ARHIVI XXV (2002), št. 2
Ocene in poročila o publikacijah in razstavah
149
položaj prebivalstva, močno pa se je odražala tudi na delovanju upravnih organov in sistemov oblasti. S sklopi, kot so Reforma sodstva, uprave in financ, Podržavljanje cerkvenega premoženja, Razpuščeni koprski samostani, Bratovščine in Koprska škofovska mensa je postavila temelj in izhodišče za nadaljnja raziskovanja.
Posebno skrb je namenila predstavitvi Urada domen Koper.
Fond Urada domen obsega gradivo o upravljanju premoženja razpuščenih koprskih in miljskih samostanov ter bratovščin od leta 1807 do leta 1876. V fond je vključeno tudi nekaj gradiva, povezanega z lastnino koprskih samostanov od 16. stoletja dalje.
Po razpustitvi večine bratovščin in samostanov v nekdanji beneški Istri je francoska oblast v Kopru ustanovila demanij (Ragioneria del Demanio di Capo-distria), kije upravljal s podržavljenim premoženjem. Poleg Urada demanija za celotno Istro je v Kopru deloval še Urad za izterjavo hipotek, ki je skrbel za izterjavo dolgov. Ko so Avstrijci po odpravi Ilirskih provinc znova prevzeli oblast v Istri, je s podržavljenim premoženjem razpuščenih bratovščin in samostanov upravljala Direkcija domen, pozneje pa Urad domen Koper, ki je bil podrejen Inšpekciji demanija v Trstu. Urad domen je upravljal premoženje kameralnega, religijskega in študijskega fonda, ob tem pa še fonda bratovščin, koprske škofovske mense, tržaške škofije ter posestvi Frankolsberg in Rižana. Del fonda Urada domen Koper sestavljajo tudi spisi Pomorske sanitetne deputacije v Kopru, ki je bila podrejena Centralnemu magistratu za pomorsko sani-teto v Trstu. Urad domen seje približno leta 1860 preimenoval v Solni in domenski urad v Kopru, njegovo gradivo pa sega do leta 1878.
Drugi del publikacije je namenjen popisu fonda Urada domen, SI PAK 12, ki ga hrani Pokrajinski arhiv Koper. Ker je prvotno obstajal žal izgubljeni starejši popis gradiva, ki gaje najverjetneje naredil že Francesco Majer, po prvotnem popisu pa leta 1967 Ivan Filipovič, je avtorica obdržala oznake prvotnega popisa gradiva. Ker prvi del gradiva do arhivske enote 66 manjka, popis začenja arhivska enota 66 in končuje arhivska enota 399, pri čemer so jasno prikazane tudi vsebine posameznih manjkajočih arhivskih enot.
Prvi del fonda obsega gradivo Uprave domen Urada v Kopru in Urada v Buzetu (1810-1813), nato sledijo spisi Uprave domen (1822-1850), spisi Pomorske sanitetne deputacije Koper (1819-1850) in spi-sovno gradivo o likvidacijah ter knjige zakupov, dolžnikov, seznami kupcev, zaključni računi in blagajniške knjige (1815-1875). Na koncu fonda so uvrščeni še delovodniki in indeksi.
Popis je avtorica opremila tudi s konkordančno tabelo, v kateri je razvidna povezava arhivskih enot in nove tehnične ureditve s prejšnjimi tehničnimi enotami.
Z ureditvijo in popisom fonda Mirjana Konte -stabile Rovis ni le opozorila prihodnjih raziskovalcev na obsežno gradivo, ki je pomemben vir za preučevanje cerkvene zgodovine severozahodne Istre od propada Beneške republike do konca 19. stoletja, temveč
jim je z obsežnimi podatki o vsebini posamezne popisne enote v marsičem olajšala zamudno iskanje.
Zdenka Bonin
Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo 1918-1921. 1. del: od 1. nov. 1918 do 26. feb. 1919; 2. del: od 28. feb. 1919 do 5. nov. 1919 (št. 67-133); 3. del: od 22. mar. 1920 do 9. jul. 1921 (št. 134-204). Za objavo pripravil Peter Ribnikar. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1998-416 strani; 1999-428 strani; 2002 - 482 strani
Med bogatim ohranjenim gradivom o delovanju Narodne vlade in Deželne vlade za Slovenijo 19181921, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije v fondu št. 60, so za osvetlitev pravnega položaja Slovenije v jugoslovanski državi do Vidovdanske ustave ter značilnosti njenega gospodarsko-socialnega in prosvetno-kulturnega razvoja v poprevratnem obdobju med temeljnimi viri vladni sejni zapisniki. Zato se je zamisel o njihovi objavi porodila po ureditvi arhivskega gradiva vladnih predsedstev in poverjeništev v sedemdesetih letih, toda pot za njeno udejanjenje je bila dolgotrajna, ker so do osamosvojitve Slovenije glede financiranja in v tematskem pogledu prevladovale druge prioritete, po njej pa je v devetdesetih letih postalo aktualno tudi preučevanje začetkov slovenske državnosti. Arhiv Republike Slovenije je ob zagotovitvi finančnih sredstev pripravo te obsežne edicije zaupal svojemu upokojenemu sodelavcu arhivskemu svetniku Petru Ribnikarju, ki mu je bila ta naloga tudi priznanje za njegovo pionirsko delo pri urejanju fonda najvišjih oblastnih organov Slovenije v prvih letih po prevratu in priznanje za pomoč raziskovalcem pri njihovem preučevanju. Ob tem naj kot zanimivost omenimo, da so arhivisti sprva domnevali, da so bili vladni sejni zapisniki uničeni tik pred okupacijo Slovenije, odkrili pa so jih v gradivu banske uprave Dravske banovine, ki ga je Izvršni svet Skupščine LR Slovenije leta 1955 izročil tedanjemu Državnemu arhivu Slovenije. Triindvajset zapisnikov sej Narodne vlade SHS v Ljubljani sta skoraj v celoti, z manjšimi jezikovnimi napakami, objavila Dragoslav Jankovič in Bogdan Krizman v obsežni ediciji Gradja o stvaranju jugoslovenske države (1. I. 20. XII. 1918), druga knjiga, Beograd 1964, prvi zapisnik seje Narodne vlade pa je glede razprave o zedinjenju objavil poverjenik za socialno skrbstvo Albin Prepeluh v svojih spominih Pripombe k naši prevratni dobi (1938). Dosedanje preučevanje sejnih zapisnikov in ugotovitve o njihovi pomembnosti so bili spodbuda za izdajo integralnih tekstov vseh dvesto štirih sej Narodne vlade SHS v Ljubljani in šestih Deželnih vlad za Slovenijo z ustreznim komentarjem kot pomembne oblike osveditve prelomnega dogajanja od oblikovanja
150
Ocene in poročila o publikacijah in razstavah
ARHIVI XXV (2002), št. 2
Države SHS 29. oktobra 1918 do Vidovdanske ustave junija 1921 neposredno prek virov.
Petru Ribnikarju je uspelo prvi del oziroma knjigo sejnih zapisnikov pripraviti za objavo ob osemdeseti obletnici ustanovitve prve slovenske nacionalne vlade 31. oktobra 1918. V uvodni študiji (9-50) je po virih in literaturi opisal oblikovanje Narodne vlade SHS v Ljubljani po prevratu in Deželnih vlad za Slovenijo v obdobju državnopravnega provizorija od prvodecem-brskega zedinjenja do sprejetja prve jugoslovanske ustave, poudaril temeljne razlike v pristojnostih prve slovenske nacionalne vlade z dvanajstimi resorji in na polovico poveijeništev okrnjenih Deželnih vlad, navedel poglavitne značilnosti njihovega delovanja, rekonstruiral kadrovsko sestavo vseh vlad in opisal tudi temeljne programske usmeritve vseh treh tradicionalnih slovenskih političnih strank, Slovenske ljudske stranke (SLS), Jugoslovanske demokratske stranke (JDS) in Jugoslovanske socialnodemokratske stranke (JSDS), ki so s svojimi vidnimi funkcionarji sodelovale v poprevratnih vladah, ter končno še na novo ustanovljene Samostojne kmedjske stranke, ki je sodelovala le v zadnji Deželni vladi za Slovenijo. Ob tem je opisal tudi pristojnosti posameznih vladnih poverjeništev, oblikovanje številnih novih upravnih organov, uradov in komisij, ki so opravljale različne posebne upravne naloge Narodne vlade in Deželne vlade za Slovenijo, osvetlil je tudi odnos prve slovenske nacionalne vlade do ljubljanskega in zagrebškega Narodnega sveta ter ustanovitev ministrskih izpostav v Ljubljani v procesu centralizacije po prvo-decembrskem zedinjenju. Ribnikar je svojo uvodno študijo sklenil z opisom usode in značilnosti sejnih zapisnikov, ki so bili v neurejenem stanju šele po več kot treh desetletjih od nastanka izročeni osrednjemu arhivu. To je zgled tega, kako se s pomembnim zgodovinskim gradivom ne bi smelo ravnati. Ugotovil je, da so skoraj za vse seje ohranjeni originalni zapisniki, ki so bili podpisani, pri urejanju pa so redke manjkajoče nadomestili s kopijami. Glede njihove karakteristike je poudaril: "V bistvu to niso zapisniki v klasičnem smislu, ampak zabeležke o sejah vlade in o sprejetih uredbah, sklepih, predlogih in stališčih,,.", pri čemer za razpravljanje in sklepanje ni bil v naprej določen dnevni red, "ker je vlada sproti obravnavala vse pomembnejše tekoče zadeve, ki jih je bilo treba v nastali situaciji čimprej rešiti" (46). Ribnikar je v natančnem arhivističnem opisu tehničnih vidikov sejnih zapisnikov navedel podatek, da jih večina obsega od štiri do osem strani, da najdaljši obsega šestnajst strani, kar omogoča njihovo celostno objavo, ter da so vladne seje trajale največkrat od dve do tri ure. Opozoril je, da jih je precej napisanih na slabem papirju in so bili zato ob pogosti uporabi izpostavljeni poškodbam. Objava sejnih zapisnikov, ki jih bodo lahko v prihodnje uporabljali raziskovalci, bo torej posredno pripomogla tudi k njihovi zaščiti. V prvi opombi k vsakemu sejnemu zapisniku je prireje valeč objave navedel podatke o obliki zapisnika, njegovem obsegu, kakovosti papirja in morebitnih popravkih, ki sta jih opravila zapisnikar oziroma predsednik vlade.
V prvem delu je Ribnikar objavil 51 zapisnikov sej
Narodne vlade pod predsedstvom Josipa Pogačnika ter še 15 zapisnikov prehodne Deželne vlade za Slovenijo, ki je pod vodstvom predsednika dr. Janka Brejca in podpredsednika dr, Gregoija Žerjava še v stari sestavi delovala od 24. januarja do 26. februarja 1919. Po sejnih zapisnikih lahko odkrivamo, kako je prva slovenska nacionalna vlada iz predstavnikov vseh tedanjih političnih strank, toda z večino SLS, izvajala pristojnosti najvišjega zakonodajnega in upravno-izvršilnega organa na slovenskem ozemlju, ki je bilo v okviru Države SHS. Iz njih pa je mogoče videti, daje bila dejavna tudi na področju vojaških zadev in mednarodnih odnosov, posebej v zvezi z reševanjem mejne problematike, za kar je bil formalno pristojen zagrebški Narodni svet. Narodna vlada je na seji 16. novembra sprejela naredbo oziroma zakon o prehodni upravi na ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani in z njo tako določila svoje kompetenčne odnose do Narodnega sveta v Zagrebu, da je imela Slovenija federativni položaj v Državi SHS, poseganja na zunanjepolitično in vojaško področje pa kažejo tudi nekatere konfederativne prvine.
Iz sejnih zapisnikov je mogoče videti, kako prizadevno je Narodna vlada reševala številne probleme, ki so bili povezani s prehodom iz avstro-ogrskega v jugoslovanski državni okvir ter iz vojnega v mirno-dobsko stanje. Na področju uprave in sodstva je morala najprej poskrbeti za njihovo novo organizacijo in slovenizacijo. Na plenarnih sejah je obravnavala najpomembnejša gospodarska vprašanja, operativne ukrepe pa je izvajala prek poverjeništev za trgovino in industrijo, kmetijstvo, javne gradnje, promet in finance. Posebno pozornost je morala posvetiti reševanju socialnih vprašanj, ki jih je vojna skrajno zaostrila. Poverjeništvi za socialno skrbstvo in prehrano sta morali naglo ukrepati; na to je vplivala tudi bojazen pred nemiri. Veliko dela je moralo opraviti tudi povelj eništvo za uk in bogočastje pri slovenizaciji šolstva ter oblikovanju novih in preosnovanju starih kulturnih ustanov. Ob tem naj poudarimo, da so o vseh pomembnih zadevah razpravljali na plenarnih sejah vlade, ki so potekale v soglasju z izjemo oblikovanja stališč do dalmatinskega predloga 21, novembra glede zedinjenja Države SHS s Kraljevino Srbijo, kjer je vsaka stranka glede centralizma in avtonomizma ter monarhije in republike vztrajala pri svojih državno-pravnih programih. Predsednik Brejc je kolegijski način odločanja priporočal tudi zato, da bi omilil negativni vpliv strankarstva v posameznih poverje-ništvih. Zapisniki pa kažejo še eno značilnost, in sicer daje Narodna vlada še mesec dni potem, ko je morala na zahtevo notranjega ministra prve jugoslovanske vlade Svetozarja Pribičeviča 23, decembra 1918 odstopiti, delovala večinoma samostojno.
Medtem ko zapisniki v prvem delu kažejo veliko samostojnost Slovenije v Državi SHS, pa sodijo objave zapisnikov sej Deželnih vlad s šestimi poverjeništvi in omejenimi pristojnostmi glede na možnost pritožbe na njihove sklepe na osrednjo vlado med temeljne vire za osvetlitev procesa centralizacije, kije kmalu sledila prvodecembrskemu zedinjenju, prav njihovo delovanje pa je pomembno tudi za prikaz udejanjanja neka-
ARHIVI XXV (2002), št. 2
Ocene in poročila o publikacijah in razstavah
149
terih avtonomističnih pristojnosti. Te so si prizadevale v čim večji meri ohraniti Deželne vlade v obdobju predsednikovanja Janka Brejca, ki je tako praktično uveljavljal avtonomistični program SLS, na drugi strani pa so funkcionarji liberalnega tabora tudi z delovanjem v Deželnih vladah in vodenjem le-teh kazali svoja centralistična prizadevanja. Brejc je v svojih spominih poudaril, da so prav sejni zapisniki "ne-utajljive priče... ljutih borb" med zagovorniki avto-nomizma in centralizma ter kažejo, kako so liberalni politiki "rušili avtonomnost Deželne vlade, kjerkoli je šlo" v ostrih razpravah glede reševanja upravnih in kadrovskih zadev ter pri uredbodajni dejavnosti (Dr. Janko Brejc, Od prevrata do ustave, Slovenci v desetletju 1918-1928, Ljubljana 1928, 212-213). Po prizadevanjih slovenskih avtonomističnih sil, SLS je ob začetku podpirala tudi JSDS in Prepeluh je bil med pobudniki oblikovanja pokrajinskega-deželnega zbora kot pomembnega oporišča slovenskega avtonomizma, je imela edino Deželna vlada za Slovenijo šest po-verjeništev, vse druge deželne vlade na območju nekdanje Države SHS pa le štiri poverjeništva. Tako lahko po zapisnikih njenih sej sledimo ne le izvajanju izvršilnih in uredbodajnih nalog s področij notranjih zadev, pravosodja, kmetijstva ter prosvete in kulture, temveč tudi iz resorjev narodnega gospodarstva oziroma javnih gradenj in socialnega skrbstva.
Ribnikar je drugem delu objavil 67 zapisnikov prve koalicijske Deželne vlade od februarja do novembra 1919, ko je Brejca po spremembi osrednje vlade zamenjal podpredsednik Žerjav (JDS). Ta je uradniško razumevanje vloge Deželne vlade za Slovenijo pokazal tudi tako, da na prelomu 1919/20 skoraj štiri mesece ni skliceval njenih sej, kar je prirejevalec objave zapisnikov smotrno uporabil kot razmejitev med drugo in tretjo knjigo. V obdobju prvega Brejčevega predsednikovanja je Deželna vlada posegla tudi na nekatera področja, za katera ni imela formalnih pristojnosti. Tako je imela do neuspešne aprilske ofenzive leta 1919 na Koroškem kljub oblikovanju Dravske divizijske oblasti 1. februarja pomembno vlogo tudi na vojaškem področju, veliko pozornost pa je namenila tudi reševanju problematike slovenskih meja na pariški mirovni konferenci. Med njenimi pomembnimi dosežki naj posebej omenimo ustanovitev slovenske univerze. Za značilnosti njenega delovanja naj navedemo oceno socialnodemokratskega poverjenika Albina Prepeluha, ki je v omenjenih spominih poudaril, da je bila "de facto avtonomna, zakaj še neorganizirani povojni Beograd je nam prepuščal vse upravne odločitve glede naše ožje domovine..." (203).
V tretjem delu je Ribnikar objavil 71 zapisnikov druge in tretje Brejčeve vlade od februarja do decembra 1920 ter dveh liberalnih vlad pod predsedstvom dr, Leonida Pitamica in dr, Viljema Baltiča do zadnje seje 9. julija 1921. Brejc je nadaljeval svoj boj proti usihajočemu avtonomizmu, kar je obsojalo tudi beograjsko osrednje časopisje. Med zadevami, o katerih so podatki tudi v sejnih zapisnikih, so bili v obdobju njegovega predsednikovanja odmevni zlasti vladni posegi v železničarsko in splošno stavko aprila
1920 ter njena prizadevanja glede koroškega plebiscita, Njihov neuspeh je vplival tudi na Brej če v odstop. Na uredbodajnem področju je Brejc v svojih spominih kot poseben demokratični dosežek poudaril uvedbo ženske volilne pravice za občinske volitve, ki pa je bila z odločbo regenta Aleksandra pozneje razveljavljena. S peto in šesto Deželno vlado za Slovenijo pod liberalno dominacijo, ki sta delovali na uradniški način, je bilo konec kompetenčnih sporov z Beogradom. Le-ti sta pomenili uvod v njen razpust, ki ga je določila Vidovdanska ustava.
Objavo sejnih zapisnikov je Ribnikar opremil z opombami, v katerih je zapisal biografske podatke o pomembnih osebnostih, ki so bile povezane z delovanjem poprevratnih vlad. V opombah pa bi bila koristna tudi opozorila na objave uredb celokupne vlade v Uradnem listu Narodne vlade SHS in Deželne vlade za Slovenijo. Kot dopolnilo opombam za zadeve in dogodke, o katerih so razpravljale in odločale po-prevratne vlade na svojih sejah, je Ribnikar dodal seznam literature, ki obravnava obdobje 1918-1921. V njem bi bilo ustrezno omeniti tudi zbornik razprav Slovenske zamisli o prihodnosti okrog leta 1918 s podnaslovom Narodna vlada, Država SHS in slovenske zamisli o prihodnosti pred letom 1918 in po njem (Slovenska matica Ljubljana 2000). Navedel je tudi številne fonde arhivskega gradiva, uradne publikacije in časnike, ki jih je preučil za pisanje biografskih opomb. Uporabnost edicije olajšujejo osebni, geografski in stvarni seznami, ki obsegajo kar sto strani. Podatki, da je v biografskem kazalu navedenih kar 2600 oseb, kar je tudi posledica slovenizacije uradništva, da obsega geografski geslovnik 650 enot in da je v stvarnem kazalu navedenih nad tisoč ustanov, organizacij, dogodkov in zadev, o katerih so razpravljale in sklepale poprevratne vlade, kažejo količinsko podobo njihove bogate in vsestranske dejavnosti. Ribnikar je v opombah po prizadevnem preučevanju personalne dokumentacije številnih upravnih oblastev in podjetij ter priročnikov zapisal kratke biografije tisoč tristo pomembnejših osebnosti, ki se omenjajo v sejnih zapisnikih. Zaman si je prizadeval pridobiti podatke iz avstrijskih arhivov za še nekatere nemške funkcionarje in uradnike, ki so jih po prevratu zamenjali s slovenskimi. Ob tolikšnem številu gesel so manjše napake le obrobnega pomena V ediciji so objavljene tudi fotografije članov vseh sedmih poprevratnih slovenskih vlad.
Arhivski svetnik Peter Ribnikar je z integralno objavo 204 zapisnikov sej Narodne vlade SHS v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo 1918-1921, z uvodno študijo, opombami in seznami, v treh knjigah, ki obsegajo nad tisoč tristo strani, opravil pomembno nalogo pri objavljanju arhivskih virov za slovensko zgodovino med vojnama, za uspešno založniško dejanje pa zasluži priznanje Arhiv Republike Slovenije. S to edicijo so neposredno prek virov osvetljena popre vratna prizadevanja za oblikovanje slovenske državnosti ter tedanje državnotvorne sposobnosti najvišjih oblastnih organov v Sloveniji na izvršilnem in uredbodajnem področju. Za dokumentarno osvetlitev prevladujočih slovenskih avtonomističnih priza-
150
Ocene in poročila o publikacijah in razstavah
ARHIVI XXV (2002), št. 2
devanj v prvi Jugoslaviji bi bilo koristno nadaljevati izdajanje sejnih zapisnikov ljubljanske in mariborske oblastne skupščine 1927-1928 ter banskega sveta Dravske banovine 1931-1941. Izid zapisnikov sej poprevratnih slovenskih vlad 1918-1921, kije doslej najobsežnejša objava arhivskih virov za slovensko zgodovino med vojnama, je za takšno nadaljevanje dela soliden temelj in spodbuda. Ob tem naj poudarimo, da so dosedanje znanstveno-kritične izdaje virov za zgodovino Slovencev v prvi Jugoslaviji pokazale svojo uporabnost za raziskovalno delo in za krepitev zgodovinskega spomina širše javnosti.
Miroslav Stiplovsek
Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji. Za objavo pripravile: Marjeta Adamič, Darinka Drnovšek, Metka Gombač, Marija Oblak - Čarni. Arhiv Republike Slovenije. Ljubljana 2001, knj. 8: julij 1943, 197 strani
Osma knjiga edicije Dokumentov organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji je izšla skoraj štirideset let po prvi knjigi te zbirke virov, ki je vključno do sedme knjige imela naslov Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji. Mislim, da je štirideset let le takšna obletnica, da kaže kaj povedati o nastanku te edicije zgodovinskih virov. Bil sem namreč navzoč pri njenem porajanju in se še marsičesa spominjam.
Zamisel o potrebi objavljanja t.i. političnih dokumentov NOB je nastala v Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani, ki so ga ustanovili junija 1959. Do takrat je slovenski oddelek Vojaškega zgodovinskega inštituta JLA objavil že šest zvezkov svojega Zbornika dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilnem boju jugoslovanskih narodov, del VI borbe v Sloveniji. Muzej narodne osvoboditve LRS v Ljubljani, ki so ga vključili v novi inštitut, pa je že objavil prvo knjigo Zbornika fotografskih dokumentov iz narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji in pripravljal že drugo. Takšno že utečeno objavljanje zgodovinskih virov iz vojnega časa je takrat inštitut spodbudilo k začetku objavljanja političnih ali t.i. civilnih dokumentov narodnoosvobodilnega gibanja. Ker so približno takrat nastali inštituti za zgodovino delavskega gibanja ali za sodobno zgodovino tudi v drugih jugoslovanskih republikah in tudi takšen zvezni inštitut, je nastala tudi zamisel o skupni jugoslovanski objavi takšnih virov.
Dobro se spominjam sestanka v zveznem inštitutu v Beogradu, ki ga je takrat vodila Milka Minie, soproga jugoslovanskega zunanjega ministra. Sestanek pa je vodil Pero Damjanovic, poznejši glavni in odgovorni urednik Zbranih del Josipa Broza-Tita. Pokazal nam je že pripravljen osnutek enotne opreme knjig, to je "jedinstvene korice". Več kot o tem smo razpravljali o vsebini edicije virov. Medtem ko sem se jaz
zaradi obilice izvirnih arhivskih dokumentov zavzemal le za njihovo objavo, so bili iz nekaterih drugih inštitutov na primer skopskega in sarajevskega, tudi za objavo povojnega spominskega gradiva, saj bi drugače tako so zatrjevali imela ta edicija pri njih le po eno knjigo za vse vojno obdobje. Razšli smo se brez sklepov in ne spomnim se, da bi bil o tem še kakšen sestanek v Beogradu. Vemo pa, daje zvezni inšdtut za sodobno zgodovino kasneje (od leta 1985 dalje) objavil kar več knjig edicije Dokumenti centralnih organov KPJ, NOR i revolucija (1941-1945).
Po omenjenem sestanku v Beogradu smo doma sklenili, da gremo "po svoje", ne oziraje se na druge, in je drugi zgodovinski oddelek, ki sem ga vodil v letih 1961-1964, kmalu dokončal pripravo prvega zvezka, Edicijo smo takrat krstili za Dokumente ljudske revolucije. Ne vem, od kod je ravno v letih 1961 (dvajseta obletnica vstaje) in 1962 prišla pobuda ali morda kar zahteva, da so namesto izraza narodnoosvobodilni boj ali ob njem začeli uporabljati izraz ljudska revolucija, in nekaj muzejev, na primer v Beogradu, Ljubljani, Celju, Slovenjem Gradcu, preimenovali v muzeje revolucije ali ljudske revolucije. Opremo edicije je inšdtut zaupal arhitektu Vlastu Kopaču, ki je takrat opremljal tudi druge inštitutske in muzejske publikacije.
V mojem oddelku smo takrat načrtovali, da bomo vsako leto pripravili en zvezek, in to z dokumenti od marca 1941 do 8. septembra 1943, ko je objava dokumentov po kronološkem sistemu še mogoča in smiselna. Prve tri zvezke smo pripravili kolektivno Tone Ferenc, Miroslav Luštek kot glavni urednik, Davorin Jeršek, Ferdo Fischer in Terezija Traven skupaj z arhivistkama Marijo Oblak-Čarni iz arhiva inšdtuta in Rozalijo Lukman iz arhiva CK ZKS. Naj pripomnim, da so predvidevali, da se bo zgodovinsko gradivo iz arhiva CK ZKS po ustanovitvi inšdtuta vključilo v arhiv inštituta, vendar je zaradi nezaupanja nekaterih funkcionarjev CK ZKS, med njimi predvsem Ivana Mačka-Matije, ostalo pri starem in je imel CK ZKS svoj Zgodovinski arhiv, ki ga je dolga leta vodila omenjena arhivistka, udeleženka NOB. Iz arhivskega fonda CK KPS je posredovala uredništvu gradivo in tudi mnogo podatkov za pojasnila. Že omenjeni drugi zgodovinski oddelek je takrat pripravil tudi nekaj zvezkov slovenskega dela omenjenega zbornika vojaških dokumentov iz okupacije in NOB, objavo korespondence Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča iz jeseni 1942 in razprave ter drugo za objavo. Vendar so bili finančni, tehnični in drugi razlogi tisti, ki so povzročili, da so prvi štirje zvezki kljub opravljeni pripravi izhajali v razmaku dveh let, torej v letih 1962, 1964,1966 in 1968.
Četrto knjigo je omenjeni oddelek inštituta pripravil takrat, ko sem inštitut že zapustil. Uspešno delo tega oddelka je med sodelavci prvega zgodovinskega oddelka zbujalo zavist, v inštitutu pa so se zaradi odsotnosti takratnega ravnatelja (ostal je namreč še vedno profesionalni podpredsednik SZDL Slovenije) in nestanovitnosti njegovih pogledov na značaj inštituta in njegove naloge začela trenja. Navedel bom nekaj odlomkov iz tri strani in pol dolgega pisma takrat-