Roparsko življenje,


/i\ 
-


Povest. 

Prosto posloveni l
Ignacij Hladnik.


V Ljubljani.
Natisnili in založili J . Blasnik-ovi nasledniki .
1895.



'¦..,nito' ., ry~ 

tu, 

Prvo poglavje. 

Zamena. 

Janičeva gospa se je danes posebno lepo ob

lekla kakor v nedeljo za v cerkev, pa je 
bil vendar le delavnik . Sedela je v naslonjaču, 
pred njo pa je stal deček cvetočih lic, rumenih 
las, lepih črnih oči in vitke rasti, materina 
ljubezen in ponos. Igral se je s sabljo, katera 
je imela nekdanjih ogrskih konjikov dolge 
meče posnemati, a je bila vendar prav kratka , 
a zanj vendar dosti dolga. Ponosno se je ogledoval v ogledalu, da vendar vidi jeli mu vojaška obleka, v kateri je bil, dobro pristoj i 
ali ne. In se potem zopet k materi, vstopivši,
ji je prav po vojaško „salutiral”, in to morebiti uže deset in desetkrat to jutro, akoravno 
je še komaj vstal, in se prvikrat v njo opravil, 
da v nji odrine od domovine, katero ima še to 
popoldne zapustiti . 


Ubogi Mirko! Ne ve še, kaj se pravi domovino in mater zapustiti in pri tujih ljude h 

živeti, da morda matere ne vidi več, in akoravno še, vendar dolge dve leti težko, da b i 
jo videl. Edino misel, katero je danes v svoj i 

glavi gojil, je bila ta, kako bode z materjo in 
sestrico Irmo, ki je bila mlajša od njega, popotoval in se hitro peljal, na nasledke pa še 
»porajtal" ni, in sploh se ni zmenil, kako bod e 
pri tujih ljudeh. 

Vendar moramo iti nekoliko časa nazajpogledat, da bo bralec vsaj vedel, kake misl i 
je Janičeva gospa in kam da misli potovati z 
Mirkom. 

Janičeva gospa je sedaj vdova, in pre d 
leti je bila soproga nekega ogrskega plemenitaša, kateri je pa po odpravi tlake in desetine prišel zelo ob svoje premoženje . V prejšnjih 
(tedanjih) letih, moral je kmet plemenitaš u 
zastonj obdelovati polje, in kadar je temu prišlo 
na misel, pa je moral iti kosit, žet, orat ali, 
pa sjat, ne glede jeli ima kmet doma delo al i 
pa ne. Zatoraj je gospoda lahko pila in jedla 
ter bila premožna od tujih žuljev in trde tlak e 
in desetine. 

Cesar Jožef II. pa je iz usmiljenja do 
zatiranega kmetovalca in zaradi svojega pravicoljubja, odpravil tlako in desetino, in mar


sikateri manj premožni plemenitaš, priše l 
je pri tem zelo ob svoje premoženje, ali pa 
še celo na boben. In delavci, ako so hoteli 
imeti svoje polje obdelano, morali so pote m 

drago plačevati, in marsikateremu tiranu šl a 
je trda za posle. Bolj bogati plemenitaši pa 
so si s tem pomagali, da so svoje na stotin e 
glav velike črede konj in govede poprodali i n 
od denarnih obresti živeli. Veliko pa je bil o 
takih, ki navajeni na požrešno življenje, so 
sčasoma vse svoje imetje, polje, gozde, travnike, živino in slednjič še grajščino poprodali, 
ter šli potem, ko so sleherni denar zapravil i 
ali v vojake ali pa jih je še hujša usoda zadela — beraška palica . 

In tudi plemenitaš Janič svoji soprog i 
po svoje] smrti ni zapustil Bog vedi kakošn e 
kapitalije, ampak le toliko, da se je ta zamogla pošteno preživeti. 

Poslopje nje, bilo je z visokim zido m 
obkoljeno, ob straneh bilo je gospodarsko in 

živinsko poslopje, na sredi pa je bila grajščina,
katera pa ni bila zaslužila tega imena, ker 
bilo je poslopje kakor vsako navadno kmetiško, le da je bilo lepo belo in z ilcami " 

pokrito. In nekoliko na strani stal je prijetna lopa, katera je bila z beršlanom ople 

tena in je poletniški čas kot obednica služil a 
lenim služabnikom in požrešnim deklam . 


Ne sme si pa nikdo misliti, da je bil o 

tu tako lepo prebivati kot na kakoršni si bod i 

naši slovenski grajščini, marveč moramo pomisliti, da je popisano poslopje na Ogrskem , 
kjer še ni take čednosti in omike kot pa v 
naši preljubi Kranjski. 

Vse kaj druzega pa so mogočni in trdni 
gradovi naj prvih ogrskih plemstev, magnato v 
in grofov, kateri imajo svoje gradove ravn o 
tako sijajno opravljene kakor pa po drugih 
deželah. 

Kakor smo že omenili, gospa Janičev a 
bila je srednjega plemenitaškega stanu. 

Zaradi pičlih dohodkov tora] ona ni zamogla svojim željam ustreči : držati otrokom 
odgojitelja ali vsaj odgojiteljico. Brati, pisati 
in računati učila ju je sama, a to jej ni bil o 
dovolj. Hotela je vsaj Mirkota izobraženega 
videti in ga tuje jezike govoriti slišati, ker 
še bolj revni ljudje znajo navadno poleg svojega maternega jezika tudi slavonski in nemški , 
kar med tako različnim ogrskim prebivalstvo m 
ni nič težko. Slavonsko sta otroka uže nekoliko umela, ker so bili posli vsi Slavoni . Le z 
nemščino ni bilo doma nikakega upanja, ker 
mati sama je le nekoliko tega jezika umela , 
ker se ga tudi učila ni . 

Toraj ni ostalo druzega (kar pa n a 

Ogrskem ni nič nenavadnega, ampak na dnev


nem' redu), nam „da se otroci zamene ” 
To se pa tako zgodi! „Prijatelj ali ne, se 

obrne do kakega mu znanega človeka v drugi


deželi, druge narodnosti, n. pr. Oger Nemcu, da 
naj' mu da enega njegovih otrok, med tem ko 
mu ta svojega otroka proti temu da, tolik o 

časa, da se vsakteri izmed obedveh nauči 
istega jezika kjer je. To pa zato, ker se otrok 
najlažje v druge (tuje) razmere privadi . Tako 
so uboge stvari v jutru svojega življenja »raz

prodane”, da se vrnejo z dobičkom tujega 

jezika in z zgubičkom dpma~e nedolžnosti n a 
svoj dom. 
No, mi toraj vemo, kaj gospa Janičeva 
s svojim Mirkom namerava. Irma pa jej bo 

med tem časom tolažilo, in da jo enaka usoda 
čaka, je gotovo. 

Janiéevka se je z družino nekega nemškega uradnika pogodila, da si Mirkota in 
Aldarja vzarnene, in odločen dan odhoda je 
bil tu. Bolj ko se je bližal toliko bolj se je 
Janičevki Mirko smilil, ko se bo moral ločit i 
od nje — in ona od njega . 

Neka neznana misel in slutnja ste jo 
morili, in liže več kot jedenkrat je mislil a 
pogodbo prelomiti in Mirkota doma obdržati; 
pa vsikdar se je s tem potolažila, ko je premislila, koliko mu bo to koristilo, ko se b o 
privadil tujega jezika in tujih razmer. Gospod 


sodnik Veber pa je tudi pošten in skrbe n 
mož v takih zadevah in njegova žena Felicit a 

je ravno tako ljubeča mati kakor ona, torajbode Mirko v dobre roke prišel . 
Preteklo in poslednjo noč pred odhodom 
pa so jo mučile plašne in čudne sanje . 

Mirko je stal pred njo, a ne kot otrok, 

ampak kot ropar — v grdi fantastični obleki, 
bradatega, strašno grdega obličja, pred kateri m 
se je tresla in bežala. 

In zbudila se je, pa zaspati ni mogla 

več; - ker čudne misli so jej rojile po glavi, in 
sklenila je : „Mirko bo doma ostal. ” 

Ko pa se je zdanilo, in rumeno solnc e 
nedolžno izza gor posijalo, sramovala se j e 

svojega strahu in boječnosti, in ko je z zdrav o 
pametjo sanje premišljevala, spomni_ se huzarske obleke, katero si je skrivši preskrbela,
da pokaže svojemu ljubčeku zadnji dan, kako 
neizmerno ga ljubi. Uže koliko časa si je želel 
vojaške obleke, in zakaj bi mu te želje n e 
spolnila ! 

Položila mu jo je pred posteljico, in ko 

se zbudi, ko ugleda bliščečo uniformo, katero 
je mislil, da jo v sanjah vidi ; skoči iz postelj e 
veselo vriskajoč, in videla je, kako z veseljem 
vsaki del posebej pregleduje in strastno n a 
srce pritiska. 


Solze so jej zalile oči od veselja in— 
tudi skrbi. Jeli ni bilo to nespametno, da je 
iz ljubezni do njega, mu njegovo voljo izpolnila? Mirko je bil, recimo, divji deček, kateri 
za otročarije in mehkočutne igrače ni maral. 
Oko se mu je Žarilo, ko je zim.sf~e večere 
poslušal hlapce in dekle, ki so slavili ogrske 
junake starega in novega časa. Z odprtimi 
ustmi je poslušal pravljice o junaških roparjih 
in njih čudnih zgodbah, katere so se ljudstvu 
v možganih pletle, ne zmenivši se, je li to 
vse resnica ali ne. In v takih slučajih je vsikdar prišel k materi ter jej težke sape pripovedoval, kako je kak ropar srečno svojim preganjalcem ušel, in kako drugikrat z veliko 
večjo množino vojeval in boril in slavno vs e 
premagal in potolkel. Deček pa je bil seved a 
v znanstvenih periodah še zelo zaostalih ogrskih staršev sin in pri tem neizmerno fantastiških poslov ljubljenec, kateri so mu seveda 
veliko preveč govorili . Janičevka je dobro 
vedela, koliko mladih plemenitašev je uže ro 
parjev postalo in tam svoj konec storilo, zato 
si je iz vseh moči prizadevala dečku v srce 
vtisniti spoštovanje, pravicoljubje in čast . Sedaj, ko je pa dečka skrivši opazovala, ji je 
vest očitala, da ga še sama s tem darom v 

njegovi strasti podpira in žal jej je bilo 
.
Ven.dar pa ni imela dolgo časa za take misli.



„Mamuška!” vskliknil je Mirko v polne m 

veselju, in več se ni mogla prikrita zdržati; 
k njemu je stekla ter ga ljubeče objela . 

„Mamuška, zakaj pa plakaš?” vpraša j o 

deček silno. „Imaš li kaj reči zoper to, — d a 
postanem tudi jaz junak našemu ljudstvu? — 
vendar pošten”, pristavi hitro, „Iahko sem š e 
oficir, katere sama hvališ! ” 

Potem je pa precej nje solze in svoj 
Ulit pozabil ter se jej s poljubi zahvaljeval . 
Oblekel se je in šel pokazat se družini*) . Potem se je slekel in zopet oblekel, in to j e 
trajalo celo dopoldne. 

Takoj po obedu je hlapec napregel majhne , 

kuštraste (cotaste), a vstrajne konjičke, še jedno 
vročo molitev k Njemu, — in naši trije po 
potniki so zasedli voz in odšli . 

Celo dolgo trudapolno pot, čez grm i n 
strm, čez peš'ene stepe in suhe pustinje, me d 
gozdi in močvirjem se Janieevka svojih misl i 

o sanjah ni mogla znebiti . — 
»Boljše hiše bi mu ne bila mogla preskrbeti", dejala si je, „pa vendar! Ja, venda r 
bi ga bila raji drugje imela, pri drugih znanci h 

pa zdaj, kar je, pa je” . 
Mestece Varoš je bilo liže od nekdaj 
kot roparsko zatišje in zavetje razupito, kje r 

*) Družina pomeni vse hišne služabnike . 


11 

so ti imeli največ svojih pomočnikov in ogle 
duhov. In znano je bilo, da je skoraj polovico 

mesteca z roparji sporazumljena. in s starimi 
in novimi prestopki javnega življenja primorana z roparji se tovarišiti in jim na roko- iti. 

Tudi je Janičevka vedela, kako zelo da roparj i 
Veberja kot strogega sodnika sovražijo in mu 
po življenju hrepene, ker jim je trn v peti 
pri preiskovalnih stvareh. 

Da, Mirko je tu v velike nevarnosti pri 
šel (po materinih mislih), zaradi svojega nag

njenja do čudnih zgodb biti zapeljan — na 
nespametna pota . A potolažila se je, misleč : 
„Božja volja naj se zgodi, Bog bode njegov o 
zatišje” . 

Dva dni so se vozili, da so v Varo š 
dospeli. 
Prav pametno je bilo, da se je Jani

čevka takoj po prihodu v mestece za prenočišče preskrbela . Carda, samotna gostilna, bil a 
je kar prenapolnjena, in okrog gostilne pa 
so tavale čudne postave zmršenih las in divjih 
pogledov, ljudje, ki bi bili vse poprej kakor pošteni . Janičeva gospa se ni zaman torej bala , 
a vedela je kot domačinka ogrska, da oštir,
akoravno sam nič boljši od imenovanih, vendar 
svoje goste skrbno čuva, ne iz ljubezni do 
bližnjega, ampak zaradi svojega imena. Ker 
njen prihod je bil dosta opazovan, kakor pa da 


12 

bi jih mogel na tihem odstraniti . Tudi je vsak 
tari lahko uvidel, da nima nikakega bogastv a 
pri sebi, torej je bila še toliko bolj varna . 

Sele drugo jutro se je odpeljala na Veberjev dom. 

Janičevi so prišli ravno v zelo razburjenem trenotku. Sodnik Veber je ravno nekeg a 
advokata pod ključ dejal, ker je bilo izpričano ,
da pod njegovim zvitim pokroviteljstvom roparska dru.hal v mestecu svoje burke uganja. 
Takoj po vjetju advokata se je njegovo stanovanje preiskalo in pisanja so več dokazal a 
kot vse priče. Prijatelji pravice so se veselili, 
a nasprotniki jezili ter strašili in pretili z 

uporom . 

Z največjo pazljivostjo je Mirko sodnikovo poročilo poslušal. Kri mu je urneje p o 
žilah tekla in veselja je vriskal, da je tu se m 
prišel. Da je pa to Janičevko zelo oplašilo, 
se razume. Le zaupanje v Boga in pa v iz 
vrstno Veberjevo družino, jo je potolažilo z a 
nekoliko, ko se je z Irmo in Aladarjem vrnil a 
domov. 


13 

Drugo poglavje. 

Napad. 

Prešlo je nekoliko dni, ko je Mirko z volčji m 

psom Farkašem zoper energično povelj e 
svojega krušnega očeta, ki je ravno odpotoval , 
se šel ob Tisi*) izprehajat. Dospevši na njegovo navadno mesto se je vlegel v visoko travo 
in še zapazil ni, da se je s časom zmračilo . Šele 
nekaj čolnov, ki so se počasi k bregu bližali , 
zbudilo ga je iz njegovih fantazij . 

Ne dolgo, in čolni so ob bregu, in precejšnje število divjih bradatcev je poskakalo 
iz njih ter se vleglo sem in tje prav bliz u 
Mirkota . 

„Tiho, Farkaš!” šepetal je Mirko s tresočo sapo, ko je pes jel kazati zobe. In z radovednostjo je sedaj hrabri deček poslušal tih o 
govorico mož, kateri so bili v resnici prav a 
podoba Robinzona. 

Bil je nepoklicana priča posvetovanja ,
kateri je imel namen — napasti mestece, napasti sodnikovo hišo. Tovariši jih liže čakajo , 
in ko pridejo, da oproste kar na mah advokata, njegova pisanja pri sodniku pobero, i n 

*) Reka. 


14 

ako se jim posreči, sodnika za vedno odstranijo. 

Srce se mu je smejalo pri tej opazki,

privoščil jim je, da so se vendar jedenkrat zmotili nad sodnikom, ker ga doma ni, zakaj, o n 
je svojega krušnega očeta ljubil nad vse . Previdel je pa tudi, da je na advokatovih pismi h 
veliko ležeče ter takoj sklenil pisma in mesto 
pred roparji rešiti in svariti. 

Vendar, vendar — ure so pretekle tak o 

na tihem kakor valčeki v strugi, ki jih ,je le 
poredko bledi mesec obsijal — vendar so se 
jedenkrat lopovi vzdignili ter poskakali v čolne , 
odkoder se je tiho čofotanje čulo. Ta trenotek 
pa je tudi Mirko porabil ter se prav tiho v 
nasprotno stran podal . Akoravno si je na vs e 
kriplje prizadeval kolikor moč tiho oditi, ven 
dar v toliki tihoti in pri tako tankem posluhu 
roparjev se mu to nikakor ni hotelo posrečiti . 
Tihe korake je čul za seboj, zatoraj, da mest o 
še do časa svari in sam sebe reši, vlil jo j e 
kolikor so mu noge dale proti domu. Tema pa 
ga je varovala, da ga preganjalec ni ujel . Ida 
pa lupeži niso za njim svinčenk poslali, ima 
svojo dobro stran. Vsaj so vendar morali na 
tihem v mesto priti, čemu bi potem še okolic o 
z njimi zvabili. — 

Mirkota pa je groza obšla, ko je v stolp u 

ura deset natolkla, ko je ves premočen do 


15 

prvih hiš dospel. Kar v glavi se mu je vrtelo, 
ker ni vedel kako bi prebivalstvo „v orožje ” 
budil. Po kratkem premisleku leti na rotovž ,

kjer je bila ječa. Tudi stražnica policajev (redarjev je bila ondot. Ti pa morajo biti čuječi 
in na vsak hip v orožju . 

Pa nova skrb mu tu preti. Ko plane v 
stražnico, leže tu vsi navzkriž — kakor previdi, popolnoma pijani policijski vojaki (lepi 

vojaki) — nekateri na pričnah (deskah, klopeh) , 
drugi na mizo naslonjeni in zopet tretji se m 
ter tje po tleh. Klicanje, vpitje, suvanje — 
vse je bilo zaman, in hitro mu je bilo vs e 
jasno. Na mizi je stala lepa vrsta stekleni c 
napolnjenih. Brez pomisleka, da je tu notri 
žganje ali pa kaj druzega opojnega. Tukaj 

toraj je vse prizadevanje zaman. 

„0 da bi bil le oče pri domu!” vzdihnil 
je obupno. „Le on zamore na jedenkrat vse v 
red in bran pripraviti” . 

Pa tu ni bilo časa za jok in stok, ampak odločno storiti kar potreba. 

Jeli naj gre k županu! Ze je nogo 
vzdignil. Vendar je tu malo upanja . Oče je 
uže dostikrat rekel, da on ni za nič in vsakd o 
ve, da je vsaki večer pijan. 

Boljša pa je bila misel poiskati nem

škega doktorja, kateri z očetom in rimskim, 
kakor tudi grškim duhovnom — celo mestece 


16 

je bilo namreč katoliško izvzemal Žide (jud e 

— na vrhuncu za red in brambo se borečih 
pravičnih stoje. Ze je hotel domov teči. Družina sodnika mora na vsak način hišo zapustiti , 
ako bi je nihče ne branil . 
Skrbno je zdravnik njegovo poročilo po 
slušal. Oboroži se hitro in da tudi dečku dvocevno pištolo in hiti potem k duhovnikom , 
kateri so jeli biti ,,plat zvona"). 

In še ta trenotek je bil Mirko pri svojih, 

ki so ga v skrbeh pričakovali. Hitro je svoji 
krušni materi vse pojasnil ter jo siloma tešil , 
da naj z otroci zapusti hišo, ker doktor j e 
rekel, da hiše ne more zavarovati, ker im a 
uže tako premalo brambovcev. 

Felicita je uvidela, da jej druzega n e 

ostane, ako si hoče življenje z otroci ohraniti . 
Hitro pobere najdragoceneje ter se odpravi na 
odhod. V zdravnikovej hiši bode iskala zavetja . 
V poslednjem trenutku pa se spomni pisem 
svojega moža. Vedela je, koliko je na marsikaterem aktu ležeče, in posebno, da se advokatova pisma ohranijo. Pa Mirko, ki je v tejnevarnosti ne kot deček, ampak kot mož ravnal , 
in ki je vse tako odločno hitro storil, silil j e 
k največji hitrosti obljubivši, da bode že vse akt e 

') To se zgodi, ako kje gori, da ljudi hitro vku p

pokličejo . 


17 

in pisma on na vrtu pod neko grmovje skril. 
On bode morda lažje roparj,om — ki se už e 

morda bližajo — ušel kot pa otročja množica . 
Skrb matere gnala jo je k urnosti in srečno j e 
z otroci v doktorjevo stanovanje dospela . 

Malo da so prestopili prag zavetja, čul i 
so se prvi streli, roparji so pričeli napad. 

Tudi Mirko, ki je vse papirnato, kar j e 
dobil, urno skupaj zgnetel, zaslišal je prvo 
znamenje boja. Polne roke papirja hitel je na 
vrt ter vse to na imenovani kraj skril i n 
skrbno zadelal, potem pa šel v hišo, da si š e 
dvocevko vzame. Ker bojevati se tudi on hoče,
oče ga mora biti vesel. 

Tako je dospel v sodnikovo bibliotek o 

— pa ta je bila že od tujih „ne bodi jih treba ” 
napolnjena. Obraze pa so imeli očrnjene in 
so togotno metali papirje sem in tja. Prestrašen se je hotel vrniti — a prepozno! O d 
zad je bil ugrabljen, k tlom vržen, zvezan . 
Le to je še slišal : „Gnjezdo je prazno, a poglavitnega tička imamo vendar le !” Vse zgodb ein razburjenosti tega večera pa so na dečk a 
vendar nekoliko vplivale, in nezavesten je ob 
ležal na tleh. 
Pred rotovžem pa je bil boj najhujši . 
Policaji so pa pri tem še vedno spali in omoteni niso vedeli, kje da so . Toliko bolj junašk o 

pa so se borili meščani. Vefidar so se morali 

2 


18 

roparjem — izurjenim v orožju — umakniti. 

Vrata ječ so razbili in roparje oprostili, te r 
si novih moči (namreč roparjev), s tem pridobili. Vendar so se meščani še vedno tako 
hrabro borili, da so si morali vsako stopinj o 
roparji privojevati. A kmalu so se umaknili v 
dobro urejenih vrstah — med tem, ko so veliko ranjenih seboj tirali — za seboj pa s i 
posvetili s sodnikovo hišo . In kakor so prišli,
tako urno so tudi odšli, vsaj so svoj namen 
dosegli : „Tovariše so oprostili, izjemno advokata.” 

Tretje poglavje. 

Med roparji. 

„etyari” — s tem imenom so po Ogrske m 

navadno roparji zvani, ako niso slavonskega plemena, kateri se navadno potem sami 
imenujejo „Paholke”, hrabre junake . 

Meseci so pretekli od onega večera, k o 
je bil Mirko vjet. Iz pogovorov svojih varuho v 
pa je toliko posnel, da sodnik vse svoje moči 
napenja, napad in njegovo odpeljavo maščevati . 

Sporočil je vse vladi ter nujno prosil vojaške pomoči, naj uže stane kar hoče. Njegov 
načrt pa je bil ta : ,,Močvirje reke Tise z 


19


vojaki obkoliti in lupeže na ta način sestradati . 
Zaradi velikosti močvirja pa je bil tudi ta 
načrt zelo težaven v izpeljavi. Vendar sodnik 
ni odjenjal, ker bilo je tudi razvidno, da se 
bodo slednjič roparji vendar le podali ali p a 
morali boriti na planem. 

In iz vseh takih in enakih pogovorov j e 
Mirko upal, da je ura rešitve blizu. 

Nekega dne vrnilo se je precejšno števil o 
betjarjev, kateri so bili na vse štiri vetrove 
razposlani, z nezadovoljnimi obrazi domov. 
Roparski poveljnik (v ljudskih pripovedkah 
„Rauberhauptman” imenovan), zbere toraj vs o 
trumo krog sebe v posvetovanje. Mirkota pa 
so zvezali in ga samega tam pustili. 

In glej ! — čez nekoliko časa pride jede n 
izmed njih, kateri je bil ob jednem adjutan t 
poveljnikov k njemu . 

„Poveljnik me pošilja k tebi”, reče mu : 
»Posvetovali smo se ravnokar o važnih rečeh . 
In še prihodnjih noči jedno bodemo porabili v 
to, da se preselimo za dalje časa iz tega kraja . 
In kaj naj tedaj s teboj začnemo? Da smo se 
prepričali, da ti nisi sin sodnikov, za katerega 
smo te v začetku imeli, je zate dobro. Po nedolžnem prišel si v naše roke. Pa predolgo si v2 e 
med nami, kakor pa da bi te zamogli brez vs e 
skrbi spustiti. Akoravno si še dečko, vendar 
vemo, da si nas ono noč poslušal, ljudi v mest u 

2* 


20 

budil in sodnikova pisma prav skrbno skril. 
Toraj veš, da te ne moremo spustiti! Dvoje t i 
toraj ostaja na razpolaganje . 

Kar bi bilo najbolje, da te odstranimo 

za vedno in večina je _teh misli. Pa poveljnik 
in jaz sva zoper to. Zivi toraj — s pogojem 

— ako se radovoljno odločiš z nami iti, se na s 
okleniti. Upava toraj, da bodeš dano besedo 
držal, akoravno si še dečko. In da bodeš to 
brez premisleka storil, stala sva jaz in poveljnik „za te dobra” . Ako se pa kedaj premisliš, da bi nas hotel izdati, vedi, da bodem o 
mi takoj vsega svarjeni in da potem ne bodešveč med Živimi, je gotovo in prvi bi bil jaz,
ki bi ti luč življenja upihnil. akoravno sem ti 
jo sedaj ohranil. In potem se odloči ! " 
Akoravno je bil Mirko vedno hraber in 

srčen, vendar je bil sedaj popolnoma pobit . Podoba matere in sodnika stala mu je živo pre d 
očmi in zdelo se mu je, da ju vidi, kako s e 
žalostna od njega obračata. Vendar tu je njegovo Življenje rešiti. — ali pa pogubiti, In ako 
se med roparji nahajajo možje, ki se svojo 
energijo surovost zdivjanih čet krotiti umejo ,
zakaj bi tudi on, ki mu ne ostaja druzega al i 
umreti ali pa betjar postati, ne postal jedeh 
izmed teh, ki od ust do ust njih junaški čin i 
slové, in ki jih ljudske pesmi slavijo. Zakaj bi, 
primoran biti ropar, tudi on ne postal varuh 


in branitelj, zaslomba obupnim? In akoravn o 
so mu te misli zopet nekoliko dale pogum , 
vendar se je stresnil, 'Iso se je spomnil, da bode 
moral dati besedo. Zlahtni nauki matere in 
pametni sveti sodnikovi vrinili so se mu globoko v mlado srce, in ravno sedaj so mu stopil i 

najbolj pred oči. Od druge strani pa mu j e 
pretila koščena smrt s svojo koso, in umreti 
tu v divjini, daleč od ljubljenih, bilo bi sramotno in neizmerno žalostno, poginiti v močvirju . 

Položil je toraj svojo desnico v roparjevo : 
„Vaš sem, in zvest vam bom, smete mi zaupati !” 

Poveljnik in vsa druga druhal je bila 
zbrana okrog velikega ognja in tja je adjutant 
Borbély peljal Mirkota . Kozarec rdečega vina 
so mu podali in poveljnik mu je govoril strahovito prisego, katero je Mirko ponavljal, pote m 
spil vino, prazni kozarec pa se mu je reklo 
zagnati v kamenje, da se je razletel na drobne 
kosce. 

„On je naš,” reče nato poveljnik. ,,Bratje,
podajte mu roke v znamenje zaveze! 


Četrto poglajve. 

Odhod. 

Bilo je temnega viharnega večera. Tisa je 

bobneče valila svoje valove v daljino i n 
veter je lomil suho trsje . Voda je v močvirj u 
kipela in sove so pele svojo otožnico . Plaho so 
se stikali povodnji ptiči, a volk in lisica pa 
sta šla na svoj lov. — 

V nedosegljivi goščavi, obdani z močvirjem , 
imeli so betjari svoje ležišče in le po mostovi h 
iz suhega bičevja v butarice zvezanega dospel o 
se je v ležišče in iz ležišča. In tak most se 
je ravno tako lehko napravil kot podrl. Kdor 
je prišel v obližje tega močvirja, še slutil ni , 
da kako človeško bitje tod prebiva . In taka 
skrivna kota išče le hudobija in pregreha. 

Vse živali, kar so jih imeli betjari, bil e 
so ptuja lastnina, a bile so drugod na boljših 

tleh v gostejšem trstičevji. Od tam so roparji 
napadali posamezne hiše in tudi vasi, med tem ,
ko so po raznih ovinkih svojo pot nastopili . 
Deloma stem, deloma zaradi mokro-mehkih tal , 
na katerih vsakteri sled nagloma zgine, bili so 
pred zasledovanjem obvarovani . 

Ta večer, s katerim smo mi to poglavj e 
pričeli, zbrana je bila roparska druhal vž e 
zgodaj pri svojih konjih . Z nočjo vred so bili 


23 

konji osedlani in na sedlih ter ob njih je vi 
selo orožje. Poveljnik je razdelil naslednja po 

velja, a z odhodom je le še počakoval. Tudi 
danes se ničesar kar je varnosti potreba, ne 
sme opustiti, akoravno se poročila ugodno glase . 
Od časa do časa čaka na dogovorjeno znamenje , 
katero imajo oddati razpostavljene straže . 

Nepokojno je korakal sem in tja, ter prevdarjal kolika pot jim še predstoji . Sedaj j e 
pogladil svojega konja po vratu; kateremu se 
ima vže dostikrat življenje zahvaliti, sedaj j e 
spregovoril „par besedi” s svojimi tovariši , 
hodi zopet sem in tje in pazljivo „nateguje 

ušesa, kedaj da se čaje „signal” . 

Prvič bode toraj Mirko z betjari jahal , 
in ni mu bilo težko, ker od „mladih nog” j e 
bil privajen živine. Poveljnik mu je podari l 
lepega krotkega konja, in to je bilo prvo njegovo veselje-med roparji. Pa tudi to ga je 
veselilo, da je z drugimi vred, akoravno še 
otrok, enako odlikovan in da bode zapustil 
kakor mož'', vsaj jedenkrat zdivjano četo, kamo r 
je prišel otrok. 

Na prihod pripravljen, slonel je na konju 

(ljubečku) ob vratu, in prvič se ima danes t a 
ljubezen ponoviti. Oger ljubi svojega konj a 
nad vse ter ga preje nakrmi ko sebe . Čudne 
misli mu blodijo po glaVi, in v tej temnej viharnej noči čutil je veliko bolj prerano zgubo 


24 

svoje matere, kakor pa poprej kedaj . Zdelo se 
mu je, kot da bi jih moral še kmalu videti, a 

revček se ni spomnil, da ga njegovi, -morda v 
tej druhali, celo spoznati nebodo hoteli . 

In ravnokar se je čul zamolkel glas volka,
ki je bil pa roparjem le predobro znano znamenje . 

Kot bi trenil, sedela je množica na konji h 

in molče so odjahali . 

Čez malo časa pa se vstavijo, dospeli s o 
do prve straže, katera se je po vprašanjih pridružila tropi. In na ta način so oprostili vže 
štiri stražnike, le predzadnjega še ne. A ko 
dospejo do tega, govori poveljnik ž -njim i n 
dolgo so morali potem čakati, da dojde poslednj e 
porodilo . 

Se le sedaj obšla je Mirkota groza, a ne 

zaradi noči in viharja, tega je bil vže navajen , 
ampak mislil si je, kaj če nas pravica dosež e 

— kaj potem? — Krčevito je poljubil podobic o 
božje porodnice in stisnil rta srce, kot bi hote l 
si s tem izbrisati poslednjo grenko misel . 
Poslednji stražnik se je v tem preril d o 

njih ter sporočil, da je čul zamolko žvenketanje orožja, a druzega nič. Ogleduhi (kateri 
pa niso bili izmed trope), pa se ta večer še 
pokazali niso akoravno so imeli priti povedat , 
kaj da,,.' se godi v bližnji okolici sumljivega, i n 
to je poveljniku čelo zmračilo . 


25 
Najbolj pogumne zbere toraj vodja k po 

svetovanju in odločili so, da jezdijo na vsa k 
način dalje, ker nepričakovan napad na vojake 
jim bode več koristil kakor pa, da bi še dalj e 
časa ostali ondi. Razume se, da vojaki do nji h 
seveda ne bi mogli, a tedne in morda celo 
mesece biti obkoljen, ne da bi se zamoglo kam , 
to je vendar predolgočasno. 

Poveljnik da sedaj sledeče povelje : ,,Orožj e 
v roki za boj pripravljeno, v polnem skoku v 
daljavo, ako se med tem razprše, zbero se v 
Jašah. Mirko pa je bil ob Borbélyjevi strani , 
ker ta ga ima čuvati, ako hoče še dalje živeti , 
kot svoje oko. 

Akoravno črna noč, vendar se je dobro 
razločilo piano od močvirja, in ko pridejo n a 
trdo zemljo, drli so po bliskovo po ravnini . 
Vže v prvih trenutkih se začuje strel in konj i 
so plašni podili v divji skok . Tema je pa varovala betjare pred preganjavci . 

Tiho so jahali betjari, a ko pridejo do 
nekega lesovja, kateremu se je reklo v jašah , 
pridrže svoje konje in se polagoma rijejo me d 
lesovje. Pa glej ! cela vrsta ognjev se je po 
svetila njih očem in lepo število vojakov j e 
čakalo le povelja, kam in kaj. Ubežati tu več 
ni bilo mogoče zaradi gostega gozda, zatorajso konje vstavili, da se odpočijejo, da se pregleda še jedenkrat orožje in potem v polnem 


skoku naprej . Pa tudi vojaki so bili pripravljeni na sprejem . 

„Za menoj!” jim zakliče poveljnik, po 
nosno se sklonivši v sedlu. Potem pa je spodbodel konja in zdirjal kot furija med vojake . 

Kakorhitro vojaki ugledajo divjo druhal, po 
zdravili so jo takoj s svincem, a roparji zažen o 
svoj divji krik ter se z vso obupnostjo vržej o 
tako silno nad te, da je bilo skoro misliti , 
vže so prodrli in se rešili. Pa v tem trenutku 

se začuje energični glas meščansko opravljenega 
poveljnika vojakov, kateri so se zagnali z divj o 
jezo nad lopove . In vnel se je Ijut, krvav boj . 
Pištole in karabinerji so pokali in pálaši so 
se bliskovo križali . 

Kot od strele zadet, tako se je Mirk o 
tega glasu, ki je vojake tako spodbudil, ustrašil , 
a še bolj, ko je boj tega moža na njegov o 
stran privalil . 

Z očmi sta se ujela in ves začuden za 
kliče ta : „Mirko, jeli ti tu!” V tem trenutku 
pa je bil Mirko s sabljo zadet in padel s konja . 

„Tu sém !” zakliče sodnik vojakom . „Rešite dečka !” Sam pa skoči s konja in prim e 
njegovo roko. 

,,Felette Begyes !"*) zasmeje se Borbély , 
in junaško potisne vojake nazaj . Po bliskov o 

* Predobri ste! 

27 

se skloni do dečka in si ga posadi pred se . 
,.Aha, tudi otroke znate krasti?" reč e 
mu sodnik zaničljivo ter skoči na konja . 

„Epen biconi !"*) odvrne mu Borbély . , O 
je sedaj naš in ropar z dušo in telesom! — 
On je naš brat !” in s temi besedami se zažen e 
na najbližjega vojaka ter mu prekolje glavo . 

„Becsiiletemre mondom !"'*) zakliče sodnik Veber ves iz sebe, potem se mu „to ne 
spodobi,” in pri tej priči mu potegne podobico 
božje porodnice raz vrata, katera se je med 
padcem prikazala izpod obleke in se potem š e 
z večjo ljutostjo zažene med 1etjare. 

Akoravno so se vojaki borili kot levi, 

vendar so se roparji srečno skozi prerili in v 
divjem skoku zapustili bojišče . Nekateri so bili 
seveda ranjeni in dva sta bila mrtva. A vendar 
se hitro zbero okoli poveljnika, kateri je zaničljivo ,,Visconlátásra !***) zaklical ter na čel u 
čete podil dalje. Tudi ranjeni niso zaostali, ker 
vjete roparje ne sodijo dolgo. Da bi pa padla 
dva ne postala nad njimi izdajice, so pa nju 
tovariši pošteno skrbeli, da so jim zavozljali 
jezik za vedno. 

Vže se vojaški ognji niso več videli in. 

*) Zakaj ne!
**) Pri moji veri 
!
***) Da se zopet vidimo.



28 

sedaj so si šele roparji oddahnili, po tem pa 
po planem polju, urno svoj beg nadaljevali . 
Šele ko se je zdanilo, ugledali so v da

ljavi gosto obraščene hribe, tam je bilo nji h 
skrivališče vsaj začasno, da se konji odpočijejo 
od trdega teka . 

Celi dan so bili skriti v tem zavetju, a 

ko se je zmračilo, bežali so zopet dalje . 

Mirko pa je cel dopoldan fantaziral, in 
pretresal ga je hud mraz. Borbély, ki ga j e 
do tu sem prinesel na rokah, in le njemu s e 
je imel Mirko zahvaliti svojega ohranenja ; ko 

se je zmračilo, pozabil je Mirko vsaj na videz 
vse prestano, žaloval je le po konju . 

Tudi sedaj, ko so se zopet vzdignili i n 
odrinili, obdržal je Mirkota pri sebi, zavil ga 
je v plahto, katero je imel za konja odeti. 

Tako je bil deček tudi zavarovan pred mrazom , 
in sladko je zaspal na Borbčlyjevih prsih . 

Pa v sanjah je veliko govoril. Sodnik mu 

je bil vedno pred očmi, da ga kara, svari i n 
da ga hoče spoditi. Tudi podoba božje porodnice mu je delala skrbi, in bridko je tarna l 
po nji. Videl je svojo mater, ki je po njem 
žalovala, akoravno je še živ, pade jej pre d 
kolena, ter jej obstoji, da je bil nepokoren, d a 
je postal betjár (ropar), on je moral zvestobo priseči . — 


29 

,,Hiv gyermek !"*) mrmra je ropar. 

,,Dobro je, da ga ni slišal kdo drugi, ke r 
to ni varno, da bi tovariši vedeli, da njegov o 
srce ni roparsko. Počasi ga moramo preobrniti , 
da bode s srcem in dušo naš . 

Zjutraj pa so se vstanovili v podnožju. 
Karpatov, kjer so uže stanovali, ter svoje zaveznike imeli . Torej pripravni, domači, roparski kraj. 

Peto poglavje. 

Prva šola in poduk. 

Borb~ly je prevzel na povelje poveljnikovo , 
skrb, varstvo in poduk Mirkota, ker le on 

se je razumel, dečka prav popolnoma omotiti ,
ter ga za svoje namene pridobiti, in dečku vsako 
reč le od svitle strani pokazati . In Mirko, kater i 
je dobil rokovnjaško ime šugar, po naše žarek, 

oklenil se je z otročjim zaupanjem in ljubez

nijo svojega učenika, zato, ker je bil tudi man jsurov, kot drugi tovariši. 

Zvesti otrok . 


„Najbolj sloveči boritelj bil je moj učenik , 
in tudi jaz sem razun našega „starega” najurneji boritelj ; tudi ti se mora' naučiti meč 
bolj urno sukati, kot pa vsak leni pisač p o 
„kanclijah” svoje pero . Tako imel je Borbél yvedno navado reči, ko je Mirkota z bodalom v 
roki uril. 

Od veselja se mu je vsikdar srce smijalo, in videl se je vže v duhu, kako bod e 

jedenkrat svojemu učitelju, ja še celo poveljniku enak. Vsako stvar je urno razumel, in 
nikdar se ni utrujenBga čutil . 

Jahati pa se je moral učiti na ptuje m 
konju, ker svojega je zgubil ono grozno no č 
v boju. In Borbély mu je večkrat djal; jezdec 
brez konja in meč brez držala sta jedno. In 
tako ga je v njegovih sirastih natihoma podpiral, ter imel namen ; dečka do tega pripeljati , 
da si dobi svojega konja od ptujih ljudi . Veljalo je torej, da deček stori prvi rop iz lastnega nagiba, 

„0 da bi le imel svojega konja !” djal je 
nekega dne. O Borbély, ti ne veš koliko bi 
rad jaz storil za to ! Na iskrenem konju div

jati čez dol in plan, ponosno se merite s svojimi preganjalci, da se konj še tal ne dotika ; 
griva mu vihra, z nosnicami pa pérha, jednak 


31 

vetru, ako po planjavi brije ! O Borbély, da bi 

le konja mogel dobiti, in več bi ne Želel! " 

„V Belabajinski pustinji*), je konj na desetine !” odvrne Borbély mrklo . 
„,

Kako, ker niso moji ! ” 

„Čemu si potem ropar?” — je hotel od 
vrniti Borbély, pa si je premislil in djal : 
„Bog' vedi, jih je li oni gospodar kupil ali ne ,
sam jih ni naredil, in enega ali ima ali ne, je 
jedno. Konji so dar božji, kdor ga vlovi, teg a 
pa je.” 

Težko se je bilo v tem trenotku dečk u 
za kaj odločiti, ker se je vest borila s strastjo . 

„Veš kaj Borbély,” začne deček čez ne 
koliko časa. „Kaj ko bi jednega vzeli, in bi 
mu ga jaz pozneje vrnil? ” 

Bdbély se ni mogel zdržati smeha, p a 
ko uvidi, kako tenko vest ima še Mirko, in k i 

ga hoče le prav počasi popolnoma dušno umoriti, mu odgovori :
„Šugar, ti si priden dečko, stori to le 
brez skrbi.” 

Mirkotova vest je pri takoj zvitosti popolnoma onemogla. Strast in pa greh, pa sta 
veselo plapolala v njegovem srcu. Trdno si je 
torej ,, n a p r e j vzel", pri prvi priložnost i 

4. ) Na severa-ogrskem je vsaka samotna kmetij a 
pustinja, a na južno-ogrskem se imenujejo stepe . 

si kakega konja prisvojiti . Ubogi Mirko . 
Uboga mati ! 
Poveljnik je z dopadajenjem poslušal, k o 
so mu pravili ; da bode šugar iz lastnega na 

giba, šel krast konja, ali bolje rečeno, da stori 
prvi korak v greh . 

Poveljnik da torej dečku, kateri se j e 
preskrbel s samokresom in bodalom, tri tovariše ,
da mu v sili pridejo na pomoč. 

Pustinja Bélabánja bila je pet ur od tod 
oddaljena. Dali so mu konja, katerege pa im a 
na imenovanem kraju oddati tovarišem. Ker 

pa roparji v tej okolici niso še celo nič sumljivega povzročili, bil je Sugar s tovariši varen 
pred vsako stražo . 

S težkim srcem je odjahal Mirko s tovariši, a tudi vest ga je posebno sedaj zel o 
nadlegovala. 

Nehote je globoko vzdihnil . Potem pa so 
mu prišle druge misli, ki so mu šepetale : Kar 
je, to je. Nazaj ne smeš, tvoja čast to zahtev a 
(čast pregrehe, pač lepa čast!). Morda si je 
posestnik tudi po napačnem potu prisvojil živali . 
Neumnost, da se obotavljam! Saj nisem ve č 
otrok. In takih misli je jezdil dalje . 

Vže so se vidle prve koče pustinje . Bélabánja ; tudi jezdeci bližali so se sedaj boljoprezno samotnemu kraju, da so dospeli v nek o 
globel, prav blizu koč . Mirko skoči s konja, 


33 

jeden izmed tovarišev pa mu pokaže hlev 
(stajo), kjer so stali najlepši konji . 

Boječe se je plazil do zidovja. Sapa mu 
je bila težka, in burno mu je tolklo srce . Velikokrat je obstal, da si sapo olajša«. Ako ga 
zasačijo, vjemá, sodniji izroée? — Pa čem u 
tako premišljevanje, le dalje ! 

Ravno ko je k hlevu prišel, zalajal je 
prav blizu njega velik pes, pa ta se je hitro 

za vrata pritisnil in čakal z napeto pištolo, kajda pride sedaj. In res, pes se je čez nekoliko 
časa pomiril, ter godrnjaje šel v svojo uto, in 
zopet je vladala nočna tihota . 

o tiho in prav skrbno odpre sedaj vrata , 
in glej v hlevu je bil. Le slabo je mrkla sve
tilnica obsevala lepo vrsto čilih konj, in deče k 
jih je strme opazoval. ,,Ne kar od kraja, ampak 
zbrati si moram najlepšega, mrmral je sam me d 
seboj . 

Ko se nekoliko ogleda, ostalo je njegov o 
oko na lepi krepki živali, dolge grive in iskrih 
oči. Tega ali pa nijednega. 

Prav na tihem, kolikor se je le dalo, od 

vezal ga je od žleba, ter peljal proč. Pa pri 
tem poslu zmotil ga je nek šum, in kakor 
pred živim spakom, tako se je tega ustrašil. 
Ko pa zagleda, da se tam na slami nekd o 
vzdiguje, zavihti se s smrtnim strahom ži 


34 

vali na hrbtišče, ter io vodi k odprti m 
vratom. 
V tem pa se začuje glas : „Roparji, ro

parji !” in mož s palico v roki je hitel za njim . 

V hlevu jeli so se dramiti hlapci, sem od koče 
pa soprilajali psi . 

Zival se pred hlevom divje spne p o 
konci, a še v tem trenotku uboga malega jezdeca, ter v polnem teku, pusti pustinjo z a 
seboj. Mirko je bil rešen. In od daleč se čuje 
hrup in lajanje zbeganih stvarij. Ko se proti 
jutru približa k ležišču (po domače logarju) , 
sedela je že skupna Bruhal pri kartah i n 
kockah, ki jim velikokrat prežene ponočne 
ure. Le poveljnik je še, zavit v svoj plašč . 
spal spanje krivičnega. Borbély pa je sedel pr i 
knjigi, kakor po navadi večkrat celo noč, pr i 
svitlem ognju. 

Prihod jahačev in Mirkotovo „slavno 
delo'', kakor tudi njegov izvrstni okus, obrni l 
je vsih oči nase. Tudi njih poveljnik ga j e 
očitno pohvalil. Borbély ga pa je „tapljal po 
rami”, ter ga z voščili preobsul. Mirko pa je 
sprevidel, da mu je ta junaški čin v veliko 
čast, in je ponosno peljal svojo žival k drugim . 

No in od tega časa je jedino le n a 
svojem konju jahal in se uril v raznoteri h 
potrebnih rečeh. Ne dolgo in jezdec in konjsta bila neločljiva. Mirko pa je bil tudi v res


35 

i.ici ponosen, ko je podil čez grm in strm , 
brez sedla in brez uzde, in le z roko je vodi l 
svojo žival. Imel je pa tudi težke vaje dostati. 
Moral je na konju skakati, na glavi stati, 
se le z rokami držaje, kviško obdržgi. Vadil 
-se je na konju boriti in streljati. In to j e 
kazalo, da je Mirko popolnoma ogerske krvi . 
Akoravno mlad, vendar si je s svojimi vrato

lomnimi vajami, občudovanje vsih, in poveljnikovo spoštovanje naklonil . On in njegov 
Scarvaš, po našem jelen, bila sta neločljiva . 
Ubogal ga je po otročje, jedel mu z roke in 
ko je od kod prišel, rezgetal mu je vže o d 
sdaleč nasproti . 

Tudi strelne vaje je mogel vsak dan dostati, in v tem se je šele pokazal, da bod e 

s časom svojim učenikom jednak . Sebičnost 
njegova ga je tudi v bridkih urah, ko ga j e 
vse mrzelo, ko se je spomnil svojih, potolažila , 
-da bode menda jedenkrat sloveči od vsih imenovani bétjar. Da pa svojo mater še kedajvidi, si pa še misliti ni upal. 

Le od poduka še ni bilo ne duha ne 
sluha . To je bila namreč njih samosvoja govorica (jezik), s katero so se roparji in njih pomagači sporazumeli, in ki je kot nevidna vez , 
krila mnogobrojne pregrehe. S tem pa se je 
podučevalo o zadržanju pri sodnijskih preiskavah in drugih enakih nezgodah . Akoravn o 

3* 


36 

pa je bil Mirko prav popolno v mrežah hudob e 
zapleten in vsake vrste hudobij privajen, 

vendar nauki rahločutne matere in resnobni 
sodnikovi soneti iz njegovega, srca še nis o 
zginili še so tleli pod pepelom zaspane vesti 
in pregreh . 

Nekega večera je pa ležal z Borbčlyje m 
ob robu lepega travnika. Zahajajoče solnce 
je žarno obsevalo stoletna vrhova dreves, i n 
veterc je lahno šumljal. Lehkonoga srna j e 
plašno skokotala mimo njih, in veverice s o 
plezale ob drevju, škrjanec pa je otožno 
žvrgolel, svojo večernico . Podoba lepega prazničnega miru. 

Vse to je zelo vplivalo na dečkovo srce . 
Igral je z Borbélyjera kvarte, in ko končata ,
padejo mu špehaste kvarte iz rok. Počasi se 
nasjoni na bližnje steblo, in jel sanjati z naravo vred, ter se tresel pred božjim veličastvom . 
Borbély pa je zopet za kvarte prijel, da jih 
zmeša na novo. 

„Borbély, ljubi moj, nič več nikar ne 
igrajva,” reče deček mehkim glasom. „Sanjajva 
z naravo vred, ali pa kaj govoriva .” 

„Kar se sanjanja tiče, to ni nič,” odvrn e 
mu ta, „ako pa imaš kaj interesantnega n a 
sebi, na dan z njim, da se vidi, kako bi pridigoval, ko bi bil duhoven .” 


37


» Slušaj torej ljubi Borbély," reče Inu ta 
zaupno. »Veliko sem se uže naučil koristnega ,
le tega ne razumem, kako je to, da nam j e 
krivica vedno za petami. Ti dobro veš, kako 
da hrepenim po slavnih činih, in da je moj a 
jedina želja ta; drugim biti jednak. Nikdar se 
ne bode zamoglo reči; da sem strahopeten, da 
sem mevža. Vendar se mi je želja obudila, da 
to kar storim, da bi bilo pošteno in dobro . " 

Borbély je bil tako rastresen pri tej otroškej 
modrosti, ki želi le dobro, da ni vedel kaj 
odgovoriti; le svojo redko brado si je gladil. 

,.Jeli nima vsakdo pravico po svojih oko

liščinah živeti in ravnati, in zato ker drugač e 
ne more?" odgovori mu čez nekoliko časa . 
Bogatinec ima vse druge pojme o življenju 
kakor pa revež, gospodar drugače kakor posel . 
Kakoršne okoliščine, tako življenje . " 

„Pa vendar imajo dobri ljudje”, zavrn e 

ga deček, „le dobre misli in želje, ne gledé 
na stanovske razmere, ker jim je vse jedro ,
da le Bogu služijo.” 

„Vendar vse to le iz lastnega dobička 
store,” zavrne ga Borbély s prepričanjem, a s e 
je vidno, da je bil v zadregi . 

„Potem pa so hudobnejši od hudobnih! ” 

razjezen zakliče Mirko. Pa to ne mora biti ! 
To vem od matere, in tudi sam po sebi, drag i 
Borbély." 


Obedva sta na to molčala . Mirko je zamišljen gledal svetle oblake na obzorju, njego v 
tovariš pa „je spušal goste oblačke dima v 
čisti zrak. Cez dolgo časa pa vendar Borbél ypovzame besedo : 

»Mirko jaz vem, da ti govoriš kar imaš. 
v srcu, zato ker si še mlad . A ko prideš v 
moja leta, ko dostaneš bridke prevare, spozna l 
boš, da ljudje nimajo srca na jeziku, ampa k 

govore drugače kakor pa mislijo. In tačas boš 
spoznal, da si sedaj neumen, ko tá misliš. Ako,
pa tega ne, si porini meč ali pa kroglo v 
srce, in ljudem se bode srce olajšalo, da vidij o 
jednega roparja manj . In jeli morda nima š 
ravno tako pravico do življenja kakor drugi 
ljudje? Pozabi toraj neumnost in zapomni si : 
„Kdor ne drži na Boga, pa mora nasprotno . ” 
(Lepa ideja od življenja.) 

Žalostno je Mirko povesil glavo, in reči 
si je moral; da to kar je Borbély govoril, j e 
žalibog bridka resnica; namreč da se dvema 
gospodoma ne more služiti, in da si je s svojim 
Scarvašem pekel zaslužil in milost božjo. 
zgubil. 


Šesto poglavje. 

V razvalinah . 

Poletje in zgodnja jesen je Mirkotu vsikda r 

prekmalu poteka, ker le ta čas so roparj i 
prebivali v gozdu pod milim nebom . Navajen 
dežja in, vročine, mraza in solnčnih žarkov, 
postal je krepke in čvrste postave . Vedno jahanje in borenje, ohranilo mu je moč in zdravje 
in ga popolnoma utrdilo . 

Vsa druga pa je bila pozimi, ko je debela snežena odeja pokrivala lepo zemljo, ko 

so mesto ptičkov, volkovi po gozdu tulili i n 
lačni vrani in krokarji frfotali sem in tja. 

V lepi prijetni dolini, visoko gori na skalovju, stale so razvaline nekdanjega gradu, ki 
se pa vkljub stoletjem še vedno ni popolnom a 
razdrlo in razpadlo. Jeli je bilo to kedaj 
lastnina kakega viteza ali pa uže od nekdaj 
roparsko gnezdo, kdo ve to povedati, popi 
sati. Zadosti je, da vemo, da je stoletje in 
stoletje uže preteklo, in da razvaline še seda j 
stoje. Morda si je tista roka, ki se je tu me d 
volkovi in divjimi zverinami naselila, tudi lep e 
vrte obdelovala in sadila, — je le misleče, a 
nikakor gotovo, vsaj sedaj ni temu podobno , 
le v najmanjem ne. In bolj se bi bilo čuditi, 


da bi se tu 8 dnij ne slišalo rujovenje volka 
in pa godrnanje medveda, kakor pa nasprotno . 
No, in te razvaline so bile zimsko zavetj e 
roparjem . In ako ga pogledamo v notranje pro-

store, še ni prenapčno. Vhod, res da pelj e 
po mokrih kleteh in hodih, po katerih s e 
vsakovrstna mrcina nahaja, in ki so v skal o 
vsekani, da je s kamenjem in grmovje m 
preprežen, vendar ko pridemo po stopnjica h 
v zgornje prostore, smo iznenadjeni, videvši čedn e 
in dobro ohranjene sobe, in le oprava je bol jneredna. Kuhinja s svojim velikanskim kamnitim ognjiščem, bila je le z najpotrebnejš o 
posodo oskrbljena, — in Mirko je bil; ki j e 
raženj vrta. 

Spavnice so bile preskrbljene z mahom , 
senom in živalske kože so bile sem in tj e 
pregrnjene; dve posebne sobe sta bili za obe d 
in za razvedrenje, ozaljšane z jelenovimi rogovi in lepimi podobami, dá, še celo bibliotek o 

so imeli, čez katero je bil pa le Borbély gospodar, ker se drugi za njo menili niso . 

Zares, lepo zimsko zavetje, kjer divji elementi ne morejo svojih burk vganjati. In 

ravno v teh časih se je Mirkotu najbolj roparsko življenje primrzilo, ker je videl razvade (v popolnej meri) svojih tovarišev . Pijanost, prepir, poboj, surovost in nespodobnosti 
vsake vrste so bile tu na dnevnem redu, in 


temu se ni mogel tako hitro odtegniti ko n a 
planem. 
Da bi se pa po neumnosti ne izdali , 

smelo se je o najpotrebnejših časih gra d 
zapustiti. In le kadar ni bilo snega; podali so 
se na rop, ali pa le zato da se razvedre, i n 
Živali prevodijo . 

Ako pa se je sneg bleščal po dobravi i n 
goščavi, bilo je tudi to veselje nemogoče, i n 
Mirko se je v takih časih, od Borbélyja napeljan, zatopil v knjige in brošure, ter si s te m 
preganjal dolgi čas. 

Borbély pa ga je učil tudi zemljevid e 
risati, ga podučeval v geografičnih študijah ,
ga učil francoskega in angleškega jezika, ka r 
je Mirko (in kar je vsem Ogrom prirojeno ,
da imajo dobre zmožnosti) prav dobro zapomnjeval. In iz vsega tega se je dalo posneti, 
da je moral Borbély biti pred leti vse kaj 
druzega kakor pa je sedaj, pa kdo nam bode 
to povedal. 

Kolikor stareji, toliko modreji je tudi 
Mirko postajal, in v svoji Žalosti je moral ' spoznati, da Borbély ne dela vse to iz ljubezni 
do njega, ampak radi samega sebe. Cutil je 
njegovo lisičjo zvijačnost, kako mu iz sovraštva do človeštva, hoče vcepiti strupeni peklenski moral, in ga do poti popolnega pogubljenja pripeljati . Pa akoravno je bil Bor


bély zelo oster poznavec človeškega srca, 
vendar ga je njegova prekanjena modrost vsa jpri Mirkotu ogoljufala . Zato, ker on praveg a 
vzroka ni vedel, zakaj da njegovega srca n e 
more popolnoma spačiti, ker on ni vedel, da j e 
v Mirkotovem srcu še vedno strah božji . 

Ker je pa Mirko predobro vedel, kolik o 
da Borbély premore, in ako je potreba celo 
nasprotnike njegove preslepari, in da jih n a 
svojo nit ujame, se je skrbno varoval, njem u 
le v -najmanjšem pokazati, da njegove namen e 
pozna, in da ga je, akoravno še otrok, venda r 
popolnoma ,.pogruntal". In tako je njuna prijaznost še vedno trajala, akopram je Mirko 
v ravno nasprotno stran krenil, kakor je p a 
Borbély nameraval. Ker strah božji in njegov a 

milost več premore, kot pa še tako zalezovanj e 
tega sveta . 

Tako smo se privadili, da o Mirkotu še 
vedno mislimo, da je „otrok” . „Gyermek, ” 
otrok, tako ga imenujejo njegovi tovariši i z 
stare navade, ako ga po rokovnjaškem imen u 
„š.ugar” ne pokličejo. V resnici pa je „otrok , 
deček” postal cvetoč mladenič, ki bi bil pr i 
materi njeno veselje in ponos. Od solnca in 
prostega življenja bil je zagorelih lic in lep i 
kodrasto črni lasje, strinjali so se z malo tenk o 
brado. Pleča pa je imel velika močna, in je 
bil kos vsakemu korenjaku. 


Pri ropnih napadih se je vedno vzdr

ževal, ako se ni moglo na kak način bre z 
prelivanja krvi to zgoditi. Čiste roke je še 
imel od človeške krvi, in veliko zasmehovanj a 
bi bil mogel več potrpeti, ako bi ne bil už e 
dostokrat dokazal, da o pravem času ni nič 
manj hraber in drzen, kakor pa kak drug . 
Akoravno je bil on še nedolžen, vedno enak o 
vesel, in akoravno so mu bili tovariši teg a 
nevošljivi, so ga vendar radi imeli' med seboj , 
in le redko se je kdo z njim razprl . In tako 
je postalo ime „Gyermek”, nevede, njemu v 
spoštovanje. 

Nekega pustega zimskega večera, ko j e 
burja brez usmiljenja tulila po vrhovih sto 
letnih hrastov, sedela je večina izmed roparjev 
pri kockah, okrog velike hrastove mize v 
prvi sobi. Veliko steklenic je uže stalo praznih na mizi in po tleh. Jeden izmed roparjev, neka jeznorita živad, pa je imel už e 
uro za uro nesrečo pri igri. Lica so mu gorela, in žile na čelu so se mu napele, med 
tem ko so se mu oči od preveč užitega vin a 
izbočile. Njegova široka pleča so se mu visoko vzdigovala ko je na redko sopel . 

Najedenkrat pa skoči kviško, kot obstreljena zver, in nemogoč kake besede izreči, 
zgrabi pred njim stoječo steklenico, ter j o 
z vso silo zažene v svojega nasproti mu se


dečega tovariša (kateri je tudi sedaj dobil), 
da se je ta v svoji krvi zvrnil na tla . Divji 
vri§ sedaj nastane. Jedni hite krvavečemu 
na pomoč, a drugi zgrabijo nemirneža ter g a 
pogovarjajo . 

Z orjaško močjo se oprostivši sitnežev,
kateri. so na vse strani nehoté leteli, jel je iz 
vsega grla rujoveti, kot zaklana divja krava . 

Poveljnik je pod kaznijo zapora vsa k 
šum in hrup prepovedal. Pretéče stopi sedajv sobo, ter z ostro besedo zaukaže mir. Zdivjani pa je jel še bolj rujoveti ter vse razdrobiti hotel. Nikdo več se ni zaupal k njemu . 
Nato pa gre poveljnik proti njemu, a divja k 
vzdigne stol da bi ga pobil, pa poveljnik m u 
je bil urneji, zgrabi ga z železno roko, in ga 
zaukaže zvezati . Noge in roke so mu zvezali,
usta pa zamašili, ter vrgli v kot na kup slame 
in bil je mir. 

Preteklo je po tej prigodbi nekoliko dni . 

Sneg je skopnel, torej poveljnik odloči ; napad 
na neko zelo premožno mestice, katero se n a 
konju v urnem diru v nekoliko urah dospe . 
Rop se posreči. Po noči ko je vse spalo, napadli so mestice, in meščani na to nepripravljeni, se niso zamogli braniti. Roparji pa so 
odšli z denarjem, dragocenostmi in s živežem 
obloženi, prav brez vsega hrupa na svoj grad . 
Zaradi varnosti volja, vrnili so se domov 


po različnih potih in posameznih oddelkih, i n 
radi tega so šele doma v gradu zapazili, da 
onega, ki ga je ono noč poveljnik pustil zvezati, ni med njimi. Ugibalo se je sem in tje,
a zaostalega pa le ni bilo . In slednji& se s tem 
umerč, češ; v boju je poginil. 

Takoj jednega prihodnjih večerov, stal j e 
Mirko na straži, ter se je prav kislo držal, d a 
je moral tu prezebljevati, a vedno pazno n a 
vse poslušal . 

Pa čuj! Velika uhasta sova, sfrfotala j e 
z dreves, ter letela dalje v goščavo, za njo s e 
je pa vsulo nekoliko snega, ki je še ostal n a 
drevju. Nikdo bi se še zato zmenil ne bil, pa 
stražnika je to vse drugače vznemirilo . 

Da, Mirko je bil uže skušen v vsih slu

čajih. — Najmanj sumljive stvari, na katerih 
navadno oko ne bi gotovo nič sumljivega zapazilo, njegovemu pogledu ni odšlo. Letanj e 
ptičev, beganje divje zverine, vsak pogib spod 
njih drevesnih vejic, imelo je zanj svoj pomen, 
iz katerih je posnel, kolikor je stražniku 
potreba. 

Svitlo njegovo oko se je zarilo me d 
temno grmovje, in uho je na sapice vetr a 
poslušalo. 

Ne najmanj e stvarice mi ne zapazimo. 
Grobna tihota je vladala v gozdu . Neumno bi 
bilo, nevarnosti se bati. 


Vendar je ropar zginil v temni hodnik , 
ter ob steni šlataje iskal ‘špage. Jeli se m u 

sanja? Natančno vé, kje da je, a sedaj jo ni . 

In sum se mu je zbudil : „Nekdo, ki j e 
tukaj znan, kakor on in njegovi tovariši, jo j e 
skrivši odstranil . ” 

Z enim skokom premeril je hodnik, ter 

stal pred pijočo veselo družbo . 

,,Arulaseh!"*) zakričal je, in ko bi treni l 
so skočili bétjari na kviško. V trenotku so v 
orožju, in prostori so na mah spraznjeni in 
pri tem so uže pri konjih . Straža odvali kamen. 
od vhoda, in takoj je med drugimi, ki so už e 
na konjih. - --

Mirko je pravo zadel. Prej ko je bil 

prvi ropar na prostem, obkolili so meščani in 
vojaki, kateri so jim bili podpora, grad popolnoma, in še sanjalo se jim ni, da tisti, kateri m 
to velja, uže na boj pripravljeni čakajo. Vodja 
njih pa (ubežni ropar), vodil je malo trumo 
pogumnih k vhodu., ki je bil s kamenjem 
zavarovan. 

Ravno so se pripravljali jo odstraniti, i n 
'rug oddelek konjikov pred štalni izhod izdajavec postavi, pridere roparska truma z vs o 
silo iz vhoda. Takega hitrega izpada pa ob

ležniki niso pričakovali. Sicer so od vsi h 

*) Izdaja . 


strani na roparje streljali, a zaman je bilo s e 
njih sili ustaviti . Noč je dobrohotno njih po 
stave zakrila, suho vejevje je pokalo po d 
silnim begom konj, a na preganjanje misliti ; 
bi bilo neumno . 

Med tem pa beguni zašlišijo Ijut boj se m 
od grada ter obstoje . Poveljnik jih imenuje , 
jednega ni — Borbélyta . Preveč jih je, ko t 
pa da bi jih premogli," dé na to poveljnik . 
»Kika_ a maga fazeka melle szit!"*) Ali se 
slavno oprosti, ali pa pade kot junak . Živega 
pa ne bodejo dobili ." 

„Jaz pa grem nazaj!” zakliče Mirko. In 
svojemu imenu jednak, bil je proč. 

Takoj ko je prispel do zadnjega grm a 
k gradu, pa ugleda, da se Borbély z množico 
jezdecev ljuto tepe. 

Pri tako iznenadenem njegovem prihodu 
dobil je Borbély vsaj nekoliko „duška” . Jezdeci se zaženejo nanj, a tudi Borbély, ko j e 
dobil novo upanje, se spusti v boj, in z nepopisljivo hrabrostjo in srčnostjo sta premagal a 
nasprotnike, ter v divjem krohotu zdirjala v 
temni gozd. Iz ti sih grl zadoni sedaj prisrčn i 
Eljen**) ko dospeta tovariša do svojih, akoravno v mrazu, vendar vsa premočena. Borbély 

') Vsak je sebi najbližji .
*) Živijo.



je bil le nekoliko ranjen, in akoravno je bi l 
izvrstni boritelj, vendar bi bil onemogel, ako 
bi ga Mirko rešil ne bil . 

Sedmo poglavje. 

Predpustni ples. 

V kastelu je bilo vse živo . Premožni general 
Fašfeláš ga je od prejšnjega gospodarja, ki 
je vse svoje premoženje zaigral ter prijel z a 

popotno palico, kupil, ter se na vso moč prizadeval, tekmovati z najmogočnejšimi Magnati. 

Kar škripalo je pod nogami, tako je bilo 
mrzlo. Počasi so se užigale svetle zvezde n a 
modrem nebu. V kastelu Fašfelášu pa se j e 
imel prirediti nad vse sijajen pleš. 

Polagoma so se vozili gostje v kastel , 

ter v dragocene kožuhe zariti, stopali po razsvitljenih stopnicah, spremljani od bogato ob-

lečenih služabnikov, ter poizginili v sobah, d a 
se potem podajo preoblečeni v (,,niaškarah) , 
v brilantne sobe. Veselo se je čela godba v 
krasnih prostorih, in prijetno doneče ciganske 
melodije so razveseljevale poslušalcevo uho. 
Vedno bolj so se polnili prostori, in še vedno 
so dohajali novi prišleci. 


49 
Tu se je videlo vsake vrste narodne 

noše ; starinski magnatovski plašči so štrleli 
zlatih okvir in drazih kamenjev, široke turške 
hlače so abotno visele velikanskemu Ogru ob 
ledju, arabski poveljniki, Perzijani in indijski 
velikaši so bili pomešani med seboj, in nič 
manj dragoceno oblečene niso bile gospe i n 
gospice. Vino iz raznih dežela in likere najboljših tovarn so služabniki gostom ponujali, 
in vedno bolj se je veselje množilo. 

General in njegovi pa so bili od gosto v 

s pohvalo in čestitanjem povzdignjeni v višave ,
a zopet na drugem kraju obrekovani zarad i 
prevelike častilakomnosti . Toraj tudi tukaj dve 
stranki . 

Najzadnji se pripeljejo bogato oblečen i 
gospodje s krinkami (larfami), v vsaki kočiji 
po čvetirje in dva strežaja, ki pa sta bila tud i 
popolnoma maskirana . 

Od teh spremljani, stopajo gospoda po 

nosno med vrstami čakajočih strežčekov v 
oblačilnico. 

Med tem, ko so že dalje časa tukaj sem 
in tja šetali ter služabnike polagoma odpravili , 
uvidelo se je, da so poglavitne reči, velike 
vrednosti pozabili na vozeh (kripah), in odposlali so še zadnje nadležneže (namreč služabnik e 
po te reči, kateri se, nadejajo obilega darila , 
hitro razprše . 

4 


Dva gospoda izmed ostalih pa stopita v 
bližnjo sobo, odpreta s silo druga vrata in do 
speta tako v kapitanovo biblioteko. Na pisalni 
mizi pa so ležali dragoceni zaslužni redi i n 
medalije njegove, katere je navadno vedn o 
nosil . 

Med tem pa so se služabniki vrnili z 

zabojčki in ostali gospodje jim označijo, da,
se že dva izmed njih nahajata med plesavc i 
kamor sedaj tudi ostali izginejo, sprejeti o d 
brezštevilnih postrežnih duš . 

Čez dobre pol ure pa tudi njih zaostal a 
tovariša stopita v dvorano, in akoravno pr i 
splošnem veselju tak prihod ne vzbudi nikake 
pozornosti, vendar se je vse čudilo, kako da 
nista prišla po navadnem, neverjetno okinčane m 
mostovža v dvorano, ampak ravno od nasprotn e 
strani . 

Prestrašen gre general do njih, katerem u 

se v njegovo zadovoljnost opravičita, poklonita 
njegovej gospej in se potem pomešata med 
vesele goste . 

Takoj nato pa se prične ples po francoskem redu, in šele za tem zagodejo cigani (katere pa si ne smemo predstavljati take, kako r 
so naši navadni), narodni ples: Chardáš. Vedno 
bolj urno so se plesavci vrtni, iskaje se in zopet 
bežaje sem in tja podili . 


5l 

Slednjič vendar godba utihne, ubira svoj e 
inštrumente, in plesavci so si z okrepealnimi 
jedili ohladili svojo kri . 

Uže je godba, dala znamenje k drugemu 
plesu, ko general ugleda, da je bil néki izme d 
gostov bogato z redi in medalijami okinkan, i n 
sicer jeden izmed obedvojih, katera sta nekoliko 
poprej iz njegovih sob prišla. Poprej pa, ali 
jih še ni imel, ali pa jih je imel skrite . 

Tudi drugi gostje so ga začudeno opazovali, kateri se pa ni čisto nič za to zmenil , 
ter ravno tako veselo neko gospico zabaval ,
kakor pa poprej. 

Tudi generalova gospa je bila radovedna, 
toraj vpraša svojega moža : „Kdo je ta, ki ima 
tvoje medalije? Vse se vprašuje in ugiba, a 
vendar ga nihče ne pozna, toraj vsaj meni 
povej, morda je kak tvoj prijatelj, kak gene 
ral?” 

In ravno se je ta hotel sam s tujcem v 

razgovor podati, ko se godba prične, in to ve č 
ni bilo mogoče. 

Vse je pozabilo nanj, in tudi on je kakor 
po nevedoma generalu odšel, si plesalko pri 
skrbet. 

Tudi drugi ples se je jednako veselo 
končal, takoj za tem se odgrne zagrinjalo i n 
vesela igra se je pričela, in še le sedaj j e 

4* 


52 

vzbudil tuji general vsih pozornost na sebe . 
Naslonjen na neki steber, gledal je neprene

homa domačega generala, posestnika kastela. 

Tudi ta ni bil v igro zamaknjen, ampak 
tujec z medalijami, jednakimi njegovim, delal 
mu je preglavico. Ogledal se je po njem in 

vjel se je z divjim tujčevim pogledom . 
Vest mu sedaj ni dala več miru. Le 
obotavljal se je še, jeli hoče v svojo biblioteko iti, če so še njegovi redi na pisalni miz i 
ali pa kar naravnost tujca nagovoriti o njegovem stanu. Mogoče, da je kak preširen nagnat, 
ki ga hoče s svojim bleskom osramotiti, p a 
kako je potem zašel v njegove privatne sobe,
ker več se ni mogel spomniti, kako se mu j e 
oni o prihodu v dvorano opravičil . 

Vstal je torej in šel k njemu, kateri se 
pa še zmenili ni zanj. Od jeze mu je kri kipela. 
Kdo si le upa njega, generala in bogatega po

sestnika tako zaničljivo sprejeti, da se niti n e 
zmeni zanj ? 

Popolnoma se torej približa tujcu ter m u 

po tihem reče : „Ti redi in medalije so taisti,
kakor jih imam jaz .” 

„Da, vaši,” odgovori mu tujec, ne da bi 

se bil količkaj genil. 

„Kako to mislite? Kako se to razume? ” 

„Kakor hočeš, in ti drago.” 


53 

„Ha! kdo je to?” odvrne general kipeče 
ter glasno, da so se jima gostje radovedno 
pridružili. 

„Taisti, ki bi bil lehko jeden izmed prvi h 

kavalirjev, ako bi mu ne bil nek hečimurn i 
predstojnik odvzel dobrega imena stem, da ga 
je zatožil.” 

Ponosno se skloni general kvišku.
„In neéimurni predstojnik bi on nikako r


ne bil,” reče glasno, »če bi bil ta, ki tu stoji,
kateri se je upal nepovabljen tu sem priti , 
svojemu predpostavljenemu spodobno spoštovanje ohranil in mu bil pokoren, — brez ozir a 
na dolžno zahvalo. Dvakrat je njegov predstojnik za njim dolgove plačal, prvega kavalirj a 
častne dolgove. " 

„Da, spoznala sva se!” zakliče sedajtujec ves peneč ter vrže svojo krinko proč. 
„Zaradi tvoje zatone bil sem degradiran, z a 
jedno stopinjo ponižan! In glej general, to j e 
zadostovalo, da sem slekel vojaški plašč i n 
tebi zaklel neizbrisljivo sovraštvo. In ura izpolnitve, ura krvavega maščevanja je odbila,
čez dolgo, dolgo let! Pomni si, da Kámpli, 
poveljnik hrabre roparske čete ne pozabi veliko . 
Dostikrat je že mislil, da te ima v svojih rokah , 
a vsikdar si odšel. 

„Sedaj pa — general, potegni meč!” 


Nepopisljiva zmešnjava je nastala . 

,.Roparji, roparji!" kričali so vse navskriž, 
in kdor je imel pri sebi meč, izdrl ga je i z 
nožnic. 

Hitreje kakor je Kámpli mislil, bil je obkoljen. Sicer se je zanašal na svoje tovariše , 
ki so njegove nasprotnike skušali z besedami 
odvrniti od njega. Pa ni bilo časa misliti in 
prevdarjati, ako si je hotel še glavo ohraniti . 
Po bliskovo je zavihtel meč in general je s 
smrtnim krikom zdihnil svojo dušo . 

Glasni žvižg je preletel sobano, in njegovi 

tovariši so stali pri njem, skozi različna vrat a 
pa je prihrulo kakih dvajset bétjarov z napeti m 
orožjem. 

In novi žvižg se na dvorišču začuje ! 
„Končano je”, reče poveljnik osupnjeni 
množici z divjim krohotom. In na generala 
kazaje : „Storite kar hočete z njim, morda še 
kdaj vojsko nad nas pripelje . ” 

Nezadrževan je zapustil sobano, kjer j e 

vladalo pred malo časa veselje, a sedaj pa 
strah in trepet. Vsaka stran ima dve različne 
strani. 

Ko je korakal mimo zvezanih strežajev , 
dejal je ves zadovoljen : „Da v resnici lepa noč! ” 
Služabniki pa, ako niso bili zvezani, so 
pa pijani po kotih ležali . 


„Jeli vse v redu?” vpraša poveljnik, k o 

je stal na dvorišču med svojimi. Take bogate 
žetve pa ni povsod. " 

In z veseljem mu odgovore, da je vse 
kar se je le dragocenega dalo vzeti, v vre

čicah zavarovano . 

„Dobro, toraj dalje!” odgovori veselo . „Vozove pa naj imajo za vzameno, da jih prav 
kmalu njegovim lastniku nazaj oddajo .” 

Ponosni na bogati plen, podili so se roparji kakor hud . . . v temno noč. 
Le jeden je bil videzno pobit, in ta je 
bil Mirko. 

Prostovoljno je pustil konju svojo voljo, 
in za neslane, pregrešne pogovore poveljnik a 
in Borbélyta se ni zmenil. Vedno mu je bil 

le čin v sobani kastela pred očmi . Slišal j e 
govor obedveh nasprotnikov, in on je le generalu prav dal, in zaničeval je Kámplijev o 
na videz viteško obnašanje, v resnici pa neznansko zanikrno djanje, da je generala še 
popred, da se je mogel braniti, presekal. Tudi 
se je jezil nad Kámplijevim sovraštvom, d a 
je ravno v največji sreči nasprotnika umoril. 
Pa tiho je mogel take misli gojiti, ker govorilo se je le od Kámplijevega neprestrašenega 
poguma in drzovitega obnašanja, pa od bogatega plena. 


Mirko je bil popolnoma zoper tako junaško djanje, in še poveljniku odgovora ni 
dal, ko ga je nagovoril. 

Začudeno ga Borbély pogleda . 

„Gotovo ti je strah v ude všel,” reč e 
mu zasmehljivo. „Jeli nisi vesel bogateg a 
plena? To bo življenje, hm! In. še za stari 
dan se bo kaj prihranilo, hm! ” 

„Zato pa bi ne bilo potreba prelivati krvi! ” 
odvrne mu Mirko nejevoljno . 

„Sziikschčg t~rvényt rout!"*) — odvrn e 
Borbély. 

„Tu ni bila sila,” odvrne Mirko burno . 

„To je bila liže zastarana reč, za katero n i 
nihče vedel poprej, in ker smo bili prevarani ,
nevedoč za kaj da se gre .” 

Poveljnik pa pri teh besedah spodbod e 
konja tako silno, da se ta visoko kvišku spne . 

„Molči!” reče mu Borbély na tihem . „Ne 
draži ga še bolj, ne misli, da si že dosti močan, 
z jednim udarcem te bode umoril.” 

„Jaz se ga nič ne bojim!” — zaklič e 
Mirko . 

„Potem pa se še midva poskusiva, pre

drzneš!” zakriči poveljnik ves raz sebe in 
potegne meč. 

*) Sila kola lomi . 


57 

Tudi Mirko potegne meč in s klicom : „ v 
božjem imenu!” postavi se pred Kámplija . 

Borbčly pa se zažene med nju in zakliče . 

„Stojta! Ti si še otrok, da! neumno dete ! 
In ti Kátnpli, jeli naj se lev nad mravljo spravi , 
da jo požre! ” 

„Le pusti naju, da se vidi, kdo je lev in 
kdo pa mravlja!” in s temi besedami se j e 
zopet poveljniku nasproti postavil . 

Z vso močjo mahne ta po njem, pa Mirk o 
mu hrabro meč odbije, ter z vajeno roko suče. 

Borbély pokliče roparje vkupaj in se 
zopet med nju zažene. 

Kámpli, spomni se svoje časti, da ni 
vredno, da bi se z njim boril! kliče ta pomirljivo. ,.Zadoščenje pa bodeš dobil, zato sem 
ti jaz porok. Pusti to! In ti Mirko. Ti dobro 
sučeš svoje bodalo, le preveč se nasproti velikanu med nami „obrajtaš!” Jeli se bodemo 
sami med seboj začeli pobijati, da prihranimo 
delo našim sovražnikom? jeli nismo vsi jed 
nega rokodela? " 

In res se je toliko roparjev med nju pririlo, da sta morala orožje pustiti, ter mirn o 
odjezditi dalje, na svoj novi dom, daleč pro č 
od grada, od koder so bili ono noč pregnani ,
kjer pa ni bilo tako prijetno kakor na prejšnjim, ker so imeli le dve votline, jedno ljudem, jedno pa konjem v stanovanje . 


Osmo poglavje.
Bridke ure.
Takoj prihodnje jutro je bil Mirko obsojen .


In ko so ga poklicali, govori mu poveljnik tako - le. „Tvoje včerajšnjo obnašanj e 
nam je pokazalo, da ti manjka trezne premišljenosti in odločnosti,• in da še nisi dosti pogumen. Zatoraj je B9rbély izrekel, kako se 
ima s teboj ravnati . Sele ko bodeš sam kak 
rop z velikimi nevarnostmi obdan prevzel . in 
modro kot poveljnik vodil, bodeš nam zopet 
jednak. Pri prvej priložnosti se ti bode to velelo, in upamo, da bodeš svojo nalogo, dobro 
prestal.” 

No, in taka prilika se je takoj prve pomladanske dneve pripetila,. Zvedeli so namreč 
po svojih ogleduhih, da se imata v kratkem , 
dva novoporočena zakonska para, blizu tu mim o 
peljati, namreč : ,,jeden ogrski, in jeden pa angleški, kateri ima veliko dragocenosti pri sebi ,
in tudi popotne liste so roparji pogostoma raT 
bili, toraj vseskozi dober plen . 

Poveljnik ga pokliče k sebi ter mu naroči, se na vsak način teh stvarij polastiti. 
Ker bode pa 14 pandurjev, t . j . vojakov zakonska para spremljevalo, bode ravno toliko 


59 

pomočnikov seboj dobil. On jim bode vodja in 
bode moral sam z lastno roko juvele in pa 
vse drugo vzeti . 

Mirko je imel prestati velik duševni boj. 
Ne za ohranjenje svojega življenja, ampa k 

kot napadnik bode prelival kri in razsajal srečo 
mladih zakonskih, v prvih trenotkih dvojne 
spomladi. 

Teh mislij se kar ni mogel iznebiti, in 
že je mislil ubežati . Pa kam se hoče obrniti, 
kam hoče bétjar iti? Dolga leta ga ločijo o d 
matere. Leta? — Ne. Njegovo roparsko življenje ga loči od svojih. In ako tudi pride 
domov, kaj ga druzega čaka, kakor zapor in 
morda — vislice. Ker z jednakimi ljudmi nis o 
imeli sodniki usmiljenja . Upanje v prihodnjost 
je bilo prazno, še bolj pa v preteklost . 

Skoraj je obupal. In uvidel je, da m u 
ne ostaja druzega kot bétjar ostati in si vsaj 
pri teh veljavo pridobiti. On hoče in mora t o 
slavno izpolniti; da ga vsaj njegovi tovariši ne 
sklučijo iz njihove srede. In teh misli se je 
oprijel kot rešilne ladije vtopljenec na morju. 

Vse to pa je Borbély prav dobro vedel, kak o 
se v njegovih prsih godi, ,in na tihem se je 
smijal. 

Lep spomladanski dan je bil . Milo je si

jalo solnce v dolino solz, in ptički so peval i 
slavo Bogu. Kolikor bob je solnce vzhajalo in 


naravo obsevalo, toliko bolj se je tudi src e 

olajšalo mlademu vodju, kateri je na čelu mal i 
četi, ponosno jahal po gostem lesovju . 

Obljubil si je Mirko, da ne bode krvi 

prelival, in še več, omamljen od lepega pomladnega jutra, pošiljal je gorečo molitev k 
nebesom . 

In vendar na takem potu? Čutil je kak o 
se molitev in morija slabo strinjata, pa tak o 
daleč še ni prišel, da bi se z jednim mahom 
iz hudobij izmotal, čutil je, da bode dosegel v 
pokori prostost, a vedel si ni pomagati, ker j e 
bil s hudobnim duhom popolnoma preprežen . 

Za napad pa je bila odbrana neka ozk a 
soteska. Na obedveh straneh so štrlele mogočn e 
skale proti nebu, ob podnožju je pa bilo gost o 
obrasčeno grmovje. 

Mirko je roparje tako razdelil, da so se 
ob obedveh straneh v grmovju poskrili ter jim 
strogo zapovedal, da še le o pravi nevarnost i 
smejo za resnico streljati, a tako pa le za strah . 
S trdnim naprejvzetjem se je postavil sam s 
sedmimi tovariši ob vhodu, kateri so imel i 
glavno nalogo. 

Ko je vse v red dejal in svoje orožj e 

pregledal, zginila je vsa rahločutnost iz njegovega srca, bil je zopet popolnoma ropar, kateri 
ne misli druzega kot rop in umor . 


61 

Le to si je trdno sklenil, ne preje krv i 
prelivati, kot v najhujši nevarnosti . 

Ni še preteklo dolgo časa, ko se začuj e 
ropotanje koles in peketanje konjskih kopit. 

jedenkrat pregledajo ropadi svoj e 
orožje, se škrbno v grmovju poskrijejo te r 

iskrenih očij pazijo v daljavo. 

In glej ! Najprvo je prijahalo 6 pandurjev 
z napetimi puškami, za njimi pa so 4 konj i 

vlekli velikansko kočijo, malo manjo kot Noetovo barko in za temi je prav leno krevsalo 
8 pandurjev. 

Mirko je toliko časa počakal, da je t a 
sprevod prišel prav popolnoma v sotesko in š e 
le sedaj zažvižga in od vseh strani so roparj i 
lezli kakor iz tal ter planili nad vojake. 

Vojaki pa na tak sprejem ne pripravljeni , 
ko vidijo množilo število roparjev in ko so 

jim začele krogle brenčati okrog ušes, vdrli 
so jo v divji skok, ne zmenivši se za vs e 
drugo. 

Globoko se je Mirko oddhnil in uvidel 
je takoj, da se bode vse brez kakih posebnost i 
sponeslo. Stopil je toraj k vozu, odprl vrstic a 

ter prav pohlevno prosil za juvelen zabojče k 
in da mu oddajo potna pisma. 

Odgovor pa mu je bil pištolni strel in 
krogla je Mirkotu lice posnela . Ta nepričakovani napad pa ga je tako razvnel, da potegne 


pištolo izza pasa in ustreli . Nasprotnik pa s e 
zvrne zadet v blazine . Strah, groza tarnanj e 
in prošnje so se vrstile v vozu . Juvelni za

bojček so mu izročili ; ko ga Mirko ugleda, je 
bil popolnoma zadovoljen, in ko je imel tud i 
potna pisma v svoji roki, zahvalil se je z a 
obedvoje ter izrekel svojo žalost nad nepotrebno 
nezgodo. Zapre zopet vratica, da bi ne slišal 
še dalje tarnanja nesrečne neveste, kateri j e 
on podrl veselje in srce . Potem ukaže voznik u 
urno dalje, in „kaleša” je odrinila iz usodepolnega mesta . 

Mirko poda kaseto jedremu izmed tovarišev, ker njega je pekla kot Žrjavica. Za 
druge je rop podvzel, kateri se je pa tako 

žalostno končal . Naj uživajo sad njegove pre

grehe ! on pa si je sklenil, da noče ničesar. 

Hudo mu je bilo, ko je premišljeva l 
storjeno, akoravno je obljuboval in tudi drugim 
zapovedal, ne krvi prelivati, je pa on edin i 
pregrešil umor dveh src. 

Pa slednjič se divje zasmeje . 

„Borbčly,” mislil si je, „katerega se ogibljem kot strupene kače, ima vendar le prav. 
Jeli nisem bil primoran to storiti? Tujec j e 
imel seveda pravico po meni kot napadnik u 
streljati, pa sedaj je bil on napadnik ing meni 
je šla ta pravica. Pravica ali krivica, vse gre 
v jedno mero, v jedno čašo?” 


Globokg se je zamislil in grenke solze 
so mu lile po bradatem licu . 

Ne da bi se ozrl po tovariših, zašel je 
na napačno pot, in ravnokar je stal pred lepi m 
gorskim jezerom. Dalje torej ni mogel; tako 
je bil zmeden, da sam ni vedel, kam bi s e 
obrnil. 

Pustil je torej konja, stati, da se odpočije, da se potem vrne in pravo pot dobi . 
Dobro uro hoda je moral že jahati, ko začuje 
v nekem grmovju razburjene moške glasov e 
upiti. Ze se jih je mislil ogniti, ko ugled a 
konje svojih tovarišev. Zatorej jo krene k 
njim in v strah roparjem stal je že ta trenotek med njimi. Odprli so juvelni zabojče k 
ter njegovo vsebino stresli na nek plašč . Hudo 
so se prepirali za nje, in nekteri so že segl i 
po orožju . 

„Vsak je svoje sreče kovač!” reče jim 
Mirko zaničljivo. „Pa bratci, dosti ste se liže 
nagledali torej spravite zopet nazaj, kar n a 
mene pride, vse bode vaše, kakor gotovo se m 
jaz „Šugár! ” 

Prestrašeni so „lopovi” kvišku skočili , 
ko je Mirko med nje skočil, a pri zadnjih besedah so ga veselo obkolili ter ga skoro p o 
rokah nosili . 

„Dovolj tega!” zakliče jim Mirko zaničljivo. ,,Na konje in naprej, da o pravem času 


64 

dospemo domov. Tudi doma nas „željno zaradi 

juvelov pričakujejo .” 

Vkupaj so odrinili domov, Mirko zamišljen v britko uro, ki jo je danes prestal, drug a 
druhal je pa bila v juvele zatopljena, marsikateri si je mislil: »ko bi Mirkota o pravem 

času ne bilo, po njem bi bilo in juvelov b i 
potem ne bil dobil." 

Deveto poglavje.
Razrnere se preobrnile.


Od onega napada v divji soteski, preteklo 
je nekoliko let . Mirko, ki ni bil nikdar lakomen in vedno pošten in zvest ter ljubljenec 

vsib, ni več nekdanji nedolžni mladenič, in 
v njegovem zagorelem obličju se je videzn o 
bralo njegovo življenje . Njegovo, nekdaj tako 
čisto čelo, je bilo večkrat s temnimi progam i 
obdano. Vsa njegova postava pa je očitno kazala železno njegovo voljo . Čez vse, kar je še 
kedaj doživel, mu je oni prigodek v sotesk i 
življenje najbolj grenil, ker neizbrisljiv je bi l 
njegovemu spominu . Sele sedaj je roparsk o 
življenje v njegovi popolni meri grdobije spoznal, in rad bi bil postal kaj druzega, ako b i 
se le mogel med človesko družbo nazaj ver


65 

niti. Vse hvale, katere mu je ljudstvo priznavalo zaradi njegove strahovite predrznosti , 
niso mu zamogle dati zadovoljnosti, in le to 
ga je veselilo, da od onega usodepolnega spom

ladanskega dne ni več prelival z lastno rok o 
nedolžne krvi. Nikdar se ni na druge zgovarjal 
ali pa druge dolžil, ko ga je huda ves t 
pekla, da so mu drugi krivi pregreh, in zategadelj je bil boljši kot marsikteri pošten (vsa jna videz) človek, ki pa v resnici še velik o 
huje greši kot on. Pomisliti pa se mora, da 
je bil on kot ropar bolj pošten, kot pa tisti 
hinavci in hinavke, ki po nevrednem svet e 
zakramente prejemajo in božje rope delajo, ker 
noč in dan obrekujejo in bližnjega obirajo d o 
belih kosti, ki ne vedo, da se človek tudi z 
jezikom lahko ubije in umori in ne le jedin o 
z orožjem. In veliko takih ima več človeških 
življenj na svoji vesti, kakor pa jih ima 
Mirko. 

3-edini Mirkotov skušnjavec pa je bi l 
Borbély. On je bil kriv, da je moral Mirko 
voditi oni rop, in to je storil iz gotovih vzrokov. 

Borbély je spadal med tiste ljudi, kateri h 

se človek ne more z lepa znebiti, in ako se 
ž njim hočeš razdvojiti, se ti zna tako lepo 
izlizati, da si sam nad seboj jezen, ker si se 
ž njim hotel spreti. 


Tudi Mirko se Borbélyta ni mogel otresti . 
Bil je, da sam ni vedel kedaj, tako zvezan z 
njim, da brez njega ni mogel živeti, in kada r 

se je z njim sprl, znal ga je ta z največj o 
ljubeznivostjo tako k sebi privabiti, da še 
tega zapazil ni. A vse to pa vendar v Mirkotovem srcu nikakor ni prevladalo, in peklo g a 
je v srcu, ko je videl, da ga hoče Borbél yna vsak način ,s svojim moralom in zvitostjo 

zapeljati v pregrehe in uboje . 

Največ pa so dolga zimska večera v to 
pripomogla, da sta Mirko in Borbély velik o 
več skupaj občevala kakor pa po navadi . Namesto s tovariši kvartati in se prepirati, j e 
Mirko raje bral in risal in ker je bil Borbél yvedno v tem zapopaden, presedela sta veliko 
dolgih večerov skupaj, ter si s knjigami tratil a 
čas. 

Kako neenaka duševna dela pa so katerega zanimala se razume. Borbély je le vedn o 

v tem tičal, kako bi postal še bolj zvit, me d 
tem ko je Mirko bral jedino le dobre, podu & 
ljive knjige, ter se tako vedno bolj do dobreg a 
ohranil. Povedati pa tudi moramo, da si knjignista nikdar kupovala, ampak zastonj dobil a 
v kaki, knjižnici. 

Posebno se je pa roparjem tožilo po 
gradu, ker te votline so bile zelo slabe za 


67 

stanovanje. Ako so le količkaj kurili, morali 
so votlino radi dima zapustiti, ako pa tega n i 
bilo, jih je pa zeblo prav po zlodjevo, ha ha ! 
Posebno mokrota jih je nadlegovala, pa zadnj o 
zimo še najbolj, ker je bilo vedno mokro, sne 
ženo in viharno vreme dan na dan,. toraj so 
roparji sklenili, poiskati si drugega zimskeg a 
bivališča. Ker je pa poveljnik na vse kriplj e 
tiščal le v ta brlog (seveda zaradi varnosti) , 
in ker je bila, kakor smo že rekli neznansko 
huda zima, začeli so nad poveljnikom tarnati, 
ter vse to le njemu pripisovati, in tako j e 
nevolja do njega rastla in kipela od dne d o 
dne. Ker je pa to že po stari navadi, da, ko 
se kje prične splošna nezadovoljnost, je rad o 
še kaj več, in ko pride še hudobni duh podpihovanja, zahteva vse ljudstvo žrtev ter hlep i 
po krvi, da se osveti. 

Kar je pa roparje še najbolj kačilo j e 
bilo pa to, da, ko je poveljnik kako reč delil , 
je vedno kateremu več dal kakor pa drugim ,
in očitno se je videlo, da le „za svoj žep ” 
skrbi. Tudi potna pisma onih zaročencev je 
sebi obdržal. Velikokrat je ure in ure prehodil 
pred votlino, bil je veliko bolj surov kot kedajin vsa njegova povelja, akoravno zoper volj o 
podložnih, silil je k hitremu spolnovanju . In 
ker je vsakega izmed svojih popolnoma poznal, 
uvidel je kmalu, da mu mrze, in še okrutnej e 

5* 


68 

je postopal do njih, ker je dobro vedel, da s e 
ga boje in tresejo pred njim . 

Kar pa je bilo še bolj pomenljivo, to j e 
bilo Borbélyjevo zadržanje . Tudi on je bil sil a 
skop in lakomen, in kar je bilo popolnom a 
nenaravno, bil je tudi zapravljivec, pijanec . In 
to ga je najbolj grizlo, da poveljnik še z nji m 
ni pošteno delil . Nevoščljivost mu je razjedala 
srce in poželjivost mu je sijala iz očij . Pa to 
mu še ni bilo zadosti, ampak tudi drugim j e 
razodel svoje misli, češ: „Poveljnik sam kravo 
molze.” Le Mirkotu še tega ni zaupal, ker j e 
bil jedenkrat že zavrnjen, in zato, ker se j e 
pred njim lepega delal. Mirko pa je vsejedno 
zapazil, da se nekaj snuje na tihem, in da j e 
Borbély gotovo zraven. 

Nekega dne pa odjezdita na povelje vodnikovo Borbély in Mirko po okolici, jeli se n i 
kaj sumljivega pripetilo, in da gresta k svoji m 

ogleduhom poizvedovat o vsekakoršnih slučajih . 
Obadva sta bila vesela, da se zopet nekolik o 
sprehodita, da imata zopet opravilo, ker v votlinah je bilo zelo nezdravo in dolgočasno, i n 
nekateri so že zboleli in trije umrli ter lež e 
v gozdu zakopani . 

Zvečer pa sta se šele vrnila domov . 

Čimbolje sta se votlini bližala, toliko bolj e 
se je čul hrup in šum, ter divje vpitje in prepir, 


potem pa se začuje pok, ki je daleč odmeval 
po tihem gorovju . 
„Spodbodimo konja!” zakliče Mirko, ,.meni 
se nekaj dozdeva, upor! " 

Borbély ni ničesar govoril. Obadva sta 
spodbodla konja in bila sta v prihodnjem trenutku pred votlino. Še nista izstopila, ko s o 
roparji svojega mrtvega poveljnika vrgli i z 
votline. 

„Moj slut se je vresničil, on je umorjen. 
Nesramni lupeži! ” 

„Tiho!” šepne mu Borbély, „jeli jih hoče š 
zdražiti in ali naj na te pride vrsta? Taki s o 
kot divja zver, ko se napije vroče krvi. Reči 
se morejo videti kakor so, in vsakega smrt 
čaka, prej ali poslej.” -

„Pot pred večnega sodnika, ki je že dolgo 
prizanašal, a slednjič vendar kaznil!" odvrne 
mu Mirko. 

„Tepec!” zasmehne se Borbély. Še več 
je hotel govoriti, pa trop splašenih vran j e 
sfrfotalo iz grmovja. 

„Tu pa ni vse na pravem mestu!” — 

reče Borbély skrbno . „Smrt najbrŽe zahtev a 
še več žrtev.” 

Na njegov klic se druhal hitro oborož i 
in snide. 
Pa tudi mesec je posvetil izza hriba te r 
bledo obseval samotni gozd . 


„Tu so!” zakliče Borbély prestrašen . „Izdajavec jih zopet pelje! Beži naj,, kdor hoče 
živeti! Preveč jih je! ” 

Ze so jih vojaki od vseh stranij obdali,

in dva roparja že na konjih sedeča, zvrnil a 
sta se težko zadeta na tla . 

„Božja pravica!” mrmral je Mirko . 

Borbély ga potegne za seboj . V senci 
gostih smrek ju vojaki niso zapazili, tora] sta 
zdravo kožo vendar le unesla, med tem , 
ko je pred jamo divjal obupni boj, boj na živ

ljenje in smrt, raztresene čete, katera je bila 
po zgubiti mnogih, posebno poveljnika, kakor 
čreda brez pastirja. 

Deseto poglavje. 

Čez dol in plan. 

Kot od hudobnega duha preganjana, podil a 
sta Borbély in Mirko po temnem gozdu , 

večkrat se vstavivši, ako so jima morda vojak i 
za petami. Se konja sta vsa plaha in divja 
begala po bosti, in čez nekoliko časa sta bil a 
ta dva daleč proč od vojakov. 

Kot navlašč, prijahala sta do neke razpadene koče. Obotavljala sta se sicer konja v 


71 

to peljati, da se odpočijeta trdega teka, ke r 
gozd se mora že kmalu končati in da jih mord a 
pandurji ne zasačijo, nista vedela ali bi ostala 
ali ne. Toda sila kola lomi. Živali se morat a 
odpočiti, ako- hočeta drugo jutro beg nadalje 
vati, in ako hočeta tudi dalje jahati, mord a 
jima sreča ne bode več mila. 

Počasi sta vodila konja ob koči, da s e 
ohladita, potem pa sta oprezio vstopila v 
kočo, kjer jima je prijetni duh sena pokazal , 
da se nahajata v hlevu, ki je še pred kratki m 
služil v to, da so tu noter spravljali seno iz 
bližnjih travnikov . 

Od veselja sta konja z rezgetanjem seno 
pozdravila, a jezdeca pa sta se zadovoljila s 

turščinim kruhom, dopoldan jim ostankom . 

Ko se je zdanilo, sta zopet osedlala konje , 

ker tu ni bilo več varno ostati. 

„Kam?” vpraša Mirko obupno, in le z 

nevoljo je zapustil prijetno ležišče. 
„Kam?” odvrne mu tovariš . ,,Preveč me 
najedenkrat vprašaš. Jaz mislim, da smeva 
biti popolnoma zadovoljna, da imava še življenje in dušo v sebi, in da sva vsaj dva; kaj 
druzega toraj, kot srečo iskat. Seveda bi bilo 
tu poleti prijetneje, pa kaj to dé, vsaj sv a 
vsega navajena, mraza in vročine. Kar pa me 
najbolj skrbi, je to : ,,Hrana za naju in za 


72 

Živino." In potem se bodeva ravnala, vsaj je 
velik svét. Poskusiva toraj, kaj da bo! " 

Težkega srca zapustita kočo in ko pri 
deta na piano, obrnila sta se naravnost čez 
polje, odkoder se se videle lepe obraščene gore , 
novo zavetje. Konja pa sta pustila počasi iti , 
da ako potreba, nista preveč utrujena . 

Snežna odeja je krila zemljo, in „kar s o 

oči peljale” je bil sam sneg. Le redko sta dospela mimo posameznih pustinj, a ljudi nista 
nikdar srečala. 

In po takej samoti sta jezdila dalje . 

„Mirko, čuj!” reče Borbély po tako dol-
gem molku. ,,Bolj ko stvar preudarjam, tem 
manj me je volja klatiti se še dalje po gozdih , 
kot kak orel ali pa sestradan volk. Razume 
se, da je bilo to drugače, ko nas je bil o 
veliko število vkupaj. Med tem, ko so jedni 
izmed njih hodili na lov, na poizvedovanje , 
kako stvari stoje, so jim pa drugi gnezdo 
greli in hrano pripravljali. In namenil sem s i 
toraj obedvoje preskrbeti. Ravno prav, da sva 
dva, to nama koristi. Kolikokrat nas je že po 
6 do 8 prišlo h kakemu oštirju, do katereg a 
pa še nisem druzega vedel kot to, da pandurjev ne vidi rad in da bétjarov ne pod i 
iz hiše. Da, tak oštir si ne sme v zlo vzeti,
ako ga obiščejo taki, ki z mrakom pridejo i n 
odidejo, — posebno pa ako sta le dva. Da se 


73 

nama nič žalega ne stori, zahvaliti se imav a 
najinim imenom in nič druzega ni potreba, kot 
oštirja nekoliko bolj prijazno obiskati in takojnaju bo spoznal. " 

Radovedno sta se sedaj ogledovala . 

Prav vsak naju lehko spozna, . kdo da 
sva in toraj v taki obleki ne smeva iti med 
svet, ampak izlezti morava iz te divje lupine ." 

» Jaz menim, da kako gosposko oblačilo 
bi se že lahko dobilo, in ako jaz moje kocin e 
izrujem, ali pa bolj usmiljeno z nožem očedim , 
bi bil popolnoma gospod . Najbolj pametno p a 
bi še bilo, ko bi jederi postal gospod in drugi 
strežaj. — Bodemo videli, kaj da pride. Jaz 
mislim, da si popolnoma mojih misli, da kako r 
hitro se vse to stori, in ko se okrepčava z 
dobro kavo, se ljudem ne bode treba ogibati 
naju.` 

Kot otrok za materjo, tako je šel Mirk o 
pohlevno za Borbélyjem, in spoznal je, da b i 
si vkljub dolgoletnega roparskega življenja, v 

takih okoliščinah ne bi znal pomagati. 

,.V prvih letih mojega roparskega življenja, ko nas je bilo še premalo, da bi sami 

zamogli kaj pametnega podvzeti," začel j e 
Borbély, kateri je ravno tako težko molča l 
kakor stare babe, »kupčevali smo edino le s 
konji. In ta kupčija.še ni bila preslaba, in ko 
mislim na to, na daljne dolno-ogrske pustinje, 


74 

mi je srce težko, in želim si vedno nazaj k 

Tisi, nazaj v močvirje, kjer sem preživel tolik o 
lepih dnij. In tje! da, tje morava preje ko 
mogoče nazaj, kar teh neizmernih Karpato v 
sem že docela sit. In potem se zopet pričn e 
lov, lov na proste naravne konje, ki veličastn o 
vihrajo s svojimi grivami po stepi in s kopit i 
razbijajo peščena tla. 

In —
»Urna je ptica in veter,


Urna je bliskava moč.
Le tisočkrat urnej' od tega
Je Bétjar na konju sedeč. 
«


,.Da, Mirko, -to je veselje, to je življenje! " 
Ta pa pristavi : 

»Pandúrji ga zasačijo , 

Ko kradel konja je ,

K sodniku ga pripeljejo . 
Zenó na vislice! « 
„Kaj!” zareži Borbély nad njim, „kdo 
bode že vedno mislil na kanec! kam bode 
prišel! In take misli ti kot bétjaru prav slab o 
pristoje! ” 
„Pa kaj je to! Le pogledi, da tam p o 

cesti dva konja prav težko vlečeta neko starokripo! Šugar za menoj!” 

V divjem skokotu . se zapodita čez polje ,
in kmalu sta pri ,.kočiji". Vozniku sta vzela 
vajeti, vstavila konje, in Borbély se prav 


75 

ponižno prikloni, ko vratca kočiji odpre te r 
dostavi : 

„Pustite, milostljivi gospod, da vam po 
ljubim roko, ker vidim, da imate obleko tako , 
kakor se gospodu spodobi in to me srčno veseli . 
Smem li milostljivega gospoda prositi* njegove 
obleke? Mojo vam prav rad zanjo dam. Le 
prositi bi hotel, da orožja nikar ne rabit e 
po nepotrebnem, ker med tem časom vam že 
lehko upihnem življenja luč, in to bi bil o 
britko. Čemu toliko „okoljstav? ” 

„In ako vas rado zebe, moje imate popolnoma zastonj, akoravno so nekoliko razcapane, dobili bodete v mestu za denar lepo 
oblačilo, jaz sem vam porok za to! ” 

Med tem, ko si je Borbély pri gospod u 
obleko izprosil, je Mirko voznikovo oblekel i n 
svojo njemu dal. 

„Tako je prav,” dejal je Borbély smeje, 
ko se je preoblekel. „Pa milostljivi gospod, po 
zabili ste mošnjo tu v hlačah pustiti. Smem li 
zanjo prositi? Prav zelo sem kakega drobiž a 
potreben. Tako! Z Bogom! Moj poklon ! 

Roparja sta urno odjahala, in tudi ostalima ni druzega ostalo, da odrineta naprej , 
kamor mislita . 

„V resnici, Mirko, sedaj sva pa barona , 

in vsakdo naju sme pogledati,” reče Borbély. 
,,Le brada mora še proč, in potem sva gospoda, 


76 

ki jezdita na svoje grajščine, ali kar je bolje , 
jaz gospod in ti strežaj, da varuje jede n 
druzega. Tudi z denarjem sva za nekoliko 
dnij preskrbljena. V prvi čardi se ustanoviva, 
da se konja odpočijeta, in prihodnje jutro na 
prej, ako ne, zna dobri gospod kopo vojako v 
za nama poslati . " 

Čez jedno uro sta dospela v samotno 
gostilno in se tu ustanovila. Dobila sta krepkih 
jedil in pijače, konja sta pa z veseljem koruzo 
zobala. Oštir, rodom jud, kakor so na Ogrske m 
navadno vsi oštirji, pa je Borbélytu iz srca 
rad posodil britev, da si je ta obril svojo divjo 
brado. 

Z večerom pa sta zapustila čardo in se 
obrnila v nasprotno stran ter urno drvila p o 
planjavi, ker vreme se je spreobrnilo in dež 
je začel rositi. Se le ko sta ugledala lesovj e 
pred seboj, ustavila sta konje ter počasneg a 
koraka dospela do tje. 

„Midva in konja smo v teh dneh velik o 

trpeli, zatorej bi kar nič ne bilo prenapačno,
ko bi tu čez noč obstali, da se s spanje m 
okrepčamo.” 

Konja sta privezala k drevesom, sam a 
pa sta se tesno zavila v kožuhe, in še le k o 
je solnce že visoko stalo, zbudila sta se iz 

okrepčalnega spanja. Čisto nič se jima ni, mu


77 

lilo. Hrano sta si v gostilni priskrbela, toraj 
sta še le popoldan odrinila dalje. 

Po dolgem odpočitku v neke] gostilni , 
sta zopet konja zasedla, ter jahala celo noč . 
Zima se je bližala svojemu koncu, in Borbély 
je silil v pustinje nazaj . 

Mrzlo spomladno jutro jih je drugi dan 
pozdravilo. Utrujena od dolge ježe, namenila 

sta si poiskati kako krčmo, v katerej bi ve č 
dni ostala, ter polagoma poizvedela kaj o 
okolici. Spomladno vreme jima je .v tem služilo, ker v teh časih prehodijo trgovci vso de 
želo zaradi kupčij. Borbély je bil v tem kraj u 
že od nekdaj znan z oštirji, in še dopoldan 
sta se pri jedDemu ustanovila, ki je bil najbolj 
obiskovan in dober Borbélytov znanec. 

Jednajsto poglavje. 

Vdova. 

Uže osem dnij sta prebila v Čudi, in misliti 

je bilo na odhod, ker bi jih nazadnje vendar 
le lahko spoznali. Borbély prešteje toraj ostal i 
denar, ter Mirkota takole ugovori : 

,,Mirko! veliko sva že porabila, in ak o 

hočeva oštirju pošteno plačati, potem nam a 
ostane še nekoliko drobiža . To pa ne gre, da 


78 

bi taka gospoda brez denarja hodila, vsaj j e 
denar gospoda, ne midva, ha, ha! Midva morava denar pridržati in si vzeti takih stvari j 
seboj, ki se dajo hitro spraviti v denar. Spominjaš se lahko, da je ravnokar tu sem prišel 

mogočen magnat, reciva pripeljal v lepi kočiji , 
ki sta jo peljala dva lepa konja . Res, da im a 
nekoliko vojakov (pandurjev) pri sebi, pa t o 
je moja skrb. Ravno je prišlo celo tropo vozo v 
in sejmskih knpčevalcev, in to je za naju kakor 
nalašč. Jaz grem v hlev ter nekoliko popravim 
magnatove konje ob nogah, da bodejo še boljtekli kot stare babe. Ti pa napreži najin a 
konja v kočijo, in bodi brez vse skrbi, nikdo 
te pri tem poslu ne bode motil, ker pandarj i 
leže ob mizah vsi zaspani, kot pijana teleta , 
ha, ha! Preskrbi nama kako steklenico vina , 
stopi na svoj trop in magnata se odpeljeta 
brez vsega šuma ." 

Obadva gresta na delo. Zaradi velik e 

gnječe ju ni nikdo opazoval . Mirko je še celo 
dobil kapo in „kočijažev” kožuh po nevedoma , 
in bil je še bolj brez skrbi ter hodil ob kočiji . 
In ravno, ko je potisnil dve stelenici po d 
sedež, stopi nek pandur k njemu. 

,.Iloj! kaj je to?" zaupije s pijanim glasom nad Mirkotom . 
„Kakor mi je gospod magnat zaukazal! ? ” 
zavrne ga Mirko možko . ,,Dve steklenici pra


79 

vega Tokajca, izvrstni požirek ga bo ." 
Pandur prikima in se zadovoljno odstrani . 

— Med tem ko se je nekim kupcem pridružil, 
skoči Borbély v kočijo in Mirko na troh . Konj a 
potegneta in slednji trenotek je kočija z dvorišča zginila . 

Magnat pa je vendar le zapazil, da st a 

ptujca kočijo odpeljala, in v trenotku je sklica l 
pandurje in vse prebivalstvo skupaj . Hitro se 
pandurji spravijo na konje, a takoj so zapazili kaj da jim je. Magnat je klel in se pridušal iz vsega grla nad njim, ter veliko svot o 
obljubil tistemu, ki mu dovede kočijo naza jin ako mogoče tudi lupeža vjame . Nek kupec 
mu posodi konja, pandurji pa se zaženo men i 
ne tebi nič na druge in poslednji trenotek s o 
drvili za roparjema . 

„Stoj! Stoj! Mirko stoj!” zakliče Borbély, ki se je nazaj ozrl, in videl preganjavice 
za seboj. „Preganjajo nas! S to pretego jim 
ne moreva uiti!” 

Obadva skočita raz sedežev, odvežeta 
konja od kripe (kočije), ter jo v divjem skokotu vdereta po cesti . 

„Škoda za tak lep plen!” reče Borbél yrazkačen. ,,Pa denar si moreva preskrbeti n a 
vsak način! Nekega kupca sem spraševal o 
bližnjem mestecu in v svoje veselje sem zvedel , 
da je bogato. Uže dolgo ni bilo tu okoli ne 


duha ne sluha o kakem bétjaru, tora] sva z a 
jednikrat popolnoma brez skrbi. Še pred 

nočjo ga morama dospeti, da si zbereva ka k 
pripraven kraj, katerega moreva bogata zapustiti. " 

Mirko se je v Borbélyjevo voljo udal, 

vsaj drugače ni vedel. pomagati, in akoprav 
se je tega življenja prav popolnoma naveličal 
v tem trenotku ga je bil popolnoma sit . Vse 
drugače je bilo to pri četi, ko so se ropi podvzeli, kateri so bili z največjimi nevarnostm i 
zamotani, in kjer se je vsaj včasih življenj e 
premerilo. A z Borbélyjem, kateri je od tatvin,
umora, požiganja in vseh pregreh govoril kot 

o vsakdanjih rečeh, se je Mirkotu to življenj e 
tako pristudilo, da je mislil in mislil, kako 
bi se svojega ubojnega tovariša znebil . Globok o 
je zdihnil Mirko v tem trenotku, ter žalno 
gledal v daljavo . 
Mračilo se je uže, ko se jezdeca približata 
mestu. Y malem, umetno zasajenem drevoredu ,
privezala in pustila sta svoja konja, ter se 
skrbno podala v mestice. 

„Prav varno se moreva ogledati,” reče 
Borbély, „da nas prezgodaj ne zapazijo ; po 
mojem mnenju je onale hišica na samem, ob 
dana s prijetnim vrtom, popolnoma vredna 
najinega pohoda. Bolje manj, kot pa biti zasačen!” 


Še jedenkrat se ozreta po konjih, ki sta 
stala mirno ob drevesih, odložita svoja težk a 

zgornja oblačila, ogrneta z njima konja, ter 
se odpravita počasnega koraka in bistreg a 
očesa v mesto. Vstopita v neko kavarno, in 
od klepetavaste natakarice (kakor so po na 
vadi vse), sta po ovinkih za svoje okoliščin e 
potrebno zvedela, plačala svojo kavo in odšla . 

Mirko pa je imel težek dušni boj prestati , 
ko sta zvedela; da je ona samotna hišica, ka

tero mislita napasti, neke poštene, bogaboječe 
vdove. Le redko jo obiščejo njeni otroci, a tako 
le malokaterikrat kedo do nje zaide. Spomladi 
pa se misli dalje časa k svojim otrocim podati , 
ki, — in skoro da se s stola ni zvrnil ko j e 
čul ; da nje otroci vže nekoliko let v Varoš u 
stanujejo. 

Preteklost mu je namah stopila pred oči . 

On vidi svojo mater — tudi ona je vdova ! 

— v svoji rojstni hiši in zaukazovati, vid i 
svojo sestro Irmo veselo skakati in nedolžn e 
pesmi peti. Sam sebe vidi v lepi huzarski 
obleki, in mater, ki ga s solznimi očmi opazuje, ter ga svari, da naj svojo željo do razburjenega življenja opusti. Spomnil se je, kak o 
je bil dan v zaméno, da — in v resnici j e 
svoje življenje zamenil s tolovajskim, z roparskim. Sodnik stoji pred njim, in njegov o 
pošteno obličje je obrnil od njega proč . 


Jeli bi zamogel pred tega moža stopiti , 
njegov pogled prenesti! Kako pa še le pre d 
svojo mater, ki ga liže toliko let objokuje! S e 
nikdar mu mladostni spomini niso tako živ o 
pred njegov spomin in duh stopili, in tak o 

daleč proč, od svojih popolnoma zavržen, se š e 
nikdar čutil ni . 

Zopet ga je obšel obupni pogum kako r 
oni lepi pomladanski dan, in tudi oni prizo r 

mu je stopil živo pred oči . Spoznal je, da j e 
popolnoma v Borbélyjevi oblasti, akoravno teg aiz vsega srca zaničuje . 

Počasi se je približala noč. Ko odbij e 
ura polnoči, napotila sta se roparja nad svojplen. liže davno ni imela vdova luči, in tudi 
na daleč okoli ni bilo žive duše. Brez vsega 
hrupa in vznemira sta vlomila okno. Le dve 
minuti, in Borbély je stal v sobi. Mirko pa 
za njim. 

„Lue si moreva užgati, drugače ne gre,” 
šepeče Borbčly. „Tu imaš jedno, idi v drug e 
sobe, jaz pa ,bodem kar pri tej „omari” (marajni) začel. Ce se pa nič ne dobi, bo pa vdova 
sama rada dala . " 

Mirko je po prstih dospel v druge sobe , 
in ko je videl, da so tudi v tretjo vrata le 
priprta, stopi tje. 

Starikasta, belolasa žena spala je mirn o 
v svojej postelji. — — 


Prestrašen je Mirko par korakov odstopil, 

kakor pred svetiščem, katerega prestopiti n e 
srne. Ko pa se je trepetajoč hotel vrniti, ugleda 
lepo podobo na steni. Taista podoba je visela 
nad njegovo posteljico, ko je bil še nedolže n 
v rojstni hiši. Ovčico med bodečim trnjem zapleteno, skušal je sveti Pastir oprostiti, akoravno mu je trnje roke razpraskalo . 

Tako zeló ga je podoba zanimala, da j e 
storil še jedeh korak bližje nje, da si jo na

tančno ogleda. 

Med tern pa se še enkrat na spijočo mamico plaho ozre, in ugleda podobico na nje 
belem oblačilu. Prikloni se nižje in jo hoč e 
ogledati. --

Sveča mu pade iz rok, in on sam se z 
obupnim krikom zvrne na tla. Podobica na 
prsih vdove, je bila tista, ki mu jo je mat i 
pri odhodu v Varoš podarila in obesila na 
vrat, ki mu jo je poslej sodnik Veber v onejstrahoviti noči izpulil. Spoznal je podobo božj e 
porodnice, - - spoznal je svojo mater ! 

„Kedo je?” vpraša vdova se zbudeča. 

„Mati, ljuba mati, odpusti mi!” zakliče 
Mirko, ter se zažene pred posteljo na kolena . 

Mirko? Pridi, pojdi sem na moj e 
srce ljubi otrok! O ljubi dragi Mirko! " 

„Rekli so mi, da si mrtev,” reče če z 
nekoliko časa jokajoča solze veselja. ,,Pa moje 

6* 


84 

srce mi je reklo, da te bodem še pritiskal a 

na svoje srce, tebe! mojega ljubčeka! — mojsin! — moje dete ; Bog mi je več uslišal, kakor 
pa sem ga prosila . Molila sem, da naj te O n 
vodi po vsip tvojih potih, in da bi te vsaj v 
nebesih, ako ne še tu na zemlji veselo zope t 
dobila." --

Dolgo, dolgo sta se mati in sin polju.bovala, ko se Mirko s strahom svojega tovariš a 
spomni in se po njem ugleda, bilo ga ni nikje r 
in le malo denarja je unesel. Hrup ga je 
odpodil, in z Mirkotovim konjem vred je 
ubežal . 

Dvanajsto poglavj e. 

Vojaški vodnik . 

Koliko let je uže preteklo, odkar je bil Mirk o 

vzamenjen? Kar v glavi se mu je mešalo, 
ko se je spomnil dolgih, dolgih let, katere j e 
preživel med roparji . 

Tudi danes je sedel s svojo materjo n a 

vozu, ki sta ga iskrena konjička vlekla. Pa 
koliki razloček med takrat in tedaj. Glava se 
mu je povesila, in čudne plašilne misli so m u 
rojile po glavi. Materno oko pa se je v solzahtopilo, ko je goreče -mohtve pošiljala k ne


besom. Obadva sta molčala. Pa za roko ga je 
držala ves čas, kakor bi hotela reči : „Ničesar 
ne bode ločilo tvoje matere od tebe, naj ž e 
pride kar hoče.” 

Takrat se ni bilo treba voziti toliko 

časa kot prvikrat, in še pred nočjo je zdrčal 
voz v glavno ulico mesteca Varoša. Tu stoji 
še kot nekdaj sodnikova hiša! Da, čisto nič 
se ni spremenila, med tem, ko so druge strehe 
že bolj kot v nebovpijoči grehi, vpile po nov i 
slami. 

Ne more se popisati, s kako težkim 
srcem je Mirko izstopil. Celo pot mu je bilo, 

kot bi,se oddaleč 'éul grom, in sedaj, ko j e 
stal ped sodnikovo hišo, kakor bi začel o 
treskati. 

Pa mati ga prime za roko ter da pelj e 
v hišo, kot bi tudi ona hotela z njim kazen 
pretrpeti. 

Sodnik Veber se je silno postaral, in le 
redki, dolgi, sneženo-beli lasje so se mu vil i 
ob tilniku. Postal je starček, na životu i n 
obnašanju. Le jedno si je še ohranil: njegovo 
oko ima še mladeniški ogenj in modrost m u 
odseva iz njega. 

Veselo iznenaden je hitel Janičevi gospejnasproti, a ko ugleda Mirkota, stopi kora k 
nazaj, potegne z desnico čez visoko čelo, in 


si pogladi bele lase, kot bi si hotel najeden 
krat kaj pred spomin postaviti. 
„Tu vam pripeljem nekoga, ki se vam 

— prostovoljno predstavi kot hudodelec,” 
reče mati s tresočim glasom, med tem ko s e 
je bližnjega stola trdno oklenila, Nekdaj v 
to spoštovanja vredno hišo v zámeno dan , 
potem — Bogu hvala! „primoran,” poštenost 
in čast z grehom zamenjan pride sem, d a 
storjeno popravi ; da greh s poštenim Življenjem zameni, in da to mora doseči, se podvrže prostovoljno vsakej kazni, katera g a 
ima pri ostrih postavah zadeti, pa —", besed a 
ji zaostane v grlu — in šele čez nekoliko 
časa zopet začne : „Pa mati njegova prosi 
milosti zanj, milosti, vsaj nekoliko ako j e 
mogoče! ” 

„Mirko!” reče sodnik. Brez da bi mu bi l 
roko podal, brez da bi ga „dobro mu došli ” 
imenoval, sede počasi na bližnji stol . 

„Zadnjikrat sva se videla v onem boj i 

pri močvirju” reče mu sodnik Veber zamolklo . 

„Cernu ste prišli k meni? vpraša ga 
hlastno. „Kakor vam je morda znano, jaz 

svoje službe kot sodnik ne opravljam več, on a 
mi je požrla moči. Da pa je Mirko posta l 
tolovaj, to mi je razjedalo osrčje, in veliko k 
mojej starosti pripomoglo.” 


„Nisva prišla k vam kot sodniku,” od 
vrne mati, „ampak kot k prijatelju našemu in 

pravice prosit ga, svéta in pomoči .” 
Dolgo časa je sodnik kot okauinjen sedel. 
Slednjič pa se vendar zdrami .in reče : 

„Dobro! storil boin, kot bi bil še sodnik . 
Kjer pa se bode dalo, pa bodem govoril kot 
prijatelj. Tara] govori Mirko, a ne zamolči 
ničesa ! ” 

In Mirko je povedal vse od prvega d o 
zadnjega, kar mi liže vse vemo. 

Ko pa je končal, majal je sodnik s svoj o 
sivo glavo zelo žalostno. 

» Umor, umor!" reče potem, » sicer v jez i 
in nekoliko tudi v obrambo, a vendar je še 
vedno umor. Oh!" 

»Jeli ni nikakega upanja v milost? " 
vpraša mati obupna . 

„Akoravno se sam prostovoljno toži,” 
odgovori sodnik modro, „vendar po vsem tem 
kar je povedal, njegovo razuzdano življenje , 

njegove napačne misli, in njegova hudobn a 
dejanja so prevelika, kakor pa da bi nekaznjene mogle ostati.” 

Mati in sin sta molčala. Ona je na tihem 
jokala, on pa je žalostno povesil glavo. Vendar 
je čutil, da mu je bilo srce prosteje, kot pa 
liže dolgo let ne, odkar je nehal biti otrok ; 
ker vezi so bile raztrgane, in on oproščen 


88 

hudobnega življenja. Vdan v božjo voljo čaka l 
je potrpežljivo in radovoljno vsega, kar naj

uže pride. 

V tem pa nekdo potrka, in sodnikov a 
žena Filicita pripelje svojega sina in njegov o 
soprogo v sobo. 

Mirko se o prihodu teh, skloni kvišk o 
in po vsem životu se je stresnil : ko vid i 
svojo sestro — Irmo in njenega moža, - -
in sedaj mu je bilo vse jasno — 

Mladi sodnik Veber, ki je bil nekdaj z 
njim zamenjan, seznanil se je z Irmo, ter j o 

potem kot nevesto pred svojega očeta pripeljal in po večkratnih prestavah, dobil je slednji č 
službo njegovega očeta, — bil je sodnik v 
Varošu, — mladi sodnik pa, in soproga njegova, odskočita prestrašena, ko ugledata v 
sobi Mirkota . 

Mati je svoja otroka veselo pozdravila , 
ter jima v malih besedah povedala Mirkotov o 
življenje. 

Ko pa govori o umoru, jej Mirko seže v 
besedo. 
„Stoj, ljuba mati!” dejal je ginjen, „p o 

božji vsemogočnosti jaz več nisem morivec . 
Ker ta, katerega sem mislil mrtvega, stoji pre d 
teboj, on je moje sestre mož !” 


89 

Vsa vesela povzdigne mati roki prot i 
nebu in solze veselja so jej lile po stari h 
licih. 

„Aha ! Bogu bodi hvala! Sedaj pa se je 

stvar vse drugače zasukala,” reče stani sodnik , 
potem ko se je o onem prigodku v divji soteski dogovorilo. „Da je bil Aladar ranjen, to 
ni bilo nič nevarnega, — da, nasprotno! Ta 
zgodba mu je nagnjenje vlade naklonila, boljkakor pa si je kedo mislil . Strel pa je imel za 
obedva tu stoječa dobre nasledke. Prvi je hitro 
stopal od stopinje do stopinje v svojej službi, 
in drugi je umora oproščen . ” 

Dolgo v noč so se posvetovali. In prišli 
so do tega, da bode Mirko moral v Szegedin 
v zapor, a da se ima vendar pomiloščenja na 
dejati. 

Dve leti pozneje pa stopi nek višji pandur, k mlademu sodniku Veberju v hišo, ter 

mu sporoči ; da je za napad nevarne predrzne roparske druhali že vse pripravljeno . 
Bil je Mirko. Po jednoletnem Szegedinskem 
zaporu, v katerem se je uzorno obnašal, bile 
so mu vrata ječe odprta pod tem pogojem, da 
svoje skušnje med betjari porabi v blago r 
države in državljanov. Kot navadni vojak 


je večkratni
h se je tako izvajenega skazal, da so mu prvi 
krat zaupali vodstvo zoper roparje 
.


V Tisinih močvirjih se je zopet nabralo
precejšnje število prav nevarnih roparjev, ka
tere pa so zamanj skušali pokončati 
.


Stari sodnik Veber pa je hotel svojega
nekdanjega ljubčeka vendar le na kaj več pripraviti, zatoraj je delal na to, da je Mirkotu
vodstvo čez to podvzetje naklonil. Vlada je
to potrdila in ko je Mirko v mestice Varoš'
dospel, je, ker ga nihče ni poznal ter tudi ro 
parski ogleduhi niso nanj pazili, lahko prav
do cela izvedel, kje da se roparsko gnezd 
o
nahaja.


Srčno se svaka objameta. „Bog s teboj!
”
reče mu Aladar. „Ca,ka te hud krvav boj, ker
dobro veš, da je Borb~ly najbolj zvit in pre

drzen roparski poveljnik, ki se je kedaj p o 
naših krajih klatil. Bog naj te varuje!” 

Mirko svojih vojakov ni ponoči peljal na 

boj, kakor se je to pred vedno zgodilo, te 
r
velike težave prouzročevalo, ampak po dnevi


so šli do močvirij, naredili si iz bičevji'h butaric mostove, po katerih so po jedini pot i 
dospeli do roparskega ležišča. 

Ni še preteklo dve uri, vže so si stali
vojaki' in roparji nasproti. Hud boj se sedaj
vname.



9t 

Potem, ko so se sovražniki s puškam i 
burno pozdravili, prične Mirko naskok, in le 
divje vpitje pa žvenketanje orožja odmevalo 
je po močvirju. Kot levi, tako obupno so se 
roparji borili, vsaj je tu šlo za življenje in 
smrt. 

In glej! Borbély in Mirko stojita si v 
tem trenotku nasproti . 

,.I-Ia!" zakriči Borbély . jeli si ti Šugar ? 
Umri izdajavec, prokleti pes l " 

Pa Mirko se je vojeval z Železno roko, 
in mrzlo odločnostjo. Iskre so od mečev letele 
in Borbély je omagal . Preje pa, da se je moge l 
zopet braniti, ga je zadel Mirkotov meč i n 
smrtno ranjen se je zvrnil na tla . 

„Daj mi še poslednjo nit življenja upih

niti, prosim- te,” ječal je Borbély s slabim 
glasom . 

Mirko poklekne k -njemu, ker boj je bi l 

končan . 

„Spoznaš li sedaj božjo pravico?” vpraš a 
ga Mirko resnobno. 

Divje so se mu oči vrtile. Hotel je odgovoriti, pa se je tresel po vsem životu. In 
v nekoliko trenotkih je bil ropar Borbél y 
mrtev. 

V sodnikovi hiši napravili so svečan 
obéd. Ko so bili vsi prijatelji zbrani, pa stop i 
Janičeva gospa vsa vesela k svojemu sinu. 


Mladi sodnik vstane, nagovori goste te r 
poda v imenu države Mirkotu K. patent, ki 
ga odslej imenuje vodjo pandurjev (vojakov), 
ter ga sprejme med vrsto svojih oficirjev . 

Mati pa' sname podobo božje porodnice , 
sedaj v zlatem okviru, ter mu jo obesi n a 

vrat rekoč : 

„Nosi .jo, in imej jo v časti, ker zarad 
nje si me spoznal. Res da sem posestvo prodala, a to je vse jedilo, ker nam nikakor sreč e 
kalilo ne bo. Bog in pa pravica bodi tvoje 
geslo!” 

Burni eljen-klici so se razlegali po sobani . 

Stari sodnik Veber pa vdari ob Mirkotov o 
desnico . „Bog in pa pravica! ' reče burno. „Za 
to dvoje naj bodemo tudi življenje pripravljen i 
dati!” 


Prvo poglavje. 
Zamena 
Drugo poglavje. 
Napad 
Tretje poglavje . 
Med roparji 

Četrto poglavje . 

Odhod 
Peto poglavje. 
Prva šola in poduk 
Šesto poglavje. 
V rezralinau 
Sedmo poglavje. 
Predpustni ples ~ 
Osmo poglavje. 
Britke ure ' 
Deveto poglavje . 
Ruzmeraaoae preobrnile 
Deseto poglavje . 
Cez dol in plan 

Jednajsto poglavje.
Vdova 
Dvanajsto poglavje .


Vojaški vodnik . 

Stran 
3 
13 
18 
22 
29 
39 
48 

64 
70 
77 
84 


J. Blaznikova tiskarna 
na Bregu v Ljubljan i 

ima naprodaj sledeče knjige : 

Zlata vas, spisal Malavašič	 
Mladi samotar, po Kr . Smidu s podob o 
Timotej in Filomen, po Kr . Smidu . 
Dve pripovesti, Golobček in kanarče k 
Genovefa, z 2 podob., nov nati s 
Evstahij, z 1 podobo, no v 

Nedolžnost, preg. in po obo 
Evstahija . . . . 
Ludovika Blozija 

Milosrčnost do živ a 
Pesmi, Vodnikove 
Narodne pesmi, zlo 
Haderlapove pesmi . 
Poeziie, Krekove . . 
Jamska Iv,9,nka . . . 

Varuh gledišna igra, posl . And. Smol e

George Stephenson, oče Železni c 
Vrhovec, Zgodovinske povesti I . 

I, II... . 

Stanley in njegovo potovanje po Afrik i 
Kuharske bukve 
Ziviaozdravništvo, mehko vezano 
v usnje , , 
Nauk, kako pomagati živini o porodu , 
vezano 50 kr. v pol platno . . 

20 kr. 

15 

20 

15 

20 

20 

20 

15 

10 

10 

zvezek 30 
30 
30 
30 
10 
40 
50 
50 
20 
60 
1 gl. 80 
. 2 ,, 20 ,)
mehko 
60