FESTIVALI Najvecjega arhivskega in retrospektivnega filmskega festivala, bolonjskega Il Cinema Ritrovato, se je dolgo držal vzdevek »cine­filski raj«. Težave v raju so se zacele, ko so prevladujoce 35-milimetrske projekcije v izjemno kratkem casu, v letu ali dveh, dra­sticno izpodrinili digitalni nosilci. Nato je zacel pred nekaj leti program bledeti tudi vsebinsko. Ce je bila Bologna za nas, cine-file, prej prostor nenehnih novih odkritij, se zdijo filmi zadnja leta mnogo bolj dosto­pni, vse prevec poznani. To je sicer res, a s pomembnimi pristavki. Najprej, ko takole jadikujemo, to pocnemo s sila privilegirane pozicije. Bologna morda ni vec perverzno nabreknjena od odkritij in užitkov, a še ved-no je polna izjemnih privilegijev. In po dru­gi strani: ce sem letos prvic gledala filme, ki jih do obisti poznam, ob nekaterih sem celo odrašcala, sem te iste filme letos videla prvic – prvic takšne, kot so bili mišljeni. Nekateri privilegiji v Bologni so hipni in osebni, rezervirani za tiste, ki smo tam. Drugi imajo obci, bolj daljnosežen po-men, denimo novorestavrirani filmi, ki so poslej na voljo širnemu gledalstvu. Tabo­rišce Thiaroye (Camp de Thiaroye, 1988) velikega senegalskega režiserja Ousmana Sembčna govori o resnicnem dogodku, brutalnem pokolu afriških vojakov po dru- .aša .ece Film,kot je bil mišljen 38. FESTIVAL IL CINEMA RITROVATO 22.—30. JUNIJ 2024 | BOLOGNA gi svetovni vojni. Malo znano, kaj šele ope-vano dejstvo je, da so se prav prisilno rekru­tirani zahodnoafriški vojaki v Franciji med vojno prvi in prostovoljno pridružili de Gaullovemu odporu proti Nemcem. Tiste, ki so kot redki temnopolti možje preživeli nacisticna taborišca za vojne ujetnike, so leta 1944 osvobodili Americani. Francoska kolonialna oblast je nato te vojake iz držav podsaharske Afrike poslala v vojaško tabo­rišce Thiaroye v bližini Dakarja, od koder naj bi se vrnili v svoje domovine. Toda ko so jim hoteli odtegniti upraviceno in obljub­ljeno placilo, so se uprli, francoska vojska pa je v noci na 1. december 1944 nad svoje zaslužne afriške veterane poslala tanke in granate. Sembčnovo osupljivo neposredno in srdito obsodbo ter uporniški tour de for­ce so leta 1988 v Cannesu zavrnili. Film so sprejeli v Benetkah, kjer je prejel posebno nagrado žirije. Po zaslugi Projekta afriške filmske dedišcine (African Film Heritage Project), o katerem sem porocala s festivala v Bologni leta 2019,1 je zdaj restavriran in široko dostopen filmski javnosti. Na drugi strani spektra so, kot receno, tisti drugi, bolj intimni privilegiji. Deni-mo projekcije »vintage« filmskih kopij, ki jih za festival iz svojih bunkerjev izpustijo razlicni filmski arhivi. Spielbergovo Žre-lo (Jaws, 1975) sem v življenju videla vsaj dvajsetkrat, na vseh mogocih analognih in digitalnih nosilcih. A nikoli v kinu in nikoli na filmski kopiji, vse do zdaj. Od stoletnice technicolorja leta 2015 sekcija »Ritrovati e Restaurati« (ponovno odkriti in restavrira­ni filmi) redno vkljucuje razdelek »Tech­nicolor Dye Transfer Print«. Tu arhivi ne razkazujejo svojih najnovejših podvigov restavriranja, temvec redko videne filmske kopije, izdelane s Technicolorjevo slovi-to metodo tiskanja s prenosom barv (dye 1 AFHP so leta 2017 soustanovili Panafriška federacija filmskih ustvarjalcev FEPACI, Scorsesejeva neprofitna organizacija The Film Foundation (posvecena ohranjanju in restavriranju svetovne filmske dedišcine), UNESCO in Cineteca di Bologna. Njegova prva naloga je locirati in restavrirati 50 afri­ških filmskih klasik z namenom zagotoviti preživetje teh filmskih del v prihodnosti in njihovo dostopnost gledalcem širom sveta. To je zgolj zacetek, zgolj prvih petdeset fil­mov, poudarjata vodja raziskovalnega od­delka Bolonjske kinoteke Cecilia Cenciarelli in Aboubakar Sanogo, profesor filmskih študij na Univerzi Carleton v Ottawi in se­vernoameriški sekretar združenja FEPACI. Vec o projektu najde bralec v besedilu »Afri­ška filmska dedišcina: afrooptimizem in iz­zivi« (Ekran februar/marec/april 2020). FESTIVALI 2 »Nihce ni popoln,« bi sklenila ta prizor, ce bi bila lik v katerikoli od cudovito inteligentnih in sarkasticnih klasicnih hollywoodskih ko­medij 30. let, ki so še ena stalnica in privilegij bolonjskega festivala. Letos je bila to denimo protiboljševiška komedija in aristokratska satira Tovariš (Tovarich, 1937) ukrajinskega prebežnika v Hollywood Anatola Litvaka s Charlesom Boyerjem in Claudette Colbert v glavnih vlogah, ki jo toplo priporocam. FESTIVALI 3 Roger Spottiswoode je kasneje postal reži­ser akcijskih in policijskih komedij moje rane mladosti, kot so Turner in Hooch (Turner & Hooch, 1989), Air America (1990) in Stoj – ali moja mama strelja (Stop! Or My Mom Will Shoot, 1992).