Giosue Carducci — Janko Samec: Ob ženitvi spomladi.              407
te črtice, v katerih riše Corovic navadno samo po eno glavno črto njenega značaja, se stapljajo v enotno sliko Hercegovine oziroma Hercegovcev, mnogobarvno in kričečo sliko, veselo in burno, žalostno in žgočo, kakor je pač narava, v kateri se gibljejo njegove osebe.
Giosue Carducci — Janko Samec:
Iz zbirke: „Levia gravia." IX.
Ob ženitvi spomladi.
7
/-'daj, ko že duh se od materije loči kot stvarnik, ki življenje vse prenavlja, in poln pragozd ženitnega je slavja, in se nad vsem nebo v ljubezni boči,
uda j se želji sveti; njemu skoči
v objem nedolžna vsa in polna zdravja:
Priroda hoče, da se cvet smejoči
utrga prej, ko se mladost od nas poslavlja!
Naj misel tvojega srca ne žali,
da morda bodo dnevi ti nevšečni
enkrat spet mladih dni sladkost pregnali,
ker večno tli ljubezen v srcih srečnih kot ogenj, ki v zemljo so ga vkovali, da da življenja sil ji vekovečnih.