Stran 284.
Kmetijstvo.
Starost konj.
Da je treba mladega konja, iz katerega hočemo napraviti dobrega in trpežnega voznika, kmalu napreči, ž njim delati velikokrat, pa ne težko in z vso priza-nesljivostjo, to je vsakemu konjerejcu staroznana resnica, ki je pa vender tako važna, da je nikoli ne moremo prevečkrat povdarjati. Irek trdi po vsi pravici, da konj ni nikoli premlad za vprego, ako se le ne napenja čez njegove moči, pomenljivo pa maje z rameni, ako vidi mlečne zobe v gobcu jezdnega konja.
Konje, pri katerih ne moremo več brati let iz zobovja, imenujemo po navadi stare. Pri požlahtnjenih pasminah niso po 15—20 let stare živali čisto nič nenavadnega. Celo 20—30 let stari konji niso taka redkost, kot bi si kdo mislil. Zglede zelo visoke starosti nahajamo pri vseh onih konjerejcih, ki si prizadevajo že pri kobili uplivati na telesni ustroj ali kon-štitucijo njenih potomcev. Tak zarod se vedno odlikuje pred onim, kjer vlada le nemarnost in brezbrižje. Tudi tam, kjer ume kupec mladih konj svoje živali njih silam primerno rabiti, smotreno krmiti, gojiti in ž njimi lepo ravnati, nahajamo stare konje. Nikari ne
mislite, da bogve koliko stane, ako podaljšamo konju življenje.
Nedavno mi je zatrjeval velik veščak v konjereji, da ima večina večjih konjerejcev ravno pri konjih prav malo dobička ali celo zgubo. Rekel je, da je samo enkrat naletel na graščino, kjer je nesla konjereja na leto po 5% čistega; bila pa je to vzorna posest v Galiciji, znana daleč čez avstrijske meje po svojih dobrih oficirskih konjih. Kaj naj si torej mislimo o gospodarskem računu drugih ne tako vzornih konjerej ?
Vzrokov slabega uspeha pri velikih konjerejah je več in ti nas ne brigajo dosti. Mi manjši posestniki konj smo največkrat slabega vspeha sami krivi, ker konj ne rabimo prav in ž njimi slabo ravnamo. Kakšen dobiček je neki to, ako na teden s konjem nekoliko kronic prišintarim, če pa zato konja toliko hitreje izrabim in ga moram nadomestiti z drugim. V nobenem slučaju ne znaša večji zaslužek toliko, da bi mogel z njim kupiti novega konja. Pametnemu in usmiljenemu konjerejcu je tak krvavo zaslužen denar gnju-soba; zato pa pri njem konji tudi učakajo starost. Poleg dobička ima tudi svoje veselje in stanovski tovariši mu skazujejo dolžno spoštovanje.
Na Angleškem po grajščinah in farmah niso konji 25—30 letni nobena redkost. V Freiburgu na Švicarskem je okoli L 1870. 35 let star konj še čvrsto delal na polju. V istem času je živel blizu Geneve jezdec, ki je štel s svojim konjem vred precej nad 100 let.
Robin, arabskega pokoljenja, izključno jezdni konj, je bil v svojem 30 letu še eleganten kočijni dirjač. Zdaj je star 33 let, ne dela več in dobiva krmo zastonj, videti je pa, kot bi hotel — živeti še 33 let. Na zidu vojaškega hleva v Edinburgu stoji na kame-niti plošči napis, ki pripoveduje o nekem častniškem konju; ta je potoval 1. 1856. iz Škotske domovine v krimsko vojsko, po končani vojski je prišel nazaj na Angleško v Edinburg, kjer je dočakal 56 leto življenja, dokler ni poginil od starosti in bil zagreben za ondotno vojašnico.