410 O angažiranosti: zanjo in proti njej I. O RELATIVNOSTI ANGAŽIRANOSTI Angažiranost je ena od tistih stvari, ki o njih govorimo tako na široko, da jim pravzaprav ne znamo več določiti pravega pomena. Težko je natančnejše določiti pomen izrazov angažirana literatura, angažirana umetnost ali angažiranost, prav tako bi težko našli skupen jezik o tem, kaj pravzaprav pomenijo. Kaže, da bi se laže sporazumeli, da so ti izrazi v različnih okoljih dobili bolj ali manj pejorativne »ko-notacije«. Zaradi vsega tega se morda zdi nekoliko anahronistično, zastarelo ali pa celo sumljivo, če se začnemo s tem vprašanjem sploh resno ukvarjati. Vendar obstaja dovolj razlogov, zaradi katerih to razmišljanje ni povsem nepotrebno. Seveda je vse odvisno od tega, s katerega vidika gledamo na stvar: predvsem bi bilo potrebno natančno določiti, na kaj nas usmerjajo izrazi, ki jih uporabljamo, zlasti še, ker gre tu za izraze, ki imajo izredno raznovrstno razširjenost in frekvenco; poleg tega pa, če imamo problem angažiranosti v umetnosti za presežen, je treba odgovoriti na vprašanje, zakaj je tako, zakaj toliko rabljeni pojmi izgubljajo svojo določujočo vrednost; in na koncu je treba ugotoviti, kaj je te pojme zamenjalo, kje in zakaj se tu razhajajo besede in stvari! 2e na začetku bi bilo primerno preveriti, koliko imajo prav tisti, ki ugotavljajo, da je vsako razpravljanje o »angažirani literaturi« ali umetniški »angažiranosti« danes odveč ali vsaj zapoznelo. Takšna ugotovitev bi le težko držala, pa čeprav bi gledali na stvari s povsem zoženega evropocen-tričnega stališča. V Latinski Ameriki, za narode, ki se osvobajajo sirom po Aziji in Afriki, pa celo za mnogo bližje, denimo v Grčiji vse do včeraj ali v Zahodni Nemčiji, na določen način tudi v vzhodnoevropskih deželah ter na Kitajskem itd. problem povsem drugače zastavljajo: javnost hoče slišati glas takega pisatelja, filozofa, umetnika, čigar delo in misel sta vraščena — angažirana — v družbeni resničnosti. Ne bom našteval niti primerov niti imen, seznam bi bil predolg! Celo najrazličnejše manifestacije tkim. proti-kulture se ne izogibajo angažiranemu obnašanju (v Ameriki denimo protestna poezija, »songi«, »living theatre« ipd.). Že sam pojem angažiranosti je torej relativen: glede na neustrezne okoliščine — zgodovinske, družbene, kulturne — ga lahko celo v istem okolju hkrati cenijo in podcenjujejo, odvisno od tega, kdo ga uporablja, kako in kje. Ne tvegamo preveč, če trdimo, da pomeni prav ta relativnost najbolj obstojno in najbolj razširjeno oznako angažiranosti: tako se torej že na začetku srečujemo s težavo, da moramo, izhajaje iz povsem relativnih določil, opredeliti ustrezne koncepte in izpeljati določene modele angažirane literarne prakse. Predrag Matvejevič O angažiranosti V najširše sprejetem smislu se »angažirana umetnost« postavlja nasproti »umetnosti zaradi umetnosti«, »angažiranost« pa tako imenovanemu »eska-pizmu«. Ta dilema kaže predvsem na to, kaj v bistvu angažirana umetnost ni (definitio par negationem), ne pa, kaj naj bi bila. Iz nasprotij te vrste pa bi vseeno lahko izpeljali nekatere elemente, ki v določeni meri označujejo angažiranost: medtem ko umetnost zaradi umetnosti računa le na redke posameznike, pa skuša angažirana umetnost tako rekoč praviloma pripadati kolektivu, se odpirati proti čim širši socialni skupini (saj se je ta umetnost tudi imenovala »socialna«); prva se zapira v tišino »slonokoščenega stolpa« in samuje v privatnosti, druga pa se oglašuje v forumu ali na mitingu, navzoča je v javnosti; ena se odreka vsakemu »koristnemu« učinku, izogiba se vsakršnemu »namenu« zunaj same sebe, pri tem ne prikriva svoje »ne-utemeljenosti« ali »razpoložljivosti«; druga pa se prav tako ne boji priznati svojega »cilja« ali »funkcije«, prizadeva si za učinkovitost, manifestira ustrezno »tendenco«, da bi delovala, posredovala, koristila (»tendenčna literatura« je včasih pomenila približno isto kot danes »angažirana«) ... Kot lahko vidimo, imajo vsa nasprotja dejansko samo relativno vrednost, samo v odnosu enega do drugega. Natančnejša določila pa mnogo teže presegajo okvire posameznih primerov in jih zato nikakor ne moremo posploševati. Zato postane pogovor o angažiranosti ponavadi nezanimiv in brezpredmeten... Čeprav je beseda engagement ali engage stara že več stoletij, pa sta pojma »angažirana literatura« (litterature engagee) in »angažiranost« dobila sedanji specifični pomen šele nedavno, točneje, šele po drugi svetovni vojni: označila sta pojave, ki v bistvu spremljajo literaturo že od njenega začetka. V tridesetih letih našega stoletja so pojem angažiranost v današnjem pomenu besede prvi začeli uporabljati privrženci katoliškega personalizma, zbrani okrog revije UEsprit: »Besede, ločene od angažiranosti, drsijo v navadno elokvenco«1 — je zapisal Emmanuel Mounier. Po naših raziskavah je bil komunistični pisatelj Paul Nizan prvi, ki je s kvalifikativnim engage označil funkcijo nove, borbene književnosti: »Danes gredo vse možnosti v prid tiste književnosti, ki se bo povsem zavedala svoje nove funkcije, ki si bo prizadevala v jasnih in določenih izjavah formulirati škandalozni položaj, ki je vanj pahnjen človek . .. Ta književnost bo igrala bolj na karto prihodnosti kot sedanjosti, računala bo bolj na voljo kot na konstatacijo, manj bo govorila ljudem o tem, kaj so, in bolj o tem, kaj nejasno hočejo biti. Z odnosom odgovornosti se bo povezala s svojimi bralci in skušala pri tem bolj poglabljati njihovo lastno zavest o sebi kot pa ponujati užitek. In to delovanje je angažirano.«* »Volja«, »zavest«, »odgovornost«, »določenost« izjav, odnos »prihodnost—sedanjost«, postranskost »užitka«, »smisel« funkcije književnosti — 1 Emmanuel Mounier: zRevolution personnaliste et communautaire«, str. 255, 1934. Problem angažiranosti v personalističnem krogu zelo studiozno obravnava delo Petra Kempa: »Theorie de V engagement«, izd. Seuil, Pariz 1973 (doslej izšla dva dela). Obširnejši pregled razvoja pojma angažiranost v novejši literaturi sem skušal podati v študiji sUEngagement en litterature«, v reviji »L'Homme et la Societes, No 26, Pariz 1972. 1 »Une litterature responsable«, objavljeno v časopisu »Vendredi«, št. I, 8. decembra 1935, citirano po delu Paula Nizana: tlntellectuel communiste«, prvi del, str. 140, izd. Maspero. Beseda angažiran tu še nima svojega posebnega pomena. 411 412 Predrag Matvejevič to so stališča in razumevanja, ki jih je po vojna prevzel Sartre in jih razvil v svoji teoriji angažiranosti in angažirane literature ter jima s svojim delom in delovanjem dal dovolj zamaha, da sta prešli meje Francije in se udomačili v številnih drugih deželah.3 Mnoge od omenjenih tez so že zdavnaj pred Nizanom krožile v določenih krogih levice, vendar so se širile bolj kot borbena gesla kakor pa estetska določila: kot vprašanja o mestu in nalogi literature, umetnosti ali kulture v družbi, tj. v boju za družbeno osvoboditev. Tu je nujno potreben krajši zgodovinski pregled, saj bomo le tako lahko osvetlili presenetljivo kontinuiteto problemov, o katerih govorimo. Razkrila se bo neverjetna vztrajnost posameznih zablod, ki izhajajo iz določenega (humanističnega) voluntarizma, pa tudi osupljiva ostrina alternativ, ki so se tako rekoč neizbežno vsiljevale, vendar pa jih nikakor ni bilo lahko preseči. . . II. ZGODOVINSKE GLOSE Še preden je francoska terminologija začela uporabljati pojma litterature engagee in engagement, je že poznala izraze kot »socialna umetnost« (art social), »socialna književnost« — npr. »socialni roman« — kjer je pridevek socialni s konotacijami, ki jih je dobil v prvi polovici prejšnjega stoletja v krogu utopičnih socialistov (z občutnim fourierističnim prizvokom), označe-valpovečano zanimanje za akutna družbena vprašanja: proletariat, krivico, mestno revščino, položaj ženske in podobno. V tem smislu so ta izraz uporabljali tudi zunaj meja Francije, seveda z določenimi posebnostmi v posameznih okoljih (npr. v Angliji »the social novelists« v časih »chartiz-ma«). Dela s poudarjeno družbeno in politično vsebino so bila prav tako označena kot dela »s tezo« (npr. piece d these). Tudi tkim. »populistična literatura« (litterature populiste) je predstavljala vejo socialne literature; potem pa, zlasti po oktobrski revoluciji ter vse do polovice tridesetih let (prav tedaj je bila okarakterizirana beseda »angažiranost«), je to vlogo prevzela tudi »proletarska literatura«, zanjo so, kot je znano, iskale formulo tako rekoč vse književnosti tega časa. V francoski in angleški terminologiji ni bilo natančnejšega ekvivalenta za pojem, ki so ga v Nemčiji že v prvi polovici devetnajstega stoletja označevali »Tendenzliteratur«, »Tendenzdichtung« ali samo »Die Tendenz«: ten-denčna literatura, tendenčna poezija, tendenca. Tendenčna književnost je postala ključni pojem v mladonemškem gibanju (Junges Deutscland), in naglo se je razširil v srednji Evropi in tudi v Rusiji (o tej usmeritvi lahko govorimo že leta 1848 pri Belinskem). S tem pojmom so v Nemčiji označevali tista angažirana dela, ki so propagirala cilje mlade buržoazije v boju za nacionalno zedinjenje in utrjevanje svoje lastne dominacije. Utilitarno razumevanje ne samo književnosti, temveč celotne kulture je ustrezalo zlasti tistim narodom, ki se jim še ni uspelo osamosvojiti: kulturna in literarna gibanja pri Poljakih, Čehih in Slovakih, pri večini jugoslovanskih narodov 3 Na anglosaksonskem območju prevajajo engagement s commitment, na italijanskem z impegno, na španskem s compromiso, vendar pa povsod pogosto preprosto ohranijo izraz engagement v izvorni francoski obliki, še zlasti pa pojem litterature engagee: primerjaj Th. W. Adorno — »Die Dialektik des Engagements«, in »Noten zur Literatur«, tretji del, izd. Suhrkamp; v ruščini besede angažiranost niso sprejeli. 413 O angažiranosti (zlasti pri Hrvatih), pri Madžarih, Romunih itd., so zato dajala pozitiven pomen pojmoma tendenca in tendencioznost. Takšno, po svojem izviru nacionalno varianto angažiranosti, ali bolje rečeno, nacionalistično (ta pridevek v tistem času ni bil sramotilen), je mogoče razlikovati od socialne variante, ki je bližja socialističnim revolucionarnim projektom in navadno izrazitejša pri tistih narodih, ki so se nacionalno že združili. Prav tako bi lahko izločili razsvetiteljsko varianto tendence, ki je izredno karakteristična za posamezne evropske kulture, zlasti pri manjših in bolj zaostalih narodih. (Seveda te variante le redkokdaj obstajajo v čisti obliki in jih ni mogoče ločevati ene od druge.) Znanih je več tekstov, v katerih Engels odločno zavrača nacionalistično tendenco v književnosti, tendenco, kakršno je izoblikovalo mladonemško gibanje, v katerem je tudi sam začel s svojim delovanjem. Vendar pa Engels ne zanika tiste vrste implicitne »tendence, ki izhaja iz samega položaja in same akcije, tendence torej, ki se izrecno ne razkrije« . . ., ki se »ne vsiljuje bralcu«.* Engels je v bistvu zaslutil, da lahko med intencionalnostjo dela in intenco (tendenco) avtorja (tipičen primer je Balzac) obstaja bistvena razlika. Marx o tem problemu sicer ni nikjer eksplicitno govoril, vendar pa njegove znane pripombe v zvezi z Lassallovo dramo »Franz von Sickingen« povsem nedvoumno dokazujejo, da je bil, nič manj kot Engels, nasprotnik tendencnega prikazovanja. To popolnoma jasno izhaja iz njegove tolikokrat citirane opazke, da je treba več »shakespearizirati« . . .: »za največjo zmoto imam schilleriziranje, spreminjanje posameznikov v navadne glasnike duha dobe«:* ob tem je treba omeniti, da je bil prav Schiller literarni vzor mlado-nemcem za Tendenzliteratur! Kljub tem osnovnim opozorilom pa je tendenca v umetnosti in kulturi ostala v krogih druge in pozneje tretje internacionale vodilna in direktivna zahteva. Celo človeka, kot sta Mehring in Kautskv, sta videla v Schillerju vzor za novo književnost, ki naj tendenčno rabi stvari proletariata. V Rusiji so Černiševski in njegovi privrženci (npr. Pisarev) do skrajnih meja radikali-zirali podobno razumevanje tendenčnosti: tu se nacionalistična, prosvetitelj-ska in socialna varianta tendence zlivajo v konceptu »narodnosti« (ki tako postane različna od tiste, ki jo je pred tem razglašal Herder). V takratnih napetostih razrednega boja vprašanje kulture in literature dejansko ni moglo stopiti v prvi plan. Naivna in dobronamerna predvidevanja, da bodo delavci prav kmalu ustvarili svojo lastno in posebno kulturo, takoj ko se bodo osvobodili jarma kapitalizma, so bila ukoreninjena v tradiciji delavskih gibanj, zlasti pri socialdemokratskih: kot vemo, so taki predsodki preživeli tudi oktobrsko revolucijo. V tem obdobju so mnogi 4 Pismo Mini Kautsky, 26. IX. 1885. Engels zelo ostro kritizira razumevanje mladonemcev v zvezi s tendenco v literaturi, in sicer v tekstu: A.Jung: Vorlesungen iiber die moderne Literatur der Deutschen (Zbrana dela Marxa in Engelsa, drugi del, str. 323—331, izd. Berlin 1931). Podobna stališča je izrekel v Revoluciji in kontrarevoluciji v Nemčiji, poglavje Pruska država, izd. Naprijed, Zagreb 1972, str. 117. Trocki citira v Literaturi in revoluciji (glej francoski prevod, zbirka »10—18«, str. 412) Engelsovo pismo, ki ga je le-ta poslal leta 1884 Bernsteinu in kjer je komunarda in proletarskega pisatelja Julesa Vallesa označil za »literarnega frazerja«, ki da je postal »tendenčen pisatelj« samo zato, da bi lahko »plasiral svojo slabo litera/uro«. Seveda se ne strinjamo z Engelsovim stališčem o Vallesu, s tem citatom hočemo samo ponazoriti njegovo stališče do tendence v literaturi... 5 Pismo Lassallu, 19. IV. 1859. 414 Predrag Matvejevič primeri, ki so jih razglašali za modele in jih po nekakšni rutini ohranjali na piedestalih, kamor jih je postavila preteklost, zaostali za avantgardnimi prizadevanji same umetnosti. Morda je največji razkorak med umetniško in politično avantgardo nastal prav v Franciji: že ideje utopistov o »koristnosti« umetnosti, o njeni »moralni« in »vzgojni« vlogi »v službi« družbenih potreb so bile dosti bližje meščanskim razumevanjem kot pa novi umetniški senzi-bilnosti. Socialna demokracija je preveč dobesedno prenašala spoznanja iz družbenopolitične v umetniško sfero (redukcija na elemente razrednega boja, ekonomski determinizem, poenostavljeno razumevanje odnosa baza—nadgradnja ipd.) in pri tem zanemarjala posebnosti same umetnosti. S tem je poleg že omenjenega »greha« konservativnosti zašla tudi v zmoto, da je skoraj vedno uporabljala neadekvatno (politično) terminologijo, v kateri so se menjavale različne teleološke določitve: »naloge« in »zahteve«, »dolžnosti«, »funkcije«, »tendence« ... V levih in revolucionarnih gibanjih ni skoraj nihče (razen posameznih anarhistov in nekoliko tudi Plehanov) razumel, da lahko ustvarjalci v »umetnosti zaradi umetnosti« ali v »čisti umetnosti« iščejo ne samo beg ali zatočišče, ampak tudi prostor za resnično svobodo ustvarjanja, svobodo, ki jo ogroža organiziranost meščanske družbe, se pravi, da tisto, kar delo pomeni samemu umetniku, še ni isto kot družbeni pomen dela! Nadaljnje faze razkola med politično in družbeno avantgardo kakor tudi njuna začasna zbližanja so bolj znane: nedvomna ustvarjalna živahnost v mladi sovjetski republiki; bolj ali manj vsesplošen neuspeh prizadevanj po uresničitvi »proletarske književnosti«; splošno pomanjkanje pomembnejših teoretičnih spisov o tej problematiki; značilna vztrajnost želje po tem, da bi končno ustvarili novo umetnost, ki bi bila namenjena čimvečjemu številu, če je mogoče, celo vsem .. . Lenin, vrhovni vodja sovjetske oblasti, je bil v praksi očitno zelo daleč od misli, da bi za umetnost razglasil obvezne tiste zahteve tendenčne »par-tijnosti«, ki jih je oblikoval v posebnih okoliščinah leta 1905, ko je izhajal iz radikalnih stališč svojega priljubljenega avtorja romana »Kaj delati«. Lunačarski se je leta 1917 jasno distanciral od razumevanja tendence, kakršno je prevladovalo v drugi internacionali. Obsodil je takšno razumevanje kot povsem nesprejemljivo: »Tendenca je nekaj umetno dodanega, mrzel in tuj kos, vzet iz treznega uma ... Za takšno tendenco v avtentični umetnosti ni prostora in proletarska umetnost se v tem ne razlikuje od drugih.«6 Vendar pa je Zdanov na ustanovnem kongresu Zveze pisateljev leta 1934 imperativno vrnil stvari daleč nazaj: »Naša sovjetska literatura se ne boji obtožbe tendenčnosti. Da, sovjetska literatura je tendenčna, kajti v dobi razrednega boja ne more biti književnosti, ki ne bi bila razredna, ki ne bi bila tendenčna, ki bi bila apolitična .. .«7 Lukacs nam je mnogo pozneje razkril, kako je Leninova žena (in najbližja sodelavka) N. K. Krupska zaman skušala ugovarjati, da Vladimir Iljič nikakor ni mislil, da se teze iz njegovega članka, napisanega leta 1905 • A. V. Lunačarski: »Kulturne naloge delavskega razreda«, Zbrana dela v ruščini, zvezek VII, str. 195. 7 Referat na I. kongresu Zveze sovjetskih pisateljev (po stenogramu, Moskva 1934). O angažiranosti »O partijski organizaciji in partijski literaturi« nanašajo na umetniško literaturo ali umetnost v celoti.. .8 Njene besede niso več mogle prodreti v javnost. Lukacs je v številnih tekstih zelo pripravno zamenjeval Parteilichkeit (partijnost) s homonimnim pojmom »Parteinahme« (zavzetje stališča, opredeljenost) in se s tem izogibal posledicam, ki si jih ni prav težko predstavljati ... V dvajsetih in tridesetih letih tega stoletja so ostra razpravljanja na levici okrog pojmov tendenca, tendenčnost ali partijnost (pri nas pa okrog izrazov »socialna« ali »tendenčna« književnost in »socialna tendenca«) ostala v določenih deželah brez polnega odmeva, in sicer iz številnih razlogov, med katerimi ima precejšnjo veljavo brez dvoma to, da je npr. na francoskem (in romanskem nasploh) in anglofonskem območju pomanjkanje ustreznih terminov nekoliko ublažilo dramatičnost nekaterih soočenj. Pojma engagement in litterature engagee torej nista nastala po naključju ... Tragična izkušnja vojne, zavest o nemoči kulture v odnosu do brutalnega fašističnega nasilja in do negacije človekovih vrednot, pomen, a obenem tudi omejenost odpora, tako partizanskega kot tudi intelektualnega, vse to je začasno potisnilo vstran lagodne ideje o »dezinteresiranosti« ustvarjanja in o nujnem »distanciranju« ustvarjalca, o »razpoložljivosti« umetnika in o »višjem namenu« umetnosti ali humanizma; prav tako so v teh trenutkih zgubili svojo vrednost tudi vsi drugi tradicionalni »alibiji«. Naenkrat smo se znašli »v situaciji«, kot je temperamentno ugotovil Sartre, »soudeleženci« vsega, kar se je zgodilo, soočeni z »zgodovinskostjo«, »odgovorni« in »kompromitirani«, »zaznamovani« ... Treba se je bilo »angažirati«: »Ker pisatelj nima možnosti, da bi se umaknil (de s'evader), hočemo, da tesno objame svojo dobo« — piše v uvodniku prve številke revije Les Temps modernes.9 Treba se je popolnoma zavzeti za stvar, z delom in z delovanjem, »kot odločna volja«, in ne več samo »kot odurna pasivnost«!10 Razumljivo je, da so imele v času, o katerem govorimo, takšne zahteve velik in močan odmev. Sartre je šel korak naprej od Nizana, vendar pa, vsaj zdi se tako, v isti smeri. Dejansko je s svojimi ostrimi in zapeljivimi formulacijami bistveno razširil že prej znana in večkrat banalizirana stališča ter razumevanja; pogumno jih je postavil nasproti dolgotrajni in odporni dediščini meščanske književne kulture, ki se je v njej tudi sam oblikoval.11 Kaj pravzaprav, v kratkih besedah, za Sartra pomeni biti angažiran? »Pisatelj je angažiran, kadar se trudi doseči najpopolnejšo in najjasnejšo zavest o tem, da je vključen (embarque), tj., kadar zase in za druge prevaja 8 Lukacs je objavil znano »privatno pismo« italijanskemu književniku M. A. Carocciu (Nuovi Argomenii, No 57, 1962), od koder smo prvič zvedeli, da je N. K. Krupska zaman skušala opozoriti, da se pojem »partijnosti« ne nanaša na umetnost. Ernst Fischer in Franz Marek sta argumentirano osvetlila to deformacijo Leninovega stališča v knjigi »Was Lenin wirklich sagte« (glej zadnje poglavje, izd. Fritz Molden). 9 J. P. Sartre: »La presentation des Temps modernes«, v »Situations«, drugi del, str. 26. " Ibid. str. 84. 11 V zvezi s tem je značilno, kako vztrajno se je Sartre ukvarjal s svojim antipodom Flaubertom, pisateljem, ki je bil v družbenopolitičnem pogledu izrazito ne-angažiran, ki je »socialno umetnost« imenoval navadno »prostaštvo« (»pignouferie*). 415 416 Predrag Matvejevič angažiranost iz neposredne spontanosti v premišljenost. Pisatelj je predvsem posrednik, njegova angažiranost pa je posredovanje.«12 Ker nimam namena podrobneje razlagati Sartrovega pojmovanja angažiranosti, lahko zanemarimo nekatere od njegovih nesprejemljivih podmen in razdelitev (npr. da je angažiranost mogoča v prozi, ne pa v poeziji in slikarstvu), zlasti pa različne brezobzirne izjave v tisku, okoli katerih se je spletalo mnogo stvari, ki s tem pomembnim pisateljem nimajo bistvene zveze. III. POMEN ANGAŽIRANOSTI Koliko lahko pojma »angažiranost« in »angažirana literatura« izražata ne samo politične in socialne usmeritve, ampak tudi literarne, tj. umetniške oznake del, na katera se nanašata? Splošno gledano se je prenašanje terminologije, metod in prijemov iz ene dispcipline v drugo (npr. iz sociologije, ekonomije, gnozeologije ipd. v literarno teorijo, kritiko in estetiko) izkazalo, zlasti od pozitivizma naprej, za neprimerno, zelo pogosto pa celo za škodljivo: ali je treba sploh poudarjati, kako so bile tako v ne preveč oddaljeni zgodovini marksizma sheme sociologizmov in ekonomizmov balast ne samo umetniške in literarne teorije, temveč tudi filozofije, znanosti in še marsičesa drugega. Th. W. Adorno je zelo upravičeno opozoril na nevarnost, katera nastaja, kadar posamezne pojme, ustvarjene na enem področju, uvajajo v druge, namesto da bi jih ustvarili na temelju opazovanja v samem področju kot takem. Taka je bila v literaturi očitno usoda »tendence«, še bolj pa »partijnosti«, veliko pa tudi sama angažiranost. . . Zaradi vsega tega je v vsakem trenutku neizbežno potrebno kritično analizirati pomen terminov »angažirana literatura«, »angažiranost«, »angažirati se«. Predvsem lahko takoj ugotovimo razliko, ki nastane glede na to, ali se opredelimo za pasiven ali aktiven pomen besede engagementn.'\ prvem primeru imamo stanje, ki smo vanj vključeni, ne glede na to, ali si to želimo ali ne: etre engage dans le monde, Vengagement dans son epoaue; v drugem primeru pa je engagement rezultat hotenja in izbire, voluntarizma: sami se angažiramo za določeno stvar (s'engager pour une cause). Prav tako nastaneta dvoumnost in navadno igranje z besedami v trenutku, ko zamenjamo poseben pomen, ki so ga ti pojmi dobili po vojni (npr. un ecrivain engage ali un acte engage), z njihovo splošno rabo (npr. 1'homme engage dans une affaire, dans son siecle). Zmeda pa postane še večja, kadar ne razlikujemo samih nivojev, ki se nanje ti pojmi nanašajo: po eni strani pomeni angažiranost, kot smo videli, vključitev v določen kolektivni projekt, pomeni sodelovanje v zunanji socialni situaciji in objektivizacijo do te situacije kot takšne; po drugi strani pa npr. ko Bachelard končuje svojo misel, da je »treba priznati, da je v številnih 12 Op. cit. str. 124. V eseju O Sartrovem pojmovanju angažiranosti sem podrobneje obdelal različne aspekte angažiranosti tega pisatelja (glej Marksizam i književna kritika, izd. Prosveta in Institut za umetnost i književnost, Bedgrad, 1972). V francoski reviji L'Homme et la Societe, No 26, 1972, sem pod naslovom L Engagement en litterature obravnaval to problematiko, kot je zapisano v podnaslovu navedenega teksta, »z aspekta sociologije in teorije ustvarjanja«. 13 P. Foulquie daje nekaj zanimivih primerov za to dvosmiselno uporabo (glej »Existentialisme«, izd. PUF, str. 47—48). 417 O angažiranosti okoliščinah poezija angažiranost duše«u, seveda ne pomislimo na nikakršno militantno dejanje ali družbeni učinek, temveč gledamo na samo angažiranost »od znotraj«, kot na subjektivno motivacijo samega ustvarjalca. Tako imamo dve seriji pomenov, kot bi rekli formalisti, seriji, ki sta usmerjeni na dva različna nivoja (perspektiva subjekta ali objektivacije), ki ju ne moremo zreducirati eden na drugega: včasi govorimo o terminih sociologije umetnosti, drugič pa v terminih psihologije ali teorije ustvarjanja! Ni težko ugotoviti, kakšni nesporazumi in qui-pro-quo-ji prihajajo zaradi tega.15 Prav gotovo ni neumestno vprašanje, ali bi se sam pojem angažiranost brez omenjene dvoumnosti sploh obdržal? Kajti že od petdesetih, zlasti pa od šestdesetih letih pa vse do danes so nastajale izredno močne reakcije proti tkim. »angažirani literaturi«. Takoj ko so otopeli spomini na vojno in na odpor, se je npr. v Franciji pojavil val nove literature, ki je začela izzivalno zanikati pomembnost kakršnekoli drugačne angažiranosti razen povsem literarne, tj. umetniške: vsebina umetnosti je njena oblika obstajanja; angažiranost je torej že sama umetniška praksa, proces, ki v njem delo nastaja... V radikalizaciji takih pojmovanj so bili v prvi vrsti nekateri predstavniki »novega romana«: »Edina možna angažiranost za pisatelja je literatura«16 — je poudarjal Robbe-Grillet. Kmalu so začeli tako podcenjevati vse, kar bi lahko spominjalo na »angažirano literaturo«, da so razglašali za staromodna in konservativna celo dela, ki so bila resnično avtentično motivirana in so prepričljivo izpovedovala, in to samo zaradi avtorjeve »angažiranosti«. Takšna poenostavljanja so v bistvu analogna s tistimi, ki so po drugi strani vsako priznanje določene avtonomije ali posebnosti umetniškemu ustvarjanju razglašala za »Vart pour Vart«, »dekadenco«, »nevtralizem« v službi razrednega sovražnika, za »defetizem«, »demisijo«, »izdajstvo« in bogve kaj še! Stališča za angažiranost in proti njej se torej niso izognila poenostavljanjem, o katerih smo govorili. Dejansko nam izkušnje kažejo, da se je težko izogniti manjšim ali večjim redukcijam vedno tedaj, kadar se umetniškemu ustvarjanju vsiljuje stroga opozicija angažirano — neangažirano (v različnih variantah, ki kar po pravilu dajejo prednost ali »vsebini« ali »formi«; ene zahtevajo umetnost revolucije, druge revolucijo v umetnosti, prve masovno, druge elitno umetnost ipd.). Že same alternative te vrste imajo v sebi nekaj manihejskega in prav lahko postanejo represivne: v bistvu zožujejo možne izbire na eno ali dve umetno ločeni modaliteti,17 saj pri tem ne upoštevajo 14 G. Bachelard: Poetique de VEspace, izd. PUF, str. 5. is V eseju O Sartrovem pojmovanju angažiranosti sem analiziral številne primere, ki v njih prihaja do veljave podobna dvoumnost: enkrat je šlo za Flaubertov »desengagement total«, drugič pa (že v »Questions de Methode«) za njegov »engage-ment litteraire« . .. Ali pa na primer: »Pri najradikalneje dezanagažiranem pisatelju francoske književnosti (se. Flaubert) ... je beseda dezangažiranost samo narobna stran totalne angažiranosti, ki se je začela že v otroštvu« (Les Ecrits de Sartre, str. 429, izd. Gallimard). In podobno: »Mallarmejeva angažiranost je zame najpopolnejša, kar jih je sploh lahko« ... (tu prav gotovo ne gre za tisto angažiranost, ki jo je Sartre pridigal takoj po vojni!). 16 Robbe-Grillet razlaga svoje stališče o angažiranosti v knjigi Pour un nouveau roman, izd. Minuit, str. 38—39. 17 Angažiran pisatelj, kot je Heinrich Boli, je označil »delitve na angažirano in tisto drugo literaturo«, v govoru ob podelitvi Nobelove nagrade, kot »meščanski 418 Predrag Matvejevič možnosti, da ustvarjalec naredi sintezo elementov ponujene alternative ali pa samo alternativo zavrže kot tako, da ji postavi nasproti kakšno drugo ali pa ... ustvarjalno nekaj povsem tretjega! Pojmovanja, po katerih pisatelj more ali pa mora biti ob vsaki priložnosti angažiran, v skrajnih konsekvencah dopušča podrejanje ustvarjalnega procesa voluntarizmu na subjektivni in dirigizmu na socialni ravni. Zaradi takšnih in številnih podobnih razlogov angažiranost ponavadi zbuja sum, da je bolj rezultat pisateljevega kompromisa z družbo in politiko, z oblastjo ali državo, kot pa sad resnične motivacije; da je »v službi« reči in ciljev, ki so zunaj samega ustvarjanja (npr. prikrita naročila družbe ali kakega mecenata, direktiv in drugih priložnostnih ali uradnih nalogov), ne pa izraz tiste notranje »potrebe«, ki spodbuja samo ustvarjalno delovanje.18 Tu se znova srečujemo z nepreseženima opozicijama »notranje« — »zunanje«, subjektivno — objektivno in z dvema serijama pomenov in karakteristik: socioloških in psihološko-kreativnih. Ena najhujših obtožb proti »angažiranosti« je prav gotovo očitek, da podreja ustvarjalno dejanje in svobodo ustvarjanja določeni ideologiji: da umetniško delo ne more doseči potrebne popolnosti in kompleksnosti, če se zoži samo na svoje ideološke sestavine in pri tem zapostavlja vse druge... Nikakor ne moremo zanemariti obtožujočega gradiva, ki ga dajejo v tem pogledu najrazličnejši vzorci tendenčne, socialne, partijne ali angažirane umetnosti. Prav tako niso nepomembni očitki, da se angažirana dela skoraj po pravilu odločajo za estetski konservativizem ali konformizem, pri tem pa se odrekajo raziskovanju novih in modernejših oblik, saj se postavljajo odločno nasproti različnim formalizmom in modernizmom... To so že stare in znane stvari, ki jim tu ni treba posvečati posebne pozornosti. V zadnjem času se v levih kulturnih krogih na zahodu vse pogosteje pojavljajo kritike na račun angažirane literature in angažiranosti: »Današnji položaj je nekaj povsem drugega od tistega, kar so imenovali angažiranost« — je izjavil Philippe Sollers, glavni urednik avantgardne revije Tel quel, v intervjuju za komunistično glasilo La nouvelle critique (reference so tu že same po sebi zanimive in pomembne). — »To stališče je bilo vedno tipično buržoazno (sentimentalno, moralno, neznanstveno), brez česarkoli skupnega z voljo, da bi spoznali realni tekst kakšne specifične prakse v nujni korela-ciji z marksističnim mišljenjem«.19 Stališča take vrste niso izjemna, prej bi lahko rekli, da so nekaj tipičnega. V tej optiki je angažiranost razumljena kot nepresežena buržoazna dediščina: nekateri vidijo v tem obliko obnašanja, tipično za »tradicionalnega intelektualca«; glede na razločevanje, ki ga je uvedel Gramsci, je to intelektualec, ki mu ne uspe »organsko« vrasti se v samo prakso revolucionarnega gibanja20; drugi pa sumničijo angažiranost, da hoče obnoviti »misijo« inte- princip delitve, ki nas odtujuje« (Heinrick Boli: »Neue politische und literarische Schriften«, Koln 1973, str. 280—292). 18 Ta problematika je izčrpneje obdelana v moji knjigi La ftoesie de circonstance — Etude des formes de 1'engagement poetigue, izd. Nizet, Pariz 1971, (glej str. 96—139). 19 Citirano po zborniku »Theorie d'ensemble«, izd. Seuil, str. 386. 20 Maria-Antonietta Macciocchi, po svojih pojmovanjih blizu skupini »H Mani-festo