vzgojitelj Biti Vzgoja, december 2021, letnik XXIII/4, številka 92 25 Tvoje zemeljsko slovo nas je ob odprtem grobu vračalo v podoživljanje osebnostno in strokovno bogate osebe tako pri delu z učenci, starši, vaščani kot z vsemi ljudmi dobre volje. Kaj vse so ti rojenice izrekle na Miklavžev dan, zaradi vojne daleč od doma, nad izposojeno zibelko pri dobrih ljudeh? Napovedale so ti občutek za tenkočutnost in spoštovanje vseh ljudi, pomoč potrebnim, čemur si vse življenje namenjala veliko pozornost. V spomin Boži Prestor (1943–2021) Lepo je podarjati in ob tem doživljati medsebojno zaupanje in spoštovanje Irma Veljić, učiteljica, specialna pedagoginja, prof. ped. andragogike, svetovalka na ZRSŠ, sedaj upokojena, je bila prva organizatorka in predavateljica v šoli za starše, višja predavateljica v izobraževanju študentov ob delu na temo komunikacijske veščine, prostovoljka društva Dlan, Inštituta Antona Trstenjaka. Prejete darove si izkazovala že v osnovni šoli v vasi Tirna. Z ve- likim navdušenjem, pričakovanji in vztrajnostjo si premagovala dolge in zahtevne pešpoti, ob vseh vremenskih neprilikah, do gimnazije v Litiji. Učiteljišče v Novem mestu si zaključila z odli- ko ter navdušeno pričakovala začetek svojega želenega poslan- stva. Veliko sta ti pomenila povezanost in prijateljstvo s sošolci in to si ohranjala z vsakoletnimi prijetnimi druženji, namenje- nimi tudi izmenjavi strokovnih izkušenj, vprašanj in nasvetov. Zahvalo za iskrena prijateljstva so ti izrekli sošolci ob odprtem grobu in nam slikovito predstavili tvoj osebnostni lik. Svoje bistrosti in mnogoterih darov nisi bogatila z vključe- vanjem v nadaljnji redni študij, saj so ti bili zaupani učenci v podružnični šoli v Šentlambertu nad Zagorjem ob Savi. Bili so velik izziv in veselje ob preverjanju naučene teorije v praksi. Po- trebna dodatna znanja si pridobivala in poglabljala z vključe- vanjem v seminarje in druge oblike dela doma in v tujini ter pridobljeno premišljeno vključevala v specifični organizaciji vo- denja pouka. Spodbujanje učencev za dosego želenih ciljev ti je bil vsakodnevni izziv in potrditev za uspešno izbrane metode ter njihovo in tudi osebno zadovoljstvo. Z možem Janezom sta bila usklajen tandem pri prepoznavanju potreb, različnih sposobnosti in temperamentov učencev ter pri- čakovanj njihovih staršev. Vajino ustvarjalno in uspešno sodelo- vanje z vsemi deležniki in vodenje šole je hitro odmevalo tudi v dolini. Otroci, ki so potrebovali drugačen način dela, so bili po izrecni prošnji staršev prešolani iz mestne v vaško šolo. Prijetno in odmevno je bilo tudi večletno druženje v organiziranem pro- gramu šole za starše. Ob dejavnih oblikah in izraženih potrebah so starši prepoznavali svoje vzgojne načine in tudi spremembe svojega vzgojnega delovanja. Navdušenje nad poklicnim delom Lidija Golc Če daješ, nisi nikoli sam Včasih kaka fotografija v spominu tako odseva, da ne bi nikakor ponovil ne leta ne dneva, v katerega te potopi, da v duši zaboli. Si to res ti vse prebedel, prehitel in preživel? Da, ti si bil, nikamor se nisi skril, pogumno si hodil, sapo lovil in se boril. Zdaj stiskaš zobe, ko nekdo s te slike le zase ve, še vedno sebe poveličuje in le sebe se spominja. Površno zagrebeni spomin, le rahlo z zemljo in dihanjem prekrit, bo ponovno vzklil, pretežko breme spet na rame se zvali, se je že zvalil: prav res neverjetno, nosil si ga ti. Hodil si sključen, misleč, da bremena se ne vidi. A znamenja so bila drugačna, čudni zemljevidi so te vodili čez dneve in noči, ko si komaj vedel, kaj in kako, zakaj, zakaj tako zelo boli. Še za nazaj si z bogom sam, za nazaj obremenjen, tvoj križ privezan nate in vraščen vate. Zdaj hodiš pokončno in se pogovarjaš z Njim, nosiš ta križ ponosno, življenje, hvala bogu, znosno, celo lepo, saj križ razumeš, ko se, sama, tiho pogovarjata – objestnosti, požrešnosti sveta nikakor ne motita. Fotografije, hvala vam: kdor je bi tam, razume: če daješ, nisi nikoli sam. Foto: Nataša Pezdir vzgojitelj Biti 26 Vzgoja, december 2021, letnik XXIII/4, številka 92 in spontanim življenjskim pristopom je omogočilo neprisiljeno vzgajanje celotnega okolja za trajne življenjske vrednote. Vsega tega sta bila deležna tudi sinova Marko in Blaž ter vajine nasle- dnice vodenja pouka. Pomemben je bil prispevek učencev šole na razstavi slovenskih podružničnih šol leta 1991 na GR, ki je bil obogaten z upravi- čenim priznanjem o zglednem delu podružničnih šol Slovenije. Veliko energije je bilo potrebne, kljub doseženim rezultatom in zglednemu povezovanju z okoljem, da šola ni prenehala z de- lovanjem zaradi finančnih obveznosti ustanovitelja. Ohranitev šole je bila velika nagrada za vaščane in vaju, saj sta za kraj izpol- nila pomemben pogoj njegovega napredka. Želja vedeti, znati, uporabiti in dajati več te je navdušila tudi za izmenjavo slovenskih in švicarskih učiteljev. Možnost spozna- vanja poklicnih kolegov, raznolikosti dežel, predvsem pa po- dobnosti pri težnji za napredek učencev, za zadovoljstvo staršev so poglabljale tvojo ljubezen do maternega jezika, domovine in tudi spoštovanje druge kulture, kar obojestransko bogati. Stro- kovna in družabna druženja so prerasla v trajna prijateljstva in izmenjave obiskov. Del utrinkov strokovne izmenjave učiteljev obeh držav v šol- skem letu 1997/98 je bil predstavljen v slovenskem jeziku (zate izjemni vrednoti, ki si jo privzgajala tudi učencem) v brošuri Tudi to je Švica. Narava v jeseni, bogata z mnogimi darovi, je simbolno poveza- na tudi z upokojitvijo pedagoških delavcev. To tvoje obdobje, začeto pred dvema desetletjema, je zaznamovano z bogastvom dragocenih izkušenj, pomoči sočloveku, svetovanjem, spoštova- njem različnosti, z doživljanjem lepote narave, življenja. Skupaj z možem Janezom si po upokojitvi z enakim žarom delovala z drugo skupino, a podobnimi cilji – nuditi pomoč, sodelovati, se vedno znova učiti, se podarjati kot prostovoljka. Navdušujoče in zanimivo je bilo večletno sodelovanje z Inštitutom Antona Trste- njaka v programu Prostovoljska slovenska zveza za kakovostno staranje ter v okviru društva Srečno Zagorje, ki je sledilo istemu cilju. Vodila sta tudi skupino za delo s starejšimi in jo poimeno- vala Korenine v Šentlambertu, kasneje pa še Dišeči volčin v ro- dni Tirni. Člani skupin so ob prijetnih druženjih odkrivali svoje speče talente in ob miselnih, družabnih igrah prebujali možga- ne. Prepoznavali in doživljali so svoja čustva in življenjsko moč ter usvajali tudi znanje za vsakdanje potrebe. V tem obdobju si v reviji Kakovostna starost objavljala tudi zanimive članke, po- vezane z delom s starejšimi. Zadnjega si naslovila Dober sosed je najboljša žlahta. Čut za sočloveka v stiski sta z Janezom izkazovala tudi ob hudo bolni prijateljici in ji v lastnem domu nudila vso potrebno pod- poro. Močno so vaju nagovorili begunci, ki so nemočni in izčr- pani iskali drugačno življenje in del begunstva prijetno preži- vljali tudi v vajini družini. Huda bolečina ti je začela jemati življenjsko moč ob bolezni in smrti moža Janeza, vendar si z močno voljo nadaljevala delo s skupinami vse do začetka lastne bolezni, ki je bila močnejša od tebe. Danes je vaš dom spremenjen v bogato slikovno galerijo, ki si jo ustvarjala po upokojitvi. Delček časa si namenjala ustvarjalne- mu slikanju ob doživljanju lepote narave in vsega lepega v letnih časih. S čopiči in barvami si doživeto prenašala na platno in ču- dovite stvaritve tudi podarjala. Tvoje življenje je bilo izpolnjeno z napovedjo rojenic in tudi ob slovesu so ostale tvoje roke odprte za potrebe drugih v želji: »Hvala vsem, ki boste namesto sveč in cvetja meni, vaš morebi- tni prispevek namenili Zvezi prijateljev mladine Slovenije. Omo- gočil bo delček sreče in veselja kateremu od mnogih potrebnih otrok, mladostnikov.« Tvoje zemeljsko slovo je, draga Boža, za nas, ki smo te osebno dobro poznali in tudi strokovno veliko sodelovali, spodbuda in obveza, da sledimo tvoji poti in prispevamo, da bo mladost se- danjih otrok varnejša in lepša, njihova srednja leta ustvarjalna in zadovoljna, starost pa spokojno bogata! foto: arhiv BP