Nič se ne izgubi, kar je dobrega
V današnjem nemirnem času kar mrgoli dogodkov na vseh ravneh živ-ljenja, sredi vsega tega pa so tudi otroci, ki vsrkavajo vsa ta dogajanja. Včasih se vzgojitelji tolažimo s tem, da otrok ne sprejme vsega, vzame le tisto, kar najbolj vpliva nanj. Zboji-mo pa se ravno ob vprašanju, kateri dogodki pravzaprav najmočneje vplivajo na otroke. V spontanih si-tuacijah, v pogovorih z njimi lahko izvemo marsikaj - tudi to, koliko si je
otrok »vzel zase«, kaj ga je od vsega najbolj vznemirilo.
Prijetno je vzgojitelju, ko sliši od otrok, teh živih in iskrenih virov, celo vrsto ocen o tem, kar so odrasli pri-pravili zanje z najboljšim namenom.
Ponovoletni čas je priložnost, ko otroci živo obujajo spomine na mno-žico doživetij v prednovoletnem ča-su. Če se spomnimo leto dni nazaj -koliko kritike je prihajalo iz otroških ust o dedku Mrazu, češ da je bil ve-dno drugačen, nič star, le namazan, nič prijazen, enkrat radodaren, dru-gič skop; tisti, ki se je vozil v vlaku in govoril po mikrofonu, je metal bon-bone kar po tleh... Še in še je bilo slišati razočaranja.
Letos pa je Dedek očitno popravil njegov vtis. Otrokom iz občine Cen-ter je prinesel zelo lepo darilce - pe-smico »Pesem za srečo«, ki jo je napi-sal Tone Pavček, likovno podobo pa ji je dala Jelka Reichmanova. Pesem za srečo je zaživela in uresničila svoje poslanstvo - prinesla je srečo mno-gim otrokom, ne samo zdravim, pač pa tudi vsem tistim, ki so morali zara-di bolezni v naše mesto; in ker je Klinični center v naši občini, so bili tega liričnega doživetja deležni otroci iz Ptuja, Kragujevca, Angole itn.
Zares lepo! Posebno zato, ker so bili otroci srečni in ker je bilo videti, da le še nismo popolnoma postvarili današnjega sveta. Cigav je bil ta po-gum? Pogum zato, ker danes nismo več z ničimer zadovoljni, vsega je preveč, premalo pa je tiste globlje resnice, s katero bi morali spodbujati in usmerjati zdaj še zelo mladega člo-veka - otroka.
Škoda, da tak optimizem odlikuje le nekatere, ki so pfedani svojemu delu, in sreča, da so med nami - v zvezi prijateljev mladine, kjer skuša-jo vedno znova izluščiti globlje in globlje motive in so prepričani v pra-ve vrednote.
Povezujemo se in povezovali naj bi se še bolj na vseh ravneh' - tudi zara-di otroka. Le včasih pa so dokončne rešitve brez prepotrebnega usklaje-vanja. Morali se bomo zgledovati po dobrih primerih v Sloveriiji, čeprav je Ljubljana še taka specifika. Morali bomo združevati sredstva za prazno-vanje dedka Mraza na takšni ravni, da bo organizacija novoletnega praz-novanja v profesionalnih rokah in ne razdrobljena ter prepuščena po de-lovnih kolektivih. Na tej poti izgublja svojo prazničnost in ohranja potroš-niško miselnost.
Najbrž ne vemo, koliko truda in napora je vložil letošnji Odbor za no-voletni sprevod pri MK SZDL, da je razveselil toliko ljudi, od zelo mladih pa tja do pozne starosti, ki so večer za večerom hodili po nova doživetja k starim znancem v sprevodu.
Mogoče najbolj nenavadno pa je bilo nedeljsko dopoldne 27. decem-bra, ko se je dedek Mraz z vlakom odpeljal na obisk k vsem otrokom na osmih različnih oddelkih Kliničnega centra. Ničkoliko tihe sreče je bilo mogoče razbrati pri tistih, ki so ne-bogljeno ležali v postelji, do onih, ki so ga z vzgojitelji pričakali na oknih in potem z Dedkom pokramljali ob novoletni jelki.
Bilo je lepo vsem malim in malo večjim, tistim, ki v Dedka ne verja-mejo več, pa so bili veseli kot pred mnogimi leti. In lepo je bilo tudi sta-rejšim, ki s ob zvokih glasbe prišli iz bolniških sob, postelj in izražali no-~ voletne želje Dedku, on pa njim.
Zelimo, da bi Odbbr tudi naslednje leto v zadnji decembrski nedelji pri-pravil vlak - prav tak ali pa še z bolj veselimi godci za tiste, ki jih bolezen odtrga iz domače praznične sredine.
Anka Prestor