Man 'na otroka Povest iz kavkaških gora. V nemškem spisa osip Spillmann, J zvezek. V Ljub Jani . \ ~ ~~~~t a '. Založila Katoliška Bukvarna. ---- Tiskala Katoliška Tiskarna . 1(309. Obseg. Stran 1 Slovo . . 2 . V ruskem taboru 9 Mladi Poljak . 1 3 4 Vraže Abhazov 1 9 Darovanje . 24 Pogovor na drandskih razvalinah . 32 7 . Prvi pouk 38 8 . Starec na Elbrusu 45 9. Razni načrti 51 10 . Poskušnje 58 11 . Rusi so tu! 63 12 . Rešitev 69 Slovo . Med Črnim in Kaspiškim morjem kip i proti nebu strmo gorovje — Kavkaz - in tvord naravno mejo mt -,,d Evropo in Azijo. Elbrus, po naše »Svetlikavec«, in Kasbek, »Bel la gora«, najvišja vrhunca pokrita sta z večnim snegom ter presegata celo Montblank po višini. Popotniki ju radi primerjajo divje romantičnim okolicam fv :vici Iin Tirolah. Tudi iondotn i prebivalci so podobni planincem po srčnosti in iskreni ljubezni do svobode in domovine. Skoro sto let so se bojevali kav kaški rodovi z Rusi za svobodo in skal nato svojo domovino. Preobvladali so jih Rusi, a niso jih zmagali v poštenem boju , temuč zadušili so jih s svojimi neštetim i trumami . Podjarmljenje kavkaških pleme n je stalo carja pol milijona vojakov . Iz zadnjih teh bojev hočemo podat i malim čitateljčkom mično povest, ki j e večinoma resnična . Marijina otroka . Na obali prilega morja je gorovje posebno strmo in skalovito, ter se divje spenja v višavo . Tu raste kostanj, divje smokve in širokovejnate plantane, vmes p a bodeče akacije, kaktus, različni praprot in drugo neprodirljivo grmičevje. Težko je tujcu zasledovati ozke stezice, ki se vijejo po tej goščavi. Nato se dospe na gorske planote, za katerimi se vrsté tem divnejši gorski vrhunci. Tu pa se ne obnese več listnato drevje. Nadomeščaj o ga stoletne smreke in jelke . Gorski potok i se penijo po bregovih in pečinah, sem i n tje tpa se še nahajajo zelene dolinice, ob robljene z visokimi vršaci in poras'tene s sočnato travo in zeliščem. Po teh gorskih planotah pasejo ondotni prebivalci. Abhazi svoje mnogošte vilne črede . V zati§ji pod goro si postavij o obširno selo, mi bi rekli pristavo, tako, d a so zavarovani ostrih vetrov z Elbrusa in viharjev od Ornega morja sem. Daleč okoli se razteza trdna kamenita ograja , pri vrhu opletena s trnjem v bran gozdnim zverem. Na jedni strani so postavljen e koče za družino in pastirje ; srednja je najobširnejša, »june«, t . velika hiša imenovana. V tej stanuje »starosta«, gospoda r z ženo in otroci, kar jih še ni dvanajs t let starih. Starejši otroci prebivajo v sosednih kočah, istotako pastirji. Druga polovica pristave pa služi kot staja. Tu stojé hlevi, kašče in gospodarska 'poslopja , tako da je pristava z daljave dostikra t podobna majhni vasici ter šteje pogosto nad sto oseb. take] pristavi gospodoval jé Usbanok »Afokol«, »prostorojen«, kavkaškega plemena Keble. Tudi njegovo selo štelo j e nad sto prebivalcev, kateri so visoko čislali svojega gospodarja. Kočice so se vrstile pod strmo skalo, ki je bila 'porasten a z bršljanom, okoli ograje pa se je razprostirala lepa planinica, po njej pa je podi l srebrni potočec svoje valčke po belem pesku. Lepega pomladnega večera 1860. leta gnal je deček kakih dvanajst let čredo k potoku napajat . Veselo je žvižgal ki prepeval. Kar naenkrat utihne, ker zagleda tri jezdece v urnem diru po stezi prihajati. To niso navadni »Afokoli«, misli si deček, ampak najbrž »vorki« (vitezi) al i celo »pe'š'i« (knezi) . Oj, kako se leskečej o sablje zlata in drazih kamenov! Tako le pega orožja še moj oče nima ! »Hej, dečko, ali je ,Aiokol' Usban-o k v p'oslopju?« vpraša prvi jezdec, ki je pri hitel 'po stezici. »Moj oče je dorna, o knez,« odgovori deček z na prsih prekrižanima rokama te r se globoko prikloni . »Hočeš H sam k nje mu, ali naj ga sem pokličem ?« »Vrl dečko si. Kako ti je ime, in odkod veš, da sem jaz knez ?« vpraša jezde c pastirčka ter si gladi svojo lepo brado . »Marjub je ime tvojega ponižnega sluge, spoznam te pa za kneza, ker ima š tako dragoceno orožje . « »Moder si, Marjub ; ako se bodeš v bodoče čvrsto boril z Rusi, dobil bode š ravno tako krasno orožje . Pojdi torej in pokliči očeta. « Marjub se prikloni ter pravi: »O knez, žal, da nisem tako velik, kakor moj brat Malek, žal, ida se ne smem še borit i z zlobnimi Kusi !« Potem pristavi : »Jaz grem očeta klicat, pa prosim, bodi tak o dober ter reci svojima tovarišema, na jmalo pazita na moje krave . Sivka je muhasta, večkrat mi je že pobegnila v gozd. « Jezdeci se dobrovoljno nasmejejo ne dolžni prošnji, in knez zagotovi dečka, da ne bo pustil sivke izpred oči, naj le teče. V malo minutah se ta povrne s svojin i očetom. »odpusti, Usban-ok,« dé knez, »da danes ne morem ostati kot gost v tvoji hiši . Mudi se nam . Še danes moramo čez gorski prelaz, da se združimo s četami Mokošev.*) Ozeti so nam sporočili, da se bližajo Rusi z močnimi četami, mnogimi topovi in strelivom od reke Tifilisa proti kasbe'štkem sedlu . Najbolje bo, da jih zgra *) Mokoši in Ozeti so kavkaška plemena . bimo v globeli med soteskama . Požuriti pa se moramo, kar nas nesó konji, da do spemo o pravem času . Vsaj se nam pri družiš, junaški Usban-ok? Koliko mož pri pelješ? « »Petintrideset dobro obrož'enih in izvežbanih vojnikov,« odgovori ponosn o Usban-ok. »Nobeden ne bo zaostal, razen kovača Mahmuda, ki nam popravlj a orožje, katero smo dobili v zadnjem boju z Rusi. A smodnika nam manjka. « »Tega gremo ravno k Rusom iskat,« odgovori knez. »Kar ukaži sedlati. Ibapotoku pri smreki »hudourniku« se sni demo .« Pri teh besedah se knezi priklonijo ter odjezdijo v skok ob pogorju . Usban-ok potegne samokres izza pasa ter ustreli v zrak, nato zategneno ' zabr lizga — in po kočah in Ipo gričih vedo vsi njegovi ljudje, da se je treba urno zbrati nad sovražnika. Ni minilo pol ure in na dvorišču je bilo vse živo, vsi orožja vajeni možje stali so v bojni opravi okro gsvojega vodnika. Usban-ok je stal pri svojem krasno okinčanem žrebcu, čez ram o mu je visela puška z dolgo cevjo in lep o okinčanim kopitom, ob boku pa kriva sablja s pozlačenim ročem ; v pasu mu je tičalo bodalo in dvoje samokresov, prsi pa mu je krasila dvojna vrsta slonokoščeni h dobro napolnjenih pa'tron in k sedlu je pri trdil težko bojno sekiro . Ko vidi vse svoje sinove in hlapce zbrane, vzravna se po nosno, potegne bliščečo sabljo iz nožnic e ter prične s krepkim glasom : »Dragi sinovi in domačini! Zopet odmeva bojni rog po naši domovini. Ruski medved razteza svoje tace po -naših divnih gorah, lepih čredah in sladkem satovju naših bučel. Mnogokrat so ga že opikale, da se je rujové pobiral po prelazi h in soteskah in tudi danes ga hočemo do stojno sprejeti in z 'njegovo krvjo oprati madeže, katere je utisnil našim bratom na vzhodu, šejku Samilu in njegovim plemenitim drugovom. Raje umreti, ko upogniti glavo in tilnik pod ruski jarem. Odkod ima Rus pravico prilastovati si naš e gore? Odkar stojé, so bile naše in naših pradedov! Mi ne zahtevamo njegovih de žel, naj ne grabi on naših. In vendar se že bojuje z nami nad sedemdeset let, mor i nam očete in sinove, ropa nam žene i n otroke ; sedaj nam hoče ugra!biti še zadnjo ped zemlje, na kateri stojimo . A osvetiti hočemo solze in kri naših dragih ter roparju pokazati, kdo srno mi! Ubranil i smo se turškega jarma in njihove vere . Turška vera — fej — zlobna je, a ruska vera — fej — je še zlobnejša. Kako bi sicer Rusi zamogli pričeti tako krivično vojsko z nami, "kako jo nadaljevati? Stanovitni torej ostanemo veri naših očetov . Naš Bog je . »Ta« (Bog) in »Jesa« (Jezus) siri velikega »Ta« . Verujemo v sveti križ, katerega je nosil za nas »Jesa« in v njegovo mater »Maro« (Mater božjo) . Mi častimo cerkvice žal, da nam jih je toliko razrušil ljuti Turek — Bog ga kazni za t o obhajamo praznike — imamó post, - to je naša vera, druge neeemo, ne turške , ne ruske! In za prostost, za vero in do movino hočemo zmago ali smrt ! « »Zmago ali smrt!« zavpijejo navdušeno vojniki, hkrati se zabliskajo sablje , kot čisto zlato v žarkih zahajajočeg a solnca. »Zdravstvujte, ljubi otroci in družina ! Izročam vas varstvu zvestega Murka, o n naj mesto mene zapoveduje, dokler se n e vrnem. Ne jokaj, Mara! Tvoja mati ni to čila solz, kadar sem odhajal v boj . Saj tudi Marjub, moj čvrsto sinko, ne joče! « »Ne, oče, rajši bi šel s teboj, ter bi t i v boju nabijal puško! « »V prihodnje, sinek, ko bodeš večji! « S temi besedami stisne oče sinka k sebi , poboža Maro ter ji pogladi rumene kodre s čela, ter se z mladeniško čilostjo dvign e na sedlo. »Zdravi!« oglasi se še jedenkrat in z veselim vriskom oddirja mala, a hrabra četa. »Srečno!« odzdravijo zaostali ter gledajo za njimi, dokler jih gozd ne zakrije njihovim očem. »Veš kaj, Marjub, reče Mara bratcu »Z one-le skale jih pa lahko še enkrat v . diva.« To rekši ga prime za roko in L urnimi koraki hitita na bližnjo višino . vrhuncu se jima je, odprl krasen razgle d proti vzhodu in zahodu . V valovih Črnega morja žarili so zadnji žarki zahajajočega solnca, na vzhodu pa so bliščali čarobni vrhovi Elbrusa, kakor čisto zlato . Otroka se danes nista zmenila za naravno lepoto, nemo sta sedela na skali , kar zavpijeta oba hkrati: »So že tu, so že tu!« ter mahata z ruticama po zraku. Oče se dobrovoljno ozre na nju, Malek, starejši brat, jima prijazno odzdravlja. Ko so beli jezdeci izginili za goro , utihnila sta zopet naša znanca ter rnolčé zrla pred-se. Kar prične desetletna Mara : »Abdul), ako nama zlobni Rusi očet a umoré, potem sva dvakrat siroti ; mati najina že zdavnej v grobu počiva . « »Ne bodo ga umorili ne,« odreže s e Marjub, »temuč on jih bode =orli. Njegov strel je gotov, meri zanesljivo in z bojno sekiro jim bode glave posekal, Tudi Malek ga bode varoval.« »Oj, Marjub, tudi bratranec Gori j e bil hraber in močan in vendar so ga Rus i umorili v zadnji bitki . Se li še spominjaš, Marjub, kaj naju je učila rajna mati o svet i Mari? Mati božja stanuje v nebesih, ka mor je šla na svetlih oblakih, vendar š e pride mnogokrat na zm~jo ljudi opazovat. Potuje pa nevidljiva in kadar dob i dobre, pridne otroke, jih blagoslavlja n varuje nesreče. Slišiš, Marjub, kako šumlja drevje in grmovje? Morebiti je Mar a ravno sedaj-le pri nama . Moliva ! « Otroka poklekneta, dvigneta ročic i proti nebesom in Mara glasno moli: »O ,Mara', mati velikega ,Ta-Nan', alko si pri nama ali na svetlih oblakih in poslušaš najine prošnje: o varuj nama očeta in brata in vso družino, in pripelji jih srečn o iz boja ~« »Pomagaj jirn k slavili zrnagi in ščiti jih v boju ! «pristavi deček. »Varuj tudi naju !« sklene deklica, n ker nimava več matere, bodi nama mati , ter naju sprejmi za svoja otroka! « Tako sta molila mara in Marjub. ln. i božja je uslišala nedolžno molitev, sprejela ju je v svoje varstvo, akoravno nista še prav poznala . 2. V ruskem taboru. Spomladi leta 1860 . pričeli so Rusi odločilni napad na kavkaške prebivalce . Knez Barjatinski na čelu 270.000 mož j e podvrgel vzhodna plemena . Septembra 10 1859. bil je premagan in ujet šejk Šarnil , kateri se je s svoio malo junaško četic o 30 let ustavljal vsern ruskim napadom . Obkolili so ga na gori Gunib, odkoder n i imel nikakega izhoda, in sedaj so Rusi vs e svoje trume poslali nad zapadne rodove . Tudi tu so obkolili vse gorovje ter pošiljali vojake z vseh pokrajin. Osobito so pritdrvili več polkov Poljakov, da naj tu n a tuji zemlji prelivajo kri za svoje zatiralce . Komaj je odlezel sneg, zamrgolelo j e po vseh gorskih stezah in soteskah . Tem ne vrste ruskih vojakov pomikale so se po zelenih dolinicah in bližnjih gričih ; vmes so vlekli konji težke topove, vozove s prtljago, živežem in strelivom . Donski kozaki, poveljniki teh čet, so brzo tekal i na svojih malih konjih sem ter tja. Na cesti, ki pelje iz Tiflisa proti kas- beškem sedlu, vtaboril se je mlad ruski častnik s svojim oddelkom . Imel je pod svojim vodstvom tudi četo Poljakov, katere so Rusi v kazen potaknili v vojašk e suknje. Vojaki so ravno zakurili ognje ter obesili kotle, da bi pripravili večerjo, ka r pridirja donski kozak ter poda častnik u listek. Mladenič preleti vrstice ter se jezno obrne (proti deročemu potoku na onej m strmem skalovju na tej strani. Izhoda res ni drugam, kakor naprej ali nazaj po cesti . Hitro pokliče podčastnika, starega izkuše 11 nega vojaka, in mu v malo besedah pove , kar mu polkovnik sporoča : da so Abhazi v gozdu. »Mogoče, milost!« odreže se starec , »morebiti jih je tudi dosti na levi in desni , lahko tudi že za hrbtom . Ko smo lani marširali ob reki Terek, zajeli so nas v ravn o takej luknji, kakor je ta-le, in « »h, ja, že vem in so vas posekal i skoro do zadnjega moža,« seže mu častnik v besedo. In da se nam danes tako ne pripeti, postavimo dvojno stražo na vs e strani ter dobro utrdimo prenočišče . « »Vse prav, milost, toda kje bomo p a v tej luknji taborili, odkod trdno stališče ? In kam dvojno stražo?« pristavi podčastnik bolj tiho, »vsaj imamo v našem oddelku skoro polovico Poljakov, ki so carj u — Bog ga ohrani ravno tako mal o udani, kakor pogani, s katerimi se boju jemo. « Častnik pomolči, potem pravi : »Strijček, pa vendar se ne bojiš, da bi pobegnili ? « »Da, v Kubanu sem videl z lastnim i očmi cele trume prestopati k Abhazom , in še sedaj jih je na stotine v vrstah te h gorskih vragov. Seve v Petrogradu st e brali malo drugače . Kolikrat smo bežali , kakor zajci, v vaših časopisih pa so bile naznanjene sijajne zmage .« »Kako pa sedaj misliš? Kaj je sto riti ? « »Po mojem mnenju srno izgubljeni, ako je v soteski le dvesto Abhazov . Zaprli nam bodo pot za hrbtom in pre d nami . V reko ne moremo, čez skalne stene na desno tudi ne ; tako nas imajo v pasti . In streljati znajo, kakor gotovo se m Ivan Ivanovič! Izza skal in dreves nas lahko postrelé do zadnjega moža . « Častnik je malo obledel. Nikoli še ni bil v bitki . Ravnokar iz vojaške šole, je sanjal o slavnih zmagah in ni mu hotel o v glavo, da bi ga v prve] bitki zamogl a podreti sovražna kroglja. Bil je v zadregi , a t2~,ga ni hotel pokazati, zato reče : »Prečrno se ti vidi, Ivanovič! Pa vendar, ka jbi bilo sedaj najbolje storiti, da se n e spolni tvoje prerokovanje?« »Nazaj, milostni častnik, vun iz pasti , dokler je še čas, dokler nam niso za hrbtom. Pred sotesko smo videli griček, n a katerem bi brezskrbno prenočili. Tam »Ta pa ni bila modra, strijček!« sež e mu zopet častnik v besedo . »Nazaj, pre- den 'smo sovražnika videli in sotesko za pustiti, ki smo se je šele polastili — t o mi še v misel ne pride! Rajši naprej, d a še bližnjo globelo prekoračimo. « »Sollnce je že zašlo, milostni častnik, in mi se še bolj oddaljimo od glavne voj 13 ske, da nimamo več zveze ž njo in pomoč i od zadaj,« drzne se dostaviti stari Ivan . »Zvezo naj nam preskrbe donski kozaki. Naprej! Predno nastopi noč, moram o imeti tudi pred nami Ležečo sotesko za hrbtom !« Mladi Poljak. Podčastnik, stari. Ivan Ivanovič, ni upal več ugovarjati, torej je brž dal povelje za odhod. Godrnjaje so vstali utrujeni vojaki od ognjev, izlili vodo iz kotlov, ki se je komaj ogrela, te,r urno pobiral i posodo ter stopali v vrsto . Castnik je opazil nezadovoljne obraze poljskih voja kov ter njihovo četo nalašč postavil n a čelo cele] vrsti . V svoje] mladeniški razburjenosti jel jih je neprevidno psovati, rekoč : »Odkod ta upornost, ki jo vam be- rem na obličju? Zakaj so vas poslali sem, ako ne v kazen zaradi veleizdajskega početja v domovini? Zelite še malo dalje — v Sibirijo — obljubljeno deželo Poljakoti Kaj tako grdo gledaš, Perečinski? Jutr i ti jih ukažem našteti petindvajset s korobačem. Ivanovič, zapomni si! Naprejk Hitro so stopale združene čete p o grapi dalje. Oddelek kozakov je odjezdi l v skok, da bi se prepričal, je-li prelaz prost ali ne. Sobice je zatonilo in v ozki 14 soteski se je prav hitro mračilo. Niso še dosegli prelaza, ko se je popolno stemnilo. Vse je bilo tiho, le gorski potok šumel in se penil čez skale. Jeden izmed kozakov je prijezdil nazaj ter pripomnil , da je prelaz prost. »Saj sem mislil, da bo tako,« pravi častnik ; »bilo je torej le prazno bobnanje .« Brž da povelje ustaviti, ker se mu kraj pripraven zdi za pre- nočišče. Le Poljaki in nekaj ruskih Grlizev in Georgijevičev so morali pod vodstvom starega Ivanoviča do prelaza, da odbijejo sovražnika, ako se približa p o noči. »Dobro mi pazite, fantje !« pravi častnik Gruzom. »Ni prav varno v teh-le gorah. In ako se kak Poljak gane, da bi ušel , porinite mu bajonet v prsa. « »Brez skrbi bodi, strijček,« odvrn e mu širokopleči Georg'ijevič. «Ako se le gane kak poljski pes, ki moli papeža, me sto da bi se pokoril našemu svetlem u carju, takoj ga prebodem ! « Straže se postavijo. Mladi Poljak, kateremu je častnik zažugal petindvajse t palic, bil je postavljen prav konec gozda , zraven njega stal je njegov rojak in pra v blizo oni kozak, ki je ravnokar pretil Po - Ijakom. Kakih sto korakov proč slonel je Ivanovič pri ognju s trdnim sklepom, Poljakov ne pustiti iz oči. Četrt ure je bilo 15 vse tiho. Širokopleči kozak se vsede, na sloni se s hrbtom na drevo ter krepk o smrči. »Izvrsten stražnik !« zašepeče mladi Perečinski svojemu tovarišu ., »Sicer me pa veseli, da spi . Rad bi malo s tabo govoril . « »Tiho,« odgovori mu tovariš. »Mo goče, da ne spi, da se le hlini. Premisli tudi, da pazi stari lisjak Ivanovič posebn o na te! Ne smeš se goniti ! « »oni je zadostno oddaljen, da naj u ne sliši, ta-le pa ne razume poijskega jezika. Tudi šumenje potoka je nama v prid , — Povem ti, da ne mislim čakati jutrišnjih petindvajset udarcev; še to noč, jo poteg nem k Abhazom. « »Kaj, k sovražnikom hočeš pobegniti ?« »Reci raje k prijateljem. Kaj neki so nam storili žalega ti ubogi in hrabri gorjanci, da jih imenujemo sovražnike ? Onega smatram sovražnikom, ki jih hoče v jednake spone ukleniti, kakor žulijo na š narod že toliko let. « »A1i želiš na vislice ali, v Sibirijo svojim govorjenjem? Ako ti je življenic drago, molči!« odvrne mu starejši tovariš. »Sedaj si zaprisežen carju! Ni pomoči!« »Toda vest mi ne pripušča tako i- vično se bojevati za carja. Nobenkrat bodem ustrelil na Abhaze in pri prvi priliki jo pobegnem k njim . « »Kaj si popolno ob pamet? Kaj nisi čul, da car hoče podvreči Abhaze in vsa kavkaška plemena, ker so pogani in svojo otroke prodajajo v turško sužnost? « »Ko bi mu bilo res kaj na tem, bi tem dobrim ljudem poslal misijonarjev. A vi- del sem s svojimi očrni, da je general Gorko v Tiflisu pregnal v carjevem imen u častite očete kapucine, kateri so hotel i ubogim ljudem oznanovati pravo vero . In še prej je Rus pregnal jezuite, kateri se že mnogo let in z obilnim uspehom spre obračali kavkaške prebivalce . Kar pa turško sužnost zadene, pa mislim, da je milejša nego osoda naših bratov v Sibiriji. « »Molči, pravim zadnjikrat, sicer bodeš v treh mesecih ječal v sibirskih rudo kopih v najtežjih verigah. Predno pa pobegneš k Ahhazom, pa premisli, da ni več rešitve zarije, in ako te Rusi dobé zope t v roko, te po pravici potem obesijo n a bližnje drevo — in spomni se tudi svoj e stare mamice, katera v nizki bajtici o b Visli šteje dneve, kedaj bodeš doslužil vojake in se vrnil . Potrpi! « »Moja mamica!« zdihne mladenič , ',Hvala ti, Ladislav, da me svariš, vendar ne morem zadušiti svoje vesti, naj pride, 17 kar hoče. Upam, da me bode ščitila ljuba Mati božja in me moji stari mamici zope t Privedla v naročje! Lansko leto romal a sva z materjo na njej posvečeno božjo po t v Cehostav, in vsaki večer moli mati za me pred Njeno podobo . In veš, kaj se je jje sanjalo zadnjo noč, predno sem odrini l v Moskvo? Videla me je v plamenu goreče hiše, sredi otrok, katere s:m učil moliti »Ce,š'čenomarijo«! Zdelo se ji je, da ni nobene pomoči več, a jaz z otroci 11 . varnosti še zapazil nisem . Kar se prikaž e nad požarom mila podoba čestohovsk e Marije in rosi hladen dež v plamen. Ko so otroci izgovorili »in ob naši smrtni uri. Amen«, pogasnil je ogenj popolno . Moja mamica si je razlagala sanje tako , da sem pod posebnim varstvom Marij e Device, ter bode mene in one otroke rešila iz smrtne nevarnosti . « »Čudne sanje res,« odvrne starejši Poljak. »Bog daj, da bi se, spolnile! Cuj , kaj je to? — Ravnokar se mi je zdelo, d a je nekaj zahrščalo prav pred nama v gozdu.« Oba zadržujeta sapo ter prislušku-, jeta — naenkrat začujeta oba, da je vejica počila pod nogo nekoga. Brž zgrabita puško ter napneta petelina. Starejši hoče glasno zaklicati »Kdo si?«, ko ju nek i glas v poljskem jeziku nagovori : »Rojaka , jaz sem vaju ves čas poslušal. Brž pre- Marijina otroka . 2 18 stopita k meni v goščo, sicer sta izgubljena, ker vaša četa je krog in krog obkoljena.« »Z menoj, tovariš,« zašepeta Pereeinski, »to je prst božji,« ter skuša prijatelja seboj zvabiti . Komaj pa stori prvi korak, ko poči strel, mladi Poljak bolestno zaječi ter se zgrudi na tla . Kroglj a je žvižgala mimo glave starejšega Poljaka, kateri se urno obrne in zagleda Ivanoviča z napeto puško od ognja sem hiteti . Z zobmi škripajoč se vrže proti njemu, da bi maščeval ljubega prijatelja, kar od zadaj zgrabi Georgijevič, katerega je prebudil puškin strel. Prične se obupna borba na življenje in smrt. Oba močna, nobeden noče odjenjati, v tem je prihite l Ivanovič tako blizu, da je hotel Poljak a prebosti, a v hipu se zablisne — pok — Ivanovič se zvrne smrtno zadet. Temu strelu sledi sto drugih iz skalovja doli n a Ruse, ob jednem vsplamti ogenj na vseh straneh, da se je videlo, kakor po dnevu . Lastnik skuša svoje vojake postaviti v red, a zaman . Brez zaslombe, napadeni o d vseh strani, niso mogli njegovi vojaki n e edenkrat zanesljivo ustreliti , rnedtem ko so njihove trume kar cepale po tleh . Nihče se ni zmenil za povelja in prošnj e častnika ; bežali so, kar so jih noge nesle , nazaj proti izhodu soteske . Tudi tu so jih Abhazi sprejeli s puškami . Rusi pomeč'ejo 19 or()žj -,, ud sebe ter zakličejo, da se udajo. Z veselim krikom pridrvé zmagovalci iz gozdnih skrivališč, povežejo jetnike te r poberó obilni plen . Zmagonosno se ozre Usban-ok p o svojih ter vpraša, je-li kdo ranjen al i mrtev, a dobi povoljni odgovor, da nihče . »Ta Nan« (Mati božja) bodi zahvaljena! Darovali jej bodemo bogato žrtev . Matek, spravi ves plen domov! Ujetnik i bodo oproščeni, ako se bodo z nami zoper Ruse vojskovali, druge odpeljemo v gore_ in jih prisilimo k delu. « »Tu leži ranjen mlad Poljak, ki j e ravno pred bojem hotel k nam prestopiti, « reče neki vojnik. »Malek, vzemi ga seboj v naše selo , če more jezditi, ter ravnaj ž njim kot z bratom! Mi pa moramo po cesti navzdol, da zapremo pot glavni ruski četi, katero bode knez napadel v sprednji soteski . Živela sloboda! Smrt Kusom ! « 4. Vraže Rbhazov. Marjub in Mara sta dan za dnem se , devala na visoki skali ter se nestrpljiv o ozirala na gorski prelaz, po katerem bi s e moral vrniti oče z bratom . In res, čez nekaj dni zapazita Maleka, kateri se na 2* 20 čelu precejšnje čete pomika proti domu . Z veselim krikom spustita se po strmi stez i bratu nasproti . »Kje pa je oče?« zakliče Marjub . »V vojski, zdrav je in tudi tebe pozdravlja. S knezom se bližata glavni ru ski vojski, ko srno prednje čete mi pokončali.« »In ti puščaš očeta samega v vojski , sam pa se vračaš domov? Tega bi Mar jut) ne bil storil !« reče očitaje mlajš i bratec. »Marjub bi bil to prav gotovo storil y ko bi mu bil oče zapovedal, vsaj je poslušen dečak,« odvrne mu. Malek. »Dvomim pa, da bi mu oče zaupal tako važno opravilo : bogat plen, — več sto pušk, sabelj, patron, petdeset sodcev smodnika i n skoro sto jetnikov. « »Ne prepirajta se vendar koj pri prvem snideniu!« pokara ju Mara. Raji nama povej, je-li kdo izmed naših ranjen ali ubit.« »Ne, sestrica, nobeden ; ne prostak, ne hlapec. Naša ljuba .,Ta-Nan' nas je varovala. A glej-, tu je mlad Poljak, katerega je sovražna kroglja v ramo zadela, ravn o ko je hotel k nam prestopiti . Tudi njegovo domovino so podvrgli hudobni Rusi . Sedaj mu moraš pa ti s Fatimo prav skrbn o streči, da bode prej mogel z nami v boj . Jaz ga imam prav rad .« 21 »Najboljša zelišča mu bodem pola-, gala na rano. Je-1i ta bledi mladenič" tam na belci? Malek, pomagaj nam ga vzdig niti s sedla in domov nesti v naše selo . Marjub, ti pomagaj, da jaz domu tečem , ter mu pripravim mehko postelj . « Perečinskega so prinesli v jedno iz med družinskih koč . Stara Fatima j,?, bil a vajena tacih bolnikov ; izlečila je že marsikatero rano. Hitro je okreval . Marjub in Mara sta pogostokrat sedela pri njegov i postelji . V kratkem se je navadil mlad i Poljak toliko njunega jezika, da ju je razumel in se ž njima zabaval. Nekega popoldne so sedeli pred kočo ter opazoval ] krasoto zahajajočega solnca . Perečinski ju vpraša, ali vesta, kdo je tako lep o sobice in prirodo ustvaril ? »Ta (Bog) ju je ustvaril,« odgovorit a otroka jednoglasno. »In jaz mislirn,« pri stavi Marjub, »da mu je pomagala Ta Nan (Mati božja) . « »Ne, ljuba moja. Matere božje še ni bilo, ko je Bog svet ustvarjal. « »Tega pa ne verjarnem,« odvrne Mara, »vsaj je Ta-Nan njegova mati. « »Res je, ona je mati Sina božjega, n e pa Boga očeta. Ali nista še slišala o Jezusu, katerega je Mati božja v betlehemskem hlevčku rodila ? « »O Jest' sva slišala, da je nosil težk i križ ki ga mi molimo. A o hlevčku in ja slivah nisva nič slišala. Tudi je oče rekel, da ni gotovo, ali je Ta-Nan rnati Boga Sina ali Boga Očeta. Povej nama, ako bo- Ije veš . « Perečinski se je čudil, da sta tako dobra otroka tako nevedna. Spomnil se je sanj svoje matere ter sklenil porabiti priliko ter ju poučavati v veri . »Koga pa molita, kadar povzdigujeta roke proti nebu, kakor sem vaju vi- del včeraj na skali? « »Mater božjo sva molila, ki je tud i naša mati,« odgovori Mara . »Matere božje pa ne smeta moliti. Moliti smerno edino le Boga. Mater božjo smemo le častiti in jo pomoči prositi . Moliti smemo le Boga ()četa, Boga Sina i n svetega Duha, to je presveto Trojico, v katere imenu smo krščeni. Ali sta vidva že krščena ? « Otroka ga začudeno pogledata te r pravita : »Ne razumeva te, kaj praviš . Kajpa je krst ?« »Torej še kristjana nista. Ali nimate nič duhovnikov ?« »Fej, kristjana nisva! Rusi so kristjani .« zakliče nevoljno Marjub. »Otrok a sva velikega ,Ta' (Boga) m Matere božje . Duhovnike pa imamo. Stari Marjom v Dobji je duhovnik našega sela . Prihodnji mesec ga boš videl, ko bode žrtvoval darove Ta-Nan, o njenem prazniku .« 23 »To je največji praznik Mater e božje,« pristavi Mara in veselja ploskne z rokama. »Takrat pride ona iz nebes na zemljo, obišče pridne otroke, blagoslovi jih in se udeleži praznika ; a mi je ne, vidimo. « Perečinski se je vedno bolj čudil . Izprevidel je, da so morali biti Abhazi že kristjani. V teku časa pa so jih Turki obkolili, da niso mogli več občevati z zapadnimi kristjani, duhovniki so izumrli i n tako so v stoletjih pomešali pravo vero z raznimi poganskimi obredi . Res je bilo tako . Ob vznožju južni h kavkaških gor so bile krščanske občine ž e v apostolskih časih. Severnim in zahodnim rodovom je sveta vera mnogo pozneje došla. Ker so se pa Turki kmalu po lastili Georgije, so tudi krščanstvo zadušili. Abhazi so skoro gotovo imeli lašk e misijonarje, ker so trgovci iz Oeneve kupčevali notri do Kaspiškega morja, p o Kubani in poluotoku Krimu. Odtod pride, da imajo Abhazi latinski križ (t), čega: navpični konec je daljši, ne pa jednakoramnega grškega (+) . Ko so Turki leta 1453. vzeli Carigrad in se stalno naselil i v Evropi, pretrgali so rodovom na Kavkazu vso zvezo z zapadom . Ubogo ljudstvo se je komaj spreobrnilo in ni imelo več učiteljev. Vraže in prazna vera so zopet pognale kal in se pomešale s kr§čan 24 skimi resnicami. Posebno skrbno so ohranili nekatere katoliške obrede, češčenje sv. križa in Matere božje . Žalibog se je spremenilo to častenje sčasom v malikovanje. Nekateri rodovi so častili celo več bogov, katere so razločevali v gozdpegorske in povodne, ker so mislili, da p o teh krajih prebivajo . Kmalu je imel mladi Poljak priliko , to zmes krščanstva s poganstvom še bol:.; natanko spoznati, kakor sta mu povedal a Mara in Marjwb. Usban-ok se je vrnil koncem julija z bojišča s sinom in vserni voj-, piki. Posrečilo se rnu je večkrat preTnagati Ruse v malih praskah in drznih napadih. Pripeljal je mnogo plena in napravil sovražniku znatno škodo. A to se ni dosti poznalo Rusom, ki so dobivali ve'dn o nove pomoči. Od severa so prodirali počasi, a dosledno ob reki Kubani, zat o hotel poslej Usban-ok tja udariti. Poprej pa se je vrnil še jedenkrat na dom, da ob haja največji praznik v čast Ta-Nan (Ve liki Šmaren in uredi domača opravila. 5. Darovanje . Določeni dan pride . Z vso družino napotil se je. Usban-ok k bližnji pristavi sta- a Malima. Ondi so se zbirali. Okoli sto robil . je bilo že navzočih, ko dospe 25 na kraj, kjer se je imela vršiti njih služba božja. Bil je velik travnik sredi stoletnih hrastov, ki so delali prijetno senco. Pod najvišjim hrastom stal je darilnik, izklesan iz kamenja, nad njim pa se je dviga l zelo star, velik lesen križ. Tudi Perečinski je prišel gledat to praznovanje, a iz gole radovednosti . Ko, s e dospel, bila je že taka gnječa, da je kornaj dobil prostorček, odkoder bi zamoge l opazovati darovanje, ne da bi se ga ud e težil. Malikovati nikakor ni hotel, akoravno mu je Malek prigovarjal, naj ž nji n moli in daruje. Pri oltarju zapazi štiri mlade junce, osem ovnov in ravno tolik o kozlov. Mladi gorjanci so držali živali z a roge, da ne bi ušle. Na oltarju je bilo polno skled, v katerih so imeli kruh, pšenico, kolače, med in surovo maslo, mleko in neko pijačo, katero imenujejo Abhazi švet . Delajo ga iz prosa in medu, je zelo vpijaniiv in ima oduren okus. Vse je priprav!jem, vse tiho ko v grobu. Kar vstopi stari Mariom v dolgi beli obleki pred oltar. Bil je visok mož častitljive postave, srebro- bela brada mu je padala na prsi. Odkrije se. Skrivnostne tihote ni motilo druzega , ko plapolanje in prasketanje bakelj, katerih je najmanj trideset gorelo okoli oltarja . Starček povzdigne svoje oči na kri ž ter začne glasno moliti, ljudstvo mrrnra in poje za njim . Perečinski je razumel 25 posamezne besede : »Lepi Bog (Ta dac) ! Veliki Bog (Ta sua)! Uboščeki (tamički ) Te molimo! Jezus Sin Božji (Jesa tha-ok) ! Marija Mati Božja (Mar atanan)! Bog ! Bog!« — Druge molitve ni slišal Poljak , a sam je goreče zdihoval k Bogu, da s e usmili ubozega, nevednega, a tako do brega ljudstva, ter mu pošlje pravo lu č svete vere. Skoro četrt ure so molili in peli, ak o se sme tako imenovati to godrnjanje. Se. daj pokrije starček kosmato kapo, za nji m vsi moški.. Dva dečka sta mu stopila n a desno in levo. Deček na desni je imel na lesenem ploščeku tri nože različne veli kosti, na levi pa tri lesene lonce, lednega vrh drugega. Perečinski spozna Marjuba, ki je nosil nože; žal mu je, da ni dečka poučil, da se ne sme udeleževati malikovalskih daritev. Potolaži se s tem, da ga v tako kratkem času ni mogel popolno po učiti, in da je morebiti bolje za sedaj, da ne zapazijo starejši Abhazi prezgodaj dečkove spreobrnitve. Duhovnik vzame Marjubu največj i nož, migne najimenitnejšemu starešini, d a pristopi. Usban-ok prime nož ter ga ročn o odda njemu najbližjemu po dostojanstvu , ta zopet dalje, nato si ga podajejo tudi vsi neoženjeni moški, od desne na levo . Naposled dospe nož zopet v roke duhovnika . Med zadnjimi dobil je nož v roke Ma lek. Hitro pokliče Perečilnskega, naj še o n stopi v vrsto ter se na ta način udelež i daritve. »To ti bo prineslo srečo in blagoslov hožji,« ga zagotavlja. Perečinski, kot katoliški kristjan, ni smel in ni hotel tega storiti, ker s tem b i se udeležil malikovalske daritve. Odrekel je Maleku, a ta je bil razsrjen. »Krščanski pes, ti nočeš z nami darovati?« kričal j e nad njim. »In jaz sem ti bil prijatelj, hote l sem se na tvoji strani bojevati zope r Ruse, a kdor noče z menoj moliti, mi tud i v boju ne more biti tovariš ! Vkljub vsem grožnjam in prigovarjanju ostane Poljak stanoviten. Nikakor ni hotel malikovati. »Ako ne daruješ z nami , prosil bodem očeta, da te bo imel za sužnja, ne za prijatelja, in jaz te smatram z a izdajico! « »In ko bi mi hotel življenje vzeti, n e smem se udeležiti vaše daritve,« je od vrnil odločno Poljak. Ta kratki prenehljaj opozoril je vso množico na mlada moža. »Kaj ti je, Ma- lek?« kliče Usban-ok, »oddaj noiž! « »Kristjan iz naše pristave se ga noče dotakniti,« odvrne mladenič. Velika nevolja nastane med ljudstvom . Več mož zahteva, naj se darilni nož kristjanu kar v prsi porine . Starček Marjom zapove mir. »Kai motite sveto daritev z divjim krikom? Bojim se, da jo veliki Ta (Bog) ne bo sprejel z dopadajenjem. Malek, zakaj pa vabiš kristjana k daritvi? Fej, kristjan se svetega noža še dotakniti ne srne. Tudi on ni sposobna žrtev naši ,Ta-Nan' . A da nas ta človek več ne bo dalje motil, privežite ga tje-le k hrastu! Po daritvi določimo njegovo osodo . « Brž se zgodi. S krepkimi rokami pri mejo Abhazi Pereeins^kega ter ga priv e žejo mogočnemu hrastu . Ko dobi Marjom zopet nož v roke, rnigne_mož'em, da pripeljejo prvo darilno žival. Sest čvrstih mladeničev potisne junca na tla pred žrtvenik, Marjom -pa prereže vrat ter na polni prvo posodo s krvjo. Mladeniči privlečejo še ostale tri junce, Marjom kolje in mrmra v enomer : »Ta, Ta-lesa, Ta Nan!« Nato odvedejo živali h kotlom, d a se pripravijo za obed, duhovnik pa po vzdigne krvavi nož proti nebu ter z ljudstvom ponavlja vse molitve, petje in rnrmranie, kakor v začetku . Sedaj prime Marjom drugi nož in ta zopet roma iz roke v roko vseh sto stare šin in vseh navzočih moških . Ovni se po koljejo, in ž njih krvjo se napolni druga posoda. S krvavim nožem proti križu obrnjen zopet mrmra starček, zopet kroži no ž in sledi klanje kozlov in molitev, kako r poprej. Posode, napolnjene s krvjo, postavijo na desno stran oltarja in vsak hoče ali sulico, ali vsaj prst vanjo pomočiti . Tudi orožje poškrope možje s krvjo, misleči , da tako postane smrtonosno . Med tem, ko so se mladi ljudje urno sukali okrog kotlov, začela se je drug a pobožnost. Vsi oženjeni možje so se jel i bližati Marjomu, posamezni ali v gručah , ter mu priporočali svoje zadeve . Starček je vsakemu izpolnil željo, vzel njegov o kučmo pod pazduho, ter opravil zanj molitev pred križem . Za srečo, zdravje, blagoslov pri deti čredi, za zmago in obilni plen, za maščevanje nad Rusi prosili s o velikega »Ta« in njegovo Mater. Ko so možje vstopili, sledil je nov prizor, ki j e najbolj podoben krščanskim obredom. Starček je vzel velik plošnat hleb v roke, obrnil se k množici in pričel : »Kruh, katerega ste prinesli v dar ve likemu Ta, je posvečen, ker je ležal na njegovem oltarju. Jejte ga, in srečni bodete .« Hleb zlomi, ter ga razdeli med oženjene, nato jim poda lesen vrč šveta in vsi p o vrsti pijejo. Perečinski je to natanko opazoval te r se živo spominjal zadnje večerje. V srce ga je bolelo, da je sveta skrivnost primešana malikovalskim šegam po nevednost i in zmoti ubogega ljudstva . Iz tega premišljevanja ga zmoti veseli krik. Pričel se je slovesni obed . Posamezne družine so posedle v senco, dečki in deklice so stregli in prinašali meso ukuhano v pšenu. Velikanski vrči šveta so krožili naokoli. Dan se je že nagibal h koncu, mrak je nastajal, a ljudem se ni š e nič mudilo domov. Krik in petje postajalo je vedno bolj divje, švet jim je jel stopati v lase. Krog ognjev so plesali možje, te r odurno mahali s sabljami po zraku . Perc črnskemu jelo je tesno prihajati . Pijani, napol divji možje so pač zmožni vsake grozovitosti. Posebno ena skupina se je ozirala že dalj časa nanj, ki je motil daritev . Dobro je videl, da so s prstom in sabljam i kazali nanj, a radi splošnega hrupa ni mogel natanko razumeti pogovora. Toliko je spoznal, da nekateri zahtevajo njegov o smrt v zadoščenje . Revež je mislil, da s mu bliža zadnja ura, ter se je jel pripravljati na smrt. Prav iskreno je obudil kes in prosil Boga, naj sprejme njegovo kri v dar, ker ne more sprejeti zakramenta sv . pokore in Sv. Rešnjega Telesa. Nato se spomni svoje stare mamice, ki v mali ko čici daleč tam na bregovih reke Visle mot i zanj k Materi božji, da bi se srečno vrnil . Tudi sam je začel klicati na pomoč Mate r usmiljenja, da bi ga rešila iz te nevarnosti . Ko tako ves prestrašen moli in zdi huje, pride mu naenkrat na misel : »Kaj če bi zaobljubil Materi božji, da jej hočem pripeljati ta dva nedolžna otroka v naroč 31 je in ju pripraviti na sv . krst? Vsaj sta ž e sedaj tako iskrena častilca, in tako ljubit a Mater božjo, ki je še prav ne poznata.« — Ta misel se mu zdi prava, brž naredi ob ljubo, da hoče otroka pripraviti na svet i krst, ako mu bode 1e mogoče . Medtem pa so se tudi Abhazi pri bližnjih ognjih jeli o njem posvetovati . »Smrt kristjanu«, donelo mu je na ušesi . Usbanok in Marjom sta ga zagovarjala, a n e prav iskreno, krvoželjnost pa je hitro vnemala pijano množico. Brak-ok, Usbanokov zet, je prav posebno zahteval smrt Poljaka. Perečinski zapre oči, da bi laglje Vsak trenutek je pričakoval, d a ga napadejo z golimi sabljami . »Beži, tujec, možje te hočejo umoriti! « zašepeče mu naenkrat za hrbtom Mara . »Vsaj ne morem, Mara! Ali ne vidiš , da sem trdo privezan?« »Prinesla sem nož seboj in Ta-Na n rni bode pomagala prerezati debelo vrv. Kako je vendar trda! — Vendar upam, — glej, prost si! Spusti se sem na to stra n drevesa in beži po senci do skale pri potoku ; ondi te čaka Marj" da te odvede dalje. Meni je naročil, naj može zmedem, d a te bodo drugod iskali . Brž, ne obotavlja jse!« »Dobra deklica! Mati božja naj m i pomaga, da povrnem tebi in bratcu vajin o ljubezen.« »Da, nocoj pride z nebes, da nas btagoslovi. Upam, da bode tudi tebe blago slovila, dasi se nisi hotel dotakniti darilne ga noža. Sedaj pa bež' . 6. Pogovor na, drandskih razvalinah. Na jugozahodnem pobočji kavkaški h gor je mnogo razvalin, 'nekdanjih cerkvic Abhazov. Sezidane so bile v onih časih, ko je tu cvelo krščanstvo . Ko so Turki vzeli te pokrajine, zbežali so Abhazi n a kavkaške planine ter ohranili neodvisnost, a propan so spet v poganstvo, kakor je bilo že povedano . . Cerkvice ob morskem obrežji so po stale turške mošeje, pozneje ruske cerkve, deloma pa so razpadle in so danda nes preraščene z mahom in grmovje m Najlepša izmed teh je razvalina v Drand * Slog kaže, da je bila bržkone sezidana o b času križarskih vojsk . Le tnalo koč je v ()bližji, pa še tem se vidi, da kmalu razpadejo. jedni teh koč stanoval je neki hadži. Keranduk, zvit in potuhnjen človek, ki j e služil zdaj Turkom, zdaj Musom za vohuna. Za denar je rad storil katerokoli 34 v senco pod zid ter migne Brak-oku, d a visede na kamen. »Kaj je z glavo Poljaka, le brez stra hu povej,« reče natihorna . Brak-ok mu pove dogodke pri zadnj i daritvi, o Poljaku, kako čudno ga je odmaknila Ta-Nan. »Glej, hadži,« sklenil je svojo povest ter se razkoračil pred starcem ; »tako-le sem stal pred zvezanim ~ oljakom in ko sem s sabljo švignil p o njem, da bi mu črepinjo preklal — hu -- izgini' je. « »Kdo sablja , ,Poljak. « »Kaj, izpred oči Vam je izginil?« smeje se starec. »Izginil je kakor kafra ; kakor gotovo Brak-ok, zet Usban-oka . « »In Ta-Nan da LI ga rešila, ko še nje j v čast darilnega noža ni hotel prijeti ? « »Kdo neki bi ga bil ?« odvrne Brakok. Stari hadži pa pomenljivo puha valčk e dima v zrak ; naposled reče : »Niste ga dobro privezali. « 'Se bik bi se ne bil odtrgal. Jaz sam sem pritrdil vrv krog drevesa in zavezal vozel. ,< »Gotovo ste izpili mnogo šveta,, pre- den vam je izginil v zrak .« »To je res ; a švet ni odvezal vozla, katerega sem jaz sam pritrdil . « Meni je vsekako ljubše, da vam ga je odnesla Ta-Nan, h akor da bi ga bili posekah. Mislim pa, da ga ni predaleč nesla . Povej mi, Brak-ok, ali ni imel Poljak nobenega posebnega -i.u .ijatelia v pristavi ?« .>.Za nobenega ne vem. Malek ga j e imel prej prav rad ; a pri daritvi mu je po stal najhujši sovražnik, ker ni hotel ž njim darovati. No, Mara in Marjub sta ga tudi rada imela in sta bila tudi navzoča pr i da riiv].« »Dosti,« pravi hadži ter si pogladi razmršeno brado. »Hrabri Brak-ok, pazi odslej na otroka in kmalu bodeš vedel , kani vam je odnesla ,Ta-Nan' Poljaka.« .>Kaj meni mar?« odvrne Brak-ok. »Oni večer bi ga bil posekal, ker švet m e vselej vpijani in razjari. Danes bi ga pustil v- nlru, vsa! je prostovoljno prišel k nam, da s(, z nami bojuje zoper Ruse . « »Posekaj ga ali pusti, kakor hočeš,« povzar)ie zopet hadži. »Ako ga usmrtiš , pa ne pozabi meni glave prinesti ; sto srebrnih 'uhljev ti kol odštejem za njo . « »Sto srebrnih rubljev!« začudi s e Bl.ak-ok ter ga debelo pogleda. »Torej je res, da prodajaš glave ubeglih Poljakov Rusom.« >s Tako se moramo sukati, da izvabiti ,ic Rusom peneze,, smeje se odurno 3* »Niso h naši sovražniki, in ali n i vreča rubljev več vredna, ko mrtvaška glava, s katero si Rusi ne morejo ničesa r pomagati? Mi pa si lahko nakupimo streliva z njihovimi rublji. « »Sto rubljev,« ponavlja Brak-ok . »Vendar bi bilo to zoper vse postave gostoljubja. Moj tast Usban-ok bi tega nikdar ne storil. « »Je-li Poljak še v pristavi? Ne, za pustil jo je ; torej ne more več terjati gostoljubja. Tastu pa ni treba trohice črhniti . Njemu je Ta-Nan odnesla Poljaka v zračne višave. Tudi ti jaz ne prigovarjam, d a ga umori, temue' le pravim : ako ga boš, ne pozabi mi prinesti njegove glave . Dobiš sto rubljev! « .>Lepa svota je res, kakor gotovo ser n pošten človek! In smrt je tudi zaslužil , ker se ni hotel dotakniti noža . Ni tako, hadži ?O, zlati obroček, ki mi zapenj a tančico, je vendar še lepši .« — Prizor s e spremeni . Od vseh strani pritiskajo sovražniki in jih hočejo zajeti . Priganjaj o 1orlje na vso moč, a ne morejo z mesta . Ze slišijo kopita in hrkanje sovražnih konj tet čutijo vročo sapo na tilniku . Marjub potegne krasno sabljo ter se ozre. Roka mri omahne samega strahu, a v hipu m u izvije njegov svak Brak-ok dragocen o orožje z besedami : »Ne, ne bodeta imel a boljšega življenja, kakor mi in naš i oe'et: ;e, .« Marjub glasno zakriči ter se zbudi . Bilo je že pozno popoldne. Mara stoji pred njun ter ga vpraša: »Kaj pa se ti je sanjalo? Hotela sem te že zbuditi, tako s i stokal. « ,Si ti, Maf•a?« zdihne deček še ve s zaspan. »Oj, vzeli so nama dragocene stvari. Metli lepo sabljo z zlatim ročem in bhskečimi detaanti, tebi pa krasni nakit 1 « Pove ji svoje sanje in vse, kar mu je pravil Poljak o boljšem življenji . Govorjenje otrok je zbudilo tudi mla deniča v jami, kateri se jima koralo pri druži . ~V'sedej6 se pred kolibo pod jelko, katera je široko razprostirala svoje vej e ter zakrivala vhod . Pred njimi je žuborel 41 gorski potočec, po skalah z mahom poraščenih . Na nasprotnem bregu pa so kri-1 i skalnati vrhovi navpik, istotako zadaj z a kolibo. Le semtertje životarila je kaka majhna smrečica po sivem skalovji . Solnce je ravno zahajalo, ter s svojimi žark i zlatilo skalnate vrhe. Nikdar še ni videl naš znanec bolj divjega kraja, otroka p a sta se čutila prav domača v tej skalnat i globeli. »Tukaj si brez skrbi«, ponavlja Marjub, ko zapazi, kako žalosten utis del a okolica na tujca. »Tu te ne bodo iskali. - Mara, sedaj nama pa vendar povej, kak o se je sinoči izteklo, in kaj počno danes n a pristavi. « »Ta-Nan te je očividno varovala«, prične deklica. »Komaj sem prerezala vrv in si se umaknil v grmovje, priskočili so že možje k drevesu z golimi sabljami . Ko bi bil še privezan, razsekali bi te bil i na kosce. Jaz sem se z vrvjo komaj umaknila za bližnje drevo. Ker te ni bilo, začeli so grozno vpiti . »Kam je prešel ? Ravnokar je bil še z vrvjo vred pri drevesu, in sedaj pa še vrvi ni! -- V zrak s e je spremenil, ravnokar sem ga še videl« , tako so hiteli eden za drugim, ter se jel i umikati. »Tu ni vse prav«, dejal je Murko, »vrag ga je vzel .« — »Ali pa ga je Ta Nan oprostila iz naših rok«, dostavi star ček Marjam, ki je opravljal daritev . Mi slirn, da ta je prav govoril . Mati božja t e je res rešila, ker nama je navdihnila t o misel. Pripovedoval si nama toliko lepe ga o nji, da sva sklenila te rešiti . « »Vsi so verjeli Marjomu in nobenemu še na misel ni prišlo te preganjati in iskati«, dostavi še deklica in seže po canjico , katero je seboj prinesla . Poda rnu lonček gosto kuhane kaše (Abhazi jo imenujej o šva-pasla), nekoliko sira in kruha. V skledico zajame pa vode in mu reče: »jej in pij, pa ne boj se, da bi bile te stvari ukradene. Prosila sem Nano, naj mi jih da za ubozega moža. Vmes nama pa lahko kajpoveš o boljšem življenju, katero si omenil Marjubu . « »Bog varna povrni, Mara in Marjub , da sta mi včeraj življenje rešila in me danes z jedjo preskrbela . Zdita se mi kako r oni krokarji, ki so Eliji donašali kruha , ali še bolj sta podobna onemu angelju, k i je preroku Danielu prinesel jed v levnjak . Varna je li znana ta povest?« Nikoli je še nista slišala. Pove jima torej zgodbo o proroku Eliju, potem o Habakuku, katerega je angelj za lase v Babilon nesel. »O, to ga je moralo boleti«, vsklikne Mara in se pri-me za glavo , »grem pa že raje k nogam na pristavo i n nazaj.« Marjub se smeje in pristavi, da ga je angelj gotovo bolj rahlo prijel, kako r naju bana, kadar je huda . 43 Perečinski opravi kratko molitvic o in se vsede k jedi. Povabi tudi otroka ; Marjub sprejme povabilo, Mare pa ne more pregovoriti. Pri Abhazih ne smejo jesti ženske vpričo moških. Po jedi prične se zopet pouk o boljšem življenju. Perečinsk i jima pripoveduje o vstvarjenji, o Adam u in Evi, da sta živela v lepem raju, dokle r sta bila otroka božja. Raj je bil vrt poln najlepših cvetic in dreves . Na drevju j e bilo sladko sadje, živali so bile krotke i n človeku pokorne na migljaj. Zajčki in srnice so okrog njih skakali, še celo rnedve d in volk mu nista storila nič žalega. O vojski in prepiru ni bilo sluha ne duha, dokler sta ostala otroka božja. Najlepše veselje pa sta uživala, kadar se je Bog, kot dobri oče sam ž njima pogovarjal . Smr t še ni bila poznana, ljudje bi bili dospeli v nebesa, ne da bi umrli . Ali ni bilo to življenje boljše, nego je sedanje? « »O kako dobro se je takrat godil o ljudem!« zdihne Mara. »A to je menda l e pravljica, kakor nama jih pripoveduje stara Nada o pritlikovcih, ki prebivajo v gorah v zlatih gradovih . « »Ni pravljica ne, temveč gola resnica. Se mnogo bolje se je godilo prvima človekoma, kakor vama jaz povedati zarnorem. « »Zakaj pa nista ostala otroka božja ?,< vpraša Marjub . »Ker sta postala nepokorna ter nist a spolno-vala postave nebeškega Očeta, j u je Bog pahnil iz lepega vrta ter ju prepustil revi in nadlogi ter odločil, da sta morala umreti. « »Pa si obljubil, da hočeš nama preskrbeti to lepo življenje! Ako zamore§ v ta lepi vrt, zakaj si pa tu, zakaj ne gre š tj in ne, vzameš naju s sabo?« poizveduj e Marjub v hipu. »Jaz upam posesti to življenje, ke r sem otrok božji. Vsak človek, kateri j e otrok božji, ima ključ do tega lepega vrt a nebeškega Očeta. A sedaj še ne smem vanj, ddkler me On sam ne pokliče. Ako do tistih mal ne izgubim ključa, smel bon i vstopiti vanj . « »Pokaži nama ta ključ!« vzklikn e Mara. »Ključ imami v svojem srcu in ga n e morern prej rabiti, da umrjem. « »Ali zamoreš tudi nama preskrbeti take ključe?« prosi Marjub. »Da, ker vaju hočem narediti otrok a božja. « »O stori naju otroka božja!« prosit a oba z jednim glasom. »Otroka Matere, božje sva že! « »Hvala Bogu, to je najboljši pripomo ček, da postaneta otroka božja. Predno se bo pa to zgodilo, morata se še mnogo na učiti. Sedaj se vrnita domov, ker je že 45 pozno. Jutri pridita zopet. Ker sta meni rešila časno življenje, hočem vama ja z razodeti večno ter vama pripomoči, da ga dosežeta. Molita pa posebno k Mater i božji in pojdita v božjem imenu . Glejta, solnce poljublja le še z zadnjimi žarki naj višje vrhove srnrek po skalnatih robovih . Starec na Elbrusu . Brak-ok je dospel srečno domov . Zvečer je sedel sredi mož, ki so bili zbran i pred vrati »velike hiše<, v kateri je stanoval Usban-ok, kot glavar cele pristave . »Veliko hišo« pa si ne smemo predstavljati kot kako palačo. Lesena hiša, sezi dana (če se srne tako reči) iz otesani h hlodov in desk, bila je ubogim gorjance m že veliko poslopje ; druge kočice so bil e rnnogo slabše : iz desk in bičevja in ilovice. Brak-ok je moral mnogokrat ponoviti novice, katere je prinesel . O svoj-2m namerjenem zlodejstvu pa je previdn o molčal, kakor mu je svetoval stari hadži . Toliko več pa je govoril o Sefer-paši, kateri ima vsak čas priti iz Carigrada z mnogimi četami . Tudi je omenil, da prid e ž njim oddelek Poljakov s kanoni, ki s e bodo vrlo bojevali z Abhazi zoper Ruse. Med poslušalci se prične prepir . Murko ni zaupal Poljakom, češ, da imajo sko 46 ro isti jezik, kakor Rusi, ter da bodo l e na videz na Ruse streljali . Kdo ve, če ne pridejo le zato, da spoznajo vsa gorsk a pota in prelaze, da jih potem Rusom iz dajo . Usban-ok ugovarja temu mnenju : »Poljake so Rusi oropali svobode ter ji m vzeli domovino, zato se ti sedaj združil o z vsakim narodom, ki gre nad Ruse . Po ljakov se jaz ne bojim, pač pa Turkov . Pomagali nam bodo, da Ruse preženem o iz naših gor, a potem jih bodo sami zasedli in čez nas gospodovali . Mi pa hočemo biti prosti, ne vklenjeni, kakor starec na Elbrusu ! « »Starec na Elbrusu! Povej nam kaj o njem, častiti Marjom,« prosi. Malek. »Sivolasi Marjom, katerega smo spoznali v prazniku Ta-Nan, prijezdil je nocoj v goste, da poizve o vojski . Starec si pogladi sivo brado ter začne pripovedovati prastaro pravljico, katero so zanesli Grki ali Rimljani pred več ko dve tiso č leti v te skalnate gore. Mogoče, da je došla iz Azije, da je torej še starejša in spominja nekoliko na kazen Luciferja, nekoliko pa na grškega Prometeja . « »Vidite li, kako se blišči najvišji vrhunec Elbrusa tam za gorami? Pokrit j e po zirni in po letu z večnim snegom . Vetrovi tulijo tam noč in dan, na vrhu pa sed i starček na ogromni kameniti plošči. Snež nobeli lasje mu padajo na tilnik, bela brada prirasla mu je že do tal in ves je pokri t z belo dlako, kakor kunec. Nohti na rokah in nogah so že kakor orlovi kremp lji, krvave oči pa se mu svetijo, kako r žareče oglje. Kadar se nam zdi, da se gora sveti, ko je že solnce zašlo, vidim o le žar njegovih oči. Okoli vrata in pasu Trna težke železne verige, ki so pritrje n na skalo. Istotako je vklenjen za roke i n noge. V tihi noči se čuje rožljanje verig, sem in tja tudi zdihovanje in stokanj e njegovo. Vselej pomeni to veliko nesreč o za našo deželo. Predno je bil zmagan hrabri šejk umil, slišal sem jaz starc a tri noči grozno tuliti in stokati. « »Ze na tisoče let je starec priklenje n tam gori. Pred davnim, davnini časom bil je služabnik in prijatelj velikega ,Ta', kateri ga je tako ljubil, da je prav zaupljiv o ž njim občeval. Toda prevzel se je. Hotel je postati tako mogočen, kakor veliki ,Ta ' (Bog) sam, in ker je znal mnogo njegovi h skrivnosti, uprl se je ter hotel velikega ,Ta' s prestola pahniti. Norec! Kdo se more meriti z velikim ,Ta' — Prevzetne ž je bil premagan in v kazen priklenjen vr h Elbrusa. ,Imaš H dosti visok prestol?' rekel je veliki Ta. — Le malo ljudi ga je videlo, ker pot na goro je težavna in strašna. Tri starčke pa vendar poznam, ki so bili pri njem, a stanujejo daleč od tu, na 48 vzhodu gorovja. Vsega ne sme nobeden povedati, kar je videl, sicer izgubi življenje. Dvakrat tudi nobeden ne sme k njemu. Moj oče je poskusil v drugič, da bi zvedel izid naše vojske z Rusi, pa ga ni bilo več nazaj, kakor veste . « Tako- je končal Marjorn . Molčé so možje gledali sneženi vrh in groza jih j e spreletavala, ko so mislili na grozno trpljenje, ki je prisojeno predrznemu uporniku . Marjub in Mara čepela sta za vrati ter pazljivo poslušala vso povest . Sedaj:s'2,pne Mara bratcu : »Marjub, jaz mislim, da ta zlobni mož ni nihče drugi, kako r satan, o katerem nama je, včeraj pripovedoval dobri Poljak . « Brak-ok je bil tako blizu vrat, da j e čuI in razumel, da sta včeraj s Poljako m govorila. Oči se mu zlobno zasvetijo, za mrmra sam pri sebi : »tladži, imaš prav ! Otroka vesta, kam je Ta-Nan odvedl a tujca. « Primaknil se je še bolj proti vrato m ter vlekel na uho. Slišal je Marjuba svariti sestrico, zakaj imenuje Poljaka, ker bi lahko kateri izmed mož slišal. Potem je ' tujec gotovo izgubljen in kdo naju bo po učil, da doseževa boljše življenje, kater o je užival tudi starec iz Elbrusa, predno j e postal hudoben. A deklice ste vedno ne previdne in ne znate molčati . 49 Brak-ok je zvedel dosti . Sklenil j e otroka skrbno opazovati, in ée ne bo vs e nič pomagalo, rabiti zvijačo in silo. Sedaj ni mogel dalje prisluškovati, ker j e Usban-ok zastavil vprašanje, bi-li ne bil o dobro poslati koga na Elbrus povpraša t za izid vojske. Marjom je koj pripravljen z vedeževanjem vprašati velikega »Ta,: , ali to dopušča . Glavar pristave prinese v usnjatem mehu vse kosti in koščice celega ovna od zadnje daritve. Marjom je bil tudi vedeževalec, kar mu je donašalo mnogo do bička. Brž je pripravljen izvrševati ta po sel. Na dvorišču naredi ris (krog) in skrivnostno godrnjaje položi v sredo kozlov o črepinjo. Potem prime meh, gre trikrat okoli kroga, mrmra in dviga meh sem i n tja. Vsi okoli stoječi ga gledajo tako, da še z očmi ne upajo treniti. Kar obstoji starček, obrne meh hipoma ter razsuj :., vse kosti na kozlovo črepinjo ter glasno govori : »Ta! Ta-Nan! Jesata-ok!« Družina jednoglasno zakriči : »Ta d(woljuje! « Ovnova črepinja je namreč obvisela med kozlovimi rogovi, kar so smatrali za po trdilo. »Da, veliki Ta dovoliuje,« 'ponov i Marjom, »pa ne samo to, ampak želi celo , da se mlad in krepek mož te pristave od pravi na pot, in sicer sam . Le poglejte, Marijina otroka . so da stoji gladka koščica sprednje ovnov e noge navpično na kozlovi črepinji ! Novo začudenje vseh navzočih . »Kdo bi bil?« vpraša Usban-ok, »pa vendar ne moj sin Malek? « »Srečkati rnoramo,« razlaga Marjom. »Prinesite mošnjo barvanega graha, z za vezanimi očrni naj potegne vsak po je deri grah . Kdor potegne najsvetlejšega, tega kliče starec na Elbrus ! « Vsi so bili zadovoljni s to določbo. Usban-ok postavi vse mlajše može v vrsto, vedeževalec pa jim zaveže oči. Nato seže vsak v osodepolni mošnjiček ter prinese iz njega grah. Prvi so prinašali temno-modre in temno-rujave jagode, Malek pa svetlo-rumeno. Skrb je zmračila lice Usban-oku, samo še jeden ima seči v žep , ako še ta izvleče temno, potem mora njegov sin na nevarno pot, iz katere se je malokdo vrnil . Z največjo pozornostj o gledali so zadnjega, ki je stegnil svoj o roko v mošnjiček. Bil je Brak-ok. Počasi seže po grah ter ga bojazljivo prines e ven. Med tem, ko mu vzamejo obvez o od oči, odpre pest snežnobeli grah s e mu zablišči na dlani. Z drobno kletvico ga vrže od sebe, a bilo je pre.p'ozno. Okolistoječi so ga videli ter zaklicali : »Hrabrega Brak-oka kliče starec na Elbrus ! « Usban-ok je bil neizrečeno veseli. Povabil je prihodnji večer na veliko' poje sl lino, ki bode Brak-oku za odhodnico. Zbrali so se vsi . Pred vsakega je bila po stavljena mizica, po vsaki jedi pa so pri nesli drugo. Vse slaščice Abhazov so pri šle na vrsto, kakor o svatbah : puran v poprovi juhi, meseni in sirovi rezanci, drobno narezana bravina v omaki, v surovem maslu praženi sirovi izrezki s kruhom, naposled pšeno s kislo smetano . Sveta so imeli toliko, da bi skoro rekli, tekel je o d vseh štirih voglov . Vsi so bili židane volje, le Brak-ok je bil kakor obsojenec, kateremu so ure štete . Slednjič mu šine nova misel v glavo in tudi njegovo obličje se zjasni. »Bedak! « pravi sam sebi. »Kdo me pa more silit i na goro? Delal se bom, kakor da bi re s šel, v resnici pa bom izvršil svojo kupčij o z hadžijem ter zaslužil sto srebrnih rubljev. Da mi ni to koj na misel prišlo! K o se vrnem, si bom že kaj izmislil. Imel bo dem Usban-oka in Marioma za medveda , ki me s tako radostjo pošiljata na Elbrus . « 9. Razni načrti. Drugo jutro stalo je solnce že precej visoko, ko stopi Brak-ok na dvorišče pri stave, da se poslovi od domačih. Bil je ves pripravljen, da nastopi pot na visok i ledenik, kakor so mislili njegovi prijate 4* lji . Vsi možje, prvi Usban-ok, so mu po dali roke in mu voščili dober uspeh . Nato pristopijo še žene in deklice, da se poslové. »Kje pa sta Marjub in Mara ?« vpraša Brak-ok. »Da, kje sta otroka? Zadnji čas ju skoro nikoli ne vidim doma,« pristavi Usba n-ok . »Po gorah se klatita,« odgovori star a Nana. »Tudi danes sta si izprosila na vs e zgodaj kos mesa in kruha, in tekla v gozd. « »Nič več ne bodeta pasla lenobe p o gorah,« reče zopet Usban-ok . »Zadnji čas je, da naučiš Maro presti in tkati, da bo znala keidaj izdelovati tako lepe tkanine, kakor njena mati . , Marjuba bom pa jaz vzel v roke.« Brak-ok zapusti ograjo pristave. Možje ga spremljajo do gozda, potem p a se vrnejo ter se na tihem smejejo v pest , da jih ni srečka zadela . Moško stopaBrakok dalje . Ko pa dospe čez prvi prelaz, da ga niso več videli od sela sem , uleže se pod smreko ter se porogljiv o smeje : »Norci! Mislite, da grem res n a Elbrus, da se zvrtoglavim v kak prepad ? Samo kako zavetje si moram poiskati z a nekaj dni, od koder bom lahko opazova l pristavo in otroka. Dolgo mi res ne bo 53 čakati, da si zaslužim sto srebrnih rubljev! « Po kratkem počitku spleza Brak-ok na strmo skalo. Med grmičevjem si napravi prostorček, od koder je lahko opazoval selo in vsa pota, ki so vodila tja . Marjub in Mara pa sta med tem sedela v kolibici pri Poljaku ter ga verno poslu šala. Perečinski je dobro porabil teh štirinajst dni ter poučevali otroka o boljšem, večnem življenju . Otroka sta že vedela, da je le en Bog, a v treh osebah; da Mat; božja ni boginja, temveč stvar božja, naj čistejša in najsvetejša Devica, izvoljen a v Mater božjo. Vedela sta, da je rodil a Sina božjega v betlehemskem hlevčku i n ga položila v jaslice ; da je Jezus Kristus za nas na svetem križu umrl in nas odrešil s svojo drago krvjo . Gorke solze je pretakala Mara, k o je opisoval Perečinski strašne bolečin e Jezusove in Njegovo še večjo ljubezen . Marjub pa se je jezil nad judi, ki so Gospoda tako neusmiljeno trpinčili in zasramovali. Perečinski pa ga je poučil, da je Zveličar tudi za naše grehe moral zadostiti in da smo pravzaprav mi vzrok Njegovega trpljenja in smrti . Tu ga Marjub debelo pogleda ter vpraša : »Ali je tudi radi mene trpel Zveličar, ako sem bil prevzeten, nepokoren in len? Ali je vedel, če sem se jezil in umše'eval? « »Da, Marjub, vse to je vedel na križu ; vsaj je pravi, vsegavedni Bog. Zalilo ga je, da smo mi grešili, vzel je naše grehe nase in trpel zanje . « »Odslej pa ne bom nikdar več grezakliče Marjub . »Jaz tudi ne,« pristavi Mara. »PraV tako,« pravi Perečinski, »t a sklep je dober, alko je storjen na (podlagi ponižnosti, to je, da ne zaupata v sama sebe, temveč v polnoč Jezusa Kristusa. V ta narnen morata vsak dan Boga po moči prositi in Mariji se priporočiti, da b i vajino molitev podpirala . « »To hočeva gotovo storiti. Vsaj sva častila Mater božjo, ko je še poznala nisva. Sedaj nama pa vendar §e povej, kako bova postala otroka božja In očistila svoj e srce grehov,« prosi Mara . »Mara, kaj pa storiš, kadar obleko umažeš ? « »I, operem jo — pa srca vendar n e morem oprati ! « »Tudi duša in srce se lahko opere i n očisti. Naš nebeški Zveličar pripravil nam je kapelj, v kateri se duša očisti vseh grešnih madežev in se prerodi v otroka božjega.« »Pokaži nama to kopelj! Očisti naju! , prosita otroka hkrati. »Oj gotovo je da 55 leč od nas oddaljena,« pristavi otožn o Marjub . »Ne, kar v tem-le potoku lahko očistim vajini duši vsakega madeža. Vidva verujeta v Jezusa Kristusa . Ako oblije m vajino čelo z vodo in vmes govorim besede : ,Jaz te krstim v imenu Očeta i n Sina in svetega Duha,' zadobi voda skrivnostno moč krvi Jezusa Kristusa ter očisti vajini duši vsakega greha. Po krstni vodi zadobita nadnaravno življenje otro k božjih.« Nadalje jima razlaga, kako je Jezu s Kristus postavil sveti krst in katere milosti zadobimo, kadar ga sprejmemo . Ne strpno zakliče Marjub : »Ako naju tako lahko narediš otroka božja, zakaj pa š e odlašaš? Lej, tu je potok! Brž naju krsti! , Perečinski se Iobrovoljno nasmeje i n pravi : »Da, ljuba otroka! Moja edina želja je vaju krstiti, vendar imam važne pomisleke. Sveti krst nalaga dolžnosti. Ali jih bodeta spolnovala v teh gorah, bre z pomoči? Odreči se morata satanu in vse m njegovim delom. Vaju bodo pa silili k malikovalskim daritvam in obredom, kateri so gnjusoba v božjih očeh. Marjub, ti tako hrepeniš iti na vojsko proti sovražniku : še s seboj te ne bodo vzeli, ako si ne obesiš raznih vražarskih zaveskov n a vrat. Oče tvoj te bodo silili k krvnemu maščevanja in vendar je Jezus rekel : »Ljubite svoje sovražnike l« Vidita torej , da vaju ne smem krstiti zaradi nevarnosti, da bi pozneje zatajila svojo vero. « Solze so zalile oči obema pri tem pripovedovanju. »Torej naju nočeš storit i otroka božja!« toži žalostno Marjub . Po kratkem premolku pravi Mara : Zadnjič si nama pravil o Abrahamu, katerega je Bog iz domovine poklical v tuj o deželo. Morda pa Bog tudi naju kliče v tujo deželo. Ali bi naju smel krstiti, ak o s teboj pobegneva v daljno deželo k tvoj i materi ?« Solze veselja zaigrajo Perečinskem u pri teh besedah . »Angelj varuh ti je navdihnil te besede, Mara. Kdor očeta in mater bolj ljubi, ko rnene, ta mene ni vreden! je rekel Kristus . Kdor pa zavolj o mene zapusti očeta, mater, ali brata al i sestro in domovino, temu pa obeta večn o življenje. Da, Mara, oni dan, ko bodeta pripravljena bežati z menoj, krstil vaj u bom v otroka božja. Kaj pravi pa Marjub k tem besedam svoje sestrice?« Marjub je žalostno zrl pred-se in vprašal : »Ali morava potem očeta zapustiti? Ali bi ne bilo bolje, da ti še očetu in vsem prebivalcem našega sela oznani š lepi nauk o Jezusu Kristusu? — Nak — umorili bi te! Jaz sam jim bom povedal, 57 kaj si naučil Maro in mene, in potem te pokličemo, da nas vse krstiš . « Perečinski malo pomisli, potem od vrne : »Lepo bi pač bilo, a menim, da n e bo šlo. Misliš li res, da bi se oče in drug i možje odrekli svojim vražam, ki še imen a ,kristjan' ne izgovoré drugače, kakor da pristavijo jej' ? Mara ima prav! Vsi trij e pobegnimo.« »Dovoli mi vsaj, da poskusim Malek a in očeta spreobrniti,« prosi deček. Brak ok in drugi mi seveda ne bodo verjeli , oče in brat pa gotovo. Ako ne, voljan sem z vama pobegniti . « Poljak je dobro spoznal plemeniti nagib, ki osrčuje dečka k temu podjetju . Vendar je izprevidel, da je malo upanj'a , nasprotno pa velika opasnost za vse tri . Beg bode potem skoro nemogoč. Vendar ni hotel odsvetovati nevarnega poskusa. Za svojo osebo mu ni bilo ; žrtvoval bi rad življenje. A otrokoma bode Usban-ok gotovo prepovedal, ga še kdaj obiskati , in kaj bo ž njima? Nat;raje bi ju Roj krstil , vendar opusti to misel . Pouči pa ju, kako naj krstita jedrn drugega, ako prideta v smrtno nevarnost. Razlaga jima še nadalje nauk Jezusov, nauči ju obuditi kesanje čez storjene grehe in moli ž njima . Sele ko se je mrak jel vlegati, odslovil j u je . Kar ločiti se ni mogel od ljubeznjivih 58 otrok, tako tesno mu je bilo pri srcu. K ju prekriža na čelu, ustih in na prsih, jim a še priporoči, da naj prav iskreno molita k Mariji. « »Seveda,« mu pritrdi Mara, »vsaj sv a njena otroka! « 10. Posiišiije. Mara in Marjub sta rnolčé stopala jeden poleg druzega proti selu . Premišljevala sta vzvišene skrivnosti, katere st a danes slišala. Slednjič pravi Mara : »Kako rada bi vendar postala otrok božji! Bojim se, da nama oče ne bodo ve č dovolili obiskati dobrega tujca . « »Potem krstim jaz tebe in ti mene, « odvrne Marjub . »Vsaj naju je naučil, kako se morava krstiti . Upam pa še vedno pregovoriti očeta in Maleka, da še ona postaneta otroka božja. Le srčnost, Mara, k grehu naju ne bo nihče prisilil . « »Tega pa ne, ker bi žalila Gospoda , ki je bil zaradi nas križan. Ako nama pa oče sveti krst prepove, ali ne bova gre šila, ako ga ne ubogava? « »Gotovo ne. Kar je greh, tega oče ne sme terjati, in Poljak je tudi rekel, da moramo Boga bolj slušati, kakor ljudi . « Med tem pogovorom sta dospela do skale, na kateri je Brak-ok cel dan ležal in stražil. 59 Že od daleč ju je zapazil in noben a besedica mu ni ušla. Sklenil ju je prestrašiti, da bi iznenadena izdala skrivališče Poljakovo. Pri zadnjih Marjubovih bese dah spusti se s skale pred otroka, kako r bi padel iz neba. Mara strahu zakriči ; tudi Marjub se prestraši, vendar se ojunači in pravi : »Jojmine, Brak-ok! Mislil sem, da si že na Elbrusu.. « »Predno grem tja, moram še s Poljakom govoriti. Vidva sta bila ravno pri njem. Povejta mi, kje je? « Marjub je koj spoznal, da svak ne namerava nič dobrega, zato mu mirno od govori : »Tega ti ne poveva, Brak-ok . « »Torej vesta!« zavpije Abhaz z žare čim pogledom. »Morata mi povedati! Le ne obotavljajta se, sicer« — in prim e dečka krepko za ramo . »Ne povem ti pa ne, in če rne tudi te peš,« odgovori kljubovaje Marjub. »Ti mi bodeš povedala, Mara, kaj ne? Prinesem ti krasno tančico iz srebrnih niti in zlat obroček za na glavo. Jaz moram zvedeti, kje je Poljak. Nocoj se m i je sanjalo, da mi bode pokazal pot na Elbrus.« »Ne verjemi mu, Mara! Umoriti ga hoče!« zakliče deček . »Brez skrbi bodi, bratec, jaz mu že ne povem !« 6o »Kaj, — nočeta? Jaz vama bodem iz bil svojeglavnost!« Pri teh besedah iz dere sabljo ter jo po bliskovo zavihti de klici nad glavo. »Marjub, ubil me bo!« zakriči Man, . »Oj, da bi bila vsaj krščena! « »Ne bode te nek odgovori deček, obesi se hitro Brak-oku na roko, da n i mogel sablje rabiti . »Teci, Mara, in po vej očetu, če me umori ! « Z zobmi škripajoč otresal je Brak-u k dečka. Z levico ga je tepel in suval, a zaman. Ni se ga mogel znebiti. Mara pa je hitela proti domu in glasno klicala na po moč. Ko Abhaz izprevidi, da tako ne b o dospel do svojega cilja, zakliče deklici , naj obstane, in reče Marjubu : »Spusti me ; pri bradi mojega očeta ti obljubim , da vama ne bom storil nič žalega. « Marjub ga koj spusti ter stopi kora k nazaj . »Svojeglav'než',« nadaljuje temneg a obraza, »meniš, da ga ne bom našel? D a le vem, da tiči v onileh skalah, ga bo m že dobil v kaki soteski. Le pojdita domu in povejta očetu, da sta se predrznila pr i daritvi odtegniti Poljaka zasluženi kazni . Dobro vesta, da vaju čaka brezovka.« Še jedenkrat ju zlobno pogleda, potem ju spusti ter gre po stezici, po kater i sta ona dva prišla, proti skalnati soteski . Nemo zre Marjub za njim . Mara joče sa- mega strahu. 61 »Ko bi le mogla dobrega moža opozoriti na nevarnost, « zdihne Marjub. »Brak-ok ne namerava nič dobrega . A nocoj ne bo našel kolibe, vsaj je v sotesk i že popolna tema . Ne jokaj, Mara ! « Deklica si otere solze in odgovori : »Da bi ga vendar Mati božja obvaroval a hudobnega človeka! Marjub, škoda, da nisva kar ž njim bežala. Oče naju bo zaprl in tepel. Bi-li ne bilo bolje, da bi kar zdaj-le zbežala ? « »Sama? Kam pa hočeva bežati? Ne , Mara, srčno hočeva stopiti pred očeta i n mu vse povedati . Ako se noče pokristjaniti, potem uideva pri prvi priliki. Kar bova pa ta čas trpela, pa hočeva srčno prestati in na ljubega Zveličarja misliti, ki je toliko za nas trpel . « »Da, Marjub, in na one otroke, o katerih nama je Poljak pravil, ki so tudi z a Jezusa v trpljenje in smrt šli . « »Pri tem ostane,« reče deček. Sprimeta se za roke in odločno koračita v selo. Usban-ok je večkrat čez dan vprašal Nano in Murkota po otrocih in ju gork o ošteval, zakaj tako slabo pazita na otroka . Ko mu slednjič Murko naznani, da sta s e vrnila, ukaže jih takoj pred-se pripeljati . »Kje se klatita cel dan brez dela ?« nagovori ju osorno. »Bila sva pri Poljaku, katerega so hoteli možje z Brak-okom o prazniku umoriti,« odgovori Marjub . »Kaj, pri Poljaku?« vzklikne začudeni Usban-ok. »Kaj še živi in se tu okro gklati? Prej kot ne kot ogleduh ! « »Da, oče, še živi. Mara in jaz sva ga oni večer otela, ko so ga hoteli pijan i možje in Brak-ok umoriti . Vsaj ti in Marjon nista zahtevala njegove smrti. Vsak dan sva mu nesla kruha, sira in malo posušene bravine v gozd. To bi ti bil jaz moral že naznaniti, a bal sem se, da b i mu naši možje kaj žalega ne storili . Ako sem se pregrešil, kaznuj me, oče, Mar a pa je nedolžna, vsaj je le mene ubogala . « Odkritosrčnost sinova je dobro vplivala na očeta. Njegova odločnost mu je bila všeč. Seveda ga je tudi jezilo, da sta otroka njega in vse moštvo tako za no s vodila. Zato pravi: »Kazen si zaslužil, a odpuščena ti bo, ako mi obljubiš, da n e greš nikdar več k Poljaku, ki naše žrtv e zaničuje. Česa sploh ta človek išče todi ? AH nas opazuje in naposled izda sovražnikom! « »Krivico mu delaš, oče . Blag mož j e to in je nama skazal veliko dobrot. Pokazal nama je pravo pot v nebesa in hoč e isto tudi tebi storiti .« Sedaj pripoveduj e deček s prostimi besedami poglavitne nauke krščanstva. Usban-ok težko kroti 63 svojo jezo, naposled vpraša: »In kaj pa so naše žrtve, katere darujemo veliki Ta- Nan?« »Vraže in malikovalstva« odvrn e deček. »In kaj pa mi in naši očetje? « »V zmoti ste. « »In kaj boš ti, A() te Poljak s svoj o čarovniško vodo oblije? « »Kristjan.« Tu pa se Usban-ok ne more več premagati . »Fej, sram vaji bodi! Sramota i n gorje vajinemu zapeljivcu! Izplačal ga bom, ker se je predrznil iztrgati vama ver o očetov iz srca! Ali vaju je že krstil? Sta kristjana? « »Ne še, a hočeva postati . « »Raji vaju vidim mrtva pred nogami ! Murko, vzemi ta izdajalca naše vere, pri veži ju v hlevu k stebru, bičaj ju vsak o jutro in vsak večer, dokler jima ne iztepe š želje, postati kristjana. Glavo pa izgubiš , ako ti uideta. Jutri ujamemo Poljaka, in sama nam morata pokazati, kje tiči . « 1. Rusi so tu! Iz nepričakovanih vzrokov izostal j e lov na Poljaka, kateri je tako hudo razsrdi l Usban-oka. Okoli polnoči prijezdi brni sel poveljnika Najb-a, onega kneza, o katerem srn o čuli v začetku povesti. Rusi so pritegnili od severa močne čete, zato prosi knez nujne pomoči. Usban-ok ukaže koj sedla-d konje. Vse je pokonci. Na sredi dvorišča zapalijo velikansk ogenj, ki je razsvitljeval marljive može, ki so v največji hitric i prinašali brešno in živali tovorili, poskušal i ostrino sabelj, puške basali, jermena i n ujzde pritrjevali . »Rusi so že pri grobišču v ibski soteski, pripoveduje sel. »Ako dospejo do onih treh velikanski h skal, pod katerimi je pokopan šejk Cam-ok, potem je naša domovina izgubljena,« pravi Malek Murku . »Da, to je staro prorokovanje, kater o sem že čul kot otrok,« odvrne Murko . »Zato hitite! Kje pa Usban-ok še tiči ? « »Ravno pri otrocih je v hlevu . Sinoči ju je pustil do krvi bičati, pa ni nič pomagalo. Sedaj ležita zvezana na slami. Vedel sem, da je Marjub svojeglaven, a da s e Mara pusti raji do krvi tepsti, nego da b i odjenjala, to mi pa ne gre v glavo . Poljak je otroka začaral in to mu plačam, koder ga dobim! « Usban-ok je šel res v hlev k otrokoma , ki sta zvezana ležala na trdi stelji . Vsi udje so ju boleli od groznega tepenja. Ko očeta zagledata, prestrašita se, misleča, da ju je prišel spet kaznovat. Proseče dvigneta ročici proti njemu. »Ali sta se spametovala ?« vpraša oče. »Ne? Na — tem huje za vaju — jaz bom že vpognil vajino trmo. Sedaj moram z vsemi možmi naše pristave prot i Rusom. Marjub, skazal si se, da si vkljub svoji mladosti srčan in pogumen . Seboj te vzamem, ako ubogaš. « »Oj oče, vse te bodem ubogal, kar je prav. Oj, vzemi me seboj nad Ruse !« pro- si deček in ves plamti po boju z Rusi . »Torej se odpoveš krščanski budalost i in ostaneš zvest veri svojih očetov?« To je bila najbridkejša poskušnja . Kako se je Marjub veselil trenotka, da bi s puško in sabljo oborožen z očetom šel na d Ruse! Umolknil je, Mara se je že jela tresti za bratca, da bo podlegel skušnjavi . Kar pravi Marjub s tresočim glasom : »Ne smem, oče! « Usban-ok zakolne ter mahne dečka z bičem po hrbtu. Potem pokliče Nano in reče : »Pri vodi in kruhu ostaneta oba, dokler se ne vrnem . Poljak ju je začaral, a p o bitki ga poiščem, privežem konju na repter ga privlečem sem, da ju odčara. « Čez nekoliko časa slišita otroka, da odhajajo bojniki z glasnim krikom in poka njem. Na sneženih vrhovih Elbrusa jelo s e je svitati, po dolinah in soteskah pa je bila Marijina otroka . 5 66 še temna noč. Ko so jezdeci dospeli do prvega prelaza, vspne se naenkrat moška podoba ter se približa Usban-oku . »Brak-ok,« zavpije ta iznenaden ter ustavi konja . »Mislil sem, da si daleč od tod, na poti proti gori . « »Bil sem na potu,« laže Brak-ok. Ko sem pa včeraj v zajčji dolini počival, sem trdo zaspal. V spanji se mi prikaže stare c z Elbrusa, strese svojo belo glavo, da mu je vihrala bela brada kakor konjska griv a semtertje. Ukaže mi, naj ubijem Poljaka , ki čara Usban-okove otroke, in le ž njegovo glavo smem priti na Elbrus . Pomagajte mi čarovnika ujeti. Gotovo je kje doli v skalnatih soteskah . « Usban-ok in spremljevalci so verjeli te laži do pičice . Abhazi so zelo prazno verni, posebno na sanje mnogo držr e. Vsi so pripravljeni Poljaka loviti in Usban-o k je že dal razna povelja, kar se prikaže če z klanec drugi sel . Konj mu je bil ves penast, tako ga je podil . Od daleč že kliče : »Hitite, blagi Usban-ok, Rusi so komaj š e uro oddaljeni od grobišča šejka Cam-okra, in ako hrabri Nalil) ne dobi brž pomoči, se ne more več ustavljati . V dveh dneh dobimo pomoč od paše, torej je treba vsaj t a čas sovražnika zadrževati v globeli. Paša je že na kopnem in v dveh dneh dospej o ž njim tudi Poljaki s topovi .« »Naprej!« zapove Usban-ok. «Poljak ti ne bo ušel,« reče Brak-oku . »Lakota ga bo kmalu prignala iz skrivališča . Pazi nanjter nesi njegovo glavo starcu na Elbrus. « Elbrus pa se je ravno žaril- pozlačen od prvih solnčnih žarkov . To je bilo Abhazom dobro znamenje . Urno poženó konje . Brak-ok spleza zopet v globel() nazaj, koder je hodil že sinoči v mraku. Kakor hitro se dan zazná, začne ves kraj natančno preiskovati. Ob desnem bregu potoka navzgor ne najde nobenega sledu . Perečinski ga zapazi in takoj spozna zeta Usban-okovega, kateri je pri daritvi tako sovražno vihtel sabljo proti njemu. Koj je izprevidel, da ga išče iz sovražnega narnena ter misli, da ga je gotovo tast poslal , na podlagi tega, kar sta mu povedala otroka. Ker na onem bregu ne bo našel ničesar, bo nazaj gredé na tem vse pretaknil in kolibo našel . Naglo uniči vsako sled, ki bi ga utegnila izdati, da je tu bival, potem spleza na smreko, ki je stezala svoje veje čez kolibo. Komai se je skril visoko gor i med vejami, že sliši Abhaza stikati v bližini. Koj nato ga vgleda pred kolibico ter sliši vsklik za čudenja. Abhaz nabaše puško s smodni kom, potegne sabljo ter se previdno bliž a kolibici. Goreče hvali Boga Poljak, da g a je prej ugledal, sedaj bi bilo po njem. Brakok se splazi z napeto puško v kočico, a 5* kmalu se vrne ter se vleže ne daleč o d vhoda v grmovje. Gotovo se je prepričal , da ga je izsledil ter je hotel počakati, da se vrne. Perečinski premišljuje, kaj bo, ako sovražnik ostane na straži, in če njega prisilita lakota in žeja, da zapusti svoje nevarno skrivališče . Ko bi bil vendar raje pobegnil ! Počasi se pomika ura za uro. Sol.nce vstaja vedno višje na nebu. Ze stoji navpično nad smreko v skalnati globel i še bolj počasi se pomika proti zatonu . Brak-ok pa sedi ves čas z napeto puško pred kočico. Otroka danes prvikrat nista prišla. »Kaj se jima je pripetilo : Koliko časa bom še tako prebil ?« povprašuje sa m sebe. Truden in žeje trpinčen oklene se še bolj debla. Solnce je zašlo. Mrak se je vlegel na globelo in dokler se je videlo d o dna, razločeval je dobro svojega sovražnika, ki je mirno sedel na straži. Med tem je Usban-ok s svojo četo v diru jezdil naprej in proti večeru dospel d o grobišča v ibski soteski. Tu so okro gognjev taborili gorjanci, ki so na klic kneza Najiba prihiteli od vseh strani, da zapreo sovražniku tako važno sotesko . Nevarnost je bila velika. Rusov je bilo naj manj desetkrat več kakor Abhazov . Vrh tega ti niso imeli skoro nič smodn ika. Usban-ok je brž razdelil svojo zalogo, bilo bi vsega še za en dan . Ako dalje ne bo po moči, bo usoda gorjancev določena . Istega večera ležala sta Marjub i n Mara še vedno zvezana v hlevu ter iskre no molila k Mariji za pomoč in rešitev . » O sveta Mati, glej, kako se godi tvojim otrokom! Stari Murko naj! je ravnokar pretepel, ubogega Poljaka pa Brak-olj zalezuje . Oče in brat sta v vojski. Ko se vrneta, pognala naju bodeta beračit. In ako se ne vrneta ; če Rusi zmagajo, kaj potem? O sveta Marija, spomni se, da si naša Mati . , 12. Rešitev. Trije dnevi so minuli po teh dogodkih. Stari Murko je čepel v mraku prest plotom pristave, kadil in se pogovarjal s hlapcem, ki je ž njim ostal dorna za varh a domačije. »Čudno se mi zdi, da še noben sel n i prišel sporočat o vspehu boja. Od danes zjutraj nisem čul nobenega strela več , rned tem, ko se je včeraj cel dan čuk) grmenje čez gorske prelaze,« pravi svojemu tovarišu. »Rusi so gotovo bežali in naši jih pregan'aio,« odgovori hlapec. »Rad bi bil zraven, a ježa me stane mnogo truda, od 70 kar mi je jeden teh rabljev nogo prestrelil. Da bi bila vendar krogla raji njemu tri krat skozi glavo švignila ! « »Le to mi ni všeč, da ni še do sedajnobenega sla,« pravi Murko. Molče puši dalje ter spušča oblačke dima v zrak i n neprestano zre na bližnji prelaz, odkoder bi moral priti pričakovani sel . Kar zažari čudni svit nad vrhovi, ki obdajajo sosed no dolino, in postajajo vedno svetleji . Moža se čudita in zapustita dvorišče, da bi zunaj opazovala, kaj je to. »Solnčni svit to ni,« meni Murko, »zdavnaj je že zašlo. Vsaj je ves Elbrus zavit v nočno temino. « »Jaz pa mislim, da gori selo stareg a Marjoma!« odvrne tovariš . »Pripetila se je nesreča, ali je pa sovražnik tli . « Nemo stojita moža pri plotu in se prestrašena ozirata na gorske vrhove, ki s e vedno bolj rdečé. Kar zapazita jezdeca, ki se v skok drvi proti selu . »O Bog, Ma- lek je,« zdihne Murko. »In kako omahuj e na sedlu! Uzda se mu vleče po tleh, le š e za grivo se drži. « Res se je Malek le s težavo obdrža l na konju in ko je dosegel selo, pal j e smrtnotruden zvestemu Murku v naročje . »Kaj ti je? Ranjen si!« zavpije ta ves i z sebe. »Vse je izgublieno!« zajeclja Malek. »Izdaja, bežite!« 71 Moža naslonita ranjenca na plot , Murko hiti k potoku, zame vode, da pije in mu umiva senci. »Izdaja ?« vpraša so čutno. »So li Poljaki izdajice ? « Nekoliko poživljen mladenič zmaje z glavo ter pravi: »Ne Poljaki. Ti so se krepko bojevali za nas, tudi naš vrli Perečinski. Ne, hadži iz Drande, ta pes, ki izda prijatelja in sovražnika, ta je pokazal Rusom pot, da so nam prišli za hrbet. Sedaj ni pomagala nobena hrabrost . Naši so skoro vsi mrtvi. Vpričo mene je oče izdihnil svojo dušo. Le malo nas je prodrlo sovražne čete, in vsi se potikajo po gorah. Črno mi postala pred očmi — Murko, jaz umiram. Položi me kraj potoka, za me ni rešitve. Reši ljudi in zaklade mojega očeta. Marjomove koče že gore. Hitro — beži — reši — že gredo !« Murk o previdi, da umirajočemu res ni več po moči, migne tovarišu in glasno jokaje ga neseta v grmovje. Ranjenec kmalu izgubi zavest. »Njegov duh je splaval k očakom našega rodu,« reče Murko in grenka solz a mu kane v sivo brado, »hiteti morava, da z ženami uideva sovražniku . « Glasno ihte se napotita moža v selo . Zene so se ravno vsedle h kolovratom , kar je bilo običajno vsak večer. Obupen krik odmeva po selu, ko zvedo, da j e mrtev njih gospod, in sovražnik tak o blizu. Nekaj minut je vladala globoka ža Iost, jok in ihtenje, potern pa vsi hité in delajo, kar ukazuje stari Murko. V naglici znosijo skupaj obleko, dragocenosti, zlatnino, bisere in lepo orožje, povežejo v culice, in predno je preteklo pol ure, odkar je dospel umirajoči Malek, Že so stopali vsi za Murkom iz dvorišča. Noč jih je zakrivala sovražnikovim očem, strah pa ji h je priganjal, da so urno korakali v nepri stopne gorske višine. V toliki naglici in zmešnjavi se ni nihče spomnil na otroka v hlevu, kjer sta še vedno zvezana ležala na stelji . Marjub in Mara sta slišala vrišč in deček je reke : »Gotovo so dola slaba poročila o vojski . Tolikega gorjá pa otroka nista slutila . Ko je zopet vse potihnilo, opravila sta kratko molitvico ter zaspala. Kmalu ju je zbudil nov krik. Surovi moški glasovi so se slišali z dvorišča, a otroka nista razumela ničesar; jezik jima je bil čisto tu' . »Mara,« prične zopet deček, »jaz tnislim, da so Rusi . « »Gorje, kaj bo z narna!« vzdihne de klica. »Molči in v steljo se zarij ; korake čujern.« Komaj sta se otroka v steljo skrila , kar odpahne nekdo vrata, da glasno za škripljejo. V hlev vstopita dva bradata kozaka z gorečo bakljo . »Vse prazno,« jezi se jelen proti svojemu tovarišu. »Tu ni. nič, tje v koče stopiva, če so tam pustih kaj plena ti abhaški psi.« »Tički so nam ušh,« odvrne oni ter rohato zakolne. »Pa vsaj gnezdo jim bodeva zapalila.« S temi besedami zapustita hlev . Otroka nista razumela tega pogovora, vendar se Marjuba loti. huda slutnja . »Mara,« reče sestrici, »zdi se mi, da so naši ušli in sovražniki se polastili sela. dišal sern večkrat, da Rusi vse hiše po 'go, katerih se polaste in črede odženo . Bojim se, da bodo zažgali tudi naše selo . Poglej, kako se sveti skozi špranje. « »orje ! Očetovo hišo so že zažgali , druge koče se bodo kmalu vnele, in po tem še hlev. Živa bodeva zgorela, bratec !« zdihne Mara. Zopet začujeta krik . Sovražnik od . Pa tudi pokanje in prasketanje ognj a jima bije na uho . »Na pomoč kličiva, « pravi Marjub. »Rusi se vaji bodo venda r usmilili, da ne bodeva živa zgorela . « »Oj Marj ub, da bi bila le krščena . Zakaj vendar nisva ušla z dobrina Polja- ko . »Mara, jaz sem imel dober namen in verjetni, da na-ji ljubi Bog ne bo zapustil . Sedaj sva v smrtni nevarnosti, in jaz bi te kol krstil, kakor naji je naučil Poljak, ko bi le mogel vrč doseči. A kaj, ko ga je 74 Murko za vrata postavil . Potrpi, poskusil bom roko iz jermena sneti. « Z vsemi močni se trudi deček, da bi pretrgal jermen in rešil roke. Toda zaman. Vendar je še z zobmi toliko opomogel, da je potegnil vso krvavo rokico skozi zanjko. Sedaj je z obema rokama skušal odvozlati vrv okrog pasu, ki je bila privezana k 4 do 5 črevljev oddaljenem u stebriču. Zopet je preteklo nekaj minut, predn o se rnu je to posrečilo . Veter pa je ogen jgrozno pospeševal. Kakor goreče baklj e so gorele koče proti nebu, ogenj se jih j e neizrečeno hitro prijemal, ker so bile spletene. Tramovi so pokali in padali na tla. Iskre so švigale visoko v zrak, a zopet s e spuščale iz višave po slamnatih strehah, katerih doslej ogenj še ni dosegel. Zdaj j e zaplapolal tu, zdaj tam nov plamenček , vil se kot ognjeni jezik nekoliko časa sam v zrak, potem se združil z drugimi, dokler ga ni dosegel požar. Vsa dolinica je bila razsvetljena, kakor po dnevi. Veter je gnal plamen vedno bolj prot i hlevu, ki je k sreči stal na najzadnjern, koncu dvorišča . Ravno se je Marjubu posrečilo odvoz lati vrv, ki ga je vklepala čez pas, ko padejo prve iskre v hlev. Suha slama se koj vname. Skozi špranje 'sprednje stene pri ajala je huda vročina in zadušljiv sopar. 75 Marjub brž priskoči, da bi še sestrici od vezal vrv, a ta ga zaprosi : »Najprvo m e krsti, bratec, potem bova bežala . Ako me pa ne boš mogel rešiti, beži sam . « Mara je kleče govorila te, besede m molila, Marjub pa brž skoči po vrč ter vpraša sestrico: »Ali veruješ v Boga očeta, ki nas je ustvaril, in v Jezusa Kristusa , ki nas je odrešil in svetega Duha, kater i nas je posvetil! « »Verujem! « Marjub dvigne vrč, oblije deklico ' vodo medtem ko počasi in razločno govori : »Jaz te krstim v imenu očeta in Sin a in svetega Duha. « »Sedaj pa rada umrjem, da sem le otrok božji. Le beži Marjub, moje vrvi ne moreš odvozlati in streha že gori ! « »Najprvo še ti mene krsti, potem bo deva skrbela dalje . Tu, na, primi vrč! Ja z verujem v troedinega Boga in vse, ka r nam je razodel. Sedaj me oblij z vodo in izgovarjaj besede svetega :krsta.« Pri teh besedah se Marjub uleže k sestrici k no gam, da bi ga ložje krstila, 'ker je imel a še vedno zvezane roke. Mara jasno in raz ločno izgovarja besede sv. krsta, med tem ko zveličavna voda moči dečkovo čelo . Neizrečena milost, katero sta ravno kar prejela in postala po sv . krstu otroka 76 božja, prevzela je nedolžna srčeca tako, d a sta pozabila smrtno nevarnost, ki je postajala vedno večja. Streha je gorela s plamenom, vročina in sopara je bila neznosna. Ves zbegan skuša Marjah deklico oprostiti vrvi, a ta ga prosi, naj sam beži . Voze l je bil tako zamotan, da ga preplašeni de ček nikakor ni mogel rešiti . S solzami v očeh kliče Boga, Marijo in angelja varha na pomoč. Tema se mu dela pred očmi, dim mu jemlje zavest, še jedenkrat glasn o zavpije na pomoč — zdi se mu, da čuje v daljavi odgovor; je H to jek njegovega lastnega glasu? Kar se zgrudi nezavesten poleg omedlele sestrice na .la. Ni se motil deček v smrtnih težavah . Perečinski je slišal njegov poslednji krik i n srčno skočil v goreči hlev, ne meneč se z a lastno življenje . Hitro pograbi omedlela otroka tet srečno dospe skozi ogenj in di m na prosto. Pet minut pozneje bilo bi prepozno, ker se je streha nad hlevom zrušila , predno ju je bil prinesel sto korakov od sela do potoka. Z mrzlo vodo je Pereč/inski otroka kmalu zopet spravil k zavesti ter je verno poslušal, ko sta mu pripovedovala žalostne doodke zadnjih dni. — Kako pa je dospel sem? Kako se je rešil Brak-oka? V noč i po onem hudem dnevu se je tiho splazil s smreke in bežal iz globele. Hitel je po gošč i Davzdol in cel Idan begal semtertje. Lakota 77 ga je mučila. Dva dni že ni ničesar užil in jel je obupovati, da bi dospel do morja . Kar zasliši v obližji nekaj besed v svoje m materinem jeziku. Bil je oddelek Poljakov, ki je hitel Abhazom na pomoč' . Brž se jim je pridružil in se bojeval ž njimi pri grobišču v ibski soteski . Ko jim je izdajalsk i hadži Keranduk pripeljal Ruse za hrbet , prodrl je z nekaterimi Abhazi ruske vrste ter zbežal v gore proti selu Usban-oka . Usban-ok je padel v boju in umirajoč prosil Poljaka, naj reši njegova otroka. Bal se je, da bode prepozno došel, ker je videl kozake, kateri so dospeli v selo, predno j e on prišel vrh prelaza. Dasi je ugledal velikanski požar, vendar ga je notranji gla s priganjal, naj se podviza . Res je prišel zadnji čas, da je otroka otel iz plamena . Izdajalec hadži in njegov malovredn i pomagač Brak-ok pa sta kmalu prejela zasluženo plačilo. Ker slednji ni dobil Poljaka, mislil si' je, da bode glava kakega drugeg a vojaka ravno tako dobra, kakor Pereč/inski-jeva, katerega ne hadži, ne poveljnik.. posadke ni poznal. Odsekal je mlademu imenitnemu Rusu glavo ter jo prinesel hadžiju. Ker pa drug drugemu nista za upala, se napotita oba v posadko, da bi prejela »judežev groš«. Na prvi hip pa spozna ruski poveljnik, da je to glava njegovega prijatelja, ne pa kakega Poljaka, kakor sta trdila ona dva. Brez daljnega 78 preiskovanja ukaže oha obesiti na bližnj e drevo. Perečinski je z otrokoma srečno- dospel na morsko obrežje. Tam popiše poljskemu poveljniku svoje dogodke ter m u predstavi otroka . Dobri rojak mu dovoli, da se odpelje z otrokoma na prvi ladji v Trapecunt. Marija in Martin — tako st a se sedaj imenovala Mara in .Mar jub — ostala sta v kaD,ucinskem samostanu ter s e z velikim veseljem in posebno pobožnostj o pripravljala na prvo sv . obhajilo . Peree'inski je potoval dalje in bil prijazno sprejet v hiši bogatega rojaka v Carigradu. V domovino ni smel več, zato se je preselil v Ameriko ter vzel k sebi svojo ljubo mamico. Ko se je dobro ustanovil, pisal je v Trapecunt ter povabil otroka k sebi, a dobil j e iz samostana odgovor, da sta se že preselila v pravo domovino k ljubemu Bogu . Katolišk bukvama v Ljubljani Zbirka ~11iiiaiiiiii~h povesti . Dosedaj so prišli na svilno naslednji zvezki : I. zv . : Ljubite svoje sovražnike! Po vest iz maorskih vojsk na Novi Zelandiji . II . fiat . Cena 40 v, karton. 60 v . II. zv. : Maron, krščanski deček iz Libanona. Povest izza časov zadnj . velikega preganjanja po Druzih. — Cena 40 v, karton. 60 v . III. zv. : Marijina otroka. Povest iz kav kaških gora . Cena 40 v, karton . 60 v. IV. zv . : Praški Judek. Povest. II. natis. Cena 40 v, karton. 60 v. V. zv.: Ujetnik morskega roparja. Po- vest. Cena 40 v, karton . 60 v. VI. zv. : Arumugam, sin indijsk . kneza. Povest. Cena 40 v, karton . 60 v. VII. zv . : Sultanovi sužnji . Carigrajska povest. Cena 60 v, karton. 80 v. VIII. zv . : Tri indijanske povesti. Cena 60 v, karton. 80 v . IX. zv. : Kraljičin nečak . Zgod. povest iz japon. misijonov. Cena 60 v, kart. 80 v. X. zv . : Zvesti sin . Povest za vlade Akbarj a Velikega. Cena 40 v, karton . 60 v. XI. zv. : Rdeča in bela vrtnica . Cena 40 v, karton. 60 v. zv. : Korejska brata. Črtica iz misijonov v Koreji. Cena 60 v, kart. 80 v. XIII. zv . : Boj in zmaga . Povest iz Anama . Cena 60 v, karton. 80 v. XIV. zv . : Prisega huronskega glavarja. Povest iz starejše misijonske zgodovin e kanadske. Cena 60 v, karton . 80 v . XV. zv . : Angelj sužnjev . Brazilska povest. Cena 40 v, karton. 60 v. 41‘ XVI. zv . : Zlatokopi. Cena 60 v, kart . 80 v . XVII. zv . : Prvič med Indijanci ali vožnj a v Nikaraguo. Cena 60 v, kart . 80 v .