—«  112 «—                                        m
ANTONIJA GRMKOVA:                                                                                     1
Cvetka v spomin.                        J
- CT^^^^^     a si boste 'ažJe predstavljali v glavici te dogodke, naj 1 C~             rSok      vas naJPreJ seznanim s svojim okolišem.                          "
jt     %*J \\\          Imam namreč otroški vrtec, ki pohaja vanj mnogo
C\ \   otrok, in vse te otroke imam enako rada. Med njimi 1    1 so tudi moji   otroci,  in vsi   skupaj^se  igramo,  ska-"""k^FH                čemo, pojemo.   In ker imam rada vse  te otroke in
wL          <Ml   I  ^er so ^e  ^0   maJ^n''   J^   kličem   kar   s   krstnim
W\^ ^^0J   imenom: Danica, Zorka,  Danilo, Mirko itd.   In kako
<¦---------------------^      srčkani so nekateri! N. pr. Mirko — žal, tega ni več —
je sedel na koncu prve klopi. Bil je komaj nekaj čez meter visok, čvrst, bistrih oči in ko se je zasmejal, sta se mu naredili globoki jatnici v licu, da bi ga človek kar vgriznil. V šolo je prihajal večinoma gologlav z na-hrbtnikom. Seveda, kaj je bilo komu mar, kaj ima v njem, lahko kake učene knjige — ali kaj takega. Saj ni bilo treba vsakomur vedeti, da ima skriv-nostno zaprta le dva koščka kruha za sestrico in zase! Skrbno je spremljal sestrico Stanko, ki je bila za leto mlajša, tako ljubko dete! — Pa ta de-beluh! Jaz mu pravim ntrebušnik", četudi je malo len in si časih pozabi obrisati nos — ali mislite, da ta ni enako naš? Pa oni-le vedno se smejoči Danilo, ki mu žilica ne da nikdar miru, da se vedno in vedno giblje kakor bi bi bil na vrvci — o, tega imamo tudi radi! In ona-le deklica, ki je vsa srečna, da sme s svojim palcem v usta, ki ga tako neusmiljeno nateza, kakor bi iz njega prihajala največja dobrota!
»Cuzeljček" zakličem, ne da bi je pogledala, saj dobra vem, da ona že ve, komu je ta beseda namenjena, in vsa rdeča skrije roko za hrbet. Pa še koliko in koliko bi jih lahko popisala, enega bolj različnega od drugega, vsak ima svoje posebne lastnosti.
A letos jim je grozilo nekaj strašnega!
Pripravljali smo se za »Božičnico". Učili so se moji tnali kratkih, pri-mernih deklamacij in pesmi. Ena teh je bila pridnemu Mirku v čast. Prav lepo so napredovali, in večkrat sem jim morala praviti, kako lepo bo, kakšno veliko božično drevo dobimo. Kar zvem, da se je pojavila v našem okraju davica. Mraz me je spreletel ob tej novici, posebno ko sem se ozrla na vsa ta smejoča se ličeca ter se povpraševala boječe: nTudi ta bo strt?" No, hvala Bogu, sem si rekla, pri meni je vse zdravo!
Tako je šlo par dni. Jaz sama imam hčerko, ki ji je ime Solza: ta se je že dva dni kujala ter pravila, da jo glava boli; igrala se je še, a nič tako veselo kot ponavadi. Pomagala sem ji z domačimi zdravili v upanju, da ji bo bolje ter jo dela v posteljo.
Kar pride neka tnati ter mi pripoveduje, da so njeno hčerko Olgo od-peljali k Magdaleni — tako pravimo bolniščnici za kužne bolezni — da jo je prijela davica.
—.    113   .«—
,,Bog moj," vzkliknem, »je že tu." In nič več nisem slišala, kaj mi je žena pripovedovala — saj sem vedela dovolj! Mislila sem na svojo Solzo, ki leži že v mrzlici. Tolažila sem ženo kakor sem mogla, saj sem bila sama tolažbe potrebna.
^Hitro po doktorja za Solzo," ukažem, nker davica je tu!"
Prišel je ljubeznivi naš doktor — a izrekel tako grozne besede:
,,Prej kot je — bolje je. Kar hitro nocoj!"
V grlu me je dušilo, da tnu nisem mogla odgovoriti. On je to vedel in tolažil me, da ni nevarnosti, če je pomoč hitra; vkratkem, da dobim Solzo spet zdravo domov — naj mislim na druge otroke v hiši, in tako me je pripravil, da je razum prevladal srce, da sem jo v naglici odela, in odnesli so mi jo v voz za nalezijive bolezni. Noč je bila grda, deževna, veter je pihal, meni je bilo tako hudo, da vam tega ne morem popisati, saj bi kaj takega niti ne umeli. Zdelo se mi je, kakor bi mi odnesli Solzo za vedno!
Par dni je trajalo, da so nam razkužili stanovanje in prebelili zidove. Olgici in Solzici je šlo na bolje, in  tako smo z novim upom pričeli   šolo.
Prihajali so drug za drugim ali pa v skupinah, in jaz sem skrbno po-gledala vsakega. Kar priteče eden večjih ter zakriči:
»Gospa, Mirko je umrl!"
rNe, otrok, ti se motiš," odgovorim ali bolje zakričim v eni sapi, nne, kdo ti je povedal ?"
nMoja mama mi je povedala in rekla, da so Mirka kar odpeljali precej, ko je umrl."
rOh ne, Mirko ima bratca, majhnega bratca, in najbrž je ta umrl, ti nisi dobro razumel," mu razlagam jaz. -
Fant je pa vedno trdil svojo, da on dobro ve.
nKdaj in kako tako hitro, moj srčkani otrok," tarnam jaz, in solze so se mi ulile po licih.                                                    -             •
nMama je rekla, da je imel bolezen v grlu in da ga je kar zadušilo," tni je nadalje pripovedoval dečko.
Jaz nisem imela miru, hodila sem gorindol ter vedno govorila: BNi mogoče, pa ni mogoče!"
In vendar je bilo res; povedali so, da ga je nagloma prijelo in ravno tako hitro ga je tudi spravilo.
Tisti dan je bil izgubljen; za nobeno delo ni bilo volje. Vedno in vedno smo govorili o Mirku. In jaz vsakokrat, ko se ozrem v prvo klop, se spomnim njega, ki ga ne pozabim nikdar!
»Gospa, Fernando boli glava," mi pravi njena petletna sestra.
»Duša božja, zakaj jo je mama poslala v šolo, če ji je bilo slabo?"
nSaj mama je hotela, naj ostane doma, a ona je silila z mano," pravi nadalje.
BHitro jo odpravim, pa jo spremi domov postrežnica, in ti pojdeš tudi, pa povej mami, da je bolna."
Drugi dan so mi povedali, da so tudi njo odpeljali.
—.    114   .—
nTudi Lojziko, gospa," pripoveduje druga, so peljali tja, kjer je vaša Solzica."
,Moj Bog, kdaj bo konec?" setn povpraševala v strahu. A konca ni hotelo še biti. Bolezen je zahtevala še eno žrtev, malo mirno in tiho Kri-stino, ki ji je še druga bolezen pomagala v grob. A da povije še večji venec, je vplela vanj še živahnega Danila, ki so ga tudi odpeljali tja, kjer je bilo že toliko drugih. Eni so se vračali zdravi domov, med temi Olga in Solza, pozneje tudi drugi — a njih posteljice so bile že zasedene od drugih.
»Vse tri otroške vrtce zapreti za 14 dni," je prišel ukaz — in res, v tetn času se je zmanjšalo število slučajev.
Tudi »Božičnico" smo imeli, a nič ni bila tako vesela, kakršso smo si v začetku predstavljali.
Ker nisem mogla na nedolžni glavici teh dveh angelčkov položiti šopka cvetic, ker jima je kruta bolezeu tudi to zabranila, naj jima bodo te moje vrstice v spotnin!