301
¦
Domorodne pisma.                   
1. pismo.
—M— Trdil mi je mlad prijatel, da ni mu večega veselja na svetu, kakor brati svoj lastni spisek natisnjen v kakem časniku. Ne misli pa, neznani bravec, da tudi mene ta sla žene vrivati se med časnikarske pismarje. Vodi me edino le želja, to pisati, kar bi ti rad bral, in tako pisati, da bi se branje tebi tako dopadlo, kakor meni pisanje. Tirjam tedaj predrzno veliko, pa povem ti: preveč ne pričakuj!
Nihče se ne more oprostiti svojih okoliščin, v kterih živi. Borim se z dolgim časom, kakor bolnik z boleznijo; dolgčas je pa kužne narave. Nekdaj je bilo drugače. Bival sem v velikem mestu polnem veselic in novic, polnem gibanja in razgrajanja, in kar je bilo največ vredno, polnem prijatlov in tovaršev. Vsaki dan sem vidil novih obrazov več kakor zdaj celo leto, in bral sem na dan več časnikov, kakor zdaj čujem pametnih besedi. Takrat bi pisanje bilo lahko in prijetno; zdaj pa redko pride dobra misel, in otrpne, predno prestopi iz glave na papir.
Mesto, mestice, mestiče, malo mestice, majckino mestice! Toliko stopinj imen in pomenov ima komaj drug jezik, pa morebiti drugi narodje tudi nimajo tako majhnih mest, kakor mi Slovenci. Nisem še premišljeval, koliko narodu koristijo take male me3ta, vendar smem predrzno reči, da velike mesta so bolj koristne.
Mesto, v ktero je mene osoda djala, in ktero čem tukaj hvalno popisati, pa ne vem, kam bi ga vvrstil; veliko ni, kakor se vidi; ako bi pa rekel, da je majhno, zameril bi se meščanom, ki trdijo, da je nekaj mest še manjših. Ima pa mesto nekaj hiš z nadstropjem, dve ali tri cerkve, eno loterijo za odraščene, eno šolo za deco, veliko več pa krčem, kakor jih je treba, pa bolj za domačine kakor ptujce, veliko, vendar premalo vina, malo, toda vendar še preveč knjig, malo gospode, prav malo pravih človekov, kake tri ptujce bolj z duhom kakor s telesom: domači pa se dele v veliko množico takih, ki so Slovenci po naključji in v malo peščico tistih, ki vejo, da so, in kako da so Slovenci.
Ko sem se svoje dni modrosti polahkoma učil na šolskih klopeh, razlagal nam je temeljiti profesor, da se mesto od vasi posebno v tem razločuje, da so v mestih hiše po vrsti hiša k hiši prizidane. Bavno na tem sem svoje mesto spoznal kot mesto, ko so se moje oči prvič nad njim zavzele. Sčasoma sem pa našel tudi druge mestne posebnosti, kterih nekoliko hočem povedati.
Mestni prebivavci se zovejo „purgarji", vaški ljudje pa so kmetje, „pavri." Ker noben jezik nima nepotrebnih besedi, bi se moralo soditi že po besedi, da so tudi mestjani drugačni, bolj olikani ljudje kakor vaščanje, da so sploh vsega druzega značaja. Prebivavci malih mest pa so sploh tako posebni, da zaslužijo tudi posebno ime: malomestjanov.
Nekoristno bi bilo razlagati, kako se razločujejo malomestjani od velikomestjanov, ker mi Slovenci nimamo mest, ki bi se šteti smele v vrsto velikih; toliko važniši je pa razloček med malimi mesti in vasmi, ker vse naše narodno življenje se giblje najbolj po vaseh in mesticih. Poglavitna lastnost malomestjanov je ta, da govorijo radi nemški. Popolnoma res je sicer, da skoraj vsi malomestjani nemški znajo samo za silo, in da veČina mestjanov nemškega tudi za silo ne znd; vendar — ut deficiant vires, tamen laudanda voluntas — voljo saj imajo dobro govoriti nemški, in če že ne prav nemški, saj nekak nemškemu podoben jezik. Ta govorica mojih mestjanov je dokaj kratov neusmiljeno mučila moje slo-
vensko uho, ne pa zato, ker raji čajem domačo besedo, ampak zato, ker nemški rad poslušam takrat, kadar se govori prav in umevno. Da se tudi slovenski govori, ni treba dalje popisovati; kako bi se sicer mestjani razumeli med sabo. Vendar enojezični Slovenec „der Windische" je nekako na nižji stopinji med mestnimi veljaki, kakor je rženi hleb za soršičinem.
Posebno lepa lastnost mojih malomestjanov je tudi mestjanski ponos. Proti velikomestjanu je moj mestjan celo ponižen, proti vaščanu pa tako ošaben, kakor noben velikomestjan. Anglež vedno kaže, da je prosti sin Al-bijonski; tako se tudi na malomestjanu precej vidi, da je malega mesta sin. Le škoda, da malomestjani svoj ponos izkazujejo samo takrat, kadar imajo z vaščani opraviti; vendar vedno lepo je viditi, s kako posebno visokostjo se malomestjan dotakne klobuka, kadar se mu vaščan odkrije; kako priljudnomoški smeh mu zaigra na ustnicah, kadar mu voščiš dobro jutro; kako diplomatičnogluh je, ako ga nagovoriš, predno si se odkril; kratko zapovedalno je govorjenje, ako si se pre-drznil reči vi namesti purgarskega oni. Sploh se reči more, da se moško po koncu nosi glava, ktero ima mar-sikak skoraj samo zato, da klobuk na-njo deva. Pozabiti ne morem, kar sem nekdaj slišal. Tirjal je kmet od mestjana star in majhen dolg; kakor je pričakoval, plačila ni dobil, ter reče nekaj nevoljnih besedi; revni mestjan pa se kviško postavi in zavrne kmeta rekoč: kaj ti boš purgarja zmirjal!
Vendar tudi v mestu je dokaj nerodnih reči, kakor zunaj na kmetih „auf der Bauerei"; pa naj ne govorim o tem, da se sosedom ne zamerim, ako jih kjerkoli primerjam ali celo v eno vrsto stavim s priprostimi kmeti, in da mi ne rek6: pojdi rakom žvižgat ali še kaj hu-jega. Pa malomestjani imajo dosti opravka s kmeti, ali prav za prav s kmetovanjem, in to jim je koristno, ker modri ljudje od nekdaj pravijo, da kmetovanje kroti strasti, blaži dušo in krepčd roke in celo srce. „Beatus lile, ki procul negotiis, paterna" itd. je pisal že pred veliko stoletji slavni Rimljan. To koristi pa tudi meni: dokaj sem se kmetovavstva naučil; bolj vrednega se zdaj čutim svojih očakov, in bolje vem prerokovati nebeško vreme, kakor kdaj politično.
Svoje dni sem se, kakor je pri politikaših navada, pomenkoval pri kupici vina, ali bo odstopil ta ali uni minister, ali bomo dobili porotne sodbe, kdaj in kje bo zopet vojska, ali bodo kmali davki ponižani itd.; zdaj sedim ravno tako pri kupici vina, toda med bolj mirnimi sosedi, kterim je za politiko toliko mar, kakor za lanski sneg; odgovarjam in zagovarjam, pa beseduje se leto in dan le o vinu in polji, o konjih in volih, o kugi goveji in ovčji, in dnevne vprašanja so: ali bo jutri deževalo, da ne bo moč sen& domu spraviti, ali bo v nedeljo pojedina pri kumu Malonovčiču, ali se je kaj opotekal sosed Kanosrebič, ko se je vračal od nograda, ali bodo delavci za manjo mezdo več delali, ali se bodo smele družinčeta kar doma kaznovati, odkar imamo ustavne naredbe itd.? Veliko reči bi sicer prav rad iz-vedil, ki me bolj mikajo, kakor ta vsakdanjost; marsikaj bi tudi rad povedal svojim sosedom, kar bi bolje vedil razložiti — pa nevarno je se spuščati v take reči, da ne bi kdo v jajcu našel dlake. — Vem, na priliko, da deca vsaki dan ob gotovi uri hodi v neko veliko hišo, in sklepam iz tega, da je v mestu šola; kaka pa je ta šola, povedati ne morem, ker se mestjani o njej nikoli ne pomenkvajo. Rad bi mestjanom željo obudil, tlak popraviti in za nočno svečavo tudi takrat skrbeti, kadar v pratiki ne stoji polna luna, rad bi jim razložil, kako koristno je tu in tam ob deževnih večerih, če človek plavati zna, pa ne vem, kako bi vrinil svoje besede med vedno drugačne pogovore.         (Kon. prih.)
302
308
Domorodne pisma.
1. pismo.
(Konec.)
V sedanji sploh imenovani omikani dobi naj povem tudi kaj o omiki malomestjanski. Kakor sem že rekel, šole popisati ne morem. O gospeh in gospodičinah bi vedil kaj povedati, pa nočem, da se ne zamerim, ker je med njimi nekaj lepih. Gotovo sicer vem, da ta spisek ne bo prišel nobeni gospej mojega mesta pred oči — pa utegnilo bi se zgoditi, da bi jaz sam v slabosti lastne hvale kteri gospodičini pokazal ta list, in ona bi ga iz same ljubezni do mene od konca do kraja prebrala (kar je manj verjetno); kaka zamera bi potem bila! Vsa vera bi na mah bila zgubljena.
O omiki naših moških ali gospodov le malo povem, vendar vse kar vem. — Knjigovez malega bližnjega mesta mi je poredno tožil, da v mojem mestu nima nič zaslužka; to sem počasi tudi sam zapazil. Svaril me je tudi neki mestjan, ki brati zna, naj se ne ukvarjam s knjigami, ker branje oči slabi in sedanje knjige, posebno pa časniki, toliko laži in neumnosti trosijo po svetu, da celo pametnim ljudem glave mešajo. Kar se godi zunaj našega mesta, naših ljudi ne briga. Ta in uni si vendar da kaj prebrati iz tistih časnikov, ki so Slovencem precej znani po posebni očetovski ljubezni, ktero imajo do nas, in čudno je, da se večidel vse verjame, kar je pisano nam nasprotnega, akoravno drugod pravijo, da večidel sedanji časnikarji trikrat lažejo, kadar dvakrat zinejo. Iz tacih listov nabirajo moji mestjani vso politično modrost malomestjansko.   Pri nas na Slo-
venskem ima beseda „Slovenec" nekterim ljudem le političen pomen, ker nočejo vedi ti, čeravno dobro vejo , da je Bog narod vstvaril, kteri na Kranjskem, Štajarskem itd. biva in jezik govori, ki ga pisatelji že od nekdaj slovenski jezik zovejo (glej Linharta „Geschichte Krains II. Th." str. 180; glej Šafaf ik „An-kunft der Slaven" str. 7.; glej Primaž Truberjeve v Tibingu 1550 - tedaj pred več kot 300 leti natisnjene f/93ufqiuie, i$ tit) je ti) mlati im preprojti g>i o> u en i mcgo lat)fu Dfratfim jbafu brati nau§l)ttt." itd.)"' in kterim je Slovenec bolj preklican, kakor "factikalec, demokrat, rovar itd. Taki ljudje pa, ki niso se učili slovenščine v šolah, ki si pod narodom ne mislijo druzega kakor pri-prostega kmeta, ki umeti ne morejo, da se slovenski ravno to pisati in govoriti more, kar v druzih jezikih, in ki celo menijo, da to, kar se zdaj slovenski piše, je nov jezik, popolnoma nerazumljiv in tedaj nepotreben, tudi ne morejo razumeti, čemu se domorodci toliko prizadevajo za narodno omiko in oliko, ter se čudijo, da vlada pušča slovenski jezik celo v šolah učiti!*) Vidi se iz tega, da so njih misli bolj po druzih naučene kakor samostojno prevdarjane. Taki slovenski Nemci pa tudi o Nemcih nič bolje niso podučeni ne o njih državnih zadevah,, ne o njih slovstvu; o Gotajcih vejo toliko kakor o Kitajcih, o Prusih toliko kakor o Rusih. Ali je Prešeren bil Nemec ali Gote Slovenec, jim je vse eno, in kdor bi jim kaj pripovedaval o teh velikanih , bi jim resnično kalil njihov javni zaspani mir. Da so ti ljudje 1 Avstrijani, to sicer vejo ; kaj pa pomeni, da so udje ustavne (konštitucijne) države, ne morejo razumeti, ker so državljani zgolj le iz prirojene navade. Narodne, državljanske, človečanske zavesti ne smeš iskati pri ljudeh, kterih dušni pregled ne seže dalj kakor razgled z njihovega zvonika.
Kakor Slovenci sploh so tudi moji mestjani radi dobre volje, in poliČek rujnega vinca jim vdihne včasi celo nekako domorodnost. Ako takrat slišijo slovenske zdravice, pesem slovensko ali govorjenje domače, prijazno slovensko, povzdigne se jim duh nad telo, in omeči se jim srce, kakor v mleku suha skorja. „Dulce est pro patriabibere" pravijo. Kadar so tako zidane volje, pravijo celo, da imajo čitavnico. Bora Čitavnica! Prave čitavnice ustanoviti pa ni mogoče, ker mnogo mestjanov le za silo brati zna, celo celo malo pa jih zna slovenski brati; skoraj vsem pa bi bila pregrešna potrata, v taki dragini denar trositi za — nepotrebne slovenske časnike in knjige !
Tako je vsak tak le modrijan sam za-se; tako gleda svet skozi svoje očale, ki so tako stare in motne, da so že vid izgubile; mestice njegovo mu je sreda vsega sveta; kar je zunaj tega ozidja, za to mu ni mar; vse je prazno in nečimrno, kar se ne da precej v de-narjih preceniti; misel, ki dušo nad telo povzdigne, je neumna in smešna; obrača se le za-se; narod mu je ničla.
Da bi popisal vse posebnosti svojega mestica, potreboval bi dokaj papirja, in prizadevanje moje bi morebiti ne bilo vredno pet kapljic črnila. Pa saj boš, potrpežljivi bravec, spoznal že iz teh vrstic, kako deleč smo še od prave omike, ki jo zahteva sedanji čas duševnega in materijalnega napredka, in da skoraj vse naše mestica so saj več ali manj podobne ravno popisanemu. — Leži pa v mesticih dokaj doslej spijoče narodne moči; zato ni obupati, da nebi je predramili narodu v blagor in državi naši v prid in srečo. Treba le tudi v male mesta, v kterih se je obdržalo toliko slivarstva in starokopitnosti, zasaditi blago seme domo-
*) Beri tudi v tem »e cel<5 iz dispositionsfonda podpiranega dunajskega „Bothschafter-ja'k ob priliki Koberjeve pravde.     Vred.
rodne ljubezni,   da tudi v njih požen6 krepke narodne cvetlice.
Kako naj bi se to storilo, bom skusil prihodnjič omeniti; danes pa rečem, kakor Slovenec stare korenine pravi: Pomozi nam v to mili Bog!
309