¦~ 107 — Z d r a v i l o Spisal Ivo Trošt jlečkova mamica je bila bolna in je umrla. Kako je jokal Pečkov Jožek, ko so mu možje položili biedo mamico v črno krsto in jo odnesli v cerkev, odtam pa v jamico na božjo njivo. Žalostna povest to, ko bi jo povedal, prežalostna; zato je ne napišem. Saj so plakali tedaj ce!o Kolčatiovi trije otroci, videč, kako bridko je Pečko-vcinu Jošku. Bali so sc, da bi zbolcla tudi njihova mama, da bi jo položili na belo posteljo s črnim robom in ob postelji dve vrsli sveč in rož . .. O, tega ne! Kolčanov Milan je obiskoval že poslednje leto domačo šolo in je poznal vse avstrijske dežele z glavnimi mesti, znal pokazati, kod teče Dunav in Ljubljanica, kje se dobiva živo srebro, kje najboljše klobase, kje gosi in purani in »suha roba«; tega pa le ni maral misliti, da bi mu utegnila umrcti mama. Kaj šele njegova za dobršno leto starejša sestrica, ki že plete nogavicc, krpa obteko, zna likati, skrobiti in delati papirnate in vezene cveticc kakor žive, samo da ne dišc in ne urenejo nikoli — Kolčanova Rožica zna tudi kuhati, zamesiti kruh in potico: vse, prav vse zna kakor mama; pozna, kdaj je kuhano meso in prismojen ričel, presladka kava in preplehka solata. Ali Rožica ne mara misliti o tem, da bo morala umreti (udi njena rnama, kakor bo morala tudi ona in morajo vsi ljudjc. Jn mlajši Dušan, od lani v drugem razredu ljudske šole, se še vedno rad skrije mami za predpasnik, ko ga zmerja oče, da je grdo napisal nalogo, zakaj Dušan je za razne mačke in packe — pravi mojster. Tudi je rad odlašal, da se je uiil iz kalekizma poslednji trcnutek, ko so drugi že sedeli v šolskih Hopeh. Mamin predpasnik mu je bil pribežališče. Kam bi se skril potem, ko bi ne bilo mame \n predpasnika ? Ko bi pri Kolčanovih potrkala smrt na vrata, o, to bi morala bežati; najbrž bi v naglici pozabila koso, na prag naslonjeno. Hi, hi! Pa bi šla po svetu brez kose, in tedaj ne bi nikogar mogla pokositi. Nihče bi tačas ne umrl na božji zemlji. Smri, le poizkusi, pa se boš kesala! Pri Kol&novih te sprejmo kakor nikjer, Radi so \o imeli, radi Kolčanovi otroci svojo mamico in za nič je ne bi pustili vzeti. Kaj bi potem počeli, sirote, brez mame, kakor Pečkov Joiek? Sirota! Oni dan je imel pod vratom odpeto srajčeco, ker mu ni nihče prišil odtrganega gumbiča. Sirota! Ti grda smrt, li neusmiljena! Toda smrt, ki hodi po svetu, da je ne vidi človeško oko, je menda čula prešerno besedovanje Kolčanovih otrok. Pomislite! Nekega jutra je Kolčanova Rožica sama kuhala kavo \n solze je imela v oteh, ko je de-vala vanjo sladkor. Dušan se je tiho priplazil s postelje in raolče našel svojo obleko, dasi jo je navadno iskal po vseh kotih, pa tudi na vrtu in pri sosedovih. Danes nit tega. Celo obul se je brez obotavljanja in umil ~. 108 •- ušesa, umil ceio vrat brez povelja — brez sile, čeprav jo sicer izvršil to opravilo večinoma — po mačje. Milan mu je povedal, da je niama tožila že nekaj dni, kako jo stresa, sinoči je še v postelji pila čaj in danes ni več vstala. Solze so zaigrale dobremu dečku v očeh. Tudi Dušanu je šlo na jok. ln oče se ni tnogel prav lotiti nobenega dela. Tu je premaknil to, tam ono — vse brez potrebe, da bi se le raztresel, pa zaman. Vse tiho, vse mrtvo je danes pri Kolčanovih. Nekaj groznega, kakor nezmagljiva pošast je obsenčilo hišo in njene prcbi-valee. Nobeden si ni upa) govoriti na glas, kaj šele zakašljati. Oče je popoldne napregel pri sosedu in zdrčal v mesto po zdravnika. O, kako dolge so bile ure, ko so ga čakali! Vsem se je zdela resnična trditev skrbnih sosed, prihajajočih in odhajajočih, da je bolnica vedno slabejša. Ako se onesvesti prej, nego pridc zdravnik? Vsa zdravila zaman, nikjer več rc-šitve, nikjer utehe. Uboga družina! Kdo bo potem tolažil vznemirjene domače, kdo umcl njih žalost? Proti noči pride zdravnik in preišče bol-nico. Strahoma so ždeli vsi razen očeta zunaj pred sobo. Vsako stopnjo zdravnikovo so sma-trali pomenijivo, usodno, vsak šepet poguben. Slednjič začneta vendar z očetom na glas. Duri se odpro. Rožica nagloma otre solzne oči in vpraša očeta še na pragu kar vpričo zdrav-nika, kako je niamici. Očetov obraz je bil upadel, poln skrbi — znak komaj rahlega upanja, toda oče je rekel vendar odločno. dasi mirno: »Bo že, bo že bolje, akoBogda!« Otrokom je bilo to premalo. Ne zadoJčalo bi jim niti tedaj, ko bi iste besede govoril sam zdravnik, učen gospod z dolgo brado in zla-timi očali; od očeta so pričakovali več, innogo več. Odkod naj oče vzame tolažilnih bescd, ako njemu samemu nedostaje prave nade! Ali so zaman klicali zdravnika? Samo za tako ma-lenkostno iskrico tolržila! Ali res ne ve zdrav-nik, da ozdravi Kolčanova mamica? Morda res ne more pomagati, čeprav je tako učen! E, nič ni učen, ako ne ozdravi mamice! Kdo naj ji pomaga? Otrokom se je snovala v glavicah samo ena misel, a v različnih oblikah. Rožica se je hkrati domislila vseh čajev in tavžentrož, ki je kdai slišala o niih. da imaio zdravilno moč. — 109 — Te mora poiskati. Sklenila je tudi letoindan moliti na čast Materi božji naj-daljšo molitev, ki jo zna, če ozdravi mamica. Milan je poiskal v omari vse zdravilske knjige, domače zdravnike, Kneipa in zbirke zdravil, kakor jih rabi slovenski narod, ter po njih presojal materino bolezen. Dušan je hotel poma-gati oberaa pri iskanju in sestri pri molitvi vse leto. Oče je že spremil zdravnika k sosedu. Bolnica se je umirila. Otroci so se zbrali na tiheni ob njeni postelji in strmeli v prepadlo lice speče mamice, obenem so se pa tudi strahoma ozirali vstran: obraz predrage bolnice je bil popolnoma drugačen — skoro takšen kakor oni dan Pefkovemame, ko jeumrla. »Popolnoma je mrtvaška,« - 110 - ^^ je slišal Milan sosedo, ki se je vračala domov, otiraje solzo sočutja. Srce se mu je krčilo in hotelo počiti obenem. Nehote si je priznaval, da trka tudi pri njih na duri neizprosna smrt. Bal se je sestrici in bratcu povedati to bridko resnico; ona sta pa ob pogledu na trpečo bolnico slutila prav isto in se nista upala tega razodeti Milanu. Mirno so sedli k mizi poleg bolničine postelje in se bali skoro dihati na glas, da bi se ne prebudila mamica, zakašljala in umrla, kakor se je zgodilo pri Pečkovih. Milan je čital v knjigi o neki podobni bolezni, in ker si ni upal na glas, je samo pomignil onima, pastačitalazanjegovim prstom, kako treba streči bolniku v tej bolezni in kakšen je običajni konec. Smrt... Tedaj jc plaval duh Kolčanove mamice visoko gori nad oblaki v ne-znanih višavah, sinjih daljavah pa zopct v prijetni solnčni bliščobi, v blago-dejni Ijubezni in gorkoti svojili najdražjih. Sanjala je, da je zopet mlada, brezskrbna, vesela, da se igra, sama še otrok, s svojimi otroki: z Milanom, Dušanom in Rožico. Skrivali so se po zelenem gaju, poinladno dehtečem in pomladno cvetočetn, trgali cvetice in drug drugemu devali na glavo vence. Ona saina je imela na glavi že tri, sama pa ni dopletla kakorencga. Treba je bilo še cvetja. Šla ga je nabirat, pa tudi olroci so ji pomagali. Razgubili so sc po dobravi za dlje časa. Ko je imcla nabranih že dokaj cvetic, ugleda skozi vejevje leskovega grma svoje tri olroke: trgali so šmarnice in bili za-mišljeni v ta-le pogovor: »Jaz imam našo mamo tako rad, kakor bi bila angel nebe.ški -- a jaz rajši kot vse na svetu, in jaz bi skočila za njo v grob, ko bi umrla.« Umrla! ... Vsi se spogledajo. Grozna beseda! —»Jaz bi šel tudi sto dni daleč po zdravila, ko bi zbolela!« -- »Jaz bi se ne ganil od njene posteJjo iidč in daii". - »Jaz bi vsako noč opravljala Marijino pobožnost. Na kolenih bi prosila Marijo, da mora in mora pomagati naši mami. ..« Kolčanova mama je še vedno mislila, da sanja, pa je zares čula po-Kovor svojih otrok pri niizi poleg postclje. Še vedno je imela zaprte trepal-nice, da ji ne bi prchitro niinil krasni sen, da bt še vedno sanjala tako lepo. tako nebeško. Srce ji je začelo biti močnejc. Začela se je zavedati in obcnem spoznavati sladko resnico, da niso bile to le sanje, marveč sama tiepobilna istina. Srce ji je bilo močneje in zdravje se ji je vračalo v topli Ijubezni do dobrih otrok, Spanje jo jc okrepčalo, a ljubezen lastnih otrok, kdo ve, če ni bila boljSi lek njeni botezni kot zdravnikova učenost. Vsakega posebe bi najrajša poljubila in objela. a ni še mogla k njim s postelje . . . »Moji Ijubi, pre-dragi otročiii!« Samo to je vzkliknila, in solze so jo zalile, solze sreče in veselja, a frce ji je bilo tako polno ljubezni. Ni ji bilo treba vcč drugega zdravila. Otroci so sedvigniliin obstopili poslelj. Kdo naj opiše radost, ko so zopet opazili materin smehljaj?