FEDOR:
Škrat v Krimu.
aš barjanski čudak — Kosov Matevž — živi v vasici Hauptmanicah.
Malodane ustrašimo se moCno brkatega in bra-datega moža', če ga ugledamo pred njegovim pol-pcdrtim domovjein; potnirimo se šele, ko začu-jemo iz njegovih ust prijazen »dober dan« in vidiino, da se mu nabira zarasteno lice v prijazne gube. Ako nismo ravno preveč ošabni, se nam nudi ugodna prilika, da se dodobra razgovorimo. Matevž ie že take narave, da rad veliko govori in je vesel, če ga1 kdo utegne poslušati. Naj že takoi sedaj ome-nim, da ravno zaradi te svoje lastnosti naš znanec pri Barjanih ne uživa tistega spoštovanja, ki se poštenemu človeku spo-dobi. Da, še več! Zlobni jeziki trde, da se v čestitljivi Matevževi glavi vrti eno kolesce preveč — oziroma premalo — kar je časih vseeno.
Mi takim in enakim obrekovalcem ne verjamemo; sama škodoželj-nost jih ie. Zato se z Matevžem zaupno pomenkujemo. Marsikaj zanimi-vega nam ve pcvedati zgovorni pripovedovalec; slednjič pogleda par-krat tja proti mogočiiemu Krimu, se namuzne in vpraša: »Ali vam ie to znano, da so v Krimu videli že samega liudobca ali škrata?« »Škrat — bognasvaruj! Nič še nismo slišali o tem.« Matevž se zadovoljen cdkašlja in iznova zastavi besedo: Pred kakimi petimi lcti je bilo. Sneg je baš skopnel. in travniki so »zeleneli. Kukavica in škrjanec sta že pela; Velika noč je bila pred durmi. Tisti čas torej jamejo liauptmanški otročaji siliti vame, naj jim narcdini butarc, da jih na Cvetno uedeljo poneso v cerkev.. Kar nehali so me dra-žiti in mi nagajati in sladki so postali. »No,« si mislim, »saj vendar niste tako jako hudobni — pa naj bo!« Obljubim jim butare. Ainpak saj veste, za Iepo butaro je treba bršljana. Kje naj s;a dobim na Barju? Po naših vrbah in jelšah se to lepo zelenje ne opleta. — Nič drugega mi ne kaže — neke nedelje popoldne se nap-otim v Ižance. S sabo vzamem veliko rdečo ruto. da povežem vanio bršlian. Uro hoda daleč tudi nisem mogel iti razoglav, kakor sem doma; zato nataknern na glavo edino pokrivslp,
-¦¦   52    •—
ki sein ga imel pri hiši — pravi turški fes. Moi rajnki oče — liag jiin daj dobro! — so tni ga prinesli iz Bosne, kjer so deluli v šumah.
Tako opremljen in opravljen se pospnem blizu Podkraja Krimu na pleča. 2e precei visoko sem, ko zapazim ob potu lepo, visoko hojo, na go-sto porasteno z bršljanom. Takoj mi ie vseč: splezam nanjo in tik pod vrhom se ustalim v močni rogovili. V naročju razgrtiem ruto in pričnem obtrgavati bršljan. Bilo je že pozno popoldne; solnce je pravkar zalia-jalo, obsevalo s poslednjimi žarki drevesne vrhove in pozlatilo tudi mene.
Ko tako čepim in smufem bršljan, ves zatopljen v svoje delo, začu-iem neke stopimje. Pokukam doli skozi vejevje in vidim. da sopibata v hrib ženska in možak. Mirno obtrgavam naprej. Kar mi zadoni na uho pre-strašen klic: »Jezus, Marija! Janez, ali ga vidiš?«
Sklonim se dol, da vidiin tudi jaz, kakšno strašilo ie stopilo onima dvema na pot. Napenjam si oči, a ne uzrem ničesar; pač pa zija dvoje pre-plašenili obrazov gor v hojo — vame, ki sem mirno sedel v rogovili! »Ali sem jaz kaka pošast,« pomislim, in ieza me pograbi. Da bi telebanoma strah nekoliko povečal, se s svojega sedeža vzravnam in zabrlizgain na vso moč skozi prste.
»Jej, jej. hudoba!« krikneta postavi pod maiio in jo ubereta po liribu navzdol.
»Ha — ha — ha,« se sinejem jaz in iima zažvižgam še parkrat v slovo. Nato sedem zopct in kmalu imani ruto polno. Mračilo se je že, ko se odpravim prott domu.
Minilo je nekaj časa. Ne da bi se bahal — Iepžili butar od inojih na     i Cvetno nedeljo ni bilo videti1 v cerkvi. Prišla je Velika noč.
Na velikoiiočni1 ponedeljek popoldne zaviiem k »JakU na požirek pi-jače. Kmalu za menoj jo primaha v izbo Kovačev Andrejec iz Straho-mera. Ko prijateljsko pijeva skupaj, rni boli potihoma zašepeče na uho: »Ali že veš, Matevž, da v Krimu gospodari hudobec?« — Jaz ga debelo pogledam in samo povprašam, če mu morda vino prehudn ne stopa v gla-vo. — »Misliš, da tne par kozarcev Jakove kisline že upijani?« se razjezi Andrejec. »Le poslušaj. Držajev Janez iz Podkraja in njegova žena Urša gresta tiste dni pred Cvetno nedeljo v Krim po drv. Kar sapo jima zapre, ko ugledata na visoki hoii škrata. Rdeče hlače in rdečo čepico je iniel ter brado do pasu. Opazi ju: srdit silno zažvižga in se zaguglje na hoii do tal. Jar.sz in Urša zbežita; šele, ko dospeta v dolino. ponelia strašno žvi-žganje.«
Andrejec dokunča svojo povest, iaz pa prasnein v smeh.
»Kaj se grobotaš?« me posvari. »Ali ne verjameš, da je res, kar sem povedal?«
»To se ve, da je res. Jaz celo za škratovo ime vem. Za Kosa Matevža se piše spak, ki je tako hudo prestrašil vas Ižance.«
Nato pojasnim začudenemu Andrejcu, kako in kaj. Prav pošteno sva se tisto popoldTie smejala oba pri »Jaki.«
-~.   53   ,~-
Ko je Držajev Janez zvedel, pred kom je ubiral pete, ga je bilo v po-četku malo sram. Ljudje so postajali vedno nadležnejši in vedno huiše šale so uganjali z njim.
Naposled si je siromak pomagal iz zadrege z zvijačo. skovano na ra-čun resnicc in v škodo svoje dobre zakonske polovice.
»Pravzaprav,« se je inoško odrezal vsakemu radovednežu, »sem jaz takrat prav dobro vedel. da tisti v hoji ni nihče drugi kot Kosov Matevž iz Hauptmanic. Tako ie! Toda inoja žena Urša ni bila istih misli. Zakri-čala je in zbežala. Jaz sem stekel za njo, ampak samo zato, da bi j» po-jasnil zmoto. Kaj hočemo, jako se ji je mudilo v dolmo, in pri najboljši volji je nisein mogel dohajati. Boiazljiva ženska ie luid križ božji, tako vam povem!«