Slamnat mož
| ek kmetovalec je imel veliko in lepo iijivo pšeniee. Pšenica j'e bila poloa, ^lepo rmena, in je ravno zorela. Prisli pa so iia njo tatinski vrabci in jo tako pridno obirali, da bi je ne bilo raožti veliko ostalo, ako bi se bilo Se kaj easa tako godilo. Nekega jutra gre kmetovalec na vse zgodaj na polje, in misli postreliti tc vrablje kvarljivce. A zraotil se je. Pvedno kmetovalec tja pvide, vže so se vrabci dobro uakosili, ker imajo navado, da bolj zgodaj vstajajo, nego li kmetje. Vže zopet so rau bili obrali dober kos pšenice in so ravno sedeli na bližujem črešnjevem                                                                                           pride do-
drevesu, ter
preširno
vreščali, ka-
kor bi sc
hotelissvojo
hudobo hn-
Ijti in kmeta
dražiti.
Kmet se
praska za
ušesi, in
prevdarja,
kaj niu je
storiti; lepe
pšenice ven-
der neče )iu-
stjti tem sne-
dežem. Ktiuilu uga-•   ne dobro pomoč.   Ko
mov, vzame dolgo palico,
kakor je človek velik, in jo debelo
povije s slamo.   Na-redi jej dve roki, napravi
jo v svojo staro suknjo in pokrije s
klobukom. Ko je bil vže tako popol-nem iigotov-Ijen mož, di nui še svoj dolgi biž v roko. Kadar so šli vrabci
spat, vzame kmet tega slnmnatega moža, ncso ga in postavi v sredo njive. Zjutraj zgodaj, ko so se vrabei zbudili, naravnost so ieteli na njivo. kjer so se zopet mislili dobro gostiti. Pa, lej ga kmeta! kako stoji vže sredi ojive v svojej starej suknji, pokrit s klobukom, in jim preti z bičem. Ker je bil ta mož tako hud videti, vrabci si ne npajo blizu prileteti, ampak le od strani pazijo, kdaj se ta svditi raož domov spravi. Pa ueče se spraviti i njive, naj čakajo. dokler ho{ejo. Tako so se tatinski vrabci doraov vroili,  ter niso vti prišli na kmetovo pšenico.