Numizmatika
Delovanje SZND J. V. Valvasorja
Naši sosedje Furlani:
Onstran bistre Soče -Di ca dal limpi Lusing
Primož Sturman
Slo
v
Po

OVD *
januar 2008
cena 3,00 C
Saša Martelanc
Sto let ljubezni
Saša Martelanc: Sto let ljubezni ... 1
Napolltano v Sloveniji .............2
Nada Rink Arh: Jesen življenja ...3 Mogoče bi vas zanimalo zvedeti, da.........................6
Peter Merku: Moje življenje v Nemčiji (I).....................7
Vladimir Kos: Pred tajfunom in po njem........................9
M. Žitnik: Čarodejke (LXII.) ......10
Devet velikih jokov za Primorsko . . 13
Lida Turk: Prikaže se svetlolas, visok fant.......................15
Izid 36. literarnega natečaja
Mladike .........................16
Angelos Baš: Po predsedniških
volitvah v Sloveniji ............17
Primož Sturman: Onstran bistre
Soče ............................20
Vladimir Kos: Obisk v bolj mračnem svetu....................22
Mitja Petaros: Delovanje SZND J. V. Valvasorja.................23
Antena ............................25
Ocene:
Knjige: Vinko Ošlak: Obe kraljestvi
(A. R.) ........................31
Knjižnica Dušana Černeta (78) .. 32
Na platnicah:
Pisma uredništvu; Za smeh In dobro voljo
Priloga: RAST 1 - 2008
Uredništvo In uprava:
34133 Trst, Italija, ulica Donizetti 3 tel. 040-3480818; fax 040-633307
urednistvo@mladika.com Oblikovanje: Matej Susič Izdaja: Mladika z.z o.z.
Član USPI (Zveze Italijanskega periodičnega tiska)
Reg. na sodišču v Trstu št. 193
ISSN 1124-657X
Tisk: Graphart srl - Trst
Izhajanje revije podpira Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.
IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO LIL
, pert«1
X\ nav'
dih hi !aZ
besed3

Bojan Pavletič Devet
VELIKIH
JOKOV
M
založba
LADIKA
NOVO!
Bruna Marija Pertot Tl NAVDIH IN JAZ BESEDA
. ‘A**. V.-»
'?SM:
y
Trst, Ulica Donizetti 3,1-34133
tel. 040-3480818 • fax 040-633307 • e-mail: urednistvo@mladika.com
SLIKA NA PLATNICI: Etnolog dr. Janez Bogataj je v Društvu slovenskih izobražencev nazorno predstavil knjigo in zgoščenko »Okusi Slovenije - 170 izbranih receptov iz slovenske kulture« (foto KROMA).
UREDNIŠKI ODBOR: David Bandelj, Jadranka Cergol, Liljana Filipčič, Ivo Jevnlkar, Marij Maver (odgovorni urednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Mitja Petaros, Nadia Roncelll, Matjaž Rustja, Tomaž Simčič, Breda Susič, Neva Zaghet, Zora Tavčar in Ivan Žerjal.
SVET REVIJE: Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Peter Černič, Marija Češčut, Danilo Čotar, Dlomlra Fabjan Bajc, Ivo Kerže, Lučka Kremžar De Luisa, Sara Magliacane, Peter Močnik, Aleksander Mužina, Milan Nemac, Adrijan Pahor, Štefan Pahor, Bruna Pertot, Marijan Pertot, Jvan Peterlin, Alojz Rebula, Peter Rustja, Ester Sferco, Marko Tavčar, Andrej Žaghet, Edvard Žerjal In člani uredniškega odbora.
Posamezna številka Mladike stane 3,00 €.
Celoletna naročnina za Italijo 24,00 €; za Slovenijo in druge države 25,00 € (ali enakovreden znesek v tuji valuti), po letalski pošti 30,00 €.
Za plačilo lahko uporabite poštni tekoči račun 11131331 - Mladika - Trst. Na banki pa: Zadružna kraška banka - Banca dl Credlto Cooperatlvo del Carso (IBAN: IT58 5089 2802 2010 - 1000 0016 9161.
Saša Martelanc
Sto let ljubezni
Srečanja z Zupančičevo DUMO spadajo med doživetja, ki vznemirjajo. Prevzame nas občudovanje te že davne domovinske pesnitve, občudovanje arhitekturno lepe zgradbe, zven skoraj glasbenega besedila in blesk miselnih dragotin. In skozi celotno mojstrovino je speljana nit zaskrbljenosti in ljubezni do nekoč zelo občutene in spoštovane vrednote: do domovine.
Nekoč? Danes ne več?
Človek včasih opazi kaj, kar pogreša. Nenadoma ugotovi, da že dalj časa ni bral ali slišal kake besede; recimo nekdaj zelo pomembne in negovane besede, zelo občutene in skoraj posvečene. Na primer tiste, ki je seme in sad Župančičeve DUME, tiste melo-diozne besede DOMOVINA.
Kaj se je zgodilo s to besedo, da jo vse redkeje srečujemo na naših sprehodih skozi sedanji slovenski čas? Ali je tisto, kar je nosila v sebi in je bilo celim rodovom luč na poteh ob prepadih in previsih zgodovine, zdaj že zastarelo, nepomembno, dotrajano?
Ali se poslavljamo od svetlobe tiste besede, od UJUBEZNI? Ali zdaj, ko imamo državo, lahko opustimo neke staromodne sentimentalnosti in to novo zadržanje prenesemo celo na državne simbole - in tako snemamo slovensko zastavo ob vstopih v Slovenijo, vrli šengenski Evropejci?
Kje, domovina, si, dragi Oton Župančič?
Toda DUMA je letos jubilejna, točno sto let slavi. Zato njo in njenega očeta (in sebe) razveselimo s kako bolj sončno mislijo. Naj bo citat, porojen »tam, preko morja«, v zborniku slovenskih maturantov v Buenos Airesu 2005. Tam je mlada Martina Kokalj, že iz tretjega rodu onih, za katere je pesnik zatrepetal, da »več ne doseže jih naše oko«, zapisala tudi tole:
Že iz otroških let se spominjam besed svojega starega očeta, ko mi je pripovedoval o svoji domovini Sloveniji. Vedno je govoril z veseljem in z neko vznemirjenostjo; meni se je zdelo, da mi pripoveduje pravljice. Povedal mi je, daje imel mirno in veselo življenje, ko je bil še mlad in je živel v Sloveniji na Dolenjskem. V svojih mislih imam lepo narisano to, kar mi je pravil. Pa tudi v osnovni šoli in na srednješolskem tečaju so nam opisovali to prekrasno deželo, ki jo bom kmalu spoznala in občudovala na lastne oči.
Videla bom zelene doline, gore, ki segajo do neba, majhne, domače hiše, stare gradove, cerkvice in kristalno čiste potoke ter reke. Dve besedi mi prideta na misel, ko si predstavljam Slovenijo: mir in lepota. Mir, ki ga občuti človek, ko občuduje naravo. Lepota, ki jo je ustvaril Bog. Tudi veselje, da bom spoznala domovino svojih starih staršev, kraje, kjer so bili rojeni in so nekoč živeli, se učili in sojo morali zelo mladi zapustiti.
Joj, koliko časa sem čakala na to potovanje!	b. Grom: Moje korenine
naš komentar
Napolitano v Sloveniji
F N o drugi svetovni vojni smo upravičeno ^pričakovali, da bomo naglo deležni vseh narodnostnih pravic, ki nam jih je odvzel fašizem. Več kot 20 let po prvi svetovni vojni smo namreč lahko gojili le upanje, da bomo po propadu črne tiranije doživeli popolno spremembo v odnosih z državo, v kateri nam je usojeno živeti, in da bomo deležni vsega, kar naj bi prinesel pravi preporod, ki smo si ga zaslužili z vztrajnim odporom in uporom. Zelo naglo pa smo se morali sprijazniti z dejanskim stanjem, ki nam je vsa naša pričakovanja stalno odmikalo: dolgotrajno reševanje tržaškega vprašanja, hladna vojna, ki je povzročila še zdaj trajajočo politično neenotnost v naših vrstah, uresničitev dežele s posebnim statutom, ki ni niti za korak prispevala k uveljavljanju pravic, ki nam jih generično zagotavlja italijanska ustava, tudi zaščitni zakon nam ni prinesel skoraj nič konkretnega. Prav tako tudi spremenjene mednarodne razmere po padcu berlinskega zidu in razpadu Jugoslavije. Celo novi, po žolčnih polemikah odobreni deželni volilni zakon (nova priložnost za neenoten nastop Slovencev!) je tak, da bomo v prihodnje trepetali za izvolitev našega predstavnika v deželni svet. Posledica je bila, da so se naša pričakovanja spremenila zgolj v nemočno čakanje, pasivno spremljanje dogajanja okoli nas, na katero nismo mogli ali hoteli vplivati. To traja že šestedeset let in več. Zdaj postaja vsem jasno, da je tako ravnanje bolj podobno tistemu odlašanju, ki pri sleherni bolezni ne privede do nobene prave terapije, ampak samo do izgube časa, ki vsak organizem samo slabi. Čakali smo, kot da nam država lahko pričara Indijo Koromandijo. Predolgo čakanje nas je frustriralo in utrudilo, asimilacija in izseljevanje, predvsem pa demografski zakoni, so našo manjšino ošibili do take mere, da ima zdaj država opraviti z nami samo kot s številčno skoraj neznatno skupnostjo. Naša pasivnost nas kaznuje, državi pa se je načrtno odlašanje obrestovalo: cilj je bil dosežen, manjšina izumira. Sicer ne bo izginila, vendar pa ne predstavlja problema. Utemeljenost teh bridkih ugotovitev potrju-
je tudi nedavni obisk predsednika republike Napolitana v Sloveniji. Vsem je jasno, da je šlo za protokolaren obisk, zgolj znak vljudnosti sosednji državi ob prevzemu predsedstva v Evropski zvezi. O stikih na predsedniški ravni med Italijo in Slovenijo se je govorilo že pred časom, ko je bila na dnevnem redu sprava. Govor se je tedaj razširil celo na Hrvaško, kot da bi morali drug drugemu kaj odpuščati, medtem ko je več kot očitno, da gre za bilateralna vprašanja. Politiki so že izbirali, kje naj bi prišlo do simboličnih spravnih dejanj, toda kmalu je bilo vsem jasno, da zadeva postaja preveč obvezujoča in preveč resna, ker odkriva še odprte rane, ki bi začele znova krvaveti. Navsezadnje je res, da Slovenija ni objavila seznama tistih, ki so bili brez sojenja pobiti po drugi svetovni vojni, niti ne kraja, kjer so pokopani, ali jame, v katero so bili vrženi. Tudi odseljevanja ezulov so se v takratni Jugoslaviji povečini veselili in ga niso zaustavljali. Prav tako je res, da se Italija ni opravičila za poskus kulturnega genocida na škodo primorskih Slovencev (bil je zaznaven še pred fašizmom ter je v Reziji in Benečiji skoraj uspel) ter za kasnejši napad na Slovenijo in njeno priključitev. Polemikam, ki so spremljale razmišljanje o spravi, je naredil konec sam predsednik Napolitano. Vsem je zaprl usta z močno demagoškim poudarkom, da spravno dejanje pravzaprav ni potrebno, ker smo vsi že »spravljeni«, državi pa se lahko pohvalita z vzorno prijateljskimi odnosi. Besede, ki so morda zadovoljile politike in diplomate, so nam pustile grenko spoznanje, da Rim, tak ali drugačen, ni in ne bo nikoli zrel za priznanje kakršnekoli krivde in odgovornosti za nesreče, ki so prizadele pripadnike ene in druge strani, Slovence in Italijane, take in drugačne, krive in nedolžne.
Sprava je bila tako pometena pod preprogo, ki je nekaj časa ne bo nihče več dvigal. Drugačni spravni duh, ki veje v Evropi, je o-mogočil nastanek Evropske zveze in posledično padec meja tudi pri nas. Nova realnost, ki prerašča razne špekulacije, odpira pot novemu upanju in novim pričakovanjem.
Nada Rink Arh
Jesen življenja
Priporočena na literarnem natečaju Mladike za leto 2007
Tl oplo jesensko sonce je prijetno grelo in na balkone doma starejših občanov privabljalo številne oskrbovance. Skoraj dvajset let sem že upokojena. Človek se z vsakim letom bolj utrudi. Postane počasen, včasih naveličan samega sebe. Pred desetimi leti sem se iz stanovanjskega bloka na obrobju mesta preselila semkaj, v dom starejših občanov. Selitve še zdaleč ne obžalujem. Kaj sem pa hotela drugega. Vse svoje življenje sem stregla drugim, zdaj drugi strežejo meni. Imam kar spodobno pokojnino, nekaj denarja pa mi navrže še stanarina, zato si v domu lahko privoščim svojo sobo. Da bi bila komu od sorodnikov v breme? Ne, tega pa ne! Raje sem se preselila v novi dom. Nisem se poročila, ker pač ni bilo pravega princa iz sanj. Sicer sem imela dve starejši sestri in brata. Vsi so že pokojni. A kljub temu nisem osamljena, ko pa imam lepo število nečakov. Nekateri med njimi namreč pridno računajo na moje dvosobno stanovanje v bloku, seveda šele po moji smrti. To se razume. Zdaj ga lepo dajem v najem in stanarina mi navrže kar lep kupček denarja. Saj je že kdo od nečakov namignil, da bi lahko živela pri njem. Ampak oni imajo svoje družine in svoje probleme. Kdo bi se potem brigal za ostarelo in včasih malce tečno teto, z leti bi jim postala zagotovo odveč. No, na obiske pa hodijo kar pogosto.
Dom starejših občanov stoji pod mogočnimi sivimi gorami, na zelenem gričku, na prečudoviti legi s prekrasnim razgledom daleč naokoli. Le kdo v tem lepem, jasnem dnevu ne bi hotel premakniti stola na svoj balkonček in uživati v toplih, božajočih žarkih. V kuhinji našega doma sem naročila popoldansko kavo. Prinesli so mi jo v sobo in v prostoru je prijetno zadišalo. Na balkon sem postavila dva stola, enega tapecirala z odejo, na drugega pa položila vročo kavo. Udobno sem se namestila. Počasi sem srebala kavo in mislila na pokojno sosedo Roziko... oh, kako jo pogrešam. Še pred pol leta sva bili sosedi... o, veliko časa sva skupaj presedeli in kramljali.
Včeraj je na sodišču že tekla zapuščinska obravnava po pokojni Roziki, nanjo so uradno vabili tudi mene...
Bilo je lani, nekako v začetku oktobra, ko je bilo zunaj tako toplo kot danes, da sem lahko na balko-
nu brala knjigo. Zmotilo me je neko pokašljevanje.
Na sosednjem balkonu sem zagledala sivolaso gospo, blizu sedemdesetih. Sedela je v invalidskem vozičku in otožno zrla v daljavo, na polja, ki so se razprostirala pod domom oskrbovancev. Zdelo se mi je, da sploh ne opazi lepot jesenskega časa, ne mene, čeprav sem pokašljevala, ne zlatorumenih dreves, ne zoranih njiv, ne toplega sonca. Življenje ji ni prizanašalo, kar sem sklepala po njenih številnih gubah na obrazu in zgaranih rokah. Namestili so jo v sosednjo sobo z balkonom, prav takšnim, kot je moj.
Že dan prej sem izvedela, da bodo iz bolnišnice naravnost v naš dom pripeljali gospo z zlomljenim gležnjem.
Zdela se mi je tako plaha, nekako izgubljena, zato sem se s stolom približala njeni balkonski ograji.
»Dober dan gospa, vi ste pa novi v našem domu, kajne?« sem jo glasno nagovorila.
Stresla se je, kot da bi jo prebudila iz globokega sna. Začudeno me je pogledala, se v vozičku nekoliko vzravnala in prijazno pokimala.
»Dober dan, dober dan. Ja, prvič sem tu. Veste, ne morem še vstati. Zlomljeno nogo imam in šele čez deset dni mi bodo odstranili mavec. Ali ste vi že dolgo tukaj?«
»O, letos bo deset let!« sem ji odvrnila. Rada bi se z njo zapletla v pogovor, pa sem jo vprašala: »Vam je všeč naš dom? In seveda ta prekrasen razgled z balkona?«
Zresnila se je.
»Razgled je že lep, kakšen bo dom, bom še videla. Zaenkrat ni druge izbire. Nekaj časa bom že morala potrpeti tukaj.«
Potem mi je povedala, od kod je doma, da ima tri odrasle in poročene otroke, da si je nogo zlomila pred dobrim mesecem, ko so šli na polje pobirat zadnji krompir. Zgodilo se je, ko je lezla s traktorja in še sama ne ve, kako se je kar naenkrat znašla na tleh. Strašno jo je zabolela noga in postalo ji je slabo. Domači so poklicali rešilca in ta jo je odpeljal v bolnišnico. Kar takšno, kot se je pripeljala na polje. V delovni halji, v gumijastih škornjih. V bolnišnici so ugotovili kompliciran zlom gležnja desne noge. Uspavali so jo in operirali, ji nogo do kolena povili,
čez en teden pa dali v mavec. Kar štiri tedne je ležala v bolnišnici, domov ni mogla, ker jo nihče ne bi mogel negovati.
»Na kmetih moraš biti vedno zdrav, delo kliče vsak dan, od jutra do večera, hčerka pa nima časa, da bi skrbela zame,« je dejala nekako opravičujoče. »Oh, saj bom tu le toliko časa, da pozdravim nogo, potem se zagotovo vrnem domov.«
»Torej ste v našem domu le na okrevanju?« sem vprašala po kratkem premisleku.
»Tako mi je hčerka zagotovila, ja, samo začasno. ..«je odvrnila in že bolj vedro dodala »prvič gledam na polja s takšne višine.«
»Kako vam je ime?« me je gnala radovednost.
»Rozika!« se mi je prijazno nasmehnila.
Vstala sem, se nagnila čez ograjo in ji podala desnico: »Jaz sem pa Urška!«
Prisrčno sva si stisnili roki. Čutila sem njeno hrapavo dlan v svoji.
»Kaj pa vaš mož, se s tem strinja? Ali bo kaj hodil k vam na obisk?« sem še kar vrtala vanjo.
»Mož je že davno pokojni,« je počasi odvrnila in dvignila obrvi, kot da bi zbirala besede. »Bilo je pozimi, pred tridesetimi leti, ko seje s traktorjem odpeljal v gozd po drva. Naš gozd leži precej visoko. Traktor je po zaledeneli poti potegnilo po bregu navzdol in moža tudi. Ker se zvečer ni vrnil, smo ga šli iskat in našli pod traktorjem.« Stiskala je ustnice, čutila sem, da ji je še vedno hudo za njim.
»O, to so bili hudi časi,« je nadaljevala svojo zgodbo. »Hvala bogu je bilo na kmetiji obilo dela in prav v njem sem našla tolažbo. Vse tri otroke sem potem sama vzgajala ... ja bilo je res hudo. Fanta sta se izšolala in dosegla poklic, hčerka pa je ostala doma na kmetiji. Se mlada se je poročila in rodila tri otroke. Vsi se želijo šolati. Ne vem, kdo bo delal na kmetiji. Njen mož hodi v službo, pa še v kozarec rad pogleda, tako da z njim ni kaj prida. Samo da se pozdravim... potem bom hčerki spet v veliko oporo. O, kakšna reva bi bila, če me ne bi imela. Veliko ji pomenim, veste... zelo veliko!« je počasi zaključila.
Pozorno sem poslušala njeno pripoved in čutila, da jo nekaj grize. Nekaj ji leži na duši. Hotela sem jo še marsikaj vprašati, a so se na balkonu pojavile negovalke in jo zapeljale nazaj v sobo.
»Jutri se lahko spet srečava!« mi je še zaklicala.
Prikimala sem ji in z roko pomahala v pozdrav. Potem sva se srečevali vsak dan, klepetali o vsem mogočem in postali pravi prijateljici. Ker ni mogla hoditi, sem jo z invalidskim vozičkom vozila v dnevni prostor doma, pa v kapelo, kjer sva se redno udeleževali maše. Ona je imela 69 let, jaz pa tri leta več.
Po desetih dneh bivanja v našem domu so jo spet odpeljali v bolnišnico, da ji odstranijo mavec. Prepričana sem bila, da se ne bova več videli, saj jo bo hčerka iz bolnišnice odpeljala naravnost domov, na kmetijo. Na njen dom, kjer jo tako zelo potrebujejo... S solzami v očeh sva se poslovili in druga drugi obljubili, da se kdaj pa kdaj slišiva po telefonu.
Pozno popoldne so Roziko pripeljali nazaj v dom oskrbovancev. Začudila sem se. Saj sva se vendar že dopoldne poslovili. Zagotovo bi morala na kmetijo, na svoj dom... tako težko je čakala na ta trenutek. To mora biti pomota.
Odhitela sem k njej, da jo povprašam, zakaj je spet tu, zakaj je vendar niso peljali domov. Kar odrevenela sem, ko sem prestopila prag njene sobe. Pred seboj sem uzrla izmučen obraz, obraz največje nesrečnice. Skrušena, povsem nemočna je sedela v invalidskem vozičku.
»Urška, poglej, kaj so mi storili!« je zaihtela in se me krčevito oprijela za obe roki.
Noga res ni bila več v mavcu ampak samo temeljito povita, Rozika pa je nemočno ihtela. Zdravniki so menda ugotovili, da se kost ni najlepše zarasla, gleženj je ostal nekoliko iznakažen, zato bo morala preostalo življenje hoditi z berglami.
Tolažila sem jo, kolikor je bilo v moji moči.
»Tako rada bi šla domov, med polja, k hčerki in njeni družini! Takšna nisem več za nobeno rabo. Najraje bi kar umrla,« je tarnala in skrila obraz v dlani.
V bolnišnico je menda prišla tudi njena hči. Ko je izvedela, da bo mati lahko hodila le ob pomoči bergel in še to ne tako hitro, ji je kar naravnost povedala, da je takšne, kakršna je, ne more imeti doma, da je na kmetiji pač preveč dela...
»Rozika!« sem jo skoraj stresla in skušala malce potolažiti. »V nekaj tednih si boš opomogla, potem pa greš domov. Stoje ne boš mogla veliko narediti, je pa na kmetiji dovolj dela tudi sede, kot likanje, prebiranje fižola, orehov, šivanje...«
»Ne, ne, Urška, ti ne razumeš...« me je takoj ustavila. »Imela sem občutek, da se me hči hoče popolnoma znebiti. Zeli, da ostanem tu v domu. Tako nervozna je bila, kar nekako arogantno seje obnašala. Rekla je, da bo plačevala moje bivanje, saj njen mož kar dobro zasluži... če bo slučajno z denarjem šlo na tesno, bo lahko prodala kakšno parcelo... vse... samo mame ne domov!«
Zaprlo mi je sapo.
»Če je kmetija tvoja, potem imaš vso pravico bivati doma! Čez nekaj tednov boš vendar kolikor toliko pokretna,« sem se skoraj razjezila. Imelo me je,
da bi po telefonu poklicala njeno nesramno hčer in jo pošteno nadrla.
Odkimavala je in trmasto gledala v tla.
»Kmetijo sem že pred leti prepisala na hčer, ker sta se moja sinova poročila in odselila. Tako so me gnjavili, ona, moja hči in njen mož. Kaj pa sem hotela, zaradi ljubega miru. Sklenili smo pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Kot preužitkarici mi je na nekoč moji kmetiji ostala le soba do konca življenja in seveda vse, kar spada zraven. Obleke, hrana, kurjava. . .in tistega malo starostne pokojnine, ki jo bom prejela šele prihodnje leto.«
Stiskala je ustnice. Gotovo ji je sedaj žal, ker se je prenaglila s prepisom.
»Kaj pa tvoja sinova? Ena sobica bi se že našla... pri enem ali drugem?!«
»Sinova?« je nekam odsotno dejala in me žalostno pogledala. Počasi je odkimala. »Oba sta pred leti dobila »grušt« za novo hišo in ob mojem ustnem zagotovilu, da kasneje dobita še vsak po eno parcelo, takrat podpisala dedno odpoved.«
»In kaj je tu narobe?« me je zanimalo.
»Narobe je to, ker sta ostala brez parcel. Ob prepisu kmetije na hčerko smo dodatno zapisali, da oba moja sinova dobita iz kmetije še vsak po eno parcelo v izmeri tisoč kvadratnih metrov. Seveda jima jo bo izročila moja hči, njuna sestra, če bosta na kmetijo hodila še pomagat... Takoj po tem prepisu seje nova lastnica kmetije z njima namenoma hudo sprla in ni več dovolila, da bi prišla blizu, kaj šele pomagat na kmetijo... Niti obiskov ni dovolila. Vse samo zato, da bi obdržala obe parceli. K temu jo je zagotovo nagovoril njen mož. Zdaj sta sinova jezna še name, ker smo tako neumno napisali. Vem, da sem sama krava za vse. Slepo sem verjela hčerki... njenim obljubam in obljubam njenega moža...«
Minili so že štirje meseci bivanja v domu ostarelih. Rozika se je kar lepo privadila na bergle in dom. Le nihče od otrok je še ni obiskal. Sem ter tja je Rozika po telefonu poklicala hčerko, pa tudi ona jo je kdaj pa kdaj poklicala in ji obljubila obisk. Potem seje neke deževne nedelje hči le pojavila. Slabo uro je trajal obisk pri materi. Zaradi dela se ji je spet tako mudilo domov. Roziki seje trgalo srce...
Tako ne gre več naprej! sem se razjezila in sklenila, da ji pomagam, saj bo reva še psihično zbolela. Nekaj moram storiti, da jo bodo domači pogosteje obiskovali. Pa tako rada jih je imela. Več dni sem premlevala, kaj mi je storiti. Naenkrat sem se spomnila. Imam nečaka, odličnega odvetnika. Marsikomu je že pomagal. Z njim se moram dobiti in pomeniti, samo skupaj bova našla rešitev.
Skovala sem fenomenalen načrt in po telefonu takoj poklicala nečaka. V nekaj urah je bil pri meni v domu...
Potem sem načrt razodela sosedi Roziki.
»Ah, soseda, nič se ne boj, moj nečak je od sile. Je odličen odvetnik in seveda pripravljen sodelovati... Meni, njegovi teti bo že šel na roko!«
Nekaj časa me je začudeno gledala, kot da ne more verjeti. Mencala je robec v roki in oklevala.
»Urška, če misliš, da nama bo res uspelo, prav?! Pa poizkusiva!« se je Rozika po dolgem času končno hudomušno nasmehnila.
Čez deset dni je poštar na Rozikin nekdanji dom prinesel priporočeno pošiljko. Od odvetnika. Vendar pa hči pošiljke ni smela prevzeti, ker je bilo poštarju izrecno naročeno, da jo sme izročiti izključno naslovniku. Zato je Rozikina hči poštarju napisala naslov doma oskrbovancev. Že naslednji dan je hči po telefonu v dom poklicala mamo, dajo vpraša, kaj je pomenilo odvetnikovo pismo. Ker so Roziko ravno odpeljali v bolnišnico zaradi morebitne nove operacije na nogi, sem jaz sprejela klic in Rozikini hčerki povedala, da bo njena mama po neki pokojni teti iz Amerike podedovala ogromno vsoto denarja.
»Tista mamina teta je že več kot deset let mrtva,« je jadrno odvrnila Rozikina hči.
»Že, že...« sem tudi jaz hitro odgovorila »najmanj deset let so iskali naslov vaše mame in vse bo potekalo samo preko odvetnika. Menda gre za velike vsote, ki so jih še našli na računu pokojne mamine tete...«
Moja nora ideja je vžgala. Že čez nekaj dni so k mami Roziki v dom pričeli prihajati vsi njeni otroci, pa vnuki ter celo snahi in zet seveda.
»Mama, pridi domov, umaknil se bom iz tvoje sobe,« je prigovarjal hčerin sin.
»Ah, kje pa! Mami bomo uredili sobo poleg dnevnega prostora, da na starost ne bo hodila po stopnicah in v sobi je centralno gretje,« se je dobrikala hči.
Obiski pri mami v domu so se zdaj kar vrstili, celo rože so ji nosili, jo vabili, naj se vrne domov, tudi sinova stajo vabila vsak v svojo hišo, vendar se Rozika ni dala.
»Otroci, moj dom je zdaj tu, kjer nisem nikomur na poti. Lepo mi je, vsega imam dovolj in vesela sem, ko me tako pogosto obiščete in se med seboj spet dobro razumete. To so tiste prave družine...«
Rozika je zdaj kar žarela od zadovoljstva. Tako lepo se ji še ni godilo. Kako so bili vsi složni in do nje pozorni. Dosegla je celo, da je hči obema bratoma brez problema uradno prepisala tisti parceli,
izgovorjeni v pogodbi o dosmrtnem preživljanju.
Otroci in vnuki so se pripravljali na veliko slavje ob Rozikini 70-letnici. V začetku marca. Peljali jo bodo v imenitno gostilno in na praznovanje povabili vse sorodnike. Celo ansambel bodo najeli, čeprav mama ne more več plesati, glasbo je pa vedno tako rada imela.
Dan pred velikim slavjem je oskrbovanka Rozika umrla. Zaspala je z nasmeškom na ustnicah. Diagnoza: možganska kap.
Domači so pripravili veličasten pogreb.
Čez šest mesecev je sledila zapuščinska obravnava po pokojni Roziki. Morala sem tja, ker sem hranila tisto malo prijateljičine gotovine, ki jo je včasih še na svojem domu uspela prihraniti od prodanega mleka in jajc.
Odprla so se vrata sodne dvorane.
»Razprava po pokojni Roziki....« Kar stresla sem se.
Vsi pokojničini otroci so planili k vratom, jaz sem vstopila zadnja.
Sodnik je najprej opravil vse formalnosti, potem pa pričel brati iz predloženega spisa:
»Pokojnica ni zapustila oporoke, ker je že za čas svojega življenja vse svoje premoženje s Pogodbo o dosmrtnem preživljanju izročila svoji naslednici.«
V	sodni dvorani so bili vsi na trnjih, ko je sodnik odpiral veliko belo kuverto. Pogledal je po dvorani, globoko zajel zrak in dejal: »Prebral bom pismo, ki ga je posredoval odvetnik, napisala pa ga je pokojnica. Takole se glasi: Dragi moji otroci. Imela sem veliko kmetijo, rada bi jo razdelila tako, da bi bili vsi zadovoljni in še naprej prijatelji, ker ste vsi trije moji otroci. Zal se takrat ni vse tako izšlo, kot bi se moralo. Po namišljenem, torej lažnem pismu iz Amerike ste se spet našli in postali moji pravi otroci. Zdaj imate že svoje otroke, zato vam svetujem: nikoli ne dajte iz rok vsega svojega premoženja, za vzgled si vzemite mene, vašo mamo, ki je morala pristati v domu za ostarele, ko je izročila svojim najdražjim vse svoje imetje. Skromen denar, ki ga hrani moja prijateljica Urška iz doma oskrbovancev, pa je namenjen odvetniku, ki mi je to pismo pomagal sestaviti in shraniti do moje smrti.«
V	sodni dvorani so vsi pokojničini otroci prebledeli in onemeli, razen mene seveda.
Nihče včeraj ni tako radostno odšel s sodišča kot jaz, saj sem Roziki uspela polepšati teh nekaj mesecev jeseni življenja v domu ostarelih.
Sonce je ravno zašlo za bližnje griče, skodelica kave je bila prazna in zadovoljna sem se z balkona vrnila v sobo...
V slovenska obzorja in čez...
Mogoče bi vas zanimalo zvedeti, da...
-	da bo Dom sv. Jožefa, ki ga na periferiji Celja vodijo lazaristi, v januarju prihodnjega leta začenjal sprejemati starostnike; v njem bo sprva na voljo 60 postelj, prijavilo pa se je približno 200 prosilcev...V načrtu pa je objekt, ki bo razpolagal s 130 posteljami...
-	da je Tomaž Perko, sin slikarja Lojzeta Perka in tudi sam slikar, na svoj šestdeseti rojstni dan v Cerknici postavil na ogled 59 portretov domačinov s področja Cerkniškega jezera in jim dodal še svoj lastni portret...
-	da znani zgodovinarki dr. Tamari Gries-ser-Pečar, strokovnjakinji za zgodovino Cerkve na Slovenskem v dobi komunizma, na mariborski univerzi ni dovoljeno predavati...
-	da, kakor v letu 2008 Slovenija praznuje 500-letnico rojstva Primoža Trubarja, tako katoliška Cerkev praznuje 2000-letni-co »rojstva apostola narodov« sv. Pavla iz Tarsa...
-	da so katoličani v Sloveniji posebej zamerili novemu predsedniku Turku (Ognjišče: »diskriminatorski Turk«), da se je v intervjuju v ljubljanskem DELU obregnil ob KARITAS, češ da je za humanitarno delo poklicana država...
-	da je v Sloveniji cerkveno premoženje, ki je še zmerom tarča napadov marksoli-beralne levice, razpršeno na osemsto pravnih oseb, ki ga tudi samostojno upravljajo...
-	da je v božičnem intervjuju v Delu celjski škof dr. Stres učinkovito, z navajanjem dokumenta, zavrnil filozofa Tineta Hribarja, ki mu je bil v istem časopisu očital, da je v devetdesetih letih oživil kulturni boj na Slovenskem...
-	da je koprska revija OGNJIŠČE, najbolj bran slovenski mesečnik, ob novem letu izdala svojo 500. jubilejno številko in da je ta številka izšla v 60.000 izvodih...
-	da sta gorenjski občini Dovje in Mojstrana poskrbeli, da so »ledene orgle« znamenitega slapa Peričnika v dolini Vrat pod Triglavom ponoči razsvetljene z reflektorji...
Peter Merkù
Moje življenje v Nemčiji
I.	Prvi vtisi
Leto 1961 je bilo vsestransko prelomno leto. Po nekaj neskončnih mesecev trajajočem obotavljanju in pretresanju pozitivnih in negativnih možnosti sem se končno odločil, da nastopim službo pri Siemensu v Erlangenu na severnem Bavarskem, kar se je zgodilo zadnji teden februarja.
12.	aprila je z Gagarinom poletel prvi človek v vesolje.
3. maja sem se poročil.
13.	avgusta je “berlinski zid” materialno razdelil Evropo v dva nasprotujoča si bloka.
Vendar bom nadaljeval z osebnimi doživetji.
V	začetku maja naju je z Mirello poročil v nemški cerkvi na Ulici Giustinelli v Trstu naš dragi šče-denjski kaplan g. Dušan Jakomin. Kljub temu, da sem bil pri firmi šele dobra dva meseca in da so uslužbenci za poroko imeli pravico do enega samega prostega dne, so mi, upoštevajoč oddaljenost Trsta, dodelili še par dni na račun letnega dopusta, tako da sva si utegnila privoščiti kratko poročno potovanje s postankom v Opatiji in Mariboru ter na Dunaju.
V	Mariboru sva obiskala sorodnico moje mame, gospo Rezi Božiček, in njenega moža, ki sta bila begunca iz Idrije. Morala sta od tam bežati, ker so jima italijanski fašisti grozili s požigom posestva. Bilo je to v času med obema vojnama, ko so se številni primorski Slovenci - naši ezuli - morali umakniti v notranjost matične države - čeprav niso bili sprejeti odprtih rok -če so hoteli ubežati kruti u-sodi.
V	spomin sta nam prijazna zakonca Božiček darovala čajni prt z idrijskimi čipkami in lep usnjen album,
okrašen z narodnimi motivi, v katerem hraniva serijo poročnih fotografij, ki jih je naredil naš priljubljeni mojster Mario Magajna.
Na Dunaju nama je bil za briljantnega spremljevalca dr. Erich Korner, čigar oče, Tržačan Koprivec, se je po prvi svetovni vojni moral izseliti v Gradec, zato da bi zaradi svoje narodnosti ne bil ob kruh; torej spada tudi on v kategorijo naših ezulov.
V kratkem času, ki sem ga imel na razpolago od prihoda v Nemčijo do poroke, je bila moja največja skrb ta, da bi našel primerno bivališče. To pa je bilo izredno težko, ker gradbeniki niso bili kos naraščajočim potrebam države v vzponu, ki je pa še vedno trpela za posledicami vojne. Ko sem že skoraj obupal, sem pa vendarle staknil trideset kvadratnih metrov veliko opremljeno stanovanjce v podstrešju enodružinske hiše, ki jo je obdajal obširen, lepo negovan vrt. Gospod Wellhofer - rojen istega leta kot najina očeta, 1896 - jo je osebno zgradil, ko se je srečno vrnil iz prve svetovne vojne in se poročil. Delal je kot skladiščnik pri takratni družbi Siemens-Reinigerwerke, ki je načrtovala in proizvajala medicinske aparate. Bil je drobne, a žilave postave, umirjen, dober, toleranten in preprost človek. Tudi med drugo svetovno vojno je bil vpoklican, zato ni maral ne cesarja ne Hitlerja. Slednjega še posebno ne, saj je bil edini sin med drugo svetovno vojno poslan na rusko fronto, od koder se ni več vrnil, in je veljal za pogrešanega. Z veliko otožnostjo se je spominjal njega, ki je bil zanj vedno “mein Bub” - moj deček.
Njegova žena, bolj močne postave, skrbna gospodinja, je bila še bolj preprosta. Rojena v Erlangenu, je vse svoje življenje prebila v tem kraju, ne da bi kdaj ob-
Mirella na vrtu družine Wellhôfer v Erlangenu.
Vzhodnonemški vojaki kontrolirajo, kako zidar gradi “Berlinski zid”(levo); vzhodnonemški vojak skoči čez bodečo žico.
iskala niti dvajset kilometrov oddaljeni Nürnberg. Najdlje je prišla do Fürtha, manjšega mesta pred ntimberškim obzidjem, ki je nastalo v srednjem veku kot židovsko naselje, ko Židje, ki so sicer čez dan delali v Nümbergu, niso smeli v mestu tudi prenočiti. Najslavnejši sin tega mesta je nedvomno nekdanji zunanji minister ZDA Henry Kissinger.
Dvosobno stanovanjce v podstrešju na pogled prikupne hiše v Erlangenu je torej bilo končni cilj najinega poročnega potovanja. Dejansko ni bilo ravno idealno, če pomislim, da je zaradi nezadostne, če že ne neobstajajoče izolacije notranja temperatura padla pozimi tudi pod ničlo, poleti pa presegla celo 45° C. Alternativ v tistih časih žal še ni bilo, a mlad človek, ki zaupa lastnim sposobnostim in veruje v lepšo bodočnost, ne obupa in se ne vda, še posebno če ga partner z razumevanjem podpira.
Bilo je 13. avgusta, ko sva z Mirello sedela pri mizi v mali kuhinji in naju gospa Wellhöfer nenadoma pokliče, naj prideva k njim v pritličje gledat novice po televiziji. Ker je bilo to prvič, sva takoj pomislila, da se je moralo zgoditi kaj posebnega. Časi so bili nemimi in
politično ozračje okoli Berlina je bilo zelo napeto. In res: priča smo bili - pa čeprav le preko televizije -gradnji nesrečnega “berlinskega zidu”. Številni vzhodnonemški vojaki so z naperjenim orožjem nadzorovali delavce, ki so v hitrici postavljali kamen na kamen, da je zid rastel kot kvašeno testo. Veliko ljudi je tostran njega resno in solznih oči opazovalo, kako jih zid vedno bolj deli od svojcev, prijateljev in znancev, ki so jim mahali v pozdrav. Za koliko časa?
Nemara za vedno. Ali se bodo sploh še kdaj srečali? V hišah, ki so na drugi strani bile v neposredni bližini zidu, so zazidali okna v pritličju in v prvem nadstropju. V preplahu se je tu in tam kdo pognal iz višjega nadstropja na kakšno platno, ki so ga drugi na tleh držali razpeto, a večinoma seje slabo končalo. Zgodilo se je, da je kak vzhodnonemški vojak izrabil priliko, zato da ubeži zaostrujočim se življenjskim pogojem, preskočil še nedograjeni nizki zid, odvrgel brzostrelko in se naglo zatekel h kakšnemu zahodnoberlin-skemu policistu, da bi ga njegovi dotedanji kameradi ne ustrelili.
Vse to nas je zelo zaskrbelo in mene osebno je za-
Nacionalna Volksarmee kontrolira področje okoli brandemburškega slavoloka v Berlinu.
čel mučiti dvom, ali sem prav storil, da sem se podal v nemško avanturo. V edino tolažbo mi je bila zavest, da sem prišel samo za tri leta, da si pridobim določeno specializacijo ... in upanje, da se dotlej ne bi zgodilo nič hudega. Vendar mi negotovost ni dala spati in zaskrbljenost je še narasla, ko je bilo slišati gromko bobnenje tankov, ki so se sredi noči iz bližnje a-meriške vojaške baze podajali na pot neznano kam.
V	uradu je bilo štirinajstega avgusta, kot nemara po vsej Nemčiji in morda po celi zahodni Evropi, govor samo o zidu. Marsikomu se je utrnila tudi kaka solza, saj je bilo med kolegi veliko Berlinčanov, ki so bili neposredno prizadeti. Skrbelo jih je, ali bodo še imeli stike s kolegi, ki jim je zdaj zid onemogočal prosto gibanje. V skrbeh so bili za sorodnike in znance, tako da so bili ves dan enostavno nesposobni narediti kaj pametnega. Nad nami pa je lebdelo vprašanje, kaj bodo zdaj počeli Američani in zavezniki. V Berlinu so si namreč stali nasproti sovjetski in ameriški tanki v razdalji nekaj desetin metrov s kanoni, naperjenimi drug proti drugemu. Za srečo zid ni bil zadosten povod za novo vojno, saj je bil spomin na zadnjo vojno še presvež.
V	bližnjem Ntirnbergu so bile leta 1961 še vedno vidne ruševine mesta, ki so ga ameriške bombe dodobra uničile. Isto usodo je doletelo tudi glavno mesto Berlin, ki spada med najhuje bombardirana nemška mesta. To se ni zgodilo samo zato, ker je bil Berlin glavno mesto, kjer je rezidirala vlada z vsemi ministrstvi, ampak tudi zato, ker je bilo pomembno industrijsko središče. Zahodni mestni predel, v katerem se je ponosno večala in razvijala firma, ki jo je leta 1847 ustanovil gospod Werner von Siemens, je dobil ime Siemensstadt. Se pred oktobrsko revolucijo so odprli največjo inozemsko podružnico v Peterburgu, drugo v Londonu, in tako je postala multi-nacionalna družba. Uživala je velik ugled in vodstvo je bilo pri svojih uslužbencih zelo priljubljeno. Gospod Werner je namreč, kolikor jaz vem, med prvimi nemškimi podjetniki uvedel penzijo za svoje
uslužbence in v Siemens-stadtu dal zgraditi stanovanjske bloke zanje.
Med drugo svetovno vojno se je družba umaknila pred bombnimi napadi v provinco. Preselila je velik del uslužbencev, fizikov, inženirjev in visoko specializiranih delavcev tudi v Erlangen, ki je z leti dobil tretjo glavno direkcijo po Berlinu in Miinchnu. Danes je v Erlangenu svetovna direkcija koncerna, ki ima vsega skupaj 460.000 uslužbencev in je največji nemški industrijski delodajalec.
Berlinske fabrike so bile med vojno vedno znova tarča bombnih napadov, aprila in maja 1945 pa je Rdeča armada med napadom na Berlin dokončno uničila še preostali del mesta.
(dalje)
Vladimir Kos
Pred tajfunom in po njem
Zelena je zemlja, zelena mladika: mogočne narave, kako sem vesel!
Od juga in vzhoda tajfun se pomika, a vsaki mladiki ne bo soka vzel.
Besnel bo; morda premagljivost že sluti, razbitim napravam in ladjam navzlic. Morje pa z globino tolaži plavuti, in zemlja pod grudo odmotanje klic.
Mogočni naravi naš um je v veselje: kaj vse pričakuje od - dobrih ljudi! Dobrota je - znanost, je - dela povelje, dajanje, da zemlja spet ozeleni.
Ameriški tankist opazuje, kaj delajo njegovi ruski kolegi na drugi strani zida.
M. Žitnik
Čarodejke (lxid
Glavni cenzor ali cenzorka
Seveda je bila prav ona, ki je vztrajala z vztrajnostjo, ko je hotela »pogovoriti se s starimi prijatelji«. Bile smo nekako sproščene prijateljice, ko smo sedle okoli nove mize v restavraciji ob morju.
Modražnikova je izžarevala posebno energijo, in začuda, bila je simpatična pojava. Kar na licu mesta sem ji sama pri sebi oprostila, da svojih obljub ne drži, obenem pa sem si pričakovala kupček obljub za vsako ceno.
Dežek je morda zakrivil svoje, ker je prijetno mrlikanje skozi zidna zastekljena oboka čaral mavrične sence, poskakujoče sem in tja. Kdo se ne bi počutil dobro ob tako vedri igri svetlobe in senc? Takoj sem tudi vedela, da se svojih moralnih obljub ne spominja, saj je vedeže-valka, in se lahko drži svojih moralnih kodeksov, ki z vsakdanjimi nimajo veliko skupnega. Skupno je občudovanje novega mercedesa, ki je verjetno glavni vzrok, da nas je Modražnikova povabila na to srečanje. Vse ga hvalimo, stvarna zavist pač še ni potrkala ne na mojo ne na Gizelino dušo. Bolj se je v naju vzbudila radovednost, kje in kaj je z Modražnikino rajžo.
»Saj prihajaš iz Indije, kajne?«
»Tudi iz širne Indije, a prvič smo se znašli v kalifornijskih centralah. Tam so naši duhovni učitelji ustanovili sedanje novo središče. Ima dimenzije, ki jih Evropa ne pozna...«
»Da mora človek po notranji mir tako daleč!« zagodrnja Gizela.
»Ne more vsakomur ustrezati staroavstrijski vzorec samopotrjevanja!« bi rada zagovarjala vedeževalko jaz.
Gizela jezno umolkne. Modražnikova preprosto pripoveduje o daljnih morjih, zasilnih in razkošnih ležiščih, kjer si je sproti odpočila po dolgih turah v raznih metropolah. Kaj vse si je ob vseh poteh ogledala, zapomnila ali skušala zapomniti!
Ona pripoveduje, navdušeno, o čarobnih spomenikih sveta, o čemer sem že tolikokrat pisala in pripovedovala svojim turistom, da jo z zanimanjem posluša samo Gizela. Nemara smo
tam: načeti smo, vsak po svoje, od globalnih silnic nereda, ki izključujejo naše, same po sebi umevne zakonitosti... Točno to ugotavljam, da ko bi bila napovedovalka usode domača prijateljica z drugim verskim prepričanjem, a bi sledila dogovorjenim nenapisanim moralnim zakonom, ki izključujejo velike laži, bi se lahko z njo dogovorila za sodelovanje, lahko bi jo prosila namreč za kako krajše predavanje ali videoka-setno snemanje, saj je atraktivna z vso svojo ornamentiko! Po tistem, zviška odmerjenem nasmešku in puhli gostobesednosti, pa mi je sedaj popolnoma jasno, da je sploh ne zanima najino prijateljstvo, še manj sodelovanje, skrbijo jo samo cilji tistih bogatašev, ki so ji poklonili poseben status priviligirane bogatašinje. Po svetu hodi in nas obiskuje, da bi se ponižno zamislili nad njeno usodo, da bi jo nenehoma občudovali kot simbol izbrane lepote, in da bi ji verjeli, pa čeprav blefira kot žonglerji v cirkusu. Vsekakor: dosega vrh domišljavosti, ker je svojim »odjemalkam« v stiski nemalokrat pomagala. Če nekoga zvlečeš iz blata zmot in nezgod, ti je ponavadi dosmrtni prijatelj. Nič je ne zanima, da bi o-hranila kakšne večje prijateljske vezi! Tukajšnja kulturna prizadevanja se ji zdijo odvečna! Nič se ne spomni, da nam je bila obljubila prevode Ljudmilinih pesmi, niti tega ne več, da smo se o tem pogovarjali, oh, to je bilo pred njenim odhodom tja, v magično deželo magičnih odnosov!
Sedaj, ko sedim spet v sproščenem klepetu, se ona repenči kot nekakšna izjema s čarovnijami iz neznanega sveta. Krasijo jo izjemni dragulji v uhanih, debela zlata verižica, debele zlate zapestnice in prstan, ki je verjetno posnetek iz kake prastare kulture. Kolikor vem, so tako ovenčane sodobne pop popevkarice, pa tudi v operah pogostokrat nastopajo s takim okrasjem, da vse žvenkeče in se bliska. Da bo Gizela skušala izvedeti kaj posebnega o namerah svoje tekmice, je jasno, in da lepi Modražnikovi ne bo verjela prav nič, me prepričujejo Gizeiine zaupnosti, da so namreč nekateri ljudje na tem svetu mojstri prekomernih laži.
Ne vem, ponavljam, zakaj sproti v tem pogovoru odpuščam nevredni lažnivki, da kar naprej
govoriči, se z nama paternalistično obnaša, kot da bi bili njeni dekli, naju sili v svoje zmešano miselno sfero, ki lahko nevarno deluje na psiho navadnega zemljana, kajti ona je prepričana v to, da ima oblast nad dušami. Pristanem na te nemogoče soodnosnosti samo zato, ker bi ta vražja ženska Modražnica lahko^ pomagala Gi-zeli v njenih »bojih za moža«. Čeprav ga je v preteklosti naslovila v najinih pogovorih za pod-psa, ne bi prenesla njegovega odhoda v Smi-Ijenkino cinično naročje. Imela bi se za poraženko vseh poraženk. Alkoholnega cirkusa se ne bi nikoli več rešila, ne bi mogla več biti prijetna prijateljica, pobudnica poetične kulture, sou-deleženka daljših potovanj, in bi zaman ostala v svoji lepi vili kot varuhinja neprecenljivih porcelanskih lepot.
»Vem, da na svetovnih cestah človek pozabi na nepomembne stvari iz našega mesta, a bi bila vseeno vesela, če bi iz daljnih krajev prišla kaka razglednica. Tako sem tudi jaz pozabila, kaj sem hotela vprašati...«
»Je kar otipljivo, kako se staramo, če živimo v ozkem katoličanskem obodu, moje verske skupine pa mimogrede olajšajo staranje s prastarimi, dobro preizkušenimi preparati.«
Gizelaje usločila telo, se nagnila naprej in postala nadvse radovedna: »Jaz bi kar poizkusila take preparate, prav nič bi me ne zaustavilo!«
»Če niso bili dovolj tisti čaji, ki ste jih vzela zadnjič, bomo uporabili še številne druge reči.«
»Se tudi Smiljenka poslužuje takih čarovnij?«
»Seveda, kot vsi, ki pridejo, včasih tudi že skoraj umirajoči, v mojo oskrbo!«
»Bi plačala kar vnaprej in pošteno, čeprav vem, da imajo dišave visoko ceno!«
»Zlasti mazila niso dostopna v katerem koli prodajnem centru!«
Gizela naroča sadni sok, marelični, z ledom... Si pravim, da bo hladnokrvno ušla alkoholizmu.
Jabolko iz rdečega kotla
Na koncertu sedimo vsi v isti vrsti, jaz z očetom, Gizela s svojo družino, Modražnica z neznanima spremljevalcema, Briki v ganljivo lepi opremi, Ljudmila, znane kritičarke, glasbeni virtuozi in velika množica, ki se v tem gledališkem hramu rada zbere, kadar se obeta dober koncert.
Pri klavirju znana pianistka. Dogodi se aplavz. Se potroji, ko na oder pride violinist.
Začenja se jok violine, ki preide v hrepenenje neznanih razsežnosti, zaigrajo v tišino dvorane neke melodiozne razseljene note, kot bi se zbrali nežni glasovi nekdanjih lepot sveta. Kot bi tisti tenki lok vse prisotne vodil po stezah neba, med utrinki zvezd, med temnimi prekati daljnih konstelacij, skratka, daleč od vsake pritlehne zemeljske grobosti. Morda je to temni jok človekove duše.
Ujeta sem v ta temeljni lok usod, skrčeni glasovi klavirja pa so zelo stranska spremljava tega velikega virtuoznega dogodka. Nič čudnega, če je v ta naš stari hram zašla celo Modraž-nikova, saj ona nima več nobene milosti do srednjeevropskih godal. Zasanjala nas je violinska gjasovnost, prav vse, ki na koncu ploskamo. Ce je kaj osrečujočega v človekovih stvaritvah, je to zagotovo tudi milozveneče glasbilo.
»Pa vidiš, da prihajajo pravi umetniki tudi iz vzhodnega sveta,« modruje vsa navdušena Gizela.
»Da, to je nepredvidljiva umetnost!«
»Tako univerzalna govorica in obenem neponovljivi glas!«
»Bi rekla,« nas podučuje Modražnikova, »da je to kar ponovljivo, ker je ta violinist žel slavo po vsem svetu. Kar oglejte si koncertni seznam v vabilu! Hm, če bi mu kdo plačal ponovni nastop, bi še danes lahko izvedel vse virtuoznosti, ki smo jih slišali.«
Gospa, ki je bila rekla, da je nocojšnji violinski koncert neponovljiv, se je že oddaljila od nas, Modražnikova pa je imela prav, da je pojasnila, kako je z umetniki. Nekaj skupnega imajo s poklicnimi akrobati. Izvajajo salte mortale kar mimogrede in nihče ne more vedeti, kako to zmorejo. Kakor so nekateri preleni, da bi se potrudili do bližnje trgovine peš, tako so drugi nemor-no delavni, in nihče jih ne jemlje v poštev kot ljudi močne volje, pač pa kot nadarjene zemljane, medtem ko točno zaznavam, da so to izjeme človeškega rodu. Čudno pri vsem tem ugibanju je to, da se z menoj bolj strinja Modražnikova kot ostali znanci. Oni so koncert kot odlično dejstvo doživeli in o tem violinistu ne bodo premišljevali, kot sem na to obsojena jaz! Res je, povlekel me je v svoj abstraktni svet, me obdaril z občutjem sreče, in vem, da mora to ostati popolnoma moja zadeva. Vem tudi, da je moje znance obdaril z občutjem in doživetjem lepote, da jih je nekako omamil s svojo glasbo, kot je to znal Paganini. Čudežno je to, da se je Paganini nahajal v svetu starih, počasnih odno-
sov med ljudmi, tale violinist pa ima okrog sebe bučno množico merkantilnega stoletja in vseeno privablja.
»Mislim, da nas je povlekel v brezčasje,« skušam izpovedati svoje občudovanje Modražni-kovi, ki o virtuozu največ ve.
»Hm,« se nasmehne Modražnikova, »zares je bil v svojem violinskem transu, ker se je pravkar vrnil v svoje rodno mesto.«
»Tržačan?«
»Nemirna tržaška burja, tak kot jaz!«
»Kje je študiral glasbo?«
»Zakaj?«
»Ne vem, a ko sem se pogovarjala z njegovim profesorjem violine na Dunaju, je ves navdušen trdil, da je od neznanokod prinesel vse veščine igranja, medtem ko je ostale učence dolgo učil, kako in kaj.«
»Nemara lahko sklepamo, da je že prej na-vežbal mnogo spretnosti v enako pomembnih šolah, kot je dunajska!«
»Ali pa je naravni talent.«
»Dunajska glasbena je dobra šola.«
»Nemara je boljša praška, to pač veš! Kar pa mi je Magaj povedal, je zanimivo, da so namreč skoraj tri stoletja izdelovali mojstrske violine v Gorici. Dinastija Pelicon, ki je izdelovala velike in male instrumente za dunajske in peterburš-ke, da ne govorimo o čeških violinistih.«
»Tega pa nisem slišala. Kdo je Magaj?«
»On je Magaj Metod! Saj je na vabilu!«
»Saj res!«
»Vidiš, kako so minljiva ustna in pismena sporočila, če je ljudstvo obremenjeno z vojnim sovraštvom!«
»Pa kaj ne bo zmedeno od vojn, če vojne divjajo in je bila vojaška obveznost nemalokrat nekaj mučnega še pred nekaj desetletji! Ta violinist pa nam je začaral povsem druge konstelacije... Pravzaprav vsak po svoji domišljiji hočeš, nočeš, moraš - sili s to godbo v abstraktne višine, kot je v otroštvu sanjaril ob pravljicah.«
»Metod je glasbenik iz znanih umetniških rodov, tako materinega kot očetovega, a je iz tega mesta odpotoval zelo mlad. Oče jih je kar naenkrat zapustil, družina je razpadla, mama je psihično odpovedala, shirala, onemela in umrla. Ko so ga prevzele tete, je komaj čakal, da bi se rešil njihovih očitkov, zašel je namenoma v tuji svet, a je takrat že spoznal virtuozno igranje. Opazili so ga, vzljubili, ga podpirali na vseh glasbenih zavodih. Drug za drugim so odkrivali, da je glasbeni genij. V Londonu je zaslovel
takoj po prvem koncertu!«
»In, ali se je oče potem povrnil k otrokom, ko je Metod zaslovel?«
»Oče je bil do zadnjega diha zateleban v lepo gospo, ustvarjal je svojo narodno glasbo in se uveljavil. Prva družina ga ni brigala prav nič, celo motila ga je, morda jih je celo sovražil. Saj poznamo pubertetnike in celo infantiliste skozi vsa človeška obdobja.«
»Seveda!«
Po premolku spet vprašam:
»Kje se pravzaprav zbirate?«
»Spremljamo njegove turneje, množično obiskane koncerte; klasična glasba, zlasti moderna, postaja ponovno popularna, torej gre za poslovno uspešnost!«
Da je ona doma v taki poslovni uspešnosti me niti ne čudi.
Se je izpraznila dvorana. Z vsem, kar mi je Modražnikova že razložila, še ni zadoščeno moji radovednosti. Nastajajo kar nova vprašanja.
»Se boš tudi ti predstavila v tem glasbenem krogu?«
»Saj nimam posluha! Mene rabijo za družab-Ijenje, organizacijo in praktične nasvete!«
Dvorana se je izpraznila. Z Modražnikovo sem sama, ne, sem le prihaja virtuozni glasbenik.
»Me veseli, da vam je bil koncert po godu!«
»Oprostite, ker sem tako dolgo klepetala z vašo pomočnico... se že dolgo poznava...«
»Kar me nadvse veseli. Sem Metod!«
»Nenavadno očarljivo igrate!«
»Hvala.«
Se smeje, prisrčno, ohrabrujoče. Se smejem, nagajivo, izzivaje. Bogve koliko nemirnih ženskih src je zasanjala njegova violina!
»Koncert, ki ga Trst ni vreden!«
»Ne pretiravajmo!«
»Sem navdušena nad tem, kar smo doživeli!«
Modražnikova se je neslišno oddaljila. Nihče od mojih znancev me ne išče. Nisem niti za hip pomislila, da je vse skupaj čudno. Glasba kot hipnoza je znana stvar, a glasbenik, ki se mi klanja, je novi del sveta. V katerega sem povabljena.
Seveda vsi vemo, da so umetniki muhasti, a tokrat se zanašam na namige vedeževalke Ingrid Modražnikove, ker ji hočem verjeti. Želim si tega spogledavanja.
(dalje)
Devet velikih jokov za Primorsko
Ob izidu knjige Bojana Pavletiča
red koncem lanskega leta je pri naši založbi izšla knjiga Bojana Pavletiča Devet velikih jokov, ^ v kateri avtor opisuje, kako se je njegova družina umaknila pred fašističnim preganjanjem in zapustila Trst in Primorsko. To je eno izmed redkih spominsko-literarnih del o drami, ki je hudo prizadela vse Slovence, predvsem pa slovensko prisotnost v Trstu. Ta drama je šibko prisotna v slovenskem nacionalnem spominu, v publicistiki in politiki pa komaj še zaznavna, čeprav bi lahko bila pomemben člen v krepitvi skupne slovenske zavesti.
>- Bojan Pavletič, ste imeli ta vidik pred očmi, ko ste pisali to knjigo?
>■ O tem, da bi napisal knjigo o begunstvu naše družine, nisem dejansko nikoli razmišljal, saj se je v podobnih razmerah znašlo po prvi svetovni vojni tisoče in tisoče primorskih beguncev in naša družina je bila le droben kamenček v tem velikem begunskem mozaiku, po moji presoji preveč nepomembna, da bi bila vredna kake posebne pozornosti. Ko pa sem v zadnjih letih videl, kako Italija obravnava svoje ezule, v glavnem optante iz Istre in Dalmacije, da jim posveča praznovanja na državni ravni, postavlja spomenike, snema filme, tiska znamke z begunsko tematiko, kako jim je zgradila cela naselja, dajala točkovno prednost pri raznih službah in še kaj ter sem to primerjal z odnosom, ki gaje prejšnja oblast (pa tudi sedanja ni glede tega dosti boljša) imela do tega dela naše tragične primorske zgodovine, me je zajela žalost. Pa ne le zaradi ravnanja starih in novih slovenskih oblasti, tudi v slovenski kulturni in drugi javnosti je prisotnost slovenskega primorskega eksodusa skoraj nezapažena in neodmevna. Ko sem videl, da se te problematike vidneje ne loteva niti slovenska literatura, je padla
odločitev o tem spominskem zapisu. To begunstvo sem sicer naslonil na svoje otroštvo, vendar sem skozi svoje mladostne spomine skušal predvsem razkriti življenje ene same družine v letih njenega neprostovoljnega begunstva v matični domovini, čeprav se ta do svojih izpod fašizma pobeglih sinov ni obnašala preveč matično, pa tudi ne domovinsko.
>- Verjetno ste že bili deležni prvih odmevov. Se je morda oglasil kak prijatelj iz tistih časov?
>■ Knjiga seveda ni taka, da bi zbujala splošno pozornost slovenske kulturne javnosti. Bil sem pa presenečen, ko so se že v dneh po njenem izidu začeli telefonsko in s pismi oglašati nekateri bralci, nekdanji sošolci in prijatelji, ki so se prepoznali v vsebini knjige ali pa v opisovanju nekaterih krajev, v katerih smo tedaj “beguncih”.
>- Kako je vaša družina pravzaprav doživela odhod in selitev v novo, nelahko okolje?
>- Vsekakor večplastno. Čeprav smo živeli v krajih, kjer so govorili enak jezik, kot je bil naš (kajpak, narečno obarvan), to le niso bili naši domači primorski kraji. Ves čas begunstva smo živeli v trdnem prepričanju, da se bomo nekoč
Bojan Pavletič (zgoraj) in naslovnica knjige (spodaj).
»Starša po pobegu iz Trsta v Ljubljano.«
vrnili v Trst, ki bo tedaj naš, živeli pa smo tudi s hipotetično možnostjo, da se to ne bo zgodilo. Prvo je temeljilo na upanju, druga pa je bila realnost, kakršno je narekovalo vsakdanje življenje.
>- Kakšen učinek pa je imel prihod Tržačanov v Haloze? Ste bili deležni kakšne posebne pozornosti?
>- Ne, to je bilo življenje običajne, povprečne učiteljske družine, ki se ni v svoji zunanji obliki prav nič razlikovalo od drugih šolniških družin. Kake posebne pozornosti ni našemu begunstvu posvečal nihče, če odmislimo redka srečanja med Primorci, ki so bili raztreseni kot učitelji ali v drugih službah v Halozah ali drugod na Štajerskem.
>- Slovenci so se umaknili s Primorske, da bi ubranili svojo narodno pripadnost. A so dobili še kaj več, kakšno pomoč? Nekaj pa so tudi dali, kajne? Gledano s polstoletnim zamikom, se je to splačalo?
> Ne, kakšne posebne pomoči ali podobne pozornosti primorski begunci tedaj na Štajerskem niso bili deležni, čeprav so s svojim prihodom in svojo izobrazbo nemalo pripomogli k temu, da seje tedanja Slovenija lažje lotevala določenih kadrovskih težav, ki so nastale ob prehodu iz avstro-ogrske v novo, jugoslovansko vladavino. Za tisoči Nemcev, ki so tedaj zapustili Štajersko, je tedaj marsikje nastal kadrovski vakuum, ki so ga pomagali popoln-jevati primorski begunci in to ne samo kot učitelji.
Vprašujete, če se je ta “daj-dam” izplačal. Na svoj način se je vsekakor, za begunce predvsem zato, ker so jim službe, katere so dobili, omogočile vsaj skromno življenje in vraščanje v socialno tkivo domačinov, za domače oblasti pa zato, kot sem že omenil, ker so dobile v veliki meri že izšolan in preizkušen delovni kader.
>■ Ste ohranili stike z nekdanjimi prijatelji?
>■ Vsekakor, mladostna prijateljstva ne zarjavijo. Seveda pa je bilo mogoče ohraniti le malo teh stikov, saj je druga svetovna vojna tedaj kruto posegla v naše življenje. Mnoge nas je raztresla po vsem svetu, marsikateri pa vojne tudi ni preživel.
>- Devet velikih jokov je naslov, ki ste ga izbrali za knjigo. Zveni nekoliko pesimistično, ali so bila vaša leta v popolnoma slovenskem okolju en sam veliki jok?
>■ Če ta naslov izzveni pesimistično, mi je žal. Moja otroška leta so bila kljub begunstvu, katerega grenkobo so občutili predvsem starši, lahko rečem čudovita, doživljajsko bogata, polna izjemnih vtisov, kakršnih so današnji otroci deležni le redkokje. Joki v moji knjigi pa so bili taki, kakršne je lahko otrok doživljal kjerkoli, nikakor ne samo v begunskem okolju. Na svoja otroška leta ohranjam izjemno svetel spomin.
>- Iz knjige veje vaša velika ljubezen do Krasa in narave, zadnje čase se publicistično ukvarjate precej intenzivno s tem, lahko še kaj pričakujemo? Pričujoča knjiga se končuje s koncem vojne in povratkom v Trst. Vaše javno življenje se je takrat šele začelo... lahko pričakujemo še kak veliki jok? >■ Prijatelji me vzpodbujajo, da bi se lotil tudi opisa razburkanega povojnega časa v Trstu in življenja nas mladih v tedanjih razmerah. Nekaj teh zapisov sem že vrgel na papir, a bojim se, da dramatičnost tedanjega dogajanja presega moje sposobnosti vernega zapisovalca. Bil bi pa zelo vesel, če bi se te tematike lotil tudi kdo drug, saj je velika škoda, da gre ta čas velikih zgodovinskih, družbenih in političnih premikov v naši družbi v pozabo. Zlasti za tedanjo mlado in danes že osivelo generacijo, ki je doživljala tisti čas, bi to bilo zelo zanimivo branje. Morda pa tudi za druge.
»Otroci so hodili tudi v hladnih mesecih v šolo bosi.«
Lida Turk
Prikaže se svetlolas, visok fant
Piše se morda leto 1932: dr. Dorče Sardoč stoji pred karabinjersko postajo in čaka konfiniranca, ki so ga pripeljali z otoka Favignana na Lipari, da bi mu slovenski zoboz-dravnik-konfiniranec zdravil zobe. Dr. Sardoč ni leto mlajšega Rudolfa Vidriha nikoli prej videl ne slišal o njem.
Pa se prikaže svetlolas, visok fant... pravi dr. Sardoč.
Za tem šentjakobskim fantom (takrat je bil star približno 33 let), iščem sled, da bi še kaj zapisala o njem v opombe Sardočeve knjige. Poizvem malo tukaj malo tam, pa zvem, da živi sicer v Trstu, pri Sv. Jakobu, a da se trenutno zdravi v Nabrežini. Nikoli še nisem slišala o njem, vse do leta 1980, ko je dr. Sardoč pripovedoval, kako je na otoku Lipari prišel v stik s fantom, ki je bil konfiniran na Favignani, ker je hotel spoznati Paveliča.
Javim se v vratarnici nabrežinskega sanatorija in iz bližnje ambulante prikličejo nekoga, ki čaka morda na injekcijo ali na zdravila. Več ljudi hodi mimo, prizor imam nejasno pred očmi, morda ker sem nekoliko zmedena, kot vsakokrat ko srečam preteklost. Pa se prikaže svetlolas, visok fant, zdaj je svetlosiv, visok in vzravnan stari fant. Izmenjava par besed: on ne ve zame in se bojim, da mu v nekaj trenutkih ne bom mogla obrazložiti, kaj pravzaprav hočem. Prišla sem v nepravem trenutku in čutim, da se počuti nelagodno, ker so ga priklicali iz vrste bolnikov nabrežinskega sanatorija, morda je tako čakal v konfinaciji, v zaporu, v koncentracijskem taborišču? V stiski se takoj znajde in mi reče, naj mu pošljem nekaj zapisanih vprašanj in da mi bo odgovoril.
Natipkam na list deset vprašanj glede na osebne podatke in življenjsko pot, kot jih vpisujejo na biografske pole na Odseku za zgodovino.
Kmalu zatem dobim, na istem listu natipkane odgovore: kratke v presledkih med enim vprašanjem in drugim, daljši najdejo prostor po
stranski, a urejeni poti in na drugi strani lista. Najdaljši odgovor nameni gospod Vidrih medvojnemu dogajanju s podrobnim opisom padalske akcije in spopada v Kvarneru. O sebi odgovarja v tretji osebi, ker sem mu sama tako formulirala vprašanja, bogve zakaj!
Ko izide Sardočeva Tigrova sled z Vidrihovimi biografskimi podatki, njega že ni več med živimi. Umrl je jeseni 1982 kmalu po pisnem pričevanju, ki je bilo tudi osnova za geslo o njem v Primorskem biografskem leksikonu. Rudolfa Vidriha omenja dr. Lavo Čermelj v svojih spominih in v svojem znamenitem delu o Slovencih in Hrvatih pod Italijo, saj je bil Vidrih od 1934 do 1941 zaposlen na Manjšinskem inštitutu v Ljubljani in je sodeloval pri zbiranju gradiva za knjigo.
Njegovo življenje v skopih obrisih:
Rodil se je 7. julija 1899 v Trstu in delal v uredništvu Edinosti od marca 1921 do ukinitve lista 1928. Na Favignani je bil konfiniran od avgusta 1929 do avgusta 1934. Po vrnitvi v Trst se je podal na oddih v Bovec in tam bil aretiran. Zatem so mu v Trstu odsvetovali obisk obmejnih krajev in se je izselil. V Ljubljani se je zaposlil na Manjšinskem inštitutu ter bil aktiven v izseljeniškem društvu Tabor.
Po okupaciji Ljubljane je bil konfiniran na otoku San Domino di Tremiti, kjer je dočakal kapitulacijo Italije. Zatem je bil v luki Termoli (Foggia) sprejet kot tolmač v oddelek angleških padalcev pod poveljstvom polkovnika Favvling-hama. Tako je to opisal v mojem dopisu - vprašalni poli:
Prve dni novembra so mu dali angleško uniformo, vojaško orožje (puško z municijo, bajonet, ročno bombo in revolver) ter na svili tiskan zemljevid z minikompasom in koncentriranimi oživili v posebni žepni dozi iz plastike. 6. novembra 1943 je z manjšim oddelkom padalcev na krovu dveh motornih jadrnic... odplul proti Malemu Lošinju, kamor je prispel naslednji dan zvečer.
Svoje pisno pričevanje sklene Rudolf Vidrih v nadaljevanju odgovora na vprašanje št. 10: Nekoliko pozneje je prispela še druga motorna jadrnica, ki je bila med plovbo na razburkanem morju izgubila zvezo z nami. Na Lošinju so nas partizani sprva sprejeli z velikim nezaupanjem, nato so nam po sestanku s poveljniki dodelili stanovanje v vili italijanskega brodarja Cosulicha v zalivu Cigale, iz katere se je njegova žena morala z dvema hčerkama takoj izseliti. V vili so nas stalno obiskovali partizani iz raznih odredov in poizvedovali o namenu padalske ekspedicije na Lošinj. Očitno jim nekaj ni bilo po godu, ker so nam čez nekaj dni odvzeli radio-od-dajni aparat, dva oficirja pa sta morala na sestanek v Titov glavni stan, ki je bil tedaj nekje na Velebitu. Toda predno se je ta zadeva razčistila, so nas 13.novembra ob zori napadli Nemci s premočnimi silami in nas po dokaj ojstri borbi prisilili k umiku. Umikali smo se po morju na krovu partizanske
motorne jadrnice, toda kmalu so nas Nemci napadli z letali in nas prisilili k predaji. Pri tem napadu so utrpeli občutne izgube zlasti partizani. Od angleške skupine je bil ranjen mornariški oficir Morgan in tudi jaz sem bil deležen ognjenega krsta: dobil sem dve krogli, eno v ramo, drugo v nogo, zraven pa še pol ducata majhnih drobcev od eksplozivnih krogel. K sreči rane niso bile nevarne.
Nemci so nas kot vojne ujetnike odpeljali v Pulo, kjer so ranjenega angleškega oficirja in mene oddali v bolnišnico italijanske vojne mornarice, od koder so naju takoj od-premili v neki nemški lazaret v notranjosti Istre, kjer so oficirja operirali. Nato so naju odpremili v nemško zasilno bolnišnico v Lo-vranu, od tu pa čez nekaj dni z vlakom rdečega križa v Verono in naposled v taborišče vojnih ujetnikov Gradaro. Decembra 1943 so naju premestili v Nemčijo, kjer sem konec vojne dočakal v raznih taboriščih kot vojni ujetnik.
Izid 36. literarnega natečaja MLADIKE
PROZA
Prvo nagrado prejme novela Pocestnik, ki je prispela pod psevdonimom Aluna. V napeti pripovedi prikaže avtorica srečanje z brezdomcem. Motiv obdela psihološko pretanjeno, elegantno in jezikovno izpiljeno. Avtorica je Ana-Marija Pušnik iz Maribora.
Drugo nagrado prejme novela Osamljenost. Avtorica se poglobi v notranji svet osamljenega človeka in nam s presenetljivim pripovednim obratom prikaže občutja zapuščenosti v različnih življenjskih obdobjih. Avtorica je Manka Kremenšek Križman iz Ljubljane.
Tretjo nagrado prejme novela Jutranja kava, ki je prispela pod psevdonimom Evropa. Avtorica prikaže dileme, kijih doživljajo ženske, ko se morajo spopadati z vsakdanjimi težavami in težavicami. Napisana je spretno in dojemljivo. Avtorica je Olga Paušič iz Lendave.
Komisija priroroča za objavo še novele: Žled s Sežganke avtorice Irene Žerjal iz Ricmanj; Nekoč v maju avtorice Majde Senica Vujanovič iz Maribora; Kameno medeno avtorice Jane Kolarič iz Ljubljane; Češnjev cvet in Solze veselja avtorice Ljubice Albine Garbajs iz Ljubljane; In te več ni avtorice Irene Stu-sej iz Šentruperta; Na jezeru in Fino kolo Manke Kremenšek Križman iz Ljubljane; Tujke Tomaža Zupančiča iz Ljutomera; noveli Pozneje in Paša Metke Lampret iz Rač in Izobčenec Mateje Gomboc iz Ljubljane.
POEZIJA
Prvo nagrado prejme cikel pesmi, ki je prispel pod psevdonimom Arjana. Intimistična refleksivna poezija razkriva stiske posameznika ter se sprašuje o smislu življenja in išče pot iz lastne ujetosti. Avtorica je Ana Balantič iz Idrije.
Drugo nagrado prejme cikel Briškule in liše. Pesmi obravnavajo raznovrstne motive, posebno noto pa jim dajejo spomini na preteklost, ki so nostalgično obarvani. Avtorica je Martina Štunf Šelhaus iz Ljubljane.
Tretjo nagrado prejme cikel z naslovom Drgetanje tirov, ki je prispel pod psevdonimom Nihče. Slike in sličice vsakdanjega življenja lahko postanejo poezija pod spretnim avtorskim peresom. Avtor je Borut Gombač iz Maribora.
Angelos Baš
Po predsedniških volitvah v Sloveniji
Ko sem zvedel, da bo Lojze Peterle kandidiral za predsednika Republike Slovenije, .. sem se prvi hip zelo razveselil. Kot predsedniku Demosove vlade mu grejo neminljive zasluge pri osamosvojitvi in priznanju samostojne in večstrankarske države Slovenije. Vodil je prvo demokratično izvoljeno vlado pri Slovencih, v času, ki naši državi ni bil najbolj naklonjen. Široko razgledan izobraženec, ki se je politično uveljavil tudi v Evropi in tam dobil ustrezna priznanja. In bil bi prvi slovenski predsednik, ki ne bi bil začel politične dejavnosti v komunistični stranki. Toda skoraj hkrati se mi je zastavilo vprašanje, ali je mogoče, da bo Lojze Peterle, ne glede na svoje odlike, v Sloveniji, kakršna je v naših dneh, izvoljen za predsednika države. Ko sem premislil in si priklical v spomin zlasti desetletja po drugi vojni in tudi nekatera prejšnja obdobja, sem presodil, da bo zelo težko, če ne nemogoče, da bi Lojze Peterle postal predsednik Slovenije. Naj tu razložim, zakaj sem prišel do te presoje. (Zavoljo trdnega prepričanja, da bi bil Lojze Peterle iz vrste razlogov zdaj najbolj primeren in najbolj dostojen predsednik Slovenije, sem glasoval zanj.)
Ko so na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji po drugi vojni (1990), mimo komunistične stranke, dobili največ glasov krščanski demokrati, je bilo to veliko presenečenje. Slovenska demokratična zveza, ki so bili v njej prav številni izobraženci (znanstveniki, pisatelji idr.), je računala, da bo med t. i. pomladnimi strankami dobila največ glasov. Čeprav Peterle kot predsednik krščanskih demokratov ali po volitvah najuspešnejše nekomunistične stranke ni prevzel vodstva vlade, temveč je na to mesto predlagal predsednika Demosa Jožeta Pučnika, je
ta omenjeni predlog odklonil. Šele potem je Peterle sprejel vodstvo vlade. Vendar v drugih pomladnih strankah ne prav redki niso bili zadovoljni s takšno rešitvijo, predvsem ne tisti, ki so bolj ali manj nasprotovali vsemu krščanskemu, da ne rečem vsemu katoliškemu, in tovrstnim organizacijam ter jih skušali tako ali drugače povezati z nekdanjim t. i. klerikalizmom.
Deloma pa člani Demosa niso bili nezadovoljni samo s sestavo vlade, temveč zmerom bolj tudi z določenimi prvinami njene politike. Politični izvir Demosovega članstva je bil nemalo raznoroden, v njem ni manjkalo tudi posameznih filoko-munistov. Zato ni bilo posebno presenetljivo, ko je Demos konec leta 1991 razpadel. Bral sem, da je bila neka njegova vidnejša članica zato presrečna. Vsekakor pa sta zato triumfirali obe tedanji različici prejšnje komunistične stranke: Stranka demokratične prenove in Liberalno-de-mokratska stranka, pred letom 1990 sta se imenovali Zveza komunistov in Zveza socialistične mladine. V nebistvenih vprašanjih resda nista zmerom soglašali, na splošno pa sta delovali za enake politične koristi.
Z razpadom Demosa se je uresničil tedaj poglavitni cilj naslednikov slovenskih komunistov. Demos, tj. Demokratična opozicija Slovenije ali zveza določenih strank, ustanovljena je bila konec leta 1989, je bila nenavadna politična organizacija v evropskih socialističnih državah. Nastala je po novembru 1989, ko je bil pri nas u-zakonjen večstrankarski sistem. Slovenska demokratična zveza, ustanovljena je bila januarja 1989, seje namenoma imenovala »zveza«, ker so predvideli, da je ne bi bili dovolili, če bi se bila imenovala »stranka«. Naslednji mesec se je to zgodilo Socialnodemokratski stranki Slovenije,
Lojze Peterle.
dovoljena je bila potem, ko se je preimenovala iz »stranke« v »zvezo«. V socialističnih državah ni bila dovoljena nikakršna politična opozicija. Kučan se je moral ukloniti takratnemu času, ko je bilo Slovencem končno dovolj ene same politične stranke in ene same politične misli. Seveda pa so se Kučan in njegovi privrženci takoj po vseh močeh potrudili, da bi Demos onemogočili. Na to ni bilo treba dolgo čakati. Ni mi znano, koliko so na takšen razplet vplivali dejavniki zunaj Demosa, menim pa, da bi bila v ta namen zadoščala tudi huda nasprotja v Demosu.
Samoumevno se takratni različici prejšnje komunistične stranke nista zadovoljili s propadom Demosa, na vrsto je prišla tudi Demosova vlada na čelu z Lojzetom Peterletom. Spominjam se, da so zoper njo organizirali nekaj podobnega kot linč občil (uporabljam slovensko besedo, ne tujke »mediji«). Nekaj takega se potem spominjam tudi v času nekajmesečne Bajukove vlade leta 2000 in posebno v zadnjem obdobju zoper vlado Janeza Janše. Po treh spodletelih poskusih, da bi v parlamentu strmoglavili Peterletovo vlado, se je četrti poskus posrečil (aprila 1992). In vladno krmilo je prevzela komunistična kontinuiteta.
V tistih mesecih nisem bil v Sloveniji, tako da se o takratnih dogajanjih nisem neposredno poučil. Vsekakor je bil v tej, prvi Drnovškovi vladi podpredsednik Jože Pučnik. Kako je bilo mogoče, da je tako ravnal? Do nedavna je bil predsednik Demosa, od konca leta 1989 je bil predsednik Socialdemokratske zveze. Demos je nastal kot
opozicija komunistični vladavini, se pravi, da ji je nasprotoval ali hotel delovati vsaj drugače od nje. Pučnikove osebne izkušnje s komunistično vladavino so bile grozljive. Ali si je obetal, da bo kot podpredsednik v vladi komunistične kontinuitete lahko uveljavil katero od svojih vodil? Ali se je kaj takega zgodilo? Nedvomno pa je poskrbel za pluralno podobo vlade, ko je imela za podpredsednika uglednega disidenta. Jože Pučnik je pomembna osebnost v najnovejši slovenski zgodovini, predvsem je bil pomemben mislec in vizionar. V t. i. realni politki ni bil zmerom enako uspešen. Prav in potrebno je, da se slavi Pučnikov spomin. Zanimivo je, da se ob tem njegovo navedeno dejanje ne omenja.
Podobno kot Jože Pučnik je ravnal Lojze Peterle, ko je leta 1993 s svojo stranko stopil v drugo Drnovškovo vlado in bil njen podpredsednik. Pozneje je ugotovil, da njemu in njegovim strankinim tovarišem ni bilo mogoče enakopravno sodelovati v vladi idr. Ali je smel na to upati? Ni še bilo takšne ali drugačne komunistične vlade, ki bi bilo v njej mogoče koalicijskim partnerjem enakopravno sodelovati, uveljaviti nekatera svoja vodila in ne bi bili rabili predvsem za pluralno podobo vlade. Ni mi znano, kakšen je bil izkupiček Peterleta in njegove stranke pri sodelovanju v Drnovškovi vladi. Peterle pa ni le napačno ocenil svojih možnosti v Drnovškovi vladi, napačno je ocenil tudi svoje možnosti na letošnjih predsedniških volitvah in je v določenem obsegu napačno zasnoval predvolilno kampanjo.
V Sloveniji, kakršna je v naših dneh, Lojze Peterle ni mogel biti izvoljen za predsednika države. - Ne le na predsedniških volitvah, že nekaj prej je bilo jasno razvidno, da zdaj v Sloveniji prevladujejo leve politične sile. Ta sintagma je prišla v modo v zadnjem obdobju in pomeni Socialne demokrate (iz Stranke demokratične prenove leta 1993 Združena lista socialnih demokratov, od leta 2004 Socialni demokrati), Liberalno demokracijo Slovenije (leta 1994 iz Liberalnodemokratske stranke) in stranko Zares (ustanovljena je bila leta 2007). Ko so v tem taboru dodobra doumeli, da so izgubili
Predsednik slovenske vlade Lojze Peterle v slovenskem parlamentu ob razglasitvi samostojnosti.
volitve leta 2004, so, kjer je bilo mogoče, dosegli, da so občila napadala vlado Janeza Janše. Napadi občil so se iz leta v leto stopnjevali, vrhunec je bil v zadnjih mesecih. Neke vrste predhodnika so imeli v pranju možganov po letu 1945, po letu 1990 se je spremenilo, ne da bi se bilo popolnoma končalo. Dodati je treba delno nasilno ateizacijo po letu 1945, v drugih oblikah se nadaljuje po letu 1990, v zadnjih letih je posebno dejavna.
Kardinal Franc Rode je kot ljubljanski nadškof nekoč navedel števila vernikov, ki hodijo k maši, na romanja in se udeležujejo verskih svečanosti. Števila so bila visoka, morda impozantna, če upoštevamo vse dolgoletno nasilje nad Cerkvijo in vero. Nikakor pa ne smemo teh števil povezati s političnimi opredelitvami. Če Pahor trdi, da Socialni demokrati niso proticerkvena stranka, to ne ustreza dejanskemu stanju. Komunistična stranka je bila od ustanovitve leta 1919 proticerkveno in protiversko usmerjena, med drugo vojno so šla na njen rovaš številna hudodelstva zoper Cerkev, vero in cerkvene stavbe, v prvem povojnem obdobju največje hudodelstvo v slovenski zgodovini, žrtve so bili po veliki večini verniki; da ne govorim o nadaljnjem zatiranju Cerkve in vere. Od kdaj smejo biti v Pahorjevi stranki tudi verniki? Ah so v tej stranki tudi verniki? Govorjenje, da Socialni demokrati niso nastrojeni zoper Cerkev in vero, je eno, dru-
go pa je njihova politika do Cerkve in vere.
Lojze Peterle se je v predvolilni kampanji odmaknil od svoje dotedanje podobe. Komaj ah malokdaj je dal vedeti, da je vernik, zlepa ni bilo mogoče ugotoviti njegovega političnega prepričanja in dotedanje politične dejavnosti. Prizadeval si je, da bi bil nadstrankarski kandidat, ki je nad verskimi, idejnimi in političnimi nasprotji in sprejemljiv za vse. Račun se nikakor ni izšel. Na desnici je ne prav redko povzročil začudenje, tudi razočaranje, celo zamere. Na levici so ga slej-koprej šteli za katoliškega politika, najbolj priznanega v desni stranki Nova Slovenija, ki jo je leta 2000 soustanovil.
In predsedniške volitve so bile tudi politične odločitve. Če je Turk zanikal, da bi bil kandidat levice, to ne drži. Kandidirali so ga Socialni demokrati in ga vseskozi učinkovito podpirali, pri drugem krogu pa so na levici kot en mož glasovali zanj. Peterleta ni kandidirala nobena stranka, na desnici ga niso popolnoma složno podprli.
Turku ni v čast, da je tajil svoje članstvo v Zvezi komunistov. Toda na ta spodrsljaj v slovenski javnosti, kakršna je dandanes, skoraj ne bodo reagirali in kmalu bo šel v pozabo.
Kandidat levice je na predsedniških volitvah
11.	novembra 2007 zmagal z malce več kot dvotretjinsko večino glasov. Takšna je bila tistega dne Slovenija.
Praznik slovenske kulture ob 130-letnici rojstva pesnika Otona Župančiča
Primož Sturman
Onstran bistre Soče -Di ca dal limpi Lusing
Sto številko Mladike začenjamo rubriko, ki bo naše bralce vodila skozi cel letošnji letnik revije. V nekaj manj kot deset nadaljevanjih bomo namreč skušali čimbolj izčrpno predstaviti današnjo furlansko stvarnost. K pogovoru bomo zato povabili najvažnejše predstavnike furlanskega kulturnega in družbenega življenja.
Kljub temu, da se furlanska stvarnost nahaja le nekaj desetin kilometrov od nas oziroma da imajo nekateri deli slovenskega poselitvenega ozemlja v naši deželi, predvsem Gorica in kraji v videmski pokrajini, neposreden stik z njo, je ta v naši sredi na-splošno še premalo poznana. Razloge za vzajemno nepoznavanje med Slovenci in Furlani gre iskati predvsem v političnih razmerah zadnjih desetletij, ki so med na tem območju živečimi narodi zgradile trdne miselne pregrade.
Z razliko od nas Slovencev v naši deželi živeči Furlani za seboj nimajo lastne države, so pa številčno najmočnejša skupnost na tem prostoru, saj njihov naselitveni prostor zajema vso videmsko pokrajino, polovico goriške pokrajine in dobršen del pordenonske, poleg tega pa naseljujejo tudi nekatere predele dežele Veneto (Sappada in Portogruaro).
Na dveh ali treh straneh revije je seveda težko izčrpno podati nastanek in zgodovinski razvoj neke narodne skupnosti. Za začetek naj zapišemo, da spada furlanščina med najstarejše jezike v našem prostoru. Pripada družini ladinskih jezikov, njihov lok pa se širi od retoromanskih kantonov Švice, ladinskih ozemelj na Južnem Tirolskem, Tridentinskem in pokrajini Belluno vse do furlanske ravnice. Lok se je pred nekaj stoletji neprekinjeno raztezal
ob vzhodni obali Jadrana, saj so tudi v Trstu govorili posebno varianto furlanščine, in sicer tergestinščino. Južno od reke Soče se je prvotni govor do danes ohranil le v jugozahodni Istri - Rovinju, Balah, Galižani, Vodnjanu idr.
Na ožjem prostoru Furlanije naletimo na prve zapiske v furlanskem jeziku že v poznem srednjem veku. Gre povečini za dvorno liriko, ki je bila v tistem času zelo razširjena. Močan politični, gospodarski, družbeni in nenazadnje tudi jezikovni pretres je Furlanija doživela leta 1420, ko je njeno ozemlje vojaško zavzela Beneška republika. Kljub večstoletni dominaciji Serenis-sime vse do pogodbe pri Campoformidu leta 1797 pa se je furlanski jezik zaradi svoje močne zakoreninjenosti v zemljo uspešno ohranil, čeprav je predvsem v obalnih delih in zahodni Furlaniji še danes moč občutiti močan vpliv beneške govorice. Razvoj furlanske književnosti je šel v tem obdbju povečini vzporedno z razvojem drugih evropskih literatur. V obdobju prebujanja narodov v devetnajstem stoletju v
Furlaniji ni bilo moč zaznati kakih posebnih močnih furlansko naravnanih nacionalnih stremljenj. V času se je namreč izoblikovala ideja o dveh domovinah, mali in veliki. Mala domovina je za Furlane pomenilo območje med rekama Sočo in Li-venzo ter Julijskimi in Karnijskimi Alpami, velika domovina pa
Plakat v podporo furlanskemu jeziku.
Societat	**1.	Societa
Filologjiche	^||Sf	Filologica
Furlane	^	Friulana
je bila italijanska država, v katero je bil velik del furlanskega ozemlja vključen leta 1866. Po koncu prve svetovne vojne in italijanski zmagi v njej je celotno območje Furlanije pripadlo italijanskemu kraljestvu. Po priključitvi Furlanije Italiji pa je začelo nastajati avtonomistično gibanje. Prehitel ga je prihod fašizma na oblast, ki je furlansko stvarnost razumel predvsem kot močan branik latinske kulture pred nemškim in slovanskim sovražnikom. V tem času in v tem duhu je leta 1922 v Gorici zaživelo tudi Furlansko filološko združenje - Societat Filologjiche Furlane. Novega zagona je avtonomistično gibanje zadobilo v času po drugi svetovni vojni, medtem ko se je o furlanščini kot o jeziku na institucionalni ravni začenjalo govoriti komaj v drugi polovici osemdesetih. Tedaj je namreč videmska pokrajina tudi sprejela uradni furlanski črkopis. Jezik je začenjal pridobivati na pomenu predvsem v devetdesetih. Leta 1999 je državni parlament sprejel zakon o varstvu jezikovnih manjšin, Dežela FJK pa se danes lahko pohvali kar z dvema zakonoma za zaščito fur-lanščine; eden je bil izglasovan leta 1996, drugi pa konec lanskega leta.
Če se v tej uvodni besedi omejimo na obravnavo furlanskega kulturnega življenja v času po drugi svetovni vojni, ne moremo seveda prezreti figure italijanskega pesnika, pisatelja, časnikarja in režiserja Pier Paola Pasolinija. Javnosti je Pasolini znan predvsem po svojih kontroverznih knjižnih in filmskih delih ter javnih nastopih v šestdesetih in prvi polovici sedemdesetih. Še pred tem pa je Pasolini v štiridesetih, torej v času, ko je prebival v materinem rojstnem kraju Casarsa della Delizia nedaleč od Pordenona, dal novega in odločilnega zagona furlanskemu jeziku in kulturi. Leta 1945 je namreč ustanovil literarno skupinico, ki jo je sklenil imenovati Academiuta di lenga furlana. Pasolini je želel prekiniti s tradicijo furlanske književnosti, ki se je izoblikovala do polovice devetnajstega stoletja, hkrati pa se je v svojem programskem spisu zavzel za ponoven preporod vseh malih ladinskih in retoromanskih stvarnosti v Evropi, od Iberskega polotoka do Romunije.
Pasolinijevo kulturno in literarno delo v Furlaniji je bilo nasilno prekinjeno leta 1950, ko se
je z materjo zatekel v Rim, saj je v javnost prišla vest o njegovi istospolni usmerjenosti.
V času po drugi svetovni vojni so furlansko kulturno življenje oblikovale tudi druge kulturne in literarne srenje. Velik privrženec furlanske avtonomije, duhovnik Giuseppe Marchetti, sicer urednik prve povsem furlanske revije La Patrie dal Friul, je leta 1950 dal pobudo za ustanovitev literarnega krožka Risultive, ki je združil kakih dvajset furlanskih besednih ustvarjalcev. V času po drugi svetovni vojni je v furlanskem kulturnem življenju močno sled pustila tudi revija La Cjarande, ki je nastala iz krožka Scuele libare furlane. Veliko pa je bilo in je takih piscev, ki se niso in se ne prepoznavajo v nobeni od zgoraj naštetih skupin. Med najvažnejše spadajo Elio Bartolini, Celso Macor, Leonardo Zanier, Ida Vallerugo, iz mlajše generacije furlanskih ustvarjalcev pa v zadnjem času izstopa pesnik Pierluigi Cap-pello. Naj tu omenimo še Carla Sgorlona in Lu-
Pasolini (prvi na desni spredaj) kot profesor.
Giuseppe Marchetti.
ciana Morandinija, ki sta sicer Furlana, a pišeta povečini v italijanščini.
Kar se razvoja furlanskega jezika tiče, naj povemo, da večina furlanskih literarnih ustvarjalcev, pa tudi običajnih govorcev, v vsakdanjem življenju uporablja narečno različico svojega območja. Furlanski skupni jezik koiné je namreč nastal predvsem iz potrebe javne uprave, ki je v drugi polovici devetdesetih začela uvajati furlanščino tudi na upravno področje. Skupni jezik temelji na različici, ki jo govorijo v t. i. zgodovinski Furlaniji, in sicer območju severno od Vidma. Če prelistamo furlanska besedila, ki so izšla v desetletjih po drugi svetovni vojni, pa bomo zlahka opazili, da se črkopisi, ki jih uporabljajo razni avtorji, med seboj zelo razlikujejo. Do normacije furlanske pisave je namreč prišlo komaj leta 1986, ko se je pod okriljem videmske Pokrajine sestala komisija izvedencev za furlanski jezik in kulturo, ki jo je vodil katalonski profesor Xavier Lamuela. Kljub nor-maciji nekatera odstopanja obstajajo še danes. Gianni Nazzi, ki je najvidnejši predstavnik krožka Clape Cultural Acuileie in avtor precejšnjega števila večjezičnih slovarjev, med njimi tudi slovensko-furlanskega, še vedno uporablja nekoliko različen črkopis. Zaradi tega dandanes še vedno ne obstaja tiskan italijansko-fur-lanski in furlansko-italijanski slovar v normirani pisavi.
Po zakonskem priznanju furlanščine se seveda vrstijo napori, da bi jezik razširili ne samo v javno upravo, temveč tudi na vsa področja javnega življenja. Rektor videmske univerze Furio Honsell je namreč prepričan, da lahko nek jezik preživi, le če ga govorci uporabljajo v vseh okoliščinah vsakdanjega življenja. To velja še posebno za furlanščino, ki je bila dolga stoletja jezik kmetov, postopno izginotje kmečke kulture, ki se je zelo pospešilo po potresu leta 1976, pa bi brez zaščitnih in promocijskih ukrepov jeziku utegnilo postati usodno. Videmska Pokrajina je v zadnjih letih izdala cel kup tematskih italijansko furlanskih-slovarjev, ki so nastali z namenom, da uporabo furlanščine razširijo tudi na področja, kot so marketing, medicina, pravo, meteorologija itd.
Razvejano kulturno življenje se na furlanskem prostoru danes nadaljuje. Furlansko filološko združenje, ki je pred več kot osemdesetimi leti nastalo kot branik pred pretečo slovansko nevarnostjo, je leta 2003 svoj redni vsakoletni
kongres izvedlo v Ljubljani. Tudi videmska univerza v zadnjem času veliko naporov vlaga v razvoj in promocijo furlanskega jezika. Leta 1995 je pod njenim okriljem nastal večoddelčni center CIRF (Centro interdipartimentale per la lingua e la cultura del Friuli - Centri interdipar-timental par la lenghe e la culture dal Friul). Furlanščina si utira pot v film. Naj tu omenimo najbolj poznanega furlanskega filmskega režiserja, in sicer Lorenza Bianchinija, ki je pred kakim letom s skromnimi sredstvi posnel film LidrTs cuadrate di tre (Kvadratni koren števila tri). Vrstijo pa se tudi prizadevanja in napori, da bi deželni sedež RAI za Furlanijo - Julijsko krajino zagotovil vsaj nekaj ur sporedov v furlan-ščini dnevno.
Največji problem seveda ostaja poučevanje furlanščine. Pred nedavnim izglasovani deželni zakon namreč predvideva uporabo furlanščine kot učnega jezika vsaj nekaj ur tedensko. Težava velike večine govorcev furlanskega jezika je namreč ta, da svojega jezika ne znajo pravilno zapisovati. S furlanščino so se namreč rodili in zrastli v družinskem krogu, alfabetizacijo pa so doživeli v italijanskih šolah.
Vladimir Kos
Obisk v bolj mračnem svetu
Oj, sočni žarek, lep pozdrav! Kako si se prebiti znal skoz dežnih kapljic barikade, skoz žice zmišljenih pregrad.
Oj, sončni žarek, up praznuj! Obup okrog srca razsuj!
Nastani se pri ostarelih -kot šef boš skrb za smeh prevzel!
Oj, sončni žarek, oj, še to!
Odkrij nam, kdaj s spokornostjo se vsi lahko obogatimo.
Ne stane niti en centim!
Mitja Petaros
Delovanje SZND J. V. Valvasorja
Slovensko zamejsko numizmatično društvo J. V. Valvasorja je nastalo pred dobrim desetletjem na pobudo nekaterih navdušencev, ki so se zanimali za stare kovance in bankovce. Numizmatika je znanstvena veda, ki proučuje vsa denarna telesa, ki jih je človek uporabljal in jih še vedno potrebuje v vsakdanjem življenju, ni torej namenjena le zbiralcem in nostalgikom. Pravi zgodovinar ne bi smel prezreti numizmatike pri svojem študiju, saj se s preučevanjem zgodovine kovancev (oziroma tega, zakaj so jih dali v obtok, zakaj sploh take, kakšni so bili socio-ekonomski pogoji ob njihovem izidu, kakšna je njihova umetniška vrednost, kakšna je vrednost snovi oz. kovine, in še bi lahko naštevali...) ali bankovcev lahko temeljito poglobi vsaka zgodovinska razprava v smeri boljše kakovosti. Tako je skupina zanesenjakov ustvarila v Trstu pogoje za nastanek društva, ki se je sčasoma razvilo v zanimivo kulturno društvo, ki se bavi z raziskovanjem preteklosti, šeg in navad - še posebno krajevnih - s čisto posebnega zornega kota.
Prejšnje delovno leto Slovenskega zamejskega numizmatičnega društva J. V. Valvasorja je potekalo v znamenju proslave desete obletnice ustanovitve, ki
so jo še posebno slovesno obeležili. Višek desetletnice je predstavljala razstava “Denar ob naši meji”, ki so jo postavili meseca maja 2006. Ob razstavi pa so pripravili še celo vrsto pobud: na dan otvoritve je bil na razpolago dvojezični poštni žig, ki so ga odtisnili na dve razglednici, ki sta izšli izrecno ob tej priložnosti; v sodelovanju z Numizmatičnim društvom Slovenije so izdali posebno številko strokovne revije Numizmatični vestnik in so pretiskali tudi nekaj slovenskih bankovcev vrednosti 20 tolarjev v spomin na obletnico. Razstava sama je žela velik uspeh, saj si jo je ogledalo veliko število obiskovalcev, med temi so bili tudi učenci slovenskih nižjih srednjih šol, kar je še posebno razveselilo organizatorje. Priprave na obletnico so zahtevale od članov precej naporov, tako da je delovanje lanskega leta potekalo v njihovem znamenju. Vseeno pa so proti koncu leta člani pripravili še dva manjša, a zanimiva projekta. Od 11. decembra 2006 do konca januarja 2007 so v bančnih prostorih glavne izpostave Zadružne Kraške banke na Opčinah spet postavili (tokrat v znatno manjšem obsegu) razstavo, na kateri so prikazali slovenske evrske kovance, predno sojih sploh dali v obtok v naši matični državi. Obiskovalci so tako z zanimanjem odkrili, kakšna bo nova podoba slovenskih evrskih kovancev tako na skupni sprednji, evropski strani (saj so jo nekoliko spremenili prav zaradi vstopa Slovenije v evro-območje) kot na nacionalni strani, ki so jo oblikovali v Sloveniji. Štirinajstega decembra 2006 pa je Krožek za družbena vprašanja Virgil Sček iz Trsta predstavil svojo knjigo iz niza belih priročnikov, ki jo je napisal Egidij Višaj, z naslovom Slovenija v Evrolandi-ji; ob tej priložnosti so člani numizmatičnega društva pripravili manjšo razstavo slovenskih tolarskih kovancev in bankovcev, ob katerih so ekskluzivno predstavili tudi nove slovenske evrske kovance (saj so bili začetni kompleti evrokovancev v prodaji po slovenskih
Člani SZND J. V. Valvasorja pred Narodnim muzejem Slovenije.
bankah le od 15. decembra dalje), ki si jih je občinstvo z zanimanjem ogledalo. Organizatorji razstave so bili v stalnem stiku z Banko Slovenije in so vsem zainteresiranim članom in prijateljem društva priskrbeli zadnje komplete tolarskih kovancev in prve bančne komplete slovenskih evrov. Tako se je za društvo zaključilo dokaj plodno leto 2006.
Na občnem zboru meseca februarja 2007 so nakazali načrte za novo sezono, ki je potekala po že utečenih smernicah. Nadaljevali so z mesečnimi društvenimi sestanki, ki so vsak drugi četrtek v mesecu v večernih urah v gostilni Veto na Opčinah, kjer numizmatike prijazno gostijo že dolgo let v posebni sobi: obnovili so tudi društvene izlete, saj so slednji prejšnje leto odpadli zaradi priprav na desetletnico. Tako je bila 15. aprila priložnost za strokovno vodeno ekskurzijo (udeležence je spremljal kustos koprskega pokrajinskega muzeja dr. Matej Zupančič) v slovenski Istri po sledeh Centurske najdbe (tu so izkopali veliko rimskih novcev iz IV. stoletja pr. Kr.), ogledali so si tudi edini slovenski menhir - dvometrski monolit iz apnenca z upodobitvijo moške figure -, ki se nahaja v Krkavčah ob koprskih hribih. Drugi letošnji izlet pa je bil 11. novembra v Numizmatični kabinet ljubljanskega Narodnega muzeja Slovenije, kjer je kustos Andrej Šemrov razkazal manj znane primerke največje numizmatične zbirke v Sloveniji; ker ima Numizmatični kabinet omejene prostore, je bil ogled možen le za manjše število udeležencev. Pred zaključkom lanskega šolskega leta pa je bilo društvo povabljeno, da dijakom slovenske Državne srednje šole Ivana Cankarja pri Sv. Jakobu v Trstu predava o zgodovini s posebnega zornega kota, tj. s pomočjo denarja in denarnih pripomočkov. Tako so lahko 26. maja 2007 radovedni dijaki
sledili neobičajnima uricama zgodovine. Med letom so posamezni člani obiskovali numizmatične prireditve in mednarodna srečanja zbiralcev v Ljubljani, Vicenzi in Veroni. Kot že v navadi so tudi letos nekateri člani objavljali članke na numiznatično tematiko v raznih revijah (naj omenimo le Numizmatične novice in Numizmatični vestnik, ki izhajata v Ljubljani, italijanski osrednji mesečnik Cronaca numismática in seveda Mladiko) in poročali o društvenem delovanju po raznih časopisih. Člani redno izpopolnjujejo društveno knjižnico s poudarkom na osebnih željah posameznikov, saj brez strokovne literature bi bilo raziskovalno delo zelo težko. Knjižnica je postala že zelo bogata (nekatere knjige se v Trstu zaradi svoje specifike menda najdejo le v knjižnici Valvasorjevega društva) in je zanimiva tudi zato, ker hrani knjige v kar štirih jezikih, ki so skoraj enakovredno zastopani v raznih publikacijah: v slovenščini, italijanščini, nemščini in angleščini. Strokovna numizmatična literatura je namreč zelo specifična in praviloma zaradi previsokih stroškov ne prevajajo vseh knjig, ki izhajajo na to tematiko.
V letošnjem delovnem letu načrtujemo tudi nekaj manjših numizmatičnih razstav, a o tem bomo naknadno še poročali. Kot običajno pa bodo lahko tudi letos člani društva vnaprej rezervirali priložnostne kovance, kijih vsako leto izda Banka Slovenije.
Slovensko zamejsko numizmatično društvo J. V. Valvasorja torej uspešno deluje, stalno širi svoje članstvo in resno načrtuje nove podvige. Kdor bi želel stopiti v stik z društvom (iz radovednosti ali drugih razlogov, kot npr. zaradi strokovnega svetovanja), se lahko udeleži mesečnih društvenih sestankov ali piše na elektronski naslov: slov.num.valvasor@tiscali.it. Vsi so dobrodošli.
Levo: obisk srednje šole pri Sv. Jakobu. Desno: v numizmatičnem kabinetu v Ljubljani.
Antena
Umrl je Martin Globočnik
V Denverju v Coloradu (ZDA) je 17. januarja umrl šolnik in prosvetni delavec Martin Globočnik. Rodil se je 1. avgusta 1919 v Poženku pri Cerkljah na Gorenjskem, prvo povojno desetletje pa je plodno sodeloval pri obnavljanju slovenskega šolstva in kulturnega dela med Slovenci v sedanjih mejah Italije.
Ze v mladih letih se je zanimal za javno in kulturno delo ter bil zelo dejaven v Slovenski dijaški zvezi (leta 1939 je bil izvoljen za njenega velikega poglavarja). Postal je učitelj. Med vojno je bil eno leto interniran v Monigu pri Previsu, potem so ga mobilizirali partizani, a kmalu ujeli Nemci in poslali v delovno taborišče. Pobegnil je in se posvetil šolstvu ter protikomunističnim kulturnim pobudam v Novem mestu. Umaknil se je iz domovine in se znašel v begunskih taboriščih v Italiji.
Od poletja 1946 do jeseni 1955, ko se je z ženo Vero Martelanc izselil v Združene države, je bil prej učitelj v Kobaridu, potem pa v Trstu, in sicer pri Sv. Ivanu, na Opčinah, v Miramaru in Rojanu, nato profesor na nižji srednji šoli, na trgovski strokovni šoli in na trgovski akademiji. Ves čas je sodeloval pri Radiu Trst A, igral, pisal in režiral v okviru Radijskega ter Slovenskega odra, pel v zboru Skrjanček in se še drugače kulturno udejstvoval, saj je bil tudi med pobudniki Društva slovenskih učiteljev. V ZDA je nadaljeval s študijem in učil latinščino na gimnazijah.
Jubilejna številka revi j e Ognjišče
Ob izteku leta je izšla januarska številka 44. letnika mesečnika Ognjišče, ki nosi zaporedno številko 500.
Prva številka, ki je izšla leta 1965 kot farno glasilo župnij Postojna in Koper, je imela naklado 1.300 izvodov in je štela 28 strani. Ker je niso hoteli sprejeti v nobeni tiskarni, je bila razmnožena na ciklostil. Petstota je bila natisnjena v več kot 60.000 izvodih na več kot sto straneh.
Doslej je bilo natisnjenih skupaj 36.700 strani, v 500 številkah se je nabralo 429 prilog, ki so bile posvečene različnim verskim, kulturnim, poljudnoznanstvenim, zgodovinskim, narodopisnim ali aktualnim temam. V vlogi gosta meseca je nastopilo 350 osebnosti, «oče urednik« Franc Bole pa je odgovoril na 500 pisem meseca.
V okviru revije Ognjišče se je razvila tudi založniška dejavnost, saj je ob reviji doslej izšlo 712 enot: knjig, zvočnih in video kaset, CD-jev in DVD-jev.
30-letnica slovenskih oddaj v Gorici
Zasebna cerkvena radijska postaja Radio Spazio 103 iz Vidma od ponedeljka do petka med 18.30 in 19.30 predvaja oddaje v slovenščini. Pred njo so bile take oddaje na goriš-kem Radiu Glas, še prej pa na Ljudskem radiu. To traja že tri desetletja, saj je prva slovenska oddaja nastala 5. decembra 1977. Od takrat je med prostovoljnimi ustvarjalci slovenskih sporedov Niko Klanjšček, le leto krajši staž pa ima Danilo Čotar.
Iz Argentine
Mariborski pomožni škof msgr. Peter Štumpf, ki je odgovoren za dušno pastirstvo med izseljenci, je decembra obiskal Slovence v Argentini.
Novembra pa je spremljal oktet Deseti brat v Mendozo in Čile pisatelj Ivan Sivec.
Ablturientl srednješolskega tečaja RAST XXXVI so ob koncu leta izdali svoj almanah, ki tokrat nosi naslov Naše sanje.
Plošča za Mirka Brezavščka Občina Brda in Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije TIGR Primorske sta 29. decembra v Gornjem Cerovem priredila slovesnost ob odkritju plošče v spomin na 13-letnega narodnega mučenika Mirka Brezavščka, ki je kot pripadnik narodnoobrambne mladinske skupine “črnih bratov” 21. februarja 1931 podlegel mučenju fašistične policije. O njegovem liku so spregovorili domači župan Franc Mužič, predsednik društva TIGR Marjan Bevk, zgodovinarka Mira Cencič in minister za kulturo Vaško Simoniti.
Rajna Marko Bajuk in Ivan Arnšek
V	Argentini sta nedavno preminila ugledna rojaka, dejavna in zaslužna člana tamkajšnje slovenske skupnosti.
V	Mendozi je 30. novembra umrl nekdanji predsednik Društva Slovencev agronom Marko Bajuk. Star je bil 69 let.
V	Bariiočah pa je 16. decembra umrl Ivan Arnšek. Star je bil 80 let. Ker se je več njegovih otrok preselilo v matično in zamejsko Slovenijo, smo ga dobro poznali tudi pri nas, saj se je večkrat udeležil tudi študijskih dni Draga.
Predstavitev v Gorici
Izšla je dokončna štirijezična verzija zgoščenke o p. Placidu Corteseju
Pri filmski družbi Nova-T iz Turina in založbi Messaggero di sant’Antonio iz Padove je pred božičem izšla dokončna, štirijezična zgoščenka Pogum molka, ki govori o svetniškem življenju in mučeniški smrti p. Placida Corte-seja. Dobi se po knjigarnah in pri Mladiki, v Sloveniji pa pri Družini.
V zadnjih letih se je javnost seznanila z dolgo pozabljeno zgodbo o minoritu p. Placidu Corteseju (Cres 1907 - Trst 1944), katerega usoda je tesno povezana s Slovenci. Pred vojno je bil iskan spovednik in uspešen glavni urednik revije ter založbe Messaggero di sant’Antonio v Padovi, med njo pa je veliko pomagal slovenskim in hrvaškim internirancem v Chie-sanuovi pri Padovi, a tudi Judom, pobeglim zavezniškim vojnim ujetnikom in drugim ljudem, ki so jih preganjali nacifašisti ali pa so se upirali trinoštvu. Zaradi tega je izdihnil v »bunkerju« gestapa na Oberdankovem trgu v Trstu in njegovo truplo so verjetno sežgali v tržaški Rižarni.
Ravno tam se je 15. novembra 2003 končal škofijski del postopka za njegovo beatifikacijo, ki se zdaj nadaljuje v Rimu. Postopek je sprožil takrat že upokojeni goriški nadškof p. Anton Vital Bommarco, ki je bil, tako kot p. Cortese, doma s Cresa, minorit in svojčas urednik Messaggera.
Decembra 2006 je izšla knjiga Paola Damossa iz Turina Padre Placido Cortese, II coraggio del silen-zio. V njej je tudi DVD z dokumentarcem z enakim naslovom, za katerega je Damosso sestavil scenarij in ga režiral. Knjiga je namreč le »stranski proizvod« ob nastajanju dokumentarca, saj je zgodba režiserja zelo prevzela.
Zgoščenka vsebuje enourni dokumentarec o življenju in delu p. Placida Corteseja. Kot pričevalci in po-
Spacal na 4. POMOLU
Tržaška pokrajinska uprava je ob 100-letnici umetnikovega rojstva 23. decembra odprla v novem razstavišču na 4. pomolu v Trstu veliko razstavo Spacal - umetnik brez meja. Napisi, katalog in ostalo gradivo so bili v italijanščini in slovenščini, v znanstvenem odboru za pripravo razstave pa so bili Franko Vecchiet, Valentino Ponte in Martin Spacal.
LoGOS, SIMBOL IN MIT
Logos, simbol in mit: vprašanja semiotike in filozofije jezika. To je jezikoslovna študija prof. Matejke Grgič iz Trsta, ki je izšla v zbirki Nova znamenja pri mariborski založbi Litera. V tržaškem Slovenskem klubu sojo 15. januarja predstavili profesorja Igor Škamperle in Ivan Verč, predstavnika založbe Orlando Uršič in Petra Vidali ter avtorica.
Božični koncert v Gorici
V goriški stolnici je bil 26. decembra osrednji božični koncert, ki ga je priredilo Združenje cerkvenih pevskih zborov. Posvetili so ga spominu glasbenikov Alojza Bratuža in Mirka Špacapana. Slavnostni govor je imel Dario Bertinazzi.
Denis Novato
Na Opčinah so decembra predstavili knjigo Loredane Gec o tržaškem harmonikarju Denisu Novatu, ki že 20 let uspešno nastopa na Tržaškem in širom po Sloveniji, Italiji, Avstriji, Nemčiji, ZDA in Avstraliji. Novato je tudi skladatelj in glasbeni pedagog.
Pod naslovom Z nasmehom po notah srca je knjiga izšla pri tržaški založbi E. Antony. Spremno besedo je napisal Saša Martelanc, več zapisov pa so prispevali še drugi poznavalci in znanci.
Plošča za Viktorja Šonca
Na rojstni hiši v Tomaju so 7, decembra odkrili ploščo v spomin na skladatelja in glasbenega pedagoga Viktorja Šonca (1877-1964). Ob 130-letnici rojstva so mu posvetili tudi okroglo mizo in glasbeni spored. Na slovesnostih so med drugim podčrtali, da je bil v letih 1911-27, ko se je umaknil v Jugoslavijo, s kratkim premorom prvi ravnatelj Glasbene matice v Trstu.
Valentin Oman 70-letn |k
Mohorjeva v Celovcu je za 70-iet-nico slikarja Valentina Omana v nemščini, slovenščini in angleščini na 224 straneh izdala monografijo Oman, dela in načrti za javni prostor. Za knjigo je prispevala študijo Irmgard Bo-hunovsky-Barnthaler, veliko je v njej reprodukcij likovnih del in Omanovih zapisov.
■
znavalci v njem nastopajo tudi naši ljudje: medvojna študentka v Padovi kardiologinja dr. Majda Mazovec iz Ljubljane, ki je bila med dekleti, ki so nagovorila patra, da bi pomagal internirancem; dipl. ekon. Ivo Gregorc iz Ženeve, ki je s patrom sodeloval kot pripadnik Slovenskega Rdečega križa in ga je med zadnjimi srečal pred mučilnicami gestapci; bivša interniranca iz Trsta Ljubomir Sušič in pisatelj prof. Boris Pahor, ki sta šla preko istega zloglasnega bunkerja; časnikar Ivo Jevnikar iz Trsta, ki že dolgo raziskuje Cor-tesejevo življenje.
Poleg dokumentarca je na zgoščenki še več dodatkov: pozdrav ravnatelja Messaggera p. Danila Salez-zeja; izbor prizorov; trailer; intervjuja s predsednikom že omenjenega tržaškega cerkvenega sodišča prof. Ettorejem Malnatijem in s Cortesejevim sobratom p. Gianfrancom Longhinom; daljši intervju z Ljubomi-rom Sušičem ob obisku nekdanjih zaporov gestapa v Trstu; posnetki dveh slovesnosti: v Rižarni 15. novembra 2003 in ob odkritju Cortesejevega kipa v Padovi 8. oktobra 2004 (delo ptujskega umetnika Viktorja Gojkoviča, katerega kopiji sta še na Ptujski Gori in v Sostrem pri Ljubljani); »backstage posnetki«.
Vse to gradivo je zdaj na novi zgoščenki »II coraggio del silenzio, The Courage ofSilence, Pogum molka, Oclvažnost šutnje« v celoti dostopno v izvirniku in sinhroniziranih prevodih v angleščino, slovenščino in hrvaščino. V slovenščino je besedila prevedla prof. Magda Jevnikar, za dubliranje pa je poskrbel Radijski oder iz Trsta v režiji prof. Matejke Peterlin Maver.
Sam dokumentarec je bil že nekajkrat javno na ogled, tudi po tržaški slovenski in italijanski televiziji teina Televiziji Slovenija. V nekaj deset izvodih je pred enim letom krožil tudi začasni celoviti DVD, ki pa je imel hrvaško verzijo le s podnapisi. Pozneje so hrvaški minoriti poskrbeli za svojo štirijezično zgoščenko Oclvažnost šutnje. Zdaj pa je pred nami dokončna izdaja, ki se lahko zaradi angleščine širi tudi po svetu.
Javna predstavitev te izdaje je bila v sejni dvorani pokrajinskega sveta v Gorici 16. januarja. Priredila sta jo katoliška tednika Novi glas, za katerega je spregovoril odgovorni urednik Jurij Paljk, in Voce isonti-na, za katero je pozdravil glavni urednik Mauro Ungar o. Pozdravili so še predsednik goričkega pokrajinskega sveta Alessandro Fabbro in goriški župan Ettore Romoli, za slovenske minorite pa p. Mirko Veršič iz Pirana.
Večer je vsebinsko uvedel goriški nadškof msgr. Dino De Antoni, o dokumentarcu pa je spregovoril režiser Paolo Damosso. Po ogledu je Ivo Jevnikar predstavil in povabil h kratkim posegom nekatere prisotne poznavalce. Tako so nastopili avtor Cortesejeve biografije p. Apollonio Tottoli iz Benetk, dr. Majda Mazovec, Ljubomir Sušič, vicepostulator p. Tito Magnani iz Camposampiera in nekdanji pomožni notar pri škofijskem delu beatifikacijskega postopka p. Enzo Poiana, ki je zdaj rektor bazilike sv. Antona v Padovi.
Nagrajeni Gustav Januš
Krščanska kuiturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev sta 23. januarja v Celovcu podelila XXIX. Tlschlerjevo nagrado pesniku in slikarju Gustavu Janušu, ker je s svojimi stvaritvami “mnogo doprinesel k afirmaciji in ugledu slovenske kulturne ustvarjalnosti na Koroškem”. Ob predsednikih obeh organizacij prirediteljic, dr. Janka Zerzerja in dr. Matevža Grilca, je o nagrajencu spregovoril dr. Fabjan Hafner.
47. OBČNI ZBOR ZSKP
V centru Bratuž v Gorici je bil 24. januarja 47. občni zbor Zveze slovenske katoliške prosvete. Na njem je bila kot predsednica potrjena Franka Padovan. O svojem plodnem delu je poročalo 12 včlanjenih društev in ustanov. Misli pa so bile že usmerjene na 50-letnico ZSKP prihodnje leto.
Ali Ameriška domovina usiha?
V letu 2007 je nekdanji slovenski dnevnik iz Clevelanda Ameriška domovina izšel le 31-krat, in to z angleško in slovensko pisanim delom. Slednji se postopoma krči. V božični številki, ki je izšla 20. decembra, lastnik napoveduje izid po dveh številk v januarju, februarju, marcu in aprilu. Kako bo kasneje, ni jasno.
Če bi tudi ta časopis s slavno preteklostjo usahnil, bi za ameriške Slovence nastala velika škoda. Bila bi tudi težko razumljiva v času, ko se ravno v Clevelandu kaže oživljanje slovenske prisotnosti z vrsto pobud, pri katerih dejavno sodeluje sedanji slovenski generalni konzul in strokovnjak za slovensko izseljenstvo dr. Zvone Žigon: slovenski muzej in arhiv, center slovenskih študij na univerzi, združenje slovenskih podjetnikov Itd.
Slovenski begunci v Avstriji
Kot 13. zvezek zbirke Migracije je pri Inštitutu za slovensko izseljenstvo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Založbi ZRC izšla 378 strani debela študija zgodovinarke in bibliotekarke v NUK-u dr. Rozine Švent Slovenski begunci v Avstriji 1945-1950. Gre za znanstveno podprt in zelo podroben pregled tega poglavja polpretekle zgodovine, o katerem bomo v prihodnji številki Mladike objavili tudi intervju z avtorico.
WWW.NOVIGLAS.EU
S 14. decembrom je tednik Novi glas, ki izhaja v Gorici, obogatil svojo ponudbo s prenovljenim in živahnim internetnim portalom, ki je dostopen na naslovu www.noviglas.eu in poleg izbora člankov obsega blog (klepetal-nico), napovednik, anketo in drugo.
Društvo slovenskih izobražencev v novem letu
Okrogla miza ob izidu zbornika “Hitlerjeva dolga senca” (levo); Enrico Mazzoli in dr. Rafko Dolhar ob predstavitvi knjige “Kugy v prvi svetovni vojni” (desno).
Društvo slovenskih izobražencev je svojo redno sezono nadaljevalo po božičnih in novoletnih praznikih v ponedeljek, 7. januarja. Prvi večer v letu sta priredila skupaj DSI in Knjižnica Dušana Černeta. Na sporedu je bila okrogla miza o lanski razstavi v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani in o nedavno izdanem zborniku »Hitlerjeva dolga senca«. Pri večeru, ki ga je vodil Ivo Jevnikar, so sodelovali avtorji Jože Dežman, Monika Kokalj Kočevar, Renato Podberšič in Alenka Puhar. V ponedeljek, 14. januarja, pa je sledila predstavitev publikacije Enrica Mazzolija »Kugy v prvi svetovni vojni«, ki je pravkar izšla pri tržaški Mladiki. O knjigi sta govorila avtor in pisec spremne besede dr. Rafko Dolhar. Ob vseslovenskem praznovanju Trubarjeve petstoletnice je v ponedeljek, 21. januarja, predaval v društvu muzikolog Ivan Florjane. Tako se je tudi DSI vključilo v praznovanja ob Trubarjevi petstoletnici. Zadnji večer v januarju pa je bil posvečen srečanju z etnologom dr. Janezom Bogatajem in predstavitvi njegove knjige »Okusiti Slovenijo - 170 izbranih receptov iz slovenske kuhinje,« ki je izšla pri založbi Darila Rokus.
Kugy v prvi svetovni vojni
foto KROMA
Prof. Ivan Florjane o Primožu Trubarju (levo) in dr. Janez Bogataj o knjigi “Okusiti Slovenijo - 170 izbranih receptov iz slovenske kuhinje" (desno)
Božični koncert ZCPZ in zbor Gallus na zgoščenki
Ob 35-letnici smrti skladatelja in dirigenta Ivana Ščeka so tržaški mešani zbor Gallus, ki ga vodi njegov sin Matjaž, in otroški pevski zbor ter mlajša dekliška skupina Vesela pomlad pod vodstvom Mire Fabjan posneli zgoščenko Ščekovih božičnih skladb O polnoči. Na njej so tudi recitacije Alcle Sosič. Izdala jo je Mladika s pomočjo Zveze cerkvenih pevskih zborov, Slovenske prosvete in Zadružne kraške banke.
Zbor Gallus je skladbe z zgoščenke predstavil tudi na več božičnih koncertih, najslovesneje 20. januarja na tradicionalnem božičnem koncertu ZCPZ v tržaški stolnici sv. Justa. Takrat so nastopili tudi skupini Vesela pomlad, združeni zbor ZCPZ pod vodstvom Edija Raceta in slavnostni govornik Marko Tavčar.
Med koncertom pri Sv. Justu so predstavili še pesmarico s skladbami Ivana Ščeka.

Simpozij o dr. Jošku Tischlerju Ob 50-ietnici Slovenske gimnazije v Celovcu so Krščanska kulturna zveza, Narodni svet koroških Slovencev, Slovenski narodopisni Inštitut Urban Jarnik, Zvezna gimnazija in Zvezna realna gimnazija za Slovence v Celovcu priredila 18. in 19. januarja simpozij o šolniku, kulturniku in politiku dr. Jošku Tischlerju (1902-78). Začel se je v Celovcu, tudi z delavnicami za dijake, nadaljeval pa v Tinjah. Predavatelji so bili iz Koroške, matične Slovenije in iz Trsta (dr. Drago Štoka).
Ivo Petkovšek
O	RANI SLOVENSKI ZGODOVINI
Pri založbi knjigarne italo Švevo v Trstu je za potrebe Fakultete za diplomatske vede v Gorici v italijanščini izšla nova domoznanska knjiga dr.
Iva Petkovška, posvečena karantanski zgodovini, z naslovom Elevazione ed insediamento del principe - vojvod protosloveno in Carantanla. Avtor, ki je sicer zdravnik, književnik in slikar, je zagovornik avtohtonistične teorije.
38. srečanje v Kobaridu
V	Kobaridu je biio 18. januarja že 38. srečanje Slovencev videmske pokrajine in Posočja. Slavnostna govornika sta bila podpredsednik državnega zbora Vasja Klavora in ravnatelj Zveze Slovencev po svetu Renzo Mattelig.
Načelnik upravne enote Tolmin Zdravko Likar je izročil Gujonova priznanja. Nagrajeni so bili kulturni delavec Aldo Clodig, župan iz Podbone-sca Piergiorgio Domeniš in vodji mejne policije v Čedadu Tiziano Chiara-dini ter Natalino Gosgnach.
UmrljeAdoCont
V	videmski bolnišnici je 23. januarja umrl beneški javni delavec in publicist Ado Cont. Rodil se je 2. septembra 1933 v Čaneboli in pri 14 letih odšel s trebuhom za kruhom v Francijo in Švico. Leta 1968 je bil med ustanovitelji Zveze beneških emigrantov. Po povratku v ožjo domovino je delal v njenem patronatu in se vključil v beneško kulturno in politično življenje. Svoji vasi je posvetil več knjig, pisanih v italijanščini in slovenščini.
Dan EMIGRANTA
V Čedadu je bil 6. januarja tradicionalni Dan emigranta, ki ga zdaj prirejata Slovenska kulturno gospodarska zveza in Svet slovenskih organizacij. Slavnostna govornika sta bila ravnatelj Zveze Slovencev po svetu Renzo Mattelig in deželni odbornik za kulturo Roberto Antonaz. Nastopili so harmonikarski orkester Glasbene matice iz Špetra, Beneško gledališče in gojenci gledališke šole Studio Art.
Novega ni pri nas nič
To je naslov knjižice s podnaslovom Slovenci in Slovenke v italijanskem koncentracijskem taborišču Mo-nigo, ki jo je podpisala Devana Lavrenčič Cannata, izdalo pa Založništvo tržaškega tiska. V Trstu so jo predstavili 9. januarja. Osrednji del publikacije predstavljajo pisma, ki jih je novomeški dijak pisal prijateljici Lavrenčičevi iz internacije, ob tem so še njeni spomini, uvodna beseda zgodovinarke Marte Verginelle, predgovor Ameriga Ma-nessa in fotografije. Glavnina knjižice je že izšla v italijanščini leta 2005 pri inštitutu ISTRESCO v Trevisu.
Novoletno srečanje SSk
Letošnje novoletno srečanje, ki ga Slovenska skupnost prireja za svoje aktiviste, predstavnike zamejskega javnega življenja in zastopnike oblasti Slovenije in Furlanije-Juiijske krajine, je bilo 18. januarja na Pesku v dolinski občini.
Poleg deželnega tajnika Damijana Terpina je nastopila vrsta govornikov, častni gost pa je bil slovenski notranji minister Dragutln Mate. Za kulturni spored sta poskrbela mešani zbor Upa Iz Bazovice pod vodstvom Tamare Ražem In solist Damjan Locatelli.
Tamara Ražem in Damjan Locatelli.
Med osebnostmi in gosti je bil tudi slovenski minister Mate (v sredini).
Slovenska dela
V ITALIJANSKEM PREVODU
Založba Fazi iz Rima je ponatisnila italijanski prevod Nekropole tržaškega pisatelja Borisa Pahorja z uvodno besedo tržaškega germanista in pisatelja Claudia Magrisa. Prevod je že davno opravil Ezio Martin, a se večje založbe zanj niso zanimale. Leta 1995 ga je vendarle nagradil In izdal Kulturni konzorcij iz Tržiča, ki ga je pozneje tudi ponatisnil.
Založba Bomplani pa je pod naslovom Aurora boreale izdala Severni sij Draga Jančarja v prevodu Darje Betocchi.
Pri Mladiki pa je v knjigi Sulle or-me di un vagabondo izšel prevod Sreče in Gosenice Cirila Kosmača v prevodu in z uvodom Marie Bidovec z rimske univerze La Sapienza.
Cerkev in oblast na Primorskem
Pri založbi Družina v Ljubljani je izšla nova zgodovinska študija o preganjanju Cerkve v povojni Sloveniji. Mag. Marija Čipič Rehar je na 307 straneh objavila študijo Cerkev In oblast na Primorskem v letih 1945-1953. V njej s podrobno analizo ostrega poseganja oblasti v versko življenje ljudi, zlasti duhovnikov, dokazuje, da je komunistična oblast tudi na Primorskem obravnavala Cerkev kot drugod po Sloveniji, čeprav je bil odnos duhovščine do partizanskega gibanja med vojno večinoma drugačen od tistega v “Ljubljanski pokrajini”.
Umrl prelat dr. Jožef Pavlič
Na Južnem Tirolskem, kjer je služboval ves povojni čas, je 6. decembra umrl slovenski duhovnik dr. Jožef Pavlič.
Rodil se je 22. februarja 1918 na Lokah pri Šmartnem v Tuhinju. Škof Rožman gaje leta 1938 poslal študirat v Rim, v domovino pa se ni več vrnil. Leta 1944 je bil v Rimu posvečen v duhovnika, leta 1946 pa je na Gregoriani doktoriral iz teologije. Naselil se je na Južnem Tirolskem, kjer je postal župnik, katehet na nemških šolah v Bocnu, nato je bil 27 let župnik med Ladinci, Nemci in Italijani v znanem gorskem kraju Ortisei (St. Ulrich). Z domovino je ostal vedno povezan.
ocene
KNJIGE
Vinko Ošlak Obe kraljestvi
Študenstka založba Litera, Maribor 2007
V zbirki Nova znamenja pri mariborski Študentski založbi Litera je izšla zbirka esejev Vinka Ošlaka z naslovom Obe kraljestvi. Ker zbirka v tej rubriki še ni bila predstavljena, nekaj besed o njej.
Z imenom se navezuje na zbirko Znamenja, ki je izhajala pri založbi Obzorja še pod komunističnim režimom in ki je tudi izdala nekaj zanimivih publikacij. Seveda je nova zbirka svoj program - izdajanje esejističnih besedil - iz vsiljenega marksističnega okvirja razprla v širšo in svobodnejšo tematiko, vključno religiozno, čeprav vsaj doslej ne katoliško. Doslej je v zbirki, ki jo ureja Andrej Brvar, izšlo 21 del: naj omenimo nekatera: Marko Pogačnik, Zemeljske spremembe in človekova preobrazba', Florjan Lipuš, Boštjanov let\ Tomaž Letnar, Pes iskalec: Vinko Ošlak, Spoštovanje in bit; Mario Ruggenini, Odsotni Bo: Mitja Čander, Zapiski iz noči: Aleš Berger, Zagatne zgodbe: Dean Komel, Nasprotja filozofije in kulture: Marguerite Yourcenar, Ognji: Dušan Jelinčič, Eseji z zahodnega roba: Tim Oliver Wüster, Poper in sol: Seyyed Hossein Nasr, Islam.
Zbirka je odprta, kot je razvidno, tudi zamejskim avtorjem.
Vinko Ošlak nastopa v tej zbirki drugič, potem ko je že izdal v njej knjigo Spoštovanje In bit. Knjigo je pod-naslovil Eseji, čeprav gre v glavnem za krajše zapise, kakšnega samo za poldrugo stran dolgega. Avtorje zbirki napisal predgovor - Nekaj besed bralcu -, v katerem je omenil, da je knjiga nastajala med njegovim prestopanjem iz katolištva v protestantizem in v času nastajanja slovenske države. V zvezi s tem je zapisal: »Z eseji, ki zadevajo
slovenstvo in slovensko državnost, vabim svoje rojake, naj znova premislijo temelj svojega obstoja, najprej o-sebnega, potem pa tudi narodnega in državnega, in naj se spomnijo, kdo je resnični Gospodar človeške zgodovine, tudi zgodovine slovenskega naroda...«
V nadaljevanju predgovora avtor priznava svojo pomanjkljivo šolsko izobrazbo. Obžalujoče priznava, da »svoje mladosti in let šolanja ni uporabil vestno in prizadevno, temveč je čas učenja in dozorevanja pretežno zapravil in tako niti v tistem času ni zadostil zahtevam šol, ki jih je obiskoval...«
Vseh sestavkov je v knjigi 32. Pristop k temam je časnikarsko širok. Prevladuje religiozno družbena tematika. Naj omenimo nekatere naslove: Kulturni sporazum med Avstrijo in Slovenijo. Evropa in Kristus. Konec zmote in sprenevedanja o Heideggerju? Politika in morala. Politika in evangelij. Sta govor in tisk lahko svobodna ? Vera v tehniko. Slovensko in univerzalno. Od Sokrata do Kristusa.
Treba je reči, da avtor že v svojem prvem sestavku - Cerkev in družba/ demokracija - vsiljuje bralcu vprašanje, kako se njegova izjava o izobrazbeni skromnosti v predgovoru - obžalovanje o svojem pomanjkljivem šolanju - sklada z nadvse samozavestno držo, s katero označuje Cerkev, ki jo je pravkar zapustil. Sicer pa zagreši v istem sestavku časnikarsko površnost, ko po krivem imenuje katoliško Cerkev Konstantinovo, saj cesar Konstantin ni storil nič drugega, kakor da je dal 300 let preganjani Cerkvi svobodo. Za državno vero je krščanstvo proglasil šele njegov naslednik Teodozij petdeset let pozneje.
Naj glede tega njegovega odnosa omenimo samo, da ga v tej knjigi praktično ni sestavka, ki bi bil brez protikatoiiške poante.
Človek bi pričakoval več kulture, sestavkov, kakršen je na primer sestavek o danes modnem filozofu Heideggerju, čeprav gre samo za povze-
tek knjige dr. Hlebša Usodna misel. Je pa mnogo drugih soočenj z moderno problematiko, vseh napisanih z velikim kulturnim razgledom in v bleščečem stilu. Naj posebej omenimo zapis, ki ga je sprožil kulturni dogodek, do katerega je prišlo v Trstu - izid zbornika ob 70 letnici Edvarda Kocbeka - ki je potem prerasel v znano politično nevihto. Ošlak se ga spominja v sestavku »Iz spominjanja na “sinjo knjigo”«.
»Tako smo ji namreč rekli,« pravi Ošlak, »Nanjo me je opozoril pokojni dr. Franc Sušnik. Zarotniško me je prijel za komolec, me popeljal v svojo pisarno v Thurnovem gradu na Ravnah, kjer je bil ravnatelj Koroške študijske knjižnice, ko zaradi svoj cerkvenosti ni smel biti več ravnatelj gimnazije, ki jo je ustanovil... Izza svoje ledvičaste starinske mize mi je dal v roke knjižico v formatu Pahorjeve revije Zaliv, ki sem jo sicer dobro poznal - Edvard Kocbek, pričevalec našega časa...« V tem sestavku se Ošlak z izredno pronicljivostjo In obenem humanistično širino poglobi v usodo Edvarda Kocbeka in prihaja do kritične oznake, ki jo bo težko ovreči.
To v knjigi ni edini sestavek, ki kaže, kako avtor z onkraj meje doživeto spremlja dogajanje v slovenski državi in slovensko demokracijo primerja z evropsko prakso: naj omenimo še sestavek, ki govori o ločitvi Cerkve in države, kakor jo je sam doživel v Švici in kakor jo vidi v Sloveniji. In naj posebej poudarimo nekatere strani, ki pričajo o avtorjevem sodoživljanju koroške tragike.
Kar pa daje tej knjigi, ki sicer večkrat rani katoliškega bralca, posebno težo, je brezkompleksnl etični čut, ki jo preveva, čeprav rad sili v utopično skrajnost.
Knjigo je kot rečeno Izdala Študentska založba Litera v Mariboru. Opremil jo je Matjaž Vipotnik. Izšla je v pičlih 350 izvodih z denarno podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in občine Maribor.
A. R.
Novice Knjižnice Dušana Černeta 78
Versko življenje Slovencev v Belgiji in na Nizozemskem (xi.deu
Velika dvorana v Kulturrel Centrum je bila za to priložnost polna do zadnjega kotička. Poleg velikega števila Slovencev se je prireditve udeležilo mnogo Poljakov, Ukrajincev,
Hrvatov, Srbov In domačih Flamcev. Vse navzoče je nagovoril predsednik Stanko Revlnšek. V flamščini pa je navzoče pozdravil Polde Cverle. Sledil je bogat kulturni spored, ki je obsegal nastop otrok s folklornimi plesi In pevskega zbora Zvon z Nizozemske, ki je ubrano zapel nekaj slovenskih pesmi. Spored sta nadaljevali folklorni skupini z Nizozemskega. Nastopili sta dve skupini, In sicer starejših in mlajših plesalcev, oblečeni v slikovite belokranjske narodne noše. Na sporedu je bil tudi nastop flamske skupine »Kuma Akla« ter mešanega pevskega zbora »Slomšek«. Bogat kulturni spored je zaključila »Vesela mladina«.
Glavni dogodek v letu 1976 je bil tretjo nedeljo v decembru, ko je slovenski duhovnik blagoslovil sedež slovenske skupnosti v Llmburgu z veliko dvorano za kulturne prireditve, ki je bila zelo moderno opremljena. Obnovitvena dela v dvorani so Slovenci opravili prostovoljno in s tem pokazali svojo navezanost na slovenski narod In kulturo. O tem dogodku je Naša luč napisala sledeče: »Čeprav je dvorana namenjena predvsem našim kulturnim delavcem In mladini, želimo takoj pristaviti, da so dobrodošli vsi, katerim so sveti slovenski, krščanski In človečanski ideali. Vrata bodo na stežaj odprta vsem ljudem dobre volje.«
V župnijski dvorani »Famiiie« v Charlerolu so 30. aprila 1977 pripravili 24. Slovensko prireditev. Na sporedu je bila veseloigra v dveh dejanjih »Cilka, hči divjega lovca«. Na sporedu je bil tudi nastop slovenskega pevskega zbora Simon Gregorčič iz Bruslja, skupine Vesela po-
mlad in Študentskega ansambla Iz Eisdena. Največji uspeh je vsekakor dosegla dramska skupina z uprizoritvijo veseloigre, ki jo je režiral Kazimir Gaberc. Vsi igralci in Igralke so se potrudili in mojstrsko podali svoje vloge, zato je bil uspeh res zadovoljiv. Dvorana je v tišini sledila smešnim prizorom in se od srca smejala. Na koncu so se vsi Igralci še predstavili občinstvu In želi zaslužen aplavz.
V soboto, 8. oktobra 1977, je slovensko društvo Slomšek iz Eisdena slavilo svoj 17. Slovenski dan, Slovesnost se je pričela s službo božjo, nakar je v dvorani sledil kulturni spored.
Slovenci, bivajoči v Limburgu-Llegeu, so v soboto, 5. novembra 1977, slavili 20-letnico prihoda v Belgijo. Slovesnost se je pričela z zahvalno službo božjo, nakar je v dvorani sledil kulturni spored, ki gaje skrbno pripravil Štefan Mlečnik s sodelavci.
Kot že vrsto let so tudi v letu 1977 pripravili pevsko revijo Cecllijanka. Naša luč je o tej prireditvi poročala tako: »Naj še malo povemo o Cecllljankl 1977, ki smo jo imeli v soboto, 26. novembra, v Charleroi-Nord. Skoraj vsi povabljeni so se odzvali. Bilo je to res lepo prijateljsko srečanje. V pozdravnih besedah je izseljenski duhovnik Kazimir Gaberc navdušil vse, da čim lepše pripravimo jubilejno 25. slovensko prireditev, ki bo v Gllly-Haies v nedeljo, 30. aprila 1978. Slovenski pevski zbor Simon Gregorčič iz Bruslja je zapel več pesmi in cerkvene pevke iz Charlerola so zapele eno Marijino pesem (Ave Maria), ki so jo slišale v Lourdu. Pevovodji iz Bruslja, g. Francu Gjoreku, so podarili lepo darilo v znak priznanja in vzpodbude za nadaljnje delo.«
(dalje)
Prizor iz veseloigre »Cilka, hči divjega lovca«.
Sprenevedanje
Kdor sledi političnemu dogajanju pri nas, je gotovo opazil veliko pozornost, ki jo ^ tržaški dnevnik posveča dogajanju v Istri, tako slovenski kot hrvaški, pozornost, ki se izraža preko dolžnega zanimanja do italijanske manjšine, ki je bila dolga leta skoraj zamolčana. Povojni eksodus je italijansko prisotnost v Istri zdesetkal, ostale so zavrgli kot nevredne simpatizerje komunizma in pripadnike jugoslovanskega režima. Zadeve so se spremenile z razpadom Jugoslavije, ko je italijanski dnevnik v Trstu dobil posebno zadolženost (in pripadajoče državne prispevke) za spremljanje življenja manjšine. Od tedaj ima ta dnevnik posebno stran posvečeno Istri, Kvarnem in Dalmaciji. Večkrat smo opozorili Slovenijo, naj bi se tudi sama zgledovala po takem poročanju v korist manjšine in tudi matice, a smo naleteli na gluha ušesa. Ob tem je Piccolo počasi postal pozornejši tudi do slovenske manjšine v Italiji in učinek je bil vsestransko pozitiven. Vendar pa je tudi površni bralec kaj kmalu spoznal, da je poročanje v nekem smislu pristransko, in da skriva sprenevedanje, ki je očitno tako v medijih kot v politiki.
Res je, da sta slovenska manjšina v Italiji in italijanska v Sloveniji rezultat dogodkov in procesov, ki se v času in in po političnih ozadjih močno razlikujejo. Zato je res, da so položaji manjšin in njihove potrebe težko primerljivi, vendar pa ne v taki meri, da bi morali biti kriteriji za ocenjevanje pravic in potreb sprevrženi in postavljeni na glavo: morda je dvojezičnost v obalnih občinah v
V_________________________________________________
Sloveniji res toga in nepopolna, a je uresničena v mnogo večji meri in vsekakor bolj vidna kot na Tržaškem ali Goriškem, da ne govorimo o videmski pokrajini. II Piccolo ni te primerjave še nikoli tvegal, ampak piše, kot da bi podobnih problemov na tej strani meje ne bilo, oziroma kot da bi tu bili idealno rešeni. In tudi zavaja: v soboto 2. februarja 2008 je v naslovu razkril, da Ljubljana pristaja na dvojezično toponomastiko, kar ni res, ker v obalnih občinah imajo dvojezične krajevne napise ves povojni čas. Res pa je, da je slovenski parlament pristal, da italijanska manjšina ohrani pravico veta glede poimenovanja krajev in ulic v obalnih občinah. Kaj takega si pri nas ne bi mogli niti zamisliti, kaj šele, da bi to predlagali parlamentu. Naši levici bi se tako dejanje zdelo izzivalno in nevarno, ker bi spravljalo v zadrego vlado. Niti deželnemu svetu ne, ki je spet pozabil na Kraško gorsko skupnost, edini medkrajevni povezovalni organ med tržaško in goriško pokrajino. Prejšnja desnosredinska dežela ga je ukinila, ker smo Slovenci v njem imeli glavno besedo (tega preprosto niso mogli prenašati), levosredinska pa ga ni sposobna obnoviti.
To so dejstva, ki nas silijo, da ponovno postavimo vprašanje naši levici: zakaj je prav (in je prav!), da pravice in probleme italijanske manjšine v Sloveniji obravnavamo z rokavicami in z največjim razumevanjem (in pri tem smo kar se da kritični do slovenske vlade), obenem pa moramo pustiti, da se z nami dela kot svinja z mehom (kar gotovo ni prav!) in pri tem bi morali še molčati?
za smeh in dobro voljo
»Kako ste kaj zadovoljni z našo varnostno ključavnico?«
»Izredno! Sinoči smo prespali v hotelu, ker nismo mogli odkleniti vrat!«
»Kdo so predniki sesalcev?« »Metle!«
Policista sredi vročega Indijanskega poletja patruljirata po mestu. Vročina kar puhti Iz asfalta in eden od policistov reče:
»Prav želim si, da bi sedajle zapadlo vsaj pol metra snega!«
»Si nor!« reče drugi. »Kdo ga bo pa kidal v taki vročini!«
Prijatelja policista se po daljšem času ponovno srečata.
»Dobil sem novo stanovanje,« reče prvi.
»Si zadovoljen z njim?«
»Še kar, le z dvigalom imam težave.«
»Kako to misliš!«
»Veš, na dvigalu piše, da je za štiri osebe, zato moram vedno čakati, da pridejo še trije.«
Bogdan Grom Moje korenine
*&&& A
Relija: Matejin i i móntala: Vasja Kril
MePZ JACOBUS GALLUS
zborovodja Matjaž Sček
OPZ ¡n MIDPS VESELA POMLAD zborovodja Mira Fabjan
O polnoči
©ožične skladbe ^ skladatelja fHk Ivana áéeka

MOJE KORE.XI.XE LE MIE RADIČI M Y ROOTS
'"V,.
Of
tuf**
pue o»'

Ciril Kosmač SULLE ORME Dl UN VAGABONDO
\
Lučka \ Peterlin Susič
Od Miklavža do BOŽIČA
Dve odrski igri
ZA OTROKE
!?■
MePZ Jacobus Gallus OPZ in MIPS Vesela Pomlad
O POLNOČI
Božične skladbe
SKLADATELJA IVANA ŠČEKA
zalozba
LAD
Trst, Ul. Donizetti 3,1-34133 • tel. 040-3480818; fax 040-633307 • e-mail: urednistvo@mladika.com