Matic Batič »Najboljša je pač voda« Protialkoholno gibanje na Slovenskem v luči revije Piščalka in društva Abstinent BATIČ, Matic, diplomirani zgodovinar in nemcist, študent enopredmetnega, drugostopenjskega študijskega programa Zgodovina, Univerza v Ljubljani. Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana 392.86(497.4)(091) 613.81(497.4)(091) 178.1 (497.4)(091) »NAJBOLJŠA JE PAČ VODA« Protialkoholno gibanje na Slovenskem v luči revije Piščalka in društva Abstinent Alkoholizem sodi med najbolj pereče socialne probleme 19. stoletja. Boj sta mu najprej napovedali katoliška Cerkev in meščanska morala, ki sta ga razumeli kot greh oz. moralni neuspeh alkoholika. Konec 19. stoletja pa se je uveljavil drugačen, znanstven pogled, ki je alkoholizem razumel kot bolezen, alkohol pa kot strup. To novo razumevanje je imelo velik vpliv tudi na sočasno protialkoholno gibanje, ki je v veliki meri opustilo zavzemanje za zmernost in začelo propagirati popolno abstinenco. Na Slovenskem seje nov pogled na alkohol in problem alkoholizma uveljavil v prvih letih 20. stoletja. Leta 1905 je tako začela izhajati revija Piščalka, kije alkoholizem obravnavala z znanstvenega vidika. Propagirala je popolno odpoved uživanja vseh alkoholnih pijač, alkohol pa razglasila za strup. Njeni moderni pogledi so zadeli ob odpor konservativnih elementov v katoliški Cerkvi, kar je privedlo do ostre polemike med »piščalkarji« in frančiškanom Stanislavom Škrabcem. Načrti takratnih slovenskih protialkohol-nih borcev, med katerimi so še vedno prevladovali duhovniki, po ustanovitvi široke mreže protialkoholnih gibanj se niso uresničili. Ustanovljeno je bilo le društvo Abstinent, ki ga je vodil Janez Evangelist Krek. Člani so se morali zavezati odpovedi uživanja alkoholnih pijač v določenem časovnem obdobju. Društvo si je preko predavanj, deljenja letakov in organizacije družabnih dogodkov prizadevalo Slovence odvrniti od uživanja alkohola. Kljub zavzetemu delovanju pa pravih uspehov ni bilo. Zaradi finančnih težav je Piščalka prenehala izhajati že leta 1906. Ključne besede: protialkoholno gibanje, 20. stoletje, alkoholizem, Piščalka, društvo Abstinent, slovenske dežele, Stanislav Škrabec, polemika. BATIČ, Matic, BA History and German, MA student of History, Faculty of Arts, University of Ljubljana Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana 392.86(497.4)(091) 613.81(497.4)(091) 178.1(497.4)(091) "WATER IS STILL THE BEST" The Anti-alcohol Movement in Slovenia in the Light of the Piščalka Magazine and the Abstainer Society Alcoholism was one of the most burning social problems in the 19th century. The first to declare a fight against it were the Catholic Church and bourgeois morality, which both saw it as a sin and as a moral failure on the part of the alcoholic. At the end of the 19th century, a different, scientific attitude prevailed, which saw alcoholism as a condition and alcohol as poison. This new understanding had a considerable impact on the contemporary anti-alcohol movement, which to a large extent had replaced the struggle for moderation and started to endorse complete abstinence. In Slovenia, the new view of alcohol and the problem of alcoholism established itself at the beginning of the 20th century. In 1905 the Piščalka (The Whistle) magazine was published, which treated alcoholism from a scientific point of view. It supported a complete abstinence from alcoholic drinks and declared alcohol to be poison. Its progressive views were met with resistance by conservative elements in the Catholic Church, followed by heated polemics between the "Whistlers" and the Franciscan Stanislav Škrabec. The plan of the then Slovene anti-alcohol fighters, of whom the large majority were still priests, to establish a network of antialcohol movements, however, did not come to fruition. They only founded the Abstinence Society under the leadership of Janez Evangelist Krek. Its members committed themselves to abstinence over a certain period of time. Through lectures and distribution of flyers and by holding social events, the society tried to dissuade Slovenes from consuming alcohol. However, in spite of their enthusiasm, they had no success. For financial reasons, the Piščalka ceased publication as early as 1906. Key words: anti-alcohol movement, 20th century, alcoholism, Piščalka, Abstinence Society, Slovenian Provinces, Stanislav Škrabec, polemics. VSE ZA ZGODOVINO 45 ZGODOVINA ZA VSE leto XXI, 2014, št. ' O alkoholizmu kot fenomenu slovenstva je bilo že veliko povedanega. Kot poudarja Anton Šepetavc v svoji duhoviti razpravi Pijem, torej sem Slovenec, je »žeja našemu plemenu prirojena in če se kje zares veliko pije, se pije na Slovenskem.«1 Temu primerno je bilo o alkoholu, tej najbolj razširjeni slovenski drogi, in bolezni, ki jo povzroča, alkoholizmu, prelitega že mnogo črnila, tudi z zgodovinskega stališča. Glede na slovenske razmere razumljivo pa je ostal relativno zanemarjen njegov vedno zapostavljeni brat dvojček - protialkoholizem. Slovenci, kjer »ni mesta, trga ne vasice, da ne bi krčma stala v nji«2, se nanj in na njegova opozorila nikoli nismo pretirano ozirali. V razpravi bomo skušali predstaviti začetke modernega protialkoholnega gibanja na Slovenskem v začetku 20. stoletja. Slovensko moderno protialkoholno gibanje je takrat delovalo tudi okrog mesečnika Piščalka in društva Abstinent, ki sta bila ustanovljena leta 1905. Ogledali si bomo, kako so na protialkoholno gibanje na Slovenskem, ki je dotlej bilo povsem pod vplivom katoliške Cerkve in njenih naukov, vplivali tedanji znanstveni tokovi, ki so alkohol in alkoholizem razumeli na nov, »znanstveni« način. Vsi krogi seveda niso navdušeno sprejeli novih pogledov. Pri tem ne mislim samo »pivcev in pijancev«, ki se za visoko doneča opozorila abstinentov niso pretirano menili in so pili vedno več, temveč predvsem del katoliških konservativcev, ki so nezaupljivo gledali na novo gibanje, kjer so pomembno vlogo igrale razne prostozidarske organizacije. V tem oziru bomo predstavili polemiko med pisci Piščalke in znanim slovenskim jezikoslovcem, frančiškanom Stanislavom Škrabcem. 1.0 Alkoholizem in protialkoholno gibanje na prelomu 19. in 20. stoletja 1.1 Alkoholizem in protialkoholno gibanje v 19. stoletju V 19. stoletju se je problem alkoholizma močno zaostril. Hiter tehnološki in gospodarski razvoj je poleg številnih ostalih množičnih izdelkov prinesel tudi množično proizvodnjo industrijskega žganja, predvsem iz žita in krompirja. Pitje žganja se je zelo razširilo predvsem med nižjimi ruralnimi in delavskimi sloji, kar je prineslo hude, marsikje prav katastrofalne socialne probleme, bolezni in skrajšanje življenjske dobe. Švicarski literat Heinrich Zschokke j e grozovit prodor žganj a med najširše sloje prebivalstva poimenoval kar »žganjarska kuga«, ki je zares v 19. stoletju prevzela neslavni primat številnim množičnim boleznim preteklih obdobij, ki so se počasi umikale medicinskemu napredku. Na Slovenskem so se v boj proti tej novi epidemiji podali nekateri zdravniki, predvsem pa se je vanj vključila takratna prva moralna in verska avtoriteta, t.j. katoliška Cerkev. Pri tem je še posebno treba omeniti prizadevanja lavantinskega in kasneje mariborskega škofa Antona Martina Slomška, ki je odigral odločilno vlogo v prvi fazi slovenskega protialkoholnega gibanja. Slomšek je leta 1847 v Celovcu izdal protialkoholno povest Čujte, čujte, kaj žganje delal Prigodba žalostna ino vesela za Slovence, ki je priredba Zschokkejeve protialkoholne knjižice Die Branntweinpest. Proti alkoholizmu se je boril tudi v pastirskih pismih in pesmih, prizadeval pa sije tudi za organiziranje protialkoholne bratovščine sv. Janža, ki se je že prej uspešno razširila v Šleziji, na Mo-ravskem in Poljskem. Zavzeta Slomškova prizadevanja sicer niso obrodila velikih sadov, saj je konzumiranje žganja vseskozi naraščalo, poudariti pa je treba še to, da se Slomšek ni zavzemal za popolno abstinenco od alkoholnih pijač, temveč predvsem za zmernost pri uživanju vina in piva, zavračal je le uživanje žganja.4 Pri tem je treba pripomniti, da je Slomšek kljub načeloma odklonilnemu odnosu še vedno verjel tudi v zdravilno moč žganja v zmernih količinah, saj je v svojem učbeniku Blaže in Nežica v nedeljski šoli med drugim zapisal: »Dobro je žganje požreti, kadar v kako nezdravo sapo greš.«s 1.2 Sprememba na prelomu stoletij Protialkoholno gibanje ima tako kot samo uživanje alkoholnih pijač že dolgo zgodovino. Prvo protialkoholno združbo na Slovenskem, Bratovščino sv. Krištofa, je že v 16. stoletju, kot poroča Valvasor, na Koroškem ustanovil baron Dietrichstein. Člani so lahko bili le plemiči, družbi pa naj bi uspelo pijančevanje in preklinjanje precej omejiti, čeprav lahko o tem upravičeno podvomimo.3 1 Šepetavc, »Pijem, torej sem Slovenec«, 18. 2 To misel slovenskega pesnika Ivana Roba je objavil Anton Šepetavc v svoji razpravi; gl. Šepetavc, »Pijem, torej sem Slovenec«, 19. 3 Prijatelj, » Pater Škrabec in zmerno pitje«, 166. Na prelomu 19. in 20. stoletja je prišlo do odločilnega premika v pogledih na alkoholizem, ki je bil doslej deležen večinoma zgolj moralnih obsodb. Alkoholizem je tedaj namreč postal bolezen, poudarjali so se kvarni vplivi alkohola na telesno in duševno zdravje. Alkoholiki so v okviru meščanske družbe veljali za manjvredne in problematične, predstavljali so grožnjo urejeni meščanski družbi. Kot tak je alkoholizem povzročal tudi hudo družbeno škodo, botroval naj bi kriminaliteti in samomorom, povzročal gospodarski propad in zakrne-lost potomstva, saj se učinki alkohola na starših prena- 4 Studen, Pijane zverine, 105-110. 5 Šepetavc, »Pijem, torej sem Slovenec«, 28. 54 VSE ZA ZGODOVINO Matic Batič, »NAJBOLJŠA JE PAC VODA« ZGODOVINA ZA VSE VIEICH ŠEL BAUM-I ONI NQ Kako poškoduje alkohol za življenje važne organe »Ni dela človeškega telesa, katerega bi alkohol ne spridili« (Piščalka, let II, št 2) šajo tudi na njihove otroke, posredno (preko okolja) in neposredno (dedno). Manjvreden telesni ustroj otrok alkoholikov naj bi bil posledica neposredne zastrupitve zarodka.6 Na ta pogled so imela odločilen vpliv spoznanja češkega meniha Gregorja Mendla o vplivu genskega dedovanja s staršev na potomce. Nov stadij v razvoju je predstavljala teorija »progresivne degeneracije«, ki jo je že leta 1857 razvil Benedict Morel, v Avstriji pa uvedel in razvijal Richard von Kraffi-Ebing. Po Morelu in Kraffi-Ebingu je degeneracija posledica vplivov okolja, načina prehrane in nezdravega načina življenja. Preko dedovanja pa naj bi se bolezni razvijale v še hujše oblike, kar naj bi povzročilo progresivno degeneracijo in postopno propadanje družbe.7 Skladno s tem se je spremenil tudi značaj protialko-holnega gibanja. Boj proti alkoholu ni bil več le domena moralistov, temveč tudi številnih družb, ki so proti alkoholu in alkoholizmu nastopale z »znanstvenega vidika«. To gibanje se je počasi uveljavilo tudi na Slovenskem, čeprav je tu velik del abstinenčnih dejavnosti obdržal močan katoliško moralistični značaj. 1. mednarodni protialkoholni kongres v Evropi je potekal 2. septembra 1885 v Antwerpnu, Slovenci pa so se udeležili šele 8. kongresa (potekal je leta 1901 na Dunaju), na katerem je z referatom sodeloval tudi slovenski psihiater dr. Ivan Robida, ordinarij na Studencu pri Ljubljani. Na kongresih sta se spopadali dve struji: prva je trdila, da je pogoj za preprečevanje alkoholizma popolna vzdržnost od vseh alkoholnih pijač, druga pa, daje dovolj zmernost v pitju.8 Konec 19. stoletja se je tako po zgledu mednarodnih, z dosežki takratne najnovejše znanosti podprtih proti-alkoholnih združenj, tudi na Slovenskem oblikovalo moderno protialkoholno gibanje. Ljubljanski knezoškof Jakob Missia je že v osemdesetih letih 19. stoletja ustanovil Družbo treznosti, za katero je 1889 v Rimu pridobil tudi posebne odpustke. Sedemnajstega septembra 1902 pa je v Ljubljani potekal tudi prvi slovenski protialkoholni shod, ki pa se ga je udeležilo le simboličnih 50 ljudi. Priznali so, da Družba treznosti ni dosegla svojega namena in da se na Slovenskem vedno več pije.9 Sklenili so, daje treba sprejeti ukrepe za zatiranje pijančevanja in da je najboljše orožje proti pijančevanju prav popolna vzdržnost. O globoki spremembi v protialkoholnem gibanju zgovorno priča, da je največji slovenski borec proti žganju 19. stoletja, mariborski škof Anton Martin Slomšek, pri takratnih abstinentih zbujal zgražanje zaradi svoje ponarodele vinske pesmice En hribček bom kupil.10 2e naslednje leto je v Ljubljani sledil 2. protialkoholni shod, s to temo pa se je prav tako ukvarjala tudi škofijska sinoda. Leta 1904 so o problemu alkoholizma razpravljali voditelji Marijinih družb. Naslednjega leta pa je nastalo tudi posvetno društvo Abstinent, ki ga je vodil krščanski socialist Janez Evangelist Krek. To gibanje naj bi v družbenih, gospodarskih, zdravstvenih, vzgojnih in moralnih ozirih prerodilo slovenskega človeka in vsaj omejilo, če že ne odpravilo pogubno pitje alkoholnih pijač.11 Istega leta je začela izhajati tudi Piščalka, prvi slovenski protialkoholni list, ki je propagiral popolno abstinenco. O Piščalki bo več povedano v nadaljevanju, zdaj povejmo le, daje zaradi finančnih ovir prenehala izhajati že po 17 številkah, na njeno mesto pa je stopila bolj zmerna Zlata doba. Slednja je začela izhajati v Postojni pod uredništvom Janeza Kalana in Frančiška Avsca.12 Prav Janez Kalan, duhovnik in ustanovitelj 6 Studen, Pijane zverine, 119. 7 Studen, Pijane zverine, 131-135. s Prijatelj, » Pater Škrabec in zmerno pitje«, 166-167. 9 Studen, Pijane zverine, 115. 10 Orožen, »Škrabčeva polemika o protialkoholnem gibanju«, 36. 11 Studen, Pijane zverine, 116. 12 Avsec je delovanje pri Zlati dobi sicer kmalu opustil, saj je pre- mogel premalo idealističnega navdušenja. Po več letih zavzete VSE ZA ZGODOVINO 57 ZGODOVINA ZA VSE leto XXI, 2014, št. ' protialkoholnega društva Sveta vojska, je bil vodilna sila slovenskega abstinenčnega gibanja pred 1. svetovno vojno. Kalanovo gibanje je bilo manj nepopustljivo kot društvo Abstinent, saj se za članstvo ni zahtevala popolna abstinenca, temveč le zmernost pri pitju. Leta 1912 je Kalanu tudi uspelo poenotiti protialkoholno gibanje, saj so takrat razpustili društvo Abstinent in ustanovili Sveto vojsko za Ljubljano. Sveta vojska je v sebi združevala značaj posvetnega društva in cerkvene družbe, okrepila pa naj bi predvsem protialkoholno propagando. Kalanovo protialkoholno gibanje je bilo izrazito konservativno, glavne vzroke za alkoholizem je videlo v pogubnih vplivih moderne družbe, rešitev pa v rekatolizaciji družbe.13 Sveta vojska je sicer imela precejšen prag tolerance do alkohola, ob uživanju le-tega so navsezadnje večkrat zasačili tudi samega predsednika Kalana.14 2.0 Piščalka za abstinente, pivce in pijance 2.1 Osnovni podatki o Piščalki Posebno mesto v slovenskem protialkoholnem gibanju ima revija Piščalka za abstinente, pivce in pijance, ki so jo leta 1905 osnovali radikalni abstinenti, večinoma duhovniki. Piščalka je izstopala z izrazito rdečimi platnicami (kar ji je prineslo obtožbe, da deluje »soci-jalistično«) in udarnim geslom »Najboljša je pač voda«. Izhajala je le med leti 1905 in 1906, skupaj je izšlo 17 številk. Prva številka je izšla 1. julija 1905 v Celju, uredništvo pa je bilo na Jagnjenici pri Radečah. Urejala sta jo Leopold Lenard, visokošolec iz Radeč (prve tri številke), nato pa je izdajatelj in urednik postal Anton Černe. Naročnina za Piščalko je prvo polletje znašala 2 kroni, vsak naročnik pa je brezplačno dobil tudi prevod izbranih pesmi ruskega pesnika Mihaila Jurjeviča Lermontova.15 V novem letu 1906 so datum izhajanja premaknili na 20. v mesecu, celoletna naročnina (za 12 številk) je bila za odrasle 4 krone, za dijake pa 3.16 protialkoholne agitacije, ki ni prinesla skoraj nobene spremembe, v nadaljnjem delovanju preprosto ni več videl smisla, presedlo pa mu je tudi delo brez konkretnega plačila; gl. Zaje, »Malo piti, ali to kaj škoduje treznostni akciji v domovini?Prav nič.«, 59-61. Studen, Pijane zverine, 117.-118. Kalan je uživanje alkohola na romanju protialkoholnih borcev v Sveto deželo tudi sam priznal in naštel vrsto »opravičil« za svoje početje (nahajal se je v množici, zmanjkalo je vseh brezalkoholnih pijač, mučilapaga je tudi bolezen). Bolj neroden je bil Kalanov incident avgusta 1910 v Spodnji Šiški, kjer seje pijani Kalan zapletel v pijanski pretep, ki je svoj epilog dobil na ljubljanskem sodišču, kjer je bil sicer oproščen; gl. Zaje, »Malo piti, ali to kaj škoduje treznostni akciji v domovini?Prav nič.«, 66-67. Orožen, »Škrabčeva polemika o protialkoholnem gibanju«, 34. »Vabilo na naročbo«, Piščalka, let. II, št. 1. aUEi HESEÊNIK, POSVEČEN PROTWLKOt12Ll£NEn<4 QIPflNjy m JI°VEN/KEn STEV. 2. LETNIK I. Ontilitn II oinnitm na Jagnjenlcl irl Iiiitii. za abstinente, pivce in pijance. UREJUJE LEOF. LÉNflKD. 15. AVQU5TA 1903. as® CELJE » ZVEZNA TISKARNO. Piščalka za abstinente, pivce in pijance, let. I, št. 2 Če se ustavimo pri imenu revije, se lahko upravičeno vprašamo, zakaj tako poimenovanje. Kaj ima vendar opraviti piščalka z alkoholom oz. abstinenco? Piščalka je z moderno dobo dobila nov pomen, ni več igračka za pastirčke, temveč je naprava, ki poziva v tovarnah na delo, naznanja odmor, konec dela, odhod vlaka ipd. Prav tako neznanja tudi nevarnost - prav taka nevarnost pa je za človeka alkohol. Piščalka torej poziva v boj proti sovražniku alkoholu.17 2.2 Piščalka se zavzema za popolno abstinenco Piščalka se je brezkompromisno zavzemala za popolno abstinenco, zato na Slovenskem ni imela svetle prihodnosti (»svirati« je prenehala že po 17. številki). Odločno protialkoholno držo je jasno izrazila že v prvi številki: »Stala bo na stališču popolne abstinence, pod geslom, daje alkohol strup in da ni nikdar potrebe vživati ta strup. Ako se že vživa, naj se vživa kot se vživajo drugi strupi - za zabavo in razvedrilo v mali meri, toda nikdar ne iz 17 Orožen, »Škrabčeva polemika o protialkoholnem gibanju«, 34. 54 VSE ZA ZGODOVINO Matic Batič, »NAJBOLJŠA JE PAC VODA« ZGODOVINA ZA VSE prepričanja, daje to dobro ali potrebno. Mi priznamo, da je bolje piti malo kot veliko, toda nikdar ni mogoče piti »zmerno in po pameti«. Najbolj po pameti se pije edino le, ako se ne pije nič, in kedaj se pije zmerno, ne more znati nikdo, ker nikdo ne ve, kolikor tega strupa prenese njegov organizem brez škode,«18 Odločno abstinenčno držo je potrdila Piščalka tudi v drugi številki, ko je na očitke, da bi se bilo bolje zavzemati le za zmernost, zapisala: »Abstinenca je edino stališče, ki ima znanstveno podlago - in vsako gibanje brez znanstvene podlage je brezuspešno. Abstinenca je popolnoma jasno določeno pravilo, med tem, ko je »zmernost« tako nejasna in širokovestna, dajo vsak pijanec lahko tolmači zase. Abstinenca je vže dosegla po raznih deželah velikanske uspehe, medtem, ko je še vsako zmernostno gibanje brezplodno vsahnilo.«19 Kot smo pravkar videli je Piščalka izkazovala močan agitatorski naboj, ki mu je bila podrejena celotna vsebinska zasnova revije: začenjala je z znanstvenimi prispevki o alkoholu in alkoholizmu (pogosto so bili to prevodi tujih del, predvsem nemških), nato pa so sledile mednarodne društvene informacije, poročila o učinkih alkoholizma na posameznika in družbo, afo-rizmi o alkoholu itd. Piščalka je prinašala tudi razne zgodovinske in leposlovne prispevke (»Paberki na polju staroruskega slovstva in zgodovine«), predvsem iz slovanskega govornega območja.20 Končno je v Piščalki v nadaljevanjih izhajala tudi povest ukrajinske pisateljice Olge Kobilanjske Zemlja.21 Alkohol ni bil samo škodljiv, bil je tudi nemoralen, okolje gostilen in vinotočev pa pravo gojišče greha. Piščalka seje zato ogorčeno odzvala na duhovito reklamno pesem, ki jo je dal natisniti dunajski trgovec z vinom Waldowsky: Gebrannt, gekeltert aus Rebensaft, gebrannt aus Malz und Hopfen, mag wer da will der Abstinenz pharisäisch sich befleißen, ich kenne einen, der trank gerne Wein, hat Jesus Christus geheißen.22 Za Piščalko je bilo izkoriščanje Kristusovega imena v reklamne namene »demona alkohola« bogokletje. Z zadovoljstvom je poročala, da je bil omenjeni trgovec ls »Piščalka za abstinente, pivce in pijance«, Piščalka, let. I, št. 1. 19 »Predgovor in zagovor«, Piščalka, let. I, št. 2, 42. 20 Tako so na platnicah bili objavljeni kratki prispevki o ruski zgodovini, drugje o življenju polabskih Slovanov ipd; gl. Piščalka, let. 1-11. 21 »Piščalka za abstinente, pivce in pijance«, Piščalka, let. I, št. 1. 22 »Alkohol in bogokletstvo«, Piščalka, let. I, št. 1, 22-23. obsojen na 3 mesece zapora in 100 kron kazni, nato pa podala naslednjo plastično sliko gostilne, pravega brloga nespodobnosti, bogokletja in nasploh priložnosti za greh: »... predstavite si gostilno, polno dima in smradu, vse ozračje prepojeno z alkoholom, klasično polje, na katerem je dozorelo vže toliko nesreče in revščine, se storilo vže toliko surovosti in greha in v tem ozračju družbo razgretih, od alkohola omamljenih možkih in ženskih bahantov, prizor, da se mora vsakdo, kdor ima količkaj estetične živce, stresti, ako se nanj spomni.. ,«23 2.3 Moderno razumevanje alkohola Piščalka je bila moderen list, v smislu da alkoholizma ni več razumela kot greh v krščanskem smislu (čeprav so alkoholizem in okolje beznic seveda ponujali obilo priložnosti za greh, kot smo pravkar videli), temveč kot bolezen, alkohol pa kot strup. Večkrat je zapisala, da se proti alkoholu ne bori na verski oz. moralni podlagi, temveč na znanstveni, in da sama ni verski list.24 Skladno s tem je prinašala številne prispevke, kjer so bili povzeti izsledki tedanje znanosti o vplivu alkohola na organizem. Tipičen primer je daljši zapis »Alkohol in socijalno vprašanje«, kjer je bil obsežno opisan vpliv alkohola na organizem in posledično na celotno družbo. Avtor Anton Orel se je izrecno zavzel za preučevanje alkoholizma s socialnega vidika - alkohol je posledično postal socialni problem, proti kateremu se je treba bojevati. Zato je avtor najprej jasno zavrnil razširjeno tezo, da je alkohol hrana, nato pa začel naštevati negativne učinke alkohola na človeški organizem. Alkoholje po Orlu škodljiv za prebavo, jetra, ledvice, krvne žile, srce in trebušno slinavko. Ne samo to, alkohol negativno vpliva tudi na razgrajanje snovi v telesu in tako povzroča debelost. Alkohol je tudi strup za živce, ki povzroča »popolen zamor možganov«, ki privede v otopelost in končno v norost. Alkohol negativno vpliva tudi na človeško odpornost, poškodoval naj bi celo sluh, okus in vid, povzroča pa tudi gnilobo zob oz. karies. Tesno zvezo ima tudi s takrat zelo razširjeno jetiko, končno pa posledično seveda tudi močno skrajša življenjsko dobo. Če povzamemo z avtorjem: »Sploh ni dela človeškega telesa, katerega bi alkohol ne spridil.«2S Orel pozna tudi teorijo o alkoholni degeneraciji. Takole jo je opisal: »Alkohol prodre namreč, kakor v vse druge organe človeškega telesa, tudi v življenjske kali in v seme samo, da dovrši tukaj strašno delo uničenja človeškega rodu. Alkoholna degeneracijaje v visoki meri dedna in ker že zelo majhne množine alkohola zadostujejo, da 23 Prav tam. 24 »Nestalna moja je osoda«, Piščalka, let. I, št. 3, 73-75. 25 »Alkohol in socijalno vprašanje«, Piščalka, let. I, št. 2, 43-50. VSE ZA ZGODOVINO 57 ZGODOVINA ZA VSE leto XXI, 2014, št. ' uničijo neizmerno občutljivo življenjsko kal so ravno tukaj posledice zelo strašne.« Alkohol povzroča tudi nezmožnost dojenja, ki se prav tako deduje od mater na hčere. V končni fazi to povzroči propad človeškega rodu.26 Še pogubnejši so vplivi alkohola na družbo. Po Or-lovih statistikah kar 70-80% vseh kaznivih dejanj store alkoholiki. Ker je pijanost dedna, zapustijo pijanci tudi svojim otrokom nagnjenje k zločinu. Na Irskem naj bi s propagiranjem popolne abstinence število obsojencev v enem letu zmanjšali iz 40.000 na 3.000. Ogromna je seveda tudi gospodarska škoda. V Nemčiji naj bi se letno za alkoholne pijače izdalo kar 4 milijarde mark, v Avstriji (nejasno je, ali je tukaj mišljena celotna dvojna monarhija ali le avstrijski del) pa 3 milijarde kron. Seveda so to samo neposredni stroški, treba je upoštevati še stroške pridelave grozdja in drugega sadja, ki se nato pretvori v alkohol, stroške za bolnišnice, ubožnice, sodišča, policijo itd. Skupno naj bi v alkoholni industriji v Nemčiji delovalo kar 1.800.000 delavcev. Posledično je seveda slabša tudi prehrana, saj delavci svoj zaslužek porabijo za alkohol.27 2.4 »Mrtvaška knjiga« in »Aforizmi« Poseben način boja proti alkoholizmu je bilo tudi objavljanje poročil o smrtih zaradi alkohola, ki so jih po nemškem vzoru v Piščalki začeli objavljati s pomenljivim naslovom »Mrtvaška knjiga«. Tu so bili objavljeni primeri smrti, ki jih je avtor I. Kosec našel po različnih slovenskih časopisih. Članki so pravzaprav morbidno branje, ki pa plastično slika razmere na Slovenskem v začetku 20. stoletja. V njih najdemo cel kup poročil o pijanskih pretepih, ki so se tragično končali, o smrtih zaradi pijanskega nasilja v družini in raznih drugih nesrečah. Poglejmo si nekaj tipičnih primerov iz »Prepisa iz mrtvaške knjige 1. 1899«: 15. Primorski list št. 21. Na Ponikvi na Štajerskem je posestnik Šket v pijanosti zaklal lastno ženo. 27. Gorica št. 21. Dne 31. oktobra sta šla Franc in Miha Legiša, poročena delavca iz kamenoloma domov. V Vižovljah sta pila in se sprla. Po poti je Miha napadel Franceta s kosirjem in ga obdeloval dokler ni bil mrtev. Odgovor na »alkoholno kugo«, ki razsaja med evropskimi narodi pa ne more biti zmernost oz. nadomeščanje žganja z vinom ali pivom. Slednje ima sicer mnogo manjšo vsebnost alkohola, zato pa se ga popije veliko več in učinek je isti. Pivski hmelj naj bi tudi vseboval strup, ki povzroča posebno »poneumnjenost in zabitost«. Ker je alkohol strup sam na sebi, so kampanje za zmernost nesmiselne: »Strup je strup in strup ostane strup. In da je alkohol strup, tega ne taji danes nikdo več.« Poleg tega se pri zmernosti ne da postaviti nobena jasna meja, saj si jo vsak razlaga po svoje v smislu: »Dokler ne pijem več, kot prenesem, sem zmeren.« Končno avtor zmernostno gibanje posrečeno primerja z vojaškimi vajami: »... veliko se strelja, veliko ropota - toda vsi streli so slepi.«2S Piščalka je poskušala na vse načine dokazati, da je pitje alkohola na vsak način škodljivo in da so največji svetovni umi bili abstinenti. Tako je v prispevku z naslovom »Nekateri stari in novi abstinenti« kot stare abstinente navedla preroka Danijela, Janeza Krstnika, razne puščavnike, sv. Frančiška Ksaverija, Demostena, Dioge-na, Pitagoro in njegove učence. Med moderne abstinente pa so šteli škofa Friderika Barago, več predsednikov Združenih držav Amerike, burskega predsednika Kru-gerja, westminstrskega kardinala Edwarda Manninga, Thomasa Edisona, natančno pa so tudi navajali koliko abstinentov sedi v parlamentih posameznih držav.29 37. Slovenec št. 297. Žalostna burka: Dne 28. decembra je prišel v občinski urad v Sošicah Tomo Vlahovič iz Tupčine. Od tod je šel v gostilno, kjer so ga pivci napojili z vinom, pivom in rakijo, da je za pečjo zaspal. Ko ga je krčmar budil, spoznal je, daje mož vsled pijače umrl. Govori se, da so mu dali še drugih opojnih reči.30 Podoben namen je imelo tudi prinašanje poročil o razširjenosti alkohola med otroci in splošni porabi alkoholnih pijač. Tako je npr. objavila poročilo nemškega časopisa Thüringer Rundschau, ki je poročal, da je v nemškem kraju Nordhausen izmed 49 otrok v prvem razredu ljudske šole (to so bili 7 let stari otroci) že 38 pilo vino, 40 žganje, vsi pa, deloma redno, pivo. V četrtem razredu je izmed 28 deklic 27 že pilo vino, 24 žganje, vseh 29 pa pivo, ki gaje kar 21 deklic zelo rado uživalo. Piščalka je zato sprožila akcijo, da bi se tudi po slovenskih šolah izvedlo pregled o razširjenosti alkoholizma med otroci.31 Poseben del revije so bili aforizmi o alkoholu, ki so nastavljali kritično ogledalo družbi, kjer je alkohol razširjen tudi med otroci. Poglejmo si nekaj tipičnih primerov: »Mici, 6 letna deklica ob porodu matere: Ata, kedaj pa jaz dobim punčko, da bom pila kuhano vince?«32 26 »Alkohol in socijalno vprašanje«, Piščalka, let. I, št. 3, 75-82. 27 »Alkohol in socijalno vprašanje«, Piščalka, let. I, št. 3, 80-82. 2S »Alkohol in socijalno vprašanje«, Piščalka, let. I, št. 4, 107-114. 29 »Nekateri stari in novi abstinenti«, Piščalka, let I, št. 2, 59-60. 30 »Prepis iz mrtvaške knjige l. 1899«, Piščalka, let. II, št. 6, 186-189. 31 »Vživanje alkohola in otroci«, Piščalka, let. I, št. 4, 132-133. 32 »To in ono o alkoholu«, Piščalka, let. II, št. 2, 72. 54 VSE ZA ZGODOVINO Matic Batič, »NAJBOLJŠA JE PAC VODA« ZGODOVINA ZA VSE »Abstinentu ponudijo gorenjski očka kupico vina. -Hvala, ne pijem vina. - A, oni pa kaj žganje?«33 »Piščalkarji« so kljub prepričanosti, da vodijo tako rekoč sveto vojno proti alkoholu, občasno bili pripravljeni ironično pogledati na svoja prizadevanja. V tem oziru je zanimiv sledeči aforizem: V gostilni Eden: »Ljudje božji, i kaj pa delate? Ali niso gospoda rekli, da ne! Daje pijača za človeka, kar bič za konja?« V koru: »Bičamo se.'«34 Zanimiv aforizem je bil objavljen tudi v februarski številki Piščalke z naslovom »Pred cerkvijo«: Tine: »Čemu le naš fajmošter vsako pridigo zabelijo z medom in kobilicami sv. Janeza?« Tone: »Ker je ta zabelaprotistrupproti alkoholu, da nam po pridigi vino v gostilni ne škodi.«35 Poglavje pa zaključimo s kratkim zapisom o novi vrsti pijanosti na Norveškem: »Novo vrsto pijanosti so iznašli na Norveškem, Pričeli so namreč žganje šnofati. Kdor nekolikokratpotegne žganje z nosom v sebe, pade popolnoma nezavesten na zemljo.«36 3.0 Kako se boriti proti alkoholu? Piščalka je bila prepričana, da se je proti alkoholu mogoče boriti. Navajala je tudi zgodovinske zglede, češ da se uživanje alkohola spreminja s časom in krajem. Tako so npr. Slovenci v preteklosti poznali predvsem domače vino, sedaj pa je večja nevarnost tuje žganje in pivo. Alkoholizem torej ni posebnost posameznih narodov, temveč je nekaj slučajnega, kar je mogoče povsod in kar se da posledično tudi odpraviti. Kampanje, ki so propagirale zmernost, so se izkazale za neuspešne, zato je rešitev v abstinenci. Vendar se tudi abstinenca ne more trajno uveljaviti brez širšega družbenega ogrodja. Abstinenčno gibanje za uspeh potrebuje podporo v slovstvu in organizaciji. Avtorji predvidevajo, da z razvojem abstinenčnega gibanja le Piščalka ne bo več dovolj - oblikovati se bodo morala druga, bolj specializirana glasila, listi za širše ljudske množice, posebne publika- 33 »Še ni videl abstinenta«, Piščalka, let. II, št. 3, 106. 34 »Dve resnični, spod Klima«, Piščalka, leti, št. 6, 196. 35 »Pred cerkvijo«, Piščalka, let. II, št. 2, 73. 36 »Novo vrsto pijanosti«, Piščalka, let. II. št. 9, 297. cije za ženske in otroke itd. Prav tako pomembno vlogo imajo seveda tudi abstinenčna društva, ki naj bodo čim bolj diferencirana in specifična. Pomemben je predvsem oseben stik med abstinenti, ki ima najbolj trajne učinke. Avtor zato predlaga ustanovitev društva abstinenčnih služkinj, železničarjev, trgovcev, hlapcev itd. Posebno pomembno se mu je zdelo organizirati ženske in otroke, ker bi tako lahko vplivali na bodoči naraščaj naroda.37 Avtorji so verjeli v uspeh protialkoholne agitacije, slabo sedanje stanje je potrebno na vsak način spremeniti. S preureditvijo gospodarstva, pospeševanjem čebelarstva, sušenjem sadja, izdelavo sadnih sokov, gojenjem drugih kultur namesto škodljive vinske trte. O tem nam zgovorno priča članek »Kedaj naj se opustošene vinogradske nasade na novo zasadi?«, ki zelo podrobno opisuje vse težave in napore povezane z sajenjem in vzdrževanjem vinogradov. Namen članka je jasen: kmete odvrniti od sajenja vinske trte in jih usmeriti v sajenje drugih poljskih kultur. Pisec se pri tem sicer poslužuje le gospodarskih argumentov in zaključi: »Kjer pa se ozira na vse to, je pri sedanjih, primeroma nizkih cenah pridelanih domačih vin, katere bode bržčas trajno ostale, zelo dvomljivo, se bode H trud in glavnica v ta namen naložena, toliko obrestovala, da se izplača to gospodarsko podjetje, in tedaj je priporočati, da se to sploh ne izvrši.«is Piščalka je propagirala tudi alternative alkoholu. To sta bili nealkoholni pijači »Bilzovka« in »Holstovka«, ki sta bili pravzaprav sirupa za mešanje z vodo. V reviji je bilo objavljenih več reklam za omenjeni »izborni alkoholni pijači«, žal pa ni podatkov, koliko sta si dejansko utrli pot do slovenskih grl. S)" „BILZOVKA MA.BGI.JŠA l*KAU- TVORNlSKPI PO. DRU2NIC IN JALOO V VSEH DELIH SVETA. □ PREM1RANA NA VSEH «AZ- . □ ¿TAVA« S PRVIMI DARILI. Q CEHA „BIL20VKK"3 I kg po K I-TJ 29 i in « MAM J KOT J kj; SE NE POŠJLJA KE? JE V02NINA RAZMEROMA PfiKDRAOA. I* »EPOiOOOVAKO FRA«kO VfBtiCMk r->*COO 9E fUC» Z«M?UMJCN«»«m mIilah «orno lc IALIM1 -- nt/iLiOnOLruft puu flBSTINEfKUfl Bilzovka (Piščalka, let. I, št.3) V reviji je junija 1906 objavljena tudi reklama za prvo slovensko abstinentsko restavracijo in kavarno. To je v Ljubljani, na Cesti sv. Petra št. 27 odprla gospa Alojzija »O protialkoholni organizaciji«, Piščalka, let. II, št. 7, 218-223. »Kedaj naj se opustošene vinogradske nasade na novo zasadi?«, Piščalka, let. II, št. 8. VSE ZA ZGODOVINO 57 ZGODOVINA ZA VSE leto XXI, 2014, št. ' s HOLSTOVKA (HOLSTENTRUNK) je piva in edina NEALKOMOLNA PIJAČA le vrste, katero priporoča • DEUTSCHER ZENTRAL-VERBAND ZUR BEKÄMPFUNG DES ALKOHOLI SM US» pripravlja se pod njegovim STALNIM NADZORSTVOM V WANDSBEKU blim HAMBURGA. ČASTNA DARILA OD L. 1004 : 3 veliki zlati kolajni za napredek, 5 vel zlatih kolajn, 2 srebrni kol., 4 častni k-iži. 6 častnih di-plomov na razstavah v Londonu, Marsellle-u, Hamburgu, Berlinu itd. Ker bi uvajanje GOTOVE HOLSTOVKE vsled visoke carine in vo znine preveč podraji'o pijačo, poSiijam EDINO LE KONZUMENTOM prekupci so izključeni čisto HOLSTOVO ESENCO t. j. nealkoholni izvleček iz na.Jlahmejsega domačega in troprenega sadja, i L katerega si pripravi holstovko po PRIDJANEV. NAVODILU VSAKA GOSPODINJA ALI KUHARICA SAMA. HOLSTOVKA je vsled tega NAJCENEJA PIJAČA razven vode, namreč za 100-500% ceneja nego so škodljive alkoholne pijače naj2adnje vrste. HOLSTOVKA ima razven svojega krasnega, sveäilnega okusa, vsled vsebine železnega oxyda, tudi NEPRECENLJIVO ZDRAVILNO VREDNOST Ona je idealra pijača ZA OTROKE, OKREVAJOČE IN PRI VSEH KRVNIH IN ŽIVČNIH BOLEZNIH HOI.STOVKA posrala je v teku 2 let na obalili SEVERNEGA IN BALTIŠKEGA MORJA SPLOŠNA LJUDSKA PIJAČA. Nihče naj loraj v lastnem interesu ne opusti, naredili L holstovko vsaj en poskus PoS Ijam po predplačilu ozir. s postnim povzetjem I ORIGINALNO STEKLENICO HOLSTOVE ESENCE ZA 6 K. Ta esenca je absolutno nealkoholni izvleček i! 50 LITROV SADNEGA SOKA in si sleherni pripravi iz nJega po potrebi do 55 LITROV IZBORNE IN ZDRAVE NEALKOHOLNE PIJAČE. Z AL O O A NE ALKOHOLNIH PIJAČ Ž «ABSTINENCIJA» S Holstovka (Piščalka, let II, št 8) Tratnik, ki je bodoče stranke vabila, da so »prostoriprav prijetni in udobni«, prav tako pa » bode vedno preskrbljeno za dobro hrano in na razpolago razne brezalkoholne pijače.«39 4.0 Društvo Abstinent 4.1 Ustanovljeno je društvo Abstinent Smeli načrti o široko razširjenih protialkoholnih organizacijah, ki bi zajele vse družbene sloje, se večinoma niso uresničili. A kljub temu je bilo v Ljubljani 19. novembra 1905 ustanovljeno društvo Abstinent, o ustanovitvi katerega je obsežno poročala tudi Piščalka. Že pred ustanovnim sestankom so ustanovitelji poslali namen in pravila društva na deželno predsedstvo in mestni magistrat v Ljubljani. Deželno predsedstvo je 12. maja odločilo, da ustanovitev društva dovoli, o čemer je magistrat nato tudi obvestil ustanovitelje. Po pravilih je bil namen društva »širiti osobito med delavskimi sloji misel za abstinenco, zbirati in združevati abstinente obojega spola in gojiti med njimi zavest za abstinenčno misel«. Ta namen naj bi društvo doseglo predvsem tako, da »izkušapridobiti mnogo abstinentov«. Poleg tega naj bi vlagalo peticije za omejitev pijančevanja na pristojna oblastva, prirejalo shode in predavanja po vsem Kranjskem, organiziralo izlete in veselice, izdajalo protialkoholne spise in letake, za člane pa naj bi pripravili tudi posebne društvene znake. Društvo je imelo redne, podporne in častne člane. Redni član je lahko postal vsak delavec v najširšem pomenu besede, ki je imel najmanj 16 let. Vsi redni člani so se morali zavezati, da se bodo določeno časovno obdobje vzdržali uživanja alkoholnih pijač. Podporni člani so društvo podpirali z raznimi prispevki, za častne člane pa je občni zbor lahko razglasil vse, ki so kakorkoli prispevali k razširjanju abstinenčne misli. Poleg vzdržnosti od alkohola so redni člani morali »z vso odločnostjo nastopati za društvene namene«, obiskovati društvene prireditve, plačevati prispevke in »vestno opravljati izročene jim posle«. Pravice članov so bile predvsem v obiskovanju vseh društvenih prireditev in podajanje predlogov, v aktivni in pasivni volilni pravici ter vpogledu v upravljanje društvenega premoženja. Društveno knjižnico so smeli uporabljati vsi člani.40 Ustanovni sestanek društva, kjer se je zbralo 60 oseb, so označili kot velik uspeh. V društvo se je vpisalo 30 oseb (Piščalka je zapisala, da 24 abstinentov in 7 absti-nentinj). 41 Na shodu so govorili dr. Janez Evangelist Krek, kanonik Andrej Kalan, Mihael Moškerc in stolni vikar Luka Smolnikar. Slednji je govoril predvsem o zgodovinskem razvoju abstinenčnega gibanja, Krek pa o posledicah alkoholizma. Zavzeli so se za agitacijo o posledicah alkoholizma, tiskanje brošur in manjših agitacijskih listov. Društvo je prostore imelo v stavbi Slovenske krščanske socialne zveze. Za prvega predsednika društva je bil izvoljen dr. Krek, za njegovega namestnika Alojz Lenček, za tajnika pa Ivan Podlesnik. Številne funkcije so prevzele tudi ženske. Tako je Josi-pina Eržen npr. postala načelnica, Marija Roje pa bla-gajničarka društva.42 4.2 Društveni shodi, protialkoholna veselica Društvo je prvi društveni shod priredilo že 10. decembra istega leta v istih prostorih. Shoda se je udeležilo 66 oseb (50 moških in 16 žensk), ki so prisluhnile številnim protialkoholnim govorom. Tajnik Podlesnik je alkoholu napovedal »neizprosen boj«. Alkohol je največji sovražnik človeštva, zato boj »demonu alkoholu«. Po Podlesniku je imel govor še predsednik Krek, ki je 39 »I. abstinentska restavracija in kavarna«, Piščalka, let. II, št. 6. « SIZAL/0489, Reg. Ifasc. 1388, fol. 1393-1396. a »Časopis«, Piščalka, let. I, št. 6, 197-198. a SI_ZAL/0489, Reg. Ifasc. 1388, fol. 1488-1490. 54 VSE ZA ZGODOVINO Matic Batič, »NAJBOLJŠA JE PAC VODA« ZGODOVINA ZA VSE opisal prigodo iz Šlezije, ko je neka deklica svojega župnika označila za njej najljubšo osebo, ker je njenega očeta prepričal, da se je odpovedal alkoholu. Na napade nasprotnikov naj abstinenti gledajo zviška.43 Sedmega januarja 1906 je potekal društveni shod v Žalni na Dolenjskem, kjer je stolni vikar Smolnikar govoril o abstinenci, tajnik Podlesnik pa o društvu Abstinent. Naslednji shod je potekal 21. januarja v Tržiču, kjer je ponovno Podlesnik imel predavanje z naslovom: »O namenu in pomenu abstinenčnega gibanja med Slovenci«. Že 28. januarja istega leta je Krek govoril v Polju o »Alkoholu in delavstvu«. Nameravali so sklicati tudi konferenco tovarnarjev, da bi z njimi razpravljali o omejevanju pitja med delavci. Za silvestrovo pa so nekateri člani pripravili izlet na Sv. Jošt, kjer so »v skromni, prijetni zabavi počakali nastopa novega leta«.44 Društvo Abstinent se je kmalu tudi povezalo v zvezo z naslednjimi protialkoholnimi društvi iz tujine: Geschäftsstelle des Charitasverbandes für das katholische Deutschland (Freiburg im Breisgau), Österreichischer Verein gegen Trunksucht (Dunaj), Alkoholgegnerbund (Berlin), Schriftstelle des Alkoholgegnerbundes (Basel), in filialo družbe Independent Order of Good Templers iz Berlina. Društvo je tudi uredilo knjižnico in čitalnico, kjer so bili na voljo takratni vodilni evropski protial-koholni listi (npr. Die Abstinenz, Internationale Monatschrift zur Erforschung des Alkoholismus, Deutscher Guttempler itd.). Odločili so se tudi za izdajo poljudnih brošur in letakov, organizacijo protialkoholnih predavanj in prirejanje društvenih zabav. Na društvenem shodu, januarja 1906, se je tako 34 članov zaobljubilo, da ne bo uživalo alkoholnih pijač eno leto, dva člana za tri leta, eden za vedno, zadnji pa le za tri mesece. Društvo je takrat štelo 75 članov.45 Prvi redni občni zbor je društvo imelo 4. marca 1906, potekal pa je v prostorih Slovenske krščansko socialne zveze. Štelo je že 120 članov, od katerih se je večina zavezala, da se bo za eno leto odrekla uživanju alkohola. Društvo je vložilo prošnjo šolskemu ministrstvu, da bi smeli svoje abstinenčne krožke ustanavljati tudi dijaki. Obrnili pa so se tudi na Tobačno tovarno, da bi delavcem prepovedala pitje alkoholnih pijač med delovnim časom.46 Društvo Abstinent je organiziralo tudi bolj izvirne oblike protialkoholnega boja. Tako je 10. junija 1906 v Ljubljani potekala prva protialkoholna veselica v dvorani Doma rokodelskih pomočnikov. Piščalka je poro- čala o veliki udeležbi, velika dvorana doma naj bi bila povsem natlačena. Nagovor sta imela predsednik Janez Evangelist Krek in pesnik Anton Medved,47 Mici Krek in gospodična Sever pa sta deklamirali »lični pesmici«. Člani društva so tudi uprizorili predstavo »Pot do sreče« s protialkoholnim sporočilom. Po nastopu poštarja Ravniharja, ki je ob spremljavi pel Prešernovo pesem Mornar, je sledila prosta zabava.48 Omenjeno pesem je nato objavila Piščalka v prihodnji številki in si jo velja ogledati: Mici Krek: Kaj jaz vem... Pozdravljam vas prisrčno vse - ime je meni Mici; - povedala vam nekaj bom nocoj pri veselici. Bojim se, da porečete: Kaj ta bo govorila? Ta majhna, mlada deklica, ne bo nas nič učila. Povedala bom to, kar vem, v besedpriprostih krili, kar so odraščeni ljudje menda že pozabili. To vem, da je pijanec grd; preklinja in se bije; zavoljo njih brez broja solz na svetu se prelije. To vem,da sladko mleko nam, rudeča dela lica, da sfriši nas in ohladi edino le vodica. To vem, da glava jih boli, ki napijo se vina, in pamet ž njim zapravijo, so slabši kot živina. SI ZAL/0489, Reg. IJasc. 1388, fol. 1491, 1492. »Prvi redni občni zbor društva Abstinent«, Piščalka, let. II, št. 4, 127-129. »Društvo Abstinent«, Piščalka, let. II, št. 1, 27-29. »Društvo Abstinent«, Piščalka, let. II, št. 4, 115. 47 Medvedje danes sicer neznan pesnik, ki pa je na prelomu 19. in 20. stoletja sodil med najpomembnejše slovenske avtorje. Rodil se je 19.5.1869 v Kamniku, umrl pa je 12.3.1910 na Turjaku. Študiral je teologijo in bil posvečen v duhovnika, kot kaplan je deloval v različnih krajih, končno je postal župnik na Turjaku, kjer je tudi umrl. Pisal je predvsem refleksivno liriko, kjer je tematiziral življenjsko razdvojenost (podobno kot Gregorčič in Aškerc), ki jo je skušal rešiti po razumski poti. Pisal je tudi dramska dela, kjer je najprej pod vplivom Schillerja in Shakespeara pisal zgodovinske tragedije (npr. Viljem Ostrovrhar, Za pravdo in srce, Kacijanar), nato pa pod Ibsenovim vplivom realistične drame in ljudske igre; gl. Slovenska književnost, s.v. »Medved, Anton«. »Časopis«, Piščalka, let. II, št. 6, 204-205. VSE ZA ZGODOVINO 57 ZGODOVINA ZA VSE leto XXI, 2014, št. ' To vem, da daleč že smrde, kdor vase vliva žganje; za rabo ni, za delo ni: - samo za postopanje. Pa tudi v pivu je doma lenoba in zaspanost. Zato pa pravim: Le proč umazana pijanost! Če žeja te, le brez strahu, napij se iz studenca! Zakliči zraven prav glasno: Živela abstinenca!49 Prav tako je bil objavljen tudi govor pesnika Antona Medveda ki je pozdravil udeležence veselice društva Abstinent 10. junija. Tudi on je za konec spesnil naslednjo protialkoholno odo: Kralj alkohol Vladar mogočni alkohol, trpinčil si nas let dovolj, pokornost zdaj ti odpovemo. Udanih tvojih vernikov ni pivcev in ni zmernikov, ne vprašamo, če smemo. Naj oni vriskajo: juhe, še bomo srkali ga, še! Privoščimo jim to ugodnost! A kdo drži se varnih tal in kdo se zadnji bo smejal, pokaže nam prihodnjost.S0 Pesem z naslovom Mladim abstinentom je v Piščalki objavil celo Ivan Cankar51, čeprav se sam prav gotovo ne bi mogel uvrstiti mednje. Poglejmo si jo: Mladim abstinentom Umira stari gozd, zaspala je v njem vsa prejšnja mlada moč. Umira nem... Le veter tuli, predsmrtno pesem vriskajoč. A čudež - glej! Sred smrti je drevo-mladika »Kaj jaz vem...«, Piščalka, let. II, št. 7, 229. »Govor«, Piščalka, let. II, št. 7, 229-231. O Cankarjevih gostilniških podvigih tu ne bomo izgubljali besed. Omeniti pa velja, da Cankar pri ljubezni do dobre kapljice vsekakor ni bil izjema med slovenskimi literati. Ljubitelji le-te so bili tudi Valentin Vodnik, France Prešeren, Gregor Strniša idr. Tolažbo v kozarcu je v poznih letih svojega življenja iskal celo Simon Gregorčič; gl. Šepetavc, »Pijem, torej sem Slovenec«, 29-30. pognalo snežnih cvetov sto in smehljajočih listov silo -mladost dehti, cvete krepko. Vzdrhtava gozd: Saj sredi njega mladost živi, mladost živi! Oživlja gozd in se vprašuje: »A kje je smrt? - Saj smrti ni!« In čudežna mladika - to smo mi, mladosti polni in moči.sl Petnajstega julija 1906 je bil nato v Ljubljani organiziran protialkoholni zbor v hotelu Union. Zbor je ponujal »velezanimiva predavanja«, kakor: »Alkohol in telo«, »Alkohol in narod«, »Alkohol in produktivni stanovi«, »Zgodovina protialkoholnega gibanja«, »Alkohol in inteligenca«, »Kako razširimo protialkoholno gibanje«, »Naša organizacija« ter »Časopisje.« Na kongresu so sodelovali sledeči govorci: Janez Evangelist Krek, profesor Evgen Jarc, zdravnik dr. Fran Dolšak, župnik Frančišek Avsec, stolni vikar Luka Smolnikar, kaplan Leopold Lenard, tajnik društva Ivan Podlesnik ter urednik Mihael Moškerc.53 5.0 Sprejem Piščalke v javnosti - polemika s patrom Stanislavom Škrabcem Slovensko časopisje je Piščalko vsaj v začetku lepo sprejelo. Katoliški Slovenec je tako zapisal: »Podjetje je jako dobro in koristno in priporočamo ta list vsem abstinentom, pivcem in pijancem kar najtopleje.« Pozitivno oceno je podal tudi liberalni Slovenski narod, za katerega je bil list »jako dobro pisan, jako poučen in tudi lepo opremljen.« Oba dnevnika sta pohvalila predvsem literarni prilogi (povest Zemlja in izbrane pesmi Lermontova).54 Koliko je bilo vseh naročnikov, mi žal ni uspelo ugotoviti. Piščalka v prvih treh številkah prinaša imena naročnikov, ki jih je skupaj bilo 209, vendar je število kasneje verjetno še naraslo. Med naročniki veliko večino predstavljajo župniki in kaplani, precej je tudi raznih izobraževalnih društev. Med naročniki najdemo tudi takratnega ljubljanskega župana Ivana Hribarja ter knezoškofa Antona Bonaventuro Jegliča.55 Na nastop Piščalke pa se je nasprotno negativno odzval frančiškan in pomembni slovenski jezikoslovec Stanislav Škrabec. Prišel je do spoznanja, da je protialkoholno gibanje dobilo nerazsodne in zato družbi 52 »Mladim abstinentom«, Piščalka, let. II, št. 7, 223. 53 »Protialkoholni zbor«, Piščalka, let. II, št. 6, 177. 54 »Voxpopuli«, Piščalka, let. I, št. 2, 51-53. 55 Piščalka, let. I, št. 3. 54 VSE ZA ZGODOVINO Matic Batič, »NAJBOLJŠA JE PAC VODA« ZGODOVINA ZA VSE pijanstva! možje vbup? Pijanstvo je najdražja strast Stane denarju: Na milijone kron se izmeie za opojne pijače na Kranjskem. Stane življenje: Nebrojno ljudem vzame zdravje; mnogim ubije zdrav um, po/ni bolnišnice in noriš mce- Od 20. — 40. leta umrje vsled opojnih pijač vsak 9. mol: od 40.—60. ie/a umrje i sled opoinih pijač vsak 6. mol. Ifopa mir rodbinam: Potoke solzi polotijo nesrečne lene: vzdihi na duši in telesu oškodovanih otrok vpijejo proti nebu. Rodovi preklinjajo pijanstvo svojih brezvestnih roditeljev. Polni ječe: Velik del zločinov rodi pijani vrag Zato s sekiro nad korenino pijanstva I V ABSTINENCO! Abstinenca more edinaozdraviti pijaiiudanegailoveka. Abstinenca edina more prepričati svet, da alkohol ni pijača, da ni potteben' Abstinenca edina more vzgojiti brezozirnih vojakov r boju proti pijanstvu. Abstinenca je lahka, samo nekaj krepke volje je treba. Abstinenca je prijetnaf oblaži in razvedri življenje. Nobenega izobraževalnega društva ne bodi brez abstinentskega krožka! Naročajte, berite Piščalko! Prirejajte predavanja o abstinenci! živela abstinenca ! Smrt pijanstvu! Društvo «Abstinent» v Ljubljani. Boj vragu pijanstva! (Piščalka, let. I, št. 6) škodljive razsežnosti. Na prispevke v Piščalki se je kmalu kritično odzval v reviji Cvetje z vertov sv. Frančiška, kar je privedlo do več let trajajoče polemike med Škrabcem in »piščalkarji«. Škrabec je bil prevelik realist, da bi verjel v zlato dobo, ki so jo napovedovali abstinenti po izkoreninjenju pitja. Hkrati pa je v modernem absti-nenčnem gibanju videl tudi protikatoliške ideje. Škrabec je bil sicer nasprotnik alkoholizma, vendar je iz osebnih verskih prepričanj zagovarjal zmernost, ki jo je utemeljeval z verskega vidika. Kar je Bog ustvaril, je dobro, vsako dobrino pa lahko človek zlorabi, tudi alkohol oz. alkoholne pijače. Alkoholne pijače torej niso zlo same na sebi, temveč je zlo njihova zloraba, torej alkoholizem. Bistroumno je opazil: »Bonum est sal, pa če se zoblje sol sama v veči množini, kaker so bili začeli pred par leti v Ameriki, so nasledki, kaker se je pokazalo jako slabi, sol je v takem primeru strup. Ali naj torej zanaprej le neslan ričetjemo? In kar je sol v jedi, nekako to je aljkoholj v pijači. Sam v veči množini vžit bi bil strup, v vinu zmerno vživan ni strup; zlasti pa se vino samo toliko more imenovati strup, koliker soljen močnik,«56 Prav tako je seveda opazil, daje popolna abstinenca za katoliškega duhovnika skrajno problematična, saj slednji pri sleherni maši vendar uživajo vino: »Če je vino strup, je strup tudi pri sv. daritvi.« Ni sicer nasprotoval protialkoholnemu gibanju kot takemu, ostro pa je nasto- pil proti povzemanju tujih protialkoholnih gibanj, ki so jih deloma vodili prostozidarji in njim sorodne družbe. 57 Za Škrabca je bil bistven namen abstinence, kjer je ločeval tri vrste. Prva je verska oz. asketična abstinenca, ki je značilna za svetopisemske osebe in svetnike. Druga je posvetna ali indiferentna, ko človek ne pije alkohola iz zdravstvenih razlogov, varčnosti ali preprosto zato, ker nima priložnosti. Tretja pa je sodobna, materialistična, ki temelji na tem, daje vino strup. Za Škrabca je bila moralno pozitivna le prva, zadnja pa je grešna, saj izhaja iz zaničevanja božjih darov človeku in napuha. Poleg tega je sumil tudi na protiverske razloge, kar je potrjevala prisotnost prostozidarskih in templjarskih gibanj pri mednarodnem protialkoholnem gibanju. Abstinente, ki so bili kot smo že povedali večinoma tudi duhovniki, je zato spraševal, kaj počnejo v taki krivoverski družbi: »Na shode, kjer imajopervo besedo guttemplerji, in drugi framasoni in brezverci ali kerščeni ali obrezani, tja naj bi katoliški duhovniki ne hodili, tam nimajo nič iskati,«ss Zares je Piščalka že v prvi številki prinesla dolg opis prostozidarskega reda dobrih templjarjev (Independent Order of Good Templers), kjer je neznani avtor, verjetno Avsec, povzel knjižico Augusta Forela o zgodovini in namenu gibanja. Čeprav katoliški duhovnik, se je o redu izražal nadvse navdušujoče: »Morda bo to tudi komu, ki rad povdarja silo in vspehe krščanske organizacije, odprlo oči, da bo pripoznal, da smo v tem, tako važnem socijalnem vprašanju daleč zaframazoni in socijalnimi demokrati... «59 Abstinenti so Škrabcu odgovarjali, da je treba sprejeti vse, kar je dobro, ne glede na izvor. Čeprav izhajajo abstinenčne ideje od nesprejemljivih gibanj, so vendar same dobre in zato jih je treba podpreti. Temu mnenju se je pridružil tudi Aleš Ušeničnik, eden izmed takratnih vodilnih slovenskih katoliških filozofov in teologov, ki je zapisal: »Če je abstinenca vir socialnega zdravja, zakaj je ne bi mogel priporočati tudi kristjan, najsi jo priporočajo tudi framasoni? Ali naj bi samo zaradi tega, kerframason dela nekaj dobrega, kristjan ne smel delati istega? Naj žive abstinentje.'«60 Ogorčeno sta v Piščalki odgovarjala predvsem Josip Kosec in Franc Avsec in navajala Kristusov zgled obedovanja z grešniki. Prav tako so pobijali Škrabčevo argumentacijo, daje Kristus na svatbi v Kani Galilejski spremenil vodo v vino; to bi gotovo lahko bilo tudi brezalkoholno vino. In kaj je sploh zmernost? Znanstveniki ne morejo dognati njene prave meje, zato »zmerniki« pravzaprav le rušijo delo 56 Prijatelj, » Pater Škrabec in zmerno pitje«, 169. 57 Orožen, »Škrabceva polemika o protialkoholnem gibanju«, 42. 5S Prav tam. 59 »Piščalka za abstinente, pivce in pijance«, Piščalka, let. I, st. 1. 60 Orožen, »Škrabceva polemika o protialkoholnem gibanju«, 42. VSE ZA ZGODOVINO 57 ZGODOVINA ZA VSE leto XXI, 2014, št. ' abstinentov. Polemika se je stopnjevala še skozi ves drugi letnik Piščalke, o ostrini zgovorno nekaj naslovov: »Cvetje za 'zmernost'«, »'Cvetje' vidi hudiča«, »'Cvetje' rešuje 'čistost'«, »Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe alkoholizma« itd. V polemiko se je vključil tudi pisatelj in duhovnik Fran Šaleški Finžgar, ki sicer ni verjel v možnost obstoja abstinenčne družbe, vendar je pohvalil urednikov pogum.61 V polemiki, ki na trenutke deluje močno tragikomično, gotovo ne smemo iskati le teoloških vzrokov. V ozadju se je namreč skrival spopad med progresivno in konservativno katoliško inteligenco, ki je v začetku 20. stoletja potekal v vsej katoliški cerkvi.62 Epilog Ogledali smo si osnovne poteze začetkov modernega protialkoholnega gibanja na Slovenskem. To je delovalo predvsem okrog revije Piščalka in društva Abstinent. Videli smo, da so bili slovenski protialkoholni borci tega časa močno vpeti v sočasno mednarodno moderno abstinenčno gibanje, o delovanju katerega so tudi redno poročali. Čeprav so vodilno vlogo v njem, podobno kot sredi 19. stoletja, ko je na tem področju deloval predvsem škof Anton Martin Slomšek, ohranili duhovniki, so se ravnali po zgledih sočasnih tujih protialkoholnih gibanj in znanstvenih spoznanj. Alkohol so razumeli kot strup ne glede na zaužito količino in se posledično zavzemali za popolno abstinenco. Alkoholizem tako ni bil več primarno greh v krščanskem smislu, temveč bolezen, ki jo je potrebno zdraviti. Poznali so tudi teorijo progresivne degeneracije, po kateri predstavljajo alkoholiki neposredno grožnjo meščanski družbi, saj se učinki alkoholizma neposredno prenašajo iz staršev na otroke. Verjeli so, da lahko protialkoholna propaganda na vseh ravneh družbe Slovence odvrne od pogubne poti alkoholizma, po kateri se slovenski narod opoteka proti breznu pogube. Glavno orožje v tem boju naj bi bila predvsem protialkoholna revija Piščalka in društvo Abstinent, ki je bilo ustanovljeno novembra 1905 v Ljubljani. Društvo je poskušalo širiti protialkoholno misel med ljudi, organiziralo je predavanja, shode in celo protialkoholno veselico, kar pa seveda ni ustavilo nezmernega uživanja alkohola med Slovenci, ki so na samem evropskem vrhu glede uživanja alkoholih pijač še danes. Zaključimo torej s Cankarjevim odgovorom Henriku Tumi, ko mu je slednji oponesel pijančevanje: »Saj jaz, hudiča, nisem kriv, da sem Slovenec.«63 61 Orožen, »Škrabčeva polemika o protialkoholnem gibanju«, 47. 62 Šepetavc, »Pijem, torej sem Slovenec«, 33. 63 Šepetavc, »Pijem, torej sem Slovenec«, 35. Viri in literatura Časopisje: Piščalka, let. I-II. Arhivsko gradivo: Zgodovinski arhiv Ljubljana SI_ZAL_LJU/0489 Mesto Ljubljana, Reg. I, fasc. 1388, fol. 1393-1396, 1488-1492. Članki in monografije: Orožen, Martina. »Škrabčeva polemika o protialkoholnem gibanju - primer globalne semantike«, v: Škrabčeva misel III. (Nova Gorica, 1998), 31-49. Prijatelj, Anton. »Pater Škrabec in zmerno pitje«, v: Škrabčeva misel I. (Nova Gorica, 1995), 165-171. Slovenska književnost, s.v. »Medved, Anton«. Studen, Andrej. Pijane zverine. (Celje, 2009). Šepetavc, Anton. »Pijem, torej sem Slovenec ali alkohol(izem) kot tabu in fenomen slovenstva«, Zgodovina za vse 2, št. 1 (1995), 18-36. Zaje, Marko. »Malo piti, ali to kaj škoduje treznostni akciji v domovini? Prav nič.«, Zgodovina za vse 15, št. 2 (2008), 58-68. Zusammenfassung „WASSER IST DOCH AM BESTEN" Die Antialkoholbewegung im slowenischen Gebiet im Lichte der Zeitschrift Piščalka und des Vereins Abstinent Der Alkoholismus gehörte zu den brennendsten sozialen Problemen des 19. Jahrhunderts. Ihm wurde zunächst von der katholischen Kirche und der bürgerlichen Moral, die ihn als Sünde bzw. moralischen Misserfolg des Alkoholikers sahen, der Kampf angesagt. Ende des 19. Jahrhunderts setzte sich jedoch eine andere, wissenschaftliche Ansicht durch, die den Alkoholismus als Krankheit und Alkohol als Gift verstand. Dieses neue Verständnis hatte auch auf die damalige Antialkoholbewegung großen Einfluss - sie ging vom Eintreten für die Mäßigung weitgehend ab und begann die völlige Abstinenz zu propagieren. Im slowenischen Gebiet setzten sich diese neuen Ansichten über den Alkohol und das Problem des Alkoholismus in den ersten Jahren des 20. Jahrhunderts durch. So begann im Jahr 1905 die Zeitschrift Piščalka [Die Pfeife] zu erscheinen, die den Alkoholismus vom wissenschaftlichen Standpunkt aus behandelte. Sie propagierte den völligen Verzicht des 54 VSE ZA ZGODOVINO