Lep dar šole za Prešernovo rojstno hišo V nedeljo, 21. maja, bo otvorjena Prešernova rojstna hiša, ki je bila kupljena s prispevki učencev osnovnih, meščaraskih in srednjih šol. Da bi bil uspeh popoln, da bi mogla Prešernova rojstna hiša — Prešernov muzej — biti res taka kot je bila v Prešernovem času, je bilo treba poskrbeti tudi za posteljno plevnico iz surovega platna; lesene klešče k postelji po vzorcu iz narodnega muzeja. 4. Opremo za Prešernovo zibko: dve rjuhi; eno majhno rjuho namesto pregrin.jače, kakor pri zakonski postelji; pasteljno odejo; plevnica. njeno opremo. V ta namen so pa zelo mnogo žrtvovale učenke 4. razreda licejske dekliške šole v Ljubljani. V soboto, 6., in nedeljo, 7. maja, so bili razstavljeni na tej šoli vsi izgotovljeni predmeti in pa lep velik album z dvema slikama, katerih eno priobčujemo. Na prvi strani tega alibuma, v katerem so podpisane tudi vse učenke, ki so pri akciji sodelovale, čitamo z dekorativno pisavo opremljen prepis iz kronike II. dekliške ljudske šole na Mladiki v Ljubljani. Upraviteljica šole tov. Krista Hafner je v tem delu kranike opisala požrtvovalno delo tov. Jožice Likozar in njenih učenk za Prešemovo rojstno hišo. Kronika nam podaja o tem delu sledečo sliko: »Še en vesel dogodek moram zapisati v kroniko naše šole za to šolsko leto 1938./39. Naj ostane v svetel spomin poznejšim rodovom na požrtvovalno narodno delo učenk 4. razreda naše šole in njih učiteljice Jožice Likozar. Blagajnik odbora za odkup Prešernove rojstne hiše g. župnik in pisatel.j Franc Sal. Finžgar je naprosil učiteljico Jožico Likozar, naj oskrbi opremo za Prcšernovo rojstno hišo. Gdč. Likozar je nalogo prevzela, čeprav se je zavedala, da bo njena izvršitev zahtevala veliko žrtev. Treba je bilo oskrbeti denar za nakup blaga in drugih potretmih stvari za opremo, zakaj odbor v ta namen ni mogel nič prispevati. Treba pa je bilo tudi pridnih rok, ki bi opremo šivale in vezle. Gdč. Likozar je sklenila, da bo to nalogo izvršila s pomočjo svojih dva in trideset učenk in njihovih mater. Matere so v občudovanja vrednem razumevanju za lepoto in važnost tega narodnega dela prevzele kritje vseh stroškov za opremo. Žrtve, ki so jih morale v ta namen doprinesti, so bile velike. Samo ena mati je prispevala nad 1000 din, a druga 400, tretja 300 din, ostale pa po 200 do 1 din. Vsega skupaj so zbrale 4785 din. Ko so bila denarna sredstva priskrbljena, je šla gdč. Likozarjeva na delo. Obiskala je skoraj vse ljubljanske trgovine, da je dobila pristno platno in drugo 'blago, kakršno so rabili v časih pred več kot sto leti za opremo po gorenjskih kmečkih hišah. Nešteto potov je imela v narodni muzej v Ljubljani, da je dobila tam pristne vzorce gorenjske hiše in njene opreme. Brez odobritve narodnega muzeja in vodstva zavoda za žensko domačo obrt ni sprejela nobenega vzorca v svoje delo. Po teh vzorcih so nato učenke vezle opremo. Pri tem so jim seveda pomagale tudi njih požrtvovalne matere, zakaj kljub vsej pridnosti male roke same ne bi bile mogle opraviti vsega velikega dela, ko pa so poleg tega morale vršiti tudi drugo šolsko delo. Izdelale so: 1. Prt za mizo v hiši iz domačega platna, vezen s križci po starih narodnih vzorcih z rdečo prejico. Prt ima na voglih belo-rdeče čope. Prt za čez mestinjak, prav tako iz domacega platna, v enaki vezavi in s čopi. 2. Prtiček za kot nad mizo, posnet po Vzorcu iz Sičeve zbirke narodnih vezenin, obrobljen s klekljanimi čipkami. Prtiček je Pritrjen na leseno desko v kotu. 3. Opremo za zakonsko posteljo: dve rjuni iz domačega platna in majhno rjuhico, yezeno s srčki in klekljanimi čipkami, kakršne so pogrinjali v Prešernovi ddbi po gorenjskih hišah na postelje namesto pregrinjal; posteljno odejo, narejeno iz blaga po vzorcu iz tiste dobe in tudi šivano tako, kakor je bilo v tistih časih v inavadi; eno večjo blazino s čopoma in dve manjsj z vezenino nagljev in s tkanimi trakovi; *j trakovi so ročno delo neke stare ženice iz oorovnice; 5. Dve brisači iz domačega platna, vezeni s križnimi vbodi po narodnih vzorcih. Obe imata poleg tega vezeni črki M S, — začetni črki imena in priimka Prešernove matere Mine Svetina — in letnico 1797., ko sta se Prešernova mati in oče poročila. Da bi jim ostal trajen spomin na lepo delo, so se vse učenke slikale. Dale so napraviti dve isliki, ki jih vidimo v tem albumu. Na nrvi sliki so vse učenke s svojo učiteljico in šollsko upraviteljico v gorenjskih marodnih nošah. Vse noše so pristne, izbrane s pomočjo vodstva narodnega muzeja, narodnega gledališča in drž. osrednjega zavoda za ženski domači obrt v Ljubljani. Na drugi sliki pa je skupina narodnih noš vseh slovanskih narodov. S to sliko so deklice hotele ponazoriti besede velikega pesnika Prešerna, ki jih je pel pred sto lbti: Največ sveta otrokom sliši Slave. To naj bi bilo na spomin na težke čase, v katerih so svoje narodno delo vPšile: ko je senca vojske ležala nad vso Evropo, ko sta bratska naroda Čehov in Slovakov izgubila svojo svobodo, ko so nam Slovencem kot delu velike slovanske družine v veliko tolažbo prav te besede: Največ sveta otrokom i&liši Slave!« V albumu je tudi pesem tov. Grošljeve, »Ob Prešernovi zibelki, ki se končuje takole: Srce izpraševal si: »Kam?« In romar trudni, romar sam, Tvoj drug le križ na rami, zdaj naš prvi si med nami: Ta zemlja nam bo večno sveta, kjer hiša tvojega stoji očeta! Brez dvoma, da je Prešernova rojstna hiša z veliko požptvovalnostjo tov. Likozarjeve in njenih učenk pridobila krasne in nujno potrebne predmete za izpopolnitev notranje opreme. Učenke IV. razreda licejske dekliške šole upraviteljica šole Krista Hafner, na v Ljubljani z izdelanimi predmeti. V sredi levi z avbo učiteljica Jožica Likozar.