pokopanu Po angleškem izvirniku A. Bennetta napisal Paulus. 2. nadaljevanje. Pograbil je svečo in izraz na njegovem licu je pravil: «Za bolniško postrežbo ti nisi ustvarjen!« «Pri kraju je z mcnoj, kajne, gospod zdravnik?« je popraševal slaboten glas sem od postelje. «Bojim se, če ne —!« je mrmral zdravnik mcd stisnjenimi zobmi, ko je taval za Alcšem po temnib stopnicah. «Razen če si mi posreči, da te spravim v potenjc —!« «Ali bo rnoral priti mrliški ogleda?« je vprašal Aleš ob šestih zjutraj. Ves potrt je sedel na stolu v pritlični sobi. Nenadomestljivi Hinko Brglez je šel, odkoder se nihče ne vrne —. Kaj bo sedaj —? Kako bo živel brez Hinkota? On, ki je bila zanj javnost strašna, neznosna —. In. vsa tista poizvedovanja in popraševanja, tiste sitnosti.in skrbi, ki so neizogibne, če nam kdo umre —! Aleša je oblčtavala mrzla polt. «Ne ne!« je odgovoril zdravnik jtomirjajočo. «Piav nič ga ni trebal Saj sem bil jaz pri smrti! Obojeslransko pljučno vnctje! Tudi kaj takega se včasi zgodi. Sam bom napisal mrliški oglcdni list. Ampak seve, različne pogjrebne zadeve bodete morali urediti —.« Aleš je čutil, kako so ga «pogrebne zadcve« liščale za tilnik. Vedel je, prepričan je bil, da ga bodo zadušile, in pokril si je lice z rokaini. «Ali je imel gospod Aleš Blaž kaj sorodnikov?« je vprašal zdravnik sočutno. «Gospod Aleš Blaž —?« Aleš Blaž ni razumel. Pa maboma je razumel ,<^-. Tale človek jc mislil. da jc bil Hinko Brglez — Aleš Blaž! In njegova rahločutna plahost in boječnost je hipoma zasnovala divji, blazen načrt —. Ušel bo javnosti —. Pustil bo ljudi v njihovi zmoli, pustil jim bo prepričanje, da je on, Aleš Blaž, umrl tisto jutro, in on da je Hinko Brglez, njegov sluga. Tako se bo izognil svojemu imenu v javnosti, nihče ne bo zijal za njim, nihče ga ne bo nadlegoval, — prost bo, popolnorna prost! «Da«, je dejal zdravnik, «treba jih bo obvestiti.« Aleš Blaž se je zamislil v zgodovino svojih dedov. Ni se spominjal, da bi bil kje kedaj slišal o kakih sorodnikih —. Pač —. Nek Šime Blaž, očetov bratranec, ^e jpu je zdelo, da še mora nekje živeti. i «Ne vem, če jih je kaj imel.« Glas mu je drgetal, tako ga je razburjala misel na drzno prevaro, ki jo je j začel plcsti. «Morebiti kak daljni stric —. Pa gospod Aleš Blaž ni nikdar govoril o njem.« i Kar je bilo tudi res. j Komaj komaj je spravil črez ustnice svoje ime. Ko ! pa je bilo končno zunaj, je čutil, da se je njegova uso- : da odločila. Zdravnik je pogledal j>o njegovih rokah. Bele so bile, prsli so bili suhljali, dolgi, kakršnc imajo ljudje, ki v svojem življenju niso sukali tpžjega orodja ko pero. «Oprostite!« je dejal. «Vi stc njcgov sluga —? Ali pa —?« «Da!« je odgovoril Aleš Blaž. Usoda je bila zapcčatena. «Kako se je prarzaprav pisal vaš gospod?« , Alešu so zaklecala kolerfa. j «Aleš Blaž«, je rekel slabotno in boječe. «Pa vendar ne tisti —?« se je glasno začudil zdravnik. Aleš Blaž je pokimal. «Hm, hm —! Jej, jej —!« Zdravnik se je vdal svojim čuvstvom. Čudni so slučaji usode —. Njemu, neznalnemu zdravniku, kruhoborcu, brczpomembnežu, — njemu je bilo dano, da je slal ob smrtni poslclji slavnega, da, najslavnejšega pisatelja, kar jih je poznala njegova doba, dano mu je bilo, da je gledal zadnje ure moža, ki mn bo narod siavil sponienike, ki ga bodo slavili še pozni rodovi, ki bo živel v svojih delih, dokler bo živel narod —. Ni dvoma, tudi nanj bo padlo nekaj te slave, tudi njega, njega bo omenjala zgodovina —. «Hm hm —! Jej jej —!« In ko je videl, da je ubogi človek pred njim na kraju svojih moči, se rau je ves ginjen v svoji velikodušnosli ponudil, da bo sam osebno poskrbel «za pogrebne zadeve«. — Aleš Blaž ui mislil na spanje. Sedel je v trdi slol spodaj v pritlični sobi, da bi preudaril položaj, ki si ga je nenadoma ustvaril. Pa zaspal jc vkljub temu. — Grmeče bobnenje ga je splašilo iz spanja. Čulo se je, kakor bi hišo podirali in bi se stene lomile trdo ob njegovih ušesih. Ko je končno olresel spanec raz Irudnih iadov in imel spet v oblasti vseh svojih pet čutov, je slišal, da nckdo glasno trka na vežna vrata. In trkanje je grmeče bobnelo po prazni hiši —. Vstal je in poineril odreTenele ude k vratom. Zunaj je bil zdravnik in še neki drugi človek, suh, dolg, dobrih šestdeset let star, ostiega, strogega, neprijaznega lica, v črni žalni obleki, s črnirni rokavicami. Hladno in preidrno je pogledal.človek v žalni obleki po Alešu. «Ah —!« je dejal. In vstopil je in z njim zdravnik. človek. v žalni obleki je opazil nekaj belega na tleh pri pragu. Papir je bil. Pobral ga je in ga vestno in natančno pregledal. Nato pa ga je dal Alešu. «To je za vas, mislim.« Aleš Blaž je vzel pismo — pismo je bilo — in videl, da je naslovljeno na «Gospoda Hir.kola Brglcz, tajnika« — «Nesranmi Hinko!« — «pri gospodu Alešu Blažu .« I. t. d. Pisava je bila ženska. «To jc za vas, kajne —?« je pouovil človek v žalni obleki s trdim, neizprosniin glasom. «Da!« je dejal Aleš ves preslrašen. «Jaz sem širne Biaž, bratranec njegovega očeta«, je nadaljeval Irdi glas in mož v žalni obleki je naredil okorno kretnjo nekarn po veži. «Kaj ste ukrenili glede pogreba?« «Nič. Spal sem ves dan«, je plaho povcdal Aleš Blaž. <;Čnjte, ^impak vaše obnašanje pa ni preveč spoštljivo —!« je rekel Šime Blaž. Torej to je bil njegov «mrzli stric«, listi Sirae, očetov bratrancc —! Nekdaj v zgodnji mladosti, menda je bil dcsrt lct star, ga je videl. Pozneje pa nikdar več. Oče skoraj nikoli ni govoril o njem. Nista si bila prav dobra. Zakaj ne, tcga Aleš ni zvedel. Le toliko se je spominjal iz očetovcga pripovedovanja, da ruu bralranec ni hotel posoditi denarja, da je bil silno bogat, pa skop. «Očividno me ne pozna več«, je premišljeval Aleš. Seveda, v štiridesetih letih se človek izpremeni —. Doma pa tudi ni bil skoraj nikoli. Navsezadnje, — vseeno mu je bilo, kdo bo podedoval razdrlo hišo. Svoj denar, kar ga je še bilo, pa je imel varno shranjen v inozemski banki pod tujim imenom. Šime Blaž je stopal po veži,« trdo, da je odmevalo po kotih, odpiral vrata, postajal na pragih, gledal v piazne sobe ter vzklikal «Ah!« in «Ha!« In nato sta z zdravnikom odšla po stopnicah. Aleš je sam oslal v veži, piah, nem, boječ in skrajno razburjen. Končno je prišel Šime nazaj. «Pojdiie z menoj, Brglez!« mu je rekel, trdo, kratko, zapovedujoče. In Aleš Blaž je šel za njim z boječimi, rahlimi Koraki. Stopila sla v prazno sobo, kjer je stal Irdi stol. Šime Blaž je sedel na trdi slol. «Koliko ste dobivali plače?« Aleš Blaž je premišijeval, koliko je dajal Hinkotu. «Dvajset goldinarjev na mesec« «Ah —! Zelo veliko! Kedaj ste dobili zadnjo plačp?« A!eš se je spomnil. «Pred dvema dnevoma«, je rekel. «Ponavljam, da v svojem govorjenju nisle preveč spoštljivi!« je pripomnil Šime Blaž in' potegnil svojo mošnjo. «Vseka,kor, tule je dvajset goldinarjev, vaša plača za mesec naprej. In s tem vas odpuščam iz službe. Pobcrite svoje stvari in pojdite! Ne polrebujem vas  več. Nadaljnih opazk o vašem obnašanju se rajši vzdr žim. Pa storite mi uslugo, — odidite takoj!« III. Večerilo se je, ko je uito pozneje stal Aleš Blaž ns ulici, izgnan iz svoje laslne, rodne hiše. V eni rcki je držal Hinkotov težki potni kovčeg, drugi pa Hinkotovo nekoliko lažjo potno torbo. Im dežnik mu je tičal pod pazduho. Nekoliko začuden je premišljeval, s kako naglico se raz\'ijajo dogodki r. človeškem življenju. Prost je hotel biti, uiti je hotei lastnemu imenu, —. in prost je bil, Aleš Blaž je umrl in mesto njega je živel le še Hinko Brglez. čudno, da se človeku toliko pripeti v eni sami uri, in lo edinole na dve, tri nagle, niti povsem dobro premišljene besede —! Pa vso noč ni mogel takole statj pred hišo. Nekaj je nioral ukreniti. O, da bi šc živel Hinko —! On bi mu koj poskrbel udobno prenočišče! Škoda zanj! Aieš je vzdihnil —. In tudi kovčege bi mu nescl! Kako človeka bolijo roke, če ni vajen, da bi sam nosil svojo prlljagof^ Zaenkrat je torej sklenil, da bo postavil kovčege n* tla. Pri tem poslu se je seve dežnik izmuznil izpod pazduhe in ko ga je hotel vloviti, mu jcr.adela roka na časopis, ki je tičal v Hinkotovem površniku. Površnik je bil namreč Hinkotov in tudi vsa druga obleka je bila Hinkotova. Svoje stvari je seve nioral pusliti dedič_ rajnega Aleša Blaža. In dobro se mu je prilcgala Hinkotova obleka, saj še ni bilo dolgo, kar je bila njegova — Aleševa — last. Podaril jo je Hinkotu, ozirom* Hinko sam si jo je izposodil. (Dalje prihodnjič.)