^tf Py imcftfòha.
4d tisoč najboljših življenj je žrtvovalo primorsko ljudstvo v krvavem plebiscitu za priključitev) Julijske Krajine in Trsta k FTTt Jugoslaviji.
Teto II. — Štev. 7
Ajdovščina, sobota 23. februarja 1940
Cena 3.— lire
2 4. FEBRUAR
Vojkov don - dio primorskega ljudstva
IVaš Vojko
■ki leta so že minila, odkar ji °mahnil v junaški borbi naš ‘partizan Vojko, že v času njegovega edin-s Irene g a požrtvovanja in njegove tako ljudske nepopustljivosti in borbenosti proti fašizmu, še jasneje pa v leh treh letih po Vojkovi smrti, ki s° polne neprestanih borb in napo-rov, so naše ljudske množice lahko v celoti spoznale lik svojega narod-ne9a junaka, to je lik ljudskega bor-e® 2a pravico, lik ljudskega revolucionarja, ki se bori proti nasilju ift Proti izkoriščevanju, lik partizana.
Borba primorskega ljudstva ni bila nikdar slučajen odpor poedincev, am-pak je bila skozi dolga leta borba Vseh poštenih delovnih množic. Tako Indi Vojko ni slučajen pojav, ampak ìe junak junaškega ljudstva. Rodila 9a je vseljudska vstaja, omahnil pa ® času, ko se je prav zaradi ju-nuštev takih ljudskih borcev kot je mi Vojko, vstaja razplamtela, ko je Postala vse močnejša, vse silnejša. Ogenj, ki je gnal Vojka v vrste oboroženih ljudskih puntarjev — proti-lušisličnih borcev, je bil isti ogenj, ie bil isti plamen, ki je razplamtel požar v vseh Primorcih. Zato in prav Zato je Vojko tako naš, tako ljudski.
' njem ni ničesar, kar bi bilo tuje bošernu delavcu, kar bi bilo tuje nagemu kmetu, za kar se ne bi boril bsak pošten delovni človek, ki izhaja 12 ljudskih vrst.
Tako je torej Vojko eden prvih *licarjev uporniško boreče se Primorske, v času, ko so njene ljudske množice spoznale, da v borbi delov-nih ljudskih množic Jugoslavije ra-slo nova država, država delovnega ljudstva, država, v kateri mora biti Prostora tudi za ta kos zasužnjene sl°venske zemlje. Vojko je prijel za Puško, ko je zavrel v ljudstvu klic P° Puntu, klic po borbi proti fašizmu. Vojko je vihral iz boja v boj, .Im se je dvignil klic naših mater ln otrok: »Rešite nas fašistov, hočemo skupno v boj z narodi Jugoslavie, ker hočemo z njimi v bodoče skupn0 živeti!«
Naša borba še ni končana. Kon-iana pa ni zalo, ker naše ljudstvo še nl doseglo tega, za kar so goreli naši domovi, za kar je krvavelo naše Ijud-slv°, za kar je padel tildi Vojko, za kar so morali stotisoči v koncenlracij-taborišča in ječe, zato, ker naša Primorska še ni svobodno zadihala v mejah ljudske države, Titove Jugo-shvije. Prav zato naš delavec in met tako neizprosno zahtevata ures-uičite-o ljudske zahteve, ki je plačana z uujdražjimi žrtvami. Ljudstvo, ki je uprlo nasilju, ki je v svoji bor-l dalo junake kot je Vojko, to Ijud-stvo ne bo nikdar več hlapčevalo, ljudstvo, ki je v ognju in krvi iz-rgalo nasilnikom svoje pravice iz r°k, ne bo nikdar in nikoli več teh Svojih pravic prosilo, ampak jih bo vedno le zahtevalo!
Prav zaradi tega, ker je Vojko lako naš in tako ljudski in ker pred-slavlja njegova junaška borba svetal °dlomek junaške borbe celotnega Primorskega ljudstva, zato je danes Uaša borba neločljiva s spominom Uu Vojka in ta spomin na Vojka Pum daje vedno novih sil za našo b°rbo. Spominjati se Vojka, se pravi, ^Pomniti se težkih borb, spomniti se žrtev, spomniti se požganih domov, ^Pomniti se vseh vojnih grozot in ubenem spomniti se, da je vse to lmelo v naši ljudski volji in zavesti svojo vsebino in svoj namen: priboriti delovnemu človeku pravico, da Sam odloča o svoji usodi, priborili delovnemu ljudstvu, da si samo vla-du, in uresničiti davno težnjo našega ljudstva s tem, da se združi z narodi Jugoslavije v eni državi.
Tak je in ostane lik Vojka — tumorskega partizana.
■■
' /VAS r .	*	•• -■ />v''

OKROŽNA TAJNIŠTVA SLOVANSKO-ITALIJANSKE ANTI- VSEH VASEH NAJ ZAVIHRAJO NAŠE ZASTAVE S PETERO-FAŠISTICNE UNIJE, ANTIFAŠISTIČNE SLOVANSKO-ITALIJAN- KRAKO ZVEZDO, SIMBOLOM SVOBODE. NAJ JE NE BO VASI SKE ŽENSKE ZVEZE, ZVEZE MLADINE JULIJSKE KRAJINE TER ALI KRAJA, KJER NE BI LJUDSTVO NA MITINGU ALI PRO-SINDIKATOV SO NA SLOVESNI SKUPNI SEJI SKLENILI NAŠLO- SLAVI SODELOVALO Z MNOŽICAMI, KI SE BODO ZGRNILE K VITI NA PRIMORSKO LJUDSTVO SLEDEČI POZIV:	ODKRITJU SPOMINSKE PLOŠČE VOJKU V ŠT. VIDU PRI
ANTIFAŠISTI JULIJSKE KRAJINE SE 24. FEBRUARJA VIPAVI.
SPOMINJAMO NAŠEGA HEROJA JANKA PREMRLA-VOJKA.	24. FEBRUAR JE NAŠ DAN, DAN BOREČE SE PRIMORSKE,
TA DAN JE DAN SPOMINA NA VSE NAŠE ŽRTVE, KI SMO JIH dan PRIMORSKEGA LJUDSTVA, KI JE NA SLEDNJEM KO-DOPRINESLI V NAŠI VELIKI DOMOVINSKI VOJNI ZATO, DA BI RAKU Z LASTNO KRVJO PISALO PO SVOJI GRUDI:
NAŠE DELOVNO LJUDSTVO LAHKO SVOBODNO ZAŽIVELO	PRIMORSKA JE SLOVENSKA, JE JUGOSLOVANSKA, JE
V NAŠI LJUDSKO DEMOKRATIČNI JUGOSLAVIJI. ZATO SE TITOVA'
SMRT FAŠIZMU - SVOBODO NARODU!
Priključitev primorske zemlje k Jugoslaviji, združitev primorskega ljudstva z narodi Jugoslavije, to je naše življenjsko vprašanje, vprašanje našega obstoja, vprašanje
našega nadaljnjega razvoja in napredka V tem duhu je potekal kongres antifašistk Julijske Krajine
Naša
spomladanska setev
Letos bomo sejali v iasu, ko naše množice vodijo najoslrejšo borbo za priključitev svoje zemlje k materi Jugoslaviji. Seveda pa je setev že v sami Julijski krajini treba razlikovati; v coni »B«, kjer ima ljudstvo oblast v rokah, bodo setveno kampanjo in setev opravile ljudske množice same, v coni »A« pa je že danes vsako prizadevanje, ki vzraste iz ljudskih vrst, dušeno z najrazličnejšimi sredstvi. Bistveno pa je treba razlikovati našo setev od setve v Jugoslaviji, kjer bo kmet opravljal setev v popolni svobodi, povsem prost izkoriščevalcev, zemljiških posestnikov in črnoborzijanskih špekulantov. Zato je tem bolj razumljivo, da se naše ljudstvo tako krčevito bori za priključitev k FLRJ, da vlaga ob tem vse svoje sile v delo in da zato tudi v celoti razume pomen in važnost letošnje pomladanske setve.
Prav zaradi svojstvenosti gospodarskega položaja Julijske krajine se mora ljudstvo danes borili e velikimi težavami pri izvajanju pomladanske setve. Vzrok temu je na eni strani opustošenost zaradi vojne, ki so jo zanesli v naše kraje fašisti, hitlerjevci in njihovi pomagači; na drugi strani pa ločitev od našega naravnega zaledja s nenaravnimi mejami in demarkacijsko črto.
Toda kljub težkemu položaju bomo spomladansko setev izvedli v celoti in to ob sodelovanju vseh sil našega delovnega ljudstva. Naša ljudska oblast je dala pobudo za vse potrebne predpriprave za uspešno izvajanje setve. Za Slovensko Primorje v coni »B« je postavljen setveni odbor pri Pov. PNOO v Ajdovščini, do-čim se po okrajih in krajih ustanavljajo podobni setveni odbori. Ti setveni odbori imajo nalogo, uresničiti a pomočjo ljudstva setveni načrt, ki je izdelan tako, kot ustreza možnosti nabave raznih semen. Na kratko je setveni načrt sledeč:
Od celokupne površine, posejane s krompirjem, za katero imamo seme, ostane 2700 ha, zakar rabimo okrog 50 vagonov semenskega krompirja. 20 vagonov bomo dobili iz Jugoslavije, dočim bomo ostanek morali dobiti v posameznih okrajih, ki imajo presežek krompirja. Pri tem se je treba zavedati važnosti oddaje presežkov krompirja, od katere zavisi v glavnem, kako uspešno bomo v tem pogledu izvedli načrt.
Zagotovljenih je nadalje 6 vagonov ovsa in 5 vagonov ječmena, prav tako iz Jugoslavije, ki bodo razdeljeni na posamezne okraje. Načrt predvideva torej pretežno setev rži in ječmena, ker ni mogoča dobava jare pšenice.
Naše vinogradništvo pa bo oskrbljeno z vso potrebno modro galico. Za prvo silo je že zagotovljenih 30 vagonov in ta količina bo ustrezala prvi potrebi tega, za naše vinogradništvo tako važnega proizvoda. Tudi to je pomoč jugoslovanskih narodov.
Iz načrta setvenega odbora sledi, da je najbolj pereče vprašanje gnojil v koprskem okraju. Tam nastopa vsakoletna suša, tam ni razvile živinoreje. Torej ni naravnega gnoja. Zato je bilo treba tem krajem priskočiti na pomoč s potrebno količino umetnih gnojil, s katerimi bomo pospešili rast rastlin. Žetev mora bili tu izvršena pred sušo. Ostali okraji bodo morali izkoristiti naravni gnoj ter gnoj vojaških hlevov, katerega je JA zagotovila za naša polja.
Težave so še vedno pri zagotovitvi zadostne delovne sile. Brez mobilizacije vseh sil na delo za pomladansko setev vseh množičnih organizacij, zlasti mladinskih, vseh narodno osvobodilnih odborov svoje naloge, ne bi mogli izvesti. Kakor smo v času borbe na osvobojenem ozemlju s pomočjo iste vprežne živine najprej orali doline, potem hribovite predele, tako bomo izkoristili vse možnosti pomoči, ki jo lahko nudi sosed sosedu, vas vasi, okraj okraju, da si bomo zagotovili naš jutrišnji kruh.
Vsak kraj in vsak okraj mora postaviti svoje sestavne odbore, ki bodo skrbeli za smotrno razmeščanje delovne sile.
Težave so tudi v pogledu zadostnega števila vprežne živine. Tudi tu je oblast dala pobudo za postavitev traktorske mreže GUSTROJ-a, ki naj pomaga izvršiti naloge, ki sloje pred nami. Teh traktorskih postaj se mora posluževati vsaka vas, kateri so le dosegljive. Prav te postaje nam nudijo ceneno nadomestilo za vprežno živino: traktorje. V teh traktorskih postajah je treba gledali torej tisto pomoč, brez katere ne bi mogli v telati obdelati naših polj.
Preteklo nedeljo se je vršil na Reki kongres Antifašistične slovan-sko-italijanske ženske zveze, kongres, ki ga je anglo-ameriška Vojna uprava prepovedala, tako da se ni mogel vršiti v srcu naše današnje borbe v coni A — v Trstu. Kongres naših antifašistk, žena, ki so z orožjem v roki in z nadčloveškimi napori podpirale protifašistično borbo vseh zavezniških narodov, je bil prepovedan prav od istih ljudi, ki se na vse načine na zasedanju Skupščine narodov ogrevajo za svobodo propagande, Ali je svobodo propagande spet smatrati za monopol tistih, ki hočejo izkoriščati ljudske množice, ki hočejo nasilno deliti dežele in si prisvajati narode? Nuše ljudstvo najodločneje odklanja svobodo propagande za tiste, ki so s sovražniki ljudstva, in je upravičeno ogorčeno nad tem, da danes prav v coni A na vse načine tlačijo manifestacijo ljudske volje, manifestacijo zmage ljudske demokra-cije.
Naš pesnik Bor bi ob tej priliki brez nadaljnjega ponovil svoje besede, če ne bi bile tako jasno že vklesane v vseh naših srcih: Rujte nas iz zemlje roduel Mi vemo, kje smo doma!
Naše antifašistke niso klonile: imele so svoj kongres na Reki, pa so sem prišle tovarišice iz Trsta, Gorice in Pulja ter vseh predelov Julijske krajine in tudi predstavnice Jugoslovanske AFŽ. Zborovanje se je vršilo v največji reški dvorani v gledališču »Fenice«. Reka je dočakala antifašistke Julijske krajine v prazničnem razpoloženju.
Tovarišica Milena Bizjak, je ob otvoritvi kongresa v svojem govoru dejala, da hoče ta kongres združiti vse sestre zedinjenih pokrajin Julijske krajine. Tu bodo žene povedale svetu to, kar hočejo povedati: »Ne bomo obžalovale žrtev, ki smo jih dale v tej vojni, zahtevamo pa, da se spoštujejo naše želje, naša volja, da se spoštujejo načela Atlantske listine. Nadaljevale bomo borbo, ki jo moramo dovršiti, da izpolnimo izročilo naših padlih borcev, ki so umirali z zavestjo,^ da bomo mi dovršili njihovo delo. Storile bomo vse,« je nadaljevala tovarišica Bizjakova,
da čim več doprinesemo k obnovi naše deželo,
ker ni vseeno, ali so naši otroci srečni in svobodni, ali pa da se borijo za imperialistične cilje. Mi vidimo narode, ki so že dosegli svoje cilje in zato smo trdno odločene, da mora biti Julijska krajina priključena k FLRJ.«
V. imenu Pokrajinskega narodno osvobodilnega odbora za Slovensko Primorje in Trst je nato spregovoril tov. France Bevk:
»Tovarišice! Toplo pozdravljam vaš kongres v imenu Pokrajinskega odbora za Slovensko Primorje in Trst. Pozdravljam vas kot predsednik Slovansko-italijanske antifašistične unije za Julijsko krajino. Dovolite mi, da ob tej priliki naglasim veliko pomoč, ki so jo nudile žene Slovenskega Primorja naši osvobodilni borbi kot borke v naših brigadah, kot politične delavke na terenu ali kot oskrbnice naše vojske.
Brez vašega požrtvovalnega dela bi bila naša borba zaman. Ve ste pomagale, da smo utrdili našo oblast. S'tem ste dokazale ne samo svojo globoko domoljubno zavest, temveč tudi svojo politično zrelost. Sedaj morate nadaljevati svoje delo, ker samo tako boste ohranile to, kar smo si priborili. Do tega pa imate pravico ne samo po načelih demokra-
Setveni načrt pa upošteva tudi potrebe naše industrije. Predvsem moramo v toplih krajih Istre posaditi čim večje predele s paradižniki in drugimi sadeži, ki jih nujno potrebuje naša živilska industrija. V tem povezovanju je še posebno poudarjena enotnost ljudstva Julijske krajine. Brez paradižnikov slovenskega in hrvatskega kmeta v Istri, ne more delati italijanski delavec konzervnih tovarn v Kopru in Izoli.
Sejati moramo v zavesti, da sejemo ludi sa uaše delavce. Ti so nam
tiene enakopravnosti, ki vam jo najbolje zagotavlja jugoslovanska ustava, temveč ste si to enakopravnost zaslužile tudi s svojim dosedanjim delom.
Največje priznanje za vaše delo bo to, da boste priključene k FLRJ, ki jamči popolno enakopravnost vsem narodom.
Potrebno je, da v teh odločilnih trenutkih za naše narode napnete vse svoje sile, da ohranimo pridobitve, ki smo si jih priborili.
Če bomo Hrvati, Slovenci in Italijani bratstvo, ki smo ga skovali, čuvali z isto požrtvovalnostjo kot v narodno osvobodilni borbi, bomo uresničili tiste svetle cilje, ki smo si jih postavili za srečo naših bodočih rodov.«
V imenu Slovansko-italijanske antifašistične unije za Istro je pozdravil kongres tovariš Josip Šestan, ki se je v svojem govoru spomnil prvega kongresa antifašistk, ki se je vršil med narodno osvobodilno borbo na Učki. »Spomnil sem se vas na ta prvi kongres,« je nadaljeval tovariš Šestan, »ker tudi danes, kakor takrat,
stojimo pred odločilno bitko
in sem prepričan, da ste ve žene, ki ste bile takrat pripravljene žrtvovati svoja življenja za našo domovino, za našo svobodo, za Titovo Jugoslavijo, pripravljene storiti to tudi danes.«
Z burnim odobravanjem so nato sprejele delegatke govor majorja Vlada Bukviča, ki je pozdravil kongres kot zastopnik Jugoslovanske armade in mornarice in je dejal, da stoji Jugoslovanska armada čvrsto na svojih pozicijah ter je trdno odločena, da izvrši svoje naloge, ki jih je pred njo postavil maršal Tito in ki so izražene v njegovih besedah: Tujega nočemo — svojega ne damo!
Tovarišica Olga Kovačevič je nato pozdravila prvi kongres antifašistk Julijske krajine v imenu Centralnega odbora AFŽ Jugoslavije. V svojem govoru je rekla med drugim:
»Skoraj leto dni skupno vodite uporno borbo z vsem ljudstvom Julijske krajine, borbo za uresničenje stoletnih teženj za priključitev Julijske krajine k svoji matici — Jugoslaviji.
Vaša priključitev ni samo vprašanje združitve z vašimi brati, to je vaše življenjsko vprašanje, vprašanje vašega obstoja, vprašanje vašega nadaljnjega razvoja in napredka.
To je za vas v prvi vrsti življenjsko vprašanje
zaradi katerega ste 25 let fašistične okupacije, 25 let nasilja, terorja in raznarodovanja prenašale najrazličnejše težave. To je za vas življenjsko vprašanje, ker biti priključen k Titovi Jugoslaviji, biti vključen v Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo ne pomeni samo deliti usode s svojimi brati, temveč pomeni imeti tudi takšne možnosti za nacionalni, politični, kulturni in gospodarski razvoj, kakršnih narodi Jugoslavije niso imeli še nikdar.
Naglasiti hočem se eno stvar, ki jo moramo še posebno upoštevati, da je Julijska krajina dala dva korpusa Narodno osvobodilni vojski, v katere ste ve dale svoje sinove.
Ali je po vsem tem, kar ste doprinesle v dobi fašistične okupacije, med borbo proti italijanskim in nemškim osvajalcem, po tolikih žrtvah, ki ste jih dale v tej borbi, sploh še mogoče postaviti vprašanje: da naj Julijska krajina, kri naše krvi,
popravili železniške proge, ti nam bodo pomagali obnoviti naše domove. Kakor delavci v coni »B« dvigajo svojo proizvodnjo in presegajo zadane norme, tako moramo na polju kmetijstva izpolniti naš setveni načrt. Delajmo v tekmovalnem duhu, vas naj tekmuje z vasjo, okraj s okrajem. Napravimo načrt na zboru volivcev, razporedimo delovno silo, orodje, vprežno živino in traktorje tako, da ne bo nepotrebnih izgub v času, da bodo vsa delovna sredstva, ki jih imamo na razpolago, popolnoma izkoriščena.
del naše zemlje, pripada tistim, ki so danes s svojimi dejanji dokazali, da vam ne bodo dali tistih pravic, ki ste jih zaslužile? (Dolgotrajno in navdušeno ploskanje in vzklikanje: Hočemo Tita! Hočemo Jugoslavijo!}
Današnja Italija,
Italija de Gasperija, Bonomija in sličnih, brani in čuva izdajalce tako svojega naroda kot vseh slovanskih narodov
Oborožuje poljske fašistične tolpe Andersa, oborožuje in brani krvnike naših narodov, ustaše in četnike. Kaj je mogoče, da bi se ponovila še enkrat zgodovinska krivica, ki je bila prizadejana Julijski krajini leta 1918.? (Klici: Nikdar!)
Ta vaš kongres je še en dokaz več, da ne more nihče razbiti enotnosti Slovencev, Hrvatov in Italijanov Julijske krajine, ki ste ga vsi skovali v skupni borbi. Ta enotnost je osnovni temelj vaše bodočnosti, je osnovna garancija, da boste to borbo izvedli do kraja.«
Kongres so pozdravili nato še: Mara Gržetič v imenu hrvatskih antifašistk, v imenu SIAU Andrej Kosar, v imenu AFŽ Slovenije Erna Muser, zastopnik Enotnih sindikatov Istre Josip Matas in zastopnik mladine Mario Krema.
Nato je povzela besedo Loretta Purlini iz Trsta, ki je prikazala v svojem referatu svetovni politični položaj, ko pa je prešla na oris položaja v Julijski krajini, je izjavila:
»V mednarodnem merilu predstavlja položaj v Julijski krajini prav takšno politično borbeno fronto, ker se vse bolj odprto in odločneje borita med seboj dve sili, da obdržita svoje pozicije. Na eni strani je tu obramba ljudske oblasti, ki je bila izvojevana v narodno osvobodilni borbi, v kateri je sodelovalo vse ljudstvo Julijske kra-ji&e, na drugi strani pa so tu sile reakcije, ki vodijo borbo, da ©čuvajo svoje interese in privilegije. Ker reakcija ne more nastopati z drugo politiko,
se trudi, da bi odvrnila množice od njihovih ciljev
in predstavlja sebe kot pravo braniteljico italijanstva Julijske krajine s tem, da skuša zmanjšati ugled nove Jugoslavije, maršala Tita in novih ustanov, ki so v coni B. V resnici pa brani reakcija interese domačega in tujega finančnega kapitala ter hoče onemogočiti osnovanje ljudskih oblasti. Reakcionarne sile so ustanovile »julijsko separatistično gibanje«, ki hoče, da se tu ustanovi nevtralno ozemlje, ki bi delilo vzhodno Evropo od zahodne in omogočilo svoboden razvoj interesov imperialističnih sil, ki hočejo privesti Julijsko krajino na položaj polkolonialne dežele.«
Tovarišica Purlini je nadaljevala: »Današnji nejasni položaj v coni A povzroča še vedno ogromne težave v razvoju gospodarskega in političnega življen ja v Trstu in v ostali coni A. Stvar je jasna: danes ljudstvo v Trstu trpi. To dokazuje povečanje nezaposlenosti, nedosegljive cene najpotrebnejših predmetov, beda, korupcija. Tudi najosnovnejše demokratične pridobitve pa se sistematično zmanšujejo.
Mnogo govorijo danes o tako imenovani Wilsonovi liniji, o Morganovi črti in o najrazličnejših demarkacijskih linijah. Ljudstvo Julijske krajine pa ne bo priznalo ni-kakšnih demarkacijskih črt, ker v tem vidi najnevarnejši napad na svojo enotnost. Za ohranitev ljudskih pravic mora nastopiti ljudstvo Julijske krajine enotno in se hrabro boriti za ohranitev ljudske oblasti.«
Tovarišica Purlini je ob zaključku svojega referata dejala:
»Vprašanja prave demokracije ljudske oblasti, bratstva in svobode narodov so vezana na teritorialno rešitev problema Julijske krajine. Naše ljudstvo je to dobro razumelo, ko je ob najrazličnejših prilikah glasovalo in danes še enkrat glasujemo.
Mi ljudstvo glasujemo za novo FLRJ.
Tako me žene Julijske krajin6’ ki smo pomagale s svojo vztrajno borbo proti okupatorju, da se ustvari prava demokratična oblast, vemo, kaj pomeni Titova Jugoslavija.
Me žene smo stopile v borbo zato, da se osvobodimo fašistične oblasti in da doživimo dan, ko bo vse» nam, našim otrokom in našim možem zagotovljeno delo, kruh in vse demokratične pravice. Zato moramo zahtevati danes za Julijsko krajino samo eno rešitev, priključitev k
FLRJ.
Popoldne je kongres nadaljeval svoje delo z referatom tovarišice Dine Zlatič o organizacijskih vprašanjih. Svoj referat je tovarišica zaključila z besedami:
»Tovarišice, ta naš kongres se vrši v usodnih dneh. Na tem kongresu se združujemo vse antifastiČ-ne ženske organizacije Istre, Trsta in Slovenskega Primorja. Združujemo se v Slovansko-italijanski antifašistični zvezi žena zaradi tega, da bomo še enotneje vodile borb0 za naše ljudske pravice, za srečnejšo bodočnost naših otrok. Združile smo se zato, da bomo še enotneje izpolnjevale naloge, ki stoje pred nami, ženami, Hrvaticami, Italijankami in Slovenkami.
Preko svoje organizacije, v sestavu Slovansko-italijanske antifa' šistične unije bodo naše žene dovršile naloge, ki jih postavlja pred nas in pred vse naše ljudstvo današnja situacija. Prav tako, kot s° žene Julijske krajine zbrane okrOž svojih antifašističnih organizacij, doprinesle velik del za osvoboditev naših krajev od fašistov, moraj0 dati danes od sebe vse, da bodo pri' borile popolno osvobojenje Julijske krajine in njeno skorajšnjo priključitev k FLRJ na čelu z maršale» Titom.«
Po živahni diskusiji so žepe i^ glasovale skupni protest, ker se prVJ kongres antifašistk Julijske krajine ni smel vršiti v Trstu.
Nato so delegatke enoglasne sprejele program antifašistične Slovansko-italijanske ženske zvez»
Program ASIZZ
Delegatke ASIŽZ sprejemajo na svojem prvem kongresu dne 17. In 1946 sledeče osnovne točke in hočejo v borbi za njih dosego utrditi združitev žena vseh treh narodnosti J. K. v enotno antifašistično gibanje
1.	ASIŽZ, ki je kot tako gibanje demokratičnih in antifašističnih ženskih množic, si postavlja kot glavno nalogo: poglobiti in utrditi bratstvo med narodi JK, utrjujoč enotnost ljudskih množic, v svesti si, da je bratstvo in enotnost narodov najboljša podlaga za čuvanje pridobitev narodno osvobodilne borbe, da je jamstvo svobode in vseh nacionalnih ter socialnih pravic narodov JK.
2.	ASIŽZ stoji čvrsto na braniku ljudske oblasti, na braniku največ-je pridobitve narodno osvobodilne borbe, zavedajoč se, da je ta oblast najmočnejše narodovo orožje v borbi za srečnejšo bodočnost, za srečo in blagostanje naših otrok. Zaradi tega sprejema ASIŽZ kot svojo osnovno nalogo: boriti se za ljudsko oblast tam, kjer je bila odvzeta, to je v coni A, na drugi strani p» čuvati suverenost in utrjevati organe ljudske oblasti NOO, ljudska sodišča, Narodno zaščito in druge demokratične ustanove.
3.	Fašizem je vojaško premagan, toda ni še uničen. Zato je dosledna borba proti ostankom fašizma borba za uničenje vseh fašističnih ustanov ena izmed največjih dolžnosti antifašistk.
4.	ASIŽZ ne priznava nikake delitve JK s Trstom, zavedajoč se, kar je danes vsakomur jasno, da je jK potrebna kot celota, kar je naravna in gospodarska nujnost ter edino možna življenjska rešitev tega ozemlja.
5.	Naše ljudstvo JK se je samo osvobodilo in si z borbo pridobilo pravico, da na podlagi Atlantske karte odloča samo o svoji usodi. Zato se ASIŽZ bori za samoodločbo
Nadaljevanje na 3. strani.
Ganeš ni pri nas vprašanje, kdo iz ljudskih vrst bo dejal : Hočemo v Titovo Jugoslavijo, ampak tekmuje vse ljudstvo, kdo ho to lepše izrazil, kdo ho v to položil več borbenosti, več ognja, več Ijubezo* kdo lo najbolj življenjsko upodobil v to zahtevo našo neopneinr voljo. In iz tega vseljudskega tekmovanja rastejo slavoloki in se
cela naselja spreminjajo v gaje.
Primorska pričakuje Mednarodno komisijo. To pričakovanje je ena sama nepretrgana veriga kra-šenja naših domov, postavljanja slavolokov, je spontano ljudsko tekmovanje, kdo na Primorski, ki si tako nepopustljivo želi v Titovo Jugoslavijo, bo lepše povedal, bolj veličastno izrazil to našo vseljudsko zahtevo. Že sami napisi po hišah niso več tako enostavni. Ljudje tar tekmujejo, kdo bo lepše napisal: Tukaj je Jugoslavija! Že to se je tako razširilo med ljudmi, kje to več zelenja, kje bodo lepše zastavice, kdo bo postavil večji slavolok, čigav slavolok bo lepši, mogočnejši. To je danes tekmovanje vsega primorskega ljudstva, tekmovanje, ki ga ni nihče napovedal in vendar slednji tekmuje. Zakaj je Pred dnevi vipavski kmet, ki je Peljal vino v Idrijo, s takim zanikanjem pripovedoval doma: »Tam pa imajo prav vsak grob okrašen ju ob cestah so kažipoti, ki kažejo, tje je bil kdo od partizanov ubit, kje je padla ka kurirka, kje so fašisti pobijali talce, zakaj ne bi tudi mi tega napravili, če ne bo skoraj izglodalo, kakor da pri nas »i nihče padel.« In res so se kmalu na to začeli pojavljati tudi po vipavski dolini taki in še lepši kažipoti. In tako nedomenjeno tekmo-vanje se je tako razširilo, da so si
ljudje v posameznih krajih izbrali kar cele komisije, ki ugotavljajo, kje je lepše in kaj bi bilo treba napraviti, da bi bilo v njihovi vasi še lepše.
Brez nadaljnjega lahko ugotovimo, da je dosedaj v coni B trenutno postavil najlepše slavoloke tolminski okraj, da so dosedaj Postojnčani spletli največ zelenja, da je bila Idrija najbolj iniciativna, vendar pa prav zadnji dnevi kažejo, da jih bodo ostali kraji preko-kosili.
V Ajdovskem okraju se kar na debelo dvigajo novi slavoloki in sama Ajdovščina zadobiva veličastno lice.
In ljudje povsod kar naprej in kar naprej krase. Stare napise na-domestujejo novi, cele gruče ljudi v zgodnjih jutranjih urah prinašajo smrečje iz gozda in pozno zvečer vse plete dolge kite zelenja. Naše ljudstvo dobro ve, da je to potrebno. Prišla bo komisija. Kako tem ljudem povedati to, kar našemu delavcu, našemu kmetu leži globoko v prepričanju, globoko v zavesti. Treba jih je opozoriti na to; vsak kdor pride na naša tla, naj se ustavi, naj povpraša in spoznal bo našo zahtevo in spoznal bo voljo primorskega ljudstva, ki hoče in mora biti priključeno k Jugoslaviji.
In tega se zavedajo tudi naši,
to je ljudski nasprotniki, zato ne puste v coni A, da bi prišla do izraza volja ljudskih množic, ki se bore ne samo za svojo svobodo, ampak za zlom fašističnega nasilja, ki ga protiljudski imperializem pod krinko lažidemokracije spet skuša vdinjati svetu. Zakaj na zasedanju Združenih narodov širokogrudno govorjenje o svobodi propagande, zakaj solzavo jadikovanje za vojnimi zločinci? Zakaj vse to cirkuško politikantstvo in to v istem času, ko se naprednim ljudskim množicam požigajo slavoloki, ker so odraz ljudske volje, ker so klic ljudske propagande, ker na njih piše ljudstvo svoje zahteve, ker nosijo imena nesmrtnih ljudskih junakov, ki so padli v borbi proti nasilju. Našemu ljudstvu niti na misel ne pride, da bi potočilo solzo za bestialnimi zločinci, zaradi katerih je vsa Primorska požgana in ki so nam pobili 46 tisoč najboljših sinov in hčera, ker bodo prejeli pravično kazen. Prav tako niti enemu poštenemu človeku iz ljudskih vrst ne pride na misel, da bi se boril za svobodo propagande tistih, ki so nam včeraj požigali hiše in nas pobijali in ki bi to storili zopet jutri če bi uspeli z lažmi prevarati svet. S protiljudskimi elementi naj izgine tudi protiljudska propaganda, naj izgine vse, kar nosi v sebi za-
rodke izkoriščanja človeka po človeku, naj izgine vse, kar je ljudstvu tujega.
V coni A je na nek polpožgan slavolok napisala mladinka: »Tako usodo bi dočakali naši domovi v »avtonomiji«, to nam prinašajo tisti, ki nam govore o avtonomni Julijski Krajini in ki so proti priključitvi Julijske Krajine k Jugoslaviji!« Naše ljudstvo torej že do-
bro razume pomen internacionali zacije in je zato še tem vztrajnejše v svoji borbi za priključitev Primorske k Jugoslaviji.
In zato tako spontano tekmuje vsa Primorska: Kdo bo izmed nas najlepše in najkorenitejše izrazil našo vseljudsko zahtevo:	»Tukaj
je Jugoslavija, ker tako to ljudstvo hoče« in dal tej zahtevi tem veli-častnejšega zunanjega videza.
Tudi Istra se pripravlja na sprejem mednarodne zavezniške komisije
Po vseh vaseh, po vseh cestah so Istri)ani postavili slavoloke z napisi: Tukaj je Jugoslavija.
Prebivalci požganih vasi so postavili na vidnem mestu statistiko žrtev. Za svoj doprinos k skupni zmagi nad fašizmom ne zahtevajo drugega kakor priključitev k Jugoslaviji. Italijanski protifašisti in delavci prav tako zahtevajo od mednarodne komisije priključitev k Jugoslaviji, ker je v Jugoslaviji ljudska oblast. V Kubedu, ki je skoraj popolnoma požgana vas, sta poleg seznama žrtev za svobodo dva napisa. Okorna kmečka roka je napisala na zid požgane hiše: To je fašistična kultura, ki je več ne maramo! Živelo slovansko-italijansko bratstvo! Tik pred demarkacijsko črto v Kubedu, Rizani, v Vangaienu pri Kopru, v Cezarih, v Šmarjah, v Kortah, po vaseh v Koperškem okraju in Piranu je na vsakem vidnem lepem mestu napis: Tu je Jugoslavija!
Župnik iz Kubeda pravi: Gorje bi nam bilo, če bi tu bila Italija. Italijanski kolon iz okolice Kopra se je prepričljivo izjavil: Istra bi bila zapostavljena kakor prej, če bi bila tukaj Italija. Mladinka iz Semidele, rodom iz Treviza, me je vprašala zaskrbljeno: saj ni res, da bo Italija, ne maram jo, ker sem spoznala, ko sem bila pri sorodnikih v Benetkah, da so tam še vedno isti kvesturini in
karabinerji kot prej. Koloni so še vedno isti tlačani.
Delavci v Isoli so napravili napise po tovarnah, da hočejo ljudsko oblast, jugoslovansko ustavo, ki jim jamči vse pravice, hočejo Tita, hočejo FLRJ. V Kopru so koperski protifašisti postavili lep slavolok z napisom: Abbiamo combatutto per il potere popolare. Nad slavolokom je pritrjena peterokraka zvezda kot simbol pridobitev Narodno-osvobodil-ne borbe, Dijaki koperske gimnazije so napravili na pročelju stavbe napis Tito, ki so ga ovenčali z lavor-jevim vencem. V Škofijah, v vasi tik pred demarkacijsko črto, so kmetje napisali: »Zavezniki, upoštevajte naš doprinos k zmagi!«
Prileten možakar v Kubedu je na sestanku vaščanov pravil navdušeno, da bo »zabrenčal z zvonom, ko bo prišla delegacija, da bodo vstali stari in mladi, vsi padli, vse žrtve, vsi oni, ki niso dočakali teh srečnih dni, da bodo povedali delegatom, kaj so in kaj želijo. Pevski zbori, gledališke družine, ki so se ustanovile po osvoboditvi, se pripravljajo, da bodo zapele našo slovensko pesem, da bodo igrali naše slovenske igre. Dokazali bodo delegaciji, da ne spimo, da kljub požganim domovom gojimo svojo kulturo, ki je bila tlačena vseskozi v Italiji in katero hočemo razviti v naši svobodni Jugoslaviji.
Ropali, obešali in morili so nas
Če bi bil sedaj v Evropi človek, ki J® strahote pretekle vojne sploh ne '4 vedel in bi sedaj prebiral italijan-ske časopise, bi se prav gotovo z vsem srcem zavzel za današnjo Italijo, ki i°ka, moleduje, spletkari in kriči v. svet, kakšna grozna krivica se ji godi. f« človek bi bil prepričan, da je nova Jugoslavija dežela anarhije in nezakonitosti, da ta nova Jugoslavija ogro-teritorialne pravice Italije. Ta člo-yek niti od daleč ne bi zaslutil, da Je bila mogočna fašistična Italija tista, k» je napadla Jugoslavijo, da si tako utre pot na Balkan in Donavski bazen
in polagoma uresniči svoje imperialistične težnje. Seveda je požrešnim fašistom pri njihovem poskusu, razširiti svoje cesarstvo, temeljito spodletelo. In šele na podlagi te ugotovitve bi spoznal, da premagana Italija vpije zato, da bi odvrnila od sebe krivdo za v*e neštete zločine, ki so jih italijanski vojaki v času vojne izvršili v zasedenem ozemlju, in to po Primorski, ki je že 20 let prej občutila bla-godati italijanske okupacije.
Ogromne skladovnice dokaznega materiala hrani komisija za ugotavljanje zločinov, ki so jih okupatorji
Deset žrtev fašističnega terorja nad slovenskim življem v Brdih; med pobitimi sta tudi dve noseči ženi
izvršili po Jugoslaviji, velik del teh je povzročila italijanska vojska.
Za vse zločine, ki so bili izvršeni v tako zvani »Ljubljanski pokrajini«, so odgovorni v prvi vrsti poveljniki in vojaki kraljeve vojske z generalom M. Roato, M. Robottijem in G. Gam-baro na čelu. Oni, zlasti general M. Rpbotti, so odredili streljanje talcev, požiganje vasi, ubijanje vojnih ujetnikov, množično pošiljanje v internacijo, uboje in pokolje, zaplembo imo-vine, mučenja itd. Vse te zločine so izvrševali vojaki in oficirji redne italijanske vojske.
V kratkih 29 mesecih okupacije so po do sedaj zbranih, še nepopolnih podatkih, Italijani ustrelili nad 1000 talcev, odgnali v internacijo okrog 40.000 Slovencev, to je več kot osmino celotnega prebivalstva pokrajine, in to od dojenčkov pa vse do 80-letnih starcev, mož in žena; v internaciji je pomrlo okoli ”000 ljudi.
Italijani so požgali in porušili nad 10.000 hiš in pobili okrog 7000 mirnih ; civilnil -prebivalcev ter ujetih in ranjenih partizanov.
j In če pogledamo po naši Primorski, 1 od Triglava preko Goriške in Krasa in po vsej Istri, vse je ena sama raz-j valina, povsod grobovi nedolžnih, po-| bitih ljudi.
Danes, ko vsa Primorska težko pri-j čakuje mednarodne zavezniške komi-1 sije, so skoraj po vseh vaseh pripravljene razstave, ki prikazujejo grozodejstva italijanskih in nemških fašistov. Razmesarjena trupla, razbite lobanje dokazujejo, s kakšnim sadiz-
mom so ti visoko kulturni narodi uničevali naše ljudi. Nesramno so mučili iu posiljevali *naše žene in dekleta, nobenih obzirov niso poznali do nosečih žena.
Pričujoča slika nam predstavlja 10 žrtev fašističnega terorja nad slovenskim ljudstvom v Brdih. Med pobitimi sta tudi dve noseči ženi.
Naj navedem samo en primer, kako so te zveri divjale po uaših vaseh, morile in požigale.
Dne 22. maja 1944 so pridrveli Nemci in fašisti iz Gradiške v Brda pred vas Cerovo in začeli besno streljati po vasi in po bližnjih vinogradih. Delavci v vinogradu so se poskrili po jarkih, vendar so jih Nemci pet ujeli in pripeljali v vas. V vasi samo so pobrali še štiri ženske ter vse skupaj odgnali pred hišo Severina Fortija, kjer so jih mučili in nato vse postrelili. Med temi žrtvami podivjanih fašistov je tudi Leopolda Forti, mati petih otrok, ki je bila že štiri mesece noseča, dalje Rozina Kraševec, mati 7-letne deklice in sedem mesecev noseča, Jakin Jože, Okroglič Karel, Colja Miha, Kumar Anton, Prinčič Jožefa, Prinčič Alojz in Štehar Jožefa.
Ko je Severin Forti, ki se je ta čas mudil v hiši, slišal streljanje jn obupne klice svoje žene Leopolde in ostalih žrtev, je stopil ven in na ves glas zavpil: Živel Tito! Živel Stalin! V naslednjem hipu so ga podrle fašistične krogle.
Fortijevo hišo so nato popolnoma izropali in jo potem zažgali, prav tako so izropali celo vas in tudi pobite, ki
so ležali na tleh. Samo v denarju so odnesli preko 200.000 lir, zlatnine 'n srebrnih predmetov pa v vrednosti 100.000 lir.
Ta po niso bile edine žrtve v Jej vasi. 18. avgusta istega leta so ujeli 24-letnega Ivota Trkuč, ga nečloveško mučili, ker je bil »terenec« in ga nato ubili. Prav isti dan je padel bliju vasi partizan Nikola iz Makučeve družine.
Poleg tega so odvedli v internacijo 14 oseb, od katerih se jih šest ni vrnilo. V borbi pa je padlo 13 partizanov iz te vasi.
Take in še hujše grozote je preživljala vsa Primorska, povsod so klali, pobijali in požigali, da bi udušili v ljudstvu željo po svobodi. Dosegli pa so nasprotno. Narod se je spoprijel s temi zvermi na življenje in smrt.
V tej borbi je padlo 46.800 poštenih, zavednih Slovencev, 7000 je ostalo pohabljenih, 95.460 je bilo pregnanih — izseljenih, 19.957 domov so nam požgali in 16.837 do tal porušili.
To so ogromne žrtve, ki jih je Primorska doprinesla k skupni zavezniški zmagi nad fašizmom, in te žrtve ne smejo biti zastonj.
Težko že pričakujemo mednarodne komisije, da ji povemo, da hočemo sami odločati o svoji usodi, da hočemo k Titovi Jugoslaviji. Dovolj smo žrtvovali in ne bomo nikdar dopustili, da bi bili pahnjeni v ponovno suženjstvo pod Italijo. Odločno pa odklanjamo vsako drugo rešitev primorskega vprašanja, ki bi bilo izven Federativne ljudske republike Jugoslavije.
Zločinski fašisti opravljajo svojo obrt: morija in požigajo
"
(Nadaljevanje z 2. strani.) narodov. Odločno se bori proti vmešavanju in intervenciji raznih tujih sil.
6.	že v času NOB si je žena JK Pridobila enakopravnost. Zategadelj se ASIŽZ bori za to, da se ženi dajo polne pravice in možnosti; da to enakopravnost lahko izkoristi v državnem, socialnem, gospodarskem in političnem življenju. ASIŽZ skrbi za kulturni in politični napredek cone.
7.	Nasi otroci, ki jih je fašizem dolga leta zastrupljal s fašistično vzgojo, so potrebni naj večje nege in pravilne vzgoje v demokratičnem duhu. Naloga ASIŽZ je, ščititi m pravilno vzgajati otroke doma kot v šoli. Zaradi tega je nujno, da ASIŽZ nadzira šolske programe in učiteljstvo. Sokrivci zločinov, izvršenih nad našijn Ijudstvcin in do-
movino, ne smejo in ne morejo biti vzgojitelji naše mladine.
8.	ASIŽZ čuti dolžnost posvetiti vse svoje sile socialnemu skrbstvu. Pomagati žrtvam fašizma, sirotam in vdovam padlih borcev, invalidom in onim, ki so se vrnili bolni iz raznih koncentracijskih taborišč.
9.	Zaščita materinstva in družine, j to je skrb in naloga ASIŽZ. ASIŽZ se bori za to, da se ženam-materam zagotovi potrebna zdravstvena in socialna zaščita.
10.	ASIŽZ vodi odločno borbo proti črni borzi in raznim vrstam špekulantstva, zahteva kontrolo nad cenami ter širi zanimanje za zadruž ništvo. ASIŽZ vsestransko podpira borbo ljudstva za zboljšanje živ-Ijenjskih prilik, podpira borbo za zboljšanje delovnih pogojev v okviru Enotnih sindikatov.
11.	ASIŽZ priznava celoten program SIAU.

Ml SM0 m JUaOSLMLl

ZATO HOČEMO TAKO DELATE KOT DELAJO V JUSOSLiT Ul
Naše ljudstvo ne prezre nobene stvari, ki jo napravijo ljudske množice v Jugoslaviji. Tako se tudi pri nas samoiniciativno vključujejo delavci in delavne množice sploh v prvomajsko tekmovanje in celo pozivajo Jugoslovane, da se temu tekmovanju odzovejo. Tako so delavci in nameščenci državnega avtomobilskega podjetja v Divači napisali maršalu Titu sledečo resolucijo:
»Dragi tovariš maršal! Na množičnem sestanku enotnega delavskega sindikata pri državnem avto-mobilsko-prometnem podjetju v Divači smo vsi delavci, šoferji, mehaniki in nameščenci sklenili pristopiti k prvomajskemu tekmovanju. Tekmovati hočemo med seboj, istočasno pa pozivamo vse uprave, prevzemne in transportne baze avtomobilskih prometnih podjetij v FLRJ, da se pridružijo našemu tekmovanju.
Za tekmovanje smo se odločili, ker smo pravilno razumeli Tvojo novoletno poslanico. V polni meri razumevamo potrebo po čim intenzivnejšem tekmovanju poedinca kakor vsega delovnega ljudstva. Ne bomo trpeli, da zaradi pomanjkanja stanovske zavesti trpi nujno delo na obnovi, ki je potrebno, da se čimprej urede razmere v naši državi, ki je dala največ človeških in materialnih žrtev v veliki osvobodilni borbi. V tekmovanje, ki naj prinese čimveč koristi delovnemu ljudstvu FLRJ, smo stopili, da z dejanji dokažemo svojo voljo in svojo zahtevo, da se vse Slovensko Primorje, vsa Istra, Trst in Gorica kakor tudi Koroška s slovenskim življem priključijo k FLRJ.
Naše tekmovanje naj bo izraz bratstva demokratičnega jugoslovanskega in italijanskega naroda in viden dokument povezanosti vsega delovnega ljudstva delavcev, kmetov in delovne inteligence. Naše tekmovanje je odgovor inozemskim reakcionarnim intrigam, ki hočejo okrniti pravico svobodoljubnega naroda na zapadu naše države do samoodločbe, ki smo si jo priborili v narodno osvobodilnem boju. S tekmovanjem se hočemo oddolžiti vsem borcem slovanske in italijanske narodnosti, ki so žrtvovali svoje dragoceno življenje za svobodo, bodisi s puško v roki ali zaradi preganjanja po fašističnih zločincih in domačih izdajalcih, ali v zaporih in koncentracijskih taboriščih. Požgani in uničeni domovi ter opu-stošeno gospodarstvo zahtevajo od nas nesebično povezano in intenzivno delo v borbi za obnovo. Pokazati se hočemo hvaležne Tebi, tov. maršal, ki si nas v svojem modrem vodstvu pripeljal v ugodno zaključno obdobje naše narodno osvoboe-dilne borbe in ki še nadalje neustrašeno zastopaš našo zahtevo po nedeljivosti našega ozemlja.
V tekmovanju bomo uvedli naj-večjo štednjo potrošnega materia-
la, izboljšali delovne metode, usposobili čimvečje število motornih vozil za čimbolj ekonomično in uspešno vožnjo, ekspeditivno in ekonomično odpravljali zadostno število transportov. Dvigniti hočemo svojo delovno disciplino z vestnim, predanim in točnim izpolnjevanjem svojih dolžnosti, zboljšati organizacijo dela in službe, pristopiti k širokopoteznemu udarniškemu delu in dvigniti naš politični in kulturni nivo. Borili se bomo proti vsakemu poizkusu reakcije in proti špekulaciji in sabotaži. Sodelovali bomo s kmetskim prebivalstvom v vseh važnih problemih našega gospodarstva.
Prosimo Te, ljubljeni tovariš maršal, da sprejmeš s tem pozivom na tekmovanje naše zagotovilo, da Ti bomo tudi iz tega, k FLRJ še ne dokončno priključenega ozemlja vedno sledili v borbi za dosego naših osnovnih pravic. Pritegnili bomo v to borbo vse delovno ljudstvo, dokler ne bomo na meji naše ljubljene države dosegli pravičnih mejnikov.
Naj živi maršal Tito, prvi dela-Jugoslavije in zastopnik pra-
vec
vičnih zahtev svobodoljubnega slo-vansko-italijanskega življa na naši zemlji!«
Drug tak primer je povsem samoiniciativna gradnja ceste, ki naj zveže vas Griže z vasjo Veliko Polje. Vaščani iz Velikega Polja so sestavili delovne čete, v katerih vidiš med možaki tudi šestnajstletnega dekleta in tudi šestdesetletno mamico. In vsi ti kopljejo in prenašajo zemljo, da napravijo cesto, ki bo vezala njihovo vas s svetom. In neka žena je ob tej priliki izjavila: »Vse družine iz naše vasi sodelujejo pri izgradnji te ceste. Kdo izmed nas lahko reče, da je že dovolj napravil, kdo lahko izmed nas v delu obstane, ko je vse porušeno in ko nam še vsega manjka.«
To je glas preproste žene, ki kliče na tekmovanje: »Obnavljajmo, popravljajmo, tekmujmo, kdo bo več napravil za to, za kar so naši najboljši dali svoja življenja,«
Tudi vasi v okraju II. Bistrica tekmujejo, in sicer katera si bo najprej napeljala električno luč. Tekmovanje je v teku in sedaj vodi vas Topolcc, za njo je vas Za-rečje, potem Dolnji Zemon in tudi Sobonje nočejo zaostati.
V istem okraju so pokrenili v času prvomajskega tekmovanja tudi kampanjo za to, kdo bo popravil največ cest, predvsem tistih, ki peljejo v požgane vasi, kje bodo te ceste najprej izvršene, ker bo treba v požgane vasi kmalu začeti voziti gradbeni material. Nadalje tekmujejo v okraju II. Bistrica tudi v tem, kdo bo preoral največ zemlje vdovam padlih partizanov.
Vse to jasno kaže, da je naše ljudstvo dejansko že danes člen velike ljudske skupnosti delovnega ljudstva Jugoslavije.
Delavci v Beljskem za pogorelce
delavci v prvih sedmih tednih letošnjega leta sežagali 38? kub. metrov lesa več kot pred vojno v takem času, le s to razliko, da je letos delalo 56 delavcev, pred vojno pa petinšestdeset.
Delavci v Beljskem so na žagi, ki je pod upravo Urada za upravljanje narodne imovine v 1-10 udarniških urah sežagali 25 kub. metrov stavbnega lesa za pogorelce. Pri svojem požrtvovalnem delu so
Seja gospodarskih odsekov pri PN00 v Ajdovščini
Dne 15. februarja t. 1. se je vršila v Ajdovščini seja gospodarskih odsekov Poverjeništva PNOO za Slov. Primorje, ki je bila v glavnem posvečena vprašanjem kmetijstva in zadružništva.
V	zadružništvu je ugotovljena potreba po blagovni centrali, kur naj našim zadrugam omogoči boljšo dobavo blaga. Blagovna centrala bo začela poslovati v Postojni. Preko te centrale se bodo lahko neposredno oskrbovale vse zadruge na področju Poverjeništva.
V	kmetijstvu je bila jesenska setev izvršena ca 98%. Sedanja pomladanska setvena kampanja, ki se bo izvajala načrtno preko setvenih odborov, mora dovesti do prav takega uspeha. Nabava semen bo izvršena iz Jugoslavije, odkoder bomo dobili semena koruze, ovsa, fižola, lanu ter sončnice, ki bodo v celotnem na razpolago. Zato je upoštevati pri setvenem načrtu to stanje v zalogah semen. Treba si je manjkajoča semena nadomestiti doma, pri čemer bodo odseki za kmetijstvo na področju Poverjeništva
posredovali med posameznimi kraji in okraji.
Sestavljen je bil nadalje setveni odbor pri Poverjeništvu PNOO za Slov. Primorje, ki obstoji iz 5 članov (zastopniki kmetov in množičnih organizacij ter članov Pov. PNOO), okrajni bodo sestavljeni tudi iz 5 članov, dočim bodo krajevni imeli 3 člane. Naloga teh odborov je skrbeti za takojšen pričetek dela tam, kjer je zemlja in podnebje že dovolj ugodno, pomagati pri razdelitvi oziroma ugotavljanju semenskih zalog, organizirati samopomoč pri obdelavi zemlje z živino ter preko množičnih organizacij vključiti vso ljudsko delovno silo in izvedbo setvenega načrta. Odsek za preskrbo je zagotovil nafto in petrolej za traktorske postaje v zvezi s pomladansko setvijo, odsek za industrijo in rudarstvo pa poljedelsko orodje, ki bo na razpolago v zadrugah. Poljedelsko orodje bo dobavila domača tovarna in »o potrebne zaloge že na razpolago.
V obrti se povsod vršijo konfe-obrtnikov, kjer se obrtniki
povezujejo z nabavno - prodajnimi zadrugami, da si bodo tako olajšali nabave. Obrtniki bodo prejemali razpoložljiv material, ki ga bo imela zadružna blagovna centrala preko zadrug ter bodo oddajali svoje proizvode zadrugam. Tako bodo zadruge mogle ne samo prodajati, temveč tudi nabavljati, vršiti svoje delo v celoti.
Treba je, da vsi okraji v tem
pogledu pokažejo svoje uspehe. Tako bo zaščiten obrtnik od špekulantov, od katerih je dosedaj nabavljal material za drag denar. Važno vprašanje, ki zanima naše ljudstvo, je zavarovanje proti požaru in drugim nezgodam. V tem pogledu je Poverjeništvo ustanovilo na našem področju zavarovalni zavod. Sedež in ime Zavarovalnice bo javljen.
Nato so se še obravnavala nekatera vprašanja industrije in financ.
Idrijski rudarji manifestirajo z delom za priključitev Julijske Krafine k FLRJ
renče
Poglejmo si delovne rezultate naših idrijskih rudarjev, poglejmo kako oni manifestirajo za priključitev Primorske k Titovi Jugoslaviji^ Celotna proizvodnja rude v idrijskem rudniku je znašala letos v januarju 110.5%, v februarju pa 120.5% decembrske proizvodnje. Prekoračene so bile v več primerih norme za take vrednosti, ki si jih v predvojnem času ni bilo mogoče zamisliti. Medtem ko je idrijski rudar za časa fašistične okupacije zaviral proizvodnjo, izvrševal sabotaže, v kolikor se seveda ni neposredno udeležil osvobodilne borbe z orožjem v roki, se sedaj zaveda, da dela za skupnost in hoče čimveč doprinesti materi Jugoslaviji. Tako so prekoračili normo v izkopavanju: dvojica Poljanšek Iv. in Ckok Julij za 53%, dvojica Sedej Filip in Koler Josip za 46%, Strnad Josip in Mikuž Slavko za
45% ter Kacin Anton in Likar Iv. za 39%. Topilnica, ki je bila v času vojne bombardirana in je sedaj obnovljena, je zahtevala mnogo požrtvovalnega dela. Treba je bilo
popraviti peči, generatorje in druge naprave. Sedaj vlada povsod živahnost v delu. Po zbiralnih ceveh teče srebrna kovina. Plinski generator, ki je dovajal energijo pečem, je bil pokvarjen. Treba je bilo z lastnimi silami popraviti peč. Tov. Pavšič Anton je to delo v kratkem času izvršil. Tako je danes iz ruševin obnovljen generator plod delavčevega prizadevanja. S popravilom generatorja je Pavšič dosegel, da v peči, kjer se destilira živo srebro, ruda zažari že za polovico časa prej kot pri prejšnji ureditvi.
Samo delavec-rudar, ki se zaveda za kaj dela, da gradi in dela za ljudsko skupnost, je zmožen takih storitev in to pod pogoji ljudske oblasti. Prav za to predstavlja to delo neomajno zahtevo naših rudarjev po priključitvi Primorske
k FLRJ.
Idrijski rudarji za Komunistčno partijo
Idrijski rudarji, ki so napravili že celo vrsto nadurnih dnin in dohodek slednjih darovali v socialne namene oziroma podarili raznim ustanovam, so na lastno pobudo sklenili napraviti tudi enodnevno dnino v prid Komunistične Partije.
11. februarja so kmalu po tretji uri zjutraj prišli rudarji na delo; bilo jih je 800. Pred pričetkom dela jim je v nekaj besedah njih tovariš Permozer prikazal vlogo Komunistične Partije v času same oborožene borbe proti fašizmu in njeno vlogo v borbi množic za ekonomsko neodvisnost delovnega
Rudarji iz rudnika Timav za Komunistično partijo
Kakšen odnos do dela pa imajo ti rudarji, to najjasneje prikazuje dejstvo, da so pri obnovitvenih delih na rudniku, ki so bila preračunana od uprave za 30 delavnih dni, opravili vse v 20 dneh.
Tudi rudarji v rudniku Timav pri Vremskem Britofu so napravili enodnevno dnino za Komunistično Partijo. Na določen dan je delalo 64 rudarjev 8 ur in svoj zaslužek poklonilo Komunistični Partiji.

ljudstva. Rudarji so te besede pozdravili s takim navdušenjem kot še nobenega govornika dosedaj. Z neverjetnim veseljem so se lotili dela in napravili dnino od 4. zjutraj pa do 12. ure. V 6400 urah so zaslužili 200.000 lir in jih poklonili Komunistični Partiji. Njihovo delovno požrtvovalnost pri tem pa najbolj nazorno prikazuje dejstvo, da so na tej dnini dvignili produk cijo za 5 odstotkov.
Naši rudarji so trdno odločeni boriti se v vrstah delovnih množic za popolno zmago delovnih razredov pod vodstvom Komunistične Partije. Vse za Tita, vse za FLRJ, je njihovo vodilno geslo.

Kdor še ni poravnal naročnine, naj to čimprej !

stori
OI> TEONA DO TEDNA
Julijska krajina s Trstom — križišče mednarodnih poti med severom in jugom ter vzhodom in zapadom — ki je bila vseskozi predmet spora med imperialističnimi državami, predstavlja tudi danes preizkusni kamen za jvse velesile in Združene narode,_ ki hočejo vzpostaviti pravične meje in zagoto-vifi trajen mir med narodi. Zato Julijska krajina danes ni samo vpraša-— Jugoslavije in Italije, ampak je
nje
postala težko mednarodno vprašanje, posebno še zaradi tega, ker se je svet v tej vojni in po njej razdelil v dva nasprotujoča si tabora. Rekel sem težko vprašanje. Ves svet dobro ve, da rešitev tega vurašanja otežkoča nska
re-
vprašanje.
vprašanja
samo italijanska in vsa svetovna akcija, ki hoče baš na vprašanju Trsta in Julijske krajine preizkusiti svojo moč, ki hoče tu postaviti obrambni zid proti napredni, demokratični Jugoslaviji in si ustanoviti nova oporišča za kasnejšo ekspanzijo na Balkan. Oslabiti hočejo Jugoslavijo in ves napredni blok, ne glede na to, da bi bila s tem nam Primorcem in narodom Jugoslavie ponovno storjena velika krivica. Tem svetovnim lopovom je popolnoma vseeno, če smo Primorci darovali 46.000 življenj svojih najboljših za to, da se rešimo fašizma in narodnega zatiranja De Gnsperi in za njim še drugi reakcionarji nič ne vedo za naše žrtve, nič ne vedo, da so oni premagani — oni gredo v svoji nesramnosti še tako daleč, da oni vpijejo na nas, oni postavljajo svoje zahteve in nekakšne ponudbe, po katerih velikodušno odstopijo Reko in del Primorja Jugoslaviji, in zatrjujejo, da pomeni italijanski Trst simbol miru med narodi.
Medtem pa
Italiii skrivajo neštevilne vojne zločince
o pribežali iz vseh držav po uničenju fašističnih armad. Ta premaga-
ki so
na Italija, ki goji na svojih prsih vso zločinsko fašistično golazen nekdanje Poljske, ki ji poveljuje general Anelerà, dalje jugoslovanske izdajalce, nedičevce, mihujlovičevce, paveličev-ce, rupnikovce in ne vem kakšne »ovce« še, ta Italija, kjer imajo fašisti še polno moč in ne dopustijo demokratičnim silam nikakega razmaha, hoče danes v vrste Združenih narodov, proti katerim se je borilo oziroma katere je zločinsko napadla, požigala, ropala in morila po njihovih deželah.
Popolnoma jasno je, da bi si Italijo ne mogla privoščiti takih nesramnosti, če bi ne Čutila za seboj mednarodne reakcije, ki jo v vsem njenem delu podpira. Tako vidimo, da kljub temu, da je Italija zasedena po ameriških in angleških četah, sc še vedno zavlačuje izročitev vojnih zločincev državam, katerim pripadajo. Nasprotno, ti zločinci uživajo vso prostost, udobnost in gostoljubje italijanskih fevdalnih magnatov in to ne brez vednosti zavezniških okupacijskih oblasti. Te zločince smatrajo za begunce, ti uživajo tudi od strani zavezniških oblasti vso prostost in možnost svobodne propagande. V skupščini Združenih narodov pa je goslovnnski delegat dr. Aleš Bebler jasno podal razliko med begunci, ki
jih je preganjal fašizem in begunci, ki so v službi fašizma. Tu gre toreji za begunce, ki so zbežali pred pravico, skratka izdajalce, ki se boje pravične sodbe svojega naroda.
Ti izdajalci, ki bi po vsej pravici in po dogovorih med velikimi zavezniki na Krimski in Podstdamski konferenci morali biti izročeni svojim narodom, da jih sodijo, ti zločinci uživajo danes pomoč od strani zapadnih zaveznikov, da v taboriščih beguncev
nemoteno vršijo zločinsko propagando
proti vsem naprednim demokratičnim državam, posebno pa še proti demokratičnim vladam v Poljski in _ Jugoslaviji, katere so velesile že priznale. S tem demoralizirajo begunce in jim preprečujejo povratek v domovino.
Vodja sovjetske delegacije Višinski je v Varnostnem svetu opozoril na to nevarno propagando in poudaril, da je taka propaganda, naperjena proti članicam Združenih narodov, nedopustna.
Dejansko se sploh ne postavlja vprašanje omejitve svobode propagande, govora in tiska. Gre le za omejitev svobode propagande tam, kjer. je ta propaganda naperjena proti miru in varnosti, tam, kjer ogroža demokratične narode.
Ta načrtna, intenzivna propaganda, ki se vrši danes po begunskih taboriščih, pa ni nič drugega kakor podpihovanje k izdaji; ta propaganda zastruplja dušo in voljo ljudi, ki večkrat postanejo žrtve prevare in psihičnega pritiska.
Zato danes vse demokratične države, ki so pri vprašanju beguncev tudi najbolj zainteresirane, odločno zahtevajo, da se prepreči ta sovražna propaganda, da se beguncem omogoči čim hitrejši povratek v domovino in tretjič, da zavezniške oblasti izroče vse vojne zločince svojim narodom. V interesu miru je, da se odstranijo fašistični zločinci, ki so povzročili to krvopre-litje in katerim sedaj sodi mednarodno vojaško sodišče v Niirnbergu, prav tako pa je za utrditev miru in sodelovanja med narodi važno, da prejmejo zasluženo kazen tudi zvestl in vdani pomagači Hitlerja in Goringa^ po posameznih državah zato, da se že y naprej onemogočijo< ponovni poskusi, uresničiti njihove imperialistične načrte.
Niirnberška sodna razprava
je razgalila pred vsem svetom vso zločinsko prekanjenost nemških voditeljev in generalštaba, ki so do kosti izdelali načrte za
potan-napade
miroljubne narode in podjarmljenje Evrope. Kako zavestno in načrtno
vse
so pripravljali ta napad na civilizirano človeštvo, jasno kaže tudi ideološka priprava nemškega naroda za vojne naloge. Ustvarili so »teorijo višje rase«, sovraštva do človeka. Iz te teorije je sledilo, da imajo Nemci, ker vsekakor pripadajo višji rasi, »pravico«, da si gradijo svoje blagostanje na kosteh drugih ras in narodov. Ta teorija je proglasila, da nemških faši-
stičnih uzurpatorjev ne vežejo niti zakoni, niti splošno priznana pravila človeške morale. Rasi »gospodarjev« je vse dovoljeno.
Vse vzgojne in prosvetne ustanove, od ljudske sole do univerze, vse mladinske organizacije in strokovna društva, vse je vcepljalo nemški mladini zavest, da je nemški narod poklican, da vlada svetu. Tako so v narodu vzbudili ugodno razpoloženje za svoje osvajalne namene.
To je trajalo leta. Vzgojili so med tem ogromno število ljudi, ki so tvorili široko razpredeni aparat raznih Gauleiterjev, Blockleiterjev in ^ drugih, ki so pa bili vsi le poslušni in ubogljivi deli mehanizma, ki ga po svoji volji obrača in usmerja tolpa zarotnikov s Hitlerjem na čelu.
Vso nemško težko industrijo, ves finančni kapital, vse so angažirali v priprave za ta roparski pohod, ves gospodarski razvoj nekaj let nazaj je tekel po strogo določenem vojnem gospodarskem načrtu.
Poleg tega smo videli na razpravi do vseh podrobnosti preračunane načrte za napade na posamezne države in končno še priprave ogromnih koncentracijskih taborišč za vojne ujetnike v Nemčiji, Poljski in drugod, kjer so čisto po načrtu morili, sežigali, mučili in na vse mogoče zverinske načine uničevali — ne vojne ujetnike, temveč nedolžne ljudi — otroke, $ene, starce — vse, popolnoma vse. Iztrebiti so hoteli zlasti slovanske narode. Mi-
lijoni žrtev fašističnih osvajalnih naklepov so dotrpeli v teh taboriščih.
In danes zahtevajo vsi trpinčeni narodi, ki so jim ti zarotniki uničili domove in toliko milijonov njihovih bratov in sestra, vsi ti pričakujejo, da bodo ti zločinci kaznovani za svoje zločinsko delo, ki mu v zgodovini člove-veštva ni primere, s smrtjo.
Samo tako bo zadoščeno pravici, samo s tem bodo dani pogoji za mirno reševanje nadaljnjih odnosov med narodi.
Kljub vsem tem dejstvom, ki jasno potrjujejo krivdo nacističnih voditeljev za vsa mučenja, masovne poko-
lje in iztrebljanje prebivalstva, za vse pustošenje in požiganje in razdejanja mest in vasi, za vse nadčloveško^ trpljenje, ki so ga prestali trpinčeni narodi po nalogu teh zveri, kljub vsemu temu se še najdejo ljudje, ki se drznejo opozarjati s vet na nekakšno usmiljenje do teh svetovnih morilcev. Ni jih sram spričo milijonov žrtev, ki so jim te pošasti požigale domove, jih metale žive v ogenj, poniževale in skrunile žene, ni jih sram dvigniti svoj glas v obrambo teh zverin, ki jim po njih podlosti in zločinstvu ne najdeš imena. Urugvajska vlada je sprožila predlog, naj bi se pri obsodbi teh, ki so po svojih grozodejstvih zaslužili petkratno smrt, sploh izključila smrtna kazen, Dobro vemo, da je urugvajska vlada samo eksponent prikritih elementov, ki bi radi ohranili te največje zločince pri življenju.
Mi na, ki smo se s temi pošastmi borili In doprinašali žrtve, ne bomo nikdar dopustili, da bi bila njim sploh še kdaj dana možnost, pripraviti svetu tako uničenje, kot so ga poskušali sedaj.

»Kdo je dr. Ifaiiseič?«
Kdo je dr. Karninčič, »ugledni« postojnski zdravnik? Predvsem je to bivši tajnik fašistične stranke v Postojni, sploh fašistični veljak pravkar ugasle zločinske Mussolinijeve ere.
Kdo je bil dr. Karninčič takoj po osvoboditvi? To je bil eden izmed »najboljših dobrotnikov človeštva«, človek, ki je komaj čakal prilike, da napravi bližnjemu dobro. In res je napravil morje »dobrega«. Zakaj pa j® to napravil in na čigav račun se je vse to pisalo, o tem pa Karninčič ni govoril, ampak je previdno molčal.
Poglejmo si zločinsko razdiralno delo dr. Karninčiča. Pri pokrajinskem zavodu za socialno zavarovanje v okraju Postojna, tam je bil sprejet 2 najboljšimi nameni. Toda Karninčič ni stopil s poštenim namenom v služ-oo pri omenjenem zavodu. Statističen pregled nam najbolj jasno potrjuje to. Bolniški stalež, ki običajno vsebuje 2 so 2Yi% zavarovancev je imel pod Karninčičevim vodstvom 1%. Kako je Karninčič to dosegel? Pa poslušajmo delavca, ki je prišel k njemu na pre-gjed, kaj pravi o tem: »Prišel sem k Karninčiču in on me je vprašal, ko-hko časa bom še bolan, če bom bo-
lan še en teden. Nato mi je odobril bolniško stanje za en teden. Seveda sem jaz odšel na delo, kljub temu, da sem bil vpisan v bolniškem staležu.«
To najjasneje zrcali Kaminči-čevo vlogo v Zavodu za socialno zavarovanje. Ta »slavni zdravnik« je nameraval na račun izčrpavanja Zavoda za socialno zavarovanje le podpirati delomržnost, podpirati lenuhe in saboterje, podpirati pijavke ljudskih množic. To njegovo razdiralno delo je imelo lahko en sam namen, oslabiti socialno zavarovanje in tako prisiliti našo socialno ustanovo v to, da bi bila primorana povišati delavstvu zavarovalnino, S tem je na eni strani hotel jemati ugled našemu Zavodu za socialno zavarovanje in na drugi strani tlačiti poštenega delavca, ki bi moral plačevati zvišane zavarovalnine zato, da bi kril denar, ki bi ga prejemali delomržneži in saboterji.
To je pravo lice dr, Karninčiča, Prav njegovo početje ponovno potrjuje ljudsko zahtevo, da ne sme in ne more biti pri nas prostora za fašiste. Karninčič se bo moral za svoje zločinsko delo zagovarjati pred ljudskim sodiščem-
Demokracija v coni A - neofašistični teror
Eno izmed narodno bitnih vpra-žawi> ki zanima naše primorsko Ijud-slv°, je vprašanje šolstva in učitelj-stva, tako slovenskega kakor ludi ita-"janskega.
Takoj po kapitulaciji nacistiine Nemčije, se je naša ljudska oblast Pričela zanimati in načrtno reševati ravno problem šolstvo in vzgoje naše dece, kajti za časa narodno osvobodilne borbe je bila večina naših šol zaradi vojnih razmer zaprtih, medtem ko v postojankah, kjer je bila vzgoja dolske mladine pod nadzorstvom okupatorja in domačih izdajalcev, je bila ish najbolj fašistično in militarislič-no usmerjena. Treba je bilo torej Pričeti skoraj popolnoma na novo s sPfošno reorganizacijo vsega šolstva na Primorskem.
Takoj, že meseca maja 1945, je naša ljudska oblast pristopila k delu v najkrajšem času dosegla zelo ve-Hke uspehe na celotnem področju Slovenskega Primorja in Trsta. V Trstu je prvič v zgodovini bila priznana slovenskemu delu prebival-s}ca kulturna enakopravnost z itali-
ianskim.
S prihodom ZVU, ki je Slovensko Primorje razdelila v dva pasova, Se je vsa stvar v pasu »«4« bistveno spremenila v škodo ljudstva. S sploš-odlokom št. 11, ki ga je ZVU Izdala takoj po prevzemu oblasti, je bdo našim prosvetnim odsekom nemogoče sodelovati v sklopu dekreti-rone oblasti. ZVU je v vrhovno šolsko upravo pritegnila reakcionarne m fašistične profesorje in učitelje, ki so pobegnili iz domovine iz strahu, da bi prišli pred ljudska sodišča. Ti ljudje, med katerimi prednjači Srečko Baraga, nekdanji srednješolski Profesor, ki je bil dne 7. februarja obsojen v Ljubljani pred okrožnim ljudskim sodiščem na smrt, ker je bil za časa nemške okupacije v naj-losnejših stikih z nemškim gestapom, ovajal in zasledoval dijake, ki so delovali za OF, odrejal pokolje aktivistov OF potom svoje vohunske mre-šo, ki so jih pod krinko »črne roke« opravljali posebni domobranski oddelki, in povzročil nad svojim narodom še nešteto drugih krvavih zločinov. — Taki ljudje so pri ZVU dobili zaščito in prišli celo na od-govorna mesta (Srečko Baraga je sedaj namreč v Trstu svetovalec pri anglo-ameriški upravi za slovensko šolstvo, ravnatelj tamkajšnje slovenje gimnazije in asistent za šolstvo zavezniškega oficirja v pasu »A«), la takoj pričeli, kar je najbolj nerazumljivo, s privoljenjem in celo Podporo zaveznikov, uvajati skrajno uodemokratični sistem v slovensko šolstvo.
Neštetokrat je primorsko ljudstvo. Poslalo ZVU protestno resolucijo in pismo proti nastavitvi takih proti-Ijudskih in belogardističnih profesorico, ki kratijo najosnovnejše demokratične pravice, toda ZVU je bila za vse to vedno popolnoma gluha, kakor so skozi 25 let bile gluhe italijanske fašistične oblasti za vse Prošnje primorskega ljudstva. Ako bi se vse to dogajalo v neki državi, ki bi se proglašala za veliko nacistično Nemčijo ali fašistično Italijo, kakor sta to vedno kričala Mussolini in Hitler, bi to bilo povsem razumljivo, ker. se pa to dogaja pod vojaško.
upravo države, ki je šla v boj že leta 1939 za zlom fašizma, primorskemu ljudstvu to nikakor ne gre v glavo, oziroma si to opi-avičeno tolmači kot novo fašistično zatiranje.
Primorsko ljudstvo je že leta 1941 pričelo voditi krvavo in težko borbo proti fašističnim okupatorjem skupno z zavezniki, z onimi zavezniki, ki so preko radija v Londonu vsak dan pozivali narode vsega sveta v borbo proti Italiji in Nemčiji, obljubljali in podpisovali različne listine, s katerimi se je jamčila popolna svoboda tiska, besede, propagande in vere, ki so vedno poudarjali, da bo spoštovana in upoštevana samoodločba narodov. Danes, ko je borba končana, ko bi se po svetu moral v resnici zagotoviti mir in demokracija, mora primorsko ljudstvo v pasu »A« na žalost ugotavljati in na svoji lastni koži občutiti, da skušajo nekateri to prihraniti kot nekak monopol reakcionarnih, belogardističnih in fašističnih elementov, ki se nemoteno kretajo po ozemlju ZVU v pasu »A« in so celo na odgovornih mestih tamkajšnje civilne uprave.
Zapadni zavezniki so obljubljali svobodo tiska, danes pa se ukinjajo in prepovedujejo naši slovenski listi, ker razkrinkujejo vojne zločince in branijo najosnovnejša demokratična načela primorskega ljudstva (primer »Primorskega dnevnika«).
Zapadni zavezniki so obljubljali svobodo izražanja, danes se pa po Gorici in Trstu in celotnem ozemlju pasa A podirajo slavoloki, ki jih je ljudstvo postavilo, da ponovno izpriča pred očmi mednarodne komisije, kaj zahteva, zakaj se je borilo in žrtvovalo svoje najboljše sinove in hčere v skupni borbi ravno z onimi zavezniki, ki danes to preprečujejo.
Danes se v slovenskih šolah v coni »A« uči po programih, ki so v kričečem nasprotju z demokracijo in proti katerim se je primorsko ljudstvo borilo ves čas fašističnega vladanja. Fsa učna snov iz zgodovine, zemlje-
pisa in italijanske kulture za slovenske ljudske šole je po teh programih določena takole:
A)	Zemljepis
3.	razred: Lepota italijanskih mest
4.	razred: Naravna oblikovitost Italije
5.	razred: Zemljepis in gospodarstvo v Italiji.
B)	Zgodovina:
3.	razred: Življenje in prosveta v Italiji v starem veku
4.	razred: Življenje in prosveta v Italiji od srednjega veka do narodnega prebujenja
5.	razred: Življenje in moderna italijanska prosveta (do leta 1918). Narodno prebujenje in zedinjenje Italije. Umetniki, pisatelji in znanstveniki.
Vse to se mora učiti danes slovenski otrok že v ljudski šoli. O slovenski zgodovini ni pa v teh programih ne duha ne sluha.
Primorski dijaki so proti takemu nepravilnemu postopanju in izvajanju programov nastopili dne 11. februarja 1946 s splošno stavko in tako odločno protestirali proti nastavitvi reakcionarnih profesorjev in učiteljev, proti odpuščanju iz službe slovenskih profesorjev in učiteljev, ki so bili za časa borbe zvesti antifašisti in so taki tudi ostali, in končno proti takojšnji odpustitvi iz službe vojnega zločinca Srečka Baraga. Ker se je vse to dogajalo pod upravo onih zaveznikov, kjer vlada demokracija št. 11, je tudi ta stavka, ki bi dosegla svoj uspeh v vsaki demokratični državi, ostala popolnoma brez vsakega uspeha in je celo povzročila to, da je ZVU zaprla vse slovenske srednje šole v Trstu.
V	razmerju s kratenjem pravic slovenskega šolstva v coni »„4« pa vidimo,, da ima italijansko učiteljstvo v coni »B« vse pravice popolne enakopravnosti.
V	coni »B« Slovenskega Primorja je odprtih 11 italijanskih osnovnih šol s 120 učitelji in 7 srednjih šol s 63 profesorji. Italijanska prosvetna komisija v Kopru je popolnoma avtonomna, izdeluje učni načrt, predlaga namestitve in obravnava vsa šolska vprašanja.
Danes stoji slovenski narod skupno z italijanskimi antifašističnimi množicami v ostri borbi proti sovražnikom ljudstva, ki načrtno kratijo osnovno pravico našega šolstva. Naša naloga je, da podpremo ljudsko borbo ob vsaki priliki in povsod. Naša naloga je, da tudi na naših vseljudskih taborih sprožimo vprašanje našega šolstva v coni »A«, da dvignemo glas proti krivičnemu postopanju ZVU, ki skuša ponovno vsilili primorskemu ljudstvu cone »A« nov fašistični red, proti kateremu se je ves svet boril, in še na poseben način ravno primorsko ljudstvo v teku zadnje svetovne vojne.
Ako ZVU misli, da bo s takim terorističnim postopanjem nasproti slovenskemu narodu, strla v njem voljo po priključitvi k Titovi Jugoslaviji, se bridko moti, kajti primorsko ljudstvo je dovoljkrat odločno pokazalo, kaj hoče, kaj zahteva in da se je vedno pripravljeno borili, kakor pa odstopili od svojih pravičnih zahtev. Primorsko ljudstvo je šlo v boj za ljudsko demokracijo in se bo še naprej borilo, dokler ne bo v resnici po vsem Primorskem zavladala prava demokracija, ne pa demokracija št. 11, ki prinaša nov fašistični teror!
Skupščina v Grgarju
je sprejela cele vrsto razveseljivih sklepov
Preteklo nedeljo je bila v Grgarju okrajna skupščina. Kmalu po deseti uri je zbrane odposlance pozdravil predsednik izvršnega odbora. Takoj na to je skupščina prešla na dnevni red in začeli so obravnavati vsa tekoča vprašanja. Posamezni referenti so podali poročila o delu okrajnega JNOO. Iz vseh njihovih poročil se je jasno odražalo, da vlaga naš delovni človek vse svoje sile v to, da utrdi svojo ljudsko oblast. Po vsakem poročilu se je razvila diskusija, ki je bila predvsem živahna pri razpravljanju o gospodarstvu v okraju. Že predhodna konferenca okrajnih gospodarstvenikov je pokazala veliko zanimanje, ki ga kažejo naši ljudje za to, da postanejo v celoti ljudske množice same kolektiven nosilec gospodarstva. Na skupščini so bili v tem smislu napravljeni razveseljivi sklepi. Tako je skupščina sprejela sklep, da bodo začeli manj prizadeti kraji zbirati živilske nakaznice za jjrebivalc* Lokev in že
primorskega ljudstva, da dela in da premaguje težave zato, ker hoče biti priključeno k FLRJ, ker se je za to borilo in toliko žrtvovalo. Prav grgar-ska skupščina je pokazala, da naši ljudje že v celoti razumejo pojem
ljudske oblasti in da so si že osvojili zavest, da je edino ljudska oblast v stanju uresničiti ljudske zahteve in da je pod pogc" ljudske oblasti mogoče najhitreje obnoviti to, kar nam je fašizem uničil.
nekaterih povsem požganih vasi v okraju. Prav tako je skupščina sprejela sklep o mobilizaciji vse vprežne živine in poljedelskega orodja za čas spomladanske setve v okraju. Nadalje so ljudski odposlanci predlagali in tudi sprejeli sklep, da se poostri nadzorstvo nad špekulanti, črnoborzijanci in saboterji in to nadzorstvo mora dobiti pravi vseljudski, revolucionaren značaj. Dalje pa je sledila cela vrsta sklepov, ki se tičejo nabave in zamenjave ali oddaje semenskih pre-viškov.
Skupščina je na tem svojem rednem zasedanju izvolila nov Izvršni odbor, ker je na volitvah po pred kratkim izvedenih združevanjih krajevnih edinic izpadlo nekaj bivših članov Izvršnega odbora iz skupščine, ker niso bili več voljeni kot odposlanci. Nadalje »o bili izvoljeni ljudski sodniki.
Pred sklepom zasedanja skupščine
»Tovariš, izorji še mojo njivo«
Traktor v službi kmeta
Kmečko delo, ki je veljalo nekdaj za težko in manjvredno, mora dobiti v novi domovini novo važno mesto. Kmet ne sme biti več izkoriščan, ne sme ostati več v temi nevednosti. Delo mu mora biti olajšano, tudi on, kot sodelavec v mestu mora imeti svoj prosti čas za študij in zabavo. Ne več suženj, temveč resnični gospodar zemlje mora postati. Izumi, znanosti, stroji morajo biti v njegovih rokah. Leseni plug in zgaran konjiček ne smeta biti slika naših dni. Traktor kosilni stroj, oni naj opravljajo delo, kmet pa mora postati njihov gospodar, jim gospodovati in jih voditi.
Davni sen našega kmeta se je uresničil. Zemljo je v Jugoslaviji dobil tisti, ki jo obdeluje. Kmet je sedaj resnični gospodar svoje zemlje.
Z drugimi zakoni, ki jih je izdala jugoslovanska vlada, mu je zagotovljen njegov obstoj. Ni več prepuščen samemu sebi, zanj skrbi njegova ljudska oblast, ki ne dopušča, da bi postal žrtev kapitalističnega izkoriščanja in trgovske špekulacije.
Maršal Tito in ljudska vlada se živo zanimata za vse kmečke probleme, rešujoč jih iz vidika delovnega ljudstva, ki ga sestavljata kmet in delavec.
Prav zakon o agrarni reformi, s katerim je bila zemlja dodeljena kmetu, ni bil izdelan pod kakimi pogoji, temveč so bili izbrani agrarni interesenti med takimi, ki zemlje nimajo ali jo imajo premalo, pa jo obdelujejo.
Iz vsega tega se ravno vidi, kakšno važnost polaga nova Titova Jugoslavija ravno na malega in srednjega kmeta.
Kako smešne so z ozirom na ta dejstva trditve nasprotnikov ljudstva, da bo kmetu odvzeta zemlja. Ne z besedami, temveč z dejanji je pokazala Jugoslavija, da je resnično dežela, kjer vlada delovno
ljudstvo in da si kmet ustvarja boljšo bodočnost sam po svoji volji in tako, kakor je njemu všeč. Z njim je njegova vlada. Z njim je njegova vojska. Na tisoče vojakov in vojaških konj je pomagalo našemu kmetu pri jesenski setvi, država pa mu je nudila traktorje, ki so nadoknadili tisoče glav po fašistih uničene vprežne živine. Kako bi izglodale njive na Krškem polju, ako bi ne bilo traktorjev! Na tisoče kmetov se je vrnilo iz fašističnih taborišč v svoje opustošene domove golih rok. Kako bi ti ljudje obdelali svoja polja, kje bi dobili potrebno živino? Kdor iz svoje zlobe govori o traktorju in traktorskih postajah, naj gre tja in posluša, kaj govore tamkajšnji kmetje.
Tudi pri nas na Primorskem se dobro zavedamo, kaj bi bilo, če bi ostali brez konj, kakor takrat, ko smo osvobodili našo deželo, in kaj pomeni primanjkljaj 50% vprežnih volov, ko je potrebno obdelovati naša polja. Kljub temu, da je vojaščina dodelila kmetom veliko število konj, bi morala ostati marsikatera njiva nezorana, če bi ne imeli traktorjev, V krajih, kjer še ni bilo traktorjev, so brezvestneži ki niso ničesar žrtvovali v tej vojni in ki so si ohraniU svojo delovno živino, že izkoristili bedno stanje našega ljudstva ter računali visoke črnoborzijanske cene za delo z vprego. Ko pa je prišel traktor, je omogočil tudi najmanjšemu kmetu, da si z najmanjšimi stroški in brez truda obdela svojo zemljo.
Traktorske postaje, kjer delujejo, so si pridobile velik sloves. Traktorist še ne konča njive, na kateri orje, pa ga že oblegajo in vabijo gospodarji sosednjih njiv: »Tovariš, izorji še mojo njivo.«
Tudi tam, kjer traktor še ni zo-ral prve brazde, bodo nekoč z veseljem poslušali brnenje traktorskega motorja in se spominjali onih težkih dni, ko so z mršavim voličem in v potu svojega obraza rili po trdi primorski zemlji.
Primorske žene se pripravljajo na 8. marec
8. marec je po vsem naprednem svetu praznik delovne žene. Poseben pomen je dobil ta dan v letih težke domovinske borbe, ko so žene vseh protifašističnih narodov dòpri-našale ogromne žrtve za skupno stvar: uničenje fašizma.
Danes se pripravljajo našč sestre širom Jugoslavije in pri drugih naprednih narodih v svobodi na svoj veliki praznik. Pred nami pa je še zadnja borba za pravice, katere so zapisane s krvjo na sleherni pedi naše zemlje. Zato so danes naše priprave za praznik delovne žene zajele vse žene Jul. Krajine v neomajni volji: Naš praznik naj bo izraz naše zahteve po dokončni združitvi s Titovo Jugoslavijo!
Na svoj praznik se bomo pripravile s tem, da se vse vključimo v prvomajsko tekmovanje, s katerim se naše sestre širom vse Jugoslavije pripravljajo na 8. marec. Številne zastopnice raznih okrajev so v ta namen izdelale sledeči načrt za naše prvomajsko tekmovanje:
1.	Vsa naša Primorska naj že na zunaj kaže našo nepreklicno zahtevo »Hočemo k Titovi Jugoslaviji! Zato smo trpele dolga leta po taboriščih, zato so se borili in padali naši možje, sinovi in hčere, zato so požgani naši domovi!
2.	V vsaki, tudi najmanjši vasi bomo postavile našo organizacijo.
3.	Pridobile bomo za naše skupno delo še tiste tovarišice, ki so stale do danes še ob strani, in jih vključile v naše skupno delo,
4.	Da bodo svoje delo lažje vršile, jim bomo nudile potrebno politično vzgojo.
5.	S še večjim zanosom kot lani se bomo oprijele pomladne obdelave zemlje in setve, saj je to eden izmed močnih stebrov naše gospodarske obnove.
6.	Pri tekmovanju za pomladno setev si bomo žene iste vasi nudile vso pomoč. Organizirale bomo pa tudi pomoč med vasmi.
7.	Naše žene, ki so v produkciji, se bodo pripravljale na 8. marec z utrjevanjem delovne discipline. Produkcijo bodo tkušale dvigniti tudi z raznimi izboljšavami v delu.
8.	V vaških prosvetnih društvih bomo poživile ljudsko — prosvetno delo. Naše prireditve za 8. marec naj bodo izraz našega razvoja na kulturno-prosvetnem polju.
9.	Vso skrb bomo posvečale našim otrokom. Pomagale bomo pri ustanavljanju dijaških in dečjih domov.
10.	V okviru našega prvomajskega tekmovanja bomo posvečale mnogo pažnje dvigu higijene na vasi! Skrbele bomo za splošno čistočo, za snaženje vodnjakov in greznic.
Jugoslovanski novinarji na Primorskem
Pred dnevi so obiskali nekatere kraje na Primorskem predstavniki vodilnih jugoslovanskih časopisov in tiskovnih uradov. Med njimi so bili tudi Slani Milan od »Borbe«, Pijer Križanič od »Politike«, Panič od »Glasa«, Obradovič, Vojanovič in drugi. Jugoslovanski novinarji so se dalj časa zadržali v Ajdovščini in Idriji in se predvsem živo zanimali za borbo Primorskega ljudstva. Ogledali so si razstave, požgane vasi, peljali so se pod mo-
90 odfloslaaci pooovno izrazili voljo+gočnimi slavoloki in mimo okraše-
nih hiš, na katerih neprestano vihrajo slovenske in jugoslovanske zastave. Na slednjem koraku pa so jih pozdravljali napisi »Tukaj je Jugoslavija«, »Hočemo Titovo Jugoslavijo«, »Nagrada za naše žrtve Titova Jugoslavija« itd.
Živo so se zanimali tudi za gospodarska vprašanja Primorske, predvsem za vprašanja, ki so na*to' pila v zvezi z nenaravno začasno ločitvijo Primorske od Jugoslavije in zločinskim razkosanjem same Julijske Krajine.
sirom primorske:
V pričakovanju komisije
Če hodiš v teh dneh po Krasu, te zajame neko praznično razpoloženje ljudstva. Opaziš, da so vse vasi okrašene s cvetjem in slavoloki. 2e od daleč zagledaš poleg zvonika dve zastavi z rdečo peterokrako zvezdo.
V	Sesljanu so domačini napravili dva krasna slavoloka iz borovih vej. Na prvem je Titova slika, na drugem pa slika, ki prikazuje dva protifašistična borca, partizana in garibal-dinca.
V	Devinu se že od daleč blešči velika rdeča zvezda, vdelana v slavolok ki je postavljen že nekoliko pred vasjo, pod njo pa napis: »Hočemo k Jugoslaviji!«
Ko prideš do vasi Jamlje, ki je skoraj vsa porušena, a zato nič manj praznično razpoložena, vidiš: v sredini slavoloka zgrajen simbol Triglava, nad njim pa žari velika peterokraka zvezda. Po vsej vasi je nešteto napisov, ki so edini znak življenja na porušenih zidovih kmečkih poslopij.
Tudi mlade ciprese, ki so nasajene ob lepi asfaltirani cesti, so bile še pred kratkim vse zaraščene, sedaj pa so tudi te lepo obrezane. Pogled nam je obstal na požgani hiši ob cesti, kjer so na črnih stenah dobro vidne bele črke: »Hočemo svobodo v skupnosti z jugoslovanskimi narodi!«
Povzpenjamo se iz glavne ceste po strmi, kamniti poti proti Opatjemu selu. Poleg krasnega slavoloka čitaš na vsaki hiši napise, ki izražajo voljo po priključitvi k Jugoslaviji in zahteve za uveljavljenje ljudske oblasti. Posebno izrazit je sledeči napis: »Trst in Gorica! Za vas je .tekla kri naših najboljših sinov«, »Tito nas je vodil v borbi, hočemo, da nas vodi tudi v svobodi!«
V	Kostanjevici so vaščani napisali: »Kostanjevica, nerazdružljivi del Titove Jugoslavije«. V slavolokih pa je vdelana plošča, kjer so zapisane vse žrtve, vsi prispevki v narodnoosvobodilni borbi in vsa škoda, ki jo je prizadejal fašistični okupator.
Na cesti proti Vojščici sta nas ustavili dve pionirki, ki sta šli v bližnjo vas na sestanek. Sprejeli smo ju v avtomobil in se med potjo razgo-varjali o njihovem delu. Govorili sta nam, da vsi pionirčki sodelujejo v raznih kulturnih in prosvetnih akcijah, čistijo gozdove borovih prelcev, sedaj pa zlasti nabirajo zelenje za slavoloke. Tako smo prišli do Vojš-čice, ki je močno porušena in požgana; pogorelih je 60 hiš z vsemi gospodarskimi poslopji. Stara mati nam je pripovedovala, kako strašno je bilo takrat. Ljudje so se razbežali in dva dni tavali po gozdu, rešiti pa niso mogli ničesar. Ko so se vrnili domov in prvič zakurili ogenj med dvema kamnoma, je deževalo in morali so držati dežnik, da ni ogenj ugasnil. Taka je bila prva večerja na razvalinah domačije Štolfe Justine. Z iskro v očeh nam je pripove-
dovala, da je prepričana, da njih žrtve niso bile zastonj. »Dali smo vse, evo še te zidove,« in pokazala je na zidove, ki so štrleli v zrak brez strehe, vsi črni od dima. »In še smo pripravljeni boriti se, če bo treba.« Imela je tri sinove, dva sta padla v partizanih, eden pa se še ni vrnil iz internacije. Vprašali smo jo, če dobi kakšno podporo. »Zadnjič sem dobila podporo, ko so bile tu še jugoslovanske oblasti.« Potolažili smo jo, da 1 spet bolje, ko bo tudi njihova vas priključena k Jugoslaviji. Na šolskem poslopju v Vojščici je jugoslovanski grb, pod njim pa napis: »Enotnost jugoslovanskih narodov predstavlja nezlomljivo silo«. Tudi na gredicah vidiš s kamenčki vdelane napise o »našem maršalu Titu« in o »Novi Jugoslaviji«.
Ustavili smo se pred gostilnico in pridružila se nam je mala Milka iz Zagrice ter hitela pripovedovati: »Moj tata je bil tudi pri partizanih. Zvečer, ko je bila tema kot v rogu, je prihajal domov. A Nemci so ga kmalu ujeli in zaprli v Trstu, Sedaj pa je že doma in ima mnogo dela s pripravljanjem slavoloka, ki mora biti najlepši od vseh v bližnji okolici.«
Poslovili smo se in odšli proti Gorjanskem. Odbrzeli smo pod slavolokom z napisom: »Živela Federativna ljudska republika Jugoslavija« in
bili kmalu v Komnu, kjer je slavolok napeljan od ene porušene hiše do druge. To je edina lepa stvar v celi vasi. V vdelani plošči na slavoloku pa je napisano: »Hiš požganih 165, interniranih vaščanov 383, padlih partizanov 15, umrlih v internaciji 26, pri partizanih je bilo 67 vaščanov, trije padli talci, skupno interniranih 580 ’ rt, zapora 160 let od leta 1921 do 1941.«
To je dovolj jasna slika žrtev, ki so jih dale naše primorske vasi za priklj; rv k bratom Jugoslovanom.
Nato smo šli preko Pliskovice, kjer smo brali poleg drugih napisov sledečega: »Besede Edvarda Kardelja v Londonu so naše želje.« Nad tem napisom stoji velika slika maršala Tita in napis: »Tujega nočemo, svojega ne damo!« Poleg stoječa žena nam je dejala, da ima polno zaupanje v komisijo, katera mora ugoditi našim željam, če le ne bo slepa in gluha. V tem se je približala druga žena, ki je cula naš razgovor in dodala: »Če ne bo tako, kot imamo polno pravico zahtevati, bomo šle v boj tudi me žene.«
Na slavoloku v Krajni vasi smo čitali: »Naša vas da Titu glas«. »Hočemo priključitev k FLRJ«,
Isto smo videli tudi v Dutovljah,, Godnjah, Tomaju, Sv. Križu, Šmarjah, Sežani in v vseh vaseh, ne samo na Krasu, temveč po vsej Primorski.
nimajo nobenega pomena za mednarodno komisijo. Ogorčenje množice je naraščalo. Guverner je grozil, da bo dal ' ; liti vse hiše, kjer stanujejo vojaki, vaščani pa so mu odgovorili, da so hiše njihove in da na zidovih lahao pišejo, kar hočejo. Med kriča-čanjem in žvižganjem so zavezniški vojaki spravili sobnega slikarja na kamijon in ga odpeljali iz vasi.
Ker reakcija ni uspela v svoji na* kani, se je ljudstvo prepevajoč partizanske pesmi in vzklikajoč maršalu Titu in Jugoslaviji, zadovoljno razšlo-Z odločnim vztrajanjem v svojih pravičnih ahtevah je pokazalo, da stoji trdno na braniku pridobitev, da za n heno cen« 3 odstopi od svoje neizprosne borbe proti sovražnikom ljudstva.
Traktorski točaji
V kratkem bodo v Ložah pri Vipavi ustanovili mladinski 'traktorski tečaj, v katerem bodo gradili nove mladinske kadre, ki bodo lahko pravilno vodili in ravnali s traktorji ter
bodo v /eliko pomoč pri poljedelskem delu. Mladina se dobro zaveda pomena in važnosti teh tečajev in je zaradi ♦ega sprejela ta odlok z velikim navdušenjem in veseljem.
Čuvajmo narodno bogastvo
Slovensko dijaštvo v Trstu in Gorici v borbi za svoje pravice
Iz solidarnosti s tržaškimi slovenskimi dijaki so dne 14. t. m. stopili v stavko tudi goriški dijaki slovenskega učiteljišča, nižje in višje gimnazije. Stavka, ki v Trstu traja že več dni, je protest proti nadaljnjemu zadržanju vojnega zločinca prof. Srečka Barage, ki ga je ljubljansko ljudsko sodišče obsodilo na smrt, v zavezniški službi kot višjega svetnika za slovensko šolstvo v Trstu. S to stavko goriški dijaki protestirajo tudi proti odpustitvi profesorjev in učiteljev, ki so znani po svojem antifašističnem mišljenju in delovanju.
Dijaki so se zbrali pred svojimi šolskimi poslopji. Protestirali so proti imenovanju belogardističnega profesorja Mizerita za ravnatelja nižje gimnazije in proti učiteljici telovadbe Meran. Na nižji gimnaziji je belogardistični profesor Lenček pretepel dijaka Lokarja Alojza iz prvega razreda do krvi. Ravnatelj nižje gimnazije Mizerita je pozival dijake v razrede s plakatom »danes se vrši reden pouk«. Dijaki pa so plakat
strgali in vzklikali: »Nočemo belogardističnega ravnatelja!«
Stavka je zajela preko 600 dijakov srednjih šol in se še nadaljuje. Belogardistični profesorji so zelo sovražno razpoloženi napram stavki.
Delegacija dijakov je šla k g. guvernerju mesta Gorice majorju Longu s spomenico, v kateri zahtevajo odstranitev belogardističnih in kolabo-racionističnih profesorjev ter preklic odloka o odpustitvi antifašističnih profesorjev in učiteljev. Guverner delegacije ni hotel sprejeti. Sprejel je samo spomenico. V dopoldanskih urah se je dijaška delegacija zopet pojavila pri guvernerju po odgovor,
V tesni povezanosti in z istimi zahtevami so torej solidarno s tržaškimi dijaki stavkali tudi dijaki go-riških slovenskih šol. V Trstu so se stavki slovenskih dijakov pridružili tudi nekateri italijanski zavodi, med katere smo pomotoma uvrstili tudi Instituto nautico. Stavka tržaškega slovenskega dijaštva se nadaljuje, kar je dokaz zrelosti in prave zavesti slovenske srednješolske mladine.
Vaščani Mirna in Rupe se posebno odlikujejo pri uničevanju gnezd borovega prelca. Zavedajo se važnosti in velike koristi tega dela, zato se že mesec dni trudijo v borovih gozdovih. Vsaka družina je poslala
Še ena žrtev za
Dne 7. t. m. so v Brjah na Vipavskem svečano pokopali partizanko Floro Birsa, ki je padla v septembrski ofenzivi 1943. leta. Prizadeta mati je 28 mesecev iskala hčerko in neprestano poizvedovala o njeni usodi. Pred časom pa so jo našli nekje med Vitolskim skalovjem. Materi je
Skupno v borbi
, Dne 9. t. m. v Sovodnah ob Soči je antifašistična mladina poslala partizanski bolnišnici v Gradiško v dar 449 kg krompirja, ki ga je zb-ala med dobrosrčnimi vaščani. Bolni partizani so se za darilo toplo zahvalili. Mladinci so jim dejali, da se čutijo
Zvoniti po toči je nrepozno !
Ljudstvo na braniku svojih pridobitev
Pred tedni se je na KNOO-ju za Lokev pri Sežani javil sobni slikar Mario Lužnik in sporočil, da bo po ukazu zaveznikov odstranil napise po
Z ljudskih taborov na Primorskem
Tako manifestira ljudstvo Julijske Krajine za priključitev k Jugoslaviji
(Vseljudsko zborovanje v Idriji)
Sprevod v Podbrdu
Ljudstvo v Tolminu se zbira k manifestacijam
zidovih. Odborniki so ga v imenu ljudstva odvrnili od tega dela.
Dne 7. t. m. se je sobni slikar zopet vrnil z istim namenom. Vztrajal je na tem, kakor da bi ga kdo podkupil z ogromno vsoto denarja. Ko je povpraševal, v katerih privatnih hišah stanujejo zavezniški vojaki in še drugo, so ga vaščani opozarjali, naj ne naredi tega, ker lahko pride do kakih neprijetnosti.
Kljub vsem opozorilom se je naslednji dan vrnil z dvema pomočnikoma, z orodjem in več vrst barv. Ob prihodu v vas je vse stvari shranil pri družini Obersnel. Ko se je podal h krajevnemu predsedniku, ga je zbrana množica obkolila in zahtevala naj odide. Uspelo mu je zateči se v hišo družine Muha, kjer so nastanjeni zavezniški vojaki. Medtem so se pionirji podali v hišo Obersnel, po-b« M njegove stvari in raztresli barvo po cesti. Dve tovarišici pa sta izkoristili priliko, pobrali nekaj barve in napravili na hišnih zidovih še nekaj novih napisov.
Medtem so se pred hišo družine Muha zbrali vaščani in zahtevali podlega slikarja. Videč, da drugače ne more, je gospodar poslal iz hiše slikarja v spremstvu zavezniških vojakov. Ljudstvo se je vrglo nanj, toda vojakom je uspelo pripeljati ga v tabor, kjer imajo zavezniki svoje urade.
Ker je ljudstvo kar naprej zahtevalo, da jim izroče slikarja, je prišlo iz Sežane na pomoč nekoliko policistov z gospodom guvernerjem in gospodom Marcarolom iz Sežane. Mladinke so guvernerju raztolmačile zakaj gre. Odgovoril je, da je ukaz višjega foruma, da je treba odstraniti vse napise z zidov hiš, v katerih stanujejo vojaki. Dodal je, da ti napisi
Devinska mladina je pred časom postavila na cesti pred vasjo lep slavolok za dostojen sprejem mednarodne razmejitvene komisije. Kakor drugje so tudi tu reakcionarji skušali zrušiti slavolok. V svojem prizadevanju niso uspeli, ker je mladina stala budno na straaži. Pred dnevi pa so zavezniški vojaki polili slavolok z bencinom in ga zažgali v prisotnosti vaških mladincev. Vaščani, ki so se
hitro zbrali okrog vojakov, so protestirali proti takemu ravnanju. Nato so odšli na štab zavezniške vojske v Devinu in protestirali še pri tamkajš-nj« majorju. Ker je bilo ljudstvo zel« ogorčeno, je major -->m šel na mesto požganega slavoloka Ko se je prepričal o vsem, kar so mu vaščani povedali, je dejal, da obžaluje postopek in obljubil, da bo vojake, ki so to napravili-, kaznoval.
Zborovanje SIAU v Gorici
Dne 7. t. m. je bilo v dvorani Ljudskega doma v Gorici zborovanje, na katerem je govoril tov Jurij Jak-setich. Analiziral je naloge in pomen Slovansko - italijanske antifašistične unije. Prikazal je borbo, ki se je razvila med velikimi zavezniki in hitlerjevsko Nemčijo, Posebno pa je poudaril odločno borbo narodov Jugoslavije, ki so s svojim čudovitim junaštvom lahko za zgled vsemu svetu in dokazali, kako lahko resnična demokracija zmaga nad fašizmom, V političnem pregledu je posvetil po-
sebno pozornost položaju našega ozemlja, za katerega se bije sedaj velika bitka Orisal je gospodarsko-socialno politično in narodnostno stanje Julijske Krajine in Trsta ter v zvezi s tem potrebe teh narodov, ki hočejo živeti v miru in uživati pridobitve iz dolgoletne borbe, ki smo jo v bratski skupnosti izvojevali. Goriško italijansko in slovensko občinstvo je tov. Jakseticha nagradilo z dolgotrajnimi burnimi aplavzi in tudi med govorom venomer odobravalo njegova izvajanja.
Ne boste nas prevarali
V preteklem tednu je krožil po vaseh sežanskega okraja propagandist gospod Sonc Melhijor, doma iz Tomaja Skušal je navduševati ljudstvo proti novi Jugoslaviji, maršalu Titu in Sovjetski zvezi.
Toda vaščani so ga povsod na-
Pomoč Narodne
Ministrstvo za kmetijstvo Slovenije je nakazalo za cono B sledeče količine ovsa in ječmena: okraj Postojna 20.000 kg, okraj Tolmin 40.000 kg, okraj Herpelje-Kozina 20.000 kg,
gnali. Ta propagandist je hotel zanetiti sovraštvo med prebivalstvom sosednjih vasi in s tem omogočiti uspešno rovarjenje tudi v vasi sami. Ljudstvo, ki «e trudi, da bi privedlo vse vasi do enotnosti in resnične povezanosti, mu je to onemogočilo.
vir' Slovenije
okraj Ilirska Bistrica 20.000 kg, okraj Koper 10.000 kg,
S to pošiljko se bodo znatno popravile izmere v coni B kar se tiče ovsa in ječmena, kajti dosedaj je bilo precejšnje pomanjkanje.
Primorci odhajajo v Vojvodino
V coni B se še vedno vršijo priprave za odhod novih kolonistov v Vojvodino na posestva, ki so jih prej imeli izdajalci jugoslovanskih narodov. Koloniste določi ministrstvo za kmetijstvo v tesnem sodelovanju z organi domače ljudske oblasl; ' ko, da so najprej sprejeti oni kmetje, ki so bili za časa narodno-osvodilne borbe na strani partizanov, jim povsod pomagali ter zaradi tega v mnogih primerih izgubili vse svoje imetje in bili pregnani v nemška koncentracijska taborišča. Nekaj teh kolonistov je odpotovalo pred nekaj meseci in so se sedaj vrnili na Primorsko, da odpeljejo še svojce. Oni pripovedujejo z velikim navdušenjem, kako je zemlja tam dobra, kakšno skrb jim posvečajo tamkajšnje ljud-
ske oblasti itd. Do spomladi bodo odšli v Vojvodino še ostali koloni, ki so se za to prijavili ,, li sprejeti. Vsem kolonom je dovoljeno nesti s seboj drobno kmetijsko orodje, razno perilo in obleko ter posteljnino, da si lahko tako, ko pridejo na določena mesta, uredijo nov dom.
Posnemajte! Tovariš Jereb Boris, zobozdravnik v Postojni se je prostovoljno ponudil, da bo brezplačno zdravil zobe dijakom in šolski mladini sploh. Medtem ko se tovarišu za njegov prispevek k zdravju naroda zahvaljujemo, stavimo njegov vzgled drugim zobozdravnikom v posnemanje.
na delo vsaj po enega člana. Poleg starejših mož in žena dela udarniško tudi mladina. Poseben uspeh je do<-seglo 6 mladincev in mladink, ki so v enem samem dnevu uničili 2000 gnezd borovega prelca.
Titovo Jugoslavijo
’ ostala za spomin samo hčerkina puška, ki je 28 mesecev ležala poleg mladega trupla. Zemske ostanke partizanke Flore je spremljala k zadnjemu počitku ogromna množica ljudstva. Mladinski pevski zbor ji je ob odprtem grobu zapel žalostinko »Žrtvam«.
in v svobodi
dolžni pomagati njim, ki so darovali svojo kri za svobodo. »Co ni nič v primeri z onim, kar so žrtvo”»'! parr tizani«, so poudarili mladinci. To je lep primer bratstva, ki se je v krvavi borbi rodilo med slovenskim in italijanskim ljudstvom.
»Primorska borbac Izhaja tedensko » Ajdovščini. — Urejuje Albreht Roman.