Ob desetletnici učiteljskega pevskega zbora (Kritieen glas iz učiteljske publike.) Jubilej ne sme biti samo jubilej. V trušču slavja vtone prerad glas kulturne vesti, slavnostno razpoloženje pregrinja prečestokrat z zanešenjaško kopreno realno sliko praznično okrašenega pozorišča. Najlepši jubilej je po mojem mnenju jubilej nepotvorjene resnice. K takemu jubileju morajo stiremeti vsi, ki so polagali dolgo vrsto let fizične in materialne žrtve, da zgrade stavbo svojih najboljših stremljenj. Učiteljski ipevski zbor se je rodil ter je rasel in se razvijal predvsem iz idealizma njegovih članov, ki so investirali vanj poleg fizičnih in duševnih naporov ogiromne vsote lastnega denarja. K njegovi rasti je pa prispevalo tudi slovensko učiteljstvo znaten kulturni davek, ki ga sedaj ob desetletnici ocenimo približno s četrt milijona dinarjev. To so dejstva, ki zahtevajo kratko pavzo meditacije ob valovanju slavnostnega razpo/loženja. Vsaka kulturna ustanova mora polagati račun o svojem dehi in stremljenju — da celo o svoji eksistenčni upiravičenosti — vsemu kulturnemu občestvu naroda, v katerem razvija svoje delovanje. Le po intenziviteti tega čuta odgovornosti more javnost soditi resnost in pomen kulturnih jubilejev. Slovensko učiteljstvo ima flvojni interes doprinesti svoj obulus h kulturni resnosti Učiteljskega pevskega zbora, in to kot njegov glavni materialni temelj ter kot stan narodnih kulturnih delavcev. Učiteljski pevski zbor (UPZ) mora imeti svoje specifično kulturno pdslanstvo, če hoče opravičiti vse ogromne žrtve, ki jih zahteva toliko od članov kolikor od naše organizacije. Kolikor mi je znano mu je ta posebna misija kumovala ob njegovi zibelki, a ga je ambicija prav kmalu zancsla v tokove, kamor bi se ne smel pustiti zavesti. Prav lahko irazumemo to težnjo: kateremu zboru je tuja, kai šele onemu, ki nosi ime »učiteljski«, tako rekoč zbor pevovodij. Gnan od tega stremljenja ie UPZ, kljub težkočam, kakršnih ni bilo treba premagovati nobenemu drugemu zboru, ustvarjal čudeže. Toda ti čudeži so morali ostati le ireJarivni, absolutne stopnje v slovenski vokalni glasbi niso mogli doseči. Razmere so močnejše od ljudi. Desetletnica zborovega obstoja je dovojij dolga doba, da se ta Tesnica ugotovi brez vsakega dvoma in tudi brez najmanjšega oklevanja, če hočemo biti napram sebi trezni in neizprosni avtokritiki. Energije, ki so se uporabile v to smer, so se naložile nerentabilno, lavorike, nabrane na trnjevi poti prvega desetletja, so bolj politično-sentimentalnega nego umetniškega značaja. Korak preko praga druge desetletnice se bo nujno moral obmitf oroti drurtačnim ciljem, morda ne tako zapeljivo bleščečim, a zato resničnejšim, plod-nejšim in predvsem — dosegljivejšim. . . Bogatejši za dragocene in — drage izkušnje, zavarovan pred vabečimi iluzijami, se bo moral UPZ v bodočnosiii posvetiti z nezmanjšano enerrsijo orvenstveno onim nalogam, ki jih pričakujemo od nje^a vse od dneva njegove ustanovitve. Tiriumfi zbora ne smejo ostati več izključno njegovi lastni triumfi; njegovo delo se mora uvrstiti v občestveno hotenje vsega slovenskega učiteljstva ter morajo izpričati tudi na tem področju našo skupno kulturno tvorno silo. Že dosežene in mnogo obetajoče mladinske zbore širom Slovenije je mogoče razumeti — bodimo piravični! — le v vzročni zvezi z obstojem Učiteljskega pevskega zbora. Mislim, da ni pretirana zahteva, da naj zbor skrbno čuva nad njimi, da ne bodo zašli na pota, ki ne bodo koristna za splošen dvig naše mladinske glasbe, pota, ki so »obogatila« že z'bor sam za marsikatero žalostno izkušnio. Ne nozabimo, da je tudi na tem področju prava narodna kultura odvisna od snlošnega nivoja liudske glasbe, ne pa od rekordnih višin posameznih mladinskih zborov. S tem nočemo seveda tajiti vzpodbujajočega vzgojnega vpliva takih superiornih zborov, toda glavni smoter naše glasbene gojitve je iskati vendarle drugje. Popolnoma je pa zbor odpovedal na teoretično - pedagoškcm in praktično - metodološkem terenu naše šolske glasbene kulture. Četrt milijona učiteljskega denaria sc je uporabilo za forsiranje dominantne umetniške višine, ki je bila že po sili razmer ncdosegljiva; za doDtinos dokaza visoke kvalitete supermoderne glasbene literature, dokaza, ki se je ob vseh požrtvovalnih naporih zbora spremenil v svoj protidokaz. Zamislimo se le v možnosti moderne glasbene edicije s tem obratnim kapitalom in otipljiva nam postane res- nica, kai vse bi lahko imelo slovensko učiteljstvo danes v irokah in česa vsega mu primanjkuje. Kdaj dobimo toliko potrebnih progiramov za sto in sto prilik našega šolskeaa glasbenega udejstvovanja? Koliko smo napredovali in pokazali v moderni "lasbeni pedagogiki, ki bi jo moral voditi naš pevski zbor? Tudi naše Dedagoške ediciie govore v tem nogledu Dorazen govor. In še — in še. Neizčrpen nirogram, ki čaka nanj naša šola, naše učiteljstvo, naša glasbena peda<io<?ika. Navedel sem — sine ira et studio — nekaj misli, ki se mi vsiljuieio ob prvem iubileju našega pevskega zbora. Prepričan sem, da bodo S"rejete z najboljšo voljo, kakor so bile tudi lojalno in z najboljšim namenom izrečene. Vem, da potrebuje vsaka dobra stvar časa, a tudi nič manj dobre volje. Trdno sem uverjen da se bodo ob skunnem naporu našemu jubilantu posrečili čudeži tudi na tem področiu. V to ime: na mnoga upešna leta! L. G.