v
Si. 18.___ V Mariboru, vtorek M. februarja.__N. tećaj. 4871.
s sT.ovp.Min urnu mi si
?; £ • MU V 1 1111 Ulll  U flll VH i ■■■^:-'>-
Vredniitro in opravniitvo j« na stolnem trga (Domplati) hiš. it. 179. Rokopisi se ne vračajo, dopisi naj se blagovoljno franknjejo.
vornost in pred sodbo, če bodo takrat še imeli večino v parlamentu; do tjo pa je sedanje klevetanje zarad neparlamentarnega ministerstva, to kar smo gori rekli, pesek za kratkovidnežo in očitna poskušnja nale notranje zmedenosti še bolj zmesti, nego so že zmedene.
Vlada pravi, da se časnikarstva ne hode posluževala. To je krivo. V javnosti se tisti sliši, kdor se oglaša, v Avstriji se večidel tudi tistemu veruje, in naj bi le tako očiten bil njegov namen itak kratko pamet še bolj krajšati, itak zmedene pojmove še bolj zmedati. Vlada bode le spolnila dolžnost do samega sebe in do države, ako po svoji moči skrbi, da pojasni, kar si drugi prizadevajo skaliti — in da vspešno kale, o tem so se menda novi ministri že do sita prepričali.
V Mariboru, 12. februarja. Ministerstvo je obljubilo, da hoče popolnem vpeljati ravnopravnost V3eh narodov in jezikov. Pri nas je mnogo mnogo vladnih organov, ki so bili nalašč za to postav Ijeui v službe, da so § 19. v nič devali, drugi so ta neslavni posel prostovoljno vršili. Na nas Slovencih je torej, da zdaj vladi te može pokažemo, da jej odkrije mo, kdo nasprotuje ravnopravnosti, kdo je nezmožen uradovati, ako ima § 19. veljati. Prosimo torej naše rodoljube, naj se v vsakem političnem in sodnijskem okrogu potrudijo in sestavijo listo vseh uradnikov, in naj pri vsakem pristavijo, kaj je do zdaj delal v narod nem in protinaroduem oziru, in ali se jo nadejati, da bi bil kedaj še za rabo, ako bi nam vlada res hotela pravična biti. To bode potem materijal, s kterim se bode dala kontrolirati vladina resna volja — in prazne obljube. Liste bomo radi Bprejemali, oglašali in poslancem itd. izročali. Vse dosedanje „qualificationstabelle" niso /daj piškovega oreha vredne.
Vredništvo.
O ukazu
kranjskega   deželnega   šolskega   svetovalstva od 8.   oktobra   se    jo   od   novega    leta    sem pričelo
po kranjskih časnikih hudo ropotanje. Temu je vzrok protest ljubljanskega mestnega zbora, ki ga je ta poslal kranjskemu deželnemu predstojništvu zoper vpeljavo slovenskega učnega jezika v niže razrede ljubi j. mestnih štirirazrednib ljudskih šol, ktero zahteva ukaz od 8. okt. 1870^dež. šolskega sveta za Kranjsko. „Tag-blatt"~"se"je v mnogih uvodnih člankih repenčil nad tem pametnim ukazom, ki slovenskemu narodu na Kranjskem podeljuje odtegneno pravico, ktero vživajo že po večem vsi avstrijanski in neavstrijanski narodi. Razlogi, s kterimi „Tagb." pobija dobrodelnost omenjene okrožnice, so nam že znani is jih nismo .sedaj prvikrat v „Tagb." predalih brali. Odgovora primernega mu tudi niso „Novice" dolžne ostale, in ker zamorec ne po-stano bel, če ga tudi dva ali trije umivajo, zavolj tega nočemo s „Tagb." v takih zadevah več besedi in časa zgubljati.
„Laibacherica" je hotela ljubljansko mestno sveto-valstvo z nekoliko dobrimi besedami potolažiti in pomiriti rekoč, da ukaz od 8. okt. ne veleva nič novega, a s tem je „Tagb." še bolj razkačila, sama sebe pa osramotila, da nima toliko srčnosti, očitno in javno priznati jedro onega ukaza, menda za to ne, ker bode slovenskemu ljudstvu v prid in nemškutarjem nevšeč. „Novice" so na to tehtno dokazale, da je bil deželni šolski svet popolnoma pooblaščen, in da je svojo dolžnost spolnil s tem , da je določil učni jozik v slovenskih šolah , h kterim prišteva tudi ljubi j. mestne Šole, kjer ni '/« čisto slovenskih otrok, kakor „Tagb." pravi, ampak več kakor 3/4 je otrok, zmožnih slovenskega jezika, kar se bodo „Tagb." pisatelj lahko prepričal, če jih gre štet v posamne razrede. §. 6 splošne šolsko postave, na kterega se sklicuje, pa ne more veljati za Kranjsko, kjer je v resnici le eden splošni ljudski ali deželni jezik in ta je slovenski. Iu akoravno bi nekteri morebiti mislili, da naj se tudi pri nas na ta §. ozira, vendar deželni šolski svet ne more tako nespametne stvari zahtevati, kakor žele nam neudani tujci in nasprotniki — za svoje namene. Da so pa „Novice"  v svojem   pravičnem   zagovarjanji kr. dež.
V Mariboru 13. februarja.
Vlada ni parlamentarna, t. j. novi ministri niso vzeti iz večine cislajtanskaga parlamental To je naglavni greh Hohenwartovega ministerstva, kterega mu kakor slaba vest očitajo ustavoverneži, pred kterim se plašijo tudi drugi ljudje, češ da taka vlada pomenja reakcijo. Take zmotnjave so samo v Avstriji mogoče, kjer neusmiljeno vlada bedasta fraza, kjur večina sama ne misli, ampak samo to ponavlja, kar so jej ponudili časniki — in da bi bilo še tako nevezano.
V Avstriji po sedanjih postavah nikakor ni treba parlamentarne vlade. Ne bomo nazaj segali na splošna konstitucijonalna načela, po kterih ima v ustavnih državah vladar vsaj toliko moči kakor parlament, torej tudi toliko pravice po svoji volji in v mejah postave sestaviti si svoje svetovalce, kolikor ima parlament pravice cesarju priporočati može svoje večine. Ne bomo tu kazali na nai parlament, njegovo sestavljenje, ne kazali, koliko narodov ga celo ne, koliko le nehote priznava. Postaviti se hočemo glede kričanja po parlamentarni vladi samo na obstoječe postave, na decem-bersko ustavo. Državna osnovna postava 21. dec. 1867 o rabljenji vladne in izvršujoče oblasti določuje v §. 1: .Cesar je posvečen, nedotakljiv in neodgovoren." §. 2: „Cesar vladno oblast izvršuje po odgovornih ministrih in podložnih jim uradnikih ter pooblaščencih." §. 3 : .Cesar imenuje ia odpušča ministre." §. 9: „Ministri so odgovorni za ustavnost in postavnost vseh vladnih činov, ki spadajo v okrožje njih poslovnega področja." Posebna postava 25. julija 1867 natanko določuje o ministerski odgovornosti. To je vse, kar postava in ustava govori o sestavljanji ministerstva. Proti nobenemu teh določil se ni grešilo niti za piČico. Kričanje dunajskih novin in ustanoverneŽev zarad neparlamentarnega ministerstva jo torej po postavi in ustavi čisto neopravičeno, ni druzega nego upor proti cesarju, upor proti postavi in ustavi, ktero so si ustavoverneži sami zgradili. Ako bodo ministri ravnali proti ustavi in postavi, potem  jih  bodo  smeli ustavoverneži  klicati  na cdgo-
jPoročila o Rusiji.
(Ie iivestij geograf, društva na Dunaji). I.
Komu ni znano imenitno bahanje Nerocov, da oni proti vzhodu kulturo nosijo V Ako se bere, da tudi Rusi isto nalogo na vzhodu izvršujejo, tedaj se mora človek nehote vprašati: kaj pa jo jedro in sadržaj te kulture in kje je ona moja med zapadom in vzhodom, kjer se kultura končuje in nekultura začenja V — Na to ueočito stavljeno vprašanje nam Friedrich 11 e 1 1 w a 1 d v svojem delu: „Dij Russeti in Centralasien" odgovarja. V tem od nemških presojevalcev visoko cenjenem delu se Rusom častno priznava, da Azijatom Kulturo nosijo. Na koncu svojega dela on o tem tako-le piše : „Ravno kakor je na rusko prapore duh znanstvenosti pripet, vsled ktero zdaj notranjo Azijo boljo poznavamo, nego evropsko Turčijo samo, tako tuli zmagonosno orožje rusko neprestano sledi stopinja obrazovanosti. Rusija izpolnjuje v Aziji v besede pravem pomenu obra-zovanostno nalogo, ter Azijatom evropsko civilizacijo prinaša ; t ono besedo : za Azijo jo Rusija kultura, civilizacija *  (Gl. izvstj. I. str. 29).  Da se pomni ! to so
besede Nemca; in kritik tega Nemca jo tudi Nemec, kar se ne sme nikdar iz oči puščati pri poročilih o slavenskih zadevah. Kako pa bi taka naloga, kakoršno Rusi v Aziji izpolnjujejo, mogoča bila, ko bi Rusi sami ne imeli evropsko izobraženosti ? Ako je njih kulturo-nošenje resnično, tedaj je tudi evropska izobraženost Rusov gotova. —
Ali poželjevanje Rusov proti vzhodu izobraženost širiti, no obstaja samo v vojaškem prodiranji, temveč tudi v muožnem in obilnem preseljevanji. Uialske gore je rusko (velikorusko) pleme že davno prekoračilo. Vse tisto planote, ki se za rekami Obom, Tacom, Jen-sejeni itd. v azijski Sibiriji v neskončno širokost in dolgost razprostirajo, so od gostih ruskih prebiva-teljev naseljene, ki tu žive nalik izseljencem drugih držav in narodov v vrči svobodi.
Divji tartarski narodi n. pr. Satnojodi, Ost jaki. Tunguzi i. t. d. so zapustili svoje kraje iu se pomikajo v muže in gore, kur njih nomadnumu nagonu popolnoma odgovarja. Razcepljeni, razpršeni in vidno umirajoči izgibljejo se ti narodi z zemlje, prepuščajo dedščino svojih rodovitnih zemelj rustcemu plemenu, ktero je že vse  dostojne  doline  lepega   in ro-
Imantiškega Altaja zasedlo. Povsod se vzdigujejo hišo v ruskem  ličnem slogu ; povsod se vzdigujejo cerkveni
križi v daljnem ozraku; povtod se gradijo šole in blagotvorni zavodi in celo akademije, kakor n. pr. v Barnaulu (za Obom). (Gl. Izv. II. 92). Ako se pomisli, da v južni Sibiriji Rusinja dostikrat do 24, čisto navadno pa po 15 - 20 otrok porodi, tedaj se lahko razumeva, kako je ruskemu plemenu mogoče, tolike šir-jave posefiti (Gl. o tem III. ttr. 136). —
Kolikor viša je obrazovanost slavenskih narodov, namreč severnih, tem bolj se število Židov pomanjšuje. Rojstno knjige zapadne Rusije kažejo, da se je število Židov od 1. 1834—1859. za 20% zmanjšalo, lepo znamenje, da se narod ruski vedno bolj zaveda trgovine in prometa, s kterim so, kakor še zdaj na Poljskem in Ogerskem, najbolj židje gospodovali. (Gl. Iz. IV. 158).
Pri veliki prostranosti in razširjenosti ruskega „gosudar.stva" je neobhodno potrebno zaradi lažjega pregledo\anja in upravljanja, da se na geografiške u:»uke največa pozornost obrača. Pa no samo državna l<:i--i. ampak bolj še skrbi radodarnost zasebnikov za poslanstva učenih mož v oddaljene in na novo pridobljene krajine. Na vse strani se razpošilajo učenjaki in zvedenci, ki imajo določeno naloge izvrševati in v Peliograd poročati. Glede na obširnost in raznovrstnost pr. dmetov in na iszširjenost delovanja, kakor glede na
1528
šolsk. sveta tudi „Slov. Narod" vmes vpletle in poslednjemu „nedoslednost" svojih člankov očitale in ga dolžilo, da „Narod" „Tagblattu" vodo na njegov mlin vodi, ker se „Tagb.tt na „N." sklicuje, ni prav. Če so „Nov." na tanko prebrale „Tagblatt'* pisarije in „Narod," pohvalo okrožnice S. okt. in spodbudo , da naj kranjski učitelji in srenje dobro stran omenjenega ukaza porabijo : previditi bi morale, da so „Slov. narodu," ki se tudi le za povzdigo narodnega šolstva poteguje, delale veliko krivico s nepotrebnim očitanjem in razža-lenjem. Res jo „Narod" enkrat pisal, da je bil nek sklep v ravno tej zadevi kr. deželnega šolskega Bveta zelo nemškutarsk. A kdo je bil toga kriv V „Novice", ki so takrat napak poročalo od besede do besede: „V višem 4. razredu mestnih šol ostane nemški jezik učni jezik.'* Vsled tega je „Narod' svojo nevoljo izrekel o tem naznanilu , ki se mu je istinit zdel. A ko smo v roko dobili okrožnico, razvideli smo, da so „Noviceu neresnično stvar oznanjale, in da je kr. dež. šolski svet pametno ravnal. Vse to se je tudi bralo v nekterih člankih „N.", kterim „Novice" zelo po krivem „nedoslednost" podtikujejo.
Vsled reklamacij smo morali to sicer nekoliko zakasnjeno opomniti, da nam ne hi se nase molčanje tolmačilo kot — priznavanje.
Dopisi.
—m.— Na Dunaj i 12. febr. [Izv. dop.j Liberalne dunajske novine pihajo gnjev in srd na novo ministerstvo. Najbolj jih grize to, da je bilo tako na tihem osnovano, predno se je komu izmej novinarjev količkaj sanjalo, kdo bodo možje, kterim se zdaj izroči krmilo avstrijske državo; enako strupene so dalje zaradi tegn, ker sta mej novimi ministri dva ceha: J I-reček in Habietinek. Vse s prek zaganjajo hrup: „nemška omika je odslovljena od avstrijske vlade l" „Neue fr. Presse" ne more tudi te rane preboleti, ker čuti, da zdanji avstrijski ministri ne bodo goreli za prusko nasilje in barbarstvo. A najostudneje so se o tej priliki onesnažile novine „ Vorstadt-Zeitung". Pripovedujejo namreč, da so tajno zvedele, kteri možje so zdaj že odločeni za prihodnje avstrijske ministre, kader zdauji odstopijo. Mej njimi se čitajo imena: Tvrdoserec, Zasrani, Smrdoglavina. Ako bi izobraženi Dunajčan to razumel, pljunil bi od gnju-sobe, kader bi čital. Kaj bi rekel ljubljanski „Tagblatt", ko hi v „Slov. Narodu" našel kaj tako smrdečega ? Slavenska surovost, divjo barbarstvo, to bi gotovo bila najpohlevnejša beseda, ktero bi „naturbursehe" zvedel iz razkačenih „Tagblattovih" ust. Sed duo qnum fa-ciunt idem, non ost idem. Izobraženemu Nemcu je vse prosto, vse svobodno- Kakor se godi v novinarskih listih, tako se  godi  zdaj  tudi na francoskem bojišči.
število sodelajočih udov in na denarna sredstva se težko ktero drugo društvo meri z geografiškim „tova-rištvom" Petrogradskim. Posebna značajnost tega društva je ta, da se odlično zaslužnim možem dajejo svetinje za darilo. O delavnosti tega društva v letu 1867 gl. izv. IV. st. 158. —
Več nego tretjina Azije je popolnoma v ruski oblasti. Vse, kar jo na severni strani Persije, Belud-ži&tana (Afganistana je že nekaj pod „crnim orlom1*), Altaija, globoke Mongolije in Kitaja, je lastnina Rusov. Najlože so meja pomni, ako se misli od Isikul-skega jezera črez druga med njim in Amurom ležeča jezera črta potegnena do Perous-ke ožine. V teh krajinah se razprostira svobodna noga Slavena; od aral-skega jezera do ohotskega morja in Petro-Pavelska se razprostira v Aziji ruski jezik. Eden jako rodovitnih in mnogo obetajočih krajev je za Amurjem 1. 1859 bil pridobljen, »murska zemlja, 11.000 □ milj obsežka. Ruske naselbine se za to velikansko reko množe od leta do leta , 12 parobrodov se prevaža po reki, ktera obeta najloži kupčijski pot iz Azije in Amerike v sredino Sibirije postati. Pred nekterimi leti je bilo v ruskih novinah čitati, da misli vlada Slavene, ki so v severni Ameriki naseljeni, namreč tamošnje Čehe v amursko deželo preseliti. (G. izv. IV. 191—92).
Ako bi Rusi tako neusmiljeno delali s premagano deželo, kakor delajo Pasi, od severja do juga, od zapada do izhoda bi po Germaniji grmelo kričanje in psovanje, s ne po krivici. Nego kar Prusi počenjajo, to je vse izvrstno, vse dobro in sijajno, sijajno posebno, kader požigajo vasi in mesta. Vsa Germanija Biamarka in starca Viljema besna povzdiguje do nebes. Človek res meni, da je nazaj premaknen v tisto omračno dobo, ko so Franki razgrajali po svetu. Vidi se, da omika samega razuma ie ni zmožna, živalske narave izgnati iz človeškega srca. Bokozom nemški listi še zdaj ležnjivo očitajo, in te laži so si sami dobro v svesti, da so nosove rezali v poslednjem uporu, če tudi nobeno oko nikjer ni videlo avstrijskega vojaka z odrezanim nosom niti na bojišči niti v bolnici ni v Tntu ni v Gradci ni na Dunaji; vendar bode to Slavenom prilagano sramoto zelo težko iztrebiti iz zgodovine protivnih narodov, kajti Nemci so tako pisali, in še zdaj pišejo, kader se jim koli kaj prilike ponudi, in gorje mu, kdor se drzne podvomiti, kar govori ali piše nemška ošabnost I A čitali smo vendar, da bo tudi v poslednji prusko-francoski vojni oči stikali, nosove in ušesa rezali baš Nemci. To so pripovedovale same nemške novine, ktere o tem zdaj res trdo molče, ker so se domislile, da to njihovemu narodu nikakor ni na posebno slavo. Mi ne verujemo, da bi se to bilo res godilo, kakor vemo, da se v Boki nikoli ni godilo; omenili smo edino zategadelj, da poudarjamo zopet in zopet, kako imajo Nemci z mirom dvojno mero: eno sebi, drugo ostalim narodom. In koliko jih je moj njimi, da bi so jim to početje zdelo krivično ? Koliko je tistih poštenih Nemcev, da bi se krepko ustavljali pruskemu, Hunov in Vandalov dostojnemu divjanju na Francoskem? Seštejem jih na prstih obeh rok ; a še menj je tako pogumnih novin mej njimi. Na Dunaji se v tem oziru posebno odlikuje „Wiener Tagespresse", list, ki Slavenom sicer nikakor ni prijazen; a to nas vendar ne ustavlja, priznavati mu slavo, zaradi česar jo vreden slave. Kar se dostaje Slavenov in zlasti Slovencev, o kterih krivično piše, morebiti je to , da mu nalašč hudobno in slabo strežejo dopisniki o razmerah, ktere so vredoišlvu premalo znane. Posebno o Slovencih ljubljanski dopisnik laži razsiplje, kjer in kader more. Tako smo na pr. zvedeli iz gotovih ust, da nikakor ni res, kar se is Ljubljane trosi po „Wan-dererji" in po „Tagespressi," da so kranjski poslanci sklenili, ne priti v prihodnje zborovanje državnega zbora. Vsa ta novica je izmišljena. *) Novine „Tsgsspresse" tudi o novem ministerstvu sodijo vse drugače nego „Neue fr. Presse", „Prosse" ali „"VViener Tagblatt" itd. Vnete za to ministerstvo sicer niso, vendar odobravajo   njegov   program,   ki   poudarja avstrijsko
*) Formalnega nklepa res ni bilo; sicer pa stvar ni bila izmišljena. Vredn.
Pri posedanji novih zemelj postopajo Rud jako previdno in premišljeno. Naj preje prepotujejo zemljo skrivli, da pozvedo, je li zemlja v kakem oziru važna za njih namene ali ne. Potem postavljajo eno naselbino za drugo, ker je naselboželjnib in k temu tudi siljenih stanovnikov v Ruski mnogo , in začinajo v novopostav-Ijenem mestu trgovati z evropskimi izdelki. Iz varne in dobro zagrajene in vojaško osnovane naselbine se podajajo izhodi ali ekspedicije učenih zemljepiscev in rastlicoznancev v bližnje okrajine in pozvedajo historične, geagratične in etnografične posebnosti dotičnih krajev. Jezika dotičnega naroda se jako marljivo uče, da individualnost on> gn naroda lehko pregledajo in sredstva najdejo, kako se mu morejo približati. Na podlagi teh pozvedanij vravnajo potem svoje daljne korake in gledajo, da se z narodom pogodijo ali Če je treba, da ga podvržejo. Primer, kako so Rusi prišli v oblast Mandžurije (amurske zemlje), glej izv. V. 231—33. — (Dalje prih.)
Na Preširuove smrti dan.
(t 8. tabruarja 1849.) Ali je slučaj  ali jo i| notranjega srčnega nagiba izvirajoče veselo zado&tenjt  mnogo let po krivici žal-
ni i s o 1; zategadelj govore, da je treba počakati del ter može soditi po delih, a ne po otročje pljevati nanje zaradi tega, ker imajo češka imena. Te nestrastne pametne misli se je poprijelo že tudi nekoliko dunajskih političnih društev.
Človeka telaži, ako vsaj tu in tamkaj nekoliko pameti sreča. Tem bridkeje nam je bilo čitsti, kako so bili predsinočnjim v neki gostilnici na Dunaj: veselo zbrani tisti nemški delavski voditelji, ki jih je novo ministerstvo prvi dan svojega delovanja pustilo iz zapora, v kteri so lansko poletje bili obsojeni, — nek teri tudi na več let. Nekdo mej njimi se oglasi, da je treba hvaležnost izreči zdanjemu ministerstvu za njihovo svobodo, po kteri so do zdaj zastonj zdihovali. Odgovor tem besedam je bil - - surov smeh, krohot an je na vse grlo, kar dunajske novine ponosne poročajo. Rad bi znal, kje je tukaj tista hvaljena, nedosežno visoka nemška omika? Če so nemškim delavcem gnjusi milost iz rok tega ministerstva zato, ker sta v njem dva Slavena, čemu niso rajši ostali v temnem zidovji? Ni najti dovolj ostre besede, s ktero bi se tako paglavstvo dostojno šibalo.
Nego ako bi kdo mislil, da mi čudes pričakujemo od tega ministerstva samo zato, ker sta v njem Jire-ček in Habietinek, zelo bi se motil! Zadnja leta so nam žalostno pokazala, kaka čudesa znajo delati naši ministri z Beustom vred; a sama omikana Ijudnost ukazuje tudi nam, držati se gesla: apo njihovih delih jih spoznate."
Od Drave, 8. febr. [Izv. dop.j *) Tandem ali-quando! tako smo vzkliknili radostnega srca prebravši dopis „i z Ptuj a" v 15. št. „Narodovi". Če tudi že dolgo in željno pričakovana a vendar nenadejanaje prikazen, ka jo enok v kn. šk. pisarnici nsščini pravica se skazala. Ali s tem še ni doseženo vse; dana je glad-nežu samo drobtinica, ki ga nikakor ne reši gladna smrti, on mora dobiti celi kos. Tako tudi mi ne bom o henjali ni se utrudili boreči se neprestano in neprestra-šeno za slavno zmago zatirane pravične naše stvari. Vlad-ništvo je še zmirom „stare vere." Imam o pred seboj dejanski dokaz v pred kratkem izišlem: „personalstand dea Bisthums Lavant in St. 1871." Ni samo da je nemški, prinesel nam je tudi prečudno zmes in ne prebavljivo so-drgo pokvarjene nemčurske pisave naših imen. Tu se spet ošabno šopirijo na prvem mestu vsilivši se tujci sch, tseh, ck, tz, med tem ko so domačini u k lene ni med oklepi. Ne hoteči se spuščati v obširno razpravo dovolimo si le skromno vprašanje : Kako se da opravičiti taka nemškutarija pred slovenskim duhov-ništvom? Pred nekterimi leti se je izrecno zahtevalo od vsakega duhovna lastnoročen podpis.   Izpolnila se
*) U. dopianik nam oprosti, da amo izbrisali sicer navdušene in vse poštenje znaraujočo apoitrofe in tiskali aamo s t varno opomba. Vredn.
jenemu pesnikovomu geniju, da baš, ko so na svitlo prišle „Razne dela pesniške in igrokazne Jovana Vesela-K o seski ga. finančniga svetovavca", da baš tisti čas šestnajst častitih slovenskih duhovnov slaveč najvišega živečega dostojanstvenika svoje rojstne fare med svojimi slavnimi mrtvimi rojaki ponosno imenuje tudi Preširna, „prve ga pesnika slovenskega?" Tandem aliquando! sem si mislil, ko sem bral te besede v 5. listu letošnjih „Novic". Proširen! Dolgo so te nia-lostni Slovenci ponižavali in ti nasprotovali ; Koseški jim je bil „prvak slovenskih pesnikov", ti samo „zra-ven Koaeski-ta naš najizvrstniši pesnik" ; Koseški je bil po nebeških višavah vozeči se .orel", ti po jezeru plavajoči „labud", in se ve, kakor je orel kralj vseh ptic, tako tudi Koseški pesnik vseh slovenskih pesnikov; iskali so peg in marog po tvojih poezijah, a ker jih niso našli, iskali so jih po tvojem priprostem, vsakdanjem življenji; veseli so ploskali, ko so bili izvedeli, da Cel dan iz pravd koval si rumenjake, Zvečer s prijatli praznil si bokale, Preganjal z vinom si skrbi oblake. Da te je bridkost življenja do obupa prignala, zdelo se jim je šibanja, ne milovanja vredno. Jezilo jih je, da si živel, kakor živi priprost, pošten človek. Dejali so: če si res tako velik pesnik, kakor nekteri
je bila Želja. Izvedelo se je tako, kako vsakteri podpisuje svoje ime. In da se ono tako piše tudi od drugih, ima vsak pravico zahtevati, — pravico prirojeno, 9 v e t o. Kaj je imela cerkev od vlade, zarad ktere nek mora biti nemški „personalstand" in pokvečena pisava naših imen? Opustivši vse drugo omenimo le še nekaj. Vred kratkim mi je došlo prijateljsko pismo iz Maribora prineseče mi vest, ka bo je v ondašnji du-hovšnici pa žo blizo pred onim letom nastanovilo „1 i-terarno društvo." To bravši se zavzamem, ka še dozdaj o tem društvu že tako dolgo obstoječem ni bilo nič slišati v javnosti ni o njegovi delavnosti. A pisatelj pomaga mi iz zadrego pisec dalje, da se je od zgoraj — prepovodalo nikar o ustanovljenem društvu v javnost poročati — iz kterega vzroka, pismo zamolči. Duhtaro sem in tje. Naposled mi pride na misel, ka so je prepovednikom pred oči stavila najhitreje osoda g. Koširja, ki je ob svojem času ravno zavoljo prevelike narodnosti moral odjadrati iz Maribora. Jeli ne ? Ne bojim se ugovora, inače povem še več. Le toliko še rečem : Značajni boritelj za pravično stvar ostane ne-UBtrašljiv tudi v javnosti. Konečno mora vendar zmagati pravica. Živ izgled nam jo g. Kosar. —
hodnosti tudi cevtečo in mogočno." „Zatočnik*' pravi na dalje , da se Slovenci in Dalmatinci na Dunaji nimamo ničesa nadejati nego katastrofe, ki bi s Cislajtanijo mogla razrušiti tudi njih lastno zemljo ; kar nam zdaj korist naša nalaga ji to, naj gledamo, da čem preje pri letimo v hrvatsko kolo, da bomo za dobe pogora vsi vkupo branili zapuščino svojih dedov.
Staremu lisjaku Napoleonu se zopet skomina po francoskem prestolu. Izdal je zdaj nek oklic na francoski narod, v kterem se je drznil sumničiti sedanjo vlado , češ da si je oblast uzurpirala, in da bo treba od nje račun tirjati za nepotrebno prelito kri in za denar ki ga je ,,hroz potrebe" potratila. Hinavec pravi, da če tudi propade njegova dinastija , on le Želi, da bi se rešila dežela. H koncu kaže, da si dela upanja na svojo povrnitev. Mož se jako moti. Volitve na Francozkom so sicer izpadle konservativno. Pod „konservativci" si moramo misliti združeno stranke, ki bodo znotraj podpirale monarhično restavracijo ali jo vsaj ne ostro pobijale, ki pa bodo za zdaj zadovoljne z republiko, ktero naj bodo menda vodili J. Favre, J. Simon, Iv Picard in enako misleči. Eno glasna skoraj pa jo sodba, da Napoleonidi nimajo naj manje upati, da bi še kdaj v roko dobili prodano in izdano francosko deželo.
licealno biblioteko, knjižnico ljubljanzkega muzeja, slovenske jezikoslovce in prijatelje naših starin opominjamo n lepo prosimo, naj  sežejo po tej interesantni knjigi, a se ohrani  v  naši   domovini.   Knjiga,  ki je vredna 200—300 gld.,  velja  samo  50 umazanih avstrijskih aukovcev.   Prestavi  sv. pisma je pridejan : RegiBtev ekaterih besed,  katere Crajnski, Coroshki, Slovonski li Desjazhki,   Hervazki,   Dalmatinski, Istrijanski ali Craahki, se drugazhi govore.
Politični razgled.
Novo minister stvo še vedno svet prevsopi-hava, to tem bolj ker se je zvedelo, da je novo mini-sterstvo lastno delo cesarjevo. Pripoveduje se, da ima s časom res dr. Rieger vstopiti kot. glava v novo vlado. To ima menda še precej časa. Česlci glasovi so kakor že rečeno jako zapeti, a dobrohotni in priznavajo dobro voljo čakaje na miniBterska dejanja. Tudi med nemškim prebivalstvom na Dunaji se oglašajo že glasovi za ministerstvo. Demokratično društvo okraja Alsergrund je pod predsedstvom deželnega poslanca Loblicha soglasno sklenilo program ministerstva Ho-henvvartovega popolnem prisvojiti si izvzemši oni stavek, ki pravi da naj se neposredno voli po sedanjih deželo zborskih skupinah. Poslanec Schrank je med drugimi novi program prav živo hvalil, in nadejati se je, da se v enacem zmislu izreko tudi druga demokratična dru štva na Dunaji in po drugih nemških mestih.
„Politik" pravi na koncu obširnejšega članka članka: „Svobodua državopravna federacija v mejah avstrijske države je edina pomoč proti „počeho vanju'' in isto tako piše hrvatski ,,Zatočnik": „Daj Češki, Galiciji in Tirolski njih historična prava, zveži jih z dogovorom s kraljevino Ogerako, vrni Dalmacijo Hrvatski, odloči Slovence od Nemcev in pusti jim, da se pogode z Hrvati, a Nemci naj bodo svobodni kakor jim drago, pa imaš monarhijo osnovano na narodnom temelju, potrebno v skladu  evropskem, pa zat > v pri
Kazno stvari.
— p.   (Premoženje    zaklad jugoslo vensko   akademije   znanosti    in umet nosti, in utemeljiti se i m a j o č o g a j u g o slovenskega   vseučilišča v Zagrebu) je tečajem preteklega leta lepo ponaraslo.   Premoženje jugoslavenske akademije iznaša koncem leta 1870. v go tovarn denarji  in v  vrednostnih  papirjih 289.230 for 86. kr.   Tečajem leta 1870. pomnožilo se je kjub temu da je iz dohodkov akademija  10.000 fr. v svoje svrhe potrošila, za 6825 for. 41. kr.   Premoženje vseučiliščne zaklade iznaša pako koncem teta 1R70. 185.466 f. 32 n pomnožilo se je tečajem tega leta za celih 43.833 for. kr.   K temu vspehu  pripomogla je posebno Legatova ostavščina;   pa tudi  dobrovoljni prinesci so tečajem preteklega leta cbilneje pritekali memo prejšnjih, glede česa gre naj veča zasluga gosp. profesorja Matiji Me siču, kteri kot poročevalec   gospodarskega odbora te zaklade, celo stvar rokovodi.
P. (B I B L I A), tu jo vse svetu pismu, star'ga inu noviga Testamenta, Slovenski tolmazhena skuzi JURIA DALMATINA — tedaj sloveča Dalmatiuova prva slovenska 1584., v Wittenbergu tiskana prestava svotega pisma se v dveh dobro ohranjenih v usnje ve zanih zvezkih in folio dobi za 50 il. pri v red niš tv ,Vaterlanda" na Dunaji.   Slovensko Matico, ljubtjansk
hočejo, zakaj tudi tvoje življenjo ni bolj vzvišeno, zakaj se tvoje življenje nc odlikuje od onega vsnkdaujih navadnih ljudi! In — sklepali so — če so nad tvojim Življenjem spodtikamo, zakaj bi se no spodtikali tudi nad tvojimi poezijami ? Z navdušenjem in gorkim srčnim ognjem pisano sodbo o tvojih poezijah so zanič-Ijivo imenovali „himno" in svojim odraščonim učencem dejali, da jim .kot učeniki in katoličanje" ne morejo priporočati tvojih poezij.
Toda genij se more poniževati, ponižati se ne dat Kakor po nebu goreče solnce sije, čo tudi paglavec vanj gledaje zamiži in zakriči : ni soluca ! tako jo tudi z genijem. In kakor paglavec s solncem, delali smo mi Slovenci s P rešim o m. Da jo velik pesnik, tega nismo mogli tajiti, a da je največi slovenski pesnik, to smo odločno zanikovali. V jajcu dlako iskajo smo se obračali od njegovo svitle velikosti ter nismo hoteli priznati, da baš Preširen jo osnoval obliko naši poeziji, da baš Prešireu in edino Preširen jo povzdignil slovensko poezijo na nedosegljiv vrhunec. A ,,zgodnjemu solncu enak", ktero prodere in razprši na dolini ležečo jutranjo meglo, je pesnikov gonij premagal vse malostne ozire, vse nasprotne zapreke. Neumrjoči duh njegove poezije od dne do dne bolj ogreva slovenska srca,   manjša   krdelo   njegovih nasprotnikov,
muoži Število njegovih zvestih prijateljev in gorkih ob čudovalcev.   Dan, ko so „nebesa  milost nam skazale . ... da so z domaČimi  pesmami  Orfeja poslale", se je letos slavil v daljnem Dunaji in v beli Ljubljani, priprosti   kmetski  čitalnici in v gosposkem domu „aut' deu Brettern, dio dio Welt bedeuten."   Denes, 22 let po njegovi smrti, je njegova nedosegljiva  velikost od celegu slovenskega  naroda priznana in smešon bi bil kdor bi hotel to tajiti ali celo Koseškega nad Preširn staviti.
Nikakor pak bo nc more reči, da smo proti Pro širim spolnih že vse svote dolžnosti.  Če mu je Slove venija priznala lovorov venec najvišega svojega pesnika bila je samo pravična; popraviti in poravnati mora šo kričečo krivico,  da mu ga je kedaj  predrzuo odre kala.   Šo ni med  nami tistega splošnega, narodnega svetega navdušenja za prvega našega pesnika, s kterim posebno nemški narod slavi svojo ljubljence. Iu — < ob vsem drugem molčim  — kaj je res mogoča, da š danes,  22 let po Preširnovi  smrti,   ko bode slovenska Matica kmalu toliko tisučov v premoženji štela, kolik let je Preširn živel, da še denes Slovenija nima večega kritičnega in svojega najvećega pesnika dostojnoga ž v o to p i s a ? Paul u*.
Pravila
katoliškega tiskovnega društva v Mariboru.
Člen I.
Ustanovitev društva. § 1. Ustanovi se tiskovno društvo, ktero bodo cerkvene, socijalno (družabne) in narodne koristi povspeše-valo s pomočjo tiska.
Člon II. Namen društva. § 2. Društvo ima nalogo delati za to, da so bodo manje razširjale novine in knjige, ktere razdevajoče namene v duševnem življenju sedanjega čaBa na vse straneh (poljih) zastopajo, in da se namestu njih razširjajo n bero novine in spisi, ki so pisani po duhu katoliške cerkve, pravega napredka in zdravih državopravnih načel.
Člen III. Društveniki. § 3. Sprejemanje.   Društveniki se v društvo sprejemajo ali  po sklepu odbora ali po njegovih pooblaščencih.
Vsak katolišk državljan zamore biti ud tiskovnega društva.
§ 4. Razvrstitev. Društveniki so ali u s t a-novniki, ali deležniki, ali podporniki. Ustanovniki so tisti, ki poleg rednega doneska društvo podpirajo s tem, da mu posodijo 50 t. pod pogoji, ki se imajo še natančneje določiti ; deležniki so tisti, ki plačujejo vsega vkup na leto 5 f., in podporniki oni, ki plačujejo najmanj po 1 krajcer na teden.
§ 5. Dolžnosti. Vsak društvenik si bode po svojih močeh prizadeval, pospeševati splošne društvene namene, in sicer s tem, da se
1. zaveže:
a) plačevati 1 krajcar na teden , kar večih dobrovoljnih darov ne izključuje ;
b) ne imeti ali kupovati  očitno  slabih novin, knjig ali knjižic ;
2. da si prizadeva:
a) marljivo in povsod razširjati , priporočati in podpirati novine in knjige od društva priporočene;
b) oznanila iu razglase kolikor mogoče izročati novinaru od društva priporočenim;
c) po zmožnosti , času in poklicu literarno , t. j. s spisi podpirati društvene novine. § G. Pravice. Vsak v 4. § imenovan društvenik ima pravico priti k glavnim skupščinam (zborom), spregovoriti in nasvetavati po določilih opravilnega reda. Tudi mora dobiti tiskopise , ki jih društvo brezplačno razdeluje. Vendar imajo samo ustanovniki in deležniki pravico glasovati in aktivno ter pasivu - volilno pravo. Slednjim bo bodo tudi novino, ktere bode društvo izdavalo, prepuščale za ceno, kakor jo bo odbor za-nje znižal, —
Člen IV. Društveno vodstvo. § 7. Za vodstvo  in opravljanje  društvenih zadev so voli odbor,  imenujejo pooblaščenci in se sklicujejo glavne skupščine (zbori).
A. Odbor.
§ 8. Sedež. Odbor, oziroma društvo ima svoj sedež v Mariboru.
§ 9. Razvrstitev. Odbor ima predsednika, predsednikovega namestnika, perovodjo (tajnika), denar-ničarja, pet odbornikov in 4 namestniko odbornikov.
Odbor volijo in to za eno leto samo ustanovniki in deležuiki; in sicer volijo prvi 5 odbornikov in 2 namestnika, slednji pak 4 odbornike in 2 namestnika.
Odbor izmed sebe izvoli predsednika, predsednikovega namestnika, perovodjo (tajnika) in denarničarja.
(Konec prih.)
L. Zelzer v Ljubljani
pred inoHtom st. -45 ima v svoji starimi zalogo umetniških izdelkov od
C. Giani-a iz Dunaja,
kteri so bili pri vseh dosedanjih razstavah tako tudi leta 1870 v Rimu,  Kassel-nu  in Gradcu odlikovani s prvim darilom za umetno tkane in vezene Olikane) izdelke.
V svoji zalogi ima /mirom  obilo mnogovrstnih masnih oblek,
kakor: kazule, pluvijale, dalmatike, velume, ciborne plajšče, antipodiume, burse, baldahine, stole, podkladke (polštre) za altarje, mrtvaške prte, kakor tudi
raznovrstno zalogo brokatov in blaga za cerkveno obleko, izdelano v čistem in nečistem zlatu in v svili.
Zaloga damasta za zastave (bandera) vsake širjave in različne baze, vrh t^gu platneno cerkveno perilo s pravimi platnenimi, ali pa tudi s pa-vohiatirm  mrežami, ki se dajo prati.
Velečestiti duhovščini ae priporoča
(4)
Na dalje pasice (porto), premi (franže), krepin, coie in mreže iz čistega in nečistega zlata ali tudi iz svile.
Kriiev pot, rasne velikosti, izdelan po gosp. Fuhrichu prav umetno na platno z oljnatimi barvami.
Poleg tega se tukaj dobe cerkvene posode, orodje in obilo priprave, ki se prišteva cerkvenim rečem.
Vai omenjeni predmeti so prodajajo po fabriški ceni.
Prejemajo se tudi štikarijo za montiranje in se prav pazljivo izvršujejo.
z najodličnejem spoštovanjem
L. Zelzer.
X & (Ti tt» S. &3 £ ^ w
roAnjak In dragi. —"~~
:
I?! JI M
d B Jo B := S) Srt-io g
Tiskar: Edusrd Janachltz
D-C