Listek. Na jug! Črtica s pota. — Avguštin Stegenšek. (Dalje.) Dosihdob srno hodili s slikarjem po ,solzni dolini', zdaj pa se povzdignemo ž njim višje, v kraljestvo duš. V drugetn vodoravnem polju gredo slike od desne na levo. Najprej je naslikan raj, cvetoče grmičje pod senčnatim drevjem. V raju pa sedijo tisti, ki so premagali greh, ki se rodi po apostolovih besedah iz poželenja mesa in poželenja oči in napuha življenja. Štiri osebe v tem vrtu sed6 podajajo razlago besedara sv. pisma. Kdor je premagal želje po posvetnem veselju (podoba mladenke, ki igra na goslih), pa tudi posvetne želje (mož s sokolom in žena z opico, podobo satanovo) in premišljuje božjo postavo (podoba premisljujočega), tisti ima že na tem svetu v svojem srcu raj, tisti se sprehajajo po zemlji, kakor Adam in Eva po vrtu in trga sad z drevesa življenja (vse to slikajo podobe), da, tak občuti veselje v srcu, kakor nedolžen otrok. Dekleta stoje pred rajem in za roke se drže igrajo dvojno ,kolo'. Ako pa kdo 8e ni nedolžen, kakor otrok, njega odveže spovednik dominikanec, ki sedi na sodnem stolu pred rajem — potem pa se lahko Ioči duSa s tega sveta. Saj smrtn^ga strahu ne pozna in tudi umetnik kaj rahločutno ni naslikal koščene smrti. Pač pa je postavil poleg spokornika pred spovednico svetnika z nebes, ki steza eno roko proti spovedencu,z drugo pa kaže odprta nebeška vrata, kjer se zbira cela kopica otrok-duš nedolžnih. Dva angelja jim pokladata vence na glave, sv. Peter pa jih Ijubeznjivo priganja brž vstopiti skozi mogočna vrata k svetnikom, ki že uživajo nebeško veselje. Oblečeni vsak po svojem stanu gledajo navzgor, proti tretjemu polju podob — kjer vidijo Kristusa — Boga človeka. V velikem sijaju sedi na oblakih, znamenje evangelistov in jagneta, ki je bilo darovano za nas, ima pri nogah, ob desni in levi pa je cel nebeSki dvor radujočih se angeljev in nad njimi Marija z lilijo v roki. Kaj ne, to je živa podoba katoliške cerkve, ki se vojskuje na zemlji in se raduje v nebesih? Na vzhodni steni nam predstavljaumetnik prizore iz življenja sv. Dominika iu sv. Petra mučenca. Za steno pri oltarju pa so kaj primtrno izbrane slike iz Kristusovega življenja. Na levi nese Kristus križ na Kalvarijo, na loku nad altarjem visi na križu in na desnem polju obišče očake v predpeklu. Križnati svod \e razdeljen v četiri polja, slike na njem pa stoje v zvezi s stenskimi slikami. Nad križanjem sv. cerkve — Kristus obvaruje sv. Petra in ladijo sv. cerkve pogube, nad vrati — Kristusov vnebohod. (Konec prih.) Gozd revščine. (Srbska narodaa pripovedka; prevel o. H. Šalamun.) Bila je temna noč, ko je neki mladenič stal v sredini gozda. Obdajala so ga velika drevesa in gosto grmovje in kamenite poti so se križale na vse strani. Izprva koraka mladenič urno z zaprtimi očmi, globoko zamišljen v svoje misli. Ni opazd, da so debla in grmovje postajala vedno bolj gosta, dokler ni nazadnje čez korenino prekopicnil. Zdaj Se le je videl, da je zabredel in da se nahaja v temni, grozni goščavi. Vzdigne se ter beži naprej, zdaj na tem, zdaj na onem potu. Toda vse zaman, kajti blodeč zapazi, da se vedno vrača na oni kraj, kjer je bil prvikrat. Leže na zemljo; moči ga zapuščajo in glad ga rauči. Obličje zaknje z rokami in glasno vzdihuje. Ko je spet glavo povzdignil, stali so pred njim trije možje, katerih preje ni videl; strahu se je stresel. Prvi je imel obleko z zlatom pretkano in okoli ledij svitel pas z dragimi kameni. Drugi imel Je črno obleko in rudeč pas, a tretji irnel je modro srajco in okoli telesa usnjat pas in v raočni roki veliko sekiro. «Kaj delaš tukaj,» vprašajo ga na enkrat vsi trije. «Umiram,» odgovori jim mladenič, »usmilite se me.» «Kaj želiš?» «Da kmalu izidem iz tega gozda.» «Izberi si enega izmed nas, kateri te naj vodi.» Mladeniču je najbolj dopadel oni v zlati obleki in z dragocenimi kameni, zato hitro reče: »Tebe si izberem!* Mož v zlati obleki se je smejal, dal roko mladeniču, in odšel ž njim. Tiho sledi mladenič svojemu vodju. Hitro sta prehodila pot. In akoravno je že prešlo nekaj ur, vendar sta še bila vedno v gozdu. «Truden sem,» reče mladenič in postane, «ne morem dalje.» «Pot je dolga in noge so ti slabe; jaz te torei ne morem od tod izpeljati, a v nekaterih trenotkih bode tod mimo šel popotnik, vzemi ta meč in si prisvoji ž njim njegovega konja, in ta te popelja dalje.» «Joi meni!» zakriči mladenič in razprostre obe roki: «Kdo si ti, da mi to svetuješ, povej?> «Jaz sem zločinstvo!> «Beži od mene,» zaupije mladeflič, in se vrže na zemljo. Slišal še je le samo hudičev smeh in bil je spet sam. Ko na novo odpre svoje oči, slala sta pred njim dva moža. «Kaj delaš tukaj?» vprašala sta ga. «Umiram, usmilta se,» odgovori. «Kaj želiš?» «Da prej ko mogoče pridem iz te šume.» »Izberi si enega od naju, kateri te naj vodi od tod.» Mladenič pogleda oba ter reče onemu, imevšemu črno obleko in rudeči pas: «Tebe izvolim.» Brez vsake besede poda mu ptujec roko ter ga odvede s seboj. — Po dolgem potovanju prideta do roba nekega propada, iz katerega se je slišalo kričanje in javkanje. «Ne morem dalje,> vzdihne mladenič. «Zato sem te tudi semkaj privedel,* reče črna postava; «le po tera potu moreš priti iz gozda. V tem propadu je smrt in le ona te more rešiti muk.» «Joj meni!» zaupije mladenič. »Kdo^si ti, da mi to svetujeS?» «Jaz sem obupanje.* «Proč od mene!» reče mladenič in pade na zemljo. Ko odpre spet svoje oči, stal je pred njim oni mož v modri srajci s sekiro v roki in reče mladeniču: »Pojdi z menoj, mladenič! Istina, tvoj pot je dolg in poln trpljenja, pa kdor trpi, pomaga mu Bog.» Mladenič mu da roko in ptujec gre ž njim. S sekiro je podiral drevesa ter delal prelaze skozi gosto grmovje. «Vzemi na ramo enega od teh Storov,» zapove ptujec> Mladenič uboga, akoravno je bil truden in lačen. Toda čim dalje sta šla, vedno svetlejši je postajal gozd. Mladenič je postal vsled tega tudi vedno veselejši in breme se mu je vedno lože zdelo, ker ga je upanje nosilo na krilih. Nazadnje prideta na kraj gozda. Pred njitna se je razprostirala v sijaju jutranjega solnca prostrana, zelena ravnica. »Zdaj sva zunaj,» reče ptujec. Šuma ali gozd, skozi katerega si Sel, to je gozd revščine. Ne pozabi tega nikdar. Iz zdaj vrži breme od sebe.> Mladenič vrže Stor z ramen ter vpraša: «Kdo si ti,ki si me tako lepo vodil?» «Jaz sem delavnost!* reče ptujec in izgine.