SREČAemnem gozdu, ne daleč od sinjega morja, živeli so nekdaj trije bratje sami zase, oddaljeni od vrvenja sveta. Nesrečni so bili, ker so izgubili vže v nežnej mladosti ljube stariše. Dokaj časa so preživeli vže v samoti in žalosti. Starejšemu bratu se je najprej zdolgočasilo v tej pustinji, zatorej reče ostaliraa: Izvestno je za tem gozdora še kako gorovje, a za gorovjem širni ro-doviti svet. Drugi reče: Za gozdom se širi sinje raorje a onkraj raorja so lepa, imovita mesta; oudu se uajde vsega, česar si zaželi srcd. A iiajmlajši pristavi: Kdo ve, so-li v onej deželi tudi tako lepa drevesa, kakor tukaj v našej pustinji; kdo ve, je-li tam tudi ptieki tako sladko pojo, kakor tu v prijaznej okolici uašega doma. —Nato reče starejši odločno: Cemu bi svojo mladost tii iztratil?! Rajo idem v daljni svet, iskat svoje sreče. Tudi jaz idem, de drugi; najti hočem v daljini svojo srečo, vedel bi rad, je-li mi srcča mila? Tretji pa, kateremu nista dopala odloka njegovih bratov, povesi glavo iu — inolči. Spoznal je, dii mora z njima, ker sam vender nc more ostati doma. — Vsi trije osedlajo toraj svoje lepe vrance, vzemo svoje blesteče, ostre sulice in otidejo vsak po svojem potu — iskat sreee.
Najstarejši prehodi gorovje in pride v širno, rodovito deželo. Drugi je preplul sinje morje in našel vsa ona lepa, iraovita mesta, o katerili se mu je doma sa-iijalo. Oba brata našla sta vse, vse, česar sta iskala — le sreče, jediuo le sreče nista mogla najti nikjer. Najmlajši bratec pa se še ni daleč podal iz doma — bil je komaj na kraji gozda — ko se mu jame zazdevati, da mu v prsih nečesa manjka — pogrešal je srea. Obstoji in reče leperau vrancu: Bolje bode, ako se povrneva nazaj v domovino, v srediuo najine pustinje. Izpodbode kouja in ta ga po bliskovo nese oni pot, po katerem sta bila priala. S solzaiui v očeh pozdravlja Ijubljene domače lokve. Sveža vonjava mu dehti nasproti; sedaj uraeje skrivnostno šumeuje dreves, uraeje sladko ptičje petje; zazdi se mu, da se vse raduje njegove vrnitve.
Dospevši do svoje domaee hiše, najde na DJe pragu deklieo, zlatorumenih las in nebeških očij. V rokah ima preslico, pri nogab. pa jej v krilu leži lagodao zvita maeica in spi.
Iznenaden vpraša mladenič Ijubeznivo prikazen: Kdo si, lepo dete?
Ljubeznivo se smijoČ, pogleda ga deklica in mu odvrne z zvonkim glasom: Jaz sem — s r e 6 a !                                                                                     Janja    .