KRONIKA 317 GROBNICA JANEZOV V JUDENBURGU V#im dalje se odmikamo od svetovne vojne, tem dražji je vsem, ki smo jo preživeli, spomin na one tovariše, ki jih je raztrgala granata ali ugonobil glad. Kult žrtev sve tovne vojne je v vseh državah, ki so izgubile svoje sinove, izpričan z grobnicami in skupinskimi spominki. Tudi pri nas menda ni fare, ki se ne bi bila oddolžila pokojnim vsaj s skromno ploščo, v katero so vrezana imena onih, ki so padli in umrli v letih groze. A vendar se zdi pieteta pri nas nekam zadrževana. Zakaj le! Kogar so s silo gnali v klavnico, je prav tako vreden sočutja, kakor zasluži čast oni, ki se je boril za svobodo domovine. Kjerkoli je grob slovenskega vojaka, na katerikoli fronti trohnijo kosti sinov našega rodu, — vsepovsod jih mora objemati naša pobožna misel, z njimi nas morajo preko smrti ve zati čustva krvnega bratstva. Pravo vojno tovarištvo premosti nekdanja nasprotstva. Vzvišeno daleč nad kovarstvom majhnih samosilnikov, ki bi radi razpihovali še ne pogaslo žerjavico, išče moško desnico v spravo nad grobovi mrtvih tovarišev, v skupni želji in prizadevanju, da bi bila bodoča pokolenja obva rovana pred tistim, kar je človeštvo pretrpelo v največji vojni vihri. V taki pravični sodbi moramo biti hvaležni mestu Judenburgu, ki je na svojem pokopališču zgradilo lepo, umetniško opremljeno grobnico in v njej zbralo kosti onih vojakov, ki so v vojnih letih pomrli v ondotni garniziji. Nikjer se niso slovenski mobiliziranci med vojno tako udomačili, kakor Janezi v Judenburgu. Majhno, po svoji legi kakor po čudi svojega prebivalstva prijazno, prikupno mesto, ki živi največ od industrije, nekaj od tujskega pro meta, je bilo s kadrom sedemnajstega polka usodno po vezano za vse tegobe vojnega časa od leta 1915. do zna nega upora v maju 1918., po katerem je bil kader Janezov kazensko premeščen iz Judenburga v Tolmezzo. Rek stare kmečke filozofije, da gre ljubezen skozi želodec, je bil v veliki meri odločilen tudi za simpatije Judenburžanov do slovenskega vojaštva. Janezi so v Judenburgu obilno po trošili, da je tako bil mestecu nadomeščen izpadek do- 318 KRONIKA Pogled na novi Judenburg hodkov mirne dobe in da je bilo gotovo še dosti presežka. A vesela družabnost, cesto tudi objestnost, ki je zaradi vojne mejila na obup, je ustvarila splošno prijateljstvo med meščani in Janezi, prijateljstvo, ki se je ohranilo daleč preko punta, preko prevrata, celo tudi preko novih meja in nad vsemi političnimi razmerji države nasproti državi. Kapelica, ki so jo letos zgradili Judenburžani na pobudo zborničnega svetnika Franca Schenka, je spome nik temu prijateljstvu. Prav gotovo so se s trpkim nasme hom spomnili judenburških let vsi nekdanji Janezi, ko so prebrali v listih povabilo, da se 10. novembra udele žijo blagoslovitvene svečanosti. Iz Ljubljane sta v soboto 9. novembra popoldne odpe ljala dva udobna Gorečanova avtobusa kranjske udele žence, istočasno so krenili iz Celja in Maribora tudi Šta jerci, posvedočit, da je počastitev spomina pokojnih Ja nezov skupna slovenska stvar, čez koroško zemljo, ki je tonila v mrak in v svetlo mesečno noč, je vedla pot slovenske izletnike. Bila je že pozna ura, ko jih je sprejel v svojo sredo Judenburg, ves okrašen z zastavami. Pri hotelu »Post« je bil gostom pripravljen družabni večer. Nad sto vedro razpoloženih Slovencev se je pomešalo med judenburške meščane v dolgi dvorani, ki je bila okrašena z zelenjem, . raznimi amblemi ter z avstrijsko in jugoslovansko za stavo. Mestni poveljnik major Fruh\virt je s člani pri pravljalnega odbora sprejemal goste. Seveda je bilo v naprej tudi dobro poskrbljeno za razmestitev po hotelih. Ko so bili vsi gostje zbrani v dvorani, je izpregovoril toplo dobrodošlico odvetnik dr. Jakob Haidacher, župan judenburski. Prosil je do.šle, naj po vrnitvi v domovino tolmačijo, kako srčno rad sprejema Judenburg goste, še posebno one, na katere jih veže prijateljstvo iz vojnih časov. Zahvalil se je za pozdrav župnik Hafner iz Starega trga v imenu Jugoslovanov, ki vedo ceniti plemeniti kult naših rojakov, pokopanih v tuji zemlji. Ves večer je pridno igrala godba graškega lovskega polka. Judenburski pevci so izvrstno zapeli nekatere pesmi. Najbolj pa so dvignili razpoloženje naši možje in fantje, ki so ubrano zapeli več slovenskih pesmi. In najsi so izpričevali svojo narodno zavednost s pesmijo »Od Urala do Triglava« ali z mehko liriko preprostih vojaških pesmic (»Leži, leži ravno polje...«, »Polje, kdo bo tebe ljubil...«) za vse so želi iskreno, naravnost hrupno in navdušeno odo bravanje domačinov. Bil je zares tako topel sprejem, da je le bedasto ali zlohotno pero moglo vreči v javnost trditev, kakor da bi bili Judenburžani izrabili navzočnost Slovencev in s skupnega sestanka odposlali brzojavko Otonu Habsburgu. Niti na družabnem večeru, ne nasled nji dan pri svečanosti in ne potem pri skupnem kosilu ni bilo storjenega prav ničesar, kar bi bilo kakorkoli moglo prizadeti patriotizem gostov iz Jugoslavije. Če je brzojavko odposlal avstrijski Kameradschaftsbund po vsem zase, je to seveda povsem njegova stvar. Žalne svečanosti na judenburškem pokopališču K R O N l K A V sončnem nedeljskem jutru je oživelo mesto. Na staro- slavnem glavnem trgu, kjer stoji 72 m visoki mestni stolp, prava varstvena znamka Judenburga, so se okrog velike tribune zbirali in razporejali oddelki bivših bojevnikov, šolska mladina, meščani in deželani. Z godbo je priko rakala častna četa šestega polka alpskih lovcev, ki je zdaj v garniziji v Judenburgu. Gostje iz Jugoslavije so se bili udeležili jutranjega opravila v župni cerkvi, kjer je daro val mašo župnik Hafner, prof. Janko Ravnik pa orglal slovenske masne pesmi; ob zbiranju k svečanosti je bilo Slovencem odkazano častno mesto na desni strani tri bune. Množica, ki se je zgrinjala daleč naokrog po trgu, je očitovala, kako skrbno je bil pripravljen ta praznik in s kakšnim zanimanjem ga je pričakovalo prebivalstvo daleč naokrog. Streli iz topičev, ki so grmeli s Kalvarije nad mestom, so ob poldesetih oznanili pričetek sloves nosti. Pripeljala se je zastopnik deželnega glavarja, de želni svetnik Krenn. Župan dr. Haidacher je njemu in vsem zbranim izrekel toplo dobrodošlico. Zlasti je po zdravil goste in predstavnike iz Jugoslavije. Banski načel nik dr. Vončina je zastopal bana dr. Natlačena, podžupan prof. Evgen Jarc mestno občino ljubljansko, podžupan Franjo Žebot mestno občino mariborsko, magistratni rav natelj Ivan Šubic mesto Celje, dočim je bil župnik Hafner odposlanec ljubljanskega škofa. Tudi z avstrijske strani so bila zastopana cerkvena in prosvetna oblastva z velikim številom uglednih mož. Ko se je družba predstavnikov med seboj seznanila, je že zadonela koračnica vojaške godbe in z Dolfussovega trga se je razvil proti poko pališču dolg sprevod, ki ga je vso pot spremljal gost špalir meščanov in okoličanov v značilnih štajerskih narodnih nošah. Na mestnem pokopališču, ki s številnimi lepimi spo meniki in skrbno urejenimi grobovi nemo govori o iz redno globokem češčenju pokojnih, so reditelji vzorno skrbeli za red, da ni pritisk množice povzročil razdejanja in škode. Predstavniki so posedli pred salezijsko kapelo, delegacija iz Jugoslavije pa se je blizu tam zgrnila v gosti skupini pred novo spominsko kapelo, V salezijanski ka peli je divizijski župnik dr. Maurer, ki je bil zastopnik graškega nadškofa, čital tiho mašo ob asistenci dekana Zollnerja in župnika Hafnerja. Vojaška godba je pod vodstvom kapelnika Pilza odlično igrala Schubertovo nemško mašo. Zdaj pa zdaj je rezko zagrtnela salva častne čete. Takoj po maši se je zgostila množica pred spominsko kapelo, ki sta jo ob vhodu stražila dva mlada vojščaka v polni bojni opremi. Divizijski župnik dr. Maurer je z asistenco blagoslovil kapelo. Lepo ubrano je ob tem za plavala čez pokopališče žalostinka »Blagor mu«, ki so jo naši možje in fantje zapeli pod vodstvom prof. Janka Ravnika. Ne samo rojakov, - - vso množico je prevzela turobna nagrobnica. Čez marsikatero lice je potekla solza, ki je veljala stoterim, tisočerim tovarišem, trohnečim v grobovih na tujem in bog ve kod na poljanah in med skalovjem, kjer je nekoč besnela fronta. Po blagoslovitvi je stopil h govorniškemu pultu zbor nični svetnik Franc Schenk. To je ugleden, podjeten pe kovski mojster, tip ljubeznivega judenburškega meščana. Ves njegov preprosti, a tolikanj iskreni nagovor, njegov opis, kako je nastala spominska kapela, njegova zahvala 319 Spominska kapela na judenburškem pokopališču vsem, ki so kaj darovali zanjo, posebno tudi prebivalstvu dravske banovine, ki je poslalo lepo vsoto, — ves nastop moža, ki je pošteno in dobrohotno skrbel za zgraditev spominske kapelice slovenskim vojakom, se je močno prikupil gostom iz Jugoslavije. -- Župnik dr. Maurer je z mogočno povzdignjenim glasom obljubljal zvestobo po kojnim. Nato je župnik Hafner izpregovoril nekaj lepih besed v sladki materinščini, slednjič je nemško poudaril pred vso množico: Sreča narodov ni v vojni, temveč v miru, v svobodi, v delu in ljubezni. Preko grobov, ki so že dvajset let zaprti, si segamo v roke. Prinesli smo na skupni grob mrtvih bratov prgišča domače zemlje iz raznih krajev domovine, zbrane v kameniti žari, v katero je vrezano posvetilo naše ljubezni. Mestna občina juden- burška naj blagovoli varovati to kapelico miru, saj je tudi to korak k boljšemu sosedstvu in prijateljstvu. — Ko je še izpregovoril polkovnik Kantz, eden izmed najsta rejših častnikov bivšega sedemnajstega polka, je povzel besedo deželni svetnik Krenn. V imenu deželnega glavarja se je zahvalil gostom iz Jugoslavije za dar in obisk in je poželel: Preko meja domovine si sezimo v roke v skup nem prizadevanju, da se na zemljo vrne sreča. Medtem ko je vojaška godba igrala v spomin mrtvim tovarišem, so se pred kapelo razvrstili odposlanci in predstavniki, da položijo vence na skupni grob. Sloven ska delegacija je položila več vencev in šopkov, trajno pa bo ostal kapelici v okras srebrni lovorjev venec, v katerega je po naročilu mestne občine ljubljanske vrezal judenburški zlatar Menzinger posvetilo Otona Župančiča: Nepozabljenim bratom ljubljenim, ki v tujini spe — v večno svet spomin njih tovariši. Mariborska mestna občina je položila velik lovorjev venec z jugoslovensko trobojko. Presenetljivo veliko je bilo število ostalih vencev, spletenih največ iz smrečja in planinskega cvetja, z belo-zelenimi in belo-rdečimi tra kovi. Ne samo predstavništva in bojevniška združenja, tudi zala mladenka v narodni noši je v imenu judenbur- ške mladine položila krasen splet domačega cvetja, kakor za poroštvo, da bo rod za rodom varoval kapelico. In spet se je oglasila mila slovenska pesem, pesem o vigredi. Bila je najlepši in najotožnejši pozdrav, ki so ga mogli slovenski možje in fantje prinesti iz domovine mrtvim tovarišem v nekdanji garniziji. Še je izpregovoril župan dr. Haidacher. Zagotovil je, da prevzame mestna občina kapelo v svoje varstvo. Sve čanost na pokopališču je tako bila zaključena. A Slovenci so še postali tam, da si natančneje ogledajo kapelo, ki je res lepo delo, v čast mestu, v zadoščenje žrtvam sve tovne vojne. V varstvu dveh mogočnih dreves stoji, pre prosta je po zunanji arhitekturi, notranjost pa krasi velika freska mojstra Seppa Thome: sredi pomladi življenja, ki jo oznanja skromna trobentica, se je smrtno zadet zgrudil Janez vznak in oblila ga je svetloba z neba. Preprosta monumentalnost, globoko zamišljena kompozicija, pretres ljivo prepričevalen izraz tako učinkuje umetnina na vsakega, ki stopi v tiho kapelo. V beli mramor ob oltarni mizi so vrezana imena pokojnih vojakov, med njimi je 86 Slovencev. Na mramornih tleh stoji sredi kapele težka Kunovarjeva žara s slovensko prstjo, opasana z napisom: Notranjost kapelice v Judenburgu 320 K R O N I K A KRONIKA 321 Prsti slovenske vam pošilja domovina, da bode v grobu lažja vam tujina. Le streljaj je od pokopališča do stečišča obeh glavnih judenburških ulic v gornjem delu mesta, blizu tam, kjer je nekoč stalo vojaško taborišče. Visoka piramida, nad katero je orel razprostrl peroti, stoji v spomin padlim Judenburžanora. Po svečanosti na grobovih so se gostje iz Jugoslavije v družbi predstavnikov podali tjakaj. Polo žili su velik venec in pevci so zapeli: »Človek, glej do gnanje svoje...« Spet so doneli streli topičev. Med ko račnico vojaške godbe je defilirala mimo predstavnikov in gostov častna četa, za njo oddelki bojevniških zdru ženj, gasilcev in mladine. Močno učinkovito je bila s to parado točno opoldne zaključena vsa prireditev. Uro nato se je zbrala številna družba v dvorani hotela »Post« k skupnemu kosilu, župan dr. Haidacher je v lepi zdravici poudaril odkritosrčno veselje, da se je svidenje po dolgih letih obneslo s tako pietetno prireditvijo, in je znova poželel, da bi Slovenci ohranili mestu Juden- burgu trajno prijateljstvo. Banski načelnik dr. Vončina se je v imenu dravske banovine zahvalil Judenburgu za gostoljubni sprejem in je zatrdil, da prebivalstvo dravske banovine nikoli ne bo pozabilo simpatij, ki jih je mesto Judenburg v vojni in poslej izkazalo slovenskim pripad nikom nekdanjega sedemnajstega polka. Zbornični svetnik Schenk se je ponovno zahvalil tisku, meščanom in Slo vencem za podporo. Ljubljanski podžupan prof. Evgen Jarc je zadovoljno poudaril, kako je po vojni napredoval tudi Judenburg, koliko lepše je danes njegovo lice. Po zorno in z odobravanjem so Judenburžani sprejeli nje govo povabilo, da prihodnje leto vrnejo obisk Ljubljani, da se udeležijo blagoslovitve velike vojaške grobnice, ki jo namerava Ljubljana zgraditi po načrtu mojstra Pleč nika, obenem pa bodo izkoristili priliko, da si ogledajo gospodarsko in kulturno manifestacijo slovečega ljubljan skega velesejma. — Še je bilo izrečenih več napitnic, zunaj na trgu je medtem priredila vojaška godba koncert. In že se je približala ločitev. Večji del slovenskih izlet nikov se je odpeljal že popoldne, drugi pa so še ostali do naslednjega jutra, da vedrega lica obudijo spomine po judenburških ulicah, med znanci, ali na kratkem izletu v mično okolico, k nekdanjim vežbališčem ali celo v uro oddaljeni Fohnsdorf, kjer prebiva okrog 200 slovenskih rudarskih družin. Dan, preživljen v Judenburgu, je bil res vreden, da ostane trajno v spominu tistih, ki so svečanosti prisostvo vali. Manifestiral je, kako lahko tudi skromno mesto s plemenito gesto osvoji srca tisočev daleč čez mejo. Čitamo v judenburškem tedniku, kako živahno so se vneli Juden buržani za povabilo, da prihodnje leto prihitijo z avto busi na izlet v Ljubljano. Dobrodošli bodo v naši sredi!