pri materi. To je situacija koncem 2. dejanja. Po presledku treh let si moramo misliti 3, dejanje: mrzel zimski večer je, burja piha okoli vogalov; vdova je vsa potrta; kje so njeni otroci? ali jih ne bo več nazaj? Tinka jo tolaži, da se še vrnejo. In res! Malo potem, ko se Strelčevka odpravi k počitku, nekdo rahlo potrka: Silva se je vrnila, vsa prepadena, izstradana, premra-žena, Tinka jo okrepča in spravi v postelj. Kmalu nato potrka drugič: Milan je, s suhim kašljem; ušel je iz ječe; pred smrtjo, ki jo sluti, hoče še enkrat videti — mater. Vidi jo in umre , . , S tem se drama konča, Vsakemu je očito, da pravega dramatskega dogodka ali zapletka v »Materi« ni. Križnik odide brez sledu s pozorišča, Ivan se ne vrne več, odkod in čemu zagonetni Šandor itd., vse to bi bile same uganke; tudi značaji se ne razvijajo pred nami: nič ne izvemo, zakaj se je Milan odtujil domovini, ampak samo vidimo, da je odtujen; zagonetno nam je, kje je Tinka dobila tako moč značaja, skrivnost nam je značaj Silvin in dr. Vse je bolj skicirano (»slika«). Za alegorijo pa zadostuje popolnoma: v materi-vdovi spoznamo svojo domovino, Milan je tip umetnika, ki čisla le tuje vzore, Ivan tip izseljencev, Križnik reprezentant uskokov iz materialnih ozirov, Silva naših deklet, ki se izgube v Aleksan-driji in drugod. Tinka predstavlja tiste, ki mater zvesto in dejansko ljubijo. — Govorili smo sedaj o tem, česar naš umotvor nima, torej o pomanjkljivostih, po našem mnenju seveda. Če niso morda pa ravno to — prednosti? V Italiji n, pr. goji dramatiko v enakem smislu Sem Benelli — cf. »Ljubezen treh kraljev« — z velikanskim uspehom; v Trstu, v Gorici so ga igrali. Ali bo vzbudila pri nas »Mati« toliko navdušenje? Po svoji velevažni vzgojni tendenci bi zaslužila.) Ali zdaj pa poglejmo tisto točko »Matere«, kjer je pisatelj ves na dramatičnem polju: igro in protiigro. Igro vodi mati-vdova, protiigro pa neka druga mati (čeprav nevidna!), mačeha tujina. Vrši se med obema boj za življenje in smrt. Na eni strani vidimo, kako dobra mati želi osrečiti svoje otroke in jim dati vso izobrazbo, katero more, proseč jih, da potem pri njej ostanejo in ji pomagajo, na drugi strani pa z žalostjo in gnevom opazujemo, kako se ji »druga mati« reži in ji z lahkoto trga iz naročja otroka za otrokom, V bridkosti se nam krči srce; najrajši bi stopili vmes in zavpili zaslepljenim otrokom: »Spoštuj , , , mater, da boš dolgo živel! , , .« V 1, in 2. dejanju triumfira mačeha. Uboga mati! V 3. dejanju se izvrši peripetija: zaslepljeni otroci (in sicer ne še vsi) izpregledajo, da jim tujina — n i bila mati,
Stoletni boj med velikim svetom duševne premoči, kapitalizma, industrije in sijajne civilizacije se torej tu vrši ter med našim narodom, ki vsega tega dozdaj še nima; in pisatelj nam ne prikriva tudi tiste tajne sile, s katero bo narod vzdržal naval, in to je — velika ljubezen do Matere-domovine,                 Dr, Jož  Debevec.
Ksaver Meško: Mladim srcem. Zbirka povesti za slovensko mladino. Drugi zvezek. Izdala in založila Družba sv, Mohorja v Celovcu. 1914. — Pisatelju je lastno, da se v začetku svoje umetniške poti, tedaj, ko še išče adekvatnega izraza svojemu nemirnemu hotenju, najrajši peča z bučnimi konflikti strasti, da vse potencira do patetične veličine in da ljubi komplicirano, kar najbolj umetno formo; potem se začet-niški nemir poleže; mnogi spoznajo, da hočejo »preko svoje moči«, se unesejo, in če ne nehajo pisati, gredo
med mladinsko slovstvo; drugi imajo dovolj sile, da se literarno izzive, toda medtem dozoreva v njih spoznanje, da je najpreprostejša forma najlepša in da se vsa ta reč, ki jo imenujemo življenje in ki dela mlademu človeku toliko misli in skrbi, kristalizira okrog maloštevilnih nravnih vprašanj, in ti gredo potem tudi v mladinsko slovstvo. Slovstvena zgodovina pozna več takih slučajev; največji duhovi so pogosto otroku najbližji, ljubijo ga zaradi njegove preproste modrosti in dobrote, kakor ga ljubi Bog. — Kateri izmed obeh vzrokov je bil odločilen za Meška, da je začel zadnja leta pisati skoro izključno iz mladine ali za mladino, je za enkrat vseeno. Pri njem je bil ta prehod lahek in naraven. Njegove misli, ki so bile že od nekdaj revne motivov, so se vedno in vedno vračale k spominom mladosti, dokler mu slednjič ta motiv ni postal glavni, če ne edini. Pridružila se mu je želja, nravno blažiti, in tako so nastale tiste črtice mladini, ki smo jih brali na pr, v »Mentorju« in ki so bile, mislim, mladim in starim enako neprijetno branje; niti s svojo pedantično formo, niti s svojo vsiljivo in malenkostno moralnostjo  niso  mogle  vneti  src.
Tem bolj nas je presenetil drugi zvezek njegove mohorske zbirke, ki ima nekaj dobro in zanimivo pisanih strani. (Na pr. črtici »Moji mali« ter »Petelin in gosak«.) Razveseljivo je to tem bolj, ker so te črtice boljše od njegovih prejšnjih, starejših, na katerih stoji Meškova slava. Meško je prav storil, da je del v to zbirko tudi »Cigančka«, vzetega iz knjige »Ob tihih večerih«, torej ene njegovih najboljših, kakor pravijo. Kdor sedaj bere to črtico, se zave, kako pretirana je bila hvala Meškove manire, in razume, da so mogli mladi ljudje uživati tako nasladno in v svojem jedru zlagano slovstvo le vsled sugestije — je pa obenem tem bolj vesel, da je Meško v svojih zadnjih črticah opustil sanje, hrepenenje in druge pisateljske trike svojega časa (kako neznosen je Ciganček v svoji lirič-nosti!) ter gleda stvarem pošteno v njih resnični obraz. To je gotovo napredek, naj tudi kdo sodi, da je Meškova  pot  v  mladinsko  slovstvo  dekadenca.
Dovoljeno naj mi bo izreči sodbo — zopet v nasprotju z javnim mnenjem — da Meškov jezik ni dober, Je sicer brez slovnične hibe, čist in skrbno popravljen, pa je brez individualnosti, brez prave izrazitosti, Me-škovi stavki so vsi čedno napravljeni in dobro počesani, toda govoriti ne znajo. Iz vsega njegovega pisanja gleda skrb, da bi bil jezik »pravilen«; tiste suverene gotovosti velikih mojstrov, ki gnetejo snov po svoji volji, ji dajejo obliko in duha in pravila iz lastne moči, ne vidim pri njem — on ima še vedno strah pred materijo in tega ne more skriti.
Družba je knjigo razkošno okrasila z ilustracijami, ki jih je izvršil S. Šantel,                         Izidor Cankar.
Slovenske večernice Družbe sv, Mohorja v Celovcu, 68. zvezek, 1914. — Slovenske večernice so od leta do leta bolj podobne Shakespearejevemu odru: nad povestmi se izpreminjajo samo naslovi, drugo ostaja pri starem. V knjigi je mnogo povesti, toda umetniško — če se ne oziramo na Česnikov poizkus in na nekaj pesmi — nismo s knjigo ničesar pridobili.
Novo življenje (Josip Kostanjevec) je poučna povest o šoli, hranilnici in mlatilnici (tudi o mlatilnici, drugače osmo poglavje nima pomena). Ljudje, ki nastopajo, so precej znani že, novega v povesti ni drugega kakor odlomek o rokomavharjih,   Ne-
^s*    408    «g*>