UDK 78.021Beethoven Sara 2eleznik Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani Philosophical Faculty, University of Ljubljana Kompozicije Ludwiga van Beethovna na koncertnih sporedih in v arhivu muzikalij ljubljanske Filharmonične družbe Ludwig van Beethoven's Compositions in Concert Programs and in the Printed Music Collection of the Ljubljana Philharmonic Society Prejeto: 1. marec 2012 Sprejeto: 15. marec 2012 Ključne besede: Ludwig van Beethoven, Filhar-monična družba, koncertni sporedi Izvleček V prispevku je predstavljena frekvenca kompozicij Ludwiga van Beethovna na koncertih Filharmonične družbe do leta 1872. Pregled izvedb je dopolnjen s pregledom kompozicij, navedenih v družbinih katalogih in stanjem dejanskega ohranjenega gradiva v Glasbeni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice. Received: 1st March 2012 Accepted: 15th March 2012 Keywords: Ludwig van Beethoven, Philharmonic Society, concert programmes Abstract The article presents the frequency of Ludwig van Beethoven's compositions at the concerts of the Philharmonic Society up to year 1872. The review of performances is complemented by the examination of compositions listed in the Society's catalogues and the actual state of the material preserved in the Music Collection of the National and University Library. Stike med Ludwigom van Beethovnom in ljubljansko Filharmonično družbo že precej temeljito poznamo iz preteklih raziskovanj1, ki so dodobra osvetlila predvsem častno Cvetko, Dragotin. Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem II. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1959. Kuret, Primož. Ljubljanska filharmonično. družba 1794-1919. Ljubljana: Nova revija, 2005. Klemenčič, Ivan. Slovenska filharmonija in njene članstvo tega slovitega mojstra v enem izmed najstarejših tovrstnih združenj v Evropi. Začetek delovanja Filharmonične družbe v Ljubljani povezujemo z letom 1794. Do leta 1808, ko so prvič pomislili, da bi med svoje častne člane dodali Ludwiga van Beethovna, je bilo za njimi že zelo plodno obdobje, o katerem lahko sklepamo iz prvega ohranjenega kataloga muzikalij, koncertni sporedi pa, žal, za ta čas niso ohranjeni. Družba je očitno zelo dobro delovala, obenem je imela med svojimi častnimi člani že eno zelo sloveče ime, ki je zagotovo pripomoglo k ugledu družbe, in sicer je to bil Joseph Haydn. Kljub temu je članom družbe takratno izvolitev Beethovna za častnega člana odsvetoval na Dunaju živeči član družbe dr. Anton Schmitt (tudi njihov častni član), z razlogom, da bi Beethoven utegnil predlog filharmonikov zavrniti.2 V pismu Filharmonični družbi je pisal, da bi svoj glas (člani so očitno želeli med častne člane pridobiti Beethovna ali pa Hummelovega sina, to je Johanna Nepomuka) namenil Hummelovemu sinu. Beethoven naj bi bil namreč precej muhast.3 Iz kasnejših poročil o častnem članstvu nikjer ni zaslediti Hummela, torej očitno nazadnje niso izvolili nobenega izmed načrtovane dvojice. Misli na pridobitev Beethovna kot častnega člana niso opustili, najbrž tudi zato ne, ker je bil v tistem času prepoznan kot največji med delujočimi komponisti. Zato so leta 18184, najbrž kot pripravo na častno članstvo, izvedli Beethovnovo 6. simfonijo, ki takrat še ni bila v celoti izdana, torej je morala družba za izvedbeni material prositi neposredno skladatelja. Posamezne rokopisne parte so prejeli celo z njegovimi lastnoročnimi popravki in so še danes hranjeni v Glasbeni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Očitno jih je to dejstvo oz. celo nekakšna skladateljeva naklonjenost spodbudila in so prihodnje leto, natančneje 15. 3. 1819, preko dunajskega magistratnega svetnika Matthiasa von Tuscherja Ludwigu van Beethovnu poslali diplomo s častnim članstvom.5 Kot je znano, se je Beethoven družbi maja zahvalil s pismom, ki je bil po prvi svetovni vojni prodan v tujino, danes pa je hranjen v Beethovnovi hiši v Bonnu.6 V pismu je Beethoven družbi obljubil, da bo v zahvalo za dodelitev častnega članstva poslal svojo še neobjavljeno skladbo. Z vprašanjem, katera skladba naj bi to bila, se je ukvarjalo že mnogo raziskovalcev, sprva so menili, da je to bila Pastoralna simfonija, ki pa so jo v Ljubljani izvedli že pred tem, zato je bila misel na to kompozicijo kmalu opuščena. Danes je najbolj razširjena trditev, da je Beethoven na obljubo pozabil, lahko pa, da je tudi menil, da se je družbi že oddolžil s tem, ko jim je leto poprej poslal prepis Pastoralne simfonije.7 Tako kot je bila Filharmonična družba aktualna in konkurenčna sočasni Evropi s pridobitvijo Beethovna med svoje častne člane, je bila na drugi strani v koraku s časom tudi s programom, ki ga je izbirala za redne in izredne akademijske koncerte. Jasnejšo predhodnice. Ljubljana: Slovenska filharmonija: 1988. Isti, »Častni člani ljubljanske Filharmonične družbe,« v Slovenska glasba v evropskem okviru (Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2008), 111-130. 2 Friedrich Keesbacher, Die philharmonische Gesellschaft in Laibach seit dem Jahre ihrer Gründung 1792 bis zu ihrer letzten Ungestaltung 1862 (Ljubljana, 1862), 50. 3 »Ich meines Theils würde in dieser Rücksicht mein votum blos für den letzten, nämlich Hummels Sohn geben, der bei dem regierenden Fürst Niklas Esterhazy 2. Hofkapellmeister ist (Haydn ist der erste). Beethoven hat ebenso viele Launen, als wenig Dienstfertigkeit.« 4 Točen datum izvedbe je 28. 2. 1818. Povzeto po Klemenčič, »Častni člani ...,«, 123. 5 Ivan Klemenčič, »Šesta simfonija Ludwiga van Beethovna in njegove zveze z Ljubljano,« v Slovenska glasba v evropskem okviru (Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2008), 137. 6 Prav tam. 7 Klemenčič, »Častni člani ...,« 125. sliko o koncertnem dogajanju si lahko ustvarimo šele od leta 1816 dalje, saj so koncertni sporedi, razen enega iz leta 1811, ki je reproduciran v publikaciji Emila Bocka8, delno ohranjeni šele od leta 1816 dalje.9 Zanimivo je, da že prav omenjeni prvi koncertni spored za akademijo 8. 1. 1811 kot prvo točko sporeda navaja Veliko simfonijo Ludwiga van Beethovna (Eine grosse Symphonie von Herrn van Beethoven). Za katero simfonijo je šlo, ne moremo natanko določiti. Ivan Klemenčič domneva, da je morda bila to Eroica.10 Nasploh imamo pri opredeljevanju simfonij, ne zgolj Beethovnovih, težavno nalogo, kajti zapisovalci koncertnih sporedov so bili v tem segmentu dokaj nenatančni. Najpogosteje se na sporedu kot naslov skladbe pojavi zgolj Sinfonie (in druge različice zapisa) ter skladateljev priimek. V tem primeru nista znana niti opus niti tonaliteta, mestoma pa celo avtor ni naveden. Kljub temu lahko izmed tistih navedb, ki vsebujejo tudi tonaliteto, izsledimo, da je bila na koncertih Filharmonične družbe do leta 1872 največkrat izvedena Simfonija št. 2 v D-duru, in sicer na trinajstih koncertih. Sledijo ji Simfonija št. 1, nato 7. simfonija ter Pastoralna simfonija, ostale so bile izvedene občutno manjkrat. Izvedbe 9. simfonije ni moč zaslediti. Običajna praksa v tem obdobju, sploh v zgodnjem 19. stoletju, je bila, da simfonij niso izvajali v enem kosu, temveč so stavke razdelili in vmes izvajali preostale točke koncerta. Pogosto v enem večeru niti niso izvedli cele simfonije, temveč zgolj eden ali dva stavka, morda celo tri. Enako se je dogajalo tudi z Beethovnovimi simfonijami na koncertih Filharmonične družbe. Za primer navedimo frekventnost Simfonije št. 7 v A-duru v letu 1822 (sporedi za to leto so vezani v zvezek, zato predvidevamo, da so ohranjeni prav vsi). Za koncert 12. 4. je na sporedu tiskana izvedba prvega stavka imenovane simfonije. Zapis je prečrtan in temu dodan rokopisen pripis, ki napoveduje izvedbo Simfonije v D-duru. 4. 10. 1822 so člani filharmoničnega društva izvedli 1. stavek Simfonije, brez navedbe tonalitete. 11. 10. je bil na sporedu 1. stavek Simfonije v A-duru, že na naslednji akademiji, 18. 10., pa 2. stavek iste simfonije. Čez teden dni, torej spet na redni društveni akademiji, so izvedli še tretji stavek Simfonije v A-duru. Isti del simfonije so ponovili tudi na akademiji 15. 11. Še zadnji stavek simfonije je bil realiziran na zadnjem koncertu v letu 1822, ki se je odvijal 20. 12. Celotno simfonijo so torej predstavili v več delih oz. v celotnem jesenskem obdobju akademijskih srečanj. Takšen način kaže na povsem običajno prakso, ki je najbrž tudi posledica takratnih izvajalskih zmožnosti. Po letu 1830 se je koncertni program Filharmonične družbe bistveno spremenil, kajti mojstre dunajske klasike so zamenjali italijanski skladatelji s posameznimi točkami iz oper in predvsem opernimi uverturami. Takšno sliko nam prikazujejo koncertni sporedi, o tem pa je poročal že Keesbacher.11 Tako nekje do petdesetih let 19. stoletja komajda zasledimo simfonično delo. Prav ista usoda je doletela Beethovnove kompozicije. Če so bila njegova dela od leta 1817 pa do 1825 prisotna nekje na desetih koncertih letno, včasih tudi z več skladbami na večer, se to število po letu 1830 drastično zniža. Takrat najdemo na sporedih zgolj eno ali dve izvedbi na leto in večinoma gre vedno za uverture. Kasneje, nekje v šestdesetih letih, se to število nekoliko zviša, vendar niti 8 Emil Bock, Diephilharmonische Gesellschaft inLaibach (Ljubljana: Kleinmayr & Bamberg, 1902), 13. 9 V prispevku se opiramo na koncertne sporede, hranjene v Glasbeni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice Ljubljana (v nadaljevanju Gl. NUK), in sicer zgolj do leta 1872, ko je bila ustanovljena Glasbena matica. 10 Klemenčič, »Častni člani ...,« 123. 11 Keesbacher, Die philharmonische Gesellschaft in Laibach ..., 78-80. približno ne doseže nekdanjega obsega. Zanimivo je, da v obdobju po letu 1830, ko na programih ne najdemo nobenih simfoničnih tvarin, razen resnično redkih izjem, le te predstavljajo ravno Beethovnove simfonije. 29. 11. 1833 zasledimo Simfonijo št. 2 (brez četrtega stavka), 2. 4. 1841 prvi stavek Pastoralne simfonije, 18. 2. 1842 Andante istega dela, 8. 11. 1844 pa celotno Simfonijo št. 7 v A-duru. Izmed preostalih kompozicij naj izpostavimo, da so bile zelo pogosto izvedene uverture Prometej (21x), Fidelio (14x) in Egmont (13x), izmed pesmi pa izstopata Adelaide in Božja čast. Omeniti moramo tudi Septet v Es-duru in oratorij Kristus na Oljski gori, katerega posamezne dele so večkrat izvajali, zagotovo pa je bil v celoti predstavljen 8. 11. 1822, 6. 4. 1852 in 18. 3. 1856. Danes so v Glasbeni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice Ljubljana ohranjeni štirje katalogi muzikalij Filharmonične družbe. Prvi je iz leta 1804. Iz novejšega obdobja so ohranjeni še trije, prvi iz 1898, drugi iz 1904 in najmlajši, listkovni, brez točnega datuma nastanka, zagotovo pa je nastal po 1914. V spodnji tabeli so razvrščene vse skladbe Ludwiga van Beethovna, točno tako, kot jih navajajo štirje katalogi, dodani so jim standardni naslovi in opusi. Pri vsaki izmed kompozicij je označeno, če je hranjena v arhivu Glasbene zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice še danes ter kolikokrat njihovo omembo zasledimo na koncertnih sporedih ljubljanske filharmonične družbe v Ljubljani do leta 1872.12 NASLOV IZ KATALOGA STANDARDNI NASLOV OPUS ŠTEVILO IZVEDB OHRANJENO Grosse Ouverture in C dur Uvertura v C-duru (Uvertura za godovanje) 115 1 DA Ouverture zu »Fidelio« Uvertura k operi Fidelio 72 14 Ouverture zu »Prometheus« Uvertura Prometej 43 21 Ouverture zu »Coriolan« Uvertura Koriolan 62 6 Ouverture zu Leonore Uvertura Leonora 138/72 2 DA Ouverture (III) zu Leonore Uvertura Leonora št. 3 72 / Musik zu Göthes Egmont Uvertura Egmont 84 13 Ouverture et Entr'acts zu »Egmont« Uvertura Egmont 84 Ouverture zu »König Stephan« Uvertura Kralj Štefan 117 5 DA Weihe des Hauses Uvertura Posvetitev hiše 124 / Ouverture en Ut Uvertura Posvetitev hiše 124 / Ouverture zu: die Ruinen von Athen Uvertura k delu Atenske razvaline 113 4 DA I. Symphonie Simfonija št. 1 21 11 DA II. Symphonie Simfonija št. 2 36 13 III. Symphonie. Eroica Simfonija št. 3 55 1 IV. Symphonie Simfonija št. 4 60 1 V. Symphonie Simfonija št. 5 67 4 VI. Symphonie. Pastorale Simfonija št. 6 68 7 DA VII. Symphonie Simfonija št. 7 92 9 12 Velja zgolj za tiste navedke, ki so vsebovali dovolj podatkov za natančno identifikacijo. NASLOV IZ KATALOGA STANDARDNI NASLOV OPUS ŠTEVILO IZVEDB OHRANJENO VIII. Symphonie Simfonija št. 8 93 2 IX. Syphonie Simfonija št. 9 125 / Konzert, C dur Koncert za klavir in orkester št. 1 v C-duru 15 / DA Konzert No. III Koncert za klavir in orkester št. 3 v c-molu 37 1 DA Konzert Koncert za klavir in orkester št. 5 v Es-duru 73 / Konzert, G dur Koncert za klavir in orkester št. 4 v G-duru 58 / DA Concert, C dur Koncert za klavir, violino, violončelo in orkester v C-duru 56 / Concerto Koncert za violino in orkester v D-duru 61 1 Romanzen g dur, f dur Romanca za violino in orkester v G-duru 40 3 (ni znano, katera od II. Romanze Romanca za violino in orkester v F-duru 50 Romanc) II. Symphonie Simfonija št. 2 (prir.) 36 / Sonaten Sonata za violino 12/23/24/ 30/47/96 2 (F dur), 2 (?) Sonaten Sonata za violončelo 5/69/102 / Klaviertrio No. 5 Klavirski trio v D-duru (Trio duhov) 70 1 Klavier Trio Klavirski trio WoO 38/op. 1/97 1 (c-mol), 1 (?) Trio Godalni trio 3/87/9 1 (Es-dur) Sonate in F dur Sonata za violončelo v F-duru 5 / Deux grandes Sonates Sonati za violončelo 5/102 / Klavier-Quartette Klavirski kvartet WoO 36 / Quatuors Godalni kvarteti 127, 130, 131, 132, 133, 135 2 (Es-dur), 1 (F-dur) Quatuors Šest godalnih kvartetov v F, G, D, c, A, B 18 Quatuors Godalni kvarteti v F, e, C, Es in f 59, 74, 95 Trois quatuors Godalni kvartet 18 DA Gran Quintetto (C dur) Godalni kvartet v C-duru 29 DA Trois Quatuors Trije godalni kvarteti v F, e in C 59 Six Quatuors Šest godalnih kvartetov (št. 1 v F-duru) 18, št. 1 XI. Quartett Godalni kvartet v f-molu 95 Quatuor Godalni kvartet v Es-duru 74 Quatuor (die Geschöpfe der Prometeus) Kvartet (prir. Prometeja) 43 / Quintetto. Es dur. Godalni kvartet v Es-duru 4 / DA NASLOV IZ KATALOGA STANDARDNI NASLOV OPUS ŠTEVILO IZVEDB OHRANJENO Septetto Septet v Es-duru 20 16 Serenade Serenada v D-duru 25 / Grosse Sonate. Quintett Sonata za klavir, klarinet (ali violino) in violončelo (prir. Godalnega kvarteta op. 4) 63 / DA Grosses Trio Trio za klavir, violino (ali klarinet) in violončelo (prir. Septeta op. 20) 38 / DA 14 Variationen Variacije za klavir, violino (ali klarinet) in violončelo v Es-duru 44 1 DA 3 Trios. I. II. III Trije trii za klavir, violino (ali klarinet) in violončelo 1 / DA Adagio, Variationen & Rondo Variacije za klavir, violino (ali klarinet) in violončelo na temo Wenzla Müllerja »Ich bin der Schneider Kakadu« 121a 1 DA Théme varié du grand Septuir, transit par Haubenfeld Variacije na temo Septeta op. 20 38 1 Grand Quintetto Klavirski kvintet v Es-duru 16 1 Christus am Ölberge. Oratorium Kristus na Oljski gori 85 8 Messe Maša v C-duru 86 / Missa v C Maša v C-duru 86 / DA Missa solemnis Maša v D-duru »Missa solemnis« 123 / Graduale mit deutschem Texte Gradual / DA Die Ehre Gottes Šest pesmi, št. 4 Božja čast 48, št. 4 / DA Trauerklängen Žalne pesmi / Meeresstille und glückliche Fahrt. Von J. W. von Göthe Mirno morje in srečna vožnja 112 2 Die Ruinen von Athen. Fest- u. Nachtspiel von A. v. Kotzebue Atenske razvaline 113 / DA Fantasie Fantazija za klavir, zbor in orkester v c-molu 80 1 Ha! Treuloser! Aria Ah! Perfido 65 1 DA Elegischer Gesang Sanft wie du lebtest 118 / Scottische Lieder 25 škotskih pesmi 108 / DA Tremate, empi, tremate! Tremate, empi, tremate 116 / DA O, grausam war mein Vater. Der schönste Bub war Henny. Der treue Johnie O cruel was my father; The sweetest lad was Jamie; Faithu'Johnie 108, št. 15, 5, 20 / Adelaide Adelaide 46 7 25 Scottische Lieder 25 škotskih pesmi 108 / DA 30 ausgewählen Lieder 3 Gesänge v. Goethe »Nachruf Tri pesmi (Goethe): Wonne der Wehmut, Sehnsucht, Mit einem gemalten Band 83 / Die Brautjungfern am Vorabend, Die Vesper Die Brautjungfern am Vorabend, Die Vesper Prir. opusov 2, 7, 10, 12, 24, 81b in 87 / NASLOV IZ KATALOGA STANDARDNI NASLOV OPUS ŠTEVILO IZVEDB OHRANJENO Lieder von Gellert Šest pesmi (G. F. Gellert): Bitten, Die Liebe des Nächsten, Vom Tode, Die Ehre Gottes aus der Natur, Gottes Macht und Vorsehung, Busslied 48 1 (Bitten, Die Liebe des Nächsten, Gottes Macht und Vorsehung), 5 (Die Ehre Gottes) DA 8 Lieder und Gesänge Osem pesmi: Urians Reise um die Welt, Feuerfarb, Das Liedchen von der Ruhe, Maigesang, Mollys Abschied, Die Liebe, Marmotte, Das Blümchen Wunderhold 52 / DA Ha! Treuloser! Ah! Perfido 65 DA 6 Gesänge von Goethe Šest pesmi: Mignon, Neue Liebe, neues Leben, Aus Goethes Faust, Gretels Warnung, An den fernen Geliebten, Der Zufriedene 75 2 (Neue Liebe, neues Leben), 1 (Mignon) DA 4 Arietten und 1 Duett Štiri ariette in duet 82 / DA 3 Gesänge von Goethe Tri pesmi (Goethe): Wonne der Wehmut, Sehnsucht, Mit einem gemalten Band 83 / DA An die ferne Geliebte An die ferne Geliebte 98 / DA Der Abschied (La partenza). Der freie Mann. Empfindungen bei Lydiens Untreue. Gedenke mein. Vier deutsche Gedichte aus Reisig's Blüthen der Einsamkeit (Lied aus der Ferne. Der Jüngling in der Fremde. Der Liebende. Sehnsucht) La partenza, Der freie Mann, Gedenke mein, Lied aus der Ferne, Der Jüngling in der Fremde, Der Liebende, Sehnsucht WoO 124, WoO 117, WoO 130, WoO 137, WoO 138, WoO139, WoO 146 / DA Drei Gesänge. (An die Geliebte. Das Geheimniss. So oder so.) Ich liebe dich. Resignation. Abendlied unterm gestirnten Himmel. Die laute Klage. Die Sehnsucht (mit 4 Melodien) An die Geliebte, Das Geheimnis, So oder so, Ich liebe dich, Resignation, Abendlied unterm gestirnten Himmel, Die laute Klage, Sehnsucht WoO 140, WoO 145, WoO 123, WoO 149, WoO 143, WoO 163, WoO 133, WoO 104 1 (Das Geheimniss) DA Seufzer eines Ungeliebten. Trinklied. Wachtelschlag. Op. 121. Opferlied. Kriegers Abschied. Im Frühlinge. Canon »Kurz ist der Schmerz«. Arietta »In quasta tomba«. Gesang der Mönche aus Schiller's Wilhelm Tell Seufzer eines Ungeliebten, Trinklied, Der Wachtelschlag, Opferlied, Des Kriegers Abschied, Kurz ist der Schmerz, In questa tomba oscura, Gesang der Mönche»Rasch trirr der Tod«iz Schillerjevega Viljema Tella WoO 118, WoO 109, WoO 129, WoO 126, WoO 143, WoO 163, WoO 133, Woo 104 / DA Busslied Busslied 48, št. 6 1 NASLOV IZ KATALOGA STANDARDNI NASLOV OPUS ŠTEVILO IZVEDB OHRANJENO Quartett aus »Fidelio« Kvartet iz opere Fidelio (Mir ist so wunderbar) 72 / DA Fidelio, Oper in 2 Acten Fidelio 72 / DA Fidelio Fidelio 72 / Finale aus Fidelio Finale iz Fidelia 72 / Chor der Gefangenen aus Fidelio Zbor zapornikov iz opere Fidelio 72 / DA Concertos et Fantaisie / Ouvertures Uverture za klavir štiriročno / Adagio favori Koncert za klavir št. 2 v B-duru (2. stavek) 19 / Andante favori, F dur Petnajst variacij in fuga v Es-duru (Eroica varicije) 35 / Sonaten (Ausgabe F. Brissler), I. Band Klavirske sonate 2 (f-mol, op. 2), 1 (f-mol, op. 57), 1 (c-mol, op. 13), 1 (As-dur) Sonaten in Hallberger's Ausgabe. Klavirske sonate 2, 7, 10, 14, 27, 49 Sonate. Cotta'sche Ausgabe Klavirske sonate 2, 5, 10, 13, 14, 49 Symphonien V. VI Prir. Simfonij št. 5 in 6za klavir štiriročno / Ouverture »Leonore« Uvertura Leonora za klavir štiriročno 138/72 / Ouvertüren Uverture za klavir štiriročno / Grand Trio Godalni trio 3/9 / DA Trio Godalni trio (prir. Tria za 2 oboi in angleški rog op. 87) 87 / Orchesterstimmen zur Arie des Leonore aus der Oper »Fidelio« Abscheulicher! Wo eilst du hin? iz opere Fidelio 72 2 DA Ein- und mehrstimmige Gesänge mit und ohne Begleitung des Pianoforte frei nach Shakespeare, Byron, Thomas Moore An Eleonora, An Malwina, Schwarzauge, An die Geliebte, Die Brautjungfern am Vorabend, Die Vesper Prir. opusov 2, 7, 10, 12, 24, 81b in 87 / DA Ko združimo podatke, ki smo jih o Beethovnovih kompozicijah pridobili po pregledu ohranjenih koncertnih sporedov in katalogov muzikalij, ugotovimo, da je družba za namene rednih in izrednih akademij uporabila precej manjši delež celotnega gradiva, kot je bil zaveden v katalogih muzikalij. Nekaj notnega materiala, ki je ohranjenega še danes, vsebuje rokopisne označbe in popravke (npr. Maša v C-duru, Godalni kvartet op. 29, Šest godalnih kvartetov op. 18, 25 škotskih pesmi ... ) kljub temu, da izvedb nimamo zavedenih na koncertnih sporedih. Možno je, da je to posledica manjkajočih sporedov, nedvomno pa je bilo veliko kompozicij pridobljenih in izvedenih po letu 1872. Edina skladba, ki je katalogi ne navajajo, bila pa je izvedena na akademijah Filharmonične družbe, in sicer dvakrat (8. 11. 1922 in 15. 11. 1822), je Wellingtonova zmaga ali bitka pri Vittorii. V zadnjem delu prispevka se posvetimo enemu izmed pomembnejših dogodkov, ki jih je v 19. stoletju pripravila ljubljanska Filharmonična družba. Gre za dvodnevno slavje ob praznovanju stote obletnice rojstva Ludwiga van Beethovna, 12. in 13. novembra 1870. O celotnem poteku svečanega dogodka lahko podrobnosti preberemo v letnem poročilu Filharmonične družbe13, o njem pa je pisal tudi prof. dr. Primož Kuret14. Zato bomo na tem mestu zgolj orisali celotno dogajanje in podali natančen pregled izvajanih kompozicij. Družba se je na dogodek pripravljala precej časa, posvetili so mu nemalo pozornosti in seveda tudi sredstev. V poročilu omenjajo finančno pomoč, ki so jo prejeli, mdr. popust, ki ga je uprava Južne železnice priznala gostom, ki so se pripeljali v Ljubljano z vlakom, tiskarja Bamberga, ki je tiskal vstopnice in podjetje Friedricha Ehrbara iz Dunaja, ki je družbi posodil koncertni klavir, in sicer na lastne stroške prevoza. Za boljšo organizacijo so osnovali več odborov, glavnemu je predsedoval direktor Filharmonične družbe Anton Schöppl, finančnemu Fidelis Terpinz, sprejemnemu in namestitvenemu takratni župan Ljubljane Jožef Supan, gospodarskemu in odboru za dekoracijo dr. Rudolf, umetniški odbor pa je vodil glasbeni direktor Filharmonične družbe Anton Nedved. Družbini člani so se potrudili slavje pripraviti čim bolj razkošno in odmevno, zato so k sodelovanju povabili pevce in orkestrske glasbenike iz drugih mest. Ljubljanskim glasbenim močem se je tako pridružilo veliko gostov, pevcev je bilo skupaj 126, orkester je štel več kot 60 članov. Ljubljanskih pevcev je bilo 60 (od tega 40 moških), iz Celja je prišlo 40 pevcev in 12 pevk, iz Kočevja 7 pevcev, iz Trsta in Maribora po 2 ter iz Gorice trije pevci. Gostov v orkestru je bilo največ iz Gradca in Zagreba (skupaj 12), iz Trsta in Maribora po eden in iz Koroške 4. Poročilo poimensko izpostavlja naslednje orkestraše: Juliusa Hellerja, glasbenega direktorja iz Trsta, violončelista Kozellija iz Gradca, Schwarza iz Zagreba, oboista Wlčka, hornista Wilda in Schantla, Fiederja in Schneditza iz Gradca, Mariborčana Adolfa Brambergerja, zborovskega dirigenta Zinnauerja in direktorja mestne šole Triminga iz Celja ter Zagrebčane Dertla, Simma, Eisenhuta in Felbingerja. Orkester je imel v zasedbi 16 prvih in 16 drugih violin, 8 viol, 7 violončel in 7 kontrabasov. Prvi dan praznovanja, to je 12. 11. 1870, so po prihodu gostov iz Gradca, Maribora, Zagreba, Trsta, Kočevja in Celja imeli skupno vajo za večerni koncert, ki se je pričel ob sedmi uri zvečer v povsem polni dvorani Deželnega gledališča. Avditorij je najprej slišal slavnostni prolog, ki ga je napisal Friedrich Keesbacher, interpretiral pa ga je član ljubljanskega Deželnega gledališča Richter. Ob zaključni strofi predgovora so odkrili Beethovnov doprsni kip. Celoten spored prvega koncerta je sledeč: 1. Prolog 2. Uvertura k operi Fidelio, op. 72 3. Mirno morje in srečna vožnja (Meeresstille und glückliche Fahrt), op.112 4. Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 61, solist Julius Heller 5. Ah! Perfido, op. 65, izv. članica Deželnega gledališča Frankenberg 6. Fantazija za klavir, zbor in orkester v c-molu, op. 80, klavir Josef Zöhrer, pevski solisti Wilhelmina Pachmann, Maria Schöppl, Rosa Fischer, Friedrich Keesbacher, B. Zegnar in J. Schulz 7. Božja čast (Die ehre Gottes), op. 48, prir. za moški zbor 8. Zaključni zbor iz oratorija Kristus na Oljski gori, op. 85 13 Achter Jahresberischt vom 1. October 1870 bis letzten October 1871. Gl. NUK, arhiv Filharmonične družbe, mapa Koncertni sporedi. 14 Primož Kuret, Ljubljanska filharmonična družba 1794-1919 (Ljubljana: Nova revija, 2005), 168-172. BEETHOVEN-FEIER. $jröijrßm m I» ha Urlïni Îiuccïtïii. iBf[d)t «su Str yU] lin mi mirnim ftrlWdkofl ännifljfl trn 14. 9teTHWšbtT íliniíj -, IIb' mit r Í-W r r a .1, \{'(|llLll i m ÍIULtfrfiitttdfHif II îlvutcf WTJiïiairf ITf I h'!l (?riï(S tfouccrt. bni i'1. ífoo, J lit, *MN.< ■ Prolog:, iiiryn cm iyrm Dr ■jitltqeh^r, frfrnt&ni ur- jVin H'hr.f. tftighrb bmblifc nn'.1 ■ îbrtliW. ± ♦■■itorjiiJIHrfJ^ r^iw. On« \ Híí(íí4n¡€r m j «ri*n«r Jiír f. tu l l.'. h. uitili' i,.r c u C iliií'l : 4 ^itHn-i nia ir fir «lauiír, Bi»f wiC)-rVI'rr, ú|i HL In flLWflKBj llfrï IKlpi'll m £ínu J. ïbhrtr, Sir íi'li Bfítíí «'nt* »tn bn ^-'iu: rin : Wilhtlminl Fj^niam. HjhíScbtppl unb Fnthir. b—n bm hi titira: Dr. F". KiÉlbUhlr, B Jd-n.jr u-S I. SiUt 1. „ftr< i", «lannniVr. tf. íím fi alíi mm. „I Hnitii. din OflUntr-, "I1- fe* p mí er É. länrüü) Srn Ift. fc IÏ Ubi J.Hirl.m I 1. ^Enfouir m í-iijyil. .^Html'H'V ij „Mil rJin. g futí n jjUpfc-, Me, mtKntn m (mi JUu. Btdiifir. ¿llirjji.b ►*(, I - ■■ i'"i|i i I^UriL t „THc JÜIÍHÍR Ud II fllOfll". ■Trt- L S¿.iiipidl tm i. f. (tueW. iu: ÜJ, Unir nit CMtftm . II a. 11L liiidli pi ni ifiu Lho. Grrçnrii. nn JYmi L äfhalj iirb i>Trn Húvittf. 3Kil |hrl M I,;iiMi!hlII Skalni En bllrtlbf í<)1 r.'l