Stran 162.
Obrtnija.
Trgovinska zadruga.
Bilo je menda pred petdeset in več leti. Pohorski kmetje so se navadili, vsako leto po trikrat (o Jurjevem, o sv. Ožbaltu in o sv. Katarini), peljati izdelke lesa na sejm v Ptuj. Tamkaj so z ondotnimi dolinskimi kmeti barantali, katera trgovina je dostikrat bila jako prav iz roke v rofco. Ni bilo treba k temu nobenega mešetarja, pa je še vrh vsega vsak bil zadovoljen.
Kako pa sedaj? Ptujski sejmi so nekako zadremali. Nič kupca, pa tudi nič prodajalca ne! Vse je nekako nezaupno, nobene podjetnosti! Kako pa bi bilo potrebno to, naj odkrivajo sledeče notice:
Kako lahko se je vršila ta kupčija, slišalo se je baš na sejmu. „Rad bi kupil desek ali kaj takega, ali denarja nimamft. Tako je govoril kmet iz doline, pa dostavil: „Ako bi veljalo zaračunati kaj vina, ali pa tudi zrnja"? Tega je imel kmet na prodajo, sila potreboval pa je lesa za popravo pohištva. In kakor rečeno, omenjeno blago pa je ravno pohorski kmet jako potreboval Bil je torej kratek račun, prav po ceni iz poštene roke enako v domačo roko. In znanje med kmeti? Vsaj so se dolga leta poznali, večkrat med seboj že kaj posvetovali in barantali, dokler se niso poizgubili. In enaka usoda gloje vse ptujske sejme, prijatelji in znanci se snidejo in poizgube, kakor „sreča" nanese. Tej nezanesljivosti v okom, bi menda bilo dobro še priti.
Slovenska zemlja — namreč hvala Bogu — toliko obrodi, da bi lahko preživela svoje pridno in delavno ljudstvo, ako bi bila ona  na   samotnem kraju.    Od  kod
Str*n 163
torej to, da je naše ljudstvo tako  odvisno od tujcev, zapleteno toliko v mreže njih trgovine?
Kratek odgovor naj bo za to. Slovensko naše ljudstvo ne pozna se med seboj, torej se vrže v naročje onemu, ki se z njim seznani, da ga potem izkorišča. Tako lahko vidimo vsaki dan, kako dobro se počutijo pri nas tujci, kako hitro bogate. Ljudstvo pa od tega nima nič dobička, temveč navadno le škodo. Vsaj bogastvo, v kratkem času nakopičeno, ni nič druzega, nego izmolzek ljudskega življa.
Ali je temu kaj pomagati? Prav lahko in gotovo, samo podvzetnosti in krepke volje je treba. Ljudstvo je treba med seboj seznaniti; da začne vse potrebščine samo med seboj naprej kupovati, kar je glavna stvar. Zato pa je treba vodstva in posredovanja, kar je velike važnosti. Najboljše bi bilo, ko bi se mesto imenovanih sejmov osnovala obširna trgovinska zadruga, s sedežem kje v Mariboru ali Ptuju, kjer je glavno torišče pohorskih lesnih pridelkov, pa bi bila tudi lahko velika zaloga živil, katerih le ti mnogo potrebujejo in drago dobivajo iz tujine.
Navedem naj nekaj zgledov. Zgodilo se je že večkrat, da je kak pohorski kmet, ki je ob enem lesni trgovec, potoval doli med „dolince", misleč napraviti kakšno kupčijo z lesom, zlasti kadar je tega obilno nakopičenega v zalogah. Pa kako je strmel naš trgovec, ko je med kmeti v Podravini aii ob Kolpi zvedel, da so res potrebovali enako blago, pa da so ga kupili pri Židu, kateri dobiva les največ iz Pohorja. Ko vpraša za ceno, odgovore, mu res jako nizko, ali ko mu pokažejo blago, začudi se. Sami izbirki, same smeti! Kmetje so menili, da so napravili dobro kupčijo, pa so bili s slabim blagom jako opeharjeni.
Dostikrat se prigodi, da kmet v dolinah nima kupca za edini pridelek vino ali zrnje. Nasproti pa gorjanski kmet vsega tega potrebuje, ter si naroča iz tujine marsikaj dražje, pa še glede vina rečeno, — nepristno blago. Kako lahko se bi pobotala ta dva rojaka doma, samo da bi vedela drug za druzega potrebe in razmere!
Iz teh kratkih izgledov je že jasno razvidno, kako potrebna nam bi bila vzajemnost in spoznanje drug druzega. Da se bi to doseglo, gotovo polovico manj denarja bi izpošiljalo naše ljudstvo v tujino, denar bi bolj doma ostal, pa tudi kaj izdal!
Da bi se ta misel uresničila, pa ni kaj bolj pripravnega, nego bi bila že imenovana trgovinska zadruga. Mislimo si to v zaupnih in spretnih rokah, koliko dela in prometa bi bilo kmalu. Pohorski kmet večkrat nakrpa in osedla svoj voz — plav — (flos) z raznim lesnim blagom ter ga pelje po Dravi že do Maribora ali Ptuja. Srečen je, ako ondi naleti na poštenega kupca, da mu blago prevzame. Dostikrat pa se prigodi, da manjka kupcev, ali je blago v zalogah na izobilju itd. Kaj tedaj storiti, nego oddati blago za vsako ceno, v očitno zgubo. V mnogih takih slučajih  bi  od  zadruge  lahko prej po-
izvedel pismeno  za  ceno  in  kakovost  blaga, katero   bi potem naložil in zadrugi izročil.
Jednako bi ravnali kmetje v dolinah, ki bi po zadrugi lahko razpečali svoje blago v denar, zraven pa ob času kake stavbe za gotovo vedeli, kam se obrniti po zaželjeni les.
Ear bi se lesa doma ne razpečalo, lahko bi ga zadruga mimo znanih židovskih špekulantov spravila na svetovni trg, recimo ob Donavi na Bolgarsko in Rumu-nijo, morda se bi takšna zveza dala storiti proti Trstu. S tem bi pa se odprla nova pot našemu blagu, kar bi povzdignilo promet, s tem pa tudi blagostanje med našim ljudstvom.
Da bi se posredovanje olajšalo, naj bi se osnoval poseben časnik, ki bi natančno poročal zadružnikom o raznih potrebah posameznikov, o cenah blaga i. t. d. S tem bi se zadrugi tudi mnogo pisarenja in dela odvzelo.
Ear nas uči skušnja pri raznih gospodarskih zadrugah, ki hvala Bogu, lepo uspevajo, to naj bi se dovršilo in zjedinilo v glavni zadrugi. Ta bi bila glavna dobrota za naše ljudstvo, katero se bi je gotovo z obema rokama poprijelo. S tem bi zadruga kmalu rasla in izvrstno urejevana bi hitro se postavila na trdna tla ter bila pravi blagor našemu ljudstvu. Torej rodoljubi, ne prezirajte in ne pozabite teh besed, ravnaje se vselej po geslu: „Svoji k svojim"!                           „Domovina".