IZ ZNANOSTI IN PRAKSE Učinkovitost sublimiranja Api-Bioxala v AŽ-panju 
Vlado Auguštin*, vlado.augustin@czs.si 
Oksalna kislina je ena izmed tistih organskih ki­slin, ki jih je na podlagi seznama dovoljenih učinkovin v evropski farmakopeji tudi v Sloveniji uradno dovoljeno uporabljati za zatiranje varoj pri čebelah. V skladu z za­konskimi predpisi imajo pri uradni uporabi zdravil pred­nost tista, ki so registrirana na območju EU. V skup nem evropskem prostoru obstajajo trije proizvajalci registri­ranih zdravil, ki vsebujejo oksalno kislino, in sicer v Italiji, Švici in Španiji. V Sloveniji uporabljamo zdravilo Api-Bioxal, t.j. akaricidni vodotopni prašek iz Italije. 
Api-Bioxal je bil znanstveno preizkušen po dveh metodah zdravljenja: po metodi kapanja in metodi hlapenja oz. sublimiranja v različnih odmerkih. V razi­skavi so ugotavljali učinkovitost sredstva in odpornost čebel proti njemu. Poskusi, ki so jih v Dadant-Blatto­vih panjih s sublimiranjem izvedli dr. Antonio Nanetti in drugi raziskovalci, so ob uporabi 2,3 g zdravila Api­-Bioxal potrdili več kot 93-odstotno učinkovitost. Za sublimiranje so uporabili švicarski sublimator znamke Varrox, saj je bil ta do tedaj edini registrirani pripomo­ček za sublimiranje oksalne kisline v Evropi. 
Ker je bilo zdravilo preizkušeno z drugačnim su­blimatorjem in v razmerah, ki jih ni mogoče primer­jati z razmerami v Sloveniji, smo se na ČZS odločili sami raziskati učinkovitost Api-Bioxala in odpornost čebelje rase Apis mellifera carnica proti temu zdra­vilu v AŽ-panju in v slovenskih podnebnih razmerah. AŽ-panj, v katerem čebelari večina slovenskih čebe­larjev, je predvsem manjši od DB-panja. To je bil tudi povod za hipotezo, da bi v AŽ-panju lahko za zati­ranje varoj uporabili manjši odmerek tega zdravila, s čimer bi dosegli boljše ravnovesje med njegovo učinkovitostjo in škodo za čebele. Cilj naše raziska­ve je bil tudi testirati sublimator znamke Sirk, ki je lani uspešno prestal vsa testiranja in pridobil SIQ-spriče­valo o skladnosti (za oznako CE). 
Po navodilih in protokolu za testiranje zdravila Api-Bioxal v AŽ-panjih, ki jih je za nas pripravil dr. Na­netti, eden izmed vodilnih svetovnih strokovnjakov na področju zatiranja varoj z oksalno kislino z inštituta CRA API v Bologni, smo decembra lani, pred začet­kom poskusa, v čebelnjaku pregledali vse čebelje družine. Iz njega smo naključno izbrali 30 čebeljih družin, ki so zasedale štiri sate in so bile brez zalege. 
•
 v skupini A smo varoje zatirali z 2,3 g zdravila Api-Bioxal, 

•
 v skupini B pa z 1,2 g tega zdravila. 


S sublimatorjem Sirk oz. sredstvom Api-Bioxal smo zatiranje varoj v izbranih čebeljih družinah po me­todi sublimiranja izvedli decembra, ko je bila zunanja temperatura 7 °C. Po zatiranju varoj smo v vse panje vstavili testne vložke ter jih prihodnjih 14 dni vsak dan kontrolirali in šteli odpadle varoje. Za ocenitev učin­kovitosti zdravila Api-Bioxal smo štirinajsti dan v če­beljih družinah izvedli še kombinirano zatiranje varoj z dvema različnima sintetičnima akaricidoma, in sicer s sredstvoma Bayvarol, ki vsebuje učinkovino flume­trin, in Varidol, ki vsebuje učinkovino amitraz. Kljub te­mu da smo v čebeljih družinah, razdeljenih v skupini A in B, uporabili različni količini zdravila Api-Bioxal, se število odpadlih varoj ni občutno razlikovalo. Po zati­ranju je namreč v obeh skupinah povprečno odpadlo po približno 200 varoj/družino. 
Prav tako ocena učinkovitosti, ki je bila izračuna­na po formuli (Marinelli et al 2004): odstotek učin­kovitosti = 100*A/B 
(A = število varoj, odpadlih po zatiranju z zdravi­lom Api-Bioxal; B = število varoj, odpadlih med celo­tnim poskusom), ne kaže na to, da bi bila posledica uporabe večje količine zdravila v čebeljih družinah skupine A njegova večja učinkovitost v primerjavi s čebeljimi družinami skupine B, pri katerih je bila upo­rabljena za polovico manjša količina zdravila Api-Bio­xal. Razlika v učinkovitosti pri uporabi 2,3 g in 1,2 g tega zdravila je zgolj nekaj manj kot odstotek in je pri­kazana v Tabeli 1. 
Razdelili smo jih v dve skupini, tako da je bilo v vsaki po 15 čebeljih družin: 
* Svetovalec JSSČ za tehnologijo čebelarjenja 
SlovenSkičebelar 10/2015 letnik CXvii 

Foto: MB 
IZ ZNANOSTI IN PRAKSE 


Tabela 1: Pregled učinkovitosti zdravila Api-Bio­xal po skupinah 
Panj Učinkovitost Api-Bioxala Min. 

Max. skupina A 

94,4% 
84,4% 97,6% 


skupina B 93,7% 
85,3% 95,5% 

Med spomladanskim pregledom čebeljih družin iz obeh skupin med njimi nismo opazili občutne razlike. Vse družine so dobro prezimile, lepo so se razvijale in so imele v začetku aprila že po štiri sate pokrite zalege. 

Sklep 
Api-Bioxal je primerno sredstvo za zatiranje varoj po metodi sublimiranja saj ima številne prednosti: je enostaven za uporabo, razmeroma poceni v primerja­vi z drugimi sredstvi za zatiranje varoj, njegova uporaba je za čebelarje varna, majhna je tudi variabilnost med čebeljimi družinami v končni učinkovitosti. Med posku­som smo ugotovili:


– da je sublimator znamke Sirk primeren za sublimi­
ranje sredstva Api-Bioxal in da z njim dosežemo primerljive rezultate,

– da po sublimiranju sredstva Api-Bioxal za razliko od oksaldihidrata nastane v čaši sublimatorja usedlina, to pa moramo po štirih do petih sublimi­ranjih odstraniti z vodo,


– da ob uporabi 2,3 g zdravila Api-Bioxal (po po­stopku sublimiranja) v AŽ-panju ne odpade veliko več varoj kot ob uporabi 1,2 g tega zdravila, torej učinkovitost večje količine ni veliko večja kot pri uporabi manjše količine tega zdravila,


– da čebelje družine v AŽ-panju dobro prenašajo sublimiranje ne glede na to, ali smo uporabili 2,3 g ali 1,2 g zdravila Api-Bioxal, in da med njimi ni razlike pri prezimovanju. 
Glede na ugotovitve tega poskusa se nam zdaj zastavlja vprašanje, ali bi bili lahko rezultati v naših razmerah podobno dobri tudi ob uporabi manjših ko­ličin zdravila Api-Bioxal po metodi kapanja. 



Azijski sršen (Vespa velutina nigrithorax) 
Vlasta Jenčič*, vlasta.jencic@vf.uni-lj.si, in Metka Pislak Ocepek**, metka.pislakocepek@vf.uni-lj.si 
Azijski sršen (Vespa velutina nigrithorax) je v Evropi tujerodna vrsta sršenov. Ta žuželka je ne sa­mo nevaren plenilec čebelje družine, ampak ogro­ža tudi biotsko raznovrstnost, zato je njegov vnos v Evropo širši ekološki problem. Domovina azijskega sršena je območje Indije, Kitajske, Tajvana in Indo­nezije, vnos in širjenje po Evropi pa je značilna po­sledica globalne trgovine in globalnega spreminjanja okolja, ki ga je povzročil človek. V Evropi so azijske­ga sršena leta 2004 prvič opazili gojitelji bonsajev v kraju Lot-et-Garonne na jugozahodu Francije. Ker so bila takrat opažena gnezda, predvidevajo, da so bi­le hibernirajoče sršenje matice vnesene že kako leto prej skupaj z lončevino iz Kitajske, od koder jo goji­telji bonsajev redno uvažajo, oziroma v njeni emba­laži. V Franciji se azijski sršen zelo hitro širi, dosegel je tudi že Španijo, Portugalsko, Belgijo, Nemčijo in Italijo. Na morebiten vnos azijskega sršena moramo biti zato pozorni tudi v Sloveniji. 
Azijskega sršena ni težko prepoznati in ločiti od drugih sršenov. Je edini sršen, ki ima črno žametno te­lo z eno samo široko oranžno progo na četrtem obroč­ku zadka in nežno rumeno progo na prvem obročku. 
* 
Prof. dr., Univerza v Ljubljani, Veterinarska fakulteta ** 
Dr., Univerza v Ljubljani, Veterinarska fakulteta 
Tudi glava je črna, obrazni del pa je oranžen. Noge so na konicah oranžne. Evropski sršen je rdeče, črne in rumene barve, zadek pa je rumen s črnimi progami. 
Gnezda, v katerem se razvija zalega, so tako kot pri evropskem sršenu tudi pri azijskem iz celuloze, le da so precej večja in na odročnejših krajih, zato jih težko opazimo. Vhod v gnezdo je pri azijskem srše­nu veliko manjši in ob strani gnezda, pri evropskem pa je vhod v gnezdo precej večji in na dnu gnezda. Gnezdo azijskega sršena obstaja eno sezono, saj ga sršeni le izjemoma vnovič naselijo. Sršenje delavke in samci ter zadnja generacija ličink jeseni odmrejo, nova generacija spolno razvitih samičk in samcev pa se praši, tako da oprašene matice posamič ali pa v skupkih preživijo zimo. Čeprav je mladih oprašenih matic veliko, prezimijo le redke. Kolikor dlje je druži­na jeseni aktivna, toliko več je spomladi matic. Ena izmed pomembnih lastnosti sršenov – tudi azijskega 
– je, da so zelo prilagodljivi in da zato z lahkoto pre­magujejo različne okoljske spremembe. Spomladi, ko je dovolj toplo, mlada matica na zaprtem zaščite­nem mestu zgradi začetno, kot teniška žogica veliko gnezdo, vanj zaleže precej jajčec in poskrbi za hra­no prvih ličink. Ko se po približno mesecu dni in pol razvijejo prve sršenje delavke, takoj začnejo skrbeti 
SlovenSkičebelar 10/2015 letnik CXvii