Pervi splošni hervaški učiteljski zbor v Zagrebu. *) (V zboru zapisoval l.jud. Toinšie) (Dalje.) Drtiga seja se je začela o '/a10 uri 24. avgusta. Dvorana in galerija natlačenc kakor pervi dan. Predsednik predstavi zboru učitelja iz črne gore gospoda Gavro Pesiča, ki je z navdušeninii besedami v iraenu Črne gore pozdravil hervaški učiteljski zbor. Pozdrav je bil sprejet z živalmimi živio-klici. Potem se prcbero novi telcgraiui, ki so predsedništvu dospeli in siccr iz Časlave, Celja, Prage, Budima, od društva BOmladine" iz Novega Sada, od vredništva srbske narodne šole, iz Rume, Pazara in Užico. Predsednik naznanja zboru, da je drugo vprašanje na dnevnem icdu, ktero glasi: Da narodna šola more svojemu cilju zadovoljiti, kakošno more biti njeno uotranje vstrojstvoV Poročcvalec o tera vprašanju je M. Stojanovič iz Zemuna (zdaj c. k. šolski nadzornik za shmjsko regimento vojaške grauice v Karlovcu). Stojanovič M. postavlja za poglavitni cilj narodne šole, odgojiti razumne, čudoredne, značajne in delavne Ijudi. Vse učne knjige naj bi bilc z ozirom na gori oraenjene lastnosti sestavljene, ker biser, pravijo. se le z biserom, a razura le z razumom kreše. Za primer žalostnega kulturnega stanja postavlja Bosno, kjer žalibog! pravi Hervatje pod turškim jarmom še zdaj zdibujejo. Prave čudosedbe, kakoršno bi dub in napredek časa zabteval, še celo — piavi — bilo ni. Ojstro kritiziia sedanjost in trdi, da se v sedanjem času za splošno omiko človeštva kaj malo mara. Ljudje skrbe le za neki zunanji kričeči lišp, a za notranjo pravo veljavo se malo starajo. Poglejmo na najnovejše strašne dogodbc v Parizu, v mestu, ki je doslej kot najbolj omikano in napredno na celeni svetu slovelo, pa se je vendar dokazalo, da oinike v pravem pomenu tam vendar le ni bilo. Treba tedaj pri gojitbi največ delovati na *) Glej lanskega ,,Tovaršaw! Vredn. serce otročje, doklcr je še mchko. Kedar otrok odraste, itm tudi serce vtrdi. pa je tcžko pozneje, večkrat tudi nemogoče vspešno naiij delovati. Govornik posebno pazljivost priporoča okoli gojitbc značajuosti. Ako kaj, to gotovo da hervaški narod značajsti potrobuje. Brezziiačnjeii človek je nevaren ud vsacega društva pa tudi državi. Šola naj lenobo tudi popolnoiua izkoreni. Narodni hervaški pregovor pravi, da nobena mati lenega otroka ne porodi, ampak ga le odgoji. Prebere 14 resolucij in prosi zbor, da bi jih sprejel. Gospa Fabko vičeva priporoča splošnej gojitbi zabavišča (Kingiirteii) od 4 — 7 leta išče si otrok domačili igor in čedalje bolj v svet kuka. Nevarno je otroka iztrgati iz tako iinenovane raateme šole ter ga koj posaditi na šolsko klop. Pri nas nimamo še zabavišč — treba jili na vseh straneh osnovati. V tacib zavodib za otroke naj bi se pa pnstavljale učiteljke z ravno tacimi sposobnosfmi, kakor na glavnib šolah. Naj se nikar ne misli, da je za zabavišča sposoben kdorkoli. Saj \saka ženska glavna šola morala bi iraeti zabavišče. Govornica prav z ojstrimi besedami pobija tiste, ki bi vtegnili reči: saj vendar v starem času ni bilo zabavišč, pa imamo vendar le slavne možake, pa nektere naštova. Videlo se je iz njenega govora, da je iz najnovejše tako imenovane slobodnjaške šole, ki je pri Nemcih zdaj nadnevnem redu. Ako bi gojitba po tistib načelih hervaškemu narodu, v sedanjem njegovem kulturnem stanju, koristiti mogla, je vendar le še veliko vprašanje. Dlustuš pripoveduje o nekacej sovražnosti med Hervati rimo-katoliške in grško-iztočne vere, ter pravi, da bi se tudi v tem obziru kaj storiti moralo. (Mnnljanje. Zavoljo nektcrih preojstrih besed, prosi ga predsednik, da se drži parlamentarne rednosti.) Govornik: Jaz nikakor potrebe ne vidim, da bi za otroke grško - iztočne vere posebne šole bile. Za nauk vere naj se jini posebne ure odločijo, to je dosti . . . (Vpitje: doli, doli . . . dnevni red . . . Predsednik mu odvzame pravico dalje govoriti.) Mora se tukaj omeniti, da je bilo v bervaškem učiteljskem zboru prav veliko število učiteljev grško-iztočne vere, ki bi bili, Bog ve, kako planili, da je Dlustuš dalje govoril. Dr. Nenadovič (iz Pančeva): Jaz sem zdravnik in gotovo se botc, nioja gospoda, zavzeli, da se tudi jaz v vašeru zboru besedico spregovoriti upani. Govoril bom pa le nekaj o potrebi, ki sicer v moj krog spada. Šola bi imela tudi telo otrokovo krepiti. Pravi se: v zdravem telesa je tudi zdrava duša. V času, ko otrok v šolo bodi, se njegovo telo tudi najbolj razvija, treba tedaj na vso moč skrbeti, da se zdravo telo otroku obrani. Jaz predlagam, da bi se v narodne šole med druge predmete tudi teloslovje vpeljalo, da bi otroci poznali svoje telo, njegov organizem in njegove prirodne zabteve. Pri nas je pa že, žalibog! tako, da otroci o živinah veliko več pripovedovati vedo, kakor o sebi. Žalostno je, da odrasli človek še sani sebe ne pozna. Otroci, ki bi v šoli kaj koristnega o teloslovju slišali, pripovodovali bi to doma staršem, pa bi se. ta znaiiost vendar s časoma razširila med narodom. (Živio.) Buzolič predgovorniku sicer prav daje, ali vendar ni zato, da bi sc tukaj predmeti za narodno šolo specialno naštevali, ker se to žc v 2. totki rezolucije samo po sebi razumeva. Govorniku se ta prcdlog popolnoma brczpotreben dozdeva, pa tudi nič novega v njem nc vidi. V Cislajtaniji se že uči autropologija iu učitelj ima dosti druge prilikc otroke o človeškem telesu podiičiti. Cilj pedagogije jc, da po skušnjab in pravili znanstvenih načelih seznanimo otroke s koristnira in potrcbnim. (Živio.) (Dalje sledi.)