Slike iz narodnega govora. (Dalje in konec.) Barem pri nas na Eranjskem je ,,faktuma, da se dete už_ v zibeli uči od matere poljubovati. Ne raorem reči nvisoko" učeno: to je historičen faktum, temveč se č. gospodi ponižno klanjam, rekoč: vsakdanji faktum, premda nekoji tvrde, da je to ncmokanje" laška navada, navada vročekrvnega romanskega življa. Da bi marsikomu ne bilo prav, če bi se to odpravilo, to je zopet ,,faktum". Nekoji bi tudi hteli, da bi se število poljubov naznanjalo i na jedilnih listih. Marsikdo bi to ime), da je pedantnost. In Bfaktum" je, da bi bilo mnogim zopet popolnoma pravo, če bi se glagol -ljubiti" rabil samo v zvezi z besedami ,,kot bratje in sestre". Zadnji Bfaktum" pa je, da je takih bitij, ki z inenoj po Božji zemlji travo tlačijo, da bi v parlamentu pri debati ob odpravi poljubov glasovali ncontra" taki odpravi. Da bi delala taka debata vladi premnogo preglavice, to je prav verjetno. Eer se pa na ta način preveč oddaljujem od zaglavljenega zadatka, bojim se, da ne bi kdo pomislil, nasmehnil se in dejal: ta bi rad vse povedal. A pisalčevo pero more pretrpeti dosti hudega, največ od črnila, še več pak pisalčevi ušesi; naj mine i to očitanje na rovaš mladostne lehkomiselnosti. Uže v zibeli obsiplje mati svoje dete se sladkimi poljubci ter je nazivlje z imeni, kakoršaih ne pozna ni Wolf-ov rečnik. Ko dete doraste hlačam, tedaj je fantič, fantek, pastirček, neporednež (vender Ie še majhen), neubogljivec , togotljivec, hudobnež in vse drugo le človek — ne, pardon, človek, le prav majhen. Živa istina je, da se v tej dobi za kmetskega otroka začenjajo nazorne vaje. Samo da se tu ne pozna nikakih pedagogov-klasikov, kakor vzornega Distenveg - a, Kehra ali celo Rousseau-a. Tudi se ne postavlja iz teorije v prakso nmnih metod, temveč je in mora biti vse Bnaravi prinierno", to je, vse tako kakor samo hoče. Tem bolj kot je otrok znaličen in oče njegov zgovoren in razumen možak, toli več se more otrokovi radoznalosti zadoščevati. Metoda je edina posnemovalna metoda. Da ni to morebiti kaj barbarskega, kakor se navadno nazivlje iz nasprotnega tabora vse, kar mu ni po godi, to ve sigurno vsak, ki je količkaj čital kako ,,Geschiclite der Padagogik". Stari Rimljani, oni bojeviti narod. ki se je bil prospel do nadvladalca raalone vsemu tedanjemu svetu, rabili so na svojih poveščenih tablah posnemovalno metodo pri početnih vajah y pisanji. Seveda kdor zna dobro posnemati, oni tudi nekaj zna. Ali na takov način dojdemo do nazorov, kakoršne imajo v nebeškem carstvu. Ne v nebeškem carstvu z glavnim gradom Jeruzalemom, temveč z glavnim mestom Peking-om. Ostalo bi na veke vse tako, kakor tistikrat, ko se je, po sv. pismu, prvikrat prikazala mavrica na nebu. Nekaterim se to dopada, a pustimo jim to veselje; vsaj ne prodro pri nas se svojimi idijoini. In če kje prodro, njim pač ravno toliko koristi, ko onemu, ki je dal podobo svojega zagrizlega sovražnika zaviti v svojo suknjo, potlej je s palico udrihal po njem — ne — po svoji suknji. Naš otrok dakle, prava kmetska korenina, ki ne ve nič druzega bolj važnega nego za žlico in skledo ter misli, da je ves svet le to, kar vidi z domačega praga, takov otrok je uže v hlačah. Zdaj se uže postavlja, da je fant. Samo to mu dela skazo, da drži še vedno palec v ustih ter dela pri tem nekaj tacega ko mlado živinče (tele), ko dobiva od svoje dojilije potrebno hrano. Fant hoče biti velik. Večkrat se vzdiguje na prste, osobito tedaj, ko stoji pri kakem zidu, samo, da je navidezno večji. On ima svoj voz. bič iz robača od starega materinega krila in svoje konje, s kratka; od nog do glave hoče biti to, kar njegov oče. Tudi zakolne uže včasih prav debelo, posnemaje seveda očeta. No, istina, da se o taki priliki sam sebe prestraši, premda ga ni nikdo čul. Ves boječ deje poluglasno: saj nisem rekel Bogu tega, ampak temu le zidu, kolesu, kamenu i. t. d. S časom se pa tudi uže toli spozabi, da ne -jemlje" svoje besede _nazaj" (oporeka). In če je otrok nagajiv, kar je neredek slučaj, ker ljubček, srček zna uporabiti svojo prostost, da je hudobnež, neubogljivec, nagajivec in še več druzih tacih besed, ki se vse zač.njajo z — ne — ter končujejo z — ec — ali češče z zloglasnim — ež. Tedaj ga obično ostraše s šolo in njenira nekedaj privilegovanim in še sedaj v naroda spominu živečim njenira atributom: .šibo". Ubogo dete dobi pojem (če se mora ona slika v otročjem spominu tako nazivati) o šoli, koja mu je vrhunec vsega hudega. Kako da je ravnanje s takimi otroki v šoli, to so Ł. g. kolegi poskusili už. več potov, če ne redno vsako leto. Da je pa njegova jezikovna vzgoja v istini taka, kakoršna je, to je lepa piiča, da smo Slovenci zares ,,filoložki" narod. Na to je ponosen vsak rojak in ž njim tudi Ivo od Ilublja.