119 Metel čica v šoli. Viktor Steska. (1 - 38). V slovenskem slovstvu je znana črkarska pravda. Da je pa ta abecedna vojska zašla tudi v šolo, in da so naposled šolske oblasti odločile ta boj, utegne biti marsikomu neznano. Tu pa nastopajo skoro vsi šolski nadzorniki na Kranjskem in nam izražajo svoje misli o metel-čici in bohoričici. Njihova izjava je bila smrtna obsodba metelčici. — Dva slovenska ex-jezuita ob koncu XVIII. veka. Dr. Fran Ilešič. (38 — 41). Pisatelj podaja življenje-pisne podatke Maksimilijana Moravčarja in Ivana Moraka. — P. Gabriel Gruber. V. Steska. (41 —46) Ta spis je mal spomenik ob stoletnici smrti moža, kateremu se ima Ljubljana mnogo zahvaliti. Nanj spominja Gruberjev kanal in Gruberjeva hiša (desni del Virantove hiše). Umrl je kot jezuitski general v Peter-burgu leta 1805. —Valentin Mencinger, ljubljanski si i kar (1 7 0 2 — 1 7 5 9). Viktor Steska. (49 — 77) Valentin Mencinger je najznamenitejši domači slikar. Rojen je bil na Bohinjski Bistrici in je umrl v Ljubljani Njegovih slik, ki se nahajajo na Kranjskem, Štajerskem in Hrvaškem, omenja pisatelj okoli 200. — Ivan Tkalci č. Janko Barle. (77 — 84) Te vrste so posvečene neutrudnemu hrvaškemu zgodovinarju Tkalčiču, ki je izdal poleg mnogih drugih spisov še enajst zvezkov tičočih se zgodovine zagrebškega mesta od 1. 1093. do 1526. — Pohlinova „Bibliotheca Carnioliae" v rokopisu licejske knjižnice. Dr Ivan Prijatelj (84 91). Ta spis izpopolnjuje podrobno študijo dr. Frana Ilešiča v „Zbor-niku" Slov. Matice in obravnava o postanku rokopisa v ljubljanski licejski knjižnici. - Iz stiškega arhiva. Ivan Vrhovnik. (91 — 98). Pisatelj priobčuje dve slovenski prisegi iz 1. 1760. in nekaj zanimivih drobcev iz davčnega zapisnika zatiškega iz 1. 1751. — Preiskovanje voda za pitje in domačo porabo na Kranjskem. Dr. E. Kramar. (102 — 152). Na kmetiško-kemičnem preiz-kuševališču v Ljubljani ste je preizkusilo od 1. 1898. dalje okoli 230 voda. V tem spisu je tabelarni izkaz o 194 preizkušenih vodah. Da pa postane izkaz bolj umljiv, nam razlaga pisatelj v uvodu nekatere pojme in pojasnjuje preizkuševalne metode. — Collegium C a-rolinum Nobilium v Ljubljani. V. Steska. (153 - 157). V Ljubljani so sezidali od 1. 1708. — 1717. hišo, ki je bila namenjena za vzgojo duhovnikov pa tudi svetnih stanov. Hiša še stoji in je sedanje bogoslovno semenišče. Pričujoči spis pojasnjuje usodo tega zavoda do 1. 1785. — Gašpar Svab. Ivan Vrhovnik. (157 — 162). — S 1 o v e ns k i knji- ževni trg pred sto let i. Ivan BVrhovnik (162 — 168). „Temeljito slovstveno zgodovino slovensko bo mogoče spisati šele tedaj, ko bomo imeli dovolj monografij'1, pravi dr. Glaser. Resnično. V ta namen sta oba navedena spisa dobrodošla. — Nelson v Ljubljani. V. Steska. (168 — 171). Povod temu spisu je bila stoletnica Nelsonove smrti (21. oktobra 1805). — Poleg teh spisov prinašajo „Mali zapiski" mnogo zanimivih podrobnosti in poglavje „Slovstvo" opozarja na spise o slovenskih pokrajinah. Naročnina 4 K. Udje „Muzejskega društva" plačajo 6 K in dobivajo poleg Izvestij še „Mitteilungen des Musealvereins fiir Krain". Kalen dar najszvejsega szrca Jezuso-voga na 1906. to navadno leto. III letni tecsaj. Na szvetlo dan od szombotelske cerkvene stam-parije. — Čeravno je žalostna osoda ogrskih Slovencev v somboteljski škofjji, vendar niso še popolnoma izgubljeni. Izpričuje nam to, da ima naša Mohorjeva družba med njimi okrog 230 članov, a tretje leto izhaja med njimi slovenski koledar, katerega urejuje župnik in dekan v Tišini dr. Frančišek Ivanoczy. Koledar, malo manjši od Mohorjevega, je dobro urejen, ima več nabožnih, poučnih in zabavnih spisov in lepe slike. Koledar na več mestih poudarja slovenski jezik, a o duhovnikih pravi: „Dii-hoven pastir, steri ne bi razmo jezika szvojih farnikov popolnoma, nikak ne more szpuniti szvojo duzsnost. Apostolje, kam stecs szo prišli predgat. gucsali szo ltidsztvi po njegovom jeziki i ne po szvojem... Najveksa neszpamet-noszt, csi ne hudo nakanenje, je zseleti, naj sze recs bozsa glaszi vu jeziki, steroga liid-sztvo ne razmi." Ko bi se le duhovne i posvetne oblasti na Ogrskem tega držale in pošiljala med razne nemažarske narode duhovnike in učitelje, katere bi narod razumel! Koledar ima na prvi strani prav lepo barvano sliko: „Szpravna daritev Jezusova", potem sledi koledarski del. V zabavno-poučnem delu je na prvem mestu pesemca „Prošnja", v katerej prosi pesnik od božjega srca več duhovnikov, potem je dober članek o pobož-nosti k Jezusovem srcu, na tretjem mestu je pa opisan župnik Štefan Hant6, „steri szo sze batrivno vojiivali za voro, za jezik in druge pravice našega szlovenszkoga naroda." Zabavno poučni povesti sta: „Brezov Ivan" in pa „Ka szpravla na nikoj Szlovenca". Opisani so še štirje slovenski duhovniki, med katerimi je posebno pohvalno, kar se omenja o Štefanu Vernu: „Bili szo tudi jako dober szlovenec, zato kde i kda je mogocse bilo, naj raj szo szlovenszki gucsali i csi szo med pravo szlo- 120 venszko driizstvo prišli, te je njihova dobra vola i njihova veszela recs ne konca mela". Naj bi taki duhovniki med ogrskimi Slovenci ne izumrli! Prav dober in poučen je gospodarski članek: „Od szadovenoga drevja", katerega pojasnujejo dobre slike. Vsakoga bode zanimal tudi spis: „Spomenki preminocsih csaszov iz tisinszke fare", v katerem je opisana zgodovina te največje slovenske fare med ogrskimi Slovenci. Protestantov-sko gibanje se je zaneslo tudi med ogrske Slovence, kateri so do malega vsi prešli na novo vero, tako da je bilo 1. 1698. v tišinski župniji med 1492 odraslimi samo 255 katoličanov, danes je pa samo le še ena šestina prebivavcev lutera-nov. Za tem spisom sledi več manjših člankov in za bavnih dogodbic, opisana je tudi „japonszka-ruszoszka bojna'" in važnejši dogodki preteklega leta. iNaj bi se ta slovenski koledar, kateri velja samo 60 vin., dobro razširil med ogrskimi Slovenci, a naj bi se tudi naši domoljubi spomnili svojih napol pogubljenih bratov in našli pot, kako bi se knjige „ Družbe sv. Mohorja" in pa ljudski časopisi bolj med njimi razširili, ker bode edino to rešilo gotovega pogina ogrske Slovence, ki so na prvem udarcu silovitega mažarskega življa. Janko Barle. življenje deloval na književnem, verskem in prosvetnem polju svoje ožje domovine. Oglasil se je že v Gajevi „Danici" s pesniškim imenom Ljubomir Hercegovac, sodeloval je pri raznih listih, a pesniško slavo so mu najbolj utrdili njegovi „0 svetnici", v katerih je z živimi barvami opisal mučeniško trpljenje in boje siromašne raje v Bosni in Hercegovini HRVAŠKA. Fra Orga Martič: Zapamčcnja (1829 do 1878.) Po kazivanju auto-rovom zabilježio Janko KOROŠICA. rovom zabilježio Janko Koharič. Za tisak priredio FerdoSišič. od leta 1832. pa do okupacije. Kot pesnik se on ci. itn /~o»ia 1 \z ACt virmriov — Dnp ie vznel naivišie v nrvih dveh delih: Ohre- 80. Str. 119. Cena 1 K 40 vinarjev. — Dne 30. avgusta 1905 je umrl v frančiškans em samostanu Kreševu sivolasi pesnik, hrvaški je vzpel najvišje v prvih dveh delih: „Obre-nov" in „Luka Vukalovič", drugi deli so slabši. V svojih pesnitvah se je dobro SamOStanU IVreSeVU SlVOiaSl pe&lllft., uivcisai s«J amuai. v avujiu jjcaiuivau se je \AVjuiv Homer fra Grga Martič. Rojen je bil 5. februarja okoristil z narodnimi pesmami, katere je po-1822 v Posušju v Hercegovini in je celo svoje znal kot nobeden drugi; on je izpopolnil in