tukaj je Janez po pricevanju gospoda Pianta in drugihstarejših oseb v mestu prebil vec mesecev. Toda dobrodelna roka don Cafassa, ki je velikodušno podpiral svojega nekdanjega gosta, mu je priskrbela boljše stano­vanje in veliko drugih prednosti. Porocilo o srecanju Janeza Boska s teologom Cinzanom in velikodušni po­moci tega dobrega duhovnika ubogemu dijaku smo po pisni poti in izpogovora zvedeli od don Febrara Castelnoveseja, župnika v Orbassanu, ki je vse to slišalizust župnika v Castelnuovu, pri katerem je bil vec let kaplan. Janez je v Chieriju zvedel, da se je profesorBanaudi, utrujen od toliko let poucevanja, umaknil izšole. Sledil mu je mladi teolog Giovanni Bosco, ki je ta­krat zacenjal svojo uciteljsko službo. 38. POGLAVJE Razred retorike - Alojzij Comollo in njegov odnos do Janeza - Janez brani Comolla pred objestneži - Ponižno priznanje - Lepi zgledi prijatelja Blagor mu, ki je našel prijatelja. "Zvesti prijatelj je mocna zašcita, kdor ga je našel, je našel zaklad." Ni je stvari, ki bi jo mogli primerjati z zvestim prijate­ljem. Kup zlata in srebra na tehtnici ni nic v primerjavi z dobroto vere v njem (Si-rah). Ta sreca je zadela našega dragega Janeza v letu retorike. To je zares cudovit del njegovega življenja, zato bomo prepustili besedo njemu samemu. "Na zacetku šolskega leta 1834–35, ko sem v mestu Chieri obiskovalrazred retorike, sem se po nakljucju znašel v stanovanju pokojnega Giacoma Marchi­sija, ki je govoril o lepih sposobnostih nekaterih dijakov. 'Rekli so mi,' je dejal gospodar hiše, 'da hodi v neko hišo neki svet dijak.' Nasmehnil sem se in vzel iz­javo za šalo. 'Pa je zares tako, je dodalgospodar, gre za necaka župnika Cinzana, fanta izredne kreposti. Tudi njegov stric je znan po svetem življenju.' Tem besedam nisem pripisovalposebnega pomena, toda med mojimi tova­riši v retoriki so vzbudile živo pricakovanje. Želel sem spoznati tega fanta, ven­dar nisem vedel za njegovo ime. Toda zaradi nekega znacilnega dogodka sem ga kmalu spoznal. Že nekaj dni sem srecevalnekega dijaka, starega kakih petnajst let, ki je kazaltako dostojanstvo v osebi, skromnost v hoji po ulicah in tako lju­beznivost in spoštljivost v govorjenju, da sem bil ves zacuden. Moje zacudenje se je še povecalo, ko sem videl njegovo natancnost v izpolnjevanju dolžnosti in tocnost, s katero je prihajalv šolo. Kakorhitro je bil na svojem mestu, se ni vec premaknil razen samo zato, da je izpolnil svojo dolžnost. Med dijaki je navada, da se pred zacetkom pouka šalijo, igrajo in skacejo. Najbolj razposajeni so navadno tisti, ki jim je najmanj za šolo in bi zato radi Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek postali slavni na drug nacin. K takim razposajenostim so vabili tudi našega skromnega decka, ki pa se je vedno izgovarjal, da ni sposoben in da mu manjka za to potrebna spretnost. Kljub vsemu temu pa se mu je nekega dne približalneki tovariš, ko je on sredi razgrajanja zbrano bral. Prijel ga je za komolec, ga krepko stresel ter odlocno povabil ali celo silil, da bi se udeležil njihovega pocetja. 'Ne, dragi moj, nisem sposoben, mu je ta ljubeznivo odgovarjal, nikdar nisem igral te igre, ne spoznam se, ne bi se rad osmešil.' 'Hocem, da na vsaknacin prideš in se z nami igraš, ce ne, te bom prisilil z brcami in klofutami.' 'Lahko me pretepaš, kolikorhoceš, toda jaz se ne znam igrati, jaz ne morem priti, jaz se nocem igrati.' Ko je ta nesramni sošolec videl, da se noce ukloniti, ga je potegnil za roko, ga nekajkratsunil in mu dal par zaušnic, da je odjeknilo po razredu. Ob tem pogledu sem se zdrznil, kri mi je zavrela po žilah in zbal sem se, da mu bo osra­moceni ucenec vrnil milo za drago, saj je bil veliko vecji in mocnejši. Toda ta je bil prepoln popolnoma drugacnega duha. Kako silno sem se zacudil, ko je do-bri fant z obrazom, skoraj pomodrelim od udarcev, samo pomilovalno pogledalsvojega napadalca in mirno rekel: 'Ce ti je to zadosti, potem kar pojdi v miru. Meni je prav. Sem ti že odpustil. ' To junaško dejanje mi je priklicalo v spomin besede o svetem decku, ki naj bi prišel v naš razred. Ko sem potem vprašal, od kod je in kako se piše, so mi povedali, da je Alojzij Comollo, necakžupnika Cin­zana, o katerem sem slišal toliko pohvale v gostišcu Marchisio." Alojzij Comollo je bil rojen 7. aprila 1817 v vasi Apra v okolici Cinzana, kjer je bil za župnika don Giuseppe Comollo, njegov stric po ocetovi strani, ucen in svet duhovnik. Že od otroških let je cutil veliko veselje do pobožnih vaj. Kot de-cek je zbiralsvoje vrstnike in jim med odmorom pripovedovalspodbudne do-godke. Ko je bil star deset let, si je pridobil že taksloves, da so vašcani opozar­jali, ce je kdo zacel z grdimi pogovori: "Bodite tiho. Lojze je tukaj in vse sliši." Ko so gonili živino na pašo, je sam ali skupaj z drugimi bral pobožne knjige in vabil druge pastircke, da bi z njim molili ali prepevali nabožne pesmi. V cast Mariji se je pogosto odpovedalhrani ali sadju, ki so mu ga ponujali. Rekel je: "To je treba darovati Mariji." Na dan prvega obhajila je iz svojih prihrankov kupil obleko nekemu ubogemu decku. Izredno je imel rad cerkvene slovesne obrede in se že kot majhen otrok odlocil za duhovniški poklic, rekoc: "Kerduhovniki odpirajo drugim vrata v nebesa, upam, da si jih bom mogel odpreti tudi sam. Osnove la-tinskega jezika ga je naucil že stric, duhovnik in župnik. VCasellu je pri duhov­niku Strumii koncaltretji gimnazijski razred. Bil je vedno radost domace hiše. In on je bil prav ta prijatelj, ki ga je Božja previdnost pripravila našemu Janezu. BiS 1 — 38. poglavje Ceprav po naravi zelo razlicen, je bil Janez Comollu mocno podoben v ce-dnosti. Privlacila ga je njegova silna ljubezen in naklonjenost, ki se ni zmanj­šala nikdar v življenju. Comollo je Janezu vracalv enaki meri. Sramežljivo in zadržano Comollovo vedenje, njegova bojazen, da bi bil s kom prevec odprt in zaupen, sta bili za Janeza razlog, da se je Bogu izsrca zahvaljeval. Ce se prijatelj ponižuje pred teboj in beži pred tvojo navzocnostjo, boš imel dobro in zvesto prijateljstvo (Sirah). "Hodil je v humanisticni razred in je bil zato eno leto za menoj," piše v nadaljevanju don Bosko, "vendar sva bila v isti šoli in imela iste profesorje. Od tedaj sem ga imel vedno za prijatelja in lahko recem, da sem se od takratnaucil živeti kot doberkristjan. Popolnoma sem mu zaupalin on meni. Potrebovala sva drug drugega: jaz za duhovno pomoc, on pa za telesno, kajti Comollo se zaradi svoje prevelike bojecnosti ni niti upalbraniti pred žali­tvami nesramnežev, medtem ko so se mene, cetudi sem bil po postavi manjši od marsikaterega izmed njih, zaradi mojega poguma in telesne moci vsi bali. To se je nekega dne tudi jasno pokazalo, ko so nekateri veliki objestneži ho-teli sramotiti in celo pretepsti Comolla in še nekoga drugega, pravega dobricino z imenom Antonio Candelo. Ko sem videl, kako so se nekega dne grdo obnašali do teh dveh popolnoma nedolžnih fantov, sem hotel ljudi pomiriti. Pa me niso poslušali. Tedaj pa sem povzdignil glas in rekel: "Gorje tistemu, ki bo tema dve-ma še enkratstoril kaj žalega." Nekaj najbolj nesramnih in po postavi vecjih kot jaz je stopilo skupaj v znamenje izziva na boj, medtem ko je eden izmed njih dalComollu dve zaušnici. Vtistem trenutku sem pozabil nase in v slepi jezi, ne da bi premislil, brez palice ali stola, stisnil pesti, prijel enega izmed sošolcev za ramena in ga uporabil za orodje, s katerim sem mlatil po tistih nepridipra­vih, ki so še naprej izzivali. Štirje so zleteli po tleh, drugi pa pobegnili in prosili usmiljenja. Toda v tistem trenutku je vstopil v razred eden izmed profesorjev, in ko je videl, kako so plavale noge nekoga po zraku, drugi pa so pobirali šila in kopita, vsi vprek pa so divje kricali, je hotel narediti red. Zacel je klofutati desno in levo, ne da bi gledalkoga in zakaj. Seveda se je vihar zgrnil name. Toda ko si je dalpovedati, kaj se je zgodilo, je želel, da bi prizor ponovil, da bi videl, kako sem jih ugnalv kozji rog. Profesorse je iz vse duše krohotal, smejali so se vsi ucenci v razredu in vsi zacudeni nad tako mocjo niso vec mislili na kazen, ki sem si jo zaslužil." Obcudovati moramo ponižnost, s katero je don Bosko predstavil ta pripet­ljaj. Težko si je misliti, da se v njegovem plemenitem srcu ne bi zbudilo mocno socutje, ko je videl, kako prostaško so ravnali s tem nedolžnim fantom. Kdo bi ne storil prav tako, ce bi se znašel v podobnem položaju, tudi ce bi bil bolj trdega Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek srca? "Obrani pred roko ošabneža tistega, ki trpi krivico, in naj to ne obtežuje tvoje duše," je rekel Sveti Duh (Sir4,9). Koncno pa Janez gotovo pretirava. Vsi njegovi gimnazijski tovariši, ki so nam pripovedovali o njegovi mladosti, so ga opisali kot vzorkrotkosti. Znano nam je, da je prenašal potrpežljivo, ne da bi se branil, ko so ga pretepali in žalili. Z druge strani pa profesor tudi ne bi želel ponovitve prizora, ce bi bil mašcevalnega in ne samo obrambnega znacaja. Don Bosko sam je znal pripovedovanju tega dogodka svojim duhovnikom na odmoru dati komicno obeležje, tako da so se vsi od smeha skoraj valjali po tleh. Ce pa pomislimo, da je ta dogodek kot blisk, ki razodeva njegovo goreco naravo, potem se zavemo, kake junaške napore je moral prestati, da je premagovaltake izbruhe in krotil take težnje tako zelo, da so ga tisti, ki so ga dobro poznali, imeli za enega najbolj milosrcnih ljudi. Vnjem se je v polni meri uresnicilo to, kar pravi Sveti Duh o pravicnem cloveku: "Pravicni prvi obtožuje samega sebe; šele potem pri­de njegov prijatelj, ki ga brani" (Prg 18,17). Preberimo zdaj še, kaj piše don Bosko v Spominih: "Comollo mi je bil v po-ucenje še v marsicem. 'Dragi moj, mi je rekel," kakor hitro sva bila na samem, tvoja moc mi vzbuja strah. Toda verjemi mi, da ti je Bog ni dalzato, da bi ubijalsošolce. On želi, da se ljubimo, da si odpušcamo in delamo dobro tistim, ki nam storijo hudo.' On, ki je bil tako milega znacaja, se nikdar ni razjezil nad kom, temvec je na krivicne obsodbe in posmehovanje potrpežljivo in ljubeznivo od­govarjal. Jaz sem obcudovalkršcansko ljubezen svojega oboževanega tovariša, prepustil sem se njegovemu vodstvu, se mu popolnoma zaupal, kakor je hotel on. Skupaj s prijateljem Gariglianom smo se hodili spovedovat, obhajat, skupaj smo premišljevali, opravljali duhovno branje, skupaj ministrirali in obiskovali najsvetejši zakrament. Comollo je znaltako dobrohotno, ljubeznivo in olikano vabiti, da se mu ni bilo mogoce upreti." "Prav zares, da mazilo in razlicnost vo­njav razveseljujeta srce in dobri nasveti prijatelja spodbujajo dušo" (prim. Prg 27,9). Spominjam se, da sem nekoc ves prevzet od pogovora z njim šel mimo cer­kve, ne da bi se odkril. Takoj mi je zelo vljudno rekel: "Dragi Janez, ti si tako po­zoren v pogovoru zljudmi, da se niti ne zavedaš, da greš mimo Božjega hrama." Zopet drugic se je pripetilo, da sem lahkomiselno uporabil besede iz Svetega pisma, ki sem jih slišalv cerkvi. Comollo me je živahno opomnil, da se z Božjimi besedami ne smemo šaliti. Ko sem ga nekoc vprašal o najpomembnejših spomenikih Chierija in ko sem videl, da je o tej stvari bolj malo poucen, sem mu rekel: "Toliko ljudi pride od dalec v Chieri, da si ogleda te znamenitosti, ti pa si tukaj v mestu in ti niti na BiS 1 — 38. poglavje misel ne pride, da bi se zanje zanimal." "Oh, dragi moj," mi je smeje se odgovoril, "to, kar nam ne bo služilo jutri, nas tudi danes ne zanima." S tem mi je hotel po­vedati, da ce bi take znamenitosti bile sestavni del vecnih dobrin, ki so njegova prihodnost, jih gotovo ne bi zanemaril. Nekega pocitniškega dne sva se vracala z izleta. Šla sva skozi Chieri terprišlana trg Del Piano, kjer je neki komedijant zabaval skupino veseljakov in brezdel­nežev. "Poglej si malo to," sta dva tovariša rekla Comollu, "poslušaj, kake zanimi­ve stvari pripoveduje. Vsi se smejejo." Toda Comollo je na kratko prekinil pogovorin se oddaljil, rekoc: "Ta clovek vam bo povedal deset besed za smeh, enajsta pavas bo pohujšala. Poleg tega pa mi je moj stric strogo zabical, da naj se nikdarneustavljam, da bi poslušal komedijante ali rokohitrce, iskalce vode ali gledal javneprireditve. Zakaj, tako je menil on, clovek gre tja s cisto dušo, pravi cudežpa je, cese tak tudi vrne." Ta zadnji dogodek, ki ga je don Bosko zapisalv Comollovem življenjepisu, se zdi, da je pravi ocitek njegovemu osebnemu ravnanju, saj vemo, da je on že kot otrok hodil na take prireditve. Ce pa stvari dobro premislimo, vidimo, da niso v nasprotju z njegovim ravnanjem. Njegova preprostost in nedolžnost, njegova tanka vest in dober namen, zaradi katerega se je udeleževaltakih prire­ditev, popolnoma opravicujejo vse, kar je storil v prvih letih mladosti, in to brez vsake škode za svojo dušo in v veliko duhovno korist bližnjega. Vse življenje mu je bil za vodilo veliki rek "Ljubi in stori, kar hoceš". Od tod njegovo sprošceno vedenje, brez tegob duha in v popolni svobodi Božjih otrok. Ljubezen preganja strah. Kakor hitro se je naucil, kolikorje potreboval, je opustil obisk prireditev na javnih krajih, se odpovedaltelovadnim izvajanjem, ko ta niso bila vec v skla­du zdostojanstvom osebe, ki se je vsega posvetila Bogu. Nadaljevalpa je roko­hitrske predstave, ker jih je imel za primerne za pritegnitev pozornosti deckov in za razvedrilo prijateljev. Zanj, ubogega kmeckega fanta, so bile tudi nujno potrebna šola za pripravo na apostolat, ker je tako postalsprošcen, ljubezniv in privlacen, kar mu je pomagalo, da je obvladovalvelike skupine ljudi, obenem pa je ohranil vedno primerno oddaljenost, dostojanstvo in cut za krepost. Lik stro­gega asketa in velikega spokornika bi gotovo odbil ljudi tiste družbe, v kateri je hotel opravljati svoj apostolat. Obcudovanja vredno je dejstvo, kako je don Bosko uresnicevalnasvete svo­jega prijatelja. To je tudi dokaz njegove ponižnosti. Sam pravi, da se je od Co-molla naucil kršcansko živeti. Resnica pa je, kakor prica don Giacomelli, ki je bil intimen prijatelj obeh, da sta se Bosko in Comollo vzajemno opominjala in si pomagala odpravljati napake, se med seboj spodbujala na poti popolnosti, si Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek pomagala dobro izrabljati cas in vabila drug drugega k pogostemu prejemanju zakramentov. Comollo je imel v Janezu zaupnega prijatelja, s katerim se je lah­ko pogovarjal o duhovnih stvareh. Don Bosko piše: "Obravnavanje in pogovor o duhovnih stvareh mu je bilo v veliko zadošcenje. Z neizmernim navdušenjem je govoril o neskoncni ljubezni Jezusa Kristusa, ki se nam daje v hrano v presvetem zakramentu. Ko je govoril o Božji materi Mariji, se je cutilo, da je bil ves prevzet od nežnosti, in ko je pripovedoval ali slišal pripovedovati o kaki milosti v korist telesu, je na koncu pripovedi zardel v obraz in vcasih ves v solzah radosti za­klical: "Ce Marija tako zelo skrbi za to ubogo telo, kako velike bodo potem šele milosti, ki jih naklanja dušam tistih, ki jo prosijo za pomoc! Oh, ce bi vsi ljudje zares ljubili Marijo, kako srecen bi bil svet!" Takih mogocnih izlivov srca so spo­sobni samo ljudje, ki jih sami v najvišji meri doživljajo. In takje bil Janez, ki izskromnosti ne pove svojega imena. Alojzija Comolla bi lahko postavili za zgled vsem mladim ljudem zaradi nje­govega neoporecnega vedenja, pokoršcine in vljudnosti. Vstarosti, ki je tako zelo spremenljiva in podvržena vrsti vplivov, je stalno in vztrajno gojil vse kre­posti. Veliki ljubitelj samote ni šel nikdar od doma brez dovoljenja gospodarjev, kjer je stanoval, in je bil drugim sonajemnikom v veliko spodbudo lepega življe­nja. Vedno enako veselo razpoložen, ni nikdar pokazal, kaj mu posebej ugaja. Janez, ki je bil tako tesno z njim povezan, ni nikoli slišal, da bi tarnalzaradi vrocine ali mraza, zaradi hrane, zaradi preobilnega dela ali obilnega ucenja, in ko je imel kdaj malo casa, je šel k tovarišem in jih prosil, da so mu razložili kako težavo. Rad se je menil o zgodovini, pesništvu, italijanskem in latinskem jeziku in bil pri tem vedno skromen in zadržan, tako da je sicer izrazil svoje mnenje, vendar pa ni nikomur vsiljeval svojih pogledov. Kot dijakje bil vedno prvi med najboljšimi. Bil je tako natancen pri ucenju, da je eden njegovih profesorjev izjavil, da ga ni bilo nikdar treba opozoriti na še tako majhno pomanjkljivost. Rad se je udeleževal vseh prireditev v šoli, bil je zelo urejen, mocno pozoren na Božjo besedo, pobožen pri sveti maši. Zelo je spoštovalBožje služabnike in ni dovolil, da bi kdo v njegovi navzocnosti zbijal šale na njihov racun ali pripovedo-val dogodivšcine, ki bi mogle zmanjšati njihov ugled. Ob praznicnih dneh, ko so drugi dijaki po koncanem srecanju v kapeli šli na sprehod ali se kako drugace zabavali, je Comollo v prepricanju, da to ni nujno potrebno, z Janezom šel h katekizmu otrok v cerkev sv. Antona. Comollo je vsakdan tocno ob isti uri hodil v stolnico na obisk najsvetejšega zakramenta. Tako je tudi Janeznekaj mesecev hodil tja, da bi se ogrel ob tako BiS 1 — 38. poglavje lepem zgledu. Prav on pa nam te obiske takole opisuje: "Navadno je pokleknil s sklenjenimi rokami, imel glavo lahko sklonjeno, povešene oci in bil negiben ter neobcutljiv za kakršen koli šum in glas blizu oltarja. Neredko se mi je zgodilo, da sem ga po koncanih nalogah hotel povabiti, da bi me pospremil domov. Pa sem lahko še toliko pokašljeval, hodil mimo njega, mu dajalznamenja, da bi se zganil, toda on je ostalvedno enako negiben, dokler nisem stopil k njemu in ga stresel. Tedaj se je kakor zbudil izsanj, dvignil in proti svoji volji privolil v moje povabilo. Zelo rad je ministriral, in ce je mogel, tudi med tednom. Vpocitni­ških dneh pa je bilo ministriranje pri štirih ali petih mašah nekaj samo po sebi umevnega. Ce je imel cas, se je udeležil vseh pobožnih vaj, ki so jih opravljali v kateri koli cerkvi v mestu. Ceprav je bil tako zelo zbran v duhu, ga niso nikoli videli mracnega ali žalostnega obraza, temvec vedno dobre volje in zadovolj­nega. Z ljubeznivim pogovorom je razveseljevalvse, ki so prišli z njim v stik, in pogosto je ponavljal, da so mu bile všec zlasti besede preroka Davida: "Služite Gospodu v veselju!" 39. POGLAVJE Rokohitrske igre - Janeza obtožijo carovnije - Kako se je opravicil Kakor prejšnja leta je bil Janez tudi sedaj središce radosti in veselje pov-sod, kamor je položil nogo. Njegovo umirjeno, dostojanstveno, prisrcno, odkri­tosrcno, veselo obnašanje je vse napolnjevalo z veseljem. Želeli so si ga v chie­rijskih družinah, pricakovali nestrpno v shajališcih Družbe veselja in povsod je s svojimi rokohitrskimi igrami budil radovednost in zanimanje. Poštena zabava je ob pravem casu vedno dovoljena. Take igre tako prevzamejo navzoce, da po­polnoma pozabijo na vse drugo in nimajo niti casa za govorjenje. Janez se je znals svojimi besedami tako polastiti misli poslušalcev, da jih je vodil, kamor koli je hotel. Med zelo pogostimi tockami, ki jih je odlicno predvajal, je bil vrabec, ki ga je v možnarju stolkel v prah, ga nabil v puško, ustrelil in vrabec je cil in zdrav poletel v svobodo. Po želji navzocih je iz iste steklenice nalival belo in crno vino. Nekega dne je slovesno stavil, da bo naredil, da bo izginil velik krožnik agnelotov (testenin zmesnim nadevom), ki ga bo našel na mizi druge hiše v vasi. Nekate­ri so skrivaj zaznamovali krožnik, drugi pa so pozorno pazili na vsako njegovo kretnjo. Po mnogih znamenjih, nerazumljivih besedah in dolgih razpravljanjih je Janez naznanil, da je cudež narejen, in je vse povabil, da so šli v tisto hišo stvar sami preverit. Vsi so se v teku zagnali na omenjeni prostor in v resnici našli, kar je obljubil. Bolj ali manj si lahko mislimo, kako je vse skupaj potekalo. Vsekakorpa je potrebna izredna prisebnost duha, da je lahko tako zelo zaposlil misli in želje vseh navzocih, da niso opazili, kako je izvedel igro. Izredno spretno je znalravnati s škatlo s kockami. Ko so ljudje videli, kako je iz majhne škatlice prihajalo toliko krogel, veliko vecjih kot škatla sama, kako je iz majhne vrecice potegnil tisoc jajc, so od zacudenja strmeli. Toda ko je pricujocim s koncev nosov zacel BiS 1 — 39. poglavje pobirati žoge, ko je uganil, koliko denarja so imeli v žepu, ko je z golimi prsti spremenil v prah kakršen koli kovanec, ko je pred gledalci prikazal žrtev hudo­delstva z razmesarjenim obrazom ali celo brez glave, so nekateri zaceli dvomiti o Janezovi poštenosti in so ga imeli za carovnika, ki vsega tega ni mogel narediti brez sodelovanja hudica. Ta sum je rastel iz dneva v dan zlasti v njegovem gostitelju Tommasu Comi-nu. Comino je bil gorec kristjan, ki pa se je rad šalil. Janez je zato izkoristil njegov veseli znacaj ali bolje receno njegovo preprošcino in mu jih zaigralvsakovrstnih. Na svoj godovni dan je hotel vse stanovalce pocastiti in razveseliti z odlicno oba­ro iz petelina, ki so ga vsi vsak dan videli korakati po dvorišcu. Prinesli so veliko skledo, odkrili pokrovko in že je skocil izposode petelin, malo poletel po sobi, se ustavil na klopi in na ves glas zakikirikal. Ko je ob drugi priložnosti hotel postreci z odlicno pripravljenimi makaroni in so jih zato, da bi bili bolj okusni, kuhali dalj kot po navadi, so se v nekem trenutku izposode namesto pricako­vanih makaronov vsuli otrobi. Dostikrat je steklenico napolnil z vinom, pa je iznje pritekla voda. In ko je hotel natociti vode, je priteklo vino. Marmelada se je spremenila v rezine kruha, denar se je v mošnji spremenil v košcke plocevine, klobuk se je spremenil v nocno cepico, orehi in lešniki so postali želod in še marsikaj. Vcasih je storil, da so mu izginila ocala, ki jih je potem našel v žepu, ki ga je prej dvakrat obrnil, pa jih ni bilo; strogo shranjen predmet, kot na primerdenarnica, se je kar nenadoma znašel pred njim in predmet, ki je bil še trenutek prej pred njim, je izginil neznano kam, a se je na povelje mladega stanovalca spet znašel pred njim. Pogosto mu je dal izbrati igralne karte in mu povedal, katero je izbral. Rekel mu je, naj si misli kako številko, ji prišteje toliko in toliko, vse skupaj pomnoži in potem deli, nato mu je povedal številko, ki si jo je na zacetku mislil. Vse to je gospodarja spravilo v neizmerno zacudenje. Zgodilo se je, da sta stavila za kljuc, za katerega so vsi vedeli, da je tam in tam, pa so ga potem našli na dnu jušnika, ko so juho razdelili med goste. Ubogi Tommaso o vseh teh potegavšcinah, ki so bile na vrsti vsakdan, ni vedel reci drugo kot: "Ljudje ne morejo delati takih stvari. Bog ne izgublja casa s takimi otrocarijami. Zatorej je hudic tisti, ki dela vse to." In že je skoraj sklenil, da bo Janeza nagnaliz svoje hiše. Ker pa si o tem ni upal govoriti z domacimi, je sklenil, da se bo posvetovalz bližnjim duhovnikom don Bertinettijem. Stopil je nekega dne k njemu in mu ves zastrašen dejal: "Castiti gospod, prihajam k vam v zadevi svoje vesti. Zdi se mi, da je v moji hiši carovnik." In že je pobožnemu du­hovniku naštel celo vrsto reci, ki jih je doživel, in celo vrsto drugih, ki jih je samo sumil in jih tako grozljivo opisal, da je napolnil s strahom celo don Bertinettija. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Temu se je zdelo, da gre v vseh teh dogajanjih za crno carovnijo, zato je sklenil, da bo o vsem tem obvestil šolskega nadzornika, ki je bil tiste dni ugleden cerkveni mož, kanonik Burzio, dekan in župnik v stolnici. Po zakristanu stolnice Poglianu, h kateremu je Janez hodil, da je lahko mirno študiral, je bil obvešcen, naj se pred­stavi kanoniku. Ceprav je zakristan skušalnadzorniku dopovedati, za kaj gre, ker je Janeza dobro poznal, se je dekan hotel o stvari sam prepricati. Kanonik Burzio je bil dobro izobražen, pobožen in moder clovek. Janezje pri­šel k njemu, ko je molil brevirin pravkar dal nekemu beracu kot milošcino nekajkovancev. Dobri kanonik ga je pogledal, se mu nasmehnil in ga prosil, naj pocakatrenutek. Nato ga je poklical v pisarno in ga zacel izpraševati o njegovi veri, se pra-vi o katekizmu. Janezje na vsa vprašanja odlicno odgovoril, ker pa je videl, kam vestisti uvod meri, je komaj zadrževal smeh. Duhovnik ga je vpraševal, kako preživljasvoje dni, in dobil vec kot zadovoljive odgovore. Fant je odkritosrcno odgovarjal,pametno razmišljal in v vsem ni bilo najti nikakršne prevare. Toda preiskovalec šeni bil zadovoljen in ga je sicer vljudno, vendarstrogo še naprej vpraševal: "Dragimoj, zelo sem zadovoljen s tvojim ucenjem in tvojim vedenjem, ki si ga pokazaldo sedaj. Toda sedaj slišim o tebi pripovedovati toliko stvari. Rekli so mi, da berešmisli drugih ljudi, da uganeš, koliko denarja ima kdo v žepu, da narediš, da vidijocrno, karje belo, da poznaš stvari, ki se dogajajo dalec od tod in drugo. Zaradivsega tega se veliko govori o tebi. Nekateri so celo zaceli sumiti, da se ukvarjašs carovnijami in da je za vsem tem satanovo delo. Povej mi torej, kdo te je naucilvseh teh vragolij. Zaupaj mi vse in zagotavljam ti, da bo vse, kar bom storil, samov tvojo korist." Neda bi se najmanj zmedel, je Janez prosil kanonika za deset minut pre­misleka. Vta namen ga je prosil, da bi mu povedaltocen cas. Kanonik je segel v žep, toda ure ni bilo. "Ce nimate ure," je dejalJanez, "pa mi dajte prosim kovanec za pet soldov." Kanonik je pretipalvse žepe, toda mošnjicka ni bilo nikjer. "Ne­sramnež," se je ves jezen zadrl na Janeza. "Ali ti služiš hudicu ali pa hudic služi tebi. Izmaknil si mi uro in mošnjo. Nemorem vec molcati, cutim se dolžnega, da te naznanim, in res ne vem, kaj me zadržuje, da te krepko ne pretepem." Ko pa je videl, da je Janez popolnoma miren in se komaj opazno smehlja, se je malo pomiril in bolj blago nadaljeval: "Razloži mi vse te skrivnosti. Kako je mogoce, da sta moja ura in moja mošnja izginili izmojega žepa, ne da bi se tega zavedal? Kje je zdaj vse to?" "Spoštovani gospod dekan," je Janez spoštljivo odgovoril. "Znekaj beseda-mi vam bom vse razložil. Vse je samo v spretnosti rok, malo premetenosti in dobri izvedbi." BiS 1 — 39. poglavje "Kaka premetenost more biti v moji uri in moji mošnji?" "Takoj vam bom vse razložil. Ko sem vstopil v vašo hišo, ste nekemu revežu dajali milošcino in položili mošnjo na klecalnik. Nato ste iz te sobe šli v sose­dnjo in pustili uro na mizici. Oba predmeta sem skril in vi ste mislili, da ju imate pri sebi, a sta bila pod tem sencnikom." Pri teh besedah je dvignil sencnik in oba predmeta, za katera je kanonik mislil, da ju je hudic odnesel, sta bila tam. Dobri kanonik se je zasmejalin Janezmu je pokazalnekaj rokohitrskih izvedb. Ko je na lastne oci videl, kako razlicni predmeti izginjajo in se zopet pokažejo, je bil zadovoljen in je Janeza celo obdaroval. Na koncu mu je rekel: "Pojdi in povej vsem tvojim prijateljem: Neznanje je ucitelj vsakega obcudovanja." Ko je Janez dokazal, da v njegovih zabavah ni crne carovnije, je nadalje­vals svojimi rokohitrskimi predstavami v svojem stanovanju. Na predstave so prihajali tudi mnogi župniki in kanoniki. Pogosto so ga celo vabili v ugledne hiše mešcanov in v župnišca okoliških vasi, vendar vedno samo kot prijatelja in ne poklicnega igralca. Najuspešnejši je bil v izginjanju predmetov v daljavo in vracanju med zbrane obiskovalce. Zaradi te njegove spretnosti so ga razen z imenom sanjac klicali tudi za carovnika. 40. POGLAVJE Velikonocne pocitnice - Janez gre v Pinerolo in od tod v Barge k profesorju Banaudiju - Potovanje v Fenestrelle - Neurje in vrnitev v Pinerolo in nato v Chieri - Pismo gospodu Strambiu - Janeza prosijo za nasvet glede poklica VChieriju se je Janez spoprijateljil tudi z mladim Annibalom Strambiom iz Pinerola, svojim sošolcem iz prejšnjih let. Ko so prišle velikonocne pocitnice, so ga starši tega prijatelja, ki so poznali Janezovo neoporecnost, za kakdan po­vabili na svoj dom. On se je seveda v želji, da bi mogel nekaj dni preživeti v sveti svobodi, odzval povabilu. O tem potovanju imamo porocilo izpod peresa samega don Boska. To je edino Janezovo pismo iz casov, ko je bil dijakgimnazije, in ga bomo podali, ka­kor se nam je ohranilo v osnutku. Potem ko je opisalsvoj prihod v Pinerolo, sprejem, ki ga je bil deležen od svojega prijatelja Anibala Strambia in njegove družine, pri kateri je stanoval, nadaljuje: "Naslednjega dne sem se odlocil, da bom šel v Barge, ki so od Pine-rola oddaljene osem milj. Po sveti maši in po zajtrku so mi narocili kup lepih pozdravov za ucitelja profesorja Banaudija in tako sem 12. aprila, na cvetno nedeljo, vzel pot pod noge. Med potjo sem obcudovalprelepe kraje, doline in naselja, ki so se zdela prava majhna mesteca: Rosco, Bricherasio, San Secondo, Bibiana, v kateri so kar tri župnije. In tako sem srecno dospel v Barge. Vprašalsem za hišo profesorja retorike, don Banaudija. Pokazali so mi jo. Napotil sem se tja, toda rekli so mi, da je v župnijski cerkvi. Odpravil sem se v cerkev in ugotovil, da je pravkar prepevalpasijon. Pozorno sem poslušalnjegov prijetni glas in po obredu sem ga pocakalna trgu pred cerkvijo. Medtem sem opazovalljudi, meni popolnoma nove, ker so bili vsi kakor pastircki, lepe postave BiS 1 — 40. poglavje in prijetnih obrazov. Profesor me je prvi zagledal, me skoraj solzan poljubil in mi hotel hkrati povedati toliko stvari. Toda presenecenje je bilo tako veliko, da ni spravil besede iz sebe. Tudi jaz sem bil ves ganjen. Ko so prešla prva vzbur­jenja srca, sva se zacela v obojestransko radost pogovarjati in se pocasi bližala njegovemu stanovanju. Sprejeli so me nadvse prisrcno in ostalsem pri njih dva dni. Ne morem opisati, kako je bilo, recem pa, da sta bila ta dva dneva kakor v nebesih. Kjerkoli sva se pojavila in kamorkoli sva šla, so naju ljudje vabili k sebi, in ce sva rekla, da ne moreva iti, so naju prijeli za roke, peljali v svoje hiše in nama izkazovali vse mogoce ljubeznivosti. Obiskala sva župnika, šolskega nadzornika, župana, podžupana in hotelirja Balbiana, sorodnika Balbiana iz Chierija. Povsod so naju obilno pogostili. Po teh dveh prijetnih dneh sem se odlocil, da grem naprej. Moj profesor me je na vsaknacin hotel zadržati in mi je zato skril dežnik. Ko pa je videl, da sem odlocen v svoji nameri, me je pospremil pet milj in pol iz kraja. Tam sva sedla na obronek in se prijetno pogovarjala. Ko sem se dvignil, da bi nadaljevalpot, je planil v jok in ni vec govoril. Potem sem hotel govoriti jaz, pa tudi nisem mogel. Ko sva se malo pomirila in se razgovorila o zaupni stvari, ki naj bi ostala samo med nama, sva se dvignila in pozdravila s stiskom rok. S pospešenim korakom sem prišel v Pinerolo. Tu sem bil znova deležen mnogih ljubeznivosti in vpra­šanj o mojem potovanju in o profesorju Banaudiju. Med pogovorom sva se zAnnibalom domenila, da bova naredila izlet v Fe-nestrelle. Alberta Nota, najbolj znanega pisatelja veseloigernašega casa, sva prosila za kocijo. Rade volje nama jo je odstopil in poskrbel za vse potrebno. Midva pa sva spravila na voz nekaj hrane in se odpeljala iz Pinerola. Prvi kraj, v katerega sva se pripeljala, je bil Porte, vasica, ki se je ugnezdila med skalovjem, in potem Floe na poti, ki vodi od Chiusoneja. Ta reka podvoji vodo Pada. Na drugi strani poti se je dvigala veriga visokih gora. Koncno sva v daljavi zagledala visoko goro, imenovano Malangi ali Malandaggio, ki se nam je zdela pokrita s snegom, pa ni bilo tako. Ko sva prišla bliže, sva ugotovila, da je ta gora iz belega kamna in da je bilo na njenem pobocju zaposlenih kakih tisoc petsto mož. Na vrhu gore so vse do vznožja bingljale pripete dolge vrvi. Pobocja gore so tako gladka in strma, da jih niti macke ne bi mogle preplezati, zato se delavci obesijo na te vrvi in plezajo po pobocju do kraja, kjer hocejo izdolbsti votlino. Tu zabijejo v skalo dve železni konici, na kateri položijo desko in sede na njej izdolbejo luknjo. Vanjo nasujejo smodnika, vtaknejo noter zažigalno vrvico in jo spustijo do tal. Ko so mine pripravljene, zatrobi trobenta in vsi delavci se Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek umaknejo na varno in nato prižgejo zažigalne vrvice. Tedaj ogromne skale za­bobnijo v dolino; ogromne skale, izkaterih so nekoc naredili v Turinu Marijin kip, imenovan Del Pilone, in druge umetnine, za katere je kamenje prišlo iz tega kamnoloma. Deset delavnic je na razpolago samo za brušenje konic železnih palic, popravljanje kladiv in pripravljanje dlet. Po ogledu tega cudovitega ka­mnoloma sva se peljala naprej po najini cesti. Ko sva prevozila kako miljo v skalo vdolbene poti, ki je bila napravljena s kamenjem, sva se znašla v kraju, ki zasluži posebno pozornost. Tu imajo vsi pre­bivalci golšo. Otroci imajo samo eno, manjšo ali vecjo, nekateri starejši pa celo po tri ali štiri. Da si olajšajo težo bremena, si podvežejo golše z robcem, tako da se zdi, da imajo vsi pod vratom vreco krogel. Približno polovica ljudi jih je katolica­nov, drugi pa so krivoverci. Zato imajo dve cerkvi. Na zvoniku ene stoji križ, druga - valdeška - pa je brez njega. Vsi so zelo grobo obleceni, majhne postave in grdi v obraz. Za vasjo je kakšni dve milji visoka gora, ki je tako strma, da se ne bi mogel nihce povzpeti nanjo. Pa vendar je vsa obljudena, in to na cisto poseben nacin. Z zasekacem vdolbejo v živo skalo stopnice in na teh stopnicah zgradijo svoje ko-cice, nanosijo iz doline zemljo in tam nasadijo krompir, fižol in drugo zelenjavo. Ko sva se v tem bornem kraju malo odpocila, sva nadaljevala pot v Fenestrelle.Dospela sva že do tiste velike gore, ki se imenuje Monviso, in zagledala pred sebojFenestrelle, kar se je dvignilo silno neurje. Konj zaradi viharja ni mogel vec naprej,midva pa nisva mogla niti govoriti. S ceste se je dvigal vrtinec prahu in nama po­mešan z drobnim kamenjem silil v obraz in oci, tako da naju je vse bolelo. Nastalaje taka tema, da skoraj nisva videla korak pred seboj. Konj se je zaganjal sem intja in sopel, potem pa ni hotel vec naprej. Obrnila sva ga nazaj in se napotila protiPinerolu. Toda ko sva zapušcala goro, se je vetertako zaganjal v nas, da je bila ne­varnost, da zletimo v prepad najin voz, konj in midva. Toda Božja previdnost nama je prišla na pomoc. Ob cesti sva zagledala vdolbino v skali, ki nam je dajala zatocišce. S težavo sva spravila konja na varno in pocakala, da se je neurje poleglo. Cez kako uro in pol je vihar ponehal, toda medtem se je znocilo. Ker pa je mesec prijetno svetil, sva okoli enajstih prišla v Pinerolo. VPinerolu sem ostalše dva dni. Bilo je zelo veselo in sklenil sem, da pri­dem v Chieri 16. aprila. Ko so mi vsi dali brez števila narocil, sem na dolocen dan stopil na poštni voz, prišel v Turin in nato nadaljeval pot do Chierija. Za vso pot sem porabil sedem dni, ki so se mi zdeli kratki kot sedem ur. Saj so mi tako v Bargu kakor v Pinerolu, ceprav nevrednemu, postregli tako prijazno, da bolj sploh ne bi mogli. Oprostite mi, sem še vedno ubogi ... itn. BiS 1 — 40. poglavje Pa to ni bilo edino potovanje v Pinerolo. Preskocimo dejstva, da ne bomo zapletli dogodkov. Annibale Strambio je bil odlicen fant in je želel postati du­hovnik. Zato je Janez naslednje leto, 1836, pisal njegovemu ocetu: "Kersem že veckratpisalvašemu sinu Annibalu, mojemu dragemu prijate­lju, in kerne vem, ali je prejel moja pisma ali ne, saj nisem dobil nobenega odgo­vora, sem imel za primerno, da prosim vašo uglednost, da mu izrocite to pismo. Ne vem, ali Annibale nadaljuje šolanje v Pinerolu ali kje drugje, ali je že klerik ali še vedno v svetu. Vem pa, da je govoril, da bo šel na izpite za cerkveno preobleko in da se bova takrat srecala in se pogovorila. Toda zaradi kolere, ki je tistikrat razsajala po naših krajih, nisem mogel govoriti zAnnibalom in nisem nic slišal, ali je naredil izpit za kleriško preobleko ali ne. Jaz sem študiral prvo leto filozofije v semenišcu v Chieriju. Zelo rad bi kaj zvedel o vaši ugledni osebi in gospe Strambio, katere ljubeznivosti ob priliki mojega potovanja v Pinerolo nikakor ne morem pozabiti. Slišal sem, da je Dominik zbolel, in ne vem, ali se je že pozdravil. Zelo si zatorej želim zvedeti, kaj je novega v vaši družini." Odgovor se je glasil, da je Annibale oblekel duhovniški talar. Vendar to ni bila pot, po kateri ga je klicalGospod. Že vec let je študiralbogoslovje, ko so se mu zaceli porajati dvomi o njegovem poklicu. Za duhovniškega pripravnika lepega vedenja in nežne vesti je taka negotovost izredno neprijetna, še zlasti ce ne najde ucenega, pobožnega in izkušenega vodnika, ki bi mu svetoval, kaj naj stori. Še slabše pa je, ce ga najde, pa nima vanj potrebnega popolnega zaupa­nja. Naj še dodamo, da je duhovniški poklic štel za najvišjo dosegljivo dobrino, pa se mu sedaj vsiljujejo nasprotne misli in ga celo odbija, se boji, da bi ravnalproti Božji volji, in se mu pojavljajo drugi ideali. Pri vsem si pa po toliko letih bogoslovnega študija ne upa stopiti nazaj. S svojimi predstojniki ne zmore go-voriti o tem in jim razodeti svojih notranjih bojev, kerse boji, da jih bodo imeli za nesmiselne slabosti. Prav tako si ne upa govoriti o tem s svojimi sorodniki, ki so zanj že toliko žrtvovali in racunajo na njegov zagotovljeni položaj. Potem so tu še cloveški oziri do sošolcev, ki bi ga imeli za nestalneža in neresnega v od-locitvah. To so misli, ki so se v njegovi glavi vrstile druga za drugo, ga begale in ustrahovale vse njegovo življenje. Nisicer veliko takih, ki bi jih Bog tako težko preizkušal, kajti vsi, ki se hocejo pridružiti delavcem v Gospodovem vinogradu, imajo na voljo veliko sredstev, da ugotovijo in preizkusijo svoj poklic. Navadno je osip študentov zadnjih letnikov bogoslovja, ki so že prejeli višje redove, po­sledica slabega obnašanja in nepremišljenosti, ki ni brez moralne krivde. Da Janezov prijatelj ni sodil med te zadnje, je dokaz njegovo kršcansko življenje in odlicne službe, ki jih je opravljalv družbi vse do konca življenja. Tako je v tem Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek casu postalzamišljen, bil raje sam zase in se zaradi naravne plašljivosti ni upalnikomur odkriti. Njegovi starši, odlicni kristjani, so se med pocitnicami zavedeli velike spre­membe. Pisali so Janezu in ga prosili, da bi prišel v Pinerolo in se z njimi pogo-voril o vprašanju, ki jim je bilo tolikanj pri srcu, se pravi o prihodnosti njihove­ga sina. "Prijatelj ljubi v vsakršnih casih in bratse izkaže v stiski" (Prg 17,17). Janez je odložil vse svoje opravke, s katerimi je bil zaposlen, in kljub naporom potovanja naravnost poletel k prijatelju, ostalpri njem nekaj dni, se z njim na dolgo pogovarjal, ne da bi skušalnanj kakor koli vplivati, kakorje imel v takih primerih navado storiti. Toda kljub vsemu si niso mogli priti na jasno glede Božje volje. Iz sicer pritrdilnih, pa neodlocnih odgovorov je bilo mogoce razbra-ti, da ne bo nadaljevalv duhovniškem stanu. Spodbujalga je, naj ga ne premaga otožnost, mu dalnekaj ustreznih napotkov za vztrajnost na zacrtani poti, ga potolažil in odpotoval. Dejansko je Annibale naslednje leto jasno odlocen mirno odložil duhovniški poklic. Annibale Stambio je bil pozneje konzul v Marseillu. Za vedno je ohranil te­sno prijateljstvo z don Boskom in v casu zloglasnih odlokov o izgonu redovni­kov ucinkovito pomagal, da niso zaprli salezijanskih ustanov v Franciji. 41. POGLAVJE Naklonjenost profesorjev - Neverjetne spremembe v fantih, ki jih je Janez inštruiral - Pricevanja o njegovi kreposti - Zmernost v jedi - Praznik hvaležnosti - Še dvomi o poklicu - Izpit za sprejem v bogoslovje - Pocitnice - Ljubeznivo tekmovanje med don Cafassom, don Cinzanom in Castelnuovcani, da bi Janezu priskrbeli vse potrebno za vstop v semenišce Vprejšnjih poglavjih smo videli, kako zelo so našega Janeza cenili profe­sorji v Chieriju. Nic manj ga ni to leto cenil doktor duhovnik Giovanni Bosco, ka­teremu je, kljub temu da ni bil znjim v sorodu, s svojim vedenjem, pobožnostjo in prizadevnostjo v študiju bil v cast. Vse svoje dolgo življenje nikdarni pozabil tega svojega ucenca in je znal povedati toliko lepega o njegovem vedenju, na­darjenosti, spominu, zlasti nekaterim duhovnikom in profesorjem iz Oratorija, ki so ga prihajali v Chieri obiskovat. Iz njegovih ust smo slišali pripovedovati naslednji dogodek. Nekega lepega pomladanskega jutra, ko ni bilo pouka, je don Giovanni šel na sprehod v bližnje hribe. Nenadoma je zaslišal, kako nekdo na glas, pa monotono, nekako deklamira odlomek iz neke pesnitve, obenem pa so se slišali udarci, kakor bi kdo krepko kopal z motiko. Ves zacuden se je po stran-ski poti odpravil v smer, od koderso prihajali glasovi. Tam je zagledal mladega Boska, kako koplje vinograd svojega gospodarja Cumina in se hkrati uci iz knji­ge, ki jo je imel naslonjeno na trto. Od tega dogodka dalje je profesorBosco še bolj cenil svojega ucenca kot do tedaj. Iz razlicnih poznejših znamenj lahko sklepamo, da je bila to Janezova vsak­danja zaposlitev med pocitnicami, ker smo dostikrat slišali pohvalne izraze o rocnem delu, ki da je ucinkovito sredstvo za telesno zdravje in moralnost. Tako vidimo v njem poleg študenta še delavca in kmetovalca in ce pomislimo, da je istocasno strigel lase in bril brade, kot je to on sam pogosto pripovedoval, je Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek bilo to najprej zato, da je mogel tudi pri tem varcevati, potem pa zato, da je bil na uslugo svojim prijateljem. Pri vsem tem pa prav nic ni popustil v svojem navdušenju za ucenje in ni zanemarjal inštrukcij chierijskih dijakov. Gospa Giuseppina Valimberti, vdova Radino, je 1889 pripovedovala don Bonettiju: Moj brat duhovnik je doma vedno z velikim spoštovanjem govoril o nekem svojem ucencu z imenom Janez Bosko. Ceprav je bil profesor, je vendarzaupal inštruiranje enega naših bratov temu svojemu ucencu. Naš brat je bil zaradi družinskih razmerzadnji v razredu latin-šcine, toda z dobro voljo in pravilnim poukom, ki mu ga je dajalnovi inštruktor, je popolnoma spremenil svoje vedenje. Postal je resen, prizadeven, pazljiv in delavoljen ter zavzet za izpolnjevanje svojih dolžnosti. Moj oce je bil ves zado­voljen in moja mati se ni nehala zahvaljevati Božji previdnosti, ker nam je pripe­ljala v hišo tega zlatega fanta. Tisto leto je moj brat napredovalv razred retorike in je opravil vse izpite. Tudi sin gospoda pretorja Plebana se je ob inštrukcijah Janeza Boska znatno popravil. Ko so druge družine izvedele za take lepe uspehe, so ga vabili na kosilo k Va-limbertijevim in njegov obisk je bil za vse radosten praznik. Ob nedeljah je bil našreden gost. Ob zadnjih zvokih zvona smo vsi vstali in se napotili v cerkev. Toda Janez, namesto da bi šel z nami, je izginil. Od zacetka je moja sestra Giuseppinasumila, da Janez ni tako priden, kot so vsi mislili, ker da se je odtegoval pobožnimvajam in celo izostajal od svetih obredov. Toda ni trajalo dolgo, ko se je pokazalaresnica. Janez je ubral daljšo pot, da je pobral decke, ki so se potepali po cestahin so se zato, da ne bi šli h katekizmu, razšli po najbolj zapušcenih kotih in se tamigrali. Mi, ki smo skozi naš vrt šli proti stolnici, smo videli Janeza, kako je vodilsvoje krdelce deckov v stolnico. Zaradi njegovega uglajenega, prijaznega in pobo­žnega vedenja zlasti pri molitvi smo ga imeli v družini za pravega svetnika. Ko jezvecer prihajal k nam na obisk, je dostikrat on molil naprej rožni venec in nam jebil vsem v dober zgled. Bile smo tri sestre in nismo vedno ubogale naše matere,da bi pridno opravljale svoje šolske dolžnosti in gospodinjska dela. Tedaj je onarekla: 'Prav, danes zvecer pride k nam Janez. Pokazala mu bom to, kar si naredila,in videli bomo, kaj bo rekel.' To je bila huda grožnja in me, ki smo bile še majhne,smo storile vse, da bi zadovoljile mamo. Zelo smo si želele, da bi imel Janez o nasdobro mnenje. Toda on se nikdar ni pogovarjal znami, razen ce nam je rekel kakobesedo - pac zato, ker se ni mogel izmakniti. Naš oce, clovek kazenskega zakonikain sodišca, je veckrat pred vsemi v družini rekel, da res ne ve, kaj naj bi študentuBosku še mogel želeti. Vnjem je videl uresnicene kreposti, prizadevnost, razso­dnost, nadarjenost, vero in resnicno željo za splošne družbene koristi. BiS 1 — 41. poglavje Tu naj opozorimo na posebno Janezovo krepost, ki smo jo drugod samo bežno nakazali, to je njegovo zatajevanje pri jedi, zlasti ko so ga vabili na kosilo h kakšni chierijski družini ali h kakšnemu župniku. Njegova obicajna prehrana je bila zelo skromna in vcasih pomanjkljiva: kruh, mineštra in ne vedno malo sadja. Zdi se zelo naravno, da bi izkoristil priložnost in bi v skladu s svojimi potrebami in tekom jedel vec kot po navadi in se pokazalpožrešnega. Toda nic kaj takega se ni zgodilo. Pomanjkanje hrane je postalo pri njem hotena krepost. Strogi pogledi gostov niso mogli v njegovem sprošcenem, zadržanem in prije­tnem vedenju najti nic obsodbe vrednega. Zdelo se je, kot da sploh ne bi opazil, ali je ponudba pri mizi obilna ali manj obilna. Nikdar ni zacel jesti, dokler drugi niso vzeli svojega deleža, in od vsega je vzel zelo malo. Z jedjo je koncalpred drugimi. Vzel je le malo vina in še to z vodo. Držalse je spoštljive tišine, nikdar ni segal v besedo tistim, ki so govorili. Ce ga je kdo kaj vprašal, je bil s svojimi šaljivimi in jasnimi odgovori pravo veselje navzocih. In takje ostalvse od svojih otroških let do pozne starosti. Zdi se, da je imel v srcu zapisan nasvet modrega Siraha: "Ce sediš za bogato obloženo mizo, ne segaj prvi po tem, kar ti ponuja. Ko jemlješ kako jed, glej, da ne boš dregaldrugih. Skromno vzemi jedi, ki so jih postavili predte, da zaradi preobilne jedi ne boš drugim v nadlego! Iz istega ra­zloga skušaj pojesti prvi. In ce sediš sredi mnogih drugih, ne steguj prvi roke in ne zahtevaj prvi pijace. Vzgojen clovek potrebuje malo vina. Ko boš šel spat, ne boš obtežen in ne boš imel težav. Nezmerneža napadajo krci, stiske v trebuhu in napihovanje. Clovek, ki zmerno je, dobro spi vse do jutra in njegova duša bo vesela" (prim. 31,12–41,17). Bilo je meseca junija. Dobrota, potrpežljivost in ljubeznivost, s katerimi je profesor Giovanni Bosco ravnalz vsemi ucenci, in njegova skrb, da bi napredo­vali v ucenju in pobožnosti, so mu pridobili spoštovanje in ljubezen vseh ucen­cev, ki so komaj cakali, da bi mu za godovni dan izrazili svojo hvaležnost. Janez je bil med pobudniki priprav in je tudi spesnil priložnostni sonet. Predvsem pa je s Comollom in drugimi tovariši na godovni dan šel k maši in prejel sveto ob-hajilo za dragega slavljenca. Njegova nežna hvaležnost do vseh, ki so mu storili kaj dobrega, je bila znacilna lastnost vsega njegovega življenja. On sam nam je zapustil spomin na ta praznik, kakorje to že storil prejšnje leto za profesorja Banaudija. Profesor Bosco nikakor ni hotel, da bi ga njegov kolega prekosil v velikodušnosti, in je zato za prihodnji cetrtek napovedal sprehod do tako ime­novanih Prati di Palermo - Palermskih travnikov, ki se razprostirajo tri kilome­tre od Chierija, kjer naj bi tudi imeli obilen prigrizek. Vrstile so se deklamacije in govori, ki so jih spremljala brezkoncna ploskanja. Sledila je pogostitev, pri Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek kateri je vsakjedel in pil, kolikor je hotel. Vsi so se po mili volji igrali in zabavali, z eno besedo, vse je bilo na višku. Tedaj pa se je zacelo govoriti, da je Comollo izginil. Ustrašili so se, mislec, da se je zgodila kaka nesreca, saj jim je bilo še živo v spominu, ko je prejšnje leto v podobnih okolišcinah utonil eden njihovih to-varišev v Rdecem studencu nedalec od tod. Vse je napolnil strah in vsi so zaceli preiskovati okolico, da bi ga našli, pa zaman. Koncno so ga našli na kraju, koder ga nihce ne bi iskal: skril se je v grmi-cevju med bližnjim zidom in kapelico. "Comollo," mu je dejalJanez, "kaj vendar delaš tukaj? Vsi so zaskrbljeni zate in te povsod išcejo. Pridi!" On je pogledalokoli sebe kot nekdo, ki so ga zmotili pri njegovem priljubljenem delu, in od­govoril: "Zares mi je žalzaradi vaše skrbi, toda danes še nisem zmolil rožnega venca in sem hotel prispevati preblaženi Devici to svojo dolžnost." Ko so pomi­rili tovariše in se zahvalili profesorju, so se vrnili domov v Chieri. Tukaj sicer obcudujemo preprosto Comollovo pobožnost, ki je sama po sebi vredna vse pohvale, toda iz besed našega Janeza povzemamo, da bi on v podobnih okolišci­nah preložil svojo pobožnost in se ne bi oddaljil od tovarišev in profesorja, da ne bi bil nevljuden ter bi vsem prihranil nevšecnost. Posnemalbi sv. Franciška Saleškega, ki ga je pozneje vzel za zašcitnika svoje družbe, ki nikdar ni hotel biti suženj prekomernih pobožnih vaj, ki si jih je sam izbral. Ko se je tudi to šolsko leto bližalo h koncu, je našega Janeza ob branju neke knjige o poklicu napolnil tak strah pred nevarnostmi, ki prežijo na cloveka v svetu, da je zopet zacel razmišljati, ali naj vstopi v duhovniško semenišce ali v kaksamostan. Po dolgem razmišljanju se je zopet odlocil, da bo vstopil v kakfranciškanski samostan, k redovnikom z velikimi zaslugami za Cerkev in njeno slavo; bil je preprican, da to ne bi oviralo nacrtov, ki jih je imel Bog z njim. Toda kakornam on sam poroca v svojih Spominih, je moralponovno spremeniti svoj sklep: "Vtistem casu se je primerilo nekaj, kar me je prisililo, da sem popolno-ma spremenil svoj nacrt. In kerso bile težave velike in dolgotrajne, sem sklenil vse razodeti Comollu. On mi je svetoval, naj v tako pomembni zadevi naredim devetdnevnico v cast presveti Devici s prošnjo za razsvetljenje, istocasno pa bi on pisalsvojemu stricu župniku. Zadnji dan devetdnevnice sem v sprem­stvu svojega velikega prijatelja prejel sveto obhajilo. Bil sem pri sveti maši in ministriralše pri drugi, v stolnici pri oltarju Matere Milosti. Nato sva se vrnila domov, kjerme je cakalo pismo don Comolla. Vnjem je pisalo: 'Ko sem skrbno razmislil navedene razloge, bi tvojemu tovarišu svetoval, naj pocaka s svojim vstopom v samostan. Naj se da preobleci v duhovniško obleko, nadaljuje svoj študij in medtem bo mogel jasneje spoznati, kaj hoce Bog od njega. Nikar naj BiS 1 — 41. poglavje se ne boji, da bo izgubil poklic, ker bo zmolitvijo in odtegnjenostjo od sveta premagal vse težave.'" Storjeni sklep jesporocil tudi don Cafassu in svojemu župniku teologu Cin­zanu, ki sta tudi menila, naj vstopi v semenišce, za vstop v kakcerkveni red pa naj bi se odlocil v bolj zrelih letih. Janezje obcutil, kako koristno je, ce se clovek o vprašanju svojega poklica posvetuje s pobožnimi in ucenimi ljudmi in jih posluša. Takole pravi: "Poslušalsem tisti pametni nasvet in se resno lotil priprave na kleriško preobleko. Potem ko sem naredil izpit iz retorike, sem v Chieriju opravil še izpit za duhovniško preobleko; in to prav v sobanah hiše Carla Bertinettija, ki nam jih je na smrtni postelji zapustil v dedišcino in ki jih je imel v najemu kanonik Burzio. Tega leta izpit ni bil kot po navadi v Turinu, ker je razsajala kolera in pomenila nevarnost okuženja. Vendar je bilo tokratglavnemu mestu prizaneseno in v zahvalo so v navzocnosti kraljevskega dvora in univerze v cerkvi sv. Evzebija opravili zahvalno slovesnost s prošnjo za pri­hodnjo pomoc." Tukaj bi rad omenil okolišcino, ki kaže, kako globok je bil duh pobožnosti v semenišcu v Chieriju. V štirih letih v tem bogoslovnem ucilišcu nisem slišalniti ene besede ali kakega pogovora proti veri in poštenosti. Ko smo koncali razred retorike, je od 25 ucencev stopilo v bogoslovje 21 pripravnikov, od preostalih pa so trije postali zdravniki, eden pa trgovec. Ko je zodlicnim uspehom opravil izpit za kleriško preobleko, se je šel Janez poslovit od predstojnikov šole. Teolog doktorBosco in drugi ugledni gospodje so pripovedovali, kako si je znalpridobiti naklonjenost ne le sošolcev, temvec tudi študijskega prefekta, duhovnega vodje in vseh svojih profesorjev. Ti zadnji so mu ostali naklonjeni in so izrazili željo, da bi za vedno ostali dobri prijatelji. Njegov profesor retorike, doktor leposlovja in prideljeni ucitelj, je takoj po kon-canem šolskem letu hotel imeti Janeza za prijatelja in mu predlagal, naj ga tika. To naj nam pokaže, kako zelo so cenili ubogega kmeckega fanta iz Becchijev. In to ne samo zaradi njegove kreposti, temvec tudi zaradi nekega nasprotja, ki se je cutilo v vseh njegovih dejanjih in ga je delalo še bolj mikavnega in zaželene­ga. Naj povem to še enkrat, da bi si bralec ne ustvaril napacne sodbe. On, ki je neutrudno delalin se ustvarjalno lotevalvsega, je bil nasprotno zelo pocasen v odlocanju in izvajanju svojih sklepov. Ob obilici zamisli in ob izredni lahkoti pri razodevanju svojih nacrtov je bil malobeseden zlasti do tistih, ki so bili nad njim. Takega smo ga poznali v mladih letih in takje ostaltudi pozneje. Ko smo tisoc in tisockratslišali pripovedovati njegove sodobnike, smo se vedno spomi­njali Sirahovih besed,ki nam dajejo njegovo jasno podobo: "Mladenic, govori Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek poredko in s težavo. Ko te dvakratvprašajo, povzemi na kratko svoj odgovor. Vmnogih stvareh se delaj nevednega in poslušaj molce in z vprašanji. Sredi vélikih ne dvigaj glasu, in kjer so navzoci starci, govori malo. Grom zabobni po blisku in sramežljivost uvaja vsako govorjenje" (prim. Sir 32,7–10). Sam nam opisuje, kakšen nacin življenja si je zamislil, ko se je vrnil domov na pocitnice. "Ko sem se vrnil domov na pocitnice, sem se odpovedaligralstvu in sem se vsega posvetil dobremu branju, ki sem ga, v svojo sramoto, do tedaj zanemarjal. Vedno pa sem se še ukvarjalz decki, jih zabavals pripovedmi, ve­selim razvedrilom in petjem cerkvenih pesmi, še vec, ko sem ugotovil, da jih je veliko že starejših, pa zelo nevednih v veri, sem se odlocil, da jih bom ucil vsakdanje molitve, priprave na prejem zakramentov in druge stvari, potrebne njihovi starosti. To je bil neke vrste oratorij, ki ga je obiskovalo kakih petdeset deckov. Imeli so me radi in me ubogali, kakor ce bi bil njihov oce." To malo evangeljsko podrocje mu je moralo biti zelo pri srcu, kajti že štiri leta ga je v septembru in oktobru negoval z gorecnostjo pravega apostola. Po-nižuje se, ko pravi, da je do tedaj zanemarjal dobre knjige, to pomeni asketska dela. Toda kdo bo to verjel? Vsekakor taka dela niso mogla biti predmet neneh­nega zanimanja sredi toliko opravil kot takrat, ko je bil samo še pastir. Toda ali je mogoce, da bi fant kot on, v njegovih življenjskih okolišcinah mogel kazati toli­kšno duhovno življenje in ga prenašati drugim, ce bi sam zanemarjalto duhovno hrano svoje duše? Medtem se je bližalcas vstopa v duhovniško semenišce, toda on je bil brez denarja, potrebnega za to. Moralpa je to urediti, kerbi sicer pri svojih enain­dvajsetih letih moraliti na nabor in potem v vojaško službo. Toda don Cafas-so, ki je bil pozneje vedno njegov velik dobrotnik, prijatelj in svetovalec, se je dogovoril z don Cinzanom o vsem, kar bi bilo treba storiti, da bi mogel Janez vstopiti v semenišce, še zlasti glede mesecnine. Vta namen sta se odlocila, da se bosta zatekla k velikodušnosti teologa Luigija Guala, ustanovitelja Cerkvene­ga konvikta sv. Franciška Asiškega v Turinu, ki je imel velik vpliv na nadškofa Fransonija. Nekega lepega dne je teolog Cinzano poklical Janeza, ne da bi mu povedal, zakaj gre. Popeljal ga je v Rivalbo k zgoraj omenjenemu teologu Gualu, ki je bil tamna oddihu na svojem posestvu, velikem tristo oralov. To je bil zelo bogat gospod,silno dobrodelen in vedno pripravljen pomagati ljudem v stiski. Teolog Cinzanomu je predstavil Janeza, ki ga je don Guala povprašal o marsicem in odlocil, da botisto leto zastonj vstopil v semenišce. Tako so rešili najtežje vprašanje. Sedaj muje bilo treba priskrbeti še duhovniško obleko, ki mu je njegova uboga mati ne bi BiS 1 — 41. poglavje mogla kupiti. Don Cinzano je govoril o tem z nekaterimi svojimi župljani, ki so bilitakoj pripravljeni priskociti na pomoc pri tem dobrem delu. Gospod Sartoris jeposkrbel za duhovniški talar, vitezPescarmona mu je kupil klobuk, kaplan mu jepodaril svoj plašc, nekdo drug mu je priskrbel biret, drugi nogavice in neka dobraženica je zbrala denar, da so mu kupili cevlje. To pa je nacin, s katerim bo Božjaprevidnost tudi v prihodnje pomagala našemu Janezu, to je sodelovanje mnogihnajprej pri oskrbi svojega zvestega služabnika in pozneje vseh njegovih del, ki sejih bo lotil. Velikokrat smo slišali don Boska, kako je ponavljal: "Vedno sem potre­boval pomoc vseh!" Don Cinzano torej, župnik v Castelnuovu, ki je bil pravi oce vseh, ki so se odlo-cili za cerkveno službo, med njimi je bil monsinjor G. B. Bertagna, se je še posebnozavzel za Janeza Boska, ki je bil njegov prvi klerik. Zanj je imel vedno posebnoocetovsko skrb in je predvideval, kaj bo nekoc iz njega. Ko je govoril z ljudmi o Ja­nezu, je dostikrat povedal tele preroške besede: "Boste videli, boste videli, iz tegafanta bo še nekaj. Jazbom umrl in ne bom mogel videti njegovih uspehov, toda ves svet bo govoril o njem." Tako nam je pripovedoval don Febbraro izCastelnuova, prošt pri sv. Janezu Krstniku v Orbassanu in don Boskov tovariš v zadnjem letu bogoslovja. Janezu je bil zatorej zagotovljen uspeh v poklicu in se je lahko zahvalil Bogu z vzklikom: "Usoda mi je podarila najboljše stvari in moja dedišcina je bogata" (prim. Ps 16,6). 42. POGLAVJE Duhovniška preobleka - Ponesreceno slavje - Pravilnik življenja - Vstop v bogoslovno semenišce v Chieriju Ko se je Janez odlocil, da vstopi v semenišce, se je zacel na ta korak re-sno pripravljati, saj je za uvod moral biti preoblecen v duhovnika. Bil je trdnopreprican, da je od izbire poklica odvisno vecno zvelicanje ali pogubljenje.Zato se je priporocil v molitev raznim prijateljem, opravil devetdnevnico sposebnimi pobožnimi vajami in dne 25. oktobra prejel svete zakramente. Te-olog Michele Antonio Cinzano, župnik v Castelnuovu d'Asti, mu je pred svetomašo blagoslovil duhovniško obleko in ga preoblekel v klerika. Vcerkvi se je zbrala velika množica fantov (kakor je don Secondu Marchisi­ju pripovedovalvitez profesor A. Francesco Bertagna iz Castelnuova), ki so pri­šli tudi iz drugih krajev in obcudovali zbranost, pobožnost in ponižnost Janeza Boska v trenutku preobleke. Zdi se nam umestno, da tukaj prepustimo besedo don Bosku samemu, ki nam pove tudi, s kakšnimi custvi je doživel obred in kako je prebil prvi dan kleriškega življenja. "Ko me je prošt povabil, da bi slekel svetno obleko z besedami: 'Naj slece Go-spod v tebi starega cloveka s svojimi dejanji,' sem si rekel v srcu: 'Bog moj, iztrebi iz mojega srca vse moje slabe navade.' Ko je, medtem ko mi je podajal kolar, dodal:'Naj oblece Gospod v tebi novega cloveka, ki bo po Bogu ustvarjen v pravicnosti insvetosti resnice!' sem se cutil vsega prevzetega in sem dodal sam v sebi: 'Da, Bogmoj, daj, da v tem trenutku oblecem novega cloveka, se pravi, da od tega trenutkazacnem na novo živeti po Božji volji, kjer bosta pravicnost in svetost nenehenpredmet mojih misli, mojih besed in mojih dejanj. Tako bodi. Marija, bodi mojerešenje.' BiS 1 — 42. poglavje Po koncani slovesnosti v cerkvi me je hotel moj prošt popeljati na drugo, cisto posvetno slovesnost, hotel me je vzeti s seboj na praznik svetega nadan­gela Rafaela v Bardelli, ne dalec od Castelnuova. S to slovesnostjo mi je hotel izkazati svojo naklonjenost, toda zame je bilo vse kaj drugega. Kako naj bi se vse to koncalo? Pocutil sem se kot lutka, ki so jo pravkar na novo oblekli in pokazali javnosti. Poleg tega pa bi se po vectedenski pripravi na ta tako težko pricakovani dan na kosilu sredi vseh mogocih ljudi, med moškimi in ženskami, ki so se zbrali zato, da se razveseljujejo, jedo, pijejo, se igrajo in zabavajo na vse mogoce nacine, nikakor ne znašel. Kako bi se mogel pocutiti sredi ljudi jaz, ki sem si taisti dan zjutraj nadel obleko svetosti z namenom, da bi se popolnoma posvetil Gospodu? Zato sem mu spoštljivo odgovoril: 'Toda v Bardelli je vendar krajevni praznik!' 'Prav zato so me povabili. Pojdi z menoj tudi ti!' 'Jaz se ne bi znalprimerno obnašati na takih prireditvah. Ce mi dovolite, bi ostal na kosilu tukaj v župnišcu.' 'Tukaj v župnišcu nismo niti zakurili. Vsi smo povabljeni tja.' 'Potem bom pa šel domov in kosil z našimi sorodniki.' 'Tvoj dom je predalec, da bi šel domov na kosilo. Poleg tega pa te doma nihce ne pricakuje. Vsekakor pridi. Jaz te bom popeljaltja. Poleg tega pa je treba popoldne še pomagati v zakristiji in v cerkvi.' Vdalsem se in šel, da ne bi užalil župnika, ki me je imel tako zelo rad. Ven­dar pa tega nisem storil rad, ker sem vedel, da je v tolikem hrupu in na takih pojedinah vedno toliko nevarnosti za Božje žalitve. Udeležil sem se pobožnosti v kapeli, šel na kosilo in doživel vse, kar je navadno na takih prireditvah. Toda meni je bilo vse skupaj velika muka. Prošt se je vsega zavedel in me nazaj grede vprašal, zakaj sem bil na dan splošnega veselja tako zadržan in zamišljen. Odkritosrcno sem mu povedal, da se je dopoldanska slovesnost v cerkvi popolnoma v vsem razlikovala od tistega, kar se je dogajalo popoldne, in dodal: 'Še vec! Ko sem videl, da so se tisti, za katere bi najmanj mislil, vedli med množico na pol pijanih gostov kot burkeži, bi se mi skoraj uprl moj poklic. Ce bi moralpostati takduhovnik, kot so bili ti ljudje, bi raje odložil to obleko in živel v svetu kot preprost kristjan, ali pa bi zapustil svet in postal kartuzijanec ali trapist.' 'Svet je pac tak,' mi je odgovoril prošt, 'in vzeti ga je treba takega, kot je. Hudobijo je treba videti zato, da jo prepoznamo in preprecimo. Nihce ne more postati dober bojevnik, cene se ne nauci uporabljati orožja. Tako moramo sto­riti tudi mi, ki se nenehno bojujemo proti sovražniku duš.' Molcalsem, toda v Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek svojem srcu sem si rekel: 'Nikdar vec se ne bom udeležil javnih prireditev, razen ce bi moral opraviti cerkvene obrede.' Po tem dnevu sem se moral zaceti ukvarjati s samim seboj. Popolnoma sem moral spremeniti svoje dotedanje življenje. V preteklih letih nisem bil kakhudodelec, bil sem pa raztresen, castihlepen, brigal sem se za igre, zabavo, telesne vešcine in podobne stvari, ki so mogle cloveka razveseliti za kratek trenutek, niso pa mogle zadostiti srcu. Da bi si postavil življenjsko vodilo in ga ne pozabil, sem si zapisal naslednje sklepe: 1. Vprihodnje se ne bom vec udeleževaljavnih zabav na sejmih in priredi­tvah, niti ne bom šel gledatplesov in gledaliških predstav. In kolikor mi bo mogoce, se ne bom vec udeleževalpojedin, ki se prirejajo ob takih prilo­žnostih. 2. Nikdar vec ne bom uprizarjaliger s kartami, rokohitrstvom, glumaštvom, v spretnosti, plezanju. Nebom vec igralna gosli in ne bom vec hodil na lov. Vse te stvari štejem za nasprotne dostojanstvu in duhovniškemu poklicu. 3. Skušalbom vzljubiti odmaknjenost, zmernost v jedi in pijaci in pocivalbom samo toliko, kolikor je nujno potrebno za zdravje. 4. Ker sem do sedaj služil svetu s tem, da sem gojil posvetno branje, želim v prihodnje služiti Bogu z branjem knjig vesele vsebine. 5. Z vsemi mocmi se bom boril proti vsaki stvari, vsakemu branju, misli in besedi, nasprotni sveti cistosti. Nasprotno pa bom uporabil vse, tudi nezna­tno, kar pomaga, da ohranimo to krepost. 6. Poleg obicajnih pobožnih vaj ne bom nikdar opustil kratkega premišljeva­nja in kratkega duhovnega branja. 7. Vsak dan bom pripovedoval kak zgled ali kako nacelo v korist duše bližnjega.To bom storil pri prijateljih, sorodnikih, in ce ne bo drugace, svoji materi. To so sklepi, za katere sem se svobodno odlocil na dan svoje duhovniške preobleke. In da bi si jih globoko vtisnil v dušo, sem pokleknil pred Marijino sli­ko, jih na glas prebralin po kratki molitvi svoji nebeški dobrotnici trdno oblju­bil, da jih bom izpolnjeval za ceno kakršne koli žrtve. Dne 30. oktobra tistega leta 1835 sem moral vstopiti v semenišce. Vse osebnepotrebšcine so bile pripravljene. Moji sorodniki so bili zadovoljni, jaz pa še poseb-no. Samo moja mati je bila še zaskrbljena in zdelo se je, da mi ima še nekaj poveda-ti. Na vecer pred mojim odhodom me je poklicala k sebi in mi povedala naslednjepomembne besede: 'Dragi moj Janez, oblekel si duhovniško obleko. Vesela sem,kakor more biti vesela le mati zaradi srece svojega otroka. Toda zavedaj se, da ni BiS 1 — 42. poglavje obleka tisto, kardaje svetniku cast, temvec izpolnjevanje cednosti in kreposti. Cebi kdaj podvomil o svojem poklicu, za božjo voljo, nikdar ne onecasti te obleke.Takoj jo odloži. Raje imam, da mi je sin ubog kmecki delavec, kot pa duhovnik, kizanemarja svoje dolžnosti. Ko si prišel na svet, sem te posvetila preblaženi DeviciMariji; ko si zacel študirati, sem ti priporocila pobožnost do te naše nebeške ma-tere. Sedaj ti priporocam, bodi ves njen. Rad se druži s tovariši, ki gojijo pobožnostdo Marije, Božje matere. Ce boš postal duhovnik, priporocaj in širi vedno pobo­žnost do nje.' Ko je izgovorila te besede, je bila moja mati vsa prevzeta in jaz sem jokal. 'Mati,' sem odgovoril, 'zahvaljujem se vam za vse, karste storili zame. Tebesede, ki ste mi jih povedali, niso bile izrecene zaman in znal jih bom izpolnjevativ svojem življenju.' Zgodaj zjutraj sem se napotil v Chieri in na vecer istega dne sem vstopil v semenišce, ki je bilo namešceno v prostornem samostanu ocetov filipincev. Samostan je ukinila francoska vlada, po odhodu Francozov pa ga je kupil monsi­njor Chiaverotti in 1818 v njem namestil svoje klerike bogoslovce. Rektor seme­nišca je bil teolog Sebastiano Mottura, kanonik in clan kapitlja kapiteljske cer­kve v Chieriju, duhovnik pa don Giuseppe Mottura, poznejši kanonik uglednega kapitlja v Giavenu. Ko sem pozdravil predstojnike in si pripravil posteljo, sem se s prijateljem Gariglianom, ki je prav tako kot jaz sprejel duhovniško obleko, razgledal po spalnicah, hodnikih in na koncu še po dvorišcu. Ko sem dvignil oci proti soncni uri, sem zagledal napis: 'Veselim hitro, žalostnim pocasi potekajo ure. 'Glej,' sem rekel prijatelju, 'najin program: bodiva vedno dobre volje in cas nama bo hitro potekal.' Naslednji dan so se zacele tridnevne duhovne vaje in potrudil sem se, da sem jih po svojih moceh dobro opravil. Proti koncu duhovnih vaj sem stopil k profesorju filozofije, teologu Ternavasiu iz Braja in ga prosil, da bi mi dalkako življenjsko navodilo, da bi postal dober klerik in bi si pridobil naklonjenost predstojnikov. 'Priporocam vam samo eno,' je odgovoril ta zgledni duhovnik: 'tocno izpolnjevanje vaših dolžnosti.' To priporocilo sem si vzel za svojo vedenjsko osnovo in skušaltocno iz­polnjevati semeniški pravilnik. Zame je bilo vseeno, ali je zvonec klicalk uce­nju, v cerkev, za budnico ali na odmor ali k pocitku. Ta tocnost mi je prinesla spoštovanje mojih tovarišev in ugled pri predstojnikih in tako sem svojih šest let semenišca preživel kot v prijetnem bivališcu. To pa še toliko bolj, kerje bil študij na višini. Poleg tega mi je bil ta kraj ljub zaradi imena don Cafassa. Prijeten duh njego­vih kreposti je bil še cutiti v tem svetem kraju. Ljubezen do tovarišev, poslušnost Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek predstojnikom, potrpežljivost v prenašanju napak drugih, skrb, da ne bi nikogar užalil, prijetnost v popušcanju, svetovanju, pomoc tovarišem, ravnodušnost za hrano pri mizi, potrpežljivo prenašanje neugodnosti vremena in letnih casov, pripravljenost uciti katekizem otroke, nenehno zgledno vedenje, zavzetost za ucenje in pobožnost so znacilnosti, ki so krasile klerika Cafassa. Vse lastnosti, ki jih je gojil v junaški meri, so pripomogle k prepricanju, da se Cafassa ni dotaknil izvirni greh." Klerik Janez Bosko je želel posnemati tega svojega krajana. Posebno v kle­riku Cafassu je bilo to, da je znalv izredni meri gojiti vsakdanje kreposti. Prav to pa je bil tudi sklep, ki ga je naredil JanezBosko, ko je vstopil v semenišce, in ta sklep je izpolnjeval vse življenje. 43. POGLAVJE Življenje v semenišcu - Tovariši - Prejemanje svetih zakramentov - Dobro izrabljen cas - Ponovno sanje - Odmori Semenišce je Božje svetišce, v katerem mladi levit bolj jasno slišiGospo­dov glas, ki ga klice k službi oltarju; je sveta veža, kjer sev njem vžge nežna pobožnost in goreca vnema za rešitev duš in oblikujejo vezi ljubezni, ki naj bi vezale med seboj vseclane družine; je vadišce, kjer ses cednostjo vede in krepostjo krepi volja za zmagoslaven boj Gospodovih bitk; je Božji vrt, kjer cvetijo najlepšecvetlice cele škofije, ki bodo nekoc, ko bodo presajene, širile prijeten vonj med ljudstvom. Vto sveto ogrado je torej stopil klerik Janez Bo-sko s trdno voljo, da bo izrabil vse milosti, ki bi mu jih naklonil Gospod. To novo obdobje svojega življenja je opisaltakole. "Zelo sem imel rad svo­je predstojnike in oni so bili vedno polni dobrote do mene. Toda moje srce ni bilo zadovoljno, ker so le redko prihajali med bogoslovce. Rektorja in druge predstojnike smo pozdravljali ob prihodu v semenišce in ko smo odhajali na pocitnice. Nihce ni hodil k njim na pogovor, razen ko je bilo treba koga pokarati. Predstojniki so eden po eden prihajali vsakteden nadzorovatv obednico in drugi za sprehod in to je bilo vse. To je bila edina neljuba stvar, ki sem jo obcutil v semenišcu. Kolikokratsem si želel govoriti z njimi, da bi jih prosil za nasvet ali da bi mi pomagali rešiti kakdvom, a nisem mogel. Še vec, ce je po naklju-cju kakpredstojnik zašel med bogoslovce, so se ti razgubili, kakor da bi prišla mednje divja zver. To je v mojem srcu še bolj podžigalo željo, da bi postalcim prej duhovnik in bi mogel biti vedno med decki, jim pomagati, jih spoznavati, jih nadzorovati, jim preprecevati, da bi storili kaj hudega, in jim stati ob strani v vsaki potrebi. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Karse tice mojih tovarišev, sem se držal nasveta svoje matere in sem se družils tistimi, ki so gojili pobožnost do Marije, imeli radi študij in bili zgledni v pobožnihvajah. Kot splošno pravilo lahko povem, da je v semenišcu veliko bogoslovcev zgle­dne kreposti, je pa tudi nekaj zelo nevarnih. Nemalo mladih ljudi vstopa v seme­nišce in pri tem ne gledajo na poklic, nimajo potrebnega razpoloženja niti hotenja,da bi postali dobri semenišcniki. Reci moram, da sem slišal med tovariši zelo grdepogovore. In ko so nekoc naredili preiskavo, so našli cel kup brezbožnih in mocnonespodobnih knjig vseh mogocih vrst. Res je, da so taki tovariši prej ali slej samiprostovoljno odložili duhovniško obleko ali so jih izkljucili iz semenišca, ko so jihodkrili, kakšni so, toda ves cas so v semenišcu bili prava kuga za dobre in za slabe.Da bi se obvaroval pred nevarnostjo teh tovarišev, sem si izbral za prijatelje nekajsemenišcnikov, ki so bili zgled kreposti, in med temi se je še posebno odlikovalGuglielmo Garigliano. Pobožne vaje so bogoslovci opravljali še kar dobro. Vsako jutro smo imeli premišljevanje, mašo in smo zmolili rožni venec. Pri mizi smo poslušali spod­budno branje. Tista leta smo brali Bercastelovo cerkveno zgodovino. Spoved je bila obvezna na vsaka dva tedna, tisti pa, ki so hoteli, so jo lahko opravili vsako soboto. Obhajilo smo prejemali samo ob nedeljah in praznikih. Vcasih je kdo šel tudi med tednom k obhajilu, toda za to je moralnarediti majhen prekršek. Bilo je treba izrabiti cas zajtrka, iti na skrivaj v cerkev sv. Filipa, ki je bila povezana znotraj s semenišcem, opraviti obhajilo in se pridružiti tovarišem, ki so se po zajtrku zbirali za predavanja. To je bilo sicer prepovedano, vendar so predstoj­niki dajali tiho privolitev, ker so vedeli za to in dostikratkaterega celo zalotili, pa vendar niso ukrepali. Na ta nacin sem lahko pogosto hodil k svetemu obha­jilu, ki ga lahko imenujem najucinkovitejše sredstvo za gojitev svojega poklica. To pomanjkljivost so odpravili, ko so za casa nadškofa Gastaldija uredili tako, da so lahko šli k obhajilu vsi, ki so bili primerno pripravljeni." Kdorljubi Gospoda Jezusa Kristusa, je to gotovo velika obogatitev. Jezus je njegova tolažba, njegova spodbuda, podpora, življenje njegovega življenja, breznjega omaguje. On je središce njegovih želja, ga želi pogosto prejeti v svoje srce in cuti veliko praznino vsakokrat, ko se ne more združiti z njim. Tako se je godilo kleriku Janezu Bosku, zdelo se mu je, da ni mogel živeti brez obhajila. Zato se je skupaj z nekaterimi svojimi tovariši rade volje odpovedalzajtrku in odmoru, ceprav je bil v dobi, ko telo nujno potrebuje hrane, samo da se je mogel hraniti s precistim telesom Jezusa v zakramentu. Njegov spovednik je bil ves cas njegove­ga bivanja v semenišcu kanonik Maloria, ki je bil njegov duhovni voditelj v štirih letih gimnazije. BiS 1 — 43. poglavje Janez seje prav tako strogo odlocil, da ne bo izgubil niti trenutka casa in se za filozofske predmete ne bo zadovoljil samo s predavanji in obicajnim študijem. "Odmori sobili," tako pišesam, zelo kratki: za zajtrk brez kave in drugih priboljškov smo imeli na voljo pol ure. Po eni uri in pol odmora po kosilu, ki smo ga imeli opoldne, smo šli v ucilnico. Po popoldanskem preda­vanju smo imeli pol ure casa za odmor. Zdravstveno stanje med kleriki je bilo zadovoljivo. Ko sobili odmori daljši kot po navadi, sojih semenišcniki upo­rabili za izlete v lepo bližnjo okolico Chierija. Takšni izleti oziroma sprehodi sokoristili ucenju, ker sosesemenišcniki pogovarjali o šolskih predmetih, prosili za razlago vprašanj, ki jih nisorazumeli, in simed seboj pomagali. Na javnih sprehodih seje lahko vsak zabavalpo mili volji, znotraj semenišca pa bodisi v prijetnem pogovoru, sprehajanju in razpravljanju o zabavnih, znan­stvenih in spodbudnih vprašanjih. Vdaljših odmorih sosebogoslovci zbirali v obednici za tako imenovane šolske krožke. Tam je lahko vsak vprašal, kar ga je zanimalo, ce cesa ni razumel pri predavanjih in podobno. To mi je ugajalo in mi zelo koristilo za izobrazbo, razvedrilo in zdravje. Zaradi moje starosti in zaradi naklonjenosti tovarišev sem bil predsednik takih krožkov in razsodnik v vseh vprašanjih. Ker sosev naših prijateljskih pogovorih pojavila vprašanja in znanstveni problemi, ki jih sami nismo mogli popolnoma rešiti, smo site-žave razdelili. Vsak je dobil nalogo, da je v dolocenem casu razrešil vprašanje, ki mu je bilo zaupano." Toda to ni bilo zadosti za Janezovo hlepenje po znanju. Zjutraj je vedno prvi vstal, se oblekel, umil, postlal posteljo, uredil vse, kakorje bilo predpisa-no. Nato se je umaknil v zaslon kakega okna in kake cetrt ure bralkako knjigo, dokler zvonec ni poklical v kapelo. Naj je bila knjiga, ki jo je zacel brati, še tako debela, je ni odložil, doklerje ni v celoti prebral. Nikoli ni bral samo iz zado­voljstva in radovednosti, temvec zato, da se je naucil cesa novega in si vse tudi zapomnil. Zlasti je s premislekom prebral uvode, preprican, da je treba dobro poznati namene, nacrt in razloge, zakaj je bila knjiga napisana. Branje je zacel s pregledom kazala, da si je ustvaril celoten pregled dela. Branju dobrih in po-ucnih knjig je posvecal vsak trenutek casa: minute cakanja na predavatelja v razredu, zadnje cetrt ure navadnih odmorov, ves cas izrednih odmorov, ko ni bilo zborovanj ali dela, pol ure pred sprehodom ali odhodom v stolnico k sve­tim obredom. Ob takih priložnostih se je hitro uredil in je štel za izgubljen cas, ki so ga nekateri uporabljali za lepšanje. On sam ni nosil nicesar, kar ne bi bilo v skladu z duhovniškim stanom. Na tak nacin je pocasi obvladal celo vrsto del. Vtem prvem letu je prebral vsa dela Cesarija, Bartolija in še nekaterih drugih. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Ta natancen nacin izrabe casa mu je ostal vseh šest let, ki jih je prebil v seme­nišcu, in si s svojo bistrostjo in spominom nabral zaklade modrosti. Njegova zmernost v uporabi jedi in pijace je bila nekaj presenetljivega. Navdihovali sta jo dve kreposti: ljubezen do zatajevanja in ljubezen do študija, ki naj bi ga usposobil za Božje delo za zvelicanje duš. Ni hotel, da bi ga prebava dvajset minut po kosilu ovirala pri njegovih dolžnostih. Zato se nikdar ni tožil zaradi hrane in mu je bilo zelo neprijetno, ce so drugi negodovali nad jedjo ali si je kdo skušalpriskrbeti posebno hrano v kuhinji ali v shrambi brez dovoljenja predstojnikov. Vtakih primerih so se on in njegovi somišljeniki odlocno zavzeli terz zgledom in zavracanjem obsodili tako pocetje. Ce so mu vcasih njegova mati ali prijatelji prinesli kak priboljšek, ga ni pojedel sam, temvec so ga z do-voljenjem predstojnikov použili v prijateljskem krogu. O tem sta nam pripove­dovala don Palazzolo in don Giacomelli. Ob tem resnem prizadevanju za krepostno življenje in sredi resnega študi­ja filozofije mu je v srcu vedno bolj rasla želja, da bi skrbel za otroke. Zato jih je zbiralza katekizem in molitve, kadar so ga predstojniki poslali v ta namen v stolnico. In Božja dobrota, ki je s svojim ljubeznivim pogledom spremljala njegovo pocetje, mu je vedno dolocneje nakazovala nacin poslanstva, ki mu ga je namenila med mladino. Don Bosko je to pripovedovaltako zasebno kakor javno, ko sta bila navzoca don Giovanni Turchi in don Domenico Ruffino. "Kdo bi mogel predstaviti nacin in stanje, v katerih sem se videl, ko sem bil v prvem letniku filozofije!" Vprašali so ga: "Kje ste se videli? Vsanjah ali kako drugace?" To ni pomembno. Videl sem se že kot duhovnika v koretlju in štoli; tako oble-cenega sem se videl delati v delavnici nekega krojaca, vendar nisem šivalnovih oblek, temvec sem krpalraztrgano in šivalmed seboj kose sukna. Nisem takoj razumel, kaj naj bi to pomenilo. O tem nisem z nikomer govoril, niti takrat, ko sem bil že duhovnik, razen s svojim duhovnim svetovalcem don Cafassom." Te sanje ali to videnje je ostalo neizbrisno v don Boskovem spominu. To je pome­nilo, da ni bil poklican, da bi skrbel samo za svete decke in jih skušalcuvati in voditi k popolnosti, temvec da je zbiraltudi zapeljane in pokvarjene od nevar­nosti sveta, ki bi po njegovem prizadevanju postali ponovno dobri kristjani in bi se tako trudili za obnovo družbe. Medtem so dnevi našega Janeza tekli v radosti in miru tistih, ki vpokoršcini investnem izpolnjevanju svojih dolžnosti polnijo svoje dneve. Kdor je bil dober se­menišcnik, se vedno zzadovoljstvom spominja vsega, kar je storil, videl ali doživelv casu svojega bogoslovnega študija. Zato je naš Janez opisal celo odmore, ki jih jepreživel za temi zidovi miru in pobožnosti. Najbolj obicajna igra v casu odmora je BiS 1 — 43. poglavje bila 'pretrgana vrsta'. Na zacetku sem se je z veseljem udeleževal, toda ker me je taigra mocno spominjala na glumace, ki sem se jim odpovedal, sem opustil tudi to.Na dolocene dni je bilo dovoljeno igrati tarok za kako majhno vsotico. Tudi to semnekaj casa igral, toda tudi tukaj je bilo sladko pomešano z grenkim. Ceprav nisembil kak posebno odlicen igralec, sem imel skoraj vedno sreco in sem zmagoval inna koncu igre imel pred seboj kup denarja. Ko pa sem videl žalostne obraze svojihtovarišev, ki so izgubili, sem bil še bolj žalosten kot oni. Povedati moram, da semse pri igri tako zelo zbral, da potem nekaj casa nisem mogel niti študirati ali molitiin so mi v domišljiji plesali škis, pagat, enaindvajsetka in druge karte. Tako semsklenil, da tudi taroka nisem vec igral, kakorsem se prej odlocil že za druge igre."To je bilo sredi leta 1836. Glavni povod za to odlocitev je bila zmaga pri igri, ki muje navrgla sicerne visoko vsoto, vendar pa zelo obcutno za enega njegovih soi­gralcev. Ko ga je Janez videl tako žalostnega, da je skoraj jokal, ga je navdalo takosocutje, da mu je vrnil priigrano vsoto in sklenil, da ne bo vec nikdar igral taroka.Tega sklepa se je tudi zvesto držal. Kvartanje se don Bosku ni zdela primerna zabava cerkvenih ljudi, ker clo­veka strastno prevzema, vzame veliko casa in povzroca še vrsto drugih nevšec­nosti. Ko je nekoc že kot duhovnik bil v nekem kraju in pridigalduhovne vaje v župnišcu, so ga nekateri mladi duhovniki povabili na tarok. Odgovoril je, da ne zna igrati. Vsi so se zacudili zaradi takega neznanja in zatrjevali, kako prepro­sta, nedolžna in zanimiva igra je to in da se je je lahko nauciti. Don Bosko pa je odvrnil: "Ko ne bom imel vec nicesar drugega poceti, bom igraltarok." Ti ugle­dni gospodje so iz spoštovanja do njega odložili karte v predalcek in se zaceli pogovarjati o veliko koristnejših stvareh. Don Bosko je medtem s svojo izredno spretnostjo izmaknil karte iz predalcka in jih dalv žep. Ko je potem prosil za do-voljenje, ce se lahko umakne v svojo sobo, ceš da ima še nekaj nujnih opravkov, so mu vsi želeli lahko noc in on je odšel. Nekaj drugih ga je posnemalo in so šli vsakv svojo sobo. Ostala sta samo dva, ki sta bolj kot drugi želela igrati. "Sedaj sva pa svobodna," sta dejala! "Ven s kartami in vsaj midva veselo zaigrajva." Od­prla sta predalcek, vse premetala, pogledala po tleh, toda kart ni bilo. "Kdo ve, kam so izginile?" je dejaleden. "Saj smo jih vendar spravili sem noter," je dejaldrugi. Kerpa kart nista našla, sta se tudi onadva odpravila vsakv svojo sobo, ceprav jima je bilo hudo, da nista mogla igrati. Ko sta šla mimo don Boskove sobe, sta se potihoma pogovarjala in tožila zaradi te neprijetnosti. Tedaj se je eden izmed njiju spomnil, da ima karte v svoji sobi. Ves vesel je tovarišu sporo-cil svoje odkritje. Ko je hotel iti ponje, sta slišala za hrbtom don Boska, ki jima je vošcil srecen pocitek. Tako jima je dal zelo koristen nauk. 44. POGLAVJE Janezova uslužnost do tovarišev - Njegova prijetna družba - Nekdanji prijatelji iz gimnazije - Janezova telesna moc - Velika nevarnost Janezov nasmejani obraz, njegovo prijetno in vljudno obnašanje, pripra­vljenost, da pomaga vsakemu, ki ga je prosil za kakšno uslugo, so mu kmalu pri­dobili naklonjenost vseh semenišcnikov. In on je bil vesel novega nacina življe­nja kot kdo, ki hodi od enega prijetnega banketa do drugega (prim. Sir 30,27). Vedno pripravljen prijeti za metlo, prenašati predmete iz enega kraja v drugega, pospravljati kovcke, krojiti birete, briti, strici lase, krpati strgano oble­ko in popravljati cevlje, je postalponižen služabnik vseh in vsi so kar tekmovali, da bi mu izkazali svojo naklonjenost in hvaležnost. Med mnogimi drugimi spre­tnostmi je znaltudi izredno ucinkovito streci bolnikom. Poleg tega se je še kot decek naucil tako spretno puliti zobe, da ni povzrocil niti najmanjše bolecine in so zato tovariši prihajali k njemu tudi za tovrstne usluge. Iskali pa so v njem tudi pomocnika in svetovalca v dvomih, pobitosti in šol­skih težavah, zlasti še v razlagi in ponavljanju ucne snovi. To je bilo še posebno delo kršcanske ljubezni zlasti za tiste, ki so bili bolj trde glave. Da bi uspešno opravili izpite zlasti iz obsežnejših predmetov, jim je delalizvlecke. Rade volje je posojalsvoje knjige vsakomur, ki ga je prosil, ceprav so ga stale toliko od­povedi. Pogosto je pripravljalpridige tistim, ki so jih župniki med pocitnicami prosili za božjo besedo, pa jih bodisi niso bili sami sposobni sestaviti bodisi niso imeli casa, da bi jih napisali. Don Giacomelli nam je pripovedoval, kako so enega izmed tovarišev naprosili za dva slavnostna govora, pa se ni prav znašel; Janez se je sam ponudil, da mu ju napiše, on pa se ju je potem naucil na pamet. Pa ne le v semenišcu, tudi pozneje v Turinu je rade volje posojalsvoje zvezke s BiS 1 — 44. poglavje pridigami vsem, ki so ga prosili, da so jih uporabili, kakorso vedeli in znali. Zato se je tudi izgubilo toliko don Boskovih rokopisov. Odlika privlacnosti, ki mu je bila prirojena, se je kazala v nespremenljivi mirnosti njegove duše. Med odmorom je zabavalsvoje sošolce s poštenimi in prijetnimi šalami in domislicami. Vcasih jih je povabil, da bi razložili kaklatin-ski stavek, ki je navadno vsebovalmoralni nauk. Drugic je izvedel igro s palici-co, ki jo je postavil na palec, jo vrtel v vseh smereh, da je poskakovala gorin dol in koncno pristala nepremicno na koncu palca. Na željo sošolcev je prva leta izvedel nekaj rokohitrskih predstav in don Cafasso ni odobril njegovega sklepa, da pod nobenim pogojem ne bo vec izvajalrokohitrskih iger, kot je sklenil na duhovniški preobleki. Da bi skrbel za veselje, si je izmišljalvedno kaj novega. Nekega dne je dalrazglasiti, da se lahko obrije z leseno britvijo. Cetudi so bili tovariši navajeni na vedno nova presenecenja, so tokratrekli, da je to nemogoce. Janez pa je zagotovil, da bo to storil. Zaceli so med seboj staviti in dolocili so uro za predstavo. Vsi so se zbrali v njegovi sobi in ga videli, kako si je dal opraviti s pravo jekleno britvijo. "Kje pa imaš leseno britev?" "Ta je pa dobra! Kako se pišem?" "Bosco - les!" "In cigava je ta britev?" "Tvoja!" "Torej Boskova-Lesova britev - in vi ste izgubili stavo." Stava in pogovor sta potekala v piemontskem narecju, v katerem bosco pomeni les. To-variši so sprva onemeli in jih je bilo sram, da niso razumeli tako preproste šale, potem pa so mu pritrdili in prasnili v glasen smeh. Vpripovedovanju zgodb je bil Janeztako prisrcno posrecen, da si le stežka predstavljamo; znaljih je pripovedovati tako napeto in sprošceno, da je zbudil radostno razpoloženje pri vseh, ki so ga poslušali. Kerpa je bil po naravi resne­ga znacaja, se v še tako smešnih položajih ni nikdar glasno krohotal. Za godovni dan rektorja semenišca je imel za nalogo pripraviti pesem v grškem jeziku. Nekoc, ko so vsi pricakovali resno razpravo, je pripravil berneški sonet. Prvi verz je bil v latinšcini, drugi v francošcini, tretji v italijanšcini, cetrti v piemontskem narecju in tako naprej. Vsi so se tako krohotali, da je bilo konec sporeda in drugih tock sploh niso predvajali. Vsi so se cudili, kako zlahka je delalverze, in to brezvsake priprave. Vspomi-nu je hranil bogatzaklad verzov in rim. Njegove kitice, polne misli in duhovitosti, so bile dostikratnarejene po vseh pravilih pesniške umetnosti, najveckratpa so bile izrecene iz zanosa in zato ne vedno v najcistejši rimi in ritmu; namenjene so bile trenutnemu ucinku in so slonele na izvirnosti misli. Prav zato so ga imeno­ Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek vali pesnika trenutnega navdiha. Njegove pesniške stvaritve so vedno obdelovale kako moralno ali religiozno vsebino, pogosto pa tudi hvaležnost do dobrotnikov. Stari prijatelji iz mestne gimnazije v Chieriju ga niso mogli pozabiti. Ob cetrtkih se je semeniška sprejemnica napolnila z mladimi študenti, ki so mu prinašali na vpogled svoje zvezke in naloge. In on je ves radosten popravljal, podcrtaval napake, razlagal stavke, ponavljal razlage, ki so jih slišali v šoli. Nikdarpa niso odšli od njega brez kakšne duhovne misli. Tako nam je pripovedovaldon Giacomo Bosco. Toda Janezje najbolj nestrpno vedno cakalna Alojzija Comolla, ki je tisto leto hodil v retoriko. Comollo je bil brez dvoma clovek, ki si je zaslužil ljubezen vsake kršcanske duše. Bistre glave, milega znacaja, natancen do zadnje picice v svojih dolžnostih, prijetno pobožen in velik ljubitelj svetih zakramentov, je bil pravi angel, ki je vse vabil, da bi se zgledovali pri njegovih krepostih in vedenju. Pogosto je prihajalv semenišce na obisk k Janezu. Ura, ko se je srecalo dvoje src, ki sta ljubili Boga in sta si razodevali svoje nacrte o delu za duše, je obema prehitro minila. Janez ni imel skrivnosti pred Comollom, ta pa ne pred Janezom. Toda tisto leto, ko je bil Janez locen od Comolla, je vse, kar je slišalo njem bo­disi naravnost od svojega prijatelja bodisi od tovarišev, ljubosumno ohranjalin premišljeval v svojem srcu. Tudi sošolci, ki so stanovali v oddaljenih zavodih ali pri svojih sorodnikih, so ostali z Janezom v pisnih stikih. Prijateljstvo, ce je res pravo, ne zamre zaradi oddaljenosti. Vecino teh pisem je Janez sam unicil. Med redkimi ohranjenimi smo našli v njegovi pisalni mizi eno, za katero menimo, da je prav, ce ga priobci-mo. Pisalmu ga je tovariš, ki je študiralfilozofijo v enem izmed zavodov. Takole se glasi: 26. januarja 1836. Dragi prijatelj! Z veseljem bi ti veliko prej odgovoril, ce bi mogel dobiti koga, ki bi ti izrocil to pismo, kakor si sam izrazil željo. Zato sem moral v svoje nezadovoljstvo cakati na priložnost za to. Ne morem ti sporociti nic novega, ker zaprt med štiri gole ozke stene ne morem niti cutiti niti videti, kaj se dogaja zunaj te neznosne dolgocasnosti in nadloge, ki me obdaja. Izpostavljen sem, dovoli mi, da se tako izrazim, mukam in strelam, s katerimi nas profesorji nenehno zasledujejo. Oni za logiko nam nenehno preti s kaznimi. Nekaj jih je že kaznoval. In oni za geometrijo kar naprej spušca strele. Oba pa nam dve- ali tristokrat na dan zabicujeta, da nas bo na koncu leta cel kup padlo. Tako nas eden ali drugi vsak dan ostro karata. Zagotavljata nam, da nista imela do sedaj nikdar priložnosti, da bi pouceva­ BiS 1 — 44. poglavje la tako zabite tepce, kot smo mi, in da ne vesta, ali smo padli z lune ali prišli komaj vceraj na svet. Zato si lahko predstavljaš, kako se moremo imeti, ko nas nenehno preganjajo na tak nacin. Izrocam ti pozdrave Burzia in te prosim, da mi pozdraviš vse najine prijatelje, ki živijo skupaj s teboj. Iz vsega srca izrekam, da sem tvoj vdani služabnik in prijatelj. A. A. Gospodu Janezu Bosku, bogoslovno semenišce v Chieriju Nihce ne hrani ljubosumno kakega pisma toliko let, ce zanj ni kaj posebno pomembnega. Zato menim in upam, da se ne motim, da tega pisma ni unicil zato, ker ga je spominjalo, kako potrebno je, da z mladimi fanti vedno ravnamo zelo ljubeznivo in jim skušamo narediti hišo, kjer so se vzgajali, prijetno. Ne morem dvomiti, da je bil Janezov odgovor oblikovan v smislu kršcanske pokor-šcine in potrpežljivosti, saj je bil odlocno za to, da v vsem podpre avtoriteto, vendar tako, da se ni pregrešil zoper ljubezen in je obenem potolažil tistega, ki je trpel. Kot pravi sv. Pavel: "Jokajte z jokajocimi in veselite se z veselimi" (Rim 12,15). Pisatelj tega pisma je postalklerik in naslednje leto je bil Janezov tova­riš v chierijskem semenišcu. Ko je Janez tako rastel v pobožnosti, kot nam to zatrjujejo tisti, ki so ga poznali v njegovih semeniških letih, je, kljub temu da se njegovo zdravstveno stanje ni izboljšalo, ohranil izredno telesno moc, zaradi katere so ga sošolci vec­kratobcudovali. Z golimi prsti je lomil bakrene in železne plošcice. Ko je nekega dne pozvonilo, niso mogli najti kljuca od predavalnice. Vrata so bila mogocna in semenišcniki so si na tisoc nacinov prizadevali, da bi zvitrihi odprli kljucavni-co, pa ni in ni šlo in prefekt je poslalpo kljucavnicarja. Janez, ki je do tedaj stalob strani in opazovalvse prizadevanje, je stopil naprej in dejal: "Ali hocete, da jaz odprem vrata?" "Ti? In kako bi to naredil? S cim? Saj je nemogoce." "Ce mi prefekt dovoli, jih odprem na en mah." "Poskusi!" mu je rekel prefekt. Tedaj je Janez tako silno udaril po vratih, da so popustila in je kljucavnica padla po tleh. Skozi odprt vhod so vstopili v sobo in brez besede obcudovali njegovo moc. Toda ista telesna moc bi skoraj bila vzrok njegove smrti ali vsaj težke okvare na drobovju. Nekega vecera je iz neznanega vzroka zapustil odmor in se napotil proti stopnicam. Proti svoji navadi je hitro tekel in se zaletel v ozek in temen hodnik. Eden izmed njegovih tovarišev, z volnenimi copati na nogah, je prav tako preskakovaje stopnice drvel z vso silo po hodniku v prepricanju, da ni nikakršne Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek ovire. Nobeden ni opazil drugega in prišlo je do strašnega trcenja. Tovariša je sunek vrgel nekaj korakov nazaj, Janezu je sicer uspelo za hip ostati na nogah, toda tudi on je izgubil ravnotežje in telebnil na tla. Ko so semenišcniki opazili njuno dolgo odsotnost, so ju šli iskat in našli oba brezzavesti, krvaveca iz ust, ušes in nosu. Dvignili so ju in odnesli v bolniško sobo. Preteklo je nekaj ur, pre-den so Janeza spravili k zavesti. Huje je bilo s tovarišem, ki je bil še ob zori brezzavesti, ko pa se je zavedel, je bilo videti, kakor da je znorel. Bali so se, da mu je udarec poškodoval možgane. Šele proti veceru naslednjega dne sta v veselje vseh oba spet bila takšna kot prej in sta lahko brez posledic nadaljevala življenje med semenišcniki. Naleteli bomo še na vec podobnih dogodkov, ki so jih povzrocili bodisi bo­lezen bodisi zunanji fizicni vzroki bodisi cloveška hudobija, zaradi katerih bi moralJanez Bosko, ce ne bi vmes posegla Božja previdnost, placati s smrtjo. Toda Gospod je v svojih usmiljenih nacrtih odlocil, da mu podari še dvainpet­deset let življenja, ki jih je vsa uporabil v vecjo Božjo slavo in za zvelicanje duš. 45. POGLAVJE Janez dobi nagrado - Obisk pri nekdanjih gospodarjih Moglia - Janeza predlagajo za asistenta in repetitorja grškega jezika fantov Kraljevskega kolegija v Montaldu - Izpopolnjevanje v grškem jeziku - Vrnitev v semenišce - Janezovo uboštvo Uspelo prvo leto bogoslovnega semenišca je don Bosko takole povzel v svojih Spominih: "V semenišcu sem se zelo dobro pocutil in vsi tovariši in pred­stojniki so me imeli radi. Navada je, da v vsakem letniku tisti, ki dobi najboljše ocene ob polletnih izpitih in je zgleden v obnašanju, dobi za nagrado 60 lir. Bog me je zares blagoslovil in vseh sedem let, ki sem jih prebil v semenišcu, sem do-bivalto nagrado." Zapustil je Chieri in tovariše v živi želji, da bi se po pocitnicah zopet združil z njimi, kot so nam to povedali mnogi izmed njih. Najprej se je odpravil k Moglievim v Moncuco. Želel je obiskati to drago družino, ki mu je v dveh letih bivanja izkazala toliko dobrote, in jim pripraviti prijetno presenecenje. Ko so Moglievi mlatili pšenico, so videli, kako od dalec preko polja prihaja neki duhovnik in se ustavi ob gumnu, kakor da bi lovil sapo. Nehali so mlatiti in strmeli v ta nepricakovani pojav, radi bi vedeli, kdo da je in zakaj je prišel k njim. Janezje stopil bliže in lahko si mislimo, kakšno presenece­nje je prevzelo vse, ko so ga prepoznali. Klerik Bosko je pristopil h gospodarjem in pozdravil svoja nekdanja dobrotnika, ki so jima od radosti privrele solze v oci: "Ali vidite," jim je rekel, "da sem postalduhovnik?" Ta odlicna kmecka dru­žina ga je zadržala nekaj dni v hiši in na tisoce nacinov pokazala, kako ljuba jim je njegova navzocnost. Sin Giorgio, ki je bil takratstar enajst let in je pozorno sledil vsem njegovim korakom in opazovalnjegova dejanja, je povedal, da ga je videl vedno zaposlenega z molitvijo, ucenjem ali z obiskom cerkve. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Ko je prišel domov k svoji materi, je ostalle kratek cas, in to iz razloga, ki ga sam navaja: "Študij, ki mi je bil zelo pri srcu, je bila gršcina. Všoli sem se uvedel v osnove tega jezika, se naucil slovnico in s pomocjo slovarjev zacel prevaja-ti. Pri tem se mi je ponudila izredna priložnost. Zaradi kolere, ki je v Neaplju že pokosila 500 žrtev in tudi v Liguriji požela veliko življenj, so 1836 turinski jezuiti predcasno prenesli svoj kolegij Del Carmine v Montaldo, kjerso imeli prelepo letovišce. Ta predcasna selitev je terjala dvojno ucno osebje, kerso tu­rinski zunanji gojenci nadaljevali šolo v Turinu. Don Cafasso, ki so ga prosili za svet, je predlagalmene za ucitelja gršcine v enem razredu. To me je prisililo, da sem se zacel resno ukvarjati s tem jezikom, ce sem se hotel usposobiti za pouk. Še vec, ker je bil med jezuiti duhovnik po imenu Bini, ki je temeljito obvladalgršcino, mi je pomagal, da sem se izpopolnil. Vpiclih štirih mesecih mi je dalprevesti skoraj celotno novo zavezo, dve prvi knjigi Homerja in vec Pindarjevih in Anakreontovih od. Ko je ta izredni duhovnik videl mojo dobro voljo, mi je pomagalcela štiri leta in vsakteden popravil moj prevod v gršcino ali iz gršcine v italijanšcino, ki sem ga tocno pošiljal, ter opremil z ustreznimi opombami. Na taknacin sem bil sposoben prevajati gršcino, kakor ce bi bila latinšcina." 10. februarja 1886 je v naši navzocnosti povedalna pamet nekaj poglavij iz pisem sv. Pavla v grškem in latinskem jeziku, saj je znalna pamet celo Novo zavezo v obeh jezikih. Janez je v Montaldu poucevalnekako tri mesece in v pocitnicah bil tudi asistent v eni od spalnic. Tukaj je prišel v stik z vec sinovi odlicnih družin, ki so nanj ohranili najlepši spomin ter mu ob svojem casu pomagali v njegovih potre-bah. V svoji pobožnosti in gorecnosti za zvelicanje duš je lahko spoznal napake in nevarnosti te vrste otrok, med katerimi se je prvic živel, obenem pa spoznaltudi težave, ki se pojavijo, ce si hoceš pridobiti popoln vpliv, ki je nujno potre­ben, ce jim hoceš narediti kaj dobrega. Tukaj se je tudi preprical, da ni poklican za delovanje med decki iz gosposkih družin. Tako je pozneje dne 5. aprila 1864, kot pripoveduje don Ruffino, ki mu je govoril o razlicnih možnostih apostolata, med drugim tudi zavoda za plemiške sinove: "Tega nikdar! To se ne bo nikoli zgodilo. Dokler bom živel jaz in kolikor bo odvisno od mene, se to ne bo zgodilo. To bi nas pogubilo, kakorje pogubilo razlicne redove, katerih glavni cilj je bil vzgoja uboge mladine, pa so jo potem zapustili in se posvetili plemicem." Kljub temu pa je pozneje moralsprejeti zavod Valsalice, bodisi zaradi odlocne volje Izobrazbene komisije kakor tudi zaradi izrecnega ukaza monsinjorja Gastaldi­ja, ki sta hotela zašcititi cast turinske duhovšcine. To ga je stalo neizmernih žrtev, ki jih je mogel poplacati samo Bog. BiS 1 — 45. poglavje Zaradi vestne priprave na pouk v Montaldu med pocitnicami ni mogel Ja­nez niti ponoviti niti se nauciti tvarine, ki bi jo moralobvladati za izpit ob vseh svetnikih. Kljub temu se je ob vrnitvi v Chieri v semenišcu nekaj dni pred izpiti lotil ucenja, izrezaliz knjige traktato metafiziki, predpisan za izpit, ga brez vsa­ke razlage preštudiral, šel na izpit in ga uspešno opravil. Niti zaradi takega študija niti zaradi teh izpitov ne moremo Janeza dolžiti površnosti. Janez Bosko si je brez težave zapomnil na pamet cele traktate, jih neutrudno premišljevalv vseh posamicnostih in predelalvse dokaze, ugovore in razclembe. Njegova matematicna miselnost je bila tako usmerjena, da je v svojih sklepih izhajaliz jasnih opredelitev, ki jih je izbralin zbralpri najboljših pisateljih. O tem lahko pricamo mi, ki smo toliko let poslušali njegove razlage v cerkvi. Imel je navado, da je najprej podal opredelitev resnice, pregrehe, kreposti, ki so bile predmet njegove razlage, in je potem to osvetlil in navedel vec dokazov. Na tak nacin so resnice, ki jih je ucil, ostale neizbrisno v spominu. Neredko smo se morali cuditi, kako je po toliko letih, ko je opustil študij fi­lozofije, spretno odgovarjal na najrazlicnejša vprašanja. Don Ciattino, zelo ucengospod, filozof, ki se je znal pohvaliti kot Rosminijev ucenec, je 1856 iz politicnihrazlogov moral zapustiti Benetke. Priporocili so ga don Bosku in skoraj celo letoje prebil kot gost v Oratoriju. Nekega dne so po kosilu zaceli razpravljati o nastan­ku idej in o drugih filozofskih vprašanjih. Don Ciattino je povedal svoje mnenje.Don Bosko pa je iz njegove trditve mirno potegnil prvi sklep, potem drugega innato celo vrsto torej, torej - tocnih, opredeljenih, unicujocih sklepov, ki jim ni bilomogoce ugovarjati, ter sklenil zbesedami: "To se pravi, da ste panteist?" Don Ci-attino je jecljal nekak odgovor, kerpa se ni mogel otresti don Boskovih razlogov,je izrabil prvo priložnost, izginil izpred navzocih, zaloputnil za seboj vrata in vesbesen odšel. Navzoci fantje si niso mogli razložiti takega odlocnega in živahnegavedenja. Zvecer je don Ciattino sedel na svojem mestu in jedel s povešenim no-som. Don Bosko ga je smehljaje se gledal in mu nenadoma dejal: "Cujte, gospodCiattino! Mogoce sem vas danes opoldne nehote razžalil. Spravil sem se na po­drocje, ki ni moje in kjer se ne znajdem dobro. Jaz nisem filozof, zato socustvujtez menoj in mi odpustite, da sem vam ugovarjal." Don Ciattino je dvignil pogled,obraz se mu je razjasnil in nato mu je s prstom zažugal: "Vi niste filozof? Pravite,da niste filozof?" Pri tem prizoru je bil navzoc tudi don Francesia. Nekako leta 1875 je don Clemente Bretto vprašaldon Boska: "Živali si ne morejo pridobiti zaslug, ne morejo pa tudi žaliti Boga. Zakaj potem Bog dopu-šca, da so nesrecne in dá, da trpijo?" Ne da bi pomišljal, je don Bosko približno takole odgovoril: "Ceprav živali trpijo, niso nesrecne, kajti za sreco in nesreco Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek je potreben razum, ki ga živali nimajo. Zato ne govori nic proti dobroti in Božji previdnosti." Nekega dne so ga vprašali: "Kaj je strah?" Takoj je odgovori: "Strah ni nic drugega kot pomanjkanje pomoci pameti" (Mdr 17,11) Vveliko drugih primerih, ki jih tukaj ne bomo navajali, kerbi nas to zaneslopredalec, je Janez pokazal, kako temeljito je študiral filozofijo. In mi bomo razširiliobseg naše pricujoce sodbe in rekli, da more samo pozoren in uspešen opazovalecrazsojati o njegovem raznovrstnem in temeljitem filozofskem znanju, poznanjuteologije, Svetega pisma, zgodovine, moralne kazuistike, asketike, cerkvenega pra­va, fizike, matematike in tako naprej. Bil je dobro podkovan v vseh vedah, ki jih jemoral obvladovati, da je mogel s pridom opravljati naloge, ki mu jih je dodelilaBožja previdnost v Cerkvi. Vendar tega svojega znanja ni nikdar razkazoval. Ševec, njegovo skromno obnašanje je onemogocalo, da bi kdo sploh mogel slutitikaj takega. Samo ce je bilo res potrebno ali ob družinskih pogovorih je kakorbliskzasvetilo njegovo znanje in oslepilo vse, ki ga niso poznali. Taki bliski pa niso bilipogosti, ker je bil od vsega zacetka vržen v vrtinec tolikerih opravil, da mu je osta­jalo le malo casa za znanstvene razgovore. Besede, ki so mu prihajale iz srca, sobile namenjene fantom, da bi vzljubili kreposti in napredovali v verovanju. Janez je v teh letih v sveti radosti polagaltemelje svojemu znanju sredi tr-nja velikega uboštva. Niimel niti nujno potrebnega, temvec vedno malo manj. Niimel denarja, da bi si kupil najpotrebnejše šolske knjige, zato si jih je izpo­sojalpri kakem ljubeznivem tovarišu. Z ljubosumno pozornostjo je nosil eno edino obleko, pazil, da jo je cim manj obrabil, in jo takoj zašil, ce se je kje poja­vila kaka luknja. Za pet centov lošcila za cevlje mu je zadostovalo za celo leto. Njegovi cevlji so bili zaradi dolgega nošenja in brezštevilnih popravil skoraj ne­uporabni in nespodobni za hojo zunaj hiše in Maurizio Cappella, še živeci vratar semenišca, je povedal, da mu je on sam veckratposodil svoje cevlje, da je lahko šel na sprehod ali v stolnico. Vtej stiski bi nedvomno lahko šel k svojemu proštu don Cinzanu ali don Cafassu. Toda držalse je navodila sv. Franciška Saleškega: Nic prositi in nic za­vracati, kadar gre za nas same. Raje je živel v stiski in pomanjkanju, kot da bi bil v nadlego svojim dobrotnikom, ce ni šlo za nujne reci. Pri tem ga je brezdvoma vodila ljubezen do evangeljskega uboštva. Kdor je bil prica njegovega življenja od zacetka do konca, ta lahko pove, da ga niso pritegovale ne ugodnosti ne bo­gastva tega sveta. Skozi njegove roke so šle velike vsote, ki mu jih je pošiljala Božja previdnost, vendar je porabil vse za druge, nic sam zase. Vzor mu je bilo uboštvo našega gospoda Jezusa Kristusa, o katerem je kraljevski prerok napo­vedal: "Ubog sem in v stiski vse od svoje mladosti" (Ps 88,16). 46. POGLAVJE Alojzij Comollo vstopi v bogoslovno semenišce - Dragoceni sadovi svetega prijateljstva - Dobrota, ponižnost in potrpežljivost Janeza Boska do tovarišev - Chierijski dijaki obiskujejo Janeza Boska - Šolski krožek in Sveta liga za izpolnjevanje semeniških pravil - Pestrost Janezovega študijskega zanimanja - Spoštovanje in naklonjenost Chierijcanov - Dva tolažilna dogodka. Med pocitnicami leta 1836 je sprejel duhovniško obleko angelski mla­denic Alojzij Comollo in na zacetku novega šolskega leta vstopil v bogoslovno semenišce v Chieriju, kjerje ponovno bil skupaj zJanezom Boskom, ki je zacel študij drugega leta filozofije. Vodstvo semenišca je Janezu Bosku za polovico znižalo mesecnino, kot so to imeli navado storiti dobrim in ubogim študentom. Obnovili so se odnosi dobrega prijateljstva, in to do take mere, da so se, kakor pravi Janez, zabrisale življenjske meje enega in prešle v življenjsko obmocje drugega. Glavni virpodatkov je življenjepis, ki ga je Janez Bosko napisalo svo­jem prijatelju pod avtorskim imenom intimnega prijatelja. Iz te knjige bomo povzeli nekaj opisov kreposti, ki jih je sicer Janez tako ljubosumno skrival. Comollo si je na zacetku šolskega leta napisalna kos papirja, ki ga je imel vedno v knjigi ali zvezku, ki ju je rabil, geslo, ki je postalo program njegovega življenja: Kdordela malo, pa dela tisto, kar mora narediti, naredi veliko. Nic pa ne naredi tisti, ki veliko dela, vendar ne naredi tistega, kar bi moralnarediti. Bil je v vsem in na vsakem kraju do skrajnosti pokoren in ob glasu zvonca je pustil vsako delo, da se je odzvalBožjemu klicu, ki ga je vabil z zvonjenjem. Zoprno mu je bilo kritiziranje in presojanje in nihce ga ni nikdar slišalspregovoriti be-sedico proti nacelu, ki ga je imel jasno zapisanega v svoji glavi: O drugih govori dobro ali pa molci. Med odmorom, v krožkih, v casu sprehodov je vedno hotel Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek razpravljati o znanstvenih vprašanjih. Vcasu študija si je zbralvrsto vprašanj, ki jih je slabo razumel in jih povedal Janezu, ki mu jih je potem razložil. Tiste dni, ko so bogoslovci v stolnici bili pri obredih, niso molili rožnega venca. Toda Comollo ni vzdržalbrezte pobožne vaje, zato je takoj po koncanih opravilih v cerkvi, medtem ko so se drugi zabavali na odmoru, z Janezom odšel v kapelo, kjer je dobri nebeški Materi placalsvoj dolg z molitvijo rožnega venca. Ker je nadvse ljubil Jezusa v najsvetejšem zakramentu, je izrabil vsako pri­ložnost za prejem svetega obhajila. Ko je prišel cas za obhajilo, ga je Janez, ki mu je stal ob strani, videl vsega zatopljenega v vzvišene in pobožne misli. Urejen, pobožno zadržan, je s preudarnim korakom, povešenimi ocmi in z mocnimi vzdihi notranje presunjenosti pristopil k Svetemu svetnikov. Ko se je vrnil na svoje mesto, je bil videti kakor iz sebe, tako mocno ga je prevzela Božja pricujocnost. Molil je, toda molitev je prekinjalo ihtenje, notranji vzdihi in solze. Vseh teh izbruhov pobožnosti ni mogel skriti, vse dokler po koncani maši nismo zaceli moliti jutranjice. Ko ga je Janez ponovno opozoril, naj skuša obvladati take izbruhe pobožnosti navzven, ker bi mogli motiti druge, je od­vrnil: "Moja custva so tako nabita in srce tako polno zadovoljstva, da bi se, ce jim ne bi dal prosto pot, zadušil." Ob drugi priložnosti je dejal: "Na dan svetega obhajila cutim tako polnost prijetnosti in radosti, da tega ne morem niti razu­meti niti izraziti." Janez je spoštoval to goreco Comollovo pobožnost, vendar je cutil notranji odporproti vsemu, kar bi moglo biti kaj posebnega in bi vzbujalo obcudovanje tovarišev. Njegova pobožnost ni bila nic manjša kot Comollova, vendar je imela drugacen zunanji izraz. Janezje po prejemu obhajila šel na svoje mesto visoko vzravnan, z rahlo nagnjeno glavo, povešenimi ocmi in z rokami, sklenjenimi na prsih, ter z zaprtimi ocmi opravil zahvalo. Njegovih vzdihov ni bilo slišati, samo na ustnicah si jih lahko slutil. Vsa njegova oseba pa je izražala tako mocno vero, da je clovek ostrmel ob pogledu nanj. Najbolj preprosta in vsakdanja dejanja so bila za Comolla priložnost za vajo v kreposti. Imel je navado, da je prekrižal noge eno cez drugo in se naslanjalpri mizina komolec, bodisi da je bil v ucilnici, obednici ali v šoli. Iz ljubezni do kreposti se je hotel popraviti tudi v tem, in da bi bil bolj uspešen, je prosil Jane-za, naj ga opozori in mu celo naloži majhno pokoro vsakokrat, ko ga bo zalotil v takem položaju. Janez mu je z veseljem ustregel, in to toliko bolj, ker so ga vsi imeli za vzor lepega vedenja. Nikdar ga niso videli s prekrižanimi nogami, nik­darzleknjenega na sedežu. Zaradi pokoncne telesne drže se nikdar ni s hrbtom dotikal naslonjala, in ce ni delal, je držal roke sklenjene na prsih in prste med BiS 1 — 46. poglavje seboj prepletene. Iz tega je prihajala tista zunanja umirjenost v cerkvi, ucilnici, šoli, obednici in drugje, ki ju je oba delala tako privlacna za vse. Vsvojih Spominih opisuje don Bosko svojega prijatelja tako spoštljivo, da stem nehote odkriva lepoto svojega srca in ponižno ocenjevanje samega sebe. "Po­gosto me je med odmorom prekinil Comollo. Potegnil me je za obleko in me prosil,da bi ga spremljal, nato me je popeljal v kapelo na obisk najsvetejšega zakramentaza umirajoce, zacel moliti rožni venec in Marijino opravilo za duše v vicah. Ta cudoviti tovariš je bil prava sreca zame. Ob pravem casu me je opomi­njal, mi dajalnasvete, me tolažil na tako ljubezniv nacin in s toliko kršcansko ljubeznijo, da sem bil celo zadovoljen, da sem mu dalpriložnost za opozarjanje. Bila sva si zelo domaca in sem se cutil dolžnega, da sem ga posnemal. Ceprav sem bil tisoce milj za njim v cednosti, moram priznati, da se moram njemu za­hvaliti, da se nisem daltovarišem pokvariti in sem napredovalv svojem poklicu. Samo v eni stvari ga nisem niti skušalposnemati, v zatajevanju. Ko sem videl, kako se je ta fant pri svojih devetnajstih letih šel štiridesetdnevni post in se tudi druge cerkvene postne dni strogo postil, kako se je postil ob sobotah na cast blaženi Devici Mariji, kako je pogosto zjutraj opustil zajtrk, za kosilo jedel samo kruh in pil vodo, prenašalkakršnokoli krivico, ne da bi pokazalnajmanjše znamenje užaljenosti, kako je natancno izpolnjevalvse dolžnosti pri ucenju in pobožnih vajah, sem bil ves iz sebe in sem videl v tem svojem tovarišu prijatelja v podobi angela, ki me je spodbujalk dobremu in bil za mene - semenišcnika zgled vseh kreposti." Neglede na te izraze skromne ponižnosti je bil Janez vreden Comollovega prijateljstva in mu je po pravici stalob strani. Prisluhnimo porocilom nekate­rih tovarišev. Don Giovanni Francesco Giacomelli iz Avigliane, ki je bil vedno don Boskov intimen prijatelj in ga je preživel, nam pripoveduje, kako je sklenil prijateljstvo z njim. "V chierijsko semenišce sem vstopil leto pozneje kot Janez Bosko. Ko sem prvic sedel v predavalnico med slušatelje filozofije, sem zagledalpred seboj klerika, ki je bil že v letih. Zdelo se mi je, da je vsaj deset let starejši od mene. Bil je lepe postave, kodrastih las, bled, suh in zdelo se mi je, da je bo­lehen. Rekel sem si, ta bo pa s težavo vzdržalpri knjigi do konca leta. Toda kljub rahlemu zdravju je postajaliz dneva v dan krepkejši. To je bil naš dragi don Bosko. Navdala sta me živa naklonjenost in mocno socutje do njega. Tudi on me je socutno gledalzaradi težav, v katerih sem se znašel, kerso nekateri tovariši zbijali šale na moj racun. Ker sem vstopil v semenišce en mesec pozneje kot drugi, nisem nikogar po­znal in sem se prve dni cutil kakorizgubljen v množici. In bil je klerik Bosko, ki Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek se mi je približal, ko me je videl samega po kosilu; delal mi je družbo cel odmorin pripovedoval smešne zgodbe z namenom, da bi me raztresel in me odtrgalod misli na dom in starše. Iz pogovora sem razbral, da je bil med pocitnicami malo bolan. Bil je zelo ljubezniv z menoj. Med drugim se spominjam, da sem imel pre­visok biret in so se zato tovariši iz mene norcevali, kar ni bilo všec ne meni ne Bosku, ki je pogosto prihajal k meni. Kerje imel pri roki vse potrebšcine in je bil silno spreten pri šivanju, mi ga je on sam popravil. Tedaj sem zacel obcudovati dobroto njegovega srca. Njegova družba je bila vedno zelo spodbudna. Pogosto me je popeljalv cer­kev, kjersva zmolila Marijine vecernice ali kako drugo molitev v cast Božje ma-tere. Zelo rad je govoril o duhovnih receh. Nekega dne me je popeljal v ucilnico in mi razložil himno v cast Jezusovemu imenu, povabil me je, da sem z njim zmo­lil pet psalmov v cast temu imenu, in me opozoril, kako je mogoce iz zacetnic psalmov dobiti in sestaviti ime Jezus. Bil sem presenecen zaradi te nove pobo­žne vaje, ki je bila meni cisto nova. Drugic mi je govoril o molitvi Zdrava, morska zvezda in opozoril na besede tulit esse tuus. 'Ta vrstica,' je rekel, 'se nanaša na Jezusa Kristusa, ki se je rodil iz Device Marije. Ko pa pravi tuus - tvoj o Jezusu, se spominjamo, da smo Marijini. Kerje Jezus prišel odrešit svet tako, da si je privzel telo v njenem precistem telesu, je vse kršcansko ljudstvo Jezusov brat in otrok presvete Device Marije. Od prvega trenutka uclovecenja smo zaceli biti ljudstvo Marije Device. Zato ji klicemo: Mater se izkaži, bodi naša pomoc, naša zavetnica.' Ali se ne zdi, da je s tem v duhu nakazal vse tisto, karje bilo pozneje uresniceno v naslovu Marija Pomoc kristjanov? Vse od takratje Janez Bosko neizmerno ljubil fante in je bila zanj prava ra-dost, ce je mogel biti v njihovi družbi. Ob cetrtkih je veliko deckov iz Chierija, nekateri so bili pred dvema letoma celo sošolci v gimnaziji in jih je privabljala njegova ljubeznivost, prihajalo na obisk in semenišcniki smo slišali ob že obicajni uri vratarja, ki je klical: 'Bosko iz Castelnuova!' On je prišel po stopnicah, se vese-lo pozdravil s fanti, ki so se zgrinjali okoli njega kakorsinovi okoli svojega oceta, se menil z njimi o šoli, ucenju, pobožnih vajah. Nikdar ni pozabil dati kakdober nasvet. Popeljaljih je tudi v kapelo na kratko molitev in vsem kazalsvojo izredno naklonjenost. Potem ko se je poslovil od njih, mi je vec kot enkratdejal: 'Vnaše pogovore moramo vedno vplesti kako misel na nadnaravno. To je seme, ki bo ob svojem casu rodilo sad. To je opozorilo Svetega Duha, naj bo v tvoji duši misel na Boga in vsa tvoja razmišljanja naj bodo o Božjih zapovedih' (prim. Sirah). Janeza so imenovali Bosko iz Castelnuova, da so ga razlikovali od drugega kle­rika z istim priimkom, ki je postal pozneje ravnatelj redovnic Rosin v Turinu. Med BiS 1 — 46. poglavje tema dvema se je zgodilo nekaj, na kar drugi niso bili pozorni, jazpa se dobrospominjam. Oba sta se med seboj šalila in razpravljala, kako naj bi ju klicali, da biju razlikovali. Eden je dejal: 'Jaz sem Bosco Nespolales' (nešplje, v piemontskemnarecju pucciu). S tem je hotel povedati, da je iztrdega, grcavega, neupogljivegalesa. Naš don Bosko pa je odgovoril: 'Jazpa se bom imenoval Bosco di Sales, vr­bov les, se pravi mehek, upogljiv.' Zdi se, da je že takrat predvidel bodoco redovnodružbo, ki naj bi imela za nebeškega zašcitnika sv. Franciška Saleškega, in je pritem svetniku želel posnemati ljubeznivost. Ker je bil po naravi zelo obcutljiv tudiv majhnih stvareh, se mu je zdelo, kakor da bi bil brez cednosti, ce bi dopustil, dabi ga premagala jeza. Nobeden naših tovarišev - in bilo jih je veliko - ni bil tako zelo kakor on nagnjen k tej slabosti. Toda bil je tudi znan njegov napor, s katerimje premagoval to nagnjenje. Všoli je bil vedno nadvse zgleden. Pri njem sem obcudovalveliko zavzetost za študij in pobožnost. Nikdar ga nisem videl, da bi se udeleževalzabave, ki so jo dopušcali tudi predstojniki, temvec je tudi v casu odmora bralali se ucil, se sprehajal s tovariši in jim pripovedoval spodbudne reci ali pa je šel v cerkev na obisk najsvetejšega. V petih letih, ki sem jih kot njegov sogojenec prebil v bogoslovnem semenišcu, ni pozabil na sklep, da bo vsak dan pripovedovalspodbuden zgled iz cerkvene zgodovine, življenja svetnikov ali slavnih del naše ljube matere Device Marije. Sošolci so ga ljubili in imeli za svojega prijatelja. Ce se je kateri cutil izzva­nega in se je zato obnašalneprimerno ali objestno, ga je on s svojim vedenjem, spretnostjo in sposobnostmi znalukrotiti. Ce je med semenišcniki prišlo do ne­sporazuma ali nereda, cetudi le malenkostnega, je nastopil on in vzpostavil red in mir." Tako don Giacomelli. Drug Janezov tovariš v chierijskem semenišcu je bil monsinjor Teodoro Dalfi iz San Maurizia Canavese, ki je bil škofijski duhovnik, gorec župnik turin­ske nadškofije ter nato clan Misijona sv. Vincencija Pavelskega in je umrl za don Boskom. Bil je odlicen decek in živahen do take mere, da si tega niti ne moremo predstavljati. Sicer pa je takmoralbiti, ker ga je Božja previdnost dolocila, da je ped za pedjo štirikratprehodil Palestino, Egipt, pokrajine Male Azije, bil stra­stno navdušen za biblicni študij in je o tem izdaldelo v štirih debelih zvezkih. On nam je o don Bosku zapustil naslednje spomine: "Bilo je leta 1836, ko sem po treh letih farmacevtskega študija odložil belo haljo in na dan vseh svetnikov oblekel sveti duhovniški talar ter vstopil v bogo­slovno semenišce v Chieriju, kjer sem kot prvega srecal dragega klerika Boska. Tam sem spoznal tudi njegovega nelocljivega prijatelja klerika Comolla. Še vec. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Ker sem si moral ob zacetku šolskega leta poiskati razrednega tovariša, sem naletel prav na Comolla in se mu pridružil. Toda cez nekaj dni sem ga zapustil, ker bi imel z menoj on, ki je bil popoln mir in zadržanost, same nevšecnosti. Janez Bosko, sicer prijatelj vseh, je bil zaupno povezan le z majhnim kro­gom klerikov iz njegovega letnika oziroma iz znancev iz bližnjih krajev. S temi je ustanovil društvo, v katerem je bil oce, gospodar in ucitelj, ker je bil med vsemi najsposobnejši. Med temi so bili klerik Comollo, ob katerega postelji sem bedel zadnjo noc pred njegovo smrtjo, klerik Zucca izbližnjega kraja Picciotino, An­tonio Avatanco, Burzio Poirinesi in Ronco iz Chierija. Vsi ti so z nekaj drugimi, ki sedaj niso vec med živimi, navadno vse odmore prebili skupaj in poslušali njegove pripovedi, zlasti še po vecerji. Da bi se mašcevalin oddolžil za tri leta lekarniškega laboratorija in trgovi­ne, sem se do zadnjega trenutka udeleževalbucne zabave, kjer sem bil fanati-cen vodja bara rotta, zlasti še namišljenih napadov obeh strani. Kolikokratsem skušaliztrgati ubogega Boska iz njegovega krožka in ga pritegniti v naš razvneti boj. Nadlegovalsem ubogega reveža in ga silil v igro, njega, ki je dobro prera-cunal vsak svoj korak. Ni ga bilo mogoce pritegniti, pa tudi jezil se ni, temvec je samo ponavljal: 'Pojdi, Dalfi! Pojdi no, Dalfi!' In s tem se je vse koncalo. Nihce ga nikoli ni videl, da bi tekal, mešal karte pri taroku ali bral romane ali pesmi. Med popoldanskim odmorom ob delavnikih je po cetrturnem odmoru šel v vratarnico, kjer je z dovoljenjem predstojnikov inštruiral zunanje fante in dobival za to majhno nagrado, s katero je poravnaval stroške za vsakdanje po­trebe. Oglasil se je zvonec v vratarnici, nato je sledilo znamenje za sobano, zatem pa klic Bosch'd Castelneuv - Bosko izCastelnuova, nato pa melodija, ki je nadaljevala vratarjev poziv: Bosch'd Castelneuv, Bosko di Castelnuovo, Bois de Chateau neuf! - On se je vsemu smehljal, vendar niti malo ni pospešil svo­jega koraka. Zato moramo reci, da je bil cas odmora zanj samo po vecerji in še takrat je pripovedoval. Povem lahko, da ga nisem videl nikdar jeznega, ceprav bi za to imel še koli­ko razlogov. Toda on se je samo smehljal, vzel vse za dobro in pri tem mislil, da so vse tiste strele in dovtipi samo šale in burke, nikakor pa ne žalitve. Škoda, da so tisti, ki so poznali njegove skrivnosti in bili stalno v njegovi družbi, že pred njim ali malo za njim umrli." Monsignor Dalfi v svojem porocilu omenja društvo klerikov, ki se je zbralo okoli klerika Boska. To je bila neke vrste sveta liga za izpolnjevanje hišnega pravilnika in dolžnosti lastnega stanu in pobožnosti. Glavni clani so bili Gugli­elmo Garigliano, Giovanni Giacomelli in Alojzij Comollo. Ti trije sošolci, tako je BiS 1 — 46. poglavje pisaldon Bosko, so bili zame pravi zaklad. Šolski krožek iz prejšnjega leta je bil še vedno v razmahu in je dobil nekaj novih clanov. V njem so obravnavali nerazjasnjena vprašanja iz filozofije, pri cemer so na Comollov predlog vedno uporabljali latinski jezik. To je bilo za vse zelo koristno, saj so se tako navadili uporabljati ta jezik brez težav in tekoce pri šolskih predmetih. Comollo je slo­vel po postavljanju vprašanj. Poleg tega je znalpopestriti sestanke s koristnimi raziskavami in pripovedmi. Pri vsem pa se je vedno znal ravnati po tistem tako znacilnem razpoznavnem znamenju civilizacije, znalje molcati, ko so drugi go-vorili. Pogosto je umolknil sredi besede in tako dalmožnost drugemu, da je svo­bodno govoril. Neki Domenico Peretti, pozneje župnik v Butiglieri, je bil silno zgovoren in je vedno segalv besedo. Kot sad teh razgovorov, ki so terjali dobro obvladovanje razlage profesorjev na predavanjih, je Janez dodobra obvladallo­giko, metafiziko, etiko, aritmetiko in fiziko, kakor bomo še videli. "Železo kuje železo in clovek bistri pamet svojega prijatelja" (Prg 27,17). Naj podamo še en dokaz za to, kar trdimo. Vdrugem letu filozofije se je don Bosko znašel v nevarnosti, da ne bo prejel nagradnega popusta dveh mesecnin. Vrazredu je bil sošolec izredno bistre glave. Oba sta bila najboljša od vseh tek­mecev in sta oba dobila najvišje ocene tako na ustnem kot pisnem izpitu. Pre­dlagali so jima, da bi si nagrado razdelila. Janez je privolil, tovariš pa se je, cetudi zelo bogat, obotavljal. Tedaj je profesor predlagal dodaten izpit. Naloga je bila zelo težka in Janez je zmagal. Tako se mu je sreca nasmejala tudi naslednja leta. Karse tice izobrazbe, je Janez zastopal stališce, ki bi lahko imelo zanj hude posledice, ce mu neki previdnostni dogodek ne bi prišel na pomoc. "Ker sem se v srednji šoli navadil na branje klasicnih pisateljev," tako poroca sam, "in so me ocarali zaneseni liki mitologije in poganskih bajk, nisem našel zadošcenja v pre­prostem slogu asketskih spisov. Preprical sem se, da se lepega jezika in govora ni mogoce nauciti iz knjig, ki razpravljajo o verskih vprašanjih. Celo dela cerkvenih ocetov so se mi zdela sad zelo omejenih duhov - razen v razlagi verskih nacel, ki so jih jasno in dolocno prikazovali. Vse to je bila posledica pogovorov, ki sem jih slišal pri sicercerkvenih osebah, poznavalcih klasicne literature, pa malo po-ucenih in izobraženih ter spoštljivih do velikih duhov Cerkve, ki jih preprosto niso poznali. Na zacetku drugega leta filozofije sem nekega dne šel na obisk najsvetej­šega zakramenta. Kernisem imel s seboj svojega molitvenika, sem zacel brati Hojo za Kristusom, in sicer poglavja o najsvetejšem zakramentu. Ko sem se za­mislil v vzvišenost misli, jasnost izražanja in urejenost v prikazovanju silnih resnic, o katerih so porocala, sem zacel govoriti sam pri sebi: 'Pisec te knjige je Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek moralbiti zelo ucen mož.' Ko sem potem še v drugo prebiralto zlato knjigo, sem spoznal, da ena sama vrstica vsebuje toliko znanja in morale, kot jih je mogoce dobiti v debelih zvezkih starih klasicnih pisateljev. Tej knjigi se moram zahva­liti, da sem opustil branje posvetnih piscev. Zato sem zacel brati Jožefa Flavija Judovske starodavnosti, Judovske vojne, nato sem vzel v roke Razmišljanja o veri monsinjorja Marchettija, za njim Frassinousa, Balmesa, Zucconija in veliko drugih religioznih pisateljev in zacel okušati tudi lepoto Cerkvene zgodovine Fleuryja, za katerega nisem vedel, da ga niso bog si ga vedi kako priporocali. Še z vecjim zadošcenjem sem prebraldela Cavalca, Passavantija, Segnerija in Heri­onovo Splošno zgodovino Cerkve, ki mi je v celoti ostala v spominu. Rekli boste: ce si se ukvarjals toliko branja, se nisi mogel posvetiti študi­ju šolskih predmetov. Pa ni bilo tako. Moj spomin mi je stalzvesto ob strani. Branje in razlaga na predavanjih sta mi zadošcala za zadostitev mojih šolskih obveznosti. Zato sem lahko ves cas, namenjen ucenju, posvetil branju razlicnih knjig. Predstojniki so vedeli vse to in so mi pustili, da sem nadaljevalta nacin izobrazbe." Naj dodamo še to, da je z veliko ljubeznijo prebiral svete ocete in cerkvene ucitelje, sv. Avguština, sv. Hieronima in zlasti sv. Tomaža, tako da je znalna pa-met kar nekaj knjig tega orla filozofije in teologije. Vštirih letih, ki jih je prebil še v semenišcu, je preštudiral celo Sveto pismo in razlago le-tega Kornelija Alapide in Tirina. Prav tako se je dobro seznanil z bolandisti. Te in druge knjige, ki jih je želel brati, je dobil v semeniški knjižnici, med pocitnicami pa je prosil zanje žu­pnike. Zdi se, da je Božja previdnost uredila tako, da don Bosko ni poznallepote knjig, ki so obravnavale religijo, saj branje takih knjig terja veliko vecjo zrelost, kot je je sposoben slušatelj prvega letnika filozofije ali retorike. Ljubezen do kla­sicnih pisateljev pa je bila potrebna za cloveka, ki je postalustanovitelj toliko uc­nih ustanov. Teolog profesormonsinjor Pecchenino, vrsto let don Boskov tesen prijatelj, je trdil, da je bilo nekaj cudovitega, kako je bil don Bosko doma v kateri koli veji italijanske in latinske literature. Toda vsaka stvar ob svojem casu. Sam Ekleziast nam pravi: "Modrec bo raziskoval vse znanje vseh starih kakor tudi vseh prerokov" (Sir 39,1). Medtem je klerik Bosko koncevaldrugo leto filozofije, poln novega znanja, sredi ljubezni svojih sošolcev in množice prijateljev iz mesta. Vpismu nekega Brosia don Bonettiju beremo: "Dobro se spominjam, da sem še kot decek v Chi-eriju, ko je bil don Bosko klerik, videl, da ga niso visoko cenili samo mladi ljudje, temvec so ga spoštovali tudi odrasli,zreli ljudje in ga obcudovali zaradi njego­vih kreposti. Vsi so ga imeli radi, zato kerje imel tako rad otroke. Ce je mogel, BiS 1 — 46. poglavje je bil z nami in se pogovarjal z edinstveno ljubeznivostjo in dobroto. Lahko smo rekli, da je ves živel za otroke. Ko so kleriki iz semenišca šli po cesti v stolnico, smo se mi otroci ustavljali in s prstom kazali na klerika s kodrastimi lasmi, kot so imenovali klerika Boska. Zaradi njegovega družinsko zaupnega nacina od­nosov sem se hotel natancneje seznaniti znjim, kar pravzaprav ni bilo prav nic težko. V semenišcu je bil tudi klerik Comollo, Boskov nelocljiv prijatelj, s cigar sorodniki sem bil tesno povezan. Tako sem izrabil priliko, da sem ob obisku Comolla prišel v stik z Janezom Boskom, ki je bil pogosto v njegovi družbi, in tako dosegel svoj namen. Vkratkem casu sem postalnjegov prijatelj tudi jaz in najino tesno prijateljstvo je trajalo vse do njegove smrti." To leto se je zgodilo dvoje zelo pomembnih stvari za našega Janeza. Me-seca aprila je monsinjor Fransoni obiskal dekaniji Chieri in Castelnuovo. Zelo verjetno je don Cinzano, ki mu je opisoval položaj domacih duhovnikov, go-voril tudi o kleriku Janezu Bosku. Od tam je nadškof šel v dekaniji Gassino in Casalborgone. Ko pa se je vrnil v Turin, je hudo zbolel. Po ozdravitvi je prišel v Chieri, kjernaj bi si v miru tistih milih hribov kot gost nekega uglednega du­hovnika iz Chierija spet opomogel. Pocitka pa je bil potreben zlasti zaradi toli­ko pomembnih opravkov, premnogih zapletov, ki jih je moral razvozlati zaradi prenapetosti cezaristov na kraljevskem dvoru. Ljudje, ki so bili na celu razlic­nih upravnih uradov, so imeli namen ustvarjati cim vec nasprotij med Cerkvijo in državo, s cimer bi cim bolj okrnili pravice Cerkve. Leta 1836 je neka od kra­lja imenovana komisija terjala od cerkvenih ustanov obracun o njihovem delo­vanju in trdila, da tu ne gre za cerkvene ustanove, temvec laiške zavode, ki so odvisni edinole od države. Drugi odlok je preprecil redovnicam Obiskovanja, da bi prišle v Thonon, ceprav so imele že dovoljenje Svetega sedeža. Minister Barbaroux je ukazal razveljaviti dve listini Sinodalne konstitucije škofije Aosta. Senat si je lastil pravico nad pokopališci, ceprav so bili ti kraji zaradi svoje­ga sakralnega znacaja pod pristojnostjo škofije. Prav tako so zanikali pravno-mocnost cerkvenih sodišc. Kralj Karel Albert je upošteval nadškofove razloge, omilil odloke svojih ministrov in skušal v Rimu doseci zaželene spremembe. Državni svet je skušal odvzeti duhovništvu stanje civilnega položaja. Kralj se je zoperstavil in zacel pogajanja s Cerkvijo. Tridentinski cerkveni zbor je kot prvi skušal narediti red v družinskem življenju in zahteval, da mora vsaka župnija voditi zapis rojstev, krstov, zakonov in smrti vseh župljanov. To je bila cisto cerkvena ustanova. Papež je stvari tako uredil, da je ohranil pravice Cerkve in zadovoljil kralja. Kralj pa je leta 1837 dal papeške odredbe vkljuciti v državno zakonodajo. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Ko je monsinjorFransoni, utrujen od teh sporov, krepil v svetem miru v Chieriju svoje zdravje, je Janezbrez dvoma izrabil priložnost in ga obiskal, mu izrocil svoje pozdrave in izrazil svojo sinovsko vdanost ter tako zacel celo vrsto tesnih osebnih odnosov, ki jih nikdar vec ni pozabil. Brez takega predhodnega poznanja ni mogoce razumeti, kako lahko je monsinjor Fransoni dovolil, da je Janez predcasno prejel mašniško posvecenje. Usluga, ki so jo le redko komu dodelili. Pa še drugo zadošcenje je klerik Bosko doživel v tem casu. Monsinjor Fran-soni je v škofijskem pismu 5. avgusta 1837 sporocil svojim škofljanom, da je vladar odobril v njegovih deželah pobiranje prispevkov za veliko delo širjenja vere. Vta namen je navedel cilje, duhovne in druge koristi, ki jih je papež dodelil tistim, ki bi izpolnili nakazane obveznosti. Spomnimo se, kako si je klerik Bosko želel iti v misijone. To nam bo pomagalo razumeti nova obširna obzorja, ki so se odpirala pred njim v želji za vecno zvelicanje milijonov duš, za katere je gorelo njegovo srce. To se je pokazalo pozneje, ko je delo katoliških misijonov moglo po njegovi zaslugi dodati nove strani k svoji slavni zgodovini. 47. POGLAVJE Pocitnice klerika Janeza Boska - Ljudski praznik - Janez Bosko igra na gosli - Na lovu - Vzor klerika na pocitnicah - Inštrukcije nekaj študentov - Janez Bosko se posveca svetopisemskim zgodbam, zemljepisu, hebrejšcini in francošcini - Ponovitev sanj iz Morialda - Uresnicena napoved Vnaši pripovedi smo veckrat obcudovali don Boskovo ponižnost, ko se v svojih Spominih obtožuje nekaterih dejanj, ki sama na sebi niti niso greh in jih je mogoce razložiti z vnemo in pomanjkanjem zbranosti mladostne dobe. Ko pa smo razmišljali o napisanem na prejšnjih straneh in to primerjali z nasprotnimi izjavami njegovih sodobnikov, smo spoznali: don Bosko je hotel v zelo živih bar-vah prikazati na sebi napake, ki jih delajo, in nevarnosti, v katere padajo decki, dijaki in kleriki, navdušeni za vse dobro, a neizkušeni. To so opomini in nauki oceta svojim sinovom, da ne bi obupali zaradi nenehnega boja s samoljubjem, s svojim težkim znacajem, težnjami svojega srca, s težavami, ki jih srecujemo pri iskanju pravega namena, in bi kljub temu neprenehoma težili po ponižnosti, pokoršcini, pobožnosti in prizadevanju za popolnost terkoncno postali zvesti služabniki Gospodovi, pripravljeni za vsako dobro pobudo. To velja tudi za pocitniške dogodke, ki jih opisuje. "Veliko nevarnost pomenijo za klerike pocitnice. Takrat so trajale štiri me-sece in pol - od praznika sv. Janeza Krstnika vse do tedna po vseh svetnikih. Jaz sem izrabil cas za branje in pisanje. Kersi pa še nisem znaldobro organizi­rati dneve, sem izgubil veliko casa po nepotrebnem. Skušalsem si ga krajšati s kakšnim rocnim delom. Izdelovalsem vretena, pišcali, vrtavke, baline, stru­galkrogle, šival obleke, delal in popravljalcevlje, opravljalmizarska in kovaška dela. Zaposlil sem se pri zidarju in vezalknjige. Vnaši hiši v Morialdu imajo Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek še sedaj veliko družinsko mizo s stoli, ki spominjajo na mojo zaposlitev tiste pocitnice. Pomagalsem kositi travo, žeti na polju, grabiti listje, strici ograje, trgati grozdje, ga stiskati, pretakati vino in podobno. Vsa ta dela sem opravljalže v prejšnjih pocitnicah, ko še nisem bil klerik. Bil sem tudi med decki, vendar samo ob praznicnih dnevih. Zbiralsem jih popoldne na dvorišcu, jim pokazalnekaj rokohitrskih igerin jih kratko nagovoril. Zlasti sem rad poucevalkate­kizem mnoge svoje tovariše, stare šestnajst pa tudi sedemnajst let, ki niso nic vedeli o verskih resnicah. Prav tako sem nekatere zadovoljivo naucil brati in pi-sati. Želja, celo nujna potreba me je silila, da sem pouceval, kar mi je pripeljalo fante vseh starosti. Pouk je bil zastonj, zahtevalpa sem pridnost, pozornost in mesecno spoved. Ker se nekateri niso hoteli podrediti tem zahtevam, so odšli, to pa je bil zopet dober nauk preostalim. Ko sem malo prej rekel, da so pocitnice nevarne, sem govoril o sebi. Ne da bi se zavedel, se ubogi klerik znajde v veliki nevarnosti. To se je pripetilo meni. Nekoc so me povabili na družinski praznik v hiši mojih sorodnikov. Nisem hotel iti, ko so pa rekli, da ni nobenega ministranta za službo Božjo, se mi je zdelo primerno, da sem se uklonil prigovarjanju enega mojih stricev, in sem šel. Po mašnih obredih, kjer sem ministriralin pel, smo šli h kosilu. Sprva je bilo vse, kot se spodobi, toda ko so se napili vina, so zaceli s takim kvantanjem, kot ga pošten klerik ne more prenesti. Skušalsem pogovor usmeriti drugam, pa je bilo vse zaman. Vstalsem od mize, vzel klobuk in hotel oditi. Toda stric se je uprl. Tedaj je eden izmed navzocih zacel še bolj nesramno govoriti in izzivati goste. Od besed so prešli k dejanjem: kricanje, grožnje, kozarci, steklenice, krožniki, žlice, vilice in potem še noži so se združili v neznanski hrup, da je bilo kot ob koncu sveta. V takem položaju zame ni bilo drugega izhoda kot beg. Ko sem prišel domov, sem obnovil že veckratstorjeni sklep, da moram živeti oddaljen od sveta, ce nocem pasti v greh. Oh, kako prav ima Sveti Duh, ko pravi: 'Preobilno vino vodi v spor, jezo in propast. Kdor ga prevec pije, si kopici žalost duše, neumneža spodbuja k ocit­kom, draži ljudi in je vzrok za napade. Na pojedini, kjer se pije, ne karaj bližnjega in ga ne preziraj v njegovi radosti, ne žali ga in ne terjaj, da ti vrne izposojeno' (Sir31,38). Z eno besedo, v takih okolišcinah se moraš vesti kakor drugi ali pa molcati. Vtem primeru je bolje ostati doma. Zato ne hodi na pojedine s pijanci! (prim. Prg 23,20). Nekaj podobnega se mi je primerilo v Crovegli pri Butiglieri. Obhajali so pra­znik sv. Jerneja in eden mojih stricev (ki je potem dosegel starost 102 let), po imenu Matej, me je povabil, da bi stregel pri svetih obredih, pel in igralna gosli. BiS 1 — 47. poglavje Gosli so bile moje najbolj priljubljeno glasbilo, ki sem se mu že odpovedal. Vcer­kvi je šlo vse v najlepšem redu. Kosilo pa je bilo v hiši mojega strica, ki je bil tudi starešina praznovanja, in nekaj casa je potekalo vse, kot je bilo predvideno. Nav­zoc je bil tudi domaci župnik. Ko smo nehali jesti, so me gostje prosili, da bi jim za zabavo nekaj zaigralna gosli. Branil sem se. Toda navzoci so vztrajali pri svojem in so hoteli slišati glasbo iz moje mojstrske roke. Dejalsem, da sem pustil svoje glasbilo doma in da tukaj ni na voljo nic ustreznega. 'Karse tice tega zadnjega,' je vzkliknil eden izmed navzocih, 'bomo takoj uredili. Ta in ta ima gosli, šel bom k njemu in jih prinesel, ti boš pa igral.' V trenutku je izginil in že je bil nazaj z go-slimi. Hotel sem se še izgovarjati, toda: 'Ce ne drugo, me boš spremljal. Jaz bom igralprvi glas, ti pa drugega.' Nesrecnež! Nisem bil sposoben, da bi se ustavljal, in sem igral, igraldobršen cas, kar sem zaslišalhrup in topot mnogih peta ljudi na trgu. Stopil sem k oknu in pogledalna bližnje dvorišce, množica je veselo plesala ob zvokih moje violine. Ni mogoce z besedami izraziti osuplosti in jeze, ki sta me prevzeli v tistem trenutku. 'A tako!' sem zaklicalgostom, 'jaz, ki vedno govorim proti javnim zabavam, sem sedaj postalnjihov glavni pospeševalec? Kaj takega se nikdar vec ne bo zgodilo. Tu imate svoje gosli, nesite jih lastniku, zahvalite se mu in recite mu, da jih ne potrebujem vec.' Odšel sem s praznovanja, se vrnil domov, vzel svoje gosli in jih poteptalna tisoc košckov. Nikdar vec jih nisem vzel v roke, ceprav se je ponudilo toliko priložnosti in celo sodelovanje pri cerkvenih obredih. Slovesno sem se zaobljubil in obljubo tudi dosledno držal. Pozneje sem ucil druge igrati na to glasbilo, vendar tako, da ga nisem sam nikdar vzel v roke. In sedaj še dogodek, ki se mi je primeril na lovu. Poleti sem iskalpticja gnezda, jeseni sem lovil ptice na pticje lepilo, s pastjo in vcasih tudi s puško. Nekega dne sem zasledovalzajca in hodil znjive na njivo, iz enega vinograda v drugega, prehodil hribe in doline in bil na poti vec ur. Koncno se mi je le ponu­dila priložnost za strel. Zdrobil sem mu hrbet, a ko sem videl, da je padel po tleh in da je mrtev, me je zabolelo pri srcu. Ob poku so prihiteli moji pajdaši in se veselili lepega plena. Tedaj sem se ozrl po sebi, videl, da sem brez talarja, v sami srajci, s slamnikom na glavi, bolj podoben rokovnjacu kot poštenemu kristjanu, obenem pa še dve milji od doma. Cutil sem se do dna duše osramocenega, prosil sem odpušcanja svoje prijatelje zaradi pohujšanja, ki sem jim ga dals tisto svo­jo obleko, vzel urno pot pod noge, šel domov in zopet naredil odlocen sklep, da ne bom hodil vec na nobeno vrsto lova. Z Božjo pomocjo sem tokratdržalsvojo obljubo. Bog pa naj mi oprosti zaradi pohujšanja, ki sem ga dal. Ti trije dogodki so mi bili hud nauk in od tedaj sem sklenil živeti cim bolj odmaknjeno od sveta, preprican, da tisti, ki se hoce zares vsega posvetiti Bogu, Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek mora opustiti posvetne zabave. Res je, da te pogosto niso grešne, vendar pa zaradi pogovorov, ki jih je tam slišati, zaradi nacina oblacenja, govorjenja in obnašanja vsebujejo toliko nevarnosti za cednost, zlasti še za cistost." To so gledanja, ki jih je don Bosko ponižno izrazil o svojih pocitnicah. Zelo drugace pa so stvari ocenjevali tisti, ki so bili price vsega, kar se je zgodilo. Ka­plan don Ropolo pripoveduje: "Vcasu jesenskih pocitnic je klerik Bosko previ­dnostno vse ukrenil, da je ohranil gorecnost semenišca. Nenehoma je bil zapo­slen z ucenjem ali rocnim delom, kar je bilo v nasprotju s samoto Susambrina in Becchijev in je bilo potrebno, da si je popravil delno naceto zdravje. Ni si dovolil niti trenutka brezdelja. Redno je opravljal vse pobožne vaje, lastne kleriškemu življenju: premišljevanje, duhovno branje, rožni venec, obisk najsvetejšega, dnevna sveta maša in pogosto prejemanje zakramentov. Ker je bila njegova hiša dalec od župnijske cerkve ali ce je bil nujno zadržan, zlasti pa še zaradi slabotne­ga zdravja, vcasih ob praznicnih dneh ni mogel priti k prvi maši. Vtem primeru je prihajal k enajsti maši, prejemal sveto obhajilo in bil v veliko spodbudo vsem vernikom. Vedno je bil pripravljen sodelovati pri vsakem bogoslužnem opravilu. Vsako nedeljo je imel v župnijski cerkvi kršcanski nauk za vecje fante, in to z ve­liko gorecnostjo in ocitnim uspehom. Ce je zvon oznanil, da nesejo sveto popo­tnico, se je takoj napotil v cerkev, se podvizal, da je prišel pravocasno, ceprav je moral preteci cele tri kilometre, ki locijo Susambrino od župnijske cerkve. Tam si je nadel roket, vzel nebo in spremljal najsvetejše, pa naj je bil bolnik še tako dalec od cerkve. Nikdar ni opustil župnijskih pridig, ki jih je pozorno poslušal in jih dobesedno ponavljal svojim tovarišem klerikom, ki so se mocno cudili. Vedel se je dostojanstveno in neoporecno, kerse je zavedal pomena dobrega zgleda. Zaradi tega so ga vsi sovašcani visoko cenili. Veliko casa je prebil pri teologu Cinzanu, ki ga je imel zelo rad in je bil z njim zelo domac. Vžupnišcu je Janez prijel za vsako delo, njemu pa so bile na voljo vse knjige v knjižnici. Tudi kaplan, zelo podkovan v filozofiji, teologiji in zgodovini, se je zavzeto zanimalza leposlovne vede. Zlasti je bil doma v latinski literaturi in je zato imel celotno zbirko latinskih klasikov, in kar je še pomemb­nejše, braljih je, celo študiral, ceprav je bil že v letih. Ta tako bister in izobražen clovek je zelo cenil Janeza in je vedno govoril, da od prvega trenutka, ko je prišel v stik z njim, ni videl v njem kaj navadnega in splošnega, temvec v vsem samo izjemnosti. Da si je zaslužil tako visoko oceno, je pripomoglo predvsem njegovo po­polno obvladovanje samega sebe. Giovanni Filippello se spominja, kako je kle­rik Bosko nekega dne cakalv župnišcu, da bi mogel govoriti z župnikom. Dva BiS 1 — 47. poglavje študenta, ki sta prav tako cakala, da bi jima župnik izdal neke papirje, sta se iz njega norcevala. "Ko sem mu rekel, da naj se brani pred tistima dvema nesra­mnežema, je odgovoril: 'Pusti ju, naj se šalita. Mlada sta in koncno njune šale nikomur ne prizadenejo nic žalega.'" Profesor Francesco Bertagna pa je dodal: "Janez Bosko je enkrattedensko inštruiralpet dijakov iz Castelnuova. Ti so pri­hajali v Susambrino vcasih skupaj, vcasih posamicno in ob razlicnih urah; eni so prihajali zato, da so ponavljali že med preteklim šolskim letom obdelano tvarino, drugi pa zato, da so se pripravili na naslednje leto. Starši nekaterih teh fantov so mu dajali kako nagrado, da si je lahko kupil primerno obleko. Druge pa je poucevalbodisi iz prijateljstva bodisi iz kršcanske dobrote, ne da bi za to kaj prejemal. Prva ucna ura pa je bila vedno posvecena ljubezni do Boga in pokoršcini njegovim zapovedim. Nikdar ni koncalpouka, ne da bi ucence spod­budil k molitvi, strahu božjemu, begu pred grehom in grešnimi priložnostmi." Vse dokler ni postal duhovnik, se je klerik Bosko pogosto povzpel na vrh vinograda gospoda Turca, na kraju, ki so mu pravili Renenta, in je tam v senci dreves prebil veliko ur in dni. Tu se je posvecal študiju predmetov, za katere med šolskim letom ni imel casa; tako je predelal staro in novo zavezo Calmeta, zemljepis Svete dežele, se izpopolnil v hebrejskem jeziku in si tako pridobil pre­cejšnje znanje. Še leta 1884 je pokazal znanje tega jezika, ko smo ga v naše veliko zacudenje v Rimu slišali, kako je z nekim profesorjem hebrejskega jezika razpra­vljal o slovnicnem pomenu in razlagi nekaterih mest iz prerokov in jih primerjalz drugimi mesti iz Svetega pisma. Ukvarjal se je tudi s prevajanjem Nove zaveze iz gršcine in na osnovi tega sestavil tudi nekaj pridig. Ker se je zavedalpomena znanja modernih jezikov, se je v tem casu posvetil tudi ucenju francošcine. Poleg latinšcine in italijanšcine je vedno zelo cenil hebrejski, grški in francoski jezik. Velikokrat smo ga slišali govoriti: "Jaz sem svoje posebne študije opravil v vino-gradu Giuseppa Turca v Renenti." Namen tolikšnega ucenja pa je bila želja, da bi se dobro pripravil na poslanstvo vzgoje in ucenja mladine. Nekega dne je stopil k Giuseppu Turcu, s katerim ga je vezalo tesno prijateljstvo in ki si je dal opraviti s trto. Rekel mu je: "Sedaj si klerik, kmalu boš duhovnik in kaj boš naredil potem?" Janez je odvrnil: "Ne želim postati ne župnik ne kaplan. Veselilo bi me pa, ce bi mogel zbirati okoli sebe revne decke, jih poucevati in kršcansko vzgajati." Ko sta se potem drugega dne spet srecala, mu je zaupal, da je imel sanje, v katerih mu je bilo pokazano, da se bo ob dolocenem casu naselil v nekem kraju, kjer bo zbralveliko število fantov in jih pouceval ter vodil po poti odrešenja. Nitocno opisalkraja, zdi se pa, da je mislil, kakorje to povedalv svoji prvi pripovedi 1858, na svoje drage sinove v Oratoriju, med katerimi so bili Cagliero, Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Rua, Francesia in drugi. Videl je, kako se je dolina pod Susambrinom spreme­nila v veliko mesto, koder so se po cestah in ulicah potepale ogromne skupine deckov, ki so kricali, se pretepali in preklinjali. Ker je brezmejno sovražil kletev in je bil vrocega in naglega znacaja, se je približaltem fantom, jih karal, ker so preklinjali, in jim pretil z udarci, ce ne bodo prenehali. Kerpa ga niso poslušali, jih je zacel pretepati. Ti so na tako pocetje odgovorili s silo, se vrgli nanj in ga krepko pretepli. Nimu ostalo drugo, kot da je pobegnil. Toda tedaj mu je prišel naproti velicasten Gospod in mu ukazal, naj se ustavi, se vrne nazaj k deckom terjih skuša prepricati, da bi bili pridni in ne bi poceli slabega. Janez je ugovar­jal, ceš da so ga pretepli in kaj bi se mu moglo pripetiti, ce bi se vrnil. Tedaj ga je Gospod predstavil plemeniti Gospe, ki je stopila naprej, in mu dejal: "To je moja mati. Pogovori se z njo." Gospa je uprla vanj svoj preljubeznivi pogled in mu takole govorila: "Ce si hoceš pridobiti te poredneže, jih ne smeš pretepati, temvec si jih moraš približati z dobroto in jih skušati prepricati." In sedaj je, kakorv prvih sanjah, videl, kako so se fantje spremenili v divje živali in potem v ovce in jagnjeta, ki se jim je kot pastirpo narocilu Gospe postavil na celo. To je bila misel preroka Izaija, ki se je spremenila v videnje: "Cast mi bodo dale divje živali, zmaji in noji (spremenjeni v Abrahamove sinove). To ljudstvo sem pripravil zase, ono bo oznanjalo mojo hvalo (mojo moc in moje usmiljenje)."6 Verjetno je tokratvidel Oratorij z vsemi njegovimi stavbami, ki so bile pri­pravljene, da sprejmejo njegove navihance. Tako je don Bosio, doma iz Casta­gnole, župnik v Levone Canavese, don Boskov tovariš v semenišcu v Chieriju, prišel prvic v Oratorij leta 1890 in se postavil sredi dvorišca. Obdan od clanov vrhovnega sveta salezijanske družbe se je oziralokoli in gledajoc razne stavbe, vzkliknil: "Nic tega, kar sedaj tukaj vidim, zame ni novo. Don Bosko mi je v bo­goslovnem semenišcu vse natancno opisal, kakorce bi vse to videl z lastnimi ocmi, kakor jaz sedaj vse to vidim natancno tako, kakor mi je on povedal. Bil je globoko presunjen ob spominu na svojega tovariša in prijatelja. Tudi don Cin­zano je pripovedovaldon Gioachinu Bertu in drugim, da mu je mladi Bosko, ko je bil še klerik, z gotovostjo rekel, da bo nekoc imel veliko duhovnikov, klerikov, mladih študentov, delavcev in veliko godbo na pihala. Nemoremo mimo tega, da ne bi našteli zaporedoma precudovitih sanj. Pri devetih letih je Janez Bosko spoznalvelicastno poslanstvo, ki mu je bilo name-njeno. Pri šestnajstih letih so mu bila zagotovljena gmotna sredstva, s katerimi bi priskrbel vse potrebno za te množice fantov. Pri devetnajstih letih mu je bilo 6 43,20, V. Martini BiS 1 — 47. poglavje strogo ukazano, da ne sme opustiti zaupanega mu poslanstva. Pri enaindvaj­setih letih je spoznalvrsto fantov, za katere se bo moralposebno zavzeti; pri dvaindvajsetih letih mu je bilo nakazano veliko mesto, Turin, kjer bo moralza­staviti svoje apostolske napore in položiti temelje svoji ustanovi. In tukaj, kakor bomo videli, še ne bo konec skrivnostnih napotkov, temvec se bodo znova in znova ponavljali, dokler ne bo Božje delo koncano. Ali naj imamo te in take sanje za cist proizvod domišljije ali pa so dokaz, da je bil Janez Bosko že tedaj sprejet in dolocen od Boga, da bi pod zašcito presvete Device Marije, ki bi mu pomagala, kadar koli bi se obrnil nanjo, izpolnil njegovo narocilo. Naj nam služi v potrdilo naslednji dogodek. Podrocje okoli Castelnuova je pogosto prizadela toca in nevihta in že deset let zaporedoma je neurje unicilo ves pridelek grozd­ja. Družina Turco je zaradi tega tarnala pri Janezu Bosku. Ta pa jim je odlocno odvrnil: "Dokler bom tukaj na Renenti jaz, se nicesar ne bojte. Neurja ne bo. Prosimo pa Božjo materMarijo, da nas ona obvaruje." In dejansko od takratcelo vrsto let ni bilo toce. Kakor da bi Janezova navzocnost v tistih krajih prina­šala blagoslov. Tako nam je znal povedati Giuseppe Turco. 48. POGLAVJE Prva Janezova pridiga v Alfianu - Izlet v Cinzano z namenom, da obišce Comolla - Prizadevanje za povabilo na kosilo - Ponovni dokazi njegovega cudovitega spomina Medtem ko je Janez srecno preživljal svoje pocitnice sredi rocnega dela, ucenja, poucevanja in zbiranja deckov ob praznikih, so gapovabili, da bi imel na praznik rožnega venca v bližnjem kraju Alfiano govor. Z dovoljenjem in pomocjo svojega župnika je sprejel povabilo in prvic stopil na prižnico tistega kraja. Ve­selil se je ob misli, da je mogel prve govorniške nastope posvetiti tisti Gospe, ki se mu je veckrat izkazala kot mati in vodnica. Predmet njegovega govora je bila tista mogocna molitev v cast presveti Devici Mariji, katere neutruden in moderapostol je bil Leon XIII., preprican, da bo prav s pomocjo rožnega venca mo-gel izpeljati veliko družbeno obnovo. Te pripombe nismo naredili nakljucno in priložnostno, temvec namerno in premišljeno, kakor bo bralec lahko razbraliznaslednjih pripovedi. Comollo nikakor ni pozabil na svojega prijatelja in mu je pisal: "Preživel semže dva meseca pocitnic, ki so mi kljub veliki vrocini povrnile telesne moci. Pre­študiral sem že tista vprašanja izlogike in etike, ki smo jih med letom opustili.Prav rad bi prebral svetopisemske zgodbe Jožefa Flavija, kot si mi svetoval. Todasedaj sem sredi Zgodovine krivoverstev in mi bo zmanjkalo casa. Upam, da mi bouspelo prihodnje leto. Sicer pa je moja soba še vedno zemeljski paradiž, kjer sesmejim, skacem, se ucim, berem, pojem in mi manjka samo še, da bi mi ti dirigiral.Pri mizi, na odmoru, na sprehodu se vedno veselim navzocnosti svojega dragegastrica, ki je kljub svojim letom vedno dobre volje in duhovit termi pripovedujezgodbe, eno lepšo od druge, in me nadvse zabava. Pricakujem te v casu, kot sva sedomenila. Bodi dobre volje, in ce me imaš rad, moli zame." BiS 1 — 48. poglavje Klerik Bosko ni dolgo odlašal, da seje odzvalComollovemu vabilu. Nik­dar šeni bil v Cinzanu in je prišel tja v spremstvu klerika Garigliana, sodnika, obcinskega tajnika in geometra G. B. Paccottija, s katerimi seje dobro poznal. Ti so se domenili, da bodo v sreci in zadovoljstvu prebili dan kot gostje go-spoda prošta. Ko soprišli v župnišce, sojim tamkajšnji prijatelji sporocili, da sta župnik in necakprav tisti dan odšla na mesecno moralno konferenco k dekanu v Sciolze. To pomeni, da jih nisopricakovali. Kaj naj storijo? Da bi seodpovedali obisku? Kaj takega seni smelo zgoditi. Župnik Cinzana, Comollov stric, je bil castitljiv starcek pri osemdesetih letih, ki je na svojih obiskih v Chieriju in Castelnuovu Janeza veckratpovabil v Cinzano in mu zagotovil, da bo v casu obiska on gospodar hiše. Toda gospodinja, ki je vodila hišne posle, bi kot dobra gospodarica in upravnica, zvesta svojemu gospodarju do zadnjega centa, gotovo zaprla vrata vsakemu prišleku in brez izrecnih navodil svojega gospodarja ne bi dala kosila nikomur, kaj šele celi skupini veseljakov. Janez je v trenutku razumel položaj in zacel diplomatske pogovore z namenom, da bi uspel v svoji zamisli. Vtem smislu je svojim spremljevalcem obljubil popolno zmago. Ker gospodinje ni poznal, je poizvedel po njenem imenu in njenem znacaju. Nato se je v spremstvu samega Garigliana odpravil v župnišce. Gospodinja, ki ga še nikdar ni videla, ga je mrzlo sprejela in mu sporocila, da prošta ni doma. "Škoda, velika škoda," je odvrnil Janez s tisto ljubeznivostjo in milino, ki mu je bila lastna. "Velika prijatelja sva in se že dolgo poznava. Oh, ce bi bila vsaj gospa Magdalena, o kateri so mi rekli, da je izredno prijazna in lepo vzgojena. Toda ona je gotovo spremila prošta v Sciolze. Saj si ne moremo misliti, da bi ta dobri starcek mogel iz hiše brez tiste osebe, ki mu zna v vsakem primeru najbolje sve­tovati. Eden izmed razlogov, zakaj sem prišel, je tudi ta, da bi pozdravil gospo Magdaleno. Toda ce je ni, je pac ni. Potrpljenje! Bom pa prišel drugic in jo bom prisrcno pozdravil. Vas pa prosim, da ji takoj, ko jo boste srecali, izrocite moje najlepše pozdrave in globoko spoštovanje." Ko je uboga gospodinja slišala tako velicasten slavospev sebi, je vsa mehka smehljaje se prekinila Janeza in dejala: "Magdalena ni šla v Sciolze." "Ni šla? Je to mogoce? Toda iz vsega, kar sem mogel sklepati ... " "Ponavljam vam, Magdalena ni šla v Sciolze, kajti Magdalena sem jaz." "Oh! To ste vi? Vi ste gospa in gospodarica?" "Kaj še! Kakšna gospodarica! Jaz sem preprosta dekla!" "Ne recite kaj takega. Ce ne bi bilo vas, kaj bi bilo z ubogim proštom? Saj vendar vsi vedo, da vi za vse skrbite, da vi vodite gospodinjstvo in gospodarstvo. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Don Comollo vas ne more prehvaliti, kerste tako pozorni in skrbni in mu priskr-bite vse, kar bi mu moglo ugajati in tekniti." "Vse je samo njegova dobrota. Jaznaredim, karmorem," je vzkliknila Magdale­na, premagana od vseh teh pohval, ki si jih je dejansko zaslužila. "Zares mi je žal, da sedaj, ko ste prišli, župnika ni doma. Toda preden bo padla noc, bo gotovo nazaj." "Tudi meni je mocno žal. Želel sem prebiti z njim kakdan. Toda ce je tako, ne moremo pomagati. Šel bom, toda kmalu se bom vrnil. Vsekakor pa sem silno vesel, da sem se mogel pokloniti gospe Magdaleni." "Toda kam boste šli? Ali ste že kosili?" "Še ne. Pa ne skrbite. Si bom že pomagal." "Pa veste, kam boste šli?" "Da vam povem po pravici, ne vem ... " "Kaj se potem branite? Bodite tako prijazni in vstopite." "Ko pa ni gospodarja doma." "Ce ni prošta, sem pa jaz. Prošt je velikodušen in gotovo ne bo hud. Vstopite!" "Toda vi imate toliko dela. Ne bi vas rad motil." "Nikakor ne! Izredno se cutim pocašceno, da vam morem ponuditi malo preprostega kosila. Bom že vse uredila." "Ce naj bom odkritosrcen, moram reci, da nisem sam, temvec nas je pet ali šest prijateljev." "Naj pridejo še oni." "Toda." "Nikar ne pomišljajte! Vsega bo zadosti." "Sedaj pa vidim, da je res, kar vsi pravijo. Da ste izredno uslužni. Rad bi vam povedal, da so moji prijatelji ugledni ljudje." "Naj pridejo. Videli boste, da bodo zadovoljni." "Toda kljuce od kleti je župnik gotovo vzel s seboj ali pa ima zaklenjene v svoji sobi." "Kljuce od kleti. Ta je pa dobra! Vse, cisto vse je v moji oblasti." Pri tem je odlocno zarožljala s kljuci, ki jih je imela obešene pod predpasnikom. "Tukaj so! Ali mislite, da vam bom dala piti vodo?" Magdalena je takoj zacela pripravljati kosilo in Janez se je odpravil k prija­teljem, jih pripeljalv župnišce in razporedil okoli mize. Nihce si ni mogel želeti boljšega in obilnejšega kosila. Odprli so tudi steklenice izbranega vina. Janez je bil malo zaskrbljen, kerni pricakovaltakega razpleta, toda sedaj je pac bilo, kar je bilo. "Naj živi gospodinja! Naj živi Magdalena!" so vzklikali gostje. To je bil za to dobro žensko dan zmagoslavja. BiS 1 — 48. poglavje Pocasi so se gostje zaceli zavedati, da so prekoracili meje. Magdalena je vse hitro pospravila, prijatelji so se vrnili na svoje domove in obljubili, da ne bodo zinili besedice v škodo gospodinje. Medtem pa sta prišla iz Sciolze prošt in nje-gov necakin radostno pozdravila Janeza, ki ne tedaj ne pozneje, vse doklerje živel njegov mladi prijatelj, ni znicimeromenil kosila. Šele po njegovi smrti je vse povedalproštu, ki se je vsemu iz srca smejalin se spominjalbesed Pridi­garja: "Tvoj zvesti prijatelj bo v vsem enaktebi in bo položil svobodno roke na stvari tvoje hiše" (Sir 6,2). Ta mali dogodek, ki nam ga je pripovedovalsam don Bosko, nam kaže, kako je imel izreden dar, da je znalhotenja drugih ukloniti svoji volji. Njegova ljube­znivost, povezana z globokim poznanjem cloveškega srca, je znala ukloniti na­sprotne, trdovratne, razocarane in muhaste duhove. Ko se je zavedel, da razlogi vljudnosti, ljubezni ali dolžnosti ne bi nic zalegli, je s prefinjeno spretnostjo, pa vendar brez sence prilizovanja ali laži, izkoristil sogovornikovo samoljubje. Znalje pa na to struno tako spretno brenkati, da se je uglasila na želje, ki jih je on imel v svojih mislih. Besedica pohvale, kakcastivreden spomin, dejanje ali beseda spoštovanja, zaupanja, družinske zaupljivosti so v vecini primerov odpravili odpor ali težavo in je tako od domacih kakor tujih oseb dosegel, kar je hotel. Ce bi hoteli opisati vse take šegave, vcasih ganljive pa zopet junaške dogodke, bi napolnili nekaj debelih knjig. Ko je premagal odpor, ocistil namene, prepricalsogovornika o svojem dobrem namenu, ga je pripeljaldo odlocitev in trajnih sklepov, ki so terjali odpovedi in žrtve, za katere bi te ljudi imeli za nesposobne. Take cudovite ucinke so imele don Boskove prizadevne spretno­sti. "Iz ust pravicnega kapljajo prijetnosti. Flavta in psalterij lepo donita, vse pa prekaša ljubezniva govorica." (Prg 10,32; Sir 40,21) Janez se je za nekaj dni ustavil v Cinzanu, kjerje obcudovalvedno bolj an-gelsko obnašanje, pogosto prejemanje zakramentov in zavzetost za svete obre­de svojega prijatelja Comolla. Prevevale so ga iste težnje in je zato otroke, ko se je z njimi srecal, rade volje ucil kršcanski nauk bodisi v cerkvi bodisi zunaj nje. Prijatelja sta na dolgo govorila o svojih nacrtih, o študiju in pobožnosti. Na Comolla je naredila poseben vtis preizkušnja Janezovega spomina, s katero je spoznal, da je Bog le malo ljudi na svetu obdaril s tako silnim spominom. Janez je pred leti samo enkratbral sedem knjig zgodovine Jožefa Flavija. Sedaj jih je prinesel iz proštove knjižnice in jih izrocil Comollu, rekoc: "Vzemi katerokoli poglavje, povej mi samo naslov in jaz ti bom na pamet povedal, kar je tam za­pisano." Comollo mu je povedalnaslov in Janez je od prve do zadnje besede tocno ponovil, kar je bilo zapisano. Po enem poglavju je citiralše nekaj drugih. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek "In sedaj," je nadaljevalJanez, "si izberi kateri koli dogodek." Comollo je pogle­dalkazalo in mu povedalprvi naslov, ki ga je zagledal. Janez ga je oddrdralna pamet, ni se zmotil niti v eni besedi. "In sedaj," je rekel Janez, "odpri te knjige na katerikoli strani, preberi prve besede na zacetku strani ali tudi odstavka na sredi lista." Comollo mu je navajalbesede in Janez je citiral, kakor da bi imel pred seboj odprto knjigo. Za konec pa je Comollo omenil neki dogodek. Janez je takoj povedal, kje je zapisan. Prav to preizkušnjo je Janez opravil že s proštom Cinzanom, ki nam je o tem pripovedoval, ko so ga prišli obiskatfantje iz Orato­rija, ko so bili na izletu. Ta svoj silni spomin je Janez Bosko izpricaltudi ob mnogih drugih priložno­stih. Spominjam se, da je don Bosko v Lanzu okoli 1870 pisalknjižico Sirota iz Apeninov. Poslalje nekega duhovnika v knjižnico, da bi mu prinesel eno izmed Bercastelovih knjig. Vta namen mu je opisalzunanjost knjige, v kateri je zgod­ba samotarke iz Pirenejev. Duhovnik je našel knjigo in tisto, kar je don Bosko hotel. Povedati moramo, da don Bosko, odkar je zapustil bogoslovno semeni-šce, ni prebral niti vrstice te knjige. Do potankosti je poznalcelo vrsto knjig. To je mocno pomagalo njegovim duhovnikom, saj jim je prihranilo ogromno casa. Ce so morali pripraviti pridige, slavnostne govore, delati izpite ali pisati knjige, so se zatekli k njemu in on jim je navedel po pet ali šest knjig, povedal, kateri pisatelj je najbolj upoštevanja vreden, in jim priporocil nacin, kako bi mogli najbolje izpeljati svojo nalogo. Leta 1865 je moraldon Cagliero vskociti namesto nekega pridigarja, ki pa ni mogel iti iz mesta in imeti slavnostni govoro nekem bolj malo poznanem sve­tniku. Don Cagliero o tem svetniku nikdar ni nic slišal, don Bosko pa je bil dalec iz Turina. A pridigo je bilo treba imeti še pred don Boskovo vrnitvijo. Da bi se don Cagliero zaradi pomanjkanja casa rešil iz zagate, je poslaldon Bosku listek. Ta mu je z nasprotno pošto poslalzvezek in stran bollandistov. Ceprav je bil don Cagliero navajen na take izrednosti, je vsebino listka takoj prebralenemu izmed svojih tovarišev. Nato sta šla v knjižnico, da bi preverila, ali je bil navedek pravilen. Vzela sta omenjeni zvezek in dobila podatke, ki sta jih iskala. 49. POGLAVJE Vecna ljubeznivost Janeza Boska - Malenkosti - Smešna disciplina - Kantorju padejo ocala na tla - Županova zmedenost - Izpolnitev obljube Življenje Janeza Boska je bilo vedno miru in radosti polno življenje. Tudi sredi najhujših preizkušenj, zlasti ko je že postalduhovnik in se je zdelo, da se je za trenutek zatemnilo, je njegov ljubeznivi duh znalz duhovitimi reki in pri­jetnimi pripovedmi razjasniti ozracje. Recemo lahko, da ni minil dan, ne da bi vzbudil veselo razpoloženje tako v javnih nastopih kakorv domacem pogovoru z gojenci ali v skupinah, ki so se zbirale okoli njega, sestavljene iz deckov in salezijancev, na potovanjih, v hišah in palacah mešcanov; z eno besedo povsod, kjer se je pojavil. Ker je bil natancen opazovalec ljudi in dogajanj, je imel neizcr­pno zakladnico ljubkih dogodivšcin. Mirna vest in popolna predanost Božji pre­vidnosti sta ga šcitili pred malodušnostjo in žalostjo. Kjerkoli se je pojavil, že je bilo okoli njega vse veselo, nasmejano in prisrcno. Vtem se je tocno ravnalpo nasvetu modrega Siraha: "Nedopusti, da bi se tvoje duše polastila žalost, in ne trapaj samega sebe s turobnimi mislimi. Radost srca je življenje cloveka, je ne-izcrpen zaklad svetosti. Veselje podaljšuje dni življenja. Izljubezni do Boga imej socutje s svojo dušo in bodi vzdržen, izogibaj se vsega, kar razburja srce. Tolaži se s svetimi Božjimi darovi in spodi dalec od sebe žalost. Kajti žalost je ubila že veliko ljudi in ona sploh nicemur ne služi. Zavist in jeza krajšata dneve in skrbi klicejo zgodnjo starost" (30,22sl.). In veselost don Boskovega srca je odsevala tudi na njegovem obrazu, kakor ce bi nenehno zvenele v ušesih besede sv. Pa­vla: "Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se" (Flp 4,4). Od casa do casa prekinemo našo pripoved s pripovedjo nekaterih dogodkov, da bolje prikažemo to njegovo neizcrpno sposobnost za ustvarjanje dobre volje in radost množic, ki so se zbirale okoli njega. Mogoce bo kakresen filozof menil, Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek da so to nicevosti, ki bi jih bilo najbolje opustiti. Ce hocemo biti odkritosrcni, je tudi nam prišla ta misel. Toda ob misli na dejstvo, da trditev, ki je ne podpirajo dokazi, nic ne velja, in ob dejstvu, da pišemo brez kakih posebnih zahtev, razen da smo v vsem verodostojni, za naše sobrate salezijance, ki jim je drag še tako malenkosten podatek iz življenja njihovega duhovnega oceta, gremo naprej in pripovedujemo skoraj z istimi besedami, kot smo jih slišali iz don Boskovih ust. Pri proštu don Cinzanu so se zbrali župniki iz dekanije in sredi med njimi je sedel klerik Bosko. Kar nenadoma je eden izmed duhovnikov vprašalklerika, ali ima kot po navadi povedati kaj prijetnega, zlasti izživljenja v semenišcu. Zdelo se je, da je Janez globoko zamišljen. Toda ker so od vseh strani silili vanj, je zacel nadvse resno pripovedovati o junaških krepostih, v katerih so se vadili semenišcniki, in je v ta namen zbralustrezne dokaze. Koncali so svete duhovne vaje in dva klerika, prevzeta od nenavadne gorecnosti, sta sklenila, da se bosta veckratna teden bicala. Ko sta prišla prvic skupaj, da bi naredila to dejanje svetega zatajevanja, je eden izmed njiju odvrgel plašc, drugi pa vzel v roke bic in mu zadalprvi udarec, vendar zelo milo. "Udari mocneje!" je vzkliknil prvi. In že je priletel drugi udarec, pa tudi ta je bil bolj slaboten. "Mocneje, mocneje!" je klicalubogi trpin. Tedaj mu je tovariš zadaltako silen udarec, da so vrvi raz­parale hrbet in pustile za seboj vijolicaste sledi. Udarcu je sledil glasen Au! Au! in udarjeni bogoslovec je zbesnel in zakrical: "Kaj? Tako boš ravnalz menoj? Ti mrcina malovredna!" "Kaj? Ti me boš sramotil?" je zaklicaldrugi in nadaljevalz mastnimi psovkami. Potem sta se spoprijela, se pretepala in divje razgrajala. Prihiteli so tovariši in ju locili ter s tem zakljucili to vajo v sveti spokornosti. Župniki, ki iz zacetka pripovedi niso mogli predvideti, kako se bo vse kon-calo, kajti Janez je pripovedovalnadvse resno, so se tako krohotali, da so jih boleli trebuhi in boki. Don Bosko je dostikratpripovedovalta dogodek z namenom, da bi potegnil iz njega nauk: Vse kar je v nasprotju s pravili in cesar ne svetuje potreba in mo-ralna upravicenost, zlasti pa še privolitev predstojnikov, je nered in ima slabe posledice. VCastelnuovu je na neki praznik slovesno opravljal sveto mašo župnik te­olog Cinzano. Pevski zbor, sestavljen iz maloštevilnih pevcev, je vodil neki Do­menico Barba, ki je imel silen glas, znal prakticno gojiti glasbo, o njeni teoriji pa ni imel pojma. Kljub temu je zavzeto listal po notah in se delalvažnega kot preizkušen profesionalec. Bil je preprican, da je pevec izrazitih sposobnosti, in o tem ni dopušcal nikakršnega ugovora. Tistega dne si je kot po navadi silno pomembno nadel ocala, se za trenutek sklonil cez ograjo kora, tako da so ljudje BiS 1 — 49. poglavje mogli videti, od kod bodo prihajali mili glasovi, vrgel pogled na svoje pevce in zacel mahati z roko ter dajati takt. Zadonel je kyrie – Gospod, usmili se, pri tem pa mu je prehiter zasuk telesa vrgel ocala s konice nosu. Okoli stojeci so komaj zadrževali smeh. Barba Domenico neustrašeno poje naprej kyrie in potihoma zašepece najbližjemu sosedu: "Poberi mi ocala." Clovek, ki mu je bilo namenjeno opozorilo, se je sklonil k tlom in izrabil priložnost, da se je iz vse duše zakroho­tal. Eleison! - Usmili se, je prepeval naprej Domenico. "Zmigaj se!" je med petjem ene in druge note ves razburjen zašepetal njemu, ki se je klece na tleh zvijal od smeha. Koncno si je le pridobil ocala, si jih posadil na nos z jeznim "prekleto" - med kyrie in eleison in nadaljeval petje. Vsi pricujoci so se s herkulskimi napori skušali obvladati, da bi se s kora slišalo petje in ne krohot. Janez, ki je vse pozor-no opazoval, se je delal, kot da nicesar ne vidi, in je ostal popolnoma resen. Ko pa sta šla z župnikom h kosilu, je zacel celo dogajanje opisovati tako smešno in veselo, da se je teolog Cinzano krohotal do onemoglosti. Tišcalo ga je v bokih in bolela ga je vranica. "Zadosti, zadosti!" je krical in med enim napadom smeha in drugim komaj spravil skupaj ti dve besedi. Nikakor pa se ni mogel zadosti pomi­riti, da bi lahko nadaljeval kosilo. In vsakokrat, ko je pozneje dobri župnik mislil na tisto komedijo, ni mogel vec nic narediti, ker ga je stvartako razvnela. Janezu je celo prepovedal, da o tem ni smel vec govoriti, ker je preobilen smeh škodoval njegovemu zdravju. Nekoc je župnik iz bližnjega kraja povabil klerika Janeza Boska na opravilosvetih obredov, ki naj bi jih tam opravil škof iz Astija, monsinjor Michele AmatoreLobetti. Župan, nepomemben in neizobražen clovek, je uvidel, da ne sme opustitipriložnosti, da bi se osebno predstavil in postavil. Zato se je obrnil na klerika Bo-ska, da bi mu sestavil sonet, ki bi ga prebral pred škofom. Janezmu ga je napisalin mu svetoval, naj ga prej prebere, preden se bo predstavil javnosti. "Prepusti tomeni!" mu je ponosno dejal župan, "boš že videl!" Ljudstvo, obcina in duhovšci­na so cakali ob vhodu v naselje. Škof je bil tu. Ceprav se je župan oblekel v svojouradno obleko in je stal v prvi vrsti, se je škof, ki župana ni poznal, dal pozdravitižupniku, ki mu je zaželel dobrodošlico in kazal predstavniku obcinske skupnostihrbet. Temu se je iz vseh gub na obrazu bralo, kako je bil nezadovoljen, in je skretnjami kazal svojo nejevoljo, kerso ga tako grobo prezrli. Ni si mogel kaj, dane bi pocukal škofa za plašc in mu šepnil. "Ekscelenca, župan je tukaj!" Škof se jeobrnil k njemu in vprašal: "Oh! Kje pa je?" "To sem jaz!" "Oh, gospod župan! Opro­stite. Nisem vas prepoznal!" "Ce mi dovolite, bi vam nekaj prebral," je z lahnimpoklonom rekel župan. "Rade volje! Cujmo!" je odvrnil škof. Popeljali so ga v nekevrste dvoranico, pripravljeno iz mlajev in zelenja. Škof je sedel sredi duhovšcine Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek in drugih krajevnih veljakov. Župan je stal pred odrom in za njim številni obcaniin krajani. Z važno gesto si je namestil ocala, se slovesno useknil v robec, vtaknilroko v žep, a lista s sonetom tam ni bilo. Iskal je še po drugih žepih, pa nic. Nje­gova zmeda je že budila smeh številnega obcinstva, uglednih gostov in vojaškeposadke. Sedaj je župan zacel gledati okoli in iskal klerika Boska, ki se je umaknilv kot zadaj za duhovšcino ter mu z znacilno kretnjo pokazal: "Kaj naj storim?"Medtem ko so vsi pricakovali prihod monsinjorja škofa, je naš župan stopil nastran in pripravljal svoj nagovor. Toda ko so zaceli pokati možnarji in so ljudje vzklikali živijo, živijo, je on pozabil na vse, pustil liste papirja na mizi in tekel pozdravit uglednega gosta. In sedaj je pozabil na vse to. Janez pa, ki je vse od blizu spremljal, je stopil k mizi, pobralpapirje in mu jih sedaj izrocil. Župan si je oddahnil, se napravil važnega, pljunil po tleh, si obrisalusta in zacel. Toda na njegovo nesreco je bil list dvojen. Sonet je bil napisan na levi notranji in desni notranji strani. Vse je napisalklerik Bosko. Toda župan je list prepognil, tako da sta prišli skupaj zadnji dve strani, in sedaj ga je držaltako, da je bil pred njim podpis. Zato je na glas prebral: "Vaš ponižni in pokorni služabnik župan v b ..." s svojim imenom in priimkom. Do sem je bila stvar še nekako znosna, naprej pa ni bilo mogoce, kerje župan, ne da bi obrnil list, vzkliknil: "Nic vec drugega ni! Bosko, Bosko, pridi sem! Ti, ki si vse napisal, pokaži, kje naj berem." Lahko si predstavljamo krohot ljudi. Monsinjor se je le s težavo obvladoval, da ni prasnil v smeh, župnik pa je povzel besedo, škofa ljubeznivo nagovoril in vse povabil v cerkev. Pri kosilu je bil glavni pred-met pogovora ubogi župan in njegov ponesreceni nastop. Poklicali so klerika Boska in ga prosili, da bi jim celo zadevo razložil. Pri njegovi razlagi so se mon­sinjor in župniki tako smejali, da so izjavili, da še nikdar v življenju niso doživeli kaj tako smešnega. Župan pa je od tistega dne kuhaljezo proti Janezu in krivil njega, da se je tako slabo odrezal. Tako je Janez v miru in zadovoljstvu preživljalsvoje dni, ne da bi se po pri­prošnji presvete Device Marije v Piemontu pojavila azijska bolezen, ki je tistega leta v Rimu požela 5500 in v Kraljestvu obeh Sicilij pa 200.000 žrtev. Zaradi te milosti je turinska obcina izpolnila svojo obljubo in na trgu ob svetišcu Marije To-lažnice postavila granitni steber, na katerega so postavili marmornatMarijin kip. Medtem so se pocitnice bližale koncu. Janez je izpolnil obljubo in šel obi-skatdružino Moglia. Gospod Luigi Moglia je dobro vedel, da je mati Marjeta v stiski za prostor, in je storil vse, da bi Janez cim pogosteje prišel k njim na obisk. Zato je vsako leto med pocitnicami prebil nekaj tednov in eno leto cel. cela dva meseca v tej družini, zbiralokoli sebe decke, jih poucevalv kršcanskem nauku BiS 1 — 49. poglavje in jim dajalnasvete za lepo kršcansko življenje; pac vsakemu glede na njegovo starost in okolišcine, v katerih je živel. Skušalje odkriti njihove dobre in slabe strani in jih obvarovati slabega. Imel je navado, da je povsod, kamor je šel, delil podobice in svetinjice. Dajal pa jih je samo deckom in ni hotel, da bi se deklice prerivale v gneci z decki. Giorgio Moglia, ki je spalv isti sobi z Janezom, je pri­povedoval, da ga je dobri klerik, preden je legel v posteljo, ljubeznivo nagovarjalk molitvi termu zelo obzirno povedal, ce se mu je zdelo v njegovem vedenju kaj neprimerno. Spodbujalga je h kršcanski ljubezni, spoštovanju in pokoršcini staršem, in ko mu je Giorgio pripovedovalo nekem fantu, ki je grdo ravnals svojim ocetom, je rekel: "Tisti, ki ne spoštuje oceta in matere, si nakoplje na glavo Božje prekletstvo." Kerse je Janezu zdelo, da Giorgio kaže nekatera zna­menja duhovniškega poklica, mu je veckratrekel: "Najboljše in najplemenitejše delo, ki ga lahko opravimo na tem svetu, je voditi izgubljene duše na pravo pot kreposti k Bogu." To leto mu je gospod Luigi kupil nov klobuk, kajti tisti, ki mu ga je darovalvitez Pescarmona, je bil že cisto ponošen. Gospa Doroteja, ki je štela Janeza za svojega sina, mu je podarila nekaj parov nogavic, ki jih je sama spletla, in ta dar je vsako leto ponovila. VMoglievi kmecki hiši je bilo vsakdan v vseh pogovorih slišati Janezovo ime. Vsi so vedeli za dobro ime Janeza Boska v bogoslovnem semenišcu in kako so ga vsi predstojniki cenili. Teolog Cottino, župnik v Moncucu, ki je pogosto obiskovalMoglieve, jim je prinašalnovice o Ja­nezu, ki so se jih vsi nadvse veselili. Janez sam pa ni opustil nobene priložnosti, da bi izrazil svojo hvaležnost in ljubezen do te družine, in sam ucitelj don Ni-colao Moglia, beneficiatv Castelnuovu je rekel, da je naravnost zacuden zaradi spoštovanja, ki mu ga izkazuje njegov nekdanji ucenec. 50. POGLAVJE Prvi letnik bogoslovja - Janeza hvalijo tudi drugje - Njegova ljubezen do cerkvene zgodovine in papeža - Leposlovna akademija med semenišcniki - Janez Bosko kot bolnicar - Pocitnice - Obiski prijateljem - Janez ponovno pridiga v Alfianu - Janez v Cinzanu in Pecettu nadomesti pridigarja, ki sta odpovedala svoj nastop - Še ena pridiga v Capriglu - Ponižna ocena svojih pridig - Ponovna pot v Cinzano - Dogovor z Alojzijem Comollom - Slutnje bližnje smrti - Duhovni poklici Na zacetku šolskega leta 1837/38 je klerik Janez Bosko vstopil v prvi letnik bogoslovja. Profesor dopoldanske teološke konference je bil teolog don Prialis, profesor popoldanske pa teolog Arduino di Carignano, poznejši kano­nik, prošt in dekan kapiteljske cerkve v Giavenu. Ob polletnih izpitih tega leta je tudi Alojzij Comollo prejel nagrado 60 lir za najboljšega ucenca, ki se je odlikovaltudi v pobožnosti. "Doklerje Bog ohranil pri življenju tega izrednega tovariša," piše don Bosko, sem bil z njim najtesne­je povezan. Vnjem sem videl svetega mladenica, ljubil sem ga zaradi njegovih izrednih kreposti, in ko sem bil v njegovi družbi, sem ga skušalposnemati v kakšni stvari. On pa je imel rad mene, ker sem mu pomagal pri študiju." Ce je res, da ljubezen najde ali stori enake prijatelje, potem lahko recemo, da je naš Janez gojil vsaj iste obcutke, isto nedolžnost, isto pobožnost in iste kreposti kot Comollo. O tem prica klerik Giacomo Bosco iz drugega letnika bo­goslovja. Vnavzocnosti don Rua, don Francesia, don Lazzera, don Bonettija in don Lemoyneja nam je takole pripovedoval: "Vsako nedeljo je brezizjeme pre­jel sveto obhajilo. Bil je izredno ponižen. Z menoj je bil zelo zaupen in mi je razodel vse skrivnosti. Vdvomih in v že kaki storjeni odlocitvi me je, preden se BiS 1 — 50. poglavje je spravil k delu, vprašalza svet in je potem storil tako, kakor sem jaz odlocil, pa naj je bilo kar koli že. Vedno je bil urejen, zadržan v vedenju, vedno je bil zaposlen s kakim delom, rocnim ali duhovnim, nikdar ga nisem videl v brezde­lju. Natancno je izpolnjevalvsa pravila hiše. Na odmoru ga nisem videl nikdar tekati ali se glasno smejati, temvec se je sprehajalsam, zatopljen v svoje misli, ali pa so ga obdajali njegovi zvesti tovariši, s katerimi je razpravljalo koristnih stvareh. Ob vecerih je z najbolj zavzetimi za ucenje prirejalkrožke. On sam je najraje študiralcerkveno zgodovino, ki ga je še posebno privlacila. Pogosto je tožil, da mnogi cerkveni pisatelji zanemarjajo papeže, medtem ko posvecajo veliko pozornost drugim osebam. Prav tako ga je bolelo, ko so nekateri premalo spoštljivo govorili o tem, kar so naredili papeži." Vtej zvezi naj povemo, da je vseh sedemnajst zvezkov Rohrbacherjeve Cerkvene zgodovine prebral, kakor hitro je izšla. Prav tako je preštudiralCerkveno zgodovino Salzana in vzkliknil, da bi, ce bi to delo izšlo v casu, ko je bil v bogoslovnem semenišcu, poljubil stran za stranjo, ker ta italijanski zgodovinar tako spoštljivo govori o papežih. Tako se je na osnovi ustreznih navodil in oprt na raziskovanje Bercastela, Henrio­na, Fleuryja, Pochrbacherja, Salzana in bollandistov odlocil, da bo napisalmalo cerkveno zgodovino za mladino. Toda študij zgodovine ni prav nic okrnil študija teologije. Nadaljevalje šol-ski krožek, na katerem so obravnavali najtežja teološka vprašanja, kjer je bila predvsem potrebna izredna natancnost v rabi izrazov. Don Giacomelli pravi, da je bil klerik Bosko izredno pozoren in ni spregledalnobene zmote pa tudi nobene netocnosti. Nekoc je eden izmed študentov prišel na dan z zelo drzno trditvijo o izvirnem grehu. Janez ga je takoj popravil in z jasnimi dokazi pokazal, da nima prav. In to pripravljenost za obrambo dogem je ohranil vse življenje in v vseh okolišcinah. Kdor ga je poslušal, se je cudil bistrovidnosti njegovega duha in globini njegovega znanja. Istocasno pa ni zapostavljalleposlovja. Giacomo Bosco, ki nam je to pripo­vedoval, je ustanovil akademijo, katere duša je bil Janez. Sestavljalo jo je 12 do 14 semenišcnikov, ki so razpravljali o jeziku, pisateljih in tudi o lepem vedenju. Poslušali so zgodovinske in leposlovne razprave v verzu in prozi. Po koncanem branju so clani povedali svojo sodbo o vsebini in obliki razprave in tudi o na-cinu, kako je predavatelj izvajalsvoj spis, zlasti ce je šlo za pridige. Janez je bil tako natancen v popravljanju, da so ga tovariši imenovali rabina slovnice. Pri vsem pa je jasno pokazalo njegovo skrajno zadržano mnenje o vsem, kar se tice skromnosti. Nekega dne so v akademiji brali sestavek, v katerem so se pohvalno izrazili o osebah drugega spola. In to zelo na splošno. Ko so Janeza vprašali za Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek mnenje, se je najprej zamislil, potem pa dejal: "Vse je prav v tem predavanju, vendar se mi ne zdi primerno, da so v njem imenovane ženske z izrazi, ki ne pristajajo kleriku." Predavatelj je postal duhovnik, a na nesreco starokatolican. Sredi takih vaj in ucenja je leto mirno potekalo. Ko je Janez stregel svojim bol­nim tovarišem, kar je delal ves cas svojega bivanja v semenišcu, je imel priložnost,da je vpraševal zdravnike in se tako naucil prepoznavati bolezni, poznal njihov po­tek in se seznanil z zdravljenjem. Naucil se je pripravljati zdravila in bil vsem vpomoc. Tako se je teoreticno in prakticno uvedel v zdravništvo, kar mu je poznejeprišlo zelo prav. Potrdilo te njegove zdravniške izvedenosti je naslednji dogodek. Nekega dne je Janeza obiskalzdravnik, ki je imel bolnega sina. Don Bosko se je zacel z njim pogovarjati o razlicnih vrstah bolezni in ga pri tem vpraševalo mnogih nadrobnostih. "Toda vi," je kar nenadoma vzkliknil zdravnik, ste, preden ste postali duhovnik, bili zdravnik?" "Ne, nikakor ne. Ta vprašanja vam postavljam zato, kerbi se rad cesa naucil." "Toda ali veste, da vprašanj, ki jih vi postavljate, ne more postavljati kdo, ki ni študiral medicine?" Na koncu šolskega leta se je Janezvrnil k svoji materi. Vcasu pocitnic sta prihajala na obisk samo dva: klerik Giacomelli iz Avigliane, ki je pri Boskovih tudi prenoceval, in veckratAlojzij Comollo, ki se je zvecer vracaldomov. Janez je Comollu vracalobiske. Pogosto so si tudi pisali pisma. Ker je mati Marjeta poznala pomen dobrega prijateljstva, je storila vse, kar je bilo v njeni moci, da so se gostje pocutili lepo in prijetno. To so bili praznicni dnevi, ki so klicali po ponovitvi. Hocem pocastiti svojega Janeza," je vzklikala dobra mati. Nekaj dni po prihodu domov je Janez prejel od Comolla naslednji list: "Mo-ram te seznaniti z zadevo, ki me radosti in hkrati spravlja v zadrego. Moj stric mi je narocil, da naj pripravim pridigo o Marijinem vnebovzetju. Obveznost, da moram govoriti o tej naši dobri materi, me napolnjuje z radostjo, obenem pa sem zaradi svoje nesposobnosti zelo dalec od tega, da bi o njej govoril tako, kakorzasluži. Naj bo že kakor koli, v zaupanju na pomoc nje, v cast katere bom govoril, prevzemam to dolžnost. Govor sem si že napisalin se ga tudi že napol naucil. Vponedeljek pridem k tebi, poslušalboš moje predvajanje ter mi dalustrezne napotke in nasvete, tako glede govora, kakor tudi glede vsebine. Pri­poroci me angelu varuhu zaradi varnega potovanja. Zbogom." "Comollo je bil tocen," piše don Bosko v svojih Spominih, "in je pri meni preživel dan, ko so bili naši domaci vsi na njivah zaradi žetve. Najprej mi je dal BiS 1 — 50. poglavje prebrati pridigo, ki jo je napisalza prihodnji praznik Marijinega vnebovzetja. Potem je pridigo izvajalin besede spremljals kretnjami. Po nekaj urah prije­tnega kramljanja sva se zavedela, da je prišla ura za kosilo. Bila sva sama v hiši. Kaj naj storiva?"Vse v redu!" je vzkliknil Comollo, "jaz bom prižgalogenj, ti boš pristavil kozico in kje bova že kaj dobila, da bova skuhala." "Odlicno!" sem dejal, "toda najprej morava ujeti na dvorišcu petelincka in ga pripraviti za juho in prikuho. Tako je ukazala moja mati." Kmalu sva ujela petelina, toda sedaj ga je bilo treba zaklati. Nobeden izmed naju se ni cutil sposobnega. Koncno sva se domenila, da bo Comollo držalpetelina za vratin ga naslonil na štor, jaz pa bi mu s sekiro odsekalglavo. Receno storjeno in glava je padla po tleh. Sedaj sva se oba prestrašila in jokaje zbežala. "Kaka norcka sva," je dejalComollo, "Bog nam je narocil, naj uporabljamo živali zemlje v našo korist. Zakaj se potem tako bojiva tega dejanja?" Brez nadaljnjega sva pobrala petelina, ga oskubila, ocisti-la, spekla in pripravila kosilo. Jaz bi moraliti v Cinzano, da bi slišalComollovo pridigo. Ker sem pa moraltudi jaz isti dan pridigati v Alfianu, sem šel naslednji dan. Bila je prava radost poslušati od vseh strani pohvalo Comollove pridige. "To je pridiga svetnika," je dejaleden, drugi pa je menil: "Zdelo se je, kakor da bi angel govoril s prižnice, tako je bil skromen in prisrcen." Tretji pa zopet: "Tako je treba pridigati!" Ko so tako govorili, so celo ponavljali besede in izražali custva, ki so se jim tako glo­boko vtisnila v duše. Njegov stric je dejal, da vidi v svojem necaku uresniceno Božje delo. Jaz, ki sem vedel, kako zelo plah je Comollo, sem ga vprašal, kako je vendar mogel govoriti tako prostodušno. Odvrnil mi je: "Vtrenutku, ko sem se znašel pred ljudstvom, se mi je zdelo, da so me zapustile moci, glasu ni bilo od nikoder, kolena so se mi tresla in noge me niso vec nosile. Toda kakorhitro mi je Marija ponudila svojo roko, sem postalkrepakin mocan. Zacel, nadaljevalin koncalsem pridigo brez vsake najmanjše težave. To je storila Marija, ne jaz! Njej bodi cast in hvala." "To Comollovo pridigo še danes hranim. Res je pri sestavljanju uporabljalrazlicne avtorje, toda zamisel je njegova in v njej najdemo vsa tista custva, od katerih je gorelo njegovo plemenito srce v ljubezni do velike Božje matere." Janez je šel v Cinzano z namenom, da bi cestitalprijatelju za tako uspeli govor. Pozabil pa je na dejstvo, da je moralprav isti dan istemu poslušalstvu, ki je prejšnji dan slišalo Comollovo pridigo, imeti pridigo v cast sv. Roku. On sam takole poroca: "Tisti dan (16. avgust) so obhajali praznik sv. Roka, ki mu pravijo tudi praznik loncev ali kuhinje, ker takratprijatelji in sorodniki povabijo svoje znance na kosilo in se udeležijo javne zabave. Tega dne se je zgodilo nekaj, kar Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek kaže, kam lahko seže moja predrznost. Slavnostni govornik, ki je bil povabljen za to priložnost, je zamujal. Cakali so ga vse do trenutka, ko bi moralstopiti na prižnico. Da bi rešil cinzanškega prošta iz zadrege, sem šel od enega do drugega župnika, ki je prišel na praznik, in jih prosil, da bi kateri od njih stopil na prižni-co in spregovoril zbranemu ljudstvu. Pa nobeden ni hotel. 'Kako vendar!' sem vzkliknil, 'hocejo, da bi ta množica ljudi odšla, ne da bi slišala vsaj nekaj besed?' Nejevoljni zaradi mojih ponovnih spodbud, so mi pikro odgovorili: 'Butec neumni, ali misliš, da je narediti pridigo o sv. Roku brez vsake priprave, kakor da bi izpil kozarec vina?Namesto da nadleguješ druge, pojdi sam na prižnico!' Ob teh besedah so vsi zaploskali. Ponižan in ranjen v svojem ponosu sem odgo­voril: 'Nikakor se ne bi upalponujati za tako pomembno nalogo. Ker ste se pa vsi odrekli, jo sprejmem.' Zapeli so pesem in mi tako dali malo casa, da sem se zbral. Potem sem zbralv spominu glavne podatke iz življenja tega svetnika, o katerem sem nekoc bral, stopil na prižnico in imel pridigo, za katero so pravili, da je bila najboljša od vseh, ki sem jih imel prej in celo pozneje." Giuseppe Tur-co, ki je don Boska na njegovo povabilo pogosto spremljalv razne kraje, kjer je pridigal, in je tudi tokratbil v Cinzanu, je dejal: "Ob pridigi sem imel vtis, da je bila na dolgo pripravljena, dobro premišljena. Narediti pa bi jo mogel samo clo­vek, ki je veliko študiral in bil navajen pridigati. Pridiga je zbudila obcudovanje vseh navzocih župnikov." Nekaj podobnega se je pripetilo Janezu malo pozneje na podobnem slove­snem prazniku v Pecettu. O tem nam je pripovedovalprošt izCastelnuova don Antonio Cinzano. "Ko so se zacele vecernice, še ni bilo slavnostnega govornika. Nenadoma je zbolel. Nobeden od navzocih duhovnikov se ni cutil sposobnega, da bi stopil na prižnico in nepripravljen govoril množici. Tedaj je župnik rekel kleriku Bosku: 'Pojdi ti!' Janez je tedaj prosil za brevir, prebralberila dneva, stopil na prižnico in tako zelo zadovoljil poslušalstvo, da so drugi dan v pogo-voru z župnikom iz Castelnuova mnogi pripovedovali, kako lep govor je mladi govornik imel in kako zelo je bil prisrcen v izvedbi." In kako je don Bosko sodil o teh svojih pridigah? On, ki je v zvezde kovalCo­mollovo pridigo, je o sebi takole pisal: "Po prvem letu teologije sem še pridigalna praznik Marijinega rojstva v Capriglu. Nevem, s kakšnim uspehom. Od vseh strani so mi cestitali, tako da me je prevzel napuh, dokler se nisem streznil ob dogodku, ki ga bom opisal. Nekaj dni po pridigi o Marijinem rojstvu sem vprašalnekoga, ki se mi je zdel najbolj bister, o pridigi, ki jo je tako silno hvalil, in ta mi je odgovoril: 'Pri­digali ste o vernih dušah v vicah.' Vresnici pa sem govoril o Marijini slavi. V BiS 1 — 50. poglavje Alfianu sem vprašalza mnenje župnika, zelo pobožnega in ucenega duhovnika po imenu Giuseppe Pelato in ga prosil za kratko sodbo. Vaša pridiga, tako mi je odgovoril, je bila zelo lepa, urejena, govorjena v lepem jeziku, z mnogimi naved­ki iz Sv. pisma. Ce boste tako nadaljevali, boste nekoc dober pridigar." "In kako so ljudje razumeli?" "Malo. Razumel je moj brat duhovnik, jaz in morda še kdo." "Kako vendar, saj je bila vsebina tako preprosta in lahka." "Vam se zdi lahko, toda za ljudstvo je to zelo vzvišeno. Poletavati cez zgod-be Svetega pisma in razmišljati o cerkveni zgodovini so stvari, ki jih ljudstvo ne razume." "Kaj mi torej svetujete, da naj storim?" "Opustite govorico klasikov in njihov nacin mišljenja in govorite po domace. Kjer je to mogoce, tudi v italijanšcini, toda vedno poljudno. Namesto dokazov uporabljajte zglede, prilike ali basni. Vse naj bo zelo poljudno. Toda pomnite, da ljudje zelo malo razumejo in da jim verskih resnic nikdar ne razložimo zadosti jasno." "Ta ocetovski nasvet mi je postalvodilo za vse moje življenje. Še vedno hra­nim v svojo sramoto tiste govore, v katerih sedaj ne vidim drugega kot željo po prazni slavi in vzbujanju pozornosti. Usmiljeni Bog je uredil tako, da sem dobil ta nauk, ki sem ga potem skušal uresniciti v svojih spisih, pridigah in verouku." Janez je v pocitnicah 1838 šel še enkrat v Cinzano, da bi s Comollom uredilnekaj stvari glede bližnjega zacetka šolskega leta. "Nekega lepega dne," piše donBosko v življenjepisu tega svetega mladenica, "sem šel s tem svetim fantom nasprehod na hrib, od koder je bilo videti obširne travnike, njive in vinograde. 'Glej,Lojze,' sem mu dejal, 'kako slabo žetev smo imeli letos. Ubogi kmetje. Toliko truda,pa vse zaman!' 'To je Božja roka,' je odvrnil, 'ki teži nad nami. Veruj mi, vsega tega so krivi naši grehi. Upajmo, da bo prihodnje leto bolj bogato.' 'Tudi jaz si želim tako in srecni tisti, ki se bodo mogli z njimi okoristiti.' 'Daj no, pustiva ob strani te turobne misli. No, za to leto naj bo. Toda priho­dnje leto bo trgatev obilnejša in pili bomo boljše vino.' 'Ti ga boš pil.' 'Ali boš ti mogoce še vedno pil samo vodo?' 'Jaz upam, da bom pil veliko boljše vino.' 'Kaj hoceš s tem povedati?' 'Pustimo to, pustimo to! Bog že ve, kaj dela.' Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek 'Saj ne gre za to. Jaz samo vprašujem, kaj pomenijo besede: Jaz upam, da bom pil veliko boljše vino. Ali hoceš mogoce iti v nebesa?' 'Ceprav ne upam, da bom šel po smrti takoj v nebesa, razen po posebni Božji dobroti, pa nekaj casa sčm cutim tako živo željo, da bi šel uživatambrozijo blaženih, da se mi zdi nemogoce, da bi bilo še kaj dosti dni mojega življenja. Vse to je Comollo izrekalz radostnim obrazom in v casu, ko je bil popolno-ma zdrav in se je pripravljal, da bi se vrnil v semenišce. Ko se je na koncu teh pocitnic vracalv semenišce in je dospel do kraja, od koderje mogel še zadnjikratvideti domaci kraj, se je ustavil in z nenavadno re-snim izrazom dolgo gledalsvoj rodni kraj. Njegov oce je stopil k njemu in dejal: 'Lojze, kaj delaš? Ti mogoce ni dobro? Kaj gledaš?' 'Cutim se popolnoma zdravega, nic mi ni, vendar ne morem odtrgati pogleda od Cinzana.' 'Kaj torej gledaš? Se mogoce nerad vracaš v semenišce?' 'Prav nasprotno, komaj cakam, da bi zopet prišel na kraj miru. Kar pa gle-dam, je naš Cinzano, ki ga vidim zadnjikrat.' Ko so ga znova vprašali, ali mu je mogoce slabo in bi se rad vrnil domov, je odgovoril: 'Nic takega, odlicno se pocutim, pojdimo naprej, Gospod nas pricakuje.' Comollov oce je takoj, ko so prišli v semenišce, Janezu porocal o tem pogovoru. Tako žalostne napovedi so mocno skrbele našega Janeza, ki je v želji, da bi se cim bolj pomnožilo število Božjih služabnikov, trepetal ob misli, da se mogoce izgublja tako odlicen poklic. Ker je dobro poznal neprecenljivo vrednost Božjega klica v Božjo službo, je v svojih zaupnih pogovorih z decki v Chieriju, Castelnuo­vu in drugih krajih znal najti vedno primerno priložnost, da je v njihovih srcih budil visoko spoštovanje duhovniškega poklica in dolžnost slediti Božjemu kli-cu. Kakor sv. Pavel je tudi on menil: "Želel bi, da bi bili vsi ljudje kakor jaz. Toda vsak ima svoj milostni dar od Boga, eden tako, drugi tako" (1 Kor7,7). Zato je razmišljal, kateri dar je Bog dal njegovim mladim prijateljem. Ce je videl, da je v katerem blešcala cednost, ki dela ljudi enake angelom, je bilo to zanj gotovo znamenje poklica. Zato se je zanimal, ali imajo taki decki veselje do duhovniške­ga poklica, in jim je na ustrezen nacin budil željo do njega. Ce pa je poklic bil že jasen, ga je gojil z ustreznimi nasveti in prepustil Bogu, da je rastel in dozoreval. Tako je že sedaj zacenjal dejavnost, ki ji je potem ostal zvest celo življenje, saj je bilo tisoce in tisoce mladih poklicev, ki jih je odkril on in jih gojil. Ce ne bi bilo njega, ne bi nikoli dozoreli. Don Bosko je bil pripravljen na kakršno koli žrtev, BiS 1 — 50. poglavje da se ne bi niti eden teh poklicev izgubil. Vnaslednjih poglavjih bomo opisali njegove cudovite uspehe. Res je, da ni vedno uspel v svojih namenih, kajti samo Bog ve, kaj je doloceno cloveškim srcem, vendar je pa don Boskova prizadevnost tudi v takih primerih rodila obilne sadove. Zgoraj smo omenili mladega Annibala Strambija, ki je s svojima dvema bratomaDomenicom in Pietrom skupaj z Janezom obiskoval šolo, ki jim danes pravimo gim­nazija. Tega leta 1838 je Peter prejel pismo, v katerem ga je Janez vabil, da bi postalduhovnik, in kot razlog navajal njegovo mirno, uravnano nrav in lepo vedenje. Leta1898 je Pietro Strambio, vitez, ugledni svetovalec prefekture, sporocal profesorju donFrancescu Cerrutiju: "Jaz nisem sledil don Boskovemu nasvetu, ker nisem cutil na­gnjenosti do tega poklica. Ohranil pa sem drag spomin na njegovo povabilo, saj mi je vmojem življenju naredil toliko dobrega. Še vedno skrbno hranim njegovo pismo, ki šedanes budi v mojem srcu custva, ki sem jih cutil, ko sem videl, kako visoko mnenje jeimel moj sošolec in prijatelj o meni. Nihce si ne more misliti, kako visoko smo jaz inmoja dva brata cenili don Boska. Nekaj let pozneje smo bili v Campagni in on nas jeobiskal. Sprejeli smo ga zvelikim veseljem. Vendarso bili tisti dnevi zaradi požarana bližnji kmetiji bolj žalostni. Don Bosko je s svojo hladno mirnostjo reševal, karse je rešiti dalo, in na koncu prinesel polento, ki jo je kmet pripravil za svoje reše­valce. Jaz sem mu tedaj rekel: "Ti, don Bosko, ki si tako doberin delaš cudeže, daj,ukaži, da bo ogenj ugasnil." To prepricanje o njegovi svetosti je bilo zakoreninjenoin razširjeno med njegovimi tovariši in od tod tudi pomen, ki so ga pripisovali nje­govim besedam in pismom. 51. POGLAVJE Študij teologije - Janeza postavijo za zakristana kapele - Dragocene Comollove zaupnosti Janezu - Duhovne vaje in teolog Giovanni Borel - Comollo zboli - Najprej strašne potem pa tolažilne sanje - Comollova sveta smrt - Prvo Comollovo prikazanje Stolico sistematicne teologije v Chieriju je na zacetku šolskega leta 1838–39 zasedel pobožni duhovnik Giovanni Battista Appendini di Villastellone, ki je bil zaradi svojih velikih zaslug pozneje imenovan za monsinjorja. Bil je cela tri leta ucitelj našega Janeza. Zaupno prijateljstvo, ki je profesorja vezalo na njego­vega ucenca, je trajalo vse življenje. Božja previdnost je koncno združila v istem razredu klerike Giacomellija, Bo-ska in Comolla, obenem pa terjala od prijateljev veliko žrtev, ker je bil angelski Aloj­zij Comollo že zrel za nebesa. Giacomelli pa je mogel bolje oceniti Janezov napre­dek v ucenju. Takole nam piše: "V šoli je bil vsem za zgled. Imel je silen spomin, pazato nic manjšo prizadevnost v ucenju. Neredko je pri študiju primerjal ucbenik zdrugimi avtorji teologije. Nikdar se ni kakor drugi ucil tvarine dobesedno. Ko so gavprašali, je znal odgovarjati. Vcasih je spremenil nacin dokazovanja in izražal raz­licna mnenja od prirocnika. Spominjam se, da ga je nekoc neki profesor ozmerjal.Ucite se tvarine dobesedno, kakor drugi." To je bilo edino, cemurse klerik Bosko nimogel prilagoditi. Veliko let pozneje je dejal o tem: "Od študentov teologije je trebadoseci, da veliko študirajo. Treba je preveriti, ali obvladajo traktate, znati pa mora­jo dobro in ne samo površno. Za vecino ucencev je zares najbolje, da se naucijo vsena pamet. Vendarne smemo zahtevati prevec, ce vemo, da kak klerik redno študira,razume tvarino in vprašan redno prav odgovarja." Vdrugem letu bogoslovja je Janeza doletela sreca, da je postalzakristan v semeniški kapeli. To je bila sicerskromna obveznost, vendar pa dragoceno BiS 1 — 51. poglavje znamenje naklonjenosti predstojnikov. Poleg tega je dobil še nagrado šestde-set frankov. S tem je placal polovico mesecnine, za drugo pa je poskrbel don Cafasso. Zakristan je moralskrbeti za cistoco cerkve, zakristije, oltarja, oskrbovati svetilke, svece in druge predmete, ki so potrebni za božjo službo. To službo so mu zaupali, ker se je odlikovalpred drugimi po znanju in kreposti, kakor so to potrdili don Cagliero, don Giuseppe Fiorito, njegov prefekt v spalnici. Don Gia­comelli pa je povedal, da mu je ta služba dajala nove priložnosti za utrjevanje v kreposti. Don Giacomo Bosco nam glede tega ve povedati: "Semenišcnike iz filozofije in prvih dveh letnikov teologije je neustavljivo vleklo k njemu, študen-ti višjih letnikov so gledali nanj z vecjim ali manjšim spoštovanjem, pac vsakpo svojih naravnih nagnjenjih. Kdor se odlikuje po znanju in krepostnem življenju, je žrtev nevošcljivosti tistih, ki se cutijo zapostavljene ali prikrajšane, in se kaže v besedah, obnašanju. Toda Janezova ljubezen je znala prezreti take slabosti. Njegova ponižnost se ni spremenila niti takrat, ko so ga nekateri nemirni duho-vi zasramovali, se norcevali iz njega in ga prezirali zlasti zato, kerje živel tako sam zase. Zaradi službe zakristana so mu bogoslovci dali vzdevek Bosko od olja za svetilke, ker je moralvsak dan iti k ekonomu po olje za vecno luc. Toda on je ostalvedno miren in vederin jim ni branil govoriti. Vsekakor pa ni bil brezcu-ten. Nekega dne mu je eden izmed tovarišev," tako nam poroca don Giacomelli, "v posmeh njegovi službi dejal: 'Ti tepec od bakel!' Janezje zardel vse do las in se brez besede oddaljil. Navzoci kleriki pa so žalitev šteli za tako grobo, da je eden izmed njih zavrnil žalivca." Comollo je kljub slutnjam skorajšnjega konca življenja resno nadaljevalsvoj študij in na polletnem izpitu zopet dobil nagrado 60 lir. Ceprav je kazalenako ljubeznivost in radost pri zabavi, je Janez cutil v njegovem obnašanju nekaj skrivnostnega. Bolj kot po navadi je bil zbran pri molitvi in drugih pobo­žnih vajah, zlasti pri prejemanju svetega obhajila. Slišal ga je, kako je pogosto vzkliknil: "Oh, da bi mogel v trenutku, ko se bom poslavljals tega sveta, slišati tolažilne besede Gospodove: Pridi, dobri in zvesti hlapec!" Navadno je premi­šljevalo peklu, da bi cim bolj zasovražil greh. Toda prepustimo pero don Bosku: "Z veliko radostjo v srcu se je pogovarjalo nebesih in med množico lepih stvari, ki mi jih je povedal, je bila tudi ta: 'Ko sem sam in nimam nikakršnega dela ali ko ponoci ne morem spati, se v mislih spravim na mikavne izlete. Predsta­vljam si, da sem na visoki gori, z vrha katere je mogoce videti vse lepote narave. Ogledujem si morje, zemljo, dežele, mesta z vsem, kar morejo imeti lepega in cudovitega. Nato dvignem pogled proti vedremu nebu in obcudujem nebesni Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek obok, ki posejan z zvezdami ponuja cudovit prizor. K temu dodam še misel na prelepo glasbo, ki v pesmi in zvoku odmeva po dolinah in višinah. Potem se poln prelepih vtisov obrnem na drugo stran in pred seboj zagledam Božje me-sto. Opazujem ga najprej od zunaj in potem preidem v notranjost. Vnjej pa si lahko sam predstavljaš brez števila stvari, ki so tam.' Ko je nadaljevalsvoj opis, mi je navedel celo vrsto zanimivih in spodbudnih stvari, ki jih je videl v raznih oddelkih nebes. Tega leta sem od njega izvedel tudi skrivnost, kako je mogoce popolnoma zbrano moliti. 'Hoceš vedeti, kako jaz molim? To je sicer cisto materialna po­doba, ki se ji boš smejal. Zaprem oci in v duhu vstopim v veliko sobano, kjer brez števila stebrov nosi strop. Ozaljšana je na najbolj prefinjen nacin, na koncu dalec v notranjosti stoji oder in na odru prestol in na njem si v domišljiji pred­stavljam Boga v vsem svojem velicastvu. Za njim pa vsi zbori Božjih pricevalcev. Ta podoba mi služi zato, da dvignem svojega duha k Božjemu velicastvu, pred katerim padem na kolena in obraz z vso spoštljivostjo in molim.'" Vštiridesetdnevnem postu (1839) so bile za semenišcnike v Chieriju du­hovne vaje. Janezjih je opravil z veliko pobožnostjo. "To leto sem imel sreco," tako piše v svojih Spominih, "da sem spoznalenega najbolj gorecih služabnikov svetišca, saj nam je on pridigalduhovne vaje. Vstopil je v zakristijo veselega obraza, duhovitih opazk, ki pa so vedno imele globoko moralno vsebino. Ko sem ga videl, kako se je pripravljalna sveto mašo, kako dostojanstveno se je vedel, darovalsveto daritev, sem se takoj zavedel, da mora biti vreden Božji slu­žabnik. To je bil teolog Giovanni Borel izTurina. Ko je potem zacel pridigati in smo videli njegovo poljudnost, živahnost, jasnost v izražanju in ogenj ljubezni, ki ga je podžigalv njegovih besedah, smo vsi ponavljali: to je pravi svetnik. Vsi so kakor za stavo hoteli k njemu k spovedi, z njim govoriti o svojem poklicu in slišati od njega kako posebno priporocilo. Tudi jaz sem se hotel z njim pogovo­riti o stvareh moje duše. Ko sem ga potem prosil za kaknasvet, kako bi mogel ohraniti svoj poklic tako med letom kakor zlasti med pocitnicami, mi je povedaltele pomembne besede: 'Zodmaknjenostjo od sveta in s pogostim obhajilom izpopolnjujemo in ohranjamo poklic in oblikujemo v sebi dobrega duhovnika.' Duhovne vaje teologa Borela so bile edinstvene v chierijskem semenišcu in še veliko let pozneje so bogoslovci ponavljali njegove nasvete, ki jih je dajaljavno pri pridigah ali zasebno pri pogovorih." Zjutraj 25. marca, na dan Marijinega oznanjenja, je Janez na poti v kapelo na hodniku naletel na Comolla, ki ga je cakal, da bi mu povedal, da je prišel nje-gov konec. Janeza je ta izjava presenetila, zlasti še, ker sta se prejšnji dan dolgo BiS 1 — 51. poglavje skupaj sprehajala in se locila oba pri najboljšem zdravju. Comollo je dodals tresocim se glasom: "Pocutim se slabo, toda straši me dejstvo, da se bom moralpredstaviti pred Božjo sodbo." Janez ga je spodbudil, naj si ne žene stvari tako k srcu, ceprav so zelo resne, vendar zanj še zelo oddaljene in bo imel še veliko casa, da se bo na vse to temeljito pripravil. Po teh besedah sta vstopila v cerkev. Comollo je bil še pri eni sveti maši, nato ga je obšla taka nemoc, da so ga morali prenesti v spalnico in položiti v posteljo. Don Giacomelli poroca, da je v tistem trenutku Janez naznanil tovarišem, da bo Comollo umrl od tiste bolezni. "Ko smo koncali pobožnosti v cerkvi," piše don Bosko v življenjepisu svo­jega prijatelja, "sem šel obiskatComolla v njegovo spalnico. Kakor hitro me je zagledalmed okoli stojecimi, mi je dalznamenje, naj se približam, in mi je zacel takole govoriti: 'Rekel si mi, da gre za zelo oddaljene stvari in da bom imel še veliko casa za pripravo, preden bom odšel. Pa ni tako. Preprican sem, da se bom moralkmalu predstaviti pred Božjim oblicjem. Preostaja mi le malo casa za pripravo. Hoceš, da ti jasno povem? Lociti se morava.' Jaz sem ga še vedno spodbujal, da naj si ne žene k srcu in se ne da begati od takih misli. 'Niti si ne ženem k srcu niti se ne dam begati, vidim pa, da moram pred veliko nepreklicno sodbo, in to navdaja mojo notranjost s skrbjo.' Te besede so me mocno prizade­le in sem zato vsaktrenutek želel vedeti, kakšno je njegovo stanje, in vsakokrat, ko sem ga obiskal, mi je ponavljalvedno isto zaskrbljenost: 'Bliža se trenutek, ko se bom moralpredstaviti pred Božjo sodbo. Morava se lociti.' Mislim, da ne pretiravam, ce recem, da mi je to v bolezni ponovil vsaj petnajstkrat. Ponedeljek je prebil z vrocino v postelji. Napovedalje, da se bo njegova bo­lezen razvijala v nasprotju z napovedmi zdravnikov. In tako se je tudi zgodilo. Torek in sredo je prebil zunaj postelje, bil pa je ves cas žalosten in otožen ter zaposlen z mislimi na Božjo sodbo. Vsredo zvecer je hudo bolan zopet legel in ni vec vstal. Vsoboto zvecer, na velikonocno vigilijo, sem ga šel obiskatin on mi je takole govoril: 'Ker se morava lociti in se bom jaz moralpredstaviti Božji sodbi, bi mi bilo drago, da bi nocoj bedel pri meni.' Duhovni voditelj don Giuseppe Mottura, ki je ugotavljal, da je bolniku vsaktrenutek huje, mi je rade volje dovolil, da sem prebil noc pri njem. To je bila noc 30. marca in naslednji dan je bil slovesen praznik Gospodovega vstajenja, velika noc. Bodite pozorni. 'Ce boste zaslutili kako nevarnost, me takoj poklicite. Zapomnite si tudi vsako nadrobnost bolezni, da boste mogli jutri porocati zdravniku.' Ob osmih zvecerje vrocina narasla. Ob cetrt na devet je izgubil zavest. Za­slišala se je dolga tožba, kot da bi gledalstrašen prizor ali grozotno dogajanje. Nekako pol ure pozneje je prišel malo k zavesti, se ogledalokoli sebe, zapicil po­ Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek gled v vsakega izmed okoli stojecih in grozece zakrical: 'Groza! Sodba!' Potem se je zacel s tako silo premetavati sem in tja, da ga je petero ali šestero navzocih komaj zadržalo na postelji. To premetavanje je trajalo vsaj tri ure, nato se je spet popolnoma zavedel. Dolgo casa je ostalzamišljen, kakor da bi premišljeval o zelo pomembni stvari. Zatem se je rešil žalostnega in strahotnega vedenja, ki so mu ga povzrocale skrbi zaradi Božje sodbe, in se je umiril in razvedril. Go-voril je, se smejal, odgovarjalna vsa vprašanja in zdelo se je, da je popolnoma ozdravel. Vprašali so ga, od kod ta sprememba, saj je bil malo prej tako pobit, sedaj pa je ves ljubezniv in šegav. Malo se je zmedel, previdno pogledalokoli sebe, da ga nihce ne bi slišal, in mi šepetaje zaupal: 'Do sedaj sem se balumreti zaradi Božje sodbe. To me je strašno begalo. Toda sedaj sem popolnoma miren iz razlogov, ki ti jih bom prijateljsko zaupno povedal. Medtem ko sem se od strahu tresel pred Božjo sodbo, se mi je zdelo, da sem se v trenutku znašel v globoki in obširni dolini, kjer je razsajaltako silen vihar, da ni bilo mogoce razumeti niti besedice kogar koli, ki se je tam znašel. Vsredini tiste doline je bil globok prepad, podoben globoki in široki peci, in iz njega so švigali nevarni plameni. Videl sem, kako so se tam od casa do casa pojavile duše, nekatere sem prepoznal, in padale v ogenj, medtem ko so se silni plameni dvigali proti nebu. Prestrašen zaradi tega videnja sem v bojazni, da bom padel noter tudi jaz, silno krical. Obrnil sem se, da bi ubežal, toda tu mi je prišla nasproti brezštevilna množica najstrašnejših in najrazlicnejših pošasti, ki so me skušale suniti v prepad. Tedaj sem kricalše bolj prestrašen in še bolj glasno in ne da bi se zavedal, kaj sem delal, sem naredil znamenje svetega križa. Ob tem verskem znamenju so se vse tiste pošasti hotele prikloniti, kerpa niso mogle, so se na cudne nacine spakovale in se malo oddaljile od mene. Kljub vse-mu pa še vedno nisem mogel zbežati iztistega strašnega kraja. Takratsem za­gledalmnožico oboroženih mož, ki so kot mocni vojšcaki hiteli meni v pomoc. Napadli so pošasti, nekaj jih razmesarili, druge razsekali, da so obležale na tleh, preostale pa so zbežale. Ko sem bil rešen te nevarnosti, sem se zacel sprehajati po tisti obširni dolini in prišel sem do visoke gore, na katero se je bilo mogoce povzpeti samo po enih stopnicah. Toda na vsaki stopnici je prežala ogromna kaca, pripravljena, da požre vsakega, ki bi poskusil stopiti navzgor. A nikjerni bilo druge poti, jaz pa si nisem upalpristopiti, kersem se bal, da me bodo kace požrle. Ves izcrpan od naporov in utrujen od prizadevanjasem že skoraj pod-legel, takratpa sem zagledalneko Gospo, za katero menim, da je naša skupna Mati. Oblecena v prekrasno obleko je pristopila k meni, me prijela za roko, me postavila na noge in mi dejala: Pridi z menoj! Prizadevalsi se za mojo cast in BiS 1 — 51. poglavje slavo in me tolikokratklicalna pomoc, zato je prav, da dobiš za vse to zasluženo placilo. Obhajila, ki si jih prejel v mojo cast, so ti zaslužila rešitev iz nevarnosti, v katero te je potisnil sovražnik duš. Medtem mi je dala znamenje, da naj ji sledim po tistih stopnicah. Ko je po­ložila svojo nogo na stopnico, so kace obrnile vstran svoje smrtonosne glave in se niso vec obrnile k nama, dokler se nisva oddaljila. Ko sva dospela do vrha stopnic, sem se znašel v prekrasnem vrtu. Tam sem videl stvari, ki si jih nikdar ne bi mogel niti predstavljati. Že na varnem mi je dobrohotna Gospa rekla na­slednje besede: 'Sedaj si na varnem. Moje stopnice so tiste, ki te morajo voditi k najvišjemu dobremu. Pogum, otrok moj, cas beži. Tiste cvetlice, ki so tako cudovit okras tega vrta, so nabrali angeli, da ti bodo spletli venec slave in te postavili med moje otroke v nebeškem kraljestvu.' Ko je to izgovorila, je izginila. Te stvari, je sklenil Comollo, so tako zadovoljile moje srce in mi vlile toliko miru, da se nisem vec balsmrti. Nasprotno! Želel sem si, da bi prišla cim prej, da bi se tako mogel pridružiti angelom v nebesih in prepevati hvalo svojemu Gospodu.' Naj si vsakdo misli o tej pripovedi, kar hoce, toda dejstvo je, da kolikorvecja je bila prej Comollova bojazen, da bi stopil pred Božjo sodbo, toliko bolj si je se­daj želel, da bi cim prej prišel trenutek, ko bi se pojavil pred Bogom. Nikakršne žalosti in pobitosti ni bilo na njegovem obrazu, temvec radost in ljubeznivost in prepeval je psalme, himne in duhovne pesmi. Ceprav se je zdelo, da se mu je zdravje zelo izboljšalo, se mi je proti jutru vendarle zdelo primerno opozoriti ga na možnost, da bi prejel svete zakramen­te, saj je bil veliki velikonocni praznik Gospodovega vstajenja. 'Rade volje,' je vzklikni, "sicer ni nicesar, kar bi vznemirjalo mojo vest, vendar glede na položaj, v katerem sem, bi mi bilo ljubo, ce bi mogel za trenutek govoriti s svojim spove­dnikom, preden bi prejel sveto obhajilo.' Njegovo obhajilo je bil zares spodbuden in cudovit prizor. Ko je opravil spo­ved in se je pripravil na prejem svete popotnice, je v spremstvu semenišcni­kov vstopil v bolniško sobo gospod ravnatelj. Bolnik je ob prvem pogledu ves iz sebe spremenil barvo, predrugacil izraz in poln svete prevzetosti zaklical: 'Oh, cudovit pogled, prevelika sreca. Glej, kako se blesti to sonce. Koliko svetlih zvezd ga obkroža. Koliko vernikov kleci na tleh in si ne upa dvigniti oci proti njemu. Naj mi bo dovoljeno, da pristopim in pokleknem ob njih in z njimi molim to nikdar vidno sonce.' Ko je to govoril, se je hotel vzpeti in dvigniti in z mocnimi zagoni približati najsvetejšemu zakramentu. Trudil sem se, da bi ga zadržalv postelji. Iz oci so mi padale solze nežnosti in obcudovanja. Nisem vedel, kaj naj recem in kaj naj mu odgovorim, on pa si je vedno bolj prizadeval, da bi se cim Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek bolj približalsveti popotnici. Niti se ni dalutišati in pomiriti, doklerje ni prejel. Po obhajilu je ostalnekaj casa popolnoma miren in ves osredinjen v ljubezen do Jezusa. Nato se je dalpremagati novim vnemam in je dalj casa izgovarjalgorece vzdihljaje. Nato je utišalsvoj glas, me poklicalk sebi in me prosil, naj mu ne govorim o nicemerdrugem kot o duhovnih stvareh, ker so, tako je menil, to predragoceni trenutki življenja, ki mu še ostajajo. Cutil je dolžnost, da jih izrabi zato, da povelicuje svojega Boga. Zato ni bil pripravljen dati nikakršnega odgo­vora na stvari zunaj tega podrocja. Zaradi izcrpanosti in zaspanosti je nato nekaj casa pocival, semenišcniki pa so odšli k svetim obredom v stolnico. Po kratkem pocitku se je zbudil, in ko je videl, da sem sam znjim, mi je takole govoril: 'Dragi prijatelj, prišel je trenu­tek, ko se morava za kratek cas lociti. Delala sva nacrte, kako bi si pomagala v vsakdanjih življenjskih težavah, kako bi si svetovala v vsem, kar se tice najinega vecnega zvelicanja. Vendar v svetih in vedno casti vrednih Božjih nacrtih ni bilo tako zapisano. Ti si mi vedno stalob strani v duhovnih, znanstvenih in casnih potrebah, za kar se ti iz srca zahvaljujem. Bog naj ti vse to poplaca. Toda preden se bova locila, poslušaj nekaj spominov svojega prijatelja. Prijateljstvo pa ter­ja, da za prijatelja ne storimo samo vsega, kar se tice casa življenja, temvec da storimo tudi tisto, kar sta si med seboj obljubila za po smrti. Zato dogovor, ki sva ga sklenila z medsebojnimi obveznostmi, da bova molila drug za drugega za najino zvelicanje, ne traja samo do smrti, temvec tudi po smrti vsakega izmed naju. Zato mi obljubi in prisezi, da boš, vse doklerboš živel na zemlji, molil za mene.' Ceprav sem ob teh besedah cutil nujno potrebo, da bi se razjokal, sem vendar obvladalsolze in mu obljubil, kar je zahtevalod mene. Zatem mi je dalše nekaj napotkov in takole sklenil: 'Rad bi te prosil še za eno uslugo in iz srca te prosim, da jo izpolniš. Ko boš hodil na sprehod in boš stopalmimo mojega groba, boš slišalsemenišcnike govoriti: Tukaj je pokopan naš sošolec Comollo. Tedaj skušaj previdno izraziti mojo željo, da bi vsakzmolil en ocenaš in Gospod, daj mi vecni mir za pokoj moje duše. Na taknacin bom rešen iz vic. Veliko stvari bi ti še rad zaupal, toda bolezen se me vedno bolj polašca. Priporoci me moli­tvam mojih prijateljev, prosi Boga zame. Bog bodi s teboj. Naj te blagoslavlja, vse dokler ne bo njegova volja, da se zopet snideva.' Proti veceru velikonocnega praznika je bil tako utrujen, da je komaj mogel izgovoriti kako besedo. Napadla ga je zopet visoka vrocina in zvili so ga silni krci, tako da smo ga le s težavo zadrževali. Ceprav ves iz sebe in v oblasti silnih bolecin, se je na besede Comollo, za koga moramo trpeti, obvladalin ves ljube­zniv smehljaje se odvrnil: 'Za Jezusa Križanega.' BiS 1 — 51. poglavje Vpodobnih okolišcinah, vendar tako, da zaradi mocnih bolecin ni izrekel niti ene tožbe, je prebil celo noc in cel velikonocni ponedeljek. Od casa do casa je zacel prepevati s tako odlocnim glasom, kot da bi bil popolnoma zdrav. Pre­pevalje Usmili se me, litanije Matere Božje, Zdrava morska zvezda in druge duhovne pesmi. Ker ga je petje mocno utrujalo, smo mu skušali prišepetavati molitve. Ko je koncal petje, je ponavljal, kar so mu molili naprej. Dne 1. aprila ob sedmih zvecer, ko se mu je stanje poslabšalo, je duhovni vodi­telj menil, da bi mu podelili sveto maziljenje. On pa, ki se je malo prej zdel v smr­tnem boju, se je popolnoma zavedel in odgovarjal na molitve in vzklike iz obredni­ka. Isto se je ponovilo ob pol dvanajstih, ko mu je gospod rektor kanonik SebastianoMottura, ker mu je mrzel pot zacel oblivati obraz, podelil papeški blagoslov. Ko je tako prejel vsa tolažila naše svete katoliške vere, ni bil videti vec bol­nik, temvec kot kdo, ki v postelji pociva; bil je popolnoma pri zavesti, miren in veder. Bil je ves radosten in je vsaktrenutek izrekalgorece vzdihljaje h križane-mu Jezusu, presveti Devici Mariji in svetnikom, tako da je gospod rektor dejal: 'Nitreba, da drugi molijo za njegovo dušo, saj že sam to dela vec kot uspešno.' Opolnoci je s precej mocnim glasom zapel Zdrava morska zvezda in je to himno brez prekinitve nadaljevaldo zadnje kitice, ceprav so ga semenišcniki prosili, da se ne bi utrujal. Bil je tako globoko zatopljen vase in zobraza mu je sijala taka nebeška luc, da je bil videti kot angel. Eden izmed semenišcnikov ga je vprašal: 'Kaj te v tem trenutku najbolj tolaži?' 'Da sem storil kaj dobrega iz ljubezni do Marije in sem pogosto prejemalsveto obhajilo,' je odgovoril. Ob pol dveh po polnoci 2. aprila, na velikonocni torek, je bil tako izcrpan, da je bilo videti, da bo izdihnil. Ko si je trenutek pozneje opomogel, je z vsemi mocmi, ki jih je še zmogel, s pretrganim glasom in ocmi, dvignjenimi proti nebu, izbruhnil v tako nežne izjave ljubezni in vdanosti do Marije, da so bili vsi navzoci presunjeni do solz. Ko mu je zacel pešati utrip srca, se mi je zdelo, da je prišel trenutek, ko naj bi zapustil svet in svoje tovariše. Zato sem mu zacel prišepeta­vati molitve, ki jih imamo navado moliti v takih primerih. On je ves pozoren na to, kar smo mu govorili, s smehljajem na ustih in obrazu, veder in miren, z ocmi uprtimi v Križanega, ki ga je držalv rokah na prsih, skušalponavljati vsako bese-do, ki smo mu jo prišepnili. Kakih deset minut, preden je izdihnil, me je poklicalpo imenu in dejal, ali bi si kaj želel za vecnost. 'Jaz ... odhajam. Jezus in Marija, v vajine roke izrocam svojo dušo.' To so bile njegove zadnje besede. In ker zaradi otrplosti ustnic in oteklosti jezika ni mogel vec izgovarjati prišepetavanih vzdi­hljajev, je ponavljal samo z gibanjem ustnic. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Navzoca sta bila tudi diakona don Sassi in don Fiorito, ki sta molila Pojdi duša. Ko sta na koncu izgovarjala imeni Jezusa in Marije, se je vedno z nasme­hom na ustih za trenutek zacudeno zamaknjen, kakor da bi gledalcudovit pri­zor, brez vsakega giba posebej nasmehnil. Njegova duša se je locila od telesa, in kakorvsi upamo, šla pocivatv miru svojega Gospoda. Njegov odhod s tega sveta se je koncalob dveh po polnoci, preden se je zbudila zarja 3. aprila 1839. Bil je star pet dni manj kot 22 let." "Tisto noc," tako pripoveduje don Giacomo Bosco," se je klerik Vercellino di Bulgaro, ki je spalv drugi spalnici kot klerik Bosko, prebudil in zacel kricati: 'Comollo je tu! Comollo je tu!' Vsi so se zbudili in se obrnili k njemu z vprašanji. Podprefekt Giacomo Bosco ga je prosil, naj bo tiho. Toda Vercellino je kar naprej ponavljal: 'Comollo je umrl!' Semenišcniki so odgovarjali, da to ni mogoce, ker so ga prejšnji vecer videli zelo cilega. 'Kljub temu! Jaz sem ga videl. Comollo je vstopil v spalnico in rekel: Pravkar sem umrl! Nato je izginil.' Medtem ko je ta še vedno trdil svoje in so ga drugi skušali prepricati, da je sanjal, sta vstopila diakona Fiorito in Sassi, ki sta tisto noc cula pri bolnikovi postelji. Vsi so silili vanju in vpraševali, kako je s Comollom. Comollo je umrl, se je glasil odgovor. Kdaj? Pred kakimi desetimi minutami. Lahko si predstavljamo zacudenje, ki je navdalo vse ob teh besedah. Torej ni bil nikakršen privid!" 52. POGLAVJE Comollov pogreb - Comollo se prikaže v spalnici semenišcnikov - Janez na pocitnicah - Giorgio Moglia - Na obisku pri teologu Comollu - Pri Jožefu Cafassu - Dva pomembna dogodka Ko se je ob jutranjem svitu razširila novica o smrti klerika Comolla, se je celo semenišce potopilo v najgloblje žalovanje. Vsi pa so na skupno pobu-do ponavljali: Vtem trenutku je Comollo že v nebesih in moli za nas. Vsi so skušali dobiti kaknjegov predmet in s tem spomin na tako dragega sošolca. Rektor semenišca, ki so ga dogodki ob Comollovi smrti globoko presunili, ki se ni mogel sprijazniti z mislijo, da bi Comollovo truplo položili v grob na javnem pokopališcu, je ob prvem svitu odšel v Turin, kjer je pri civilnih in cerkvenih oblasteh skušalizposlovati dovoljenje, da bi ga pokopali v cerkvi sv. Filipa ob semenišcu. Dopoldne 3. aprila so ob sodelovanju vseh semenišcnikov in nji­hovih predstojnikov, gospoda župnika kanonika, drugih kanonikov in velikega števila duhovnikov terbrezštevilne množice ljudstva nesli truplo v procesiji po mestu Chieri in ga po dolgem obhodu odložili v že imenovani cerkvi sv. Filipa. Tu je ob žalostinkah, ki jih je izvajala godba na pihala, rektor semenišca ob tru­plu pel mašo zadušnico. Po koncanem obredu so ga položili v grob ob pregraji obhajilne mize, kakor da bi tisti Jezus v presvetem zakramentu, do katerega je kazaltoliko ljubezni in s katerim se je tako pogosto pogovarjal, hotel, da bi bil blizu njega tudi po smrti. Komaj so pokopali Comollovo truplo, se je spet prikazal, cemur so bili pri-ce semenišcniki vse spalnice. Don Bosko nam cudežni dogodek takole opisuje: "Kersva bila s Comollom tako prijateljsko povezana in sva si vse do konca za­upala, sva imela navado, da sva se pogovarjala o vsem, kar bi se nama moglo zgoditi, med drugim tudi o najini locitvi ob smrti. Nekega dne sva se menila Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek o tem, kar sva brala v nekaterih življenjepisih svetnikov, in malo za šalo malo zares izrekla mnenje, da bi bilo za enega in drugega velika tolažba, ce bi tisti, ki bo prvi umrl, sporocil, v kakšnem stanju je. Ko sva ponovno govorila o tem, sva si obljubila, da bo tisti, ki bo prvi umrl, prišel povedatše živemu, ali je zvelican ali ne. Nisem se do kraja zavedalpomembnosti te obljube in priznati moram, da sem ravnalzelo lahkomiselno in da nikdar nikomur ne bi svetoval, da bi storil kaj podobnega. Vendar sva midva štela to obljubo kot obvezujoco in veljavno. Veckratsva jo obnovila, zlasti v zadnji Comollovi bolezni, vendar vedno pod pogojem, ce bo Bog dopustil in je to v njegovo cast. Zadnje Comollove besede in njegov zadnji pogled sta mi zagotovila, da bo to obljubo držal. Nekaj tovarišev je vedelo za dogovor in so radovedno pricakovali, ali se bo izpolnil. Tudi jaz sem bil ves v pricakovanju in sem upal, da mi bo v uteho zaradi take izgube. Bilo je ponoci od 3. na 4. april, to je noc po Comollovem pogrebu, in jaz sem spalz dvajsetimi drugimi sošolci iz teološkega letnika v spalnici, ki je obrnjena na jug k dvorišcu. Ležalsem v postelji, vendar še nisem zaspalin sem razmišljal o dani obljubi. Slutec, da se bo nekaj zgodilo, sem bil malo v strahu in nemiren. Tedaj je udarilo polnoc in zaslišalse je votel ropot na dnu hodnika, ropot, ki je vedno bolj narašcal, postajal vse bolj izrazit in oster, kolikor bliže je prihajal. Zdelo se je, kakor da bi veliko konj vleklo težek voz, kakorropotanje prihaja­jocega vlaka ali celo kot grom topa. Nemorem opisati vsega drugace kot tako, da se je slišalo tako silno bobnenje, da je vzbujalo strah in onemogocalo, da bi drug drugega slišali in razumeli. Vse bolj se je bližalo vratom spalnice in tla so se tresla, kakorda bi kdo udarjals silno roko na plocevinaste plošce. Hrušc se je bližal, a ni se dalo lociti, ali je blizu ali dalec. Vse skupaj je ustvarjalo negoto­vost, kakor ce prihaja lokomotiva, pa ne veš, kje je, razen ce se daš voditi dimu in pari, ki ju spušca v zrak. Semenišcniki v spalnici so se zbudili, vendar nobeden ni govoril. Jaz sem sedel kakor okamnel v postelji. Hrušc pa je narašcalin postajalod trenutka do trenutka silnejši. Že je prišel do spalnice, ropot se je stopnjeval, ne da bi bilo kje kaj videti, razen slabotne luci raznih barv, kot da bi prav barve dolocale moc hrušca. Kar nenadoma je nastala tišina, luc je postala mocnejša in zaslišalse je Comollov glas, bolj pritajen kot za casa življenja, ki je trikratzaporedoma zakli-cal: Bosko! Bosko! Zvelican sem! Vtistem trenutku je postalo v spalnici še bolj svetlo in hrušc, ki je pojenjal, je postal znova še silnejši kot prej, kakor da bi strela z gromom raztrgala hišo, nato pa je vse v trenutku utihnilo in luc je izginila. Tovariši so skocili iz postelj in BiS 1 — 52. poglavje brezglavo tekali sem in tja, drugi so se zbrali v kotu spalnice in si dajali pogum, nekateri so se zbrali okoli prefekta spalnice don Giuseppa Piorita da Rivoli in tako preculi noc, vse dokler jih ni razveselila zora novega dne. Vsi so slišali trušc. Veliko jih je slišalo besede, ne da bi razumeli njihov pomen. Vpraševali so se med seboj, kaj naj bi pomenil tisti hrušc in tiste besede. Jaz sem sedel v svoji postelji in jih miril, rekoc, da sem jasno razumel besede Zvelican sem. Nekaj jih je razu­melo kakor jaz in še dolgo so te besede ponavljali po semenišcu. Bil sem ves iz sebe od strahu in bi v tistem trenutku najraje umrl. Kolikor se spominjam, je bilo to prvic v mojem življenju, da sem se bal. Zbolel sem in bolezen bi me skoraj pripeljala na rob groba. Bil sem na koncu in šele z leti sem si spet opomogel. Bog je vsemogocen, Bog je nadvse milostljiv. Navadno se ne ozira na take dogovore. Vcasih pa v svoji neizmerni dobrotljivosti dopusti, da se izpolnijo, kot v našem primeru. Nikdar ne bi nikomur svetovalkaj podobnega. Ko skuša uboga clovecnost uskladiti naravne stvari z nadnaravnim, si najveckratškodu­je, zlasti ce gre za stvari, ki niso tesno povezane z našim vecnim zvelicanjem. Bodimo zadovoljni s spoznanjem o gotovosti bivanja naše duše in ne stikajmo prevec za dokazi. Naj nam bo zadosti to, kar nam je razodel naš Gospod Jezus Kristus." Ko je don Bosko leta 1884 znova izdalComollov življenjepis, je nekaj pric tega prikazovanja še živelo. Odtise prvega življenjepisa, ki govorijo o tem do-godku, so brali in preverjali predstojniki semenišca in don Boskovi tovariši, ki so bili price. Don Giuseppe Fiorito je o dogodku pogosto pripovedovalpredstoj­nikom Oratorija. O stvari se je veliko govorilo tudi zunaj semenišca in nekaj jih je slišalo o tem pripovedovati zvonarja v stolnici Domenica Pogliana, ki je prical o resnici tega, kar se je zgodilo. Trpljenje, ki ga je obcutil zaradi izgube prijatelja, in strah, ki ga je priza­dejalzaradi prikazni, zlasti pa še dolge precute noci ob knjigah, so ga privedli, kot je sam povedal, na rob groba. Nekega mladega klerika, nemirnega duha in duhoviteža, ki ni spadalv Janezovo spalnico, je njegovo vedno dostojanstveno vedenje silno dražilo. Ce je le mogel, se je smukalokoli njega in mu klical: "Bo­sko! Bosko! Bosko! Zvelican sem!" Tako govorjenje mu je zopet odprlo boleco rano in besede, izrecene iz norcevanja, so ga silno bolele, vendar se je smehljal, mu požugals prstom in molcal. O tej svoji hudomušnosti nam je ta klerik, ki je potem postalsvet in gorec duhovnik, sam pripovedovalzato, da bi si lahko ustvarili predstavo o potrpežljivosti in samoobvladovanju klerika Boska, ki je bil sicer po naravi tako ognjevitega znacaja. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Proti koncu junija je Janez, še vedno bolehen, šel na pocitnice in jih skušal ssvojo obicajno gorecnostjo posvecevati. Ker so Moglievi želeli, da bi njihov sin Gi­orgio postal duhovnik, so Janeza, ki je prišel k njim na obisk, prosili, da bi ga vzel sseboj v Susambrino, kjerbi ostal pri njem cele pocitnice terbi ravnal z njim kakorz bratom. Janez mu je odstopil svoje ležišce in ga tri mesece vsak dan pouceval. Tuse je Giorgio sreceval z drugimi decki, ki so prihajali iz Castelnuova, da bi jih Janezinštruiral latinšcino. Z nagrado pet lir, ki jih je prejemal od staršev dveh fantov, sije kupil obleko in obutev za naslednje šolsko leto. Francesco Bertagna, ki je postalpozneje profesor in vitez, je dve leti obiskoval tisti jesenski pouk. Janez je od casado casa popeljal svojih osem ali deset ucencev na sprehod zdaj sem zdaj tja, kakornam je pripovedoval sam Giorgio. Nekega dne so se vsi napotili k Moglievim, daso tam skupaj prebili dan zgospodom Luigijem. Spotoma so srecali dva razcapanadecka in klerik Bosko ju je vprašal: "Kam gresta?" "Hodiva okoli in išceva kruha,"sta mu odvrnila. Janez ju je ves presunjen pogledal in dejal: "Ce je tako, pridita zmenoj in dobila bosta kruha." In vzel ju je s seboj. To dejanje nam kaže njegovegaširokosrcnega duha, ki je pod perutmi Božje previdnosti zbral okoli sebe tolikozapušcenih fantov. Giorgio je v šoli tako ljubeznivega ucitelja tisto in naslednje letozelo napredoval, vendar je na koncu drugih pocitnic Janezu odkritosrcno rekel, dane cuti nikakršnega nagnjenja za duhovniški poklic. "Prav," mu je odvrnil Janez,"stori, kakor hoceš, kajti v vseh stanovih se lahko clovek zvelica, ce le živi kot do-ber kristjan. Zapomni pa si, da se boš vedno znal braniti pred zlim, ki ga boš videlv drugih, pazi, da gnilo ne nacne zdravega, in trudi se, da boš z zgledom in besedoreševal duše v stanu, v katerega te bo Gospod poklical. Vedno se varuj grdih po­govorov in preklinjanja in opozori širokoustneže, zlasti ce so navzoci otroci, da nebodo nikogar pohujševali." Janez tudi ni pozabil na prošta don Comolla. Odpravil se je v Cinzano, da bi ga tolažil in sam prejel tolažbo. Oba sta obujala spomine na ljubeznive cednosti njegovega necaka in prijatelja. Janez je zacel razmišljati o prvih spominih, ki jih je nameravaldati v tisk, da bi tako vtisnil vecen spomin dejanjem tega angel-skega mladenica, obenem pa je ugodil povabilu tega uglednega duhovnika, ki ga je imel nadvse rad, da je pripravil nekaj nagovorov za svoje vernike. Sredi toliko razlicnih obveznosti, ki se jim je pridružila še zvesta služba pri župnijskih obredih, so mu bili v posebno duhovno tolažbo obiski pri dragem don Cafassu, ki je prihajalvsako jesen za kakteden domov v Castelnuovo, da si je opomogel od naporov duhovniške službe in od predavanj moralke v Kon­viktu sv. Franciška Asiškega v Turinu, ki jih je prevzel leta 1839. "Ce naletiš na pametnega cloveka, ga pogosto obiskuj in tvoje noge naj izrabijo stopnice BiS 1 — 52. poglavje njegovih vrat" (Sir 6,36). In prag teh castitljivih vratje naš Janeztako v Ca-stelnuovu kakor v Turinu dodobra izrabil. Dobri klerik je pohlepno poslušalbesede svetega duhovnika in svojega dobrotnika, saj sta bila oba uglašena na enaka custva. In ali ni zelo verjetno, da je radost, ki jo je cutil don Cafasso ob svetniškem razglašenju sv. Alfonza Marije Ligvorija, napolnila tudi srce našega Janeza?To svetniško povišanje je dajalo škofom zgled pokoršcine Svetemu se­dežu in je prižgalo blesteco plamenico katoliške znanstvene moralke, ki naj bi razpršila temo janzenizma. Ljubezen in zaupanje v Boga terpovezanost z namestnikom na zemlji sta morali pripraviti vernike na boj dobrega proti zlu, ki je nenehno brusilo svoje orožje z namenom, da bi unicilo vsak religiozni, moralni in socialni red. Leta 1839 so se zaceli kongresi znanstvenikov v Pisi in naslednja leta v Tu-rinu, Genovi in nazadnje 1847 v Casalu. Pripravljali so jih voditelji preobratov z namenom, da ne bi vzbudili pozornosti varuhov reda. Medtem ko so visoko izobraženi naivno razpravljali o znanosti, umetnosti, poljedelstvu, so se sektaši razlicnih vej na skrivaj med seboj sporazumeli in pripravljali vse potrebno, da bi v bližnji prihodnosti mogli razglasiti Italijo za republiko in pri tem najprej odstranili papeževo stolico7. Prelisiceni italijanski vladarji, ki so ob najmanj­šem šumu listja menili, da jim hoce papež odvzeti njihove vladarske pravice, so šcitili, hvalili in podpirali take kongrese. Sam papež Gregor XVI., ki je znalbrati njihove skrite nacrte, je nasprotovalin kot da bi predvidevalprihodnost, vladarje svaril ter odobraval spoštovanje, ki ga je piemontsko ljudstvo izkazo­valo svojima kraljema Umbertu in Bonifaciju Savojskemu. Tadva sta si zaslužila nesmrtno slavo, kersta dajala Bogu, kar je Božjega. Bogu, ki je kralj kraljev, Go-spod gospodovalcev, ki je po Jezusu Kristusu svoji Cerkvi za vecne case izrocil vodstvo in vladarstvo cez vsa ljudstva (prim. Ps 2,8), ko je narocil, naj jih uci, kršcuje in vodi (prim. Mt 28,18). Zato je kršcanski vladar v Cerkvi in ne nad Cerkvijo in ji je dolžan v duhovnih in nravnih stvareh in v vsem, kar sestavlja duhovno in cloveško vsebino, spoštovanje in pokoršcino. Cerkev zajema vsa kraljestva in katoliške države imajo v Cerkvi svojega predsednika v rimskem papežu, ki ima popolno oblast. Vsporu med dvema oblastema se je treba prej pokoravati Bogu kakor ljudem (prim. Apd 5,29). Ta slavni dogodek z njegovim globokim pomenom so po odlocitvi monsin­jorja Fransonija obhajali v turinski stolnici s tridnevnico velicastnih praznikov v cast svetnikom savojske kraljevske hiše 28., 29. in 30. junija. Velikodušni kralj 7Predari, I primi vagiti della Libertŕ in Piemonte, str. 126. Milano, 1861. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Karel Albert ni nic zaostajalza svojimi predniki, kajti ljubil je Cerkev. Ceprav se je želel okronati s krono Italije, ceprav je usmerjalv svojo korist pocetje liberal-cev v razlicnih italijanskih vladavinah in se pripravljalna vojno za neodvisnost, pa v svojih namenih nikakor ni hotel žaliti rimskega papeža. Vsvojo državo je privedel redovne družbe in je hotel, da bi bila vzgoja urejena po katoliških nacelih in bi se mladina ravnala po verskih navadah, vedno se je izrekalza vda­nega podanika papeža in Svetega sedeža in je sprejel prvega papeškega nuncija v osebi Vincenzo Massija, nadškofa v Tesaloniki. Leta 1840 je Vrhovni svet Sar­dinije zahteval, da bi odpravili cerkveno desetino na otoku in preskrbeli kler na drugacen nacin. Toda kralj ni dopustil, da bi se dotaknili cerkvenega pre­moženja brezpapeževe privolitve. Leta 1841 ga je prosil, da bi omejil posebno pravico klera do posebnega sodišca in osebne nedotakljivosti. Z dogovorom je bilo doloceno, da civilna sodišca razsojajo o crimen - hudodelstvih, cerkvena sodišca pa o delictum - prestopkih. Vprimeru obsodbe na smrt naj škof pregleda sodni postopek in obsodbo, in ce bi našel velike nepravilnosti in težke obtožbe obtoženca, naj izroci obsod­bo komisiji treh škofov, ki jih doloci država. Ce ta komisija ugotovi krivdo, naj se krivec degradira in v teku enega meseca izvede kazen. To svojo poslušnost in vdanost je kralj pokazal že leta 1837, ko je izdal in razglasil civilni zakonik. Potem ko se je potrudil, da bi svojim podanikom dal enotno zakonodajo v skla­du s sveto katoliško vero in v soglasju z naceli kraljevine, je odlocil: "Katoliška apostolska rimska vera je edina veroizpoved države. Kralj si šteje v cast, da je zašcitnik Cerkve in da pospešuje izpolnjevanje cerkvenih zakonov na podro-cju, ki mu pripada. Najvišje oblasti si bodo prizadevale za popolno soglasje med Cerkvijo in državo. Vsa druga bogocastja, ki že obstajajo v državi, se samo strpno prenašajo." Dne 26. oktobra 1839 je izdalkazenski zakonik, kjer so kazni s priporom in jeco za vse, ki bi motili, prekinjali ali s silo onemogocali svete obrede v cer­kvi in zunaj nje ali bi žalili služabnike Cerkve v izpolnjevanju njihovih nalog, preklinjali, onecašcali ime Boga, presvete Device in svetnikov, ki bi javno ucili ali v spisih in javnih nastopih napadali državno vero. Prav tako je potrdil pra­vilnik o obhajanju praznicnih dni. Kdor bi unicil ali razbil svete posode, reli­kvije in podobe v cerkvah, preddverju, zakristijah ali tudi zunaj teh krajev ob javnih verskih obredih, je obsojen na zacasno ali dosmrtno prisilno delo. Kdor pa bi taka dejanja storil na neposvecenih krajih, bi dobil priporno kazen. Kdor bi onecastil posvecene hostije ali jih kako drugace zaniceval, naj bo obsojen na smrt. Iz te kraljeve gorecnosti za Božjo slavo je mogoce razumeti izrecno BiS 1 — 52. poglavje prisrcno prijateljstvo, ki ga je vezalo s castitljivim Cottolengom, s katerim se je pogosto zaupno pogovarjalo ustanovi Male hiše Božje previdnosti, in glo­boko vdanost, ki jo je, kakor bomo videli, nosil v srcu don Bosko, ki se je že v narocju svoje družine kot vsakpravi Piemontcan tistih casov naucil gledati v njegovi posveceni osebi predstavnika Tistega, v moci katerega vladajo vladarji. On je, kakor nam je znano iz dolocenih virov, molil in vabil druge, da so molili za svojega vladarja. Pripravljen je bil na kakršno koli žrtev, ce bi spoznal, da je to dolžnost poštenega podložnika. Kljub toliko žalostnim dogodkom v zvezi s kraljevsko hišo, ki so njegovemu duhovniškemu srcu povzrocali hude bolecine, nismo nikdar slišali iz njegovih ust kake neprimerne besede ali opazke. Njego­vo vedenje je stalno vodilo nacelo sv. Petra: "Zaradi Gospoda se podredite vsaki cloveški ustanovi, bodisi kralju kot najvišjemu bodisi oblastnikom kot tistim, ki so od njega poslani zato, da kaznujejo hudodelce in dajo priznanje tistim, ki delajo dobro" (1 Pt 2,13–14). 53. POGLAVJE Janezova huda bolezen in okrevanje v semenišcu - Janez prejme nižje redove - Pismo njegovega starega ucitelja don Lacqua - Uresnicena napoved - Pesem na cast proštu ob njegovem godu - Strela - Monsinjor Fransoni mu dovoli, da preskoci en letnik - Janez pridiga v raznih cerkvah - Janezovo pismo študentu, ki je padel na izpitih - Janez prejme subdiakonat Ceprav je sveži zrak rodnega domacega kraja kaj malo koristil Janezove-mu slabotnemu zdravju, je na zacetku šolskega leta 1839/40 zacel svoj študij in službo zakristana v semenišcu. Nikakor pa ne smemo misliti, da je bilo njegovo telo tako oslabljeno, da ne bi ohranilo tiste moci, ki mu je bila priporocena v prvih sanjah zbesedami Postani mocan in krepak. Nekega zimskega vecera je v casu odmora, kakor je bila njegova navada, pripovedovalv zabavo svojim to-varišem nekaj spodbudnih dogodkov, jim opisovalrokohitrske spretnosti, v ka­terih se je vadil kot otrok, in med njimi tudi svojo stavo z glumacem. Veliko kle­rikov, ki niso študirali, so komaj verjeli njegovemu pripovedovanju. Med temi je bil tudi Giacomelli. Tedaj je Janez vzkliknil: "Nemorete verjeti? Pa poglejte!" Vzel je v roke težek lesen naslanjac, ga dvignil s talz eno samo roko, izvedel z njim vec obratov, ga postavil na brado, ga naslonil na eno samo nogo, ga pustil tako nekaj casa ter z njim hodil po sobi sem in tja. Klerik Giacomelli, ki nam je vse to pripovedoval, ga je zacuden opazovalter obcudovalzlasti njegovo spre­tnost in moc njegovih mišic. Nato je vzkliknil: "Sedaj zacenjam verjeti!" Kljub vsemu temu je Janezovo zdravje vedno bolj slabelo. Že eno celo leto je bolehalin sedaj je bil koncno prisiljen, da je legel v posteljo. Zavracalje vsako jed, ponoci ga je stalno mucila nespecnost in zdravniki so ga razglasili za neoz­dravljivo bolnega. Že en cel mesec je ležal v postelji. BiS 1 — 53. poglavje Njegova mati Marjeta, ki ni nic vedela o vsem tem, ga je prišla nekega dne obiskatin mu prinesla kolac prosenega kruha in steklenico mocnega vina. Ko je stopila v bolniško sobo, je takoj prepoznala brezupen položaj, in ko je odhajala, je hotela vzeti s seboj hleb kruha, ceš da je pretežek za tako slaboten želodec. Toda Janez je tako dolgo moledoval, da mu ga je po nekaj pomislekih pustila. Ko je ostalsam, se ga je polotila želja, da bi pojedel tisti kruh in izpil tisto vino. Za-cel je trgati majhne košcke in jih dobro prežvecil. Zdel se mu je odlicen. Nato si je odrezalkos in nato še drugega in ne da bi se prav zavedel, snedel cel kolac in ga zalil z vinom. Ko je vse to opravil, je zaspal. Spalje vso noc in delno naslednja dva dneva. Predstojniki semenišca so menili, da je ta spanec zacetek vecnega pocitka in da bo koncals smrtjo. Toda ko se je koncno zbudil, je bil popolnoma zdrav. Od te bolezni so mu ostale nekatere posledice, ki pa so po raznih zaple­tljajih in eni resni ponovitvi koncno popolnoma izginile, ko je bil v Zavetišcu v Turinu. Vtem letu je moralveckratdomov, da bi se popolnoma pozdravil. Toda njegova vztrajnost ali bolje receno trmoglavost pri ucenju teologije mu je omo-gocila, da je 25. marca 1840 na nedeljo laetare - veselite se v nadškofijski cerkvi v Turinu prejel tonzuro in štiri nižje redove. Vteh letih naš Janez nikakor ni prekinil prijateljskih odnosov do svojega stare-ga ucitelja iz Capriglia, ki ga je zelo spoštoval. Pogosto mu je pisal o vsem, od casado casa pa ga je tudi obiskal. Navedli bomo eno izmed pisem, ki mu jih je poslalugledni ucitelj, ki je v svojega ucenca znal postaviti trdne temelje pobožnosti. Ponzano, 5. maja 1840 Predragi in priznanja vredni prijatelj! Ko ste dalj casa, kot se mi zdi primerno za prijateljstvo med nama, odlašali s svojim pisanjem, je prišlo vaše dolgo in ljubeznivo pismo, polno strašnih pripovedi, ki ste mi jih blagovolili sporociti, in s tem popravili zamudo, ki je sicer graje vredna vendar ne obve­zujoca, saj ni vaša dolžnost, da mi pišete. Kar se tice mene, se opravicujem s tem, da pisar­jenje ni dolžnost prijateljstva, razen ce je enemu izmed obeh kaj do tega; iz tega razloga jaz nikdar ne bom opustil dopisovanja z vami. Vaše dobro pocutje dela veselje meni in je v radost vaši teti, ki vas nadvse ljubi. Gospod Bog naj vam podeli milost, da boste postali cim prej vreden Božji služabnik, o cemer me prepricuje vaše pametno in zgledno vedenje. Ta kraj, kjer manjka vse, kar je potrebno za udobno življenje, je zelo podoben Ca-prigliu. Jaz živim tukaj, kakor ce bi bil v pravi resnicni samoti, ki pa je z druge strani bila vedno moja Rahela. Nikakor še nisem na svojem pravem mestu, in ce mi bo Gospod podelil milost in mi podaljšal življenje za nekaj casa, bom dal velikodušno brco svetu in se živega pokopal v kakem samostanu. Bliža se cas, ko naj bi me obiskali, in takrat ne Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek pozabite prinesti s seboj treh zvezkov Svetega pisma. Bodite tako prijazni in gospodu Giu­seppu Scagliu in njegovi ljubeznivi družini, od katerih me predalec loci nakljucje ali Božja previdnost, izrocite moje pozdrave v zameno za tiste, ki ste jih vi v njihovem imenu meni izrocili. Marianni gre kakor po navadi, se pravi bolj ali manj dobro. Pozdravlja vas, kakor vas tudi jaz iz vsega srca pozdravljam. Skrbite za svoje zdravje in ostanite z zavestjo traj­nega prijateljstva vašega duhovnika Giuseppa Lacqua. Zgledni duhovnik razodeva v tem pismu Janezu željo, da bi postalredovnik. To nas navaja k domnevi, da se je Janezpri njem navzel preziranja svetnih stva­ri, kar je tolikokratpokazal. Mogoce pa je pri njem še kot otrok dobil pobudo, da bi se popolnoma posvetil Bogu v kaki redovni družbi. Iz tega pisma je tudi razvidno, da je Janez nadaljevalsvoj študij Svetega pisma in v svojem spominu zbiralogromne zaklade znanja, ki mu bodo tako prav prišli pri njegovi dobro­delni dejavnosti. Bilo je še kakmesec do konca šolskega leta, ko je po ocetovem ukazu pri­šel v semenišce Giorgio Moglia, da bi Janeza prosil, ali bi hotel biti za krstnega botra gospodarjevemu najmlajšemu sinu. Botrica bi bila ena izmed Moglievih hcerk, ki pa se je temu z vsemi silami upirala, ker ni hotela stati v cerkvi ob stra­ni kakega duhovnika. Toda pred odlocno ocetovo voljo se je morala vdati. Janez je sprejel povabilo. Toda ko je prišel v župnišce in od gospoda Moglia zvedel, da bo botra njegova hcerka, je menil: "Nitreba. Botro sem jaz pripeljals seboj iz Chierija." "Potem lahko odpustim svojo hcerko?" je vprašalgospod Moglia. "Brez nadaljnjega!" In hci, ki je le nerada prišla, je vsa vesela sprejela odlocitev. "Kdo bo pa potem za botro?" ja vprašalgospod Moglia. "Mati Božja Marija in Cerkev. In to je zadosti," je dejal Janez. Novorojencku so dali ime Janez. Po krstu in skromnem prigrizku je klerik Bosko, preden je zapustil Moglieve, obiskalgospo Dorotejo in jo pozdravil. Ta je tožila, da je pri kraju s svojimi mocmi in se boji, da si ne bo nikdar vec opomogla. Janez ji je dejal: "Korajža velja in dobra volja! Vi boste živeli do devetdesetega leta." Vresnici je bolnica ozdravela in položila vse svoje zaupanje v to obljubo Janeza Boska do take mere, da je vsakokrat, ko je zbolela, zavracala vsa zdravila, ki ji jih je predpisalzdravnik, in ponavljala: "Don Bosko mi je zagotovil, da bom živela devetdeset let." Preživela je samega don Boska in se je vsakdan priporocala njemu, prepricana, da jo bodo nebesa uslišala. V 91. letu starosti je s sliko BiS 1 — 53. poglavje Božjega moža na prsih mirno zaspala v Bogu, ki ji je izkazal tolikšno milost. Za dobrotnike našega Janeza je bilo v veliko podporo prepricanje, da s tem, ko pomagajo njemu, sodelujejo pri uresnicevanju Božjih nacrtov. Vveliko tolaž­bo pa jim je bilo, da so lahko racunali na njegovo hvaležnost in zvestobo. Tega se je ne med zadnjimi zavedaltudi teolog Cinzano. Janez namrec ni opustil nobene priložnosti, da bi svojemu proštu izražalsvojo vdanost, ta pa mu je izkazovalvso pozornost in ga imel rad kot svojega sina. Janez je iz Chierija pogosto pi-salproštu in ni nikdar pozabil na priložnostne cestitke. Don Cinzano je skrbno hranil vsa ta pisma, ki mu jih je Janez Bosko pisalkot dijak, klerik in duhovnik. Clovek, ki je ob smrti dobrega župnika leta 1870 urejal njegovo zapušcino, je v naglici in nepozornosti med drugimi dopisi vrgel kot nekoristne reci v ogenj tudi pisma, ki so nosila podpis Janeza Boska. Kljub temu nam je ostala pesem, ki jo je Janez Bosko tega leta spesnil za proštov god. Ta in mnoge druge pesmi, ki jih je don Bosko napisalob razlicnih priložnostih, niso brez vrednosti. Ven­dar rime in mnogi verzi kažejo, da jih je pisalclovek, ki se mu je zelo mudilo, obenem pa je imel toliko srca, da je skušal na cim lepši nacin izraziti svojo hva­ležnost dobrotnikom in prijateljem. Za godovni dan velecastitega in nadvse spoštovanega gospoda teologa Antona Cinzana, prošta, dekana in župnika v Castelnuovu. HIMNA Bilo je za casa blagega pocitka, ki je umrljivemu zemljanu blažil dni, ko je ob misli na bolj srecne dogodke pozabljal na dnevne skrbi. Tudi jaz sem ležal v postelji in spal. Kar me nenaden glas zbudi. Gledam, strmim in moj pogled se ustavi na nekom, ki ga nisem nikdar prej videl. Njegove ude je pokrivala prebela halja. V levi roki je držal zlato šatuljo, prelepo stvar, okrašeno s cvetjem, kar me je napolnilo z neizmerno radovednostjo. Z ognjenim mecem v desnici se je obrnil k meni. Zaradi blišca je bil podoben velikemu Gromovniku ter mi takole spregovoril: Jaz sem eden izmed sedmerih kerubov, Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek ki delajo velikemu Bogu cast in slavo, in na zemlji se nic ne zgodi, cesar ne bi jaz smrtnikom sporocil. Jaz sem tudi tisti, ki sredi tegob prinašam in sporocam velikemu Gibalcu vse, kar se dogaja, ter prinašam tolažbo v bolecini in mir, kjer divja vojna. Jaz sem tudi tisti, ki Adamovim potomcem, ki so v strašni temi smrti, sporoca odrešenje od njihove usode, ki so ga toliko casa zaman pricakovali. Ta mec je tisto mogocno orodje, ki Satanu lomi kosti in nacrte, tako da se pošten clovek reši nevarnosti in more hoditi po pravi poti. Ta venec je tisto srecno znamenje, ki ga ima Vecni pripravljenega za tistega, ki zmaga in se do zadnjega z menoj bori z vsemi svojimi silami in mocmi. Med tistimi zvestimi, ki se junaško bojujejo pod mojo zastavo, je tudi dragi Anton, ki je dal dokaze resnicnega vojšcaka. To je pastir, ki dan in noc misli in skrbi za Kristusovo credo, se bojuje in se ne boji nobene nevarnosti in tveganja, samo da bi mogel voditi duše h Kristusu. Ali vidiš to knjigo? V njej so zapisana vsa tvoja dejanja. Zadosti jih je, da bi ovencala tvoje celo z vencem lilij in cvetja. Ko je to izrekel, o dragi Cinzano, mi je radosten prikazal tvoj obraz ter dejal, da imajo vsa tvoja dela bogato placilo v najvišjih nebesih. Tedaj sem se spoštljivo obrnil k njemu in mu rekel, da naj ti krepko pomaga na poti po dolini žalosti in solz do konca v veseli nebeški drušcini. Naj te spremljata zmaga in uspeh BiS 1 — 53. poglavje vse do tvoje mile smrti in blažena usoda naj krona tvoje nesmrtne dni. Še veliko drugega bi mu rad povedal. Toda dal mi je vedeti, da razume in uslišuje vse moje prošnje. Zakril me je bel oblak, se še enkrat prikazal in izginil. V znamenje spoštovanja, 13. junija 1840 klerik Janez Bosko Za Janeza sta konectega leta zaznamovala dva na razlicne nacine pomemb­na dogodka. On sam poroca o tem. "Na koncu tega leta je malo manjkalo, da me ne bi vzelo. Bil sem še v semenišcu v Chieriju, zadnji dan, ko bi šli kleriki domov. Deževalo je in stalsem ob oknu ter opazovalpretece nebo. Tedaj je nenadoma silno zabobnelo in v kamniti podboj okna, ob katerem sem stal, je udarila stre-la. Nekaj zidakov me je zadelo v trebuh, vrglo me je po tleh in obležalsem brez zavesti sredi sobane. Tovariši, ki so prihiteli na pomoc, so mislili, da sem mrtev, zanesli so me v posteljo, mi umili obraz, toda jaz sem se zbudil k zavesti, se za­smejal in skocil iz postelje. Ob koncu tega leta se mi je porodila misel, da bi poskusil stvar, ki jo je bilo v tistem casu zelo težko izvesti: med pocitnicami bi opravil letnik in tako preskocil eno šolsko leto. Nekega dne sem v pogovoru teologu Cinzanu zaupalsvojo misel in on jo je navdušeno podprl. Ne da bi komu drugemu kaj povedal, sem se pred­stavil nadškofu Fransoniju in ga prosil za dovoljenje, da bi snov 4. letnika preštu­diralmed pocitnicami in naslednje leto 1840/41 koncalše zadnje leto petletnega teološkega študija. Kot razlog sem navedel svojo starost - že izpolnjenih 24 let. Sveti prelatme je sprejel z veliko dobroto, preveril uspehe mojih dotedanjih izpi­tov v bogoslovnem semenišcu in uslišalprošnjo s pogojem, da bi opravil izpit iz vse tvarine letnika, ki sem ga hotel preskociti, z Alasijevo O pokori in Cazzanigovo O Evharistiji. Dekanu teologu Cinzanu je bila zaupana izpolnitev predstojnikove­ga ukaza. V dveh mesecih sem s študijem obvladal omenjena traktata." Istocasno je nadaljeval inštrukcije latinšcine. Med tistimi, ki so med temi pocitnicami hodili k njemu v šolo, je bil tudi mladi Giovanni Battista Bertagna, ki je postal pozneje odlicen teolog, profesor moralke v Cerkvenem konviktu sv. Franciška Asiškega v Turinu, naslovni škof v Kafarnaumu in pomožni škof Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek kardinala Alimonde, nadškofa v Turinu. Prav tako pa tudi ni opušcalpridiganja. 26. julija je imel slavnostni govorv cast sv. Ani v Aramengu; imamo sreco, da hranimo v arhivu dragoceni rokopis pridige. Potem je moral24. avgusta skoraj nenadoma prevzeti govorv cast sv. Jerneju v samem Castelnuovu. Popoldne pred praznikom je bil v župnijskem vrtu in gledalbalinanje kaplana don Ropola in nekega drugega duhovnika. Na-slonjen je bil na dvorišcni zid in s sklenjenimi rokami zatopljen v svoje misli. Kar pristopi župnik don Cinzano z novico, da duhovnik, ki naj bi imel naslednji dan govor v cast sv. Jerneju, ne more priti in bi zato moralgovor prevzeti don Ropolo. Toda don Ropolo se je branil in dejal: "Jaz nisem zmožen od danes do jutri pripraviti takzahteven govor. Ce bi šlo za preprosto razlago evangelija, bi šlo. Toda slavnostni govor je drugacna zadeva." Tudi drugi duhovnik je odklonil ponudbo. Don Cinzano se je zamislil in trenutek pocakal, kakor da bi mislil na izpit, ki ga bo moralJanez kmalu narediti. Nato je tiho dejal: "No, potem pa ga ti pripravi." Ta se je zbudil iz svoje zamišljenosti in smeje se dejal: "Ce ni drugega, sem pripravljen na vse. Bom poskusil." Njegov slavnostni govor je zbudil pri vseh zlasti pa še med duhovšcino veliko obcudovanje. Tovariši kleriki so med seboj šepetali: "Vsem je pokazal, kako je treba pridigati." In Giovanni Filippello, ki je imel sreco, da ga je slišal, je po 48 letih zatrjeval, da se mu je vse globoko vtisnilo v spomin. To nam je potrdil tudi sam don Ropolo. Ceprav je še naprej zbiraldecke ob nedeljah in mu je bila njihova družba vedno zelo draga, se zdi, da je poleg prijateljstva z uglednimi družinami v Castel­nuuovu in Chieriju bil v dobrih odnosih tudi s plemenitimi družinami, živecimi v bližnjih gradovih. Pravim, da se mi zdi, ker v njegovih Spominih ni nikakršne­ga sledu o tem. Toda na zacetku prvega rokopisa za življenjepis Comolla stoji naslednji stavek: "Zgodovinski podatki o kleriku Alojziju Comollu, semenišcniku v Chieriju, posveceni mlademu Luigiju Larisseju, grofu dedicu." To potrjuje tudi opomba v pismu fantu, ki ima pri sebi ucitelja. Ta okolišcina nakazuje družbeni položaj prejemnika pisma. Kara ga zaradi tolikega izgubljenega casa in ga spod­buja, da bi spremenil obnašanje in bil v prihodnje bolj delaven. Castelnuovo, 28. avgusta 1840 Iz vsega srca mi je žal in vedno mi je težko, dragi moj, da niste izpolnili svojih obljub in pricakovanja svojih staršev. Toda ce boste pošteno iskali vzroke, boste videli, da je kriv­da pri vas. Kajti ce bi se pridno ucili snovi, ki so vam jo podajali v šoli in ki vam jo je vaš ucitelj tako prizadevno razložil, vam sedaj ne bi bilo treba z žalostjo gledati, kako so vaši tovariši vstopili v višji razred in so vam morali izreci sramotno nezadostno. Ne vem, ali je BiS 1 — 53. poglavje bolje pocivati in imeti pocitnice celo leto in potem ne iti naprej v naslednji razred s svoji-mi sošolci ali se pridno uciti in napredovati. Ce bi jaz moral komu svetovati eno teh dveh možnosti, potem bi mu svetoval, naj ne pricakuje, da bodo profesorji velikodušni, temvec naj bo pripravljen, da bodo strogi, celo zelo strogi in si bo vsak priboril vstop v višji razred po lastnih zaslugah in ne zaradi popustljivosti profesorjev. Ker pa jih veliko misli drugace, se dogaja, da cetudi tega nocejo, morajo zaradi izgubljenega casa v sramoti iti domov z nedokoncanimi nalogami. Zato si prizadevajte in skušajte popraviti škodo tako, da boste naslednje leto pazljivo sprejemali pouk vašega ucitelja, in tedaj boste v meni našli dobrega prijatelja Janeza Boska. Krog blagodejnega vpliva, ki ga izvaja Janez v družbi, se vedno bolj širi v casu, ko se bliža uresnicitvi želja, da bi zavzel v Cerkvi tisto mesto, ki mu ga je pripravila Božja previdnost. Pod vodstvom teologa Cinzana je s tako vnemo nadaljeval študij, da je bil ubogi ucitelj kar utrujen od porocanja vsa­kodnevnega ucnega napredka. Vsak dan je preštudiral po dvajset strani od­kazanih mu avtorjev in vtisnil si je nauk tako globoko v spomin, da ga nikoli vec ni pozabil. To nam je pisal in pozneje ustno potrdil don Febbraro, prošt v Orbassanu, doma izCastelnuova in tisto leto klerik: "Klerik Janez Bosko je študiral teologijo samo štiri leta bodisi zaradi svoje starosti bodisi zaradi svoje izvedenosti v teoloških disciplinah. Jaz sem na svoja ušesa slišal njegov izpit, ki ga je naredil za vstop v peti letnik. Župnik, ki je v imenu nadškofa bil dolocen za izpraševalca, je bil ob Janezovih odgovorih na vprašanja in ugovo-re tako presenecen, ceprav je vedel, da je izredno nadarjen, da je sklicalnas mlade klerike, da bi bili price tako izrednemu izpitu, ki ga je nadaljeval v naši navzocnosti." Ko je prišel september, je Janez dobil povabilo od predstojnikov semenišca, da bi se pripravil na sveti višji red subdiakonata. On sam nam ta odlocilni koraksvojega življenja takole opisuje v svojih spominih. Ker moj delež dedišcine po ocetu ni zadostoval, da bi zbralpotrebno cerkveno premoženje, mi je moj bratJožef odstopil svojo celotno posest. Vjesenskih kvatrnih dnevih so me pripu­stili k subdiakonatu. Sedaj ko sem prepoznalkreposti, ki bi jih moralimeti za ta pomembni korak, moram priznati, da nisem bil zadosti pripravljen. Kerpa nisem imel nikogar, ki bi neposredno skrbel za mojo dušo, sem se obrnil na don Cafassa, ki mi je rekel, naj nadaljujem in zaupam njegovi besedi. Vdesetih dnevih duhovnih vaj v Hiši misijona v Turinu sem opravil splošno spoved z na­menom, da bi mogel spovednik jasno videti stanje moje vesti in dati ustrezne Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek nasvete. Želel sem koncati svoj študij, trepetalpa sem ob misli, da se moram zavezati za celo življenje. Zato se nisem dokoncno odlocil, vse dokler mi spove­dnik ni dalsvoje popolne privolitve. Od takratsem si z vsemi mocmi prizadeval, da bi uresnicil nasvet teologa Borela: "Z odmaknjenostjo od sveta in s pogostim obhajilom ohranjamo in izpopolnjujemo svoj poklic." 54. POGLAVJE Janez gre v Avigliano in pridiga o sv. rožnem vencu - Udeleži se žegnanja sv. Mihaela - Romanticni sprehod v Coazze - Praznik v Bardelli in živa pokopana - Janezova hvaležnost do družine Moglia Vteh pocitnicah se je novi subdiakon Janez Bosko zavezal, da bo imel pri­digo o sv. rožnem vencu v Avigliani, kjer je bil doma njegov prijatelj Giacomelli. Ta je prišel prve dni oktobra v Castelnuovo ponj tudi z namenom, da bi skupaj šla na izlet, ki bi se ga vedno spominjala. Preden je odpotovaliz Castelnuova, je Janez pozdravil don Cinzana; ta mu je ob slovesu ponovil misel, ki mu jo je izrekel vsa­kokrat, ko ga je slišalpridigati ali videl njegovo zavzetost za apostolat: "Po vsej zemlji gre njihov val, do konca sveta njihove besede" (Ps 19,5). Ker je Janezsilno trpel zaradi guganja kocije, sta vso pot naredila peš. Prvi dan sta prišla do Chivassa in tam prenocila. Ko sta prišla v Turin, sta si najprej kupila nekaj kostanja in kruha, da sta se okrepcala, nato sta opravila razlicna narocila in še isti dan prispela v Avigliano. Vse dopoldne praznika sv. rožnega venca Janeza prav nic ni skrbelo, kaj bo povedal na prižnici, temvec se je pogovarjal zdaj z enim zdaj z drugim duhovni­kom, ki so prišli na praznik. Giacomelli pa je bil v skrbeh za prijatelja in se mu je od casa do casa približal ter po tiho dejal: "Kaj pa pridiga?" "Je še cas," mu je odgovarjal Janez, ki se je tudi po kosilu živahno pomenkovalz vsemi, zlasti pa zžupnikom don Pautassom, ki je bil ves navdušen zaradi njegove obširne izobraz-be in je vzkliknil: "Dozdeva se mi, da boste vi naredili nekoc cudovita dela!" Ko je Janez stopil na prižnico, se je Giacomelli ves v skrbeh umaknil v zakristijo, kerni hotel biti prica govorniškega neuspeha svojega prijatelja. Toda kaj kmalu mu je odleglo, ko je slišal prostodušnost govora, urejenost dokazovanja in ucinkovi­ Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek tost prepricevanja. Ko je Janez stopil s prižnice, se mu je približal don Pautasso in mu dejal: "Napravil si cudovito delo." Po opravljenem prazniku sv. rožnega venca sta se prijatelja odpravila v sve­tišce sv. Mihaela, ki se dviga na gori Pirchiriano, visoki 877 metrov, in od koder jemogoce z enim samim pogledom objeti celotno dolino Kotijskih Alp in skoraj vesPiemont. Sem so leta 1836 na povabilo kralja Karla Alberta in z odobritvijo pa-peža Gregorja XVI. prišli ocetje Družbe ljubezni, ki jo je leta 1831 v Domodossoliustanovil slavni Antonio Rosmini in ki je bila 1839 potrjena od Svetega sedeža. Tigoreci redovniki so izjemno skrbeli za svetišce in z apostolsko gorecnostjo evan­gelizirali župnije v dolini Suse vse do meje s Turinom. Klerik Giacomelli je popeljalsvojega prijatelja do mogocnih ostankov velicastne benediktinske opatije, velica­stnega gotskega svetišca in grobov nekaterih savojskih princev. Ljubeznivi ocetjeso ju nadvse prisrcno sprejeli in med njimi in Janezom so se zaceli stiki, ki se nik­darvec niso pretrgali. Oce Flecchia, takrat še mlad in je docakal vec kot devetde-set let, in drugi sobratje so postali veliki prijatelji don Boska in njegovih ustanov.Božja previdnost ga je popeljala tja gor, da je imel priložnost seznaniti se znovoobliko uboštva, ki je bodoci salezijanski družbi omogocala, da se država ni moglapolastiti njene lastnine. Zdi se, da mu je podobna misel že veckrat hodila po glavi,kakor je sam veckrat opomnil. Mogoce pa je imel podobno kot sv. Pavel od Križa navdih, v katerem je predvidel razlastitev cerkvenega imetja s strani revolucije. Bosko in Giacomelli sta se spustila s tistih višin in se napotila proti Coaz­zam sredi Alp, kjer je bil župnik don Peretti, Giacomellijev bratranec. Oba kle­rika sta bila od potu, prahu in utrujenosti tako mršava, da so otroci po vaseh, skozi katera sta šla, pred njima prestrašeni bežali. Vsa zbita, da nista mogla narediti vec koraka, sta prišla ob desetih zvecerv Coazze. Vvasi je vladala po­polna tišina in vrata in okna župnišca so bila zaprta. Pozvonila sta. Nihce se ni oglasil. Pozvonila sta še enkratin po dolgem cakanju se je odprlo okno in se je po nekaj nerazumljivih besedah nekoga zopet zaprlo. Hladen gorski zrakje zacel sušiti njuno prepoteno obleko in oba sta se zacela od mraza tresti. Vec kot eno uro sta stala pred vrati župnišca in od casa do casa klicala in trkala. Koncno se je okno drugic odprlo in pokazala se je glava, ki je previdno gledala okoli. "Jaz sem Giacomelli," je pohitel pripovedovati, "župnikov bratranec." "Ste zares vi?" je odvrnila služkinja z glasom na pol zaspanega cloveka. "Seveda sem jaz! Kaj me ne poznate vec?" "In oni drugi?" "Je moj prijatelj." "In zakaj sta prišla ob tej pozni uri?" Bratranec je nekoliko neucakan odgovoril: BiS 1 — 54. poglavje "Ker nisva mogla priti prej. Toda za božjo voljo, pridite že in odprite! Vsa prepotenasva, saj bova dobila še pljucnico." "Že grem. Toda zakaj sta prišla tako pozno?" je še naprej godla služkinja in se umaknila od okna. Cakala sta še nekaj casa v tistem neprijetnem položaju, potem pa sta zasli­šala župnikove cokle. Ta se je komaj tedaj zbudil, se s svojo belo nocno cepico prikazalpri oknu in cez nekaj casa vprašal: "Si ti?" Nato je ukazalslužkinji, ki še ni bila prepricana: "Pojdi in odpri!" Klerika sta vstopila. Župnik je prižgalluc, ju povabil, da sta sedla, in zacel se je pogovor, ki ni obetal, da se bo kaj kmalu koncal. Gicomelli je odgovarjalna razlicna vprašanja. Ker pa je bil še vedno ves poten, je vprašalbratranca, ali bi bilo mogoce malo zakuriti, se ogreti in posušiti. "Seveda! Rade volje," je odvrnil župnik in ukazalslužkinji, da je prinesla dve butari vejevja. Služkinja je ubogala, prižgali so živahen ogenj in oba potnika sta se primaknila k peci. Pricakovala sta, da ju bo župnik povabil na vecerjo, toda on je še naprej govoril in zehal, medtem ko je služkinja mirno sedela v kotu sobe in spala spanje pravicnega. Te-daj je Janez daltovarišu znamenje s pogledom: že od poldneva nisva nic zaužila. Ta je razumel in prekinil pogovor z besedami: "Dragi bratranec, nimaš mogoce malo kruha, da bi si potešila glad?" "Kaj? Ali morata ob tej uri še vecerjati?" "Ali ne razumeš, da med potjo nisva srecavala drugega kot samo kamenje?" "Lahko bi mi prej povedala. Jaz na to sploh nisem pomislil. Ej, Magdalena, pripravite malo vecerje." Služkinja se je prebudila in stopila pocasi k štedilniku, in kakor je bilo Bogu všec, so vecerjali in šli k pocitku. Vsobi sta bili dve postelji, pa samo zrjuha-mi in lahnima odejicama. Spravila sta se v posteljo. Zrak v tistem casu v gorah nikakor ni bil topel. Zeblo ju je tako, da nista mogla spati, zato sta se zacela po­menkovati. "Si že zaspal? Ne, vedno ne spiš? Ti je vroce? Te zebe? Spi, ce moreš! Pocivaj že vendar!" Potem sta se oba gromko zakrohotala. Župnik je to slišal, vstal, pobralnekaj odej in jih položil gostoma na posteljo. Šele proti jutru sta se toliko ogrela, da sta mogla zaspati. Don Bosko je dostikrat pripovedoval svojim deckom o tem izletu in vple­tal vedno nove smešne okolišcine, vendarni nikdaromenil tiste, ki nam jo je povedal njegov prijatelj don Giacomelli, se pravi, da sta oba župnika, pri kate­rih sta prenocila in bila v gosteh, izrazila svoje obcudovanje glede obširnega znanja in natancnosti njegovega izražanja. Rekla sta: "Iz tega klerika bo nekaj velikega, nekaj izrednega." Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Zdi se nam prav, ce tu dodamo, da se je don Bosko tokrat in vedno v vseh hišah, kjer je bil v gosteh, pokazal izredno uvidevnega in ni nikdar ni pokazalzahtev, nesoglasij in odpora. Zanj je bilo vse dobro. Nevljudnosti, spregledanja, nepredvidenosti, površnosti, nevšecnosti, razgrete sobe v poletni vrocini in spalnice brez ogrevanja v najhujši zimi, pocasne strežbe pri mizi, hrana, ki je ni mogel prenesti njegov želodec, pogovori pozno v noc, ko ga je mucil spanec, vse je dobrovoljno sprejel, ne da bi kdaj pokazal nepotrpežljivost ali se le z besedico potožil nad cemerkoli. Vedno je bil enak, z njegovih ustnic nikdar ni izginil na­smeh, ki je razodeval njegovo zadovoljstvo z vsem, nic drugace kot takrat, ko so ga dobrotniki in prijatelji obdajali z vsemi vrstami ljubeznivosti in izobilja. Kr-šcanski dobrodelni ljubezni je ocitno priznaval usluge, ki so mu jih izkazovali, in njegovo vedno prijetno in duhovito kramljanje, prisrcne zahvale in obljube mo-litve so v gostiteljih budili živo željo, da bi ga mogli cim prej spet imeti v gosteh. Ko se je Janez vrnil s tega izleta, je moral iti s svojim župnikom v Bardello indelati usluge kot subdiakon pri krajevnem prazniku. Tistega leta je bila tudi ženi­tovanjska gostija, ki se je je udeležil tudi župnik in predsednik praznika. Janez paje zvest svojemu sklepu odšel domov. Na koncu obeda, ki se je sprevrgel v obicaj-no razgrajanje, se je župnik na povabilo predsednika praznika odpravil v njegovohišo. Tedaj pa je nevesto nenadoma zadela kap in veseljacenje se je spremenilo vobupno žalost. Skušali so ji na vse nacine pomagati, koncno pa so rekli: "Umrla je!"Ko so še po oseminštiridesetih urah cakanja ugotovili isto, so jo položili v krsto injo odnesli v župnijsko cerkev. Odpeli so pogrebno mašo in sprevod se je napotilna pokopališce. Ko so bili skozi pokopališka vrata, je eden izmed nosacev rekelžupniku: "Zdi se, da ni umrla, tolce ob stranico rakve." "Ko boste vi mrtvi, si gotovo ne boste mogli privošciti podobnega zadošcenja," je odvrnil župnik. Vsi so se za­smejali, ker so bili prepricani, da gre za utvaro. Krsto so postavili v sredo kapele sv. Roka, odpeli žalostinke in nato položili v grob. Ko so pogrebci zapustili poko­pališce, je grobar hotel zasuti krsto z zemljo, toda tudi on je ves prestrašen slišaludarce v rakvi. Zagrabil je železen drog in hotel odstraniti pokrov. Toda ustavil seje ob misli na predpis, da je prepovedano odpreti krsto brez dovoljenja pristojneoblasti. Stekel je proti vasi, obvestil župana, ki je poklical zdravnika, in odšli sona pokopališce. Ko so odstranili pokrov, so ugotovili, da je bila ženska še topla.Zdravnik ji je potipal žilo in ugotovil, da še bije. Naredil je vbodljaj v žilo in kri jeobilno pritekla. Dali so jo takoj prenesti domov, toda ubožica se ni vec zavedela inje v nekaj urah umrla. Tudi Janez je prišel, bil prica dogodku in spoznal, da je ševedno res, kar pravijo Pregovori: "Srce zacne boleti tudi od smeha, konec veseljaje žalost" (Prg 14,13). BiS 1 — 54. poglavje Tudi v teh pocitnicah je JanezobiskalMoglieve. Šel je tja zGiacomellijem. Pri njih sta vecerjala, prenocila in bila deležna vseh mogocih ljubeznivosti. Don Bosko je vedno ostalv odlicnih stikih s to družino in je zlasti zelo spoštovalhi­šnega gospodarja. Ko ga je ta potem prišel od casa do casa obiskatv Turin, ga je vedno zelo slovesno in prijateljsko sprejel. Gospa Doroteja pa je bila tako zelo prepricana, da bo Janezovo hvaležno srce vedno prosilo zanjo, da se je v vsaki potrebi in stiski priporocila njemu. Giorgio Moglia nam je pripovedoval: "Don Bosko je vedno kazal veliko hvale­žnost do naše družine za tisto malo dobrega, ki smo mu ga izkazali. Preveckrat me jev obednici v Oratoriju posadil pri mizi na svojo stran; tudi takrat, ko je bil obdan odsvojih najbolj castivrednih duhovnikov. Nekega dne se je v navzocnosti vseh svojihredovnikov in drugih zunanjih ljudi, ki so bili pri mizi, obrnil k meni in dejal: "To jemoj nekdanji gospodar!" Vprvih casih Oratorija, ko je bilo samo petindvajset gojen­cev, jih je vsako leto pripeljal v Moncuco na izlet in želel, da bi mi imeli Oratorij zanaš dom, ce smo zaradi opravkov morali iti v Turin. In vsakokrat, ko sva se srecala,mi je priporocal, da naj rad molim, pristopam k svetim zakramentom, prisrcno lju­bim Božjo mater Marijo, ljubim Boga in bližnjega terda naj vedno zvesto izpolnju­jem dolžnosti dobrega kristjana. Tudi njegov sincek Giovanni je bil deležen dokazovnjegove hvaležnosti. Ko je zrasel, je prišel študirat v Oratorij, ostal tu tri leta in don Bosko ga je hotel imeti vedno pri svoji mizi. Pri delitvi ocetovega premoženja je Ja­nezu pripadel vinograd, kjerje rasla trta, ki jo je zvezal njegov castiti boter in je bilapo 61 letih še vedno cila in krepka, medtem ko so morali vse druge nadomestiti, inceprav je hlapec to trto neko leto pozabil poškropiti zgalico, je obrodila vec kot dru­ge. Leta 1886 je don Bosko izrazil željo, da bi rad okusil grozdje s tiste trte, in Janezmu je prinesel košarico grozdov. Tako nam je pripovedoval sam Giovanni Moglia. To jesen se je Janez seznanil tudi s študentom Gioachinom Rhojem di Pe­cetto, poznejšim slavnim profesorjem literature in šolskim nadzornikom v pro-vinci Turin. Ta je 1889 pisalpismo don Piccollu, ki mu je iz Sicilije poslalgovor ob don Boskovi smrti: "Bilo bi mi zelo ljubo, ce bi v vašem govoru mogel slišati tudi kaj o našem odlicnem domacinu teologu don Antonu Cinzanu, župniku v Castelnuovu. Ta ugledni prost se je ponašal, da je imel med svojimi ucenci don Boska in še kakega drugega župljana, ki jim je izkazovalsvoje gostoljubje v je­senskih pocitnicah tudi takrat, ko so bili še kleriki. In prav v hiši v Castelnuo­vu sem jaz leta 1840 spoznaldon Boska skupaj zdon Febrarom, ki je pozneje postalžupnik v Orbassanu, don Allorom in drugimi, s katerimi sem bil potem vedno povezan z vezmi prijateljstva. Naj bo blagoslovljen spomin tega dobrega župnika, ki je prebil svoje dni v družbi svojih klerikov, ki jih je vzgojil." 55. POGLAVJE Janez Bosko postane prefekt v semenišcu - Sijajna pohvala klerika Giuseppa Burzia - Odnosi med tema dvema prijateljema - Približevanje Janeza Boska ustanovi Oblatov Marije Device Ko se je Janez vrnil v semenišce, je vstopil v peti letnik teologije. Zaradi zglednega vedenja in uspeha pri ucenju so ga postavili za prefekta, to je za najvišjo službo, ki jo more opravljati kakbogoslovec semenišcnik, saj je s tem postavljen nad druge klerike in je odgovoren za njihovo vedenje. Kako zelo zavzeto in s kakšnimi custvi odgovornosti je Janez Bosko sprejel in izpolnjevalto zaupano mu službo, je mogoce razbrati iz sijajne pohvale, ki jo je on izrekel v korist enega izmed fantov, ki jih je on nadzoroval, to je kleri­ka Giuseppa Burzia, rojenega 1822 v Cocconatu. Ta je po razlicnih življenjskih dogodivšcinah leta 1840 oblekel duhovniško obleko in vstopil v semenišce v Chieriju, kjer je približno eno leto imel za prefekta našega Janeza. Ta sveti klerik je v želji po bolj popolnem življenju vstopil 19. 9. 1841 v Družbo oblatov Device Marije, ki jo je kanonicno odobril papež Leon XII. z brevejem 1826. Umrl je 20. maja 1842 v Pinerolu zares svete smrti pred Gospodom. Ugledni oblatpater Felice Giordano je prosil Janeza za njegovo mnenje in oceno. Pater Giordano je v knjigi, ki je izšla 1846, opisaldon Boska kot izrednega duhovnika in je tudi po njegovi smrti zapisalo našem ustanovniku zares cudovite stvari. O tem bomo še porocali. Vprikaz njegove svetosti piše: "Vmoji knjigi, ki nosi naslov Poucni zgledi popolnosti iz življenja Giuseppa Burzia mladini, je na strani 137 navede-no dolgo pismo, ki mi ga je duhovnik Janez Bosko poslaldne 16. aprila 1843. To pismo nam marsikaj pove o mladem duhovniku Janezu Bosku, ker je s tem, da je pisalo kom drugem, se pravi o tem odlicnem kleriku, ki mu je bil v seme­nišcu v Chieriju prefekt, razodel, kakšna custva pobožnosti, študija, discipline BiS 1 — 55. poglavje in cerkvenega duha so navdajala njega samega. Ko prebiramo to pismo, imamo vtis, da ko on govori o spodbudnem življenju mladega Božjega služabnika, slika lastno podobo. Pismo se glasi takole: Ko ste me vi, spoštovani gospod, prosili, da naj vam povem svoje mnenje o vedenju, ki ga je pokazal v semenišcu v Chieriju klerik Giuseppe Burzio vedno dragega spomina, bom to nalogo opravil toliko raje, kolikor sem v svojem položaju kot prefekt bogoslovcev imel priložnost, da sem ga dobro spoznal, in zato lahko zelo natancno izrecem svoje vtise, ki sem jih dobil o njem. V kratkih besedah, s katerimi naj bi opisal tega edinstvenega klerika v letu, ki ga je prebil v semenišcu v Chieriju, naj povem (in to je enoglasno mnenje vseh njegovih sošol­cev), da je bil vzor popolnega klerika, kakor ga nakazujejo knjige in navodila, ki opisujejo, kakšne sposobnosti in lastnosti mora imeti semenišcnik v casu teološkega študija. Iz tega, kar sem videl in kar sem izkusil, lahko povem, da si v njegovem položaju nismo mogli želeti cesa boljšega. Vsekakor pa je v meni budilo posebno obcudovanje njegovo prizadevanje, da ne bi storil nicesar kleriku neprimernega in da bi cim hitreje, privlacneje in radostneje izpol­njeval svoje dolžnosti in je s tem vse radostno presenecal. Vse od svojega prvega vstopa v semenišce je jasno kazal, kako visoko ceni duhovniški poklic, ki si ga je izbral, in kako je za vsako ceno pripravljen posvetiti se, in pri tem ni opustil nicesar, da bi dosegel ta svoj cilj. Od jutra do vecera v dnevnem redu ni bilo opravka, ki ga ne bi tocno izpolnil. Vsake-mu clenu pravilnika je pripisoval najvecji pomen in vse je izpolnjeval z enako prizadev­nostjo. Pri tem se je vedel svobodno in razigrano, zavedajoc se svoje dolžnosti, ne da bi v najmanjši stvari popustil v svojem hotenju. Na lep nacin a s previdno bistrovidnostjo se je izogibal klerikov, ki so kazali malo cer­kvenega duha. Iz svojega letnika si je izbral dva ali tri sošolce istega mišljenja in skušal z njimi krepiti voljo do izbranega poklica in se medsebojno spodbujati. Kor prizadevnemu za tocno izpolnjevanje dolžnosti je bilo nadvse ljubo, da je izrabljal cas za študij in pušcal ob strani knjige, ki niso imele povezave s šolo. Rad se je udeleževal krož­kov, se pravi znanstvenih vaj svojega letnika in vse navduševal za prizadevno sodelovanje. Ce je pri razpravah kazal zavzetost in ljubezen do resnice, pa je bil tudi sposoben, da jo je branil z umerjeno in spoštljivo umerjenostjo. Med odmori mu je bilo drago, ce je mogel osvetliti nejasnosti iz šole in se vaditi v šolskih nalogah. Ce je kdo zacel govoriti o nepomembnih stvareh, je samo poslušal in dal drugim, da so govorili. Kakor hitro pa so zaceli govoriti o stvareh, ki se ticejo pobožnosti in ucenja, je takoj z veseljem sodeloval. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek V ucilnici nikdar ni lenaril (ker mu je bilo brezdelje nekaj neznanega). Zbral se je, se osredinil na dolocen predmet in ni niti videl niti slišal, kako so drugi klepetali in se šalili; nikdar ni pogledal, da bi videl, kdo dela nered. Njegova odlocenost, da se ne bo dal motiti nekoristnim stvarem, navada, da je bil vedno zbran, in izpolnjevanje molka v dolocenih obdobjih dneva so mu nemalo pomagali, kakor je to razvidno iz spriceval pri njegovem velikem uspehu. Toda še veliko uspešnejši je bil v pobožnosti, kjer je zares izstopal izmed vseh. Ne mo-rem porocati o drugem kakor o tem, kar so vsi videli. Toda tisti, ki je poznal pristnost tega klerika in njegovo vztrajnost v dobrem, bo lahko brez nadaljnjega sam sklepal na njegova notranja dejanja kreposti. Nikdar se ni zgodilo, da bi prihajal in opravljal pobožne vaje brezbrižno ali iz navade. Prav nasprotno: z obraza si mu lahko bral zadošcenje, ki ga je pri tem obcutil. Še vec, kakor hitro se je zacela kakšna obicajna pobožna vaja, kot na primer molitev ali premišljevanje, ali tudi samo s tem, da je vstopil v kapelo, je takoj v sveti zbranosti osredinil svoje cute in z njegovega izraza obraza je bilo mogoce razbrati, s kakšno zavzetostjo se je ukvarjal s predmetom razmišljanja in kako globoko prepricanje vere ga je prešinjalo. Pobožno vede­nje Burzia je bilo vedno enako, pa naj so bili predstojniki zraven ali ne, kajti on se je vedno mudil v Božji pricujocnosti. Glede zakramentov ni samo zvesto izpolnjeval od semenišca predpisanih casov, tem­vec je sam od sebe navduševal druge, da so izkoristili priložnost, ko so ob sobotah in ob vigilijah vecjih praznikov prihajali spovedniki. Poleg splošnih pobožnih vaj, ki jih je vse zelo gorece opravljal, sem mogel iz besed in dejanj razpoznati, da je gojil posebno pobožnost do Jezusa v presvetem zakramentu in do Božje matere Marije, katerima je takoj posvetil v hvaležnosti in dejanjih ljubezni vsak prost trenutek. Tako sem ga videl, kako se je v casu odmora in v šole prostih dneh oddaljil od svojih tovarišev, šel v cerkev in se tam zadrževal v sladkih pogovorih z Jezusom v za­kramentu in s preblaženo Devico Marijo. V želji za vedno vecjo popolnostjo se je dogovoril z enim svojih zvestih tovarišev, da bi ga pozorno opazoval pri vseh obveznostih in ga brez vsakega obzira dosledno opozarjal. Glede pobožnosti naj samo povem, da je na koncu leta zaradi svoje zglednosti v vedenju prejel od predstojnikov odlicno. Izredna pocastitev, ki se v tem semenišcu le redko komu podeli. Krepost pa, v kateri se je še posebno odlikoval, zelo redka pa tako dragocena, je bila skromnost, ki bi jo jaz imenoval prej nebeško kot cloveško. Vendar pri tem ni bilo opaziti ni­kakršnega pretiravanja, temvec veliko prisrcnost in pristnost. Zato je z ene strani delal veselje svojim predstojnikom, z druge strani pa spravljal svoje tovariše v obcudovanje. Kar se mene tice, moram priznati, da sem zaradi skromnosti njegovega vedenja, preprošcine njegovega govorjenja, ki je izražalo pristnost in nedolžnost njegove duše, stopil k njemu in se z njim po­govarjal, ceprav naju je locila precejšnja razlika v študiju in starosti, kajti jaz sem bil takrat že v zadnjem letniku bogoslovja. BiS 1 — 55. poglavje Posebno se je odlikoval po skromnosti v pogledih, in to vedno in povsod, zlasti ko je šel iz semenišca na sprehod ali podobno. V cerkvi in procesijah pa si ga zaradi njegovega vedenja mogel imeti za angela, tako preprost in pobožen je bil njegov pogled. Zdi se mi, da prav nic ne pretiravam, ce trdim, da je bila v Burziu utelešena vsa tista skromnost z vsemi nadrobnostmi, kot jih podaja in toplo priporoca klerikom tridentinski cerkveni zbor v znanem odloku Tako se spodobi klerikom. V odnosu do drugih je bil vljuden in ljubezniv z vsemi. Ce pa ga je kdo zaradi njegove izredno lepe zunanjosti skušal božati ali mu je položil roke na rame, je on ves osramocen dejal: 'Pusti me, pusti me!' in takoj izginil. Med odmori je bil nadvse previden v pogovoru in ravnanju s tovariši. O predstojnikih, ki jih je vse visoko cenil, je vedno govoril zelo spoštljivo. Nikdar ni mogel razumeti, da bi mogel kak gojenec semenišca izgovarjati grde besede, žaliti bratsko ljubezen in kritizirati predstojnike. Odlikoval se je po izredni ponižnosti in krotkosti. Toda to njegovo brezhibno obnašanje mu je obcasno prineslo nezadovoljstvo nekaterih tovarišev, ki so ga na skrivaj opazovali in potem tožili pri predstojnikih. Toda on je v ponižnosti, krotkosti in potrpe­žljivosti vse prenašal in je premagoval hudo z dobrim, tako da se je vihar kmalu polegel in odnos nasprotovanja se je v hudobnežih moral spremeniti v pristno prijateljstvo. Izbral si je dva ali tri tovariše iz istega letnika in iste nravi in se z njimi sestajal, da so drug drugega spodbujali v poklicu. Predmet njihovih pogovorov so bili šolski predmeti ali duhovna vsebina, ki je obravnavala vzvišeni duhovniški poklic, zlasti pa še beg pred svetom in rešitev duš. Zato mi je zelo ljubo, da lahko navedem nekaj rekov, ki so pogosto prišli iz njegovih ust in ki naj nam jasno pokažejo lepoto njegovega srca. Nekega dne me je zaupljivo vprašal, katero sredstvo štejem za najuspešnejše za na­predovanje v ljubezni do Marije. Odgovoril sem mu, kakor sem najbolje vedel in znal, in ga nato vprašal: 'Meniš, da more Marija veliko storiti nam v korist?' Pogledal me je zacudeno in dejal: 'To bi bil pa zares pravi klerik, ce bi o tem dvomil!' Nato je dodal: 'Ce ne bi bila to žalitev Boga, bi rekel, da je Marija Bogu enaka, kajti kar ti, o Bog, zmoreš z ukazom, zmore Marija s priprošnjo.' Ponovil je to veckrat in hotel reci, v smislu svetih ocetov, da je Marija postala vsemogocna po milosti, kakor je Jezus, njen sin, vsemogocen po naravi. Drugikrat sem ga vprašal, ali je rad v semenišcu. 'Zelo rad,' mi je odvrnil, ker se tukaj zares lahko usposobim, da bom dober duhovnik.' 'Si zelo želiš, da bi postal duhovnik?' 'Zelo si želim,' mi je rekel, 'zelo si želim. Toda težava je v tem, da bi moral postati, preden bom postal duhovnik, svetnik. Svetnik, da svetnik.' Naj se vaše dostojanstvo nikar ne cudi takemu govorjenju, kajti z vsakim še tako ucenim in pobožnim in krepostnim clovekom je govoril tako. Lahko vam zagotovim, da sem veckrat strmel od zacudenja. Koncno bi rad navedel nekaj vzdevkov, ki so jih dali našemu kleriku nekateri moji to-variši, ki sem jih vprašal o tem. Eden ga je imenoval zgled kreposti, drugi vzor duhovniške skromnosti, tretji cloveka, ki je vreden, da vecno živi, da bo dajal vsem vedno dober zgled, Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek in nekdo drug ga je imenoval izreden fant neprecenljive kreposti. Mnogi izmed njih so me vprašali, ali niso še napisali njegovega življenjepisa, in me prosili, da bi to cim prej storili. Neki semenišcnik iz Chierija mi je v pismu z dne 24. februarja tega leta pisal: 'Lepo vas prosim, da mi sporocite, ali so Burzijev življenjepis že dali v tiskarno. Ko se bo to zgodilo, vas prosim, da mi pošljete nekaj izvodov. To vas iz srca prosim ne samo zase temvec v imenu mnogih drugih. To so stvari, ki se jih spominjam iz casa, ko je bil v semenišcu, ceprav je zelo malo gle­de na resnico in popolnost te lepe duše, ki je bila draga Bogu in ljudem in katere spomin je bil in bo v blagoslov zlasti še, kakor si to iz vsega srca želimo, ko bi koncno izšel njegov življenjepis. Sprejmite itn. ... Iz Konvikta sv. Franciška Asiškega, Turin 16. aprila 1843. duhovnik Janez Bosko Post skriptum. Zdi se mi umestno, da sem to porocilo dal prebrati njegovemu prefek­tu študijev in prefektu spalnice, ki je dostavil naslednje: Prebral sem pricujoce pismo duhovnika Janeza Boska o neoporecnem vedenju pokoj­nega klerika Burzia in izpovedujem, da vsebuje resnico, reci moram celo, da je po mojem mnenju povedanega dosti manj, kot je v resnici bilo. Dodam lahko še dejstvo, da meni, ki sem bil njegov prefekt v ucilnici in spalnici, ni bilo treba nikdar izreci najmanjše opombe. Tako se je zgodilo, da me je na koncu leta predstojnik vprašal o oceni v pobožnosti in ucenju. Brez nadaljnjega sem odgovoril, ko smo prišli do Burzia, odlicno. Sam zase pa sem si mislil, da je škoda, da ni še kakšne višje ocene. Zelo me veseli, da ste se odlocili napisati življenjepis fanta, ki zasluži, da ostane v spominu naših naslednikov. Sprejmite itn. duhovnik Antonio Giacomelli Pohvala, ki jo je don Bosko izrekel v prid Giuseppa Burzia, se vraca tudi nanj; ne samo zato, ker nam kaže njegovo življenje, temvec tudi zato, ker nam kaže tesne stike, ki jih je Burzio imel z našim Janezom, in veliko spoštovanje, ki ga je cutil do njega v tolikšni meri, da si je iz vsega srca želel, da bi tudi Janez vstopil v družbo Marijinih oblatov. In res je don Bosko nenehno iskalredovno družbo, v katero bi mogel vstopiti. Zdelo se mu je, da ga Gospod klice v ta stan. Želel je postati redovnik zato, da bi bil pokoren, kajti misel, da bi bil svoboden, BiS 1 — 55. poglavje in še bolj tista, da bi moralukazovati, mu je vlivala strah. Ko je zato pogosto prijateljsko govoril z Burzijem o redovnem poklicu, mu je ta navdihnil doloceno naklonjenost misli, da bi postaloblat. In ko je potem od casa do casa obiskalprijatelja v samostanu Marije Tolažnice v Turinu, ki ga je monsinjorFransoni 1833 izrocil oblatom, z namenom, da bi v tem slavnem svetišcu opravil svoje pobožnosti, je obiskaltudi Burzia, s cigar pomocjo je navezalstike s predstojni­ki. Ti so ga skušali pridobiti zase in mu v ta namen poslali povabilo, vendar se ni odlocil zanje. Kljub temu je vzdrževal prijateljske odnose, tako s patrom Felicejem Gior­danom, ki je v nekem pismu don Rui iz leta 1888 izrazil svojo ljubezen in spo­štovanje do svojega starega prijatelja don Boska, kakor tudi s patroma Barmo in Barchiallom, ki sta pozneje postala nadškofa v Cagliari, in s patrom Dadessom in drugimi oblati. Zato je temeljito poznalzgodovino, duha in pravila te ustano­ve. Njen ustanovitelj Pio Brunone Lanteri, ki je umrl leta 1830, je bil neutruden delavec za zvelicanje duš, ustanovil je veliko cvetocih združb z namenom, da bi postavil jez proti hudobiji, ki je rasla na vseh koncih in krajih, vzgajalje v zdra­vih verskih in moralnih nacelih in v monarhicnem duhu piemontsko mladino, na veliko širil dober vtis in zdrav kršcanski nauk in se trudil za pravo pobo­žnost. Bil je svet Gospodov služabnik, za katerega je bila ljubezen do papeža življenje njegovega življenja. Ves cas, ko je bil papež Pij VII. jetnik v Savoni, je kljub veliki nevarnosti skrivaj pošiljalcerkvene listine za vodstvo Cerkve in mu oddajalvelikodušne darove, ki so jih zanj zbirali v Turinu. Ko je napoleonska policija zacela slutiti njegovo dejavnost, je sicer brez vsakega uspeha dvakratpreiskala njegovo stanovanje, vendar so ga za štiri leta internirali v njegovo vilo v Baradassanu. Kot ucen in ljudski pisatelj je širil med verniki knjige, bodi­si tiskane bodisi samo prepisane, ko je previdnost svetovala taknacin širjenja besede z namenom, da bi vzdrževalv vernikih novo ljubezen, spoštovanje in pokoršcino do papeža. Vta namen je dokazovalnjegovo dostojanstvo, privilegij nezmotljivosti v izjavah ex cathedra. In vse to duhovno bogastvo je paterLan­teri vlil v Družbo oblatov Device Marije in ji postavil za cilj pridiganje duhovnih vaj ljudstvu, študij in zavracanje obstojecih zmot, skrb za izpopolnjevanje mla­dega klera in obrambo rimskega papeža. Njegova redovna pravila niso vsebo­vala monasticne strogosti, pac pa je vneto priporocalgorecnost najuglednejših redov in njihovo ucinkovitost v obrambo Cerkve. S tem, da je Božja previdnost don Boska spravila v stik z Marijinimi oblati, je nadaljevala delo, zaceto vMorialdu, in mu v duhu predstavila misel na redov-no družbo, ki naj bi obsegala obširno izbiro ciljev za razlicne stanove, ki se jim Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek je posvecalže kot otrok in pozneje kot fant in odrasel mož. Vpatru Lanteriju mu je Božja previdnost predstavljala vzorredovnega ustanovitelja, ki je skušalstoriti cim vec dobrega zunaj vsake politicne strasti, kot so to terjali tedanji casi. Tako je tudi družba Marijinih oblatov postala združenje, ki se je razširilo po celem svetu brez kakšnih zunanjih znacilnosti in zato brez razloga, da bi ga napadali sovražniki redovnih družin. 56. POGLAVJE Janez naredi zadnje izpite iz bogoslovja - Sijajne pohvale njegovih sošolcev - Duhovne vaje kot priprava na duhovniško posvecenje - don Boskova nova maša - Ucinkovitost besede - Vzvišena opozorila matere Marjete Prišli smo do konca prvega dela naše pripovedi. Janez Bosko se z velikimi koraki bliža uresnicitvi svojih gorecih želj, k toliko zaželenemu duhovniškemu posvecenju, ki mu bo odprlo neizmerno obzorje dela za rešitev duš. Bil je slabo-ten, potreben pomoci, brez moci in bogatv revšcini. Toda Božje oko ga je milo­stno zrlo, ga dvignilo iz njegove pobitosti in storilo, da je dvignil glavo. "Zato se bodo mnogi cudili in dajali hvalo Gospodu" (Sir 11,12). Ko se je Janez vrnil v semenišce, se je prijavil za izpit, ki ga po navadi delajo na zacetku leta, in kot navadno dobil oceno odlicno, kakor je mogoce razbrati izzapisnika za vsakega semenišcnika, ki ga je sestavil profesor Appendini in ki ga hranimo mi. Toda Gospod mu je pripravljalmajhno ponižanje, preden je zapustil semenišce. Pri drugem izpitu 17. februarja 1841 je dobil samo skoraj odlicno. Pri profesorju teologu doktorju Lorenzu Gastaldiju je naletel na vprašanje, ki ga ali ni študiralali je menil, da ne spada med izpitno gradivo. Zacel je govoriti o kanonu tridentinskega cerkvenega zbora, pac kakor je vedel in znal. "Pa koncil res pravi tako?" ga je vprašalGastaldi zacuden zaradi tolikšne prostodušnosti. Don Bosko se je zasmejalin posledica je bila ta, da se je tudi izpraševalec zasmejal. Vsoboto Sitientes - Žejni 1841, pred nedeljo trpljenja, je postaldiakon. 15. maja je opravil zadnji izpit za posvecenje in dobil plus quam optime - vec kot odlicno. Po starem izrocilu semenišca v Chieriju so se predstojniki zbrali na strog skrutinij o vedenju vsakega posameznega semenišcnika in ocene so bile ohranjene v arhivih. Vško­fijski pisarni v Turinu, kjerje tudi seznam klerikov iz leta 1841, je v razdelku za opazke ob imenu Janeza Boska zapisano: gorec in uspešen. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Šolsko leto je bilo koncano in Janez je dokoncno zapušcalsemenišce. To je bil zanj dan prave žalosti. "Predstojniki so me imeli radi," poroca on sam, "in mi izkazovali nenehna znamenja naklonjenosti. Sošolci so me ljubili. Lahko recem, da so živeli zame, jaz pa zanje. Zato me je locitev zelo bolela, saj je bila to loci­tev od kraja, kjer sem prebil šest let, kjer sem dobil vzgojo, znanje, cerkvenega duha in vsa znamenja naklonjenosti in ljubezni, ki si jih kdo more želeti." Tu naj nam bo dovoljeno, da kakor cvetlice v šopek povežemo izraze hvale in obcudovanja, ki so jih don Boskovi tovariši v semenišcu izrazili o svojem so-šolcu. Gre za pravo tekmovanje spoštovanja, ljubezni in ugleda do našega Jane-za. Don Antonio Giacomelli: "Od prvih dni, ko sem ga spoznalv semenišcu, sem ga imel za duhovnika, tako je bil uravnotežen in zadržan." Teolog Carlo Allora: "Vsemenišcu nam je bil vsem zgled pokoršcine in pobožnosti. Tovariši smo ga tako visoko cenili, da smo v njem videli prej predstojnika kot sošolca. Vse od zacetka smo ga imeli za svetnika." Don Francesco Oddenino: "Klerik Bosko je zelo skrbno izrabljalcas, stalno je prebiralknjige, tovariši so ga o vsem vpra­ševali, ker je imel zelo obširno znanje. Vsi so ga visoko cenili zaradi kreposti in pobožnosti." Teolog Albino Massa, župnik v Coriu: "Vsemenišcu je bil vzor klerikom." Don Vincenzo Sosso, castni kanonik kapiteljske cerkve v Moncalieri: "Semenišcniki smo ga klicali za oceta, tako zelo se je odlikovalpo trdnosti, za­vednosti in urejenosti življenja." Don Grassini, prošt v Scalengah: "Don Bosko je bil pomirjevalec med tovariši." Teolog don Giovanni Ferrero, župnik v Pon­tedaranu in pozneje kanonik in dekan stolnice v Bielli: "Veliko klerikov, don Boskovih tovarišev mi je povedalo, da se je v semenišcu izredno zgledno vedel in da je bil v Chieriju že takrat zelo dragocen Bosco - les." Veliko nam jih je zagotavljalo: "Tega našega ljubeznivega tovariša smo zelo upoštevali zaradi njegovega svetega življenja." Don Bosio, župnik v Levonu Ca-navese: "Bil sem z njim pet let skupaj v semenišcu in pet let v konviktu in zave­tišcu, pa nisem nikdar odkril niti najmanjše pomanjkljivosti; še vec, v njem sem videl uresnicene vse kreposti." Monsinjor Giovanni Battista Appendini, njegov profesor v bogoslovju: "Klerik Bosko je tako v pobožnosti kakor znanju silno na­predoval, vendar pa ni delalposebnega vtisa zaradi svoje dobrohotnosti, ki je bila znacilna za celo njegovo življenje." Neki salezijanski klerik, ki je služil vojaški rok v Giavenu, je slišal, da je bil kanonik prošt in dekan v tisti kapiteljski cerkvi teolog Arduino, profesorteologije v semenišcu v Chieriju. Ni si mogel kaj, da ga ne bi obiskal, mu povedal, kdo je, in se mu poklonil. "Oh, don Giovanni – Janez!" je vzkliknil tisti ugledni duhovnik s solzami v oceh, "dobro se ga spominjam, ko je bil še moj ucenec: pobožen, priden, zgleden. Brezdvoma nihce ni takratmogel BiS 1 — 56. poglavje predvideti, kaj je postalo iznjega sedaj. Priznati moram, da je bilo njegovo do-stojanstveno obnašanje, njegova natancnost in tocnost, s katerimi je izpolnjevalsvoje dolžnosti v šoli in v cerkvi, zgledni. Kako je z njim sedaj? Priporocite me njemu, ko se boste vrnili v Turin; njegove molitve naj mi izprosijo srecno smrt." 26. maja 1841, na praznik sv. Filipa Nerija, je don Bosko prišel v Turin in zacel duhovne vaje v Hiši gospodov misijona. "Opravil jih je vzorno," pravi don Giacomelli. "Ves je bil prevzet od Božje besede, ki jo je slišalv pridigah, zlasti od tistih, ki so se nanašale na veliko dostojanstvo, ki ga bo prejel." Kdo bo stopil na Gospodovo goro ali kdo bo stalv njegovem svetišcu? Kdo more reci, da je vre-den biti Božji služabnik in obhajati njegove svete in strašne skrivnosti? In kle­rik Bosko je v pogovoru s svojimi zaupnimi tovariši ves prevzet odgovarjalna psalmistovo vprašanje: "Kdorima ciste roke in srce in ni v prazno prejel svoje duše s tem, da je služila Bogu in ne strastem, ta bo prejel blagoslov od Gospoda in usmiljenje od svojega Boga Odrešenika" (Ps 24,4–5). Venem izmed njegovih zvezkov beremo: "Sklep duhovnih vaj, ki sem jih opravil kot pripravo na obhajanje svoje prve svete maše: Duhovnik ne gre sam v nebesa niti v pekel. Ce dela dobro, bo šel v nebesa z dušami, ki jih je odrešil s svojim zgledom, ce dela slabo, ce daje pohujšanje, bo šel v pekel z dušami, ki so se pogubile zaradi njegovega pohujšanja. Zato si bom prizadeval, da bom z vsemi mocmi izpolnjevalnaslednje sklepe: 1. Nebom hodil na sprehode razen iz velike potrebe, zaradi obiskov bolnikov itn. 2. Cas bom skrbno izrabljal. 3. Trpel bom, se poniževal v vsem in povsod, se trudil, da bi reševal duše. 4. Ljubezen in ljubeznivost sv. Franciška Saleškega naj me vodita v vsaki stvari. 5. Vedno se bom kazalzadovoljnega s hrano, ki mi jo bodo pripravili, ce le ne bo škodovala mojemu zdravju. 6. Pil bom vino mešano z vodo, in to samo kot zdravilo, se pravi toliko in takrat,ko bo to terjalo moje zdravje. 7. Delo je mogocno orožje proti sovražnikom duše. Zato ne bom daltelesu vec kot pet ur pocitka ponoci. Cez dan, zlasti po kosilu, nikdar ne bom pocival. Izjemo bom naredil samo v bolezni. 8. Vsak dan bom posvetil nekaj casa premišljevanju in duhovnemu branju. Cez dan bom vsaj enkrat na kratko obiskal presveti zakrament ali opravil kratko molitev. Vsaj cetrt ure se bom pripravljal in zahvaljeval za sveto mašo. Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek 9. Nikdar ne bom govoril z ženskami, razen v spovednici in zaradi duhovne potrebe." Ti spomini so bili napisani 1841. V svojem rokopisu dodaja še naslednje: "Vduhovnika sem bil posvecen na vigilijo praznika presvete Trojice 5. juni­ja. Posvetil me je monsinjor nadškof Luigi Fransoni v škofijski palaci. Prvo mašo sem darovalv cerkvi sv. Franciška Asiškega, kjer je slovesnost vodil don Jožef Cafasso, moj veliki dobrotnik in duhovni voditelj. Vrodnem kraju so me nestr­pno pricakovali, saj že vec let niso imeli nove maše. Vendar sem jo raje brez hrupa darovalv Turinu, pri oltarju sv. Angela varuha, ki stoji v tej cerkvi na levi, evangeljski strani vélikega oltarja. Ta dan je vesoljna Cerkev obhajala praznik presvete Trojice, turinska nadškofija spomin cudeža presvetega zakramenta in cerkev sv. Franciška Asiškega praznik Marije Milosti, ki jo v tej cerkvi castijo že od pradavnih casov. Lahko recem, da je bil to najlepši dan mojega življenja. V 'spomni se' sem se skušalpobožno spomniti vseh mojih profesorjev, duhovnih in telesnih dobrotnikov, zlasti še tako zelo pogrešanega don Calossa, ki sem se ga vedno spominjalkot velikega in pomembnega dobrotnika. Zaradi pobožne­ga prepricanja, da Bog usliši vse prošnje, ki jih novomašnik izrazi na dan svoje prve sv. maše, sem prosil za ucinkovitost besede, da bi mogel storiti cim vec dobrega za duše. Zdi se mi, da je Gospod uslišal mojo ponižno prošnjo." Don Bosko v svoji ponižnosti pravi "zdi se mi", toda tisti, ki so ga poznali, so iz izkušnje vedeli, kako silno bogatje bil ta dar v njegovem življenju. Vcasu svojega apostolata se je tako zasebno kakor javno, z besedo, s pridigami in spo­vedovanjem tako ucinkovito znalpolastiti src, da jih je pridobil za Boga in jih spravil na pot velikodušnih in krepostnih odlocitev ter v njih posadil toliko za­metkov trdne in rodovitne svetosti. S svojo besedo je - rekli bi - urocil decke, jih naredil dobre, ce so bili hudobni, dobre pa je vodil na pot popolnosti zlasti tako, da jim je za vzornika postavil sv. Alojzija Gonzaškega, ki je bil njihov zavetnik. Vbrezštevilnih primerih je ena sama njegova beseda dala cudovite sadove, spre­menila v trenutku voljo in vzbudila cudovite redovne poklice. Kako bi tudi moglo biti drugace, ce je poleg notranje neskoncne vrednosti nekrvave daritve, poleg nedvomne ucinkovitosti, potrebne milosti za izpolnitev vzvišene naloge, ki mu jo je zaupalsam Božji odrešenik, don Bosko obhajalsvete skrivnosti s tisto gorecnostjo vere, upanja in ljubezni, ki more biti samo v srcih najvecjih Božjih prijateljev? Dokaz za to je serafinska ljubezen, s katero je darovalsveto mašo vse do konca svojega življenja. Mnogi zatrjujejo to, kar smo mi sami vsak dan doživljali. "Tolikokrat smo imeli priložnost, da smo bili pri njegovi maši, in vedno se nas je polašcalo prijetno obcutje vere, ko smo videli, kaka pobožnost je BiS 1 — 56. poglavje sijala z njegovega obraza in vsega njegovega zadržanja, kako natancno je opravljalsvete obrede, kako jasno je izgovarjalin s kakšnim duhovnim pomaziljenjem je spremljal svete molitve." Tak spodbudni vtis se ni mogel v cloveku nikdar vec izbrisati. Kamor koli je šel, tudi zunaj Italije, se je, ko se je zvedelo, kje in kdaj bo maševal, povsod zbrala okoli oltarja množica ljudi. Da bi mogli zadostiti tej goreci želji in biti deležni vsaj enkratte velike utehe, so mnogi napravili dolgo potovanje, da so prišli v Turin. Tukaj se je ob poti, ki je vodila iz zakristije h kapeli sv. Petra, zbralo na stotine pobožnih ljudi, ki so zapustili svoja mesta v cerkvi in se zbrali okoli njega. To je svetnik, to je svetnik, so si med seboj po tiho šepetali, ko je koncal sveto mašo. Vponedeljek po prazniku Svete Trojice je don Bosko daroval svojo drugo mašo v cerkvi Marije Tolažnice, da bi se zahvalil, kakorje zapisal, veliki Božji devici za premnoge milosti, ki jih je ona izprosila zanj pri svojem Božjem Sinu Jezusu Kristusu. "Vtorek," tako nadaljuje don Bosko, "sem se odpravil v Chieri, da bi maše­valv cerkvi sv. Dominika. Tam je še živel moj nekdanji profesor paterGiusiana, ki me je sprejel z odprtimi rokami. Med to mašo je ves cas potihoma jokalod ganjenosti. Vnjegovi družbi sem prebil ves tisti dan in lahko recem, da sem se pocutil kakor v nebesih. V sredo sem daroval sveto daritev v stolnici istega mesta. Vcetrtek, na praznik presvetega Rešnjega telesa, sem zadovoljil svoje doma-cine, se odpravil v Castelnuovo, imel tam peto mašo in vodil telovsko procesijo.Prošt je hotel povabiti na kosilo moje sorodnike, duhovšcino in najpomembnejšeosebnosti kraja. Vsi so se praznovanja radostno udeležili, kajti moji somešcani some imeli zelo radi in vsak se je veselil vsega, kar je moglo biti meni v prid. Na ve-cer tistega dne sem se vrnil domov. Toda, ko sem se približal domu in gledal krajsvojih prvih sanj v starosti devetih let, nisem mogel zadržati solz in sem vzkliknil:'Kako cudoviti so naklepi Božje previdnosti! Bog je zares vzel z zemlje ubogegadecka in ga postavil med starešine svojega ljudstva.' Moja mati mi je, ko sva bila sama, dejala tele znamenite besede: 'Postalsi duhovnik, daruješ sveto mašo, od sedaj naprej si veliko bližje Jezusu Kristusu. Toda zapomni si, da zaceti darovati sveto mašo pomeni zaceti trpeti. Ne boš se tega takoj zavedel, toda scasoma se boš preprical, da ti je tvoja mati povedala resnico. Prepricana sem, daboš vsakdan molil zame, pa naj bom živa ali mrtva. To mi je zadosti. Od sedaj naprej misli samo na zvelicanje duš in zame cisto nic ne skrbi.' Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek Oh! sveta in velikodušna mati, ki je naredila toliko cudežev žrtvovanja, kot je pripovedovaldon Cinzano, cudežev odpovedi, potrpežljivosti, ponižanj, da bi mogla pomagati sinu, da bi postalduhovnik. In Gospod jo je ohranil pri življe­nju zato, da je mogla poljubiti posveceno roko svojega Janeza. Le malo prej je splezala na visoko murvo, da bi natrgala listja za sviloprejke. Veja se je zlomila in ona je padla na tla ter obležala nezavestna. Ko se je zavedela, je ugotovila, da se ji ni nic zgodilo. Toda ko je sedela na tleh in se zahvaljevala Bogu, ji je padla na glavo odlomljena veja, vzrok njene nesrece, jo udarila po glavi terji na celu zapustila sled, ki jo je nosila do konca življenja. Kako dober je torej Gospod do tistih, ki se ga bojijo! Na koliko nacinov je povrnil Marjeti za izroceno ji nalogo, da je cuvala sveti zaklad, ki ji ga je zaupalv sinu Janezu. Pisano je: 'Kdor kaznuje svojega sina, bo zaradi njega hvaljen in se med znanci lahko z njim ponaša' (Sir 30,2). Nesmrtno bo ostalo njegovo ime tudi na zemlji. Toda še vecje placilo za Marjeto bo ugotavljanje, kako v srcu njenega sina silovito raste krepost, katere zametke je zasadila ona, ko bo brala v pogledih svojega sina prekipevajoci mir njene vesti, ko bo obcutila neodtujljivo sreco za­radi zvestobe Božjemu poklicu, ko ga bo videla, kako se trudi edinole za Božjo slavo, ko bo videla, kako Božja previdnost nenehno podpira vsa njegova dela, ko bo videla, kako vedno in povsod išce le rešitev duš in unicuje grehe, ko ga bo videla polnega zadovoljstva zaradi obcutene Božje pricujocnosti, kot pravi kra­ljevski prerok: 'Pel bom Gospodu v svojem življenju, igralbom svojemu Bogu, dokler bom bival. Naj mu bo prijetna moja pesem, jaz se bom veselil v Gospodu. Grešniki naj izginejo z zemlje, naj ne bo vec krivicnikov. Slávi, moja duša, Go-spoda' (Ps 104,33–35). KAZALO prvega zvezka SLOVENSKI IZDAJI NA POT 7 PREDGOVOR 9 PISMA SPODBUDE MIHAELU RUI 11 1. POGLAVJE 15 Boj sektašev proti papeštvu 2. POGLAVJE 23 Marjeta Occhiena, mati Janeza Boska - Njena mlada leta - Marjetin znacaj - Burni casi - Izredne kreposti te žene 3. POGLAVJE 30 Francesco Bosco, vzor družinskih ocetov - Žalostno stanje katoliške Cerkve in župnikov v Piemontu - Francescova poroka z Marjeto Occhiena - Rojstvo Janeza Boska - Smrt Janezovega oceta 4. POGLAVJE 37 Strašno pomanjkanje v Piemontu - Stiska v družini - Kršcanska vdova - Marjetina modrost pri vzgoji otrok 5. POGLAVJE 41 Katekizem - Misel na Boga - Molitev - Prva spoved - Delo - Prva znamenja Janezovega poklica 6. POGLAVJE 46 Pametna mati - Poslušni otroci - Vrnitev s sejma - Obracun 7. POGLAVJE 50 Opomini k poboljšanju - Pametna potrpežljivost dobre matere - Zmagoslavje materinske ljubezni 8. POGLAVJE 55 Babica - Spoštovanje in otroška ljubezen Marjete do tašce - Preprostost vladanja v družini Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek 9. POGLAVJE 59 Marjeta navaja svoje otroke na cistoco, preudarnost ter trdo in zatajevano življenje 10. POGLAVJE 63 Slaba kupcija - Ukradeni purani in previdnostna poucitev - Cuvaj v vinogradu - Strašilo in pogumen decek 11. POGLAVJE 69 Skrben pastircek - Janezova ponižnost in zatajevanje pri jedi - Njegova molitev 12. POGLAVJE 73 Janezovi bratje - Janezov lik - Janez se nauci brati - Prva šola v Caprigliu - Ucitelj don Lacqua in Janezovo napredovanje v kreposti - Janez odpušca svojim žalivcem - Prvi poskusi apostolata med njegovimi tovariši 13. POGLAVJE 79 Glumaci - Janez se vadi v telovadbi in rokohitrstvu - Zoboderec 14. POGLAVJE 84 Janez išce pticja gnezda - Zanimivi dogodki in nravna poucitev matere - Janez pade z drevesa in je v smrtni nevarnosti - Njegova osuplost zaradi smrti kosa in njegov velikodušni sklep, da bo odtrgal svoje srce od stvari 15. POGLAVJE 89 Viri tega pripovedovanja - Dragocen rokopis - Prve sanje - Janezovo poslanstvo 16. POGLAVJE 95 Ucinki prvih sanj - Rast v pametnosti in Janezov cudovit spomin - Njegova cvrstost in izredna moc - Nekaj dogodivšcin 17. POGLAVJE 99 Janez zabava otroke - Pripovedi - Zimski veceri - Mali glumac in prvi praznicni oratorij - S petjem, igrami in akrobatskimi nastopi preprecuje žalitev Boga 18. POGLAVJE 107 Janez v šoli kršcanske ljubezni matere Marjete za reveže, pregnance, potujoce in bolnike - Božja previdnost pomaga Marjeti v njeni revšcini - Sveti nameni, zaradi katerih pomaga potrebnim 19. POGLAVJE 113 Janez se od matere navzame ljubezni do kreposti in gorecnosti za preprecevanje Božje žalitve ter zavzetosti za vecjo Božjo slavo BiS 1 — Kazalo prvega zvezka 341 20. POGLAVJE 120 Babicina smrt - Janez prejme obhajilo - Sklepi prvega svetega obhajila - Misijonske pridige - Srecanje z don Calossom - Janezov izreden spomin - Radostni upi zaradi možnosti študija 21. POGLAVJE 127 Šola v Morialdu - Klerik Jožef Cafasso - Njegov pogovor z Janezom - Polbrat Anton onemogoci Janezu nadaljevanje šolanja 22. POGLAVJE 132 Na preizkušnjo postavljena krepost - Mati pošlje Janeza v Moncucco - Dve leti hlapcic na kmetiji - Poslušnost gospodarjem, pridnost pri delu, pogosto prejemanje zakramentov, vztrajnost v molitvi, dober zgled vsem - Janez poucuje otroke kršcanski nauk in jih uvaja v molitev - Napove, da bo nekega dne postal duhovnik - Praznicni oratorij v Moncuccu 23. POGLAVJE 141 Janez se vrne v Becchi - Pri Moglievih pusti drage spomine - Ponovno neuspešen poskus, da bi nadaljeval šolanje - Zgledno življenje med tovariši - Matere dajejo svojim otrokom Janeza za zgled kreposti 24. POGLAVJE 146 Don Calosso sprejme Janeza v svojo hišo - Razdelitev družinskega imetja med brate Bosko - Smrt don Calossa - Junaška Janezova odpoved - Janezova žalost za njegovim uciteljem in dobrotnikom 25. POGLAVJE 150 Marjeta pošlje Janeza v šole v Castelnuovo - Poišce mu stanovanje pri krojacu Giovanniju Robertu - Janez si pridobi naklonjenost tovarišev - Njegov napredek pri ucenju - Tolažba njegove matere - Kako se je znal znebiti slabih tovarišev - Nadaljuje svoje poslanstvo med decki - Kako si je želel, da bi bil duhovnik z decki 26. POGLAVJE 156 Don Virano zapusti šolo v Castelnuovu - Za njim pride don Moglia - Razposajeni ucenci in izguba casa - Janezova potrpežljivost - Nauci se glasbe ter krojaške in kovaške obrti - Njegova skrb za življenjske potrebšcine - Mlaj 27. POGLAVJE 161 Janez na pocitnicah - Posebno razvedrilo v casu opoldanskega pocitka - Prvo pastoralno pismo monsinjorja Alojzija Fransonija, škofa v Fossanu in administratorja turinske škofije - Druge sanje - Janez se vpiše kot študent v zavod v Chieriju - Župnik in sovašcani poskrbijo za vzdrževalnino Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek 28. POGLAVJE 167 Janez gre študirat v Chieri - Naklonjenost profesorjev - Prvi trije razredi gramatike - Dogodivšcine, ki jih ni lahko razložiti 29. POGLAVJE 173 Janez si previdno izbira prijatelje - Pomaga tovarišem pri ucenju - Družba veselja - Pobožne vaje - Duhovno bogastvo v dobrem spovedniku 30. POGLAVJE 179 Janez navaja tovariše k obisku cerkve in prejemanju svetih zakramentov - Izleti v pouka prostih dneh - Njegova posebna pobožnost do Marije - Navezanost na družino - Smrt Pavla Braja - Janez se vrne v Castelnuovo 31. POGLAVJE 184 Janez se vrne v Chieri in vstopi v gramaticni razred - Spoštovanje, ki mu ga izkazujejo profesor in sošolci - Njegova ponižnost - Inštrukcije chierijskim študentom - Janez gre k birmi - Reformna komisija in koncni izpiti - Nedeljska šola v Morialdu - Nova maša don Jožefa Cafassa 32. POGLAVJE 191 Misel na poklic - Janez se odloci, da bo vstopil k franciškanom - V Chieriju stanuje pri nekem kavarnarju - Kako preprecuje grde pogovore - Pohvala njegovega vedenja - Janez zastonj poucuje latinšcino stolnega cerkovnika 33. POGLAVJE 196 Župnik don Dassano razodene Marjeti Janezovo odlocitev, da bi postal franciškan - Velikodušnost kršcanske matere - Pomanjkanje, ki ga je moral Janez pretrpeti v razredu humanistike - Hvaležnost do tistih, ki so mu v tej stiski pomagali 34. POGLAVJE 200 Janez opravi sprejemni izpit za franciškana - Sanje in negotovost - Nekaj Kastelnuovcanov se zavzame zanj - Nasvet don Cafasa - Nadaljuje študije v Chieriju 35. POGLAVJE 204 Janezova ljubezen do sošolcev ne pozna izjem - Janez je duša zabave - Janez izzove glumaca za tekmo v teku, skoku, carobni palici in prevalu na vrhu drevesa - Janez z igrami preprecuje grdo govorjenje 36. POGLAVJE 210 Branje in študij italijanskih in latinskih klasikov - Janezovo prijateljstvo z Judom Jonom - Janez spreobrne Jona h kršcanstvu BiS 1 — Kazalo prvega zvezka 343 37. POGLAVJE 215 Godovno slavje profesorja Banaudija in majhna nesreca - Janez z odlicnim izpitom konca razred humanistike - Janezovo srecanje s teologom Antoniom Cinzanom - Ocetovska ljubezen novega župnika v Castelnuovu do Janeza 38. POGLAVJE 219 Razred retorike - Alojzij Comollo in njegov odnos do Janeza - Janez brani Comolla pred objestneži - Ponižno priznanje - Lepi zgledi prijatelja 39. POGLAVJE 226 Rokohitrske igre - Janeza obtožijo carovnije - Kako se je opravicil 40. POGLAVJE 230 Velikonocne pocitnice - Janez gre v Pinerolo in od tod v Barge k profesorju Banaudiju - Potovanje v Fenestrelle - Neurje in vrnitev v Pinerolo in nato v Chieri - Pismo gospodu Strambiu - Janeza prosijo za nasvet v poklicu 41. POGLAVJE 235 Naklonjenost profesorjev - Neverjetne spremembe v fantih, ki jih je Janez inštruiral - Pricevanje o njegovi kreposti - Zmernost v jedi - Praznik hvaležnosti - Še dvomi o poklicu - Izpit za sprejem v bogoslovje - Pocitnice - Ljubeznivo tekmovanje med don Cafassom, don Cinzanom in Castelnuovcani, da bi Janezu priskrbeli vse potrebno za vstop v semenišce 42. POGLAVJE 242 Duhovniška preobleka - Ponesreceno slavje - Pravilnik življenja - Vstop v bogoslovno semenišce v Chieriju 43. POGLAVJE 247 Življenje v semenišcu - Tovariši - Prejemanje svetih zakramentov - Dobro izrabljen cas - Ponovno sanje - Odmori 44. POGLAVJE 252 Janezova uslužnost do tovarišev - Njegova prijetna družba - Nekdanji prijatelji iz gimnazije - Janezova telesna moc - Velika nevarnost 45. POGLAVJE 257 Janez dobi nagrado - Obisk pri nekdanjih gospodarjih Moglia - Janeza predlagajo za asistenta in repetitorja grškega jezika fantov Kraljevskega kolegija v Montaldu - Izpopolnjevanje v grškem jeziku - Vrnitev v semenišce - Janezovo uboštvo Biografski spomini sv. Janeza Boska— 1. zvezek 46. POGLAVJE 261 Alojzij Comollo vstopi v bogoslovno semenišce - Dragoceni sadovi svetega prijateljstva - Dobrota, ponižnost in potrpežljivost Janeza Boska do tovarišev - Chierijski študenti obiskujejo Janeza Boska - Šolski krožek in Sveta liga za izpolnjevanje semeniških pravil - Pestrost Janezovega študijskega zanimanja - Spoštovanje in naklonjenost Chierijcanov - Dva tolažilna dogodka 47. POGLAVJE 271 Pocitnice klerika Janeza Boska - Ljudski praznik - Janez Bosko igra na gosli - Na lovu - Vzor klerika na pocitnicah - Inštrukcije nekaj študentov - Janez Bosko se posveca svetopisemskim zgodbam, zemljepisu, hebrejšcini in francošcini - Ponovitev sanj iz Morialda - Uresnicena napoved 48. POGLAVJE 278 Prva Janezova pridiga v Alfianu - Izlet v Cinzano z namenom, da obišce Comolla - Prizadevanje za povabilo na kosilo - Ponovni dokazi njegovega cudovitega spomina 49. POGLAVJE 283 Vecna ljubeznivost Janeza Boska - Malenkosti - Smešna disciplina - Kantorju padejo ocala na tla - Županova zmedenost - Izpolnitev obljube 50. POGLAVJE 288 Prvi letnik bogoslovja - Janeza hvalijo tudi drugje - Njegova ljubezen do cerkvene zgodovine in papeža - Leposlovna akademija med semenišcniki - Janez Bosko kot bolnicar - Pocitnice - Obiski prijateljem - Janez ponovno pridiga v Alfianu - Janez v Cinzanu in Pecettu nadomesti pridigarja, ki sta odpovedala svoj nastop - Še ena pridiga v Capriglu - Ponižna ocena svojih pridig - Ponovna pot v Cinzano - Dogovor z Alojzijem Comollom - Slutnje bližnje smrti - Duhovni poklici 51. POGLAVJE 296 Študij teologije - Janeza postavijo za zakristana kapele - Dragocene zaupnosti Comolla Janezu - Duhovne vaje in teolog Giovanni Borel - Comollo zboli - Najprej strašne, potem pa tolažilne sanje - Comollova sveta smrt - Prvo Comollovo prikazanje 52. POGLAVJE 305 Comollov pogreb - Comollo se prikaže v spalnici semenišcnikov - Janez na pocitnicah - Giorgio Moglia - Na obisku pri teologu Comollu - Pri Jožefu Cafassu - Dva pomembna dogodka BiS 1 — Kazalo prvega zvezka 345 53. POGLAVJE 312 Janezova huda bolezen in okrevanje v semenišcu - Janez prejme nižje redove - Pismo njegovega starega ucitelja don Lacqua - Uresnicena napoved - Pesem na cast proštu ob njegovem godu - Strela - Monsinjor Fransoni mu dovoli, da preskoci en letnik - Janez pridiga v raznih cerkvah - Janezovo pismo študentu, ki je padel na izpitih - Janez prejme subdiakonat 54. POGLAVJE 321 Janez gre v Avigliano in pridiga o sv. rožnem vencu - Udeleži se žegnanja sv. Mihaela - Romanticni sprehod v Coazze - Praznik v Bardelli in živa pokopana - Janezova hvaležnost do družine Moglia 55. POGLAVJE 326 Janez Bosko postane prefekt v semenišcu - Sijajna pohvala klerika Giuseppa Burzia - Odnosi med tema dvema prijateljema - Približevanje Janeza Boska k ustanovi Oblatov Marije Device 56. POGLAVJE 333 Janez naredi zadnje izpite bogoslovja - Sijajne pohvale njegovih sošolcev - Duhovne vaje kot priprava na duhovniško posvecenje - Don Boskova nova maša - Ucinkovitost besede - Vzvišena opozorila matere Marjete KAZALO 339