IZVIRNIK  HIMNE
HEJ  SLOVANI IN SLOVENSKI PREVOD
Ob prepevanju naše državne himne prihajajo naši ljudje, z nekaterimi slavisti vred, v zadrego in dvome. Melodija je slovesna in mogočna, besedUo pa tako, da ga ponekod niti ne razumemo. Potrebno je, da o tem rečemo nekaj več, saj se z vprašanji o smislu besedila obračajo na uredništva in na človeka osebno ra^čni ljudje. JiS se je himne dotaknil v prvem letniku na treh mestih (160, 286 in 300), vendar pojasnila niso zadostovala.
Jugoslovanska državna himna ima svoj izvir na Poljskem in na Slovaškem. S prvega področja prihaja melodija, z drugega besedUo.
Poljska je bila 1795 končno razdeljena med tri države, med Avstrijo, ki je imela t. imen. Galicijo z glavnim mestom Krakovom, med Rusijo in Nemčijo. Izven meja nefcdanje Poljske so takoj nastala vojaška jedra 'bojevnikov, zakaj narod se s takim srtanjem ni mogel zadovoljiti in se je pripravil na iboj, ki naj prinese nacionalno osvoboditev in zedinjenje in ponovno državno samiostojnost. Taika prizadevanja za vstajenje Poljske so združila tudi Jana Henrika Dabrowskega in Jožefa Wybickega. Ideje bratovstva med nar-odi in nacionalne svobode so tedaj raznašale po Evropi vojske francoske republike. Dabrowski je postal poveljnik poljskih legij, ki so se ustvarile v Italiji in se podredile mlademu Napoleonu. MislUi so, da bodo 7. laškega ozemlja prodrli pod zmagovitim Napoleonom čez Avstrijo do domačih meja in vzpostavüi novo Poljsko. Pisalo se je leto 1797. Pohcidno pesem tam poljskim legijam v Italiji pod Dabrowskim je spesnil Jožef Wybioki. To je bua »himna poljskih legij« (piešh legjonów polskich). Spesnjena je bila v Lamlbardiji 1797 in se je kot ogenj požara raznesla med Poljaki izven doma in po poljskem ozemlju samem. Pesem je pela: Jeszoze Polska nie zginila, poki my zijemy, kar je pomenilo: Ni še mrtva Poljska, dokler smo živi mi. Eno samo leto po njenem nastanku je bUa avstrijskim oblastem v Galiciji že tako znana, da so preganjali poljske državljane zaradi njenega prei>evanja in razširjanja. Legijonar Jožef Wybicki (1747—1822) ni bü pesnik, vendar je v legijionarski pohodni pesmi tako zadel razfwlozenje in misel svojega naroda, da se je zapisal med velike ustvaritelje poljske nacionalne skiipnosti. Bil je doma iz Sopota v neposredni ibiižini Gdanska in je vse življenje posvetil javnemu delu. Napjev za novo pesem je priredil, istačasnio kakor Wybicki besedilo, Mihael Kleofas Oginski, skladatelj polonez, in sicer po neki narodni mazurki. Naša današnja melodija pesmi Hej Slovani je v bistvu nespremenjena poljska mazurka,.kakor so jo peli na besedilo poljske legijonarske pesmi iz 1797.
Avtor besedila himni je Slovak Samuel (Samo) Tomašik (1813—1887). Bü je po rodu iz evangeličanske družine, iz pokrajine Gemer v jugovzhodni Slovaški, od koder je bil tudi Safarik. Slovaško in siiovansko čustvovanje mu je dal dom. V letih dozorevanja je mogočno, vplival nanj rojak Jan KoUar s svojo »Slave hčerjo«. Napoleonov padec, katerega je končno sprožil požar Moskve, je utrdU njegovo vero v Rusijo. Ko se je 1830—31 v avstrijski Galiciji raz\mel poljski upor profti avstrijski oblasti, je v mladostni zanesenosti pohitel v Krakovsko pokrajino, da se pridruži vstaji. Tu je videl razgibano naciona.lno življenje, tu je doživljal razviharjeno navdušenje in na vsak .korak slišal prepevati himno o večno živi Poljski, ki ne more
206
lunreti: Jeszcze Podska nie zginila! Domov je odnesel melodijo poljske himne in plamenečo veno v zmago slovanskega boja za nacionalno svobodo. Da bi doikonoal svoje pastorske ištudije, je sklenil oditi v Nemčijo, v deželo Lutra in domovino proti-napoleonskih vojakov. Spotoma se je hotel v Pragi spoznati z nekaterimi tedaj že slavnimi češkimi slovstveniki in znanstvenimi delavci. Res je našel Prago v stari slavi, govoru je s češkimi rodoljubi, književniki in znanstveniki, toda zimanje lice Prage ga jie napolnilo z grozo: mesto je bilo nemško. Tako ga je ob dvojni podobi Prage zdaj graibil obup, zdaj podžigala vera. Zdelo se je, da se godi s Prago, kar se je dogajalo na širokih prostranstvih zahodnega slovanstva, pri Poljakih, Lužiških Srbih in Cehih: boj z nemštvom. Kar je büo češkega, se je skrivalo v zasebno življenje. Glavne ulice, sprehajališča, trgovine, uradi, gledališča, razstavne dvorane, vse to pa je bilo nemško. Praga mu je postala nekak simbol slovanstva, čez katenega vedno bolj nezadržno pljuska nemško morje. Začela se mu je podirati vera v češtvo in v slovaštvo, v slovanstvo sploh. Zvečer je šel v gledališče, da vidi neko češko preds.tavo. V svojem popotnem dnevniku o tem pripoveduje: »Ogledoval sem se največ po občinstvu, toda na veliko presenečenje in žalost sem videl, kako je gledališče na pol prazno, kako sedi v parterju peščica meščanov, kakor se mi je zdelo, iz nižjih plasti, na galerijah so stali obrtniški pomočniki in vajenci, gosposke lože pa so bue domala vse prazne. Vse to je moje srce na moč žalostilo in bolelo, in to tembolj, ker sem, pohajajoč po mestu, poredkoma slišal govoriti po češko, z izjemo nižje, revnejše ljudske iplastL V gostilnah, v trgovinah dn na lulicah, povsod je gospodovala nemščina ... Vse te grozne I2kusnje so razžalostue moje srce, da sem z otožno mislijo pohitel v gostilno, premišljujoč spotoma: Naj mar res izgubimo mater Prago, ta biser zahodnega slovanstva, naj mar res utone v nemškem morju; in moja draga dcmßvina, moda draga Slovaška, ki iz Prage dobiva svoje duhovno življenje, naj mar tudi izgine v tujem morju? ISTe, to ne more biti, to se ne sme zgoditi Pogreznjenemu v take misli mi je prišla v zavest znana poljska pesem: Jeszcze Polska nie zgineta, poki my zijemy, in na ta napev so se mi kakor iz srca izlile kitice moje pesmi: Hej Slovaki! Stopim z ulice v svojo sobo, prižgem svečo in s sarinčnikom zapišem v svoj dnevnik tri kitice; pesem je bila napravljena. Tako je torej bdio: ko sem si najprej, naivdušen zaradi ognjevitih besed mladih književnikov, v mislih slikal rožnato prihodnost češkega in svojega naroda, nato pa lob grenkih izkušnjah spet obstal, kakor bi 'me bil kdo udaril po glavi, tedaj bi bH skoraj zapadel v oblast dvomom. Toda vera in upanje v boljšo prihodnost sta nazadnje le ipomedli z vsemi mojimi dvomi in iz globin moje duše mi je iplanila vera v pesmi: Hej Slovaki...« Bilo je 8. oktobra 1834.
Isto leto je nastala tudi češka nacionalna himna Kje dom je moj. Tisto leto sta se srečala v Ljubljani dva izmed največjih slovaniskih romantikw Ceh Karel Hynek Macha in naš Prešeren.
TomašLfcova pesem je imela prvotno naslov Na Slovane, začenjala pa se je z besedami Hej Slovaki. Vendar je to pomenilo nagovor na Slovane üi ne samo na Slovake. Pesem se je ustno takoj razširila med slovaško in češko mladino. Vsaj marca 1836 so jo prepevali na visokošolskih izletih po Slovaškem. Natisnjena je bUa prvikrat v nekem narodnem koledarju za 1838. V nekaj letih se je razširila kot himna med slovanskimi narodi, tudi med južnimi. Menda že 1842 jo je urednik zagrebških Ilirskih novin Dragotin Rako"/ac zanesel tudi med Slovence oziroma je posredoval, da so jo spoznali. Vsaj 1848 so jo v liubljani javno prepevali, tako 30. maja na prvi slovenski besedi v ljubljanskem gledališču. Tedaj je bila pri nas tudi prvikrat tiskana.
Kdo je bil pesnik oziroma prevajalec Tomašikove i>esmi, ne vemo. Slovaki so dobili svoj knjižni jezik šele 1843, a prva knjiga, tiskana v živem slovaškem ljudskem jeziku, je izšla 1844. Tomašikova pesem Hej Slovani zato ni bila spesnjena v slovaškem jeziku, temveč v tedaj na Slovaškem uporabljani književni češčini, ki je pač tu in tam kazala kakšne slovaške elemente. Pesnik, ki je hotel posredovati češko pesem slovaškega pesnika Slovencem, ni bil velik tvorec. Jecljavo je nekaj besedila prepisal v slovenščino, ponekod je pustil izraze, kakor so v izvirniku, pa dodal še nekaj iz svoje jezikovne nebogljenosti. Tako je nastala slovenska verzija slovanske himne in taka je nekako 120 let nspremenjena ostala.
Predvsem moramo vedeti, kakor je pokazala navedba iz Tomašikovega popotnega dnevnika, da je bil pesnik v strahu za jezik. V duhu romantičnih idej je v jeziku ¦ videl bistvo macionalnosti. Ce je kje ogrožen jezik, je ogrožen narod. Zato Tomašik v prvem sitihu vzklika: Este naše slovanska reč žije, kar pomeni: Naša slovanska ,
207
beseda, naš slovanski jezik še živi. Naš prevod pa hoče spiošno povedati, da naša slovanska zadeva dobro stoji, da se naša slovanska politika dobro razvija ipd. Druga beseda, ki onemogoča razumevanje prve kitice, so slovite steke, še posebej nerazumljive, če jih slišimio v verzu: prazne vaše proti nam so steke. Beseda stek se v današnji češčini glasi vztek in pomeni hudo jezo, močno razburjenje, pob^nelost, divjost. Slovenci poznamo stekle pse, pri čemer »steklost« izraža kar isto kot češka beseda vztek. Izvirnik hoče s to nesrečno besedo reči, da je proti naši (slovanski) moči vsa besna jeza nasprotnikov prazna.
V prostem prevodu bi se danes glasila Tomašikova pesem takole: Hej Slovani, naša slovanska beseda še živi, dokler nam naše zvesto srce za naš narod bije, živi, živi duh slovanski in bo živel na veke: tri sto gromov, prazni so proti nam vsi vaši besni napadi. —• Dar govora nam je podelil Bog, naš Bog vladar gromw: zato nam ga ne sme izruvaiti na tem svetu nihče! In naj je na svetu toHko satanov, kakor je ljudi, z nami je Bog: tistega, ki je proti nam, bo pomedel Perun. — Četudi se razbesni nad nami strašen vihar, naj skala poka, naj se hrast lomi, naj se zemlja trese: bratje, mi stojimo vedno trdno kakor grajsko obzidje, črna zemlja bo pogoltnila tistega, ki se izdajalsko umakne.
Pesem je hkrati alarm in hkrati himna. V njej se izraža korakia pobožnost protestanta-husita in romantična zanesenost Slovana. Podoba o grajskih zidinah je brez dvoma vzeta iz lutrovske pesmi Eine feste Burg ist unser Gott (Trden grad je naš Bog). Ob to miselnost se postavlja kollarovska vseslovanska zanositcst s Pe-runom. Tako je protest proti tujemu nasilju in izraz neomajne vere v prihodnost.
Čas in ljudje so prerasli slovanska himno. Ostala je, okamenel 'Ostanek, priča skorajda davnih plasti naše zgodovine. nktor Smoiej