UPORU
SVET
POO SNEŽNIKOM

»UPORNI SVET POD SNEŽNIKOM«
ZALOŽIL OBČINSKI ODBOR ZDRUŽENJA
BORCEV NOV ILIRSKA BISTRICA

K njiga je nastala iz hvaležnosti
do vseh znanih in neznanih ju¬
nakov, mrtvih in živih tovarišev, ki
so kakorkoli prispevali v boju za
osvoboditev deželice pod Snežnikom.
To naj bo ena izmed skromnih od-
dolžitev zlasti njim, ki so v tem boju
darovali svoja življenja.





Črtomir Šinkovec

UPORNI SVET
POD SNEŽNIKOM

(KRONIKA)

NOVA GORICA 1966

m 114

2002

O n

-j  t


CLs

SPREMNA BESEDA

France Bevk, pisatelj in predsednik
PNOO za Primorsko

Deželica med Snežnikom, Vremščico in Učko, ki nima skup¬
nega imena, nekoliko odmaknjena na rob naše zemlje, ob cestah
na Reko in v Trst. Po večjem delu siromašna, brez obilja plodne
zemlje kot ves kraški svet, a bogata na gozdovih, ki ovijajo njena
pobočja, ji pojejo večno pesem in ljudem režejo vsakdanji kruh.

Taka mi je ta deželica vedno pred očmi, siromašna, a vendar
bogata in lepa, osojno zelena s topoli ob Reki, ki na vožnji proti
Kvarneru priteka cesti naproti. Pod strmim Premom, rojstnem
kraju ljubega mi pesnika Dragotina Ketteja, ki je z lepoto svojih
verzov navdihoval mojo mladost. Mimo Trnovega in Ilirske Bistri¬
ce, dvojčkov, ki živita v tesnem objemu. V Trnovem me zmeraj
obide spomin na pisatelja Ivana Laha, ki sem ga osebno komaj

poznal, a sem ga po povesti »Uporniki«, ki me je oplojevala, tudi
štel med moje mladostne prijatelje. V Ilirski Bistrici prisluhnem,
če ob bistri vodi kot nekoč še pojejo številne žage, ki režejo les
s Snežnika. Spomnim se tudi starih gradov, ki so nekoč vladali
z višin. Ob cesti proti morju se mi zmeraj zdi, da bom zaslišal
škripanje naloženih parizarjev in težke korake konj, ki vozijo bla¬
go v notranjost dežele.

Ne, teh ni več, ne voznikov ne gradov. Marsičesa, kar živi
samo v domišljiji, ni več. To je že preteklost. Tu povsod polje
novo življenje, ki si  v boju za kruh in za srečo piše nove strani
zgodovine. Spomin mi nehote zaide v dni osvobodilnega boja, ko
smo se bojevali in umirali za svobodo. Tiste čase sem dvakrat
gledal to deželico le z njenega roba. A večkrat sem mislil nanjo
— ne samo jaz, ampak mi vsi, in mi je bilo toplo pri srcu. Ne
pozabimo, da so tu že zelo zgodaj počile prve partizanske puške.
In da je od tod prva skupina partizanov ponesla uporno misel na
Kras in na Vipavsko. In da so naše čete in brigade, kadarkoli je
naneslo, našle v domovih teh bregov gostoljubno streho in kos
kruha. A ne samo to. Našle so tudi dobre tovariše, ki jih je vne¬
mala ista misel in so na poti za skupnimi cilji z nami vred preli¬
vali kri. To ni pozabljeno. Kakor tudi ni pozabljeno, da je deželica
na koncu velike morije doživljala težko preizkušnjo in nove žrtve.
Vse to trajno živi v nas kot živ plamen, ki nam je kazal zanesljivo
pot iz suženjstva v svobodo.

Deželica, nekoliko odmaknjena od nas, a nikoli pozabljena.
A vendar  — če sem si morda domišljal, da jo poznam, moram
priznati, da mi je bila bolj tuja, kot bi mi smela biti. To spozna¬
vam, ko prebiram te strani njene zgodovine od naselitve naših
dedov, zgodovino njihovih stoletnih bojev za narodni in gospodai-
ski obstanek. Te strani zgovorno pričajo, kako je deželica zmeraj
živela svoje bogato in polno življenje. In ko pišem tej knjigi
spremne besede, jih pišem s ponosno zavestjo, da je vrsta rodov
znala v najtežjih časih ohraniti svoj obraz in svojo samobitnost.
Deželici smo hvaležni za vse, kar nam je dala, in ponosni smo
nanjo. Prav tako kot so lahko ponosni na to še posebno njeni
ljudje, ki bodo našli v teh straneh potrdilo, da je bila pot, ki so
jo z očeti in dedi prehodili do današnjega dne, edino prava. To
spoznanje bodi kot prst, ki kaže pot dela in požrtvovanja tudi
v prihodnost k blagostanju in sreči.

France Bevk

MED VREMŠČICO, UČKO IN SNEŽNIKOM

Postojna ne slovi po svetu samo zaradi edinstvene lepote krns¬
kega podzemlja, pač pa tudi zaradi prehoda iz notranjosti Slove¬
nije na Kras in k Jadranskemu morju. In če so postojnska vrata
veliko predverje, ni Pivka po pomembnosti nič manjše cestno in
železniško vozlišče; odtod vodijo vse poti proti Trstu in Reki, proti
jugu in zahodu, proti morju.

Ilirska Bistrica, občina in mesto, stoji ob pomembnem prehodu k reškemu
pristanišču

9

če se s Pivke peljemo z vlakom proti Reki — proga je spe¬
ljana skozi viadukte in po nasipih visoko nad dolino — smo že po
nekaj postajah v Ilirski Bistrici, središču občine, ki zajema 48.033
hektarov površine in se razprostira nekako v trikotu med Vrem¬
ščico, Učko in Snežnikom. Ti trije vrhovi so nekakšni naravni
mejniki občine proti severu, jugu in vzhodu.

Vremščica (1026 m) je kopasta in po rastlinstvu bogata gora.
Trud, da se povzpneš na njen vrh, kjer so razvaline starega sve¬
tišča, je nagrajen s prelepim razgledom. Učka (1396 m) nad Opati¬
jo je najvišji del Čičarije in je večinoma porasla z gozdovi. Valva¬
sor jo opisuje v svoji zgodovini kot sila visoko in čisto skalnato
goro, z gozdovi. Na mnogih krajih da je porasla z bukvami, drugod
pa s kostanji. Na njej da najdeš najplemenitejša zelišča vsake
vrste, ki imajo mnogo večjo moč in učinek kakor tista, ki rastejo
drugod. Po vznožju te gore uspevajo najboljša vina in rastejo
najboljše oljke pa tudi vsake vrste sadje. Tudi Snežniku (1796 m),
ki je z Javorniki razvodje med Jadranskim in črnim morjem, je
Valvasor zapisal slavospev: »Ta gora, ki ima za sosedo grad z
istim imenom, je čisto šiljast in pravi nebni sveder, saj te tako
poviša, da se z njenega vrha po vsej deželi naokoli lahko z očmi
sprehajaš, da, vidne žarke lahko pošiljaš preko morja, v Italijo,
Dalmacijo, na Hrvaško, v Turčijo in povsod naokoli. Leži na hrva¬
ški in dalmatinski meji in goji grozotne divjine ...« Nedvomno je
Snežnik naj višji in naj lepši vrh, ki ga more planinec izbrati na
našem Krasu.

Toliko o širših mejnikih ilirskobistriške občine.

Če pa hočemo občinske meje določneje, natančneje zaokrožiti,
potem bomo v ta okvir zajeli vzhodne Brkine, dolino reke Reke
z odcepki Istre ob njenem izviru in južni del pivške planote ter
prostrano snežniško planoto. Razen snežniškega je celotno območ¬
je dokaj gosto naseljeno in nudi s svojimi prirodnimi pogoji
dokajšnje ugodnosti za življenje.

Gospodarsko, politično in kulturno središče tega celotnega
območja z 62 večjimi in manjšimi vasmi ter naselji je že več ko
sto let mesto Ilirska Bistrica (406 m), sedež občine s približno
3700 prebivalci. Od skupnih 16.000 prebivalcev, ki zdaj živijo na
območju občine, se skoraj polovica ljudi ukvarja s kmetijstvom
in z gozdarstvom. Druga polovica živi od industrije, trgovine in
obrti pa tudi drugih opravkov. Vseh redno zaposlenih je kakih
4000.

10

Sorazmerno tem številkam so tudi porazdeljene zemeljske
površine: kmetijskih je 22.877 hektarov, ki sodijo med slabše raz¬
rede. Več ko 80 %  skupne kmetijske površine so travniki, senožeti
in pašniki. Na vseh teh površinah zvečina še zmerom gospodarijo
po starem. Izmed vseh panog prevladujeta živinoreja in sadjar¬
stvo; le-ta tudi najbolj ustrezata zemeljskim in vremenskim po¬
gojem pa tudi navadam, potrebam po vprežni živini ter samosvo¬
jemu načinu življenja.

Posledice starih izkoriščevalskih gospodarskih in političnih
gospostev, ki nedvomno segajo v davne fevdalne čase, so vidne
že na prvi pogled. Majhne gručaste vasi, strnjene po grebenih in
pobočjih hribov ali ob potočnih mlinih in žagah; majhne, v nepra¬
vilne oblike razkosane parcele, razmetane na vse štiri strani, slabe
poti, slabo zidana in zanemarjena gospodarska poslopja dajejo
slej ko prej značilen pečat skoraj izključno samoprehranitvenemu
kmetijstvu. Če temu dodamo še starokopitno miselnost in gospo
darnost, nam daje celota dokaj jasno podobo.

V okviru meja ilirskobistriške občine je 3.070 kmetijskih go¬
spodarstev, kar priča o veliki razdrobljenosti in razkosanosti po
vršin. To je nedvomno posledica brezobzirnega izkoriščanja v
minulosti. Največ kmetij je srednje velikih, saj imajo od 5 do 15 ha
skupne površine, katere le majhen del je obdelovalna zemlja. Ta
je razkosana in gospodarsko slabo razporejena, saj je povprečna
površina parcel komaj 6 arov. Na celotnem območju skoraj ni
žitne zemlje. Primerno obdelovanju so tudi pridelki razmeroma
nizki. Kmet je že od nekdaj navajen preskrbeti samega sebe z
najnujnejšim in zato nima prevelikega zaupanja do trgovine. Zate¬
gadelj skoraj več kot polovica kmetov išče dopolnilnega zaslužka
v industriji, gozdarstvu in gradbeništvu doma in drugod.

Tudi za gozdarstvo velja skoraj isto kot za kmetijstvo. Z goz¬
dovi je pokritih kar 23.572 ha površin. Nekaj manj kot polovica
gozdov je v zasebni lastnini. Velika razkosanost parcel kaže na
neurejenost. K temu naj še dodamo nenačrtno izkoriščanje gozdov,
pa imamo na dlani podobo o tem našem ponosu in lepoti našega
zelenega bogastva.

Tretja panoga gospodarstva, ki močno spreminja socialni
sestav prebivalstva in se je v glavnem razvila v letih po drugi
svetovni vojni in ki daje največ dohodkov, je lesna industrija.
Tuji kapital, zlasti italijanski, je sicer prodiral na to območje že
med dvema vojnama, vendar ne z namenom, da bi se industrijsko

11

zaostalo področje razvilo, pač pa zaradi izkoriščanja naravnih
bogastev in cenene delovne sile. Lesna industrija se je še posebej
razvila v zadnjih letih in je že postala značilnost vsaj nekaterih
krajev pod Snežnikom.

Milan Lipovec, doma iz Loč v Brkinih, je o brkinskem kmeto¬
vanju v knjigi »Ljudje ob cesti« takole zapisal:

»Tako je s kmečkimi gospodarstvi v Brkinih: dvigajo se in
razpadajo, zrastejo na novo pa zopet skopnijo, za to pač skrbe
zaporedni rodovi na kmetijah. Kako naj bi bilo drugače? Ako
človek dela na brkinski zemlji, mora z njo uskladiti tudi svoje
življenje.

Le poglejte, kako se zemlja na poletje razbohoti in obogati —
kamorkoli se ozreš, eno samo obilje: gore sena, sadja, žita. Potem,
na jesen, pričnejo rasti še gomile listja, slame in praproti, vtem
ko se v topli grudi debele sočni gomolji. A komaj se leto obrne,
izgine bogastvo. Brkinska igna, ledine in plešivice osirotijo, prav
nič niso na boljšem od ločanskih bajtarjev — še dobro, da se
siromaštvo lahko skrije pod snegom ...«

To, kar smo doslej povedali, je le groba, bežna oznaka zelene
ilirsko-bistriške doline s prisojnimi obronki Brkinov, Pivke in
Snežnika. Zato se vrnimo v središče občine, v Ilirsko Bistrico,
mesto v dolnjem prehodu Pivke k Reškemu zalivu.

Pradedom v davnini, ki so v Trnovem in Bistrici izkopali
temelje za prva bivališča, moramo priznati smisel za lepo in udob¬
no, zakaj prostor, ki so si ga izbrali za domačije, je sončen in v
zatišju, dokaj varen pred burjo. Razen tega, da so imeli pri roki
dovolj pitne vode, je bilo tu tudi naravno križišče poti. Že imena
krajev in vasi izpričujejo veliko povezanost med zemljo in člove¬
kom. Bistrica in Trnovo, nekdaj dva glavna kraja, sta zdaj združe¬
na v eno mesto. Zgodovina nam pripoveduje, da je nekdaj pred¬
njačilo Trnovo (412 m), saj je prastara fara iz 12. stoletja. Starejši
fari sta bili le Jelšane in Slavina. Z grička nad Trnovim, zlasti pa
z visokega zvonika, ki se dviga nad trnovskim življenjem že kakih
450 let, je lep razgled po daljni in bližnji okolici. Čeprav so leta
1702 s trnovskim župniščem pogoreli tudi farna kronika in zgo¬
dovinski zapiski, je pozneje o teh krajih zbiral zgodovinske
podatke zgodovinar Peter Hitzinger. Tod je še precej pričevanj o
ostankih iz keltske in rimske dobe. Posamezni kraji so bili nase¬
ljeni že v prazgodovinski dobi, verjetno že v dokaj zgodnjem ob¬
dobju zgodovine človeštva, na kar spominjajo nekatera gradišča,

12

na primer v Doln jem Zemonu, Trnovski Dragi, Gradišču nad Kne¬
žakom in drugod. O razmeroma gosti naseljenosti teh krajev pri¬
čajo številni gradovi oziroma njihove razvaline v Ilirski Bistrici,
Jablanici, Zabičah, Dolnjem Zemonu, na Premu, Kalcu in v Pod¬
gradu. še zdaj so dobro vidni ostanki predrimskih in rimskih
gradišč na bližnjem gričku Gradišče (633 m) in Stražici (721 m),
med katerimi je vodila rimska cesta v bližnjo rimsko postojanko
v Loški dolini. Ko je v četrtem stoletju našega štetja zatonila
slava rimskega cesarstva in so se njeni stebri začeli nagibati pod
pritiskom Vzhoda, so se skozi postojnska vrata vsula barbarska
plemena. Med zadnjimi so prihajali naši davni predniki, oblečeni
v platno in kožuhovino; s seboj so imeli črede živine in panje s
čebelami. Priznati jim moramo, tem našim davnim prednikom,
preprostim poljedelcem, da so bili prijatelji lepote. Ta zemlja jim
je postala nenavadno vabljiva. Nikjer niso našli lepše pokrajine,
ki ima morje in gore, gozdove in polja, pa še ceste od zahoda proti
vzhodu. Sklenili so, se udomačili in z njim lastno bojevitostjo
pregnali ali si podredili staronaselnike. Da, posedli so naj lepše
kraje, kar so jih videli na dolgi poti z Vzhoda, in prav zaradi tega
bržčas niso pomislili, kako hude sovražnike so zaradi tega na¬
kopali sebi in svojim potomcem. Sklenili so torej in se naselili:
ob vznožju hribov preprostejša plemena, v središču doline svo-
bodnjaki-kosezi — slovensko starešinstvo.

In kot so dobila prvotna naselja imena po značilnosti kraja,
na primer Trnovo, Vrbovo, Topole, Bukovica, Jelšane, tako je
Bistrica dobila ime po potoku enakega imena. Ta izvira tik nad
mestom. Tam izvira tudi Sušeč, z lepimi slapovi, toda le ob de¬
ževju. Nad izvirom Bistrice je »gradina«, razvalina graščine, ki se
je polagoma podrla. To je bila posest bistriških graščakov. Med
zadnjimi imenujejo nekega Aloha, ki je bil baje legendarni junak.
V času Albrehta I. se je udeležil bitke proti Ogrom in bil leta 1291
zahrbtno umorjen. Večje selišče je nastalo pod gradom že okoli
leta 1200. Pozneje je Bistrica prešla najprej pod oblast celjskih
grofov, nato pa pod postojnske graščake. Kaštelani le-teh so pre¬
bivali na premskem gradu in vihteli svoj kruti bič nad tlačanskim
ljudstvom v dolini.

Naravni pogoji ob živahni Bistrici in obsežno gozdnato zaled¬
je na Snežniku so že v davnini napovedovali donosno obrt: mli¬
narstvo, žagarstvo in prevozništvo. Mlinarstvo in žagarstvo je na¬
rekovala naravna sila Bistrice, saj je že Valvasor ob njej naštel

13

45 mlinskih koles in 15 žag ali »pil«, kot jih tu imenujejo. Tuko
se je začelo trdo delo na polju in v gozdovih, med težkimi hlodi
in mlinskimi stopami; življenje v vlažnih in temačnih hišah ob
vodi. Za žage so vozili les iz Planinskega, Šneberskega, Grobniške-
ga, Kastavskega in drugih gozdov, žagali so deščice za pomaran¬
čne zaboje, jih vozili na Reko in v Trst ter izvažali v Italijo. Mlini
in žage, zlasti pa kupčija z lesom je prinašala precejšen zaslužek.
Marsikdo si je za tiste čase nakopičil premoženje. To potrjuje
dejstvo, da so že v 19. stoletju začeli graditi žage venecijanke. Na
prelomu stoletja je bilo že kar 57 takih obratov. Iz obrti se je
začela razvijati lesna industrija, nastala so močna gospodarska
podjetja: velika parna žaga, opekarne v Kosezah in Mali Bukovici,
tovarna testenin. Razen tega izdelujejo Žnidaršičeve panje. Ob
prelomu 19. stoletja se je začenjal prost gospodarski razvoj;
mnogo zaslužka je prinašala trgovina z lesom, še več pa njegovo
industrijsko predelovanje. Hkrati je naraščalo tudi delavstvo v
taki meri, da naposled ni bilo za vse zaposlitve. Tako so bili mnogi
primorani iskati zaslužek drugod. Na zimo so odhajali na sezon¬
sko delo v prostrane gozdove nekdanje Avstrije, na Hrvaško, rekli
so jim Hrvatarji, v Slavonijo, Romunijo, Bukovino in na Ogrsko.
Odhajali so v skupinah po 30 do 40 skupaj, po 200 do 300 čvrstih
fantov in mož. Drvarili in tesarili so vso zimo, napravljali želez¬
niške pragove, sekali drva in delali doge za sode. Na pomlad so
se vračali s prihranki, trdo prisluženim denarjem.

»To vam je gozd! Tu se začenja, ali konca mu nikjer ni videti,
njegove sence se izgubljajo v modrikasti neskončnosti. V gozdu
so potopljeni griči in holmi in skalnate tesni s hudourniki. Vse to
je skrito v njem in še pestrost gozdnega življenja. Nad tem bedi
v nevarnosti. Včasih se ga loti viharno neurje. Pridivja od nekod,
buči in besni nad njim, toda gozd kljubuje vrtincem in neurje se
usope. Ho — ho, to naj bi ga uklonilo! Samo šegavemu vetru,
samo temu se voljno predaja: maje se in se prepušča čehljanju,
sem in tja se ziblje in gode nekaj, kakor velika udobrovoljena
živad...

Poleti se odene v zamolklo zelenino, da izziva sinjino nad sabo,
na zimo osivi in se približa zemlji. Skupaj potem o nečem premi¬
šljujeta ...

Tak les tudi človeku zlahka kljubuje. Mar mu je tistih nekaj
plenkač in žag in zagozd. Človek pride in odide, gozd pa ostane.

14

Raste in živi dalje, okrepljen z brazgotinami. Prav nikakega so¬
vraštva ne čuti do človeka ...

Daleč od doma je vse to... Večere in noči prebijejo možje v
kladari. Kladara je velik prostor, samo od velikega ognjišča se
širi rumenkasta svetloba. V tem se motajo okorne sence. Zrak je
nasičen z duhom po opaljenem mesu, po osmojenem usnju. Prav
nič bolje ni kakor v ovčji staji, toda zunaj gospodarita zmrzal in
gozdni mrč, tu pa je toplo. Toplo in varno, je zapisal Milan Lipo¬
vec v »Ljudeh ob cesti«.

V takih dolgih zimskih večerih žive zgodbe o strahovih in
volkovih, pravljična domišljija podaja roko grozljivi resničnosti...
Tako žive Brkini v tujih gozdovih, tako garajo, zmrzujejo in tudi
stradajo v mislih na Brkine, na pomlad, ko se bodo vrnili k dru¬
žinam, na svojo zemljo, ki nanje čaka.

Tudi prevozništvo je bilo svoj čas pomemben vir zaslužka.
Naši kraji so bili že v rimskih časih prepreženi s cestami. Po
membni graditelji cest so bili Rimljani. Vozlišče vseh cest proti
severu je bil v tistih časih Oglej. Tedaj je rimska cesta vodila tudi
preko Prema, kjer je stala rimska postojanka Castra prima. Z
razpadom rimske države so tudi te ceste, ki so bile zgrajene bolj
v vojaške kakor pa v trgovske namene, zgubile svoj pomen.

V srednjem veku so se ceste s celine zaradi soli in razvijajo¬
čega se pomorstva preusmerile v obmorska mesta. Tako so zane¬
marili stare rimske ceste in zgradili nove, ki so bile uporabne le
za tovornike. Ena takih cest je cesta z Reke na Podgrad, Kozino
in čez Bazovico v Trst. Ta cesta se je pri šapjanah odcepila od
»reške ceste« proti Ilirski Bistrici, mimo Trnovega, Šembij, Kneža¬
ka, Zagorja in Pivke. Tod je od otvoritve železniške proge Pivka—
Reka leta 1873 (prvi vlak s Pivke proti Trstu je peljal že leta
1857!), vodila tovorniška pot. Dan za dnem so se po tej cesti pomi¬
kale težke konjske vprege s parizarji, otovorjenimi z železom, s
Kranjskega proti Reki, nazaj grede pa so naložili sodčke olja, soli,
vina in južnega sadja. Kako živahni dnevi pa nemirne noči so bile
v velikih obcestnih krčmah, si lahko predstavljamo, če je šlo po
tej cesti več ko 57.000 konjskih tovorov na leto. Priimki kažejo,
da so imeli na Reki skladišča predvsem trgovci s Kranjskega,
in sicer: Georgius, terdo xelexo iz Ljubljane; Petrus, čudo xelexo
iz škofje Loke itd. Kasneje so glede na to, da je bila cesta skozi
Knežak strma, pa tudi zaradi močno razvijajoče se lesne obrti,

15

pozneje industrije, leta 1867 dogradili novo, sedanjo cesto mimo
Ilirske Bistrice in Ribnice na Pivko pa proti Trstu in Ljubljani.

Iz Ilirske Bistrice proti vzhodu smo najprej v vasi Jasen na
podnožju Ahca (801 m). V Kozleku izvira močan studenec, obzidan
z rezanim kamnom, v katerega so leta 1862 vklesali verze pesnika
Bilca:

Kdor pil bo
kozleško vodico,
bister um imel bo
in zdravo glavico.

Vzhodno nad Kozlekom je velika planota Ravnice. Nad Jase¬
nom je v navpični steni razpoka, skozi katero prideš v 100 m dolgo
podzemeljsko jamo Vratičino. Po ljudskem izročilu je rov nekdaj
peljal k stari cerkvi na vrhu Ahaca in je nudil varno zatočišče
upornim tlačanom. Domačini pravijo, da je zdaj gornji del rova
popolnoma zasut. Tudi o studencu, ki izvira ob razvalinah srednje¬
veškega gradišča na Ahacu, pravi legenda, da ima zdravilno moč.

Od tod dalje se beli cesta mimo dokaj obdelane doline proti
Vrbovemu, Vrbici, Jablanici, Kuteževemu, Podgrajam in Zabičem,
kjer se cesta zoži v gozd Dleto. Medtem ko je med Bistrico in
Jasenom naravna meja Jasenski potok z izviroma Širm in Degan
ka, šumljajo izpod Gabrovca (995 m), Sopila (929 m), Golega in
Jerajevega vrha še drugi potoki, ki so jih več poimenovali kar s
»potokom«, vendar imajo Negelče med Vrbovim in Vrbico Vrbiški
potok. V bližini Jablanice sta potoka Jarek in Goričnik. Vsi ti po¬
toki se iztekajo v Reko, znano ponikalnico in najbolj silovito
kraško reko, ki so jo tuji geografi imenovali Gornji Timav.

Že krajevna imena pričajo o povezanosti ljudi z zemljo. Potok
je Potok, reka je Reka, medtem ko imajo vasi večinoma imena po
najbolj značilnem rastlinstvu v kakem kraju.

Le kdo se je mogel v davnini toliko truditi s poimenovanjem
vseh teh brkinskih krajev, vasi, bregov, potokov... Nemara to
ni bil en sam, marveč so bili tisoči, ki so se tod udomačili. Bili so
domiselni, kakor so še dandanes, in vsak je znal nekaj povedati:
ta je krstil loko, oni brežino, tretji zopet porasli greben in imena
so bila tu. Navsezadnje je bil to preprost opravek. Domačin je
potreboval primerno deblo za oplen ali nekaj podobnega. Stopiti
je torej moral v zaraščeno strmino in poiskati ustrezno drevo.
In ko se je vrnil, je povedal: »V Grebenu sem bil!« Medtem pa je

16

njegov sosed vlačil k postavljenim temeljem cerove hlode prav
tam izpod Škrljevca. »Od kod, tovariš?« »Izpod Škrljevca pač!«
Kako le naj bi se reklo drugače zagozdnemu brdu, ki je kazalo
škriljasta rebra na to stran proti potoku! Pokrajina je potemta¬
kem sama narekovala primerne vzdevke posameznim koščkom
te čudovite lapornate zemlje in človek ni imel s tem nobenih
težav. Zadostovalo je, da se je ozrl okrog: beseda je padla in se
prijela tal.« (Milan Lipovec: »Ljudje ob cesti«)

Naša pot nas vodi po desnem bregu Reke, ki teče dober kilo¬
meter južno od vasi, mimo Vrbice, 5 km vzhodno od Ilirske Bistri¬
ce, proti Jablanici. V strmem pobočju nad vasjo so razvaline
srednjeveškega gradu. To je bila graščina baronov Lazarinijev.
Pripovedujejo, da so se kar pri belem dnevu v gradu prikazali
razbojniki. To je starega barona hudo prestrašilo, zato je dal
zgraditi v Jablanici novo graščino, kamor so se preselili. Pozneje
je graščina menjala več gospodarjev.

Iz Jablanice ni daleč v Trpčane, Kuteževo, Podgraje in Zabiče,
od koder se cesta nadaljuje na Gomance (937 m) ter druga k iz¬
viru Reke, ki se rodi iz več potočičev pod goro Dleto (784 m), na
meji med našo in hrvatsko republiko.

Omenili smo že, kako znana je Reka. V starem in srednjem
veku so se zanimali zanjo številni geografi ter pisali o njej debele
knjige. Slavi jo celo rimski pesnik Vergil. Izpod Dleta teče po
Reški dolini proti severozahodu. Pri Bistrici priteka vanjo mrzla
Bistrica, pri Zarečici pa z leve strani Molja, ki zbira studence in
potoke izpod Tominj, Sabonj, Pavlice in Gornjega Zemona, iz Kliv-
nika in Dola. Mirno teče v zeleni dolini, pod Premom je že prava
reka. Pri cestnem križišču v Ribnici, kjer se obrne struga proti
zahodu v 13 km dolgo in prijazno Vremsko dolino, prišumlja
vanjo iz Košanske doline Farški potok. Z leve strani se pri Zagor¬
ju izliva v Reko (ljudstvo jo imenuje Velika voda) pritok Padež
s Suhorčico, pri Naklem pa Sušica. Po 47 km dolgem vrhnjem
teku se struga zoži in si preluknja pot v skale pod škocijanom.
Zopet se prikaže v »malem breznu«, zgine, se poslovi od dneva v
»velikem breznu«. Obe brezni sta nastali z udiranjem stropa nad
kraškimi jamami. Od tu dalje se Reka vnovič izgubi v podzemlje
in priteče na dan kot Timav pri štivanu.

Š kočij anske jame so poleg Postojnske jame velika lepota
kraškega sveta. Medtem ko je s kapniki in z iskrečo se sigo okova¬
na Postojnska jama lirična podzemeljska pravljica, se skalne so-

2 Uporni svet

17

teske, divji prepadi in bučanje razdivjane podzemske Reke v
Škocijanskih jamah zlivajo v grozljivo balado. Šele če vidiš tudi
ta skalni cvet našega Krasa, doživiš vso polnost kraškega pod¬
zemeljskega sveta. Kaj podobnega ni na vsem svetu.

Zdaj, ko smo pospremili Reko do njenega izteka v k raško pod¬
zemlje, se vrnimo v vasi in naselja med reško cesto, železnico in
levim bregom Reke, na jugu od Ilirske Bistrice.

Prva vas, kilometer in pol od občinskega središča, je Dolenji
Zemon, ki je na zahodnem vznožju zemonskega hribovja. To se
s svojim hrbtom kakor klin zajeda v gorenji del reške doline. Na
vzhodni strani vasi stoji grad, ki še zdaj spominja na gospostvo
fevdalcev — tujcev nad tlačani. Grad je bil last italijanskega
grofa Scribanija. Da so stremeli za znanjem, nam potrjuje tudi,
da so do leta 1875 hodili v šolo v Trnovo, nakar pa so si sezidali
lastno šolo.

Vas je komaj kilometer daleč od železniške proge Pivka —
Reka. Njena polja — zemlja je pretežno kremenica, pomešana z
ilovico — namaka Reka in poljedelstvo tudi zaradi burje ni naj¬
bolj ugodno. Dolenji Zemon se v zadnjih 80 letih ni kdove kaj
razvil. Leta 1885 je namreč imel 73 hiš s 420 prebivalci, Gornji
Zemon pa 48 hišnih številk in 240 prebivalcev. Podnebje je v tej
dolini pozimi in ob burji zelo ostro, sicer pa je milo; čuti se
bližina morja.

Med zgodovinskimi znamenitostmi naj omenimo Gradišče, to
je grič med Dolenjim in Gorenjim Zemonom, kjer so razvaline
stare velike in trdne rimske ali celo predrimske naselbine. Arheo
logi so našli v razvalinah mnogo predmetov. Izkopali so celo člo¬
veško okostje pa grobne žare, ženski nakit iz gline in celo iz svin¬
ca, več bronastih posod, bronaste zaponke, pozlačen uhan, ročen
kamnit mlinček, koralne in jantarove koralde, srebrne verižice in
denar z napisi Antoninus, Pius, Adrianus, Maximinus, Constantius
itd. V bližini gradišča, kjer je na vzpetinah vrsta utrjenih tabo¬
rov, so izkopali sekiro s prav čudno obliko. Vse to so našli komaj
pol metra globoko pod zemljo; arheolog Alfonz Miillner je o naj¬
dbah napisal in objavil leta 1873 posebno znanstveno razpravo.
Njega dni je bilo tod mnogo voznikov, ki so vozili hlode iz snež¬
niških gozdov na žage v dolino. Zato so včasih redili precej konj
in krav. Dokaj je bila razvita tudi ovčereja.

Spet smo na cesti proti Gornjemu Zemonu. Med prijaznimi
prebivalci se ne bomo preveč mudili, zakaj pred nami je še dolga

18

pot. Dolenje ima nekoliko več kot 300 prebivalcev. Razen nekaj
delavskih družin so vsi srednji kmetje. V šolo pa hodijo otroci v
Jelšane, ki so večji kraj, oddaljen 9 km od Ilirske Bistrice, ob
cesti Ilirska Bistrica—Reka, republiški meji, kjer se svet nagne
proti Reškemu zalivu. Kraj je bil že v čitalniški dobi znan kot na¬
rodnostno izredno zaveden. Zaradi tega ni čudno, da so se Italijani
ustoličili v njem s karabinjersko, financarsko in fašistično posto¬
janko.

Nova vas je samotnejši kraj, zaselek dosegljiv le po slabem
kolovozu iz Jelšan. Ljudje živijo deloma od kmetijstva, deloma
pa hodijo delat na Reko. No, Reka je tudi sicer dober kupec kme¬
tijskih pridelkov. To ugodnost povečujeta bližina ceste in želez¬
nica. Kmetje lahko marsikaj dobro vnovčijo, žal pa jih pri tem
ovirajo slabe, oddaljene poti do prometnih žil.

Ob slabi cesti iz Jelšan v Zabiče — v vojaške namene so jo
bili zgradili Italijani — so tudi Novokračine. To je večja, vendar
ne kdove kaj imovita vas. Zato so si prebivalci morali že od
nekdaj iskati zaslužka na Reki: v ladjedelnici in tovarnah. S tem
pa so si utrjevali razredno zavest, saj so na sebi spoznali kapita
listično izkoriščanje delavstva. Že leta 1918 so se postavili hudo
po robu italijanskim političnim in vojaškim oblastem

Zaradi oddaljenosti vasi in bližine gozdov, pa tudi ker
v vasi ni bilo sovražne posadke, je tu našlo narodnoosvobodilno
gibanje ugodna tla. V vasi je bil sedež rajonskih političnih orga¬
nizacij; tu se je večkrat zadrževala istrska četa, ki se je pozneje
razširila v brigado. Vodil jo je domačin Ivan Brozina — Slovan.
Na te čase in na ceno svobode spominja mlajše rodove spomenik
pred zadružnim domom sredi vasi.

Nekoliko dalje, v gornjem delu Reške doline ali Kočanije, je
'as Trpčane. Po vseh značilnostih sta si sorodna zaselka Fabci in
Sušak. Ta dva kraja sta razmeroma v hribovitem gozdnatem ob¬
močju, ki je nudilo varne in ugodne pogoje za osvobodilno gibanje.
Že od začetka oborožene vstaje so aktivisti in partizani tu našli
gostoljubno streho.

Pa se še vnovič vrnimo v naše izhodišče, v Ilirsko Bistrico, in
se odtod napotimo med ljudi, ki žive med železnico Ilirska Bistri¬
ca—Reka in cesto, ki nas bo vodila proti Podgradu. V neposredni
bližini občinskega središča, komaj kilometer oddaljene, so Koseze
z  blizu 300 prebivalci. Zvečine so kmetje, je pa tudi precej delav-
cev , ki so zaposleni v Ilirski Bistrici. Pogoji za kmetijstvo zaradi

19

težke zemlje niso najbolj ugodni. Precej preglavic ob deževju
dela tudi Reka, ker zaradi preplitve, neurejene struge polja
večkrat preplavi.

Nekoliko dalje in nekolikanj vstran od ceste je Zarečica, pri¬
jazna vasica med sadnim drevjem. Tod se ljudje preživljajo de¬
loma od kmetijstva in živinoreje deloma pa od industrije. Podob¬
no se prebijajo skozi življenje prebivalci Dobrega polja (436 m), va¬
sice ob glavni cesti proti Podgradu. Vas ima 15 hišnih številk.
Polje je tod precej razsežno, pa rodovitno, ker je zemlja rahla in
peščena. Pomemben vir dohodkov je tudi sadjarstvo, zlasti jabla¬
ne in slive bogato obrodijo.

Nekoliko dalje, čez grmovjem zarasle griče — tamkaj je pote¬
kala meja med Notranjsko in Istro — je vas Harije (520 m). Od
tod vodijo poti v Veliko Bukovico, Soze, Tominje, Zajelšje in na
Pregarje. Pod Pregarji izvira tudi Klivnik in teče proti jugu. Med
Malo in Veliko Bukovico zavije proti severu in se pod Bistrico z
imenom Molja izliva v Reko, kamor se izlivajo vsi potoki, ki pri-
šumljajo iz brkinskega gričevja. Prav zaradi tega ob deževju pov¬
zročajo škodo na poljih. Velik sovražnik sadnemu drevju je mrzla
burja. Pogostoma tod razsaja južni veter; grbin mu pravijo. Ven¬
dar se domačini radi pohvalijo z milim podnebjem, s čistim, zdra¬
vim zrakom.

Prav zaradi milega podnebja so se tod nekoč precej ukvarjali
z vinogradništvom, toda v minulem stoletju se je iz Italije sem¬
kaj razširila peronospora in uničila domala vse vinograde. Zdaj
se tod bohotijo sadovnjaki jablan in sliv. Nekaj sadja prodajo na
Reko, nekaj pa ga prekuhajo v znani brkinski slivovec.

»Brkinski slivovec je bister in čist ko privid. Njegova brez¬
telesnost izcveti nad plamenom in nad plamenom zgori, na svetu
tako kakor sveti duh. In vse njegove blagre ima v sebi. Ko človek
nagne trojko, bi šel in učil vse narode, lahko pa bi vstal in se
metal z njimi. Požirek slivovca je kakor požirek novega življenja:
v srcu se vname in zagori v medvedjo neustrašenost in v brez¬
mejno strpnost ali v nedopovedljivo ljubezen do ljudi, do mrav
ljične gomile na ledini, do resastih trav na ledini... V eno samo
veliko ljubezen do mlade jeseni, ki taplja tako obzirno sem čez
ločice...

Z jutranjim požirkom slivovca zdrsne po goltancu šop kopri-
višča, aah, strela v njem in solzam v očeh! Toda to je od milijonov
ostrin, ki šinejo skozi kri in razdramijo vse, kar je živega v telesu.

20

Mož je buden na mah, nič noči ni več v njem in zdehanja. In to,
kar se ga loti, je ena sama prizadevna naježenost. Kje je kaj,
sprašuje, in išče orodje: koso, če gre na kolo, plenkačo, če name¬
rava v gozd. Kje je kaj, sprašuje, pripravljen nadeti si jarem in
zaorati brazdo z lastnimi pleči. Tak je po nekaj požirkih, z želom
pod vsako dlako ...« (Milan Lipovec: »Ljudje ob cesti«)

Razen sadjarstva je razmeroma razvita živinoreja, čeprav ni
dobrih pašnikov in tudi ne najboljše krme. Včasih so redili tudi
precej konj in ovc. Tudi gozdov nimajo dovolj za steljo in drva.
Kljub vsemu so ljudje globoko navezani na zemljo in jo pridno
obdelujejo.

Podobno se prebijajo skozi življenje v Veliki in Mali Bukovici,
vasicah, ki sta le za dober streljaj od ceste Ilirska Bistrica—Reka.
Ljudje vedo povedati, da je pred kakimi 300 leti razsajala strahot¬
na živinska kuga, ki je pomorila večino živine. Prav tako med
ljudstvom še živi legenda o veliki bitki med hrvaškimi domobran¬
ci in Francozi. Izid bitke je bil bojda tak, da so Hrvati pod po¬
veljstvom generala Huganota Francoze do kraja premagali. V
slabem spominu je še tudi leto 1855, ko je od junija do septembra
tod hudo divjala kolera in pomorila toliko ljudi, da jih niso mogli
sproti pokopati. Ta bolezen se je bila razširila daleč naokoli in
gre med starejšimi ljudmi še zdaj glas o njej.

Razumljivo je, da so med ljudmi najbolj živi spomini na
zadnjo vojno. V Veliki Bukovici so ponosni, da med 44 družinami,
ki so živele v vasi med zadnjo vojno, ni bilo nobenega izdajalca.
Toda zaradi prometnih zvez, ki jih je sovražnik uporabil lahko za
najtežja motorna vozila, v vasi za narodnoosvobodilno gibanje ni
bilo najbolj ugodnih tal. V bližini ni niti primernih gozdov za
skrivališče, zato so se tu zadrževali v glavnem le politični delavci.

Isto kot velja za Veliko, velja tudi za Malo Bukovico. V tej
vasi je bilo med vojno 38 družin, ki so sicer v glavnem vse sode¬
lovale v NOB, čeprav se večje oborožene partizanske enote v vasi
skorajda niso zadržavale. Največ kruha prinašata ljudem v obeh
vaseh kmetijstvo in živinoreja, marsikak dinar pa pride tudi iz
opekarne, ki tam obratuje. Po načrtu so sklenili, da bodo proiz¬
vedli na leto 4,000.000 opek, kar je jamstvo za gospodarno poslo¬
vanje podjetja.

Soze so zaselek z 9 hišami. Toda poglavitna partizanska de¬
javnost se je odigravala v nekoliko samotnejšem Klivniku, kamor

21

so začeli prihajati partizani že v letu 1942. Ena prvih javk je bila
pri Alojzu Škrlju, po domače Kotlarju.

Sabonje so 9 km oddaljena vas od Ilirske Bistrice in 2 km
južno od ceste proti Podgradu. Tudi Sabonje so nudile gostoljubno
streho prvim pobudnikom oboroženega odpora. Odbor OF so usta¬
novili na jesen 1943. Okrog predsednika tega odbora Jožeta Masla
— Martina so se kmalu uvrstili najbolj zavedni vaščani. Odbor
sta ustanovila Anton Jelenčič in Jože Tušar iz Malih Loč pri Hru¬
šici. Tod mimo je vodila tudi kurirska pot. Pošto so oddajali na
dogovorjeno mesto v gozdu med Zalčami in Tominjem. Vaščani
so vestno in zvesto sodelovali z osvobodilnim gibanjem prav do
osvoboditve. Kljub žrtvam in sovražnikovemu nasilju so požrtvo¬
valno prenašali vse tegobe ter z njim lastno podjetnostjo prema¬
govali vse težave.

V hribovitem delu, s katerega je lep razgled na dolino Reke,
med cestama Podgrad—Reka in Reka—Ilirska Bistrica je prijetna
vasica Studena gora, ki ima vsega kakih dvanajst družin. Do nje
pridemo po slabi poti s ceste proti Podgradu, pa tudi mimo ope¬
karne in Male Bukovice. Slaba prometna zveza, ki ob dežju sploh
ni za motorna vozila, je imela med vojno svoje dobre strani, zakaj
sovražnik je s tanki le nekajkrat vdrl v vas. Toda, ker je blizu
dveh glavnih cest, razen tega pa v bližini ni večjih naselij niti
gozdov, zato Studena gora med vojno ni igrala pomembnejše vloge.

V hribe je potisnjena tudi vas Pavlica, ki šteje le osem družin,
ki so vse skupaj kot ena sama družina, pa tudi najmanjša vasica
v občini. Kot po vseh Brkinih, tudi semkaj vodi slaba cesta, ki
pa so jo v zadnjem času pridni vaščani popravili. Sovražnik je
moral Pavlico obiskovati na morilnih in požigalnih pohodih le peš;
nekajkrat so Nemci med ofenzivo pridrli tudi s tanki.

Osvobodilno gibanje je pognalo v tem kraju spomladi 1942.
Delavnost in vdanost vaščanov temu gibanju sta bili prav zgledni.
O tem pričajo številna hrabra dejanja vaščanov pa tudi skrb za
prehrano naše osvobodilne vojske.

Vasi, kot sta Veliko brdo in bližnji Starod, obe v precej
hribovitem območju med cestama iz Ilirske Bistrice v Šapjane
ter od Šapjan proti Podgradu. Obe sta bili do nedavnega zaradi
slabe, blatne poti skoraj nedostopni s kakršnimkoli vozilom. V
Velikem brdu je to nekoliko drugače. Vaščani — vseh je približno
240 — so sami zavihali rokave in si začeli graditi cesto. Zgradili
so je, z veliko muko sicer, skoraj pet kilometrov. Precej zaslug

22

za gradnjo ceste gre spomeničarju Rudolfu Kalcu. Prejšnja cesta
je bila pozimi in ob deževju tako blatna, da je bila domala ne¬
uporabna. Žal je tudi ta ostala nedokončana.

Vaščani so mali kmetje, med njimi je precej delavcev. Skoraj
vsi pa si morajo iskati zaslužka na Reki ali v Ilirski Bistrici. Kako
težko so živeli nekdaj in so morali s trebuhom za kruhom, se še
zdaj spominjajo. Toda kamor so šli, so morali iti peš. Zdaj so
veseli ceste in tudi zaslužka. Razumljivo, da je včasih večje breme
padlo na moške. Tako si v vsej zgodovini vasi niti en delavec ni
prislužil polne pokojnine. Pravijo, da če ga poprej ni »vzelo«,
pa je moral prenehati delati kot invalid. Tako možje prezgodaj
odhajajo, ostajajo pa žene vdove. Več kot dvajset jih je v Veli
kem brdu.

Kakor nekdaj ni bilo ugodnih časov za šolo, tako tudi zdaj
mlade učiteljice nerade gredo v službo sem gor. Zanimivo je, da
so prvo šolo v vasi ustanovili Italijani, seveda s potujčevalnimi
nameni. Starejši vaščani so sicer narodno zelo zavedni, toda s
šolanjem so imeli težave. Vaščani so ponosni tudi, da je Veliko
brdo ovekovečil v istoimenski noveli pisatelj Bogomir Magajna.

Približno usodo si deli z Velikim brdom Tominje, ki je sicer
na drugem grebenu in ima le 38 hišnih številk in je 8 km oddalje¬
no od občinskega središča. Samotnost vasi je pripomogla, da so se
v njej oglasili že v jeseni 1941 prvi trije partizani. Med njimi je bil
tudi Ervin Dolgan — Janez. Pozneje so se mimogrede oglašali si¬
cer v manjših skupinah.

Vas Starod je 15 km oddaljena od Ilirske Bistrice, vzhodno
od Podgrada, v zelo hribovitem delu in je na skrajnem jugozaho¬
du Slovenije, tik na meji s Hrvatsko. Usoda tega zaselka je po¬
dobna Velikemu brdu in Tominju; hribovska zemlja ni nič kaj
rodovitna, zato si morajo vaščani tudi z delom drugod izboljšati
vsakdanji kruh.

Tako smo mimogrede obiskali vasi in vasice, posejane med
železnico proti Reki in cesto proti Podgradu, na jugozahodu od
Ilirske Bistrice.

Podgrad je glavni kraj Čičarije; nekdaj je bil politično in
upravno središče vse okolice. Tu je bil sedež policije in sodnije
z zapori; območje občine je obsegalo 23 vasi. Tu se Bikini zložno
znižajo v Podgrajsko dolino, po kateri gre velika cesta iz Trsta
na Reko. Vzdolž doline poteka ostra geološka prelomnica, meja

23

med flišem in apnencem, o čemer zgovorno priča flišasta brkin¬
ska stran, ki je vsa zelena in obdelana, odkoder po mnogih grapah
žuborijo potoki, se na meji apnenca zajedo med kamnite plasti
s slepimi dolinami in se na njihovem koncu v kotanjah zgubljajo
v ponore in požiralnike v podzemlja. Medtem ko so vasi postav¬
ljene v vrsti na podnožje Brkinov, je nasprotna stran — kršna
Čičarija skoraj neposeljena, skalnata in revna, z vrhoma Terste-
nikom (838 m) in Jenčerijo (883 m) ter še z drugimi vrhovi, ki
mejijo proti Hrvatski. Na skrajnem zahodu je Slavnik (1028 m),
znan po izredno lepem razgledu na Istro in Tržaški zaliv.

Nad Podgradom (604 m) so še vidni ostanki starega gradu
grofov Neuhausov. To je bila nekdanja straža ob prehodu k
morju. Za grad, ki je stal na tako pomembni točki, saj so grofi
živeli od mitnine pa tudi od ropanja, so se skozi ves srednji vek
venomer bili, dokler ga niso zadnji plemiči Petazzi prodali državni
blagajni, od katere so ga zopet odkupili grofje Montecuccoli.

Območje Podgrada je izrazito kraško. Ljudje se deloma ukvar¬
jajo z revnim kmetijstvom, deloma pa so že od nekdaj odhajali na
sezonsko delo. Včasih je bilo tu precej slovenskega uradništva.
Po letu 1918 so posedli v urade Italijani, žandarje pa so zamenjali
karabinjerji. Leta 1929 so razen občine preselili vse urade v Ilirsko
Bistrico. Po osvoboditvi je Podgrad dobil popolnoma slovensko
podobo; nedavno pa so obnovili poslopje osemletne šole.

Tudi vas Račiče, dober kilometer od Podgrada, je izrazito
kraška vas. Pičla zemlja ni nikoli dala vaščanom dovolj kruha.
Zato so bili prisiljeni odhajati na delo drugam, največ v bosanske
gozdove ali pa so se odseljevali v Ameriko. S prihodom Italijanov
so se razmere zelo poslabšale, ker so bili ljudje odvisni zgolj od
svoje zemlje. Gospodarske težave so odpravljali z izsekovanjem
bližnjega bukovega gozda; les so vozili za kurjavo v Trst. Vendar
tudi s tem niso mogli okrepiti svojega gospodarstva. Po osvobo¬
ditvi dela obrat »Piama« v Podgradu. V »Piami« je marsikdo
našel prepotrebno zaposlitev. Kakih 200 zaposlenih je zadnja leta
napravilo za več ko milijardo dinarjev izdelkov.

Iz Podgrada vodi cesta mimo Hrušice, Obrova proti Kozini
in Sežani. Ta cesta se vije prav po meji škrilastih Brkinov in
apnenčaste Čičarije. Prav zato se vrstijo druga za drugo kotline
s ponori in požiralniki. Pri Markovščici (563 m) zijata navpični
brezni Brezoviške jame in Dimnice, iz katere uhajajo pozimi di¬
maste sape. Slepa dolina pri Obrovu ima dva požiralnika, v katera

24

usihata potoka Perilo in Krog. Pri Malih Ločah nastane ob
deževju pravo presihajoče jezero.

In prav v Ločah je svoje dni vznikla podjetna zamisel o lede¬
nicah. Led, ki ga v Trstu sila potrebujejo, bi šel dobro v denar.
Vode je dovolj in, ko nastopi mraz, je cenena tovarna za led tu.
Kaj o tem pripoveduje ločanski rojak Milan Lipovec:

»Toda potem, ko so se dela lotili, bi jih moral videti, Ločance.
Moj svet, to je bilo docela nekaj drugega! Nekakšne gromozanske
bačve je torej treba izkopati? Deset do štirinajst sežnjev v širino,
pet do šest sežnjev v globino. In so pljunili v dlani: mahnimo po¬
temtakem in hudič naj ima z njimi svoje veselje ...

Delo je bilo naporno in utrudljivo, umazano in nevarno. Izko¬
pati je bilo treba goro ilovice. Dobro! Toda ta je bila mastna in
se je, mati satanska, držala lopate. Takoj pod ilom pa so zadeli
na skalo, na zdravo žilo kraškega apnenca. Morali so torej odlo¬
žiti kopače, odvreči lopate in si pomagati s črnim prahom in...
buhh!

Zemlja se je tresla, ko da bi ji trli kosti. Dolina je vzdihovala
— uuuh ...

Ledenice. Iz njih so vozili led v Trst, za pivovarne in ribar¬
nice. V mošnjičke je začel pritekati denar. Ne, kaj takega nihče
ne pomni!

In tudi drugače se je življenje v vasi nagnilo nekam naprej
iz stoletne vsakdanjosti. Lahko da se je nagnilo nazaj, kdo bi to
mogel preveriti, vsekakor je čas prinesel nekakšne spremembe.
Ljudje so postali glasnejši. Možje, da bi jih zadelo, so pričeli rasti
iz skromnosti, pili so vse od kraja in rasli... Več pač zaradi
tistih nekaj goldinarjev, ki jih je vsakdo čutil za pasom.«

V Male Loče, kraj v majhni, zaprti zamočvirjeni kotlini, pride¬
mo po kilometer dolgem kolovozu, ki se odcepi od glavne ceste.
Južni del vasi je obkrožen s kraškimi goličavami, na severu pa
sega v rodovitne Brkine. Ljudje se izvečine ukvarjajo s kmeto¬
vanjem, pa tudi z rejo goved in konj. Sadjarstvo je skromno.

Vaščani pripovedujejo, da niso bili nič kaj zadovoljni s pri¬
hodom Italijanov leta 1918. Njihova vojska, ki se je bila nastanila
v vasi, je sicer kmalu pobrala šila in kopita, vendar so bili kara¬
binjerji iz bližnjega Podgrada pogostni obiskovalci vasi.

Komaj streljaj od glavne ceste so oddaljene Hrušice. Grič, na
katerem je vas, do katere te popelje dobra cesta, je mejnik kraš¬
kega in brkinskega sveta. Že od davnine so ljudje tu živeli med

25

skromnostjo in revščino. To jih je tudi poganjalo za kruhom v
svet. Navezani so bili na sezonsko delo; prvi izseljenci so se že
leta 1904 odselili v Ameriko. Izseljevanje jih je spremljalo vsa
poznejša leta, zlasti v letih gospodarske krize po prvi svetovni
vojni. Italijani tudi tej vasi leta 1918 niso prizanesli z okupacijo;
potaknili so se po mnogih hišah. Pozneje so imeli stalno vojaško
posadko v Podgradu.

S ceste Podgrad—Ilirska Bistrica se odcepi pot v Podbeže,
vasico sredi sadovnjakov in rodovitne brkinske zemlje. Zaradi
slabe poti z motornimi vozili nedostopen pa še precej odmaknjen
zaselek je nudil dobro zavetje partizanom, ki so se semkaj zate¬
kali od prvih začetkov narodnoosvobodilnega gibanja; zavednost
ljudi je pripomogla, da so tu našli pobudniki oboroženega odpora
svoje somišljenike že spomladi leta 1942. V zadnjem času so si
cesto uredili v glavnem s prostovoljnim delom.

Na jugovzhodu Brkinov sta Zajelšje s 16 hišami in Posrtvica,
zaselek z 8 hišnimi številkami, razstresen po kilometer dolgem
jarku Gržonu med Zajelšjem, Čeljami in Pregarjem. Ker je bil
kraj z motornimi vozili nedostopen, je tu že v začetku NOB na¬
stalo poglavitno središče partizanskih enot. Tod je tudi vodila
glavna kurirska pot iz Notranjske preko Mašuna, Topolca, Ta ter
v Istro. Ta prehod je bil najbolj varen, ker je bil zvečine v zapr¬
tem in z gozdom obdanem žlebu. V Posrtvici je bilo tudi osrednje
zbirališče hrane in orožja. To naravno skrito lego in pomembnost
kraja so partizani skrbno varovali, da bi ga v spopadu ne izdali
sovražniku tudi v primeru, če se je prikazal v bližini.

Po poti skozi Tominje in Zajelšje prideš v Pregarje (650 m),
toda že po osvoboditvi so obnovili, sem ter tja jo zgradili na novo,
nekdanjo cesto iz Ob rova, ki je povezovala vasi tega območja.
Tako so skrajšali pot za kakšne tri kilometre.

Pregarje so vas srednjih kmetov, ki se ukvarjajo večinoma s
pridelovanjem krompirja, jabolk in sliv. Dobro razvita živinoreja.
Vas pa je daleč naokoli znana po svojih zidarjih, ki dajejo naselju
značilnost polproletariziranja. Zidarstvo, tradicionalna obrt, pa je
po vojni precej zamrlo, zakaj nemalo zidarjev je padlo v NOB ali
pa so pomrli v koncentracijskih taboriščih. Vendar se je kmalu
tudi mladina oprijela zidarjenja, toda z razločkom, da niso več
zasebni obrtniki, marveč so se pretežno zaposlili pri raznih grad¬
benih podjetjih. Kljub temu, da se je nekolikanj razločevalo gleda¬
nje na svet pregarskih kmetov in zidarjev, so bili v odločilnem

26

medvojnem času zelo enotni in so se zvečine vsi vključili v osvo¬
bodilno gibanje.

V podnožju srednjega brkinskega grebena, obdana z gozdovi
in kakih 8 km od glavne ceste Rupa—Kozina, je vas Huje. Vtem,
ko je vodila med vojno v vas le slaba kolovozna pot, so jo po osvo¬
boditvi popravili. Kraj je tudi na lepi razgledni točki, zato so se
aktivisti in partizani tu počutili dokaj na varnem, dokler niso
Italijani v začetku 1943. leta vgnezdili v bližnjem Pregarju precej
močne posadke, ki je strahovala ljudi vse do zloma njihovega
orožja. Tedaj so se prebivalci vseh teh vasi strnili, razorožili tujo
vojsko in ji pokazali pot domov ...

Iz Huj ni daleč do Gabrka na srednjem brkinskem grebenu.
Vas je med gozdovi, z obeh strani pa obdana z domala neprehod¬
nimi grapami. Zgodba s potjo v vas je podobna kot v večini brkin¬
skih vasi, slaba je in razorana, bolj podobna strugi kakor cesti.
Tudi kmetovanje na valovitem, grapastem zemljišču zahteva mno¬
go truda in žuljev. Vendar, kar so pridelali, so vozili naprodaj v
Trst. Kdove kaj si tudi s tem niso opomogli; pravijo, da je ta vas
ena najbolj revnih brkinskih vasi. Prav zato je našla tu OF trdne
korenine. Iz Gabrka je doma Rudolf Ludvik — Borjak, nosilec
spomenice 1941. Ta je prisostvoval v Preložah na prvi konferenci
aktivistov ter tako prenesel tudi v Huje in druge sosedne vasi
plamen upora.

Od vseh večjih središč najbolj oddaljena in tudi najbolj sa¬
motna vas so Rjavče sredi brkinskih gozdov, če za druge vasi
velja, da imajo slabe prometne zveze, velja še posebej za Rjavče.
Nekdaj je bilo s prometom poljskih pridelkov do Orehka, ki so
jih vozili le pomalem, tu pa pretovarjali na večje vozove, veliko
trpljenje. Zaradi slabe poti in samotnosti niti tuja vojska ni dela¬
la prevelike nadlege. To pa je bilo kot nalašč za razvoj OF, saj je
ob koncu leta 1942 v njej sodelovala domala vsa vas. Prve vesti
o OF je prinesel v vas Anton Gustinčič, delavec, zaposlen v Jane¬
ževem brdu. Ta je že septembra 1941 prisostvoval na sestanku v
Preložah, odkoder je prenesel glas o uporu v rojstno vas. Aprila
1942 je prišla prvikrat v vas brkinska četa, ki jo je vodil Karlo
Maslo. Vsa vas je požrtvovalno sodelovala v OF vse do osvobo¬
ditve.

Zdaj tarejo Rjavče iste težave kot večino hribovitih vasi. Med¬
tem ko so se mlajši ljudje odselili v industrijska središča, so
ostali zvesti starim brkinskim domačijam ter zemlji večinoma le

27

stari ljudje, ki se tolažijo, da bo kmalu dorastel mladi rod, ki bo
zopet poprijel za delo na domači, skromni, toda hvaležni grudi.
Najbolj pereče vprašanje Rjavč je oddaljenost od industrij škili
središč ter slaba, za motorna vozila neprimerna cesta. Vsaj za silo
bi si radi uredili cesto do Gabrka.

Po obisku vasi v južnem delu brkinskega gričevja, ki se vzpe¬
nja v hrbtu in vleče od Rodika do Harij ter obsega ves svet med
Reko in geološko udorino od Šapjan do Podgrada in Kozine, kjer
se nizki, zeleni obronki z vasicami cepijo kot rebrovje vse od
Čičarije do Vremske doline, se vnovič vrnimo na cesto, ki veže
Podgrad z Ilirsko Bistrico. Tudi v Zarečje, kjer živi 46 družin,
vodi razmeroma lepa pot. Medtem ko so vaščani nekdaj živeli
izključno od poljedelstva, sadjarstva in živinoreje, postaja Zarečje
taka dvoživka, kot skoraj vse vasi, ki nimajo daleč do industrij¬
skega središča. Zmeraj več ljudi dela v industriji.

Brce so zaselek z osmimi hišami nedaleč od Zarečja. Večja
vas so Smrje, saj imajo 60 hiš. Vas leži na vzpetini, med njivami
in sadnim drevjem. Nedavno šo s pomočjo Kmetijske zadruge
»4. junij« zgradili novo cesto. Smrjani pravijo, da so najstarejši
naselniki v teh krajih, češ da so vsem drugim predniki graščinski
hlapci. Naj bo tako ali drugače, nedvomno pa drži, da so premski
graščaki potrebovali precej hlapcev, še več pa tlačanov.

Prem je najimenitnejši kraj v tem delu Brkinov, ki s 472 m
visokega pomola, pod katerim se struga Reke stesni in živahneje
pošumeva večno pesem o lepotah te pokrajine, pozdravlja dolino
daleč naokoli s svojim slovitim gradom, ki ima do štiri metre
debele zidove. Če bi ti zidovi spregovorili, bi nam marsikaj pojas
nili iz davne zgodovine, saj je bil grad zidan v zgodnjem srednjem
veku na razvalinah rimske utrdbe »Castra prima«. Prem je bil do
leta 1840 središče Reške doline, tedaj so se namreč državni uradi
preselili v Ilirsko Bistrico. Poleg gradu je mogočna tudi cerkev, ki
so jo sezidali leta 1866 in v njen vogelni kamen vzidali vse tedanje
časopise, ki so poročali o zidovju te cerkve. Vas Prem je prav¬
zaprav na grebenu med cerkvijo in gradom. Ob vzdolžni ulici so
značilne primorske hiše z obzidanimi dvorišči.

Svoje dni je bila tu dokaj razvita obrt. Imeli so tri gostilne,
ukvarjali so se s krznarstvom in imeli strojarno za kože; priljub¬
ljena obrt je bilo zidarstvo. Začetnik umnega sadjarstva in vino¬
gradništva — saj še zdaj pridelujejo znano »vremščino« za domačo

28

rabo in žejo koscev — je bil vikar Peter Aleš. še danes pravijo
o njem, da je škoda, da ni mogel dokončati začetega dela, ker je
bil prekmalu premeščen. Ljudje so ga ohranili v dobrem spominu:
kot svojega dobrotnika in pospeševalca splošne blaginje. Aleš je
leta 1826 na Premu ustanovil tudi enorazredno ljudsko šolo.

Vas se ni kdove kako hitro razvijala, če upoštevamo, da ima
zdaj 100 hišnih številk in da jih je pred 80 leti imela 84, v katerih
je živelo 453 prebivalcev.

Pomembnost Prema so poudarjali tudi Italijani, saj je bila
vsa leta okupacije karabinjerska posadka pod vasjo ob Reki; med
vojno so nad Premom postavili postajo za protiletalsko zaščito,
pa tudi Nemci in četniki so imeli svoji posadki. Po vojni so mimo
Prema, čelj do Prelož zgradili novo cesto, če se napotimo po nji
na greben brkinskih gričkov, pridemo v Celje (580 m). V vasi živi
kakih 40 družin. Dokler si niso zgradili nove ceste, so bile Celje
le težko dostopne, zato ni čudno, da je leta 1941 prav tu nastalo
središče osvobodilnega gibanja. In vtem, ko so ob koncu leta 1941
postali pobudniki OF le posamezniki, je v drugi polovici leta 1942
množično sodelovala že vsa vas. O tem govore tudi številke: sedem
inštirideset vaščanov je bilo v NOV (14 jih je padlo), štirje pa so
bili aktivisti. Fantje, dekleta in celo otroci pa so sodelovali kot
kurirji in vodiči.

Kot v Celje, nas pripelje nova cesta v Prelože, v vas s 27 hiš¬
nimi številkami. Na hišah so še vedno sledovi žalostnega spomina:
Nemci so aprila 1944 vas skoraj v celoti požgali. Vaščani so zvesto
in požrtvovalno sodelovali z OF. Od 25 aktivnih borcev jih je deset
darovalo življenje, od 17 aktivistov pa so padli štirje.

Težavno je povedati z besedo, koliko so žrtvovali brkinski
ljudje za svojo svobodo, kako so premagovali vse težave, trpljenje
in pomanjkanje, da so lahko pomagali drugim. Po enkrat, dvakrat
in tudi trikrat so jim požgali vasi, toda neomajno so šli po svoji
poti, kakor mravlje so znova oživeli in še z večjo požrtvovalnostjo
nadaljevali delo za plemenito stvar.

Ostrožno brdo (650 m), vas z 60 hišami, je ena najvišjih brkin¬
skih vasi. Najbližja kolovozna pot v dolino vodi do Ambrožiča,
približno kilometer od Ribnice proti Divači. To je rojstna vas
narodnega heroja Karla Masla, ki se je vključil v četo Ervina
Dolgana pred koncem leta 1941 in velja za enega izmed prvih par¬
tizanov iz teh krajev. Pri Ambrožiču je bil tudi prvi spopad z

29

italijansko policijo; v tej vasi so tudi prvi doživeli požige in in¬
ternacije.

Kronist je na Ostrožnem brdu pred 80 leti ugotovil: v 58 hišah
živi 413 prebivalcev, ki so med redkimi obrtniki le kmetovalci;
redijo 250 glav goved in 350 ovac; od ovc imajo jagnjeti za kup¬
čijo in volno za tkanje domače obleke. In dalje: največ pridelajo
krompirja; za domačo potrebo točijo vino »Vremščico«; največ
dobička jim daje sadje, zlasti jabolka in slive. Nekaj denarja si
pridobijo z drvmi, ki jih vozijo na Reko in v Trst. Kužnih bolezni
ljudje ne pomnijo.

Kar smo navedli za Ostrožno, velja tudi za Janeževo brdo, ki
ima skupno le 12 hiš. Do njega prideš po 5 km dolgi, slabi poti, ki
se odcepi od glavne ceste Ilirska Bistrica—Pivka.

Vrnili smo se z brkinskih gričev; iz Ilirske Bistrice se bomo
zopet napotili po beli reški cesti, ob kateri se vije med travniki
in sadovnjaki tiha Reka. Prva vas, ki nas je pozdravila izmed zele¬
nega vznožja, so Mereče, izpostavljene soncu in južnim vetrovom.

Po topolih, ki rastejo ob Reki, je dobila ime vas Topole, če
vprašaš domačina po značilnostih te vasi, ti bo, kot povsod po
Brkinih, najprej omenil jabolka in češplje, slivovko in jabolčnik
za poletno žejo. Sadje je baje nekdaj bogato obrodilo. Medtem ko
so se v prejšnjih časih precej ukvarjali z ovčerejo, je zdaj na
prvem mestu govedoreja; nekaj je tudi čebelarjev. Kot spomin na
stare čase so pripovedke o volkovih in medvedih, ki so pozimi
kaj radi prihlačali iz snežniških gozdov, še pred kakimi sto leti
so bili lačni volkovi precej pogostni gostje. Če ni bilo drugega za
lačno zobovje, so se spravili na psa. Medved pa je udaril v staje
k ovcam.

Idiliko med topoli svetlikajoče se Reke, romantiko bistrih
vodic je precej zasenčila industrija s svojimi oplakami, škodljivi¬
mi za ribji svet. Reka zdaj ni več tako bogata na mrenah, postrvih
in rakih, kot je bila njega dni. O vsem tem ti pripovedujejo zgo¬
vorni pa odkritosrčni domačini, vesele narave. Resnost pa jim za¬
senči obraz ob spominu na leta med obema vojnama. Topolčani
so bili zelo zavedni; kljub temu, da so imeli v vasi karabinjerji
svoje gnezdo. V marcu 1942 so odšli v partizane Anton Dolgan-
Branko, Josip Zidar-Jadran, Ivan Kresevič, Viljem Dolgan in drugi
Za povračilo so Italijani hišo Antona Dolgana spremenili v voja¬
ško postojanko, odkoder so nadzirali vso okolico. Zaradi goličave,

30

železnice in ceste pa tudi zaradi Reke, ki je bila pri prehodih za¬
stražena, vas za partizane ni bila preveč pri rokah.

Na poti do Spodnje in Gornje Bitnje se ne bomo kdo ve kaj
zamudili. Tam, kjer se cesta in Reka pod Premom najtesneje
združita v soteski s starim mostom, se bomo srečali s prvimi hiša¬
mi. Poslopje nad cesto, kjer se z glavne odcepi brkinska cesta.
Zgradili so ga bili nekdanji fašistični oblastniki za svojo karabi¬
njersko posadko. Pravzaprav je bila tu na prehodu orožniška po¬
staja že v stari Avstro-Ogrski. Ce gremo po brkinski cesti, bi nas
privedla do razpotja v Ribnici in potem s kraškega sveta v povsem
drugačno, v zeleno pokrajino Vremske doline. Pri Žagarju, nedaleč
od Ribnice, se cesta odcepi na 70 metrov nad dolino postavljeno
Suhorje. V bližini Žagarja prišumlja v Reko z Brkinov pritok
Padež.

Toda vrnimo se v Bitnje. Pomembnost kraja so potrdili tudi
leta 1941, saj so tu nastanili celo stotino policistov, ki so strogo
nadzorovali vse, kar ni bilo fašistično. Vendar vse vohljanje, pre-
žanje in nadzorovanje ni dosti hasnilo, ko je prišel pravi dan, ko
je dozorel čas. Človeka, ki je zrastel na brkinski zemlji, ni moči
odtujiti, še manj ga izruvati s koreninami iz te zemlje. Zakaj:
»takšna je ta brkinska zemlja! Mastna in gosta, da zadiha pri
oranju po dva para volov. In ne da bi bili šibki, ti brkinski voli,
najsi bodo lisci ali plavci, ki se krmijo z mehko hribovsko otavo
in s sladkim šmrcanjem okleščenih češenj; prav krepki so in žilavi,
toda brkinska zemlja je tudi žilava. Njene obrnjene brazde so
kakor debele uvite vrvi, ki jih je treba obračati na to stran jeseni
in na ono stran pomladi...« (Milan Lipovec: »Ljudje ob cesti«).

Po zeleni in sončni brežini pridemo v tropu ovac podobno
Ratečevo brdo, v vas na pobočju. V bližini sta cesta in železnica,
ki dajeta vasi življenjski ritem; onstran je Košanska dolina, ki jo
na vzhod zapira redko obrasli Šilentabor z nekaj hišami in staro¬
davnimi razvalinami. Grad so sezidali leta 1471 mogočni Ravna-
cherji. Pravijo, da so bile okoli gradu trdno zidane žitnice, kamor
je ljudstvo shranjevalo žito ter se ob turških navalih branilo za
obzidjem Šilentabora. Pred kakimi 250 leti je baje grad razdejala
strela, zato so se bili lastniki preselili v grad na'Ravne, ki še stoji
pri Šmihelu.

Sredi polj in gozdov, skrite med grički, ležijo Kilovče, nad
železniško postajo istega imena, kjer je dom Matije Kastelca, zna¬
nega jezikoslovca, pisca in prevajalca. V novejši zgodovini je vas

31

bolj znana po prvi partizanski akciji v teh krajih, saj je bil že
konec oktobra 1941 iztirjen prvi vlak, v katerem so se vozili nemški
letalci.

Po cesti, ki se vije od Ilirske Bistrice proti severu na Pivko
in koder so njega dni škripali otovorjeni parizarji, pridemo po
6 kilometrih v Šembije (590 m), ki stoje prav na robu planote
nad Reško dolino, od koder se nudi turistu izredno lep razgled
po vsem svetu pod Snežnikom. Na desno leži obdelana kotanja,
v katero se spušča brazda z golega pobočja Milanke (975 m), na
levo pa so borovi gozdički in pašniki. Pred 80 leti je vas štela 54
hišnih številk in 325 prebivalcev.

Šembije so značilna kraška vas, sredi goličav, ki se polagoma
spremenijo od borovcev v razkošne snežniške gozdove. V njih je
že junija 1942 imela svoj sedež brkinska četa. V marcu 1943 pa je
bila tu ustanovljena kurirska postaja P 1, kjer je domoval tudi
okrožni komitet KPS s sekretarjem Rudijem Mahničem-Brkincem.
Pozneje je bila tu tudi partizanska ciklostilna tehnika, ki jo je
vodil Milan Guček.

Šembije so bolj revna kot bogata vas. Kraška zemlja ne daje
dovolj kruha. Kmetje so si že od davna pomagali s prevozništvom
lesa iz snežniških gozdov pa tudi z gozdarjenjem. Zato so iz roda
v rod okušali šibo socialno šibkejših. Z grenkobo so požirali tudi
narodnostno zatiranje in poniževanje v obdobju fašizma. Zato so
se do zadnjega vsi vklenili v osvobodilno gibanje.

Nedaleč od Šembij so zaselki Podtabor, Podstenje in Podstenj-
šek. Zanimivo je, da je bilo pred 80 leti v Podtaboru 11 hiš s 60
prebivalci, v Podstenju 25 hiš s 150 prebivalci in v Podstenjšku
9 hiš s 68 ljudi. To omenjamo zgolj zaradi primerjave s sedanjim
stanjem.

Gospodarske razmere v vseh teh vaseh in zaselkih niso preveč
povoljne. Zemlja, razen za krompir, ni rodovitna, precej škode
delata burja in suša. Prav revščina je že nekdaj gnala moške na
zimsko sezonsko delo v Slavonijo, Romunijo in Galicijo. Tam so
drvarili, tesali trame ter pripravljali doge za sode. Da so mogli
kaj prislužiti, so morali pridno delati in pretrpeti nemalo mraza.
Vračali so se zvečine na spomlad, da so obdelali zemljo. Dekleta
pa so hodila na zimo služit na Reko in v Trst. Nekoč so bile te
brežine bogate na vinogradih, potem pa jih je uničila peronospora.

Podtabor je dobil ime po Podtaborskem gradu, ki je bil naslo¬
njen na mogočno, kakih 25 metrov visoko pa 100 metrov dolgo

32

Razvaline gradu Kalc s starimi lipami, nekdaj last pesnika Miroslava Vilharja

3 Uporni svet

33

steno pod šembijskim hribom. Po tej steni sta dobila ime tudi
zaselka Podstenje in Podstenjšek. Za ti dve in druge bližnje vasi
pomeni 4. junij 1942 sodni dan, saj so ju bili fašisti do tal požgali,
ljudi pa, kar jih niso postrelili, pregnali v italijanska taborišča.
Vrnili so se šele po zlomu Italije, toda tudi Nemci so v požganih
vaseh ovirali obnovo.

Med talci, ki so jih fašisti postrelili v Kilovčah, je bil tudi
ženin Tončke Logar iz Podtabora, Rudi Valenčič iz Ralečevega
brda. Zaradi tega so Tončko obsodili na Posebnem sodišču v Rimu
na tri leta zapora, njeno hišo pa so zažgali.

Ista usoda kot Podstenje je 4. junija 1942 doletela Podstenjšek.
Po partizanskem napadu na italijansko posadko v Merečah je fa¬
šistična drhal izropala vse hiše in jih do zadnje požgala; ljudi so
odgnali v pregnanstvo. Groze in trpljenja, ki so ga vaščani doži¬
veli tiste dni, ne bodo nikoli pozabili.

Knežak je glavni kraj Gornje Pivke, od tod se odcepijo razna
pota do Koritnic in Bača, odtod pa dalje do Mašuna, zadnjih hiš
pred prostranimi gozdovi, koder prideš po dolgi samotni poti v
Loško dolino. Na jugozahodni strani pa je hribovje z Gradiščem
(791 m) in šilentaborom, kjer so ostanki turških taborov in rim
skih trdnjav. V bližini Kalca — na nekdanjo graščino spominjajo
le še okrogel stolp in nekaj razvalin — izvira znana ponikalnica
Pivka. Kalc na robu apnenčaste planote je bil nekdaj last pesni¬
ka in skladatelja Miroslava Vilharja (1818—1871). Graščina je
znamenita zaradi tega, ker je tu prebil dve leti v gosteh pri prija
telju Vilharju Fran Levstik, pisatelj Martina Krpana, silnega ljud¬
skega junaka. Ob razvalinah Kalca še vedno zeleni mogočna lipa.
Na njej je Miroslav Vilhar zložil Zagorsko. Zvonovi so peli v slovo
Francki Joškovi, priljubljenemu dekletu.

Glede na sadjarstvo to območje ni preveč v sorodstvu z Brki¬
ni, pač pa se tod več ukvarjajo s poljedelstvom in z živinorejo,
zlasti pa z gozdarstvom.

Na Knežaku je pred 80 leti prebivalo 744 ljudi, ki so stanovali
v 155 hišah. Med italijansko okupacijo se je število zvišalo komaj
za 150 prebivalcev. Zaradi bližnje državne meje se je tu naselilo
kakih 50 Italijanov, zastopnikov oblasti. Tu je bil sedež občine,
razen tega pa so bile še vojaška, financarska in fašistična posadka.

Spričo kraškega sveta in goličav, odmaknjenih od gozdov, pa
tudi zaradi pomanjkanja vode so se partizanske čete zadrževale
v oddaljenih šembijskih gozdovih ali v bližini Mašuna. Na akcije

34

in na politično delo so prihajali le ponoči. Značilno je, da je bil
prvi zgodovinski sestanek aktivistov OF s pivškega območja prav
v razvalinah Kalškega gradu.

Omenili smo že Koritnice, kamor pridemo iz Knežaka preko
rodovitne kotline, in Bač. Za kroniko Koritnic velja približno
isto kakor za Knežak. Ob starodavni lipi ob cerkvi, zlasti pa o
studencu, ki baje ozdravi ženske bolezni, vedo še stari ljudje še
zdaj marsikaj povedati. Bač je znana vas po tem, da je bila že
po prvi svetovni vojni politično močno razgibana. Tu je preživ¬
ljal mlada leta narodni heroj Tone Tomšič. V vasi je bila Urban-
čičeva tovarna za obdelavo in predelavo lesa. V njej je bilo zapo¬
slenih precej tamkajšnjih prebivalcev. V Baču tudi med italijan¬
sko vladavino ni bilo oboroženih posadk. Prav zato so bili tu že
leta 1941 prvi pobudniki OF, ki so začeli pripravljati oborožen
odpor proti tujim oblastnikom.

Glede zdravstva in higiene so ti kraji, posebno Brkini, precej
zaostali. Na enega zdravnika je še pred leti prišlo približno 16.000
prebivalcev. Vprašanje zase je preskrba s pitno vodo. Le 24 od 40
vasi ima vodovod. Prav zaradi tega se pogosto pojavlja tifus, pa
tudi razne otroške bolezni. Od bolezni pri živini, jim je uspelo
zatreti brucelozo pri ovcah, ki je nekdaj dokaj razsajala. V zad¬
njem času se je vse to znatno popravilo.

S tem smo prehodili ilirskobistriško občino od vasi do vasi.
O življenju rodov in o kroniki krajev bi lahko napisali debelo
knjigo. Toda ob vsem tem naj pribijemo le eno krepko resnico:
stoletja že prebivajo tod slovenski rodovi, stoletja se borijo z
zemljo, da ji iztrgajo iz nedrij življenje; stoletja so živeli pod
tujim gospodarjem, pod bičem tujih valptov, trpeli, se upirali in
umirali, naposled pa si za ceno svoje krvi priborili svobodo. In
v vsem tem dolgem razdobju, od naselitve do zdajšnjih dni, je
brkinski človek verno ohranil svojo, slovensko podobo.

3 *

35

POPOTOVANJE PO DAVNINI

Pomladanski dan se je z vsem razkošjem prelival po zelenečih
brežinah. Sonce se je kot ena sama zlata pesem življenja razne¬
žilo v cvetočih češnjah in jablanah; veter, topel, po cvetu in morju
vonjiv mornik, se je šopiril v vodah Reke, mršil vrhove prebuja¬
jočih se topolov, se nagajivo in razposajeno zaganjal v dekliška
krila in lase ter hušknil na okna, kot bi hotel reči:

»Prijatelji, zdramite se, pomlad je tu!«

Mladina, ki je napolnila svetlo učilnico nove, moderne šole,
se je le s težavo upirala pomladanskemu nemiru. Vleklo jo je ven,
v naravo, kjer veter odnese še tako hrupen živžav, kjer se oči
napasejo zelenega in rožnega razkošja, kjer se vse izroča rasti in
soncu.

Da se zbranost otepa z nemirom v mladih srcih, je opazil tudi
učitelj Štefan, ki učencev pri pouku zgodovine nikakor ni mogel
navezati nase. Zategadelj bi rad v učno uro bolj ali manj suhopar¬
ne zgodovine vpletel čim več zanimivega. Trudil se je in nizal
besedo k besedi.

— Zgodovina je za slehernega človeka najbolj zanimiva in
poučna veda. Ne pravijo zaman, da je učiteljica sedanjosti in ogle¬
dalo prihodnosti. Zgodovina povede človeka v davnino, pripove¬
duje o življenju pred sto, tisoč in tisoč leti...

— Naš svet pod Snežnikom je pravzapprav zelo majhen, na
zemljevidu ga je komaj za otroško dlan, toda veriga rodov, ki je
živela na njem, je raztegnjena v dolga tisočletja. In če se odpravi¬
mo na potovanje v davnino, se bomo čutili sredi pisanega oceana
časa; na vsakem koraku se bomo srečali z velikimi sprememba¬
mi, z odločilnim presnavljanjem, toda vselej bomo naleteli na
veliko, bogato življenje.

— Srečavali se bomo z velikimi obdobji človekovega ustvarja¬
nja, pa tudi z mnogimi grozovitimi in krvavimi vojnami, ki jim
je vselej vladal zli duh pohlepa, sovraštva, uničevanja in gospodo-

36

valnosti, zakaj boj in vojna sta večna, nerazumljiva spremljevalca
človeštva.

— Prišli bomo v temne pragozdove, kjer se bomo srečali z
divjim pračlovekom. V podzemeljskih kraških jamah, v Postojn¬
skih in Škocjanskih bomo našli sledi te okorne, preproste krone
stvarstva, ki gospodari divjim zverem, ki se brani in napada s
kamenito sekiro, z ošiljenimi okli divjih zveri. Človeku kamene
dobe je meso divjih zveri edino hranilo, kožuh pa edino ležišče
in še obleka.

— Iz podzemeljskih kraških jam bomo s pračlovekom šli v
pragozd podirat tisočletno drevje in bomo tako zašli med mosti¬
ščarje ali pa se bomo odpočili v kočah iz ilovice, v prostornejših,
prijetnejših in svetlejših domovih. Tako bomo videli, kako si je
ta pračlovek pridobil smisel za udobnejše, kako si je kot lovec
v nenehnem boju z divjimi zvermi zavaroval življenje.

— Spremljali bomo nomade po zelenih pašnikih, zakaj pračlo¬
vek si je z njemu lastno vztrajnostjo že udomačil govedo in druge
živali. Nomadi — pastirski rodovi pa so rodili že kulturnejše
«prednike« — poljedelce, ki so z lesenimi ravnicami razgrebli ro¬
dovitno zemljo in jo posejali s pšenico.

— Vedno več ljudi je prihajalo na ta košček zemlje — od
vzhoda, severa in juga. Keltski in ilirski redovi so posedli za dolgo
to zemljo. Med njimi so bili tudi Katali, na kar spominja vrh Ka-
talon nedaleč od Ilirske Bistrice. Za njimi so prišle do zob oboro
žene rimske legije, ki so svojo oblast ustoličile z vojaškimi gradi¬
šči, daljave pa zbližale s trdnimi cestami. Japodi in Katali so
postali sužnji ali pa so jih pomorili. No, tudi oboroženo rimsko
vladarstvo je čas pokopal globoko pod seboj; zemlja je polagoma
zravnala, prerasla gradišča in ceste, da so za vso slavo ostale le
kamenite grobnice in okrasni predmeti.

— Zgodovino imajo človek in narod; vrt, puščava in temni
ocean; imata jo zemlja in rod, ki na njej živi. Zgodovina našega
rodu je trpka, polna bojev za osnovne pravice in obstanek. To je
zgodovina svobodnjakov, ki so za dolgo tisočletje ostali podjar¬
mljeni, zgodovina tlačanov, izkoriščanih in zatiranih, ki so trmasti,
z jekleno voljo kljubovali močnejšim, ki so trdoživo vztrajali na
tem koščku zemlje kot drevo, ki iz globokih korenin znova in,
znova požene nove korenine...

Učitelj je utihnil, učenci so za trenutek nemo obsedeli v klopeh
kakor začarani spričo pripovedi o tem dolgem potovanju v davni-

37

Vrh Snežnika se mogočno dviga iznad zelenih gozdov

no, potem pa kakor vzmet bušnili v smeh in klepet vsepovprek.
Zdaj se je učitelj še nečesa domislil. Vznemirjenje se je znova
poleglo.

»Predlagam,« je dejal učitelj, »da pojdemo jutri, če bo lepo
in sončno, na Snežnik.«

Katerega učenca ne bi razveselil tak izlet!

Naslednje jutro je bilo kakor iz škatlice. »Čisto in jasno je,«
si je dejal Štefan. Zadovoljen je ugotovil, da so pred šolo že nared
vsi s torbicami in krušnjaki, kot kaki izkušeni taborniki. Pot na
Snežnik se dviga, razgled se širi, radovednost se sprošča. Vedo¬
željna nasprotnost se stopnjuje hkrati s hojo v višino. Pot vodi
v vzhodni smeri delno po cesti, delno po bližnjici od ovinka do
ovinka nad Ahacem. Od tod gre čez preval južno od Gabrovca
mimo Mrzlega studenca do Sviščakov. Hodili so nekaj več ko
štiri ure, saj je 19 km poti. Bili so zares utrujeni, potrebni oddiha.
Cankarjeva koča (1242 m), ki so jo zgradili v gospodarskem po¬
slopju nekdanje italijanske planinske postojanke Rifugio Gabriele
d’Annunzio, jih je gostoljubno povabila pod krov.

38

Žejni šolarji so z užitkom srebali čaj; utrujenost se je spreme¬
nila v razposajenost. Zdaj je učitelj Štefan tudi namignil, da je
konec počitka.

Zopet so v gosjem redu vzeli pod pod noge proti Malemu
Snežniku in na preval, med ruševjem po pobočju do nekdanje
italijanske letalske opazovalnice in do vrha Snežnika (1796 m).

Trud in utrujenost sta z edinstvenim razgledom v trenutku
poplačana. Tik pod njimi je kot na dlani dolina Reke, so Brkini,
Kras, Pivka, Javorniki, Snežniški gozdovi, Babno polje, morje; v
daljavi Julijske Alpe, Karavanke, Kamniške planine, Risnjak in
Velebit. Neizmerna paša za oči, ki so po daljnem sprehodu vpra¬
šujoče uprte v Štefana, ki mora zdaj zbrati vse svoje znanje, da
jim odgovarja. Vsepovsod valovi temno zelenje gozdov in jas, v
nedosegljivo daljavo odmaknjeno obzorje, kamor se zliva modrina
neba. Opatija je tako blizu, da bi s kamnom lahko dosegel ladje
v zalivu. Učka, kvarnerski otoki, doline in mesta, kakor večna ne¬
ponovljiva čuda.

»Glejte, spodaj so Gomance, kjer pade v Sloveniji povprečno
največ, kar 3000 mm padavin na leto. Tolikšne padavine so zara¬
di višine kraja, ki je odprt, kot Mašun, jugozahodnim morskim
vetrovom. Tod pravijo takemu vetru široko ali mornik. Ko vleče
čez morje, se navzame vlage, potem pa se dvigne navzgor po
pobočju, pri dviganju se ohlaja, vodne pare se zgoste in — dežuje.

Povsem drugačen je veter, ki piha največ pozimi od severo¬
vzhoda. To je po domače imenovana »burja«. Poraja pa se takole:
zrak na celini je hladnejši kakor nad morjem. Le-ta, toplejši mor¬
ski zrak, ki je lažji, se dvigne in za seboj pusti prazen prostor, v
ta prostor pa pada mrzle j ši zrak s celine; piha pa zato tako močno,
ker se zrak z višine spusti v dolino, na nižjo kraško planoto in na
morje. Zategadelj burja piha v sunkih in preobrača vse, kar se
ji postavi v bran.

V snežniških gozdovih niso redke nevihte s snežnimi meteži.
Ljudje še zdaj pripovedujejo, kako močan snežni metež je bil v
maju leta 1836. V njem je poginilo mnogo pasoče se živine. Mnogo
snega je padlo v marcu leta 1887. Zgodilo se je, da so šli vozniki
s Knežaka po les, iznenada pa je zapihala burja in začelo je na
gosto snežiti. Vozniki, vsi premraženi, niso več vedeli kam. V
krogu so tavali po divjini in le po naključju so se rešili.

39

Štefan se je trudil, da bi učence seznanil z vsemi zanimivimi
podrobnostmi Snežnika in dežele pod njim. Toda Bojan, ki je
zbiral različno kamenje, je hotel zvedeti:

— Kako pa so nastali ti hribi in te doline? Kako so nastali
apnenčasti Kras in flišasti Brkini? Zakaj tako ostra geološka
ločnica?

Štefan je v hipu zbral misli in znanje potem pa dejal:

— No, poslušajte, pa boste razumeli... Ta spokojni svet pod
nami ima za seboj sto in sto milijonov let nastajanja. Ni bil vedno
tako spokojen. Doživljal je obdobja silnih sprememb, le polagoma
je postajal tak, kot je. Da bi razumeli to spreminjanje, moramo
poznati nekatere podrobnosti.

Kaj je geologija, smo se v šoli učili. To je znanost, ki proučuje
zgodovina naše Zemlje ali nauk o zemeljskih sestavnih plasteh.
Po opredeljevanju posameznih kamenin, po presnavljanju zemelj¬
ske skorje delijo zgodovino geologije v pet poglavitnih obdobij.
Razločujejo se po osnovnih kameninah, v katerih naletimo na oka-
menele ostanke praživali in prarastlin. Pri tem naj omenimo še
morfologijo, vedo o razvoju zemeljskih površinskih oblik, in še po
sebno vedo — paleontologijo, ki proučuje ostanke izumrlih živali
in rastlin ter določuje, v katero geološko obdobje sodi ta ali ona
kamenina.

Začnimo torej pri najbolj sivi pradavnini, pri zemeljskem pra-
veku, ki ga imenujejo predkambrij. To, predkambrijsko nastajanje
Zemlje je trajalo najmanj 2500 milijonov let. Izmed kamenin so
za to obdobje značilni kristalasti skrilavci — znan je granit. Pod
Snežnikom ga vsaj na površini ni; na Pohorju ga lomijo pod povr
šino. Granit so potisnile ognjeniške sile iz osrčja zemlje na površi¬
no ali tik pod površje. V granitu so tudi prvi sledovi življenja.

Štefan je bil zdaj ves zavzet; veter mu je mršil lase, prižgal
si je cigareto, tedaj pa se je vnovič oglasil Bojan:

— Kako moremo določiti starost kamenin?

— Približno starost za vsako vrsto je moči določiti na različne
načine; zlasti z dinamično geologijo, ki se ukvarja s spremembami
kamenja, ki nastajajo z delovanjem raznih sil: ognjenikov, vode,
ledu, vetra, pritiska itd. Ker so različno stare kamenine naložene
v slojih, lahko izračunamo tudi njihovo starost. Najstarejše plasti
so izvečine ognjeniškega izvora, saj so na njih vse druge, ki so
nastale kot usedlina davnih morij. Toda pri določanju kamenin
ne moremo govoriti o kakih točnih letnicah, saj včasih še milijon

40

let le malo pomeni. To si zlahka pojasnimo z navadnim kapnikom.
Koliko časa potrebuje, da zraste za nekaj milimetrov!

Za predkambrijem pride obdobje, ki mu pravimo paleozoik
(palais pomeni v grščini živo bitje). Iz paleozoika, ki je trajal ka
kih 300 milijonov let, izhajajo prve živali. S proučevanjem okame-
nelih živalskih rastlinskih ostankov so paleontologi dognali, da so
bile tiste prve živali školjke in glavonožci. Te ugotovitve so dra
gocen pripomoček pri določevanju geoloških obdobij.

Štefan se je še bolj zbral, potlej pa nadaljeval:

— Najstarejša doba iz tega obdobja je kambrij. To je doba
mehkužcev. V usedlinah davnih morij so namreč našli ostanke
praživalic, iz katerih je naša šolska kreda. V silurski in devonski
dobi naletimo na prve ribe. Četrta doba se imenuje karbonska.
V njej so se razvile rastline, podobne velikanski praproti; iz teh
rastlin so nastali skladi črnega premoga. V našem svetu pod
Snežnikom paleozojskih plasti ni, pač pa so v cerkljanskih hribih.
Tudi za permske dobe ni nobenih ostankov, za katero so bile zna¬
čilne velike dvoživke.

Torej lahko zanesljivo trdimo, da Snežnik in njegova okolica
nista nastala v starem obdobju zemeljske zgodovine.

Srednja doba geološke zgodovine Zemlje je mezozoik, ki jc
trajal kakih 124 milijonov let. To je doba plazilcev ali reptilov.
Mezozoik delimo v tri poglavitne poddobe: trias, juro in kredo.
Ker je iz mezozoika pri nas največ kamenin, je ta doba za nas
najbolj pomembna. Najznačilnejši je apnenec, ki tvori vso dinar¬
sko gorsko verigo, v kateri je tudi Snežnik. Apnenčaste plasti do¬
segajo celo več kot tisoč metrov debeline. Triadne usedline pre¬
krivajo najmanj polovico slovenskega ozemlja. Tudi jurskih skla¬
dov je precej. Apnenci iz kredne dobe pa prevladujejo ob našem
morju.

Kredni apnenci prevladujejo tudi na Krasu. Kakšen je prav¬
zaprav ta kamen? Po kemični sestavi je kalcijev karbonat. V čisti
obliki je popolnoma bele barve. Ponavadi je obarvan z raznimi
primesmi, železo mu daje rjavkasto ali celo rdečkasto barvo,
ostanki živih organizmov pa mu dajejo črnikasto barvo. Razkraja
ga izpodnebna voda, ki vsebuje ogljikovo kislino. Vsi apnenci so
trdi in krhki. Apnenci, ki jih je več vrst, so tipična usedlina dav¬
nega Tetidskega morja.

Dolomit je apnenec, — imenuje se po francoskem geologu Do-
lomieu — v katerem je precej magnezija. Izhaja iz prvih časov

41

mezozoiske dobe, iz triasa. Odlomljen se svetlika kakor sladkor.
Skladi tega apnenca sestavljajo ves naš gorski svet, deloma je tudi
na Snežniku. Za nas mnogo pomembnejši je kredni apnenec. Na
površini, to sem že povedal, ga razjeda deževnica, ki pronica tudi
v njegovo notranjost, odnašajoča s seboj razstopljeno snov. Tako
ustvarja znane kraške pojave. Delo deževnice so nešteti žlebiči in
podzemeljske jame. Deževnica kamen izgloda ali erodira. Posledice
erozije so še posebej poudarjene v podnebju z mnogimi padavi¬
nami. Kras je znan po vsem svetu, postal je celo geološki pojem.
Le poglejte ta svet pod nami! To je reliefno izredno razgibano
ozemlje. Vse sili nekam kvišku in redki so koščki ravnega sveta.
In prav v tem je naša sreča. Brez neštetih dolin, drag in vrtač,
kjer se nabirajo neraztopljeni apnenci in preperelina, ne bi bilo ne
njiv ne gozdov. Samo v Brkinih, ki bi se dvigali iznad kamnite
puščave kakor zelena oaza, bi lahko živeli ljudje. Tudi v Čičariji
in onkraj Vremske doline bi bilo zaradi tal lahko zeleno, kakor
je tu pod Snežnikom, ko bi nc bilo vseuničujoče burje in ko bi
v preteklosti imeli več usmiljenja do gozdov.

Razen vetra, ki se je zaganjal prek Snežnika, je bilo vse liho.
Kazno je bilo, da to, o čemer je Štefan pripovedoval, mladino
izredno zanima. Zato je povzel:

Triadne kamenine se pokažejo šele pri Idriji, zato smemo
sklepati, da je Snežnik tedaj zalivalo morje. Isto velja še za na
slednjo, jursko dobo, ki je bila razmeroma krajša in mirnejša.
Kredna je bila izmed treh dob najdaljša, saj je trajala približno
70 milijonov let. Bila pa je tudi najpomembnejša za tvorbo svoje¬
ga kraškega območja. V njenih usedlinah — apnencih je voda iz¬
dolbla pravljični podzemski svet. V krednih skladih apnenca, med
katerimi so značilni rudisti, so bogati skladi stisnjenih školjk.
Medtem ko tvori osrednji pas Krasa kredni apnenec, ga od juga
in severa obrobljata pasova rudistnega apnenca. Najdemo ga tud :
vzhodno od Knežaka in pri Šembijah. Ker školjke ponavadi žive
v obrežnih vodah ali pa na visokih podvodnih grebenih, lahko
domnevamo, da se je Tetidsko morje umikalo dolge milijone let
in puščalo za sabo velikanske sklade apnenčastih usedlin. Ob
koncu kredne dobe, pred kakšnimi 57 milijoni let, je morje odteklo
od tam, kjer je zdaj Kras. Tedaj je postalo del kopnine vse seda¬
nje slovensko ozemlje.

V tisti čas pa sega začetek novega zemeljskega obdobja keno¬
zoika. Delimo ga v starejši terciar in novejši kvartar. V terciarni

42

dobi je v grobih obrisih začela dobivati sedanjo obliko vsa Slo¬
venija. Gorotvorne sile, ki so se bile močno uveljavljale že v kredni
dobi, so namreč povzročale dviganje in ugrezanje zemeljskih
plasti. Zemeljska skorja se je kdaj pa kdaj tudi razmaknila; med¬
tem ko se je del zemlje sesedel, se je sosednji dvignil. Tako so se
starejše plasti včasih dvignile nad mlajše. Nastale so gore, toda
morje je hkrati vnovič preplavilo Vipavsko dolino, Pivško kotlino
in prostor, kjer so zdaj Brkini. Med mladimi gorami je bil tudi
Snežnik. V tem plitvem eocenskem morju (v eocenu so se pojavili
sesalci), se je pred več kot 40 milijoni let začela nabirati usedlina,
ki je ostala kot fliš brkinskih gričev, vipavskih in briških vino¬
gradov.

Fliš, najmlajša kamenina v svetu pod Snežnikom, prekriva
kredne sklade. Sestavljen je iz plasti peščenjaka, laporja in skri-
ljaste gline, včasih pa je vmes še plast numulitskega apnenca, v
katerem so sledovi visokomorskih živalic (foraminifer), ki imajo
obliko majhnih kovancev. Vsi ti apnenci izhajajo iz terciara, to jc
četrtega geološkega obdobja, in so nastajali v globokem morju.

Gorotvorne sile, ki so se znova sprostile proti koncu eocena,
so dvignile zemeljsko skorjo. Tako so nastali Brkini. Te sile so
imele strahovito moč, saj je precej fliša celo na Banjški planoti.
Prihajale so iz osrčja zemlje in povzročale spreminjanje zemelj¬
ske površine; potlej so se umirile. Poznamo tudi tretje endogene
sile: potrese, ognjeniške izbruhe itd. in z njimi ugrezanje. Bolj za¬
znavne pa so zdaj zunanje ali eksogene sile, ki jih povzročajo
toplota, mraz, voda, sneg, vetrovi itd.

Flišne plasti razpadajo in tako nastaja zelo rodovitna, za kme¬
tijstvo prikladna zemlja. Ker so nepropustne, je v dolini Reke in
po Brkinih zmeraj dovolj vode. Ko pa voda odnese flišne plasti,
se pokaže apnenec in pobočja so na mah gola. Za to imamo doka¬
ze v okolici Podgrada in Vrem. In še nekaj: ko brkinske vode
dosežejo stik z apnencem, hitro ponikajo v podzemlje. Zato sta
Pivka in Reka znani ponikalnici.

Eocenu, ki je trajal 12 milijonov let, je sledil oligocen, v kate¬
rem najdemo prve sledove človeka. Zaradi ponovnega ugrezanja
je vso Panonsko nižino zalilo Sarmatsko morje, ki je segalo tudi
na sedanjo Gorenjsko. Zemeljska skorja se je potem ponovno dvig¬
nila. V skladih konglomeratov, peščenjakov in glin so ostale veli¬
kanske količine drevja, ki nam daje boljše vrste rjavega premoga.

43

Takih plasti pa ni nikjer v naših krajih pod Snežnikom, pa tudi
ne drugod na Primorskem.

Štefan se je za trenutek oddahnil, toda ko se je zazrl v vpra¬
šujoče oči učencev, mu ni kazalo drugega, kakor naprej pripove¬
dovati:

Pliocen je bil najmlajša doba terciara. Trajala je približno 8
milijonov let. V tej dobi so zaradi dviganja in udiranja zemeljske
skorje nastala kotlinska jezera. Naplavine so počasi izrinile nji¬
hovo vodo in nastala so močvirja. Pod izredno ugodnimi klimat¬
skimi pogoji, ki so bili tedaj, je močvirja zaraslo bujno rastoče
drevje. Tako se je v jezerskem blatu nabralo mnogo lesa. Iz takih
drevesnih debel so na primer več kot sto metrov debele plasti
lignita v šaleški kotlini v Velenju. Tako, dosti skromnejše ležišče
lignita je nastalo v naših Kosezah, pa tudi v Vremah.

Kvartar se je začel pred milijonom let s pleistocensko dobo.
Tedaj se je, zakaj ne vemo, pri nas podnebje silno ohladilo. Lede¬
ne dobe so si zapovrstjo sledile kar štirikrat, vmes pa so bila
medledena obdobja. Tedaj so vso Evropo do Alp in Karpatov po¬
krivali nekaj sto metrov debeli ledeniki. Ko se je otopilo, so se
začeli pomikati z višin v doline ter nanašati v doline debele plasti
zdrobljenih hribin. Ledeno obdobje je trajalo mnogo milijonov let.

V naših krajih je več takih usedlin, na primer v Grdi dragi, ob
Klanski polici, okrog Trstenika, pod Snežnikom in na Gomancah.

V pleistocenu sta nastali Blejsko in Bohinjsko jezero. Naplavine
iz ledene dobe so v dolini ob Reki, na Pivki, pri Knežaku in v
Postojnski kotlini. Toda večjega pomena kot naplavine so morske
usedline, ki tvorijo iz apnenčastih lupin poginulih školjk na tisoče
metrov debele plasti apnenca. Usedlinastega izvora je tudi morska
sol.

Geološko sedanjost pa imenujemo aluvij. To je doba človeka.
Začela se je pred kakimi 10.000 leti. Značilno zanjo je delovanje
erozije. Gorski vrhovi se nenehno znižujejo, voda pa odnaša hri¬
bine v nižinski svet. Take aluvialne naplavine so tudi v okolici
Ilirske Bistrice.

Zdaj Maji radovednost ni dala miru:

— Kako so ugotovili, kdaj se je pojavil človek?

Štefan pa je nemudoma zajezdil svojega »konjička«:

— O človeku dokaj zanesljivo govore razne iznajdbe, ki so jih
odkrili po jamah. Precej resnice je v tem, da je človek živel v

44

naših krajih že v pleistocenu. Predhodnik človeka je živel že mnogo
poprej, v terciarni dobi.

— Kako in kdaj je prišlo do naselitve človeka pri nas, je
hotela vse na mah zvedeti Vesna.

— Te sončne griče in doline, je povzel Štefan, so ljudje že
zelo rano poselili. V bližini morja so, podnebje je toplo; gozdov
in divjačine jim ni manjkalo. Za naselitev človeka na Krasu so
bile vabljive tudi podzemeljske jame. Zato na ožjem bistriškem
območju niso našli pomembnih ostankov pračloveka. Najbližja
najdbišča so Parska golobina, Postojnska jama in Betalov spodmol.

V razvojni poti človeškega rodu ločimo, prav tako kakor v ge¬
ološki zgodovini zemlje, posamezna obdobja. Najstarejšo davnino,
najdaljšo in najbolj zavito v meglo domnevanja, imenujemo s
skupnim imenom prazgodovinsko dobo, ki šteje nekaj milijonov
let. Po razvojnih stopnjah, ki se kažejo v uporabi gradiva za izde¬
lavo orodja, ločimo še posamezna obdobja. Tako delimo kameno
dobo v starejšo ali paleolitik, srednjo ali mezolitik in mlajšo ali
neolitik. Ta se je končal nekako 1.900 let pred našim štetjem.
Bakrena doba, ki se pri nas zliva z mezolitikom, je trajala pri
bližno eno stoletje, bronasta doba je prešla v železno okoli leta
1000 pred našim štetjem. Poprej omenjene najdbe v naših kraških
jamah segajo v paleolitik. Iz te dobe so tudi kosti človeka iz
Krapine.

V neolitiku je človek prebival v jamah, na mostiščih pa tudi
že v lesenih kočah, ometanih z ilovico. Lepo oblikovano orodje in
okraski so tedaj postali predmet blagovne izmenjave, človeška
bivališča so bila že bolj pogostna. Trgovska »jantarova« pot, ki je
vodila proti severu in vzhodu, je močno pridobila na pomenu v
bronasti dobi. Po trgovcih, ki so tod hodili po jantar v severne
kraje, je prišla k nam kultura te dobe. Po isti poti pa je prišla
k nam tudi raba železa.

V starejši železni ali halštatski dobi, ki je trajala do leta 400
pred našim štetjem, je trgovina dosegla še večji razmah. Močno
sta se razvila poljedelstvo in kovinarska obrt. Iz poprej omenjenih
vzrokov je razumljivo, da so bili kraji pod Snežnikom močno ob
ljudeni. Nenaseljeni so ostali le gozdovi. Gostota in lega selišč sta
bili izrednega pomena za kasnejšo naselitev naših prednikov.

Kulturo dobe železa so na tem ozemlju prevzela številna ple¬
mena Ilirov, pripadnikov indoevropske jezikovne skupine. Njihovo
ozemlje je bilo od Furlanije do Albanije. Na ozemlju pod Snežni-

45

kom je prebivalo pleme bojevitih in svobodoljubnih Japodov. Nji¬
hov življenjski prostor je obsegal ozemlje med Kvarnerskim zali¬
vom, notranjostjo Hrvaške do Kolpe in Hrušice. V Istri so živeli
Histri, med Krasom in Triglavom Kami, na Koroškem pa Noriča-
ni. Po Kamih je dobila ime tudi Kranjska.

Okoli leta 400 so pridrli iz sedanje Francije Kelli, drugo indo¬
evropsko ljudstvo. S seboj so prinesli latensko, novo in više raz¬
vito obliko železne kulture. Sprva so vladali nad podjarmljenimi
Japodi, Kami, Noriki in drugimi plemeni, potem pa so se z njimi
pomešali, zakaj mnoga najdbišča predmetov iz te dobe nam po¬
trjujejo domnevo, da so bili Kelti le maloštevilni predstavniki
bolje organiziranega in bolj izobraženega ljudstva, ki je imelo
med drugimi tudi že lasten kovani denar.

V drugem in prvem stoletju pred našim štetjem so začeli na¬
nje z juga pritiskati Rimljani, s severa pa Germani, ki so težili k
morju. Prodiranje Rimljanov se je potem nezadržno nadaljevalo,
dosegli so Donavo in leta 10 zasedli vso Dalmacijo. Sedanje slo¬
vensko ozemlje so razdelili v province: zahodni del so priključili
Veneciji in Histriji, ostali del pa so razdelili v Panonijo in Norik.
Meja med Panonijo in Histrijo je šla od morja čez Snežnik in
Hrušico proti severu.

Rimljani so predvsem zaradi vojaških potreb vso deželo pre¬
predli s »trdimi« cestami. Pomembno cestno križišče je postala
Emona, sedanja Ljubljana, ki je bila s cesto čez Hrušico povezana
naravnost z Italijo. Druga, manj pomembna cesta je vodila čez
Bloško planoto na Pivko. Ob cestah so se razvile rimske naselbine
in vojaške utrdbe, ki so bile odločilne pri potujčevanju prvotnega
prebivalstva. V odročnih krajih pa se je prvotno prebivalstvo
ohranilo vsaj do prihoda naših prednikov. To lahko sklepamo iz
tega, ker so nepismeni Slovani prevzeli od prvotnih ilirskih ple¬
men številna krajevna imena.

Po preseljevanju, ki ze trajalo več tisočletij, so naposled prišla
indoazijska in mongolska plemena iz Azije in pritiskala proti
zahodu. Med Baltiškim in črnim morjem se je za nekaj časa na¬
selila slovanska veja, potem se pa razlila do Labe, povirja Donave
in Save. S silo so zasedli ozemlje do morja, izpodrinili stare nasel-
nike ali pa se z njimi spojili, saj so bili sorodni iz sive davnine,
ko so se bili čez Malo Azijo, Grčijo in Balkan preselili v te kraje.

Medtem ko so stebre mogočne rimske države od znotraj ru¬
šila družbena protislovja, so od zunaj nanjo pritiskali — zaradi

46

ugodnega podnebja, morja in sonca pa tudi visoke kulturne ravni
rimskih provinc — severni narodi. Že v 2. stoletju so vpadli v
Panonijo. Proti njihovi sili se ni moglo uspešno upirati niti močno
obrambno zidovje, ki so ga Rimljani zgradili na primer nad Vrh¬
niko in na Hrušici. Postojnska vrata so bila priča pohoda sever¬
nih rodov v sončne in bogate italske pokrajine. Po bitki v Vipav¬
ski dolini in ob Soči okoli leta 470 pa se je rimska država nagnila
k svojemu koncu. Zdaj je bila odprta pot Frankom in Gotom.
Toda sredi 6. stoletja so pristavili svoj lonček tudi Bizantinci —
meja njihovega cesarstva je potekala čez Snežnik in Nanos.

Sla preseljevanja je prevzela še druge narode. Longobardi so
s pomočjo Obrov, divjaških nomadov, pregnali Gepide, toda novi
sosedi Obri so bili nevarnejši. Zato so se Langobardi umaknili v
Italijo, s tem pa je nastal odločilen trenutek za dokončno poseli¬
tev tega ozemlja. Tudi Slovani so v sodelovanju z Obri osvajali
nova ozemlja, toda Obrom so morali priznati nadoblast. Z zdru¬
ženimi močmi so prišli skozi Postojnska vrata in na prelomu 6.
stoletja napadli bizantinsko Istro, ki je imela svoje meje od De¬
vina do Nanosa in Snežnika. Prvi dokument, ki govori o Slovenih
na severnem Jadranu, je napisal rimski papež iz zaskrbljenosti
pred vpadi »Sclavov« v Italijo. Leta 611 so Sloveni z zavezniki
Obri zasedli ozemlje do Furlanije in vso Istro. Čeprav dolgo zatem
ni nobenih dokazov o življenju in bojih Slovenov, se je v glavnem
tedanja naselitev naših pradedov ohranila kot narodnostna meja
do zdanjih dni.

Sloveni so bili dokaj bojeviti in v bistvu kmetovalci, ki so se
oklenili naseljene zemlje, Obri pa nemirni nomadi, ki so se po
navalih in roparskih pohodih vračali v Panonijo in se naposled
tam tudi za stalno naselili.

V doline pod Snežnikom in v brkinske griče so prišli naši
pradedje po rimski poti čez Bloško planoto. Tako kot prejšnje
naseljence Ilire in Liburne sta jih privlačevala za kmetovanje
primerna, rodovitna zemlja in bližina morja. Eno najstarejših
središč slovenskih priseljencev je bilo prav Trnovo pri Ilirski
Bistrici.

V nepovratnost so zatonila stoletja, tisočletja. Prihajali in od¬
hajali so narodi, rodili se in umirali. Naši pradedje so se bili za¬
sidrali trdno in varno. Zgradili so gradišča, vasi, utrjene tabore,
izsekavali gozdove in zaorali prve brazde. In od vsega začetka so
se morali boriti za svoj obstanek. Tuja, bolje organizirana sila jih

47

je, zaostale in nesložne, pritisnila k tlom: v jarmu tlačanstva so
garali tujim fevdalnim pritepencem, cerkveni in svetni gospodi.
Junaško so odbijali navale Turkov, reševali svoj rod po votlinah
in gozdovih. In s sekirami, z vilami in s kosami so se vrgli na gra¬
dove, se bratili z uporniki in zmeraj imeli v srcih neizpolnjeno,
vročo željo svojih davnih dedov po svobodi...

— Glejte, naše popotovanje s Snežnika v davno sivo davnino,
je po premolku dejal Štefan, je zajelo v kratkem času dolge mili¬
jone let; čeprav se sliši kot fantastična pravljica, je v njem veliko
resnice, ki jo je utemeljila znanost. Res je, še marsikaj je zavito
v skrivnost, marsičesa še ne more doumeti človeški razum... in
prav zato se bomo še kdaj vrnili na popotovanje v sivo davnino ...

Ko so se vračali proti dolini, jih je obsevalo pomladansko
sonce, ki se je polagoma spuščalo proti daljnemu zatonu.

48

STOLETJA POD FEVDALNIM JARMOM

V naše pogovore ob brkinskem ognjišču se je pogostoma
vpletlo vprašanje o naši preteklosti, o naselitvi in življenju naših
prednikov. To vprašanje bi bilo bržkone ostalo brez odgovora, če
bi ne bilo v naši družbi tudi precej mladih, radovednih, ukaželj-
nih ljudi, vmes pa stari suhljati Andrej Palčič. Ta je bil ljubitelj
zgodovine. Že v mladih letih bi bil rad šel v šole, toda prišla je
prva svetovna vojna, ki je prinesla na njegov dom še večjo rev¬
ščino, kakor je bila sicer udomačena; zato je moral šolanje obe¬
siti na klin. Žal mu je še oče padel na soškem bojišču; kot najsta¬
rejši sin se je moral posvetiti kmetovanju na brkinski zemlji. Ko
je utihnilo orožje, je bil tako rekoč že odrasel fant, ki se je rad
zatekal h knjigam. V njih je iskal odgovore na marsikatero vpra¬
šanje, zakaj tudi brkinske griče je bila zasegla tuja oblast, s ka¬
tero je kmalu prišel navzkriž. Za nobeno ceno ni hotel postati
janičar; ponosen na svoj narod, se je upiral potujčevanju. In zato
se je kmalu znašel v ječi in na otokih... Tu pa se je Andrej Palčič
med sotrpini, političnimi jetniki, najbolj vsestransko šolal. Največ
je slišal o svojem narodu, ki že več kot tisoč let poji to zemljo z
znojem in s krvjo ter se je vanjo vrastel s tako globokimi koreni¬
nami, da jih nihče več ne more iztrgati...

Zato so bili tisti naši zimski pogovori ob brkinskem ognjišču
sila zanimivi in poučni. Prvo besedo je seveda imel Andrej Palčič;
tiho smo ga poslušali in sem ter tja srknili požirek »vremščine«.

Bilo je nekega dne v drugi tretjini šestega stoletja, ko se je
starosta Radegost ustavil nekje na šembijskih obronkih, zaostril
pogled in dejal:

»Ta zelena in sončna dolina v bližini morja naj bo domovina
mojega rodu!

Zadrugarji, ki so se zbrali v gručo, so — vzradoščeni nad le¬
poto njihove nove domovine in da se bodo po dolgem času pre¬
seljevanja z vzhoda proti zahodu, po dolgih pohodih in nenehnih
bojih naposled le za stalno naselili in si zgradili bivališče — svo¬
jemu starosti molče prikimavali. Nato se je Radegost napotil nav-

4 Uporni

49

zdol; za njim je odšla njegova družina z živino, s konji, z vozovi
in s čebeljimi panji. Ustavili so se pod gričem, v zavetju pred
mrzlimi vetrovi, v kotičku, ki se je odpiral proti jugu in zahodu.

»Glejte, tu bo naše trdnovo,« je dejal Radegost in sedel v
bujno travo. Ta zemlja je bila vsem kot čudovito, očarljivo razo¬
detje. Začutili so, kako se jim je prelila v srce in kri, kako je ta
dolina postala njihova domovina, njihova in vseh njihovih po¬
tomcev.

Potem so razpeli šotore in časoma poimenovali kraje in vode.
Na vrhu najvišje gore se je belil sneg, zato so mu enostavno rekli
Snežnik; v bližini je tekla hitra in bistra voda; rekli so ji Bistrica.
Ob njenem toku so šli do izliva. Tako so se srečali z Veliko vodo
ali Reko. In prenekateremu potoku so dali preprosto ime Potok.

Tako je nastalo Trdnovo, kar pomeni utrjen kraj; prav tako
Zemon, utrjena podzemna shramba. Tam, kjer so bili gaji topo¬
lov, je nastal Topolec, med jesenjem je nastal Jasen, med vrbjem
Vrbovo in Vrbica. Sploh so kraje poimenovali po značilnosti ra¬
stlinja. Med bukovjem je nastala Bukovica, v jelšah Jelšane in Za-
jelšje, v gabru Gabrk. Potem so tu še Loče, Kozjane, Tatre in
Brda. Da so jih laže razločevali, je prvo dobilo ime Veliko, drugo
Ostrožno in tretje Janeževo brdo.

Vsako ime je imelo svoj prasmisel, pomen je bil stisnjen v
krajevno značilnost. Le redka imena so ostala prevzeta po prejš¬
njih prebivalcih.

Kdo so bili v teh krajih pred naselitvijo naših prednikov?

Naši kraji so bili naseljeni že nekaj tisočletij pred našim
štetjem. Prvotno ljudstvo je bilo še sila preprosto, na pol divje. Ži¬
velo je v skalnih duplinah, in ker še ni poznalo domače živine in
žita, je živelo od lova. Tudi orodja in orožja niso poznali. Poglavit¬
no orodje jim je bila kamenita sekira, orožje pa konice jelenjih
rogov in ostri čekani zveri. Ko je človek potlej odkril baker, bron
in železo, se je z boljšim orožjem že lahko preselil iz podzemelj¬
skih votlin in tudi kolišč na močvirjih v gradišča na strmih utrje¬
nih hribih. Izkopanine iz tedanjih grobišč pričajo, da so ti davni
prebivalci že poznali lončeno pa bronasto posodo, razno okrasje,
sulice, nože, srpe in čelade.

Znenada pa se je to prvotno prebivalstvo vznemirilo, zakaj z
zahoda, z ozemlja zdajšnje Francije so se med nje vrinili Kelti in
v 2. stoletju pred našim štetjem ustanovili ob severni meji Italije
»kraljestvo« Norik, ki je kmalu nato postalo trn v peti rimskemu

50

cesarstvu. Tako je leta 181 pred našim štetjem Oglej izhodišče za
širjenje rimske politične in gospodarske oblasti proti vzhodu in
severu, ki se sklene z rimsko nadvlado nad vsem ozemljem do
Donave. Rimljani so to ozemlje razdelili v pokrajine in ga pre-
pregli s cestami in z utrjenimi naselji. Rimska osvajalna in potuj-
čevalna nasilnost je bila tolikšna, da si je podredilo večino starej¬
šega prebivalstva; v njegovem življenju se je v polni meri uve¬
ljavila rimska kultura. Znana so osvobodilna dejanja Karnov, ki
so raje pomorili žene in otroke, kakor da bi prišli v rimsko
sužnost. Še dandanašnji je znan izrek: »Kjer zmaga Rimljan, tam
tudi zasužnji.« Podoba je, da še niso znani vsi vzroki velikega
»preseljevanja narodov«. Tedaj — od 4. do 5. stoletja — so začela
zapuščati svoja prvotna bivališča mnoga germanska plemena; s
svojim pritiskom so pripomogla k zrušitvi že trhle stavbe rimske
države. Ker so ta »barbarska« plemena prihajala skozi Postojnska
vrata, je razumljivo, da so prav naši kraji utrpeli veliko opusto¬
šenje. V izpraznjene pokrajine so se naseljevali naši predniki. Pot
so si krčili z ognjem in mečem.

že preden so naši pradedje sklenili zapustiti pradomovino,
porečje Visle, Dnjep.a in Dnjestra, se je bilo njihovo umirjeno
življenje močno spi emenilo. Nenehno so jih nadlegovale divje
tolpe tatarskih vojščakov, ki so prav tako prodirali proti zahodu.
Vendar je v pravljico zaslrta skrivnost, zakaj so se Slovani v Za¬
krpat ju in Polesju odločili za preselitev proti vzhodu, jugu in za¬
hodu. Da so jo naši predniki ubrali po uglajeni »jantarjevi cesti«
proti zahodu, je razumljivo, prav tako proti jugu po poteh grških
trgovcev, da pa so šli proti vzhodu, proti sovražniku, je za zdaj
še vsekakor uganka.

Preseljevanje naših prednikov — pod pritiskom in s podporo
Obrov, bojevitega nomadskega ljudstva — do njih stalne naselitve
je trajalo veliko desetletij. Potekalo je polagoma, postopoma. Vmes
so bili hude boje s prvotnimi naseljenci in Furlani, za katere so
bili ti boji vedno nesrečni. Selitev jih je najprej privedla v Podo¬
navje, od tod pa v zadnji tretjini 6. stoletja ob rekah Savi, Dravi
in Muri v vzhodne Alpe do Soče in na obrobja Furlanije.

Komaj priseljeni Slovenci so se s pomočjo Bavarcev kaj kma¬
lu hoteli otresti nadležnega zavezništva z Obri. Hrepeneli so po
samostojnosti; začeli so mirno živeti, kmetovati. Živeli so v lese¬
nih kolibah v bližini utrjenih gradišč, kamor so se med bojem
zatekale žene in otroci. Njive so si ogradili ponavadi tam, kjer so

51

jih imeli prejšnji izpodrinjeni prebivalci. Od starih prebivalcev
so se tudi naučili gojiti vinsko trto, zlasti v Istri in na Krasu. Pri¬
delovali so žito, lečo, grah, bob, korenje, zelje, buče, čebulo in
česen. Poznali so že kolobarjenje; poglaviten živež jim je dajalo
polje, le deloma lov. Na veliko so se ukvarjali s čebelarstvom;
pili so največ medico, pozneje tudi pivo. Tam, kjer so živeli v
sosedstvu s starim prebivalstvom, so v grobiščih zaznali njihove
vplive, zlasti na okrasju in orožju. Očitno je, da so tkali platno,
da je bilo med njimi zelo razvito lončarstvo, kolarstvo, rešetar-
stvo, krznarstvo. Te izdelke so s frankovskimi trgovci zamenjavali
za drugo blago; zlasti živahna je bila trgovina s soljo.

Naši predniki so vsaj spočetka živeli v plemenski skupnosti.
Skupno so obdelovali zemljo. Ker se iz skupnosti nihče ni odselil,
so nastala večja selišča — zadruge, ki so imele poglavarja ali stare¬
šino, naj razumnejšega člana zadruge, ki je bil tudi sodnik in du¬
hovnik, zakaj verovali so v naravo, v njene zle in dobre sile.

Več zadrug je sestavljalo župo, ki jo je vodil voljeni župan.
Župani so iz svojih vrst izvolili vojvodo ali kneza. Tako so si že
v začetku 7. stoletja ustanovili lastno državo — Karantanijo.

Med preseljevanjem naših pradedov in njihovem mirnem vra¬
ščanju v poljedelsko življenje je nastala velika frankovska država.
S krvavim nasiljem so jo ustanovili frankovski kralji; zavze¬
mala je vso zahodnoevropsko celino. Bila je usodna tudi za naše
prednike, saj je za dobrih tisoč let zapečatila njihovo samostoj¬
nost.

Na usodo naših prednikov so močno vplivale sovražnosti med
Franki, Langobardi in Bizantinci. Veliki osvajalec Karel Veliki
(768—814) je najprej (1. 774) podredil Langobarde v Furlaniji.
Tako so Slovenci tudi na zahodu dobili nevarnega soseda. Meja
je potekala od Nadiže čez Kras do Istre, kjer so vladali Bizantin¬
ci. Še istega leta so Franki vdrli na ozemlje Slovencev; Karanta¬
nija je postala del frankovske države. Franki so odpravili domače
kneze in jih zamenjali s svojimi grofi. S tem se je končala svobo¬
da naših prednikov in začelo se je obdobje fevdalizma in podlož-
ništva. Da bi laže zasužnjili in uklenili ljudstvo v fevdalni red, so
Franki s silo razširjali krščanstvo, kar je dosledno uveljavilo pra¬
vilo: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in bogu...« Tako so tuji
plemiči in cerkveni gospodje zganjali pod svojo »zaščito« to ljud¬
stvo in mu nadevali podložniški jarem. Nekaj slovenskega plem¬
stva se je potujčilo, nekaj so ga zatrli. Le redki kosezi so se ohra

52

nili do poznega srednjega veka. Mnogi so se zatekli v varstvo fev
dalcev. Iz nasilja so se rodili tudi upori.

Frankovski kralj je imel na voljo zemljo podvrženega ljud¬
stva; razdelil jo je med svoje privržence. Le-ti so v imenu kralja
postali neomejeni gospodarji slovenske zemlje. Slovenci so bili
največ najemniki in podložniki na svojih tleh.

Tisti, ki jim Franki niso dali zemlje v najem, so bili na grado¬
vih svojih gospodarjev hlapci, dekle in obrtniki: tesarji, mizarji,
zidarji, kovači, krojači, tkalci. Izdelovali so orodje in orožje. Z
njimi je smel gospod ravnati po svoji volji, kakor s predmeti:
lahko jih je zamenjal ali pa prodal. Tako se je razvila živahna
trgovina s slovenskimi sužnji. Ta trgovina se je bila tolikanj raz¬
pasla, da sta jo celo beneški dož in oglejski patriarh prepovedala.

Franki so po zmagi nad Obri najprej utrdili mejo na vzhodu
in razdelili zasedeno ozemlje od Furlanije do Blatnega jezera v
štiri pokrajine: Istro, Furlanijo, Posavje in Spodnjo Panonijo.
Uprava Istrske krajine je bila v Kopru. K njej sta sodila Kras in

V davnini jc stal nad izvirom Bistrice ponosni bistriški grad

53

Notranjska. Istra je bila čez Furlanijo povezana z Italijo, medtem
ko sta bili drugi krajini še bolj izpostavljeni germanskim vplivom.
Ta razdelitev iz leta 828 je zarisala meje, ki so v glavnem ostale
do leta 1918.

Vključitev slovenskega ozemlja v nemško državo pomeni usta¬
novitev vrste fevdalnih mejnih grofij. Vladarsko oblast od Piave
do Reke, od morja do Karavank je prevzel oglejski patriarh
(1001—1028). Nemški mejni ali okrožni grof je bil neomejen go¬
spodar, kraljevi uradnik, zapovednik vojske in sodnik. Prišel je v
deželo pa si na težko dostopnem kraju s pomočjo podložnikov
sezidal grad. Tako so na naši zemlji nastali prvi gradovi — najbolj
očitni spomeniki fevdalnega družbenega reda. Zidanje gradov je
bila strahovita tlaka in najhujše breme podložnikov. Ni čudno,
saj so bili prav gradovi, združeni s cerkvami, enotna oblast nad
telesom in dušo v verige tlačanstva uklenjenih ljudi.

Gradovi so bili najtesneje povezani tudi z utrjevanjem fevda¬
lizma. Ni čudno, da so se nekdanji svobodnjaki začeli upirati
krščanstvu, poglavitnemu zavezniku fevdalcev. Na območju seda¬
nje Istre in Furlanije so začeli prihajati nemški naseljenci, plem¬
stvo in duhovščina. Dežela je bila redko naseljena, opustošena in
beneški patriarhi, zvečine Nemci, so deželi hoteli vrniti gospodar
sko moč. Zato so tuji fevdalci pripeljali s seboj prepotrebne tla¬
čane. Bržkone so preprosto sezidani gradovi bili že med sloven¬
sko neodvisnostjo, ko se je začelo oblikovati plemstvo. V njih so
se ugnezdili tudi tuji fevdalci, ki pa se zaradi varnosti niso zado¬
voljili z leseno ograjo ali s preprostim okopom in nasipom. S
seboj so prinesli tudi svoje stavbarstvo in začeli zidati gradove
z dvižnim mostom, mogočnim stolpom iz lomljenega kamna in s
trdnjavskim obzidjem. Grad je bil za stanovanje, za obrambo in
shrambo. Zunaj gradu, včasih tudi za obzidjem so bile »pristave«,
gospodarsko poslopje in koče za služinčad. Sprva so bili gradovi
skromna bivališča, v 12. stoletju pa so jih prezidali v mogočne
stavbe. Grajski stolp, kjer je bila ponavadi tudi ječa, je bil najpo¬
membnejši del gradu.

Kraji pod Snežnikom so bili takrat stalneje povezani z Istro,
ki je bila, razen mest, že v 10. stoletju povsem v rokah naših pred¬
nikov. Meja med Hrvatsko in Istro je šla čez Učko, s tem pa je
vse zahodno slovensko ozemlje prešlo iz romanskega pod nemški
vpliv. Tega so po letu 1077 pospeševali zlasti patriarhi, ki so bili
skoraj vedno trdi Nemci.

54

Premski grad je z ohranjenim zidovjem ohranil fevdalno podobo

Povedali smo že, da se je tudi višje in nižje plemstvo vdinjalo
v najlepše, najrodovitne j še in gospodarsko najbolj donosne kraje.
Tako je bila dolina Reke domala obkrožena z gradovi. Marsikaj
zanimivega je o teh gradovih zapisal Valvasor v znameniti »Slavi
vojvodine Kranjske«. V njej omenja bistriški grad, ki da je zelo
star, a je od njega ostal le še kup razvalin. Stoji na kamenitem
griču, kakor je vse gorovje v bližini kamnito. Zadnji potomec go
spodov, ki so gospodarili v tem gradu, je bil vitez Aloh, baje zelo
hraber in pogumen vitez. Ker pa se mora hrabrost večkrat obar¬
vati v lastni krvi, jo je obarval tudi vitez Aloh. Padel je na Šta¬
jerskem v boju proti Ogrom.

V Valvasorjevem času, v drugi polovici 17. stoletja, je bil ta
grad lastnina grofa Auersberga; v njem je prebival le čuvaj, oko¬
liški ljudje pa so imeli v njem shranjene dragocenejše stvari, ker
so se bali mnogih potepuhov in razbojnikov.

55

Sredi gorovja, na precej visokem hribu, ki meji na divje
gozdove, stoji grad Jablanica. Ime je dobil po divjih jablanah, ki
tu rastejo. V rimskih časih so kraj imenovali »Ad malum«, kar bi
utegnilo imeti dva pomena: pri jablanah (melof — jablana), pri
slabem ali pri hudem. Okolica je bila namreč obdana (v Valvasor¬
jevih časih) s pustimi, divjimi gozdovi, ki se vlečejo do turške
dežele. Lastnina gradu pa je dokaj hitro romala iz roke v roko
raznih zemljiških gospodov.

V bližini Jelšan je grad Skalnica. Njegova okolica je rodoviten
kraj za cestne razbojnike. Ker so le-ti dobivali zatočišče v obcest¬
nih krčmah v Skalnici, Lipi in Dolenjem, so valpti te krčmarje
polovili in jih prepeljali v ječe na ljubljanskem gradu. Gosposka
pa je ob semanjih dneh zaupala stražo nad cesto okoliškim kme¬
tom. Tako so se trgovci in sejmarji varno vračali s sejmov na
Reki.

V tem gradu so imeli lastno kobilarno pa tudi v okolici so
redili dobre konje. Leta 1687 so se nad grad zgrnili temni oblaki.
Graščak je sklenil ubiti lastno ženo. Da pa ne bi pogubil tudi nje¬
ne duše, jo je odpeljal na Reko, da bi se v cerkvi izpovedala svojih
grehov. Na poti domov jo je ubil v bližini gradu, ki ga je kmalu
potlej ogenj uničil do tal.

Tudi nad Podgradom so še vidni ostanki starega gradu. Tu so
prebivali izraziti roparski vitezi, ki so na prehodu k morju živeli
od mitnine. Mitnina in ropanje sta bila nasploh fevdalna pravica
vseh tamkajšnjih plemičev, ki so tu vedrili in oblačili in si tako
urejevali ugodno življenje.

Od vseh najimenitnejših in še zdaj najbolj ohranjen je grad
na Premu, ki so ga sezidali po vseh pravilih grajskega stavbarstva.
V sredini je stolp, okrog je utrjeno obzidje, zidovje samega gradu
pa je proti severni in vzhodni strani debelo tudi dva metra. Grad
je bila prava gospoščina z obsežnim posestvom. Okrog gradu je
živelo veliko kosezov. Prvotno je bila graščina last deželne gospo¬
ske, pozneje pa je prehajala iz roke v roko plemičev. Valvasor še
posebej opozarja, da je poleti bivanje v gradu neprijetno, ker se
pogostoma močno bliska in grmi. Ko je neke poletne noči leta
1658 prenočeval v gradu, je nastal silovit vihar. Grmelo je, kakor
da bi streljali s topovi. Strela je v tej noči zapustila na gradu
štirideset znamenj. Kjer je Valvasor spal pri odprtem oknu, je
strela švignila kar skozenj, nato pa zletela pri drugem oknu ven.
Bilo je, kot da je v grad prišel sam zlodej.

56

Kasneje je graščina prešla v last grofa Karla Porcie. Ta je dal
leta 1694 sezidati čez Reko pod Premom kamnit most. Njegov po¬
tomec Franc je leta 1808 most obnovil, šestnajst let pozneje pa je
most odnesla velika povodenj, kakršne dotlej niso pomnili.

K Premu je sodil tudi grad Podstenjšek; v njem je bila pred¬
vsem varna shramba in žitnica.

Naj omenimo še Šilen tabor; Miroslav Vilhar mu je posvetil
posebno pesem. Zgrajen je bil leta 1471 v glavnem za varnost pred
Turki. V njem so imeli žitnico. Takih taborov je bilo še več. Ko so
se približali Turki, so ljudje bežali v gore in gozdove ali pa so se
zatekali za obzidje utrjenih gradišč, šilen tabor je bil tudi eden
izmed vrhov, s katerih so s kresovi dajali znamenja, da se bližajo
Turki. Tako so marsikoga rešili turške sužnosti. Sploh so bili Turki
strahovita nadlega in so še v živem spominu.

Razvaline gradu Skalnica pripovedujejo o veljavi nekdanje gospode

57

Torej je bilo v krajih pod Snežnikom veliko gradov in grašča¬
kov, ki so kakor kragulji bdeli nad podložniki. V gradovih sprva
ni bilo posebnega udobja, saj so zvečine živeli v enem prostoru.
Ženske so predle in vezle, medtem ko so moški odhajali na lov
in viteške turnirje. Sčasoma so graščaki postajali zahtevnejši in so
živeli v pravem razkošju. Bili so kaj malo izobraženi, še bolj ne¬
vedno in vraževerno pa je bilo ljudstvo, ki ni imelo zgledov ne v
graščakih in ne v duhovnikih. Oboji so z vso brezobzirnostjo ter¬
jali tlako in desetino.

Sleherni zemljiški gospod je bil neomejen gospodar. Po svoji
volji je delal z ljudmi. Najhujše breme je bila tlaka: ta je ostala
skoraj tisoč let nespremenjena in je včasih presegla vse meje.
Tlačani so morali obdelovati graščinske njive, sekati gozdove, gra¬
diti in popravljati grajska poslopja, ceste in mostove ...

Zanimivo je, kaj pripoveduje o značaju naših ljudi čedadski
zgodovinar Nicoletti (1321—1387): »Ljudje so preprosti in pobožni,
svojim predstojnikom so pokorni in vdani, izogibajo se prepirov,
vendar z vnemo branijo svojo čast in ponos. Žalitve ne oproste,
če niso dobili zadoščenja. Svojih navad se drže z vso stanovitnostjo,
vedno se oblačijo v isto obleko in se ne ravnajo po španski, nem¬
ški ali francoski modi. Živijo v glavnem od živinoreje in svojih
pridelkov. Premožnejši so navadno skopi in zelo varčni, medtem
ko so revnejši dobrega srca ...«

Družbeni razvoj v 13. in 14. stoletju, zlasti pa med križarskimi
vojnami, je prinesel zanimive spremembe: novo družbeno vrenje.
Ljudje so se razmeroma namnožili, odvečni sinovi so odhajali na
dnino in v kajžarstvo; mnogo jih je končalo v nemških najemni¬
ških vojskah in na beneških galejah. Začela sta cveteti obrtništvo
in trgovina, za kar je imelo slovensko ozemlje izredne možnosti.
Čezenj so vodila trgovska pota s severa k morju. Fevdalcem pa so
delovne moči uhajale za mestno obzidje. Za kraje pod Snežnikom
je bila pomembna cesta čez Knežak na Reko. Cesta čez Rupo in
Podgrad je posredovala zvezo med Hrvatsko in Furlanijo. S trgo¬
vino se je začelo uveljavljati denarno gospodarstvo, se razvijati
mesta. Le-ta so vplivala, kljub prepovedi, na odseljevanju z zemlje
v mesta, kjer sta se razvila obrtništvo in trgovina. Za kmete se je
odprl nov zaslužek: tovorništvo. Tovorili so razno blago, zlasti sol.
Proizvodnja le-te je bila v rokah fevdalcev, menjava ali kupčija pa
je potekala na podeželskih sejmih.

58

Grad Jablanica jc ostal le še spomin na stoletja podiožništva

Fevdalci so sprevideli, da bodo izčrpali več dobička, če bodo
oddali zemljo za obdelovanje razdeljeno v kmetije. Zakupno kme¬
tovanje je dalo pobudo za večje pridelke in tudi za večje izkorišča¬
nje podložnikov. Okosteneli in preživeli zemljiški gospodje pa tem
spremembam niso bili več kos, zato so zmeraj bolj z davščinami
pritiskali na podložnike. Le-ti so morali dajati v blagu in denarju
grofu in cerkvi. Oddati so morali toliko in toliko žita, ki je šlo
dobro v prodajo, vina, živine, perutnine, volne, sira, medu in še
kaj. Plačevati so morali pravico za lov na polhe, žirnino ter za
lov na divjad in ribolov. Razen tega je bila še tlaka — zemljiško-
pravne pravice so bile zapisane v urbarjih.

Na obzorju so se bili medtem pokazali Habsburžani, ki so si
potlej, ko so uničili češkega kralja Otokarja, prisvojili skoro vse
slovensko ozemlje. Dotlej sta si na Krasu in na Pivki delili izme¬
nično oblast goriški grof in oglejski patriarh. Osvajanje se je
končalo z zavzetjem Trsta (1382), z dediščino celjskih grofov
(1456) in Goriške (1500). Ta dinastija je poslej ostala na hrbtu
Slovencev dobrih 650 let. Rodila se je nova država.

Nastajajoči državni stroj je na podložnike pritisnil z novimi
davki. Vzdrževati je bilo treba najemniško vojsko. Breme podlož¬
nikov je postajalo težje in težje; pridružile so se mu še zunanje

59

in notranje vojne, n. pr. z ogrskim kraljem Korvinom, napadi Be¬
nečanov, pogostni turški vpadi in silovite elementarne nesreče.

O tem pripoveduje Valvasor: »Tako nimamo v letu 1335 nič
posebnega omeniti razen pogubnega pohoda čudnih kobilic, ki
spočetka lete skozi Poljsko, češko, Avstrijo in naprej v rimsko
cesarstvo. Iz tega je moči domnevati, da se niso izognile Kranjski
in sosednim deželam. Letele so na gosto kakor oblak ter zatemnile
sončni sijaj. Požrle so vse rastline, listje in travo, drevesa in ze¬
lišča, setev in cvet in razen vinskim trtam ničemur niso prizanesle.
Kobilice so prišle štiri leta zaporedoma. V četrtem letu so se
spravile nadnje štorklje, jastrebi, vrane in srake ter jih večino
požrle. Kar jih je ostalo, pa je zadušil velik sneg... Kobilice so
prišle kot prednja straža Turkov ...«

Že leta 1471 so pridrveli čez Pivko in Kras do Kopra in Soče.
Pet let pozneje so požgali cerkev v Trnovem. Turki so velikokrat
pridrli v kraje pod Snežikom in divjali z vso grozovitostjo. Na
cvetno nedeljo leta 1522 so ljudi presenetili v cerkvah. Tega dne
so samo iz teh krajev odgnali v sužnost več kot šest tisoč ljudi.
Zadnjikrat so v kroniki teh krajev omenjeni leta 1570. To leto je
ostalo v spominu kot »črno leto«, zakaj Turkom sta se bili pridru¬
žili še strahovita lakota in draginja.

Nenehne vojne so, poleg vedno hujšega fevdalnega izžemanja,
požrešnosti in nasilnosti, rodile nove davke, ki so se navsezadnje
zgrnili na podložnike. Čeprav so se ti sklicevali na »staro pravdo«,
je to pomenilo kot klic vpijočega v puščavi. In ko so kmetje povsod
naleteli na gluha ušesa in je bilo zaman vsako upanje na zboljša¬
nje razmer, so iz silovitih stisk zagnali krik na upor: »Le vkup,
le vkup, uboga gmajna... punt naj reši nas tlačanskih muk!« Od
15. do 18. stoletja so se slovenski kmetje, razen v sto manjših
uporih, kar štirikrat množično uprli. Odločno so zahtevali zmanj¬
šanje prehudik dajatev, leta 1573 pa celo posebno hrvatsko-slo-
vensko državo pod Habsburžani. V tem uporu je zgubilo življenje
kakih 6000 kmetov.

šibka udeležba pri kmečkih uporih kaže, da je bilo življenje
tlačanov na ozemlju med Postojno, Reko in Trstom znosnejše
kakor drugod. Vendar se je leta 1635 kmečki upor razširil v kraje
pod Snežnikom. Zatrli so ga s krvavo krutostjo. Pozneje je bilo
uporniško gibanje onemogočeno, ker je bila redna vojska že tako
močna, da je sproti zatrla sleherno sled uporništva. Ti podatki po¬
vedo, da naš človek ni bil navadna poslušna ovca, temveč da se je

60

znal krepko spoprijeti z jemalci njegovih pravic. Kmečki upori so
zaradi pomanjkljivosti propadli, vendar se je v njih tri sto let
izživljala revolucionarna moč slovenskega naroda.

Značilno gibanje v tem času je bilo tudi luteranstvo, v katerem
je imel osrednjo vlogo Primož Trubar. Ta je bil po bratih Cirilu
in Metodu edini svetel žarek. Trubarjev pomen ni v razširjanju
nove vere, ki je dobila zaslombo predvsem med fevdalci, temveč
v tem, da je dal svojim rojakom leta 1551 prvo slovensko knjigo.
V njej ni izražena samo ljubezen do jezika in ljudstva, marveč je
uporaba podložniškega jezika rušila pomembne temelje fevdalnih
pravic in fevdalnega reda. Trubar, ki se je imenoval »rodoljub
ilirski«, je sam povedal, kaj ga je pripravilo do pisanja:

»Obeh omenjenih ljudstev (Slovencev in Hrvatov) usmiljenja
vredna in velika nesreča, ustrahovalnost in stiska, ki se tičejo ne
samo njih časnega življenja in imetja, temveč tudi njih dušnega
zveličanja, so me napotile in pripravile, da sem se pred sedmimi
leti upal napraviti poskus, če bi se dalo slovenski in hrvatski jezik
pisati in brati.«

Kako je čutil Trubar s svojim ljudstvom, nam pove tudi na¬
slednja njegova ugotovitev:

»Katera gospoščina, mala ali velika, nemilustiva s sujimi
kmeti inu pokorniki okuli hodi, po sili inu po krivini tu nih jemlje,
prevelike štivre inu tlake nalagajo, hud konec vzemo; nih blagu do
tretjiga erba ne pride, nih stan inu žlahta cilu pogine, kakor so ti
celjski knezi, naj so si dosti kloštrov inu kaplanij štiftali, v Rim
hodili, vsi poginili inu konec vzeli, za volo kir so nih kmetom te
lipe ščere po sili jemali...«

V teh Trubarjevih mislih so očitne puščice proti krivicam, ki
jih je plemstvo povzročilo ljudstvu. Te krivice so tudi povod za
kmečke upore, vendar so Slovenci prav z uporništvom in s knjiž¬
nim jezikom začeli postajati narod. To pa je bila v političnem in
kulturnem življenju naših prednikov velika in zgodovinska pre¬
lomnica.

Razen Turkov in usodnih kmečkih uporov je bila v srednjem
veku najstrašnejša šiba kuga ali črna smrt. V Evropo so jo zanesli
iz Azije in je dosegla vrh v drugi polovici 16. stoletja. Prenašali so
jo prevozniki, popotniki in romarji. V stiski so ljudje iskali pomoči
v procesijah, se okuževali in bolezen raznašali na vse strani. Pa¬
metnejši so bežali v samoto in gozdove. Ker si ljudje niso znali in
niti ne mogli pomagati, so v obupu prirejali razvratne gostije, češ

61

pijmo, jejmo in uživajmo sladkosti življenja, saj nas bo tako ali
tako že jutri pokosila smrt. Mrličev je bilo včasih toliko, da jih
niso mogli in niti hoteli pokopavati, le okužene hiše so zaznamovali
z belim apnenim križem. Na Reki in v okolici je kuga najbolj raz¬
sajala leta 1590; ljudje so množično umirali. V letih 1661—1662 so
bile mnoge vasi ena sama mrtvašnica.

In kaj meni Valvasor o zdravstvu in bolezni v teh krajih?

»Kmet ne bo dal dosti zaslužka zdravniku; tudi ga ne bo kli¬
cal, pa naj mu je smrt že na ustnah, zakaj večina kmetov se sama
zdravi in navadno ne slabo, ker prav dobro poznajo zelišča in
korenine. Mnogi so tudi dobri ranocelniki; imenitno pozdravijo
vsako zlomljeno nogo, in sicer le s starim kolomazom, smolo in
presnimi koreninami, ki jih stolčejo in zmešajo ter z njimi prav
učinkovito obvežejo zlomljen ud. Na Pivki, Krasu in v Vipavi do¬
bijo kmetje često čudno bolezen, da jih telo nekje (včasih na
prsih, hrbtu, roki ali nogi) začne srbeti in ščegetati; kmalu nato
pa se prikažejo čisto majhne črne pege, nič večje od leče. Pego
močno zdrgnejo s česnom, pa spet mine. Če pa je ne bi zdrgnili,
bi človek v dveh ali kvečjemu treh dneh umrl. Te pege so torej
prav nevarne in potrebne takojšnjega zdravljenja. Zdravniki jih
imenujejo patechias malignas; tako ponavadi pravijo hudim vro¬
čičnim pegam ... V teh krajih raste marsikatera koristna in zdra¬
vilna zel in razne užitne korenine: zobnjak, punčice, pelin, dresen,
vsake vrste razhudnikov in druge podobne zeli. Veliki koren raste
tod vsepovsod; prenekatera preprosta ženska pa ga močno zlorab¬
lja. Če hočejo namreč lahkomiselne ženske pritegniti od daleč
moškega, izkopljejo ta koren v določenem času z določenimi ob¬
redi in ga s posebnimi besedami vržejo v peč. Koren v peči čudno
skače sem ter tja in ni dvoma, da ga premetava hudič. In tako
mora tisti, ki je nanj merilo ženšče, še tisto noč k njej, čeprav bi
bil zelo daleč ...«

Ali ta koren res ni imel čudežne moči?

Medtem ko 16. in 17. stoletje v družbeno življenje nista pri¬
nesli odločilnega napredka in pomembnejših sprememb, je 18. sto¬
letje v marsičem pognalo za poznejši razvoj trdne korenine. Mimo
notranjih homatij in zunanjih bojev ter nasledstvenih vojn so
habsburške dežele polagoma dobivale državno obliko. Z raznimi
upravnimi reformami, kakor so deželne vlade, sodišča in kresije,
je nastala sodobno urejena država. Temu je sledil leta 1770 vojaški
popis prebivalstva.

62

Krvnega davka doslej še niso plačevali. Vojaki so bili plačanci
ali pa sužnji. Zdaj pa je bila vpeljana splošna vojaška dolžnost,
če so potrebovali vojake, je župan dobil povelje, da mora njegova
vas oddati toliko in toliko vojakov. Ponavadi so bili sinovi bajtar¬
jev. Fante so polovili, zvezali in oddali vojaškim oblastem. Da bi
se rešili, so bežali v gozdove ali tujino. Vojaška služba, ki so jo
bili oproščeni duhovniki, plemiči, uradniki, zdravniki, trgovci,
kmetje z večjimi posestvi skupaj s prvimi sinovi in zeti in pri¬
padniki raznih »potrebnih« poklicev, je trajala do starosti in po¬
polne oslabelosti. Da ni bila povsem nedolžna, naj povemo, da so
ponekod v letih 1771—1790 zaradi naborov zgubili sedmino prebi¬
valstva. Slovenija, brez Istre in Prekmurja, je tedaj imela 750.000
prebivalcev.

Razmere so nanesle, da se je v tem času zlasti začelo razvijati
kmetijstvo. Ponekod so že leta 1740 sadili krompir in koruzo. Zelo
so gojili lan in konopljo ter ju prodajali v Trst. Po izredno slabih
letinah 1767—1772, ko je pretila celo lakota, je državna oblast celo
začela vsiljevati semenski krompir, ki zaradi kmečke starokopitno¬
sti zlepa ni mogel dobiti domovinske pravice. Spočetka so pravili,
da je za ljudi strupen in da je le za živinsko krmo. Za človekovo
prehrano so začeli krompir uporabljati šele v francoskih vojnah,
zlasti v letih katastrofalne lakote 1815—1820.

Razvoj trgovine je narekoval enotno carinsko politiko. Odprav¬
ljene so bile razne mitnine, ki so ugodno vplivale zlasti v prometu
s Trstom. Carinska meja je obveljala le še s Hrvatsko, ki je bila
zlasti podlaga za tihotapstvo s tobakom. V Vremah so proti koncu
18. stoletja začeli kopati tudi premog, ki so ga uporabljali pred¬
vsem za kurivo.

Splošne družbene razmere so zahtevale tudi višjo raven sploš¬
ne izobrazbe, saj so bile dotlej šestrazredne gimnazije le v mestih,
medtem ko osnovnih šol sploh ni bilo. Toda leta 1774 je bila uza¬
konjena »splošna šolska uredba«. Napredek pa si je le počali utiral
poti, saj je bilo v letu francoske revolucije, to je 1789, v postojnski
kresiji samo sedem šol.

Leto 1789 je s francosko revolucijo zaoralo v obličje Evrope
globoke družbene, politične in tudi kulturne spremembe, ki so jih
bili deležni v dobrem in slabem tudi naši kraji. Prvikrat so Fran¬
cozi vznemirili naše ljudstvo v marcu 1797. Razumljivo je, da pre¬
prosto ljudstvo velikega revolucionarnega poslanstva ni razumelo
in da je tujo vojsko sprejelo z velikim strahom. Polagoma pa so

63

ljudje doumeli, da revolucija razen grozot prinaša tudi veliko
dobrega. Mednje je prihajal svobodoljubni duh, ki so ga Francozi
oznanjali z besedo in orožjem, proti čemur so se evropske nazad¬
njaške vlade borile z vsemi sredstvi. Kaj hujšega, kakor da bi se
podložniki okužili z okusom svobode!

Napoleon je razen vztrajnega terorja in nalaganja državnih
davkov ustanovil ilirsko kraljestvo, kamor so pripadali tudi kraji
pod Snežnikom. S posebno uredbo so uvedli civilni zakon, postavi¬
li župane (mere) in sodstvo. Poglavitno in najbolj pomembno pa
je bilo, da so Francozi zapovedali enakost državljanov glede pravic
in dolžnosti, odpravili so tlako in desetino, osvobodili kmete vseh
podložnosti. Vsa uprava je bila enakopravnejša, pravilnejša, šolski
pouk so uvedli v materinščini, zboljšali so ceste in skrbeli za bla¬
ginjo dežele. Tedaj se je ljudstvo prvikrat nekoliko oddahnilo vse
odtlej, ko je zgubilo svojo samostojnost, po dolgih letih tlačanske¬
ga jarma...

Andrej Palčič je utihnil. Na ognjišču se je kakor v gnezdu
zgubljala v pepelu zadnja iskrivost ugašajoče žerjavice ...

64

NA MEJNIKU DVAJSETEGA STOLETJA

Večni mornar, čas, kot pomlajen starec z neutrudnimi gibi
vesla vedno naprej in naprej v brezbrežni ocean večnosti. Čoln se
pomika v vseobsežni pristan in za seboj vleče svojo žetev, ki se
kopiči na obrežju oglušele tišine, nepremagljive ničnosti.

Večni mornar, čas, pa vesla prek brezbrežne gladine, ki je
včasih podobna s soncem uvezeni pravljici, včasih pošastno tem¬
na in mračna kot nenapisana balada smrti; vesla leta, desetletja,
stoletja — in močnejši zamahi z vesli se zarežejo v živžav spo¬
mina in zgodovine... Količnik vsega je spočetje in smrt, velika
dejanja in brodolomi, svila in črnina, blaginja in beda, smisel in
nesmisel življenja.

Večni mornar, čas, pa vesla in vesla... Niti za trenutek se ni
ustavil na mejniku dvajsetega stoletja.

Toda ljudje so na tem mejniku, na pragu novega stoletja za¬
mišljeno obstali in se vprašali: »Kakšen je obračun tega stoletja?
Kaj nam bo prineslo to, ki se začenja?«

In ljudje so se potopili v misli postoterjenega silvestrovanja...

Kakšni plugi so v minulem stoletju pod Snežnikom izorali
zaznavne brazde?

Devetnajsto stoletje je bilo za vso evropsko celino velika pre¬
lomnica. Vzgib za ves družbeni preobrat je dala francoska revolu¬
cija, ki so jo povzročile nove družbene sile — meščanstvo, to pa
je začelo rušiti politično oblast, ki sta jo imela dolga stoletja v
rokah plemstvo in cerkev.

Iz tega je izhajal prehod na prosto trgovino in industrijo, na
ukinitev podložništva, s čimer so bile dane možnosti za splošen
družbeni napredek. Ta napredek pa je le počasi širil korenine v
nenehnem boju z nazadnjaštvom in umirajočo oblastjo, vrženo s
tisočletnega prestola.

Ko je utihnilo orožje francoskih vojn, so si utrujeni ljudje
želeli miru. V družinah in gospodarstvu je bilo veliko razdejanje.
Dolgotrajne vojne so izpraznile hleve. V Lipi pri Jelšanah je bilo
1813. leta 65 kmetov brez živine. S prodajo živine so se znebili

5 Uporni svet

65

visokih davčnih bremen. Zvečine so kmetje premogli le komaj
po eno kravico. Revščina in pomanjkanje sta od vseh strani vdi¬
rala v že tako obubožene domačije. Toda kot po vsaki vojni so se
ljudje sproščeno oddahnili. Rešeni so bili jarma in more, ki ju
prinaša to človeško zlo. Zato so kaj radi sedali za mizo, kjer so
točili vino in žganje. Strogi kronist bi o tem dejal, da so se ljudje
vrgli v veseljačenje, razvrat, razuzdanost. Ker za tako boleznijo
ponavadi prej bolehajo moški, so ženske poprijele za uzdo in
vajeti. Prav v tistih časih se je rodila takale ljudska modrost:

»Pred zakonom grlica, v zakonu orlica,« so dejali užaljeni
možje.

»In zakaj smo take,« so se spodrecale ženske, »ker ste moški
pijanci.«

Pametnejši možje so se ob tem globoko zamislili:

»Res je, denar in žene so vladarji zemlje, toda kjer je žena
pijanka, tam gre povodenj skozi hišo.«

»Kakšna povodenj, še vode nam ne privoščite, dedci nemar¬
ni,« so vzrojile ženske.

»Glejte jih«, so dedci poplaknili slino, »kako so osate. Drži pa,
da mož ni mož, če ga žena ne spravi v koš.«

»Kaj, osate? Samo povemo, kar komu gre!«

»če še mi vam nalijemo čiste resnice, da ženske bolj zvite so
kakor lisice, je pa ogenj v strehi.«

»Naj se repenčimo in prekljamo venomer,« je zdaj moško
besedo povzel župan. »Ni hujšega kačjega gnezda, kot če sta si
mož in žena v laseh.«

Županovim besedam so vsi kimali in pritrjevali. Polagoma so
se zresnili. Veseljačenju so napravile konec slabe letine, ki so se
nadaljevale iz leta v leto. Gospodarstvo je bilo že tako zaradi
vojne na tleh. Hlevi so bili polni pajčevine, zemlja izčrpana in le
za silo obdelana. Pomanjkanje se je začelo že leta 1813. Leto ka¬
sneje ni bilo ne košnje ne žetve. Tudi denarja ni bilo, medtem ko
se je cena žitu popetorila in še več. Že naslednje leto (1815) je
pritisnila strahovita stiska. Hladno je bilo in kar naprej je deže¬
valo. Komur se je posrečilo kaj posejati, ni dozorelo. To hudičevo
vreme se je vleklo še v naslednje leto. Tako je pritisnila taka
lakota, kakršne še nihče ni pomnil. Že jeseni 1816. je bila taka la¬
kota, da so ljudje pomirali od gladu. Hrane ni bilo mogoče dobiti
niti za denar. Žito je imelo fantastično ceno. Nekateri so si po¬
magali s tem, da so si kuhali robidovo listje in ga jedli. Stiska se

66

je ublažila, ko so leta 1817 pripeljali pomoč v žitu po morju, pa
tudi žetev leta 1818 je bila radodarnejša. Toda ljudje so bili tako
sestradani, da se zlepa niso mogli nasititi in le s trudom se jim
je posrečilo pripraviti v shrambe in kašče nekaj zaloge potem,
ko so iz njih nametali debele plasti prahu in pajčevine.

Ni čudno; povrnili so se bili stari časi. Kmet je moral več
kot polovico delovnih dni v letu delati na graščakovi njivi, razen
tega je moral delati še desetino. Toda v tistih časih ljudi ob
cesti z Reke proti Postojni ni strašil samo neusmiljeni stradež,
marveč jih je z grozo begala tudi grda kužna škrljevska bolezen.
Ta je bila še veliko bolj grozljiva kakor pa glad, zakaj bila je
nekakšna spolna kuga.

škrljevska se je imenovala po vasi škrljevo nad Bakrom.
Tja so jo bili ob koncu leta 1700 zanesli, po eni trditvi, štirje mor¬
narji z dvema ženama, ki so se bili vrnili iz bojev proti Turkom
v rojstno vas. Po drugi trditvi pa jo je bil tjakaj zanesel vojaški
ubežnik, ki se je bil zatekel v ta kraj.

Škrljevska bolezen pa je bila izredno nalezljiva. V desetih
letih se je bila tako razširila, da je bila na območju Reke že
tretjina prebivalstva okužena. Od sifilisa se je razločevala po tem,
da je bila mnogo bolj nalezljiva in da so jo le poredkoma prena¬
šali s spolnim občevanjem. Tudi ni tako strahovito razkrajala
notranjih organov.

Bolezni dolgo niso posvečali posebne pozornosti, toda ko je
bila množično opazna na od ran razjedenih in gnojnih, spačenih
obrazih, se je zganila tudi oblast, zlasti ker se je bila bolezen
začela naglo širiti ob cesti proti Karlovcu, Postojni in še naprej.
Bolezni pa ni bilo moči naglo spodrezati korenin, ker je vmes
segla vojna; zdravljenje je bilo tudi sicer počasno in le deloma
uspešno. Šele po ponovni avstrijski zasedbi teh krajev so napeli
vsi sile za zatrtje tega strašnega zla. V ta namen so ustanovili
bolnišnici v Kraljeviči in Postojni, kamor so spravili vse neozdrav¬
ljive bolnike. Zdravljenje je plačala država.

V marcu leta 1818 je izšel v slovenščini razglas o zatiranju
in zdravljenju škrljevke:

»Takole je strašna ta ostudna bolezen. Od začetka se malo
čuti, zmirom huje prihaja in h koncu je groza. Pomagajte si!
dajte si pomagati, ino ne sramujte se, naj že bo bolezen na životu,
kjerkoli si bodi; saj se ve, da si je niste sami krivi, po nesreči
vam je prišla. Hitite sedaj, kar vas je s to boleznijo okuženih, če

5 *

67

količkaj bolezni v sebi čutite, hitite v bolnišnico, tam se vam bo
k zdravju pomagalo, ino spet se boste veselili svojega življenja.
Kmalu boste potlej imeli brez strahu svojemu sosedu reči, z njimi
jesti, svojega prijatelja, svojo ženo ino svojega otroka brez ne¬
varnosti objeti, ino kmalu boste spet taki zdravi ino delovni
ljudje, kakršni so bili nekdaj vaši predniki.«

V razglasu je bilo posebej poudarjeno, da je zdravljenje brez¬
plačno in s tem omogočeno tudi siromašnim.

Kako trdovratna je bila škrljevka, izhaja iz tega, da je bilo
še leta 1829 v postojnskem okraju več kot 50 obolelih za škrljevko.

Komaj so zadušili to kruto bolezen, se je leta 1831 prvikrat
pojavila azijska kolera, ki je neusmiljeno morila po pivških vaseh.
Bila je prava šiba božja, zakaj razsajala je skoraj huje kot nekdaj
kuga. V boju proti njej niso poznali nobenega ustreznega sredstva.
Zdravniki so menili — Roberth Koch je odkril bacil kolere šele
leta 1883 — »da se kolera naleze z zrakom, ki je okužen z nekimi
nalezljivimi plinastmi snovmi«. Kolera je povzročila toliko groze
in strahu, da so se bolnikov začeli na daleč izogibati; starši so
zapuščali otroke, otroci starše, prijatelji prijatelje. Le redki so
bili tisti, ki so za preprečevanje bolezni priporočali čednostno živ¬
ljenje, osebno higieno in snago v hiši.

Nalezljive bolezni so največ prenašali vojaki, popotniki in
berači. Tako se je kužna bolezen pojavila hkrati kar na več krajih
in se razširila z bliskovito naglico. Za okužbe je bilo kot nalašč
množično romanje, zato je oblast romanja najstrože prepovedala.

Prvi pojav kolere se je zavlekel v leto 1832. Polagoma je bo¬
lezen ponehala in ljudje so se oddahnili. Toda le za malo časa.
Vnovič se je razpasla leta 1836. Zanesli so jo bili vojaki, ki so pri¬
hajali iz Italije. Tudi v tem letu je kolera pokosila mnogo žrtev.
Zopet je potrkala na vrata v letih 1849—1850. Zaradi bolezni in
slabe letine je zavladalo veliko pomanjkanje, ki je s strahovito
lakoto doseglo višek v letu 1852. Skoraj se je bilo ponovilo leto
1817. Tri leta pozneje, leta 1855, se je obetala bogata letina, toda
tudi to leto je kolera izkopala toliko grobov, da letine niso mogli
pospraviti. Stari kronist se upravičeno pritožuje: »Kljub temu,
da je tukaj zdrav zrak, se je semkaj zanesla morilka kolera«. Kot
primer naj navedemo samo Suhorje in Ostrožno brdo, kjer je
kolera v eni noči pokosila 150 ljudi. Skoraj v vsaki vasi je bilo
toliko mrličev, da jih ni imel kdo in kam pokopati. Samo v Za¬
gorju in v okolici je umrlo 124 ljudi. Bolezen je razsajala od sre-

68

dine julija do konca septembra in napravila pravo opustošenje.
K temu naj dodamo še to, da so bili med redkimi zdravniki v
glavnem na delu padarji in mazači, saj je zakon o ustanovitvi
javne zdravstvene službe izšel šele leta 1870. Med ljudmi je bilo
tudi sicer toliko nazadnjaške miselnosti, da so zdravljenje bolj
prepuščali bogu kakor pa zdravniku.

Per nalezljivimi boleznimi so bili v nevarnosti zlasti kraji
ob cesti, koder je potovalo vojaštvo. Tako so leta 1866 prinesli
kolero vojaki iz Italije, dvajset let pozneje so jo zanesli iz pomor¬
skega in trgovskega Trsta. Razen kolere so pogosto razsajale še
druge kužne bolezni, proti katerim so bili v tistih časih popolno¬
ma brez moči. Omenimo naj samo črne koze in škrlatinko. Čeprav
so med francoskim medvladjem priporočali cepljenje proti črnim
kozam, so se le redki dali cepiti. V dobi po napoleonskih vojnah
je bila zelo razširjena garjavost, pa razna spolna obolenja; mnogo
bolj kot zdaj je bila razširjena božjast, ki so jo imeli za kazen
božjo. Ena izmed najbolj podtalnih in zagrizenih bolezni je bila
jetika, ki so se jo upravičeno bali kot najhujšega zla.

Kje so bili vzroki za tako pogostne in hude bolezni? Nedvo¬
mno v vsesplošni zaostalosti in izredno nizki ravni ljudskega
zdravstva. Razen pomanjkanja in skrajno pomanjkljive in siro¬
mašne prehrane je k bolezni pripomogla hudo zanemarjena oseb¬
na higiena ter zdravju neprimerne stanovanjske razmere. Nedvom¬
no pa je bil eden izmed poglavitnih vzrokov silna revščina, ki ni
bila posledica dolgotrajnih vojn, marveč tudi izredno pogostnih
slabih letin, elementarnih nesreč in kužnih bolezni pri živini
(1830). Kot primer hude, mrzle zime, ki je napravila veliko škode
in povzročila veliko pomanjkanje, naj navedemo leto 1829—1830.
Sneg in mraz sta pritisnila že zgodaj v jeseni. Toda 24. decembra
se je začel sipati sneg kakor iz rešeta in snežilo je skoraj nenehno
do konca januarja. Z visokimi zameti je zasul sneg vse ceste in
poti, prekinil je vse zveze. Snegu pa je botroval tudi izredno stru¬
pen mraz, saj je zamrznil vsa mlinska kolesa. Mlinarji niso mogli
mleti; ljudje so ostali brez kruha in z živino vred, za katero ni
bilo krme, trpeli veliko pomanjkanje. Ta zima je hudo razsajala
po Evropi. Uničila je sadovnjake, vinograde, ptiče in divjad;
pozeblo je celo drevje.

Kronist takole opisuje tiste čase: »Kako žalostno je v teh
krajih! Kaj takega ne pomnijo niti najstarejši ljudje. Povsod vlada
prava beda in sirotinja. V njivah se je razpasla razna golazen,

69

posebno črvi, ki so spodjedali vsako rast. Krompirja ne nakoplje¬
jo toliko, kot ga nasadijo, žito ne vrača niti semena. Tudi sadje
uničujejo vremenske nezgode, živež je silno drag, zaslužka pa
nobenega.«

Vnebovpijoča stiska in žalostne razmere, ki so zraven vsega
tega prihajale še od države in iz graščine, saj so morali kmetje
plačevati 59 različnih davščin v denarju, 93 vrst davščin v blagu,
opravljati 17 vrst tlak in 12 vrst raznih drugih tlačanskih uslug,
so napotili kmete okrajne gosposke Prema, kjer je bil zemljiški
gospod plemenitaš Porcia, da pošljejo pritožbo na samega cesarja
na Dunaj. Za to zaupno poslanstvo so si kmetje iz 25 vasi prero¬
škega okraja izbrali 53-letnega kmeta Andreja Dolgana iz Šembij,
očeta osmih otrok. Ta ni okleval, temveč je zbral prošnje in pri¬
tožbe, ki sta mu jih v imenu vsake vasi izročila po dva moža, ter
jo je z njimi konec maja 1827 peš mahnil proti daljnemu Dunaju.

Kaže, da je Andrej Dolgan vzel možato pot pod noge, saj se
mu je že 13. junija posrečilo, da je cesarju oddal svoje prošnje
in pritožbe. Medtem pa, ko je čakal na sprejem in cesarjev odgo¬
vor, ni varčeval z zgovornostjo. Radovednim Dunajčanom je z
vso prepričljivostjo razodeval, kakšne pijavke so graščaki in dru¬
ga gosposka, koliko je revščine in prikritega sovraštva; pozabil
ni omeniti niti razbojniških rokovnjaeov in tihotapcev. Pri tem
je mož, po katerem je Fran Levstik nedvomno oblikoval svojega
junaka Martina Krpana, kazal toliko odkritega upornega duha,
da se je zanj začela zanimati dunajska policija.

Ta ga je pred odhodom v domovino, 3. julija 1827, povabila
v svojo pisarno ter hotela zvedeti podrobnosti o upornikih in
hujskačih. Za tolmača je bil policijski komisar, po rodu Slovenec.
O zasliševanju Dolgana so sestavili zapisnik, iz katerega razbere¬
mo Dolganovo povest:

Na prošnjo kmetov se je odpravil do cesarja, da bi mu razlo¬
žil, »nadloge, revščino in trpljenje«, zakaj kmetje so »vsi zmoteni,
sem ter tja hodijo, ne vedoč, kaj bi storili, nevarnost je, da bi se
spuntali proti gosposki. Pri takih nadlogah ni več prestati. Škoda
za našo deželo — ljudje so sicer dobri, ali revščina je prevelika
in kmetje se bodo uprli, on pa noče biti upornik,« je s kmečko
zvitostjo hotel pretentati policijo.

O rokovnjačih, razbojnikih in tihotapcih pa Dolgan ni vedel
nič določenega, omenil je le razne napade, ki jih je zvedel po

70

ustnem izročilu. Temeljiteje pa je opisal oblastnike na Premu, v
Postojni in v Ljubljani ter jih obtoževal krivičnih in zlih dejanj.

Vendar se iz Dolganovega poslanstva ni rodila niti miš. Po¬
licija je sicer nekaj raziskovala po načelu: vrana vrani ne izkljuje
oči, tako da je naposled na prošnje premskih kmetov legel prah
pozabljenja.

Toda stvar premskih kmetov ni bila vržena kot puška v koru¬
zo. Petnajst let pozneje je naslovil nekdo na cesarja novo prošnjo
in pritožbo z anonimnim podpisom »Ilirec«. Verjetno se je za tem
imenom skrival izobražen podeželski plemič, ki je živel od zemlje
in ga je prav tako, kakor druge kmete, tlačil zemljiški davek, ki
je tako presegal vse meje, da ga niso zmogli plačati. Ta pritožba
je prišla na Dunaj pred novim letom 1843. Že januarja 1844 je bil
dokument izročen v preiskavo ljubljanski policiji. Ta mimo dru¬
gega izpričuje, da ta leta pred »pomladjo narodov« le niso bila
tako brez notranjih trenj, kakor se zdi, in da je francoska revolu¬
cija zapustila precej svojih prevratnih pogledov na tedanje poli¬
tično dogajanje.

V pritožbi so namreč ostri in pikri očitki: če se ljudem pri-
diguje o človekoljubnosti, zakaj vlada potem ne pusti živeti tudi
podložnikom, če cesar morebiti o vsem tem nič ne ve, kaj mu
potem koristi njegova tajna policija. Sčasoma bo s svojimi škod¬
ljivimi svetovalci zašel v nesrečo. Cesarjevo veličanstvo bo skop¬
nelo kakor dim. Obupani narod je vsega zmožen, najprej pa
upreti se. Po pomoč se bo treba zateči h kaki tuji državi ali pa
se izseliti, ker bomo kljub temu zaradi davkov ob svoja posestva.
Prišlo bo do splošnega upora. Gospoda se bo tem obtožbam seveda
smejala, češ kaj bo peščica ljudi proti tolikim bajonetom. Toda
bolje je biti ubit v boju, kakor pa poginiti od gladu. Naši duhov¬
niki opominjajo samo k potrpljenju in pokorščini, toda kadar je
krivice navrhana mera, mine tudi potrpljenje. Cesar ni več oče
med svojimi otroki, temveč trinog nad svojimi sužnji. Toda kmetje
in zemljiški gospodje so zdaj združeni, »nič nas ne podre«, pravi
francoska revolucionarna pesem. Majhni narodi morejo veliko do¬
seči, zakaj bi jih zatiral en sam neomejen gospodar. Zakaj naj
bi bili brez ustave. Nismo več otroci, da nas bi strahovali s šibo.
Kaže, da nekateri gospodje v vladi delajo kot nalašč, da bi izzvali
upor. Kaj nam je potrebno toliko uradništva, ki krade bogu čas;
oprime naj se poštenega dela. Zakaj sredi miru toliko vojaštva?
Vlada ravna z ljudstvom kot svinja z mehom. Ali ji je vojska

71

potrebna zaradi varnosti? V Turčiji ni takega nasilja nad podlož¬
niki, v afriškem Fezu in Maroku živijo ljudje svobodneje. Vse to
izkoriščanje in zatiranje imenuje naš »Ilirec« finančno steklino,
ki se je enkrat že končala s francosko revolucijo.

Ljubljanska policija je poskušala dognati, kdo se skriva pod
imenom »Ilirec«, toda ni se ji posrečilo. Izjavila je sicer, da je
pisec prečrnogled, vendar se je izkazalo že čez štiri leta, leta 1848,
da njegove napovedi niso bila gola prerokovanja.

Vedeti je treba, da sta v vseh časih na kraje pod Snežnikom
imela velik gospodarski vpliv Reka in Trst. Trst je bil v Valvasor¬
jevi dobi še mestece z nekaj tisoč prebivalci. Trgovine v sedanjem
smislu še ni bilo, odvijala se je v glavnem na sejmih. Semkaj so
prihajali trgovci s severa prodajat platno, sukno, železnino, usnje,
les in lesne izdelke. To so zamenjali s trgovci z juga za olje, sol,
vino, južno sadje itd. Polagoma se je razvijal tudi promet po
morju, zakaj Trst je imel zelo ugodno naravno pristanišče. Največ
trgovcev je po morju prihajalo iz Benetk pa tudi iz drugih itali¬
janskih mest. Z brakolami so dovažali in odvažali blago. V Trstu
so tedaj pridelovali tudi mnogo soli, kar je bilo pomembno za
severne dežele, za Podonavje.

Novo življenje je prišlo v mesto, ko je Trst postal splošno
avstrijsko pristanišče. Da bi razširili pomorsko trgovino na Jadra¬
nu, so iskali trgovci zveze z bližnjimi balkanskimi in azijskimi
deželami. V ta namen so na Dunaju ustanovili orientalsko družbo
za pospeševanje trgovine z Vzhodom. Leta 1718 so začeli urejevati
staro trgovsko cesto med Dunajem in Trstom. Leto pozneje so
Trst in Reko razglasili za prosti pristanišči. Trgovina se je zdaj
hitro razmahnila. Stare tržaške soline so zasuli in zgradili ladje¬
delnico. Ni čudno, da so se spričo tega začeli naseljevati od vseh
strani trgovci, mornarji, obrtniki in delavci. Prebivalstvo mesta je
začelo naglo naraščati. V Trstu je začelo pristajati na tisoče ladij.
Konec 18. stoletja je Trst postal poglavitno pristanišče na Jadranu
in je odvzel prvenstvo Benetkam.

Podoben vzpon je doživela Reka. Iz rimske naselbine Tarsa-
tice se je čedalje bolj razvijala v pristanišče, kar pa ni šlo v
račun Benečanom, saj so jo bili požgali v letih 1509 in 1511. Po¬
memben gospodarski razvoj je bila namreč dosegla že v 15. sto¬
letju, in sicer s trgovino z železom, ki so ga dovažali iz kranjskih

72

fužin, ter z lesom in ogljem iz snežniških gozdov. V obratno smer
pa so vozili olje, sol, vino, južno sadje iz Dalmacije in Italije.
Novo reško pristanišče so začeli graditi leta 1841.

V razvoj in spreminjanje pomorskega prometa pa sta segli
dve pomembni iznajdbi. Leta 1825 iznajdba železniške lokomotive

Prvi vlak Ljubljana—Trst je peljal 27. julija 1857. Na bakrorezu iz tistih dni je
postojnska železniška postaja; v ozadju Sovič in Nanos

in leto pozneje Reslov ladijski vijak. Kako naglo se je uveljavila
lokomotiva, kaže dejstvo, da je leta 1849 bila zgrajena železnica
do Ljubljane; leta 1856 pa je peljal prvi vlak s Pivke v Trst; leta
1873 pa s Pivke na Reko. H gradnji železnice Pivka—Reka naj
omenimo neznosno izkoriščanje delavcev, kar je povzročilo spon¬
tane delavske boje. Dne 10. februarja 1873 so namreč delavci začeli
eno izmed prvih stavk na Slovenskem. Tega dne je odšlo kakih
700 delavcev zaradi nečloveškega ravnanja z njimi protestirat v
Ilirsko Bistrico.

Hkrati z razvojem železnice so posvetili večjo pozornost tudi
cestam. Zaradi neprikladnosti so opustili staro cesto, ki je vodila
čez Šembije in Knežak, in leta 1867 zgradili glavno cesto Pivka—
Ilirska Bistrica—Reka.

Razen Reslovemu ladijskemu vijaku za razvoj pomorstva naj
pripišemo pomen tudi sueškemu prekopu (1869), ki je odprl
mnogo krajšo morsko pot na Daljni vzhod. Kakšen pomen pa je

73

imelo vse to na gospodarsko življenje pod Snežnikom, bomo opi¬
sali na drugem mestu.

Po odhodu Francozov leta 1813 so bili naši ljudje z razmerami
vse prej kakor zadovoljni. Res je, da je vojna pustošila deželo in
da so francoske oblasti vsaj v prvih letih »Ilirije oživljene« za¬
htevali hude vojne dajatve in davke, vendar so bili Francozi od¬
pravili podložništvo z vsem ponižanjem človeka. Ko so znova
poprijeli za krmilo nazadnjaške avstrijske oblasti in obnovile pod¬
ložništvo, razen tega pa uveljavile razmeroma visok zemljiški
davek izza francoskega medvladja, se je ljudstvo šele zavedalo
svojih osnovnih človeških pravic. Bilo je razočarano, ker se niso
uresničila gesla francoske revolucije, ki so mu toliko pomenila
v upanju na socialne spremembe.

Podložništvo in zemljiški davek, ki so ga morali plačevati tudi
graščaki in zemljiški posestniki, je bilo le prehudo breme. Iz
splošnega nezadovoljstva se je zbudilo stremljenje po enakosti,
ki jo je oznanjala francoska revolucija. Politično se je prebujalo
zlasti meščanstvo in se navduševalo za prevratno miselnost. Nič
ni pomagalo, če so rohneli oblastniki, priporočali vdanost v božjo
voljo, zapirali šiloma, s pomočjo policije, pohlevno in zbegano
čredo v svoje hleve, kmet je videl v premožnih meščanih in fev¬
dalnih graščakih nenasitne pijavke. Neuničljivo se je razraščala
narodnostna in socialna miselnost in čimbolj je bil osovražen pri¬
silni jopič vzgoje v strahu božjem, tembolj se je odmikala lepemu
spoštovanju od očetovske skrbi in z apostolskim sijajem obdana
krivična fevdalna in cesarska oblast. Vendar je država na videz
stala na trdnih temeljih; bil je mir in v notrajosti ni bilo čutiti
političnih in pri industriji še v povojih tudi ne socialnih bojev.

Vendar iskra je neugasljivo tlela pod pepelom, čeprav so
ljudje živeli skromno in potrpežljivo, kot da so premajhni in pre-
ničevi, da bi jih razburjali državni in svetovni dogodki. Toda upali
so, čeprav potisnjeni globoko v fevdalno preteklost, da je na ob¬
zorju uresničenje tistega, kar je v njih srcih zapustilo tako glo¬
boko odtisnjen pečat: popolna enakost državljanov glede dolžnosti
in pravic. Torej proč s tlako in desetino, ki sta pili podložnikom
zadnje kaplje krvi.

Tako je prišlo usodno leto, ki je sklenilo dobo graščinskega
fevdalizma; iz pretiranih davčnih vijakov se je rodilo leto 1848,
pomlad zatiranih narodov. Za ljudstvo vabljive socialne pridobit¬
ve francoske revolucije so se širile po vsej Evropi; čeprav so jo

74

nazadnjaške sile poskušale zatreti, se je iskra, ki je tlela pod pe¬
pelom, kakor nesmrtna znova in znova pognala v plamen. Tako je
revolucionarna Francija vzvalovila kot razburkano morje leta
1830; osemnajst let pozneje pa je ta iskra preskočila, kakor elek¬
trika visoke napetosti, naravnost na Dunaj, odtod pa je odmevala
prek Ljubljane v vse slovenske kraje. Da se je to zgodilo sredi
države, ki je bila na glasu kot primer policijskega absolutizma, je
ostrmela vsa Evropa. Pred razjarjeno množico je moral pobegniti
sam cesar s svojimi političnimi in policijskimi hlapci. Tudi izko-
riščevalnega plemstva na podeželju se je polotil strah; začutilo se
je, da se pod njim za vedno nagibajo tla. Prav to plemstvo je bilo
že predolgo steber osovražene države, zakaj v absolutizem ukle-
njeni narodi se niso mogli znebiti misli izenačenja, ki so ga bili
doživeli zlasti slovanski narodi, ko so bili zmeraj bolj ali manj
nemški vazali. Zato se je tudi med Slovenci porodila samonikla
zahteva po združeni Sloveniji.

Ni zgolj naključje, da je februarja 1848 izšel znamenit Marxov
»'Komunistični manifest«, ki je imel silen vpliv na družbeni razvoj.
V njem so nanizane osnovne smisli genialnega sociologa glede na
naj novejše revolucionarne dogodke, misli, kakršnih dotlej niso
bili vajeni. Karl Marx je razčlenil ustroj meščanske družbe z nje¬
nimi protislovji in znanstveno utemeljil razreden boj delavstva, ki
bo obračunal s kapitalizmom in zarodil brezrazredno socialistično
družbo.

»Manifest« je pomenil trdno podlago delavstvu, kot četrtemu
stanu, ki je organizirano nastopilo pred meščanstvom. To je za¬
htevalo svoj odločilni delež pri državni upravi. Ker je bilo gospo¬
darstvo na tleh, podložnik ni imel pravic, obrt, trgovina inn kmetij¬
stvo pa so životarili v najhujšem uboštvu, je bila poglavitna zahte¬
va: gospodarstvo na drugačnih, liberalnejših osnovah in seveda
v okrilju meščanstva.

Glas o dunajski marčni revoluciji je kot nov evangelij prižigal
ognjišča narodnostne in socialne miselnosti. Tu pa tam so kmetje
udarili po graščakih in drugi gosposki ter zahtevali razrešitev raz¬
merja, ki je stoletja vezalo podložnika in graščaka. Kmet je udaril
po tistemu, kar ga je najbolj trlo in žulilo, prehajal je v odkrito
nepokorščino, medtem ko je slovensko mlado meščanstvo v Gorici
in Trstu, ki se je stežka prebijalo po družbeni lestvici navzgor,
zahtevalo, da se vpelje slovenščina v šole, zakaj: »Slavjani morajo
zdaj ali nikoli politiško veljavnost zadobiti«. Na Krasu so zboro-

75

vali celo učitelji in z veseljem pozdravili obljubo, da se slovenšči¬
na vpelje v šole in urade. V odmeve revolucije so pozitivno po¬
segle celo ljubljanske »Novice«, ki niso bile sicer kdove kaj napre¬
den časopis. Naposled je treba omeniti tudi Prešernovo »Zdrav¬
ljico«, ki je z revolucionarno napovedjo »Žive naj vsi narodi...«
naletela na velik odmev od Triglava do Snežnika ...

Čeravno je avstrijska reakcija izšla iz revolucije kot zmago¬
valka, ni bilo moči zaustaviti splošnega ljudskega hotenja, ki je
živelo v upanju na državni in socialni prevrat.

Tega hotenja kljub strogemu policijskemu nadzorstvu ni bilo
mogoče zatreti. Slovenski človek, meščan ali kmet je spričo soci¬
alnih pretresov pa tudi vplivov iz sosednje Italije, ki je bila v pla¬
menu preporoda, in od drugod postajal čedalje samozavestnejši.
Zelo blizu mu je bila misel, da bi sam odločal o svoji usodi. Na
dnevnem redu je bila popolna zemljiška odveza in s tem tudi po¬
polna odprava podložništva. Skratka: znebiti se vseh bremen, ki
jih nalaga graščak. Toda izkazalo se je, da je to bolj zapleteno
kakor preprosto. Vmes je bila določitev odškodnine. Tlaka in de¬
setina sta bili graščaku poglaviten vsakdanji kruh, prav tako tudi
cerkveni gosposki, vendar se niti prvi niti druga nista upala od
razjarjenih kmetov zahtevati česarkoli. Kmetje so zahtevali brez¬
plačno zemljiško osvoboditev, odškodnino naj plača država; le
redki so bili pripravljeni plačati za popolno odkupitev tlake, dese¬
tine in vseh dajatev graščakom primemo ceno.

Kmet pa se je tudi tam, kjer bi mu utegnili priti do živega,
izkazal za prebrisanega in iznajdljivega. V urbarjih namreč ni bilo
vpisanih nekaterih pridelkov, ki so jih bili začeli na novo saditi in
sejati. Tu je bil krompir, ki je postajal čedalje nujnejša hrana za
ubožnejše prebivalstvo, in koruza, ki so jo prinesli leta 1560 iz
Amerike v Italijo, od tam pa je morala preko Turčije (zato tudi
ime turščica), da se je ob koncu 18. stoletja prvikrat prikazala na
naših njivah. Razen koruze in krompirja se je udomačil še fižol,
hmelj, deloma tobak in sladkorna pesa. Več skrbi so posvetili tudi
sadjarstvu, čebelarstvu in sviloprejstvu. Tako so se izognili dajat¬
vam, ki so jih obvezovali urbarji.

V kroniki iz tistih časov beremo: »Vsled slabih letin in drugih
nezgod je ljudstvo silno obubožano in zadolženo. V deželi je glad;
pomanjkanje je tako veliko, da ljudje od božiča do nove žetve
ne poznajo kruha in soli. 25-letni fantje so podobni starcem. Kako
odplačati, torej, odškodnino za zemljiško odvezo? Razen tega so

76

graščaki ropali ljudstvu njegovo premoženje. Krivično je nalagati
davek kmetu na kri, ki ne bo smela več teči iz njegovih ran.«

Kmet je sicer polagoma od leta 1848 postal lastnik svojega
zemljišča in s tem svoboden državljan, vendar so ga začeli hudo
bremeniti državni, okrajni in občinski davki; oblasti so čedalje
bolj privijale svoje vijake. Razen davkov je moral kmet plačevati
stare dolgove. Temu so se pridružile še slabe letine, bolezni pri
ljudeh in živini, trtna uš je uničevala vinograde (prišli so do spo¬
znanja, da je rešitev samo v ameriški trti, ki so jo cepili z doma¬
čimi vrstami). Stiska pa je rodila neusmiljeno oderuštvo. V vsaki
vasi je zapel boben nekaj domačijam. Ljudi se je polastil obup;
zagrenjeni so odhajali za zaslužkom v mesta, kjer se je razvijala
industrija in kjer so bili boljši zaslužki. Začelo se je na veliko iz¬
seljevanje v tujino. Kdor je ostal doma, se je moral oprijeti um-
nejšega gospodarstva, zlasti ker je bilo občutno pomanjkanje de¬
lovne sile. Rešitev je bila v pridnosti in varčevanju, v poljedelstvu
in živinoreji... Da so se otresli oderuških pijavk, so se zatekli k
zadružnim posojilnicam in hranilnicam. V letih pred tem so se
kmetje, misleč, da imajo neomejene pravice in da bi se rešili
stiske, neusmiljeno zagnali nad gozdove ter jih izsekovali, žagali
apnenice in oglje, zakaj vse to je šlo dobro v denar za ladjedelnice
ter drugo industrijo v Trstu in na Reki.

Ker so zaradi te nepremišljenosti na hitro padali snežiški in
postojnski gozdovi, je izšel v zaščito gozdov odlok, da bodo morali
kmetje odkupili pravico za izkoriščanje gozdov. Gozdovi pa so bili
že tako izsekani, da je notranjski glavar izdal odlok, da morajo
kmetje zasaditi goličave. Ker pa so kmetje mislili, da gozdov nihče
ne bo nikamor odnesel, so si zagotovili z odkupom le manjši, pri-
ročnejši del gozda, ostali del pa je pripadal državi in se naposled
zopet povrnil v lastnino plemiških izvoljencev.

Spričo vsega tega so prišli žalostni časi in marsikdo si je za¬
želel nazaj stare, dobre dni. Delo v gozdu je bilo omejeno, zato
so mladi ljudje izpod Snežnika odhajali za zaslužkom v tuje kraje,
da si z napravljanjem lesa za trgovino kaj prislužijo. Odhajali so
v hrvaške in bosenske gozdove. Nekaj se jih je v Bosni oženilo in
naselilo.

Trst in Reka sta postala veliki trgovski središči in tako so se
čez slovensko deželo razvili blagovni promet, prevozništvo in obrt,
za velikopotezno trgovino pa slovenski človek ni imel smisla. Slo¬
venci ob cesti so se vključili v ta promet kot vozniki in obrtniki.

77

Razen tega tudi zaslužek ni bil slab. Voznikom nikoli ni zmanjka¬
lo tolarjev, ki so bili sicer tako redek gost v kmečkih žepih. V
Trst in na Reko so vozili oglje, drva, stavbni les, poljske pridelke,
živino, konje, obrtniške izdelke, npr. ribniško suho robo, železar¬
ske, steklarske in lončarske izdelke, živo srebro, kožuhovino, vol
no, sir. Tako sta polagoma zacveteli zlasti trgovina in obrt.

Spričo živahne trgovine ni čudno, da se je v vaseh ob cestah
razvilo tovorništvo. Največ tovornikov je bilo iz vasi pod Snežni¬
kom, pa tudi Čiči so tovorili sol, vino in drugo blago na sejme
proti severu in vzhodu. Dokler še ni bilo primernih cest, je bilo še
dokaj preprosto. Tovorili so največ na konjih, oslih in mezgih.
Toda ko so v začetku 18. stoletja zgradili ceste in jih vzdrževali
s prisilno tlako, so takoj začeli voziti težki vozovi »parizarji«. S
tem je bila tedanja trgovska zveza med Trstom in Reko ter de¬
želami na severu, na višku.

Zaradi obširnega gozdnega zaledja se je tudi Ilirska Bistrica
v tem obdobju razvijala v vedno močnejše gospodarsko središče.
Žage v Bistrici in Podstenjšku so samo leta 1850 izdelale 3 mili¬
jone 650 tisoč deščic, ki so jih nato izvozili v južno Italijo, na Sici¬
lijo in Malto za izdelavo zabojev za južno sadje. Precej lesa, največ
hlodovine, so izvozili za ladjedelništvo. Samo leta 1824 so iz bistri¬
škega območja izvozili 20.000 voz lesa.

Les in prevozništvo sta bila precejšen vir dohodkov za vso
zgornjo Pivko, Brkine in Podgoro, kjer so se ukvarjali tudi s
sečnjo lesa in s prevažanjem trgovskega blaga proti Reki in Trstu
ter nazaj proti Ljubljani. Kot »furmanski« vasi sta bili najbolj na
glasu Topolec in Dolnji Zemon. Ta promet je vplival tudi na raz¬
voj trgovine v vseh večjih krajih. Pomemben dohodek je bilo ku¬
hanje oglja v snežniških gozdovih, Brkinih in Čičariji. Oglje so
vozili največ v Trst in na Reko.

Živahna je bila trgovina s kmetijskimi pridelki, živino, ledom
in senom. Led so pozimi nasekali v zamrznjenih mlakah in ga
vskladiščili v globoke jame ledenice. S tem so se ukvarjali v Za-
rečju, Dobrepolju, Zarečici in Trnovem. Poleti pa so ga prodajali
na Reko, v Opatijo ali Trst. Zvečer so ga naložili na voz deset ali
več centov, ga pokrili s slamo in odpeljali. Za tak voz ledu, ki so
ga potrebovali za konserviranje rib, za pivo in meso, so dobili 30
goldinarjev, kar je bil za tiste razmere precejšen denar. Tudi seno
so največ prodajali v Trst, kjer so še leta 1860 imeli 2000 krav in
tisoč konj.

78

Tovorništvo je ob cestah potrebovalo velika postajališča. Še
zdaj so tu in tam ostanki velikih krčem in hlevov, kjer se je zbiral
ves pisani popotniški svet, od »furmanov« do rokovnjačev, popot¬
nikov, potepuhov in vojaštva. Za »furmane« so bili največje zlo
cestni roparji, pa tudi rokovnjači so se bili izrodili v navadne
razbojnike, ki so »furmanom« povzročali velike skrbi. Rokovnja-
štvo je nastalo med boji z Napoleonom in se je pozneje močno
pomnožilo, zakaj kmečki fantje so raje pobegnili v gozdove, kakor
pa da bi bili za deset in več let v vojaški suknji in da bi nosili
glavo naprodaj za avstrijsko očetnjavo.

Toda ko je bilo prevozništvo najbolj razvito in donosno, so
prišli nadenj grozeči, temni oblaki — železnica. Zanjo se niso
navduševali ne veljaki ne kmetje ne postiljoni, skratka tisti, ki so
imeli od prevozništva največ dobička. Predvidevali so, da jim bo
železnica odvzela zaslužek. Upirali so se ji kot nepotrebni novota¬
riji, ki bo ljudstvu samo v škodo. Po nekaterih vaseh župan v ime¬
nu ljudstva ni hotel dovoliti trasirati progo čez njihovo zemljo.
Vendar je železnica kljub temu stekla in voznike omejila na pre¬
voz domačih pridelkov. V spomin na staro slavo prevozništva, so
ostale ob cesti le velike krčme in hlevi, ob katerih so se nekdaj
ustavljali mogočni furmani s še ponosnejširni konji, in pred
krčmaricami žvenkljali s tolarji in zlatniki.

Železnica pa ni ogrožala samo tovorništva, temveč je pomeni¬
la vpliv tujega sveta v domače patriarhalno življenje. Kronist je
zapisal: »Ko se je pričela graditi železnica, je bilo kmalu konec
neznosni bedi. Ko so še umni glavarji tedanje politične gosposke
začeli siliti, da se narede potrebne poti in ceste, se tako stanje ni
več povrnilo«.

»Ljudje so se bili navadili dobro živeti, kar pa ni dolgo šlo,«
pravi zapis drugega kronista. »Kravica za kravico je šla iz hlevca
in slednjič so le še jasli samevale v njem. Ljudje so se navadili
nemirnega življenja in ga ne morejo opustiti. Kjerkoli se gradi
kakšna železnica, povsod vidiš našega dolinca. Ker je ta nesrečna
navada zanesena skoraj v vse vasi, manjka delavcev, ki so dragi
in izbirčni. To našega kmeta tare najbolj.

Da si išče vsakdo zaslužka kjer si bodi, bo nekoliko ta vzrok,
da se zavživajo v sleherni hiši poleg krompirja, žgancev in zelja
tudi kava in opojne pijače. Kot dokaz za to pričajo številne krčme
in žganjarije, ki imajo dober zaslužek. To se sme imenovati naj¬
hujša pijavka, ki razen tega, da prazni ljudem mošnje, nalaga

79

najhujši davek, čeprav ga z veseljem plačujejo v svojo škodo. Ker
pogrešamo fužin, tovarn in tudi domače obrtnije, je blagostanje
na nizki ravni. Ljudje so revni tudi zaradi tega, ker v Trst in na
Reko prodajo preveč sena, zato pa redijo premalo živine. Tukaj
ni posestnikov in bogatinov. Zemlja še ni dovolj raziskana, zato
se tudi ne ve, kaj v sebi hrani. Rudnin se doslej ni zasledilo razen
premoga, katerega je pred leti našel neki kmet na svoji njivi.«

Kronist ugotavlja dalje:

»Ljudje so vzgledno mirni, marljivi, prijazni in pošteni, tako
da žandarji malodane nimajo nobenega posla. Bržkone tudi zato,
ker so mirnega značaja. Zelo, zelo redki so pretepi, o pobojih sko¬
rajda ni slišati. Pravdajo pa se preradi in to za prazen nič. Več¬
krat jih stane pot na sodišče več, kakor pa je vredna stvar, za
katero se pravdajo. A tega jim v slepi in vzvišeni užaljenosti ne
more nihče dopovedati. Gornje oznake si tudi ne morejo vsi v
celoti lastiti. Temu je največ krivo pomanjkanje in revščina. Ra¬
zumljivo da tudi »šumarji« po svetu več slabega kot dobrega sliši¬
jo in vse to domov prinesejo. Kljub temu je tukajšen človek pri¬
jazen, potrpežljiv in gostoljuben, samo do vsakega ni zaupljiv.
Poleg svojih lepih lastnosti ima tudi grde napake. Ni je hiše, pa
naj bo popolnoma beraška, da bi se ne pilo kave vsaj dvakrat na
dan. Gospodarji milo tožijo, da ne morejo več shajati, ker hoče
imeti družina predobro hrano. Nekdaj so nosili obleko iz doma
stkanega blaga, zdaj pa se je ta navada popolnoma opustila. Za
obleko je treba šteti obilo denarcev. Kmet nima več niti ene stva¬
ri, katero bi mogel dati hlapcu ali dekli za obleko. Vse mora ku¬
piti. Kako gosposko se le-ti nosijo! Vsakega hlapca lahko prepo¬
znaš po lepši in boljši obleki. Preprosta raševina se umika suknu,
žametu in svili. Iz domačega blaga so oblečeni samo še kmečki
otroci. (Z iznajdbo predilnega stroja leta 1767 se je zanesla revo¬
lucija tekstilne industrije v sleherno kmečko hišo — spričo lepše
in cenejše industrijske tkanine je začela izumirati domača tkalska
obrt).

In kdo je te razvade prinesel v deželo? Na splošno vlada
mnenje, da odkar teče južna železnica, ni v dolini več prave nek¬
danje sreče. Ljudje so prišli preveč v stik s tujimi vplivi. Denar
so zlahkoma zaslužili, zato ga pa še bolj lahkomiselno zapravili.«

Tako je bilo kronistovo mnenje o ljudeh pod Snežnikom.

Vendar so novi časi nezadržno vnašali v preprosto kmečko
življenje nove oblike. Vpliv francoske revolucije ni oblikoval le

političnih, gospodarskih in družabnih stikov, temveč je segel
globlje v kulturno in duhovno področje, če narodnost doslej ni
bila pomembnejši družbeni dejavnik, se je potlej začela doba pro-
svetljenstva — ideja slovenstva in slovanske vzajemnosti. To se je
razširilo iz mestnih središč na podeželje in se izražalo v priredit¬
vah čitalnic — izobraževalnih društvih, na ljudskih taborih, kjer
so možje, ki so hoteli spodbuditi vest slovenskega naroda, čedalje
močneje poudarjali željo po združeni Sloveniji.

Tako osnovo, tudi v boju proti liberalizmu nemške politične
in gospodarske nadvlade na Slovenskem, je nudila ideja o narod¬
nosti, o naravnih pravicah vsakega naroda, da pospešuje in razvija
svoje gospodarstvo, politično in kulturno življenje .

V boju proti tisočletnemu gospostvu Nemcev z vso bridko
dediščino za slovenski narod je narodnostna misel globoko odjek¬
nila, slovensko izobraženstvo in meščanstvo pa je stalo v prvih
okopih družbenega gibanja. Pri tem je bila očitna zaostalost pode¬
želja, kar je bilo krivo šolstvo, saj so, kjer so bile šole, vtepali v
glavo slovenskim otrokom le nepriljubljeno nemščino. Za sloven¬
ske šole ni bilo ne prostora ne učiteljev in ne knjig. Zato so tudi
študenti s podeželja, največ duhovniki, ki so odhajali iz mestnih
šol, hoteli postati učitelji nepismenega podeželja. Celo »Kmetijske
in rokodelske novice«, ki so prvikrat izšle 6. januarja 1843, pišejo
v uvodu: »Učenosti, umetnosti ino znajdenje so se v kratkih letali
na eno vižo razširile, de kdorkoli z njimi naprej ne hiti, ne posne¬
ma, kar so drugi koristnega znajdli, ampak se terdovratno stare¬
ga drži, gre rakovo pot...«

Resda so nastale prve slovenske šole kmalu po odhodu Fran¬
cozov, vendar se zaradi ponemčevalnih stremljenj niso mogle raz¬
viti. Toda že v drugem desetletju 19. stoletja so se pojavile tako
imenovane nedeljske šole. Sprožila se je tudi želja po slovenskih
knjigah. Tako je prva slovenska izvirna povest Janeza Ciglerja
(1772—1869) »Sreča v nesreči« izšla leta 1836. Povest se je med
preprosto ljudstvo hitro razširila. Sploh je bil Cigler vnet prepo-
roditelj. Že pred tem je zahteval dovoljenje za izdajanje literarno¬
zgodovinskega časopisa »Slavinja«, kar pa mu iz političnih razlo¬
gov, vendar z izgovorom, da tak časopis ni potreben, ker večina
razume nemščino, cerkvena oblast ni dovolila.

Kako živa je bila želja po izobrazbi in preporodu, nam izpri¬
čuje ustanavljanje šol (kar bomo opisali v drugem poglavju) in
čitalnic na območju Ilirske Bistrice. Prva, po vrsti sicer dvanajsta,

6 Uporni svet

81

je bila ustanovljena 1864. leta čitalnica v Bistrici, ki je imela šte
vilno članstvo ter 14 slovenskih, hrvaških in nemških časopisov.
Na dnevnem redu so bile kulturne prireditve ali čitalniški večeri.

Kot preporoditelj in narodni buditelj se je tedaj uveljavljal
Miroslav Vilhar, graščak s Kalca, ki je nalašč za čitalnice pisal
pesmi, igrice in uglasbil več spevoiger, pesmi in samospevov.

Tri leta pozneje so osnovali, prvo v Istri, čitalnico v Jelšanah.
»Novice« so 16. januarja 1867 objavile: » ... Da, naprej se hočemo
pomakniti in nočemo zaostati. Tako govori zdaj vsak za narodno
stvar vnet Jelšanec. Da pa se to uresniči, treba nam je kake take
naprave, v kateri bi se moglo za malo denarca mnogo časnikov
in bukev čitati. Z veseljem moram povedati, da snujemo že narod¬
no čitalnico...« Jelšansko čitalnico so odprli 4. marca 1867 in s
tem se je začelo živahno narodnobuditeljsko delovanje. Pri tem
je zanimivo, da so na prireditvah čitalnice sodelovali tudi Kastav-
ci. Dopisnik piše o tem takole: »...  za konec so nastopili še Ka-
stavci, in sicer s pevskim zborom, ki je zapel pesmi žužulinka in
Hrvatska domovina. Na oder je stopil tudi kastavski zdravnik
Bachman, rojen Čeh, in pozdravil goste v imenu Kastavcev... De¬
klamiral je še nek reški dijak hrvatsko Sloga, katera je bila kakor
nalašč za ta dan, kajti videla se je prava bratovska sloga med
Kastavci, Bistričani in Jelšanci...«

Tako se je preporod širil od središč do na jzakotne j ših vasi,
obdobje srednjeveškega mračnjaštva je čedalje bolj tonilo v na¬
predku novih dni, ki so se čedalje bolj jasnili v novih pridobitvah
za človeštvo. K temu so mnogo pripomogle nove iznajdbe, ki so
imele posreden vpliv v sleherni hiši, zakaj povzročile so razmah
industrije in hkrati vznik delavskega vprašanja. Nekatere izmed
teh iznajdb smo že navedli, omenimo pa naj še elektriko, Edisono¬
vo električno žarnico, telefon, Morzejev elektromagnetični brzo-
jav, kar pomeni napoved radijskih in televizijskih prenosov. Zelo
pomembna so odkritja v medicini: mikroskop in neposredno od¬
kritje povzročiteljev raznih bolezni, zlasti malarije, kolere in davi-
ce; rentgen, številna kemična zdravila in preparati, narkoza, ki je
omogočila operacije, skratka, na široko je bila odprta pot moder¬
ni medicini. Uveljavile so se praktično pomembne iznajdbe: petro¬
lejka je zamenjala trske in borovke, vžigalice so spodnesle gobo
in kresilo, gosje pero je nadomestilo jekleno, zabrnel je šivalni
stroj; začeli so izdelovati sladkor iz sladkorne pese, izumili so
konserviranje, revolucija v tekstilni industriji z iznajdbo umetne

82

svile je spodrezala korenine domači obrti — tkalstvu. Industrija
je obogatila posameznike na račun osiromašenih množic. Stroji so
prodrli tudi na polja: motorni plugi, kombajni, kosilnice, posne-
malniki itd. so vnesli v kmetijstvo pravo prelomnico. Toda nova
doba je izumila tudi moderno orožje: strojne puške, topove, bojne
ladje, torpedne čolne in podmornice ... Leto 1895 pomeni začetek
modernega, tudi vojnega letalstva. Iznajdbe so rodile industrijo
in večjo civilizacijo; le-ta pa se ni mogla ogniti gospodarskim kri¬
zam, brezposelnosti, revščini.

Kljub težavam pa je naš človek, v bistvu skromen, ostal opti¬
mist. Delavec je hodil na delo na žago ali v gozdove, kmet je
obdeloval njivice, a prvi ne drugi nista pozabila, da je osnovna
človeška modrost: veseliti se življenja, zalivati ga z radostjo in
vedrino...

O tem nam bo pripovedovala tudi nasledja zgodba.

Književnik Angelo Cerkvenik, ki je deška leta preživel v Ilir¬
ski Bistrici, se Bistričanov iz tega časa spominja kot šegavih,
dovtipnih, hudomušnih in domiselnih ljudi, ki so radi pili in peli,
kvartali, ponedelj kovali, tor kovali, pa še sredovali, če so v žepih le
imeli kaj cvenka. Ni čudno torej, da so v razposajeni družbi mar¬
sikakšno prebrisano uganili, da se je potem na vsa usta krohotala
vsa bistriška srenja.

V živem spominu mu je ostala zlasti ženitev Petra Lešnika,
drobnega, na eno oko slepega bistriškega občinskega tajnika, z
zajetno, okroglo, sivo, toda še dobro ohranjeno in živahno Pavlin-
co Bachmanovo, vdovo po zdravniku.

Peter Lešnik je visoko nosil glavo in oblačil se je, kolikor je
le mogel izbrano. Kadar koli je stopil na cesto, v občinski urad
ali v krčmo, je bil v snežno beli poškrobljeni srajci, z visokim,
trdim ovratnikom, ki ga je silil, da je visoko vzdigoval glavo. Bil
je imeniten in vedel se je gosposko; preden je s kom spregovoril,
se mu je predstavil, pa čeprav v krčmi ni bila navada, da bi se
bila druščina in drugi vinski bratci drug drugemu predstavljali.
Pa je naletel v gostilni na hudomušnega in navihanega Grščevega
Alberta in se mu predstavil:

»Dovolite, da se vam predstavim: jaz sem Peter Lešnik, občin¬
ski tajnik.«

»Rad vam dovolim; jaz pa sem Pavel Oreh, upam, prihodnji
občinski tajnik, ker je že tako, da pride za Petrom Pavel.«

6 *

83

Lešnik je sprva mislil, da se Albert res tako piše, ko pa je
zvedel, da ga je pretkanec potegnil, mu je poskušal po svojih sla¬
bih močeh nagajati, zlasti pri dovoljenju za prizidek, kjer bi
napravil prostor, kamor še cesar sam hodi. Grščev Albert pa mu
ni ostal dolžan. Prav v njegovih prebrisanih možganih se je bila
baje najprej skuhala poroka osemindvajsetletnega Lešnika z dva¬
inosemdesetletno Pavlinco Bachmanovo.

Tiste čase so radi prihajali veseljačit v Ilirsko Bistrico bogati
»lovci« z Reke, ki jim je za lepe denarce prodajal lovske trofeje
znani bistriški lovec in davkar Martinčič. Lovci z Reke so namreč
redkokdaj povohali tišino in samoto gozdov, pač pa so zvečine po¬
sedali in popivali v tedanjem Tomšičevem hotelu ali v Iliriji. Med
lovci z Reke je bil tudi bogat trgovec Bilc, ki je bil z Grščevim
Albertom v zelo oddaljenem sorodstvu. V znamenje bogastva je
Bilc nosil prelep svilen telovnik z gumbi iz dragocenih žlahtnih
kamnov. Peter se je, kajpada, kmalu seznanil z reškimi denarnimi
bratci. Srečen in ponosen je bil, da je smel v njihovo imenitno in
gosposko druščino. Vsi, tudi Albert, so kmalu ugotovili, da je
Lešnik s pohlepnimi očmi požiral Bilčev dragoceni telovnik.

Zdaj se je Albertu vznemirila tista vražja, sicer vedno živa
potegavska žilica in zasnovala hudobno nakano. Poščegetal se je
za ušesom in pomežiknil Bilcu, bratrancu v desetem kolenu,
rekoč:

»Bilc, saj boš daroval svoj telovnik Petru, če se oženi z vdovo
Pavlinco.«

»Kakopak, da ga mu bom dal, da bo ženin, kot se spodobi.«

Menda po naključju se je zdajci oglasil Stipe, drugi lovec, in
pohvalil sicer že priletno, vendar postavno in dobro ohranjeno
veselo vdovo ter njeno bajno bogastvo, kakih pol milijona kron,
ki da jih ji je zapustil njen pokojni mož in zdravnik.

Lovec Stipe je menil, in trgovec Bilc, ki je doumel Albertovo
potegavščino, mu je pritegnil. Oba sta obžalovala, da sta oženjena,
češ da bi se drugače prvi ali drugi oženil z bogato Bachmanco...
Stara je že, sta menila, ob smrti mu bo zapustila tistih pol milijo¬
na kron in se bo znova poročil, to pot s kakšno mlado, lepo in
morda tudi bogato.

V pogovor se je vmešal tudi Grščev Albert in naravnost dejal,
da bo on sam in nihče drugi zasnubil Pavlinco, le Bilc mu mora
obljubiti, da mu bo za poroko daroval svoj dragoceni telovnik.

84

»Od srca rad ti obljubim,« je bil Bilc velikodušen.

In zdaj je prišlo to, kar so kanili, poglavitno. Peter se je
odkašljal, si obrisal ustnice z belim robcem in slovesno dejal:

»Tudi jaz bi jo zasnubil.«

»Ti? Jaz jo bom prvi!« je trmoglavil Albert.

»Jaz sem občinski tajnik!« se je postavil Peter.

»Res je,« se je oglasil Bilc. »Albert, resno mislim, da si neko-
likanj le prevelik kmetavz za tako gosposko damo.«

»Jaz, pa kmetavz!« se je navidezno razhudil Albert.

»Gospod Bilc ima popolnoma prav,« je Peter gorel od
zadoščenja.

»Ti, šmentani škric!« je še bolj vzrojil Albert.

»No, vidiš, kako nemarno zmerjaš,« je zamodroval Bilc. Prav
zares, Albert, nisi za tako fino damo, zares ne!«

Tako so sklenili, da je edini primerni ženin za vdovo Bah-
manco uglajeni občinski tajnik Peter Lešnik. Dolžnost, naj stopi
h gospe Pavlinci in jo zasnubi za svojega »prijatelja« Petra, so
naložili prav Grščevemu Albertu.

Peter se s tem predlogom ni preveč strinjal, nekoliko je okle¬
val v bojazni, da mu bo Albert zmešal štrene in jo zasnubil zase
namesto zanj. Naposled so se le pomirili, ko je Peter privolil, naj
sicer Bachmanco zasnubi Albert, vendarle v častitljivi družbi treh
uglednih lovcev z Reke.

Natakarica, ki je vlekla na uho pogovor med lovci z Reke,
Petrom in Albertom, je bogato vdovo z vso zadevo že vnaprej se¬
znanila. Kajpak, Bachmanca je bila na vso moč vesela, ko je
zvedela, da se mladi možje potegujejo zanjo. Ko so se pri njej
zglasili snubači, trije lovci z Reke pod vodstvom prebrisanega
Alberta, je pripravila gostom pravo pojedino. Sprva se je snubcev
branila, naposled se je le omehčala. Če lahko še koga osreči, no,
zakaj ne ...

»Gospodje,« je navidezno sramežljivo rekla, »zdi se mi, da je
premlad zame ...«

»Osemindvajset jih ima,« ji je pomenljivo povedal Albert.

»Jejnata, jejnata!« je veselo vzkliknila.

»Gospa, kar mirno kri. Peter bo samo z enim očesom opazil
komaj polovico vaših cenjenih let!« jo je prepričeval Albert kot
snubač, ki ima prvo besedo.

Spričo tako tehtne utemeljitve se je vdova kajpada vdala. Vsa
je bila blažena; na njenih licih je zaigral skrivnosten nasmeh.

85

Ko je čez nekaj dni Albert pripeljal k srečni nevesti še ženina,
ki ji je prinesel velik šopek rdečih nageljnov, ni vedela kam s
tolikšno srečo. Drobni in mladi Peter ji je bil kar se da všečen;
nekoliko manj nevestini kuharici Micki, ki je bila gospej malce
nevoščljiva. Ta je tekala od znanke do znanke, od sosede do so¬
sede in vsa spodrecana tarnala:

»Naša gospa je ponorela; zmešalo se ji je, čisto zmešalo...«

Vsa Bistrica se je na vsa usta smejala.

»No, Micka, ali se imata zelo rada,« so jo spraševale radovedne
prijateljice.

»Pa še kako! Greh je v hiši, vam rečem. O, če bi se samo
poljubljala, pa se bojim, da ne počenjata še kaj hujšega... In
nikdar mu ni zadosti, o, sveta nebesa!«

Zadeva je prišla na uho tudi pobožnemu možu, trnovskemu
dekanu. Kar križal se je zaradi pohujšanja. A ko sta se zglasila
pri njem ženin in nevesta, in ko ju je dekan hotel oštevati, je bil
Peter odločen in možat:

»Kaj se mešate v najine zadeve, gospod dekan? če vam ni
prav in nočete zaslužiti, pa pojdem k poroki na Trsat. Tam si
bodo kapucinarji spričo odprtih rok darežljive neveste obliznili
vseh pet prstov!«

In glej, napoved bogatega daru je dekana pri priči omehčala.

»Storil sem svojo dolžnost, opozoril sem vaju na božjo priču-
jočnost, več ne morem napraviti,« je bil zdajci dekan res dobrotljiv.

Na večer pred poroko je Albert pripravil podoknico in veselo
ljudsko rajanje, ki je zasenčilo celo baklado in sprevod, kakršen
je bil v navadi vsakega 18 . avgusta ob rojstnem dnevu njegovega
cesarskega veličanstva Franca Jožefa. Gasilci so nastopili v uni¬
formah s svetlimi čeladami in z lampijončki in baklami v rokah.
Moški pevski zbor je zapel: »Obračati na dva oči, to dobro ni, to
zdravo ni...« Pred Svetovo trgovino, kjer je gospa stanovala, se
je zbrala vsa Bistrica — od otročajev do sivolasih starčkov — in
se zabavala, šalila in smejala.

Nevesti in ženinu je čestitalo posebno odposlanstvo v imenu
vseh Bistričanov. V odposlanstvu je bil tudi Albert, ki je povzel
besedo:

»Draga nevesta, dragi naš občinski tajnik, slišali smo, da se
gospod dekan nekaj ujeda zaradi vaju. Ko bi imel v glavi le malo
soli, bi moral vedeti, da se številki vajine starosti čudovito ujema¬
ta. Če ti dve številki, 28  in 82  zapišemo, skoraj ne opazimo razlike.

86

Verjetno ju je združila usoda! Ko bi gospod dekan bolj premišlje¬
no bral sveto pismo, bi moral vedeti, da ni ljubezen nikakršna
posebna pravica zelene mladosti. Gospod dekan bi moral vedeti,
da je Abrahamova Sara v svojem devetdesetem letu povila sinčka.
Torej je naša draga nevesta le nekoliko starejša ženska, ki je še
zgodna za ljubezen, ženitev in še kaj, a?«

Da, da, da, so odposlanci s ploskanjem odobravali govorni¬
kove besede, nevesta pa je pripravila imenitno pojedino, medtem
ko je gasilcem in pevcem nasula v prgišče zvrhano mero zlatnikov
in srebrnikov, da so si lahko v krčmi pošteno privezali dušo.

Bistričani, ki so tistihdob sloveli kot liberalci in moški pove¬
čini niso zahajali v cerkev, so naslednji dan, ko je dekan sklenil
v nerazdružljivo zvezo srečna novoporočenca, napolnili trnovsko
cerkev do zadnjega kotička. Tisti, ki so bili v dekanovi bližini, so
slišali njegovo hudovanje:

»Glejte jih, preklemane liberalce, kako so iz cerkve in po¬
ročnega obreda napravili cirkus!«

Toda grehu, kakor so rekli nekdaj, sledi pokora. Za Petra
Lešnika je prišla že nekaj dni po poroki. Padel je skoraj v omed¬
levico, ko mu je žena razodela, da ji ni prvi mož zapustil niti pre¬
bite pare. Glavnico, ki je znašala pol milijona kron, da je namreč
zapustil za podporo revnim medicincem in da ona uživa samo
obresti od naložene glavnice. Peter kljub temu ni obupal. Tudi
obresti so bile kar tolažilen prispevek, saj so znašale na leto za
najmanj deset Petrovih plač in še nekaj čez. Tudi sicer se Peter
ni mogel pritožiti. Žena in tudi kuharica Micka, ki se ji je Peter
polagoma priljubil, sta zanj skrbeli na vse pretege. Pavlinca pa je
Petru privoščila vse, kar lahko ljubeča žena privošči ljubemu možu.

»Rad bi videl, kako poteka vajina strastna ljubezen,« je nekaj
mesecev po poroki Petra podražil Grščev Albert.

Peter je ostro odrezal:

»Ne praskaj se tam, kjer te ne srbi! Midva opraviva ljubezen
na štiri oči, to je najina zadeva.«

»Ali je četrto Mickino oko, ki kuka skozi ključavnico?« ni na¬
vihani Albert odnehal.

Kljub temu se Peter Lešnik ni bil z ženitvijo opekel, kakor so
vsi prerokovali. Več let je z ljubeznivo družico srečno živel, in ko
je umrla, mu je zapustila dokajšnje bogastvo.

»To je bil čas srebrnikov in zlatnikov,« še zdaj poudarjajo
naši dedje in očetje.

87

In tudi čas, ko se je povsod našlo delo, ko so se nad Evropo
začeli zbirati oblaki prve svetovne vojne, ki je pognala moške v
strelske jarke, kar je za vselej pokopalo Petrovo in podobno staro¬
svetno bistriško idiliko.

V zraku so bile slutnje, da se na obzorju zbirajo temni oblaki.
Priključitev Bosne in Hercegovine k Avstriji, sledi (1912—1913)
prva in druga balkanska vojna... Oblaki so se strnili v nevihto,
ki je v krvavih potokih šla čez Evropo ...

88

PLES SMRTI OB SOČI

Če prisluhnemo pogovoru naših očetov in dedov, bomo često
slišali hvalnice o dobrih starih časih. Pripoved o dobrih starih časih
se sliši kakor v pravljici. »Da, tedaj so bili v veljavi cekini in to¬
larji, zlat in srebrn denar; delo da se je dobilo, kjer si hotel po¬
prijeti, in šel da si lahko, kamor te je bila volja.«

Ne bo nam treba preveč ugibati, zlahka bomo uganili, da se
pravljica na dobre stare čase nanaša na prvih štirinajst let naše¬
ga stoletja. Stara Avstro-Ogrska je tedaj izjemoma preživela pre¬
cej let brez vojne. V deželi je vladal mir in miru se je malodane
pridružila blaginja, ki je naši skromni ljudje dotihmal niso bili
vajeni. Svoje izdelke in pridelke so razmeroma po pravšnji ceni
spravili v denar, davki, pravijo, jih niso preveč bremenili; prav
tako pa je tudi v trgovinah z manufakturnim blagom in živili niso
pretiravali s cenami. Vmes je bila kajpak konjuktura, za kar pa
ljudje, ki govore o dobrih časih, niso vedeli. Avstro-Ogrska se je
tedaj namreč pripravljala na dozdevno neogibno imperialistično
vojno, ker je nedvomno tudi ustvarjala zgoraj omenjene gospo¬
darske razmere.

Stvari pa le niso bile tako preproste, kakor o njih pripovedu¬
jejo naši dedi in očetje. Še preden se je prvo desetletje tega sto¬
letja prevesilo v drugo desetletje, se je tisto o trajnem miru za¬
taknilo. Temu je bil kriv avsto-ogrski pohlep po slovanskem jugu.
Leta 1878 je namreč Avstrija zasedla Bosno in Hercegovino, na
tanko trideset let pozneje, leta 1908, sta bili ti deželi priključeni
Avstriji ali podarjeni staremu cesarju Francu Jožefu za šestdeset¬
letnico vladanja.

To nasilno dejanje pa je vzbudilo hudo kri med tamošnjim
narodno zavednim prebivalstvom in globok odmev v svetu. Vihar
v časopisih je dal slutiti, da so korenine navideznega miru dokaj
iztrgane. Ljudje so se spričo novic, ki so bile čedalje bolj vzne¬
mirljive, v strahu vpraševali, če je vojna zares na pragu? Le malo
je bilo upanja, da bo mir ohranjen vsaj do smrti otrdelega ce¬
sarja, ki je vladal »ječo narodov« že celih 66 let.

89

V ozadju pa so se dogajale in pripravljale vse hujše reči. V
Evropi sta se že več desetletij ustvarjala dva nasprotujoča si
osvajalno tekmovalna tabora velikih imperialističnih držav. Na
eni strani so bile Avstrija, Nemčija in Italija, na drugi pa Anglija,
Francija in Rusija. Večno jabolko bolj ali manj tihega spora so
bili osvajanje tujih ozemelj in kolonij, nadvlada na morju in pri¬
dobitev vplivnih območij, vprašanje morskih ožin, tekmovanje in
izpodrivanje industrije in trgovine. Stara, okostenela Avstro-Ogr-
ska se je predvsem bala prodiranja carske Rusije na Balkan, ne¬
malo pa so jo trapila preteča narodnostna gibanja njenih dežel.
Razen tega je, skupno z Italijo, sanjala o svojem gospostvu na
Balkanu. Tu, na tem območju je postajala Srbija čedalje močnej¬
ša in s tem tudi nevarnejša, saj je vse odločneje poudarjala strem¬
ljenja jugoslovanskih narodov.

V ospredju tega gibanja je bila mladina, ki se je združevala
na slovanskem jugu v »Mladi Bosni« (medtem ko so bili v Slove¬
niji nekaj podobnega »preporodovci«). Toda Avstro-Ogrska dvojna
monarhija, ki je bila v primerjavi s Srbijo kakor Goljat in pritli¬
kavec, je znala s pomočjo Madžarov kar najbolj učinkovito kro¬
titi narodnostne pobude zatiranih slovanskih narodov, ki so ji
venomer in čedalje bolj rasli čez glavo. Kljub napetemu politič¬
nemu ozračju se je Avstro-Ogrska pripravljala na vojno. V osva¬
jalnih načrtih naj bi je ne smel nihče prehiteti! Tako so vsaj mi¬
slili oholi generali in diplomati na Dunaju in v Budimpešti, ki so
se, oslepljeni od lastnega blišča in namišljene vzvišenosti, lahko¬
miselno igrali z ognjem. Vzroke za vojno so iskali na vse mogoče
načine, uveljaviti in uresničiti so hoteli svoje temne račune. Leta
1909 so že osramočeni odšli z znanega Friedjungovega procesa, na
katerem so nastopali s ponarejenimi dokumenti, da bi imeli v
rokah adute proti gibanju južnih Slovanov. Izzivanje pa je doseglo
svoj vrh, ko se je na Vidov dan leta 1914 pripeljal na vojaške ma¬
nevre v Bosno s svojo ženo avstrijski prestolonaslednik Franc
Ferdinand. Tedaj sta v Sarajevu počila dva smrtonosna strela, ki
ju je na goste iz Avstrije sprožil devetnajstletni član »Mlade
Bosne« Gavrilo Princip. To streljanje pa je bilo avstrijskim gene¬
ralom in diplomatom voda na mlin. Z vso vnemo so se zavzeli za
hazardno igro, ki se je iz sarajevskega ognja razvnela v požar —
v prvo svetovno vojno.

Na Dunaju so naglo sestavili malodane nesprejemljiv ultimaf,
toda mala Srbija ga je skoraj v celoti sprejela. Iskra je že tlela v

90

smodniku. Priložnost za uresničenje temnih naklepov se je ponu¬
dila kakor na dlani, razbeljeno jeklo, vsaj tako so mislili generali,
je treba hitro kovati.

Začela se je — tako jo je označil Lenin — najbolj nazadnjaška
vojna, vojna, ki jo vojujejo gospodarji zato, da si obdrže in okre-
pe kapitalistično suženjstvo.

Julijski dnevi 1914. leta so bili zadušni kakor pred hudo ne¬
vihto. Ljudje so živeli pod vtisom sarajevskih strelov in pretenj
z vojno, časopisi so izhajali z velikimi naslovi; iz vsega tega pa je
bilo čutiti, da se bo zgodilo nekaj nepojmljivo hudega. Ljudje so
brali in nemeli. čeprav že vajeni strankarskega polivanja z gnoj¬
nico, so zdaj domala vsi časopisi kar tekmovali, kdo bo bolj stru¬
peno hujskal, kdo bo bolj slinast od avstrijskega rodoljubarstva,
političnega sovraštva in zagrizenosti. V imenu njegovega cesarske¬
ga in apostolskega veličanstva so nastopili z roko v roki žandarji
in kler.

Po sobotni pripeki in nočni nevihti je bila sončna nedelja: 26.
julij 1914. Toda jutro, modro nebo in sonce je zakrnelo v težko
moro. Uradni in strogi žandarji so odkorakali po vaseh, s svitki
rdečih lepakov.

»Mobilizacija!«

Ljudje, resni spričo streznenja, so bledi buljili v črne, neiz¬
prosne črke, ki so z dolgim mobilizacijskim pozivom rezale v oči.

»Sofort« je še pribil žandar, ko se je bajonet, nasajen na nje¬
govi puški, svetlikal kačjesivo.

Možem in fantom v Brkinih, na Pivki in v Podgori se je stis¬
nilo srce. Poziv na lepaku je klical pod orožje prav najbolj močne,
najbolj čvrste. Tiste letnike, ki so največ pomenili pri plugu in
kosi, pri krampu in sekiri. Žandarjev »sofort« je visel nad njimi
kakor Damoklejev meč. Še in še so prebrali poziv ga skrbno pre¬
verili, nato pa pospešili korake proti domu.

Žene in matere so bile blede od bridkih skrbi:

»Le kako bomo same s košnjo, z žetvijo, domačijo?«

»Saj ne bo nič hudega, čez dva meseca se bomo vrnili,« so
tolažili sebe in nje, opravili še zadnje pri živini in družini pa se
poslovili. V krčmi so se zbrali, izpili zadnje litre v slovo in z brid¬
kimi, hripavimi glasovi odpeli k vlaku.

»Slovenec« pa je pisal:

»Vojno je napovedal naš cesar, prisiljen po velesrbskih hudo¬
delcih. Liberalci so proti vojni, torej proti cesarju. Vse slovensko

91

ljudstvo ogorčeno zahteva, da se stori konec temu nezvestnemu
liberalnemu početju. Liberalci se dele na dve krili: eno je navidez¬
no patriotično in hinavsko klečeplazno, drugo krilo dela neposred¬
no v službi velesrbske propagande. Slovensko ljudstvo že vc, s
kom ima opravka, upamo, da bodo tudi cesarske oblasti prišle
na to in da se ne bodo dale več varati po hinavskih izjavah. Odkod
bi pa Srbi vzeli svojo predrznost, če ne bi našli potuhe v jugoslo¬
vanskih deželah monarhije? Sedaj je čas, da se tudi v notranjosti
nastopi z brezobzirno odločnostjo zoper nesramne in hudodelske
elemente, ki so hrvatsko-slovenskemu narodu v sramoto in nima¬
jo med poštenim ljudstvom nobenih tal.«

Tako ogabno igro je v teh usodnih dneh zaigral »Slovenec«,
časnik, ki je bil v rokah slovenskega klerikalizma. (Kako podobno
podlo igro je isto glasilo igralo med NOB!)

Tolikšnega hujskanja ni bilo treba ponoviti. Prebudile so se
stare avstrijske, žandarske duše, ki so poskrbele za hišne preiska¬
ve pri vrsti napredno mislečih izobražencih, učiteljih, delavcih.
Poglavitno besedo so imeli ovaduhi; ti so podlo izkoristili politič¬
na spletkarjenja iz prejšnjih let; ovaduštvo je zdaj bujno zacvete¬
lo. In z žrtvami le-tega so napolnili zapore, natlačili Ljubljanski
grad ter jih za prazen nič streljali na Suhem bajerju.

Med temi siromaki je bil tudi Ivan Cankar.

In treba je reči, da ljudstvo pod Snežnikom ni bilo prijatelj¬
sko razpoloženo do Avstrije. Ljudstvu je bila, po zdravi pameti,
prva zemlja in dom in družina, drugo, država jim je bila nebodiga¬
treba, vojna pa nepojmljivo zlo. Ker je bilo oboje nenasitno gra
bežljivo, krivično in nečloveško, so kmalu pokazali svoje »avstrij¬
sko« razpoloženje.

Ko se je nadporočnik in komandant čete v Ilirski Bistrici
Lovro Pogačnik v govoru pri vojaški maši 17. avgusta 1914, ki je
bila na čast rojstnega dne cesarja Franca Jožefa, na travniku ob
cesti iz Trnovega v Ilirsko Bistrico, topil od ljubezni do mile
avstrijske domovine, za katero moramo žrtvovati zadnje kaplje
krvi, ni nihče pokazal najmanjše pripravljenosti, da bi je dal le
kapljico. Tembolj pa so ljudje sodelovali zvečer istega dne na
bakladi ter jo nalašč spremenili v burko in maškerado.

Svoja čustva so pokazali 25. oktobra 1914 tudi prvi naborniki
po mobilizaciji. Na postajo so odšli s harmoniko in pojoč, vmes
pa je bilo dokaj razločno slišati: »Živela Srbija! Živel kralj Peter!«

92

Streznjenje nad upanjem, da bo vojne konec, je prekmalu
prišlo. Že ko so može in fante vtaknili v sive uniforme, jih tlačili
v prenapolnjene živinske vagone, na katerih je pisalo »40 Mann
und 6 Pferde«, ter jih vlačili kot vole v mesnico proti Srbiji ali
čez Karpate v Galicijo, kjer je cvet človeštva umiral v blatu boj¬
nih jarkov, kjer je smrt opravljala svojo veliko, bogato žetev.
Grobovi so se množili na Ceru in ob Kolubari, v domove pod Snež¬
nikom pa so prihajala cenzurirana pisma in »feldpostkarte«. V
prenekateri hiši so si ženske ob grenkih solzah nadele črno ruto.
Temu so bili seveda krivi Srbi, Rusi in njihovi kozaki!

Kaj moreš: sad vojne so smrt, vdove in sirote. Sad vojne je
revščina, ki prihaja v hiše pri vratih in oknih, beda, ki se spremi¬
nja v lakoto zlasti tam, kjer je v družini veliko drobiža.

Sad vojne sta tudi rekvizicija in aprovizicija. Vojna je vzela
vse, vrnila nič. Z grabežljivimi rokami je praznila hrame in hleve.
Vojna je nenasitna, brez dna. Neposajeno polje ni rodilo; prav
tako so omrtveli izpraznjeni hlevi. Vse je bilo podložno enemu
samemu velikemu nesmislu, eni sami peklenski volji.

Po vsem tem prvem vojnem vrtincu se je bilo bati še Italije.
Časopisi so prinesli sumljive novice, češ kaj vse ta južni sosed
zahteva za svojo nevtralnost.

Ob napovedi vojne Avstro-Ogrske Srbiji je bila Italija še ved¬
no povezana s tako imenovanim trojnim sporazumom, kot zavez¬
nica v miru in vojni. Že 31. julija 1914 je italijanski parlament iz¬
glasoval nevtralnost. Tri dni pozneje je italijanski kralj sporočil
nemškemu cesarju, da njegova država prekinja obveznosti do troj¬
nega sporazuma, to je do Avstrije in Nemčije. Nemški cesar je na
rob tega sporočila srdito zapisal: »Podlež!«

Kmalu zatem je italijanska diplomacija začela podtalno kup¬
čijo, vredno velikega mešetarja. S svojo nevtralnostjo je hkrati
izsiljevala oba vojskujoča se tabora. In Lenin je upravičeno zapi¬
sal: »Italija iz časov Garibaldija, ki je ovrgla avstrijski jarem, se
končno pred našimi očmi spreminja v Italijo, ki tlači druge naro¬
de, ki se zadovoljno oblizuje, ker sme sodelovati pri osvajanju.«

Od začetnih pobud za to dvoumno kupčijo pa do njene ures
ničitve je trajalo komaj devet mesecev.

Tedanji predsednik italijanske vlade, Salandra, je o tedanji
italijanski politiki sam izjavil, »da so iz nje izločili vsak obzir,
vsak predsodek, vsako čustvo, ki ga ne bi rodila izključno brez¬
mejna vdanost domovini in italijanskemu svetemu egoizmu...«

93

Salandra je v tej svetovni zmešnjavi hotel čimveč primeže tar hi
svoji državi.

Prihajala so torej zelo očitna znamenja, da Italija ne namera¬
va ostati nevtralna. Že 3. decembra 1914 je parlament izglasoval
vladi polnomočje za pripravo vojaštva in vojnega brodovja.

Ker je italijanska vlada izsiljevala Avstro-Ogrsko predvsem z
zahtevo, da bi ji le-ta odstopila za protiuslugo, da ostane na njeni
strani, Južno Tirolsko in del slovenskega ozemlja na zahodu, av¬
strijska vlada kljub notranjepolitični krizi iz raznih vzrokov ni
bila pripravljena pogajati se na račun slovanskih narodov, zakaj
s tem bi še bolj zaostrila nezadovoljstvo Slovencev in Hrvatov.
Pri tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da je bil Jadran najpo¬
membnejše avstrijsko okno v svet in temelj njene gospodarske
moči.

Iz tega italijanskega plesa okoli vrele kaše se je naposled iz¬
cimil malodane brezdušni londonski sporazum, ki so ga tajno pod¬
pisali 26. aprila 1915. Anglija, Francija in Rusija so s tem Italiji
privolile, da bo za vstop v vojno in po zmagovitem koncu vojne
sprejela v plačilo Južno Tirolsko do Brennerja, Goriško in Gradi¬
ščansko, Trst, Istro, Kvarnerske otoke, severno Dalmacijo do
Trogira in severno dalmatinske otoke. Razen tega so ji bile priz¬
nane še posebne prednosti v Albaniji in Mali Aziji.

Tako je Italija požrla pogodbo z Dunajem in Berlinom; s
tem pa je bila tudi imperialistična odločitev zapečatena. Vojna na
zahodu, ob Soči je bila zdaj na dlani. Vojno neurje se bo preselilo
v neposredno bližino, z njim pa vse grozote, ki jih prinaša.

Teden dni po podpisu londonskega sporazuma so iz Rima li¬
sjaško sporočili na Dunaj, da Italija izstopa iz trojnega sporazu¬
ma in v zaupanju v svojo pravico razglaša od tega trenutka po¬
polno svobodo svojih dejanj. Tedaj v Berlinu in na Dunaju menda
še vedeli niso, da je Italija dolžna iti v vojno proti njim. Tembolj
so jih vznemirile vojaške priprave na meji z Italijo.

Tako je nastopil usodni 24. maj, binkoštna nedelja 1915, ko
so ob Soči zagrmeli topovi, proti zahodni meji pa se je vila nepre¬
trgana veriga vlakov mož, orožja in konj. Vojna se je s krvoločno
zagrizenostjo od dne do dne bolj šopirila na 350 km dolgem
bojišču.

In bojišče je bilo zdaj na pragu. Vrhovno poveljstvo nad
soškim bojiščem se je nastanilo v Postojni; osrednji mož teh ba¬
kanalij smrti pa je bil general Svetozar Boroevič, ki niti sam ni

94

natanko predvideval, kako se bo pobijalo nekaj sto divizij, kakšno
razdejanje bo sejalo nekaj tisoč topov in še veliko, veliko več
strojnic in pušk. Avstrija je tedaj imela za seboj že deset mesecev
hudih bojev, pred njo pa se je postavil še neokrnjen sovražnik z
veliko, do zob oboroženo armado, ki je že zadnje dni maja previd¬
no tipala s prednjimi stražami za osvajanjem čez Sočo.

Begunci, ki so morali zapustiti svoje domove ob Soči, na
Krasu in tudi na Banjški planoti, so se zbegani umikali v notra¬
njost. Stisnili so se povsod, kjer je bilo količkaj prostora. Toda
skoraj povsod, kamor so se zatekli, je bilo razglašeno za vojno
ozemlje in begunci so si delili prostor z vojaštvom ter z vsem, kar
prinesejo take razmere.

Na Zahodu pa se je medtem čedalje bolj vrtinčil ples smrti
vojskujočih se armad. Orožje je rjulo od morja pri štivanu do
Predela in Karnijskih Alp. Bojišče se zlepa ni nikamor premaknilo.
Grom topov je odmeval ob snežniško pogorje, noči ob Soči so
žarele od izstrelkov kot blazne oči. Tu, na soškem bojišču so se
v glavnem bojevali z vso zagrizenostjo slovenski in hrvatski polki,
ki so jih nalašč za to poslali tja. Hrabro in srdito so se upirali
sovražnikovi premoči, ki za nobeno ceno ne sme na slovenska tla.
Vendar so apokaliptični jezdeci kljub temu razrušili na stotine
slovenskih vasi, v zemljo orali globoke brazde, vrtali stene gora,
odpirali celo stare grobove.

Italijansko vojskovanje na strani antante pa se ni izkazalo za
uspešno. Bojišče ob Soči se skoraj ni premaknilo, čeprav je bob¬
nenje topov rohnelo domala nenehno v leto 1916, se vleklo v leto
1917. Vojna se je nadaljevala; kakor vseuničujoča pošast je div¬
jala iz pomladi v zimo, iz zime v pomlad. V enajstih ofenzivah, ki
jih je začel sovražnik, ni bilo drugega sadu kakor ogenj, beda in
smrt. Izmed vseh generalov je postal najmogočnejši general Glad.
In še nekaj je bilo močno: zavest slovenskih bataljonov, ki so v
glavnem tod prelivali kri, da ne bi avstrijskega suženjstva zame¬
njali z italijanskim.

Rekvizicijske komisije pa so segle vse globlje v zaledje, če¬
dalje pogostejši so bili razpisi vojnega posojila, razen tega je bilo
treba oddati baker, medenino, prstane, zvonove... Kruha ni bilo
dobiti v zamenjavo za zlato; prav ničesar ni bilo — razen sestra¬
danih vojakov in beguncev, ki so trkali na vrata in prosili usmi¬
ljenja. V tej silni stiski pa so se mastili in bogatili vojni dobičkar-

95

ji, mrhovinarji, ki so se redili na tuji nesreči. Nikjer ni zasvetil
najmanjši žarek upanja, da bo vojne kmalu konec.

Ljudje, ki so se količkaj razumeli na politiko, so ugibali o
svoji usodi, še preden se je Italija odločila, kam bo naperila to¬
pove in bajonete. Mnenja o prihodnosti so bila dokaj različna.
Natihoma so se potegovali za samostojno deželo v okviru avstro-
ogrske monarhije. Vmes so vpletali tudi skrbstvo velikih sil, zakaj
prihodnost velikega pristaniškega mesta, kot je Trst, so videli le
v povezavi z zaledjem. Nekateri so bili naklonjeni misli, da bi
ustanovili nekako vrsto jugoslovanske države v mejah Avstrije,
kjer bi dualizem nadomestil s trializmom. Najpogumnejši pa so si
zamišljali samostojno Jugoslavijo, ki naj bi združevala vse jugo¬
slovanske narode in seveda tudi vse Slovence.

Ob tem je ponovno zaživela zamisel o združeni Sloveniji. In
prav zaradi nje je bilo treba preprečiti sovražniku z juga osva¬
jalni pohod proti severu in vzhodu, zakaj to bi pomenilo ponovno
razkosanje slovenskega ozemlja.

Vedeti je treba, da je bila zamisel o združeni Sloveniji glo¬
boko zakoreninjena, toda nikoli uresničena. Njena semena so
vzklila že po francoski revoluciji. Nejasno jo je zaslutil že Valen¬
tin Vodnik in vedel da v tem ni zgolj vprašanje narodne kulture
in jezika. Znanstveno jo je utemeljil šele Anton Linhart v zgodo¬
vini o enotnosti Slovencev. Vprašanje »slovenščine cele« je globo¬
ko doumel genij slovenstva, France Prešeren. Pa tudi možat in kre¬
menit duh Frana Levstika. Toda to so bili le osamljeni predhodni
ki, ljudstvo pa je spalo v sponah in spoštovanju do avstrijskega
apostolskega veličanstva. Na krmilu ljudstva je bila pač le duhov¬
ščina. Ta je bila le »dober dušni pastir«, poglavitno geslo pa ji je
bila vdanost in zvestoba »presvitlemu« cesarju.

Zamisel o združeni Sloveniji se je množično rodila šele na
ljudskih taborih — najpomembnejša sta bila v Šempasu in Sežani
— ki so imeli močan odmev po vsem Krasu, Vipavskem, po Brki¬
nih in Pivki. Ideja o združeni Sloveniji je bila znova obnovljena
in izražena 30. maja 1917 v tako imenovani majniški deklaraciji,
ki so jo v dunajskem parlamentu podali slovenski in hrvatski
poslanci. Ta izjava je naletela povsod, tako na bojišču kakor v
zaledju, na močan odmev, med Nemci pa, seve, na strupene na¬
sprotnike, saj je pripomogla k razkroju avstro-ogrske monarhije.

Podoba je bila, da se je slovenski človek znova prebudil iz
otopelih sanj. V boj za deklaracijo je posegel z vso odločnostjo,

96

se lačen in bos udeleževal shodov, proslav in taborov. Hotel je
pokazati svojo trdno voljo: za vselej se otresti »ječe narodov« in
hkrati tudi sovražnika, ki je zlovešče pretil z juga. Tedaj se ni
vpraševal, če bo odločala zgolj sila močnejših, preveč je veroval
v pravico; niti na misel ni prišlo temu slovenskemu človeku, da
ga bo prav ta sila pri mešetarskih obračunih uporabila za drobiž.

Poleti 1917 se je na prepihu antante znenada sumljivo pre¬
maknilo. V vojno so vstopile tudi ZDA. Zdaj se je začel boj tudi
na morju in v zraku, s podmornicami in z letali. Nemcem je, nav¬
kljub vsemu, še vedno rastel greben. Njihove »debele berte« so iz
velikih daljav bruhale jeklo na Pariz, na bojišču pa so vznemirili
s strupenimi plini. Antanta pa je na bojišču uvajala novo orožje
— tanke, ki so odločilno posegli v boj.

Poleti 1917 se je prevesil jeziček na tehtnici vojne sreče. Pri
Verdunu in na Marni niti brezobzirna krvoločnost Nemcev ni
mogla preprečiti končnih porazov. Tankom Nemci niso mogli biti
kos, toda da bi speljali vodo na svoj mlin, so poskušali srečo
drugod. Dne 24. oktobra so s strahotnim ognjem udarili po Koba¬
ridu in pognali italijanske generale z njihovimi četami vred v
divji beg do Piave. Po tridesetih mesecih trajajočih bojih se je
soško bojišče pomaknilo globoko v Furlanijo.

Zdaj je na tem bojišču kar čez noč utihnilo bobnjenje topov.
Utihnilo je vse do pete obrambne črte, ki se je vlekla s strelskimi
jarki, opletenimi z bodečo žico in električno žico, od Trnovskega
gozda čez Javornike do snežniških gozdov. Graditi so jo morali
razen vojakov, nesposobnih za boj, še starci, ženske in otroci. Za
to naporno delo so sicer sprejemali nekaj aprovizacije in nekaj
denarja, ki je bil že sam papir, vendar ne toliko, da bi si utešili
lakoto, ki se je zažirala v drobovje. Pred lakoto ni bilo več moči
zapreti vrat.

V to čudno, skoraj neverjetno tišino so se kljub prepovedi
vsule trume beguncev, ki so komaj čakali na vrnitev. In zdaj so
se vračali na ruševine svojih domov, na zemljo, razrito od strelskih
jarkov in granat, med vrtove, ki so bili okleščeni kakor okostnjaki,
med same grobove... Toda ljubezen do zemlje, do občutka do¬
mačnosti, do gnezda, kjer si se rodil, je nepojmljivo močna. Be¬
gunci so se vrnili, zavihali rokave in brez jeremijad začeli graditi
zasilne krove iz lesa in desk, iz vojaške pločevine, ki so jo navlekli
iz strelskih jarkov, podzemeljskih rovov in zaklonišč.

7 Uporni svet

97

Toda v deželi, kjer je bojišče zapustilo eno samo strahotno
razdejanje in je zdaj postalo zaledje, so spričo brezglavega umika
ostala tudi nenačeta in nedokončana vojaška skladišča. Glas o
tem je šel od ust do ust. Ta glas je bil vabljivejši kakor pripoved
o zakladih in zlatu. Ljudje so bili predvsem silno lačni in zdaj jih
je novica o skladiščih prevzela z lakomnostjo. Kdor je mogel —
nedorasli fantje, ženske in otroci so se v trumah pognali za be¬
gunci. Začel se je lov za podzemeljskimi skladišči ob Soči, v Tr¬
novskem gozdu, na Banjški planoti, Krnu in Rombonu. Obšli so
vse kakor kobilice: stikali so za skladišči in jih tudi našli. Bilo je
na pretek kruha in vina, dobrot da le kaj, velikanske količine
drugega dragocenega živeža od riža, do testenin, od olja do
masti... Bilo je vsega na pretek, toda prekmalu so bila skladišča
izpraznjena, nad plenilce pa so se spravili žandarji... Zato so od¬
našali blago po odljudnih poteh, vlačili s seboj konje, vozove, orod¬
je in železo. Vmes so priložili tudi kakšno puško, ki se je posebej
koristno izkazala tedaj, ko so odhajali v gozdove prvi partizani.

Zopet se je uresničila ljudska modrost: »čez sedem let vse
prav pride!«

Čeprav je z udeležbo ZDA na evropskih bojiščih vojna še
vedno divjala z vso silovitostjo, se je ljudstvo vračalo iz begun¬
stva v porušeno deželo. Tedaj so se že zaslišali glasovi za obnovo,
zakaj obnova da je vseslovenska zadeva. Ob tem pa je že bilo
čutiti, da so Slovenci v primerjavi z drugim, zlasti italijanskim
prebivalstvom, zapostavljeni. Vzporedno z obnovo gospodarstva
se je začutila potreba po obnovi političnega življenja. Narekoval
ga je predvsem bližnji konec vojne, čeprav je slovensko ljudstvo
s svojimi naivnimi politiki trdno zaupalo v pravično rešitev zaple¬
tenega vprašanja v zvezi z londonskim sporazumom, ki je v pred¬
videni zmagi antante postalo še bolj očitno.

Kdor se je v tistem času podrobneje zanimal za politiko, ga
je prijetno presenetila novica o zmagi oktobrske socialistične re¬
volucije. Ta novica je bila svetel žarek v temno brezupje — revo¬
lucija je Rusijo izločila iz vojne. Morebiti je prav tu začetek
skorajšnjega konca vojne? V nedogled so se vlekli mračni jesen¬
ski dnevi. Na pragu zime je bila lakota še grozljivejša, saj je bilo
vse zaledje en sam beden lazaret...

Takrat sta z dveh strani sveta povzdignila glas dva moža in
postavila načelo samoodločbe narodov. Iz Moskve je hotel Lenin
izvesti svojo samoodločbo preko širokih ljudskih množic, v duhu

98

revolucionarnega gibanja, medtem ko je predsednik ZDA Woodrov
Wilson dobil s svojimi štirinajstimi točkami videz preroka in od¬
rešenika. S svojimi točkami je pač postavil le protiutež Lenino¬
vemu načelu samoodločbe. V te točke so bili brez predsodkov,
skoraj slepo zaverovani tudi Slovenci, ki jim je pretil londonski
sporazum. VVilsonove izjave so se oprijeli z vsemi upi: povojna
Evropa bo pravično urejena, narodi bodo sami odločali o sebi,
sami bodo imeli škarje in platno. Da, in to samo veliki narodi, ki
bodo majhne pri svojih računih porabili za drobiž.

Po polomu italijanske armade pri Kobaridu in po begu do
Piave, kjer je francoski general Foch s svojimi divizijami rešil
katastrofalnega poraza vso Italijo, saj so prav tu, na jugu hotele
centralne sile izvojevati odločilno bitko, je bila Italija nekaj časa
zmedena in meniško spokorna. Greben pa ji je začel znova rasti
z jasnejšim videzom zmage antantnih sil. Sproženo je bilo vpraša¬
nje, kakšen konec bo doživelo bojišče na Piavi, kamor se je z na¬
sprotne strani vse bolj zgrinjalo čedalje več zavezniških divizij,
opremljenih s tanki, ki so prišle Italiji na pomoč, da le ne bi doži¬
vela popolnega poloma.

In ko je bilo očitno, da Italija, kljub premoči in sila velikim
žrtvam, na bojišču ni dosegla nikakršnega uspeha, se je zatekla
v vlogo zaščitnice koristi malih narodov, zlasti tistih, ki so bili
na tem, da spodkopljejo temelje Avstro-Ogrski. Na delo je šla
diplomacija in iskala stikov z jugoslovanskim odborom. V stikih
z njim pa so kmalu zvedeli, da se Jugoslovani ne nameravajo od¬
povedati ozemlju, ki so ga Italiji obljubili v Londonu. Italijanski
diplomati pa so šli še dalje. V Rimu so celo ustanovili odbor za
sporazum med narodi, nekdaj podložnimi v Avstro-Ogrski. V tem
odboru so celo izcimili poseben rimski sporazum, v katerem se
je Italija celo odrekla londonskemu sporazumu.

Ves ta politični manever pa je koristil Italiji in antanti. Rim¬
ski sporazum so podprli s široko propagando. Prvi učinek le-tega
se je pokazal že junija 1918, ko je zaradi upornosti vojakov slo¬
vanskih narodnostih propadla ofenziva centralnih sil na Piavi. Na
druge strani pa je ta propaganda, ki je izhajala iz rimskega spo¬
razuma, pripomogla k hitrejšemu koncu vojne. Stremljenja po
tem ni zavrl niti manifest cesarja Karla, s katerim je razglasil
federacijo.

7 *

99

K temu, kako so se lomila kopja tedanje diplomacije, naj po¬
vemo še to, da niti Pariz niti London nista bila za razpad avstro-
ogrske države.

Glasovi velike diplomacije pa so dokaj jasno odmevali med
ljudstvom na Primorskem.

Najprej so se oglasili primorski župani, ki so se v okviru svoje
zveze že februarja 1918 izrekli za majniško deklaracijo. Bili so
tudi za to, da se meja med Avstro-Ogrsko in Italijo določi v smis¬
lu VVilsonovih načel. Ker pa so pristranost tedanje oblasti nepri¬
jetno občutili, je na sestanku zveze slovenskih županov nekdo
povedal:

»Kjer je kaj koristnega, pridemo Slovenci tretji na vrsto,
tako pri obnovi, ki neguje Furlane in goriške Nemce; kjer je kaj
dobrega pridemo Slovenci drugi na vrsto, tako pri aprovizaciji, ki
pozna bolj Furlane; kjer je kaj slabega, smo Slovenci prvi, zato
so tudi zvalili vso begunsko mizerijo na nas samo, da je ne bi
ostala trohica ne za Furlane ne za Nemce.«

Kmalu so tudi v Ljubljani začutili, koliko bije ura. Sredi av¬
gusta 1918 so ustanovili Narodni svet, telo združenega slovenskega
meščanstva, ki se je prebudilo spričo poraza, ki je bil za Avstro-
Ogrsko čedalje bolj očiten. Mesec dni pozneje so ustanovili pokra¬
jinski odsek Narodnega sveta za Goriško, seveda z razločkom:
če je bil Narodni svet v Ljubljani organ oblasti malomeščanstva
in kot tak protirevolucionarni dejavnik, je bil pokrajinski odsek
Narodnega sveta za Goriško predvsem odsev tamkajšnjih politič¬
nih in gospodarskih razmer. Le-ta je že na prvi seji sprevidel
možnost italijanske zasedbe teh krajev. Zato tembolj odločno zah¬
tevajo vključitev Goriške v predvideno jugoslovansko državo.

Na drugi strani pa so ob bližajočem se koncu vojne vznikle
tudi italijanske zahteve. Oglasili so se iredentisti z geslom o od¬
rešitvi »neodrešenih« pokrajin. Pri tem niso bili nič boljši italijan¬
ski socialisti in izjava voditeljev delavstva. Le redki so bili tisti,
ki so še zagovarjali vključitev Trsta z okolico, ki je narodnostno
mešano ozemlje, v avstrijsko demokratično republiko. Toda nav¬
kljub vsemu se Narodni svet v Gorici opredeli »in v imenu slo¬
venskega naroda protestira proti temu, da bi se pri mirovnem
pogajanju ali kako drugače slovenski del krajev ob Soči kakorkoli
odstopil kakšni tuji državi«. Medtem pa je, zaradi nespoštljivosti
Italije, jugoslovansko vprašanje prihajalo v vedno bolj kočljiv
položaj.

100

Konec septembra 1918 so primorski Slovenci dobili prvo šte¬
vilko »Goriške straže«, časopisa, ki je po vojni začel izhajati v
Gorici. Vodstvo časopisa je bilo sicer iz klerikalnega tabora, ven¬
dar le-to ni vnašalo vanj predvojnih strankarskih razprtij. »Goriš¬
ka straža« je zastopala predvsem narodnostno stremljenje in je
bila obče namenjena vsemu ljudstvu, zakaj »ko bodo sledovi te
strašne vojne popolnoma izginili s površja domovine, bo tu še
stalo (ljudstvo) in zvesto stražilo najlepši biser jugoslovanske do¬
movine, ki vstaja sedaj iz groba, ki so jo vanj pahnili sovragi...
Jugoslavija, ki vstaja častitljivo iz groba, podaja tebi prvemu roko
v pomoč. Trpelo si brezmejno, a imaš čast, da si zvesta straža ju¬
goslovanske zemlje nasproti zemljelačnim sosedom ... Zato na
straži hočemo biti, da varujemo svoj dom, svoje imetje, svoj na¬
rod, svoj jezik, svoje pravice, da nam sovražnik ne ugrabi drage
zemlje z vsemi svetinjami, za katere smo doprinesli toliko
žrtev...«

Še veliko je bilo takih toplih in lepih besed, ki so prebujale
narodno zavest in predvidevanja nastajajoče svobodne Jugoslavije,
tedaj seveda še previdno pod habsburškim žezlom. In zato je bilo
v »Goriški straži« še poudarjeno: »Bodimo vredni matere Jugo¬
slavije, ki bo rabila cele može, izobražene v domačem duhu...
Zato tudi: slovenski otrok v slovenski šoli, slovenska posest Slo¬
vencem ... mlada dekleta pa naj bodo čista, en sam velik, bel
venec nove, mlade in svobodne Jugoslavije ...«

Ni čudno, da se je okoli »Goriške straže« zbral ves primorski
slovenski svet in da je vneto spremljal novice o svoji nič kaj
dobrega obetajoči prihodnosti. Preostale so mu v glavnem le
Wilsonove točke, slepa zaverovanost v pravico samoodločbe in
velika bojazen in dvom, če vnovič na njegov račun ne bosta zma¬
gala brezdušna sila in pohlep po tujem, po našem ...

Vojna na bojišču ob Piavi pa je postajala zmerom bolj utrud¬
ljiva. Vojaki pa tudi drugi so se vedno globlje zavedali strahotne¬
ga nesmisla. Na dlani je bilo, da se okosteneli, do kraja izčrpani
in obubožani Avstriji rušijo temelji, da je zmaga že zagotovljena
na drugi strani.

To pa je vzbujalo na tej strani, med stradajočimi in krvave
bedarije sitimi vojaki, malodušje, ki so ga podžigali še ruski ujet¬
niki, ki so se bili potem, ko so bili doživeli boljševiško revolucijo,
vračali na bojišče ob Piavi. Le-ti so zanetili iskre upora in sabota¬
že v suhozemski vojski in mornarici; teh isker niso mogli pogasiti

101

z zastraševanjem in s streljanjem voditeljev upora. Razumljivo,
da se je nezadovoljstvu na bojišču pridružilo še nezadovoljstvo v
zaledju. Vsem je bilo dovolj krvavega klanja, trpljenja in lakote.
Na gosto so prihajali vojaški ubežniki, zeleni kader. Naposled se
je le izkazalo, da je zavoljo pomanjkanja živeža in orožja in stre¬
liva vsak up na zmago zaman. Iz tega prepričanja in da bi rešil,
kar se rešiti da, je sredi oktobra izdal avstrijski cesar poseben
manifest z vrsto medenih obljub slovanskim narodom. Toda bilo
je že prepozno. Ta manifest je odklonil tudi Narodni svet v Za¬
grebu in zahteval neodvisno državo Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Tako so se bojišča osrednjih sil začela rušiti drugo za drugim.
Konec oktobra 1918 so slovenski polki položili orožje na Piavi.
Nihče ni več hotel v mesnico; slovenski polki so popolnoma odpo¬
vedali pokorščino. Nastala je zmešnjava. In ko so armade antante
začele 24. oktobra ofenzivo, z levega brega Piave niso več odgovo¬
rili topovi. To je pomenilo konec prve svetovne vojne. Tega dne
so začele čez Piavo prodirati tudi francoske in angleške divizije;
šest dni pozneje je avstrijski general Weber prosil za premirje, ko
je bila avstrijska armada že v popolnem razsulu, h kateremu so
pripomogli predvsem slovenski vojaki, najmanj pa s slavo opeva¬
na »zmaga« pri Vittorio Veneto, ki naj bi bila povod za poslednji
poraz avstrijske armade, zakaj to ni bila nobena zmaga, temveč
je bil le vdor skozi odprta vrata.

Plaz, velikanski plaz vojaštva, ki se je sprožil ob Piavi, se je
brez reda in volje, brez vprašanj, čigava je zmaga valil čez furlan¬
sko ravnino. Vsakdo je bil naravnan proti severu in vzhodu, kjer
sta ga čakala dom in mir. Za »premaganci« pa se je vsula »zmago¬
vita« italijanska vojska, trdno prepričana, da bo s pomočjo hinav¬
skega rimskega sporazuma do kraja uveljavila londonski spo¬
razum.

Zdaj, ob dvanajsti uri, ko jim je voda že tekla v grlo, so se
slovenski voditelji začeli zavedati, da ni dovolj razobesiti sloven¬
sko zastavo, če hočeš ustanoviti novo državo. In prav zdaj sta se
začeli maščevati njih nedejavnost in naivnost. V Ljubljani so šele
31. oktobra 1918, dva dni po osvobojenju in štiri dni po tem, ko
je Avstrija priznala samostojno državo SHS, ustanovili narodno
vlado Slovenije. Le-ta je v naglici zbrala po vaseh oddelke narod¬
nih straž in odbore Narodnega sveta. Izjavila je, da prizna za ure¬
ditev državne pripadnosti spornega ozemlja na Primorskem le
pristojnost mirovne konference.

102

Avstrija je bila popolnoma na kolenih. Avstrije tako rekoč ni
bilo več, zato se tudi pri podpisovanju premirja njeni predstavni¬
ki niso pogajali, celo več, italijanski vojski so celo dali pravico,
da nastopa v dodeljenih ji krajih kot v okupiranem sovražnem
ozemlju. Strah in negotovost sta se sedaj spremenila v zaskrblje¬
nost in zloveščo resničnost.

Ob premirju je italijanska diplomacija vnovič zaigrala z vsemi
kartami, da bi uveljavili londonski sporazum. Seveda je tudi nova
jugoslovanska država poskušala preprečiti italijanske namere. V
okviru tega stališča je pokrajinski odsek v Gorici 1. novembra
razglasil svojo oblast nad ozemljem, ki so ga obsegale etnične
meje z mestom Gorico. Že naslednjega dne je prišel v Gorico 2.
gorski strelski polk, ki je že pred premirjem zapustil bojišče. Bil
je eden izmed tistih polkov, ki je s svojo upornostjo mnogo pri¬
pomogel k razpadu avstrijske armade in deloma tudi omogočil
hitrejši konec vojne. Prav v tem polku so bili mnogi ruski ujetni¬
ki, imenovani boljševiki. Polk se je ustavil v Gorici in bil na voljo
pokrajinskemu odseku; zaprisegel je tudi zvestobo novi državi
SHS. Pozneje se je ta polk udeležil bojev na Koroškem.

Usodni dogodki so zdaj potekali kakor na filmskem traku, že
3. novembra je po raznih, nič kaj častnih peripetijah zasedel Trst
z italijansko in belo zastavo general Carlo Petitti di Roreto. Ta
je takoj razglasil:

»Italija, velika država svobode, vam daje vse državljanske pra¬
vice, kot vsem svojim državljanom, daje vam šole v vašem jeziku,
več kot vam jih je dala Avstrija, vaša vera bo spoštovana, ker je
katoliška vera vse Italije ...«

Kar je temu kmalu nato sledilo, zveni kot strahoten posmeh.
Vse je ostalo samo pri sladkih obljubah.

V Gorico je prišlo italijansko poveljstvo z generalom Pavesi-
jem di Fontana šele tri dni pozneje; z italijansko trobojnico in
belo zastavo. Oficirji, ki so prišli na avtomobilih, so se po krajši
pomudi napotili proti Vipavi in razmejitveni črti.

Slovenci v Gorici se niso mogli ogniti velikemu razočaranju,
saj so pričakovali antantne sile in parlamentarno urejanje vseh
zadev. Italijani pa so se komaj zasidrali, že so ustanovili, navdu¬
šeno pozdravljeni, governo provvisorio, dali slovo pokrajinskemu
odseku, medtem ko je bil slovenski polk prisiljen umakniti se iz
Gorice in z vsega zasedenega ozemlja.

103

»Goriška straža« je že v okupacijski oblasti poudarila, da
Gorica sodi k Jugoslaviji, sicer pa pripadnost dežele še ni dokonč¬
no odločena... Iz vseh stavkov je zvenelo silno razočaranje in
nič kaj lepa prihodnost... Toda »naša stvar je pravična, ni se
treba bati zanjo. Položili smo jo v roke Wilsonu in cele Amerike.«

In upanje v Wilsona in vera v njegove obljube je živela vse
do rapalske pogodbe, upanje v senci nasilja, ki je spodbudilo re¬
volucionarno vrenje in odpor prizadetega ljudstva.

Ljudstvo je bilo lačno, nago in boso, vendar tdko tudi drago¬
cen drobiž pri kupčiji imperialističnih kramarjev...

V kraje pod Snežnikom so 12. novembra 1918 prišli prvi oddel¬
ki italijanske okupacijske vojske. Prihajali so premišljeno in pre¬
vidno, z belo zastavo. Ko so se dodobra zasidrali v Trnovem in
Ilirski Bistrici, na hitro roko so tudi postavili karabinjerske po¬
staje, so začeli tipaje prodirati v okoliške vasi. V Zabiče in Kute-
ževo so prišli prvič 17. novembra, v Velikem brdu se jih je udi¬
njalo kakšnih tristo, prav tako v Dolenjem, Hrušici in drugod.
Ljudstvo je takoj očitno pokazalo, da ne mara vsiljenega gospo¬
darja. V dobrem tednu pa je ta tuji živžav vseeno bil že po vseh
vaseh in zaselkih.

Na pobudo Narodnega sveta v Ljubljani so v dneh medvladja
tudi v Ilirski Bistrici ustanovili narodno stražo. V večjih krajih
so bili tudi odbori Narodnega sveta, ki so bili tedaj edina prizna¬
na oblast. Narodna straža v Ilirski Bistrici je imela kakih šestde¬
set dobro oboroženih mož. Oblečeni so bili v avstrijsko uniformo,
na kapah pa nosili slovensko trobojnico. Poglavitna dejavnost
Narodne straže sta bili vzdrževanje reda in razoroževanje avstrij¬
ske vojske ter žandarmerije pa tudi domačinov, ki so se vračali
z bojišča.

Predstavnika Narodnega sveta iz Ljubljane sta bila v Ilirski
Bistrici Milan in Alojz Zajc. Ta dva sta tudi prinašala navodila za
vse politične ukrepe.

Prihajajoči okupacijski vojski je bila dežela docela nepoznana;
v njej so bile neposredno po koncu vojne neznosne življenjske
razmere, kar je povzročalo, razen razočaranja nad nepričakovani¬
mi in zato tembolj osovraženimi okupatorji, revolucionarno raz¬
položenje. To pa je vlivalo tujim, čeprav oboroženim vojakom z
juga, v kosti precej strahu. Starejši ljudje, na primer Milan Zajc,
Milan Zidar, Franc Dekleva, Alojz Gartner, Milan Šajn in Jože
Urbančič, ki so to okupacijsko vojsko občutili na lastni koži, pri-

104

povedujejo, da so si Italijani vsaj spočetka, misleč da so prišli
med prave divjake, precej in zelo zvito prizadevali, da bi si pri¬
dobili naklonjenost in zaupanje prebivalstva. To pa se jim ni
zlahka posrečilo, čeprav so v ta namen skoraj v vsaki vasi posta¬
vili javno kuhinjo in zastonj delili hrano. Radodarnost in usmilje¬
nje so ljudje kljub lakoti in pomanjkanju previdno pa odločno
odklanjali.

Italijani so se vsaj prve dni hoteli izkazati kot osvoboditelji,
ki so prinesli v deželo mir, svobodo in blaginjo. Kljub morda
dobro hotenemu namenu se jim to ni posrečilo. Preveč je bilo v
ljudeh zasidrano stremljenje po združeni Sloveniji in razočaranja
spričo čeprav le začasne okupacije, tako so jim zatrjevali, niso
mogli preboleti. Italijani so sicer negodovali nad samozavestnimi
ljudmi, polagoma pa so svojo taktiko spremenili v dobrikanje in
pridobivanje mladine. Toda tudi tu niso poželi zaželenega klasja.

Prvi nesreči se rada pridruži še druga — bolezen, ki so jo ime¬
novali »španska«. Ta se je ob koncu vojne razširila od hiše do
hiše po vsej Evropi in pomorila več ljudi kot vojna sama. Kako
grozljiva je bila in kako hudo je razsajala, najbolje ponazorimo
z besedami dr. Danila Lokarja:

»Za hribom, na vznožju Krasa, je zajela influenčna kuga nekaj
vasi. V eni je umrlo doslej trideset ljudi. Pridem v borno hišico
na hribu — nikogar. Vprašam:

.Nikogar doma?'

Nato stopim po strmih, ozkih stopnicah v prvo nadstropje.
Ko odprem vrata v sobico, puhne vame zadušen, vroč, gost, slabo
dišeč zrak. Pustim vrata odprta, da se razgledam. Soba je v po¬
polni temi. Odgrinjam platno na oknu. Na tleh, na slami leže trije
otroci, v postelji mati.

,Kje je oče?'

,V vojski. Ni se še vrnil.'

,Koliko časa ste bolni?'

Izvem, da sta bila včeraj dva otroka pokopana. Opazim, da
mati v pogovoru blede. Otroci ne dado odgovora, pomešani mom
ljajo besede brez zveze.

,Zakaj tako tesno zapirate okna? Ta zrak je strupen.'

Pripovedujem: ono vojaštvo, ki se je vadilo ves dan na zraku,
ni umiralo.

Žena odgovarja:

,Zvezde, zvezde, velike zvezde!'

105

Grem naprej po vasi.

V vsaki hiši leže dva, trije. Bolj je bolnik močan, krven, za¬
maščen, prej ga kuga zlomi.

Peljem se v sosednjo vas.

Zopet majhne, smrdeče, tesno zadelane izbe s tremi, štirimi
bolniki.

,Zrači te!’

,Bojim se zraka, kjer je strup. Koliko jih je že šlo na drugi
svet zaradi zraka. Prehladili so se.’

Tudi v tej vasi je umrlo v treh mesecih do dvajset ljudi.

Prenočim v vasi. Proti jutru me vzdignejo — poglejte, kaj je
z žensko, bojimo se, da bo po nji!’

Te ženske včeraj nisem videl. A po injekciji se zdi opogum¬
ljena.

Konj je nakrmljen in tako skočim na voz. Vprašam po včeraj¬
šnji bolnici, ki je videla .zvezde, velike zvezde!’.

,Mrtva! In njeni trije otroci, ki so še ostali, najbrže danes.
Tako je ob družino. Izumrl rod. Ker tudi on je pal v vojski, le
ona ni smela tega zvedeti.'

Zamislim se, konj koraka počasi, potem se na vrhu hriba ozi¬
ram — vse zadelano na vzhod, na zahod z meglami, le smrt se
tiho plazi po holmih naokrog v teh sivih dneh.«

Taka je bila podoba tistih povojnih, hudih dni, ko je smrt
neusmiljeno kosila tudi pod Snežnikom.

In kako je doživel »špansko« v Pragi dr. Ivan Lah, rojak iz
Trnovega:

»Pot naju je zanesla na pokopališče. Prišla sva mimo mrtvaš¬
nice. Bila je odprta... Obstala sva. Zagledala sva fronto mrtvih.
Ležali so drug ob drugem v dolgi vrsti brez krst. Tako je morila
»španska«. Po sedemdeset do sto ljudi je umrlo na dan po velikih
mestih. Smrt je segala s svojimi mrzlimi rokami v evropska kul¬
turna središča. Ljudje so se je bili tako privadili, da se niso niti
začudili. Tisoč mrtvih, dva tisoč ranjenih na bojišču se jim je
zdelo še majhno število. Zdaj je segla z bojišč v zaledje in zadiv-
jala v divjem plesu, da pokaže svojo neskončno moč. Niso ji vede¬
li niti imena in so jo krstili po daljni deželi.

Onemogla Evropa je zatrepetala. Hiše so se napolnile z bolni¬
ki in mrliči. Ni bilo več niti delavcev niti desk, da bi jim napra¬
vili krste. Tudi grobarjev ni bilo. Najeli so vojake, da so kopali
skupne grobove. A tudi vojaki so omagali, bolni in sestradani. Po

106

mestu so šli vozovi in pobirali mrliče. Tako so tudi ležali v dolgi
vrsti in čakali na svoj pogreb.

Mrtvo beli obrazi so se svetlikali v nejasni svetlobi, kakor da
pričajo o strahoti, ki je prišla nad nje zaradi onih, ki so padali
v teh dneh s svojih prestolov ...«

Tako se je končala prva svetovna vojna.

Na Primorskem pa je bilo tako, kakor da se sploh ni končala.
Okupacijska vojska pa tudi politična oblast je kaj hitro pokazala
pravo barvo in »kulturno« poslanstvo. Najprej so pometli z narod¬
no stražo, ta jim je bila, pri prevzemu oblasti, najbolj v napotje.
Sprva so tudi dopustili, da je poleg italijanske plapolala slovenska
zastava. V Podgradu je celo neki polkovnik izjavil: »Slovensko
zastavo bom tako spoštoval kakor italijansko!« Toda že čez nekaj
časa je prepovedal razobešanje slovenskih zastav. Kar je bilo slo¬
venskega, so se sploh bali kakor hudič križa. Kratko in malo, vse
svete obljube so se spremenile v razočaranje in prevaro. Ljudstvo
je čutilo, da je ogoljufano, zato pa se je do novega gospodarja
stopnjevalo sovraštvo. Do sporov je prihajalo zlasti med vojašt¬
vom in mladino.

Pomanjkanje, revščina in bolezen ter vse druge posledice
vojne so rodile veliko nezadovoljstvo, iz česar se je močno čutilo
revolucionarno razpoloženje. Ni čudno, saj sta bila na eni strani
veliko pomanjkanje osnovnih življenjskih potrebščin in velika
draginja, na drugi strani pa so razočarano ljudstvo spodbujale
ideje velike oktobrske revolucije. Ljudstvo je samo čakalo na
pravo vodstvo, ki bi ga znalo popeljati v boj proti okupatorju.
Žal pa takega vodstva, ki bi znalo izkoristiti revolucionarno razpo¬
loženje ljudstva, ni bilo. Vse, kar so počeli tedanji »voditelji ljud¬
stva«, je bilo bolj ali manj samo slepo verovanje v proslule Wil-
sonove točke in v pravično odločitev in razmejitev na mirovni
konferenci.

S te mize pa nismo dobili niti drobtin.

Nezadovoljstvo prebivalstva nad tujo, vsiljeno oblastjo, ki se
je že v začetku često izkazala pristranska in krivična, se je iz¬
ražalo na različne načine, največkrat pa so se srečanja italijanskih
vojakov z domačimi fanti končavala s pretepi. Konec pa je bil
skoraj vselej enak: domačine so zaprli in jih obsodili na zaporne
kazni, medtem ko so vojaki odnesli buške in krvave glave.

V Pregarjih se starejši ljudje še spominjajo hudega pretepa
med vojaki in domačini. Nekega serženta so bili tako pretepli, da

107

je za posledicami umrl v bolnišnici. V Račicah sta Jože Kreševič
in Ivan Zidarič, nekoliko dobre volje, prepevala »lepa naša domo¬
vina, nima kruha, nima vina«. To pa je za karabinjerje pomenilo
hudo žalitev. Seveda je nastal pretep in Kreševič je bil obsojen
na tri mesece zapora. V znamenju solidarnosti so fantje namesto
italijanske zastave razobesili navadno vrečo s črnim trakom.

Vodja fantovskih sporov in pretepov je bil Franc Sluga. Ta
je v nekem pretepu tako hudo premikastil italijanskega vojaka,
da bi bilo skoraj po njem. Sluga pa je za to prejel izkupiček so¬
dišča — dve leti zapora. Cesto je nastal prepir in pretep zaradi
slovenskega petja. Tega pa, kljub preganjanju in strogi prepovedi,
tuji oblastniki niso mogli preprečiti.

V Novokračine je najprej prišla italijanska konjeniška četa, ki
pa je kmalu odnesla pete. Menda se jim je kraj zdel nevaren, ker
je v kotlini in ga je moči napasti od vseh štirih strani. Tega je
nadomestil bataljon infanterije, ki mu je poveljeval Mario Vivante.
Vojaki so se razlezli po hišah, ustanovili pa so tudi kuhinjo za
odrasle in otroke. Toda vaščani so dosledno odklanjali sleherno
pomoč. Da bi pridobili mladino, so vojaki prirejali plese, vendar
tudi s tem niso udarili žeblja v glavo, pač pa so se poskušali ma¬
ščevati, ko je mladina priredila ples samo za domačine. Seveda
so se vrstili tudi pretepi; po nekem spopadu so devet fantov za¬
prli in jih obsodili na trinajst mesecev zapora. Ker pa je bil te-
nente Vivante zelo vnet »amoroso« in se je rad smukal okoli de¬
klet, so mu fantje s kamenjem razbili okna. Ta reč s fanti se je
tako zelo zaostrila, da je moral Vivante pobrati šila in kopita ter
se odpravil na jug, kjer je bila njegova prava »patria«.

Upornik svoje vrste je bil Ivan Saftič iz Jelšan. V mladih letih
je delal v mnogih evropskih deželah, kjer se je tudi navzel revolu¬
cionarnih pogledov na življenje. Narodno zelo zaveden se ni mogel
sporazumeti z novo oblastjo. Sovraštvo do nje je kazal dokaj očit
no in zaradi tega so ga hoteli dobiti karabinjerji v pesti. Ob pri¬
ložnosti je Saftič s svojimi fanti do golega slekel nekega serženta
in njegovega pajdaša Jožeta Iskro. Zato so ga začeli zasledovati
in so mu bili nenehno za petami. Nekega julijskega dne 1919 so
sedeli fantje v Surinovi gostilni. Bili so vedre volje in so seveda
prepevali narodne pesmi. Nenadoma se je v gostilno pripodilo pet¬
najst italijanskih vojakov, ki so od fantov surovo zahtevali, naj
utihnejo. Kljub temu, da so bili oboroženi, so se jim fantje, pod
Saftičevim vodstvom, uprli in jih s krepelci nagnali iz vasi.

108

Zato Saftiču ni kazalo drugega, če se je hotel ogniti maščeva
n ju in zaporu, da se je izmikal srečanja s karabinjerji. Sredi de¬
cembra 1919 pa so ga le zalotili v mlinu med Jelšanami in Dole¬
njem. V obrambi je z revolverjem smrtno ranil dva karabinjerja.
Zdaj pa so priredili za njim prave pogone. Teden dni pozneje se
je znova spopadel s karabinjerji. V obrambi je ubil dva karabi¬
njerja, naposled pa še sam padel smrtno zadet. Ljudje še zdaj
pripovedujejo o njem in se spominjajo njegovih legendarnih
junaštev.

Mož svoje vrste je bil tudi Franc Celin iz Kuteževega. Med
prvo svetovno vojno je bil avstrijski vojak in ujet na ruskem bo¬
jišču. Doživel je bil tudi oktobrsko revolucijo in se je, poln bolj-
šcviške zanesenosti, po vojni vrnil v domače kraje. Že oktobra
1919 je Celin sklical v Kuteževem veliko protestno zborovanje, ki
se ga je udeležilo kakih štiristo ljudi iz vse okolice, proti italijan¬
ski zasedbi Primorske. Posledica tega zborovanja je bila, da so
Italijani s strojnicami obkolili vas in veliko kmetov zaprli in jih
obsodili nekatere na šest, druge na devet mesecev zapora.

Podobno zborovanje je Franc Celin sklical za 1. maj 1920 v
Podgrajah. Na zborovanju so razobesili slovenske in delavske za¬
stave. Celin je govoril o pomenu 1. maja in o delavskih voditeljih
Marxu, Engelsu, Leninu. Iz Podgraj se je nemalo razkačena mno¬
žica odpravila proti Zabičam. Tu so se nadnjo spravili karabinjer¬
ji in vojaki, ki so jih demonstranti dodobra premikastili. Tudi to
pot so se nekateri kmetje znašli za zapahi. Ivana Fabca iz Zabič,
Vinka Iskro, Antona Smrdelja in Franca Boštjančiča so obsodili
na leto dni zapora. Pravi lov so Italijani priredili na Franca Celina,
hudo nevarnega komunista. Večkrat je za las manjkalo, da ga niso
dobili v pesti, toda vselej se mu je s pomočjo ljudi, ki jih je imel
na svoji strani, posrečilo pravočasno pobegniti. Sit nenehnega za¬
sledovanja in preganjanja, zlasti pa fašističnih nasilstev, se je
Franc Celin decembra 1922 znova odpravil v Sovjetsko zvezo, od¬
koder se ni več vrnil.

Na pustni torek 1920 pa so dali duška svojemu nezadovoljstvu
Jelšančani. Zbrali so se v sprevod maškerad proti Dolenjemu. V
sprevodu so vodili grbastega in pritlikavega italijanskega kralja.
To je bilo Italijanom res odveč in so sprevod z vso silo razgnali.
Ivana Afriča so celo hudo pretepli in ga vrgli za tri mesece v
temnico.

109

Kljub političnemu zatiranju in hudih socialnih razmer je
takoj po vojni zaživela kulturno-prosvetna dejavnost. Kar čez noč
so nastala prosvetna društva v Ilirski Bistrici, Jelšanah, Podgradu,
Knežaku. Bistriška čitalnica je imela prostore nad sedanjim ga¬
silskim domom. Živahno je delovala dramska družina, imeli pa
so še lepo knjižnico in godbo na pihala. Predsednik čitalnice je
bil Tone Gržina, tajnik Domladiš, režiral pa je Aleksander Ličan.
Pevski zbor sta vodila Lampret in Grm, kapelnika godbe pa sta
bila Cuber in Pavšič. Igrali so veseloigre pa tudi zahtevnejša dela
— Divjega lovca, Razvalino življenja itd. Leta 1926 so Italijani
društvo z vsemi odseki vred zatrli.

Podoben razveseljiv razcvet prosvetne dejavnosti je bil tudi
po vseh drugih vaseh. Prirejali so kulturne in zabavne večere, s
posebnim poudarkom na narodno pripadnost. To je bila tedaj
edina oblika, s katero so hoteli pokazati tujemu osvajalcu, da je
tu slovenska zemlja in da tu živi slovenski človek s svojimi običa¬
ji in kulturo. Mladina ni dovoljevala, da bi se zlasti zabavnih pri¬
reditev udeleževali italijanski vojaki, ti pa so se vsiljevali, tako da
je bil skoraj na sleherni prireditvi pretep, včasih pa celo uboj.
Italijanom sta bili ob takih prireditvah prvi spotiki slovenska
zastava in petje slovenskih pesmi.

Tako je polagoma dozoreval čas za mirovno konferenco, v
katere pravičnost so primorski Slovenci zaupali s polnim srcem.
Toda eno je pravica, drugo pa sila in računi velikih sil. K temu
lahko prištejemo neizkušenost, naivnost in celo razdvojenost ju¬
goslovanske diplomacije.

Italija se je že od vsega začetka krčevito in nepopustljivo okle¬
pala v vojnem ozračju skrpucanega in zato zelo krivičnega lon¬
donskega sporazuma, ki naj bi ga namesto razpadle Avstrije pla¬
čala na novo porojena jugoslovanska država. Italija je med dru¬
gim zasedla mnogo več ozemlja, kot ga ji je priznaval zloglasni
sporazum. Na tem ozemlju pa se je obnašala kot večni gospodar
in ne kot začasni okupator. Italijanska iredenta je od vsega za¬
četka zastopala načelo »naravne meje«, ki je bila nujno povezana
s strateško mejo. Le- to — od Triglava do Snežnika — so bili za¬
črtali že generali iz prejšnjega stoletja. V to mejo so vojaški krogi
z geografi vlekli še zgodovinske »dokaze«, češ da so tod nekdaj
vladali Rimljani in Benečani. Ob taki naravni meji, od »boga po
naravi dani«, pa se italijanski zanesenjaki niso ozirali na tujerod¬
no ljudstvo, ki je že tisoč let tamkaj živelo. Za Italijane ni bilo

110

VIDEM

— sui*  mu..$ic imiuiisu meja i.mh

.. ME.* I! »’« ZA«£**U IUUI* SO MSUIJC 1.1*15

-(St* UM80SSIE0* Ml!*

WUS8WM £si* IS1E HMSBMSU8 UE»«JE

-- MEJ* IHUIAKSIE MIMCIiE

—‘ MEJ* SIME IKOSLMIJE' n  »ASAL.SU rcc®»& l 1*10 M  1.1*41 •

—— MICO** HEJ * SFSi

9  KRANJ


LJUBIMK*

CELOVEC

BELJAK

Inačice različnih predlogov za razmejitev med Italijo in Jugoslavijo po londonskem
paktu iz leta 1915 in rapalski pogodbi iz leta 1920

slovenskega narodnostnega vprašanja, pač pa so bile zgolj imperi¬
alistične težnje, strateška meja, gore in morje.

Italija je bila zdaj, po zmagi antante, daleč od tega, da bi
kakorkoli upoštevala in priznala rimski sporazum. Zato so Jugo¬
slovani, v podrejenem položaju, ker niso imeli pravice sodelovati
na mirovni konferenci, ki se je začela 12. januarja 1919, določili
za razsodnika predsednika ZDA, in sicer po predlogih, ki jih je
postavil 8. januarja 1918 v znanih štirinajstih točkah. V le-teh ni
upošteval londonskega sporazuma — postavil je znano črto na
Raši, po kateri bi dobila Italija skoraj 7000 km 2  novega ozemlja,
na katerem živijo zvečine Jugoslovani, pa tudi ne samoodločbe
narodov in etnografskih meja Jugoslavije. Ta je po narodnostnem
pravu ter etnografskih in gospodarskih razlogih dosledno zahte¬
val mejo na Soči. Prav tako in še s pristransko pomočjo ZDA,
Anglije in Francije se je Italija z vsemi štirimi oklepala london¬
skega sporazuma, razen tega pa zahtevala še mejo do Snežnika in
Reko, ki naj bi po omenjenem sporazumu pripadala Hrvatski. Ita¬
lija je poudarjala zgodovinsko pravico, poudarjala je 600.000 svojih
vojnih žrtev in strateške razloge zaradi varnosti pred balkanskimi
narodi, češ da so Slovenci in Hrvati že tako sovražniki, ker so se
proti njej borili na strani Avstrije.

Priznati je treba, da so glede jugoslovanskega vprašanja med
velikimi silami nastala delna nesoglasja. Wilson je poudaril, da
je zmaga antante predvsem zasluga ZDA, ki pa ni podpisala lon¬
donskega sporazuma; sklenjen je bil v popolnoma drugačnih raz¬
merah in naperjen proti Avstriji, ki je ni več.

Toda Wilson je spričo še take prepričljivosti, ob manjšem zlu,
doživel polom. Vzrokov za to je bilo več: Wilsonova bolezen, ne
varnost revolucije v Italiji pa tudi bojazen, da bi se Italija v zah¬
tevi po kolonijah pridružila Nemčiji. V tem času je fašizem že
pokazal ošiljene roge, saj so bile za Mussolinija pridobitve london¬
skega sporazuma le »okrnjena zmaga«, ker Italija ni dobila vse
Dalmacije niti ne popolne nadvlade nad Jadranom, Angleži in
Francozi pa so jo odrinili od bogato obložene mize kolonij.

Mešetarjenja v korist Italije, slepomišenja in zavlačevanja ni
hotelo biti ne konca ne kraja. Ko je Italija de faeto že uveljavila
svoje zahteve, sta Francija in Anglija naposled privolile v pogaja¬
nja neposredno med Italijo in Jugoslavijo. Medtem je avanturist
Gabriele D'Annunzio s svojimi tolpami priredil septembra 1919
zavojevalni pohod na Reko. Kljub temu — Jugoslavija je medtem

112

odstopila od vseh dotedanjih zahtev, ne najmanj zaradi notranjih
političnih razmer, madžarskega revizionizma in avstrijskega mo¬
narhističnega gibanja — so vneto potekale priprave za krivično
pogodbo, ki je bila vsiljena Jugoslaviji (od 7. do 11. novembra v
Rapallu). S tem je Italija dobila 10.000 km J  jugoslovanskega ozem¬
lja, na katerem je živelo okoli 600.000 Slovencev in Hrvatov. V tej
pogodbi, ki je bila odlična politična igra, so sicer Reko razglasili
za »svobodno mesto«, kar je bilo le malo časa. Fašisti so nasilno
zrušili avtonomno oblast, nakar je Reko zasedla italijanska vojska.
Formalno je bila Reka priključena k Italiji 24. januarja 1924.

S tem pa je bila za dolgih dvajset let zapečatena usoda
Istre in Primorske. Ta leta so zapisana v analih politične zgodo¬
vine kot najtemnejše obdobje kake narodne manjšine nasploh.

8 Uporni svet

113

RAZOČARANJE NA RAZVALINAH
(1920—1940)

Ko je bil s tragično rapalsko pogodbo krivično odtrgan od
matične dežele velik kos slovenskega ozemlja, se je brezupno ra¬
zočaranje primorskih Slovencev polagoma preusmerjalo v trdnej¬
še, odpornejše narodnostno prepričanje, s katerim sta vzpored¬
no rastli tudi razredna zavest in revolucionarnost delovnih ljudi.
Ti so kmalu sprevideli, da so jih Italijani potisnili daleč od tistih
osnovnih, že ustaljenih pravic, ki jim jih je delila nekdanja Avstri¬
ja. Konec svetovne vojne je namreč bilo obče prepričanje, po po¬
grebu avstro-ogrske monarhije, da je naposled le svoboda, da je
konec tujega gospodovanja pa tudi kapitalističnega izkoriščanja.
Hude vojne posledice in razočaranje na razvalinah so bile več kot
plodna in rodovitna zemlja za setev, ki se je v obliki socialističnih
idej zmagovite oktobrske revolucije razvijala iz Rusije po vsej
Evropi. Z novim evangelijem, ki je učil, da je moči le z združeni¬
mi močmi delavcev in kmetov doseči svobodo in se otresti izko¬
riščevalcev, so se po vojni vrnili iz Rusije tudi vojaki, nekdanji
ujetniki. Razumljivo je, da so za novo rusko stvarnost, ki je bila
za mnoge veliko odkritje, navduševali svojo okolico in jo vključe¬
vali v organizirano politično delo.

V takih okoliščinah je v Ilirski Bistrici že kmalu po vojni na¬
stala prva celica komunistične stranke. Ustanovil jo je Viktor Va¬
tovec iz Trsta. Ta je prišel v Ilirsko Bistrico po naročilu Jožeta
Srebrniča iz Solkana, ki je tudi sam prihajal v delavsko središče
pod Snežnikom že v jeseni 1919. Ustanavljanje partijskih celic pa
je bilo v tedanjih političnih razmerah sila oteženo. Zato se je tudi
ustanovni sestanek partijske celice zavlekel na jesen leta 1920.
Temu sestanku so razen Viktorja Vatovca, ki ga je vodil, priso¬
stvovali trije domači delavci: Milan Ambrožič (umrl v Dachauu
leta 1944), Pavel Barbiš (pred fašizmom pobegnil najprej čez mejo,
nato v Rusijo, sedaj pa živi v ZDA) in Franc Dekleva (zdaj upo¬
kojenec v Ilirski Bistrici).

114

Na ustanovnem sestanku je Viktor Vatovec prisotnim razdelil
partijske izkaznice, ki so imele na platnicah vtisnjena srp in kla¬
divo, v notranjosti pa je bila Leninova slika. Te izkaznice so bile
le malo večje od sedanjih. Na sestanku so se tudi domenili, kakšne
naloge bo kdo opravljal. Za sekretarja so izvolili Pavla Barbiša, za
propagando Franca Deklevo, blagajniške posle pa so zaupali Mila¬
nu Ambrožiču. Določili so tudi članarino: po 2 liri na teden. To je
bila za tiste čase dokaj visoka članarina. Potrebe po rojstvu no¬
vega političnega gibanja so bile namreč velike. Treba je bilo ustva¬
riti sklad za tisk in propagandno gradivo, pa tudi za potovanja na
sestanke na Reko, v Trst in Istro, članarino so morali obvezno
plačevati vsi člani; polovica je ostala celici za njene potrebe, polo¬
vico pa so redno dajali pokrajinskemu odboru v Trst. Iz tega so
pomagali svojim brezposelnim članom in njihovim družinam, čla¬
ni stranke so v začetku lahko postali samo najbolj zavedni in re¬
volucionarni delavci; obrtnike in kmete so odklanjali, češ da ne
morejo biti njihovi pravi zavezniki.

V začetku je bila celica tesno povezana z Jožetom Srebrničem,
ki je pozneje, leta 1924, postal komunistični poslanec v italijan¬
skem parlamentu, in Viktorjem Vatovcem, pozneje pa tudi z Iva¬
nom Braličem z Reke, ki je bil član KP Jugoslavije in je na Reko
prišel iz Zagreba. Vsi trije so pogosto prihajali na celične pa tudi
na druge sestanke, katerim so lahko prisostvovali tudi somišlje¬
niki, ki so jih pozneje sprejeli v KP.

Na vseh sestankih so močno poudarjali zmago oktobrske re¬
volucije, oblast sovjetov in ustanavljanje podobnih organizacij v
Nemčiji in na Madžarskem, veliko so govorili o Leninu, o III. in¬
ternacionali in o zmagi delavstva. Zlasti Ivan Bralič, politično zelo
razgledan in marksistično izobražen človek, je veliko govoril o
revoluciji in vztrajno poudarjal, da je treba komunistično gibanje
čimbolj razširiti med delavstvom in ga temeljito pripraviti na re¬
volucijo po zgledu boljševikov. Trdil je, da proletarske revolucije
v mirnem času zaradi premočnega kapitalističnega družbenega si¬
stema ni moči uspešno izvesti. Zato jo je treba samo pripraviti in
čakati na ugodno priložnost, ki naj bi bila tokrat neogibna vojna
med Italijo in Jugoslavijo. Po njegovem mnenju mora partija da¬
jati delavcem navodila za politični boj z industrialci in delodajalci.
Za politični boj so stavke pomembno orožje, s katerim bo delav¬
skemu razredu uspelo pridobiti osnovne pravice — osemurni de¬
lavnik, socialno zavarovanje in za pošteno delo pošteno plačilo.

8 *

115

Medtem pa se je v Italiji razpasel šovinizem, ki je bil v tesnem
sorodstvu s poznejšim fašizmom, najbolj črnim sovražnikom de¬
lavskega razreda, slehernega napredka in svobode. Iz neurejenih
povojnih razmer se je 23. marca 1919. v Milanu rodil fašizem.
Spričo naraščajočega vpliva in revolucionarnega razpoloženja ita¬
lijanskega delavstva, ki je grozilo, da bo dobilo večino in s tem
prevzelo politično vodstvo v državi, so italijanske nazadnjaške sile
pohitele s protiofenzivo. Za udarno pest so si izbrali fašizem,
avtoritativni režim, ki je s totalitarno ideologijo najbolj primerna
protiutež zahtevam delavcev po demokratičnih pravicah.

Ko je v vodstvu italijanskih naprednih sil nastopila komuni¬
stična stranka, je bilo že prepozno. Fašizem je bil vsiljen tudi
italijanskemu narodu. Z vsestransko podporo vladajočega kapita¬
lizma pa je že bil na zmagoslavnem razbijaškem pohodu. Italija¬
nom vsaj z narodnostne plati, ni mogel škoditi, smrtno nevaren pa
je bil Slovencem. To so zlasti bridko občutili na Primorskem,
saj so se italijanske oblasti že poprej na vse kriplje prizadevale
dati Primorski in Istri svoj, italijanski obraz. S tem pa so bili
Slovenci kot narodna manjšina potisnjeni na raven popolne brez¬
pravnosti. Zategadelj je fašizem našel prav v Trstu — prvi »fascio«
za Primorsko je bil ustanovljen v Trstu že 3. aprila 1919 — najpri¬
mernejša tla za svojo bohotno rast. Značilno je, da so bile prav
tu najprej ustanovljene oborožene fašistične tolpe. Tu so tudi naj¬
prej naskočile z orožjem ne samo delavske organizacije, pač pa
tudi na slovenske kulturne ustanove. Že 4. avgusta 1919 je italijan¬
ska šovinistična drhal, med katero so prevladovali uniformirani
arditi, napadla Ciril-Metodovo šolo na Acquedottu, tiskarno »Edi¬
nost«, Ljudski dom, kjer je imel sedež tudi »Ljudski oder«, ne da
bi varnostni organi posegli vmes in preprečili fašistični vandali¬
zem. Tedaj so v Trstu tudi surovo vrgli v ječo kakih dve sto slo¬
venskih izobražencev in delavcev.

Tako kot po vsej Italiji so se tudi na Primorskem delavske
organizacije in nasploh vsi ljudje znašli nepripravljeni v fašistič¬
nem nasilju. V tem, ko se je nasilje neovirano stopnjevalo celo
ob podpori državnih policijskih organov, so se delavske organiza¬
cije zatekle k samoobrambi in na teroristične napade odgovarjale
s protinapadi. V tržaškem predmestju Sv. Jakob so delavci v po¬
uličnih bojih med 5. in 11. septembrom leta 1920 postavili prve
ulične barikade. Da je tržaške fašiste rešila pred popolnim pora-

116

zom, je v boje morala poseči italijanska redna vojska — brigada
»Sassari«, ki je s topovi streljala na delavske barikade.

Enako je italijanska redna vojska pomagala z oklopnimi vozili
pri vdoru fašističnih tolp na ozemlje »labinske republike« v aprilu
1921, ki je v vstaji istrskih hrvatskih rudarjev dvajset dni klju¬
bovala proti vsem navalom črnih podivjancev in rednih oddelkov
vojske. Dokazano je, da je Giolittijevo ministrstvo že prej izdalo
tajna navodila, da mora vojaščina s strokovnim vodstvom in z
vojaškimi sredstvi pomagati podpirati fašistična »velika dejanja«;
da policija ne sme preprečevati fašističnih zločinov in da jih ne
smejo obsojati redna sodišča.

Politično vročico so v tem času pospeševale bližajoče se držav¬
nozborske volitve v maju 1921 in prikrit boj za politični vpliv med
reakcionarnim imperializmom in kapitalističnim izkoriščanjem
na eni strani ter med izkoriščanim delavskim razredom na drugi
strani. Vprašanje je bilo, kdo bo zmagal. Fašisti niso terorizirali
samo po mestih, temveč so se s tovornjaki prevažali tudi po vaseh
in z nasiljem vzbujali strah in trepet. Formalno še niso bili na ob¬
lasti, vendar so oblast nasilja že popolnoma imeli v svojih rokah.
Te volitve so bile tudi povod zgodovinskim dogodkom v Marezigah
pri Kopru. Ko je tuji fašistični zaupnik sprevidel, da fašističnemu
kandidatu slabo prede in da so se volivci izrekli za komunističnega
kandidata Jožeta Srebrniča, je poklical na pomoč skvadriste iz
Kopra. Le-ti so sicer pridivjali, vendar so se delavci in kmetje nji¬
hovemu nasilju uprli z orožjem ter fašiste pognali v beg. Marežan-
ski uporniki so sicer plačali svoj krvni davek, vendar so se še bolj
strnili okrog te revolucionarne izkušnje.

Pravzaprav se je fašistična ofenziva proti Slovencem začela
13. julija 1920, s požigom slovenskega Narodnega doma v Trstu.
Vse mesto je bilo zavito v težak, gost dim. Fašisti so vedeli, da je
treba zadeti v jedro, saj je bil tu sedež skoraj vseh slovenskih
gospodarskih in kulturnih ustanov. Fašistični zločinec Francesco
Giunta je bil na Velikem trgu nahujskal zbrano množico, ki so jo
vodili fašisti, po načrtu uničevati slovensko imovino. Istega dne
so vandalsko napadali tudi po drugih mestih: na Reki, v Pazinu;
v Pulju so zažgali Narodni dom. Bilucaglia, ki je vodil uničevanje,
je postal fašistični poslanec. Velik trn v peti je bil fašistom de¬
lavski dom, politična trdnjava tržaškega delavstva, ki so ga požgali
1. marca 1921. še pred tem, 10. februarja 1921, so požgali tiskarno
komunističnega glasila II Lavoratore ter glasila »Delo«, ki so ga

117

tiskali v slovenščini. Kazalo je, da bodo uničili vse, kar je sloven¬
skega, in tistihdob je bilo težavno razumeti, da biti Italijan ni
nujno biti tudi fašist, zakaj črni divjaki so neovirano ubijali ter
požigali in se navsezadnje še ponašali s tem trdno prepričani, da
so s svojim početjem bili veliki junaki. Pohod fašizma, podprt z
vso gospodarsko močjo kapitalističnih sil, ni prenehal niti potem,
ko je 28. oktobra 1922 prišel v Italiji dokončno na oblast, deloma
tudi po zaslugi italijanskih naprednih političnih strank, ki so v
svoji nerevolucionarnosti uspevale s tolažilom, češ fašizem je mu¬
ha enodnevnica. Na krmilu KPI je bil sekretar Amadeo Bordiga.
Ta je s podcenjevanjem fašizma popolnoma zavozil na slepi tir
in zato se je KPI čedalje bolj oddaljevala od ljudskih množic in
tako postajala vedno bolj general brez vojske. Iz zavoženosti je
poskušal preusmeriti krmilo Antonio Gramsci, ki je obračunal z
Bordigo. Toda fašizem je bil tedaj, leta 1926, na vrhu svojega zma¬
goslavja in trdno zasidran s svojo črno diktaturo. V Italiji je
izvečine prevladovalo mnenje: »II duce ha sempre ragione!« (vodja
ima vedno prav).

Tak in podoben fašistični vandalizem se je razširil iz mest do
zadnje gorske vasi. Z okrutnim, barbarskim in brezobzirnim uni¬
čevanjem pa so dosegli prav nasprotno, kakor so želeli. Slovenski
človek se je v srcu uprl, stisnil pesti in tak ostal nepremagljiv.

Kmalu po prevzemu oblasti in pohodu na Rim so fašisti v
Ilirski Bistrici zasegli Sokolski dom, ga preimenovali v Časa del
fascio, se ugnezdili v njegovih prostorih in se razčeperili kakor
kragulji. Krajem so dali italijansko ime: Ilirska Bistrica je postala
Villa del Nevoso.

Tako je fašizem kakor nenasitna hobotnica s svojimi lovkami
segel v zadnjo gorsko vasico. Že davno pred tem pa sta se spreme¬
nili v veliko laž »tradicionalno rimsko človekoljubje« in »demo¬
kracija«, ki so ju obljubljali, a sta ostali samo na lepakih. Tudi
obljube z najvišjih mest o spoštovanju narodnostnih pravic in
ljudskih svetinj so se razblinile v nič. V odporu do nove, tuje
oblasti, sta se med ljudstvom oblikovali trdnejša in večja poli¬
tična strpnost. V teh razmerah je znova oživelo politično življenje,
vrnila pa se niso več predvojna brezglava trenja. Politične stranke
so bile v glavnem tri: klerikalna, liberalna in socialistična, katere
levi del se je odcepil v komunistično. Začelo se je živahno gibanje
delavcev in kmetov, ki se je še pospešilo, ko je bila ustanovljena
Komunistična stranka. V vodstvu te stranke je bil Ivan Regent,

118

osrednja osebnost tedanjega delavskega gibanja na Primorskem.
Prav on je že leta 1919 dal pobudo za izdajanje »Dela«, slovenske¬
ga glasila komunistične stranke v Italiji.

Okrepitev socialističnega in pozneje komunističnega gibanja,
zlasti po kongresu v Livornu 21. januarja 1921, je na vso moč
razjarila fašiste. Komaj štirinajst dni po kongresu, 10. februarja
1921, so dali znamenje za obči napad s tem, da so požgali tiskarno
naprednega delavskega tiska.

Podobne politične razmere so bile v Ilirski Bistrici in v vseh
krajih pod Snežnikom. Sprva sta sicer zaživeli klerikalna in libe¬
ralna stranka, a sta pod fašističnim pritiskom začeli polagoma
usihati. Obe stranki, ki sta širili politični in gospodarski vpliv s
pomočjo lastne hranilnice in posojilnice, sta po vojni močno raz¬
širili kulturno-prosvetno dejavnost in sta bili na tem območju v
nenehnem spopadu s tujimi oblastniki. Zaradi večje moči in enot¬
nosti so se celo združili liberalni Sokoli in klerikalni Orli v enotno
telovadno društvo. Zdaj, ko je bil sovražnik tako rekoč na pragu,
je bilo treba nujno potišati vse slepe politične strasti in se v enot¬
nih vrstah postaviti na branik. Toda, kot že rečeno, se je sokolski
dom že leta 1923 spremenil v Časa del fascio (fašistični dom).

Navzlic vsem stiskam in podivjanim fašističnim tolpam, ki so
razširile črno nasilje na vso deželo, je v Ilirski Bistrici neprema¬
kljivo vztrajala pri svojem delu le partijska celica. Njen idejni
vodja je bil, kar smo že povedali, Ivan Bralič z Reke, ki je stremel
za tem, da bi pridobili več članov. Zato je vključil v celico čevljar¬
ja Ivana Gabršnika iz Lipe, ki se je izkazal za zelo prizadevnega
komunista. Komunisti so sicer vztrajno vodili delavsko gibanje,
vendar je bilo njihovo delo čedalje težavnejše, ker je fašistična
oblast imela svoje poverjenike v slehernem slovenskem podjetju.
Tako je bil na primer v tovarni Viktorja Tomšiča za fašističnega
poverjenika malodane nepismeni Santoro (sveti bik), ki je imel
v podjetju poglavitno politično besedo.

Vedeti je treba, da je bilo v takratnih razmerah sleherno poli¬
tično delo dvakrat otežkočeno. Fašisti so namreč nenehno prežali
za količkaj sumljivimi ljudmi, jih ob vsaki priložnosti zasliševali,
strahovali in zapirali. Kljub temu je delavska organizacija v Ilir¬
ski Bistrici srečno brodila med Scilo in Karibdo. Določenega po¬
litičnega programa sicer ni imela, pomagala pa si je s ciklostira¬
nim naprednim tiskom, ki ga je dobivala z Reke in iz Ljubljane.
Ta tisk je krožil med člani partije in njihovimi somišljeniki po

119

tovarnah in delavnicah pa tudi med številnimi gozdnimi in cest
nimi delavci.

Takrat je prišel čez mejo v Ilirsko Bistrico usnjar Jakob
Franci. Ker se je dokaj zanimal za delavsko vprašanje, ga je se¬
kretar celice Pavel Barbiš sprejel v partijo in mu izročil partijsko
izkaznico. Franc Dekleva je temu sprejemu nasprotoval, češ da v
partijo sodijo samo delavci, ne pa obrtniki in kmetje. V tem je
bilo precej sektaštva, ki sta ga Franc Barbiš in Milan Ambrožič
hotela preprečiti. Govorila sta, da je zaradi povečanja kroga ko¬
munistov treba sprejemati v partijo tudi zavedne obrtnike in male
kmete.

žal je leta 1924 prav Jakob Franci povzročil aretacijo skoraj
vseh komunistov. Javno je namreč govoril proti fašizmu in pozival
ljudi, naj se oklenejo svoje delavske organizacije. To pa je prišlo
na uho izdajalcu; Francla so že naslednjega dne zaprli, pri njem
pa dobili partijsko izkaznico z Barbiševim podpisom. Tako so se
znašli vsi somišljeniki za zapahi, le Ambrožič in Dekleva sta se
zapora rešila s begom čez mejo. Isto se je še iz zaporov posrečilo
Barbišu, medtem ko je Franci pobegnil v Francijo. Tako so fa¬
šistični kragulji prvikrat planili na delavsko organizacijo in jo
popolnoma razbili. Vodstva ni bilo več, člani, ki so ostali, pa so
umaknili v zatišje.

Konec leta 1924 je prišla iz Trbovelj v Ilirsko Bistrico Reza
Zajc, članica KPJ in delegatka na vukovarskem kongresu. Ta je
poskušala znova zbrati delavce in ustanoviti partijsko celico, kar
pa se ji ni posrečilo. Že s tem, da je prišla čez mejo, je bila v
očeh fašistične policije politično nevarna in sumljiva, zato so tem¬
bolj nadzirali sleherno njeno delo.

Na srečo se je v Ilirsko Bistrico vrnil Ivan Gabršnik, ki je s
srečno roko spet zbral nekaj prejšnjih članov celice. To so bili
delavca Ivan Fidel in Jože Mikuletič, obrtniki Vid Oprešnik, Albert
in Jože Žnidaršič, Jože Boštjančič, zobozdravnik Ivan Biček in
trgovski pomočnik Jože Polak. Za sekretarja te nove celice so iz¬
brali Ivana Gabršnika, sestankovali pa so vse do leta 1926 dvakrat
na mesec v delavnici Vida Oprešnika ali pa v gozdu nad mestom.
Vse delo je potekalo v strogi tajnosti. Razdeljeni so bili po troj¬
kah. V začetku tega leta sta se v tem kraju za stalno naselila in
se jim pridružila še tapetnik Viktor Jelerčič in vinski trgovec Ivan
Merkandel, po poklicu zidar iz Trsta. Ta dva sta bila člana KPI in
sta imela tesno zvezo s pokrajinskim odborom v Trstu, zlasti s

120

Ferdom Ferjančičem, ki je oskrboval organizacijo s političnim
tiskom in z drugim propagandnim gradivom. Osnovno branje za
vse komuniste in njihove somišljenike je bilo »Delo«, katerega
glavni urednik je bil Ivan Regent, znani publicist in delavski
voditelj.

Politične razmere, ki so bile vse prej kot ustrezne, so pripo¬
mogle k zavestni politični dejavnosti. Članov je bilo zmeraj več,
saj je na območju občine delovalo več kot dvajset trojk, člani so
imeli izkaznice in redno plačevali članarino (5 lir na teden). Razen
članarine so bili tudi prosti prispevki, s katerimi so pomagali
brezposelnim delavcem. Tuji in domači delodajalci so bili namreč
že začeli odpuščati delavce, ki niso hoteli biti fašistični hlapci,
medtem ko so na njihova mesta prihajali italijanski fašisti, ki so
jih v teh krajih načrtno naseljevali. Ob koncu leta 1927 je bilo v
Ilirski Bistrici že več kot sto italijanskih družin in veliko sam¬
skih delavcev.

Delavska organizacija je dobro poznala fašistične raznarodo¬
valne načrte, zato je skušala vplivati na domače podjetnike in
obrtnike, naj ne zaposlujejo tujcev, pač pa domače delavce. Pri
tem pa je imela precej uspeha, zakaj črna oblast je pritiskala
na vse podjetnike, obrtnike in trgovce z vpisom v »partito fasci-
sta«. Le redki so klonili pred pritiskom in so zaradi varnosti in
osebnih koristi spremenili priimke, nosili fašistično izkaznico,
znak, srajco ali celo uniformo. Niso bili namreč redki primeri,
da so tistim, ki so kakorkoli odklonili te rimske »svetinje«, od¬
vzeli dovoljenje, povečali dajatve in iskali razlogov za kaznovanje.

Fašistična oblast je dobro vedela, kje je jedro narodne zavesti
in delavskega odpora, zato je tudi z vsemi sredstvi skušala zatreti
delavsko organizacijo. Vedela je, da partijska celica dela po smer¬
nicah pokrajinskega odbora v Trstu. Ker ni šlo drugače, so si
priborili dobro plačane ovaduhe, katerih poglavitno delo je bilo
zalezovanje. Tako se jim je posrečilo razbiti partijsko celico v
Miljah pri Trstu. Bati se je bilo torej, da se bo to zgodilo tudi v
mestu pod Snežnikom.

Tistihdob se je na obzorju že pokazala velika gospodarska
kriza, ki je globoko segla skoraj v sleherno hišo. Kruha je bilo
vedno manj in vedno je bil bolj trd in grenak. Razen tega pa je
fašizem čedalje brezobzirneje in kruteje vihtel svojo šibo neomeje¬
ne moči in zatiranja. Pred mnoge delavce in obubožane kmete se
je postavilo vprašanje: kam za kruhom? Zato jih je mnogo pobeg-

121

nilo čez mejo; precej se jih je odselilo v Argentino. Tako je sle¬
herno politično delo skorajda zamrlo. Tedaj, v jeseni 1926, je bil
celo fašistični politični komisar Zechino prepričan, da je zatrl
vsakršno politično udejstvovanje. Vendar je moral kmalu priznati
zmoto. Delavski duh, ki je še tlel v srcih naprednih ljudi, se ni
mogel sprijazniti s svojo usodo, že spomladi 1927. so Jelerčič,
Oprešnik in Mikuletič poskusili ponovno oživeti delo partijske ce¬
lice kljub temu, da so fašisti še bolj zaostrili nadzorstvo nad de¬
lavci in vrgli v zapor vsakega, ki jim je bil sumljiv. Zapirali so
celo take, ki so upali javno govoriti in prepevati v materinem je¬
ziku. Politično delo je močno oslabil strah pred zaporom, prete¬
panjem, ricinovim oljem in celo nafto. Najhuje pa je bilo, če si
izgubil zaposlitev.

Čeprav je partijska celica v Ilirski Bistrici nastala in delovala
pod vplivom KP Italije in Jugoslavije in kljub njenemu kratkemu
organiziranemu in nekoliko razdrobljenemu taktičnemu ter nedo¬
slednemu ravnanju, je odigrala na tem območju pomembno vlogo.
Ni se bila le za pravice delavskega razreda, pač pa tudi za obram¬
bo narodnostnih pravic med najhujšim fašističnem nasiljem. Re¬
volucionarnost, ki jo je prebudila med delavstvom, je tudi dokaz,
da sta se kar dva delavca, Matija Gržina in Vinko Slavec, udeležila
španske revolucije. Prav tako so bili nekdanji člani povečini tisti,
ki so leta 1941 kot prvi borci ali aktivisti posegli z orožjem v boj
proti fašizmu za socialno in narodnostno osvoboditev zasužnjene
dežele zahodno od Snežnika.

To pa je le drobec, le del podobe vsega dogajanja v zvezi z
nepriljubljenimi prišleki z juga. Ljudje so bili do kraja razočarani
nad mejo na Snežniku, razočarani nad takim pojmovanjem o na-
radostnih pravicah. Odločitev sile so požrli z veliko grenkobo, z
občutkom nepopravljive krivice. Razen tega se je v nič razblinilo
upanje, da bodo novi gospodarji ravnali z njimi vsaj količkaj po
človeško. Znano je, da je bil fašizem šele v zarodku in niti ne v
povojih, ko so se pojavile šovinistične tolpe, polne strupenega so¬
vraštva do vsega, kar je bilo slovensko. Ljudje so že v začetku
vedeli, da se jim obetajo hudi časi, zakaj v tej novi oblasti je bilo
preveč nestrpnosti, zaverovanosti v »rimsko kulturo« in preveč
ponižujoče vzvišenosti in krivičnosti do »barbarskega« naroda, ki
ga je Mussolini takoj po uveljavljanju fašistične diktature zbrisal
iz zgodovine in zemljepisa.

122

Da so fantje in možje dali duška svojim čustvom, so se često
spoprijeli z bivšimi nasprotniki na soški fronti, zakaj o njihovih
vojaških vrlinah niso imeli preveč laskavega mnenja. Povode za
spopade in pretepe, pri katerih so Italijani skoraj vedno pokazali
pete, so bili prav plesi, ki jih je prirejala mladina. Fantom pač ni
šlo v račun znano italijansko nagnenje do nežnega spola. Njihov
nenasiten, priliznjen in neugnan »amore« ni poznal meja. Fantov¬
ska čast pa je velevala, da so takim vsiljivim bab jekom večkrat
pristrigli peruti.

Znani pevovodja trboveljskega »Slavčka« Avgust Šuligoj, ki je
takrat učiteljeval v teh krajih, se podobnega dogodka v Dolenjem
Zemonu takole spominja:

V Dolenjem Zemonu vojakov ni bilo, pač pa so bili že od je¬
seni 1918 v sosednjih Kosezah. Zgodilo se je, da so fantje priredili
ples, na katerega, po tamošnjem običaju, niso smeli niti njihovi
vrstniki iz sosednih vasi, pa so jo znenada primahali vojaki. Do¬
mači fantje so jim sicer dovolili en ples, vendar so se Italijani
prav s tem edinim plesom tolikanj osladkali, da so potem zahte¬
vali, naj godci igrajo samo zanje. Med prerekanjem je nekaj vo¬
jakov odšlo s plesišča k bližnji ograji lomit palice in jih spravljat
pod suknjiče. Tako oboroženi so hoteli prisiliti godce, kaj in kako
naj igrajo. To pa je bilo domačinom preveč, kri je zavrela in na¬
valili so na vojake. Ti pa v beg proti Kosezam, kolikor se je dalo.
Tako so tekli, da so izgubili okrog petnajst pokrival. Dva vojaka
pa so bili baje do smrti pretepli. V vas je zaradi tega prišlo več
komisij, pa niso našle doma nobenega moškega. Pred maščevan¬
jem so se bili poskrili v bližnje gozdne grape okrog Velikega vrha,
dekleta pa so jim tja nosila živež. To je trajalo več kot teden dni,
potem pa je vojaška oblast razglasila, da se ne bo nikomur zgo¬
dilo nič zlega.

Kljub obljubam so začeli zapirati tisto napredno mislečo mla
dino, ki se nikakor ni mogla, niti ne hotela sprijazniti z italijansko
okupacijo. Tako je bilo konec leta 1921 stlačenih za zapahe in
obsojenih na več mesecev zapora več kot sto mladih ljudi iz Novo¬
kračin, Jelšan, Dolenjega Zemona, Knežaka, Prcgarij, Topolca, Ilir¬
ske Bistrice in drugih podgorskih vasi.

Podobno plesno zabavo z italijanskimi vojaki so imeli tudi v
Baču, Knežaku, Preložah, Hrušici, na Tatrah, Progarjih in drugod.
V Smrje je po takem tepežnem plesu prišlo kar petdeset karabi¬
njerjev, obkolili so vas in zaprli šestnajst fantov; nekateri so se

123

rešili zapora s begom čez mejo. Aretirani so bili v Trstu obsojeni
zaradi protidržavne dejavnosti na dve leti zapora. Petim se je
posrečilo pobegniti iz zapora tako, da so prevrtali luknjo skozi
zid.

Fantje so odkrito izražali svoje razpoloženje tudi ob naboru v
italijansko vojsko. V Jelšanah so postavili visok mlaj, nanj pa v
znak žalovanja obesili črno zastavo. V zadevo so posegli karabi¬
njerji, ki pa so jo morali pobrati čez drn in strn. Podoben mlaj
so postavili v Velikem brdu, le da so nanj postavili rdečo in slo¬
vensko zastavo. To pa je bilo toliko, kakor da bi kazali hudiču
križ. Pridrveli so fašisti iz Jelšan in razsajali po vasi. Enajst fan¬
tov so pretepli, zaprli, toda ko jim niso mogli ničesar dokazati, so
jih izpustili. Za povračilo pa so vaščani odrekli učitelju Clementi-
ju, zagrizenemu fašistu, hrano in stanovanje. Do hudih izgredov
med domačimi fanti in karabinjerji je prišlo tudi v Podgradu,
zlasti ko so Italijani začeli razbijati slovenske napise. Ker pa so
fašisti vedeli, da je duša slovenske prosvete v tem kraju notar
Tomo Šorli, so mu fašisti odšteli ure življenja. Nekega večera sta
ga učitelj Samborluci in zdravnik Balbo pretepla in zastrupila.
Tako se je začelo odkrito in brutalno preganjanje slovenskih izo¬
bražencev.

Že leta 1922 so prepovedali uporabo slovenščine v zagovorih
na sodiščih; ta odlok je bil uvod za njeno odpravo iz vseh uradov.
Zato so najprej iz občinskih uprav in s sodišča odstranili vse do¬
mačine. Slovensko učiteljstvo, ki je bilo steber vsega slovenskega,
pa je začela spodrivati Gentilejeva šolska reforma, kije postopoma
zapirala šole z narodnim učnim jezikom. Ta minister je na osnovi
Heglove filozofije dal pravno podlago fašistični državi; nič zunaj
države, nič nad državo, nič proti državi. Učitelji so morali najprej
opraviti izpit iz italijanščine, pozneje pa so bili odpuščeni ali pa
premeščeni v notranjost države. Isto se je zgodilo z uradniki in
železničarji. Tako so morali oditi iz domačega kraja prepotrebni
in narodnostno zelo zavedni številni učitelji: Štefanija Uljančič
in Karolina Vrh iz Dolenjega Zemona, Pavla Hvala z Ostrožnega
brda, Minka Boštjančič iz Velike Bukovice, Alojz Kancler iz Sabonj
in drugi. Na njihova mesta so prihajali najbolj zagrizeni in zakrk
njeni fašistični apostoli, ki so natančno in dosledno uresničevali
svoj program zatiranja in potujčevanja.

Gentilejev potujčevalni katekizem so razširili tudi na kulturno
prosvetno delo, na odpravo slovenskega jezika iz vsega javnega

124

življenja. Lepaki z napisi »Qui si parla solo italiano« (tu se govori
samo italijanski) so opozarjali na bridko resnico in potrjevali be¬
sede diktatorja Mussolinija, češ da mora v petdesetih letih s tega
obmejnega območja popolnoma izginiti sleherna sled slovenstva.
Zato je bilo že zdaj potrebno porušiti v Postojni spomenik Miro¬
slavu Vilharju, poitalijančiti vse javne napise in celo napise na
nagrobnih spomenikih. Znani so primeri, ko je fašistični »commis-
sario politico« z obmejnega območja pregnal nekaj kulturnih de¬
lavcev in jih izgnal za tri leta v konfinacijo na Sicilijo, ker se niso
mogli odreči ljubezni do slovenskega jezika.

Da si je fašizem zagotovil večino na občinskih volitvah 6. apri¬
la 1924, je Primorsko razdelil na tri območja in tako umetno
ustvaril italijansko večino. Na teh volitvah je dobil fašizem večino
v parlamentu, seveda po predhodnem zakonu. V načrtu je bil
fašistizacija občin. Mesta poprej izvoljenih občinskih županov so
zasedli od prefekta imenovani podestati. Le-ti so bili fašisti in ne-
redkokrat odpadniki našega rodu. Od triindvajsetih poslancev v
Tržaški, Puljski in Videmski pokrajini jih je po zakonu petnajst
odpadlo na fašistično stranko. Spričo volilne metode so Slovenci
dobili le dva mandata. Kandidat na komunistični listi je bil Jože
Srebrnič, toda mandat je bil razveljavljen, poslanec sam pa kon-
finiran.

Tako je fašizem čedalje bolj privijal zasužnjevalni vijak in se
spreminjal v najbolj brutalno diktaturo. V tem času, leta 1926, je
bil ustanovljen tudi Tribunale speciale (posebno sodišče za za¬
ščito države), ki je pozneje nenehno obsojal na smrt in na dol¬
goletne kazni. Politična policija pa postane zloglasna OVRA (Orga-
nizzazione della vigilanza repressione anticomunista). To je bilo
obdobje, ko se je zdelo, da je fašizmu uspelo zadati vsemu na¬
prednemu, slovenskemu smrtni udarec. Marsikje se jim je res
posrečilo razdreti žarišče, zato pa je drugod tembolj zaživelo. Lju¬
bezen do svobode in človeškega dostojanstva je bila neuničljiva.
Toda fašistična zver je bila neukrotljivo krvoločna. Da so našli
za pametnega človeka nepojmljivo sovraštvo in slo po preganjanju
vsega, kar ni hlapčevsko pokorno upognilo hrbtenice, nov povod
za svoje krutosti, so priredili atentat na Mussolinija. Le-ta sprej¬
me nase odgovornost za vse številne umore in s tem odpre vrata
najhujši diktaturi. V zvezi s tem so izdali uredbo o konfinaciji, s
katero je bil pooblaščen vsak komisar varnostne službe, da brez
odgovornosti lahko pošlje na otoke sleherno sumljivo osebo. Fa-

125

šisti so s tem dobili popolnoma proste roke in kot nalašč jim j j
prišla zapoved njihovega vodje: »Zatrite, pokončajte vse, kar se
upira fašizmu!«

Razumljivo je, da so bila fašizmu naj večji kamen spotike og¬
njišča slovenske misli — prosvetna društva, ki jih je treba uničiti
ob prvi ugodni priložnosti. In zdaj je bila ta priložnost tu: zabosti
nož v srce slovenskemu prosvetljenstvu. Damoklejev meč je zase¬
kal kar čez noč in uničil to poslednjo oviro fašističnim potujčeval-
nim načrtom. Veliko teh prosvetnih društev je bilo ustanovljenih
že v prejšnjem stoletju, v času čitalnic in preporoda. V ljudskem
prosvetljevanju so igrala veliko vlogo; njih dejavnost je začasno
zavrla le prva svetovna vojna, zato pa so po vojni še bujneje raz¬
cvetela skoraj v vsaki vasi in postala središče in žarišče narod¬
nostne zavesti. In zdaj so bila ta društva, prosvetna, telovadna in
planinska, prepovedana in razpuščena, njih imetje pa zaplenjeno.
Le ponekod se je posrečilo rešiti knjižnice ognja in pepela s tem,
da so jih poskrili po kleteh in podstrešjih. Za temeljitejše policij¬
sko nadzorovanje so uvedli osebne izkaznice, omejili prostost s
policijskim opominom, nezaupnico, konfinacijo in internacijo.

Zdaj se je fašistom zdelo, da je nastopil pravi čas, da v svoje
mreže ulove predvsem mladino. V ta namen, v nadomestilo pre¬
povedanim slovenskim društvom, so začeli ustanavljati klube,
imenovane »Dopolavoro«. V njih naj bi se po delu zbirala mladina,
seveda pod nadzorstvom, in prirejala plese in zabave. Toda mla¬
dina, kot bomo videli pozneje, je zvečine šla svoja pota.

Pridobiti mladino in jo potujčiti ali jo vsaj napraviti nenevar¬
no, je bil osnovni načrt, ob katerem so fašistične oblasti dosledno
vztrajale. Prav zaradi tega so na območju Ilirske Bistrice povečali
število osnovnih šol na 28, zmanjšali so šolske okoliše, in če jc
zaselek imel tudi manj kot 20 šoloobveznih otrok, so že ustanovili
novo šolo. Odpiranje novih šol je imelo za fašistično oblast še
poseben pomen, saj je v učiteljih imela svoje policijske obvešče¬
valce, ki so budno spremljali sleherno delo prebivalstva. Te na
novo ustanovljene šole so bile večinoma dvoodelčnice, v katerih
je bil glavni in skoraj edini učni predmet italijanski jezik. Pri
tem niso skrivali potujčevalnih namenov. Ob oceni tega šolstva so
celo ugotovili:

»Zasedeno ozemlje je zelo delikatno in zato potrebuje takih
ljudi, ki bodo znali uveljavljati zahteve domovine, zakaj na tem
območju se mora ukvarjati učitelj razen z drugimi težavami vsak

126

dan še s tem, kako naj bi poučeval in vzgojil otroke v dobre Itali¬
jane in fašiste...«

V tem so šli še dlje. Ustanovili so organizacijo, za dečke »Ba-
lillo«, za deklice pa »Piccole Italiane«, ki je obvezno zajela vso
šolsko mladino. Osnovno geslo je bilo: knjiga in puška ali: vero¬
vati, ubogati, boriti se. Člani organizacije so imeli posebno uni¬
formo, vzgojo pa popolnoma v duhu fašizma in brezpogojne vda¬
nosti. Povsem umljivo je, da so iz slovenskih otrok hoteli napra¬
viti popolne janičarje. Za pošolsko mladino je bila obvezna organi¬
zacija »Giovani fascisti«; to je bila že napol vojaška, uniformirana
bratovščina. Najbolj dosleden potujčevalni program pa so pripra¬
vili za predšolski naraščaj »Figlio della lupa« (sin volkulje). Za te
so ustanovili posebne otroške vrtce, v katerih niso samo potujče¬
vali, pač pa tudi odtujevali otroke od družine ter jih poučevali v
strogem fašističnem duhu. Na območju Ilirske Bistrice so usta¬
novili šest takih otroških vrtcev; vanje so otroke privabljali z
brezplačno popolno oskrbo, z raznimi igračami in otroškimi
puškami.

Tistihdob je tudi marsikateri figamož prodal svoj priimek za
kilogram riža in koruzne moke. Opravičilo za to je bilo samo v
veliki revščini, ki sta jo prinesli s seboj nezaposlenost in gospo¬
darska kriza, ki je začela kazati svoje ošiljene roge. Leta 1929 se
je sploh začela naj večja gospodarska kriza v zgodovini kapitalizma.

Še pred tem, leta 1928, so odpravili vse slovenske časopise —
dvanajst jih je bilo. Razen tega so silno onemogočali tiskanje, iz¬
dajanje in razširjanje slovenskih knjig. Ta čas je bil usoden tudi
za slovenske zadruge, včlanjene v Gospodarski zvezi v Gorici. Go¬
riški prefekt jo je razpustil in ji zasegel premoženje. V tem času
uradno ni bilo več Slovencev, saj so vse volitve, vsa ljudska štetja
poznala samo Italijane.

Fašizem je bil kajpak skrajni stadij imperializma. Zato ni
čudno, da se je začel vojaško utrjevati, graditi v vseh večjih kra¬
jih vojašnice, orožniške postaje, obmejne utrdbe in strateško po¬
membne ceste. Najprej so posebno pozornost posvetili gradnji
vojašnic v Ilirski Bistrici že leta 1923. Sezidali so tudi karabinjer¬
sko postajo. V njej je vladal politični komisar, naduti Zechino,
vodja OVRE, tajne politične policije.

V novosezidane vojašnice sta se za stalno nastanila kar dva
polka pehote, medtem ko so se v velike nove vojašnice v Trnovem
naselili topničarji in motorizirane enote. Tu so zgradili tudi skla-

127

dišča, iz katerih so oskrbovali z živežem in drugimi vojaškimi po¬
trebščinami vse obmejne enote, ki jih ni bilo malo. V Podgradu
so zgradili veliko skladišče orožja in streliva, prav tako za potrebe
vseh obmejnih enot. Komandant garnizona je bil polkovnik Pau-
lucci, ki je ostal tu, kar bomo še videli, vse do zloma Italije.

V letu 1929 so z veliko vnemo začeli graditi ceste in obmejne
utrdbe na vsem območju Snežnika. Do njih so zgradili gosto cest¬
no omrežje, saj so z utrdbami povezali vse višinske strateške toč¬
ke. V obmejnem pasu so sezidali tudi vojašnice za financarje in
obmejno milico.

Ilirska Bistrica je bila zadnje mesto ob državni meji, zato so
mestu tudi vtisnili vojaški pečat. Strateško je bil kraj vsekakor
zelo pomemben že zaradi ugodnih cestnih in železniških zvez s
Trstom in z Reko. Vendar imperialističnim težnjam to ni bilo
dovolj. Zato so zgradili novo cesto iz Ilirske Bistrice proti Zabi¬
čam in dalje na Gomance, iz Ilirske Bistrice na Milonje; preure¬
dili so cesto proti Šembijam in Knežaku in od tod dalje na Mašun.
Ta cesta je vodila naravnost na mejo. V Knežaku sta bila fašistič¬
na posadka in poveljstvo obmejne milice, ki je bila razmeščena
na Mašunu in v Leskovi dolini. Razen teh poti so zgradili še cesto
proti Podgradu, kjer se je združila s cesto Reka—Trst.

Pri gradnji teh cest so zaposlili razen veliko število Furlanov
tudi kakih petsto domačinov, večinoma obubožanih obrtnikov in
malih kmetov. Delavci domačini, ki jih je gospodarska kriza vrgla
k delu na cesto kot k zadnji rešilni bilki, so bili silno izkoriščani.
Zaslužili so komaj za črn kruh in sol; toda treba je bilo živeti
in plačati davke. Nakopičena protislovja svetovne gospodarske
krize so se zaostrila do skrajnih meja. Delavci, srečni, da imajo
sploh zaposlitev, so životarili ob nizkih mezdah in brezobzirnem
izkoriščanju, kmete so stiskali visoki davki in oderuštvo proste
trgovine; popolna brezpravnost pa je pahnila delavca v težave in
revščino, iz katere ni videl izhoda.

Položaj kmeta je bil še brezupnejši. Davki so ga gnali čedalje
globlje v dolgove. Od tri tisoč kmetij skoraj ni bilo nobene brez
dolga, le redkim nista pretila dražba in boben. Po letu 1928 skoraj
ni minil teden, da ne bi bila prodana na dražbi kakšna njiva, par¬
cela ali kmetija. Na boben so seveda pognali najboljše njive, par
cele, kmetije. Kupci so bili največ tujci, pa tudi domači trgovci,
ki so si tako nagrabili bogastva. Tako je kmet ponavadi, ob šte¬
vilni družini, ostal na cesti, brez sredstev za preživljanje. Nujno

128

je bil prisiljen iskati si zaposlitve na cesti ali v razvijajoči se in
izkoriščevalski lesni industriji. Povsem umljivo je, da so tuji ka¬
pitalisti in trgovci v snežniških gozdovih kaj hitro zavohali mož¬
nosti za dobro kupčijo, za mastne zaslužke. Tako so ti tuji kapita¬
listi polagoma izrivali iz lesne industrije domače podjetnike, med¬
tem pa vlagali denar v graditev novih in v obnovo starih, propad¬
lih žag. Gozdovi in cenena delovna moč za predelavo lesa so
prinašali tem tujim trgovcem zavidanja vredne dohodke.

Fašizem je gospodarsko krizo temeljito izkoristil za svoje
osvajalne namene. Milanski list »II secolo-La sera« je 1. januarja
1931 svoje bralce seznanil z naslednjim: »Povsod v obmejnih kra¬
jih je mogoče za polovično ceno, daleč pod realno vrednostjo,
kupiti polja, vinograde, travnike, hiše, ki jih odprodajajo tamkaj¬
šnji prebivalci, da bi se mogli odseliti v Argentino ali Brazilijo z
upanjem, da bodo obnovili življenje. Ti ljudje govorijo slovensko
narečje in mi nimamo nikakšnih namenov jih zadrževati na vratih
in pragu Italije, tam, kjer bomo naselili hribovce iz Carnije in
Cadora ter z območja Vicenze, kjer je velika prenaseljenost...«

Ko je fašizem z davki, gospodarskim in raznarodovalnim pri¬
tiskom pognal na boben že veliko slovenskih kmetij, so z odlokom
z dne 14. avgusta 1931 ustanovili Ente per la Rinascita Agraria
delle Tre Venezie (zavod za preporod kmetijstva v treh Beneči-
jah). Osrednja naloga tega zavoda je bila »etnična bonifikacija«,
to se pravi odkupiti slovensko zemljo, ki so jo prej s pomočjo
banke in z vsiljivimi posojili umetno spravili na dražbo, ter na
njej naseliti Italijane. V poštev je prišla predvsem dolinska zem¬
lja pa kmetije v obmejnih krajih. Tako so kmalu zasegli na Pri¬
morskem 130 posestev z 1850 hektarji zemlje. V okolico Ilirske
Bistrice, to je v Zabičah, Podgradu, Sabonjah, na Ostrožnem brdu
in Turnu so bili na taka kolonizirana posestva naselili več kot 25
italijanskih družin. Sploh pa so hoteli dati sčasoma obmejnim
krajem italijanski narodnostni značaj. Po predhodnem načrtu so
imeli namen vse domače prebivalstvo izseliti v notranjost države
in v afriške kolonije, v njihove hiše pa naseliti najmanj 100.000
Italijanov. S tem bi očistili in zavarovali vrata in prag imperiali¬
stične Italije; za vedno bi rešili vprašanje slovenske manjšine.

Gospodarski krizi je v zvezi z vojno v Etiopiji sledilo konjuk-
turno razdobje in avtarktično gospodarstvo, ki je trajalo vse do
druge svetovne vojne. Zdaj so prilezli na dan raznovrstni ščurki,
ki so jim zadišali dobički. Posebna rudarska delniška družba je

9 Uporni svet

129

v neposredni bližini Ilirske Bistrice odprla rudnik lignita, zgradili
so opekamo v Mali Bukovici, odprli nov kamnolom, število delav¬
stva je začelo naraščati in je kmalu preseglo dva tisoč. Z izseka¬
vanjem snežniških gozdov se je obnovilo tudi prevozništvo. Tega
posla se je oprijelo kakih dvesto voznikov. Povečalo se je tudi
število gozdnih delavcev in tesarjev. To so bili največ obubožani
kmetje iz podgorskih vasi, ki so v glavnem tesali železniške pra¬
gove in stavbeni les. Tega lesa so italijanski trgovci odpeljali v
Italijo tudi po deset vagonov na dan. Precejšen zaslužek je že od
davna dajalo tudi kuhanje oglja v Brkinih, Čičariji in Podgori.
Spričo velikih potreb po oglju na Reki in v Trstu se je ogljarstvo
zelo razmahnilo. Gozdove so preplavile obubožane furlanske dru¬
žine. Kakih šeststo takih družin so vsako leto pripeljali s seboj
italijanski trgovci in jih s tem, da so jim dali zaslužek, tudi po¬
šteno izkoriščali vsako leto od aprila do oktobra.

Hkrati s številnim delavstvom in še številnejšim vojaštvom
ter dobro plačanim uradništvom so pritaknili svoj lonec še trgov¬
ci in krčmarji. Če vemo, da je bilo na območju Ilirske Bistrice
150 gostiln, od tega 39 v mestu samem, zlahka ugotovimo, da je
bila »zlata« kapljica vedno pri rokah.

Italijanski trgovci se niso zadovoljili samo z ogljem, železni¬
škimi pragovi in gradbenim lesom, pač pa so šli v svoji sli za
zaslužkom še dalje. Bogastvo, ki ga jim je nudil gozd, je dalo leta
1942 petim italijanskim denarnim mogotcem pobudo za ustanovi¬
tev delniške družbe »FALERSA« v Ilirski Bistrici. Potreba po
takih ploščah je bila velika, obetali so se mastni zaslužki, zato je
gradnja tovarne hitro napredovala; deloma so bili že namestili
stroje tik pred zlomom Italije septembra 1943. Iz omrtvelosti so
jo bili prebudili šele po vojni in zdaj slovi kot moderna tovarna
»Lesonit« in je mimo drugega največja tovarna te vrste v Jugo¬
slaviji.

Ker so bili kraji pod Snežnikom vsa leta med dvema vojnama
politično zelo razgibani, se moramo zaradi temeljitejše osvetlitve
sicer znanega mladinskega protifašističnega gibanja vrniti v ob¬
dobje, ko je bil fašistični raznarodovalni pritisk najhujši, ko so
550 slovenskih in hrvaških šol spremenili v potujčevalnice, ko
50.000 primorskih otrok ni več uživalo osnovnega pouka v mate¬
rinščini in so 800 slovenskih učiteljev pregnali iz dežele ali pa pre
mestih v južno Italijo. Razen tega je moralo zaradi narodnostnega,
političnega ali gospodarskega uničevanja zapustiti rodna tla več

130

kot 70.000 Primorcev in se izseliti v tujino. Fašizem je načrtno pri¬
tiskal z velikimi davki in brezposelnostjo, kar je ljudi v trumah
pognalo v tujino. V vseh gostilnah so viseli oglasi paroplovnih
družb. Vabili so v Argentino in Avstralijo. Mnogi so odšli v Belgijo
in Francijo, mnogi so se zatekali v bosanske rudnike, kjer so bile
neznosne razmere polkolonialne države in so jih na vse pretege
izkoriščali domači in tuji kapitalisti.

Mimo vsega pa je bila tu mladina, najbolj zavedna, uporna,
bojevita, ki je z obupom in gnevom gledala na postopno uničeva¬
nje vseh slovenskih ustanov in organizacij. Že ta brezobzirna de¬
janja so odkrito napovedovala, da ima fašizem trden namen uni¬
čiti vse, kar diši po slovenstvu, in da se bo zato nujno treba pripra¬
viti na obrambo, na boj proti uzakonjenemu fašističnemu nasilju
z nasiljem obrambe. Mladina ni mogla izdati sebe in sebe pohoditi.

Razen tega pa je mladina po prepovedi in razpustitvi Zveze
mladinskih društev in po odpravi glasila »Naš glas«, ki je izhajal
v Trstu, ostala kakor čreda brez pastirja, brez strehe in zatočišča.
Fašisti so sicer ustanovili prosvetno organizacijo »Dopolavoro« v
glavnem za mladino, v kateri naj bi jo politično nadzorovali in
hkrati potujčevali, toda v te mreže so se ulovili le redki. Ker pa
zavedna mladina ni imela lastne organizacije, je ob nedeljah od¬
hajala na izlete na podeželje, v kraške gmajne, na tolminske in
pivške hribe, kjer je prirejala ilegalne tabore z govori in s petjem
ter telovadnimi prireditvami. Mimogrede se je srečevala z razme¬
rami na podeželju. In bržkone se je prav na takih taborih začela
prebujati in uresničevati zamisel — po vzoru »Mlade Bosne« — o
ilegalni organizaciji.

Ta zamisel se je uresničila poleti 1927 na zborovanju predstav¬
nikov mladine na Nanosu. Že tedaj so sklenili, da se je treba lotiti
dela, odločnega, načrtnega, vztrajnega dela za narodni obstanek,
sicer bo fašistično nasilje zamračilo vse poglede v prihodnost.
Ilegalno organizacijo so poimenovali po začetnih črkah Trst, Istra,
Gorica, Reka — TIGR.

Prve akcije TIGR, organizacije, ki je kaj kmalu razpredla
svoje mreže po vsej Primorski in v Istri do Pazina in Pulja, so

naperjene proti domačim podrepnikom in ovaduhom, faši¬
stičnim zagrizencem, raznarodovalnim šolam in otroškim vrtcem.
Osnovna misel teh dejanj je bila: povedati svetu kruto resnico o
asizmu, o nečloveškem ravnanju s slovenskim prebivalstvom na
njegovi zemlji.

9 *

131

Tu je treba poudariti, da so na območju Ilirske Bistrice že
pred tem delovale protifašistične mladinske skupine.

Ideja skrivnega, organiziranega odpora se je širila iz dveh
glavnih središč: iz Gorice in Trsta. Člani so se združevali po troj¬
kah, večje območje pa v srenje. Naloga trojk, to je trdnih preiz¬
kušenih ljudi, je bila: pridobivati nove člane, širiti ilegalni tisk itd.
TIGR je izdajal vrsto ilegalnih listov. Skozi enajst let je izhajalo
redno glasilo »Svoboda« v slovenskem in hrvaškem jeziku. Občasno
pa so izdajali še »Borbo«, »Ljudsko fronto« in »Stražo ob Soči«.
Člani organizacije so se prepoznavali z gesli, s posebnimi znaki,
šiframi, z osebnimi izkaznicami, označenimi s številko 4.

Odkritje, da obstaja tajna organizacija, ki pa ji kljub areta¬
cijam niso mogli do živega, je povzročilo pravo policijsko obsedno
stanje. Ker policija ni imela oprijemljivih dokazov, se je avgusta
1928. vrgla na kolikor toliko sumljive. V pesti je dobila le Dušana
Hreščaka, medtem ko so se nekateri rešili z begom čez mejo (Al
bert Rejec, Srečko in Stane Vilhar). Le-ti voditelji TIGR so leta
1929 stopili v Ljubljani v stik z Ivanom Regentom, ki je že pred
tem moral zapustiti rojstni Trst. To osrednje delovanje se je poz¬
neje preneslo v Pariz, kjer so delovali tudi italijanski protifašistič¬
ni emigranti in ustanovili leta 1926 organizacijo Concentrazione
antifascista (Protifašistična koncentracija), v katerem so imeli
poglavitno besedo socialisti. Iz Pariza je prihajala v Slovenijo, od
tod pa po kurirskih poteh literatura — časopisje, revije, knjige,
orožje in strelivo tudi za italijanske protifašiste. Bilo je dovolj
revolucionarjev (Jaka Rutar iz Čadrga, Jernej Lužnik iz Zadlaza,
Nikolaj Loncner (padel kot talec v Dragi) in Simon Kos iz Rut,
Miha Bizjak iz Podbrda, Franc Fortunad iz Volč (padel v partiza¬
nih), Ferdo Kravanja-Skalar iz Čezsoče (padel kot aktivist OF leta
1944) in drugi, ki se niso strašili stroškov, napora in nevarnosti.

In ko so bili že vsi policijsko zaznamovani, pod nadzorstvom
ali pod ključem, se je v Trstu znašla skupina policiji še neznanih,
a sila udarnih in bojevitih fantov — Ferdo Bidovec, Franjo Maru¬
šič, Zvonimir Miloš, Alojz Valenčič in Vekoslav španger, ki so si
izbrali pot samostojne politične dejavnosti: vračati milo za drago.
Ta skupina, mimo že omenjenih povračilnih dejanj: požigi potujče-
valnih šol in otroških vrtcev, pa tudi go riška skupina (Anton Maj¬
nik, Andrej Manfreda, Anton Rutar, Zorko Jelinčič), ki se je znašla
leta 1929 že nekaj tednov pred »plebiscitom« za zapahi, je priprav¬
ljala enotno in učinkovito akcijo: vzdržati se volitev, bojkotirati

132

glasovanje za edino kandidatno fašistično listo, zakaj to bi pome¬
nilo v času, ko je bilo uničeno vse, kar je bilo slovenskega, strinja¬
ti se z dejanskim stanjem, glasovati za lastno smrt. Ta plebiscit
7.  DA ali NE za Veliki fašistični svet, ki ga je pripravil fašizem za
24. marec 1929., je imel namen prikazati svetu enotnost italijanske¬
ga ljudstva s fašizmom. Ta si je simpatije katoliškega sveta prido¬
bil že z lateranskim sporazumom in konkordatom (11. 2. 1929.). To
je bila za Mussolinija velika zmaga. Vatikan se je oprl na fašistič¬
no Italijo, na Duceja, na »moža božje previdnosti«, kot ga je ime¬
noval Pij XI., prvi papež iz kroga italijanske buržoazije, »papež
zmage«.

Razumljivo je, da je organizacija TIGR našla mnoge somišlje¬
nike tudi v krajih pod Snežnikom, ki so sodili po upravni razde¬
litvi v šesto »srenjo«. Vodja te »srenje« je bil Jože Vadnjal iz Za
gorja, desna roka pa mu je bil Alojz Valenčič iz Knežaka, ki se je,
da bi skril svojo ilegalno dejavnost, dal izvoliti celo za podžupana.
Zagorje in Knežak sta bila izredno pomembna že zaradi kurir¬
ske zveze z Ljubljano, odkoder sta prihajala protifašistični tisk
in drugo gradivo. Da pa bi ta zveza hitreje delala, se je Franjo Ma¬
rušič obrnil do Jožeta Vadnjala, ta pa je predlagal Alojza Valen¬
čiča, ki je redno prihajal z avtomobilom po uradnih poslih v Trst.
Da se je tu začelo neko skrivno gibanje leta 1928, razberemo lahko
iz časopisa »Stato operaio«, češ da »fašisti preiskujejo na Pivki,
da bi odkrili komunistično organizacijo »Unione dei contadini slo-

Alojz Valenčič, eden od štirih
Jstrcljenih na Bazovici

133

veni« (Zvezo slovenskih kmetov). Poročilo še pravi: .. .kmetje so
proti italijanski šoli, ker so jim zaprli nacionalne šole in društva.
Požigi in vsi drugi nastopi pa »niso dejanja teroristične skupine«,
marveč »izraz sovraštva in ljudskega srda... Vse ljudstvo je so
lidarno...«

Da pa fašistične preiskave niso bile zgolj slepomišljenje in da
so na delu neznani »teroristi«, so bili dokazi v požganem otroškem
vrtcu v Knežaku, v razbitih fašističnih grbih na občinskem poslop¬
ju in šoli v Knežaku, Koritnicah in Šembijah. Ubita sta bila dva
fašistična ovaduha. Ogenj je bil v strehi. Strahovito pa je završalo
po vsej deželi, ko se je 10. februarja 1930 razpočila bomba v ti¬
skarni fašističnega lista »II popolo di Trieste«, ki je kljub anonim¬
nim opozorilom nenehno strupeno in sramotilno pisal o Slovencih,
jih posipal z ognjem in žveplom. Ta atentat in pa upor v Beramu
sta pripeljala do razkritja organizacijske mreže TIGR; čisto po
naključju so namreč našli spisek članov. Že v začetku marca je
bila prispela v Trst OVRA z namenom, da bo za vsako ceno spra
vila zarotnike pod ključ. Aretacije so se vlekle od aprila do junija.

Med najožjimi zaupniki je bilo znano, da je tisto bombo na
pobudo Frana Marušiča poskrbel Valenčič, temu pa jo je izdelal
ključavničar Oblak v tovarni Urbančič na Baču. Avgust Šuligoj,
nekdanji učitelj v Knežaku, pravi, da je Valenčič, ki je imel avto,
pod katerega sedeži pa je bil skrit peklenski stroj, naprosil briga¬
dirja karabinjerjev za spremstvo, češ da mora prepeljati v Trst
večjo vsoto denarja. Z njim je seveda potem potoval sam brigadir
in zaradi tega na mitnici ni bilo kakih pregledov in sitnosti.

Zgodilo pa se je, da se je Valenčič znašel v fašističnih kremp¬
ljih, medtem ko se je Jožetu Vadnjalu posrečilo pobegniti čez
mejo. Na procesu, ki se je začel 1. septembra 1930 in se končal,
ko so pod fašističnimi streli padle štiri bazoviške žrtve: Bidovec,
Marušič, Miloš in Valenčič, štirje junaški fantje na čelu obramb¬
nega nasilja med največjo močjo in slavo fašizma, je bil obsojen
v odsotnosti na smrt tudi Jože Vadnjal. To je bil hud udarec za
organizacijo, kljub temu pa so posamezne trojke mladincev z
manjšimi akcijami opozarjale na svojo prisotnost vse do začetka
druge svetovne vojne.

Znano je, da je TIGR v odporu proti fašizmu vsaj na Primor¬
skem zbliževal nacionaliste in komuniste. To zbliževanje in zdru¬
ženje posameznikov ni prihajalo »od zgoraj«, pač pa »od spodaj«,
saj so oboji imeli v fašizmu največjega sovražnika in so prav zato

134

mnogi prešli pozneje, med narodnoosvobodilnim gibanjem v OF
in KPS.

To sklepamo tudi iz političnega dogajanja v Ilirski Bistrici.
Tja je jeseni 1928 prišel aktivist Ivan Merkandel iz Trsta in dal
pobudo za oživitev nekdanje organizacije iz mrtvila. Zato so se
stari komunisti in njih mlajši somišljeniki zbrali v tapetniški de¬
lavnici Viktorja Jelerčiča. Med mlajšimi, zavednimi fanti so bili:
brata Jože in Lojze Primc, Ivan Biček in Viktor Bobek. Na sestan¬
ku je Merkandel vneto poudarjal, da se morajo ponovno združiti

lože Vadnjal si je rešil življenje s Viktor Bobek, obsojen na smrt na

pobegom čez mejo drugem tržaškem procesu

vsi protifašisti in začeti delati. To je bil pravzaprav ustanovni se¬
stanek organizacije TIGR, zakaj razdelili so se v trojke, vendar so
se razšli brez določenih sklepov in kakega programa. Skupina je
sicer imela še nekaj sestankov, vendar so izrazitejšo dejavnost
opustili.

Nove pobude je prinesel v Ilirsko Bistrico partijski aktivist
ozidar Kolarič iz Milj, ki je na sestanku v samotni zapuščeni
oči zbral kakih štirideset somišljenikov. Povedali smo že, da se
je zdaj, leta 1931, oklenila organiziranega dela predvsem narodno

135

zavednejša, revolucionarnejša mladina. Med najbolj prizadevnimi
je bil Viktor Bobek, Viktor Jelerčič pa je vodil blagajniške posle,
medtem ko so Jože Ujčič in Alojz Pugelj, mehanika iz Kosez, ter
Alojz Zidar raznašali ilegalni in propagandni tisk ter drugo gradi¬
vo k zaupnikom: zavednemu Francu Zafredu (po domače Matja¬
nov, ki je padel kot aktivist OF leta 1943) v Staro Sušico in dru¬
gim v Jelšane, Žeje pri Prestranku ter Zavrhek pri Vremah. Tu ne
smemo pozabiti dveh požrtvovalnih aktivistk Marije Urbančičeve
iz Trnovega in Mice Matjanove iz Stare Sušice. Gibanje se je kmalu
pokazalo tudi na zunaj. Prvega maja 1932 so bile razobešene štiri
zastave, ki so plapolale na dimniku opekarne v Kosezah, na prem-
skem gradu, trnovski cerkvi in veliki lipi na Gradišču. Rdečo zasta¬
vo, ki sta jo bila razobesila na trnovskem zvoniku Anton Tomšič
in Jože Maslo iz Trnovega, sta bili izdelali Fani Bobek in Ivana Je¬
lerčič. Na premskem gradu in v Kosezah pa so poskrbeli za zastavi
mladinci iz Topolca. Fašistični srd so na predvečer prvega maja
podžgali še s kresovi, ki so zagoreli na bližnjih vrheh.

Delo organizacije se je poslej vsestransko razgibalo, vanjo pa
se je vključilo precej novih članov iz Ilirske Bistrice in okoliških
vasi. Izkazali so se mladinci iz Topolca, na primer brata Jože in
Alojz Zidar, Anton Dolgan in drugi.

Žal so se v organizacijo med drugimi vrinili tudi fašistični
ovaduhi. V Miljah pri Trstu se je našel neki Lang, ki je dobro
ovohljal organizacijo in njene sodelavce, pa je vse skupaj izblebe¬
tal policiji. Na osnovi te ovadbe so začeli z množično aretacijo, ki
se je iz Trsta razširila na Kras, v Vremsko dolino in v kraje pod
Snežnikom do Reke. V Ilirski Bistrici so se 5. avgusta 1932 znašli
v zaporu Ivan Merkandel, Viktor Bobek, Viktor Jelerčič, Franc
špilar in čez trideset drugih. Policija je z aretiranimi zelo surovo
ravnala po zaporih na Reki, v Pulju in Trstu.

Ob desetletnici obstoja, 28. oktobra 1932 pa se je fašizem hotel
izkazati velikodušnega. Izdal je ukaz o amnestiji manjših politič¬
nih grešnikov in zato so zaprti še pred novim letom zopet prišli
na prostost. Tedaj so se nekateri prestrašili strogega policijskega
nadzorstva pa tudi morebitne ponovne aretacije in mučenja in so
jo kratko in malo popihali čez mejo. Vztrajni in zvesti svojemu
delu so še nadalje ostali Bobek, Jelerčič, Tomšič iz Trnovega,
Franc Kruh in Rudi šekinc iz Šembij, Jože in Anka Žnidaršičeva
iz Dobropolj, Leopold Čeligoj (padel kot partizan), Jože in Milan
Zidar in Anton Dolgan iz Topolca, Alojz Pugelj, Jože in Avgust

136

Ujčič iz Kosez, Anton Gržina iz Vrbice, Vinko Brozina iz Jelšan
in še mnogi drugi.

Kljub temu, da so bili fašisti prepričani, da so z nedavnimi
aretacijami spravili pod ključ vse nevarne in sumljive, se je prav
na proslavi obletnice pohoda na Rim zgodilo nekaj nenavadnega.
Na trgu v Ilirski Bistrici so bili zbrani fašistični hierarhi v ble¬
stečih uniformah, bataljoni črnih srajc, vojaštva in druga gospoda
te črne bratovščine. In prav v trenutku, ko se je »commissario po-
litico« razpršil za slavnostni govor, se zahvalil božji previdnosti,
ki je dala fašizmu tako veličino in moč, da je z lahkoto s korenina¬
mi vred uničil »slavocomunismo« in zatrl do zadnje te »vipere
rosse«, je na Stražišču zaplapolala rdeča zastava. Učinek je bil
strahovit, vreden srčne ali možganske kapi. Že so se fašisti s stre¬
ljanjem pognali proti rdeči zastavi, kakor toreadorji proti pobes¬
nelemu biku. Z muko so zastavo sneli in jo zmagoslavno uničili.
Vendar jim to ni bilo dovolj. Najti morajo krivca! Tistega, ki se je
na samo obletnico pohoda na Rim drznil razobesiti zastavo, raz¬
trositi letake z delavskimi gesli po cestah in celo v vojašnicah.
Letaki so opozarjali vojake, da služijo kapitalizmu, ki je njihov
največji sovražnik. Ker pa krivca za to dejanje le niso našli, so
zaprli kar petnajst takih s »črno piko«. Seveda so prišli v pesti
zloglasnemu komisarju Zechinu, ki jim je dodobra pretipal rebra
v prostorih, ki so jih bili pravkar pripravili za mučenje zapornikov.

Precejšen vpliv na razvoj organizacije v Ilirski Bistrici je imel
Božidar Kolarič, partijski aktivist iz Milj. S tem poslanstvom je
prišel k Viktorju Jelerčiču v Trnovem že v začetku leta 1931. Tu
je ustanovil tudi javko, kjer so se pozneje shajali Albin Budin,
Pino Tomažič in drugi. Prek te javke je leta 1939 pobegnil čez mejo
tudi Jože Srebrnič iz Solkana. V že omenjenih aretacijah so bili
12. julija 1932 Kolariča zaprli in pred posebnim sodiščem obsodili
na dvanajst let ječe.

V organizacijskem delu pa je imel poglavitno vlogo ilegalni
tisk, ki so ga deloma dobivali čez mejo in celo iz Pariza, deloma
pa so ga tiskali v domačih ilegalnih tehnikah. Osrednje glasilo
revolucionarnega gibanja je bilo »Delo«. Spočetka je izhajalo kot
naslednik socialno-demokratskega glasila »Njiva«, po ustanovnem
kongresu italijanske komunistične stranke v Livornu pa je »Delo«
postalo komunistično glasilo za Primorsko. Kot tako je poudarjalo
mednarodno delavsko solidarnost in revolucionarnost ter usmer¬
jalo Slovence v boju proti fašizmu. Prvi urednik lista je bil Ivan

137

Regent, drugi Jože Pertot, ki je še mlad umrl za jetiko. Zadnjo,
že deloma ilegalno številko je v juliju 1926 uredil Alojz Makole.

Zavednost primorskih delovnih ljudi lahko merimo po denar¬
nih prispevkih časopisu in po številu naročnikov. Spočetka, do
leta 1924, ko je »Delo« še nekako legalno izhajalo v Trstu, je imelo
do osemnajst tisoč naročnikov. Pozneje je, zaradi odkritega in pri¬
kritega fašističnega nasilja nad naročniki, začelo to število naglo
upadati.

Po letu 1926, ko so časopis prepovedali, se je umaknil v ile¬
galo na Goriško. Tiskali so ga na opalograf, skrit v hiši Jožeta
Srebrniča v Solkanu. Tako je v letu 1927 ilegalno »Delo« izšlo pet¬
krat ali šestkrat po tisoč izvodov. Urejali so ga Albin Vodopivec,
Dore Ušaj, Stane in Srečko Vilhar, Vid Vremec in drugi. Razen
»Dela« so izdajali »Rdeči prapor«, list za komunistično mladino.

Vsa znamenja so bila, da je goriška policija ilegalni tehniki
že na sledi, saj je aretirala že precej urednikov in sodelavcev, zato
so tehniko prenesli v podzemeljsko jamo pri Gabrovici. Tu je po
stal osrednji pobudnik revolucionarnega tiska Božidar Kolarič
(1931—32). Tedaj se je bil namreč s posebnimi političnimi nalo¬
gami vrnil iz Pariza. Pri delu sta mu pomagala Avgust Furlanič
in Vid Vremec, ki je izdelal ciklostil za tehniko v Ilirski Bistrici.
V Gabrovici so tiskali tudi »Kmečki glas«, ki je julija 1932 spod¬
budil kmete v Dekanih k velikim demonstracijam. Od podestata
so kmetje odločno zahtevali znižanje davkov in odpravo kmečkih
dolgov.

Zdaj je pretila nevarnost, da bodo tudi v Gabrovici zasačili
tehniko. Znova so jo preselili na Goriško (1933), v bunker iz prve
svetovne vojne pri Renčah. Tu so »Delo« tiskali dvakrat na mesec
v tristo izvodih in ga razširjali na Tolminsko, Vipavsko, Kras, Piv¬
ko in v Istro do Pazina.

Po dolgem presledku, saj so se sodelavci zvečine znašli v za¬
poru, je »Delo« ponovno oživelo v marcu 1937, in sicer na pobudo
Pina Tomažiča. Tehniko so namestili v zapuščeni oglarski kolibi
v Mejah pri Zgoniku. Izhajalo je dvakrat na mesec v petsto izvo¬
dih, ki so jih zaupniki raznesli na vse strani. V podnaslovu lista
je bilo opozorilo: »Tovariš, skrbno čuvaj to glasilo! Ne dopuščaj,
da pade v kremplje fašistom. Prečitaj ga in oddaj naprej zaved¬
nim tovarišem«.

»Delo«, ki je izhajalo kot glasilo komunistične stranke za Ju¬
lijsko krajino, je v kratkih, bojevitih sestavkih prikazalo žalostne

138

razmere in trpljenje Primorcev pod fašizmom. S tem je vsekakor
opravljalo veliko buditeljsko poslanstvo in bilo tudi močno pro¬
pagandno. Pozneje so tehniko še enkrat preselili, in sicer v Go¬
riče pri Divači, kjer je »Delo« sicer poredkeje, vendar le izhajalo
vse do maja 1940, ko so jih znova presenetile znane aretacije, iz
katerih se je izcimil drugi tržaški sodni proces. List so razmnože¬
vali po kraških jamah in vrtačah, pri čemer se je zelo izkazal Lud¬
vik Požrl, medtem ko je pri razpečavanju lista pokazal izredno
iznajdljivost Ivan Gašperšič, star komunist, ki si je te izkušnje
pri ilegalnem delu pridobil kot delavec v tujini.

Politične strune so postajale čedalje bolj napete. Narodnostna
in razredna zavest se je čedalje v ostrejših oblikah porajala v me¬
stih in na podeželju. Januarja 1933 je prevzel Hitler krmilo Nem¬
čije. Nacizem je bil poln zmagoslavja. Hitler je dvignil nož in z
enim zamahom pokončal nasprotnike. Nemčija je zarožljala z
orožjem, odpovedala mirovno pogodbo, izstopila iz Društva naro¬
dov. Nemški škorenj je korakal v Porenje. Očitno je bilo, da je
nova vojna na pragu. Evropo so zasenčili temni oblaki.

Koliko bije ura, je vedel vsakdo, ki je količkaj videl čez lastni
nos. Dva od sovraštva, poživinjenosti in puhlosti ponorela in osle¬
pela diktatorja sta začenjala ples, kakršnega človeštvo ni pomnilo.

Toda kljub temu se je mali človek zavedal svoje velike moči
in kakor termit natihoma spodjedal podpornike te na videz veli¬
častne stavbe fašizma.

Tako so se v tem času zbrali fantje in možje iz vasi pod Snež¬
nikom v gozdu nad Jasensko pilo. Tu so bili Avgust Ambrožič,
Tihomil šlenc, Rudolf Petrič, Viktor Bobek, Anton Hodnik in Mile
Šajn in še šest drugih, ki so vedeli, da je treba stati na straži in v
nenehni pripravljenosti. Setev je dobro obrodila. Na drugem se¬
stanku v gozdu nad Oblakovim kamnolomom avgusta 1934 se je
prejšnjim dvanajstim pridružilo že kakih šestdeset mladih ljudi.
Prav te je vznemirjalo vprašanje: kam zdaj? Italija je že igrala
predigro za napad na Etiopijo. Tudi tu bodo morali biti prisotni
termiti... Na dnevnem redu je bilo obravnavanje, kako se čimbolj
uspešno boriti proti fašizmu, ki pripravlja imperialistično vojno.

Do leta 1934 namreč še ni bilo docela razčiščeno vprašanje o
smotrih komunističnega gibanja na narodnostno mešanem ozem¬
lju, zato je večkrat prišlo do nerazumevanja narodnostnega vpra¬
šanja. Zdaj pa se KP Italije, Avstrije in Jugoslavije sporazumejo
v  skupni izjavi, v kateri priznavajo slovenski narodni manjšini

139

pravico do odcepitve in priključitve k matični državi po zmagi
socializma. Ta izjava iz aprila 1934 je vsebovala pet točk. Vse tri
partije se brez pridržka izjavljajo za pravico samoodločbe sloven¬
skega naroda prav do odcepitve od imperialističnih držav Jugosla¬
vije, Italije in Avstrije, ki sedaj zatirajo s silo slovenski narod.
Enake pravice do samoodločbe imajo vsa druga ljudstva in manj¬
šine, ki so vključene na slovenskem ozemlju. Vse tri partije se
bodo brezpogojno podpirale in se bodo za uresničenje tega cilja
tudi dejansko borile, zakaj vztrajen boj za uresničenje teh skle
pov je pomemben posebej danes, na predvečer novih revolucij in
vojn.

Časopisje pri policijsko zavezanih ustih o tem seveda ni črhni¬
lo, vendar je izjava treh partij — ustanovni kongres KPS je bil
šele leta 1937 — pomembna že zaradi tega, ker je v njej slovensko
narodno vprašanje dobilo prvikrat v zgodovini mednarodno pri¬
znanje in rešitev po načelu samoodločbe. Izjava sama pa je imela
še drug velik pomen: za slovenske, posebej pa za primorske ko
muniste in rodoljube je bilo vodilo, ki pelje v NOB in ustanovitev
OF.

Medtem pa so potekale priprave za vojno v Afriki, s katero so
našli fašisti priložnost, da bi stlačili čimveč primorskih fantov v
vojaško suknjo in jih pošiljali na afriško bojišče. Že na poletje
1935. je bilo precej fantov vpoklicanih v italijansko vojsko. In prav
zdaj sta morali pokazati svojo vplivnost organizaciji KP in TIGP^.
Tako je samo iz Ilirske Bistrice več kot petdeset vpoklicancev
pobegnilo čez mejo. Javka je bila v Trnovem, kjer so nudili po¬
sebno pomoč vsem, ki so prihajali s Krasa, iz Istre in Trsta.

Kot je bilo pričakovati, je Italija oktobra 1935 napovedala
vojno Etiopiji. Fašizem je hotel združiti koloniji Eritrejo in So¬
malijo in v Afriki ustanoviti cesarstvo. Seveda so temu primerno
to tudi proslavljali. Po vseh vaseh so prirejali slavnostna zboro¬
vanja, na vsa usta so poveličevali svojo bojevitost, hrabrost in
moč orožja. Ljudstvo je kajpak stalo vsemu temu dokaj ob strani,
vedelo je, da se je začel vrteti vrtiljak fašistične nadutosti in ne¬
umnosti, ki ga bodo morali tudi oni sami tako ali drugače po¬
ganjati.

Na predvečer napada na Etiopijo, 4. oktobra 1935, je radio
napovedal Mussolinijev govor, ki naj bi ga v Knežaku poslušali
pod silo razmer vsi vaščani. Ob napovedanem času pa so zvočniki
trmasto onemeli. Kaj se je zgodilo? No, fašistom sta jo zagodla po

140

nalogu organizacije Jože Černetič in Ivan Slavec, ki sta na daljno¬
vodu na Padevki prekinila električni tok. To je bil pravi holadri,
ko so ugotovili vzrok prekinitve. Seveda so pograbili in zaprli ne¬
kaj fantov, ker pa niso imeli obtežilnih dokazov, fantje pa svoj
»alibi«, so se morali fašisti obrisati pod nosom. Na isti način so
preprečili fašistom proslavo tudi v Ilirski Bistrici.

Spomladi 1936 so italijanske čete dosegle Adis Abebo, na vso
moč so-prepevali »Facetta nera«, bili pijani od zmagoslavja, zakaj
v Afriki so že uresničili sanje o nekdanjem »imperu romanu«,
duce pa je še naprej kričal svojim črnosrajčnim bataljonom: »Na¬
še geslo, preko cilja, vas bo vodilo naprej, vedno naprej v imenu
Italije!« In brusili so bajonete za nadaljnji pohod ...

še več odmeva kot vojna v Etiopiji je imela v krajih pod
Snežnikom španska državljanska vojna. Julija 1936 so se španski
generali uprli republikanskim oblastem. Na strani upornih gene
ralov sta sodelovali Italija in Nemčija, cerkev in španska reakcija.
Spomladi 1939 je general Franco na čelu mavrskih čet vkorakal
v Madrid. Oblegal ga je trideset mesecev in ga zavzel s pomočjo
pete kolone, ki se je vtihotapila v mesto. Madrid je bil simbol
odpora proti fašizmu, simbol svobodoljubne Evrope, simbol re¬
publikanizma proti mračnjaškemu klerikalizmu, ki je zaživel v
Španiji po zmagi nad reformacijo. Madrid, ki so ga branile med¬
narodne brigade mladih komunistov, med katerimi sta bila iz teh
krajev Matija Gržina in Vinko Slavec, je bil upanje v mlado, revo¬
lucionarno Evropo. Padec Madrida je bil udarec za vse napredno
človeštvo. Španija je bila visoka pesem revolucionarne Evrope.
Toda vsi, ki so spremljali boje za Madrid, trepetali za usodo Ma¬
lage, Valencije, Teruela, so doživeli veliko razočaranje. SZ in za
hodne velesile niso dovolj odločno podprle volje španskih repub¬
likancev in tisoče mladih borcev z vsega sveta. Samo iz Jugosla¬
vije jih je bilo kakih dva tisoč, medtem ko sta Italija in Nemčija
odkrito sodelovali na strani reakcionarnih generalov in španske
cerkve, ki je za zmago dala velik del, v stoletjih nakopičenega
bogastva.

Da se kazalci na fašističnih urah pomikajo proti dvanajsti, sta
vedeli tudi obe primorski politični ilegalni organizaciji KP in
TIGR. Zato pride že v začetku leta 1936 do »pakta akcijske enot¬
nosti med KPI in med nacionalnim revolucionarnim gibanjem
Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini« (Movimento nazionale
rivoluzionario sloveno-croato), kot se TIGR tu imenuje. V tem

141

paktu, v katerem govorita tudi Paolo Robotti in Giovanni Germa-
netto v knjigi Trenta anni di lotta dei comunisti italiani (Roma
1952), so štiri točke govorile o pogojih sodelovanja, med katerimi
je najpomembnejša, da TIGR opusti stare akcijske metode anar¬
hističnega terorizma (kar se je bilo zgodilo že po prvem tržaškem
procesu) in se obrača k ljudskim množicam, saj bo le tako lahko
uresničil svoje cilje na osnovi samoodločbe. V teh točkah pa je
tudi priznanje, da organizaciji TIGR nikoli ni manjkalo heroizma.
(Za našo stran so ta sporazum podpisali Rejec, Godnič in Zelen,
za KP Italijo pa Grieco, Gennaro in Visintin.)

Formalno pogodbeno sodelovanje med italijanskimi in primor¬
skimi protifašisti pa je bilo že davno prej. Omenili smo že, kako
je TIGR čez Gorenjsko in tolminske gore posredoval italijanskim
komunistom in protifašistom protifašistični tisk in drugo gradivo.
Spoznanje, da je fašistična napadalnost postala skrajno nevarna
in neomejena, je narekovalo vsem protifašističnim silam združe¬
vanje v enoten boj proti močnemu in brezobzirnemu sovražniku.
To ni prišlo do izraza samo v političnem življenju po Evropi, pač
pa še posebej na Primorskem. Prav tu so po letu 1936 na pobudo
mladih komunistov (Pinka Tomažiča in drugih) dozorevali pogoji
za osnovanje enotne ljudske fronte, ne oziraje se na svetovni na¬
zor in osebno prepričanje. Tedaj je bilo čutiti množično stremlje¬
nje po ilegalnim delu, v daljavi so se že oblikovale slutnje, da bo
Primorska potrebovala močnih ljudi, ki bodo uresničili najosnov¬
nejšo pravico: osvoboditev. Na skritih sestankih v naravi, na ka¬
tere je prihajal Tone Velušček-Matevž in drugi, so razmotrivali o
najučinkovitejšem boju proti fašizmu. Gibanje je imelo čedalje
več somišljenikov v vrstah kmečke in delavske mladine. V febru¬
arju 1939 so utemeljili svoj program v skladu z izjavo komuni¬
stičnih partij Italije, Jugoslavije in Avstrije iz leta 1934, ki so se
sporazumele za odcepitev Primorske od fašistične Italije in zdru¬
žitev vseh Slovencev v skupni republiki Sloveniji. Za uresničenje
tega programa, ki je vseboval že elemente poznejše OF, je bila
predvidena združitev vseh primorskih, naprednih sil in povezava
slovenskih delovnih ljudi z italijanskim ljudstvom v enotno proti¬
fašistično fronto. Drugi tržaški proces je že v celoti pokazal zdru¬
žitev enotnega protifašističnega gibanja: KP, TIGR in narodnja-
kov-izobražencev.

Duša vsega gibanja je bil mladi Tržačan, komunist Pinko To¬
mažič, ki je pogosto prihajal k tovarišem v Ilirsko Bistrico, ki so

142

se ponavadi shajali pri Viktorju Jelerčiču, Viktorju Bobku in dru¬
gih. Prihajali pa so tudi Danilo Zelen, Albin Budin, Just Godnič,
Ferdo Kravanja in Tone Majnik. Ti aktivisti so imeli močno oporo
v zvestih sodelavcih Francu Zafredu v Stari Sušici, Ivanu Vadnja-
lu iz žej, Vinku Brozini iz Jelšan, Antonu Tomšiču iz Trnovega,
Jožetu in Alojzu Zidarju, Antonu Dolganu-Branku iz Topolca, Jo¬
žetu Ujčiču iz Kosez. Organizacija je bila razpredena po skoraj
vseh vaseh. Tako je bil v Trpčanah Vinko Hrvatin, pozneje ustre¬
ljen v Rimu.

Medtem pa so Evropo pretresali novi fašistični sunki. Hitle
rižem se je že razširil na Avstrijo; temni oblaki se nevarno kopi¬
čijo nad srednjo Evropo. Kmalu nato zavre umetno zakuhana su¬
detska kriza. Hitler raztelesi Češkoslovaško, njegovi tanki prega¬
zijo Poljsko. Evropa se zavije v grobno tišino, pogreza se v temo.
Začenja se najbolj žalostno poglavje novejše evropske zgodovine.
Utvar ni več. Usoda sveta se bo odločala na bojiščih, v strahotnem
spopadu tankov, letal, milijonov in milijonov oboroženih ljudi.

In ob tem kolosu ljudi, spremenjenih v zveri, ki se grizejo,
trgajo, mrcvarijo, žrejo na zemlji, v zraku in na oceanih, je za¬
čutil pravi čas tudi mali človek — termit, ki je polagoma, a surovo
vztrajno grizel v spone vsestranskih krivic in jim spodjedal kore¬
nine ...

Tudi Italija se je spomladi 1940 začela mrzlično pripravljati za
vstop v vojno. V zvezi s tem in spričo podtalne in sabotažne dejav¬
nosti organizacije TIGR, se je OVRA vrgla na delo in v nekaj me¬
secih zaprla čez 500 ljudi, ki so sodelovali v protifašističnem giba¬
nju in v boju za obrambo narodnih pravic slovenske manjšine. V
Ilirski Bistrici so se znašli za zapahi vsi razen Antona Dolgana-
Branka iz Topolca, Ivana Čekada iz Male Bukovice in Vinka Bro-
zina iz Jelšan, ki jim OVRA ni mogla priti na sled. Ti trije so
pridobili k sodelovanju januarja 1941 še Franca Baša iz Topolca,
Voja Žnidaršiča iz Dobropolja, Antona Franka in Stanka Kaste¬
lica iz Kilovč, Rudolfa Kalca iz Vrbice in Jožeta Zidar j a-Jadrana,
ki je v tem času prišel iz zapora. Ta skupina, ki je pozneje zdru¬
žila vse člane TIGR in KP v enotno organizacijo, je postala tudi
osnovni zametek osvobodilnega gibanja na območju Ilirske Bi¬
strice.

Odbila je bila dvanajsta ura... Ko je Italiji spodletel načrt
Emergenza E, po katerem naj bi napadli Jugoslavijo jeseni 1940,
se je 6. aprila 1941 vnovič odpravila na pohod »oltre confine«...

143

PRVI GLASNIKI VELIKE ODLOČITVE
( 1941 )

Tako je prišlo leto 1941, nedvomno najbolj usodno in odločilno
leto v zgodovini slovenskega naroda. Usodno zato, ker je italijan¬
ski nepotešeni in oboroženi pohlep vdrl čez že tako krivično, po
londonskem paktu in rapalski pogodbi določeno mejo, ki je od¬
trgala velik del slovenskega ozemlja od nove matične države; od¬
ločilno pa, ker se je slovensko ljudstvo sklenilo upreti smrtni
obsodbi, ki so jo bili izrekli nad njim fašistični zavojevalci.

Priprave za ta korak čez mejo so, kot smo videli, že dolgo po¬
tekale. Zgovorno je o teh pripravah pričalo številno vojaštvo, ki
se je grmadilo na vsej meji od Rateč do Sušaka, pa tudi po vaseh
v zaledju. Zlasti v zadnjih dneh pred napovedjo vojne in napadom,
6. aprila, je vojakov, karabinjerjev, financarjev in fašistov kar
mrgolelo. Samo v Zabičah je bilo 2.200 vojakov, 32 financarjev,
16 karabinjerjev in 120 fašistov. Tako je bilo od Gomancev do
škodovnika, na območju Snežnika in Leskove doline natrpanih
več ko 10.000 vojakov, 400 fašistov, 300 financarjev in kakih 100
karabinjerjev. Če bi k temu prišteli še vojaštvo, ki se je gnetlo v
Ilirski Bistrici in po drugih krajih te občine, bi dobili skoraj
neverjetno številko.

Vsa ta pisana oborožena druščina se je, primerno vojnemu
zmagoslavju in fašistični nadutosti, tudi šopirila. Ni čudno, da je
v Knežaku že 22. februarja 1941 prišlo do spora med fašisti in do¬
mačimi fanti. Le-ti so bili tega večera v Urbančičevi gostilni pri¬
pravili zabavni večer s plesom. Na plesu so se prikazali tudi ob¬
činski tajnik Gigante, financar Marcetti, uradnik Maziliš in policaj
D’Argento, vsi zagrizeni fašisti, ki so začeli domačine izzivati, češ
da njihovi ljudje umirajo na grški fronti, oni pa se brezobzirno
zabavajo. Izzivanja je bilo najbolj dovolj Francu Slavcu, ki je
fašistom zabrusil, da je tudi njegov oče padel na soški fronti pri
Gorici. Fašisti so se razpenili od srda in eden je Slavca udaril po
glavi, nakar so poskočili tudi drugi fantje in se z batinami spra-

144

vili nad fašistične prvake. Vmes pa so posegli karabinjerji. Posle¬
dica tega je bila, da so se Franc Slavec, Jakob Šajn in Franc Ur¬
bančič, ki so mu zaprli tudi gostilno, znašli za mesec dni v ječi.
Policija je na vso moč pritiskala, da bi se ji posrečilo zvaliti
krivdo na vaško mladino.

V Jasenu so fašisti spomladi 1941 zaprli Janeza Primca —
čačetovega. Obtožili so ga veleizdaje in obsodili na dosmrtno ječo.
V istem času so v Vrbici zaprli deset fantov in mož. Obtoženi so
bili vohunstva v korist Jugoslavije. Trije izmed njih so bili obso¬
jeni na smrt in ustreljeni v Rimu leta 1942, in še eden iz Trpčan
in eden iz Velike Bukovice, eden pa je bil obsojen na 16 let zapora.

Trdnejša ugotovitev, da je vojna resnično pred durmi — vo¬
jaštva je bilo vedno več kot preveč — je bila izpraznitev vseh
obmejnih vasi. To so italijanski vojaški oblastniki opravili zelo
naglo, le nekaj dni pred napadom. Že 3. in 4. aprila so odgnali,
razen občinskih uslužbencev in gasilcev, vse prebivalstvo. Hkrati
so prišli italijanski trgovci in od nesrečnih kmetov pod ceno od¬
kupili živino. Vse drugo je podivjano vojaštvo izropalo in opusto-
šilo. Samo s Knežaka so odgnali 878 vojnih beguncev, iz Novokra¬
čin 82 družin, prav tako so izpraznili Trpčane in vse druge obmej¬
ne vasi. Ljudi so odgnali v razne kraje Italije, največ v Toskano,
v okolico Firenc, odkoder so se vrnili po treh tednih begunstva.
Povratniki v Novokračinah so v znamenje, da fašiste še vedno
sovražijo, 1. maja 1941 razobesili rdečo zastavo nad fašistično po¬
stojanko v Gabrovi njivi. Seveda so fašistom s tem pošteno pod¬
kurili.

Vdor v Jugoslavijo je sicer odplaknil iz krajev pod Snežnikom
precej vojaštva, vendar je z novicami, ki so prihajale z onstran
meje, nastajalo grozljivo vzdušje. Jugoslavija, od katere so pri¬
morski Slovenci pričakovali pomoči, je bila na tleh, pregažena,
poteptana. Pred fašističnimi krvniki so ponižno, kakor brez pa¬
meti in hrbtenice, zaklečeplazili nekateri generali in škofje, bani
in župani. Predstavniki političnih strank, razen ilegalne komuni¬
stične partije in še nekaterih naprednih organizacij so hiteli, v
bojazni za svoje mehke stolčke, kdo bo tujim krvnikom izkazal
poniževalnejši poklon. Pojavili so se izdajalci, vlačugarji in vla
Čuge vseh vrst. Ljudje pa, ki so vse to videli in slišali, so se zgra¬
žali na dnu svoje zdrave pameti in srca. Zato so se v pričakovanju
m natihoma oklenili rešilne bilke, ki je postajala čedalje močnejša
in številnejša v partiji komunistov. Iz nje je tudi zrasla, kakor

10 Uporni svet

145

blagovest, spočetka Antiimperialistična fronta, pozneje pa Osvobo¬
dilna fronta slovenskega naroda.

Na razvalinah razpadle in poteptane države pa se je v skladu
z računi fašističnih zavojevalcev rodila ustaška pokveka — neza-
visna država Hrvatska — ki je nabrusila vse bajonete zla: strupe¬
nega sovraštva, satanske maščevalnosti, prisilnega pokatoličevanja,
verske in politične nestrpnosti. In v kraje pod Snežnikom, ki meje
na to zločinsko NDH, so kaj hitro od tam prihajale novice o
ustaškem grozodejstvu. Pokoli, smrtne obsodbe srbskega prebi¬
valstva in ustaških političnih nasprotnikov so bili na dnevnem
redu. Slišalo se je kot neverjetno, vendar je bilo grozljivo resnično:

— 27. julij 1941 je bil nenavadno topel dan. Tega dne so ustaši
pridrli v Tušilovič, Krnjak in Vojnič. Polovili so tristo ljudi in jih
odgnali na rob gozda Loskunja — Ivanoviča jarak. Tam so vsi
izdihnili pod ustaškimi noži.

— 14. avgusta 1941 so ustaši ubili v vasi Blagoj hrvatsko dru¬
žino. Naslednjega dne so zločin naprtili povsem nedolžnim prebi¬
valcem iz sosednje srbske vasi Veljun. Oficirji »ministrstva za
javni red in varnost« iz Zagreba so zbrali vse vaščane, 520 mož,
žena in otrok, ter jih pripeljali v Blagoj. Potem so nekje našli
slaboumnega cigana, ki je za dve kuni na vsako glavo začel pobi¬
jati s korobačem nedolžne ljudi. Pobijal je od jutra do petih po¬
poldne, le za kosilo je toliko počil, da je pojedel košček kruha
s čebulo ter pokadil cigareto. Ko je skončal delo, si je obrisal
roke ter se z živalskim pogledom zahvaljeval za 1040 kun — za
vsakega Srba dve...

Novice so bile čedalje strahovitejše ... V Rudinki pod Slunjem
so ustaši poklali v enem dnevu 800 ljudi, v Radoviči 2019, v Kola¬
riču so med verskim obredom zažgali cerkev, kjer je zgorelo 99
ljudi...

Toda prihajale so tudi drugačne, veselejše novice. V Ljubljani
so ustanovili Osvobodilno fronto, ki je napovedala oborožen upor
in vstajo. Upor, to je bila magična beseda za vse, ki niso hoteli
več pred nikomer klečeplaziti, ki niso marali biti nikomur hlapci.

V Novokračine je prišel prvi Vinko Brozina, ki je seznanil
z začetnim odporom pokojnega Petra Valenčiča, ki je postal tudi
prvi pobudnik OF v tej vasi. Njemu so se sčasoma pridružili An¬
ton Šlosar in drugi vaščani. Vsi so gibanju pomagali, kolikor so
mogli.

146

Ni čudno, da se je zaradi uporniškega razpoloženja in vplivov,
ki so se širili iz Kastva, Gorskega Kotora, zlasti pa z Notranjskega,
začelo narodnoosvobodilno gibanje na Primorskem pravzaprav v
krajih pod Snežnikom. K temu so pripomogli posamezni aktivisti,
ki so prinesli čez mejo plamenico upora kot prvi glasniki velike
odločitve.

Med prvimi je bil Ervin Dolgan — Janez iz Ilirske Bistrice,
kjer se je rodil 13. aprila 1923. Še mlad, izučen za mizarskega po¬
močnika, je že pred vojno prišel v Ljubljano. Ker je dobro poznal
in okusil na lastni koži zlo fašizma, se je kaj hitro vključil v mla¬
dinsko napredno gibanje, že leta 1940 je bil sprejet v KPS —
sprejel ga je Pavle Zibelnik — deloval je v partijski celici v Drav¬
ljah. Kako je prišlo do tega, da je odpotoval kot pobudnik OF na
Primorsko, naj povzamemo po njegovem pripovedovanju:

Tone Tomšič, narodni heroj, je po
rodu iz Bača

Stanoval je pod šišenskim hribom pri Kolmanu, ki je bil tudi
komunist, že pred zlomom Jugoslavije je prihajal k njemu Tone
Tomšič, še večkrat pa je prišel po kapitulaciji. Nekega dne v ju¬
niju 1941 je Tone zopet prišel k njemu in mu rekel, naj bi šla na
sprehod, šla sta proti Tivoliju, pod hotelom Bellevue in govorila o
razvoju organizacije narodnoosvobodilnega gibanja. Predlagal mu

10 *

147

je, naj bi šel na Primorsko, zakaj odporniško gibanje je treba
razširiti povsod, kjer živijo Slovenci. (Mimogrede naj bo poveda¬
no, da je Tone Tomšič preživel mlada leta v Baču pri Knežaku ter
da se je pozneje, kot revolucionar, zelo zanimal za družbeni in so¬
cialni razvoj teh krajev).

Takoj je privolil in Tomšič mu je postregel z imeni nekaj
ljudi, h katerim naj bi se na Primorskem zatekel in jih pritegnil
k sodelovanju.

V istem času sta bila poslana na politično delo na Primorsko
Oskar Kovačič — Toni, član CK KPS, po rodu z Mosta na Soči, in
njegov brat Lev Kovačič — Pepi, ki naj bi pripravila upor v južni
Primorski in Trstu, dalje Tone Velušček — Matevž in Janko Ko¬
vač (ta je zamudil in je prišel na Primorsko šele marca 1942) na
Goriško, medtem ko naj bi Dolgan šel na Pivko, v Brkine in Istro.
Vsi pa naj bi se, po Tomšičevem navodilu, srečali pri zidarskem
mojstru in zavednem človeku Vižintinu v Renčah.

Tako se je Dolgan odpravil na Primorsko. S seboj je vzel pre¬
cej tiskanega političnega gradiva in se srečno pripeljal v Loško
dolino. Oglasil se je pri nekem sedlarju, članu KP, kjer se je
ustavljal že pred vojno, ko je hodil po ukazu CK KPS in CK SKOJ
v Loško dolino. Tu so mu nudili hrano in streho, razen tega pa se
je seznanil z nekaterimi vaškimi fanti, ki so bili tudi tihotapci
konj. Ko so nameravali s konji čez mejo, se jim je pridružil.
Tiskano besedo so naložili na konje in šli. Mejo so prešli brez
zapletljajev. Fantje so konje prodali in se vrnili (tihotapci konj
so tudi pozneje opravljali kurirsko službo), on pa je šel domov
v Trnovo.

To je bilo 29. junija, komaj teden dni po napadu Nemčije na
Sovjetsko zvezo, ko imajo v Ilirski Bistrici vaški praznik. Ker je
bil na to že malce pozabil, se mu je zdelo čudno, zakaj je zbranih
toliko ljudi. Med njimi je našel same znance. Prisrčno se je po¬
zdravil s sošolci, ki jih je bil še posebej vesel. Med njimi so bili
Rudi Koren, Nino Štrcaj ter Jože Čeligoj iz Topolca, ki je postal
odličen pobudnik OF, žal pa je bil kmalu žrtev fašističnega nasilja.
Leta 1942, 5. junija, so ga Italijani obesili v Ilirski Bistrici.

Čez teden dni, ko je bil glas o osvobodilnem gibanju že precej
razširjen, se je Dolgan s kolesom odpeljal na Reko. Tam se je
oglasil pri Mili Živetovi, ki naj bi ga bila seznanila z Jordasom,
h kateremu so ga bili napotili že v Ljubljani. Zaman ga je iskal,
pač pa je naletel na nekatere Bistričane, ki jih je nadrobno se-

148

znanil z naj novejšimi dogodki v Sloveniji ter z nameni svojega
prihoda. Prigovarjal jim je, naj sabotirajo v vojaški tovarni torpe¬
dov, kjer so bili zaposleni. Žal iz te moke ni bilo kruha.

Ko se je Dolgan vračal z Reke, je že na poti zvedel, da je nje¬
gov dom v Bistrici obkolila policija. »To pa nekaj pomeni,« si je
mislil in se zapeljal proti Podgradu. Od tu jo je skozi Zajelše in
Pregarje mahnil na Ostrožno brdo. Vedel je, da so tam Maslovi,
zelo zavedni ljudje, ki so ga zares prijazno sprejeli. Tudi tu ni
miroval, ker se je zavedal svoje dolžnosti. Sestal se je z zavednimi
ljudmi v Suhorju, na Janeževem brdu in v čeljah. Vesel je bil, ker
so vse njegove besede o OF padle na rodovitna tla.

Medtem je zvedel iz Ilirske Bistrice, da ga Italijani še zmeraj
iščejo. Približal se je bil tudi dan, ko naj bi se srečal z Oskarjem
Kovačičem in Albinom Kovačem. Spet se je vsedel na kolo in se
odpeljal na Goriško. V Renčah je našel doma Vižintina. Za sesta¬
nek pri njem so se dogovorili že v Ljubljani.

Ervin Dolgan-Janez jc popeljal na
rrimorsko prvo skupino partizanov

Vižintin je bil mož, ki je vedel, kaj dela. Ker so Renče majhen
kraj in bi karabinjerji tuje ljudi kaj kmalu zavohali, ga je stari zi¬
dar odpeljal v samotno hišo pod Gradiščem, kjer je čakal več dni
na Kovačiča in Kovača, čakal je zaman, zato se je iz Renč vračal v
Ljubljano. Mimogrede se je ponoči ustavil v Topolcu, kjer je pu-

149

stil kolo in šel peš v Postojno k ljudem, ki mu jih je priporoči!
Tone Tomšič. V Studenem pa je Dolgan navezal stike s kmeti
Bizjakom, Venčeslavom Japljem in Antonom Humarjem. Vsi so
bili do konca vojne zelo delavni. Ker je Japelj poznal vse kozje
steze po gozdovih, ga je odpeljal iz Studenega čez mejo v Planino.

To je bilo avgusta 1941.

V Ljubljani se je Dolgan najprej povezal s Tonetom Tomši
čem, kateremu je poročal o razmerah na Primorskem. Tomšiču je
predlagal, naj bi tostran meje, na Notranjskem, sestavili oboro¬
ženo skupino, ki naj bi odšla na Primorsko. Tedaj je dobil Dolgan
zvezo tudi z Miho Marinkom, ki ga dotlej še ni poznal. Hodila sta
ob Ljubljanici in Marinko mu je pripovedoval, da se namerava
udeležiti posvetovanja v Stolicah. Povedal mu je, kako je zamišlje¬
na organizacija odpora. Ker Dolgan ni bil vojaško izveden, mu je
to pozneje zelo koristilo. (Za razširitev osvobodilnega gibanja na
Primorsko se je močno prizadeval tudi Boris Kraigher, po rodu
iz Postojne).

Tedaj se je srečal tudi z Alešem Beblerjem. Govorila sta pred¬
vsem o tem, kaj storiti glede skupine, ki jo je predlagal že Tomši¬
ču. Tako je dozorel sklep, naj gre na Mokre, kjer naj zbere četo
kakih 25 mož in jih popelje na Primorsko.

Aleš Bebler, nekdanji španski borec, je dobro poznal partizan
sko vojskovanje. Zato je Dolganu postregel s kopico vojaških
taktičnih nasvetov. Menil je, naj uporabljajo taktiko hitrih pre¬
mikov. Sovražnika je treba razoroževati, napadati motorna vozila
in vlake. Glede vlakov je Dolgan imel pomislek, ker na Primor¬
skem niso imeli primernega razstreliva. Zaskrbljen je bil tudi,
ker je bila vsa Primorska preprežena z dobrimi cestami. Z zado¬
voljstvom pa je Bebler poslušal Dolganovo poročilo o bojevitosti
in narodni zavesti Primorcev.

Po teh sestankih je Dolgan šel na Mokre, kjer je bil Krimski
bataljon in kjer je začel pripravljati partizane za odhod na Pri¬
morsko. Spočetka se je k tej »primorski četi« priglasilo kar precej
prostovoljcev. Z manjšimi akcijami se je tudi oskrbela z orožjem
in s strelivom. Vendar se je navdušenost kmalu polegla. Fante
so vznemirjali redki gozdovi in neznano ozemlje. Naposled se je
za odhod odločilo le sedem borcev: Milko Puntar s Proseka pri
Trstu, član KPS, sicer pa prej kovač in potapljač na Sušaku, Be¬
njamin Čehovin iz Čehovinov pri Gornji Branici, Ivan Sancin —
Jovo iz Doline pri Trstu, Peter Čelik — Peter Tolminski z Reke pri

150

Cerknem, Franc Žagar — Čemberlen iz Žage pri Bovcu in Slavko
Likar — Lojze iz šturij pri Ajdovščini. To so bili večinoma delavci
in kmetje, ki so živeli kot begunci v Jugoslaviji in okusili tudi
njen grenki kruh. Zvečine so se izmikali italijanski mobilizaciji za
vojno v Etiopiji. Na Mokrcu so se prostovoljno odločili, da bodo
šli na Primorsko in se na ožjih, domačih tleh borili proti fašistič¬
nemu nasilju.

še pred odhodom so Dolgana imenovali za komandanta, Milka
Puntarja pa za komisarja. Z Mokrca čez Bloke do Metelj jih je
vodil Stane Semič-Daki, tam jih je čakal v gozdarski baraki Janez
Hribar. Z njim so odšli do Podcerkve, kjer so se poslovili, si vošči¬
li srečne boje in jo sami mahnili po tihotapskih poteh čez mejo.
Ko so prišli čeznjo, so se ustavili nad železniško progo pri Narinu,
v tako imenovanih Dolanskih Brdih. Tu je bil po naporni hoji
prvi počitek. Ker se jim je zazdelo, da je položaj neprimeren, so
se še isti večer premaknili na Staro Sušico. Tu so se utaborili za
dan ali dva.

Stane Semič-Daki, narodni heroj, se tega dogodka takole spo¬
minja:

»Dobili smo nalogo pripraviti skupino, ki bi odšla na Primor¬
sko in ki naj bo sestavljena iz samih Primorcev. Primorci, ki so bili
med nami, so bili zelo zavedni in dobri borci. Dobro so se zave¬
dali, da morajo iti v domače kraje in tudi tam zanetiti plamen
osvobodilnega boja. Ko so nam ob slovesu stiskali roke, nam je
bilo hudo, ker nas je vezalo močno tovarištvo. Skupina je konec
septembra odšla. Določen sem bil za vodnika, da jih odpeljem do
nekdanje jugoslovansko-italijanske meje, ker sem poznal pota po
Notranjski. Odšli smo z Mokrca in čez Rovte ter Bloško planoto
prišli v gozdove v Loški dolini. Skupina je bila zelo dobro oboro¬
žena, ker je dobila na Mokrcu najboljše orožje. Ob odhodu so
nam rekli, naj se povežemo s terenskimi političnimi delavci v
Loški dolini. Zato smo se ustavili v gozdovih Knežje njive, a ostali
smo samo dva dni, da smo se nekoliko odpočili in se povezali z
aktivisti Osvobodilne fronte.

V Loški dolini je vodil delo Janez Hribar, poznejši narodni
heroj, ki je bil obveščen o namenu naše skupine. Prišel je večkrat
k nam, pred odhodom skupine na Primorsko pa je četo nagovoril
m  Poudaril, kakšne naloge jo čakajo. Skupina je odpotovala
zvečer, že v mraku. Ob odhodu smo bili zelo kratkih besedi: boriti
se moramo vsi za eno, vzdrževati moramo med seboj tesne zveze.

151

Skupina je odšla preko Loške doline in Javornika na Primorsko,
jaz pa sem se vrnil na Mokre ...«

Ob tem bo, ob pisani množici domnevnih dokumentov, zanimi¬
vo ugotoviti točen čas odhoda te prve skupine primorskih parti¬
zanov z Mokrca na Primorsko. Nedvomno najverjetnejši, po oko¬
liščinah in dokumentih ugotovljeni čas je, da je »primorska četa«
odšla z Mokrca v zadnjih dneh prve polovice septembra 1941 ali
določneje 12. ali 13. septembra. Po izjavi Janeza Hribarja je Dol¬
ganova skupina odšla na Primorsko 12. septembra 1941 (Glej:
France Bregar »Vprašanje odhoda prvih partizanov na Primor¬
sko«, »Borec« 1963, str. 339.)

Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, ki so ga se¬
stavljali Franc Leskošek-Luka (komandant), Miha Marinko (poli
tični komisar), Aleš Bebler-Primož, Marjan Brecelj, Stane Žagar,
Oskar Kovačič, Dušan Podgornik in Vito Kraigher, je glede na
nadaljnjo razširitev oboroženega odpora že sredi septembra 1941,
zlasti pa po posvetovanju Vrhovnega štaba Narodnoosvobodilnih
partizanskih odredov Jugoslavije 26. septembra 1941 v Stolicah v
Srbiji, ki sta se ga od Slovencev udeležila tudi Franc Leskošek-
Luka in Miha Marinko, usmerilo vse moči za okrepitev partizan¬
skih enot. V ta namen je poslalo Staneta Žagarja na Gorenjsko,
Franca Rozmana-Staneta na Štajersko in Aleša Bebler ja-Primoža
na Notranjsko, da bi se na vsem slovenskem etničnem ozemlju
zanetil vseobčni odpor. V okviru tega prizadevanja je bila tudi
partizanska skupina, ki je odšla na Primorsko.

Takrat je Edvard Kardelj napisal članek »Za Osvobodilno
fronto slovenskega naroda« (Delo, avgust — september 1941), v
katerem tudi pravi:

»Akcijo je treba začeti takoj in z vsemi sredstvi. Pričakovanje,
da bomo dobili svobodo v dar na zlatem krožniku, je enakovredno
dezertiranju iz Osvobodilne fronte... Na vsem teritoriju, kjer
žive Slovenci, od Jadranskega morja do severne meje... mora
postati slovenski teritorij eno samo bojišče...«

Na osnovi tega Kardeljevega zapisa lahko in nedvomno ugo¬
tovimo poglaviten namen odhoda prvih partizanov na Primorsko,
kjer je bilo treba zanetiti iskre, ki so tlele pod pepelom, v plamen
narodnoosvobodilnega boja. Tega se je zavedala tudi sama »pri¬
morska četa«, saj je kmalu po prihodu v Staro Sušico, kjer je
med drugimi skrbela za njeno prehrano Matjanova Mica, znana
že iz časov organizacije TIGR, priredil pred njeno hišo Ervin

152

Dolgan prvi miting. Njegove besede o boju proti okupatorju in
še posebej o osvoboditvi Primorske izpod fašističnega nasilja, so
učinkovale kakor olje na ogenj. V Stari Sušici je bila zelo zavedna
šumanova družina. Ljudstvo je bilo navdušeno in je nudilo vse¬
stransko pomoč, zlasti ko je Dolgan začel ustanovljati odbore OF
in pridobivati zaupnike. V sleherni vasi so se našli ljudje, ki so
se zelo prizadevno lotili dela. Najbolj delaven je bil Dolanski. Po¬
stali so aktivisti in obveščevalci; vsi so bili odprtih rok in src in
niso vedeli, s čim bi dovolj izrazili svojo radost nad prihodom
prvih partizanov.

Dolžnost pa tudi nevarnost gostega cestnega omrežja in ne-
gozdnatega brkinskega terena je četo klicala naprej. Ustavila se
je pri Lovrenčetovih v Volčah, Dolenji vasi in Gornji Branici. Med
Branico in Gradiščem je postavila prvo taborišče. Vest o prihodu
partizanov se je odtod naglo raznesla po Krasu in Vipavskem.
Najprej so širili osvobodilno misel v zaselku Koboli, kjer jim je
dala streho Kantetova družina, nato so zaživele bližnje in daljne
vasi: v Šmarjah je bil eden izmed poglavitnih pobudnikov Grun¬
tar, v Ložah Ivan Mohorčič-Tiger, Franc Medved v Podragi, Peter
Žorž na Gočah, Jamnik v Hruševici na Krasu. Vključile so se vse
sosednje vasi in v gostilni Ivana Vidriha v Gornji Branici so skli¬
cali prvi množični sestanek najbolj zaupnih aktivistov. Sploh je
bilo politično delo, ki ga je opravljala četa, zelo plodno. Nastali
so prvi zarodki obveščevalne službe pa tudi skritih skladišč za
prehrano, ki so bila raztresena v nekaterih hišah po vaseh. Razen
tega je bilo mnogo pobud za širjenje organizacije OF, hitrejše
vključevanje v oborožene enote, za ustanovitev ciklostilne tehnike,
ki naj bi razmnoževala tisk OF. Ost so naperili tudi proti fašistič¬
nim uradnikom, davkarjem, financarjem, gozdni milici, učiteljem
m lovcem, ki se niso preveč branili opravljati tudi ovaduških
poslov. V četo so odšli tudi trije Kantetovi sinovi: Evgen, Slavko
in Viktor, Franc Čehovin iz Čehovinov, Pavle Rustja z Gradišča in
Aleš Sorta-Prešeren iz Manč, Tone Ferjančič-Zvonko z Gradišča in
Vojan Rehar in Šturij pri Ajdovščini.

Vse kaže, da se je »primorska četa« v drugi polovici oktobra
razdelila v dve manjši skupini. Prva je ostala v taborišču med
Branico in Gradiščem ter delovala na Vipavskem in po Krasu,
dniga pa je odšla z Ervinom Dolganom v Brkine, saj se tu spo-
mmjajo, da se je oglasil v tem času pri Antonu Franku — Pecma-
nu ter se sestal s topolškimi aktivisti.

153

Pri Bečanovih na Ostrožnem brdu se je Dolgan tedaj seznanil
s Karlom Maslom, ki je bil kot italijanski vojak na dopustu. Ko
mu je povedal o nalogah osvobodilnega boja, ga je kaj kmalu
pridobil za beg iz italijanske vojske. Ker je bil Maslo drzen, po¬
gumen fant, ga je Dolgan pridobil za sodelovanje pri prvi sabo¬
tažni akciji na Primorskem. To je bilo 28. oktobra 1941.

Naj o tej akciji pripoveduje sam Karlo Maslo:

»Sporazumela sva se za prvo akcijo, določila kraj iztirjenja
na nasipu pri Kilovčah. Proti večeru sva odšla, da spustiva vlak
v prepad. Predhodno sva pripravila orodje za odvijanje vijakov na
progah, da bi spremenila smer tračnicam. Ko sva prišla na mesto,
sva vse uredila; jaz sem delal, Dolgan pa je stražil. Ko sva delo
končala, sva se umaknila za nekaj sto metrov. Pridrvel je osebni
vlak, v katerem so bili nemški vojaki letalci, ki so potovali z
vzhodne fronte počivat na jadransko obalo. Vlak se je samo iz¬
tiril, onesposobil več sto metrov železniške proge, skrivil tračnice
in polomil pragove... Akcija je povzročila velik preplah, zaskr¬
bljenost in paniko. Med ljudmi je odjeknilo odobravanje ...«

Koliko nemških letalcev se je ubilo, saj se je prvi del vlaka
naslonil na izsek, drugi del pa prevrnil, bi bilo težavno ugotoviti,
ker so vlak skrbno zastražili in ni mogel nihče blizu. Ljudje pa
so govorili o veliko mrtvih in ranjenih. (O partizanski akciji v
Kilovčah je zvedel svet iz 24. št. Slovenskega poročevalca, ki je
izšel 1. nov. 1941).

Po tem napadu na vlak so italijanske oblasti poostrile nad¬
zorstvo. V večji pripravljenosti je bila vojska v Ilirski Bistrici,
Podgradu in na Pivki. Pomnožili so vojaške patrulje in policijo,
ki je bdela nad cestami in vasmi. Toda kljub temu so sklicali se¬
stanek zaupnikov nad Padežem, kljub temu so aktivisti obšli
skoraj vse vasi in ustanavljali terenske odbore OF. Tako so bile
zaorane prve brazde osvobodilnega boja in na te brazde je
padala prva setev.

Nekoliko manj ugodne razmere so bile za »primorsko četo«,
iz katere je nastajala pivška četa, ker ji je začelo primanjkovati
streliva. Četa je bila oborožena z zbrojevko in mavzericami, za to
orožje pa ni bilo nikjer najti ustreznih nabojev. Ker so zvedeli,
da vzdržuje zvezo med Loško dolino in Jureščani Slavko Kovač
Smeli, so sklenili z njim navezati stike. Edino zvezo, ki je bila v
tem času čez staro mejo, je vzdrževal Franc Maslo, ki je oprav¬
ljal tudi kurirske posle, vtem ko se je Smeli po prihodu čez

154

Snežnik najraje zadrževal v podgorskih vaseh Kuteževem, Zabičah
in Podgrajah. Partizani pivške čete so se takrat gibali po brkin¬
skih in pivških vaseh.

Zato je bilo treba nekaj ukreniti. Medtem ko je šel Dolgan
v Brkine, se je Milko Puntar z nekaj tovariši napotil proti Loški
dolini in se spotoma na Mašunu zapletel v boj z Italijani. Izvlekel
se je le z veliko hrabrostjo, zato pa porabil še tisto malo streliva,
ki so ga imeli. Sicer pa so tudi primorski partizani kmalu uvelja¬
vili geslo: »Orožje in strelivo je treba iztrgati sovražniku iz rok!«

Tistihdob se je izkazalo, da ni dovolj samo organizacija teren¬
skih odborov, temveč da je nujno treba začeti z oboroženimi na¬
padi. S tem bi si ne pridobili samo orožja in streliva, pač pa bi
z oboroženim bojem proti fašističnemu zavojevalcu dokazali svo¬
jo prisotnost, s katero mora le-ta računati. Razen tega je bil boj
za partizane najboljša vojaška šola, v kateri so se oblikovali pro¬
stovoljci, vključujoč se v partizansko četo. Vendar so bili naši
partizani v vsem začetniki, ki so se spričo širokopoteznega osvo¬
bodilnega gibanja čedalje bolj zavedali, da temu niso kos in da
je v primerjavi z obsežnostjo teritorija le sedem borcev znatno
premalo; potrebne so bile nove, sveže, številnejše, bolj izkušene
in prekaljene moči. Skratka, stvari je bilo treba pospešiti in na
vsak način priti do izkušenih borcev in orožja! S tem je bilo treba
seznaniti tudi glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, ki je
bilo tedaj še v Ljubljani.

Zato je Ervin Dolgan, potem ko se je pivška četa utaborila
v borovem gozdičku pod Gradiščem pri Štjaku, med Koboli in
Štanjelom, odšel po navodila in poročat glavnemu poveljstvu.
Spet je prek Postojne odšel v Studeno, kjer so delovali aktivisti
Avgust Humar, Venčeslav Japelj in Jakob Bizjak, ki so tudi skr¬
beli za varen prehod čez staro mejo med Strmico in Planino. V
Ljubljano je prispel konec novembra 1941 in se s pomočjo aktivi¬
stke Vesne Straničeve na Viču sestal s predstavniki glavnega po¬
veljstva. Sestanku sta prisostvovala Franc Leskošek-Luka in Aleš
Bebler-Primož, ki sta bila s političnimi in z vojaškimi razmerami
na Primorskem dobro seznanjena. Zato sta se tudi strinjala z
Dolganovim predlogom glede nove oborožene skupine partizanov,
ki naj bi odpotovala na Primorsko, kjer naj bi okrepila oborožen
boj s prostovoljci, z orožjem in s strelivom. Leskošek in Bebler
sta Dolganu obljubila novo četo in ga napotila na območje Polho¬
grajskih Dolomitov, v Smrečje, kjer je taborila skupina 20 par-

155

tizanov, iz Dolomitske čete, v katero so se bili zatekli mnogi Pri¬
morci iz razbite Rašiške čete, ki so bili določeni za Primorsko.

Tiste dni pa je bilo sklenjeno zaostriti boj proti italijanskemu
okupatorju. Znamenje za začetek naj bi bila onesposobitev voja¬
ško pomembne železniške proge Ljubljana—Trst. In prav četa,
namenjena na Primorsko, je dobila ukaz minirati preserski most,
ki so ga z delnim uspehom napadli pod vodstvom Milka Špaca-
pana-Igorja, in sicer v noči od 5. na 6. december 1941. Nemudoma
po napadu je do zob oborožena četa odšla mimo Rovt in Petkovca
proti Godoviču. Toda začelo je na gosto snežiti in zaradi visoke¬
ga snega ter izdajalstva se je morala četa vrniti v Dolomite. V
globokem snegu so morali čez mejo, polno utrdb in fašističnih
stražarjev, medtem ko se je Ervin Dolgan napotil v Ajdovščino
in naprej v prvotno taborišče med Koboli in Štanjelom, kamor je
prišel v drugi polovici decembra 1941.

Med Dolganovo odsotnostjo se je v četi zgodilo marsikaj no¬
vega. Neprijetna je bila novica, da se je Milko Puntar po nesreči
ranil v roko in so ga odpeljali v tržaško bolnišnico. Komaj so ga
rešili pred policijo, ki ga je bila skoraj izsledila. Pri zdravljenju
in reševanju je mnogo pomagala Kantetova mati, ki je skrbela
še za vrsto drugih partizanov, da so ozdravili in se vrnili v četo.
Medtem je uporniški duh spodbudil zlasti mladino. Iz »posebnih
bataljonov« italijanske vojske, kamor so jih nasilno strpali v
vojaške suknje, ne da bi jim zaupali orožje, so zbežali prvi pri¬
morski fanti. Zategadelj je Dolgan začel razen političnih tudi z
vojaškimi pripravami v novem taborišču, ki so ga prestavili na
bolj odmaknjen prostor med Štjakom in Podrago, četa je začela
z manjšimi sabotažnimi akcijami na železniški progi med Koprivo
in Štanjelom, na telefonskih vodih itd. ter s političnimi sestanki
po vaseh. Ponesrečil se je obračun s fašističnim ovaduhom Lov¬
renčičem, izgubili pa so tudi prvega borca Slavka Likarja-Lojzeta.
Prve dni leta 1942 so ga zasledili karabinjerji v Tevčah pri Ajdov¬
ščini. V spopadu je bil hudo ranjen; naslednjega dne je umrl v
Gorici. Glede na to so upoštevali Beblerjevo navodilo o hitrih in
nenadnih premikih, zato se je četa znova odpravila preko Dolenje
vasi proti Brkinom.

Želje po svobodi okupator ni mogel zatreti s silo. Žrtve tržaš¬
kih sodnih obravnav so bile svetli vzgledi, ki so privabljali dese¬
tine in stotine zavednih domoljubov in borcev za lepšo prihod¬
nost. In njihove vrste so postajale zmeraj bolj številne, čedalje

156

bolj pogumne. »Če nas bo veliko, bomo v našem boju uspeli,« so
si postavili geslo in ga zapisali v srce. Iskra upora je zagorela v
kres in kraji pod Snežnikom so se dejavno vključili v vseobčo
ljudsko vstajo in postali del skupnega bojišča za svobodo.

Na pobudo glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet
sta prišla jeseni 1941 s poslanstvom OF v kraje pod Snežnikom
z Notranjskega tudi Stanko Kovač-Smeli in Filip Tekavec-Gašper.
Prvi je pozneje postal komandant tretjega bataljona »Miloš Zi¬
danšek« Notranjskega odreda, drugi pa namestnik komandanta
prvega bataljona Tomšičeve brigade.

Mejo sta prešla pod Snežnikom, in ko sta stopila v prvo pri¬
morsko hišo, se je gospodar najprej ustrašil in ju peljal v hlev.
Ko sta mu razložila, kdo in kaj sta, je poklical še druge vaščane
in kmalu se je skoraj vsa vas zbrala v hlevu in poslušala besede
prvih partizanov, ki so ju imeli priložnost videti. Ko sta se vrnila
na Notranjsko, sta pripovedovala o neizmerni ljubezni in gosto¬
ljubju, ki sta ju bila deležna med primorskimi ljudmi.

Ljubezen in gostoljubje nista bili zgolj prazni besedi, zakaj
vsa dolga leta italijanske okupacije je tlela misel na upor. Zato so
leta 1941 z globoko radostjo sprejeli prve vesti o oboroženem upo¬
ru onstran stare meje. Tedaj je z njih padlo hudo breme zatira¬
nih, ki jih je tlačilo, žulilo. »Zdaj ali nikoli,« se je združila v eno
misel vseh Primorcev. Osvobodilna fronta jim je pokazala edino
rešilno pot.

Jože Zidar-Jadran, eden izmed prvih aktivistov in prvoborcev,
doma iz Topolca, se začetkov partizanstva takole spominja:

— V Topolcu smo že v septembru 1941 imeli organizirano sre¬
dišče osvobodilnega gibanja. Naše območje je obsegalo kakih 25
vasi od Gornje Pivke do Šembij in Brkinov, na jugu pa je segalo
vse do Reke. V vsaki vasi smo imeli enega, dva ali tri zaupnike.
Na Reki smo imeli plodne stike s tamkajšnjim komitejem KP.
Zadnjo nedeljo v septembru sva odšla z Vinkom Brozino iz Jelšan
na sestanek s hrvaškimi partizani, s predstavniki groblniške čete,
ki je imela kakih 20 borcev. V tej četi je bil tudi Mirko Lenac,
po osvoboditvi komandant vojaške uprave v Kopru. Od takrat
smo s hrvaškimi partizani vzdrževali redne stike.

Že v začetku septembra 1941 sta se v hiši starega borca Ivana
Samse v Šembijah oglasila Stanko Kovač-Smeli in njegov sprem¬
ljevalec Gašper. S seboj sta prinesla precej letakov in drugega
pisanega gradiva, ki smo ga nato razdelili po vaseh. Srečanje s

157

Smelim in Gašperjem v Šembijah mi je ostalo neizbrisno v
spominu.

V oktobru 1941 je Ervin Dolgan-Janez pripeljal iz Gornje
Branice preko Suhorja prvo četo primorskih partizanov. Takoj po
njenem prihodu sva se z Antonom Dolganom-Brankom oglasila v
taborišču čete in jo seznanila z dotedanjim delom. Sklenili smo
sodelovati z združenimi močmi. Tako smo že v oktobru ustanovili
terenske odbore OF v Kilovčah, Šembijah, Topolcu, Rjavčah in
na Tatrah.

Italijani so kmalu zavohali naše snovanje, zato sem se jim
umaknil. Tako so storili tudi drugi; kmalu nato so se pridružili
Dolganovi četi Anton Primc-Dušan iz Jasena, Ivan Brozina-Slovan

iz Jelšan, Ivan Samsa iz Šembij, Jože Grbec-Kriks iz Vrbice in
Ivan Čekada iz Male Bukovice.

Tekli so dnevi in napadi so se množili. Sovražniku ni preosta¬
lo drugega, kakor da spremeni ta slikoviti svet pod Snežnikom v
vojaško oporišče, saj se je tod potikala cela divizija redne vojske,
bataljoni fašistov, karabinjerjev in financarjev. Ves ta vojaški in

158

policijski stroj je ždel v pripravljenosti, da bi z najbolj brezob¬
zirnimi sredstvi ustrahoval ljudstvo, ki si je zaželelo svobode.

Vsekakor je bilo središče osvobodilnega gibanja v Topolcu,
kjer sta bila doma Jože Zidar-Jadran in Anton Dolgan-Branko.
Nedvomno sta bila najvztrajnejša aktivista v teh krajih. Zato so
tembolj zanimivi spomini Aniona Dolgana-Branka na prvo setev
OF v teh krajih:

— V začetku septembra 1941 se je gibanje razširilo tudi na
Pivko. Prvi zaupniki OF so bili Anton Samsa in Karel Dolgan iz
Šembij, Jože Česnik iz Zagorja in Avguštin Šajn iz Bača. Duša te
prve trojke je bil Anton Samsa, ki je delal z roko v roki z aktivi¬
sti na Topolcu. Hkrati je organizacija zaživela tudi v Brkinih.
Prvi pobudniki OF so bili Anton Gustinčič iz Erjavč, Rudolf
Ludvik-Borjak iz Gabrka, Ivan Mahne iz Prelož in Janez Mršnik
iz Smrij. Le-ti so imeli zvezo z Antonom Frankom iz Kilovč, ta pa

Anton Dolgan-Branko

je bil povezan s Topolcem. Vsi ti in še drugi so imeli prvi sestanek
v zidanici blizu Janeževega brda.

Sredi septembra 1941 smo po Rudolfu Kalcu iz Vrbice dobili
prve vesti o razvoju partizanstva na Notranjskem. Kmalu zatem
nas je obiskal Stanko Kovač-Smeli. Oglasil se je tudi na Topolcu
m prinesel s seboj precej narodnoosvobodilnega pisanega gradiva:

159

letakov, brošur itd. To je bilo za nas več kot pomembno, saj smo
to berilo dotlej dobivali le v hrvaščini. Tedaj smo imeli tudi se¬
stanek aktivistov med razvalinami gradu v Jablanici. Na sestanku
so bili Jože Zidar-Jadran, Anton Dolgan-Branko, Rudolf Kalc, Jože
Prosen, Ivan Čekada, Vinko Brozina, Stojan Surina, Jože Čeligoj
in še nekaj zavednejših ljudi iz Podgore.

Za našo organizacijo je bil ta sestanek izrednega pomena. Na
njem smo prvikrat obravnavali program OF in dobili prva navo¬
dila, kako naj ustanavljamo terenske odbore. Čeprav smo vposta-
vili redne zveze z vodstvom osvobodilnega gibanja na Notranj¬
skem, smo sklenili še dalje sodelovati s hrvaškimi partizani in
s političnim vodstvom na Reki. Posebna točka tega sestanka je
bilo zbiranje pomoči za partizanske enote in pridobivanje fantov
za odhod v partizane.

Zadnje dni septembra sta prišla v kraje pod Snežnikom, po
ukazu CK KPS, ilegalna aktivista študent Franc Benčan iz Plani¬
ne pri Rakeku in Franc Klemenčič iz Ljubljane. Ustavila sta se
v Postojni, na Pivki, v Knežaku in Ilirski Bistrici, kjer sta organi¬
zirala politično delo. V Ilirski Bistrici sta v hiši Andreja Urban¬
čiča sklicala konferenco aktivistov OF iz vse okolice. Udeležili so
se je Milan Zidar-Stojan, Ivan Čekada, Jože Zidar-Jadran, Anton
Dolgan-Branko, Jože Čeligoj in še nekateri. Prišli so tudi politični
delavci z Reke.

V Knežaku se je Franc Benčan oglasil pri Francu Urbančiču.
Tedaj je bilo politično delo na tem območju že močno razgibano.
Potrebno je bilo le sodelovanje vseh vasi po istih navodilih. Zato
je Franc Benčan sklical v začetku oktobra, s pomočjo aktivistov,
podobno konferenco kot v Ilirski Bistrici. Konference v gradu
Kalc se je udeležilo kakih 20 aktivistov. Benčan je na tej konfe¬
renci podrobno razložil pomen partizanstva, širjenje oboroženega
odpora med ljudstvom, ustanavljanje odborov po vaseh. Posebej
je poudaril konspiracijo, da sovražnik že v začetku ne bi uničil
organizacije.

Franc Benčan in Franc Klemenčič sta ostala na tem območju
le kak mesec. Prvi je odšel konec novembra 1941 na politično delo
v Slovensko Istro in Trst, medtem ko se je drugi vrnil v Ljub¬
ljano. Benčan je še pred odhodom preskrbel, da je prihajalo v te
kraje kakih 50 izvodov Slovenskega poročevalca.

Med Benčanovim delovanjem so postavili terenski odbor v
Baču (odborniki so bili: Avguštin Šajn, Anton Keš, Jože Fatur in

160

Slavko Ludvik); v Kilovčah (člani: Franc Kastelic, Jože Dolgan,
Franc Fatur, Anton Kocjančič in Tone Frank); po drugih vaseh
so bili zaupniki OF: V Ilirski Bistrici Milan Zidar in Konrad Pav¬
šek, v Jasenu Anton Primc, v Vrbici Rudolf Kalc in Jože Prosen-
Radivoj, na Topolcu Jože Čeligoj ih Vilko Dolgan, na Janeževem
brdu Anton Gustinčič, v Knežaku Zinka in Tončka Urbančič, v
Smrjah Janez in Marija Mršnik ter Leopold Boštjančič, v Prelo-
žah Ivan Mahne, v Dobropolju Vojo Žnidaršič in Milan Kovačič,
v Ratečevem brdu Marija in Ivanka Valenčič ter Jože Penko, v
Gaberku Rudolf Ludvik-Borjak, v Kosezah Avgust Ujčič, v Jelša-
nah Stojan Surina in v Novokračinah Anton Valenčič-Peter.

Razumljivo je, da so ti prvi pobudniki OF v kratkem času
dobili številne somišljenike in najdelavnejše vključevali v odbore.
Tako se gibanje ni razširilo samo na slovenski strani, temveč tudi
v sosednje hrvatske vasi: v Lipo, Klano, Matulje itd. Prišlo je
tudi do sestanka v Brezah pri Klani, zlasti ker je tedaj, prve dni
novembra 1941, taborila partizanska četa iz Kastva na območju
Grobnika. Slovensko stran je zastopal Jože Zidar-Jadran, od Hrva¬
tov pa so bili Vinko Brozina, Milan Turk, komisar čete, in Črni.
Na sestanku so sklenili, da bodo čim tesneje in tovariško sodelo¬
vali zlasti pri oskrbovanju čete. Sklenili so tudi, naj bodo hrvaške
vasi Klana, Lisac, Rupa in Brgut še nadalje vključene v slovensko
organizacijo. Poslej so se s hrvaškimi tovariši redno sestajali in
skupno ukrepali glede vseh pomembnejših zadev.

Aktivisti so se že tedaj zavedali, kako veliko moč ima tiskana
beseda. Zato so si dokaj kmalu omislili pisalni stroj, ki so ga po¬
prej uporabljale napredne organizacije. Ker je bil začasno sprav¬
ljen pri Milanu Zidarju v Trnovem, nato pa v Kilovčah, sta ga od
tam odnesla Vojo Žnidaršič in Pecmanov Tone, in sicer po cesti
proti Dobropolju. Tehnika naj bi bila pri Zemljaku. Pri tem so ju
zalotili karabinjerji ter zahtevali osebne izkaznice, hkrati pa bud-
neje pazili na Žnidaršiča, ki je nosil stroj, tako da je Pecmanov
mimogrede skril propagandno gradivo v slamnato streho. Toda
karabinjerji stroja, ki je bil star in ga je popravil Stanko Kaste¬
lic iz Kilovč, niso zaplenili, ker jim je Žnidaršič zatrjeval, da se
namerava učiti strojepisja zavoljo tega, ker se bo vpisal v pod¬
častniško šolo. Tehnika naj bi bila pri Zemljaku. Ta stroj, ki ga
je še leta 1944 uporabljala okrajna volilna komisija v Zajelšju, je
dolgo služil za pisanje radijskih in obveščevalnih poročil, ki so jih
Po stalnem kurirju Poldetu Oblaku redno pošiljali na Reko. Za

11 Uporni svet

161

ta poročila je skrbel Žnidaršič, obveščevalno službo pa je oprav¬
ljal Jože Čeligoj iz Topolca. Podatke je dobival od zaupnikov in
somišljenikov po vaseh.

In zaupnikov in somišljenikov je bilo zmeraj več.

V Vrbici se je Stanko Kovač-Smeli pokazal v začetku novemb¬
ra. Najprej se je sestal z Rudolfom Kalcem, skupno pa sta sklica¬
la sestanek pri Lukačevih. Naslednji sestanek je bil v hlevu pri
Krnčevih, kjer so sestavili odbor OF. Najbolj delavni so bili Jože
Prosen-Radivoj, Jože Logar, Franc Gržina in Anton Rojc. Gržino
so pozneje ustrelili kot talca v Ilirski Bistrici, Rojc pa je padci
v boju.

Tu je treba posebej omeniti Rudolfa Kalca, ki je po pripove¬
dovanju vaščanov v Kuteževem že kmalu po ustanovitvi tako ime¬
novane Ljubljanske pokrajine odšel v Loško dolino in se tam
sestal z Alojzom Mlakarjem in Stankom Kovačem-Smelijem.

Tudi v Gornjem Zemonu niso držali križem rok. Prvi pobud¬
nik OF je bil Marij Hrovatin, ki je že konec leta 1941 navezal stike
z Jožetom Prosenom-Radivojem iz Vrbice.

V Jelšanah so bili prvi glasniki OF Ivan Brozina-Slovan, Anton
Primc-Dušan in Jože Brozina, ki je po odhodu prvih dveh k par¬
tizanom prevzel vodstvo. Odbor, ki je bil tedaj imenovan, je de¬
loval vse do rednih volitev 1944. — V Novo vas so prišli prvi par¬
tizani z Notranjskega v oktobru 1941. Oglasili so se pri Milanu
Levarju in Rozi Iskra. Imen niso povedali, pač pa so bili že pred
tem pri Antonu Levarju v Novokračinah. Ta je tudi Levarju v
Novo vas dostavljal tiskano besedo. Tonček Valenčič pa je nosil
partizansko pošto v Pasjak in šapjane.

V Novokračine je zahajal Rudi Kalc in je za raznašalce osvo¬
bodilnega tiska pridobil nekatere zavednejše domačine. Močan
steber osvobodilnega gibanja je bil kovač Josip Smaila, ki je bil
član KP že po prvi svetovni vojni. Med aktiviste sta prišla tudi
Anton Šlosar-Branko in Jože Moljavec-Anton. Sploh je bilo delav¬
sko napredno gibanje tu razvito že pred vojno; vodila sta ga Franc
Ružič in Jože Moljavec. Medlem ko je bil prvi kaj hitro pod po¬
licijskim nadzorstvom, so drugega zaprli že avgusta 1941. To je
bila tudi prva aretacija v Novokračinah. V Dobrepolju so jeseni
1941 ustanovili mladinski aktiv. Pobudo za to je dal Vinko Bro¬
zina iz Jelšan, člani pa so bili Vojo Žnidaršič, Milan Kovačič, Franc
Kastelic in Anka Žnidaršič. Le-ti so sodelovali z mladino v Topolcu.
pa tudi z mladino na hrvaški strani. Razen znanih aktivistov iz

162

Topolca, Smrij in Javorja je prihajala Slavica Jordas iz Matulj;
s Knežaka je prihajal španski borec Matija Gržina-Silvo Robida.

Vaščani pripovedujejo, da so se v Starodu oglasili prvi parti¬
zani novembra 1941. Od treh so poznali samo Jožeta šuštarja-Miho
iz Gornjega Zemona. Pozneje so se večkrat oglasili zlasti Anton
Primc-Dušan, Anton Dolgan-Branko, Ivan Brozina-Slovan in še
kateri.

V Podgradu je precej ovirala osvobodilno gibanje italijanska
posadka. Zato se je OF razvila nekoliko pozneje, prvi pobudniki
pa so bili Anton Valenčič, Franc Ujčič, Anton Grlj in Jože Jagod¬
nik. Le-ti so predvsem imeli stike s brkinskimi partizani ter jih
oskrbovali s hrano, z denarnimi prispevki in z sanitetnimi po¬
trebščinami. Tudi v Račicah je bila močna sovražna posadka, toda
najzavednejši vaščani, na primer Jože Zadkovič, Franc Ladič,
Anton Kreševič, Anton Stupar, Anton Dodič in Jože Jelenčič, so
kmalu začeli sodelovati s podgrajskimi aktivisti. Prav tako se za
ceno svobode niso ustrašili fašističnega nasilja v Hrušici. Poma¬
gali so, kolikor so mogli, čeprav so fašisti osumljene ljudi ob za¬
četku vojne odpeljali v notranjost Italije.

V Pregarje je Ervin Dolgan-Janez prvikrat prišel s četo konec
leta 1941. Na Rjavčah se je sestal z Jakobom Malejem in na osno¬
vi njunega pogovora so na Pregarjih sestavili odbor OF ter pri¬
dobili precej zaupnikov. V odboru so bili Miha Butinar, Miha
Bubnič in prej imenovani Male. Odbor je imel zvezo z Antonom
Gustinčičem iz Rjavč in se je redno sestajal ter organiziral tudi
kmečko mladino, zakaj mladina iz delavskih vrst, ki jo je organi¬
ziral neki čevljar, je imela ločeno organizacijo, v kateri so redno
govorili o komunizmu in kolektivizmu, kar ni bilo všeč kmetom,
ki so se bali, da bodo ob zemljo. Jakob Male je bil tajnik odbora
pa hkrati tudi kurir, ki je obvestila posredoval Gustinčiču, ta pa
partizanom. Pozneje, ko so se kurirske zveze razširile, so kurirsko
službo opravljale Milka Ule ter Marija in Ivanka Zadnik. Zauplji¬
vost tem dekletom je pospešila razvoj mladinske organizacije.

V Smrjah je bil prvi zaupnik Janez Mršnik, ki sta ga pridobi¬
la Branko in Jadran. Udeležil se je bil prvega sestanka med Jane¬
ževim brdom in Preložani jeseni 1941. Streho pa so prvi partizani
našli pri Novaku, kamor so se tudi pozneje radi zatekali aktivisti
m partizani. Novakova mati, čeprav že stara, je prenekatero noč
hranila borce in aktiviste. Njena družina pa je skrbela za varen
prehod čez Reko; aktiviste in borce so namreč prenašali na konju.

m

163

Od tod se je organizacija razširila na Prem, kjer je bila fa¬
šistična protiletalska posadka, in v Celje, kjer so navezali prve
stike s partizani Mihačičevi. Žal sta se pozneje dva sinova naši
stvari izneverila, medtem ko je Mihačičeva mati umrla v italijan¬
ski internaciji.

Po pripovedovanju znane aktivistke Marije Kirn-Orane so se
v Celjah oglasili prvi partizani jeseni 1941. Njo samo je z osvobo¬
dilnim gibanjem seznanil kurir Vinko iz Loške doline. Izročil ji
je tudi Slovenskega poročevalca, kjer je bil pod prvim člankom
podpisan Janez Hribar, pod drugim pa Krištof (Edvard Kardelj).
Kurir Vinko je Orani že ob prvem srečanju naročil, naj zbira sani
tetne potrebščine ter jih izroča Mihačičevi. Ker je le-ta dobivala
tudi precej tiska, ga je pošiljala tudi Slovencem na Reki, ki jih
je pridobila, da so začeli zbirati za partizane denarno pomoč.

Že decembra 1941 se je Orana prvikrat sestala z Ervinom
Dolganom-Janezom, Karlom Maslom in Pavlom Rustjo. Poslej
v organizaciji ni več popustila, pač pa je pridobila za sodelovanje
še druge. Nekaj mesecec pozneje so sestavili prvi odbor OF; tedaj
so odšli prvi trije vaščani v partizane. Med njimi je bil Anton
Ivančič. Italijani so takoj zaprli njih družine in izropali njih
premoženje.

164

V Preložah je že decembra 1941 sklical Vinko Brozina širši
sestanek. Bil je v Vrbinjih lazih in so se ga udeležili zaupniki iz
Kilovč, Topolca, Prelož, Rjavč in Smrij. Govornik Vinko Brozina
iz Jelšan je podrobno razložil namen OF in delo, ki ga ta namen
zahteva. Zatem so sklicali na sestanek v Novakovem hlevu samo
zaupnike iz Prelož. Tako so se vaščani razvneli za OF in jo z
vsemi močmi podpirali.

V Ostrožnem brdu je doma znana Maslova družina, iz katere
je v NOV sodelovalo kar šest sinov in dve hčeri. Nekateri sinovi
so bili mlajši ko 14 let; dva, Franc in Ludvik, sta padla v boju z
Italijani v Avčah 12. novembra 1942. Po hrabrosti pa je najbolj
znan Karlo Maslo-Drago, narodni heroj, ki je decembra 1941 po¬
begnil iz italijanske vojske in se pridružil pivški četi. V Mereče,
Spodnje in Gornje Bitnje je neposredno prihajal vpliv OF iz To¬
polca, kjer je bilo že od vsega začetka središče. V Merečah je
bila italijanska posadka, ki je stražila železniško progo. Kmalu
so to posadko partizani uničili, a so jo Italijani obnovili, pomno¬
žili stražo, bližnjo hišo pa spremenili v bunker. V Topolcu je bil
za vodjo organizacije izbran Anton Dolgan-Branko, njegov na¬
mestnik je bil Jože Zidar-Jadran, medtem ko so bili njuni ožji
sodelavci Franc Baša, Jože Čeligoj in Ivan Čekada iz Male Bukovi
ce, ki je padel aprila 1942 v spopadu na Nanosu. V Topolcu so
osnovali tudi majhno tehniko za pisanje propagandnih letakov.
Vodila sta jo že omenjeni Vojo Žnidaršič in Milan Kovačič iz
Dobropolja. Aktivisti iz Topolca so imeli stike s političnimi de¬
lavci na Reki. Pobudnik teh stikov sta bila Vinko Brozina iz Jel¬
šan ter Alojz Peršič iz Pirmanov. Z Reke so dobili hrvatski tisk
in napotila za politično delo.

V Spodnjih in Gornjih Bitnjah je od jeseni 1941 delovala kot
mladinska zaupnica Anica Matko. Prizadevna je bila Pavla Grohar.

Kot v teh vaseh in približno hkrati se je mreža zaupnikov OF
razširila v Ratečevo brdo, kjer so bili najbolj delavni Anton in
Marija Valenčič ter zakonca Penko, predsednik OF odbora je
bil Alojz Rolih; in v Kilovčah, kjer so se najbolj zavedni zbrali
okoli Antona Franka. V vse te vasi sta redno prihajala Jadran
in Branko.

V Knežaku, rojstnem kraju španskega borca Matije Gržine,
sta dala pobudo za ustanovitev odbora OF Avguštin Šajn in Peter
Tomšič iz Bača. Za sodelovanje sta najprej pridobila Franca Ur¬
bančiča, Jožeta Smrdelja, Antona Šajna, Janeza Čeligoja in Antona

165

črneta. Temu je sledil še omenjeni sestanek v Vilharjevem gradu
na Kalcu. Takrat so postavili temelje OF na vsem območju zahod¬
no od Snežnika do Brkinov. Odbor in organizacija sta se pozneje
hitro razširila, dokler niso Italijani zaprli Urbančiča in še nekate¬
rih, tako da so ostali na prostosti samo trije člani. Tem pa so se
pridružili še Jože Slavec, Tina in Tončka Sedmak. Ta odbor je z
manjšimi spremembami deloval do osvoboditve in še dalje.

Ker smo ravno v Knežaku, naj nam o Matiji Gržini pripovedu¬
je njegov tovariš Avguštin Šajn:

— Rojen je bil leta 1913 in po osnovni šoli se je učil za klju¬
čavničarja v Ilirski Bistrici. Že takrat je sovražil tuje oblastnike
in je leta 1930 pobegnil v Ljubljano. Tam se je do konca izučil za

Malija Gržina-Silvo Robida kot
poročnik španske republikanske
vojske v Valencii 1938

ključavničarja, medtem pa je obiskoval tudi večerne šole. Kmalu
se je pridružil naprednim ljudem in postal član KP. Tudi Tone
Tomšič je bil doma iz Bača pri Knežaku in sta se zato v Ljubljani
kmalu našla in skupaj delala v naprednih organizacijah. Leta 1933
je Matija po navodilih KP odšel v Beograd, od tam pa leta 1937 v
Španijo. V republikanski armadi je bil poročnik. Po umiku med-

166

narodnih brigad čez Pireneje v Francijo je bil Matija dve leti v
francoskih koncentracijskih taboriščih. Od tam je s skupino jugo¬
slovanskih tovarišev pobegnil in po dolgi in naporni poti prišel
v Ljubljano. Tu so ga stari tovariši z veseljem sprejeli.

Domov v Knežak je Matija prišel septembra 1941. Čeprav je
bil zelo izčrpan in potreben počitka, ni miroval. Po vaseh Pivške
doline je začel organizirati OF. Skupaj s Francetom Benčanom
sta zbirala napredne ljudi v krajih pod Snežnikom, vse tja do
hrvaške meje. Matija je bil v stalnih stikih z aktivisti po vaseh,
skrbel je, da je delo od dne do dne bolj napredovalo.

Marca 1942 so Italijani Matijo izsledili. Zvedeli so, da se je
vrnil iz Ljubljane, vendar ga niso takoj zaprli. Ugotovili so nam¬
reč, da še ni odslužil vojaškega roka. Vtaknili so ga v neko meha¬
nično delavnico. Kot zelo dobrega mehanika so ga že čez nekaj
mesecev poslali na delo v tovarno torpedov na Reko. Tam se je
Matija kmalu priključil hrvaškim aktivistom in jim priskrbel raz¬
ne podatke iz tovarne. Vzdrževal je tudi zvezo med hrvaškimi in
slovenskimi delavci. Kmalu so ga odkrili in zadnji trenutek se mu
je posrečilo pobegniti. Julija 1943 je odšel k partizanom. Po raz¬
padu Italije je deloval na pivškem in postojnskem območju. O
tem razdobju njegovega življenja je precej podatkov v postojn¬
skem muzeju.

Matija Gržina — Silvo Robida je bil eden najbolj naprednih,
požrtvovalnih in delavnih ljudi na območju Ilirske Bistrice. Ni bil
samo revolucionar, pač pa sta ga odlikovala tudi prisrčnost v od¬
nosih do ljudi in človekoljubje. Z vsakim se je rad pogovoril, za
vsakogar je našel prijazno besedo, ki je ljudi tovariško združevala.
Na take ljudi, kot je bil Matija, smo resnično lahko ponosni.

Knežak, Bač in tudi Koritnice so že izza obdobja med dvema
vojnama znane vasi po trdnih in zavednih ljudeh. Na Baču sta
bila rojena starša Toneta Tomšiča, pa tudi jc tu preživljal mlada
leta. Brat Tomšičeve matere je bil rudar v Ameriki v Delagua,
Colo. Leta 1917 je nekaj vročekrvnih Italijanov izzvalo pretep in
je neki Italijan ustrelil Emila Tomšiča. Toda še preden je zadeva
prišla pred sodišče, je Italijan plačal Tomšičevo smrt s svojo
smrtjo.

Na Baču je bil med najbolj prizadevnimi aktivisti Avguštin
Šajn, ki je zbral okoli sebe še Alojza Šajna, Alojza Faturja, Fran¬
ca Keša in Slavka Ludvika. Zelo požrtvovalni sta bili Tončka in
Zinka Urbančič. Leta 1944 so ju Nemci umorili v Ilirski Bistrici.

167

Decembra 1941 je Avguštin Šajn navezal osebne stike z aktivi¬
sti v Starem trgu. Ko se je vrnil, je sklical sestanek na Kalcu, ki
se ga je udeležilo 20 aktivistov iz vseh okoliških vasi. Sestanek je
vodil Matija Gržina.

In tako se je bližalo novo leto 1942. Na velikih evropskih bo¬
jiščih je že dobivala druga svetovna vojna določnejše obrise zma¬
govalcev in premagancev. Še daleč je bilo do konca, dolga, trplje¬
nja polna je bila pot do svobode. Toda narodna zavest se je kalila
v ognju velikih dogajanj. Narodnoosvobodilni odpor je polagoma
dobival množično obeležje. Ljudje pod Snežnikom so dobro vedeli,
da se s pogumom in z žrtvami bore za svoj obstoj in za svojo
skupno blaginjo.

Nasploh se je gibanje dobro razvijalo po vsem Primorskem.
Na Goriškem je z uspehom deloval Anton Velušček — Matevž, na
Tržaškem in v Slovenski Istri Oskar Kovačič — Toni, ki sta mu
v drugi polovici oktobra prišla na pomoč še Oskarjev brat Leon
in Franc Hvalič — Bolto; na Krasu sta se močno udejstvovala
Avgust Dugulin in Anton šibelja — Stjenka, na Vipavskem Jože
Lemut — Saša, na Tolminskim Franc Šavli — Medved, skratka,
vsak večji kraj je imel po enega ali več glasnikov OF, ki so jo
širili do zadnje hribovske vasice, do najzakotnejše bajte. Vse pa
je pretresla vest, da je kvestura zalotila nekatere člane OF, med
njimi Oskarja Kovačiča, pozneje pa njegovega brata Leona in de¬
set aktivistov. Brata Kovačiča sta bila 17. septembra 1942 pred rim¬
skim posebnim sodiščem obsojena vsak na 30 let zapora. V isti sku¬
pini je bil obsojen aktivist Jože Miklavčič iz Milj na 14 let ječe. To
je bilo za odpor na Tržaškem in v Slovenski Istri hud udarec, saj
je bilo osvobodilno gibanje skoraj spodrezano pri koreninah, ven¬
dar so se hitro našli kleni ljudje, ki so zgrabili za delo tam, kjer
so bile nastale boleče vrzeli.

Tiste dni 1941 je vso primorsko javnost razburjal zloglasni
drugi tržaški proces proti 60 obtožencem. Obtožence so razdelili
na 22 nacionalistov, 26 komunistov in 12 teroristov. Sodna obrav¬
nava se ze začela 2. decembra, končala pa 16. decembra z ustre¬
litvijo na Opčinah. Ubili so Pinka Tomažiča iz Trsta, Simona Kosa
iz Ruta pri Grahovem, Ivana Ivančiča iz Čezsoče, Ivana Vadnjala
iz Slavine in Viktorja Bobka iz Ilirske Bistrice, medtem ko so
štiri na smrt obsojene pomilostili na dosmrtno ječo. Skupno so
dobili 978 in pol leta ječe. (Njihove grobove so odkrili šele avgu-

168

sta 1945 v Villorbi pri Trevisu, odkoder so njih posmrtne ostanke
prepeljali v domovino.)

Ta fašistična predstava se je pravzaprav začela v začetku mar¬
ca 1940 s prvimi aretacijami osumljenih. Do novembra so jih za¬
prli nič manj kot 299, in sicer iz vseh krajev Primorske: od Ilirske
Bistrice do Bovca, od Gorice do Postojne, od Baške grape preko
Krasa do Trsta. Obtoženci so zastopali različna politična in nazor¬
ska prepričanja in prav na tem procesu se je pokazala enotnost
osvobodilnega stremljenja vseh primorskih Slovencev.

Tožilec na sodni obravnavi je bil zloglasni Carlo Fallace, ki se
je proslavil že v drugih protislovenskih procesih; preiskavo sta
vodila strupena zagrizena policista OVRE Fortunato Lo Castro in
dr. Gennaro Perla, oba znana sadista pri mučenju obtožencev. In
tako se je zbralo v Trstu — kakor jata sestradanih jastrebov —
rimsko posebno sodišče. Predsedoval mu je fašistični general An¬
tonio Tringali Casanova s petimi prisedniki, prav tako nadutimi
fašističnimi generali.

Toda fašisti, še tako slepi in zagrizeni, so si že tedaj morali
priznati, da ta obravnava pomeni prvo javno manifestacijo parti¬
zanskega gibanja na Primorskem. Tudi v obsodbi je bilo rečeno:
»V protifašističnem gibanju sodelujejo predstavniki najrazličnej
ših političnih struj, od komunistov, nacionalistov, teroristov (!),
katolikov do liberalcev. Vsi so prežeti s sovraštvom do Italije ...«

Tega tržaškega procesa ne bi opisoval tako podrobno, če ne bi
bil po svoje značilen prav za območje Postojne in Ilirske Bistrice,
odkoder je bilo kar osem obtožencev: štirje kmetje, dva obrtnika,
uradnica (Marija Urbančičeva) in en študent. Vadnjal in Bobek sta
bila obsojena na smrt; štirje: Jakob Lemec, Franc Sluga, Jakob
Dolenc in Jože Ujčič so bili obsojeni na 30 let, Mankoč na 12, Ur¬
bančičeva pa na 8 let ječe.

To je odlično spričevalo za narodno zavednost ljudi, ki tukaj
žive.

Kljub takim in podobnim ustrahovalnim fašističnim metodam
se je partizanstvo zaraščalo s krepkimi koreninami. Že so prišli
novi ubežniki iz italijanske vojske — Karlo Maslo, Rudi Modic in še
Niko šturn — Tarzan, ki so se — prvi trije prostovoljci — s hra¬
brim in bojevitim razpoloženjem pridružili pivški četi. če je šlo
poprej v glavnem za agitacijo OF, se ob četi začne skrb za prehra¬
no, obleko, orožje in strelivo. Rode se akcije in protiakcije. Začne
se zares.

169

Tako se je tudi v krajih pod Snežnikom, kot povsod po Jugo¬
slaviji, končalo leto 1941 z velikimi uspehi osvobodilnega boja.
Terenski OF odbori sicer še niso imeli okrajne in okrožne pove¬
zave, v pokrajinskem merilu pa se je že občutilo tipanje iz Trsta
in Gorice. V partizanskih odredih Jugoslavije je bilo tedaj že več
ko 80.000 mož. S tem se je izkazalo upravičeno navdušenje (čeprav
v drugačni zamisli) Winstona Churchilla, ki je ob vstaji proti
Trojnemu paktu in ob etično-moralnih vrednotah jugoslovanskega
človeka vzkliknil v britanskem parlamentu:

»Jugoslavija je našla svojo dušo!«

To v polni meri velja tudi za Primorsko.

170

NEUKLONLJIVO LJUDSTVO
( 1942 )

Druga svetovna vojna se je zažirala že v tretje leto in prina¬
šala človeštvu neizrekljivo gorje. Hitlerjev pošastni pohlep je pri¬
silil Evropo na kolena, ponižal pod svoj škorenj večino evropskih
držav in kakor neukrotljiva pobesnela zver drvel dalje. Sledil mu
je njegov zvesti hlapec, širokousti vodja italijanskega fašizma
Benito Mussolini. Evrope v letu 1941 praktično ni več; na njenih
razvalinah zmagoslavijo nacistični in fašistični generali. Zlasti
fašistični — izgubili so Etiopijo in s tem imperij, zato so se tem¬
bolj tolažili z »zmago« nad Jugoslavijo.

Natanko pet tednov po napadu na Jugoslavijo so tevtonski voj¬
ščaki — kot sestradani volkovi — zarjoveli na sovjetsko ozemlje.
Nemci so od prvih uspehov pijani. Hitler je prepričan, da bo še
pred zimo vkorakal v Moskvo, da si bo s tem zagotovil zmago, da
bo prekosil samega Napoleona. Toda izkazalo se je, da so bili
njegovi računi brez krčmarja. Tevtonske horde so obstale pred
Moskvo in Leningradom. Tam jih je nepripravljene zalotil general
Mraz in jih stisnil v ledeni oklep. Ne samo general Mraz, pred
Mosvo in Leningradom se je s hrabro Rdečo armado postavil tudi
maršal Žukov in storil prvi čudež druge svetovne vojne. Wehr-
macht, ki doslej ni poznala umika, je obstala v snegu in blatu in
doživela svoj prvi poraz.

Vendar je 7. decembra 1941 Japonska, tretji Hitlerjev partner,
napadla brez vojne napovedi brodovje ZDA na Havajih ter hitro
prodirala čedalje globlje na Kitajsko in zavzela Filipine pa večji
del Malajskega otočja. In vendar se je v istem letu z izgubo Eti¬
opije zamajal s hudodelsko vojno nagrabljen italijanski imperij..
Prav zaradi grenke izgube Etiopije, se je Italija tembolj glasno
tolažila »z zmago« in zasedbo Jugoslavije.

Prvi porazi, ki so jih doživljale sile osi pa so bile tudi prve
lastovice, ki je zasužnjenim narodom napovedala bližajočo se, ven¬
dar še daljno pomlad.

171

To je samo okvirna podoba druge svetovne tragedije, v katero
so bile s strahom in bojaznijo uprte oči vsega svobodoljubnega
človeštva. In prav dogodki pred Moskvo in v Afriki so mu vlili
novega upanja. Upanje zlasti tistim, ki so se bili odločili za upor
in boj proti krvavemu nasilju okupatorjev. In Jugoslavija je bila
izmed vseh evropskih držav in narodov najbolj dosleden in odlo¬
čen upornik. Bojujoča se za osnovne človeške pravice, je Jugosla¬
vija našla svojo dušo, z njo pa tudi Slovenija, vse njene gore in
doline in gozdovi, od koder so odjeknili prvi partizanski streli.

In prav obdobje molka in malodušja do prvih strelov je bilo
morda najbridkejše obdobje, ko so okupatorji s smrtjo pregazili
deželo in ko je iz globoke ilegale vstala KPS ter postala poglavitna
politična sila, ki je bila sposobna združiti politično razbitost slo¬
venskega naroda, da je prvikrat po kmečkih uporih nehal kleče¬
plaziti pred svojimi morilci, pač pa je zgrabil za orožje, da bo z
njim tistim, ki so ga obsodili na smrt, zvonil k zasluženemu
pogrebu.

Tako je nastala Osvobodilna fronta slovenskega naroda, ki je
v kratkem času razširila svoje magične niti do poslednje sloven¬
ske vasi.

Tudi pod Snežnikom so se oglasili prvi partizanski streli.

Načrt za napad pivške čete na italijansko posadko v barakah
pri Vrbici so izdelali že januarja 1942 pri Šuštarjevih v Vrbici, če¬
to sta zastopala Ervin Dolgan — Janez in Jože Grbec — Kriks,
vaški odbor pa Jože Prosen — Radivoj. Osnovni namen napada je
bil iztrgati posadki strojnico s strelivom. V posadki je bilo 11 mož.
Vaška organizacija — predvsem mladina — je pri tem napadu
prevzela nalogo, da posadko zvabi na ples v bližnjo gostilno in jo
opijani. Pri barakah je ostal en sam stražar. Kljub temu, da je
prvi del napada potekal v redu, se stvar zaradi premajhne odlo¬
čnosti napadalcev ni posrečila. Navzlic temu so fašisti zaprli pet
osumljenih, češ da so bili soudeleženi pri napadu, ter jih odgnali
v internacijo.

Zaradi tega napada so Italijani močno zaostrili nadzorstvo.
Ljudje pripovedujejo, da so vojaki skoraj sleherni večer obkolili
Kuteževo. Po svoje je prispeval k odporu tudi Jože Gržina iz Do-
lenjena Zemona. Bil je v službi pri gozdnem gospodarstvu Schon-
burg-Waldenburg. Imel je priložnost jugoslovanskim vojaškim o-
blastem od leta 1932 dalje dajati podatke vojaškega pomena s te
strani meje. Mislil je, da je s tem prispeval k osvoboditvi Primor-

172

ske. Tako sta Jože in njegova žena Nada postala sodelavca OF.
Nekega dne so financarji zaplenili tihotapcem par konj, ki je na
Gržinovo pobudo prišel v roke partizanskim zaupnikom, ki so ga
prodali italijanskim trgovcem, izkupiček po oddali pivški četi.

Prve dni januarja 1942 so začeli prihajati partizani tudi v Za-
rečico. To so bile manjše skupine, ki jih je ponavadi vodil Anton
Primc — Dušan. Tudi v Posrtvico so prvikrat prišli v tem času.
Najprej so se oglasili pri Jožetu Urhu — Gržonu, potem pa so se
obiski često ponavljali. Redno so prihajali Karel Maslo — Drago,
Anton Dolgan — Branko, Jože Zidar — Jadran, Anton Primc —
Dušan in Alojz Maslo — Zdenko. Namen teh obiskov so bili v glav¬
nem sestanki z vaščani in snovanje organizacije OF ter terenskih
odborov.

Toda podoba je, da so se hkrati s pogumnimi pobudniki OF
in partizanstva kazali tudi prvi slabiči, strahopetci in celo ovadu¬
hi. Pred njimi so nosili bandero italijanski učitelji, milizia fore-
stale pa tudi nekateri domačini. Primer ovaduha je bil na primer
harijski učitelj, ki je 28. januarja 1942 prijavil kvesturi, da je
»^četnike« opaziti na vsem ilirskobistriškem območju, zlasti pa v
brkinskih vaseh Harijah, Erjavčah, Pregarjih, Zajelšah, Premu in
v Tominju. Na prijavo kmeta Ivana Urha iz Tominja, da se
je 19. januarja oglasilo pri njem pet oboroženih neznancev, je
ukrepala tudi reška prefektura. O tem je 3. februarja obvestila
vse podrejene, pristojne oblasti. Razumljivo je, da so takim in po¬
dobnim ovadbam sledili ukrepi v obliki zased, hajk in aretacij. Na
nogah so bili policija, karabinjerji in vojaštvo.

čeprav je »bilo vse strašansko tajno, niti mož ni povedal ženi,
niti ji zaupal, kako hodijo fantje in pravijo, da bodo rešili svet...
Dokler niso prišli v naše meje, nisem nobenemu povedala...« se
odporniškega gibanja tistega časa spominja sestra aktivistov An¬
dreja in Toneta Filipčiča. Toda naj je bila budnost še tako na
straži, naj je bilo vse še tako skrito in skrivnostno, je nos vohlja¬
čev prišel na to ali ono sled. Ti so v znatni meri pripomogli, da se
je italijanski policiji januarja 1942 posrečilo zasekati v narodno¬
osvobodilno gibanje na Primorskem široko vrzel, saj je bilo v Slo¬
venski Istri aretiranih več ko 50 organizatorjev OF. (Na sestanku
je policija zalotila deset aktivistov, med njimi sta bila Leon Ko¬
vačič in Jože Miklavčič — Silvester.) Za zapahi so se znašli tudi
mnogi ljudje z območja Ilirske Bistrice.

173

Pivška četa pa ne bi bila četa partizanov, če bi fašistom do¬
pustila, da bi uživali neskaljeno veselje nad tem uspehom. Veljalo
je geslo: fašistični tiraniji se je treba postaviti po robu. Preglavice
je četa povzročala Italijanom že s svojo prisotnostjo. Zdaj niso
več imeli prostih rok, saj je nevarnost prežala od vsepovsod, izza
slehernega grma. Zlasti pa so jih vznemirjala poročila, ki jih je
sprejemal komisariat za policijsko službo od svojih vohljačev na
deželi. Ta poročila so pripovedovala o širjenju partizanstva, o če¬
dalje večji predrznosti upornikov na vsem območju od Ilirske Bi¬
strice do Bovca, od Idrije do Gorice, še posebej je fašistične
oblastnike vznemirjala napoved obveščevalcev, da je treba priča
kovati na spomlad potrojeno partizansko dejavnost: napade, di¬
verzije in sabetaže.

Tiste dni je imela pivška četa v načrtu napad na protiletalsko
opazovalnico na Premu, ki so jo nameravali uničiti že v jeseni, a
so napad zaradi pomanjkanja orožja in streliva odložili. Iz obve¬
ščevalnih zapiskov, ki jih je četi v glavnem priskrbel Anton Frank
iz Kilovč, je bilo razbrati, da so na opazovalnici samo domači
fašisti iz Ilirske Bistrice, večinoma ljudje, ki niso bili za drugo
vojaško rabo. Napad 16. januarja zvečer je posadko presenetil;
fašisti se niso niti utegnili obleči, pač pa so kar v gatah bežali
proti Ilirski Bistrici. Ta beg fašističnih klovnov je še zdaj pred¬
met partizanskih šal. Vendar se napad ni docela posrečil, ker se
je bila pokvarila strojnica; do kraja pa so partizani razbili le
naprave za prisluškovanje.

Zdaj so se Italijani in njih ovaduhi (vtem je bila pivška četa
z nekaterimi že obračunala) počutili kakor na žerjavici. V telefone
so vpili svoj SOS in v naglici okrepili vojaštvo in policijo. Pivški
četi se je spričo nenehnih zalezovanj in slabega vremena konec
januarja zdelo najbolje začasno se umakniti čez Vremščico na ob¬
močje Gornje Branice, odkoder bo širila svoje poslanstvo na Kras
in Vipavsko dolino. To je tudi storila.

Čeprav je bilo po odhodu pivške čete fašistom olajšano raz¬
sajanje, domači aktivisti niso vrgli puške v koruzo, še bolj so se
zagrizli v delo. V Čeljah so pripravili skladišče sanitetnih potreb¬
ščin, ki so jih pošiljali iz Ilirske Bistrice, z Reke ali iz Trsta, kar
na podstrešju vaške cerkve. Sovražnik je na to podstrešje zašel
samo enkrat, a še tedaj le po naključju, ko ni bilo v njem nobene
reči. V Smrjah so se v tem času izkazali za OF Polde Boštjančič,
ki je bil tudi prvi predsednik OF odbora, Marija Mršnik, Angela

174

Baša, Ivana Novak in Stana Boštjančič. Tudi v Kilovčah je bil
prvi odbor OF ustanovljen v tem času. Predsednik odbora je bil
Franc Kastelic, ki so ga pozneje Italijani ustrelili kot talca. Eden
izmed najpomembnejših sestankov je bil v ropotarnici Alojza
Boštjančiča. Prisostvovala sta tudi Branko in Jadran.

Med novimi posadkami, ki so se v začetku leta 1942 nagnetle
po vaseh, je bila tudi posadka v Baču. V njej je bilo kakih 200
vojakov. Najprej so se strahopetno utrdili z bunkerji in bodečo
žico, potem pa so bili stalno na preži po okoliških vaseh in gozdo¬
vih. V bližini Blatne doline so iz zasede ubili dva partizana.

Zaradi nenehnih preiskav po vaseh in hišah, pa tudi zato, ker
so morali nekateri aktivisti spričo ovadb v ilegalo, so si tu pa tam
omislili posebna skrivališča. Tako je v Jelšanah zgradil prvi bun¬
ker Ivan Frol — Vojnovič. Do bunkerja, ki je bil v Kravji staji,
kakih pet kilometrov iz vasi, ni bilo nobene stezice, tako da je
ostal neodkrit vso vojno. Ker je bil Frolov bunker premajhen, so
zgradili v začetku leta 1942 večjega v Indrovi podstudenici. V
njem so se shajali aktivisti iz Jelšan, Novokračin in Nove vasi.
Ker so se aktivisti večkrat zbrali v hiši Jožeta Hrabarja v Jelša¬
nah, je ta zgradil bunker v kleti. Skriven vhod vanj je bil iz sobe,
iz njega pa je vodil rov na prosto. Med sovražnikovimi vdori so
šli ljudje v zasilno skrivališče v Štefučevi ledenici.

Skrb za varnost, to bomo opazili, ni izhajala iz pretirane bo¬
jazni. V februarju in marcu so fašisti šli na lov na aktiviste in jih
36 vrgli za zapahe. Iz zapora pa skorajda ni bilo več rešitve. Tedaj
je bilo posameznikom malodane onemogočeno delo. Zato nekate¬
rim, ki so jih fašisti zalezovali, ni kazalo drugega, kakor pridru¬
žiti se pivški četi. To sta storila tudi Anton Dolgan — Branko in
Jože Zidar — Jadran, ki sta peljala s seboj manjšo skupino fantov.
Štirje izmed teh so padli na Nanosu že 18. aprila 1942, ko je na
približno 50 partizanov v neposrednem boju navalilo 600 vojakov
in 100 karabinjerjev, medtem ko je še mnogo več sovražnih voja¬
kov sodelovalo pri obkoljevanju.

Ko pivške čete ni bilo, se je v Baču oglasil s četo partizanov
namestnik komandanta prvega bataljona Loškega odreda Ivan
Rozman — Leve. (Padel kot komandant kraškega bataljona 4. ja¬
nuarja 1943 pri Orleku.) Ta je dal pobudo za sestanek pri Avgušti¬
nu Šajnu, ki naj bi se ga udeležili vsi aktivisti in somišljeniki OF
iz Bača in Knežaka. Zbralo se jih je kakih petnajst iz obeh vasi.
Sestanek je rodil mnogo odločne zavesti in samozaupanja. Odbor

175

OF so ustanovili tudi v Šembijah, v katerem so se zbrali Anton
Samsa, Rudi Šekinc, Ančka Dolgan in Tončka Družina.

Medtem se je, v zadnjih dneh prve polovice februarja, pivška
četa vnovič vrnila v Brkine. To potrjujejo tudi Preložani, saj sta
tedaj pripeljala v vas skupino kakih 15 do 20 mož Ervin Dolgan —
Janez in Karlo Maslo — Drago. Četa se je ustavila sredi vasi in
vaščani so jo začudeno opazovali.

Za dan ali dva se je četa nastanila pri Mraku, potem pa je
odšla. Pravijo, da je bil tedaj v četi tudi Janko Premrl — Vojko.
Poslej so se partizani pogostokrat ustavljali v vasi. V istem času
in v enakem številu so se oglasili v Zajelšju in Velikem brdu, ka¬
mor so prišli tudi aktivisti Branko, Jadran, Dušan, Slovan in še
kateri. Vendar so imeli aktivisti velike težave, ker so bili doma¬
čini še pod vplivom nasilja, ki so ga fašisti izvajali prav v
Preložah.

V Novi vasi je postal prvi zaupnik OF Milan Levar.

Pivška četa se je vrnila v Brkine z novimi, bogatimi izkušnja¬
mi in preizkušnjami. Toda tudi bolje oborožena. V napadu pri
Štanjelu se ji je posrečilo iztrgati iz sovražnikovih rok puškomi-
traljez s strelivom. Prvi puškomitraljez, ki so ga zaplenili na Pri¬
morskem! Seveda je tej akciji takoj sledil »rastrellamento«, ven¬
dar so partizani Italijane skoraj povsod prelisičili. Potrebo po
novem orožju so narekovali tudi prihodi novincev, zlasti ubežnikov
iz italijanske vojske. Zato so jih opremili tudi z orožjem, ki ga je
bila nekje pri Črnem vrhu konec decembra 1941 poskrila skupina,
ki jo je vodil na Primorsko Mile Špacapan — Igor, a se je morala
zaradi visokega snega umakniti.

Čas, ki ga je pivška četa prebila v taborišču med Podrago in
Štjakom, so izkoristili zlasti za spoznavanje in uporabljanje orož¬
ja pa da so se seznanili s partizanskim vojskovanjem. Zraven tega
so se pogovarjali z vaščani, jih prepričevali, da je osvobodilni boj
nujen itd. Tako so s pomočjo sorodnikov navezali stike s fanti v
italijanski vojski in jim pošiljali partizansko pisano besedo, ki
so jo našli spomladi 1942 celo pri Slovencih, ki so služili vojake
v Cagliari. Le-ti niso hoteli izdati tistega, ki jim je poslal bro¬
šure in razglase OF. Ker so bili znani protifašisti, so jih obsodili,
kljub pamanjkanju dokazov, kot »pripadnike oboroženih tolp«.
Skoraj vse so obsodili na trideset let ječe.

Borci iz pivške čete so morali med ljudstvom razkrinkavati
lažne vesti, ki jih je širil londonski radio o četnikih Draže Mihailo-

176

viča. Četa je napela vse sile, da je preprečila odhod v italijansko
vojsko čimveč nabornikom letnika 1923, ki so jih tedaj klicali pod
orožje.

Italijanske vojaške in policijske oblasti so začutile, da tla
postajajo vroča. Delovanje pivške čete, zlasti akcija v Štanjelu in
spopad s karabinjerji v Grižah pri Sežani, je prisililo generala
Bergonzija, poveljnika videmskega obrambnega področja, da je
osebno vodil čiščenje v krajih, kjer se je gibala pivška četa, to je
od Nanosa do Štanjela, Dutovelj in Senožeč. Prepričal se je, da
sestavlja partizansko skupino kakih dvajset ljudi, oboroženih s
strojnicami, puškami in z ročnimi bombami. Ker se mu ni posreči¬
lo dobiti v precep partizanov, so zaprli nekaj osumljenih kmetov,
ki jih je začel zasliševati 10. februarja sam general Severio Polito,
generalni inšpektor policije, ki je nalašč za to prišel iz Rima v
Trst. (Ta Polito je bil čudovita kreatura. Tu je igral vlogo generala
vojaškega Inšpektorata za proti-sabotaže. Leta 1943 pa je vodil
aretiranega Mussoliniji v internacijo. Mussolinijeva žena Rahela
je povedala, da jo je hotel posiliti. Še po vojni je ostal kvestor.
Kot tak je bil soudeležen v aferi Montesi, ko so to deklico našli
mrtvo na morskem obrežju.)

Ugotovili so tudi, da so partizani zvečine vojaški ubežniki in
ljudje, ki se upirajo naboru in sodelujejo z vodilnimi borci on¬
stran meje. Generala Bergonzi in Polito sta vpregla vse sile, da bi
zatrla partizanstvo, ki jima je začelo rasti čez glavo. Razpredla
sta tudi posebno obveščevalno službo in protipadalske skupine s
štabom v Vipavi. Toda izkazalo se je, da so vsi napori zaman.

Policijski inšpektor javne varnosti Severio Polito je moral
osebno ugotoviti, da je pivška četa brez sledu izginila, in odredil
konec ofenzive. Hkrati, 17. februarja, je brigadni general F. Na¬
varra — Viggiani ukazal vsem starim in na novo postavljenim vo¬
jaškim posadkam poostreno ukrepati. General Bergonzi pa je po
podrejenem generalu Viggianiju sporočil v ofenzivi sodelujočim
enotam: »Prosim, sporočite vsem sodelujočim vojakom, karabi¬
njerjem, miliciji in agentom policije moje zadovoljstvo nad uspehi
ofenzive...«

Toda tedaj je bila pivška četa spet v Brkinih, kamor se je
zelo skrivno umaknila pred ofenzivo. O taktičnem umiku čete z
Vipavskega v Brkine je policijski inšpektor Severio menil, »da se
je banda po nekrvavem spopadu pri Grižah začasno razšla, vendar
pripravljena, da se ob prvi priložnosti ponovno zbere«. S tem pa

12 Uporni svet

177

je bilo nehote dano priznanje, ki so se ga Italijani krčevito ote¬
pali: da so primorski partizani pravzaprav domačini in ne le
prišleki z onstran stare jugoslovansko-italijanske meje. Kot zani¬
mivost naj omenimo, da je še general Ferrero, komandant tržaške¬
ga armadnega zbora dolgo mislil, da so partizani — kmetje, se
pravi: »sezonski partizani«.

Ker je bila na tem umiku tajnost na prvem mestu je šla četa
po že znani poti aktivistov: v Dolenji vasi je prenočila pri Antonu
Grahorju. Odtod se je četa pomaknila v Volče, kjer se je za tri
dni nastanila na Lenartovem skednju, medtem ko je imela v gozdu
nad vasjo taborišče. Za prehrano čete je skrbela vsa vas, največ
pa Marjana Gustinčič, Stana Dolgan, Amalija Blažič, Antonija Bo¬
bek ter Kristina in Olga Cepek.

Bila je huda zima, sneg je zaznamljal nevarne sledove. V ta¬
kem neugodnem položaju se je četa bala predvsem presenečenj
in izdajstva. Zato se je premaknila k Matjanovim v Novo Sušico.
Tudi tu so bile »intendanti« predvsem ženske: Mica Matjanova,
Marija Hreščak, Milka Kaluža, Malka Čuček in Ivanka Japelj. Od¬
tod se je četa preselila v lovsko kočo na Dobronogu pri Baču, kjer
jo je preskrboval z živežem Alojz Šajn. Tedaj se je pokazala po¬
treba po obveščanju, kje se giblje sovražnik. Zato so za obvešče¬
valca na tem območju postavili Milana Trobca — Tarasa, kjer je
ostal do maja 1942. še pred odhodom čete na Ostrožno brdo,
kamor jo je odpeljal Karlo Maslo, se je četi pridružil Franc Trta.
Po vsej verjetnosti se je četa mimogrede ustavila v Topolcu, da bi
podnevi počivala (na seniku Franca Dolgana), pa da bi šla naprej
v Brkine. Naključje pa je naneslo, da so prav tistega dne karabi¬
njerji zapovrstjo preiskovali vse hiše in hleve ter tako prišli tudi
do senika, kjer jih je čakala četa, pripravljena na spopad. Ko je
karabinjer že hotel zlesti po lestvi na senik, pa se je znašla Dolga¬
nova hčerka Marija in karabinjerja pretentala, češ da je senik že
pregledoval njihov brigadir. Tako je bil skoraj neogiben spopad
mimo. Dolganovi so se oddahnili, partizani pa so odšli na Janeži¬
čev senik v Zarečju. Tam jih je dobil Janežič, ko je v zgodnjem
jutru odšel krmit konja. Ker so bili povsod po vasi italijanski
vojaki, so ostali na seniku do noči, nakar so 28. februarja 1942 do
kolen premočeni nadaljevali pot na Ostrožno brdo, kjer so dva
dni in dve noči ostali pri Francki Bizjakovi. Predolg počitek ne bi
bil varen in priporočljiv. Zato se je četa prve dni marca zatekla
h Gujevim v vasico Šmoguri, kjer se je počutila bolj na varnem.

178

Odtod so zahajali v skupinah po brkinskih vaseh, največ pa so se
zadrževali v Celjah, ki je bila prava pravcata partizanska vas. V
drugih vaseh so imeli več pomislekov zaradi maščevalnosti faši¬
stov, ki so znali iznenada vdreti v vas. Gorje, če je bila vas morebi¬
ti izdana ali če so v hiši našli dokaz o bivanju partizanov. Marsi¬
kdaj so tudi naredili iz muhe slona, iz niča ustvarili sum in dokaz,
da so našli razlog za sprostitev svoje maščevalne sle. In Italijani
so si pridobili sloves, da se izkažejo za največje junake tam, kjer
imajo pred seboj uklenjene, neoborožene in nedolžne ljudi.

Partizani pivške čete so se po vrnitvi osredotočili na širjenje
OF neposredno v okolici Ilirske Bistrice, na Pivki in v Brkinih.

V Gaberku sta se četi pridružila Rudi Ludvik — Bor jak in Jože
Ludvik. Pridobivanje novih partizanov je potekalo vzporedno s
propagando za narodnoosvobodilni boj. V Harijah so se zbirali
okrog Jožeta Cetina — Žnidarja in Antona Mikuletiča — Mežnarja.
Partizani in aktivisti so se oglašali tudi pri nekdanjem harijskem
kaplanu Francu Škrlju, ki je bil med ustanovitelji vaškega odbora
OF in soustanovitelj odbora OF v Ilirski Bistrici. To so slutili ka¬
rabinjerji, ki so nenehno vohljali po vasi, naposled pa poklicali v
šolo dvanajst moških in dve ženski. Po kratkem zaslišanju so jih
strpali na tovornjak in jih odpeljali v internacijo.

Kot v marsikaterem kraju so se v tem času v Pregarjah ugne¬
zdili karabinjerji, in sicer v hiši Viktorja Tomažiča, v nekdanjih
prostorih Dopolavora. Hišo so utrdili z obrambnim zidom in s
strelnimi linami. Pozneje so karabinjerje zamenjali vojaki, ki so
zasedli še nekaj drugih hiš in šolo, kjer so uredili tudi zapore.

V Malih Ločah je bila organizacija na ramenih Antona Ivančiča,
Marije Renko in Jožeta Ivančiča.

Dne 13. marca se je zgrnil temen oblak nad Preložami. Itali¬
jani so se zagnali v »rastrellamento« na območje Brkinov, napo¬
sled so vdrli v vas in odvlekli s seboj dvajset ljudi; nekatere so
stlačili v zapore, nekatere pa poslali v specialne bataljone.

Italijani so delali zagrizeno in popadljivo, vendar pohodov piv¬
ške čete — ki je v tem času obiskala skoraj vse zaselke: Račiče,
Soze, Brdice in Veliko Bukovico — niso mogli preprečiti. V Dobro-
polju je imel Milan Kovač celo partizansko krojaško delavnico.
Partizanom je pomerjal obleke kar v gozdu med Dobropoljem in
Zarečjem. Kasneje so prišli Italijani Milanu na sled; stlačili so ga v
temnico. Po razpadu Italije je imel še to smolo, da je iz italijan¬
skih zaporov romal naravnost v nemško taborišče.

12 '

179

V tem času so ustanovili nekakšna okrajna vodstva OF. Tako
vodstvo sta na območju Ilirske Bistrice predstavljala Anton Dol¬
gan _ Branko in Jože Zidar — Jadran, na območju Brkinov so
opravljali to delo Anton Gustinčič, Anton Frank in Franc Grm, ki
je bil pribežal pred Nemci iz Maribora, pa tudi Franc Kavčič,
Alojz Smrdelj in Jože Česnik, v Volčah in okolici pa Franc Žetko.
V podgorskih vaseh, v tako imenovani Kočaniji in na območju
Jelšan sta vodila organizacijo Vinko Brozina in Stojan Surina pa
tudi Rudi Kalc in Jože Prosen — Radivoj. Prva dva sta tudi vzdr¬
ževala stike s hrvaškim osvobodilnim gibanjem. V Jelšanah je de¬
loval Anton Raspor, španski borec, ki je postal komandir 1. istrske
čete; njeno taborišče je bilo v Lisini.

S prihodom prvih pomladanskih dni, ki so bili ugodnejši za
sovražni »rastrellamento«, se je pivška četa umaknila iz vasi pod
Ostrožno brdo, kjer si je zgradila enonadstropno lesenjačo in za¬
čela živeti bolj po partizansko. Imeli so redne politične ure in
bojne vaje z orožjem. Ker so bili sovražniki povsod na preži, so
odhajali med ljudi le po hrano, če je niso prinesli Janez Zadnik —
Dežjot, Andrej Volk — Hacin, Anton Firm in Ivan Ražem —
Bregarjev.

Kot so vaščani sprva sprejemali partizane odprtih rok, bili
pripravljeni sodelovati in vse žrtvovati, tako se niso mogli, iz
strahu pred grožnjami sovražnika, odločiti, da bi šli v partizane.
Omahovanje in cincanje pa se je takoj spremenilo v odločno pri¬
pravljenost na vse, ko so fašisti zaostrili ukrepe in pritisnili še z
večjim nasiljem. Naj omenimo n. pr. povelje, ki ga je 22. marca
1942 izdal poveljnik obmejne straže V. armadnega zbora polkov¬
nik Lorenzo Brovarone: »Ukazal sem aretirati partizane. Poveljni¬
kom zaščitnih oddelkov sem zapovedal: okrepiti obveščevalno služ¬
bo, povečati stražo pri utrdbah in skladiščih streliva. Obrambo je
treba okrepiti povsod, kjerkoli se bo pokazala potreba...«

To je bilo znamenje, da ima vojaštvo proste roke in da ni
odgovorno za svoja dejanja. Dovolj je nekoga samo osumiti ali
mu podtaknili sodelovanje s partizani, že je bil v življenjski ne¬
varnosti ali pa so ga — v najboljšem primeru — postavili pred
posebno sodišče za zaščito države, kjer je bil pravi čudež, če ga ne
bi obsodili na dolgoletno ječo. Zato ni čudno, da so se fantje raje
odločili za partizane. Med prvimi prostovoljci so bili Ivan Kreše-
vič in Viljem Dolgan iz Topolca, Leopold Frank in Stanko Kastelic
iz Kilovč, Ivan čekada iz Male Bukovice in Tone Samsa iz Šembij,

180

ki ga je poslal k partizanom njegov oče Anton. Kreševič je 17. apri¬
la padel na Nanosu, medtem ko so bili Cekada, Frank in Dolgan v
bližini Nanosa zajeti in 25. junija 1942 pred posebnim rimskim
sodiščem za zaščito države obsojeni na smrt. Ustrelili so jih 26.
junija 1942 ob zori v trdnjavi Forte Bravetta pri Rimu.

Spričo sovražnikove strupene napadalnosti in nenehnega veli
kega nasilja je tudi pivška četa začela odločneje napadali in vrača¬
ti milo za drago. Povedali smo že, da se je četa iz čelj v prvih
pomladanskih dneh umaknila v zaselek Šmoguri. Prav tu jo je
dohitelo obvestilo, da v Ilirski Bistrici čaka v nekem hlevu 9
glav goveje živine, namenjene za italijansko vojsko. Odpeljati to
živino Italijanom izpred ust, je bila nadvse privlačna misel. Pri¬
ložnosti ubiti dve muhi na en mah, to je sovražniku povzročiti
novo preglavico, četo pa preskrbeti z mesom, ni kazalo zamuditi.
Tako se je še istega večera, 14. marca, odpravila skupina partiza¬
nov pod vodstvom Karla Masla-Draga, med drugimi je sodeloval
tudi Janko Premrl-Vojko in Ivan Brozina-Slovan, proti Ilirski Bi¬
strici. Akcija se je popolnoma posrečila; še muhasto kravo, ki je
bila v temi ušla, je Francka Bizjakova z Ostrožnega brda srečno
prignala v brkinski hlev. Seveda je bilo treba za zaplenjeno živi¬
no zbrisati vse sledi, zato so jo pobili, meso nasolili in ga poraz¬
delili kmetom v shrambo. Tako je bilo za vse dovolj mesa.

Karabinjerji v Ilirski Bistrici so o izginulih kravah svojim
predstojnikom takole poročali: »Partizani so vzeli pri mesarju
živino in v hlevu pustili listek: ,Smrt fašizmu! Ven z zatiralci slo¬
venskega naroda!' Državno živino je odvzela patrulja narodne
vojske. Ne povejte tega do večera! Smrt fašizmu — svoboda na¬
rodu!«

Kakor se je aktivistom OF posrečilo pridobiti kakega — red¬
kega — Italijana za večjo mero strpnosti, če ne za sodelovanje,
tako se je zgodilo, da so partizanski aktivisti italijanskim provo¬
katorjem pošteno nasedli. Tako se je na primer v Jordanih pri
Matuljah vrinil v organizacijo OF podoficir, italijanski obvešče¬
valec, ki je naposled vse podlo ovadil svojemu predstojniku, pol¬
kovniku E. Di Diu, poveljniku XXV. zaščitnega sektorja »Timava«.
Ta je o tem takole poročal: »...  Italijanski obveščevalec je izve¬
del, potem ko je obljubil, da bo preskrbel orožje, ki ga bo prene¬
sel in pripravil kuhar na pivški karabinjerski postaji, da so zaple¬
nili živino v Ilirski Bistrici partizani, da bodo fantje šli konec
marca v partizane, da se partizani imenitno počutijo in da imajo

181

sila dobro obveščevalno službo...« Epilog te ovadbe pa je bil v
gostilni pri Fabjanu na Pivki, kjer je bil sestanek o izročitvi orož¬
ja. Zbrali so se aktivisti in omenjeni italijanski agent. Že nasled¬
nji dan so zaprli Antona Franka s Kilovč, Franca Kavčiča in Aloj¬
za Smerdelja s Pivke, Stojana Surino, Vinka Brozino in še sedem
aktivistov ter aktivistko Slavko Jardas iz Matulj. Že 28. novembra
1942 so jih obsodili pred rimskim posebnim sodiščem: Tri na
šestnajst, pet na štirinajst, štiri pa na trideset let težke ječe. V
obsodbi je bilo rečeno: »Na nekdanjem jugoslovanskem ozemlju
sodelujejo z oboroženimi tolpami tudi skupine italijanskih držav¬
ljanov, ki jim pomagajo z orožjem in s hrano. Obtoženci so bili
člani slovenske osvobodilne fronte in so od junija 1941 dalje delo¬
vali kot aktivisti na območju reške pokrajine.«

Ni izključeno, da je v zvezi s sporočilom tržaške prefekture,
ki se nanaša na 28. marec, ko sta neznanca na želcz.niški progi
Pivka—Ilirska Bistrica napadla italijanske stražnike, tudi prihod
nove partizanske čete 25 mož. četo, sestavljeno iz borcev šcrcer-
jevega in Cankarjevega bataljona, ki sta delovala v okviru No¬
tranjskega odreda, je 27. marca 1942 poslalo glavno poveljstvo
slovenskih partizanskih čet čez Javornike na Primorsko. S povelj¬
stvom je namreč pivška četa vzdrževala stalne stike. Ta četa je
bila sestavljena skoraj izključno iz nekdanjih primorskih emi¬
grantov in se je pri prehodu čez mejo najprej ustavila v Koritnici,
kjer jo je pričakal vodnik Matevž z Ostrožnega brda. Naslednjega
dne se je na Suhorju pridružila pivški četi. S seboj je prinesla
veliko orožja, streliva in oblek. V četi so bili med drugimi Mile
Špacapan-Igor iz Ozeljana, Martin Greif-Rudi iz Maribora, Jaka
Platiša-Franc iz Poč pri Cerknem, Tone Bele-Pavle iz Slavine, Jan¬
ko Mervič-Slovan, Branko Stepančič-Slovenko, Zoran Adam-Kovač,
Franc Maslo, Karlo Nardin-Jakec, Ciril Keržič, Ludvik Vrečar,
Herman Gregorič-Gorazd in Peter Tomšič-Kostja. Poglavitna nalo¬
ga te Špacapanove čete je bilo organiziranje novih partizanskih
enot na Primorskem, ki naj odločneje posežejo v narodnoosvobo¬
dilni boj od Snežnika do Predila.

Pomoč v novih že prekaljenih partizanih je v obilni meri utr¬
dila samozavest, hrabrost in bojevitost pivške čete. Že prvi dan po
prihodu špacapanove čete je skupina iz pivške čete obračunala z
davkarjem iz Postojne Enricom Mecozzijem. Ta jih je namreč
zalotil pri umivanju pri potoku, potem pa bi se bil rad na skrivaj
izmuznil. Kljub pozivu, naj stoji, je bežal. Ko so ga dohiteli in

182

preiskali, so našli pri njem samokres. Ker je bil Mecozzi znan
nasilen izterjevalec davkov, razen tega pa so ga partizani že prej
opozorili, naj se ne prikaže več na brkinskih domačijah, je za iz¬
zivanje in vohljanje dobil obljubljeno plačilo.

Obračun z osovraženim davkarjem je naletel med brkinskimi
kmeti na velik odmev. Po nasvetu aktivista Franca žetka so na¬
slednjega dne, 1. aprila, partizani odšli na državno posestvo na
Turnu pri Bitnji, kjer so zaplenili lovske puške, nekaj živine in
hrane, kolonistom pa pokazali pot, od koder so bili prišli. Istega
dne so požgali tudi kmetijo kolonistov v Podgradu. Kajpak je bilo
to dogajanje velikega političnega pomena, saj so ljudje polagoma
doumeli, da imajo v partizanih svojega velikega zaveznika.

Vzporedno z ustanovitvijo polbataljona z dvema četama so¬
vražnik ni občutil le povečane partizanske dejavnosti, pač pa se je
utrjevala tudi naša politična oblast. V ta namen so prve dni aprila
zasnovali okrožni odbor OF, ki naj bi delal pod vodstvom Ervina
Dolgana — Janeza. Za člane tega odbora so bili imenovani Anton
Dolgan — Branko, Jože Zidar — Jadran in še dva aktivista, ki pa
so ju bili fašisti medtem zaprli. Navzlic temu so aktivisti naprej
delali s podvojeno močjo. Šli so od vasi do vasi in krepili že ob¬
stoječe ali pa komaj ustanovljene odbore, čeprav je italijanska
policija povsod nastavljala pasti, vojaštvo pa prežalo v zasedah.
Prve dni aprila sta Anton Dolgan — Branko in Gortan Simončič
sklicala sestanek na Bitenčevem vrtu v Preložah. Sestavili so od¬
bor, za intendanta pa so določili Miho Kovačiča — Bitenca. Ogla¬
sili so se tudi v Studeni gori, kjer so zaupali organizacijo OF An¬
tonu Grlju — Lekaču. Ta pa je tesno sodeloval z Jožetom Hrvati¬
nom. V vasi. sta se večkrat oglasila tudi Anton Primc — Dušan in
Franc Kladivar — Boro, poznejša člana okrožnega komiteja KPS
za Brkine. V Fabcih so kmalu po odhodu teh aktivistov, karabi¬
njerji iz Ilirske Bistrice, Klan in Jelšan obkolili vas, izgnali iz
hiš vse ljudi ter jim grozili z orožjem, če ne bodo izdali partizanov.

V Podbeže so segli prvi glasovi o OF in partizanih spomladi
1942. Nekateri Podbežani so namreč obnavljali cesto iz Podgrada
v Ilirsko Bistrico. To delo je vodil Anton Luin, ki je bil med dru¬
gim zaupnik OF. Luin je delavce, med katerimi so bili Jože Čuš,
Anton Vičič, Anton Križman iz Podbež, navduševal za odporni¬
ško gibanje. Ti trije so začeli zbirati denar, hrano in druge reči
ter vse skupaj izročali Luinu. Pozneje je policija bržkone nekaj

183

zasumila, saj se je kakih 30 fašistov nastanilo v vasi. Vendar jim
je kmalu postalo vroče in so odšli.

Zavoljo pogostnih partizanskih akcij v začetku aprila 1942 je
zajela policijo in tudi vojaštvo vrtoglava panika. V Trstu, na Reki
in v Ilirski Bistrici so brneli telefoni, vznemirile so se kvesture,
prefektura in vojaško poveljstvo. Poročila pa so bila često različna
in hudo pretirana. Razširjali so novice, da je kar dvesto partiza¬
nov in venomer zahtevali okrepitev straže na stari meji, češ da
partizani prihajajo čeznjo. Toda med ta poročila so se vmešavala
tudi obvestila o odhodu partizanov s Tržaškega in Goriškega v
tako imenovano Ljubljansko pokrajino.

Spričo vsega tega reškemu prefektu Testi (tega fašista omenja
general Zanussi v knjigi »Guerra e catastrofe dTtalia«, kot nasilne¬
ža in človeka brez morale) ni ostalo drugega, kakor preiti k ukre¬
pom. Tako je izdal ukaz za »rastrellamento« v Brkine, ki naj sc
začne v četrtek 2. aprila 1942. Na noge so spravili številne policij¬
ske, karabinjerske in vojaške oddelke od blizu in daleč ter se po¬
gnali v brkinsko gričevje. Pri tem je seveda imela mnogo posla
prav kvestura in njen komisar Zecchino, ki je s pretepanjem za¬
sliševal ljudi, osumljene sodelovanja s partizani. Ustrahovanju ni
bilo ne mere ne kraja, policisti so ravnali z ljudmi kot brezobzir¬
ni sadisti. Vojaki in karabinjerji pa so šli na lov od grma do grma.
Iz italijanskih poročil izhaja, da so pri Šmoguri naleteli na
prazno partizansko taborišče in zaplenili dve kravi, osebno opre¬
mo, orožje in strelivo. Vse kaže, da so bili partizane malodane
presenetili; naši borci so bržkone v zadnjem trenutku dobili z
Ostrožnega brda obvestilo o nevarnosti. V zvezi s tem pa je lažno
in napihnjeno italijansko poročilo, češ da se jim je posrečilo ujeti
12 partizanov, ki so bili v resnici le kmetje iz šmogur. Karabi¬
njerji so jih obdolžili sodelovanja s partizani.

Naslednjega dne so se kvesturini in karabinjerji vrnili v
Ostrožno brdo na Maslovo domačijo, pretaknili vse kote, naposled
pa se zagnali že v priletnega očeta Franca, ga pretepli in odpeljali.
Še ko so ga vodili po vasi, so ga suvali s puškinimi kopiti in za¬
htevali od njega, naj pove, kje je sin Karlo. Oče tega ni mogel in
niti ni hotel povedati, pač pa je Karlu sporočila po partizanski
pošti njegova sestra Kristina, kaj se je zgodilo z očetom na veliki
petek.

Zelo verjetno je, da je prav to sporočilo gnalo Karla s skupino
partizanov, v kateri so bili še njegov brat Franc, Dušan in Ivan

184

Brozina — Slovan, da so se v soboto popoldne, 4. aprila, ko je po
hišah dišalo po praznikih, odpravili na Ostrožno brdo. Nedvomno
so bili partizani pod vtisom italijanske strahovlade primerno raz¬
položeni in niso kdove kaj pomišljali, ko so pri prečkanju ceste
Ilirska Bistrica—Divača, v bližini Ambrožičevega mlina okoli treh
popoldne opazili skupino karabinjerjev. Že so odjeknili partizan¬
ski streli in pod njimi sta se zrušila karabinjerski poročnik Žani
in brigadir Giuseppe Londei. Vse to se je zgodilo kakor strela z
jasnega. Partizani so zaplenili orožje in odšli.

Ta napad je bil iskrica, ki je sprožila še brezobzirnejšo po¬
divjanost nad nedolžnim ljudstvom. Od Ilirske Bistrice sem so
zagrmeli motorji, kakor da prihaja orkan. Na kraj napada je s
stotnijo vojakov pridrvel polkovnik Russo. Pobrali so mrtvece in
se odpeljali. Toda iz vsega tega je vela slutnja, da najhuje šele
prihaja. V tistem času je dajal povelje za najbolj kruto povračilo

Ambrožičev mlin, kjer je partizanska patrulja napadla skupino karabinjerjev

sam poveljnik tržaškega vojnega področja general Franco Navarra
Viggiani. Ta je udarjal na veliki boben in od vseh strani so se
zgrinjale okrepitve: vojaki, karabinjerji, skvadristi, ki so imeli vsa
pooblastila za pobesnel obračun in povračilo.

Bržkone v Brkinih, v vaseh pod Vremščico dotlej še niso pri¬
čakovali nedelje z večjo tesnobo. In upravičeno, zakaj na vseh

185

cestah na vznožju Brkinov je bila že ob zori zbrana siva in črna
drhal, ki se je v strelcih pognala v bregove proti Ostrožnemu brdu
in Suhorju. Policijske enote je vodil prosluli sadist Ettore Messa-
na, ki je zaslovel po svojem zverstvu nad nedolžnim ljudstvom
tudi v drugih krajih.

Vojaštvo je naskakovalo mline na veter, skvadristi so vdirali
v hiše, pretepali vse skraja in ropali, kar jim je prišlo pod prste.
S seboj so odgnali in zaprli 287 ljudi, 287 »partigianov« in »ribel-
lov«. Višek njihovega pijanega zmagoslavja je bil vdor v Ostrožno
brdo, kjer so se, podivjani, spravili nad Maslovo mater, jo prete¬
pali, suvali z bajoneti in ko obnemogla in pretepena ni mogla
hoditi, so jo vrgli na voz ter jo odpeljali. K sreči so pravočasno
pobegnili njeni štirje otroci — sinova in hčeri, sicer bi se jim ne
godilo dobro. Preden so skvadristi odšli, so izropali in zažgali Ma¬
slovo domačijo, sad dela in truda mnogih Maslovih rodov.

Večer velikonočne nedelje 1942 je daleč naokoli razsvetljevalo
pogorišče z Ostrožnega brda. šele pozno v noč je pojenjalo rjove¬
nje podivjanih volkov.

Toda divjanja in grozodejstev šc ni bilo konec. Sedmega apri¬
la so spet zatulili skvadristi, kakor sestradanim jastrebom se jim
je zahotelo žrtev. Žejni so bili krvi. Zdajci je bil njihov srd naper¬
jen na Ostrožno brdo in Suhorje. To pot so pripeljali s seboj tudi
bencin, polili z njim kakih deset hiš in podtaknili ogenj. Zopet so
zagoreli bridki kresovi, zopet so zginjali žulji stoletij v pepel...
Med mnogimi aretiranimi na Suhorju in Ostrožnem brdu sta bila
Leopold Krebelj — trije sinovi so jokali za njim — in Anton Tre¬
beč. Jastrebje oči fašističnih podivjancev so se še posebej stru¬
peno pasle na njima. Maščevalna nakana črnih hudičev je dozorela.
Ko so aretirane vodili mimo pokopališča, so Kreblja in Trebča
izvekli iz vrste. Odjeknili so streli, kri je zacurljala v brkinsko
zemljo.

Fašisti so ob vsem tem grozodejstvu bili angeli; v svet so po¬
šiljali vnebovpijoče laži, češ da so požigali, pretepali in morili
neznanci...

To je bil prvi sodni dan, ki so ga doživeli Brkinci. In ko je
utihnil vihar, ko je pomladansko sonce razgnalo dneve groze in
se je v koreninah zasidrala nova rast odpora in boja za svobodo,
so preostali potegnili črto. Vrzeli so bile hude, zevajoče. Mnogo
najboljših aktivistov OF je bilo za zapahi, med njimi Stojan Suri¬
na iz Jelšan, Franc Klemenc iz Ribnice in še ta in oni. Toda mnogo

186

se jih je rešilo s pravočasnim begom v ilegalo — ti pa so hkrati
okrepili sicer še ne kdove kako številne vrste prvih primorskih
partizanov. Vendar so srečno prebrodili hude zimske dni, nenehna
zasledovanja in ofenzive, zahrbtne zasede in podla ovaduštva in
izdajstva... In zdaj jim je prišla na pomoč četa izkušenih parti¬
zanov, fantov in pol, ki se ne boje ne boga ne hudiča... Poglavit¬
no pa je, da prihaja pomlad ...

Vihra, ki je bila zajela Brkine v prvih sedmih dneh aprila
1942, pobesnelost fašističnih tolp, ki je dosegla višek v mnogih
požigih brkinskih domačij, je narekovala pomnoženi pivški četi,
po obračunu s karabinjerji pri Ambrožičevem mlinu, umik na
Vremščico, kmalu nato pa pohod z Brkinov na Nanos, kjer se je
nastanila pri kmetu Pižentiju. Ker skupina Karla Masla glavnine
ni več našla na zbornem mestu, se je 17. aprila podala na pot
preko Velikega polja v Podrago. Tako ta skupina ni bila v italijan¬
ski ofenzivi in obkoljevalnem obroču. Tedaj, to je 18. aprila, so
italijanske vojaške in policijske enote že zasedle vse dohode na
Nanos in ga obkolile z več obroči. V zaporah je bilo udeleženih
450 mož, v prodirajočih kolonah pa 686 vojakov in karabinjerjev
proti 50 partizanom, dejansko pa je v ofenzivi sodelovalo še več
italijanskih vojakov. Boj je trajal od zgodnjega jutra do poznega
popoldneva, in če pomislimo, da je bil sovražnik najsodobneje
oborožen, a tega ne moremo trditi za partizane, zlahka ugotovimo,
da so partizani brez večjih izgub preživeli ognjeni krst. Razmero¬
ma majhne izgube pa je pripisati uspelemu partizanskemu načinu
vojskovanja, ki mu še tako številna redna vojska ni mogla biti kos.

Marsikdo bo vprašal, kako je prišlo do italijanske ofenzive na
Nanos? Nemara zaradi nepazljivosti partizanov, nemara zaradi
izdajstva? Verjetno je ofenzivi botrovalo prvo in drugo. Nedvom¬
no so partizani opozorili Italijane na svojo navzočnost že z rekvi-
zicijo volov pri baronu Economu v Razdrtem, ki jo je vodil Vojko.
Iz dokumentov goriške in tržaške kvesture pa tudi zvemo, da je
na dan, ko je četa prišla na Nanos (9. aprila), v dežju, bil pri
kmetu Pižentiju neki piskrovez iz Slovenske Benečije. Poveljnik
bržkone Martin Greif mu je zagrozil: »Gorje ti, če boš kaj pove¬
dal ...« §e istega večera je omenjeni piskrovez obvestil karabi¬
njerje na Colu, da je danes v Pižentijevi hiši videl dvajset partiza¬
nov, ki so se premočeni sušili.

Karabinjerji na Colu so o tem takoj obvestili poveljstvo, »ki
naj bi poskrbelo, da prepreči pohod partizanov proti meji.« Načrt

187

za obkoljevanje Nanosa je izdelal 14. aprila brig. general karabi¬
njerjev Giuseppe Beato, poveljnik goriške vojne cone... O načrtu
za ofenzivo pa so aktivisti iz Manč četo na Nanosu predhodno
opozorili, toda namesto takojšnjega premika, je ostala in čakala,
kar bi bilo zanjo postalo skoraj usodno, saj se je le Vojkov vod
pod njegovim poveljstvom izmazal iz boja brez izgub.

V mraku 18. aprila so se partizani v treh skupinah prebijali
skozi mnoge sovražne zasede. Prva skupina, ki jo je vodil Janko
Premrl — Vojko, se je neokrnjena zbrala na zbirnem mestu na
Čavnu; skupina pod vodstvom Mileta Špacapana — Igorja in Mar¬
tina Greifa — Rudija se je prav tako srečno prebila nad Ozeljan.
Največje izgube je imela pivška četa, ki se je za vsako ceno, kljub
nepoznavanju terena, hotela vrniti v Brkine. In prav to jo je
skoraj stalo življenje, zakaj fašisti so sc pognali za njo kot lovski
psi in prve partizane zajeli že na Razdrtem, zadnjega, Ludvika Vre¬
čarja pa v Slavini. Skupina Petra Tomšiča — Kostje se je srečno
prebila na Pivko, kjer so jih za toliko časa, dokler se ni vrnila
skupina Karla Masla iz Podrage, spravili na varno aktivisti. (V
italijansko zasedo je bila padla tudi skupina Pavla Rustje, ki se je
vračala s prehranjevalne akcije. Pavle se je boril do zadnjega
naboja; da ne bi padel v sovražnikove roke, si je hotel sam vzeti
življenje z bombo, pa mu je odtrgala samo roko.

Novice o ognjenem krstu na Nanosu pa o umiku obeh čet v
treh skupinah v Vipavsko dolino in na Pivko, je še istega večera
prinesel v Podrago Aleš Sorta — Prešeren, ki je bil po rodu iz
Manč in se je bil med prvimi pridružil Dolganovi skupini. Sporo¬
čilo ni bilo razveseljivo in je vse zaskrbelo. Vendar partizanska
žilavost in kljubovalnost tudi to pot nista odrekli. Zato se je Karlo
Maslo s svojimi nemudoma vrnil v Brkine z namenom, da ponov¬
no zbere razkropljeno in razbito četo. Dne 20. aprila, ko se je
Maslova skupina vrnila v Brkine in se utaborila na Gradu pri Su¬
horju, se je iz raznih skrivališč zateklo v taborišče že toliko bor¬
cev, da je bilo v četi vnovič 15 ljudi.

To pa je bilo jedro nove nastajajoče čete, preimenovane v
brkinsko četo. Za poveljnika so si borci izbrali najbolj hrabrega
— Karla Masla, za političnega komisarja pa Aleša Sorta — Prešer¬
na, ki je bil med drugim tudi odličen govornik, deklamator in
pevec in celo pesmi je pisal.

Brkinska četa je nastala takrat, ko so bili fašistični krvoloki
še popolnoma prepričani v zmago svojega orožja. Temu primerna

188

so bila njih zastraševalna dejanja, pred katerimi je klecnil tudi
marsikateri sicer kremenit mož. Iz poročila že omenjenega kve-
storja Ettora Messana zvemo, da so v tem času zaprli kar 507
ljudi, jih pretepali in mučili, izsiljevali resnična in lažna priznanja,
jih mamili z obljubami in jih s strahotami lovili v svoje vohun¬
ske mreže. Tako so s pritiskom iz kakega prej zavednega moža
napravili svojega zaupnika, oziroma izdajalca. Z množičnimi are¬
tacijami — rešil se je samo tisti, ki je pobegnil — in takimi pod¬
limi ukanami se jim je domala posrečilo razbiti z velikim priza¬
devanjem ustvarjeno organizacijo OF in jo izruvati do korenin. Iz
navedenega lahko sklepamo, odkod je izhajala takojšnja obvešče¬
nost policije, kje se mudijo partizani. Vodja OVRE F. Locastro je
že 23. aprila poročal o partizanih, ki da so se z Nanosa ponovno
vrnili v Brkine. Temu je sledil razglas tržaške in goriške prefektu
re o policijski uri, ki je veljala za območje Postojne, Ilirske Bi¬
strice, Krasa, Sežane in celo Dekanov v Slovenski Istri.

Vzporedno s »coprifuocom« so ukazali vsem policijskim in
karabinjerskim postajam, naj poostrijo čuječnost ob vsej stari
jugoslovansko-italijanski meji, čemur je 25. aprila sledila nova
ofenziva proti partizanom v Brkinih. V tej ofenzivi so sodelovali
tudi protipadalci z nalogo, da brkinski četi zanesljivo preprečijo
umik na Kras ali v Vipavsko dolino.

Dnevi groze in dogodki z zvezi z njimi so prisilili brkinsko
četo, da je nastopila brezobzirno in dosledno ter začela boj, brez
milosti. Po krivdi slabičev so se znašli za zapahi najbolj vdani
organizatorji OF. Dne 17. aprila je, namenjen na sestanek z Anto¬
nom Dolganom — Brankom in Jožetom Zidarjem — Jadranom,
v  Topolcu padel v zasedo italijanskih policistov Ervin Dolgan —
Janez. Poskušal je pobegniti, pa so ga hudo ranjenega ujeli. Naj
prej so ga odpeljali v reško bolnišnico, nato pa 25. januarja 1943
obsodili pred rimskim posebnim sodiščem na 30 let težke ječe.
Z njegovo aretacijo so bile prekinjene domala vse zveze z Reko,
s Krasom, z Vipavo in zahodnimi Brkini. V Dolenji vasi so po za¬
slugi Jakoba Koritnika zaprli kakih 20 ljudi. V Topolcu so 17. apri¬
la zaprli 32 ljudi. Nekatere so izpustili, druge so poslali v interna¬
cijo in ječo. Tako je bilo skoraj po vseh vaseh. Množične aretacije
so zajele vse stare člane KP, vse zaupnike in aktiviste. Le redki so
se rešili z begom in se pridružili brkinski četi. Iz Kozjan je prišel
Anton Firm, četi se je pridružila sestra Karla Masla, Kristina, iz
Šembij se je komaj rešil stari Anton Samsa — Nace, pa tudi po-

189

litična delavca Jože Zidar — Jadran in Anton Dolgan — Branko
in še kdo. Razumljivo, da je četa brez usmiljenja, če je le mogla,
obračunala z raznimi bolj ali manj skritimi policijskimi obvešče¬
valci, ki so si umazali dostojanstvo človeka z Judeževimi srebrniki.

Tako se je 25. aprila brkinska četa, ki je medtem narasla na
25 borcev in presegla število borcev v prejšnji pivški četi, pred
ofenzivo umaknila v gozdove nad Koritnico. Taborišče si je posta¬
vila v Črnem studencu pod Snežnikom. V razmerah, ki so bile na¬
stale, ni bilo misliti na skorajšnje zveze s Krasom in z Vipavsko
dolino. Po Nanosu so bile namreč vse zveze z Greifovo četo prepre¬
čene. Zato so si poiskali zvezo z bataljonom Miloša Zidanška in se
vključili vanj kot njegova 5. četa.

Kljub temu, da je bila fašistična vojska vsestransko zaostreno
budna in zmeraj pripravljena na najkrutejša povračila, pa je br¬
kinska četa postala še bolj udarna, bojevita. V tem času je obra¬
čunala še z drugimi italijanskimi kolonisti, zlasti v Sabonjah in
Harijah. Seveda so se kolonisti nemudoma odpravili v svoje kraje.
Prav tako so že v marsikateri vasi italijanski učitelji, ki so med
drugim opravljali tudi službo ovaduhov in obveščevalcev, morali
pobrati šila in kopita ter se vrniti v Italijo.

Po napadu pri Ambrožičevem mlinu so Italijani okrepili in
pomnožili posadke. V tem času se je kakih 40 skvadristov nastanilo
tudi na Ostrožnem brdu. Njihova naloga je bila najstrožje nadzo¬
rovati gibanje vaščanov. Brez njihovega dovoljenja ni smel nihče
zapustiti vasi. Posadki so okrepili v Knežaku in Baču pa v Mali
Bukovici. Ta je štela 19 vojakov in je bila namenjena za zaščito
železniške proge iz Ilirske Bistrice proti Reki. Spričo tega je bilo
gibanje po Brkinih in Pivki docela onemogočeno. Pred brkinsko
četo v snežniških gozdovih so se postavile nove naloge. Italijani
že prej niso varčevali z gozdovi, odkar pa je državo izsesavala
vojna, je bilo potreb po različnem lesu in oglju zmerom več. Zato
so se kakor kobilice zagnali v gozdove. Skupine italijanskih gozd¬
nih delavcev so začele izsekovati cele površine najlepših gozdov.
Les so odvažali s kamioni, medtem ko so iz manj vrednega lesa
kuhali oglje. V to, za naše narodno bogastvo, škodljivo delo, je
brkinska četa posegla z vso odločnostjo. V kratkem času je gozdo¬
ve domala očistila tuje navlake, pregnala iz njih gozdarje in oglar¬
je, požigala zaloge oglja in drv. Delavci so kaj hitro sprevideli, da
se s partizani ni šaliti, italijanska vojska pa je bila prisiljena z
lastnimi avtomobili in s primernim oboroženim spremstvom iti

190

v gozdove po les. Toda tudi tako poseganje, kar bomo brali v na¬
slednjih vrsticah, je bilo več kot tvegano in cesto plačano s krva¬
vim porazom.

Razpoloženje ljudstva pod Snežnikom pa se kljub pričujočno-
sti fašistične policije in vojaštva kaže iz praznovanja 1. maja 1942.
O prvomajskem slavju v nekaterih brkinskih vaseh in v Slovenski
Istri je poročal sekretar fašistične stranke na Reki Gennunzio
Servidori naslednje: »V vasi Vodice kmetje 1. maja niso delali,
pač pa so se za to komunistično slovestnost praznično ooieKii.
Prav tako so v Ilirski Bistrici fantje naborniki hodili iz krčme v
krčmo. Odeti z okraski in raznobarvnimi trakovi so igrali na or¬
glice, se drli in peli slovenske pesmi...«

Delovanje brkinske čete v snežniških gozdovih in praznovanje
1. maja brkinskega prebivalstva je vplivalo na italijanske policij¬
ske in vojaške enote kakor vrtoglavica, proti kateri so bili ne¬
močni in zanjo niso imeli učinkovitega zdravila. Zato jih je ukaz
generala F.Navarre-Viggianija znova spodbudil k čuječnosti in
divjanju. Glas o komunistični nevarnosti v podobi oboroženih
tolp, »ki preži na življenje naših vojakov in mirnega prebivalstva«,
je povzdignil tudi puljski prefekt. V znamenju teh klicev na po¬
moč je bila 4. maja 1942 ustanovljena obveščevalna služba pri
poveljstvu vojnih področij Vidma in Trsta. V Postojni so istega
dne ustanovili posebni policijsko-karabinjerski oddelek, na Reki
so imeli štiri take oddelke, pomnožili so tudi številčno moč vseh
karabinjerskih postaj, ki jih ponoči niso smeli nikomur odpirati,
tudi če bi se kdo predstavil za »agenta javne varnosti«.

Zdaj so se tudi pokazale posledice ujetih na Nanosu, strahot¬
no trpinčenih na zasliševanjih v zaporu. Tako je bilo v silni stiski
in po neprevidnosti izdano ime marsikaterega še skritega aktivi¬
sta. Znova so se zagnale posebne policijske sile v Brkine, se gnale
od vasi do vasi kot sestradane in krvi žejne zverine. Iz Volč so
odgnali Franca žetka, v kremplje so dobili Antona Gustinčiča, v
šmoguru ranili in ujeli Andreja Sušo, na Ostrožnem brdu ubili
dva moža. Razen tega so na ukaz konzula E. De Padova, poveljnika
IV. mobilizirane Milizie confinarie (obmejne milice) zaostrili ob¬
mejno stražarsko službo ter še bolj natrpali stare vojašnice in
utrdbe, kjer so bile po vdoru v Jugoslavijo posadke zmanjšane,
stran so bili odvlekli tudi mitraljeze, topove in žičnice. Ob policij¬
skih ukrepih so se 5. maja 1942 pridružili brkinski četi novi borci:
Francka Samsa iz Šembij, Anica Kovač iz Bitenj, Franc Trta,

191

Janez Kranjc in Karel Lekšan — Jernej. Tako je imela brkinska
četa natanko tri desetine.

Zaradi obnovljene obmejne straže ter vseh mogočih policij¬
skih ukrepov po vaseh so bile skoraj popolnoma prenehale zveze
med četo v snežniških gozdovih in zaupnikih v vaseh. Kako v ta¬
kih razmerah prehraniti četo? Stiska je bila velika, glad se ni dal
odgnati. Treba je bilo nekaj ukreniti, zagotoviti si obstanek.

Dne 18. maja se je odpravila v dolino patrulja 7 najdrznejših
borcev pod vodstvom Karla Masla. Toda še preden je proti večeru
patrulja prišla v Malo Bukovico, je na gmajni naletela na pastirja,
Blaškotovega sina, ki jim je povedal vse podrobnosti o številu
italijanske posadke, ki je bila kot straža železniške proge nasta¬
njena v Grkovi hiši. Partizanom se je ponudila ugodna priložnost
za napad. Bilo je okoli 18. ure, ko se je četa na skrivaj priplazila

V Grkovi hiši v Mali Bukovici je bila nastanjena sovražnikova posadka

k hiši in jo obkolila v trenutku, ko je major Alcide Vanelli, v
spremstvu poročnika Fulvia Duferegonija in narednika Giovannija
Kellerja, pregledoval vojake. Partizani so s klicem »alto le mani!«
presenetili italijanske vojake kot strela z jasnega neba. Obračun
je bil kratek. (V času akcije je mimo vozil vlak, poln italijanskega

192

vojaštva.) Vojaki so morali oddati vse orožje in strelivo, nato pa
so se na pol goli in brez orožja pognali v beg proti Ilirski Bistrici,
medtem ko so majorja, poročnika in narednika partizani odvedli
s seboj proti Podgradu, Studeni gori, čez Malo Bukovico in mimo
Gornjega Zemona. Torej so se v velikem loku, da bi zabrisali za
seboj sleherno sled, vrnili v gozd nad Šembije.

Italijani so na ta napad takoj odgovorili z »rastrellamentom<'
v okolici Ilirske Bistrice, toda za partizani niso našli sledu, pač pa
so pozaprli nekaj ljudi, med njimi Grkovo mamo in njene tri
sinove.

Napad v Mali Bukovici je odjeknil med Italijani kot znamenje
neizprosnega boja. V tem smislu je tudi zapisal v poročilu že
omenjeni sekretar reških fašistov Gennunzio Servidori: »Med
Italijani te občine je ta dogodek odjeknil kot veliko presenečenje.
Komaj verjamejo, da je kaj takega mogoče. Po sporočilih, ki jih
dobivam vsak teden, domnevam, da rovarijo uporniške tolpe v
okolici Šapjan, Ilirske Bistrice, Podgrada in Materije. Njih vodi¬
telji so begunci in komunisti, toda vsi dobro govorijo italijansko.
Nekateri so oblečeni v italijanske uniforme; več kot gotovo pa je,
da z njimi sodeluje slovensko prebivalstvo v teh krajih. Iz tega
tudi izhaja, da ljudje ne iščejo pravočasno naše zaščite in očitno
je, da nas Slovenci odkrito sovražijo ...«

Iz tega izhaja, da je bil reški sekretar fašijev dobro poučen
in da je poskušal biti nepristranski do omenjenih razmer in do¬
godkov.

Tako so še pred napadom v Mali Bukovici fašisti obkolili
Spodnje in Gornje Bitnje, Ratečevo brdo in Kilovče ter odpeljali
19 moških, starih od 16 do 70 let. Najprej so jih nagnali v grmovje
pod vasjo in jih fotografirali, nato pa jih vodili po okoliških va¬
seh, češ da so jih ujeli kot partizane. Fotografiji so pozneje obja¬
vili italijanski časopisi v zvezi s hvalisavim zmagoslavjem nepre-
magljive italijanske vojske.

Omenjenih 19 moških so zaprli v Neverkah in jih pridržali kot
talce.

Očitna so v tem času tudi znamenja, pa bodisi iz aretacij ali
drugače, da se je tudi mladina v dobršni meri vključila v vrste
OF. Nekateri podatki celo kažejo na prve zametke organizacije
ZKM. Tako zvemo za fante iz Bača, ki so iz skladišča predmetov
Za  predvojaško vzgojo v Knežaku odnesli 16 pušk. Izročili so jih
Matiju Gržini, ta pa brkinski četi. Kljub temu, da so Italijani

13 Uporni svet

193

nato zaprli nekaj ljudi, se jim ni posrečilo razkriti te akcije mla¬
dincev Antona Keša, Rudolfa Zadela in Slavka Tomšiča. Policija
se je kmalu prepričala, da so puške odnesli partizani.

Brkinska četa je zdaj ponovno naperila svoj boj proti itali¬
janskim gozdnim delavcem in oglarjem, ki so bili prišli iz okolice
Belluna, ter jih preganjala iz javorniških in snežniških gozdov
oziroma z vsega gozdnega področja od Postojne do Rupe. Za par¬
tizane je veljalo geslo: »Ne trohice oglja iz slovenskih gozdov za
italijanske avtomobile, niti poleno lesa za italijansko industrijo!«

Nekateri trgovci z lesom, ki so mastno zaslužili, so kljub pre¬
povedi naganjali svoje hlapce po les in oglje. Tako so partizani
21. maja 1942 naleteli na voznike trgovca Rupene, ki so mu zaple¬
nili vseh devet konj, razen tega pa so prav temu trgovcu zažgali
v Ilirski Bistrici poln tovornjak oglja. Konje so prodali, denar pa
spravili v skupno blagajno. Tako je mineval maj 1942 v številnih
praskah. Ko je kazalo, da je Italija na vrhu svoje moči in slave,
je Primorska postala vojno ozemlje, čeprav vojnega stanja niso
razglasili, to bi bilo za fašistične generale preveč, saj bi pred vsem
svetom priznali, da je ta dežela vse prej kakor pa »terra italianis-
sima«, kar so dotlej trmasto trdili.

To zatrjevanje so fašisti poudarili z vzpostavitvijo novih po¬
sadk po vaseh. V Tatrah se je nastanil oddelek 46 mož »nucleo
mobile«, tako tudi v Vatovljah pa še drugod. Razen tega so za¬
ostrovali razne policijske ukaze o gibanju, grozili s požigi vasi in
pobijanjem ljudi, če bi kje podpirali upornike ali če bi kje prišlo
do ponovnega partizanskega napada.

Očitno je, da v takih razmerah za partizane niso bili rožnati
časi. Če so se pokazali kje zaradi hrane, že je bilo vmes ovaduštvo
in fašisti so pridrveli in na vse načine uveljavljali svojo straho¬
vlado. Ljudje so bili zaradi tega v velikem strahu in strahovitem
precepu. Vsako dejanje, vsaka pomoč partizanom je bila hudo
tvegana stvar, igranje med življenjem in smrtjo. Tiste dni so ka¬
rabinjerji ubili Alojza Gašperšiča, češ da so ga spoznali kot parti¬
zanskega somišljenika.

Zaradi vseh teh razlogov se je patrulja 14 mož brkinske čete
v zgodnjih urah 4. junija odpravila v dolino. Prej je bila po svo¬
jih obveščevalcih izvedela, da so fašisti tudi v Merečah nastanili
svojo posadko. Ta je imela nalogo stražiti železniški most in že¬
lezniško progo s Pivke v Ilirsko Bistrico. Naj hujša pa je bila za
partizane ugotovitev, da bo prav ta posadka močno preprečevala

194

varen prehod s pivške strani v Brkine. Zato so sklenili posadko
razorožiti in pregnati. Patrulja se je oprezno približala sovražne¬
mu gnezdu in pozvala vojake, naj se mirno vdajo. Toda odgovorili
so z orožjem. In to je bilo zanje usodno. V spopadu so bili trije
vojaki ubiti, eden je bil ranjen, dva pa sta se predala. Partizani so
zaplenili vse orožje, strelivo in opremo.

Zdaj se je v fašistih sprostil že dolgo zadrževani srd. Kazno
jo, da jim je napad v Merečah prišel kot nalašč, da so lahko uve¬
ljavili tako strahovito in krvoločno pobesnelost, ki ji na Primor¬
skem pred zlomom Italije ni primere. Fašisti niso iskali krivcev,
pač pa so se brezobzirno maščevali nad slehernim, ki jim je prišel
v pest. Navalili so na vasi in zaselke med Ilirsko Bistrico in Pivko:
na Dolnje in Zgornjd Bitnje, Mereče, Pristavo, Ratečevo brdo,

Italijanska postojanka v Merečah je preprečevala partizanom prehod s pivške
strani v Brkine

Kilovče, Podstenjšek in Podstenje. Z največjo brezobzirnostjo
so se maščevali nad nedolžnim prebivalstvom, na katerega so
kakor volkovi planili z ognjem in mečem. Najhuje pa je bilo, da
so tolpe podivjanih skvadristov in vojakov, ki so pridrveli na to¬
vornjakih iz vseh bližnjih in daljnih postojank, vodili tisti italijan¬
ski vojaki, ki so jim partizani prizanesli, ter kazali posamezne
povsem nedolžne domačine. Še istega dne, to je 4. junija 1942 so
postrelili osemindvajset ljudi. Po pripovedovanju domačinov so

13 *

.195

fašisti odpeljali na smrt obsojene talce na travnik med Kilovčami
in Ratečevim brdom, jih postavili v tri vrste ter postrelili. Le
mladoletna brata Franca in Lojza Avsca so odvlekli k cesti in ju
tam ubili. Med ustreljenimi je bilo tudi šestnajst tistih, ki so jih
18. maja odgnali in zaprli v Neverkah.

Med požigalci in morilci ni bilo nobenega razločka, pa naj so
bili skvadristi, karabinjerji, vojaki ali obmejni stražniki. Kar tek¬
movali so, kdo bo v grozodejstvih večji junak.

V Spodnjih in Zgornjih Bitnjah so, po pripovedovanju doma¬
činov, požgali 24 hiš in 15 gospodarskih poslopij. Nedotaknjena
sla ostali le karabinjerska postaja in hiša Jožeta Grahorja, v ka¬
teri so bili nastanjeni italijanski vojaki, štiri moške so ubili, 81
so jih odgnali v internacijo. Rešila se je le petčlanska Matkova
družina, ki se je priključila brkinski četi.

Mereče so fašistične tolpe obkolile dopoldne 4. junija. Kar so
dobili moških, so jih odvlekli v zapore v Ilirsko Bistrico — 74
odraslih in 20 otrok. Popoldne pa so vdrli v vas skvadristi z Reke
in iz Trsta, vse izropali in požgali. Pri tem so ubili Antona Vičiča.

Istega dne so požgali do tal tudi Kilovče. Ko je bila vsa vas
v plamenih, so na polju pod vasjo ubili osem Kilovčanov. Postre¬
lili so jih skupno s talci iz Ratečevega brda. V internacijo so od¬
peljali 11 moških, 30 žensk in 26 otrok.

V Ratečevem brdu je zgorelo 12 hiš in prav toliko gospodar¬
skih poslopij. Fašisti so vse razdejali in izropali, živino pa odgnali.
Na pot v taborišče so odvlekli 8 moških, 28 žensk in 34 otrok.
Skupno z vaščani iz Kilovč so postrelili šestnajst talcev.

Podstenje so fašisti zažgali z zažigalnimi bombami. Kar so po¬
samezniki rešili iz ognja, so morali zložiti na kup in gledati, kako
so fašisti uničili še tisto. V internacijo je mdralo 34 moških, 37
žensk in 24 otrok. Skupno so odgnali v internacijo 462 ljudi. Niso
jim dovolili, da bi se preoblekli ali da bi vzeli karkoli s seboj.
Tudi živino so požigalci prignali v Ilirsko Bistrico. Kazno je bilo,
da jih je strah, saj so vso noč streljali v namišljeni bavbav in
prikazni, živina pa je tulila lačna in žejna. Čez nekaj dni so jo
nekaj pobili za meso, drugo poslali na posestva italijanskih kolo¬
nistov ali pa jo uporabljali kot vprežno živino. Še psi so tiste dni
žalostno zavijali, ker so zgubili dom in gospodarje. Skupno je so¬
vražnik požgal 106 hiš in 102 gospodarski poslopji.

Toda krono fašističnega hudodelstva so krvoloki dosegli šele
naslednji dan. Iz zaporov v Ilirski Bistrici so privlekli mladolet-

196

nega Jožeta Čeligoja iz Topolca, ki je opravljal službo terenskega
obveščevalca, in kmeta Jakoba Pecmana iz Smrij, očeta treh otrok.
Oba so obesili na kostanj sredi trga, tam, kjer stoji zdaj njima
posvečen spomenik. V svarilo sta tam visela tri dni; policija ju ni
pustila pokopati.

Že ob napadu na italijansko posadko v Mali Bukovici so bili
fašisti zaprli Grkovo mater s tremi sinovi. V Grkovi hiši je bila
italijanska posadka. Zdaj so fašistični sadisti obračunali tudi z
njimi. Grkovega Franca in Jožeta ter njunega prijatelja, nekega
natakarja z Reke, ki je bil v službi v gostilni najemnika Boscheti-
ja v Ilirski Bistrici, so zavlekli v Malo Bukovico, kjer so jih obe¬
sili sredi vasi, na balkonu Lovrenčičeve hiše. Tudi te talce niso
pustili tri dni pokopati v svarilo.

Zaupno policijsko poročilo o požigu sedmih brkinskih vasi

Grkova mati, ki je med vojno od šestih sinov izgubila štiri, pa
je morala z najmlajšim sinom na trpko pot skozi reške, koprske
in tržaške zapore v taborišče Pianella pri Piacenzi.

Po tem zverinskem divjanju je bilo, razen škodoželjnega in
ciničnega, od zmagoslavja pijanega smeha sovražnih podivjancev,

197

vse tiho, kakor po strahoviti, vseuničujoči nevihti. Talce, ki so jih
pobili ob cesti v Bitnjah ter na polju med Kilovčami in Ratečevim
brdom, so domačini pokopali na Premu, kjer imajo lep spomenik.

Ob vsem tem množičnem odgonu ljudi v zapore in internacijo
ter prisilni odgon za vojsko sposobnih moških v posebne bataljo¬
ne, se fašističnim zverinam ni uresničilo največje upanje: uničiti
brkinsko četo, ki je medtem narasla na 45 borcev, zvečine fantov,
ki so si z begom pred fašističnimi morilci rešili vsaj življenje.
Kljub temu, da so bili vsi močno prizadeti spričo velike nesreče,
ki jo je doživelo prebivalstvo, so bili globoko odločeni, da zanje
ni umika, temveč nenehen boj na poti čez goro trpljenja k svobodi
in zmagi. S tem namenom se je četa pod vodstvom Karla Masla
vnovič vrnila v koritniške gozdove. Utaborila se je na črnih stu¬
dencih, odkoder so odhajale patrulje v zasede. Iz italijanskih po¬
ročil zvemo o mnogih nenadnih napadih na cestah, železniških
progah, na karabinjerske postaje in vojaške straže. Prav tako
zvemo o nenehnih očiščevalnih operacijah proti partizanom. To je
bil nedvomno tudi povod za poostrene varnostne ukrepe, utrjeva¬
nje postojank ter oborožitev manjših posadk z bombami in stroj¬
nicami.

Italijani so se počutili ogrožene z vseh strani, zato so še na¬
prej strahovali ljudi. Kdor se jim je zdel še količkaj sumljiv, je
bilo po njem. V Topolcu so zaprli vse člane Dolganove, Zidarjeve
in Čeligojeve družine. Zidarjevo staro, 93-letno mater so zaprli
samo v hišo. Ker pa nikogar niso pustli k njej, je morala umreti
od gladu. V Smrjah so zaprli Novakovo in Mršnikovo družino.
Tudi iz čelj so odgnali dve družini zaradi sodelovanja s partizani;
izropali so tudi njuni imetji. Žrtvi črnih podivjancev sta postala
Alojz in Anton Frank. Oba so pred rimskim posebnim sodiščem
obsodili na dolgoletno ječo. V Zarečico je vdrla fašistična svojat
iz vojašnic v Vrbovem. Vas so obkolili, ljudi segnali sred vasi in
jih postavili v vrsto pred strojnice. Skvadristi in karabinjerji so
hoteli s silo zvedeti za ljudi, ki sodelujejo s partizani. Vojaki pa
so ropali po hišah, razbijali pohištvo, okna in posodo. Pri Francu
Majdiču so do zadnjega uničili gostilno, stanovanje izropali, hlev
in senik pa zažgali. Stvari, ki jih niso mogli odnesti, so uničili;
moko na primer, so stresli po tleh in jo pohodili.

Ker se jim med vaščani, kljub pritisku, ni posrečilo dobiti
izdajalcev, so s prctnjo, da bodo drugikrat vse pobili, proti večeru
odšli. Ljudje so se polni strahu vrnili v opustošene domove, ven-

198

dar srečni, da ni prišlo do hujšega, ker so imeli skvadriste za
naj hujše zveri.

Fašisti so strogo nadzorovali mletje žita v mlinih. Tudi moka
je bila na nakaznice. Ljudje so bili v škripcih. Zato je Marija Kirn
— Orana dala izdelati na Reki majhen mlinček za ročno mletje.
S tem mlinčkom, ki je bil le nekoliko večji od mlinčka na kavo,
so na skrivaj mleli žito in pekli kruh za partizane. V eni uri so
namleli toliko pšenice, da so lahko spekli hleb kruha.

Tako so polagoma minevali dnevi, ki so bili naj hujši v zgodo¬
vini brkinske čete. Ljudje so bili prestrašeni, da jih je bilo trenut¬
no težko pripraviti za kakšno sodelovanje. To pa ni bilo čudno
spričo izdajalcev in provokatorjev, ki so v hipnem navdušenju odšli
k partizanom, potem pa ob prvi preizkušnji pobegnili in se pred
sovražnikom reševali z izdajstvom. Najbolj žalostno poglavje te
vrste si je zapisal Cvetko Grilanc — Nedeljko.

Žal so se našli tudi drugi. Vodstvo brkinske čete, ki je tabo¬
rila na Črnih studencih, je dovolilo 13. junija dvema, navidez vda¬
nima borcema, obiskati domače v Smrjah. Izprijenca pa sta šla
k Italijanom in jih dva dni pozneje pripeljala naravnost v tabo¬
rišče. Toda četa se je v trenutku znašla in se po triurnem hudem
boju umaknila, brez hujših izgub, proti Vrbovem. Del čete pod
vodstvom Ivana Brozine — Slovana pa je odšel na sestanek s
hrvatskimi partizani v čabransko polico. Zaradi izdajstva so faši¬
sti natančno vedeli, kako je četa oborožena, zato so jo nenehno
zasledovali. Ker ni bilo drugega izhoda, so za boj in napore nespo¬
sobne ljudi poslali v Loško dolino k Zidanškovem bataljonu, saj
je četa kot peta četa sodila v njegovo sestavo, medtem ko se je
Slovanova skupina, v kateri je bilo osem borcev, ko ni mogla čez
staro mejo, umaknila v Hrvatsko Istro.

Maslova skupina brkinske čete, pa je v Brkinih sklenila pre¬
prečiti žganje oglja. Tako je izgnala družine italijanskih oglarjev
iz gozda pri Mislečah ter zažgala približno 15 ton oglja. Zaradi
tega je kmetov sin izdal partizansko taborišče, ki je karabinjerje
iz Tater pripeljal naravnost vanj. Zapiske o vsem tem najdemo v
poročilih Ettoreja Messana, generalnega inšpektorja javne varno¬
sti, ki meni, da je v snežniških gozdovih kakih 1500 ribellov. Nje¬
gov sum je očiten glede rudarjev v Mali Bukovici, med katerimi
da se skrivajo komunisti, da imajo zvezo s partizani in da pri¬
pravljajo napad na skladišče streliva. Resnica o tem sumu je, da
so Italijani že poleti 1941 pripeljali v bukoviški premogovnik ne-

199

katere delavce iz Jugoslavije. Med temi so bili zares nekateri ko¬
munisti, skraja vsi pa so pripovedovali o partizanskem gibanju
onstran meje. S tem so med tamošnjim domačim delavstvom
vzbudili prvo zanimanje za odpor in širili propagando Osvobodil¬
ne fronte.

Brezobzirnost sovražnega vojaštva in policije, ki kaže, da je
imela ponekod dokaj vestne obveščevalce, se je čedalje bolj izra¬
žala v »kdo bo koga«. Sovražnik se je oprijel racij in aretacij,
ljudje so bežali pred njim in se vključevali v brkinsko četo, ki je
tedaj taborila v gradu pri Kozjanah in Kozlovcu pri Pregarjah ter
nad Stružnikom. Izbirali so si boljši del: raje kot gniti v italijan¬
skih ječah, oditi v svobodne slovenske gozdove. Ni čudno, da se je
v četi nabralo precej za trdo partizansko življenje nesposobnih
ljudi, ki jih je bilo treba spraviti na varno. Zato so sklenili odpe¬
ljati jih na osvobojeno ozemlje v Loško dolino. Štab Zidanškovega
bataljona je bil tedaj na Račni gori. Na pot so se odpravili pod
vodstvom komandirja Karla Masla zadnji dan junija. Toda pri
prehodu čez greben med Kilovčami in Zagorjem, je skupina zašla
v sovražno gnezdo. V toči svinca je nastala zmeda. Karlo Maslo
je bil hudo ranjen v ramo in obraz. Zmedo je izkoristil izdajalec
iz Smrij, ki so ga bili prijeli in so ga zdaj vodili pred štabno so¬
dišče in ki je bil pripeljal sovražnika v taborišče na Mrzlem stu¬
dencu, zdaj pa jo je pobrisal, da je že naslednjega dne zopet vodil
Italijane v taborišče nad Stružnikom v Brkinih. Le-ta je bržkone
Italijanom povedal, da je komandant Maslo ranjen, saj so že na¬
slednjega dne zbobnali skupaj številno vojsko in policijo s psi, da
bi ga izsledili. Toda te sreče niso doživeli. Maslo je bil na varnem
pri brkinskih ljudeh, medtem ko je vodstvo čete, ki je imela tedaj
30 borcev in 4 borke, prevzel Gortan Simončič iz Ilirske Bistrice.

Razmere so postajale na vojaškem in političnem področju —
spričo gostih sovražnih posadk in ker je bil sovražnik povsod na
preži, mimo tega pa je prirejal »čistke« — iz dneva v dan bolj
težavne. Tako ni bilo upati, da bi se ranjeni Maslo mogel dolgo
izogibati sovražnikovim krempljem. Zato se je prve dni julija s
patruljo, ki jo je vodil politkomisar Aleš Sorta — Prešeren, odšel
zdravit v bolnišnico Zidanškovega bataljona na Račno goro. Na tej
poti v štab bataljona je, s kurirjem Sulcem, izginil tudi Aleš Sorta
— Prešeren; njegova smrt je še do danes nepojasnjena skrivnost.
Njegovo dolžnost je prevzel Franc Segulin — Boro.

200

Zadnje dni prve polovice julija so Italijani zopet začeli zbirati
vojsko za ofenzivo v Brkine. Brkinska četa se je še pravočasno
izvila iz obroča in se znova zatekla v koritniške gozdove. Že 14.
julija se je 6 partizanov spopadlo z nekim italijanskim oddelkom.
Ta spopad je bil tudi razlog za požig domačije Antonije Logar na
Taboru, »ker je podpirala partizane«. Naslednjega dne je zaseda
brkinske čete napadla italijanski vojaški avto na Milonji. Avto, ki
je vozil hrano v obmejne utrdbe, je bil uničen, padli so štirje vo¬
jaki, 11 pa je bilo ranjenih.

Tudi na ta spopad so Italijani odgovorili z vso grozovitostjo.
Predvsem so se znesli nad šembijčani. Zaprli so kar 32 fantov in
deklet ter jih, razen šestih, odgnali v videmske in koprske zapore.
Jožeta Vrha, starega komaj 18 let, pa so ustrelili za pokopališčem
v Trnovem. Tudi v Ostrožnem brdu so fašisti 21. julija uresničili
večkratne grožnje nad družino Frančiške Medvedove, ki so jo are¬
tirali skupno s sinom Francem in dvema hčerama. Vsi štirje so se
znašli 31. oktobra 1942 pred rimskim posebnim sodiščem in bili
obsojeni od 16 do 30 let ječe. Znesli so se tudi nad Primčevo dru¬
žino v Jasenu, ki so jo še s petimi drugimi vaščani podivjani fa¬
šisti odgnali v internacijo.

Ugotovitev italijanskih vojaških oblasti, da je na Primorskem
čedalje več partizanov, ki postajajo od dne do dne nevarnejši, je
bila nedvomno povod za ustanovitev XXIII. armadnega zbora v
Trstu, katerega rojstni dan je bil 15. junija 1942. Poglavitna nalo¬
ga tega zbora je bil boj proti delovanju upornikov na državnem
ozemlju tostran stare meje ali točneje, »da uskladi in vodi opera¬
cije proti upornikom na ozemlju tržaškega in videmskega vojnega
območja«.

V ljubljanski pokrajini sta v tem času pripravljala zloglasna
generala, vojna zločinca Roatta in Robotti ofenzivo za popolno
uničenje uporniškega gibanja. Podobno povelje je izdal seveda
tudi general Ferrero: »V kratkem času izločiti in zajeti upornike;
vse naloge je treba izvesti energično in dosledno«. Zate naloge sta
bili določeni, razen velikih policijskih sil, oddelkov obmejne stra¬
že, kar dve diviziji: Veneto in Novara. Da pa bi bile operacije
učinkovitejše, so Primorsko in Istro razdelili na tri operativna
področja, način vojskovanja pa so prilagodili partizanskemu ta¬
ko, da so postavljali zasede zlasti ponoči na važnejših prehodih,
ob kraških duplinah in studencih. Toda sam general kmalu ugo¬
tovi, da njegova vojska ne dosega pravih uspehov, zato naj »pre-

201

nehata počasnost in negotovost... ujete upornike je treba postre¬
liti, jemati talce, požigati poslopja povsod, kjer so bili na delu
partizani...«

Podobno je ukrepalo, za uspešen razvoj osvobodilnega gibanja
na Primorskem, tudi glavno poveljstvo slovenskih partizanskih
čet, ki je 27. junija 1942 zadolžilo vodstvo novo ustanovljene III.
grupe odredov, da dvigne raven partizanskega boja na Primor¬
skem: »...  doseči je treba, da nastane na goriškem in tržaškem
ozemlju sposobno partizansko gibanje. Tako je treba najti pota
za boljši stik s primorskimi partizanskimi četami, jim pomagati,
da se okrepe s sistematičnim opazovanjem italijanskih posadk od
Snežnika do Žirov...« Ta naloga je bila zaupana Jožetu Lemutu —
Saši, ki naj svoje delo usmeri predvsem v organizacijo močne
partizanske vojske. Tu je bila mišljena tudi pomoč v četi 60 do 70
mož, s komandantom in komisarjem, iz katere naj bi se razvil
bataljon in pozneje odred.

Za izpolnitev tega ukaza se je zbralo približno 80 prostovolj¬
cev iz enot Krimskega in Kočevskega odreda v samostojen ba¬
taljon, katerega komandant je postal Stanko Kovač — Smeli. Ba¬
taljon se je okoli 20. julija odpravil na Primorsko. V njegovih
vrstah so bili nekateri znani borci: n. pr. Karlo Maslo, ki se je bil
zdravil v bataljonski bolnišnici, Drago Flis — Strela, Janko Kofol,
Rihard Knez in drugi. Poglaviten namen bataljona je bil udariti
na železniško progo Ljubljana—Trst, da bi s tem zavrli napadal¬
nost italijanske vojske, ki je prav v tistih dneh z ofenzivo, imeno¬
vano »roška«, navalila na Notranjsko z nalogo: »Požigaj! Streljaj!
Odganjaj!«

Na nesrečo je Smelijev pohod padel v dobo hajk in napetosti.
V tistem času, ko je italijanskega vojaštva kar mrgolelo, je bil
ukaz, naj v eni noči obkoli ozemlje, koder je tekla železnica Po¬
stojna—Trst, docela neizvedljiv. Krivda je bila tudi v tem, ker ni
bilo pravih vodičev, razen tega pa so politiki dostikrat slabi ge¬
nerali in obratno.

Drago Flis — Strela, bolničar in mitraljezec v Smelijevem ba¬
taljonu, se takole spominja tega pohoda z Notranjskega na Pivko
in v Brkine:

»V veliki italijanski ofenzivi, ki se je začela julija leta 1942
na Notranjskem, so se partizanske enote pomikale iz Iške in Kri¬
ma čez Sodražico na Veliko goro. Takrat je bila Loška dolina še
nedotaknjena. Na Veliki gori so se v precejšnjem številu zbrali

202

naši borci in mnogo se jih je prostovoljno priglasilo za Primorsko,
in sicer iz vseh enot Krimskega odreda. Krenili smo v Loško do¬
lino. Tovariš Smeli (Stanko Kovač — Slavko Smeli) je bil ime¬
novan za komandanta tega bataljona. Jaz sem bil takrat bolničar in
mitraljezec. Sestali smo se pod Račno goro nad Loško dolino, od
tam smo se napotili čez Spodnje Poljane v Loško dolino in mimo
Kozaršč čez Mašun. Meja ni bila zastražena. Na oni strani meje,
predvsem v Brkinih, pa so Italijani zbrali 1500 mož, ker so priča¬
kovali, da bodo nekatere naše enote zaradi velike ofenzive posku¬
šale priti čez mejo, razen tega pa so hoteli onemogočiti gibanje
brkinske čete, ki je bila prva primorska partizanska enota. S to
četo so bile takrat le priložnostne kurirske veze. Za naš bataljon
so Italijani vedeli, ker smo bili izdani. Vedeli so natanko, kdaj
bomo šli čez mejo. Spustili so nas čez železnico, ki smo jo prešli
po običajni kurirski poti nad predorom. V jutranjem svitu smo
se ustavili onkraj železnice v bližini Ostrožnega brda. Ker smo
imeli malo hrane, smo šli na bližnjo njivo kopat krompir. Že okoli
desete ure dopoldne so nas Italijani napadli. Ves dan smo se po
malem tolkli, toda naš boj je bil vsebolj podoben umiku. Bili smo
skoraj popolnoma razbiti. Največja skupina je štela okoli deset
ljudi. Precej jih je padlo, mnogo so jih zajeli. Ponoči smo hoteli
čez cesto pri Ribnici in kreniti v Bistrico. Naleteli smo na zasede;
ponovno so nas razbili in ostalo nas je samo nekaj skupaj.

Ponoči se nas je zbralo okrog deset. Po isti poti smo se vračali
nazaj proti Loški dolini. Med potjo pa je Smeli zaradi naporov
zaostal. Ustavili smo se in ga dolgo iskali, pa brez uspeha, šli smo
nato sami naprej. Proti jutru smo se ustavili pri Mrzlem studen¬
cu nad Juriščami. Ta dan smo jedli surov krompir, ker nismo
smeli zakuriti...«

To pa je bila tudi zadnja Smelijeva pot. Smeli je bil član KPS,
komandant Zidanškovega bataljona, narodni heroj. Padel je 1. av¬
gusta 1942 pri Mrzlem studencu v snežniških gozdovih.

S povsem z druge strani je sodoživljal prihod Smelijevega ba¬
taljona Avguštin Šajn iz Bača. Dejstvo je, da se je toliko partiza¬
nov, saj jih je bilo več ko sto, v tistih hudih razmerah, kmalu
znašlo v velikih škripcih. Kmetje so bili obubožali, mnogo vasi je
hilo požganih, živila so bila na izkaznice, razen tega pa je ljudi
preveval silen strah pred fašističnimi represalijami. Zategadelj ni
čudno, da je bila stiska glede prehrane. Zato so partizani, ki so
dobesedno stradali, tvegali in šli po hrano v Jurišče in Bač:

203

»Tisto jutro sem na trkanje brez oklevanja odprl okno. Spo¬
znal sem tri znane partizane: Petra iz naše vasi, Iztoka iz Maribo¬
ra in Stanka Franka iz že požganih Kilovč. Tisto noč je prišla nji¬
hova četa po hudih bojih počivat v Mrzlo jamo, uro in pol hoda
od naše vasi. Bili so močno utrujeni, še bolj pa lačni, zato je četni
komandir ukazal trem partizanom, naj gredo na Bač po hrano,
dva pa na Jurišče. Tako so trije prišli k meni. Hitro sem poskrbel,
da so se njihovi nahrbtniki napolnili s hrano in cigaretami. Toda
še vedno se mi je zdelo vse to premalo za četo kakih 50 borcev.
Šel sem k tovarišu Urbančiču, ki je imel dosti živine, in ga prosil
za pomoč. Urbančič je brez oklevanja rekel, naj trije partizani
mimogrede, ko se bodo vračali, kar s paše vzamejo najdebelejšo
kravo.«

Tako so se že podnevi ti trije partizani odpravili, otovorjeni z
nahrbtniki, proti taborišču, spotoma pa so vzeli še Urbančičevo
kravo. Drugače pa je bilo s tistima dvema, ki sta šla na Jurišče.
Nista vedela za terence, zato sta šla kar v gostilno. Ta pa v tistih
časih ni bila pripraven kraj za take pomenke. Med pivci se je
bržkone našel nekdo, ki je obvestil obmejno stražo v Palčju, kjer
so bili stražarji. Le-ti so bržkone telefonirali v Pivko in Knežak,
kjer so bili vojaki. Poveljstvo je takoj poslalo v Jurišče tri tovor¬
njake do zob oboroženih vojakov. Trije borci, ki so gnali kravo,
so počasi stopali proti Bačkem dolu. Ko so prišli na klanec, so po
cesti pridrveli kamioni z vojaki. Takoj so zagledali, nekaj sto
metrov daleč pod seboj, partizane in kravo. Obsuli so jih s točo
svinčenk.

Tako so se partizani znašli v zelo kočljivem položaju. Bili so
sredi travnika. Takoj so izpustili kravo, se znebili težkih nahrbtni¬
kov in poskušali doseči bližnji kamniti grič. Tam bi bili varni in
tam sta jih čakala tovariša, ki sta bila na Juriščah in sta ravnokar
prišla. Ko so Italijani videli, da partizani bežijo, so poskakali s
tovornjakov. Divje so vpili in streljali ter se pognali za partizani,
ki so se hitro oddaljevali. Toda Stanko, visok, mlad fant iz Kilovč,
je bil ranjen v koleno. Ko ga je zadelo, je padel in se spet hitro
dvignil, pa ni šlo. Zato se je po vseh štirih zavlekel v bližnjo do¬
linico. Drugi štirje so se ustavili, da bi ga rešili, pa ni bilo mogoče.
Italijani so prišli že čisto blizu. Obkoljevali so ga v širokem krogu
in se mu počasi približevali. Radi bi ga bili ujeli živega. Tedaj pa
je počilo pet zaporednih strelov. Italijani so polegli in se niso
upali dalje. Potlej je še votlo zabobnelo. Ko se je razkadil dim, je

204

bil v dolinici mir. Italijani so našli le razmesarjenega partizana.
Stanko je vedel, da ne bo mogel ubežati, zato si je z ročno bombo
sam končal življenje. Medtem ko so Italijani poskušali ujeti ranje¬
nega partizana, so drugi štirje pritekli v gozd in se v njem skrili.

Tiste dni je bila na Pivki košnja. Zato je bilo v neposredni
bližini tega dogodka polno koscev. Italijani so bili besni, ker se
jim ni posrečilo ujeti ali ubiti vseh pet partizanov, zato so polo¬
vili 28 koscev. Prignali so jih k ubitemu partizanu in jih spraševali,
če ga kdo pozna. Čeprav so ga skoraj vsi poznali, je vsak odkimal.
Po dolgem zaslišanju in zastraševanju koscev so mrtvega partiza¬
na odnesli na tovornjak in se odpeljali v vojašnico v Knežaku. S
seboj pa so odgnali tudi kosce. V Knežaku so jih legitimirali, ne¬
katere tudi pretepli, potem pa so jih izpustili. Toda kmalu so se
premislili, še isto noč so prihrumeli s tovornjaki v vas in z veliko
ihto preiskovali hiše vseh osemindvajsetih. Spet so jih aretirali,
jih naložili na tovornjak in odpeljali v vojašnico na Pivki.

Tega dne so tudi v Juriščah polovili 28 moških, jih zbrali sre
di vasi in jih postavili v vrsto. Grozili so jim z ustrelitvijo, vendar
so jih zaprli skupaj z Bačani v pivške vojašnice. Bolj osumljene
so imeli zaprte posebej, pretepali so jih in bržkone izbrali za talce.

Mrtvega partizana Stanka Franka, po domače Pecmanovega iz
Kilovč, so pokopali na pokopališču v Knežaku. Na grobu je itali¬
janski oficir kratko nagovoril svoje vojake. Dejal jim je, naj jim
bo ta hrabri mladi junak za zgled, ker si je raje končal življenje,
kot bi se pustil ujeti.

To se je zgodilo 22. julija 1942. Iz italijanskih poročil namreč
zvemo, da so bili tistega dne na območju Pivke oddelki divizije
»Veneto«. Italijani so silno zaostrili nadzorstvo nad gibanjem pre¬
bivalstva. Sam general Ferrero, poveljnik novega armadnega zbo-
ra , je ugotovil da je partizanov na Primorskem zmeraj več in da
novi partizani ne prihajajo zgolj čez mejo, pač pa da odhajajo
med partizane tudi domačini.

To je bilo zelo zakasnelo spoznanje, ki pa je nadute fašistične
hierarhe toliko bolj podžgalo. Zraven požigov domačij in aretacij
celotnih partizanskih družin so začeli strogo nadzorovati vse pre- ■
bivalstvo in zaloge živil. Nenadne preiskave so bile vsak dan. če
so koga osumili sodelovanja z »ribelli«, že je bilo po njem. Tem
razmeram je seveda močno botrovala stiska pri preskrbi in pre¬
hrani. Razen tega je že marsikdo nasedel provokatorjem in tako
kar čez noč padel v nesrečo. Tudi sicer podivjani in pijani fašisti

205

v nasilju niso imeli ne meje ne mere. Spričo tega ni čudno, da so
ljudje postali brezbrižni in da se jih je lotil brezup. Strah je
marsikomu skrivil hrbtenico, čeprav je natihoma vsak želel, da bi
se ureseničile zlate sanje o svobodi. Te sanje so živele kakor v
pravljici neznansko daleč, vendar nekje so bile, čeprav je bilo
sovražnika kot listja in trave ter je bil na vrhu moči.

Kot steber trdni so ostali le najbolj vztrajni in zvesti. Le-ti
niso klonili še pred takimi peklenskimi nakanami, kot je bila
sodna obravnava v Rimu proti borcem, ki so jih bili ujeli na Na¬
nosu, in proti političnim delavcem, ki so jih dobili v kremplje po
naključju ter jih zdaj obsodili z vso ihto in maščevanjem. Od 29
obtožencev so bili vsi, razen sedmih, ki so bili zaradi mladolet
nosti obsojeni na 30 let ječe, obsojeni na smrt. Najbolj vztrajnih
ljudi tudi ni zastrašil grozilni prihod samega Mussolinija v Gorico,
kjer je v javnem govoru na Piazza Ginnastica povzdignil razjarje¬
ni glas in nad uporno slovensko »rajo«, ki živi na »terri italianissi-
mi« spustil rafale srditih groženj. Kdor se ne bo pokoril Cezarje¬
vim zakonom, ga čakata svinec in bajonet, kamen ne bo ostal na
kamnu vasi, ki se upirajo.

Duce se je penil od jeze, toda komaj petnajst kilometrov od
tam, v Trnovskem gozdu nad Vipavsko dolino, je že deloval ba¬
taljon, ki je pozneje nosil ime Simona Gregorčiča.

čeprav je »veliki Rimljan« poklical k sebi na posvet vse pre¬
fekte in fašistične tajnike, posebej pa vse vojaške poveljnike: ge¬
nerala Ferrera, maršala Cavallera, generale Ambrosia, Roatto, Ro-
bottija in Coturrija, to je vse glavne poveljnike generalnega štaba
ter okupacijskih sil na Primorskem, v Sloveniji, Dalmaciji in na
Hrvatskem, zakaj Galeazzo Ciano je 10. junija 1942 zapisal v svo¬
jem dnevniku: »Bati se je, da uporniki zasedejo Dalmacijo. Tudi
v Reški pokrajini (beri: brkinska četa!) vre... Fašistični vodja
se je sicer počutil na višku zmag, časti in slave, še je upal, da bo
Rommel v Afriki izvojeval zmago, še ga je čakal beli lipicanec, s
katerim bo kot triumfator pojezdil v Kairo. Vendar Mussolinija
je tedaj že razjedala bolezen, pa tudi vojaški, politični in gospo-
' darski porazi. Kljub temu, da so v Gorici zbrani mogotci hoteli z
nasiljem vzdržati cesarstvo v namišljeni slavi in moči, je Musso¬
lini še rekel generalom, kar je leta 1915 zapisal: »To ljudstvo nas
ne bo nikoli ljubilo...« In še je povedal, da »beli« gospodje naj
v Ljubljani ne pričakujejo čudežev... Toda osvobodilno gibanje
je vztrajno šlo svojo pot. Na dan procesa in obsodbe v Rimu, 24.

206

julija 1942, je brkinska četa napadla sovražnikov vojaški tovor¬
njak, ki je šel po les v snežniške gozdove. V napadu je bilo mrtvih
12 vojakov, 6 pa jih je bilo ranjenih, medtem ko je bil tovornjak
popolnoma uničen.

Ljudstvo je, spričo sovražnikovih hajk in čistk, že imelo trde
izkušnje. Ker so bili brkinski griči vse prej kakor pa pripravni za
prepotrebna skrivališča, se je zateklo k tako imenovanim bunker¬
jem. V Tominjah, kjer so bili prav v tem času obnovili vaški od¬
bor OF, so pod njegovim vodstvom zgradili kar štiri bunkerje.
Prvi je bil v Bitnarjevem lazu, med Tominjami in Brcami, drugi
je bil med Čeljami in Tominjem, tretji je bil v gozdu Gološčak
med Brcami in Harijami, četrti pa v gozdu Staja med Čeljami in
Brcami. Vsi ti bunkerji so bili v zemljo skopani, večji ali manjši,
pokriti z lesom in zakriti z brinjem, robidjem in mahom. V te
bunkerje so se zatekali predvsem aktivisti, ki jim je pretila nevar¬
nost. V Tominjah je Vid Oprešnik — Nace ustanovil tudi javko
pri Jakobu Kocjančiču — Zdinarju, medtem ko je bila v Preložah
javka pri Mihu Kovačiču. Tudi v Starodu so v teh dneh ustanovili
vaški odbor OF. V Novi vasi so za javko našli streho v hiši Milana
Levarja, kjer se je večkrat oglasil Anton Raspor, komandir prve
istrske čete.

Kaže, da je bil ta čas naklonjen tudi drugačnim dejanjem. Boj¬
da se je avgusta 1942 zbrala v Knežaku večja skupina duhovnikov z
namenom, da bi zasnovali nekaj beli gardi podobnega. Za sestanek
Pa so po svojih obveščevalcih zvedeli tudi aktivisti. Duhovnikom,
ki so se bili udeležili sestanka, so napisali pismo in jim v vljud¬
nem tonu pojasnili namene OF ter izdajalsko delo bele garde. Tako
Je bila nakana z belo gardo že v kali zatrta.

Napad na italijanski vojaški tovornjak v snežiških gozdovih
24. julija 1942 je zopet v tolikšni meri podžgal sovražnikov mašče¬
valni srd, da se je znova pripravil na veliko očiščevalno ofenzivo
Proti brkinski četi, ki se je bila medtem preselila na območje Br
kinov. V ofenzivi, ki se je začela 13. avgusta, so sodelovale vse
‘-'note divizije Novara, 59. legija črnih srajc ter še nekatere voja¬
ške in številne enote policije in karabinjerjev. Vsa ta pisana dru¬
ščina je Brkine najprej obkolila tako, da je bil mož pri možu vse
°d Prema do Harij in Podgrada, od tod pa vse do Škocjanskih
jam, nakar je navalila v brkinske griče... Gora se je tresla, rodila
se je miš ... Da ofenziva ni dosegla svojega namena, lahko beremo
ludi v sovražnikovih poročilih.

207

Obsežna sovražna ofenziva je brkinsko četo resda nekolikanj
presenetila. Zato je njeno vodstvo naglo odločalo. Četo so zaradi
uspešnejšega preboja razdelili na tri skupine: prvo, v kateri sla
bila tudi Drago Rebec — Kovač in Anton Dolgan — Branko in jo
je le-ta vodil čez Brezovo brdo na Skadanščino, druga skupina, ki
sta bila v nji Anton Primc — Dušan in Edvin Maslo naj bi šla mimo
Podgrada in Podbež na območje Poljan, tretja, skupina Jožeta Zi¬
darja — Jadrana, v kateri je bil tudi Franc Čuček — Bognar
naj bi ostala na območju čelj in Pregarij, toda v zadnjem trenut¬
ku se ji je posrečilo prebiti se skozi sovražnikove vrste v bližino
Gornjega Zemona. V Brkinih je ostala le skupina Karla Masla, v
kateri so bili še Anton Hreščak — Urban in Franc Maslo, ki bi
bila skoraj postala žrtev ofenzive. Rešila se je le po naključju
v bunkerju v gnojnični jami pri Mahnetu v Tatrah.

Ko je odvihrala mimo sovražna ofenziva, je življenje zopet
steklo po vsakdanjem tiru. Čeprav se v skupine razdeljena brkin¬
ska četa ni kmalu vrnila v Brkine, sta politično delo v teh krajih
nadaljevala Franc Segulin — Boro, ki je bil tudi komisar čete, in
Franc Hvalič — Bolte, doma iz Lok pri Gorici. Tako je pripove¬
dovanj zvemo, da se je prav v tem času obnovilo in da je zaživelo
gibanje OF v Kosezah, kjer so imeli sestanke v kleteh nekdanje
opekarne. Najbolj zavzet za delo da je bil Avgust Ujčič. V Hujah
je postalo središče gibanja pri Tomažičevih, ki se je potem širilo
od hiše do hiše. Razgibali so se tudi v Vrbovem. V Topolcu so
ustanovili odbor OF na sestanku v mizarski delavnici Roberta
Jenka. Ta odbor je bil trajnejši. Aktiviste, ki so odšli k partizanom
ali če so jih zaprli, so hitro nadomestili drugi tovariši. V Trpča-
nah, Vrbici, Novokračinah in v drugih podgorskih vaseh je neutrd-
ljivo deloval Jože Prosen — Radivoj. Podobno bi lahko navedli po
vrsti večino vasi.

Zaradi velike pomembnosti v razvoju partizanstva na Primor¬
skem naj zapišem nekatere dogodke, ki so prav med sovražno
ofenzivo v Brkine bili v Vipavski dolini. Na prvem mestu je ne¬
dvomno ustanovitev Gregorčičevega bataljona nad Vitovljami
(okoli 10. avgusta), in sicer neposredno po požigu Ustij — prve
žrtve fašistične morilske in požigalske sle na Vipavskem.

Kmalu nato, 20. avgusta 1942, je goriški prefekt Cavani s po¬
sebnim lepakom razglasil tiralico za Jankom Premrlom — Voj¬
kom ter razpisal 50.000 lir nagrade tistemu, ki ga izroči oblastem

208


Tiralica za narodnim herojem Karlom Maslom

živega ali mrtvega. Podobno tiralico je tri dni prej razglasil tržaški
prefekt Tullio Tamburini za Karlom Maslom.

Da se bomo bolje seznanili s tedanjimi razmerami na Primor¬
skem, povzemimo nekatera mnenja Toma Brejca — Lojzeta, se¬
kretarja PK KPS za Primorsko (po rodu je bil iz Novakov pri
Cerknem; aprila 1942 ga je CK KPS poslal z Gorenjskega na Pri¬
morsko), ki jih je navedel v pismu CK KPS z dne 22. avgusta 1942:

» ... Preosnovali smo sestav primorskih partizanov in ustano¬
vili prvi primorski bataljon. Sklenili smo imenovati ga: Bataljon
Simona Gregorčiča. Za to ime smo se odločili, ker je to potrebno,
ker moramo upoštevati tukajšnje razmere. Ta pesnik je globoko
zapisan v srcu tega ljudstva. Resnica je, da ima veliko zaslugo, da
je to ljudstvo kljub vsemu ostalo narodnostno tako zavedno.

Bataljon Simona Gregorčiča je razdeljen na dve četi, vsaka
četa pa na dva voda. Prvo četo imenujejo Tolminsko, drugo pa
Vipavsko. Ustanovili smo tudi minerski vod. V zvezi s tem smo
tudi določili vodstvo čet in vodov. Vodstvo vodov smo izročili ko¬
likor mogoče borbenim in že nekoliko izkušenim partizanom ...
Dokončna sestava štabov zaradi pomanjkanja sposobnih ljudi še
ni mogoča. V začasno vodstvo bataljona smo določili za koman¬
danta Martina Greifa — Rudija, za komisarja pa Jožeta Lemuta —
Sašo... Zelo bi nam ustregli, če bi nam poslali Staneta Starca —
Fazana z Gorenjskega, ki je Primorec in o katerem smo slišali
precej dobrih stvari...

Na splošnem je položaj na Primorskem tak: Sovražnih hoče
s svojim terorjem prestrašiti prebivalstvo in uničiti naše gibanje,
še preden bi prišlo do organizirane ljudske vstaje. Pereč problem
je pomanjkanje mladih, umsko dovolj razvitih in resnih moči. Od
letnikov 1910 do letnikov 1922 je vse pri vojakih. Starejši letniki,
ki so še doma, pridejo manj v poštev... Razveseljivo je, da je
zelo delavna in požrtvovalna mladina. Žal ne razume več dobro
partizanskega čtiva, ker jo je pokvarila fašistična šola. Število
SKOJ je premajhno ... Na ozemlju Primorske je v tem času kakih
30 odborov mladinske OF, medtem ko je odborov OF že nad sto ...
KPS ima 53 članov in 61 kandidatov. V partizanih je 11 članov in
8 kandidatov. Po socialnem sestavu so na prvem mestu delavci in
kmetje; najmanj je intelektualcev ...

Vendar doslej še nimamo na Primorskem pokrajinskega od¬
bora OF, niti ne okrožnih odborov. Vzrok temu je: pomanjkanje
sposobnih ljudi...«

210


Gregorčičev bataljon, ki je taboril nad Vitovljami, se je kmalu
lotil temeljite reorganizacije in je spodbujal k čimvečjemu sodelo¬
vanju vseh primorskih partizanov. S Stjenkovo kraško skupino je
dobil zvezo že v prvih dneh po ustanovitvi, medtenl ko se mu je,
razumljivo, z brkinsko četo posrečilo povezati šele v drugi polo¬
vici avgusta. Tedaj se je bila komaj spet zbrala v Brkinih, in ker
so nekaj že zvedeli o reorganizaciji partizanske vojske, so posebno
odposlanstvo poslali k nadrejenemu štabu v Loško dolino, v kate¬
rem so bili Jadran, Branko, Dušan, Kalc in Urban, medtem ko se
je druga skupina odpravila v Vipavsko dolino, kamor pa zaradi
»rastrellamenta« ni prišla in se je vrnila na Vremščico. Ta skupina
se je dvakrat spopadla s sovražnikom. Sreče tudi prva skupina ni
imela, saj se je vrnila, ne da bi se sestala z iskanim štabom. Na
Notranjskem je tedaj divjala roška ofenziva in tako je ta skupina
večkrat padla v zasedo. Kljub temu je, gredoč iz Leskove doline
proti Gomancem, preganjala italijanske gozdne delavce in oglarje,
narednika gozdne milice pa je celo razorožila.

V zvezi z reorganizacijo partizanske vojske na Notranjskem
je bila mišljena in poudarjena pomoč primorskim partizanom. Že
27. avgusta je izšla odredba o ustanovitvi Soškega odreda. Odred¬
bo sta nedvomno podpisala Aleš Bebler — Primož Tratnik, na¬
mestnik komandanta glavnega poveljstva, in komisar Viktor Sto¬
par — Silvo Moščan, ki sta bila tedaj v Dolomitih, torej zunaj
sovražne ofenzive. Vemo pa, da so priprave za ustanovitev Soške¬
ga odreda potekala že prej, saj je Vidko Hlaj — žižič, poznejši
sekretar okrožnega komiteja za Slovensko Istro, na zahtevo Mirka
Bračiča iskal prostovoljce za Primorsko v 4. bataljonu Krimskega
odreda, ki je tedaj taboril na Ljubljanskem vrhu nad Verdom.
Nekaj dni pozneje, 22. avgusta, se je v tem bataljonu oglasil celo
Bračič sam in vzel s seboj tri prostovoljce. Prostovoljci so bili po
rodu največ s Primorskega; pred fašizmom so bili zbežali čez
mejo, živeli v matični državi kot emigranti in zdaj, po italijanski
okupaciji velikega dela Slovenije, so spet pred fašizmom bežali v
ilegalo in k partizanom. Iz teh vzrokov izhaja razmeroma veliko
število Primorcev med začetniki odporniškega gibanja.

Soški odred, ki je iz konspirativnih razlogov vse do prestopa
jugoslovansko-italijanske meje nosil ime Loški odred, so po odlo¬
ku glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet ustanovili av¬
gusta 1942 iz tretjega bataljona Kočevskega odreda na Otrobovcu
nad Babno polico. V njegovo pristojnost je poslej prišla tudi br-

14 *

211

kinska četa. Za komandanta odreda je bil imenovan tržaški rojak
Mirko Bračič, namestnik komisarja pa naj bi bil Vipovec Jože
Lemut — Saša, ki pa je padel že 17. avgusta v zasedi pri Krom¬
berku. Vendar je bil prvotno imenovan za komisarja Dušan Pirje¬
vec — Ahac, medtem ko je do njegovega prihoda v odred (1. okto¬
bra 1942) opravljal posle komisarja Ivan Turšič — Iztok. Iz raznih
razlogov je bil za začasnega komisarja imenovan tudi Drago Flis —
Strela, ki je kot medicinec opravljal tudi dolžnosti odredovega
bolničarja.

Verjetno je, da komandant Bračič ni podrobno poznal sploš¬
nih razmer na Primorskem, zato je prišel 25. septembra s patruljo
čez staro mejo in 8. oktobra sporočil glavnemu poveljstvu, da so
razmere na Primorskem dovolj ugodne za razvoj partizanstva.
Ljudje da sovražijo samo eno: fašizem in Italijane. So pa poli¬
tično nerazgledani in ne razločujejo četnikov od partizanov... V
partizane so odšli največ fantje, ki so prišli na dopust, in nekateri,
ki so dezertirali iz italijanske vojske. Velika težava za razvoj par¬
tizanstva je gotovo cestno omrežje in ker ni gozdov...

Že konec septembra, ko je Mirko Bračič šel na Primorsko, je
začel izdajati odredbe z nazivom Soški odred, ki je prekoračil
staro mejo 25. oktobra, štiri dni pozneje pa je bil že v Vipavski
dolini. Tedaj je 3. bataljon Simona Gregorčiča postal 1. bataljon
Soškega odreda. V okviru tega bataljona so bile štiri čete: vi¬
pavska, tolminska, kraška, in brkinska četa. Zadnji dve nista bili
operativno vključeni v bataljon. 2. bataljon se je imenoval »tol¬
minski«, dotedanji 1. bataljon pa je postal 3. »kraški« bataljon.

Drago Flis — Strela, ki je bil to pot že drugič na Primorskem,
je v svojih vtisih takole zapisal:

»Bilo je v sredini oktobra, ko smo se spet odpravljali na Pri¬
morsko. Bračič je dober teden pred nami odšel s kakimi petnajsti¬
mi ljudmi, mi pa smo se napotili okoli 20. oktobra... Krenili smo
preko Mašuna in se ustavili v prvi vasi na Primorskem, v Volčah.
Tam so nas ljudje že čakali. Zvedeli so, da pridemo, pa so nam
pripravili precej hrane. Celo ovce so klali, da bi nam bolje po¬
stregli. Ves odred je bil dobro oborožen in za tiste čase smo imeli
kar precej mitraljezov. Povečini so bile to zbrojevke, ki so jih
ljudje močno občudovali. Borci so imeli v glavnem mavzerice.
Ljudje so bili navdušeni nad našim prihodom in so nas odlično
pogostili. Tudi o partizanih so vedeli precej, ker je delovala na
tistem območju pivška (brkinska op. p.) četa.«

212

Tu naj bo mimogrede omenjeno, da Mirko Bračič, čeprav Tr¬
žačan, za primorske partizane ni imel lepih besed in temu primer¬
no je bil tudi priljubljen. Nad podrejenimi je zelo rad »divjal«,
nadrejenim pa je poročal le o slabostih, nič pa o uspehih, poročal
je o »skrivačih« in »zelenem kadru«, čeprav je bil Janko Premrl —
Vojko po svojem junaštvu in morali odličen partizan, prav tako
Karlo Maslo po junaštvu, in še marsikdo. Bračič je poročal o iz¬
rednih, težavnih razmerah za razvoj partizanstva na Primorskem
vse do začetka novembra 1942, ko je zapisal: »Vse je v redu...!«

S Soškim odredom je prišel na Primorsko tudi Rudi Mahnič
— Brkine, ki je spočetka opravljal dolžnosti namestnika politko¬
misarja 3. bataljona (kraškega) Soškega odreda, nato pa ga je
PK KPS za Primorsko, kot enega svojih najboljših delavcev, po
prvi pokrajinski partijski konferenci, 4. in 5. decembra na Vrhu
pri Braniku, imenoval za sekretarja okrožnega komiteja KPS za
južno Primorsko. Ta je z veliko prizadevnostjo ustanavljal omrež¬
je OF, ki se je v kratkem času razširilo med večino prebivalstva.

Morda smo doslej premalo poudarili delo KPS, poglavitne sil¬
nice narodnoosvobodilnega gibanja na Primorskem. Navedli smo
sicer že nekatere partijske aktiviste, ki so prišli semkaj že v letu
1941. Le-ti so našli v svojem poslanstvu najzvestejšega zaveznika
prav v sovraštvu do fašizma, v visoki narodni zavesti ter v dolgo¬
trajnem gospodarskem zatiranju, ki so ga fašistične oblasti izva¬
jale nad primorskim ljudstvom.

Pomembna prelomnica pospešenega in čedalje širšega delo¬
vanja predstavnikov KPS so bile partijske konference. Prve braz¬
de za ledino primorskega odpora je začrtalo politično posvetova¬
nje 8. julija 1941 v Kremencah nad Renčami. Kot izredno po¬
memben politični dogodek naj omenimo partijsko posvetovanje,
ki je bilo 6. aprila 1942 na Skalnici pri Gorici. Na njem je sodelo¬
valo razen poverjenika CK KPS še 22 delegatov iz Gorice, Vipave,
Krasa, Brd, Idrije in Trsta. Tako prvo kot drugo posvetovanje sta
določili jasne smernice vsemu narodnoosvobodilnemu gibanju. Na
osnovi tega je bil aprila 1942 tudi ustanovljen PK KPS za Primor¬
sko. Sekretar le-tega je bil Tomo Brejc — Lojze, člana pa Jože
Lemut — Saša in Anton Velušček — Matevž.

Naslednje partijsko posvetovanje je bilo, kar smo že omenili,
4. in 5. decembra 1.942 na Vrhu pri Braniku. Na njem so sodelovali
domala vsi tedanji primorski in politični in vojaški voditelji: Aleš
Bebler — Primož, Dušan Pirjevec — Ahac, Tone Velušček — Ma-

213

tevž, Darko Marušič — Blaž, Avgust Dugulin, Avgust Špacapan,
Julij Beltram — Janko, Bojan Štih, Andrej Kumar, Srečko Cebron,
Ivan Kosovel — Borodin, Martin Greif — Rudi, Vidko Hlaj — Ži
žič in še nekateri.

To posvetovanje je bilo eno najpomembnejših za organizacij¬
sko utrditev primorskega osvobodilnega gibanja. Primož je poro¬
čal o političnih razmerah na Primorskem, v Jugoslaviji in po sve¬
tu, Ahac pa je ugotovil pravilen razvoj partizanskega boja na Pri¬
morskem. Po dvodnevnem razpravljanju so sprejeli resolucijo, v
kateri je ugotovljeno, da so v boju proti fašizmu že doseženi raz¬
veseljivi uspehi, da se je posrečilo združiti Primorce v enotno in
mogočno gibanje OF ter da so že zasnovana močna jedra parti¬
zanske vojske.

Nedvomno so ta partijska posvetovanja, ugotovitve, smernice
in sklepi našli globok odmev v krajih pod Snežnikom ali vsaj po¬
ložili trdne temelje nadaljnjemu razvoju osvobodilnega gibanja.
Dejavnost je bila usmerjena predvsem na dvoje področij: na šir¬
jenje OF med ljudstvom in pridobivanje novih borcev za partizan¬
ske čete. Italijanske vojaške oblasti so septembra 1942 vpoklicale
pod orožje letnik 1923. Mnogi so se raje pridružili bataljonu Si¬
mona Gregorčiča, ki je tako narastel na 140 borcev. Imel je le pet
mitraljezov in 85 starih pušk, kar je narekovalo: spopadati se s
sovražnikom in mu iztrgati čimveč orožja. S temi nalogami je
prišel in jih začel uresničevati tudi Soški odred.

Po preureditvi Gregorčičevega bataljona je v okviru Soškega
odreda nastal 3. kraški bataljon, v njegovo sestavo pa je prišla
četa, katere področje delovanja so bili Pivka, Kras in Brkini. To
ozemlje je bilo med najtežjimi tudi glede na način partizanskega
vojskovanja, zakaj sovražnik ga je zaradi gostega cestnega omrež¬
ja, goličave brez gozdov in vasi, ki so bile zelo na očeh in pregled¬
ne, laže nadzoroval z zasedami in s pogoni. Osrednja naloga čete
so bile sabotaže na železnici proti Trstu in Reki. To v tem času
tudi omenjajo italijanska policijska in vojaška poročila.

Takrat so postale še zlasti delavne posebne leteče policijske
skupine — nuclei mobili — iz agentov javne varnosti in karabi¬
njerjev. Te skupine so bile podrejene generalnemu inšpektoratu
javne varnosti za Julijsko krajino. Vodil ga je Giuseppe Guelli,
proslul sadist in krvolok, ki je imel polnomočje nad vsemi poli¬
cijskimi in karabinjerskimi enotami v državi. Poglavitna naloga

214

teh letečih policijskih skupin je bila zasledovati upornike in vse
tiste, ki jih podpirajo, poizvedovati za nevarnimi prekucuhi, okre¬
piti varnost posebej ob meji in v ta namen zbrati in pridobiti spo¬
sobne obveščevalce. Razen tega so bile v stiku z vojaškimi oblast¬
mi. Tako je Giuseppe Guelli s svojo policijo napolnil zapore Coro-
nea v Trstu, z zločinskim pajdašem Collottijem je nečloveško
mučil in pobijal svoje žrtve v zloglasni vili v ulici Bellosguardo
v Trstu. Sad te policijske tolpe so bili tudi prenapolnjeni zapori
v Gorici, Kopru, na Reki in taborišča od Raba do Fraschette,
Alatri.

Toda vse te ustrahovalne in grozilne pobude so pomagale bore
malo. Tudi nagradi, ki sta jih razpisala goriški in reški prefekt na
glavi Janka Premrla — Vojka in Karla Masla, sta rodili zgolj po¬
milovalen nasmeh.

Da bi pa strah prešel ljudem v kosti, tako so vsaj upali, je
posebno sodišče za zaščito države v Rimu začelo 28. novembra
1942 obravnavo proti 22 obtožencem. V obtožbi je bilo rečeno: »Na
nekdanjem jugoslovanskem ozemlju sodelujejo z oboroženimi tol¬
pami tudi skupine italijanskih državljanov, ki jim pomagajo z
orožjem in hrano«. Obtoženci so bili člani slovenske Osvobodilne
fronte in so delovali kot aktivisti na območju reške pokrajine od
junija 1941 dalje. Obširna obtožnica bremeni obtožence najhujših
protidržavnih grehov. Temu primemo strogo so jih tudi obsodili:
Ivana Simčiča iz Matulj na 30 let, Vinka Brozino iz Jelšan na 30,
Antona Franka s Prema na 24, Franca Kavčiča s Pivke na 24, Slav¬
ko Jardas iz Matulj na 16, Stojana Surino iz Jelšan na 24, Karla
Puža iz Matulj na 30, Rafaela Jurčiča z Reke na 16, Alberta Jur-
dana iz Matulj na 24,. Branislava Laginjo iz Matulj na 16, Ljubo-
mira Mrakoviča iz Opatije na 16, Matijo Šuštarja iz Klane na 24
in Alojza Smerdelja s Pivke na 30 let težke ječe. Zaradi pomanj¬
kanja dokazov so bili oproščeni Polde Oblak iz Ilirske Bistrice,
Viljem Kinkela iz Jušičev, Viktor Monjac iz Matulj, Anton Gustin¬
čič iz Rjavč in Franjo Klemenc s Prema. Trije: Anton Dolgan —
Branko, Jože Zidar — Jadran in Nino Azriel iz Opatije so bili od¬
sotni. Za prva dva odsotna je predvidevala obtožnica najstrožjo
kazen.

Vse to pa je v glavnem naletelo na gluha ušesa in zvesta srca.
Predstava toliko zaželene svobode je bila preveč mamljiva in svet¬
la, da bi moglo karkoli koga preplašiti in ga odvrniti od začetnega

215

dela. Tako ljudje pripovedujejo, da so imeli sestanke kar v cerkvi
(v Zarečju), da so dekleta nosile hrano partizanom kar v tabori¬
šče, da je Vid Oprešnik — Nace zbral prvi OF odbor, v katerem
so bili Alojz Matko, Alojz Janežič in Jože Valenčič. V tem času so
tudi v Novokračini s podvojeno močjo zagrabili za delo. Najbolj
prizadeven je bil Anton Valenčič — Peter. V Malih Ločah sta bila
najbolj vneta aktivista Anton Gustinčič in Anton Ivančič. V Rjav-
čah so si kar na množičnem zborovanju, ki so se ga udeležili Rudi
Mahnič — Brkine, Branko in Jadran, izbirali terenski odbor. Ob
tej priložnosti so tudi zaprisegli zvestobo OF — Brkine je bral
prisego, vaščani pa so za njim ponavljali zaprisego. To pot je bil
zasnovan tudi mladinski aktiv. Podobno množično zborovanje je
bilo tudi v Gabrku. Izvoljen je bil terenski odbor, ki se je bil za

Rudi Mahnič-Brkinc, narodni heroj,
padel 19. novembra 1943, kot politični
komisar Goriške divizije pri
Topolovem v Beneški Sloveniji

delo zelo zavzel. Žal so predsednika Martina Franka prekmalu
zaprli in s tem delu za OF precej škodovali. Delavna je bila v
Rjavčah tudi mladina. Najboljši mladinci so bili sprejeti v ZKM.
V Smrjah je vodila mladino Zora Mršnik, in pa Stana Boštjančič,
medtem ko so v čeljah nekatere mladinke postale celo kandidatke

216

KPS, sekretar vaške celice pa je bila Marija Frank — Lilijana. Ta¬
ko se je organizacija vztrajno širila po vaseh. Če so komu izmed
aktivistov prišli fašisti na sled in ga zaprli, so vrzel kmalu zapol¬
nili drugi. Ljudstvo je kljub nasilju in trpljenju ostalo neuklonlji¬
vo, čeprav je bil fašizem na vrhu slave in je njegov vodja čakal
pri El Alameinu, da bi kot zmagovalec vkorakal v Egipt, da je
Hitler pognal svoje horde proti Stalingradu v prepričanju, da bo
od tod nadaljeval svoj pohod čez Kavkaz v Malo Azijo in Indijo ...

217

ZLOMLJENA OS
( 1943 )

Leto 1943 se je začenjalo z mnogo obetajočimi vojnimi do¬
godki: v Afriki je bila Italija malodane na kolenih in čedalje boli
očitna je bila podoba, da bodo morale sile Osi kmalu zapustiti
bojne puščave na afriški celini; da se bo klavrno končala epopeja
italijanskih »osem milijonov bajonetov«. Še z večjim upanjem so
bile oči vsega sveta uprte na ruske poljane, kjer se je pred Mos¬
kvo, Leningradom in ob Volgi odiočala in tudi odločila usoda
druge svetovne vojne.

V tem času še nihče ni mogel zanesljivo trditi, kakšen bo
pravzaprav izid tega boja, vendar je bila silovita obramba sovjet¬
skih narodov najmočnejša moralna opora partizanom v jugoslo¬
vanskih gorah in gozdovih, da so se z ojeklenelo voljo in nadčlo¬
veškim pogumom bili v leto, ki je tudi slovenskemu in vsemu
osvobodilnemu boju prineslo vrsto blestečih in odločilnih zmag.
Tudi tretja sovražnikova ofenziva, ki je trajala od julija do no¬
vembra in je bila nedvomno ena izmed najbolj krvoločnih, parti¬
zanstva v Ljubljanski pokrajini ni mogla zlomiti, pač pa se ji je
posrečilo roditi belogardizem in še, da so nevtralni sredinci prešli
v reakcijo. Delni razlog za to so bili neprimerni sovjetski prijemi
v NOB, posebno tako imenovano vojvodstvo, proti kateremu se je
bil začel zelo odločno boriti Edvard Kardelj.

Tako so bili za osvobodilno gibanje kljub temu, da je faši¬
stični sovražnik na vsako partizansko akcijo odgovoril z divja¬
njem, položeni tudi na Primorskem trdni temelji. Nenehna nasilja
so še bolj podžigala odporniško gibanje. Čas je postavil ostro loč¬
nico: biti ali ne biti. Zavojevalčeva krutost je postavila vse pred
dejstvo: zdaj ali nikoli. Tako je zgodovinska nujnost ustvarjala
novega upornega slovenskega človeka — in narod hlapcev je zorel
sam v sebi v gospodarja!

Toda na tej poti je bilo nujno pogumno, tvegano, marljivo
in neuklonljivo delati, zakaj sovražnik je velikokrat komaj zgra-

218

jeno do temelja porušil, požgal, ljudi pa pobil. In spet je bilo
treba iz temeljev znova graditi, zdraviti, celiti smrtne rane...

Nedvomno je prav pogledati na narodnoosvobodilni boj na
Primorskem s širšega zornega kota zlasti zato, ker se je uvelja¬
vilo mnenje, češ, da je ta boj po obsegu in vrednosti močno za¬
ostajal za drugimi slovenskimi pokrajinami, zlasti za Notranjsko
in Dolenjsko. Deloma bi bila morda ta trditev pravilna. Vendar
pa je nujno treba upoštevati, da je bila Primorska več kot dvaj¬
set let sestavni del fašistične države, v kateri je bila policijska
mreža razpeta do vsakega posameznika, ki je očitneje kazal slo¬
venske barve. Zvečine je zaznamoval s črno piko — »panslaviste«,
»antifašiste« ali celo »komuniste« — je fašistična policija spravila za
zapahe že pred začetkom vojne. Tolikšnega policijskega nadzor¬
stva na novo zasedenem slovenskem ozemlju ne bi mogla razpre¬
sti še tako usposobljena policija. Na tem mestu naj bo omenjeno,
da so fašistični oblastniki iznašli za zavedne Slovence izraz »slavo-
comunismo«. S tem so ubili na en mah dve muhi: panslavizem in
komunizem, ki je za fašiste bil dedič prvega. Fašizem je svoje
orožje naperjal proti narodnjakom kot proti komunistom in jih
zategadelj nehote združeval v antifašistično fronto. Drugi razlog
za zakasnitev pa je, da so na Primorskem veliko večino mož in
fantov že aprila 1941 vpoklicali v specialne bataljone. Veliko jih
je bilo tudi v rednih enotah italijanske vojske v Libiji, Tripolita-
mji, Grčiji, Etiopiji in drugod. In prav v tem je bržkone jedro
vprašanja o pomanjkanju organizacijsko sposobnih in izkušenih
ljudi.

Vzrok za zapoznitev bo tudi v tem, da se je večina prvih akti¬
vistov znašla v zaporih že pred koncem leta 1941. Tudi pokrajin¬
ski komite KPS, ki so ga sestavili Tomo Brejc — Lojze, Jože Le¬
mut — Saša in Anton Velušček — Matevž, je bil ustanovljen —
kot osnova za utrditev in razširitev žarišč odporniškega gibanja —
šele aprila 1942, medtem ko so pokrajinski komite OF ustanovili
jeseni 1942. Zelo pomembno je bilo dotlej delo Toma Brejca, ki
se  je sicer zadrževal na Goriškem, vendar je že imel zveze s Tr¬
stom. Pri tem je treba omeniti, da je 15. novembra 1942 prišel na
Primorsko dr. Aleš Bebler — Primož kot svetovalec CK KPS ter
Politični in vojaški poverjenik IOOF. Razumljivo je, da je iz zgo¬
raj omenjenih razlogov Bebler začel takoj pripravljati prvo pokra¬
jinsko partijsko konferenco, ki je bila 4. in 5. decembra v opušče¬
ni cerkvici na Vrhu pri Braniku. Te konference se je udeležilo

219

šestnajst tovarišev vseh območij Primorske. Skromna izbira ljudi
za vodenje OK KPS in OOOF je nedvomno Beblerju narekovala
sicer nekoliko črnogledo pismo CK KPS z dne 3. decembra 1942:

»Prosimo vas za kadrovsko pomoč. Sedanji aktivisti po okrož¬
jih, ki so bili dobri kot apostoli, hodeči od vasi do vasi, bodo kot
sekretarji okrožij — za kar jih zdaj postavljamo — večji del obup¬
no slabi. Sploh si take suše v kadrih, kakršna vlada tu, najbrž ne
predstavljate. Kadarkoli hočeš storiti, povsod ista zapreka — ni
ljudi.«

Bebler sicer taktično, vendar pravilno ocenjuje tedanje raz¬
mere na Primorskem. Kritičen je zlasti do aktivistov v okrožnem
in okrajnem merilu. Čeprav je pozneje poročal, »da je bolje«,
vendar drži, da je bilo na razpolago z organizacijskimi zmožnost¬
mi in izkušnjami bore malo ljudi. To je tudi razumljivo, saj so
bili mnogi le polpismeni, zaradi ukinitve vseh društev in politič
nih strank, že petnajst let niso imeli nobenih organizacijskeh pri¬
jemov. Razen tega niso kdovekaj poznali konspiracije, pač pa več
strahu. Tu je bila OVRA, karabinjerji, kvesturini, milica, ki je iz¬
vajala kontrolo nad vsakim krajem, vasjo, zaselkom, hišo. Poznali
so vsakega »po koži in obistih«. Razen teda pa je bila tu še slabo¬
krvnost KPI, ki jo opravičuje le fašistično nasilje, kar se ne da
primerjati z jugoslovansko monarhofašistično diktaturo z Glav-
njačo...

V sili pa je bilo treba najti drugačen izhod. Ker PK KPS za
Primorsko ni našel ustreznih ljudi, se je po pomoč zatekal k na¬
mestnikom političnih komisarjev bataljonov, ker so le-ti že imeli
nekatere sposobnosti in izkušnje. CK KPS se je s tem strinjal,
vendar ga je skrbelo, da ne bi s tem oslabili političnih kadrov v
bataljonih. Zato je 17. januarja 1943 v pismu predlagal:

»CK potrjuje pravilnost vašega političnega dela. Mnenja smo,
da je položen potrebni temelj, s katerega je zdaj mogoče preiti še
k večjim nalogam... Partija mora sedaj postati vidna ljudskim
množicam, biti mora njihov resnični voditelj, vidna mora biti nje¬
na vodilna vloga. Če je dosedaj zbirala najaktivnejše kadre, da bi
ustvarila osnovo, je sedaj potrebno te kadre razporediti, da bodo
sposobni odgovarjati dogodkom v našem osvobodilnem gibanju«

Vzporedno z okrožnimi komiteji KPS so ustanavljali tudi
okrožne odbore OF. Omenili smo že, da je bil jeseni 1942 usta¬
novljen pokrajinski odbor OF. Ta pa je 14. februarja 1943 v Lokah
pri Kromberku sklical prvo pokrajinsko konferenco OF. Udeležilo

220

se je 12 zastopnikov, med njimi tudi zastopnik italijanskih
protifašistov iz Trsta. Na konferenci so sprejeli resolucijo, da
program OF, ki ga izražajo njene temeljne točke, in politika IOOF
v celoti ustrezata težnjam in željam primorskega ljudstva.

Tako so bili organizacijski in politični temelji odporniškega
gibanja v glavnem postavljeni šele jeseni 1942 in v začetku 1943.

Na prvi pokrajinski konfereci KPS za Primorsko so poudarili
zlasti pravilno razporeditev ustreznih ljudi. Tako so na tej konfe¬
renci sklenili poslati v Brkine enega izmed najboljših političnih
delavcev — namestnika politkomisarja III. bataljona Soškega od¬
reda Rudija Mahniča — Brkinca. Ta je takoj odšel izpolnjevat
novo dolžnost. Že 21. januarja 1943 je poročal o svojem delu. Med
drugim pravi, da ima večina vasi terenske odbore, da je zanimanje
za OF veliko in da ni duha ne sluha o belogardistih.

Naj pri tem omenimo, da se je razdelitev Primorske na okrož¬
ja in okraje večkrat temeljito spremenila. Sprva, jeseni 1942, so
nameravali razdeliti Primorsko na dva dela z dvema sekretariato¬
ma pokrajinskega komiteja. Ta razdelitev naj bi bila veljala pred¬
vsem za partijsko delo. To se ni uresničilo, pač pa so pokrajino
razdelili na severni, srednji in južni okraj. Te okraje so sčasoma
razdelili kar na osemnajst okrožij, v vsakem pa sta bila okrožni
komite KPS in okrožni odbor OF. To pa je bilo dokaj razdroblje¬
no in celo nesmiselno tratenje že tako pičlih in skromnih moči.
šlo je celo za zamenjavo pojmov, saj je okraj zajemal večje
ozemlje kakor pa okrožje.

Okrožni komite KPS za južno Primorsko so ustanovili 4. apri¬
la 1943, štirinajst dni pozneje pa okrožni odbor OF. Za sekretarja
komiteja so izvolili Rudija Mahniča — Brkinca, člani pa so bili:
Albin Godina — Vojo, Jože Zidar — Jadran in Franc Grm — Vlado
Inštruktor komiteja je 21. maja postal Franc Segulin — Boro. V
okrožnem odboru OF pa so bili razen tajnika Rudija Mahniča —
Brkinca še Albin Godina — Vojo, Jože Zidar — Jadran, Franc
Gnu — Vlado, Anton Dolgan — Branko, Tone Jurišič — Pavel Je¬
rebica in Viktor Berce — Božo, župnik iz Slivja.

Do sredine maja so to ozemlje razdelili na deset rajonov:
bistriški, materijski, čičarijski, sušiški, brkinski, vzhodnobrkinski,
kraški, podgradski in križiški (Rodik—Hrpelje—Podgorje). Pozne¬
je, 10. junija 1943, so razdelili okraj v materijsko in ilirsko bistri¬
ško okrožje. Tako je novo materijsko okrožje imelo pet rajonov:

221

Materija, Čičarija, Rodik—Hrpelje, Kras (Barka—Divača) xn
Brkini.

Ilirsko bistriško okrožje, ki so ga ustanovili 2. junija 1943, so
sestavljali štirje rajoni: bistriški, smrjski, sušiški in spodnjepiv-
ški. Sekretar OK KPS je bil Jože Zidar — Jadran, člani pa Anton
Primc — Dušan, Milan Ambrožič — Ambrož in Marija Mršnik —
Dunja. Prav tako je bil Jadran tajnik OOOF, člana pa Matija Gr-
žina in Marija Kirn — Orana. K temu okrožju so ustanovili julija
1943 še podgrajski in milonjski rajon.

Tako so bila v okraju Južna Primorska (ustanovljen 2. junija
1943) okrožja Pivka, Materija, Ilirska Bistrica, Kras in Slovenska
Istra. Sekretar okrajnega komiteja je bil Rudi Mahnič — Brkine
(ki je sredi avgusta 1943 postal član PK KPS za Primorsko), član
pa Franc Segulin — Boro in Avgust Špacapan — Strnad. Okraj v
tej obliki so odpravili 4. septembra 1943. Materijsko, ilirskobistri-
ško in istrsko okrožje so združili v novo okrožje Brkini—Sloven¬
ska Istra, ki pa so ju novembra 1943 razdelili in osamosvojili;
avgusta 1944 so pivško, brkinsko in istrsko okrožje ponovno zdru¬
žili v južnoprimorsko okrožje.

Tu naj omenim nekatere značilnosti, ki so vplivale tudi na
razvoj primorskega partizanstva. Ker so se italijanske oblasti
bale nemira in upora predvsem pod lastno streho, so že pred za¬
četkom vojne proti Jugoslaviji učinkovito ukrepale. Najprej so,
kar smo že omenili, stlačili v zapore vse količkaj osumljene, proti-
državno razpoložene, skratka, slovenske zavedne ljudi. Mnoge so
odvedli naravnost v konfinacijo na otoke.

Ob začetku vojne pa so uporabili najpreprostejši ukrep: z
mobilizacijo in racijo moških od 20. do 45. leta so se znebili neza¬
želenih. Zanje so ustanovili več deset posebnih bataljonov s sre¬
diščem v Aquili in Potenzi. Prisilno so mobilizirali večinoma ka¬
rabinjerji in kvesturini. Način je bil zelo preprost: karabinjerji so
moške poiskali po domovih, jih odvedli in spremljali vse do konca
v razne barake in hleve na jugu Italije. Pozneje, jeseni 1942, ko so
mobilizirali letnik 1923, so ponoči obkolili hiše in aretirane odgnali
na zbirno mesto, ki je bilo po navadi pri vojaškem odseku, od
tod pa so jih v večjih skupinah in v zaklenjenih živinskih vagonih
pod nadzorstvom karabinjerjev odvažali na Sicilijo in Sardinijo.
Mobilizirali so vse, ki so bili le kolikaj nezanesljivi, ne glede,
ali so bili telesno in duševno sposobni. Ti »battaglioni speciali« so
imeli vse značilnosti kazenskih bataljonov ali internacije. Vsak

222

posameznik je bil zaznamovan na rokavu z belim trakom. V ba¬
taljonih so bili zvečine kmetje in delavci.

Pozneje so v te bataljone prignali tudi »sumljive« Slovence,
ki so bili mobilizirani v italijansko vojsko in so prej delali v Ju¬
goslaviji, Grčiji, Sovjetski zvezi in Franciji. Precej je bilo takih,
ki so jih prignali iz raznih italijanskih zaporov, kamor so jih bili
nagnetli, češ da so politično sumljivi. Vseh takih mobilizirancev
je bilo na Primorskem precejšnje število. Razdelili so jih v delav¬
ske čete, vsaki četi pa so dodelili nekaj oficirjev in podoficirjev
ter nekaj oboroženih karabinjerjev in vojakov, ki so imeli nalogo,
da jih budno stražijo in priganjajo k delu.

Največ teh čet so poslali na Sardinijo in Sicilijo, kjer so jih
zajeli zavezniki in jih poslali v Afriko. Iz njih in še drugih, ki so
se zbrali v partizanskem oporišču v Bariju, je pozneje nastalo pet
prekomorskih brigad, ki so hrabro posegle v boj za dokončno
osvoboditev Jugoslavije.

Mnogo primorskih fantov in mož pa fašisti niso dobili v pesti.
Pravi lov nanje se je začel že pri letniku 1923, zlasti pa pri nasled¬
njih treh letnikih. O tem pove številka 1500 novincev, ki so se ko¬
nec leta 1942 in v začetku 1943 pridružili odporniškemu gibanju.
Karabinjerjem in fašistom so tedaj matere in sestre nosile dan za
dnem »mobilizacijske« pozivnice, češ da so njihove može, sinove
in brate šiloma odgnali partizani. Partizanska iznajdljivost je bila
tako predrzna, da so fašisti osupnili in vsaj spočetka pozabili na
povračilo.

Vsa zadeva se je na primer fašističnemu tajniku za goriško
pokrajino zdela tako resna, da je o tem nemudoma poročal pred¬
stojnikom v Rimu ...

Ker pa je bilo spričo tolikerih prostovoljev občutno pomanj¬
kanje orožja, so, da bi se oborožili, odhajali iz severnega dela
Primorske v partizanske brigade na Dolenjsko in Notranjsko,
medtem ko so odhajali iz Brkinov in iz Slovenske Istre v 6. in 14.
hrvaško udarno brigado. Hrvati so jih visoko cenili kot zelo za¬
vedne, borbene in disciplinirane borce.

Na kratko naj omenimo še razvoj primorskih partizanskih
enot, ki so spočetka skupno z enotami na Gorenjskem organiza¬
cijsko sodile v III. (alpsko) operativno cono. Toda zaradi lažjega
m naprednejšega delovanja je bila 21. februarja 1943 ustanovljena
Primorska operativna cona. V istem času sta iz soškega odreda
nastala severnoprimorski in južnoprimorski odred. Vsak je imel

223

po tri bataljone. Ustanoviti so nameravali tudi prvo primorsko
brigado Andreja Laharnarja, ki pa se potem ni sestavila, ker je
prav takrat podlegel ranam pred kratkim imenovani komandant
Janko Premrl — Vojko.

V tem obdobju je bilo za Primorsko v ospredju še eno po¬
membno politično vprašanje. Na dnevni red ga je postavil Edvard
Kardelj v dveh pismih, ki ju je poslal 28. januarja 1943 v imenu
CK KPS pokrajinskemu komiteju KPS za Primorsko in Francu
Leskošku — Luki, ki je prišel na Primorsko v prvih dneh leta
1943 in dal s svojimi bogatimi partijskimi in z vojaškimi izkušnja¬
mi tamkajšnjemu odporniškemu gibanju in osvobodilnemu boju
nemalo spodbud. V prvem pismu je Edvard Kardelj zlasti pouda¬
ril nujnost posvetiti vso pozornost razvoju protifašistične dejav¬
nosti med italijanskim ljudstvom na Primorskem. S tem pa se¬
veda pridobiti zaveznika v boju proti mednarodni reakciji. V dru¬
gem pismu pa je poudaril nevarnost drobnjakarstva in sektaštva
ter negibno potrebo po razširitvi ter udarnosti osvobodilnega gi¬
banja, zakaj za le-to sta na Primorskem dve nevarnosti, in sicer
»prva nevarnost je teorija čakanja, teorija nekakšnega trenutnega
»zloma« okupatorskega jarma. Sadove take teorije čakanja so
primorski Slovenci okusili že takrat, ko jih je zasedla imperiali¬
stična Italija.«

Vse to je neposredno vplivalo na politično dogajanje v krajih
pod Snež.nikom, čeprav so že do začetka odporniškega gibanja
prihajali vplivi neposredno čez staro mejo, z Notranjskega. Tako
opazimo v začetku leta 1943, da se je razgibala tudi Ilirska Bistri
ca, čeprav je v njej kar mrgolelo fašističnega vojaštva in policije.
Središče tega prizadevanja je bilo v hiši Vida Oprešnika — Naceta,
kamor so na sestanke prihajali tudi drugi aktivisti. V tem času
so začeli skoraj po vseh vaseh ustanavljati poleg terenskih odbo¬
rov OF in organizacije KPS še zvezo slovenske mladine, kjer so
se, kot povsod po Primorskem, odlikovala zlasti dekleta, sloven
sko protifašistično žensko zvezo, varnostno obveščevalno službo
in SKOJ (Zvezo komunistične mladine Jugoslavije). Vedno več so
storili za propagando, saj so ustanavljali nove ciklostilne tehnike,
ki so do sredine januarja 1943 razmnoževale Slovenski poročevalec
kot glasilo OF za Primorsko.

Toda za propagando ni delalo samo časopisje, zanjo so bile
tudi množične politične in kulturne prireditve. Ena izmed takih
prireditev je bila 13. januarja 1943 v čeljah, kamor je prišla četa

224

partizanov pa veliko vaščanov in okoličanov. O domačih političnih
razmerah in o razvoju dogodkov na svetovnih bojiščih je govoril
Rudi Mahnič — Brkine. Ta je ljudi tako navdušil, da so bili pri¬
pravljeni poslej za OF prenesti vsako žrtev. V čeljah je bilo sploh
središče odporniškega gibanja v Brkinih. Tu so bili sestanki OK
KPS in OOOF. Morda se je prav na teh sestankih rodila pobuda
za izdelavo potrebnih žigov, ki jih je oskrbela na Reki Marija
Kirn — Orana.

Podobno kot v Čeljah so tudi na Premu aktivisti vso prizadev¬
nost posvetili zbiranju živeža in denarja. S partizani in z OF je
sodeloval celo premski župnik Lesar, ki je sproti poročal, kaj je
zvedel iz radijskih poročil z bojišč. Povsod je bilo zdaj več načrt¬
nega dela, več zanosa; čutiti je bilo, da ima OF trdnejše temelje
in tudi v načrtnejše cilje usmerjeno vodstvo. Mnogo bolj kot do¬
slej so se razgibale vasi v Podgori. Na splošno so oživele vse
organizacije v Vrbovem in Vrbici; v Hrušici je ustanovil odbor
OF ter organiziral mladino vnet mladinski aktivist Davorin Cek —
Danilo Mrkonja. Zaostajali niso niti v Račicah, kjer so sklicali
vaščane kar na prostem — v Dancah nad Ponikvami. Požrtvovalna
kurirka iz te vasi je bila Anka Burlovič, ki so jo pozneje zaprli
Nemci in ustrelili kot talko. V začetku leta pa se je nad Brkine
zgrnila nova nesreča, ki jo je povzročil, to smo že omenili, izdaja¬
lec Cvetko Grilanc — Nedeljko, doma iz Milj, ki je s skupino
osmih fantov prišel decembra 1942 v brkinsko četo. Ta je bil za¬
upnik fašistične policije; ko je izvohljal vse, kar so mu naročili
gospodarji, je pobegnil v Trst, odkoder je vodil fašistične horde
od vasi do vasi, od hiše do hiše, in jim kazal ljudi, ki so kdaj ka¬
korkoli pomagali partizanom.V zvezi s tem izdajalstvom so pobi¬
jali, ropali in požigali domačije. Fašistična policija je odvlekla v
ječo več kot 250 ljudi, večinoma najboljših somišljenikov OF in
aktivistov. Italijani se dolgo niso mogli odločiti, kam z aretiranci.
Ali naj jih predajo TM, to je vojaškemu sodišču, ali TS, posebne¬
mu sodišču, pa jih je prehitel zlom in kapitulacija. To pa je orga¬
nizaciji tako spodrezalo korenine, da si je komaj spet opomogla.

Do februarja 1943 so bili domala že v vseh vaseh seznanjeni
z bojem za svobodo. Zakoreninilo se je delo odborov OF, marsikje
Pa tudi celice KPS. Gibanje pa je dobilo veliko oporo v okrožnih
odborih OF in komitejih KPS. Poslej je mobilizacija načrtneje
Potekala, če so najmlajše letnike, pa tudi starejše, z racijo prese¬
netili v Jelšanah, se to ni zgodilo po drugih vaseh. Tako se je ne-

15 Uporni svet

225

navadno posrečila prva večja mobilizacija letnikov 1924—1925. To¬
da prav tedaj so bile zveze s Slovenijo prekinjene zaradi ofenzive
v Loški dolini, tostran pa so tudi Italijani pripravljali ofenzivo v
Brkine, zato so novince odpeljali v hrvaške brigade. Tako je zad¬
nje dni februarja brkinska četa spremljala okrog 150 novincev z
Brkinov, kamor so se z doma zatekli pred italijansko mobilizacijo.
Prvi večer se je kolona ustavila v gozdu pri Gornjem Zemonu, da
bi se najedla in odpočila. V ta namen se je vodstvo kolone zateklo
k vaškemu odboru OF po pomoč v prehrani.

Že naslednji dan, 1. marca, je italijanska učiteljica sporočila
karabinjerjem v Ilirsko Bistrico, da je bilo prejšnji večer v bliž
njem gozdu in tudi v vasi veliko partizanov. Karabinjerji in vo¬
jaštvo so po tej ovadbi primerno ukrepali in povzročili okoli tega
veliko vznemirjenje, toda ko se je četa čez nekaj dni vrnila, je
tudi napravila svoje. Najprej je ustrezno poučila dva vaščana,
da so takšna početja le preveliko igranje z ognjem, nato pa so
opravili še z učiteljico (znano je, da je bilo italijansko učiteljstvo
na Primorskem obvezno v obveščevalni službi). Tej učiteljici so
kratko in malo zapovedali, naj nemudoma gre, odkoder je prišla.
Povedali so ji, da ne dovolijo več, da bi kdorkoli slovenske otroke
poučeval v tujem jeziku ter jih vzgajal v sovražnike lastnega na¬
roda. Ta signorina se je sicer izgovarjala, češ da je v državni služ¬
bi, ki je ne sme zapustiti. Zato so ji borci izročili slovensko
spremno pismo, v katerem je bila zapisana zahteva partizanov.
Zdaj ji ni preostalo drugega, kakor da se je pobrala. Odtlej v Gor¬
njem Zemonu ni bilo več italijanske šole. Toda povračilo za uči¬
teljico ni izostalo. Kmalu po njenem odhodu se je v izpraznjeni
šoli nastanila italijanska vojaška posadka. Vrh te posadke je bil
tenente Bellafesta. Ta posadka je sicer pridno stikala za partizani
in aktivisti, ob zlomu Italije pa je osramočena kar čez noč pobeg¬
nila iz vasi.

V Pregarjah pa se je v februarju pripetil drugačen, usoden
primer. Nenadoma so fašisti aretirali gostilničarja Viktorja Toma¬
žiča in trgovca Franca Zadnika. V zapor pa ju je pripeljala nekoli-
kanj prelahkomišljena neprevidnost. Malo za šalo malo za res sta
se v prisotnosti nekega piskroveza iz Furlanije prepirala, kdo iz¬
datneje podpira partizane. Piskrovez pa je z novico stekel na vrat
na nos h karabinjerjem, ki so to radi slišali in oba zaprli. Medtem
ko se je Tomažič po razpadu Italije vrnil v Pregarje, se je Franc

226

Zadnik priključil v Bariju prvi prekomorski brigadi. Hrabro se je
boril in junaško padel 15. oktobra 1944 pri osvoboditvi Beograda.

Da bi se Italijani obdolžili partizanom s čim bolj krvavim po¬
vračilom za uspešno mobilizacijo, ko so jim mobilizirance odpe
ljali tik izpred oči, so 13. marca nenadoma navalili z veliko vojsko
in policijo v Brkine. V pesti so nameravali dobiti novince, toda
iznenadili so samo šestnajst partizanov, ki jih je italijanska voj¬
ska nepričakovano obkolila med Tatrami in Ostrovico. Po silovi¬
tem spopadu se je četi v glavnem posrečilo izviti se iz obroča.
Italijani so imeli precej žrtev, zato so se tembolj maščevali nad
moškimi, ki so jih dobili v kremplje. Največjo škodo pa so ob tej
ofenzivi utrpele kurirske zveze. V bližini Rjavč, ki je bila med
ofenzivo v obroču, je malo pred tem Rudi Brkine — Mahnič usta¬
novil posebno kurirsko javko, kamor so se zatekali predvsem
aktivisti okrožnega komiteja KPS in okrožnega odbora OF pa tudi
brkinska četa. Vodja te javke je bil Mario Mahne iz Rjavč, poma¬
gal pa mu je neki Hrvat iz Istre. Tudi ta dva so Italijani presene¬
tili. V naglici sta se umaknila, vendar sta bila med begom hudo
ranjena. Ker pa so vojaki domnevali, da je v bližini skritih še več
partizanov, so zažgali precejšen del gozda. V požaru sta zgorela
tudi močno ranjena partizana. Poglavitni boji so bili v bližini
Kozjan, ki so divjali nad štiri ure. Naposled so fašisti požgali vas
Kozjane in pobili nekaj vaščanov.

Tega »rastrellamenta« so se Brkinci z bridkostjo spominjali.
Milan Guček je takole zapisal:

»Potem smo govorili samo še o trinajstem marcu, ko so fašisti
naredili ofenzivo v Brkine. Menda jo je delalo kar dvanajst tisoč
vojakov črnosrajčnikov.

To jutro je sovražnik že zgodaj obkolil vse Brkine, ki jih ob¬
dajajo same velike ceste. Devetindvajset partizanov je bilo vsega
skupaj na tem ozemlju.

Nič niso vedeli, kaj se godi okoli njih, ker je pihala močna
burja in ni bilo razen piša ničesar slišati. Kurirka z glavne ceste,
ki je videla, kaj se godi, je hitela, da bi četo obvestila, pa so se
prav to noč premaknili in ni vedela kam za njimi.

Štiristošestdeset sovražnikov na enega partizana — približno
taka je bila videti hajka tega dne!

Samo šestnajst partizanov je dočakalo večer, vse druge so
pobili ali pa so si sami vzeli življenje, ko ni bilo več rešitve.

15 *

227

Partizanska učiteljica je bila ponosna do kraja in ni hotela
živa v njihove roke. Ko so jo našli mrtvo, so jo fašisti privlekli po
tleh do kamiona. Tam pa je ves penast skakal po njenem truplu
pobesneli oficir. Tako strahovito je bilo to gledati, da so se še
vojaki jokali — vedo povedati vaščani.«

Ker so bile po ofenzivi najbolj prizadete kurirske zveze, so
jih kaj kmalu obnovili. V bližini Snežnika je bila že 25. marca
obnovljena kurirska postaja P-l, ki je vzdrževala zvezo z TV -18
v Loški dolini ter s P-2, ki je bila na Slavniku ter je skrbela za
zvezo z Istro in Trstom. Na Vremščici, v bližini Volč pa je bila
P - 3, ki je vzdrževala zvezo s Krasom in Vipavsko dolino.

Zaradi marčne ofenzive so utrpele žrtve skoraj vse brkinske
vasi. V Preložah se je celo zgodilo, da je otrok rešil partizanu
življenje. Tistega dne, ko je bila vsa vas obkoljena, se je v sili
zatekel v hišo Mihe Kovačiča neki partizan Miha. Italijani so ga
bili sicer opazili, da je tekel proti hiši in že so zdrveli za njim.
Mati Antonija, sila prisotnega duha, je Miho v zadnjem trenutku
stisnila v veži pod sod, nanj pa posadila sedemletnega sinka. Fa¬
šisti so hoteli vsekakor zvedeti, kje je partizan. Ko tega niso mogli
izsiliti od odraslih, so se spravili nad otroka. Grozili so mu z ba¬
joneti, da ga bodo zaklali, če ne pove, kje je partizan. Otrok pa je,
kljub zastrašenju podivjancev, molčal kot zid in s tem rešil živ¬
ljenje pod sodom skritemu partizanu.

Fašisti so se hoteli maščevati za poraze. Zdaj so po vaseh
lovili moške kar s kraja, tudi tiste, ki niso bili več sposobni za vo¬
jaško službo. V Pregarjih so pobrali vse starejše moške, jih naj¬
prej odpeljali v tržaške zapore, potem pa poslali v posebne bata¬
ljone. V Hujah so mlajši letniki komaj odnesli pete pred italijan¬
sko racijo, vendar so jih osemnajst aretirali, potem pa poslali v
internacijo. V Rjavčah so pravtako partizani prehiteli Italijane;
kar trinajst fantov in mož se je zateklo v brkinsko četo. Iz Ga¬
brka, jih je odšlo šest; štirje izmed njih so pozneje junaško padli.
Zaradi odhoda v partizane so fašisti zaprli deset njihovih svojcev.
Eden izmed njih je umrl v zaporu, drugi na poti iz internacije,
trije so bili ustreljeni kot talci, štirje pa so padli v NOV. Zaradi
odhoda fantov v partizane so v Zarečju fašisti zaprli osemnajst
njihovih sorodnikov. Toda v Šembijah so v tem času (25. marca)
ustanovili celico KPS. Za sekretarko so določili Tončko Družino.

V marcu 1943 so prišli na Primorsko iz »Ljubljanske pokraji¬
ne« na pomoč pri razširjanju osvobodilnega boja novi ljudje.

228


Franc Tavčar — Rok (zdaj generalmajor) se takole spominja sre¬
čanja s primorskimi partizani:

»V marcu 1943 me je glavni štab Slovenije odredil, da skupno
z večjo skupino oficirjev priskočim na pomoč hrabrim primor¬
skim borcem.

Nekdanjo jugoslovansko-italijansko mejo smo prešli ravno
takrat, ko je sovražnik začel veliko ofenzivo proti vsem enotam
na Primorskem, da bi jih uničil in preprečil širjenje osvobodilne¬
ga gibanja proti osrčju Italije. Ofenziva ni uspela. Naše enote so
izšle iz nje okrepljene, številnejše in obogatene z veliko večjim
vojaškim znanjem.

Prvo srečanje s primorskimi partizani konec marca 1943 je bil
zame velik dogodek, ki ga ne bom nikdar pozabil. Bilo je na Pivki.
Po dvajseturnem želo napornem pohodu dospemo proti jutru v
dobro vojaško urejeno taborišče. Vedri in energični nastop stra¬
žarja me je razveselil. Imel sem vtis, da vsaka njegova kretnja,
vsaka njegova beseda kaže trdno voljo izbojevati svobodo. Pomis¬
lil sem: če so vsi taki, bomo fašistom zažgali marsikateri kamion
in jim iztrgali iz rok marsikatero puško in mitraljez. Nisem se mo¬
til. Ne samo partizani, vse primorsko ljudstvo je bilo odločno
kakor mladi stražar, s katerim sem se tedaj srečal prvikrat in
zadnjikrat, zakaj pozneje sem zvedel, da je junaško padel. Kaj
hitro sem se vživel v razmere na Primorskem in spoznal tamošnje
ljudi. Ljubili smo drug drugega kakor brat brata...«

Z isto skupino je potoval na Primorsko Anton Milič-Marko,
doma s Krasa, ki se je po trinajstih letih pregnanstva spet vra¬
čal s poslanstvom OF v svoje domače kraje. Milič se spominja
tega pohoda in srečanja s starimi in novimi tovariši z naslednjimi
besedami:

»Zjutraj smo se utrujeni in zaspani približali nekdanji jugo¬
slovanski meji na planini Javornik. V gozdu smo si privoščili ne¬
koliko počitka, da bi ponoči lahko spočiti šli naprej. Rezervno
hrano smo nosili s seboj, za vodo pa so poskrbeli vodniki in ku¬
harji, ki so dobro poznali vse skrite studence ...

Na prvo kurirsko javko na Primorskem smo prišli 26. marca.
Postojanka je bila skrita v gozdu med skalovjem. Vsakdo, ki je
prišel na kurirsko javko, je moral čakati daleč vstran od njihove
baze. Tako tudi mi. Poiskal sem komandirja kurirske postaje P-3
v Loži, tovariša Tigra (Ivan Mohorič, iz Loža pri Vipavi, o. p.).
Našel sem ga blizu utrjenega gnezda. S tovarišem sem imel pozne-

229

je stalno zvezo, ker je ta kurirska postaja povezovala Notranjsko
in Brkine s Trstom, Krasom in z Vipavsko dolino ...

Temna noč se je žc umikala jutranji zarji, ko smo se znašli
na Malem Javorniku med Hrušico in Nanosom, blizu Predjamske¬
ga gradu. Tu so nas v dobro skriti kotlini pričakovali naši vodi¬
telji s svojimi spremljevalci. Razen voditeljev je bil v bazi del
južnoprimorskega partizanskega odreda, ki je novačil za partizane.

Takoj sem se priglasil namestniku komandanta glavnega šta¬
ba NOV in POS, tovarišu Jaki Avšiču. Poleg njega so bili tu še
Bebler, Ahac, Turšič, Bračič in drugi. Izročil sem pošto in dodal
poročilo. Ko sem se pogovarjal z Avšičem, sem občudoval njegovo
odločnost, njegov vojaški nastop in toplo tovarištvo, ki sem ga
začutil, ko sva si podajala roke. To je bil možakar; drugi tovariši
so bili videti kot njegovi otroci...

Sonce je vzhajalo izza primorskih hribov, ko sem se na¬
slednje jutro zdramil popolnoma spočit, čeprav sem imel težavno
pot za seboj. Bil sem zadovoljen, dobro sem se počutil med hrab¬
rimi in discipliniranimi borci. Šel sem do potoka, da si osvežim
obraz, nato pa sem se oglasil pri Jaki Avšiču, da bi se pogovorila
o nalogah, ki jih bom opravljal na tem območju. Postavljen sem
bil za politkomisarja tretjega bataljona Gregorčičeve brigade, ki
naj bi jo ustanovili nekje v Trnovskem gozdu ali na Tolminskem.
Moj bataljon je dobil operativno področje Pivke, Brkinov, Krasa
in Vipavske doline.

Za komandanta tretjega bataljona je bil imenovan Karlo
Maslo... Z njim sva se dogovorila, da grem jaz na Kras in v Vi¬
pavsko dolino, on pa da bo šel v Brkine zaradi povezave s člani
okrožnih komitejev in OF odborov, da bi jim nudil pomoč pri
delu na terenu. Dogovorila sva se, da moramo čete zbrati najpoz¬
neje do 15. aprila, in sicer na Malem Javorniku, v starem partizan¬
skem taboru.«

Na tem mestu naj omenimo, da je štab primorske operativne
cone 10. aprila izdal odredbo o ustanovitvi prvih dveh primorskih
brigad, in sicer iz južnoprimorskega odreda naj se ustanovi 5.
brigada Simona Gregorčiča, iz severnoprimorskega pa 6. brigada
Ivana Gradnika. To je narekoval splošen politični položaj in ker
odredi niso več ustrezali novim razmeram. Ker pa bataljoni niso
bili zbrani, so brigadi ustanovili šele v začetku maja. Kmalu nato
sta se brigadi pripravili na pohod v Beneško Slovenijo. Ta pohod,
čeprav združen z boji in žrtvami, je med prebivalstvom na najza-

230

hodnejših slovenskih narodnostnih mejah naletel na ugoden po¬
litični odmev. Za fašistične veličine je bil to močan moralni poraz,
razen tega pa so ti boji med četrto in peto ofenzivo imeli že slo¬
venski in jugoslovanski pomen.

Odmev pohoda in bitk je segel v vse ljudi, ki so bili za osvo¬
boditev Primorske. Prisluhnili so mu v krajih pod Snežnikom in
še bolj zgrabili za delo. če so nastale vrzeli zaradi aretacij, so jih
hitro nadomestili drugi. In tako so odbori, ustanovljeni v tem
času, delovali zvečine nepretrgoma do osvoboditve.

Tistihdob, aprila in maja, so ustanavljali okrajne komiteje
KPS in okrajne odbore OF. V Klevniku so se zbrali najboljši akti¬
visti iz Ilirske Bistrice: štiri naj požrtvovalne j še člane OF so spre¬
jeli v KPS. V čeljah so postavili za sekretarko okrajnega komiteja
Marijo Frank-Lilijano. V Srnrjah je bila sekretarka Marija Mršnik-
Dunja. V Velikem brdu je bil najbolj delaven Rudi Dujmovič, ki
je po razpadu Italije postal učitelj v slovenski šoli. čeprav se je
a prila nastanilo v vasi kakih trideset karabinjerjev, da bi povečali
nadzorstvo nad prebivalstvom in preprečili gibanje partizanov,
svojega namena niso dosegli.

V Dolnjem Zemonu je bil pobudnik OF Jože Gržina, v Gor¬
njem pa Mario Hrvatin, Janez Brkinov in njegova nečakinja Jo¬
žefa. Na Sušak so prihajali partizani tudi s hrvaške strani. Podpi¬
rali so jih z živežem in obleko. V Hrušici in drugih vaseh so slo¬
vesno praznovali 1. maj. Skoraj v vseh hišah so ženske pekle kruh
za partizane. V Rjavčah je za svojim možem Antonom Gustinči¬
čem, ki so ga Italijani aretirali, Nemci pa ob razpadu Italije od¬
vlekli v Mauthausen, povzela prizadevnost njegova žena Marija
Gustinčič. Po vseh vaseh brkinskega okrožja so zbrali več kot
200.000 lir narodnega davka in posojila svobode.

Konec aprila sta prišla na Primorsko z glavnega štaba NOV
in POS Marjan in Mara Dermastia. Imela sta dolžnost pregledati
organizacijo partizanskih enot na Primorskem, kurirske zveze in
organizacijske razmere na terenu. Z njima je bil med drugimi tudi
Milan Guček, da bi uredil ciklostilno tehniko. Ta o prvem jutru
v Brkinih takole pravi:

»Jutro je bil praznik.

Prebujala me je toplota z vrha, skozi odejo, nekdo mi je pri¬
zanesljivo majal stopala.

Komaj sem vedel, kaj se godi z menoj. Da bi bolje videl, sem
si odgrnil glavo.

231

Pri vznožju je stal sklonjen intendant in ta dan dežurni —
Polde, in prvi hip sem videl njegov spokojni obraz pa poln po¬
trpežljivega čakanja.

»Ustajanje!«

Planiti sem hotel na noge, pa sem kar obsedel. Z menoj vred
oba kamerada izpod odeje. Kar nas je obdajalo, je bilo več kot
naj lepša pripoved o lepem — bila je brkinska pomlad!«

In kako so se srečali z brkinskimi aktivisti in domačimi
ljudmi:

»Branko je še prej kot mi trije zaslišal šelest trave. Sunkoma
se je vzdignil in pohitel po stezi ob meji.

Vtem so že bili pred nami ljudje, in — »Kje ste preljubi moji
bratje«? zaslišimo trepetajoč in radosten starčevski glas.

Vstanemo jim naproti in neki starec nas že vse po vrsti obje¬
ma. »Oh ljubi moji, dragi moji« ljubeznivo ogovarja in treplja
po licih nas, čeprav smo mu neznani tujci.

Z dekleti, ki sta bili z njim, se pozdravimo in si stisnemo roke.

Ob polglasnih besedah posedemo. Mladi dve odgrneta pleten
košek in s prtičkom pogrneta tla. Nanj zložita kose kruha, hlebček
sira in steklenico rumenega, bistrega sadjevca.«

To se sliši zelo lepo. Vsekakor je res, da so bili Brkinci z
vsem srcem in stoodstotno zavzeti v prizadevanju za osvobodi¬
tev izpod fašističnega jarma. Tudi je res, kar pravi o Brkinih iz
tistih dni zdravnik in pisatelj Bogomir Magajna (omenimo naj,
da je tudi Bogomirov brat France kmet in pisatelj) iz Gornjih
Vrem:

»Brkinci včasih niso poznali sovraštva. Tam sta bila nekdaj
poleg napornega življenja doma samo še pesem in zlato sonce.
Tam je sonce doma in vedno modro nebo. Brkinci so ljubili cve¬
toče češnje, jablane in hruške, še bolj njihovo živobarvno sadje,
s katerim je bil obdarovan vsak, kdor je zašel na tiste hribe.
Potem pa so prišli fašisti in nacisti in so navadili tisto dobro
ljudstvo tolikega sovraštva, da ga zlepa ni bilo na svetu toliko.
Sovražili so vsi od otrok do starcev. Potem so prišli v Brkine
partizani, in glej, zgodilo se je, da so se partizani počutili takoj,
kakor bi bili sami rojeni v tistih krajih, kakor bi prišli k svojcem
v rojstno vas. Tedaj je tudi mnogo Brkincev zgrabilo za puško.
Brkinci čakajo svojega romanopisca. Nekje v tistih vaseh je in
raste partizanček, pionir, ki bo znal nekoč ljudstvu s peresom
pričarati vso veličino tistih dni...«

232


Med ljudmi, ki različno mislijo, vedno prihaja do sporov.
Voda na mlin za spore so samovolja posameznikov, trma, ki je
kmečka že v pregovoru, nepremišljenost in zaletavost pa tudi
osebne koristi. In v Brkinih so začeli vznikati spori. Aktivisti so
zagovarjali svoje, vojaški voditelji pa svoje naziranje o namenu
in uspešnosti partizanske taktike v boju z okupatorjevo vojsko.
Da pa bo stvar čimbolj nepristranska in izvirno zapisana o tem
sporu, ponovimo nekatere odlomke iz knjige Antona Miliča-Marka
»Dvajsettisoč kilometrov od Kragujevca do Kragujevca«, ki je bil
priča tej neprijetnosti in tudi škodljivi zadevi:

»Že naslednjega dne sem*začel razmišljati o konkretnih vo¬
jaških nalogah. Med pripravami pa sem dobil sporočilo od ko¬
miteja in OF odbora za brkinsko okrožje, da naša četa ne sodeluje
dovolj s terenskimi delavci in da je Karlo kot komandant bataljo¬
na postal preveč oblasten.

Takoj sem šel s kurirji na pot. Zjutraj sem prišel v tabor, ki
je bil nekje blizu Ostrožnega brda. Komandir Viktor mi je pove¬
dal, da krožijo italijanske patrulje okrog po vaseh in ropajo pre¬
bivalstvo. Komandant Karlo, ki je bil tedaj pri naši tretji četi, je
zahteval, da patruljo napadejo, terenci pa so se temu upirali. S
pomočjo kurirske obveščevalne službe sem sklical sestanek s
elani komiteja in odbora OF brkinskega okrožja. Navzoči so bili
sekretar Rudi Mahnič-Brkinc, Jože Zidar-Jadran, Gruden, Franc
Cuček-Bognar, Albina Bole, Tončka, komandir čete Viktor, komi¬
sar Stane, komandant Maslo, namestnik komisarja čete, Tatjana,
učiteljica iz Senožeč. Takoj sem jih opozoril, da je četa v pomoč
terenskemu odboru, domačim ljudem, da morajo člani KP, člani
OF odbora skupaj z vojsko reševati problematiko teh krajev in
da je naša tretja četa na tem območju predvsem zaradi vojaških
akcij ...

Z Marjanom (Dermastia), Tarzanom (Antonom Kerenčičem)
in Svarunom, komisarjem pivške čete, smo nadaljevali pogovor o
težavah in splošni problematiki. Omenil sem, da se je sekretar
komiteja Maks (Dugolin), pritožil, da komandir druge čete Stjen-
ka (Anton Šibelja) prihaja podnevi s svojimi borci v vasi in draži
Italijane, ki se bodo zaradi tega maščevali nad prebivalci. Tako
draženje je naši stvari samo v škodo, ljudje se boje sodelovati
z neresnimi ljudmi...«

Tako o teh škodljivih in neprijetnih dogodkih pripoveduje
Anton Milič-Marko. Da ocena teh razprtij zaradi različnih teženj

233

ne bi bila preveč enostranska, si pomagajno z nekaterimi doku¬
menti, pa tudi pričevanju drugih tovarišev, ki so tedaj kot parti¬
zani ali aktivisti sodelovali na pivško brkinskem območju.

Prve klice nesporazumov in sporov so pognale že spomladi
leta 1942, in sicer so te klice rasle iz različnih mnenj o uspešnosti
partizanskega vojskovanja proti nadmočnemu, brezobzirnemu in
tedaj še v nedeljeno zmago zaverovanem sovražniku. Partizani, ki
jim ne moremo očitati strahopetnosti, pač pa moramo poudariti
njihovo hrabrost, bojaželjnost in napadalnost, niso mogli brzdati
strpnosti. V tej napadalnosti pa ni imelo smisla zgolj draženje
sovražnika in s tem dajanje povoda za požiganje in morilske re¬
presalije.

Aktivisti, ki so predstavljali mnenje ljudstva, so zastopali
drugačna stališča. Bili so za večje, učinkovitejše akcije, medtem
pa vodstvu brkinske čete očitali samovoljnost, anarhijo in celo
nepoboljšljiv terorizem, zakaj so sporne zadeve večkrat temeljito
prečistili, se sporazumeli, nato pa je zopet vse zdrknilo v stare
kolesnice. Aktivisti so predvsem računali z mnenjem ljudstva, ki
je bilo v veliki večini za boj, osvoboditev in priključitev Primorske
k Jugoslaviji. To ljudstvo pa je plačalo strahovit davek že po na¬
padu na italijanski postojanki v Merečah in Mali Bukovici. Sov¬
ražnik je za te akcije najbolj kruto obračunal prav z neoborože¬
nim ljudstvom in s tem je narodnoosvobodilno gibanje izgubilo
preveč ljudi, zaledje in zaveznike.

Zdi se, da so partizanski strategi premalo računali s strateško
pomembnostjo Brkinov in Pivke, saj je cestno in železniško
omrežje čez to ozemlje nad vse važno. Proti Reki je vozil celo
»treno petrolifero« — petrolni vlak, ki je dovažal v reško rafine¬
rijo nafto iz Romunije. Brez bencina pa ni mogoče voditi vojne.
Prav zaradi tega niso bili Italijani in pozneje niti ne Nemci naj¬
manj pripravljeni prepustiti to območje izpod svoje nadoblasti.
Zaradi tega je treba razumeti strahovite sovražnikove hajke in
ofenzive na skoraj sleherni izpad naše partizanske vojske. In če
tega dejstva ni razumelo vodstvo brkinske čete, ga je pozneje
strateško upošteval štab 7. korpusa, saj je Istrskemu odredu
odrejal predvsem vlogo posrednika in mu tudi nalagal temu pri¬
merne naloge. V vsem tem pa ni namena zmanjševati pomembno¬
sti brkinske čete niti ne dela aktivistov na tem območju, ki so se
bili v tem odločilnem času temeljito zavedali svojega pomembne¬
ga poslanstva.

234

Na svetovnih bojiščih je medtem spričo odločilnih zmag do
bivala druga svetovna vojna čedalje določnejše obrise zmagoval¬
cev in premagancev, že je bila mimo druga obletnica napada na
Sovjetsko zvezo. Nemški generali so izgubili bitko za Stalingrad.
Toda, ko Stalingrad še ni dal sadov, kmalu po ofenzivi in italijan¬
skemu porazu pri El Alameinu, je ne neumni Galeazzo Ciano za¬
pisal na naslov italijanskih kapitalistov, češ da podgane že zapu¬
ščajo barko, ker so iskali zveze preko Švice z zahodom. Da se med
italijanskim ljudstvom dogaja nekaj novega, so dokaz stavke mi¬
lanskih in torinskih delavcev spomladi 1943. Ponekod so celo po¬
prej zagrizeni fašisti, potegnili z delavci. Začel se je veliki pohod
Rdeče armade. Ne za Leningrad, ne za Moskvo ni bilo več nevar¬
nosti. Veliki pohod na vzhod se je spremenil v poraz.

Ko so zavezniki uničili sovražnike v Severni Afriki, so se 9.
julija izkrcali na Siciliji. Očitno je bilo, da je nemški vojni stroj
obstal v blatu, da Nemci niso bili več gospodarji v zraku in da ni¬
so mogli več napadati Anglije in zavezniških oporišč tako kot v
začetku vojne. Zato so v sili poskusili s poostrenim podmorniš-
kim vojskovanjem. Toda zaradi odlične radarske službe zavezni¬
kov so podmornice napravile še manj škode kot v prvi svetovni
vojni.

No, tudi v Jugoslaviji so se poleti 1943 dogajale velike stvari.
Vse je bilo postavljeno na preizkusni kamen: biti ali ne biti.

Po neuspeli IV. ofenzivi so v Jugoslaviji začeli združeni sov¬
ražniki V. ofenzivo, imenovano »Operacija Schwarz«, proti naši
narodnoosvobodilni vojski. Sovražnik je v tej ofenzivi postavil
Proti 20 tisoč partizanom 120 tisoč izbranih vojakov ali z drugo
besedo: šest proti enemu. Najhujši del ofenzive je bil proboj par¬
tizanskih enot iz sovražnikovih obročev na Sutjeski, kjer je padlo
več kot 8500 partizanov, med njimi legendarni heroj Sava Kovače¬
vič, dr. Sima Miloševič in pesnik Goran Kovačič. Prav zaradi nad¬
človeških naporov, trpljenja, neizmernega junaštva, odločnosti in
Potokov krvi pomeni Sutjeska veličino človekove volje in žilavosti,
Jc simbol zgodovinske epopeje velike zmage, večen spomenik ne¬
uklonljivih revolucionarjev.

»Trdnjave sredi Balkana« pa ni bilo moči streti. Sam general
Liiters je bil primoran izreči partizanskim enotam popolno priz-
nanje s sledečimi besedami: »Potek boja je pokazal, da so komuni¬
stične moči pod Titovim poveljstvom imenitno organizirane, spret¬
no vodene in da se odlikujejo z moralo, ki vzbuja občudovanje.«

235

Spričo predvidevanj, da bo v kratkem prišlo v Italiji do odlo¬
čilnih političnih in vojaških sprememb, je tudi glavni štab NOV
in PO Slovenije ustrezno ukrepal. Posebno pomembnost pa je pri¬
pisoval čim smotrnejšemu razvoju narodnoosvobodilnega gibanja
na Primorskem in pripravam na morebitno kapitulacijo Italije.

Že 22. junija je glavni štab v Sloveniji zaukazal, naj se obe
primorski brigadi združita in prideta na Dolenjsko. Dva dni pozne¬
je je štab Primorske operativne cone imenoval novo nastali bri¬
gadi Ivana Gradnika novo vodstvo. Iz delov dotedanje Gregorčiče¬
ve brigade je nastal 4. bataljon Gradnikove brigade. Ta spremeni
ba je bila potrebna zaradi notranje učvrstitve in priprave na hude
boje. Gradnikova brigada je bila dodeljena 14. diviziji, v kateri so
bile še Tomšičeva, šercerjeva in Prešernova brigada. CK KPS je
tedaj imenoval tudi nov PK za Primorsko.

Na Primorskem je po odhodu Gradnikove brigade, 7. avgusta,
ostal Primorski odred, razdeljen v dva bataljona. Prvi je z dvema
minerskima skupinama deloval na severnem območju, drugi, ki
sta ga vodila Anton Šibelja-Stjenka in Anton Kerenčič-Tarzan, pa
na južnem ozemlju Primorske. Komandant odreda je bil Danilo
Sorovič, politkomisar Dušan Pirjevec-Ahac, namestnik politkomi
sarja pa Drago Flis-Strela.

Povedali smo že, da je tretji bataljon Gregorčičeve brigade, ki
je zvečine nastal iz nekdanje brkinske čete, imel svoje operativno
področje v Brkinih, v Vipavski dolini, na Pivki in Krasu. Razde¬
ljen je bil na tri čete, in sicer zaradi učinkovitosti politične in
vojaško-partizanske taktike. Bataljon je po preureditvi kot 4. ba¬
taljon Gradnikove brigade, v kateri je bilo 450 mož, imel s šta¬
bom vred stotrideset ljudi. To je bilo razmeroma malo, toda
zaradi gibčnejšega premikanja in zaradi oborožitve potrebno in
pravilno.

V ozadju je bilo bržkone pričakovanje padca fašizma in je s
tem tudi povezan nastanek divizij in strateška koncentracija sil.
Tako je bila ob zlomu Italije 14. najboljša slovenska divizija obr¬
njena proti zahodni meji, k morju. Prav tako je komandant Stane
odšel v Pazin, Kardelj v Ilirsko Bistrico... Z njim je zastopstvo
CK KPJ in Vrhovnega štaba... Treba je le bilo računati z izkrca¬
vanjem zaveznikov v Istri... Trst pa je zahteval (svoje) naravno
zaledje...

236

Gradnikova brigada je ostala na Dolenjskem do 12. septembra.
Ko se je vračala, je razbila — hkrati z drugimi brigadami — be¬
logardistične postojanke Begunje, Dobec in Bezuljak.

V ta namen je 7. julija prišel na Primorsko Dušan Kveder-
Tomaž, predstavnik CK KPS, s skupino aktivistov: dr. Jožo Vilfa¬
nom, Zoro Rupeno-Katjo, Dušanom Bravničarjem-Veljkom in Edom
Brajnikom-štefanom. Že čez štiri dni je dr. Vilfan pisal IOOF:

»Vtisi, ki sem jih dobil po poti, odkar smo prestopili staro
mejo, po karavlah in pri ljudeh, kjer smo se ustavili zaradi hrane,
potrjujejo v obilni meri sliko, ki so jo dali tovariši pred odhodom:
Primorska je obljubljena dežela OF.«

Ob predvidevanem zlomu Italije naj mimogrede omenimo, da
bo podoba popolnejša, da so bile v tem času na Primorskem —
razen številnih enot 23. in 24. armadnega korpusa — še tri divizije:
Torino s sedežem v Gorici, Julia s sedežem v Vidmu ter Sforzesca
s sedežem v Divači. Z drugo besedo pa lahko to povemo: da je
bilo vojaštva povsod kot listja in trave, ki niti zdaj, ko se je na
Siciliji že izkrcala zavezniška vojska, ni prenehalo ropati in po¬
žigati.

Naposled je vendarle prišel znameniti 25. julij, »usodni« konec
halijanskega fašizma. Tega dne je namreč po velikih in celo ogab¬
nih spletkah veliki fašistični svet v Rimu izglasoval Mussoliniju
nezaupnico. Fašistični imperij je zaškripal v ostrešju in temeljih.
Zgrajen je bil pač iz nasilja in zaradi tega je tudi izginil kakor groz¬
ljiva fatamorgana, čeprav je duče pred svojim koncem še zaplaval
v  fuzije »socialne republike«, se je oddahnil ves svet in seveda
tudi italijansko ljudstvo, še posebej pa so se razveselili novice
primorski Slovenci.

Mnogi so se tedaj vpraševali: kako je mogoče, da je v deželi,
^jer je živel in bil žrtev fašističnega nasilja Antonio Gramsci, tra-
jala ta krvava burka polnih dvajset let? Kako je možno, da je
dalijanski narod slepo taval za svojim dučejem na rob propada?

Milan Guček, ki je vodil ciklostilno tehniko na kurirski postaji

se tega zgodovinskega dne takole spominja:

* • • • Po našem računu je morala biti zadnja nedelja v mesecu,
ko se je ob visokem soncu enkrat prikazal za našim šotorom ci-
v dni možakar, v isti sapi je že tudi zaklical:

Fantje, Mussolinija je vzel hudič'

Od presenečenja nismo storili niti koraka niti ni bilo od nas
slišati besede.

237

'Pojdi z menoj! Zdolaj na cesti imamo voz! Še dva sta z menoj,
pripeljali smo vam hrano in pijačo!'

Nič ga nismo zasliševali, kako je našel na karavlo in kdo mu
je povedal za pot. Bil je kovač iz Knežaka in naš človek. Vsi smo
šli z njim kot omotični od te nepričakovane, neverjetne novice.

Za cesto, ki smo čeznjo hodili po vodo, je stal v senci loj trski
voz z izpreženima konjema, ob njem pa sta sedela moški in
ženska. Na po tleh pogrnjenem prtu so že bile razprostrte potice,
klobase, kruh, šunka in vino.«

črnosrajčniki so se sprva hudo zmedli, toda čez noč so se pre¬
oblekli v uniforme protipadalcev in delali dalje po starih faši¬
stičnih metodah. Celo zaostrili so nadzorstvo nad prebivalstvom,
ki je bilo vselej iznajdljivo, da je čimbolj izdatno podpiralo svoje
ljudi v gozdovih. Milan Guček pripoveduje tudi o tem:

»Surovo hrano pa so nam, poleg Pivčanov, večkrat pripravili
tudi v Ilirski Bistrici. V gozd so jo pripeljali vozniki iz Trnovega,
ki so hodili po les v našo sosesko. Hrano in druge stvari so puščali
ali na dogovorjenem mestu ali pa jih je kdo izmed nas čakal in
blago prevzel, posebej če je bilo kaj sporočil iz doline ali za
dolino.«

Čeprav so se po padcu fašizma povesila krila nasilja, je bila
»viteška italijanska vojska« še zmeraj pripravljena trpinčiti in
moriti naše svobodoljubne ljudi. Skoraj vsaka vas in skoraj vsaka
družina bi lahko napisala zajetno kroniko o neverjetno grozovitih
hudodelstvih. Na primer: dne tega in tega so fašisti vdrli v vas,
postrelili toliko in toliko ljudi, izropali hiše, izpraznili hleve in
shrambe ter vse skupaj požgali... S podobnimi dejanji so se hva¬
lisali celo italijanski vojaki sami, ko so jih v pismih opisovali
svojim ljubicam ali sorodnikom. Nekaj takih pisem je zasegla
celo italijanska vojaška cenzura, med drugimi pismo, ki ga je
Giulii Lurritelli napisal vojak Giuseppe Chembini: »Vrnil sem se
z ,rastrellamenta’. Od tu smo šli 80 km daleč, blizu Postojne, kjer
je bilo veliko banditov. Komaj smo prišli, že so kakih dvajsetkrat
ustrelili. Tam smo pobrali nekaj živine, konje. Odnesli smo vino,
šunke, kokoši, krompir, potem pa smo kuhali vso noč. Tretji dan
smo odšli v neko vas, kjer je bilo veliko dobrot. Doma so bile
same ženske, mi pa smo izropali vse hiše in jih takoj nato zažgali.
Dobili smo veliko različnega blaga, oblek, rjuh, šivalnih strojev,
skratka — vse je končalo v plamenih. Našel se je kdo, ki je v
naglici kaj pobral. Jaz nisem mogel veliko vzeti, ker sem imel že

238

20 kg na ramenih. Vzel sem malo, toliko pač, kolikor sem lahko
nesel...«

Taka so bila pisma italijanskih vojakov. V njih je le majhna,
toda tembolj žalostna podoba vojske, ki se je na vsakem koraku
hvalisala in širokoustila z dvatisočletno kulturo ter se v isti sapi
zaničevalno zmrdovala nad »pastirskimi« in »barbarskimi« narodi
na Balkanu.

V tem času, 15. julija, je Jože Slavec, član OF odbora v Knežaku,
z Jožetom Smrdeljem ter s Tončko in z Rezko Urbančič začel so¬
delovati s karabinjerjem Francem Menichijem, ki je bil sicer
doma iz Tolmina. Dogovorili so se, da bodo razorožili karabinjerje
v Knežaku. Toda, kdo ve, če to ni bila vse skupaj le zvito nastav¬
ljena past? Zakaj namesto, da bi uresničili načrt, je sledila areta¬
cija in mučenje obeh fantov in deklet.

V Pregarjih pa so zaprli kurirko Marijo Martelj, ki so jo bili
zasačili s partizansko pošto. Tri dni so jo v pregarski šoli prete¬
pali, ne da bi ji dali skorjo kruha ali požirek vode. Toda dosegli
niso ničesar. Rešila se je šele ob zlomu Italije.

Sicer pa so bile na vsem območju intenzivne priprave na od¬
ločilne dogodke, ki so se napovedovali. Utrjevali so politične orga¬
nizacije, razširjali odbore OF in celice KPS. V Sabonjah so skli¬
cali celo množični sestanek; za vse udeležence so poskrbeli celo
skupno partizansko kosilo. Isto se je zgodilo v gozdu blizu Ostrož¬
nega brda, na Suhorju in v Preložah, kjer je v Zajčji rebri sredi
avgusta bil večji sestanek. Med sestankom je šla mimo skupina
karabinjerjev. K sreči pa niso ničesar opazili. Toda še 29. avgusta
so odpeljali v zapore štiri dekleta, odbornice OF. Izsiljevanje ka¬
rabinjerjev nad dekleti ni rodilo sadu. O OF so molčale kot grob;
iz zapora so se vrnile ob zlomu Italije.

Upanje, da bo Italija položila orožje, se je izpolnilo 8. septem¬
bra zvečer.

Zlomila se je Os. Čez noč se je sesedla trhla stavba fašistične¬
ga imperija. Osmega septembra 1943 je fašistična Italija, ena od
držav osi in trojnega pakta, položila orožje. Ob tem za vojno in
zmago pomembnem dogodku je po vsem svetu, zlasti v zasedeni
Jugoslaviji in še posebej na Primorskem, zavladalo veliko veselje.
lo  je pomenilo: en sovražnik manj, dvakrat zagotovljena zmaga
zaveznikov. In tudi naša zmaga!

Velika in radostna novica »Italija je položila orožje!« se je
tistega osmega septembra zvečer sprva plaho vtihotapila med

239

ljudi. Da se bo to zgodilo tako nenadoma, se jim je zdelo skoraj
neverjetno. Novica pa je bila uradno potrjena in tedaj je postala
ogenj navdušenja, pesem in vrisk. Uresničilo se je dolgoletno upa¬
nje: najprej je propadel fašizem, nato je Italija pokleknila pred za¬
vezniki in položila orožje... Po ječah in taboriščih, napolnjenih
s političnimi jetniki, je zašumelo ko v čebeljem panju. Upanje,
resnica in pravica so spet dobile svoje pravo ime.

In še so se ljudje vprašali: »Ali je privid ali resnica? Svoboda?
Da, svoboda! Čez noč se je zrušila, sicer trhla stavba na videz
mogočnega fašizma. Čez noč jo je sovražnik popihal z zemlje, o
kateri je že ves svet prepričeval, da je »italianissima«, popihal jo
je kot splašena čreda ovc... Dolge karavane pritepencev so osra¬
močeno odhajale iz krajev, kjer so si postavile najstrahotnejši
spomenik. Toda šele daleč onstran Soče so zopet začutili pod no¬
gami trdna tla. Ne, nikoli več se ta črni sovražnik ne bo vrnil,
nikoli več se njegove železne spone ne bodo zagrizle v slovensko
meso in kosti. Kakor skozi na stežaj odprta vrata je prihajala
prva primorska pomlad ...

Po petindvajsetih letih so po primorskih zvonikih in tovarnah
zopet zavihrale slovenske zastave! Kakšen praznik, kakšna opoj¬
nost sredi jesenskih dni! Od Predila do Pulja, od Blegoša do Fur¬
lanije je vzvalovila pesem svobode... To pesem so prepevali vsi
ljudje, partizani, jetniki in interniranci, ki so se vračali domov iz
fašističnih krempljev. Pelo je vse ljudstvo in razoroževalo poni¬
žano tujo vojsko, ki se je v strahu umikala pred zasluženo kaznijo.
Oddati je morala orožje, toda nihče je ni žalil, nanjo pljuval, za¬
kaj svoboda ni le prešerna, je tudi dostojanstvena.

V vsaki vasi je bilo zbirališče partizanov, povsod so sestavlja¬
li nove bataljone. Z obrazov je sijala neizrekljiva radost. Radost:
in ponos! V partizanske vrste so se nenehno uvrščali, kdor je
zmogel puško, tudi jetniki in interniranci, bledih in upadlih lic,
vendar odločni in pripravljeni na boj, zakaj v to prvo primorsko
pomlad v jeseni 1943 je kmalu kanila grenka in mračna kaplja
bridkosti in zlih slutenj ... Na obzorju je bil nov, hujši sovražnik:
razbojniška tolpa morilcev in požigalcev s kljukastim križem...

Po razpustitvi okrajev avgusta 1943 je pokrajinski komite KPS
za Primorsko postavil za sekretarja pivškega rajonskega komiteja
KPS nekdanjega političnega delavca na Reki in v ilirskobistriškem
okraju, španskega borca Matijo Gržino — Silva Robido, za člana
pa Franca Hvaliča — Bolteja. Ta je bil že leta 1941 aktivist v Tr-

240

stu, pozneje pa četni politični komisar. (Padel je na Krasu, tik
pred osvoboditvijo 1945). Ta dva sta hodila po brkinskih in piv¬
ških vaseh tik pred zlomom Italije. Z njimi je bil Darko Marušič
— Blaž. Zdaj so potekale priprave na velike dogodke, ki so se
obetali že v bližnji prihodnosti. Italija je bila namreč tedaj že v
hudem razcepu in precepu. Zavezniki, ki so se bili izkrcali na Si¬
ciliji, so se 3. septembra preko Messinske ožine že zasidrali v južni
Italiji. Torej brezpogojna vdaja Italije ni bila več daleč.

Zato so prej omenjeni trije okrožni aktivisti predvsem utrje¬
vali organizacijo OF, da bi bila sposobna sprejeti oblast v svoje
roke. V Baču se spominjajo, da so se tedaj zbrali na množičnem
sestanku. Izvolili so nov desetčlanski odbor in glasovali zanj z
dviganjem rok. Ta odbor je z majhnimi spremembami deloval vse
do osvoboditve. V odboru, ki mu je predsedoval Albin Tomšič, so
bile tudi štiri ženske.

V Dolenjem Zemonu pa so že 6. septembra izvedli pod vod¬
stvom Ivana Bevčiča napad na karabinjersko postajo. Sodelovali
so Jože Bevčič, Jože Žgur, Slavko Kregar in Franc Vrh. Karabi¬
njerje so iznenadili, jih onemogočili, jim pobrali orožje in strelivo.

Že zvečer 8. septembra 1943 se je po nekaterih vaseh raznesla
vest o popolni vdaji Italije. Povsod pa se je ta vest raznesla kot
blisk kar čez noč. Ljudje prvi hip skoraj niso znali dati duška svo¬
jemu veselju. Seveda se ni nihče več lotil dela. Toda predstavniki
OF so se po prvi osuplosti spričo radostne novice takoj znašli.
Vedeli so, da bo treba zdaj hitro, odločno, predvsem pa pametno
ukrepati. Vsaka nerazsodnost bi se lahko maščevala. Hitro je bilo
treba ukrepati zlasti, kar je zadevalo razorožitev italijanske voj¬
ske. Posadka v Ilirski Bistrici je imela približno 8000 do zob obo¬
roženih vojakov. Vedeli so tudi, da se bodo partizani z orožjem
teh vojakov lahko krepko oborožili. Predvsem pa bo treba prevzeti
oblast, to njihovo žalostno zapuščino.

Tako so se predstavniki okrožnega in okrajnega odbora OF
ter komitejev KPS zbrali na hiter posvet pri Frančiški Frank v
Ce ljah. Hitro so se domenili in odločili glede razorožitve posadke
v  Ostrici. Medtem je hitel iz Ilirske Bistrice proti Celjam Vid
Oprešnik — Nace, da bi o odločilnih dogodkih poročal okrožnemu
odboru. Člani odbora pa so bili medtem že odšli, nekateri v Bitnje,
drugi v Pregarje razoroževat karabinjerje. Zato Oprešniku ni ka¬
zalo drugega, kakor da se je vrnil. Doma pa ga je čakalo sporočilo
° Pripravljenosti. Zbrali se bodo na cesti proti Topolcu.

16  Uporni svet

241

Devetega septembra je bilo vse pokonci. Dekleta so šivale za¬
stave in titovke; po gostilnah in cestah je bil pravi živžav neiz¬
rekljivega navdušenja, v gostilnah se je točilo vino na zdravje
svobodi. Toda italijanska posadka je še vedno ždela v vojašnicah
in ponoči patruljirala po mestu. Le vojaštvo, ki je bilo v barakah
pri železniškem mostu pri Topolcu, je čakalo in bilo do vsega
brezbrižno. Kapitulacija je vojake popolnoma zmedla, bili so brez
volje in moči.

V tem času pa so pod vodstvom Vidka Hlaja — žižiča in An¬
tona Dolgana — Branka v naglici sestavili bistriško-brkinski odred,
ki naj bi še isti večer izsilil popolno razorožitev. Sklenjeno je bilo,
da se Vid Oprešnik — Nace najprej odpravi, v družbi z Italijanom,
podnačelnikom železniške postaje, ki je že sodeloval s pobudniki
OF, k poveljstvu vojske v barakah in odločno zahteva vdajo in
razorožitev. Na sestanek so prišli trije nekolikanj vznemirjeni pol¬
kovniki. Dva sta kar naglo privolila v razorožitev njunih enot.
medtem ko je tretji, topničar, trmasto vztrajal, naj mu dovolijo
oditi s topovi do Obrova, kjer da bi udaril po Nemcih. Naša dva
sta se s tem strinjala in partizani so zasedli barake ter se oboro¬
žili z italijanskim orožjem, vtem pa se je sovražna pehota že od¬
pravljala na veliko potovanje proti domu.

Sovražnik v ilirskobistriških vojašnicah pa še ni kazal pri¬
pravljenosti za pogajanja. Komandantu polkovniku Paolucciju se
je celo zdelo potrebno, ko je začutil, da se zunaj dogaja nekaj
sumljivega, poslati v mesto oklopni tovornjak, ki je pa kaj hitro
naletel na partizane. Položaj je bil kočljiv, ker se tovornjak na
Brankovo povelje »stoj« ni hotel ustaviti. Že je zaregljal rafal iz
partizanske puške, ki je sprožil pravo bitko. Šele ko je bilo na
oklopnjaku že osem mrtvih, se je vrnil razcefran v vojašnico.

Naslednjega dne se je odpravilo topništvo po cesti proti Obro-
vu, zvečer pa so sklenili Vidko, Branko, Nace in Jadran trdovrat¬
nega Paoluccija vnovič dobiti v pest. Povabili so ga v hišo pri
Domladišu, toda polkovnik je mencal. Po daljšem pogajanju je
polkovnik privolil, da bo izročil nekaj lahkega orožja s pogojem,
da partizani ne bi napadli Nemcev pri prehodu skozi Ilirsko Bi¬
strico. Očitno je ta polkovnik imel za bregom svoje račune ali pa
ni vedel, kaj storiti v strahu, da bi se včerajšnji zavezniki mašče¬
vali.

Kot zajec se je izkazal, ker je na skrivaj pobegnil iz Domladi-
ševe hiše. Toda kmalu so začeli prevladovati vojaki, ki so se bali

242

Nemcev in bi jo radi čimprej popihali proti domu. Proti polkovni¬
kovi neodločnosti so začeli očitno nastopati nekateri častniki.

To kratko obdobje neuspelih pogajanj so predstavniki nove
ljudske oblasti izkoristili za vojaško ureditev komaj nastalega
odreda, ki pa je medtem odšel v zasedo k Bitnjam.

Razširile so se bile novice, da Nemci prihajajo po cesti iz
Trsta. Razen tega je nemško letalstvo bombardiralo Novokračino;
šest vaščanov je za zmeraj ostalo pod ruševinami lastnih domov.

Vtem, 13. septembra, je prihitel iz Trsta Vinko Šket, rezervni
častnik nekdanje jugoslovanske vojske, ki je začel na hitro pri¬
pravljati ljudi na morebiten nemški vdor. Ustanovil je komando
mesta in zaščitni bataljon, uredil prevoz streliva in orožja na var¬
no. Zdaj se je na komandi mesta nenadoma prikazal karabinjerski
polkovnik Russo z nekaterimi častniki, da bi se dogovorili glede
nadaljnjega odhoda vojaštva z orožjem.

Toda zdaj so naši že dosledneje zahtevali popolno razorožitev.
Russo pa je ostal pri svojem. Torej bo treba orožje odvzeti s silo!
Zdaj sta odšla Šket in njegov namestnik Derencin v vojašnico v
Trnovem. Proti pričakovanju je neki major nemudoma sprejel vse
njune pogoje. Vojaki so vzklikali od veselja, pustili orožje in v
skupinah odšli. Isto naj bi se zgodilo tudi v vojašnicah v Ilirski
Bistrici. Tja sta se podala Nace in Jadran. Tu je bil videz popolne
zmešnjave, častniki so bili brez slovesa izginili ali se poskrili, vo¬
jaki pa so popivali in polegali od naveličanosti in dolgočasja. Vo¬
jakom ni bilo treba dvakrat reči, naj odidejo, odkoder so bili
prišli.

Zdaj je nastala nič dobrega obetajoča tišina. V veselje nad
prvo svobodo so se čim pogosteje oglašali zastrašujoči pomisleki:
»Nemci!« Od vasi do vasi, od hiše do hiše se je širilo grenko razo¬
čaranje — mar je res konec svobode? Res, svobode je bilo konec,
namesto nje je prihajalo veliko zlo, Hitler še ni bil uničen, samo-
silniki se bijejo do zadnjega; ljudstvo pa je bilo neizkušeno, neraz¬
gledano, medtem ko je vodstvo precenjevalo zmago rdeče armade
pri Stalingradu in podcenjevalo Hitlerjeve sile. Prav zaradi te
zmote so bile žrtve še bolj boleče, rane nezaceljive. Prihajali so
oddelki 71. nemške divizije. Kljub temu so ljudje hiteli s podvo¬
jenimi močmi. Možje, že vnaprej za to določeni, so prevzemali
dolžnosti. Za redno poslovanje so najprej uredili na občini, bloki¬
rali so banko in davkarijo, prebivalstvo so oskrbeli s kruhom in
z brezplačnimi ljudskimi kuhinjami. Mimo drugega so razglasili

16 -

243

tudi splošno mobilizacijo. Hude napovedi o Nemcih so se prekma¬
lu uresničile. Že 14. septembra se je zgrnil nad dolino Reke črn
oblak. Od Bitenj proti Ilirski Bistrici so prihajali Nemci. Njihovi
izvidniki so pri Topolcu v gozdičku ob glavni cesti naleteli na
Brankovo partizansko četo. četa je najprej užgala po motocikli¬
stu, nato pa še po osebnem avtomobilu, v katerem so razen šofer¬
ja sedeli trije višji oficirji. Za njimi je zginila sleherna sled: motor
in avtomobil so zavlekli v bližnjo vodo, pomembne vojaške doku¬
mente pa zaplenili. Tudi v Hrušici se je znenada prikazal na cesti
nemški oklopnik. Nanj so naleteli na dveh motorjih trije partiza¬
ni. Rafali iz oklopnika so vsem trem pretrgali nit življenja.

Štirinajstega septembra popoldne je bila Ilirska Bistrica že
vsa siva od nemških čelad. Pred tem so se partizani v naglici
umaknili proti Klani. S seboj so vzeli avtobuse in tovornjake,
naložene z orožjem, strelivom in hrano. Toda tudi v Klani je gro¬
zila nevarnost, zato so se še v isti noči umaknili na Mašun, kjer
so se srečali s Šercerjevo brigado, vodil jo je Stane Semič — Daki,
ki je šla čez Koritnice in Knežak proti Ilirski Bistrici. Ker pa so
se bili Nemci umaknili proti Reki, je Šercerjeva brigada brez boja
zasedla Bistrico.

S to brigado so prišli v Ilirsko Bistrico Edvard Kardelj, Ivan
Maček — Matija in Dušan Kveder — Tomaž. Tako je prišlo 16.
septembra do pomembnega sestanka z domačimi vojaškimi in po¬
litičnimi predstavniki. Med drugimi je bilo sklenjeno, da bodo
ustanovili brkinsko brigado. Poveljstvo naj bi preskrbela šercer¬
jeva brigada. Za poveljnika brigade je bil imenovan Tone Vidmar
— Luka, za političnega komisarja pa Anton Dolgan — Branko.

Ker se je zdaj bližala nemška vojska z Reke, so hiteli odvažati
orožje, strelivo in živež iz italijanskih skladišč v gozdove. Že proti
večeru tistega dne se je izkazalo predvidevanje: zagrmeli so prvi
streli topov. Nemci so zdaj silili z Reke, pri Kosezah jih je napad¬
la Šercerjeva brigada in jim uničila več tankov in tovornjakov.
Vendar so bili Nemci v znatni premoči, zato se je Šercerjeva bri¬
gada umaknila na Mašun.

»Kar takoj smo se privadili svojemu staremu zvestemu prija¬
telju in varuhu — gozdu. Za izgubljeno dolino in mestom nismo
žalovali. Dala sta nam, kolikor smo največ mogli vzeti. Prav go¬
tovo so drugje partizani še slabše odrezali.

Na Mašunu je bilo pestro. Stari in novi partizani, zasede,
interniranci z Raba, bežeči Italijani, iz Loške doline zajeti belogar-

244

disti na prostosti — vse se je mešalo in premešalo na tej veliki
senožeti in okoli edine zgradbe na njej — okoli gradu.

Stopetdesetim zbranim belogardistom iz Pudoba, ki so se bo¬
jevali do zadnjega, je govoril Mile Kilibarda. Odpuščal jim je
grehe in jih rotil, da postanejo sedaj, kot partizani, zvesti idealom
narodnoosvobodilnega boja...

Govoril je seveda kar v »cirilici« in so ga loški kmetje še bolj
grdo gledali kot druge partizane. (Milan Guček: Počakaj do pri
hodnje pomladi).

V tistih dneh po zlomu Italije so se začeli vračati ljudje iz
italijanskih zaporov in internacije. Večina vračajočih je našla po¬
žgane domove. Vaščani iz Spodnjih Bitenj so se zatekali k svojcem

Na Mašunu, gozdarskem naselju v gozdovih Snežnika, so se po prvi primorski
svobodi zbrale partizanske brigade

v nepožgane vasi, drugi so si zgradili zasilno bivališče med očrne-
limi zidovi in ruševinami. Prav tako v Ratečevem brdu. Skozi to
vas je že od vsega začetka vodila kurirska pot. Kljub vsemu so
med požganimi zidovi Rolihove domačije uredili etapno kuhinjo.

245

Iz skritih skladišč v tej vasi so prehodne partizane oskrbovali s
prehrano in z drugimi potrebščinami.

H kurirjem na P-l,  ki jo je vodil Anton Hace iz Podcerkve,
je bil prvi zanesel vest o zlomu Italije Jože Slavec: »Italija je pro¬
padla, Italije ni več!« Komandant Hace je takoj dvignil svoje
kurirje in odvihral z njimi v Knežak, da bo tam razorožil kara¬
binjerje in vojake. Tem so se pridružili še vaščani in vse se jim
je vdalo brez enega strela. Kurirji so s pomočjo vaščanov isto
storili v Baču. V Jasenu se je priglasilo veliko prostovoljcev, ki
so rušili mostove in zasekovali cesto proti Vrbovem ter razorožili
bataljon italijanskih vojakov. Tudi v Jelšanah so vaščani razoro¬
žili dvajset karabinjerjev in s tem orožjem oborožili svoje prosto¬
voljce. V cerkveni zvonik pa postavili stalnega izvidnika, ki je z
odlične razgledne točke opazoval morebitno bližanje sovražnika.
V Novokračini sta kar mladinki Marija Valenčič — Olga in Slavka
Iskra razorožili šest Italijanov. Orožje sta izročili Ivanu Brozini
—Slovanu, komandirju istrske čete, medtem ko so prostovoljci
minirali cesto proti Rupi. Kmalu je prišlo do spopada med našimi
in Nemci, ki so se pripeljali iz šap jan s tovornjakom. Dva so¬
vražna vojaka sta obležala na bojišču, tretji je pobegnil; tovornjak
s tovorom pa je pripeljal Anton Iskra v Novokračine.

V Podgradu je bilo precej italijanskega vojaštva, ki je 9. sep¬
tembra mirno položilo orožje in odcapljalo po cesti proti zahodu.
Z delom orožja so se oborožili domačini, drugo orožje pa so od¬
peljali z vso drugo italijansko zapuščino v brkinska skladišča. V
podgrajski šoli so imeli urejeno zasilno bolnišnico, ki so jo izpraz¬
nili v zadnjih trenutkih pred prihodom Nemcev, šest dni po zlomu
Italije so iz Trsta prihrumele nemške čete in zasedle tudi Račiče.
Zdaj je bilo nekaj dni napeto zatišje. Tretji dan so pred vojašnico
sklicali vse moške, naposled pa izmed njih izbrali pet mož za talce.
Ce bi se Nemcem kaj pripetilo, da jih bodo takoj postrelili. Teh
pet mož so izmenjavali vsakih nekaj dni. Drugi vaščani so morali
nositi na rokavu bel trak, česar pa v drugih vaseh niso zahtevali.
Kljub takim grožnjam so imeli domači aktivisti zvezo s partizani.
Čez nekaj časa so Nemci prepustili oblast v vasi italijanskim fa¬
šistom, ki so jih naši borci često napadali. Komandirja partizan¬
skih enot sta bila Rudi Hrvatin in Rudi Ludvik iz Gabrka. Pri
vsaki akciji so sodelovali tudi domačini.

V Malih Ločah so složno vsi zgrabili za delo. Najprej so razo¬
rožili vojake z juga, takoj nato je Anton Ivančič zbral fante za

246

stražarsko službo. Ti so postavili stražo ob cesti in razoroževali
manjše skupine, orožje in strelivo pa vozili v zbirališče v Brkine.
Njihovega dela ni zavrl niti novi sovražnik, ki je preplavil tudi
njihovo vas.

Tako je bilo v sleherni brkinski vasi; svobodo so objeli z obe¬
ma rokama.

Da bi dogodke okrog zloma Italije v Brkinih in dolini Reke
z vseh strani bolje približali, ponovimo nekatere odlomke iz knji¬
ge Milana Gučka »Počakaj do prihodnje pomladi«:

Kako nenavadno je bilo srečanje z življenjem!

Že več kot leto dni nisem bil pri dnevni luči med hišami s
pokritimi strehami in z vrvežem na vasi. Zdelo se mi je bolj, kot
da so ti ljudje prilezli iz skrivališč, ne pa mi.

V čeljah je bil praznik. Nič določnega še ni bil tale razpad
italijanske vojske, toda — en sovražnik je manj. To je bilo jasno.

Zadnje čase so bili ti zelenci potaknjeni skoraj po vseh brkin¬
skih vaseh. Po trideset, štirideset jih je bilo skupaj v postojankah,
nič več. Na Progarjih, Ostrožnem brdu, Tatrah, Rjavčah in še
marsikje.

Ta praznik pa vaščanom ni bil v sproščeno veselje. Bolj jih
je prevzela skrb, kaj bodo še prinesli dnevi, odgovornost, da bodo
te dni storili vse prav, vznemirjenost in negotovost.

Nikjer ni bilo v vasi nikogar, ki bi zapovedoval, kaj početi. Pa
vendar — godi se nekaj velikega!

Vse se steka in zateka k neki mladi ženski, Lilijani, ki ima
največ veljave. Toda vse jutro so v hiši samo posvetovanja, priča¬
kovanja.

Iz tega ne bo nič! Dogodke moramo vzeti v svoje, partizanske
roke! Tega čakajo ljudje od nas, tukaj v tej vasi tudi od mene.

Kar bo, bo! Orožje v naše roke!

Kje je najbližja italijanska posadka?

Pregarje!

Zbrani vaščani odobravajo ta moj ukrep, čutijo, da vlada v
revoluciji tudi zakonitost.

Hočejo, da bi jim kaj povedal, govoril.

Na misel mi je prišlo nekaj stavkov, nekaj gesel iz »literature«,
ki sem jo razmnoževal v Istri in pod Snežnikom. Vse skupaj ne¬
kako povežem z razpadom Italije in pričakovanjem, da svoboda
ni več daleč. Samo pomagati je treba, da vsi skupaj uničimo Nem¬
ce. Ni še vse končano.

247

Ženske jokajo. Kar naprej naj še govorim.

Na Čeljah je vas polna vojaštva, ki beži. Kot sodrga so, brez
ponosa, brez sramu, brez žalosti, da je zanje zmage in vojske
konec.

štab vasi in okrožja je še vedno pri Lilijani. Tam so se sešli
z Borom, Jadranom, Brankom, Borjakom, Vidkom, Orano in še z
nekaterimi neznanimi oboroženimi ljudmi.

— O svobodi smo vedno sanjali in jo čakali vsak dan, sedaj
pa je okoli nas in ni v naših močeh, da bi jo sprejeli z vso zavest¬
jo in vsem občutjem.

Pravzaprav nam je svoboda prinesla več odgovornosti, skrbi,
nemira.

— Ljudstvo je prevzelo oblast, predstavniki ljudstva so dose¬
danji aktivisti, partizani njegova vojska.

Organizirana obramba pred edinim sovražnikom še, Nemcem,
je poglavitna naloga. To je vsakomur jasno, čeprav ni nobenih na¬
vodil od zgoraj.

Za prvo silo je bil pri priči ustanovljen brkinsko-bistriški od¬
red, njemu za komandanta postavljen Vidko, za politkomisarja pa
Branko. Komandanti bataljonov so Vidkovi spremljevalci, do vče¬
raj še kurirji. Vsakogar naj vodi pri delu čimveč lastne pobude in
odgovornosti.

Takojšna naloga odreda je razorožiti postojanke v dolini, ki
se še upirajo, predvsem pa mesto, Ilirsko Bistrico. To je strateško,
vojaško in politično najbolj pomembna postojanka. Garnizon ima
kakih osem tisoč vojakov. Je še sploh nedotaknjen. Predvčeraj¬
šnjim, ob razpadu v mestu ni bilo Nemcev in tudi danes jih še ni,
vojaki pa iz mesta tudi ne bežijo.

Zbrani forum je kar mimogrede, brez velikih besed, postavil
mene za komandanta narodne zaščite za ozemlje vsega združene¬
ga okrožja. Moj pomočnik pa je postal Borjak.

Gledal sem te svoje bojne tovariše in iskal silo, ki je zresnila
šegavega Borjaka, ojeklenela učlovečeno plahost — Bora, dala
je do sedaj neslutene voditeljske sposobnosti Vidku, Branku, Ja¬
dranu. (Ti trije so s svojimi ljudmi razorožili večino sovražnih
postojank v brkinskih vaseh.)

Na vasi sem bil navsezgodaj. V naročje Velike Domovine be¬
žeči vojaki so bolj in bolj pritiskali v Brkine. Bili so že prava nad¬
lega. Glavnih cest v dolini so se ogibali, pot čez Celje pa jim je
bila najbolj pripravna, ker je bila bližnjica proti Trstu. Izogibali

248

so se vseh središč, ki so jih zasedli Nemci, ki so Italijane lovili. Ta
smer je bila tudi glavna linija bega iz vse Jugoslavije. Italijani so
imeli svoje okupacijske cone v Sloveniji in Hrvatski.

Dobre ceste, ki so peljale skozi Gorski kotar, čez Kočevsko,
čez snežniško pogorje in potem čez Brkine, so vodile nepretrgane
kače deset in deset tisoč ubežnikov.

Popoldne se je zbral v Topolcu ves odred. Sredi vasi in ceste
je bil miting. Imeli so razvito veliko slovensko zastavo z rdečo
zvezdo. Govoril je komisar odreda Branko. Sredi govora pridrve
po cesti od Ilirske Bistrice sem trije nemški motocikli in sredi
med njimi osebni avto.

Branko je nehal govoriti, se razkoračil in vžgal v avto. Ubil je
šoferja in vozilo je vrglo s ceste. Pokončal je tudi enega vojaka
na motociklu.

Iz avtomobila je skočil civilist, planil v prikolico motocikla,
ki je obrnil nazaj proti Ilirski Bistrici, in zbežal.

V razbitem avtomobilu so našli aktovko z dokumenti in diplo¬
matsko pošto. Pobegli civilist je bil posebni odposlanec rajhkanc-
lerja — von Biillov. V Rimu je bil na posebni misiji, iz Rima je
šel na Reko in se je sedaj vračal v Berlin. Spremljali so ga esesovci.

Ilirska Bistrica je imela polno kasarn. Na dvorišču so stali
vojaki v skupinah in čakali, kaj bo sklenila njihova komanda, ali
pa morda, kdo jim bo od zunaj odprl vrata. Bili so brez orožja,
za menoj in Bognarjem ni nihče streljal. Debelo so naju gledali.
Pri tretji kasarni pa je le prišlo Bognarju na misel:

»Pojdite domov! Mi vas pustimo, vi nam pa dajte orožje! Kaj
eakate Nemce!« je kričal Bognar v italijanščini, toda koles nisva
ustavila.

Te besede je ponavljal, kjer sva videla za železnimi ograjami
čredo omahljivcev.

V naročje sta nam kot zrela hruška padla mesto in še nedotak¬
njen garnizon z neprecenljivimi skladišči orožja, opreme, živil.
Ilirska Bistrica je bila središče in skladišče vojaškega zaledja za
vse območje od Trsta do Reke in Pivke in podnjo je sodil še ob¬
mejni pas z velikimi objekti in potrebami.

Pred nami je bila naloga, da ji do kraja nismo videli ne meje
ne teže, bilo pa nas je le deset partizanov, ki smo imeli vsaj nekaj
izkušenj.

Stopili smo skupaj kot nekakšen vojni komite kar tam na
cesti pred vhodom v »casarmette«, imenovana TRUA. Ugotovili

249

smo, kaj so naše osrednje naloge: obramba, mobilizacija, evaku¬
acija.

Vidko in Branko bosta držala z odredom fronto, da obvaru¬
jemo Ilirsko Bistrico pred Nemci, kar najdlje se bo dalo.

Boro in Orana bosta vodila politično delo, Jadran in Nace, ki
sta domačina, pa evakuacijo.

Mene je postavil — isti forum kot v Čeljah za komandanta
narodne zaščite — zdaj za komandanta mesta v Ilirski Bistrici.

Nemudoma smo razglasili splošno mobilizacijo. Na našo ko¬
mando se morajo priglasiti vsi za orožje sposobni moški.

Nova oblast je imela ugled in veljavo. Že v zgodnjih dopoldan¬
skih urah so se oglašale pri nas množice meščanov, čeprav se je
razglas o mobilizaciji širil samo od ust do ust, pomagali pa so mu
naši domači aktivisti.

Ko je bila enota skupaj in oborožena, je pri priči krenila na
fronto, ki je bila takoj zunaj mesta: Bitnje, Prem, Kilovče, Topo-
lec, Zarečje.

Medtem se je Jadranu že posrečilo mobilizirati kamione in
ljudi za odvažanje blaga iz skladišč. Na vagone je bilo orožja,
obleke, obutve, sira, mortadele, moke, testenin, riža. Kolone vozil
so polzele po Šembijski in mašunski cesti v snežniške gozdove...

Ta, drugi dan okupacije Ilirske Bistrice je bilo proti večeru
že vse bliže slišati streljanje mitraljezov in treske min. Odredovi
borci so presenetljivo blizu in sredi našega ozemlja naleteli na
dobro oborožene sovražne izvidniške patrulje.

Nemci so že prihajali za hrbet naši fronti pri Bitnjah. Praske
z njimi so bile tudi že v Zarečju, streljaj daleč pred samim mestom.

S fronte od Bitenj in Kilovč (tam je bilo kakšnih 350 prosto¬
voljcev) so naši prosili za pomoč.

Nabrali smo mladih fantov za poln blindiran avto, jim dali
orožja — voznik pa je bil tisti gasilec z zadnjih dni P-l (Pekov
France) — in so nemudoma oddrveli proti Premu.

Iz Podgrada so želeli pomoč. V Račicah, tam prav blizu, je
pod zemljo velikansko skladišče avionskega bencina. Pošljemo naj
kamione.

Na glavni cesti okoli Materije sta dobro delala dva naša ba¬
taljona. Kot sem predvideval, sta le razorožila divizijo »Celere«.

Njena kolona je prišla le nekaj kilometrov daleč, pred Mar
kovščino, kjer je Borjakova zaseda usekala proti njim s težkimi
mitraljezi in minometi.

250

Kot bi trenil so vojaki poskakali iz vozil in bežali čez Kras
proti Slavniku. Generala, ki se je še nekaj obotavljal, je izvlekel
iz avtomobila komandant Stanko in mu dal še dve brci.

Našim je ostal na nekaj kilometrov dolžine ceste velikanski
plen, vozila in orožje vseh vrst. Na kamionih so imeli vojaki polno
naropanega blaga — šivalne stroje, radijske aparate in podobno...
Po polnoči je prišla na komando Orana. Odšla sva na dvorišče, ki
je na njem že potihnil hrup večera. Mesec je sijal nanj in na naju
s polno lučjo.

Orana je bila vsa v skrbeh. Tisti naš blindiran avto, poln
borcev, je nemška zaseda stolkla do zadnjega moža. Stolkli so
tudi kamion mobilizirancev, ki so šli okrepit položaje.

Tudi sicer so borci brez izkušenj. Junaštvo in predrznost sta
premalo. Danes dopoldne je eden izmed njih prijel steklenico ben¬
cina in skočil z njo na tank.

Tank se ni vžgal, on pa je na njem mrtev obležal.

Zjutraj je bila bistriška dolina v gosti megli. Brez spanca smo
čakali, kaj nam prinese jutro.

Na komandi mesta smo bili zbrani Jadran, Orana, Nace in šc
nekaj okrožnih aktivistov.

Iznenada zaslišimo zunaj:

»Nemci!«

Planemo ven. Po cesti pred kasarno že tečejo proti mestu z
orožjem v rokah borci, slišati je iz megle ropot tankov.

Predrli so odredovo linijo.

Tako, kot smo že videli, so Nemci najprej vdrli v Ilirsko Bi¬
strico z zahoda, iz Trsta, nato pa z juga, z Reke. Zdaj se iz mesta
niso več umaknili vse do osvoboditve. Vojaštvo je zasedlo nekda¬
nje italijanske vojašnice, medtem ko sta gestapo in esesovska po-
hcija imela prostore v poslopju sedanje pošte. Poveljnik te policije
je bil kapetan, Walter so mu rekli, njegov pomočnik pa je bil
Erhard Henrich. Oba sta bila poslušna hlapca in krvoločni zveri,
vredni svojih predstojnikov.

Ta policija je bila noč in dan na delu. Žrtve je morila ob zidu
na severni strani vojašnice nad mestom. Razen tega so ti krvavi
policisti zasliševali in mučili ujetnike še v Severjevi hiši in Rdeči
Jšici zraven sedanjega hotela »Zmaga«. Domobranci so se naselili
vojašnice na Vidmu in v Trnovem; pred temi »krščanskimi«
vojščaki bi se skril od sramu sam Kajn in tudi Judež Iškarijot.

251

Pripomnemo naj, da na Primorskem niti belogardizem in
niti ne domobranstvo ni našlo rodovitnih tal. Kljub strahovitemu
sovražnemu pritisku, je bilo le malo domačinov, ki so se vključili
v tako imenovane »slovenske narodne varnostne straže«, oziroma
»slovenski narodni varnostni zbor«, ki je bil ustanovljen novemb¬
ra 1943.

Kljub pritisku in prizadevanju so Nemci morali »slovenske
narodne varnostne straže« pripeljali od drugod in jih zaradi var¬
nosti nastaniti le v večjih krajih. Tako so po vzoru z onstran
nekdanje meje, iz petnajstih primorskih domobranskih čet, jeseni
1944 sestavili štiri gibljive bataljone s štabi v Postojni, na Pre¬
stranku, v Ilirski Bistrici in v Idriji. Kmalu potem pa so iz štirih
bataljonov ustanovili »1. slovenski udarni polk« s tremi bataljoni
in samostojno policijsko četo. Ta četa pa je bila v Trstu.

Ljudstvo, kljub novemu strahovitejšemu sovražniku, kljub
razkošju svobode, ki je trajalo le nekaj dni, ni izgubilo upanja, da
bo naposled le prišel dan rešitve, dan neomejene svobode, ki so ga
pričakovali iz roda v rod že dolga stoletja. In sleherno veliko
upanje, porojeno iz osnovne človeške pravice, se naposled uresni¬
či. To upanje pa je dajalo ljudem neizčrpno moč, da je vztrajalo
na poti čez goro trpljenja v obljubljeno deželo svobode.

Kljub strahovladi je ljudstvo vztrajno šlo svojo pot cilju
naproti. Starim aktivistom so se pridružile nove, sveže moči. Pro¬
stovoljci so odhajali v partizanske bataljone, po vaseh so usta¬
navljali, spričo težav zaradi prehrane, gospodarske komisije, na¬
rodnoosvobodilne odbore, ZKM in mladinske organizacije, odbore
OF, SPŽZ, RK. Seveda je bila na prvem mestu KP, v okviru katere
so delovali stari in mladi, najbolj vztrajni, zvesti in požrtvovalni.

V slabem vremenu smo krenili na pot. K dežju se je priprav¬
ljalo.

Prvi pohod brigade (z Mašuna) je bil mučen. Od pivškega
krasa za Šembijami in proti Merečam se je kolona pretrgala. Ker
ni bilo svetlobe, smo se lovili, klicali, čakali, iskali in naposled
našli. Hiteti je bilo treba, ker smo morali, preden se je zdanilo,
čez progo in čez glavno cesto. Nič več nismo bili gospodarji
doline...

V prvem svitu smo šli mimo vasi Smrje. Ravno toliko, da smo
jo odnesli z glavne ceste.

»Kam pa naj gremo, Milan?« me je vprašal Luka.

252


»Pojdimo v Celje«! sem mu predlagal, ker sem vas najbolje
poznal.

Toda Nemci so že tretjega dne prodirali iz doline, od Prema.
Kmalu so postavili mitraljeze na vzpetinah nad Celjami, vendar
so se kmalu umaknili. Snežniško-brkinska brigada je v celoti pre¬
nočila v Gabrku, naslednjega dne pa so razmestili bataljone že
na Tatre in Rjavče. Tako so zasedli najvišje vrhove v notranjosti
Brkinov.

Tako je minil september »primorske pomladi«. Prvega oktobra
je imela snežniško-brkinska brigada že tisoč dvesto mož, večinoma
Brkincev. Z juga je prihajal že nesluten vihar. V Slovenski in
Hrvaški Istri je divjala nemška ofenziva.

»Zvečer smo opazili od tu z vrha veliko svetlobe«, se spominja
7^ an  Guček, ki se je premikala po obeh velikih cestah, objema¬
jočih Brkine: na tisti strani iz Ribnice v Ilirsko Bistrico in dalje
Proti Reki ter na novi cesti iz Kozine proti Podgradu in Reki.

Z obeh cest so se poganjale proti nebu signalne rakete.

»Nemci obkoljujejo Brkine! Ofenziva na brigado!« smo rekli
vsi hkrati.

Komandant brigade je bil Tone Vidmar — Luka, namestnik
K-arlo Prezelj — Boris, politkomisar pa Anton Dolgan — Branko.

Vodstvo brigade se je takoj odločilo za umik proti Mašunu,
vendar je bilo to zamudno delo, ker so bili bataljoni raztreseni
Po vaseh, šele po polnoči se je vsa brigada zbrala na Tatrah in
krenila na pot. Dan jo je zalotil v gozdičku Lašče pod Studeno
S°ro, zato se je utaborila v Klevniku, toda že okoli štirinajste ure
s ° nanjo od vseh strani navalili Nemci... Nemci so prišli kar
od štirih strani: iz Harij, Soz, Velike Bukovice in od Staroda pre¬
ko Pavlice in Studene gore. Kmalu je čez Brkine planila črna vest,
a  J. e v  Klevniku padlo dvainšestdeset partizanov, večinoma do¬
mačinov. Rešil se je samo tisti, ki se je znal skriti. Nemci so po¬
di gospodarja Klevnika, domačijo pa zažgali.

To je bila za Brkine prava katastrofa. Dvainšestdeset mater
ali vdov se je zagrnilo v žalost in črnino.«

Tega drugega strahovitega sunka nemške ofenzive, ki jo je
vodil general Hauser in v kateri so sodelovali: okrepljeni polk 1.
osesovske tankovske grenadirske divizije »Leibesstandart Adolf
Hitler«, okrepljeni polk 21. tankovske divizije in 44. okrepljeni
Polk 44. grenadirske divizije, ki so 2. in 3. oktobra 1943 z vso silo¬
vitostjo, z ognjem in smrtjo preplavili vso Istro do reke Mirne in

253

Brkine, je zvečine vse našel nepripravljene. Zato tudi tako številne
žrtve.

Toda komaj se je polegla ta ognjena nevihta, je 6. oktobra
naskočil del Brkinov okrepljeni polk 71. pehotne divizije in med
drugimi do tal požgal vas Barko.

Bogomir Magajna je tragedijo na Klevniku sam doživel in jo
opisal v noveli »Veliko brdo«:

»Na Tatrah in v Kozjanah, dveh naj višjih brkinskih vaseh,
se nas je tiste dni pred veliko nemško ofenzivo zbralo okrog tisoč.
Med njimi je bilo mnogo bolehnih in za boj skoraj nesposobnih,
zakaj cvet mladine je še tičal po ječah, taboriščah in v specialnih
kompanijah v Italiji, na Sardiniji, Korziki in v Afriki. Razdeljeni
smo bili na več bataljonov, ki so se vse tiste dni pridno vadili za
bližnje hude spopade. Eden izmed bataljonov je bil dodeljen
ruskemu majorju, ki je nekaj tednov poprej pobegnil od Nemcev
in se pridružil brigadi. Bil je visok, črnolas lepotec. Čudno se mi
je zdelo, da Lermontova ne pozna niti po imenu. Vendar nismo
sumili nanj. Svoj bataljon je izredno pridno vzgajal od jutra do
večera, in kadar so nad nami krožila nemška letala, je skrbno
zamaskiral svoje moštvo. Bil je nemški špijon in še danes mi je
žal, da se je izmuznil iz naših rok. Toda če mu še ni, mu bo usoda
prej ali slej podelila tisto, kar pripada izdajalcem.«

Snežniško-brkinska brigada se je pomikala, zvijala kakor kača
skozi globoko noč, čez griče, obronke naravnost v osrčje nemškega
pekla.

»Ruski oficir nas je vodil proti vzhodu po mlakah, namesto
da bi krenil s svojim oddelkom nazaj v hribovje. Delalo se je
jutro. Zašli smo precej v gosto meglo. Po tej megli sem sklepal,
da mora biti Reka zelo blizu. Oficir nam je ukazal, naj se razde¬
limo na posamezne gruče. Sedel je na konju, čudno se mi je zdelo,
da ne razjaha. Tudi njegov obraz se mi je zdel preveč brezskrben.
Ukazal je, naj stojimo in čakamo. Drdranje tankov je bilo strašno
blizu. Zdelo se mi je, da so tanki komaj kakih tristo metrov od
nas. Med gručami se je zaslišalo mrmranje. Kaj čaka ta vrag! Ali
čaka, da se bo dvignila megla in nas bodo imeli kot na dlani pred
seboj? Ali naj gremo s puškami, navadnimi karabinkami, nad
tanke?«

Medtem so Nemci stisnili obroč in na brigado se je vsula od
vseh strani ploha svinca in ognja. Partizani so se reševali, kakor
je kdo vedel in znal, padali so na čistini kar v gručah... V tistem

254

času je tisti izdajalski ruski major ali, bolje, nemški špijon od¬
jezdil na svojem belem konju naravnost k Nemcem. Nekateri, ki
so preživeli prvi napad, so se zarinili med grmovje. Vendar rab¬
ljem še ni bilo dovolj. Za partizani so šli v pogon s policijskimi
Psi... Med tistimi, ki so se skrili, je bil tudi Bogomir Magajna.

»Sedaj sem zagledal na desni strani na ovinku celo krdelo
Nemcev. Z brzostrelkami so streljali v reber nad mojo glavo in
se počasi pomikali po stezi proti meni. Nesmiselno bi bilo vstati
in bežati navzdol. Takoj bi me podrli. Puške nisem imel, samo
vžigalice in nekaj cigaret. Zaslišal sem grozen krik. Pozneje sem
videl, da so tam dvema tovarišema razbili glave. Potem sem sli¬
šal še nekaj silnih krikov. Padlo je nekaj bomb. čisto razločno
sem slišal vsa nemška povelja, kratka, ostra in surova. Tu je za¬
kričal še eden izmed njih in nato sem zopet zaslišal krik. Krdelo
sc je pomikalo proti meni. Samo še kakih dvajset korakov so bili
oddaljeni toda ta razdalja se je krajšala od hipa do hipa. Sedaj
sem bil čisto trdno prepričan, da bom doživel samo še nekaj
sekund...

Potem sem se naenkrat z velikanskim zanimanjem zastrmel v
trumo škornjev, ki so se pomikali po stezi mimo moje glave. Nem¬
ci so strmeli v reber nad menoj in streljali menda kar na slepo
navzgor. Nihče se ni ozrl name. Kar namah so bili mirni in so šli
naprej, čez nekaj minut sem že iz precejšnje razdalje slišal, kako
je eden izmed njih zarjovel: ,Fertig' in vsi drugi so mu odgovorili
s krikom: ,Heil Hitler’!

Še dva dni in dve noči sem tičal v tem grmičju in zato se ne
čudite, da se vam bo zdelo to pisanje odslej nekoliko zmešano, še
enkrat povem, da ni v njem prav nobene literarne domišljije;
skušal bom opisati tako, kakor sem čutil; vsega seveda ni mogoče
episati. Nekam preveč je bilo vse skupaj podobno strašnim

sa njam...

Ležal sem med mrliči in se nemo pogovarjal z njimi. Vsi pa
so tako čudno strmeli, vsak v svojo smer. Ležal sem med mrtvimi
Prijatelji in med strašnim sovražnikom, gori nad Velikim brdom
°b blazni simfoniji topov, od siju gorečih hiš. Zublji so razsvetlje¬
vali vse obzorje na jugu. Nad nami pa so sijale zvezde, vedno
J epše, vedno svetle...«

Da < če so bili Italijani zverine, ki so znali pokazati svoje »ju¬
naštvo« nad nemočnimi, neoboroženimi ljudmi, so bili tevtonski
Podivjanci, pošasti za katere ni imena. Hitlerjevi krvoloki ne

255

bodo izginili iz spomina človeštva, zaradi prokletstva do konca
sveta...

Toda vizija te prve primorske svobode je bila tako silna, od¬
rešujoča in omamna, da je bila kar noro početje sleherna misel
na pretečo nevarnost, ki grozi od drugega, še strašnejšega so¬
vražnika. Zmagoslavje je bilo tako polno čustev, da ni imelo meja:
iz ljudstva je plal en sam vrisk. V kratkem času se je zbralo ka¬
kih trideset mladih partizanskih bataljonov.

S prvimi boji 12. septembra je nastala goriška fronta. Mladi
partizani so se sami postavili proti Nemcem. Čeprav je maršal
Badoglio ob brezpogojni vdaji svečano obljubil zaveznikom, da se
bo italijanska vojska borila proti nemškim krvolokom, je ta voj¬
ska kakor zajec stisnila rep med noge in pobegnila. Tu ne
smemo nečesa pozabiti. Badoglio, ki se je poimenoval v Marchese
di Monte Sabotino, je bil že med prvo svetovno vojno, poleg Ca-
dorne in Diaza, v italijanskem vrhovnem štabu in velja za enega
glavnih krivcev strahovitega italijanskega poraza pri Kobaridu
leta 1917. Zdaj, leta 1943 hoče rešiti, kar si je brez boja pridobil
leta 1918. Z zavezniki se je sicer nekje sporazumeval, toda hotel
je zavlačevati, reševati monarhijo: hotel je kupčevati z italijansko
vojsko, ki je ni bilo več, tudi po njegovi krivdi, da bi omilil pogoje
brezpogojne kapitulacije in vprašanje meja.

Čeprav goriška fronta 25. septembra ni bila uspešna in je bila
za tako neizkušeno vojsko zgrešena odločitev, pa je vendarle pri¬
kazala primere junaštva. Da je zlomil to fronto, je poskrbel zlo¬
glasni general Rommel, komandant armadne skupine »B«, to je za
območje vse Gornje Italije, ki je udaril z dvema tankovskima di¬
vizijama partizanskim četam v hrbet in tudi s čelne strani. Ker so
Nemci za vsako ceno hoteli pokoriti uporne Primorce, so začeli
proti njim sistematično VI. ofenzivo. Za to ofenzivo so potegnili
iz Italije več divizij in celo SS tankovski korpus. Te horde so z
največjo krutostjo vdirale v primorske vasi ter se znašale nad
nedolžnim prebivalstvom.

Ofenziva je pomenila streznjenje, grenko čašo pelina za kratke
dni svobode ter pripravo za protiofenzivo. Narodnoosvobodilni
svet za Primorsko je izdal odlok o splošni mobilizaciji, razpisal je
volitve v krajevne narodnoosvobodilne odbore, izdal odlok o raz¬
lastitvi tujih veleposestnikov; vrhovni plenum OF pa je razglasil
priključitev Primorske k Sloveniji.

256


Sovražna ofenziva je prekinila tudi volitve odposlancev za
kočevski zbor, ki se ga je udeležilo 28 odposlancev iz Slovenske
Istre in Brkinov. Med njimi so bili Milan Zidar — Stojan, France
Škerlj, Jože Mahne — Pepi, Jože Grahor, Jože Mikuletič, Marija
Frank — Lilijana, Jakob Male, Marija Tul — Soča, Franc Pirih,
Anton Logar, Ivan Štemberger — Radovan, Jože Prosen — Radivoj
in Jože Uršič. Ob tej priložnosti so delegati potrdili narodnoosvo¬
bodilne odbore kot edino ljudsko oblast v Sloveniji. Tako je slo¬
venski narod prvikrat v svoji zgodovini prosto volil svoje politično
vodstvo.

To pa je bilo ljudem, ki jih je hudo prizadela VI. nemška
ofenziva, v veliko moralno oporo, zakaj svoboda zahteva najvišje
žrtve, svoboda zraste iz krvi in žrtvovanih življenj. Grozljivost
ofenzive je nekatere tudi preplašila, da so vrgli puško v koruzo
in se vrnili domov. Vendar le začasno. Najvztrajnejši so ostali in
ustanovili sredi oktobra Istrski odred. Njegovo operativno območ¬
je so bili Brkini, Pivka in Slovenska Istra. Odred je bil neposred¬
no podrejen 7. korpusu tudi potem, ko je bil 22. decembra 1943
ustanovljen 9. korpus. Spričo precejšnjega preplaha prebivalstva
zaradi sovražnikovih pokolov in požigov odred v tem času ni bil
kdove kako dejaven. Njegovi poglavitni nalogi sta bili mobilizacija
in pošiljanje mobilizirancev skozi Notranjski odred v enote 7. kor¬
pusa na Dolenjsko in Notranjsko.

Toda v deželi so bili zdaj Nemci, še krutejši sovražnik. Sprva
so nadzorovali zlasti ceste in železniško progo. Posadke so posta-
yili v Mali Bukovici, ki jo je pozneje nadomestilo kakih dvesto
četnikov. Te, ki so se naselili pri Štefančiču in Potepanu, so morali
Prehranjevati vaščani. V opekarni pa so se naselili nedičevci.

V Knežaku pa so opravljali službo stražarjev mladinci. Tako
J e  stal na izvidnici Ivan Šetina. Misleč, da prihajajo partizani, so
ga ujeli Nemci in potem na Pivki ubili.

Po zlomu Italije so se vrnili iz internacije v požgano vas po-
gorelci iz Podstenja. Nekateri so si na pogorišču pripravili zasilno
bivališče, drugi so se naselili pri svojcih v sosednih vaseh. Toda
Pozneje so si nemški topničarji izbrali Podstenje za strelske vaje.

Tako

so vas do kraja porušili, poškodovali cerkev in požgali šolo.

Njive so vaščani prihajali obdelovat od drugod, skromne pridelke
P a  so skrivali po ruševinah. Pri delu so jih preganjali četniki, ki
So  bili razen drugega tudi roparji in tatovi.

svet

17 Uporni

257

Nemci so si razen v Ilirski Bistrici utrdili posadke v vseh
drugih večjih krajih, n. pr. v Podgradu in Jelšanah. Odtod pa so
znenada napadali okoliške vasi. Divjali so zlasti v drugem in tret¬
jem razdobju VI. ofenzive, imenovane Wolkenbruch »utrgani
oblak«. Ofenziva, v kateri je sodeloval ves 2. tankovski SS korpus,
ki so ga sestavljali: SS divizija Adolf Hitler, 44. in 188. rezervna
divizija, deli divizij Herman Goring in VViking ter deli 162. turke-
stanske divizije, je v tem času preplavila Vipavsko dolino, Kras,
Pivko in Istro ter se podila z ognjem in mečem v osrednjo Slo¬
venijo, na Notranjsko in Dolenjsko.

Takoj po spopadu s Tomšičevo brigado na Gomancih in Ma-
šunu so Nemci obkolili Knežak ter po raciji odgnali v Ilirsko
Bistrico 150 moških. Iznenadili so tudi Ješalčane in mimogrede
ustrelili Franca Šaftiča. Najprej se je nastanilo v vasi kakih 25
vojakov z dvema tankoma, pozneje se je posadka, katere štab je
bil v Šapjanah, povečala na 100 mož. Vas so ogradili z bodečo
žico in bunkerji. Posadka se je umaknila šele maja 1945 pred IV.
armado JLA.

Nepričakovani obseg ofenzive je presenetil nekatere dele Tom¬
šičeve brigade na Gomancih in Mašunu. Borci razbitih čet so ta¬
vali po gozdovih in marsikdo je naletel na sovražno zasedo. Koli¬
kor so jih mogli, so jih reševali aktivisti iz podgorskih vasi, ki so
bili pred divjimi hordami zbežali v gozdove. Tako so v Vrbici
nudili zatočišče desetim ranjenim partizanom. Med njimi je bil
hudo ranjen neki Drago. Jože Prosen — Radivoj, zdravnik dr. Fe-
condo in tedaj ilirskobistriški župan Polde Oblak so mu oskrbeli
ponarejene dokumente, s katerimi so ga odpeljali v tržaško bolniš¬
nico. Bil je že v nevarnosti, da ga bo zasačila policija, ko ga je
med letalskim napadom na Trst rešila iz bolnišnice mladinka
Ivana Prosen. Tako je bil Drago srečno pripeljan v Podgoro, odtod
pa v Loško dolino in v partizansko bolnišnico v Bari. Dr. Fecondo
je požrtvovalno zdravil tudi vse druge sicer laže ranjene.

Ranjene in sestradane borce so požrtvovalno reševali tudi v
Jablanici. V Kuteževem je skrbela za ambulanto Frančiška Štem-
berger. V Novokračini so s pomočjo zdravnika Triola iz Klane
spravili tri hudo ranjene borce v bolnišnico na Reko. V Sabonjab
je bila ambulanta za prvo pomoč ranjencem pri Mariji Sluga. V
mnogih vaseh pa so uredili etapne kuhinje, n. pr. v čeljah in v
Kuteževem, kjer so imeli tudi kovaško in čevljarsko delavnico.
Etapno kuhinjo so imeli še v Tominju, Podgrajah in Posrtvici.

258

Skoraj v vsakem kraju so imeli vaško gospodarsko komisijo, skla¬
dišče za orožje in druge vojaške in sanitarne potrebščine. Marsikje
so imeli tako skladišče kar na cerkvenem podstrešju.

Čeprav je sovražnik nepričakovano iznenadil z napadom to ali
ono vas, na primer v Čeljah, kjer se je borcu Ivanu Periniču po¬
srečilo pobegniti z orožjem, medtem ko so nekega študenta pobili;
v Posrtvici na štab Istrskega odreda pri Gržonu, v Fabcih, kjer se
je neka četa rešila iz hiše Marije Rutar z bombami in je v spo¬
padu obležalo šest borcev, so povsod z novo prizadevnostjo delale
vse organizacije: od celic KP do ženske, mladinske in pionirske
organizacije. Marsikje so že ustanovili dramski krožek in pevski
zbor, ki je sodeloval pri prireditvah. Marsikje so tudi že odprli
slovensko šolo.

Razume se, da sta bila poglavitna pobudnika vsega tega dela
okrožni komite KP za Brkine in okrožni narodnoosvobodilni od¬
bor, ki sta v glavnem imela svoj sedež v Čeljah. Tu je bilo zbira¬
lišče raznega blaga ki je prihajalo po kurirskik zvezah iz Trsta in
z Reke. Predvsem so oskrbovali s tiskarskim papirjem in pisar¬
niškimi potrebščinami pa tudi s sanitetnim blagom ustanove in
bolnišnice na Rogu. S čelj so preko dveh glavnih cest in železni¬
ške proge prepeljali na Pivko celo 75-kalibrski top. Vodja okrožne
gospodarske komisije je bil Jožko Kirn — Žarko.

V prvi polovici novembra se je spet odpravila z Notranjskega
v Brkine Šercerjeva brigada. Kakšen je bil ta pohod in kako tra¬
gično se je končal, bomo najbolje izvedeli iz knjige Matevža Ha
četa »Komisarjevi zapiski«:

Bil je 9. november, zelo mrzel dan. Vsa brigada, spremstvo in
štab smo šli mimo Jurišč čez kraške gmajne, kjer je strahovito
brila burja, da nas je zeblo skozi debele suknjiče; hodili smo hitro
in nihče ni zaostajal. Kraški borovci so žalostno moleli kratke
veje. Iz grmovja smo prepodili štiri zajčke. Kurirji so se zapodili
za njimi in enega ujeli. Bil je velik in star. Kurirja Ludvika, ki ga
je ujel, je vsega popraskal po desni roki. Kajuh (Karel Destovnik)
je pristopil bliže in dejal: »Daj no, Ludvik, pusti zajčka živeti,
pusti ga skakati po gmajnah.«

»O, ne,« je odvrnil Ludvik, »to ni zajček, ampak stari zajec, ki
tehta najmanj štiri kilograme. Pojedli ga bomo!«

Štabna četa iz divizije je šla naprej na cesto Pivka—Knežak,
da bi pripravila prehod. Prehod topniškega diviziona Šercer j eve

17 *

259

brigade smo zavarovali z dvema protitankovskima puškama in z
osmimi mitraljezi. Bračič je bil zelo vesel, ko se je naša štabna
četa sama priglasila, da bo zavarovala Šercerjevo brigado. Za na¬
mi so ostale kraške gmajne, zavite v oblake pršečega snega, ki
ga je nosila kraška burja v hrbet; še visoko v hrib nas je pehala.
Tudi progo Pivka—Ilirska Bistrica in cesto Bistrica—Gorenje Vre¬
me smo prekoračili, ne da bi srečali Nemce. Ko smo lezli v strmo
brkinsko pobočje, smo bili zelo presenečeni, ker so stale ob poti
velike vreče sladkih jabolk. Planili smo po njih. Vsak borec si je
napolnil žepe in nahrbtnike. Aktivisti iz Brkinov so rekli, da so to
pripravili ljudje, ne da bi jim kdo naročil. Vsa dolga vrsta je hru¬
stala. Osemidvajset vreč jabolk je bilo kmalu praznih. Vsak borec
se je sadja do sitega najedel. Ko smo hodili v temni noči skozi
brkinske vasi, so spet molele ženske cele košare jabolk skozi
okna. Borci so jih v hipu izpraznili. Brkinski kmetje so tudi opre¬
mili našo saniteto s slivovko za ranjence. Žiga dr. červinko je bil
zelo vesel.

Videl sem premnogo krajev v slovenski deželi, prehodil po¬
noči na stotine slovenskih vasi in naselij, a nikjer nisem srečal
tako radodarnih ljudi kot v Brkinih. V mladih letih sem bral
pravljice, kako so stale ob poti vreče jabolk in hrušk. Glej, tukaj
pa to ni bila pravljica. V Brkinih ni bilo mrzlo kakor na kraških
gmajnah; samo narahlo je deževalo in poti so bile razmočene. Ko
smo prišli v Pregarje, je kurir Ludvik vzdihnil: »Kaj bi dal, če bi
me pustiti na Ostrožno brdo, kjer sem svoje dni toliko preplesal.«

Potem je deževalo tri dni. šercerjeva brigada se je razmestila
po vaseh: v Pregarjih, Čeljah, Tatrah in Ostrožnem brdu. Že prvi
dan smo opazili, da so ljudje preradodarni. Posebno so bili rado¬
darni z žganjem. Napili se ga niso samo obveščevalci in kurirji,
napile so se ga tudi straže in patrole; Nemci pa so rinili iz Ilirske
Bistrice in iz Sežane ... Bračič se je strahovito razburjal...

Trinajstega novembra 1943 se je komandant Mirko Bračič
pozno v noč pogovarjal s komisarjem Matevžom Hacetom. Vzne¬
mirjen in zaskrbljen je bil zlasti zaradi bataljona v Tatrah. Zunaj
je zavijala burja in strahovito je brilo. Bračič se je obrnil na slami
in zamrmral: »Navsezgodaj zjutraj bova šla v Tatre pregledat ba¬
taljon.«

Naslednje jutro sta komandant in komisar vstala že v prvem
svitu. Od Tater sta slišala močno streljanje. Na resnem Bračiče-

vem obrazu se je videla skrb. Zle slutnje je potrdil Miha, koman¬
dant bataljona, ki je pritekel in povedal:

»Straže so zadremale, obveščevalci so se potaknili po hišah.
Nemci so izkoristili vihar in naliv ... Kot hijene so se priplazili in
nas obkolili... Takoj sem poveljeval alarm in postavil bataljon
v vrsto. Toda večinoma neizkušeni novinci so se ustrašili pokanja
in se poskrili po hišah ...«

To je bil za bataljon in za Tatre pravi sodni dan. Padlo je
šestindvajset partizanov in štirje domačini. Deset vaščanov so
Nemci odvedli v Markovščino in jih tam postrelili. Triindvajset
Po hišah ujetih partizanov na zahtevo višjega oficirja niso pobili.
Njihova pot je potem šla skozi obsodbo na smrt in v razna tabo¬
rišča smrti. Največ jih je končalo v Mauthausnu ...

V bataljonu sta bili tudi partizanki, mati in hči, Lojzka Kokalj
in šestnajstletna Stanka. Medtem ko so Nemci Stanko ujeli, je
mati padla ob živi meji na vrtu Helene Cergol. Ves vrt je bil pre¬
pojen s krvjo in še mnogo let pozneje je tam rasla temnozelena-
rdečkasta trava. Helena je sočutno pripovedovala: »Joj, smilila se
nam je ta travica, da je nismo mogli pokositi, niti nismo pustili,
da bi jo popasla živina ...«

To je bil dan žalosti za sicer tako hrabro in izkušeno šercer-
jevo brigado, ki je še istega dne pri Materiji vrnila Nemcem milo
za drago. Toda preboleč je bil poraz v Tatrah, preveč je bilo str¬
tih dragocenih življenj. Z grenkobo pelina v srcu se je Šercerjeva
brigada že naslednjega dne vračala v hitrem pohodu proti Javor¬
niku in Snežniku ...

Take katastrofe, ki so nastale iz takega ali drugačnega vzroka,
m še posebej ozemlje, ki je bilo zaradi bližnjih glavnih cest in
goličav, skratka pomanjkanje gozdov za prepotrebno zavetje in
zaščito, je narekovalo gradnjo raznih skrivališč in bunkerjev. Do¬
miselnost in podjetnost je bila tudi tokrat vredna občudovanja.
Skoraj je ni bilo vasi, da ne bi imela nekaj bunkerjev bodisi v
hišah, pri hišah, v gospodarskih poslopjih, hlevih in kleteh, bodisi
na prostem v grapah, ogradah, bregovih ali v naravnih kraških
jamah. Več takih bunkerjev je zgradil Franc Tomšič. Večino teh
bunkerjev sovražnik ni odkril, tako spretno so bili zakriti z gr
movjem in drevjem. Izjema je le bunker v Kaliču blizu Novokra¬
čin, ki ga je bil izdal partizanski dezerter Mičo. V njem so Nemci
zalotili Ivana Valenčiča-Sava, Branka in Cirila šlosarja ter Cirila

261

Bunker v Zajelšju, eden izmed številnih, kamor so se v najhujši stiski zatekali
pred sovražnikom brkinski aktivisti

Hrabarja. Hrabar in Valenčič sta se rešila, medtem ko so druga
dva odvlekli v Nemčijo.

No, naj za konec tega poglavja ponovimo nekaj besed z dr.
Bogomirom Magajno :

»Omeni Brkine kateremu koli partizanu, za hip bo umolknil
in se zamislil s tihim spoštovanjem... Po Brkinih je raztresenih
veliko vasi, osem teh vasi je v ruševinah. Ko so tiste hiše še go¬
rele, so zmetali nacisti vanje mnogo živih prebivalcev. Veliko dre¬
ves po tem gorovju se je spremenilo v vislice. Na enem izmed
njih je visel moj mladi prijatelj France Dujc ...«

262

RAZBOJNIKI S KLJUKASTIM KRIŽEM
( 1944 )

Leto 1944 je potekalo na Primorskem v znamenju svastike, to
je izpadov, ofenziv in neizrekljivih grozodejstev, ki so jih prizade¬
jali ljudstvu, ki je ljubilo samo svobodo, pozverinjeni razbojniki
s kljukastim križem.

Vendar je bilo to leto odločilno. Narodnoosvobodilni boj je
prehajal v tretje leto z vzponom in organizacijsko močjo; šesta
sovražna ofenziva ni bila samo ostra preizkušnja in izkušnja,
ampak tudi visoka šola, kako se bojevati z novim, krutejšim so¬
vražnikom.

Kmalu po zlomu Italije so Nemci ustanovili tako imenovano
»'Operativno cono Jadranskega primorja«, v katero so vključili nek¬
danje italijanske province Trst, Pulj, Reko, Ljubljano, Gorico in
Videm. Vojaškemu poveljstvu tega območja, ki je bilo v rangu
korpusa, so poverili nalogo, da brani jadransko obalo od Tilmenta
do Kvarnera in da varuje vse prometne zveze, ki vodijo čez to
ozemlje. V zvezi z dogodki na italijanskem bojišču so jeseni 1944
ustanovili iz tamkajšnjih operativnih enot 97. armadni korpus.
Ta je imel iste naloge, le varstvo nad prometnim omrežjem je
prepustil policijskim enotam. Poveljstvo korpusa — njegov ko¬
mandant je bil do konca vojne general Ludvig von Kiibler — je
imelo sedež v gradu Spessi pri Krminu.

Nad »Operativno cono Jadranskega primorja« sta kraljevali
dve policijski oblasti in sicer s sedežem v Ljubljani in v Trstu.
Za ljubljansko območje je vodil to policijsko oblast višji esesov-
ski in policijski vodja general Ervin Rosener, za tržaško območje
pa general Odilo Globočnik. Rosener je bil podrejen neposredno
Heinrichu Himmlerju, Globočnik pa višjemu esesovskemu in poli¬
cijskemu vodji v Italiji Wolfu. Pod njunim poveljstvom so bile
tudi vse domobraske, četniške, nedičevske, italijanske in druge
kvislinške enote.

263

Poglavitna naloga njune policijske oblasti je bila preganjanje
in uničevanje partizanov in njihovih podpornikov, za kar sta ime¬
la na voljo posebne esesovske in policijske, po potrebi tudi vojaške
enote. Policija je bila samostojna oblast, za svoje delo odgovorna
le svojim predstojnikom. V okvir korpusa bi bila vključena le
v primeru zavezniškega izkrcavanja v severnem delu Jadrana.

Spočetka je bil 97. armadni korpus, ki je ob koncu vojne do¬
živel svojo tragedijo prav v dolini Ilirske Bistrice, vključen v
okvir armadne skupine »C« v Italiji. Tej je poveljeval feldmaršal
Kesselring. V zadnjih dneh aprila 1945, ko se je Reki že približe¬
vala 4. armada JLA, so ga priključili armadni skupini »E«, ki ji
je poveljeval znani general von Lohr. Operativno območje te ar¬
madne skupine je bilo celotno ozemlje Jugoslavije.

Kakšne so torej bile sovražnikove sile v začetku leta 1944 in
pozneje, sile, ki so bile postavljene na območju Operativne cone
Jadranskega primorja z namenom, da bi preprečile morebitni
poskus izkrcanja zaveznikov, vendar je bilo v glavnem njihovo
orožje naperjeno le za uničevanje svobodoljubnega prebivalstva
na tem ozemlju, za pokončavanje oboroženih sil slovenskega osvo¬
bodilnega gibanja.

V okvir 97. armadnega korpusa ne sodijo le 188. divizija gor¬
skih lovcev in 237. pehotna divizija, marveč tudi druge enote, ki
so jih semkaj pošiljali z drugih bojišč, da bi se odpočile, izpopol¬
nile in uredile. Tu v zaledju pa so bile te enote avtomatično pod¬
rejene vodstvu 97. armadnega korpusa. Diviziji gorskih lovcev je
poveljeval general Hans von Hosslin in je štela 16.800 mož. Štab
divizije je bil v Sežani, njeni štirje polki pa so bili razmeščeni ob
morju od Soče do Reke ter ob progi Sežana—Postojna. Razen
štirih polkov je imela ta divizija še dva varnostna bataljona, lov¬
ski bataljon, pionirski bataljon ter topniški polk.

Operativno območje 237. pehotne divizije, ki je štela 5000 mož
je bilo v glavnem obala Istre, medtem ko je bila 710. pehotna di¬
vizija razmeščena ob jadranski obali med Sočo in Tilmentom.
Tudi 71. pehotna divizija se je pred odhodom na bojišče nekaj
časa zadrževala na Goriškem in v Furlaniji. V začetku leta 1945 je
bila ustanovljena 24. esesovska brigada kraških lovcev, v kateri
je bilo kakih 8000 mož. Ta je delovala na območju Vidma in Pon-
tebe, ki pa se je v zadnjih mesecih vojne z vso vnemo udeleževala
boja s partizani. Omenimo naj še 14. esesovsko divizijo s kakimi
8000 možmi, ki se je z dvema polkoma udeležila zadnje nemške

264


ofenzive proti 9. korpusu, ter 438. divizijo, ki je bila razmeščena
na Gorenjskem. V bojih z enotami 9. Korpusa so sodelovale še
162. turkcstanska, 44., 94., 162. in 178. pehotna divizija.

V sestavu policijskih enot, ki so jih bolje oskrbovali in plače¬
vali kakor druge enote, s katerimi so imele enote 9. korpusa zlasti
v zadnjih mesecih vojne hude preglavice, so bili: 10. esesovski po¬
licijski polk s 1800 možmi. Poveljeval mu je polkovnik Kohler, ki
se je s svojimi četami udeleževal skoraj vseh bojev s partizani.
Deli tega polka so bili tudi v Senožečah. Na Primorskem so de¬
lovali tudi deli 15. esesovskega policijskega polka, esesovskega po¬
licijskega polka »Božen«, 9. esesovskega policijskega polka »Alpen-
vorland« ter 28. esesovski polk TODT, ki se je s 1200 možmi v
glavnem zadrževal na Gorenjskem, kjer pa so delovale še druge
podobne enote.

Na tem mestu naj omenimo še italijanske kvislinške enote, ki
so jih Nemci ustanovili po zlomu Italije iz fašistov in vojnih ujet¬
nikov, ki so jih bili ob vdaji odpeljali v Nemčijo.

Poglavitna med temi enotami je bila 10. MAS (Motoscafo
antisommergibile) divizija. Imela je kakih 4000 mož. Bataljoni te
divizije so bili nastanjeni v dolini reke Nadiže in Soče, medtem
ko je »Fulmine« zasedel Trnovo. Tam ga je 21. januarja 1945 skoraj
do zadnjega moža uničila Kosovelova brigada. Na operativnem ob¬
močju 9. korpusa pa je delovalo še šest italijanskih prostovoljskih
bataljonov AK (Adriatisches Kustenland), eden od teh bataljonov
je bil nastanjen celo v Koprivi in Štanjelu na Krasu. Razen tega
je bilo še pet milicijskih polkov, katerih naloga je bilo varovanje
prometnih zvez, in tako imenovana civilna garda, ki so jo uporab¬
ljali za varovanje središč ter za nadzorstvo nad utrjevalnimi deli.

Na območju Trst—Pivka je bilo kar 39 sovražnikovih posto¬
jank, v njih pa 10.300 mož (5.790 nemških vojakov, 1220 policistov,
32 žandarjev, 462 italijanskih vojakov, 75 fašistov, 2600 četnikov
in nedičevcev ter 120 drugih.) Najštevilnejše posadke so bile v Se¬
žani, na Opčinah in na Pivki. Pa tudi v Prestranku, Postojni in
Ilirski Bistrici.

Razen teh so se udeleževali bojev z enotami 9. korpusa tudi
deli 7. kavkaške divizije in kozaške enote.

Komaj rojeni 9. korpus (ustanovljen je bil 22. decembra 1943
v  Gorenji Trebuši) so sestavljale 30. divizija s 17. brigado Simona
Gregorčiča, 18. bazoviško brigado, 19. brigado Srečka Kosovela in
2  20. brigado Triestina d'Assalto Garibaldi in 31. divizija s 3. bri-

265

gado Ivana Gradnika, 7. brigado Franceta Prešerna in 16. brigado
Janka Premrla-Vojka. V sestavi 9. korpusa so bili še Dolomitski,
Gorenjski, Južno-primorski, Idrijsko-tolminski in Briško-beneški
odred ter korpusno topništvo in mornariška skupina. V vseh teh
enotah je bilo kakih 8000 oboroženih borcev.

Ob koncu leta 1944 so operativni del korpusa sestavljale tri
divizije, razen 30. in 31. še divizija »Garibaldi Natisone« in še 2.
brigada narodne obrambe, ki jc bila neposredno podrejena štabu
divizije narodne obrambe na Dolenjskem.

Zdaj sovražnik ni imel več opraviti z majhnimi partizanskimi
enotami, temveč z armado, ki se jc neredko frontalno branila in
ne malokrat tudi tako napadala.

Po ukazu glavnega štaba Slovenije pa je Istrski odred, čeprav
je deloval na območju Brkinov in Slovenske Istre, ostal pod 7.
korpusom. Njegova poglavitna naloga je bila mobilizacija novincev
za enote 7. korpusa, opravljal pa je pomembno vlogo posrednika
med Trstom in celo Milanom, odkoder je prihajalo po kurirskih
poteh razno blago, zvečine sanitetne potrebščine in zdravila, papir
in tiskarski pripomočki pa tudi živila, zlasti sol za enote 7. korpu¬
sa na Notranjskem in Dolenjskem, za potrebe glavnega štaba,
bolnišnice, tiskarne in razne ustanove na Rogu in v Beli krajini.

V znamenju vzpona in organizacijske moči je delovalo tudi
prebivalstvo pod Snežnikom, čeprav so bile značilnosti tega ozem¬
lja zaostrene z mnogimi sovražnimi posadkami, med katere so
bili posajeni domobranci, pozneje pa še četniki in nedičevci. Tedaj
je neutrudljivo delovala organizacija KP, ki je bila s svojimi člani
od vsega začetka nosilec in pobudnik organizacijskega prizade¬
vanja za čim množičnejši in smotrnejši narodnoosvobodilni boj.

Znak za množičnost je bil miting pri Vrbici, ki ga je pripravil
Jože Prosen-Radivoj v barakah pri Vrbici. Udeležilo se ga je več
kot 900 ljudi iz Podgore. Nagovor je imel Janez Dekleva-Igor, taj¬
nik okrožnega odbora ZSM za Brkine. Za varnost so bile razpo¬
stavljene straže med Jasenom, Vrbovem in Vrbico, ki naj bi opo¬
zorile na morebiten sovražnikov prihod.

V januarju 1944 se je tudi pokazala potreba, da ne bi prišlo
do sporov za točno določitev meje med Slovenijo in Hrvatsko.
Našo stran so zastopali Albin Godina-Vojo, tajnik okrožnega NO
za Brkine, Radivoj, rajonski sekretar za Podgoro in Ivan Valenčič-
Savo, tajnik ZSM za Katarino. Hrvatsko ljudsko oblast sta zasto¬
pala dva predstavnika. Na nesrečo pa je sovražnik prav tedaj

266

vdrl v vas. V naglici so enega Hrvata vaščani na Liscu zakopali v
gnoj, toda podivjana drhal ga je odkrila in ubila.

V Zabičah se je večkrat nastanil 2. bataljon Istrskega odreda,
ki ga je preskrbovala s hrano rajonska gospodarska komisija za
Podgoro v Jablanici. Odtod so pošiljali živež tudi brigadam v
Loško dolino. V Jablanico je januarja 1944 zašel neznan partizan,
ki so ga Nemci v vasi ujeli in obesili na lipo, kjer je visel teden
dni. V vaseh v Podgori je delal sekretar okrajnega komiteja KP
Ludvik Požrl-Miha, stari aktivist, ki je vzpostavil tudi organizacijo
Rdečega križa. Požrl je bil v vseh organizacijah zelo prizadeven.
Padel je v bližini Zabič novembra 1944, kjer so ga presenetili
Nemci, ki so prodirali proti Kuteževem.

V tem času so delali na cesti pri Novokračini delavci, ki so
jih Nemci nasilno vključili v organizacijo TODT. Na pobudo do¬
mačih aktivistov je 9 delavcev pobegnilo. Vključili so jih v 13.
divizijo.

Vas Male Loče je bila zaradi aretacije najboljšega in najdrz¬
nejšega aktivista Antona Ivančiča močno prizadeta. Nemci so ga
odpeljali v Podgrad, čez štirinajst dni pa so ga našli mrtvega na
cesti proti domači vasi. Nemci so se tudi tu izkazali kot poklicni
in zahrbtni morilci.

Izdajalsko barvo so zdaj začeli kazati tudi domobranci, ki so
dobili streho na Vidmu v Trnovem. S četo teh plev in šlev sta se
srečala v Mlakah pod Premom obveščevalec Albin Fatur in njegov
tovariš ter nanjo užgala. Domobranci so odgovorili z brzostrelkami
m Faturja ubili, medtem ko se je drugemu posrečilo umakniti.

V Celju v Brkinovem skednju je bila 6. januarja 1944 konferen¬
ca SPZž za Brkine in Slovensko Istro. Prisotne so bile tudi dele¬
gatke iz Trsta in z Reke. V pokrajinskem merilu sta konferenco
zastopala Zora Rupena-Katja in Leopold Krese-Jošt. Za svoje pred¬
stavnice na pokrajinski konferenci SPZŽ je kakih 400 žensk zbralo
Frančiško Frank in Marijo Kirn-Orano. Za konec konference je
bila kulturna prireditev s partizansko igro »Mati«.

V Janeževem brdu se vaščani še zdaj hudujejo nad Nemci, ki
so znenada vdrli v vas, strahovali in zasledovali etapno kuhinjo,
toda brez uspeha. Nekoč so prišli in izropali hleve.

V začetku februarja je bila na premskem gradu velika partizan¬
ska prireditev, ki se je je udeležilo približno 2000 ljudi iz vse oko-
'ce. Na mitingu je govoril Albin Godina-Vojo. Da bi prireditve

267

ne presenetil sovražnik, je okolico stražil bataljon Istrskega od¬
reda.

Tudi v Podgradu sovražnikova posadka ni prizanašala z na¬
siljem: 9. februarja so, zaradi izdajstva občinskega uradnika iz
Ilirske Bistrice, zaprli ves odbor OF in ZSM pa še druge vaščane.
Njih krempljev sta se rešila edino Vinko Bratolič in Franc Ujčič,
ki je odšel v partizane. Vse zapornike so poslali v koncentracijsko
taborišče.

Ker je v tem času posadka v Podgradu imela le trideset mož,
jo je bataljon Istrskega odreda hotel uničiti. Toda prav na večer
napada so Nemci dobili okrepitev in se zato napad ni posrečil.
Vendar so partizani ubili nekaj Nemcev in zažgali nekaj avtomo¬
bilov.

Sovražnik v Podgradu se je za to kruto maščeval. Ujeli so tri
borce in vse tri obesili; enega na kostanj pred domačo hišo, dva
pa na akacijo pred občino. Eden je bil France Dujc. Dne 9. febru¬
arja so Nemci obkolili Hrušico in aretirali petnajst vaščanov. Vse
so odpeljali v koncentracijska taborišča.

Dvaindvajseti februar 1944 je bil črn dan za Knežak, ki so ga
obstreljevali s strojnicami iz bombnikov: zlasti je bil to črn dan
za Koritnice. Komaj se je zdanilo, že so zagrmela nad vasjo so¬
vražna letala in z vso silovitostjo bombardirala in obstreljevala s
strojnicami. Smrtne žrtve napada so bile; Amalija Tomšič, Neža
Ludvik in Marija Delost — zadnji dve sta bili materi nedoraslih
otrok. Hudo ranjeni pa so bili Alojz Novak, Anton Tomšič in
France Adam. Bombe so razdejale domala vse domačije, vas je
bila žalostno opustošena, kup razvalin.

Kako je bilo takrat nam pripovedujejo Koritničani sami:

— Tistega usodnega februarskega dne je bila pripravljena ko¬
lona voznikov in spremljevalcev, da bi prepeljala večje količine
sanitetnih pripomočkov in drugega blaga za bolnišnice in tehnike
na Snežnik. Nenadoma smo od Postojne sčm zaslišali letala. Bilo
je nekaj po osmi uri zjutraj, ko so se na našo mirno in nič hu¬
dega slutečo vasico vsule rušilne in zažigalne bombe. Letala so
nizko letala, da so vas obstreljevala še s strojnicami. Letala so
krožila nad vasjo in napad večkrat ponovila. Pri prvem napadu
je bila ubita Tomšičeva, pri drugem pa še Delostova in Ludvikova
mati.

Svoje pa so opravile tudi zažigalne bombe. Začelo je goreli;
več kot pol vasi je bilo v plamenih. Ljudje in živina so preplašeno

268

begali, vsi so se dušili v dimu. Vsak bi se rad rešil v kakšno za¬
klonišče, mnogi so bežali po snegu in tako bili še boljša tarča za
strojnice.

Vas je zajela neizrekljiva zmešnjava. Ranjenci so stokali, otro¬
ci kričali in iskali matere, živina tulila. Nekateri so pa skušali po¬
gasiti ogenj, toda letala so še vedno obstreljevala. Naposled so
prišli gasilci iz Knežaka, na pomoč je priskočila tudi četa VDV,
da bi rešila, kar se je pač dalo.

Ogenj je ugasnil šele naslednji dan in vaščani so takoj začeli
obnavljati vas, saj je bilo dvanajst hiš in gospodarskih poslopij
pogorelo do tal.

Ljudje niso klonili. Zato so zapisali na spominsko ploščo na
Kalcu prihodnjim rodovom v spomin; »Plamen upora, vžgan v
srcih ljudi, naj greje rodove svobodnih dni...«

Življenje je kljub takim in podobnim nesrečam teklo dalje.
Po pripovedovanju partizanske šolske nadzornice za Brkine Mari¬
ce Čepe-Eve zvemo, kako je leta 1944 doživela v Brkinih 8. marec,
praznik žensk. »To je bil res pravi praznik za vse Brkine. Ženske
so za ta dan počedile svoje hiše, kakor mora biti za velike praz¬
nike. Nekatere so jih celo pobelile. Praznično so se oblekle in tudi
na mizi je bilo kaj boljšega. Bila sem spet pri Jernačevi mami v
Čeljah, kamor sem vedno najraje zahajala. Ni vedela, s čim naj
mi postreže in kako naj mi olepša ta dan. 'Saj je danes naš praz¬
nik.’ Učiteljstvo je v vseh šolah naučilo otroke, da so napravili
materi kakšno izredno veselje. Pisali so jim pisma, opravili na¬
mesto njih kakšno delo in bili so posebno pridni. Zvečer pa so
pionirji deklamirali ali igrali na mitingih, ki so bili ta dan po vseh
vaseh.

Ob 8. marcu so ženske sprejele v glavnem dve nalogi: poleg
redne skrbi za prehrano in preskrbo vojske in bolnišnic bodo za
veliko noč obdarile borce z najboljšim ...«

Ženske so bile, ker ni bilo moških, močno obremenjene z vsak¬
danjim delom pa tudi z delom na polju. Vendar prosvetno delo na
vasi ni prenehalo. Razen šol so se ženske lotile tudi ustanavljanja
knjižnic in pevskih zborov. Z neizrekljivo ljubeznijo je ljudstvo
privleklo na dan slovenske knjige, ki so bile mnogo let skrite pod
senom ali celo pod podom. Posamezniki so darovali knjige vaški
knjižnici, nekaj so jih nakupili. Knjižnica, ki je imela dvajset do
Petindvajset knjig, je bila že pravo bogastvo.

269

Dva dni po osmem marcu je zadela Brkine nova nesreča.
Istrski odred je sicer rušil komunikacije, mostove, progo, ceste
in električne centrale, vendar je bila njegova poglavitna naloga,
ker smo že povedali, kurirska zveza iz Trsta čez Mašun v glavni
štab NOV Slovenije, pa še zveza k 9. korpusu, čigar štab je bil v
Cerknem, na Lokvah ali v čepovanu. Odred je bil povezan tudi s
hrvaškimi enotami, razdeljen je bil na tri bataljone: prvi je bil v
Slovenski Istri, drugi v Brkinih, tretji pa v vaseh na meji s Hr-
vatsko.

Štab odreda je 10. marca odločil, naj 1. bataljon mobilizira za
vojsko sposobne na Pivki, hkrati pa naj iz tamkajšnjih skladišč
prinese še zadnje vojaško blago, ki ga je bila ob polomu pustila

Borci prvega bataljona Istrskega odreda se vračajo s pogreba na Ostrožnem brdu,
kjer so pokopali osemnajst pri Novi Sušici padlih tovarišev

italijanska vojska. Bataljon je 12. marca nalogo v redu opravil, ker
pa se ni hotel vrniti podnevi, se je ustavil v gozdu za Novo Sušico.
Tam pa so ga z močnim ognjem presenetili Nemci in domobranci.
Bataljon je bil obkoljen; bil je brez pravega kritja, sovražne stroj¬
nice pa so neusmiljeno kosile... Od 85 borcev jih je padlo 18;
mitraljezec Franc Mevlja in njegov pomočnik sta zgorela v starem
mlinu ob potoku, odkoder sta do zadnjega naboja krila umik to¬
varišev, medtem pa se je mlin vnel in od njiju je ostalo prgišče

270

pepela... Več kot dvajset borcev je bilo ujetih... Pravijo, da so
Nemci hoteli uničiti bataljon VDV in da je 1. bataljon Istrskega
odreda padel le po naključju v zasedo. Podoba pa je, da je šlo
pri tej pretresljivi nesreči za lahkomiselnost bataljonskega vodstva.

Padle borce so pokopali vaščani na Ostrožnem brdu.

Petnajstega marca so Nemci iznenada obkolili Knežak, zažgali
dve domačiji, v Ilirsko Bistrico pa odgnali več ljudi. Antona Širc¬
lja in Antona Černetiča so odpeljali v Dachau, odkoder se nista
več vrnila, medtem ko so dobri aktivistki Rezko in Tončko Urban¬
čič po treh dneh mučenja ubili za zidom vojašnice v Ilirski Bistrici.

Nekega marčnega dne se je znašla v sovražnikovem obroču
tudi Vrbica. Aretirali so devet aktivistov: dva so ustrelili v Ilirski
Bistrici kot talca; od drugih se jih pet ni vrnilo iz koncentracij¬
skega taborišča.

V Jelšanah so 17. marca Nemci iznenadili četo Istrskega od¬
reda, ki je novačila za vojsko sposobne moške. Kakih dvesto so¬
vražnikov je baje pripeljal v vas cestar, po rodu Italijan. Naši
borci so bili posamič po hišah, zato pa tudi njih obramba ni bila
kdove kako učinkovita, zakaj Nemci so ujeli pet borcev. Dva so
takoj ustrelili, dva so obesili na lipi pred pokopališčem, enega pa
so odpeljali v Ilirsko Bistrico. Tudi za njim je zginila sleherna
sled. Med spopadom je bil ranjen France štemberger, ki je umrl še
istega dne. Žrtve so vaščani pokopali šele čez nekaj dni. Domači
pevski zbor jim je zapel v slovo: »Kot žrtve ste padli v boju za
nas..«

Dne 21. marca so Nemci pridrveli v Veliko brdo. Aretirali so
Sest vaščanov in s strahovitim mučenjem hoteli izsiliti iz njih, da
bi povedali, kdo in kje so aktivisti. Kljub mučenju — Jožeta Ma-
Ijevca in Toneta Guljo so Nemci celo ubili — vaščani niso nikogar
izdali. V Novi vasi si je odbor OF za okraj Katarino celo priredil
štirinajstdnevni večerni tečaj za vse vaščane. Poučevali so sloven¬
ščino, zgodovino OF in računstvo. Vaščani so se tečaja pridno
udeleževali.

Čeprav so bili Nemci na moč previdni in natančni so se včasih
J e dali povleči za nos. V marcu so partizani zaminirali železniško
Progo pri Kilovčah. šest min je eksplodiralo in precej poškodo¬
valo progo, nekaj min pa se ni vžgalo. Ob minirani progi pa so
Postavili že zaminirano tablico z napisom: »Živel Tito«! To tablico
P a  je pozneje hotel odstraniti nemški oficir. Seveda je mina po-
c da: ubila je oficirja in ranila več vojakov. Naj pripomnimo, da je

271

nad predorom pri Kilovčah šla kurirska pot iz Trsta, Slovenske
Istre in Brkinov na Notranjsko.

Tiste dni je potegnila Nemce tudi kurirka Betka Renko. Rekli
so ji, naj odnese v Jablanico partizansko pošto. Napregla je konja,
sedla v voziček, pisma skrila v sedež na vozu in se odpeljala. Smo¬
la jo je pričakovala v Ilirski Bistrici, kjer so jo ustavili, ji vzeli
konja in voz in seveda tudi skrito gradivo. Čez mesec dni je do¬
bila konja in voz nazaj, na veliko začudenje pa je bila v sedežu
še vedno — partizanska pošta.

Na Primorskem sta daleč naokoli znani partizanski bolnišnici
»Franja« v bližini Cerknega in »Pavla« v Trnovskem gozdu, blizu
Mrzle rupe. Obe sta med vojno opravili veliko poslanstvo: v njiju
so zdravili in oskrbovali bolnike in ranjence.

Malo pa je znana, čeprav ni bila manj pomembna, partizanska
bolnišnica »Zalesje« v Brkinih. Njeni začetki segajo v burne dni
po zlomu Italije in med prve spopade z nemškimi tolpami, že
takrat, ko so »vladali« Italijani, so brkinski partizani večkrat na¬
leteli malodane na nepremostljive težave, kam z ranjenci. Tako
so se često zdravili doma pri zavednih Brkincih. Toda tako zdrav¬
ljenje je bilo skoraj vselej povezano s smrtno nevarnostjo za vse.
Tu pa tam so si spričo potreb omislili majhne in zasilne bolnišni¬
ce v skritih jamah in bunkerjih. Ena takih je bila v bližini parti
zanske Gabrovice v Istri. Kakega hudega ranjenca so s ponareje¬
nimi dokumenti spravili v bolnišnico v Trst ali na Reko. V naj¬
bolj nujnih primerih so priskočili na pomoč tudi zdravniki iz Ilir¬
ske Bistrice.

Boji v septembru 1943, zlasti šesta nemška ofenziva pa je
zapustila toliko ranjencev, da je bilo nujno misliti vsaj na prepo¬
trebno zasilno bolnišnico. In tako so ustanovili v novembru 1943
v Padežu, kjer so bolnike sprejemali pri Šproharjevih, zasilno bol¬
nišnico. Tu so zanje tudi kuhali. Padež je tesna dolina med vasmi
Misliče in Kozjane, kjer je bilo tedaj šest kmečkih gospodarjev.
Domačije so bile vzdolž potoka Padežnice; preživljali so se največ
od sadjarstva pa tudi od mlinarstva, saj sta se pri vsakem kmetu
vrteli eno ali dve mlinski kolesi, v okolici pa je bilo precej vasi,
odkoder so prinašali svoje žito v mline ob Padežnici. Ti mlinski
kamni so ves čas boja vztrajno mleli tudi za partizane.

Najbolj samotna kmetija ob Padežnici je bila Šproharjeva. Vsa
je bila skrita med sadnim drevjem, starimi brezami in gabri. V
vseh teh šestih domačijah so živeli sami zavedni ljudje, ker pa je

272


bila Šproharjeva najbolj varna, so si partizanski bolničarji izbrali
prav to hišo za javko, skladišče in kuhinjo, medtem ko je bila
bolnišnica pod starim šotorom zunaj med drevjem.

Oskrba bolnikov in ranjencev je bila sprva zaupana domačima
hčerkama Kristini in Mariji, z zgornjega konca pa so prihajale
Justina Trebeč — Živa, Ivanka in Tine. Intendantske posle je
opravljal Jože Petkovšek — Branko, doma z Vrhnike. Začasno sta
bila tu zdravnika Naldi in še neki italijanski vojaški zdravnik, ki
pa je kmalu odšel v Italijo.

Nekaj časa je ta bolnišnica kar v redu delala, toda po kata¬
strofi na Tatrah 14. novembra 1943 je bilo toliko ranjencev, da
bolnišnica ni zmogla spraviti vseh pod streho, čeprav so Šprohar-
jevi odstopili ranjencem celo svoje postelje. Spopadi so se vrstili,
zato je bilo treba misliti na premestitev oziroma na zgraditev več¬
je in varnejše bolnišnice.

Naj omenimo, da je partizanskih zdravnikov sila primanjko¬
valo. V nuji so si pridobili italijanskega civilnega zdravnika v Di¬
vači dr. Rieza, ki mu spočetka niso preveč zaupali, vendar se jc
izkazal kot pravi predstavnik svojega poklica, bil je plemenit člo¬
vekoljub in protifašist. Rieza je po dogovoru prihajal in zdravil
ranjene borce, pa tudi civilno prebivalstvo v Brkinih. Ker je pri¬
hajal z avtomobilom, so se tudi sporazumeli za posebne znake
s hupo, da mu partizanske zasede niso delale preglavic.

Ob novem letu 1943—44 so v Brkinih zvedeli, da sta pri neki
nemški enoti v. Sežani ruska zdravnika, ki bi hotela iti v partizane.
Novica je bila več kot dobrodošla. Zato sta se obveščevalca Istr¬
skega odreda Jože Markučič — Pepi in Ivan Dodič obrnila s po¬
izvedbami k aktivistom v Lokvi pri Sežani, ki so zadevo hitro
opravili. Drugega januarja sta bila ruska zdravnika z aktivisti iz
Lokve in našima dvema obveščevalcema v Gombačevi gostilni v
Matavunu. Zdravnika sta bila oblečena v nemško uniformo, imela
sta brzostrelko, zdravniško torbico, toda na glavi titovko z rdečo
zvezdo, ki so jima ju priskrbeli aktivisti iz Lokev. Bila sta neiz¬
rekljivo srečna. Prvi je bil zdravnik kirurg dr. Murat Mohamed —
Gadžijev, drugi pa zobozdravnik Saša. Ker pa spomini po več kot
dvajsetih letih bledijo, naj semkaj vnesemo še pripombe, ki jih
je poslal v pismu januarja 1966, sam doktor Gadžijev — Mišo:
»K partizanom sem odšel iz vasi Senožeče s tovarišem Borisom.
Kakšnega domenka ali zvez nisva imela z nobenim izmed doma-
einov ali partizanov, ker sva zbežala od tam že tretji dan, ko sva

18 Uporni svet

273

prišla tja. Zbežala sva ponoči in sva šele po treh dneh iskanja in
tavanja po hribih in gozdovih ponoči 17. januarja 1944 zašla na
Ostrožno brdo. Od tam sva s pomočjo tovariša Grgača in drugih
tovarišev dospela v partizanski odred, ki mu je poveljeval Karlo
Maslo. Z zobnim zdravnikom Sašo sem se seznanil šele kasneje
v štabu odreda, ko sem bil že upravnik bolnišnice.«

V Gombačevi gostilni so se na hitro okrepčali in že so vzeli
pot pod noge v Brkine. V štabu odreda so ju prisrčno sprejeli, saj
sta bila tako zaželena, še bolj pa potrebna. Dr. Gadžijev zdaj Mišo
je takoj prevzel ureditev nove bolnišnice, hkrati je postal uprav¬
nik, medtem ko je Saša odšel v Slovenijo na štab XV. divizije.

Doktor Mišo se je z vso prizadevnostjo oklenil dela, dobil je
tudi dovolj pomočnikov in sodelavcev. Dušan Dujc iz Vrem je bil

Partizanska bolnišnica Zalcsje v Brkinih

anestezist, Dušan Dobrila iz Hrpelj inštrumentarist, Jože Petkov¬
šek — Branko je bil intendant, Jože Resinovič — Očka iz Hrpelj
je opravljal mizarska in tesarska dela, po potrebi je pomagal ku¬
harici Malki 7 .  Ostrožnega brda v kuhinji. Marina Lenarčič je bila

274

politični komisar in je vodila politično-vzgojno delo med ranjenci
in je bila tudi zdravniku najboljši pomočnik.

Pomožno delo v zvezi z bolnišnico, zlasti glede preskrbe z ži¬
vežem in obveščanja o sovražnikovih premikih, so zaupali Grgaču
in Francu Maslu — Kadilčniku z Ostrožnega brda ter Francu Pa-
liski iz Jarkov v Šmaguru.

Dr. Mišo se je takoj odpravil na delo, da bi poiskal dovolj
skrit prostor za novo bolnišnico. Našel ga je v zaraščeni rebri pod
Ostrožnim brdom, v Zalesju, kjer so se sicer okoliški kmetje oskr¬
bovali z drvmi za zimo pa s steljo za živino. Odslej pa je bil ta
kraj v srcu Brkinov za popolno drug namen: tu so na hitro roko
zgradili skromno, toda dovolj prostorno lesenjačo za kakih 20 do
25 ranjencev in bolnikov. Barako je gradilo osem mož, med njimi
Jože Volk in Franc Krabelj. V posebnem prostoru poleg barake
je imel prostor upravnik; tam je bila tudi lekarna. Nekoliko stran
od barake sta bili kuhinja in shramba za živila.

Tako je v marcu 1944 začela delati bolnišnica v Zalesju. Ker so
hudo ranjene partizane odvažali na Notranjsko, odtod pa v Bari,
so spočetka zdravili tu v glavnem bolnike obolele za pljučnico,
vnetjem rebrne mrene in tifusom. Več ranjencev pa so prinesli
spomladi, ko so se začeli ostri boji med močnimi nemškimi eno¬
tami in brigado Vladimirja Gortana. Zaradi hudo ranjenih so te¬
daj poskrbeli še za bolj skrit bunker, ki so ga zgradili v težko
dostopni, z grmovjem in robidjem zaraščeni grapi. Tu je bilo pro¬
stora za dvanajst močno ranjenih borcev. Ker pa so Nemci začeli
pogosteje vdirati v brkinske vasi, so tudi glavno barako premestili
v skrito in z drevjem obraslo sotesko. To so storili ravno o pra¬
vem času, ker so se Nemci že priplazili čisto v bližino bolnišnice.
Seveda so bili hudo ranjeni že v domala nedostopnem bunkerju,
druge pa so poskrili pod gosto robidovje in jih zasuli z listjem.
Tako so jih tudi vse do zadnjega rešili.

Da bi bila bolnišnica varna, so morali paziti na vse podrobno¬
sti, ki bi jih utegnile izdati. Paziti so morali, da na stezah niso
puščali sledov, v bolnišnici je moralo biti čisto tiho. Tudi dim iz
kuhinje so speljali po podzemeljskih rovih daleč proč. Kurili so le
suha drva brez lubja. Preglavice pa jim je delalo sekanje in ža¬
ganje drv. Nobenega ranjenca niso pripeljali ali prinesli v bol¬
nišnico ali z nje, ne da bi mu prej ne bili zavezali oči. Poleti so
morali vsak dan znova zakriti vhod v bolnišnico, pozimi so sejali
sneg in prekrili stopinje. Vsak dan v zgodnjih jutranjih urah je

18 *

275

okrog bolnišnice krožila patrulja, pazila na okolico in o vsem
sproti obveščala upravnika.

V veliko pomoč bolnišnici so bili zavedni ljudje iz okolice,
zlasti z Ostrožnega brda, odkoder bolnišnice niso samo preskrbo¬
vali vsak dan z mlekom in svežim kruhom, pač pa so tudi dekleta
prale in šivale za bolnišnico. Ko so nekega dne dekleta prale pri
Bežajevem mlinu, so opazile, da se jim približuje skupina Nemcev.
Perilo in rjuhe so hitro stlačile v bližnje gnojišče, zagrabile za
ročno žago in začele žagati drva. Nemci so prebrisanke nekaj časa
opazovali, potem pa molče odšli.

Tu moramo omeniti tudi veliko požrtvovalnost zdravnika Mi¬
ša, ki je ves prosti čas posvetil zdravljenju civilnega prebivalstva.
Izkazal se je kot odličen kirurg, čeprav ni imel amputacij skega
instrumentarija, se je pri operacijah čudovito znašel. Operacijska
miza sta bila dva zaboja, luč — petrolejka ali karbidovka, za ope¬
racijsko masko je bilo kuhinjsko cedilo, obloženo z vato. Vse Mi¬
še vo zdravniško pomagalo je bil le nož in — tri pincete. Za ampu¬
tacijo nog si je v sili pomagal s preprosto sadjarsko žagico! Za
čudo so se mu vse operacije izredno posrečile. Šele spomladi 1944
so dobili od neznanega dobrotnika v Trstu popoln amputacijski
inštrumentarij. Tudi sanitetne potrebščine so dobivali iz Trsta.
Prvi, ki mu je Mišo amputiral nogo, je bil Tone Jenko iz čelj;
dumdunka mu je namreč popolnoma razmesarila nogo pod kole¬
nom, zraven pa so nastale še komplikacije. Huda ranjenca sta bila
Anton Mlakar, komandant drugega bataljona Istrskega odreda, in
njegov namestnik Ivan Bizjak. Obema so v bitki Nemci z dum-
dumkami ranili nogi. Rane so bile težko zaceljive, razen tega pa
sta bili stegnenici popolnoma zdrobljeni... Šlo je za življenje ali
smrt. Doktor Mišo je oba operiral in jima rešil življenje. Pozneje
so ju odpeljali na Notranjsko, odtod pa v Bari. Takih ranjencev
je bilo še več. Včasih pa so nastale še druge težave. Tako sta se
na primer sprva med amputacijo ranjenčeve noge onesvestila oba
bolničarja, ki sta svetila s karbidovko. V teh trenutkih sta prisko¬
čila lažja ranjenca, ki sta sicer vzdržala, vendar nista smela gle-
gati operacije, ki je trajala 45 minut.

Na jesen 1944 so Nemci čedalje pogosteje vdirali v notranjost
Brkinov. S tem se je povečala nevarnost. Ranjenci so bili prisilje¬
ni preseliti se iz barak v šotore. Tu so jih stiskali dež, mraz in
vlaga. Vse pa je pretehtala dragocena varnost. Tako so ostali do
sredine decembra 1944, kar se je izkazalo kot nesmisel, zakaj v

276

takih razmerah ni bilo leka za bolezen, ne za rane. Zato je doktor
Mišo za vsako ceno zahteval preselitev najhujših ranjencev. Spo¬
razumno s sanitetno službo 7. korpusa so se domenili, da bodo
ranjence odpeljali čez Mašun v Loško dolino, odkoder jih bodo z
letali prenesli v Bari.

Neke noči so dobili v bolnišnico sporočilo, da so izdani in da
naj ranjence takoj odnesejo. Še tisto noč so se preselili v obraslo
reber pod Kozjane in se poskrili med robidovje. Od tam pa so se
selili iz kraja v kraj. Nekatere ranjence in bolne so nosili, druge
so podpirali, tretji so si pomagali sami. Treba je bilo nekaj ukre¬
niti. V začetku decembra 1944, ko so ranjence prenesli na Ostrožno
brdo, se je pripravilo kakih 120 borcev Istrskega odreda na nošnjo
ranjencev v treh izmenah, četa 5. VDV bataljona pa za spremstvo.
S seboj so vzeli tudi voza, na katera so položili ranjence, kjer je
bila cesta gladka in varna.

Na poti proti Mašunu je šlo vse gladko, razen da je pri pre¬
hodu čez »premski predor« pod Kilovčami nekajkrat ustrelila
nemška straža. Vsi so srečno prišli v Jurišče in dalje v Loško do¬
lino. Ranjence sta spremljala tudi dr. Mišo in njegov pomočnik.

Po evakuaciji ranjencev iz Zalesja so bili sovražnikovi vdori
iz dneva v dan nevarnejši. Iz Ilirske Bistrice so dobili sporočilo,
naj se pripravijo na prihod Nemcev. Zato so na Milanov vrh pre¬
selili še druge, lažje bolnike. Nemci so res pridivjali — v prazne
barake in se maščevali le tako, da so jih zažgali. S tem pa se je
tudi končalo plemenito in pomembno poslanstvo, čeprav v manj¬
šem obsegu, partizanske bolnišnice »Zalesje« v Brkinih.

Spomladi 1944 so bili sovražnikovi vdori na področje Istrske¬
ga odrega na dnevnem redu. Dne 4. aprila so Nemci nenadoma
pridivjali v Zabiče in odvedli v koncentracijska taborišča 28 mo¬
ških in 25 žensk. Od moških jih je sedem končalo v krematoriju.
Sedmega aprila so isti požigalci v Kuteževem požgali 27 hiš in 45
gospodarskih poslopij. V internacijo so odgnali 14 moških in 17
žensk. Iz taborišča smrti se ni vrnilo pet moških. Dvanajstega
aprila so zverine vdrle v Prelože in jih skoraj do zadnje hiše
požgale. Prav tedaj je bil v vasi Istrski odred. Stražar je z rafa¬
lom iz strojnice opozoril, da je v bližini sovražnik. Odred pa se
z mnogo močnejšim sovražnikom ni mogel spoprijeti. Odkuril jo
je na vrat na nos in pri tem imel enega mrtvega.

Po požigu vasi so Nemci odgnali vse vaščane, enega so ubili, in
odgnali vso živino, toda pri Topolcu jih je napadel VDV bataljon

277

pod vodstvom komisarja Iztoka. Bataljon je prihitel iz Pregari j.
Napad je hitlerjevske rablje tako presenetil, da so pokazali pete,
ne da bi odgnali ljudi in živino. Baje se je v tem boju poslovilo
od življenja 27 Nemcev. V bitki sta padla tudi dva partizana, vtem
ko je bil Alojz Čeligoj iz Topolca ranjen. Čeligoja so Nemci od¬
peljali in ga izročili vojaški bolnišnici na Reki, iz katere se mu je
čez nekaj dni posrečilo pobegniti.

V Zajelšju, v hiši Alojza Vičiča, se je 15. aprila začela partij¬
ska šola, ki jo je obiskovalo petnajst aktivistov. Glavni predava¬
telj je bil Albin Godina — Vojo.

Če so bili sovražnikovi izpadi več kot kruti, so često tudi par¬
tizani poskrbeli za povračilo. Zlasti sta bila udarna VDV bataljon
v katerega vrstah sta bila tudi hrabri Albert Gruden — Blisk, do¬
ma iz Šempolaja, in Ivan Brozina — Slovan, komandant enega
izmed bataljonov brigade Vladimarja Gortana. Bataljon je napa¬
del Nemce tudi 24. aprila v bližini Nove vasi in jim temeljito
poplačal krvave zločine nad tamošnjim prebivalstvom. Ignac Bizjak
je s svojo četo pri Sušaku napadel nemško kolono in ubil osem
vojakov.

Naravnost poparjen, obenem pa začuden nad nepojmljivo drz¬
nostjo partizanov, je bil sovražnik ob akciji v Postojnski jami. V
noči od 22. na 23. aprila 1944 je skupina devetnajstih partizanov
Vojkove brigade med katerimi so bili tudi Srečko Tušar, Rudi
Bašelj m Dušan Štrukelj pod vodstvom brigadnega obveščevalca
Toma (Tadika Sadevskega), po rodu Poljaka, prišla do skrivnega
vhoda v Postojnsko jamo. Skupina je najprej odstranila nepred¬
videne ovire, nato so nekateri ob vhodu postavili zasedo, zgoraj
imenovani pa so se spustili v jamo in se polagoma dokopali do
prvega, pravega vhoda, kjer so imeli Nemci vskladiščenega in za¬
straženega dvanajst vagonov bencina. Tvegana akcija se je kljub
vsej dramatičnosti srečno iztekla, usodna bi bila skoraj za Rudija
Bašlja, ki ga je bilo skoraj pogoltnilo ognjeno morje gorečega
bencina in se je iz jame rešil šele po dveh dneh, čeprav so Nemci
vso jamo temeljito preiskali. Novica o tej drzni akciji je močno
odjeknila in ljudje so govorili o sodobnem Orfeju ...

Konec aprila se je po brkinskih in pivških vaseh raznesla pre¬
tresljiva novica, da so nacistični krvoloki v ulici Ghega v Trstu
obesili 51 mladih talcev, od katerih jih je bilo kar štirinajst iz
pivških vasi. To so bili Marija, Franc, Jožko in Stane Turk iz Hre-
novic, Venče Žetko iz Rakitnika, Ivan Bole iz Landola, France

278

Blažek iz Brezja, Roza Bizjak iz Hrašč, Anton Stegel, Alojz in
Drago Križaj ter Jože Dekleva iz Orehka, Jože Šabec iz Rakulka
in Ivan Blažič iz Studenega. To so bili večinoma mladi, zavedni
ljudje, cvet pivških vasi, seme dragocene, s tolikimi žrtvami pla¬
čane svobode.

Preštevilne žrtve tevtonskih morilcev so slehernega človeka
rezale z bolečino globoko v srce, toda nesmiselno bi bilo popustiti
zdaj, ko se je na daljnem obzorju že svetlikala zarja svobode.

Poglejmo, kaj pripoveduje iz tistih dni v Brkinih Marica Čepe
— Eva:

»Konec aprila je bila na Pregarjih dopoldne prva okrožna
učiteljska konferenca, popoldne pa je bil ob ogromni udeležbi
gledalcev iz vsega okrožja tako imenovani okrožni miting. Vsak
l cra j je pripravil dve do tri točke sporeda, pri katerem so pod
vodstvom učiteljstva nastopali pionirji, mladina in žene. Iz vsake¬
ga kraja je prišlo tudi lepo število gledalcev. Ni jih strašila dolga
Pot, čeprav so iz oddaljenih krajev morali spotoma celo prenočiti.

Prelože so doživele svoj sodni dan 12. aprila 1V44

Miting je imel ogromen uspeh, obenem pa je pokazal, koliko ta¬
lentov je skritih po vaseh, saj je nekaj točk sestavilo preprosto
kmečko dekle ali pa celo kakšna starejša mamica.« In dalje:

»Izredno praznično smo praznovali v vseh krajih našega
okrožja prvi maj 1944. Na predvečer so na vseh vrhovih zagoreli
kresovi. Bili so videti kakor rakete, ki pozivajo v boj. Vsa vas se
je zbrala pri kresu in prepevala. Ponekod pa so vasi imele po več

279

kresov. Zgodilo se je celo, da so stari ljudje zažgali pred domačo
hišo kres, da so tako praznovali prvi maj. Po vseh vaseh so bili
mitingi. Poslali so me na miting v Podgrajah, katerega so se sko¬
raj do zadnjega človeka udeležile vse Podgraje, Zabiče in Kuteže-
vo. Ko je doseglo navdušenje svoj višek, je prinesel tovariš iz No¬
vokračin vest, da so Švabi vdrli v Lipo, prvo vasico na hrvaški
strani, in pobili do zadnjega vse vaščane.

Ko so Novokračani to zvedeli, so prekinili miting in se oboro¬
žili s kosami, sekirami ter drugim poljskim orodjem, da branijo
otroke in starce. Tako se je končal njihov miting, medtem ko smo
ga v Podgrajah lahko izvedli do kraja. — Švabi prvega maja niso
vdrli v Novokračine in ne v Podgraje, ne v kako drugo vas na
slovenski strani, pač pa so jih precej uničili nekaj dni pozneje.
Od Zabič je ostalo celih le nekaj hiš, v Podgrajah so upepelili vseh
šestinosemdeset hiš, prav tako v Kuteževem. Toda ni jim bilo do¬
volj, da so uničili domove. Tudi nekaj zavednih ljudi jim je padlo
v kremplje in umrlo v težkih mukah. Od takrat je skoraj sleherni
dan zagorela kaka vas, Pregarje, Zajelšje, Tominje, Prelože in Hu¬
je. Dvainsedemdeset ljudi so živih vrgli v ogenj, kdo ve koliko so
jih odpeljali v taborišče. Najbolj značilno je bilo njihovo početje
v Pregarjih. Ponoči so vdrli v vas Nemci z domobranci, ki pa so
bili oblečeni v nemške uniforme. Začeli so požigati dom za do¬
mom. Tako so požgali sto in dve hiši. Zjutraj ko so še gorele
strehe z velikim plamenom, so se pripeljali domobranci, tokrat
v svojih domobranskih uniformah. Kot »prijatelji ljudstva« so
hoteli pomagati gasiti domove. Ljudstvo pa je v njih spoznalo
nočne požigalce in oboroženi domobranci so se morali umakniti
pred besom ljudstva.

Pregarje prej niso bile med najbolj zavednimi vasmi, od tega
dne dalje pa ni bilo bolj zavedne. Z zastavo so šli na njive in
začeli skupno obdelovati svojo zemljo ...«

Z majem so prišli semkaj skoraj v vse kraje pod Snežnikom
strašni, črni dnevi. Nemci v 136. polku 188. divizije, ki so si z vsa¬
ko ceno hoteli ohraniti prometne zveze med Reko, Trstom in Po¬
stojno, so bili naj večji požigalci in morilci.

Konec aprila so požgali na hrvaški strani vasi Lipo, Vranje,
Studeno in Brest. V plamenih je izginilo 92 hiš, 43 je bilo poško¬
dovanih, zgorelo je 135 hlevov. Od 263 vaščanov v Lipi se je rešil
edino sedeminpetdesetletni Josip Znojila. Prizanesli niso nikomur,
niti dojenčkom. Razen tega so vse izropali, odgnali 367 glav goveje

280


živine in odpeljali 60 voz poljskih pridelkov in orodja. To je bil
v nebo vpijoč zločin.

Na rabeljski in požigalski pohod se je sovražnik zopet odpra¬
vil 4., 5. in 6. maja. To pot so navalili na Zabiče, Sušak, Kuteževo,
Podgraje in Fabce. V Fabcih so požgali vse hiše. Ljudje so pred
ofenzivo bežali v sosednje vasi, toda tam so nekatere ujeli in jih
odgnali v internacijo. Sušak so razdejali z ročnimi bombami — 27
hiš in 23 gospodarskih poslopij se je spremenilo v pepel. Ljudje
so si rešili golo življenje s tem, da so bežali v gozdove. Nemci so
ujeli le enega fanta, ki so ga za vasjo ustrelili. V Trpčanah so 5.
maja Nemci zaprli več kot polovico vaščanov. V hudodelstvu so
jim bili zv.esti hlapci domobranci. Tega dne so ujeli Jakoba Hrva¬
tina in ga še isti dan pri Liscu ustrelili. Kljub temu, da se je nad

Tudi vas Fabci je postala žrtev morilskega in požigaiskega pohoda

Kuteževo zgrnil sodni dan, so rešili dva ranjena partizana, štiri¬
najst dni so ju zdravili v bunkerju v Klančji gori, ko pa sta si
opomogla, so ju odpeljali v Loško dolino.

Šestnajstega maja so Nemci obkolili Dolenji Zemon. Po vsej
sili so hoteli dobiti v morilske kremplje Jožeta Gržino, Miho Vrha
in Jožeta Tomažiča. Ker se jim to ni posrečilo, so odgnali v Ilir¬
sko Bistrico več ljudi, med njimi tudi Ervina Dolgana — Janeza.
V zaporu so zadržali samo Janeza, ki se mu je posrečilo pobegniti,

281

in Nado Gržina ter Faniko Tomažič. Najbolj znani aktivisti v tej
vasi so bili Gržinovi.

Po zaslugi izdajalca pa se je Nemcem posrečilo dobiti v pesti
ilegalca Miho Vrha. Teden dni so ga mučili v zaporu. Privoščili mu
niso niti požirek vode. Potem so ga na Mikovljah pri Brgudu
vrgli v kraško jamo. Po naključju pa je Vrh obvisel na steni. Če¬
prav so gestapovci za njim vrgli več bomb, ki so se razletele na
dnu, je Vrh ostal živ.

Ranjen in do smrti izmučen se je zvečer privlekel do Brguda,
kjer so mu nudili prvo pomoč in ga spravili v partizansko bolniš¬
nico na Učko.

V Kosezah se je našla tudi tako imenovana črna ovca. Ko so
imeli aktivisti v kleti nekdanje opekarne sestanek, jih je Nemcem
ovadil neki Zevnik. Nemci so v klet nametali zažigalne bombe.
Aktivistom se je posrečilo pobegniti skozi poseben izhod, ovaduh
pa je tudi plačal svoj račun. V tej vasi so imeli že slovensko šolo;
poučevala je Nada Jagodnik.

V Jablanici so šele v tem času obračunali z dr. Campeisom, za¬
grizenim fašistom. Za povračilo so Nemci obkolili vas. S seboj so
privedli dva ujeta aktivista; enega vaščani niso poznali, drugi je
bil Rudi Logar iz Vrbovega, ki so ga pozneje ustrelili kot talca.
Sivi čeladarji so zgnali ljudi pred grad, na kostanj pa privezali
vrvi in grozili ujetnikoma, da ju bodo obesili, če ne pokažeta do¬
mačih aktivistov. Kljub trpinčenju sta ujetnika molčala. To pot so
odgnali deset ljudi v taborišče smrti.

Že prej imenovani nemški polk, v katerem so bili tudi itali¬
janski fašisti in domači izdajalci, ki so že ves maj divjali v teh
krajih je od 18. do 21. maja požgal Pregarje, Gaberk, Zajelšje, To-
minje, Prelože, Starod in Podbeže. Ljudje so bili obupani, do smrti
prestrašeni, kot da tej pobesneli grozovitosti ne bo nikoli konec.
Nekatere vasi so bile kar dvakrat požgane. Najprej so jih požgali
Italijani, nato pa na pol dograjene še Nemci. Taka nesreča je do¬
letela Kozjane in Tatre.

Vzrok za to maščevanje so imeli Nemci v spopadu 17. maja
z brigado Vladimira Gortana pri Starodu. Ta je namreč napadla
in uničila sovražno avtomobilsko kolono, potem pa se je čez Br¬
kine umaknila proti Mašunu.

Podivjanost nacističnih človeških zveri ni imela ne meja ne
mere. V Tominju je ogenj uničil 34 hiš in 38 hlevov. Postrelili ali
živih pometali v ogenj so 30 moških in 3 ženske v starosti od 13

282

do 80 let. Skupino 16 ljudi so zaprli v Tomovo lopo in vse skupaj
zažgali. Kdor se je hotel rešiti, so ga ustrelili in vrgli nazaj v
ogenj. Drugo skupino 15 ljudi so zaprli v Štalinarjevo stalo — od
vseh so ostali samo kupčki pepela. Učinarjeva babica in ded, stara
78 oziroma 80 let, sta zgorela kar z lastnim domom. Starega Bar-
biša so divjaki zvezali z vrvjo, ga kakor živino vlačili po vasi in
Pretepali s puškinimi kopiti. Ko je obnemogel, so ga privezali ob
studencu in ga pobili s krampom.

V Gabrku so tudi vse požgali in izropali. Čez tri dni so se
ponovno vrnili in uničili še tisto, kar se je po naključju rešilo
ognja. Pridivjali so tudi v Huje; k sreči so se ljudje umaknili v
skrivališča v gozdovih. Domala neizrekljive grozote so doživeli
tudi v Podbežah. štiriindvajset mladih gospodarjev, polnih življe-

V maju 1944 so Tominje doživele enega izmed najbolj črnih dni

n ja, je zgorelo v lesenem hlevu. Zajelšani so, kdor je mogel, bežali
Proti Posrtvici, čeljam in Brcam. Toda ko so se vrnili, so se zjokali
nad pogoriščem in smrtjo. Nemci so zaklali ali pa vrgli v ogenj
vse starčke, ki so, onemogli, ostali doma. Naslednjega dne so se
nacistične zveri vrnile in ukazale, naj se vsi, pod smrtno kaznijo,
izselijo. Vaščani so vzeli s seboj svojo revščino in odšli nazaj v
gozdove. Vrnili so se šele v pozni jeseni in polagoma začeli ob¬
navljati požgano vas. Podobna usoda je doletela tudi Starod.

283

Alojz Dekleva iz Zajelšja se tistih dni, polnih groze, takole
spominja:

»Dne 18. maja 1944 so Nemci prihrumeli od več strani in pož¬
gali šest vasi: Tominje, Podbeže, Gaberk, Pregarje, Huje in Zajelš-
je. Tisti dan sem šele okrog tretje ure zjutraj prišel s terena v
bunker, kjer so že spali štirje tovariši. Bil sem do skrajnosti utru¬
jen in zaspan. Ulegel sem se in prej kot sem zaspal, naročil to¬
varišem, naj izmenoma stražijo. Mučil me je občutek, da se bo
tisti dan nekaj zgodilo. Kaj, tega nisem mogel predvideti. Takoj
sem zaspal kot ubit.

Prebudil sem se okrog sedme ure. Vsi štirje tovariši so še
spali. Zaradi tega sem bil zelo nejevoljen. Zakaj nihče ne straži?

Iz smeri, kjer je bila naša vas, sta prihajala nenavaden šum
in hrumenje. Čedalje bolj sem bil nemiren. Ali se uresničuje moja
slutnja? Iz vasi je bilo slišati kruljenje prašičev, mukanje živine
in vmes surovo kričanje. Zbudil sem tovariše in povedal, da se v
vasi nekaj dogaja. Previdno smo zlezli iz bunkerja in se po skriti
stezi splazili na bližnji hribček ...

Slika, ki smo jo zagledali pod vznožjem vzpetine, nas je pre¬
tresla: gorela je naša vas. Nemci so kot podivjani hiteli po vasi,
spravljali iz hlevov živino in kričali. Nemočni smo gledali, kako
plameni uničujejo naše domove, naše imetje, naše žulje.

Kmalu smo med grmovjem zagledali žensko, ki je tekala sem
in tja, kot da nekoga išče. Ko je prišla bliže, sem v ženski spoznal
svojo ženo. Tiho sem jo poklical: »Tukaj smo. Gor pridi!« Ko je
prišla iz grmovja, je povedala, da Nemci ropajo in požigajo tudi
v drugih vaseh. Ljudje so se razbežali in poskrili. Moja mati je
silila še druge, naj zbežijo in se poskrijejo. Njej da ne bodo Nem¬
ci nič storili, ker je že tako stara.

Ob tej novici me je nekaj stisnilo pri srcu. Mati da je ostala
doma! Zanašala se je na svojo starost. Nemci ji ne bodo nič hude¬
ga storili...

Ko so se Nemci po požigu vasi umaknili, smo odšli na pogo¬
rišče.

Bili smo prvi, ki so se vrnili, Vsi drugi vaščani, ki so zbežali,
se niso še upali iz skrivališč. Počasi so se vračali zdaj eden, zdaj
drug. Bil sem prepričan, da se bo od nekod prikazala tudi mati.
Ni je bilo ne tisti večer, niti drugi dan ...

Opazil sem, da mi žena nekaj prikriva. Po več urah mi je
dejala:

284

»Nekaj bi ti rada povedala, pa se bojim, da te bo preveč pri¬
zadelo.«

Takrat sem zaslutil, kaj jo teži. Kar moči mirno sem dejal:
»Le povej, saj se mi dozdeva, kaj boš povedala.« Vsa v solzah je
komaj izjecljala:

,Mame ne boš videl nikoli več. Zgo-re-la- je ...'

Bilo mi je, kot da me je kdo s polenom udaril po glavi. Kolena
so se mi zašibila. Kot snop bi padel, če bi se ne bil naslonil na
zid požgane hiše.«

Iz Ilirske Bistrice so prišli gasilci, da bi pokopali žrtve. Ves
iz sebe sem vzrojil nad njimi: »Kaj šarite tod, ko je vse požgano
in uničeno. Prej bi bili prišli, da bi bili pomagali kaj rešiti.« Stopil
sem pred kup pepela, v katerem je bil tudi pepel moje matere,
in zagrozil gasilcem: »Kar poberite se od tod. Bomo že sami po¬
skrbeli za pokop«. Zadržano so se opravičevali, da so bili poslani,
da je to njihova dolžnost.

Matere pa nismo mogli pokopati niti tisti dan. Nemci so se
vr nili in požgali še dve hiši. Znova smo morali bežati v skriva¬
lišča. šele tretji dan po požigu vasi smo iz ožganih desk zbili kr¬
sto, spravili vanjo pepel sežgane matere in ga pokopali...

Po pogrebu sem na grobu matere prisegel, da se bom za njeno
smrt maščeval. Najmanj deset Nemcev mora pasti od krogel iz
moje puške.

Leto kasneje se mi je ponudila priložnost maščevati se za pia-
terino smrt. Presenetili smo skupino Nemcev, ki se je umikala z
naše zemlje. Zdaj ali nikoli! — je zagorelo v meni maščevanje.
Zob za zob! Glavo za glavo! šele takrat, ko bo deset sovražnikov
ležalo mrtvih pred menoj, bom miren ...

Pomeril sem na prvega, ki se je bližal. Že sem ga dobil na
muho. Bil je mlad deček šestnajstih do sedemnajstih let. Ko je
zagledal cev puške, je padel na kolena, dvignil roki in komaj iz¬
jecljal:

»Nicht schiessen! Nicht schiessen!«

Takrat se je v meni prelomilo. Kako naj ustrelim otroka! Do
takrat nepoznan glas mi je zašepetal: »Kako bi bilo tebi, oče, če
bi zdaj nekdo tako meril na tvojega fanta?!«

Nisem mogel pritisniti na petelina. Nisem mogel...

Povesil sem cev puške v tla.

Nekaj časa sem stal na mestu kot kip. Nemec me je na smrt
prestrašen gledal. Kot čudo z onega sveta. Ali je to eden tistih

285

partizanov, ki mu jih je Goebelsova propaganda slikala kot zveri
z enim očesom in rogovi na glavi? Pol človek, pol žival. Divjak.
Barbar brez vsake kulture ...

Z roko sem Nemcu dal znak, naj vstane in pride bliže. Ubogal
je. Ko se je približal, sem šele videl, kakšen revež je. Bil je se¬
stradan, upadlih lic, strgan in skoro bos. Odpeljal sem ga v naše
skrivališče, ga nahranil in mu dal še par čevljev. Skupno z drugi¬
mi ujetniki sem ga nato poslal na komando mesta v Ilirsko Bistri¬
co. Pred odhodom se nam je na vse načine zahvaljeval, čeprav ga
nismo nič razumeli.«

To so bile hude, boleče žalostne preizkušnje. Toliko vasi se
je spremenilo v pepel, vasi, ki so jih v potu svojega obraza in z
veliko ljubeznijo gradili mnogi rodovi. Toda požgane vasi niso
bile naj hujša bolečina, še hujša, pekoča bolest, ki se je zdela ne¬
popravljiva in neozdravljiva, je bila vrzel, ki jo je tuja zver zase¬
kala v mlada življenja. Pozverinjeni sovražnik, zastrupljen z na¬
cizmom in blazno oholostjo »nadčloveka«, ni poznal milosti, ni
bil usmiljen niti s starčki, niti s otroki, ki niso znali drugega,
kakor radovedno se smehljati v sončni svet.

Toda še ob takih usodnih katastrofah sta vselej priskočila k
ljudem vsezmogljiva zdravnika: vera in upanje v svobodo! Vselej
je strtim ljudem prišepetavala najlepšo, najbolj sladko in tolažil¬
no pesem poguma. Pot do svobode gre čez strmo goro preizkušenj,
žrtev in trpljenja. Na tej poti vztrajajo le najmočnejši, najpogum¬
nejši in najbolj zvesti; le ti dosežejo cilj, ki je blagoslov za vse
človeštvo.

In tako je ljudstvo od žrtev začrtalo svojo nadaljnjo pot, mi¬
mo ognja in smrti, mimo nedopovedljivega žrtvovanja in samopre-
magovanja — k svobodi.

Črne majske dneve je iz spomina potisnil v ozadje zagon v
sončnejše junijske dni. Začele so se priprave za posojilo svobode.
Pri tem so pomagale vse politične organizacije. Odziv je bil skoraj
neverjeten, kakor da so ljudje komaj čakali na to priložnost. Za
nove vrednotnice ljudske oblasti so ljudje zbrali toliko denarja,
da so presegli še tako lepogledo pričakovanje. Še pomembneje pa
je bilo, da je bilo v tem posojilu svobode tudi glasovanje za novo
ljudsko oblast.

Dogodki, ki so se v tem času odigravali na svetovnih bojiščih,
so tudi v naši osvobodilni boj vnašali novega zagona in živahnosti.

286

Zavezniki so se 6. junija čez Rokavski preliv izkrcali v Fran¬
ciji. S to veliko, tako težko pričakovano invazijo, se je začela tako
imenovana druga fronta. Moč zaveznikov je bila izredno silovita,
v komaj sto dneh sta bili osvobojeni Francija in Belgija.

Da pa bi razbremenili drugo fronto, je tudi Rdeča armada na¬
skočila na vsej fronti od Karelije do črnega morja. Najprej je v
silnih bojih prebila tri obrambne pasove Mannerheimove črte in
zavzela Viborg. S tem je odstranila vsako nevarnost za Leningrad
m hkrati pripravila obsežno belorusko operacijo, s katero je Rde¬
ča armada zadala Nemcem več usodnih porazov ter se za bežečim
m potolčenim sovražnikom približala poljski, romunski in bolgar¬
ski meji. Uspehi zavezniških armad na vzhodu in zahodu so vlivali
v duha ljudstva novega poguma in neuklonljivo voljo, ki je ni
mogla zlomiti še tako zverinska sovražnikova ofenziva.

V Podbežah so 18. maja 1944 ešesovci vrgli v ogenj triindvajset ljudi

V zvezi z vsem dogajanjem doma in po svetu je Pokrajinski
narodnoosvobodilni svet 17. aprila 1944 izdal odlok o ureditvi
ljudske oblasti in o pripravah za nove volitve v krajevne narodno¬
osvobodilne odbore in v okrajne skupščine.

Prve volitve so bile na Primorskem deloma že opravljene
Kmalu po zlomu Italije, nadaljevale pa so se po končani VI. nem-

287

ški ofenzivi 1943. Po volitvah so novoizvoljeni odbori postali pred¬
stavniki ljudske oblasti. Z volitvami so bili Primorci prvi ne samo
v Sloveniji, temveč na vsem jugoslovanskem osvobojenem ozem¬
lju. Osnovni namen volitev je bil, da si ljudstvo z volitvami izbere
in ustvari svojo, ljudsko oblast. Pri tem naj bo do kraja uveljav¬
ljena ljudska volja, z volitvami naj se izrazi pripadnost k Slove¬
niji in k federativni Jugoslaviji.

Predpriprave na volitve so potekale na velikih političnih zbo¬
rovanjih, ki se jih je povprečno udeležilo 800 do 1000 ljudi. Prav
tako zborovanje je bilo v Preložah, kjer so govorniki predvsem
zahtevali, da zavezniki omogočijo našim ljudem v ujetništvu čim¬
prejšnjo vrnitev domov, oziroma da se vključijo v prekomorske
brigade. Temu so kmalu sledile volitve: prvi predsednik krajevne¬
ga narodnoosvobodilnega odbora je bil Anton Pecman.

Na Premu so izbrali za predsednika Jožeta Gašperšiča. Na
Ostrožnem brdu so imeli veliko predvolilno zborovanje pri Šmo-
guru. Udeležilo se ga je več tisoč ljudi z vsega brkinskega območja.

Tudi volitev so se v Ostrožnem brdu z navdušenjem udeležili,
zlasti ženske so prijetno občutile dejstvo, da prvikrat v zgodovini
lahko odločajo o vodstvu vasi. Prvi predsednik krajevnega NOO
je bil Janez Fabjančič. Nekoliko pozneje so tako množično zboro¬
vanje priredili v Novokračinah, in sicer za ves okraj Katarina,
kamor so sodile vasi Novokračine, Fabci, Sušak, Nova vas, Jelšane,
Veliko brdo, Pavlica, Studena gora, Pasjak, Male Brce, šapjane in
Rupa. Sekretar rajonskega komiteja KP je bil nekaj časa Albin
Dujc-Jaka, pazneje pa Ervin Dolgan-Janez in Franc Ružič.

V tem času, 3. junija, so Nemci odgnali iz Novokračin šest¬
člansko družino Antona šlosarja. Ta se je oglasil iz Trsta, potem
pa je za njim zginila sleherna sled.

V Pregarjih so izvolili za prvega predsednika krajevnega NOO
Jakoba Maleta.

Predvolilnih množičnih zborovanj je bilo še več, na vseh so
govorniki poudarjali bližajočo se zmago in svobodo, za katero pa
je treba čimprej ustvariti in utrditi ljudsko oblast. V pomoč ljud¬
ski oblasti so ustanovili okrožno izpostavo, katere načelnik je bil
Jože Prosen-Radivoj. Sedež le-te je bil v bunkerju med čeljami in
Janeževim brdom. Istočasno so ustanovili okrožno in vaško narod¬
no zaščito; njen načelnik je bil Milan Zidar-Stojan.

Na poletje 1944 je sovražnik nekoliko popustil, vendar je tu
pa tam znenada vpadel v to ali ono vas. Tako so Nemci v Janeže-

288

vem brdu iznenadili partizanskega poročnika Lada Benigarja iz
Trnovega. Zverinsko so ga mučili in pobili s puškinimi kopiti.

Na potapljajoči se sovražni barki so se prikazale tudi podga¬
ne. V Dolenjem Zemonu je vaški izdajalec Smrdelj ovadil Nem¬
cem del 2. bataljona Gortanove brigade, ki se je bil nastanil v vasi.
Seveda so Nemci in domobranci nemudoma vdrli v vas. V boju
sta padla dva borca, dva pa sta bila ranjena. V istem času je par¬
tizanska zaseda napadla nemški vojaški tovornjak in ga popolno¬
ma uničila. Partizani so se spopadli z Nemci pri miniranju želez¬
niškega mostu pri Mali Bukovici. Minerski vod Istrskega odreda
je v bližini Prelož naletel na sovražnikovo kolono.

Pri Brcah pa so partizani napadli skupino domobrancev in
tri uničili.

Zaradi spopada pri Preložah so se Nemci maščevali v Celjah.
Vas so obkolili in izropali, 23 vaščanov pa so odgnali v taborišče
v Nemčijo.

V vasi Celje je bilo središče odporniškega gibanja v Brkinih

Znamenja, da se na jugu Jugoslavije dogaja nekaj velikega,
da  je naša NOV s pomočjo Rdeče armade osvobodila že velik del
Srbije in 20. oktobra 1944 tudi glavno mesto Beograd, so bile tudi
kvislinške enote, ki so se morale umakniti proti severu in naposled
Preplavile območje od Reke do Postojne. Medtem ko si je pro-
s luli general Nedič poiskal zavetje na Tirolskem, so se njegovi
vojščaki, zbrani v »1. srbskom dobrovoljačkom korpusu« (SDK),

19  Uporni svet

289

najprej zatekli v Gradec, nato pa izpopolnjeni s »prostovoljci« iz
nemških ujetniških taborišč, prišli v Postojno. Nemci so jim za¬
upali stražo nad železniško progo Logatec—Postojna—Reka, s tem
pa sprostili enote 237. divizije ter 509. in 705. zaščitni bataljon, ki
so jih premestili na vzhodno bojišče.

Glavno četniško poveljstvo je bilo v Postojni, vodil ga je ge¬
neral Mušicky, po rodu Poljak, pomembno vlogo pri tem je imel
Dimitrij Ljotič, znan zlasti po tem, kako zna ribariti v kalnem.
Smrtno se je ponesrečil 24. aprila 1945 nekje pri Gorici.

Srbski dobrovoljački korpus, ki so ga sestavljali predvsem
Črnogorci, Šumadijci in Bosanci, pozneje nagrajen s poimenova¬
njem za esesovsko enoto in se je kot tak udeležil tudi zadnje
nemške ofenzive proti 9. korpusu, je imel pet polkov. Po nekate¬
rih podatkih je štel korpus 5.200 po drugih pa celo 8.000 mož. Prvi
polk s tremi bataljoni je stražaril progo na območju Postojne,
drugi je imel svoje poveljstvo na Pivki, tretji polk je bil v Muči-
čih, četrti s tremi bataljoni v Ilirski Bistrici, medtem ko se je
peti z enim bataljonom nastanil v premskem gradu. Ti »pravi
predstavniki naše vojske in dostojni potomci naših prednikov, ki
boste z vero v Boga, z ljubeznijo do svojega vzvišenega kralja, z
močjo vaših mišic s krvjo izvojevali svobodo državi in ljudstvu,
s tem pa tudi srečnejše in dol j še dni...« kot jim je pridigal v Po¬
stojni patriarh Gavrilo, ki se je bil vrnil iz štiriletne nemške in¬
ternacije, pa niso doživeli napovedi svojega vladika, temveč jih
je na Koroško pribežalo in se vdalo Angležem le 2.418 teh »pravih
potomcev njihovih prednikov...« Eden izmed glavnih voditeljev
te vojske brez tal je bil pop in vojvoda Momčilo Djujič.

Ta osovražena sodrga — ljudstvo jo je imenovalo s skupnim
imenom četniki, pa naj so bili ustaši ali nedičevci ali četniki, se
je kakor poplava razlila po vaseh, kamor so često vdirali tudi
Nemci in domobranci, četniki so bili sila oblastni in kruti, če jim
vas ni poskrbela dovolj živeža, so ga neusmiljeno naropali sami.
Prav tako so neusmiljeno pobijali sodelavce OF. Delo aktivistov
je moralo spet v ilegalo.

V Dolenjem Zemonu so se četniki nastanili v gradu. Kaj hitro
so nabili na hišna vrata smrtne obsodbe za vse aktiviste, ki so se
umaknili v ilegalo, njihove družine pa so določili za talce. Izropali
so jim domove do golih sten. Najbolj so bili prizadeti Gržinovi.
četniki so se ugnezdili še v Vrbovem, Jablanici in mnogih vaseh.
Četniško nasilje se je končalo šele maja 1945.

290


Četniki so se nagnetli tudi v Zabiče, kjer je bilo še kakih
dvesto todtovcev in 80 policistov. Četniki, ki so imeli štab v Ilirski
Bistrici, so se začasno nastanili v oktobru 1944 tudi v Dobropolju,
sicer pa so vas stalno nadzorovali. V Jablanici nastanjeni četniki
so dobili v kremplje aktivista, ki se je jima posrečilo po treh me¬
secih pobegniti v Jelšane.

S tem, da so se Nemcem in domobrancem pridružili še četniki
in nedičevci, se je gorje potrojilo. Povsod samo nasilje! Le malo
je bilo tako srečnih otrok, da ne bi zgubili med vojno očeta ali
matere ali pa postali popolne sirote. Skoraj je ni brkinske hiše,
kjer ne bi počili smrtni streli.

Spričo velike revščine, ki je mejila že na pomanjkanje in la¬
koto in ki jo je povzročila vsa ta sovražna golazen, so ljudje dali
vse za svojo vojsko. Še septembra 1944 so zbrali precej živeža:
krompirja in fižola ter sedem glav goveje živine. Ljudje so rekli:
»Bolje da damo našim, kakor pa da bi požrl sovražnik.« V tem
času se je v boju z Nemci izkazala Istrska brigada Vladimira Gor-
tana. Ta brigada je konec oktobra prenočevala v Baču, kjer so jo
v jutranjih urah presenetili Nemci. V ostrem spopadu je obležalo
osemnajst partizanov, pa tudi sovražnik je imel hude izgube...

Pričakovati je bilo in zgodilo se je, da je tudi Ilirska Bistrica
doživela ognjeni krst. Zavezniki so 10. oktobra 1944 spustili na to
nemško postojanko devet poltonskih bomb. Ubitih je bilo šest¬
najst ljudi, več pa je bilo ranjenih. Bombe so tudi sicer napravi¬
le precej škode.

četniški dolgobradci — vodil jih je po brutalnosti znani voj¬
voda Dobrdslav Jevdjevič — so ugnezdili svoje posadke v Veliki
Bukovici, odkoder so vsak dan patruljirali do Harij. V Dolenjem,
kjer so hoteli mobilizirati deset vaščanov, so jim, razen enega,
vsi pobegnili k partizanom.

Razen na premskem gradu se je kakih 150 četnikov naselilo
v hišo Jožeta Grahorja v Spodnji Bitnji. Morebitne ujetnike so
tu tudi zasliševali in mučili, nakar so jih poslali vojvodi Dobro-
slavu Jevdjeviču v Ilirsko Bistrico, četniške skupine so vsaka na
svojo pest strahovale in ropale po vaseh. Tako jim je tu pa tam
kakšen kurir ali aktivist padel v roke. Do smrti se jih bo zapom¬
nila, četnikov, Milka Poropat iz Pregarij, ki so jo ujeli na kurirski
poti v čelje in odgnali v zapore v Ilirsko Bistrico. Tu jo je surovo
zasliševal domačin Albert Konestabo, četniški obveščevalec. Ker
niso mogli ničesar izsiliti, so jo poslali v Auschwitz. Ob koncu

19 *

291

vojne se je sicer vrnila, toda popolnoma uničena in brez las. Takih
tragičnih zgodb bi lahko zapisali vrsto; zapisali bi lahko zgodbo
o veliki nesreči srbskega naroda, saj so prav četniki bili prvi
povzročitelji srbske bratomorne vojne. Dokaj časa leta 1941 so
slepomišili in skrivali zahrbtne namene in izdajstvo. Pravi obraz
so pokazali v črnih dneh prve sovražne ofenzive, ko so zabodli
nož v hrbet partizanom in se odkrito postavili na stran okupator¬
ja. Ko so ščitili četnike so le-ti v strahovladi in zločinih često
prekosili svoje učitelje, nacistične krvnike.

Dolgo časa so četniki po svetu veljali za vojsko, ki se bori na
strani zaveznikov in ti so jih, prilagajoč svoje račune, tudi pod¬
pirali. In veliko časa, dokazov in prepričevanj je bilo potrebnih
da je angleški major Roland Robinson, ki je bil med vojno v Ju¬
goslaviji, hočeš nočeš spoznal pravo resnico:

»Nikdar še nisem videl tako stoodstotnega vojaškega napora.
Človek je presenečen, ko vidi, kako se borijo možje, žene in
otroci...

Tito ima za seboj ljudi vseh narodov in vseh veroizpovedi in
vsi delajo za skupno stvar in mi moramo biti z njimi... To dela¬
mo zato, ker občudujemo njihovo vztrajnost, ker jih spoštujemo
in ker želimo, da bi bili naši prijatelji...«

Za sklep poglavja se nekoliko pomudimo še pri partizanskih
vojaških enotah, ki so delovale na tem ozemlju. Že v prejšnjem
poglavju smo govorili o Istrskem odredu in njegovih odlikah, saj
je izvedel vrsto uspešnih napadov, pa tudi o napakah, ki so izha¬
jale iz premajhne politične zrelosti, iz samovolje in krivde posa¬
meznikov, ki so namesto skupnih uveljavljali svoje osebne koristi.
Te napake posameznikov so se včasih tako zaostrile, da jim ljud¬
stvo zdaleč ni več zaupalo, saj so bili taki ljudje škodljivi in ne¬
varni za ves narodnoosvobodilni boj na tem območju.

V poročilih nadrejenih štabov beremo, da je Istrski odred,
kar zadeva mobilizacijo, v redu in dosledno opravljal svoje dolž¬
nosti, saj je na stotine borcev za svobodo poslal iz Brkinov in
Slovenske Istre čez staro mejo na Notranjsko, v brigade. Mobili¬
zacije ni zavrlo niti zaostreno sovražnikovo nadzorstvo in vrsta
krajevnih hajk in obsežnejših ofenziv. Zraven tega so posamezne
skupine odreda opravile sabotažne akcije na železniških progah,
napadale iz zased nemške kolone, pa čeprav se je sovražnik za
taka izzivanja vselej kruto maščeval predvsem nad neoboroženim
ljudstvom.

292

Spori zaradi nepremišljenih vojaških akcij so bili med vojaš¬
kimi predstavniki in okrožnimi aktivisti na dnevnem redu že v
letu 1943, spori pa so se nadaljevali v podobnih inačicah v letu
1944.

Sedež Istrskega odreda je bil vselej bolj ali manj v osrčju
Brkinov: v Rjavčah, na Tatrah ali v Kozjanah. Vas je menjaval le,
če je bila sovražnikova ofenziva. Odred je imel tri bataljone, vsak
je imel nekaj nad sto mož. Poročilo z dne 24. februarja 1944 pravi,
da je bilo takrat v odredu 330 borcev. Prvi bataljon je bil po na¬
vadi v Brkinih, drugi ob hrvaški meji, tretji pa v Slovenski Istri.
In prav v tem tretjem bataljonu, kjer so bili v veliki večini Slo¬
venci in v veliki manjšini Italijani, so se marca 1944 pokazala
prva nasprotja, porojena bolj ali manj iz narodnostne nestrpno¬
sti. Milan Guček, ki je bil takrat v Slovenski Istri, se teh neprijet¬
nih škodljivih šovinističnih sporov takole spominja:

Istrski odred je imel sedež v Brkinih. V našem okrožju (Slo¬
venska Istra) pa je imel svoje operativno področje njegov tretji
bataljon, ki ga je vodil komandant Darko (doma je bil iz Lokev
pod črnim kalom in nekdaj se je pisal Darko Pečič, nato pa se je
pisal Darco Pezza op. p.). Ta je bil sin slovenskih staršev iz teh
krajev — mater sem poznal in ni znala italijansko niti besedice
— čutil pa se je Italijana. Italijani so bili bataljonski komandni
kader. Le namestnik politkomisarja bataljona je bil moj mladi
znanec in prijatelj od čežarjev (sin krojača Puha iz Ljubljane,
glej Tovariš letnik 1952 op. p.), ki me je ob neki priložnosti pova¬
bil, naj obiščem enoto... Čez čas sem le zvedel, kaj ga je tiščalo,
štab bataljona je menil, da je njegova naloga predvsem zbirati
okoli sebe partizane italijanske narodnosti... V bataljonu so bila
povelja obvezna samo v italijanščini, čeprav je bila večina borcev
domačinov iz naših vasi. Štab bataljona ni spoštoval nadrejenosti
štaba Istrskega odreda in komandant Darko in politkomisar Gildo
Zezza (doma iz Toscane op. p.) sta celo razpošiljala bližnjim
terenskim odborom pisma, ki sta v njih prepovedala poslušati
»Grudnove ljudi« in grozila s smrtno kaznijo vsakomur, kdor bi
ravnal drugače... Na pomoč smo poklicali patrulje štaba Istrske¬
ga odreda, ki je prišel urejevat to morečo zadevo. Tretji bataljon
so bili medtem preimenovani v battaglione G. Zol della brigata
d'assalto Garibaldi. S pomočjo Dušana in njegovih ljudi (Bruna
Bizjaka in Oskarja Savarina op. p.) je bil bataljon razorožen in
premeščen v notranjost.

293

Štab 7. korpusa, ki je bil mimo tega obveščen, da štab Istr¬
skega odreda svojih enot ne vzgaja politično, da jih ne nadzoruje
pri delovanju, da nima z njimi potrebnih stikov, je menil, da je
temu krivo politično mrtvilo, v katerem je šovinizem zrasel skoraj
čez glavo. Spričo tega, da ne bi prilivali žerjavici olja ter vračali
ognila za šilo, se ni strinjal, da bi italijanske borce izločili in jih
poslali v italijanske enote v Furlanijo.

Kljub temu je večina italijanskih borcev odšla. V Temenici na
Krasu pa so padli v nemško zasedo in imeli precejšnje izgube.
Tisti, ki so ostali, so se priključili tržaškemu bataljonu pri 9. kor¬
pusu. V tem času, to je od 1. do 7. marca 1944, se je tretji bataljon
umaknil pred nemško ofenzivo iz Istre v Brkine — komandant
odreda je bil tedaj Karlo Maslo, komisar Leon Klemenčič-Batog —
Očka, namestnik komisarja pa Anton Pišot — Toni in nudil se je
pravi čas za ureditev bataljona. Za komandanta je bil imenovan
Srečko Vičič, za politkomisarja pa Lojze Hren, za namestnika
prvega in drugega pa so določili Bruna Bizjaka in Valentina Koc¬
jančiča. Kmalu zatem pa je pri Stari Sušici, kar smo že omenili,
po krivdi vodstva doživel katastrofo prvi bataljon. Ta je bil
poslej namesto tretjega bataljona poslan v Slovensko Istro, vsi
trije bataljoni, ki so v tem času opravili več akcij, so medtem
narasli s štabom, odseki in zaščitno četo na 506 mož.

Razmere v odredu pa so kljub tem spremembam ostale v sta¬
rih tirnicah: stare razvade v novi preobleki, samovolja in dikta¬
torstvo.

O tem pripoveduje Milan Guček:

»V štabovski hiši v Kozjanah sem srečal nekaj svojih znancev.
Komandant odreda je bil bledolični Savo (Tone Požar op. p.), še
skoraj otrok, nekdaj borec v prvem bataljonu Šercer j eve brigade,
komisar pa rdečelični brkati Očka (Leon Klemenčič — Batog op.
p.), ki je bil nekdaj tudi v isti brigadi. Nekam čudno vzdušje je
bilo v tem štabu in v vasi, kjer sem se srečal tudi z okrožnimi akti¬
visti in s prijatelji. V pogovoru so besede nanesle tudi na odred.
Povedali so mi strahovite stvari. Nihče že ni več varen pred nasi¬
ljem in krvoločnostjo odredovega štaba. Če bo trajalo še nekaj
časa, bodo morali Brkine zapustiti vsi partizani in vse organi¬
zacije ...«

Konec marca je štab 7. korpusa odločneje posegel v razvratne
razmere v Istrskem odredu. Z Notranjske je poslal ves drugi ba¬
taljon 9. brigade. K temu jedru je bilo iz odredovih bataljonov

294


priključenih le po štirideset mož. Tako so imeli bataljoni, zaradi
gibljivosti, po 80 borcev. Drugi borci so s komandantom Maslom
in komisarjem Pišotom odšli v 18. divizijo. Poveljstvo nad novo
ustanovljenim odredom je prevzel prejšnji namestnik komandan¬
ta Tone Požar — Savo, komisar pa je ostal isti, to je Leon Kle¬
menčič — Očka. Zavoljo tega so tudi razmere v odredu ostale iz
prejšnjih časov. Mojster in krivec vsega tega, to so pokazali na¬
daljnji dogodki, je bil zlasti komisar. Ni treba posebej poudarjati
nezadovoljstvo ljudstva, ki je upalo, da se bodo po spremembah
in svarilu stvari spravile v normalno stanje. Toda vojvodski odnosi
do ljudstva in do političnih predstavnikov so ostali isti. Nekatere
aktiviste so celo aretirali, jim grozili s smrtjo; zgodilo se je, da
je politični komisar odreda Leon Klemenčič-Batog — Očka obtože¬
val vso vas izdajstva in belogardizma in grozil celo s požigom.
Temu primerno je bilo vse drugo: od pretirane mobilizacije do
nasilne rekvizicije. Najhuje pa je bilo, da se je tem uzurpatorskim
razmeram podredilo tudi vojaško sodišče Istrskega odreda.

Prava podoba o resničnih razmerah pa je le počasi prihajala
na pristojno mesto. Vendar je po več mesecih te strahovlade sa¬
mozvancev le prišla na štab 7. korpusa in glavni štab Slovenije
prava slika o položaju. Tako so naposled zmagale, kot vselej, tiste
zdrave sile, ki so v roki z ljudstvom vodile naš narodnoosvobodilni
boj. Saj je bilo brkinsko ljustvo vedno na pravem mestu, vedno
pripravljeno pomagati in žrtvovati, tudi odredovi borci so deloma
opravljali svoje dolžnosti. Žal so vojvodski odnosi v štabu vplivali
tudi na moštvo; ni bilo občutiti pravega partizanskega tovarištva
in smotrne pripravljenosti za boj.

Naposled je, 3. maja le prišla odločitev: štab 7. korpusa je
imenoval začasno poveljstvo, ki je vse enote odreda pripeljalo na
Notranjsko. Proti staremu poveljstvu pa je vojaško sodišče uved¬
lo disciplinsko preiskavo. Naj hujši krivci, med njimi tudi Očka in
Savo, so plačali z življenjem svojo pobesnelo samovoljo. Tako je
bil presekan gordijski vozel, ki se je v takih ali drugačnih oblikah
zapletal vse od leta 1943. Končano je bilo samozvanstvo sicer pozno,
vendar ne prepozno, vsekakor pa se je začelo v Brkinih novo ob¬
dobje v boju za svobodo, novo obdobje, ko sta bili kakor strupen
tvor izločeni gniloba in propalost.

štirinajst dni pozneje je dobil Istrski odred novo poveljstvo:
Franc Centa, doma iz Skrilj na Vipavskem, je postal novi koman¬
dant, Srečko Vičič načelnik štaba, Ivan Majcen — Jovo namestnik

295

komandanta, Milan Gulič operativni oficir, Stane Koman kulturni
referent, Ivan Dodič pomočnik šefa obveščevalnega centra, Jože
Verlič sanitetni referent, Karel Vene namestnik komisarja 1. bata¬
ljona in Tone Debeljak štabni intendant.

Prišli so novi, prekaljeni tovariši, odred so preuredili v dva
bataljona in se vrnili na svoje stare položaje. V Brkinih so kakor
po hudi vihri zaveli toplejši vetrovi... Ljudstvo je spet dobilo
tako vojsko, ki se je imenovala ljudska vojska. Toda še vedno so
bile nekake sence in sledi, zakaj v odredu so bili še vedno neka¬
teri ljudje iz prejšnjih časov. Zato je bil odred 1. septembra 194 A
formalno razpuščen in preimenovan v 4. bataljon 9. brigade, ki je
imel tri čete: operativno področje za prvo četo je bila Slovenska
Istra, za drugo četo so bili Brkini in za tretjo je bila Pivka. Usta¬
novljena je bila tudi komanda istrskega področja, ki je prav dobro
izpolnjevala dolžnosti tako na vojaškem kakor na političnem ali
kulturnem območju. V okviru komande so bili ustanovljeni pro¬
pagandno kulturni odseki, ki so razgibali vse javno življenje. Že
sredi poletja je v okviru vojnega področja začela delovati poseb¬
na kulturna skupina, ki je samo v Brkinih priredila pet množičnih
kulturnih prireditev, nato pa odšla gostovat celo na Dolenjsko.

Organizacijsko prizadevanje vojnega področja in sedanjega
četrtega bataljona 9. brigade, ki je januarja 1945 prišel v sestavo
9. korpusa kot 4. bataljon bazoviške brigade, sta se pokazala v
številnih spopadih in vojaških uspehih. Boji so trajali vse do osvo¬
boditve maja 1945, saj je na območju Brkinov kar mrgolelo so¬
vražnikov.

Naj še omenimo, da je na tem območju v boju s sovražniki
in izdajalci zelo uspešno deloval peti bataljon VDV, v katerem se
je boril že legendami junak in narodni heroj Albert Gruden —
Blisk.

In dolgoletno upanje se je uresničevalo: po tolikem trpljenju,
grozotah in bridkosti je mimo požganih vasi, mimo premnogih
grobov, po okrvavljenih stezah in poteh, po polju in gozdovih
prihajala svoboda v siju neutešenega hrepenenja in neizrekljive
radosti...

296

LETO VELIKEGA MAJA
( 1945 )

že v začetku leta 1945 so se po vsem svetu kazala znamenja,
da se bliža druga svetovna tragedija k svojemu epilogu, da se bo
izza okrvavljenih in razcefranih kulis naposled le nasmehnila zora
svobode, da bo spet mir in da bo v njem z novimi močmi zacve¬
telo življenje... Saj je bilo že preveč gorja, prenapolnjena je bila
posoda žalosti in bridkosti, previsoka gora trpljenja, preveč raz¬
košna setev smrti...

Da, ljudstvo si je iz vseh svojih globin želelo edino svobode
in miru, novega, lepšega ustvarjalnega življenja.

Toda še vedno je divjala vojna. Na Primorskem, to je na
operacijskem območju 9. korpusa, ki je razen Primorske, Sloven¬
ske Istre, Beneške Slovenije, Rezije in dela Furlanije obsegalo Go¬
renjsko do Save in Dolomite, se je gnetlo čedalje več sovražniko¬
vih sil. Samo januarja se je dvignilo število sovražnikovih posto¬
jank od 281 na 320. V teh postojankah je bilo v tem času 75.000
sovražnikovih vojakov, od tega 31.900 nemških vojakov, 11.300 po¬
licistov, 1470 žandarjev, 280 gestapovcev, 9.700 italijanskih vojakov,
2.300 italijanskih fašistov, 3.740 slovenskih domobrancev, 7.200 čet¬
nikov in nedičevcev ter 6.500 drugih.

Iz teh številk je kaj lahko razumeti važnost, ki jo je sovražnik
polagal na to ozemlje, in sicer iz več razlogov. Zaradi morebitnega
sovražnikovega izkrcavanja v Istro in Tržaški zaliv, zaradi varnej¬
šega in nemotenega umika nemškega vojaštva z italijanskega bo¬
jišča. Za kratenje teh načrtov pa je bil najnevarnejši in sovraž¬
nik številka ena prav 9. korpus, ki je s svojo nezlomljivo bojevi¬
tostjo ogrožal nacistično vojsko na slednjem koraku. Zato se je
prav zaradi varnosti pred 9. korpusom dvignilo število sovražni¬
kovih postojank, ki so ga čedalje bolj zapirale v obkoljevalni
obroč, ga potiskale čimdlje od cestnih in železniških zvez. S tem
namenom so se tudi na gosto ponavljale sovražnikove ofenzive
proti enotam 9. korpusa, od katerih je bilo zadnja, imenovana

297

»aprilska« ena najstrašnejših na sploh, ki so jih doživeli slovenski
partizani.

To je okvirna podoba in številčno stanje sovražnikovega vo¬
jaštva za vso Primorsko, ki v glavnem velja tudi za kraje pod
Snežnikom, vendar z razločkom, da je bilo tod bolj poudarjeno
sodelovanje slovenskih domobrancev, četnikov in nedičevcev z
Nemci, našimi najbolj zagrizenimi sovražniki.

Povedali smo že, da so Nemci kmalu po zlomu Italije zasedli
železniško progo, Ilirsko Bistrico in nekatere okoliške vasi. Nem¬
cem so se nato pridružili slovenski domobranci in si tako kot iz¬
dajalski izvržek zamenjali gospodarja. Ljudstvo, ki jih je ocenilo
kot podgane, ki so zbežale s potapljajoče se ladje, jih je upravičeno
preimenovalo v »švabobrance«. V Ilirski Bistrici so si v zavetju
Nemcev ustanovili postojanko in, vredni hlapci svojih gospodarjev,
strahovali okoliško prebivalstvo.

Že od jeseni 1944 so z nedičevci prihajali z juga tudi četniki,
pravzaprav ostanki pri Kninu razbitih 501. dalmatinskega, 502.
liškega in 503. bosanskega korpusa, ki so se z območja Bosne,
Dalmacije in Like umikali proti severu pred zmagovitimi enotami
narodnoosvobodilne vojske ...

Poveljnik te neurejene in nedisciplinirane vojske, ki je nosila
na kapah dvoglavega orla ali mrtvaško glavo, na rokavu pa napi¬
sano geslo ,Sa verom u Boga, Kralja i Otažbinu’, sta bila pop in
vojvoda Momičilo Djujič in vojvoda Dobroslav Jevdjevič. Skupno
je bilo v teh treh korpusih 3.200 mož.

Oznaka za to četniško vojsko pa je takale: »V splošnem je
morala vojaštva na naj nižji stopnji. Oblečeni so izredno slabo,
obuti so v opanke in copate, skoraj vsi pa nosijo do pol metra
dolge brade in lase. Disciplina se med vojaštvom vzdržuje le s
surovo strogostjo; oficirji vsak postopek moštva kaznujejo z učin¬
kovitimi ukrepi (tudi z bičanjem). Prehrana je skrajno slaba, vo¬
jaštvo se večinoma hrani po hišah pri civilistih ali pa z ropanjem.
Zdravnikov ali bolničarjev nimajo. V zadnjem času se je med
njimi pojavil trebušni tifus.«

To so zelo nepristranski podatki naših obveščevalcev, sam
poveljnik četniške vojske vojvoda Momčilo Djujič pa je prišel do
naslednje ugotovitve: »... Toda iz Ljubljane, prav tako pa tudi iz
Trsta, Reke in Opatije sem prejel neprijetno poročilo in opozorilo
s strani pristojnih oblasti, v katerih opozarjajo na nečloveško in
nevojaško ponašanje naših ljudi, ki ropajo, se potikajo po vaseh

298

in če jim je to prepovedano, kradejo, se potepajo po Sušaku, Opa¬
tiji in Ilirski Bistrici, povsod pijančujejo, kvartajo, uganjajo ne¬
umnosti za ženskami, prodajajo konje itd.«

Po prihodu četniške Dinarske divizije na območje Istre in
Primorske, kateri so priključili ostanke omenjenih treh korpusov,
so divizijo izpopolnili še z državno srbsko stražo ter drugimi srb¬
skimi četniškimi enotami ter s črnogorskimi četniki pod povelj¬
stvom vojvode Pavla Djurišiča. Komandant divizije je postal voj¬
voda Momčilo Djujič. Skupno je Dinarska divizija štela 10.000
mož, ki se je februarja in marca 1945 z območja Reke in Ilirske
Bistrice premaknila na Kras in Vipavsko dolino, medtem ko je
vojvoda Jevdjevič še nadalje s svojimi četniki ostal na območju
Ilirske Bistrice.

Ti mrzki vsiljivi gostje so bili že očitno znamenje udarne,
zmagovite in pravične roke narodnoosvobodilne vojske, pred ka¬
tero so se umikali, boječ se zaslužene kazni. Kot sestradane kobi¬
lice so četniki ožirali prebivalstvo od hrvatske meje mimo Ilirske
Bistrice do Postojne, po Krasu in v Vipavski dolini.

Razcapani ostanki četnikov so se najprej zasidrali v Jelšanah.
Toda za nevarnost, ki jim je grozila od morebitnih partizanov, so
imeli dober nos. Zato so za vsako ceno hoteli v Ilirsko Bistrico.
Tu bi bili bolj na varnem. Pri tej nameri pa so jih prehiteli ne-
dičevci, ki so se januarja 1945, z nemškim dovoljenjem, nastanili
v Ilirski Bistrici.

Pravijo, da sila kola lomi; zlomila je tudi stare strankarske
strasti — nedičevci, kakih 200 oficirjev bivše kraljevske vojske,
so bili v glavnem sinovi srbske čaršije. Kljub staremu sovraštvu
je z njimi navezal stike znani galjot in bivši jugoslovanski mini¬
ster ter jugoslovanski fašistični vodja Dimitrije Ljotič. Zdaj je
bil nastanjen v hotelu Ekscelsior v Trstu, kjer so se mu iztekali
zadnji meseci njegovega »slavnega« življenja. Ta mož krvavih rok
se je proslavil v Srbiji že pred vojno, na svoj račun pa je prišel
leta 1941, ko se je vdano vdinjal Nemcem, sodeloval s četniki in
ustaši. Njegovi hlapci so povzročili ljudstvu veliko gorja, ubijali
in morili so zavedne ljudi. Bili so krvniki svojim bratom, plačani
z nemškim denarjem.

V začetku januarja 1945 so Nemci uslišali tudi četnike. Z voj¬
vodo Jevdjevičem so prišli v Ilirsko Bistrico in zasedli hišo Andre¬
ja Žnidaršiča, kakih 100 mož zaščitne čete razmestili v prostorih

299

sedanjega skladišča vina, druge pa poslali v okoliške vasi: v
Pavlico, Studeno goro, Jelšane, Veliko Bukovico, Knežak, Bač in
Prem. Nekoliko pozneje pa so ustanovili postojanki še v Podgra¬
du in Račicah.

Ta vojska umazanih četniških bradačev in nedičevskih našo
pirjenih gizdalinov je zdaj začela izvajati strogo nadzorstvo in
strahovlado. Ker so bili že vajeni partizanske taktike, so bili tem¬
bolj nevarni. V oboroženih skupinah so hodili od vasi do vasi.
vohljali za partizani in aktivisti in gorje mu, kogar so osumili
sodelovanja s partizani. Tako so v marsikateri vasi onemogočili
sleherno delo. V Ratečevem brdu sta na primer morali prenehati
kurirska zveza in partizanska etapna kuhinja. Kaj je to pomenilo,
si lahko mislimo, saj je vas z navdušenjem sodelovala s partizani.
Mlajši moški so se bili vključili v brigade, starejši so bili prevoz¬
niki različnega blaga za NOV, medtem ko so ženske kuhale, šivale,
prale in opravljale kurirsko službo.

No, četniški bataljon z dvema četama se je nastanil tudi v
Pavlici in Studeni gori. Njihov štab se je zasidral v hiši Andreja
Hrvatina. Njihova prva zapoved je bila, da jih mora prebivalstvo
preživljati. Siti in često pijani so stalno patruljirali čez Veliko
brdo in Malo Bukovico do Jelšan ter vse po bližnjih gozdovih v
okolici. Bili so prava napota in tlaka, oblastna, nenasitna ropar
ska sodrga poklicnih klavcev.

Dne 6. januarja 1945 se je več kot tisoč četnikov z družinami
vred utaborilo po hišah v Jelšanah. Hranili so se z naropanim
blagom po bližnjih vaseh in prenočevali v glavnem po kuhinjah.
Največ preplaha pa je bilo zaradi tifusa, hudo nalezljive bolezni,
ki so jo četniki zanesli v vas. Precej vaščanov je nevarno obolelo,
nekaj pa jih je celo umrlo.

Ko so januarja 1945 četniki ropali po Topolcu, so pograbili
tudi znanega aktivista Ivana Mežnarja. Najprej so ga v kleti An¬
tona Zidarja močno pretepli, nato ga pa odvedli na Prem, kjer so
imeli svojo komando na gradu. Tu so ga nekaj dni zasliševali in
pretepali, toda ko mu niso mogli kdove kaj dokazati, so ga izročili
domobrancem v Ilirski Bistrici. Tudi ti z ujetnikom niso poznali
milosti, vendar so ga odgnali v Vipavo. K sreči se je Mežnarju
od tod posrečilo pobegniti in znova se je oprijel dela, zaradi kate¬
rega bi jo bil kmalu izkupil.

Po 300 četnikov z družinami se je vdinjalo po hišah v Knežaku
in Baču. Vaščani so jih morali oskrbovati s hrano, če niso naropali

300

dovolj živil in živine po sosednjih vaseh. V Baču so osumili sode¬
lovanja s partizani Stano Skok; zaklali so jo in vrgli v prepad. Z
noži so se znesli nad dvema vaščanoma tudi pred dokočnim umi¬
kom iz vasi.

To so bili časi najhujših težav osvobodilnega gibanja na juž¬
nem Primorskem. Premiki partizanskih enot med četniškimi in
nemškimi posadkami so bili izredno težavni, razen tega je brkin¬
sko gričevje in snežniške gozdove pokrila kak meter debela snežna
odeja. Kljub temu so enote VDV bataljona nenehno napadale Nem¬
ce in četnike, uničevale njihove patrulje in vdirale v njihove po¬
stojanke. Prav tako je proti njim naperil svoje orožje Istrski
odred, ki je januarja 1945 taboril v snežniških gozdovih blizu
Mašuna. V tem času se je Istrski odred, po odredbi glavnega šta¬
ba NOV Slovenije, preimenoval v IV. bataljon 18. SNOUB (bazovi¬
ške brigade).

Kljub četniški strahovladi mladina ni popustila pri propa¬
gandnem delu. Čeprav je bilo smrtno nevarno, so dekleta pogum¬
no trosile protinacistične letake s pozivom k vdaji in obrazložitvi¬
jo, da je nesmiselno nadaljevati vojno, saj so se zavezniške armade
neubranljivo bližale samim mejam Tretjega rajha. Tako so četniki
naleteli na letake, ko so se vračali s pohoda proti Pavlici. Letake
sta razstresli Kristina Novak in Rozina Hrvatin iz Pavlice. Četniki
so bili prepričani, da je to delo partizanov in so se omrtvičeni
vrnili v postojanko. Ti mladinki sta raztrosili letake v bližini nem¬
ške postojanke v dolini in celo razobesili slike zavezniških vodi¬
teljev.

Četniki in nedičevci, pa tudi domači švabobranci so se v tem
času in v teh krajih počutili vse prej kakor udobno, zakaj nezdruž¬
ljivo so bili povezani z usodo svojega gospodarja. Od dne do dne
so bolj obupani in zagrenjeni, saj se je zmeraj bolj približeval dan
dokončnega obračuna, konec svetovne tragedije, ko se bosta po
dolgih letih oddahnila zemlja in nebo.

Kvislingi, bedni, razcapani, se ne počutijo nikjer več na var¬
nem. Enote NOV so bojeviteje napadle, ko je izginil v Brkinih
sneg. Dne 13. februarja celo komanda mesta Pivka napadla četnike
v Baču; postojanke bradačev sicer niso uničili, vendar je ta na¬
pad na četnike porazno vplival. Tudi z Ostrožnega brda so jo mo¬
rali četniki pobrati urnih nog čez drn in strn. Ropali so po hišah,
zažgali nekaj hlevov, preiskovali hiše in pobrali ljudem ves živež.
Tu jim je podžgal Albert Gruden — Blisk s skupino VDV bataljo-

301

na. In ko so četniki hoteli odpeljati z Ostrožnega brda naropano
blago, so naleteli na zaminirano cesto in na strahovito razdejanje.

Takrat so nas četniki zasovražili — pripovedujejo ljudje —
ker so sumili, da je to prišlo iz naše vasi. Strašili so in poizvedo¬
vali po partizanih. Niso pa ničesar izvedeli, čeprav je skoraj sle¬
herni človek v vasi vedel, da je partizanski bunker v zapuščenem
hlevu in da so v njem partizani, ki so položili mino na cesti, kjer
so četniki zleteli v zrak.

»Naslednji dan smo že v zgodnjih jutranjih urah zaslišali
četnike, ki so obkoljevali vas in počasi stiskali obroč. Neka tovari¬
šica je pritekla vsa zasopla in rekla: »Četniki sprašujejo po hišnih
številkah, nekoga iščejo, nič dobrega ne bo!’ Poskušali smo pred
četniki zakriti razburjenje. Spet je nekdo pritekel in povedal, da
so četniki grozno pretepli štiri sestre in da zvezane čakajo, da jih
odpeljejo. Tudi nekega moškega so tako pretepli, da je bil ves
črn. Toda četniki so še vedno stikali po hišah in kazno je bilo, da
so iskali bunker. Gledali smo brez besed, stiskali zobe in molče
čakali, kaj bo. Tedaj pa se je sprožil plaz streljanja s puškami in
strojnicami; vmes so padale ročne granate. Že se je sredi vasi
začel valiti gost dim, ljudje so začeli zganjati živino iz hlevov in
jo poganjati iz vasi. Reševali so vse, kar je bilo mogoče. Iz gore¬
čih hiš so v zadnjem trenutku še pritekli nekateri skriti aktivisti
naravnost četnikom v roke ...«

To je le ena izmed mnogih zgodb iz tistih dni, ki pripoveduje
o nevarnem in napornem življenju borcev in aktivistov pa tudi
brkinskega prebivalstva sredi gostih sovražnikovih postojank in
nasilja, ki so ga izvajali vsi, od Nemcev, domačih švabobrancev
do četnikov in nedičevcev. Bili so namreč polni maščevalnosti,
ker so vedeli, da se iztekajo njihove ure, da odhajajo in da zanje
ni več vrnitve.

Vse pleve in šleve, smeti in izvržki, strahopetci, pustolovci
in koristolovci, ki so si na judeževih srebrnikih kovali osebne do¬
bičke in v hlapčevanju našemu stoletnemu sovražniku povzročili
neizmerno gorja z bratomorno vojno, ker so hoteli streti kolo
zgodovine ter obglaviti polet ljudske revolucije, so vedeli, da se
na jugu zbira neukrotljiv vihar, ki jih bo razvejal in odpihnil. Ta
vihar je bila narodnoosvobodilna vojska, ki je v tem času štela
blizu 800.000 borcev vseh rodov vojske, od tankistov do bojnega
letalstva in vojne mornarice. Ta mogočna vojska, ki je bila v
glavnem že odpravila z vsemi hlapci in sovražnikovimi sodelavci,

302

jih razbila, da so zdaj bežali in se reševali proti severu kakor pod¬
gane s potapljajoče se ladje.

Da se druga svetovna vojna bliža koncu, je bilo v tem času
vsakomur na dlani, pa naj je bil še tak zaslepljenec ali zagrizenec.
Treba mu je bilo samo pogledati na zemljevid; Rdeča armada se
je pripravljala, da udari na Dunaj in Berlin, angloameriška vojska
je že prekoračila Ren in neposredno ogrožala Porurje, medtem ko
se je v Italiji že lomila tako imenovana gotska črta in kazno je
bilo, da bodo zavezniške čete zdaj pa zdaj preplavile padsko nižino.
Vsakomur je bilo tudi dobro znano, da je Nemčija na kolenih med
svojimi ruševinami in pred svojim dokončnim zlomom.

V okviru sodelovanja z zavezniki ob njih uspehih na evropskih
bojiščih se je za dokončni obračun pripravila tudi naša narodno¬
osvobodilna vojska. Z ukazom vrhovnega komandanta tovariša
Tita z dne 1. januarja 1945 so bile iz divizij in korpusa, ki so bili
na fronti v Vojvodini, Sremu in na Drini, sestavljene I., II. in III.
armada NOV, 1. marca pa tudi IV. armada v Dalmaciji in Liki. In
prav IV. armadi je bila dodeljena častna dolžnost, da osvobodi
Istro in Slovensko Primorje.

Občo ofenzivo je začela IV. armada, v okviru katere je junaško
delovala tudi Tretja prekomorska brigada, sestavljena zvečine iz
Primorcev in Istranov. Ker ima Tretja prekomorska brigada prav
v Ilirski Bistrici svoj domicil in to opravičeno, saj se je bojevala v
okviru IV. armade in plačala velik krvni davek prav za osvoboditev
tega mesta pod Snežnikom, moramo izčrpneje opisati nastanek,
življenje in boje te brigade. Prekomorskih brigad je bilo pet, ven¬
dar je Tretja razen Prve tankovske in topniške brigade ter nekate¬
rih drugih enot, ki so jih v veliki večini sestavljali Primorci in
Istrani, imela izmed prekomorskih brigad nedvomno največji de¬
lež pri osvoboditvi Slovenskega Primorja.

Kako so nastajale prekomorske brigade?

Po zlomu Italije septembra 1943 je nastalo po vsej državi
živahno vrvenje. Italijanska armada je bila v razsulu, popustili so
tudi zapahi številnih ječ zaporov in taborišč. Iz njih so se vsuli
premnogi jetniki. Jugoslovani, zlasti pa primorski možje in fantje,
ki so s polnimi pljuči zadihali zrak prostosti in bili pripravljeni
boriti se proti fašizmu za osvoboditev svoje domovine.

Nekateri so ubrali pot pod noge proti domu in se vključili
doma v partizanske brigade, drugim so to preprečili Nemci, ki so
preplavili vso Italijo, zato so se nekateri, iskajoč rešitve, sprva

303

pridružili italijanskim partizanom, drugi pa se spet srečali z orga¬
niziranim gibanjem za vključevanje v NOV in POJ. V ta namen
za zbiranje prostovoljcev, je bilo ustanovljeno jugoslovansko opo¬
rišče v Bariju, odkoder je posebna skupina obiskala vsa območja
Italije, ki so jih bili že zasedli zavezniki, in omogočila vsem Jugo¬
slovanom, predvsem Primorcem, ki jih je bilo največ, prihod v to
oporišče v Bariju. V vrste prekomorcev v Bari pa niso prihajali
samo z območja, ki so jih bili zasedli zavezniki, temveč tudi iz
krajev, kjer so strahovali Nemci in njihovi hlapci. Največ prosto¬
voljcev je seveda prišlo iz raznih taborišč, zaporov, posebnih ba¬
taljonov, prihajali pa so tudi iz zlomljene italijanske armade, iz
zavezniškega ujetništva in kot ubežniki iz nemške vojske. V pre¬
komorske brigade so bili vključeni tudi številni stari partizanski
borci, ki so bili kot ranjenci pripeljani iz domovine na zdravljenje
v južno Italijo.

Glavno jedro borcev Tretje prekomorske brigade so bili pri¬
morski fantje, stari komaj 17, 18 let, ki so jih v jeseni 1942 in
pozimi 1943 nasilno odgnali z doma italijanski fašisti, boječ se,
da ne bi odšli med partizane, in jih stlačili v posebne delovne
enote. Kako so ti fantje živeli in pod kakšnimi pogoji životarili v
teh »battaglioni speciali«, je že dobro znano. Bili niso ne vojaki
in ne delavci. Nastanili so jih za ljudi v najmanj primernih krajih,
stradali so in trpeli, zavžili več poniževanja in zaničevanja kakor
pa kruha.

Ni čudo, da so iz takih razmer kar planili ter se polni narodne
zavesti, navdušenja za svobodo, vključevali v prekomorske briga¬
de. Z vsem svojim bistvom so bili pripravljeni bojevati se za
osvoboditev domovine.

čeprav so bili Primorci posejani prav v vseh petih prekomor¬
skih brigadah, jih je bilo nedvomno največ prav v Tretji, se pravi,
največ Kraševcev, Tržačanov, Vipavcev, Brkincev, Pivčanov, Istra¬
nov, Goričanov, Tolmincev in iz drugih krajev. Vanjo so bili v
glavnem vključeni borci, ki so prišli s Sicilije, iz Kalabrije, iz
Abruzzov in iz delov Italije, ki je še bila pod nemško zasedbo.
Samo iz Catanzara je prišlo v partizane nad 700 borcev, ki so se
po večini pridružili Tretji prekomorski brigadi, skupno pa je ta
brigada štela 1880 borcev, med katerimi je bilo tudi 150 Italijanov.

Po trimesečnem vežbanju z nemškim in italijanskim trofejnim
orožjem v Carbonari in Gravini je bila Tretja brigada zbrana in
pripravljena za odhod v domovino. V spremstvu zavezniških oficir

304

jev jo je pregledal komandant jugoslovanskega oporišča v Bariju
Miloje Milojevič, nakar so jo v naj večji tajnosti prepeljali v pri¬
stanišče Monopoli, od tam pa z našima ladjama »Ljubljana« in
»Sitnico« na Vis.

Na Visu je postal komandant Tretje prekomorske brigade
Bogdan Viskič, prekaljen prvoborec, ki je med našimi fanti vžival
posebno spoštovanje. Kmalu je bila brigada sredi ogorčenih bojev.
Trije bataljoni so sodelovali v napadu na otoku Braču, ko so ga
poleti 1944 napadle enote 26. dalmatinske divizije z bataljonom
zavezniških komandosov. Ti boji so bili namenjeni za razbremeni¬
tev naše obrambe pri nemškem napadu na Drvar. Neposredno
nato pa je tretji bataljon dosegel na Braču samostojno zmago.
Takih zmag pa je bilo še več.

Tretja prekomorska brigada tik pred odhodom z otoka Visa

Prav tedaj, ko je maršal Tito pred vso posadko na Visu pove¬
dal zgodovinske besede »Tujega nočemo, svojega ne damo!«, so
bili med drugimi enotami pred njim postrojeni trije bataljoni
Tretje prekomorske brigade, prav tedaj se je drugi bataljon te
brigade izkrcal na Korčuli in obračunal s sovražnikom še pred

20 Uporni svet

305

prihodom glavnine. Še z drugimi tremi bataljoni in dalmatinsko
brigado so takoj nato dosegli Pelješac in ga osvobodili. Tretja
brigada si je razen mnogih pohval v teh bojih zaslužila častni
naziv »udarna«. Poslej je bila brigadi dodeljena posebna naloga.

Že 19. oktobra se je Tretja prekomorska brigada izkrcala pri
Krilu v bližini Splita in nemudoma segla v boje za osvoboditev
Makarske in vseh Kaštelov. Med prodirajočimi enotami 26. divi¬
zije je prav prvi bataljon Tretje prekomorske, prvi vdrl v Split.
Odtod je brigada naperila svoje orožje proti Šibeniku. Trije ba¬
taljoni so postavili zasedo ob cesti iz Šibenika proti Drnišu. Pod
točo krogel te zasede je padla nad šest kilometrov dolga sovražna
kolona. Pod strahovitim ognjem je bilo uničenih nad dva tisoč
sovražnikov, zaplenjenega pa veliko raznega naropanega blaga.
Vse to blago pa je vodstvo brigade vrnilo domačemu prebivalstvu,
kar je imelo izreden političen odmev. Odtod je brigada prodirala
dalje, se je udeležila bojev za rudnik Severič ter v dveh kolonah
prodrla proti Kninu, kjer je brigada v sodelovanju z drugimi eno¬
tami izvojevala eno naj večjih bitk. V boju za Knin so padli števil¬
ni borci, vsak peti borec je bil ranjen ali mrtev, smrt ni izbirala
in je veliko kosila med borci in oficirji. K sreči je že med boji za
Knin prispela iz Barija dopolnilna brigada novih prekomorcev.
Bilo jih je nekaj nad 800, povečini Primorcev, ki jim je uspelo
priti s Sardinije in Korzike.

Tako si je brigada zacelila globoke rane, izpopolnila številne
vrzeli in zadnji dan januarja krenila v boj za Mostar, kajti po
osvoboditev Dalmacije, Črne gore in Hercegovine, je samo še Mo¬
star ostal v sovražnikovih rokah, kjer je nemška in ustaška posad¬
ka štela nad 18.000 mož. Zato ni čudno, da je v boju za Mostar
sodeloval domala ves 8. korpus. Kljub hudemu odporu in žrt¬
vam na obeh straneh, je bil Mostar naposled osvobojen. Prav
tako hud je bil boj za Bihač, nakar je Tretja proslavila obletnico
svoje ustanovitve, kjer je borce prvič pozdravil tudi predstavnik
glavnega štaba Slovenije Stane Potočar — Lazar.

Po osvoboditvi Bihača, Gospiča in drugih večjih in manjših
krajev, ki jih je sovražnik trdno držal pod svojim orožjem, se je
Tretja prekomorska zopet napotila proti Senju, k morju. Tu so
se pravzaprav enote IV. armade šele odpravile na svoj veliki do¬
končni pohod proti severu in zahodu, da bi osvobodile Reko, Istro
in Slovensko Primorje. Tu naj še povemo, da je Tretja prekomor¬
ska še s tremi dalmatinskimi brigadami sestavljala 26. divizijo, ki

306

k

je imela 30. aprila 1945 9.166 borcev in zelo močno oborožitev, med
drugim 71 minometalcev, 19 topov, 35 protitankovskih metalcev
in 12 protiletalskih topov.

Štirinajstega aprila je poslal generalni štab JA svoji 4. armadi
navodilo, naj nemudoma in odločno nadaljuje s prodiranjem proti
Reki in Trstu z namenom, da osvobodi Istro in Trst. Štab IV. ar¬
made se je odločil nadaljevati ofenzivo v dveh smereh: Sušak,
Reka, Trst, Gorica ter čez otoka Krk in Cres v Istro.

IV. armada — v svojih vrstah je imela kakih 70.000 borcev —
je imela pred seboj močne sile nemškega 97. armadnega korpusa,
ki je bil vse do 25. aprila 1945 operativna rezerva armadne grupe
»C« v Italiji, nato pa podrejen armadni grupi »E« in je bil zasid¬
ran na območju fronte od jadranske obale do Snežnika.

Nemci so si naredili obrambne položaje na več črtah. Pri tem
so spretno izkoriščali zelo razgibano zemljišče, ki mu je bilo za¬
radi hribovitosti, pokritosti, skalovitosti in slabe komunikativnosti
močno v prid. Poglavitna obrambna črta, imenovana »Ingridstel-
lung« se je raztezala od Snežnika čez Trstenik, železna vrata, Ple-
šišče, Pliš, vas Klano, Prkovce, Koto 611 in ob Rečini, ki je globoka
soteska, do morja.

Sovražnik je prav tako izkoriščal močne italijanske utrdbe ob
stari jugoslovansko italijanski meji, ki so jih dopolnili z novimi
utrdbami. Posebno močne so bile podzemeljske utrdbe z topniš¬
kimi bunkerji na Milonji, ki so branili pristop k Ilirski Bistrici,
v okolišu Klane in na strmih pobočjih vzdolž desnega brega Reči-
ne. Med temi so bile največje in najmočnejše pod Sv. Katarino
nasproti Trsata, nad Sušakom. Marsikje pa so obrambo okrepili
še z minskimi polji in žičnimi ovirami.

Bitka za Reko se je začela že 16. aprila z napadom na sovraž¬
nikove položaje na črti Lokve—Kraljeviča, ki so zapirali pot k
Reki. Toda siloviti sunki 4. armade so, kljub srditemu odporu
nemške 237. divizije, že v naslednjih štirih dneh odprli pot do
Rečine. Tu pa so naleteli na že omenjeno obrambno črto »Ingrid-
stellung« in s tem v zvezi pred silno težavno nalogo: kako prema¬
gati te jeklene, skoraj nezavzetne utrdbe.

Zato je štab IV. armade sklenil: da bo z glavnimi silami, to je,
13., 19., 26. in 43. divizijo napadel in se prebijal proti Trstu po
najkrajši poti, čez Klano in Ilirsko Bistrico; da bo 20. divizija iz
doline Kolpe prodirala čez Prezid in Mašun proti Pivki, da se bo
9. divizija izkrcala na jugu istrskega polotoka in prodirala proti

20 *

307

Trstu; da bosta prodor z desne strani varovala 7. in 4. korpus in
da bo 9. korpus s svojim delovanjem v sovražnikovem zaledju
pomagal glavnini IV. armade pri prodiranju proti zahodu.

Ta načrt je bil izredno dobro, če ne odlično pretehtan in zato
so se boji odvijali vseskozi uspešno. Najhuje je bilo pred Reko in
Sušakom, medtem ko je prišlo do najhujših bojev pri Klani, saj
je sredi bojev 21. aprila prispel na bojišče še 903. polk 188. divizije
gorskih lovcev in v protinapadu potisnil naše iz vasi. Naslednjega
dne se je posrečil naši 20. diviziji prodor v smeri Prezida in Ma-
šuna in kot posebna manevrska skupina prodirala proti Trstu.

Vojna vihra se je z vso naglico bližala krajem pod Snežnikom.
Bobnenje topov se je že oglašalo od Reke in se čedalje bolj pribli¬
ževalo. V času, ko je bila v severnem delu Primorske z neuspehom
končana ena izmed naj več j ih in tudi naj strahovitejših sovražni¬
kovih ofenziv in so se enote 9. korpusa zbrale in urejevale za odlo
čilen napad proti Trstu in Gorici, se je v Novokračinah vgnezdil
prvi znanilec končnega obračuna — intendanca ostankov še vedno
nevarne armade, ki se je z vso naglico umikala iz južnih krajev
Dalmacije pred nezadržljivo IV. armado. Ta nemška intendanca je
privlekla s seboj velike količine streliva, motornih vozil, orodja
iz različnih vojaških delavnic ter drugih vojaških potrebščin. In
prav v Novokračinah so Nemci ustanovili nekakšno intendantsko
oporišče. Toda komaj so se dobro zasidrali, že jih je napadel ba¬
taljon naših fantov, predhodnik IV. armade. Nemci tega niso pri¬
čakovali, zato se jih je, presenečene, polastil velik preplah. Komaj
toliko časa so imeli, da so pograbili puške in zbežali. V brezglavi
zmešnjavi so pustili vnemar veliko skladišče vskladiščenega vojaš¬
kega blaga.

Novokračani bi ne bili pravi ljudje, če se ne bi nemudoma po¬
trudili in poskrili na varno ta skladišča in jih pozneje izročili eno¬
tam 13. divizije. Sploh so ljudje naravnost čakali, da priskočijo,
kjer je bila potrebna pomoč. Niti na mar jim ni prišla nevarnost,
ki je še vedno pretila od vseh strani. Zdaj so bili vsi ljudje vojaki,
ki z veseljem vstopajo v vrste osvobodilne vojske, pobirajo vojaš¬
ko blago, ki ga zapušča in odmetava zaradi poraza razkrojeni
sovražnik.

Prvi boji IV. armade NOV, močno podprt s tanki in z motori¬
ziranim topništvom, se za končni obračun, kot je bilo že rečeno,
začenjajo 16. aprila 1945, potem ko v severni Dalmaciji, na prosto¬
ru med reko Uno in morjem, v Liki, Gorskem kotarju in Hrvat-

308


skem Primorju izloči iz boja in uniči več kot štiri sovražnikove
divizije in ko zdaj stoji pripravljen za končni naskok pred staro
jugoslovansko—italijansko državno mejo, pred naravno planinsko
pregrado od Sušaka po Rečini in čez Klano na Snežnik, kjer se je
bilo, kot smo že povedali, utrdilo jedro nemške armadne skupine
»C«, to je, njen 97. armadni korpus.

Prav tako so se Nemci utrjevali na vzhodu in jugu od Ilirske
Bistrice, posebej še ob pravkar omenjenih utrdbah. Na vzhodu,
v 12 km oddaljenem Gomancu, so utrdili močno postojanko, ki jo
je varovalo kakih tisoč esesovcev in vojakov sovražnikovih elitnih
oddelkov. V 18 km oddaljeni Padežnici so tudi imeli obrambno
postojanko, kamor so strpali kar dva tisoč esesovcev; v 25 km od¬
daljenem Prodenjaku je kakih 500 pruskih čeladarjev postavilo
utrjeno gnezdo. Tudi na jugu, v Klani je bila močna nemška po¬
stojanka, saj v njej ni bilo manj kakor tisoč esesovcev.

Razen tega so močno utrjevali in nadzorovali zaledje. Za to
so Nemci uporabili četnike, nedičevce, švabobrance in italijanske
fašiste. Posebno pozornost so le-ti usmerili na okolico Ilirske Bi¬
strice, saj so bile skupine teh zbeganih kvislingov, pravzaprav za-
ščitnica nemške vojske, zbrane v Ilirski Bistrici in okolici. Blizu
Janeževega brda so četniki napadli štiri vaščane, ki so se vračali
z Ostrožnega brda. Ubili so starega Sežganca, medtem ko se je
drugim trem posrečilo pobegniti.

Ker je načrtu štaba IV. armade, ki pomeni mojstrovino parti¬
zanske strategije, sledilo še povelje vrhovnega štaba za čimhitrej-
ši prodor proti severu in zahodu, česar se je zavedal tudi sovraž¬
nik in zato postavil na območje Klane skoraj vso 188. divizijo, so
se prav tu v naslednjih dneh razvili najstrahotnejši boji, ki so napo¬
sled zadivjali v eno izmed najbolj srditih bitk. Napadi in protina
padi so si sledili drug za drugim, posamezni položaji so večkrat
menjali gospodarja, naposled pa je zaradi nezavzetnih utrdb pa
tudi izenačenja sil, ostalo vse po starem.

že tretji dan je pretresujoča pesem topov naznanjala, da pred
Klano divjajo srditi boji. 24. aprila pa je štab IV. armade sklenil
čimbolj okrepiti desno in levo krilo. 9. divizija se je še vedno pri¬
pravljala na izkrcanje v Istri. Prehod je bilo treba izsiliti za vsa¬
ko ceno. štab je tudi odločil, naj 43. divizija prepusti položaje na
osrednjem bojišču pred Klano, 26. diviziji, v kateri je bila tudi
Tretja prekomorska brigada in so jo sestavljali, kot že rečeno,

309

večinoma primorski fantje, ki so se za osvoboditev petindvajset
let zasužnjene dežele borili kakor levi.

Po načrtu naj bi 26. divizija prodirala proti Lipi, šapjanam in
Podgradu, medtem ko naj bi 13. divizija, kot smo že povedali,
prodrla proti Prezidu, Mašunu in Knežaku ter s tem zavarovala
desno krilo, četniki so se morali v naglici umakniti z Bača, s se¬
boj pa so odpeljali Frančiško Zadel in njenega zeta Antona Zavri-
na, ki so ju našli ljudje dva meseca po osvoboditvi mrtva nekje
pri Vipavi.

Vrh te ognjene vihre pri Klani je bil v naslednjih dneh, ko
sta se zagrizli druga v drugo naša celotna 26. divizija in 188. sov¬
ražnikova divizija. Toda sreča je bila opoteča, treba se je bilo umi¬
kati in zopet napadati. Boji so se odvijali s filmsko naglico. Zdaj
je štab 4. armade sklenil okrepiti 26. divizijo s tanki in topovi,
medtem, ki se je še bila s sovražnikom na življenje in smrt, zakaj
le-ta se je na vse načine trudil, da bi jo potisnil k morju in tam
uničil.

To noč je prišlo do odločilnih sprememb na obeh krilih. Na
Istrsko obalo se je izkrcal en bataljon 9. divizije, ki naj bi varoval
izkrcanje celotne divizije, na severu pa je krepko odbijala sov¬
ražnika 20. divizija.

Ker je imel sovražnik osredotočeno glavnino svojih sil na ob¬
močju med Reko in Snežnikom ter ni posvečal večje pozornosti
svojemu levemu krilu, se je štab 4. armade zavedal lepe priložno¬
sti. S precejšnjo drznostjo se je odločil, da na krilih obkoli sov¬
ražnikovo bojišče ter da skozi njegovo le slabo zavarovano zaledje
prodre brez kakih večjih bojev do Trsta, medtem ko bo imel so¬
vražnika v šahu na osrednjem bojišču s 13., 26. in 19. divizijo.

Tako se je s tanki in topovi okrepljena 20. divizija prebila z
lahkoto na desnem krilu in čez Mašun, Knežak in Pivko brez več¬
jih bojev prodirala proti Trstu. Na to pot je naposled odšla tudi
26. divizija, ki se je s Tretjo prekomorsko brigado zelo dobro
znašla v sovražnikovem zaledju.

Za prodor proti zahodu pa se je Tretja prekomorska brigada
skušala prebiti kar čez sovražnikove položaje v njegovo zaledje.
V napadu so sodelovale tudi druge enote 26. in 13. divizije, toda z
utrdbami zavarovani sovražnik — kakih 15.000 podivjanih esesov-
cev je bil za naše fante le pretrd oreh. Vendar v krvavih bojih za
vsak košček že osvobojene zemlje je ponovno zmagala zagrizena

310

neuklonljivost naših fantov. Med njimi je bilo mnogo ranjenih, na
gosto je kosila smrt, toda niso se umaknili niti za korak.

Da, borili so se kakor levi, ljubezen do svobode gre preko
mrtvih in ranjenih, zakaj svoboda se odkupi samo s krvjo. In v
tem znamenju so se borili naši fantje, v tem znamenju so odbijali
silovite sovražnikove napade, nato pa znova zavzeli izgubljene po¬
ložaje na Plešišču in Suhi v bližini Klane. S kakšno zagrizenostjo
je hotel sovražnik doseči svoj cilj — obkoliti in uničiti naše enote
— pričajo noč in dan neprekinjeni napadi med nenehnim dežev¬
jem. Samo 28. aprila je Tretja brigada odbila deset napadov in
sovražniku prizadela hude izgube.

Zdaj, ko so enote desnega krila IV. armade uspešno prodirale
preko čabra, Leskove doline in prebijale bojno črto Knežak—Piv¬
ka—Prem, je za Nemce postal položaj povsem drugačen. Razen
tega se je levo krilo IV. armade — 9. divizija — s Cresa izkrcalo
pri Moščeniški Dragi na vzhodno obalo Istre in odtod jadrno pro¬
diralo v zaledje reške fronte.

Tako je 97. korpusu čedalje nevarneje pretilo, da ostane v
vreči, zakaj prav 29. aprila je prišlo zanj do usodne spremembe.
Nemški generali so tega dne v Caserti podpisali popolno vdajo,
toda v to vdajo ni bil vključen ta korpus, ki je sicer pripadal »C«
armadni skupini, pač pa so ga dodelili »E« armadni skupini, ki
je pod poveljstvom generala Lohra delovala v Jugoslaviji.

Ta mož, ki je bil razen general tudi vojni zločinec, je v teh
dneh še zmeraj računal brez krčmarja, zakaj 97. korpus je bil še
vedno na fronti med Reko in Klano, ko so bile enote IV. armade že
osvobodile celo Istro in Primorsko. Niti na misel mu ni prišlo
resnično stanje, ko je kameradom pri Reki dajal vzneseno povelje:
»Vi s tem rešujete življenje 200.000 svojih kameradov.«

Toda načrti generala von Lohra, načrti, da se bo s 34. armad¬
nim zborom pretolkel preko Ljubljane in Postojne do Ilirske Bi¬
strice, so se zaradi udarne sile JA tako zapletli, da niti 7. esesov-
ska gorska divizija »Prinz Eugen« ni več mogla obkoljenim pri
Reki na pomoč. Tako je 97. korpus, ki ga je vodil general von
Kiibler, ostal v svoji lastni kaši, prepuščen sam sebi, obkoljen od
osrednje operativne skupine IV. armade (štirih divizij in še ene
divizije 4. korpusa).

Začetni boji za uničenje 97. sovražnega korpusa so se začeli
29. aprila. Tega dne je 13. divizija začela obkoljevati sovražnika
od Ilirske Bistrice proti Podgradu. V boj sta posegli še 19. in 26.

311

divizija ter dve brigadi 9. divizije pa topništvo in tanki. Začel se je
neusmiljen in krut boj, ki ga je osebno vodil komandant Peter
Drapšin. Prvo znamenje, da se sovražnik pripravlja na umik, so
bile 2. maja močne eksplozije na Reki. To je bilo sovražnikovo
miniranje reškega pristanišča, medtem ko je v Opatiji vrgel nekaj
deset ljudi v kraško jamo. Sovražnikov umik z Reke se je začel
v obliki »gibljivega ježa«; s tem je hotel doseči proboj obroča pro¬
ti Ilirski Bistrici in Pivki. Dne 3. maja je začel napadati in zavzel
je Rupo in Šapjane; prodrl je celo do Velikega brda. V naslednjih
dveh dneh je zaradi nepripravljenosti dveh naših divizij prodrl
celo do Prema. Vendar sta že naslednjega dne priskočili 26. in 8.
divizija in tako je bil 6. maja sovražnik stisnjen na ozek prostor
med Ilirsko Bistrico, Vrbovim, Dolenjim Zemonom in Veliko Bu¬
kovico.

Za našo kroniko pa bo zanimivo, če prisluhnemo pripovedo¬
vanju, kako je to bitko, ki pomeni konec druge svetovne vojne
v dolini Reke, občutilo in spremljalo domače prebivalstvo.

V Zarečici so se že 26. aprila zasidrali močni oddelki sovraž¬
ne vojske, toda že naslednji dan so se morali umakniti nazaj proti
Reki. Umikali so se in 28. aprila mimogrede ustavili v Novokrači
ni. Ker so jim bile enote IV. armade že tik za petami, so se še isto
noč vneli ostri boji, v katerih je padlo 7 sovražnikov. Pred pre
močjo so se Nemci umaknili v bunkerje na Sv. Katarino. Tam je
kmalu zadivjala silovita bitka, ki je trajala brez presledka tri dni
in dve noči. V tej bitki je zgubilo življenje 30 naših fantov, med¬
tem ko je bilo kakih 200 ranjenih. Tudi Nemci so imeli hude izgu¬
be, saj so ob umiku odpeljali s seboj blizu 80 mrtvih, še več je bilo
ranjenih, šele tretjega dne so se s Sv. Katarine umaknili proti
Reki. Tu so se pripravljali, da bi z vso močjo prebili obroč, ki so
ga okoli njih sklenile enote IV. armade.

Zmagovite enote IV. armade so 28. aprila osvobodile Ilirsko
Bistrico. Ljudstvo je jokalo od veselja. Matere so po dolgih letih
spet zagledale sinove, žene može in otroci očete. Toda za oddih in
počitek ni bilo časa. Štab IV. armade je ustanovil posebne tankov¬
ske oddelke, oddelke motorizirane pehote in topništva, ki so skup¬
no s 43. divizijo, ki je prav tako prebila bojno črto prodirale dalje
proti našim zahodnim mejam.

Tako so v Ilirski Bistrici in v okoliških vaseh z vso slovesno¬
stjo praznovali 1. maj v svobodi. Navdušenju ni bilo ne konca ne
kraja kljub temu, da je bil sovražnik še vedno v bližini; 29. aprila

312


so namreč postavili Nemci na Ležečah pri Košani dalekosežni top
in izstrelili na Prem 17 granat. Dve sta zadeli Jergoletovo hišo in
ubili sina, Stara 14 in 15 let, bodočnost domačije. Topniško obstre¬
ljevanje je napravilo v vasi precej škode, vendar so se ljudje zve¬
čine umaknili iz vasi in se tako izognili večjim človeškim žrtvam.

Dan po 1. maju so oddelki 4. armade pregnali sovražnika z
Reke. Ponovno se je vgnezdil v bunkerjih na Sv. Katarini. Tako
so se na tem območju znova razplamteli srditi boji, v katerih je
bilo pokošenih 370 sovražnikov in 80 konj. Pokopali so jih Novo-
kračani.

Sovražnik si je zdaj hotel za vsako ceno utreti pot proti seve¬
ru; 3. maja je z vso silo navalil na Rupo in šapjane, medtem ko
so divjali boji na Sv. Katarini do 6. maja, nakar se je umaknil
proti Ilirski Bistrici in Premu. Premoč IV. armade je zdaj postala

V Novokračin! so sc oddolžili spominu padlih z lepim spomenikom

že očitna, lehnica zmage se je že obračala na njeno stran. Oboro¬
ženim enotam pa je z vsemi razpoložljivimi močmi priskočilo na
pomoč ljudstvo. Možje so z vozmi prevažali ranjence v Zabiče,
odkoder so jih vozili dalje v partizanske bolnišnice na osvoboje¬
nem ozemlju.

313

Tudi Jelšane so v sklepnih bojih večkrat menjale našo in so
vražno vojsko. Na območju te vasi je zgubilo življenje več ko 200
sovražnikov, pa tudi 28 naših mož in fantov, ki so jih pokopali na
vaškem pokopališču. Pri tem opravilu je sodeloval tudi župnik
Viktor Perkan, ki je padel med pogrebnim obredom. V noči med
4. in 5. majem je pribežalo v Gorenji Zemon kakih 150 sovražnih
vojakov. Le-ti so zašli v zasede naših enot in padli vsi do zadnjega.

V ponovno zavzetem Premu, ki so ga imeli Nemci za odličen
strateški položaj, je sovražnik namestil svoj štab v župnišču, žup¬
nika Alojza Lesarja pa zadržali kot talca. Toda sovražnik je kaj
hitro spoznal, da je tudi na Premu obkoljen in da je brkinske vasi
že zasedla jugoslovanska ljudska vojska, da ni več umika po naj¬
krajši poti domov, proti Postojni. Hočeš nočeš jim je padel v
vodo tudi načrt, da bi se čez Brkine prebili proti Trstu, kjer bi
se vdali Amerikancem in Angležem. Zraven tega pa jih je začela
na Premu obstreljevati s topovi še IV. armada, ki je zadevala v
polno. Med mnogimi mrtvimi in ranjenimi sovražniki je bil hudo
ranjen tudi župnik — talec. Na serpentinah proti Šembijam je
nastal pravi pekel; tu je poslednjič naskakovala 188. planinska es-
esovska divizija in se pod udarci našega orožja sesedla kot pre¬
sekana strupenjača.

Sovražnik je naposled sprevidel premoč IV. armade, s tem pa
tudi spoznal, da je zaman sleherna žrtev za proboj proti Trstu.
To ga je prisililo, da se je v noči na 5. maj umaknil s Prema preko
Smrij in Brc.

V Brcah je bila tedaj nastanjena enota IV. armade. Trudni, kot.
so borci bili od neprestanih bojev, niso slutili nevarnosti. Zato so
mirno legli, zunaj pa pustili le stražo. Stražarje pa so Nemci izne-
nadili, jih zahrbtno pobili in v taborišču naskočili naše fante. Ta
napad je prišel tako iznenada, da se našim ni posrečilo izviti iz
jeklenega obroča. Kolikor so se branili so se le iz hiš, v katerih
so prenočevali. Te hiše je sovražnik med spopadom zažgal. V
ognju je našlo smrt 45 borcev, med njimi je bila ubita pred lastno
hišo domačinka Tončka Boštjančič, še iste noči so se Nemci spo¬
padli z našimi borci tudi v Zarečju. Kljub hudim porazom in iz¬
gubam sovražnika še ni zapustila napadalnost in sla po uničeva-

314

n ju. V Harijah je požgal in tudi porušil pet stanovanjskih in dva¬
najst gospodarskih poslopij, sedem pa jih močno poškodoval. Med
boji v Harijah so Nemci ubili 18-letno dekle in 73-letnega starčka.
Obkoljena sovražna skupina med Harijami in Zarečico se je z
bencinom in ognjem spravila na svoje naropano blago. Požgala
je kolono voz z radijskimi aparati, s pisalnimi stroji in z različni¬
mi sanitetnimi potrebščinami.

Zdaj je bilo štabu IV. armade dovolj sovražnikove samozavesti,
zato je še bolj stisnil obroč. Nad upirajoč se, obkoljen nemški 97.
armadni zbor je štab poslal še dve diviziji, šestega maja je bil
sovražnik stisnjen na tako ozek prostor med Ilirsko Bistrico, Ze-

PrvI tank IV. armade je vdrl v Ilirsko Bistrico

monom in Vrbovim, da se je na njem križal ogenj našega topni¬
štva. Tedaj je general von Hosslin, poveljnik 188. rezervne gorske
divizije, ki je nadomestoval ranjenega komandanta generala von
Kublerja, sklical komandante divizij. Von Hosslin jih je vprašal,

315

če se hočejo pod njegovim poveljstvom prebiti proti Trstu in se
vdati Angloameričanom. Toda nemška vojska je bila že tako na
koncu svojih moči, da so poveljniki ta predlog zavrnili.

Zato generalu von Hosslinu ni preostalo drugega, kakor da je
zaprosil za premirje, ker je naposled videl, da ni včč umika. Po¬
gajanja je vodil štab 4. korpusa JA v Zagorju. Nemci so najprej
predlagali prekinitev sovražnosti in da bi jim dovolili prosto pot
z vsem orožjem skozi Ljubljano v Nemčijo. Naši so zahtevali po¬
polno in brezpogojno vdajo. Nemci so nato ponudili naši vojski
težko orožje, z lažjim pa da bi se umikali proti severu. Toda vdaja
je bila edina rešitev iz naših klešč.

Štab 4. korpusa ni privolil v kakršnokoli popustljivost in je
odločno vztrajal, naj se Nemci vdajo. Pogajanjem v noči med 6.
in 7. majem je zjutraj, hočeš nočeš, sledila popolna kapitulacija
97. armadnega zbora. Orožje je položilo približno 16.000 poklapa
nih in izčrpanih vojakov. Zaplenjenih je več tankov, topov in dru¬
gega težkega in lažjega orožja, mnogo avtomobilov in konj ter
različne vojaške opreme. Med ujetniki je bilo precej generalov in
višjih oficirjev, med njimi pa je bil tudi sam komandant 97. ar¬
madnega zbora general Ludvig von Kiibler, ki se je moral zago¬
varjati za svoje vojne zločine pred našim ljudskim sodiščem.
Poleti 1947 je bil obsojen v Ljubljani na smrt z obešenjem, med¬
tem ko je bil njegov pomočnik general von Hosslin obsojen na
smrt z ustrelitvijo.

Sovražnik, ki je doslej z nepojmljivo strahovlado teptal člo¬
veško dostojanstvo Evrope in še posebej naše domovine, je strt,
skrušen na tleh ... Tudi tokrat je zmagala pravica. In pred njo so
s sklonjenimi glavami stale »pohlevne ovčke«, še nedavno naduti
tevtonski vojščaki, natrpani z vojnimi zločini, se zdaj delali svet¬
nike in se sklicevali na vojaško čast ter na mednarodno konven¬
cijo o ravnanju z vojnimi ujetniki. Sklicevali so se na to, kar so
sami milijonkrat poteptali.

Tako je do kraja splahnel tevtonski napuh. V dolini Reke, na
tem lepem koščku slovenske zemlje, je »nadčlovek« trzal nebo¬
gljen od strahu; pred silo naše ljudske vojske je čepel na kolenih
»mogočni« in »nepremagljivi« sovražnik, ki je s svojimi blaznimi

316

voditelji sprožil to nepojmljivo gorje drugega svetovnega viharja

in je pravkar utihnil. »Nadčlovek« je trepetal pred vse doslej
ušivimi banditi, raztrganimi, bosimi in lačnimi partizani. Trepetal
je in molčal, nič več ni škrtal z zobmi, stresal ognje psovk iz ust,
pač pa je bil ves beden spričo ponižanja in nemoči, ves splašen
od Srema do Soče, povsod na begu pred pravično kaznijo. Z njim
pa vsi kvislingi v najbolj podli obliki narodnih izdajalcev.

»Nadčlovek«? Kako strahovito so nacisti zmaličili, zlorabili
genija — norca Nietscheja, moža, ki je nadčloveka uzakonil. Stra¬
hovito so zlorabili tudi Wagnerja, saj so ob njegovi žalni korač¬
nici oznanili svetu: »Der Ftihrer ist tot!«

Toda kot opomin te svetovne tragedije, so ostale grmade
mrtvih, taborišča smrti, ruševine velikih, blestečih mest, jekleni
kolosi na dnu oceanov, sirote in vdove po vsej opustošeni Evropi.
In sredi te Evrope je bila, središče vsega uporniškega dogajanja,
majhna dežela, ki ji geografi pravijo Jugoslavija. Ta majhna deže¬
la je, kljub velikim žrtvam ostala svetla in junaška tudi tedaj, ko
je vsa razdrapana Evropa klečala na kolenih sredi svojih moral¬
nih razvalin.

Zdaj je la majhna dežela v srcu Evrope z brezmejno radostjo,
s pritišanim dihom in ponosom dočakala zmago dobrega nad zlim,
zmago ČLOVEKA nad človekom — zverjo.

Gorje, če človek ne zna razbirati z mislijo, kaj je človeško!
Če ne pozna vsaj trohico etike: misli na sočloveka.

In v teh dneh so se uresničevale tisočletne sanje slovenskega
naroda, uresničevale so se mnoge prerokbe njegovih velikih mož.
Petega maja je bila v Ajdovščini, ustanovljena prva slovenska
vlada. Vlada osvobojene domovine. Najstarejši ljudje se niso spo¬
minjali dne, ko bi se bile dogodile tako velike stvari, ki so segle v
poslednjo hišo, do poslednjega našega človeka.

In s tem je bila osvobojena vsa naša domovina do Soče, srca
so bila polna nepopisne sreče, pesmi in sonca.

Prišel je naš čas, čas delovnega človeka. Uresničene so tisoč¬
letne sanje. Kje ste pijavke, ki ste nam pile kri, kje ste gospodje,
k iste nas hoteli imeti za hlapce, a ste zdaj prvikrat prevarani v

317

svojem računu? Sami si bomo zdaj kovali svojo usodo v imenu
tistih, ki so izkrvaveli v teh štirih letih neizrekljivega boja za svo¬
bodo, v imenu tistih, ki so padli celo na pragu svobode in s svo¬
jimi življenji zapečatili veliki dan zmage. In v imenu mater in
žena, ki so zgubile sinove in može, ki so padli kot junaki, da je
bil uničen naš naj večji sovražnik, da je za tisočletnim suženjstvom
zasijala prva zora svobode.

Spomenik padlim borcem v Ilirski Bistrici (na Hribu svobode) je delo akademskega
kiparja Janeza Lcnassija in ing. arh. žive Baraga-Maškonove. (Lcnassi je za to delo
prejel nagrado Prešernovega sklada za leto 1966). Podstavek spomenika je izkoriščen
za grobnico. V tem prostoru je na eni strani vhod v kostnico, na drugi pa je napis:
Padlim borcem, borcem prekomorcem, borcem IV. armade JA, borcem domačinom.
— In verzi Rada Bordona: Iz kraške globočine vaš zadnji dom kipi, spomin na vas
ne mine, med živimi živi.

Tako se je tudi pod Snežnikom začelo novo obdobje naše zgo¬
dovine. Po štiriletnem gigantskem boju se ljudje ojeklenele volje
vračajo na svoje domove. V žilavem zagonu so zavihali rokave,
obnavljali vasi, zaorali so prve brazde, nasmehnili so se prvemu

318

pomladanskemu cvetju. V njih je prebujena neslutena moč zati¬
ranih, zagrnili so se v veletok novega, ustvarjalnega življenja.

Prešteli so tudi vrzeli, prešteli vse, ki se niso vrnili... Iz gro¬
ba se ni več moči vrniti... Ostal je nanje svetel spomin, ostal je
opomin, da je svobodo mogoče kupiti samo s krvjo. V spomin
nanje so postavili skoraj v sleherni vasi spomenik ali vsaj spo¬
minsko ploščo in nanjo vklesali stotera imena junakov. V kraški
kamen so vklesali besede: »Tovariši, počastite grobove borcev
enot IV. armade, 7. in 9. korpusa! Tod so šli v strnjenih vrstah
skupnemu cilju nasproti. Tu so ob zori osvobojenja izpod tujega
jarma darovali svoja življenja za našo prostost, kraška tla napoji¬
li s svojo srčno krvjo!«

Ti spomeniki in spominske plošče nas opozarjajo na junaška
dejanja in trpljenje našega ljudstva v narodnoosvobodilni vojni.
Ti spomeniki spominjajo na požrtvovalne in nesebične borce in
žrtve fašističnega nasilja ter pričajo o slavnih in velikih žrtvah
našega ljudstva za osvoboditev.

Ko so utihnili tanki, topovi in bombniki, ko se je z eksplozijo
prve atomske bombe in razdejanjem Hirošime, začela na našem
svetu atomska doba, ki pomeni lahko konec življenja ali pa višek
njegove civilizacije, je človeštvo napravilo svoj najstrahotnejši
obračun. Kot vselej po tako grozljivi tragediji, se je vsak zase
zamislil: čemu obračunavanje z ognjem in mečem, čemu stra¬
hotne gmotne žrtve, čemu je človeku človek — zver? Ali človeštvo
s svojo človečnostjo v vseh zadnjih pet tisoč letih, v katerih je
bilo 14.508 vojn in samo 292 let relativnega miru, ni prišlo niti za
en sam korak naprej? Ali v sožitju miru in narodov nič ne pome¬
ni razvoj človekovega razuma? Ali so se kot milni mehurčki raz¬
gubile vse miroljubne besede velikih mož, znanstvenikov in umet¬
nikov? Ali so setev v prazno: vse lepe knjige velikih vzgojiteljev
in modrecev? Ali ni niti za trohico poplemenitila človeštva vsa
umetnost, lirika in glasba vsega sveta? Ali ga niso spametovale
vse strahotne izkušnje in spoznanja? Ali je res, da vso grozo tako
hitro prekrije prah pozabe? Ali res žive vsa plemenita stremljenja
le v globoki in daljni podzavesti? Ali je v človeku dobro res tako
šibko, da skrivi hrbtenico in umolkne pred zlom?

319

Kdo bo premagal v človeku zver? Ta, ki bo dvignil človeka,
opljuvanega in ponižanega, zatemnjenega in zastrupljenega, na
stopnjo človeka, bo največji genij vseh časov, Prometej, ki bo
prižgal v slehernem srcu plamenico miru...

Zlasti zdaj, ko odpiramo vrata od obzorja do obzorja v atom¬
ski vek...

320

STUDENCI VEČNE LEPOTE

Izobrazba 1n omika sta poglavitni vrednoti slehernega ljudstva.
Po teh vrednotah merimo čast in spoštovanje, ki kakemu ljudstvu
pripadata; iz njunih korenin raste drevo sodobnosti, cvet in sad
prihodnosti.

Zato je to poglavje posvečeno izobrazbi in omiki ljudstva pod
Snežnikom, v dolini Reke, v Brkinih in na Pivki. Na kratkem
sprehodu se bomo najprej seznanili z narodopisjem tega območja,
zakaj etnografija je okno v zgodovinsko preteklost ljudstva, priča
njegove duhovne in materialne kulture. Vsako ljudstvo, vsaka vas
sta samosvoje živela s časom, sta samoniklo kulturno ustvarjala.
To lahko razberemo iz narodnopisnih zbirk, ljudskega izročila, ki
so ga narodopisci rešili pred pozabo in uničenjem.

Iz etničnih posebnosti kakega naroda so dobili nove spodbude,
snov in svežino književnost, glasba, slikarstvo, stavbarstvo, ki si
je na primer vzelo za zgled tip ljudske arhitekture. Iz etničnih
posebnosti se je rodila izvirna narodna pesem, pripovedka, bajka,
so nastali ljudski plesi in običaji.

Etnografija ali, po domače, narodopisje je znanost o ljudski
kulturi, znanost, ki rešuje in utemeljuje vse, kar je resnično in
izvirno ljudsko v najglobljem pomenu besede. Toda nista samo
čas in drugačen način življenja tista dejavnika, ki brišeta sledove
starožitnosti. Ljudsko življenje pod Snežnikom je med dvema
vojnama zamiralo in pod raznarodovalnim pritiskom propadalo,
zakaj onemogočeno je bilo kakršnokoli etnografsko raziskovanje.
Zgodilo se je celo, da so si tuji in nam sovražni etnografi naše
ljudsko blago preprosto prilaščali in z njim bogatili zakladnico
lastne etnografije.

Ljudstvo pod Snežnikom živi na razmeroma majhnem kosu
zemlje, vendar se po načinu življenja bistveno razločuje, saj je
okolje povsem drugačno v Brkinih kakor pa na Pivki ali v dolini
Reke. Pri tem so pomembni tudi sosedi: na vzhodu in jugu so
Notranjci in Kastavci, na zahodu in severu Čiči, Istrani in Krašev-
ci. Na ljudsko domišljijo, na bajke in ljudske pripovedke je ne-

21 Uporni svet

321

dvomno močno vplivalo okolje, v katerem je ljudstvo živelo. V
bajkah in pripovedkah, ki jih je ustvarilo ljudstvo, bivajoče ob
obrobnih krajih pod Snežnikom, se zrcali, kakor je moč razbrati
iz bajk in pripovedk, ki jih navajamo, kruta, grozljiva mračnost,
značilna za dolge poznojesenske, še bolj pa zimske večere, ko je
pošastno hrumela in brezobzirno gospodarila vihrajoča burja, ko
je neredko lakota prignala ponoči prav v samo vas sestradane,
grozljivo zavijajoče volkove, ki so do skrajnosti stopnjevali tesno¬
bo temotnih noči, tesnobo, botro grozljive mračnosti številnih
ljudskih pripovedk.

Ni mogoče zanikati, da so marsikaj prinesli od drugod berači,
romarji in drugi popotniki, ki jih je pot zanesla v te kraje. Kar so
ljudje slišali, so po svoje prikrojili. Tako so nastale številne inači¬
ce. To nam utegne potrditi pripovedka »Vile zidajo puljski amfi¬
teater«, ki jo nekoliko drugače pripoveduje ljudstvo v južni Istri.

Značilno je, da je ohranjenih največ bajk in pripovedk v do¬
lini ob Reki, tako imenovani Kočaniji. Vse, ki jih bomo navedli,
so bile zapisane v Gornjem in Dolnjem Zemonu. Zanimiva je na
primer pripovedka o torklji, ali torki, ki kuha štrene:

Neka žena je pozabila, da se ob torkih ne sme presti, pa je
predla in spredla. Tedaj je prišla k njej torka in je rekla: »Daj,
kuhaj štrene, ti bom pomagala!« žena ji je odgovorila, da nima
kotla. Torka ji je nato velela, naj si ga izposodi. Ženska je stekla
k sosedi in ji povedala, da ji hoče neka tujka pomagati. Soseda
je takoj uganila, da je tujka — torka, in ji je svetovala: »Ko pri¬
deš do praga, za vpij: Ljudje božji, vse gore gorijo in torkini
otroci še najbolj!’ To moraš storiti, drugače ti bo torka napravila
kaj žalega!« Ženska je pohitela s kotlom domov, se ustavila pred
pragom in zavpila na ves glas, kakor ji je bila svetovala soseda.
Torka je planila ven, žena pa je jadrno zaprla vrata za njo in jih
trdno zapahnila. Kmalu se je vrnila torka pod okno in ji dejala:
»Srečna si, da si tako zakričala, če ne bi bila s štrenami vred
skuhala v kotlu tudi tebe.«

Kaj v istem kraju pripovedujejo o podlegaju ali vuorku?

Podlegaj ali vuork da je podoben osličku in da rine človeku
pod noge. Hoče ga prisliti, da bi ga človek zajahal. Kakor hitro
bi ga zajahal, bi osliček naglo rasel in zrasel do zvezd. Kako bi
bilo človeku pri srcu, če bi hipoma zagledal zvezde tik nad svojo
glavo? Včasih da zanese podlegaj človeka tako globoko v puščavo,
kjer ni še nikdar bila živa duša. Tam ga strašansko muči, zraste

322


do neba, nato pa da človeka spusti in ga prestreže, preden pade
na tla in se ubije. Za take priložnosti da je dobro imeti pri sebi
vojko ali kako drugo vrv. Nekdaj se je zgodilo, da je poslal gospo¬
dar hlapca v sosedno, tri ure hoda oddaljeno vas. Hlapec se je
zvečer napotil z doma. čez nekaj časa je srečal oslička, ki mu je
rinil med noge in ga očitno priganjal, naj ga zajaha. Hlapec je
sedel nanj. šla sta kakor blisk. Kdove kam bi ga bil podlegaj
nesel? Mož pa je brž spoznal, kaj mu preti; snel je podveze z nog,
napravil brzdo in osla obrzdal. Ta ga je, krotak kakor jagnje, pri¬
nesel v kraj, kjer je imel opraviti, in koj nazaj domov. Ko ga je
zagledal gospodar, se je začudil: »Kaj te je hudič prinesel ali kaj,
da si že tukaj?« Hlapec mu je povedal, kako je potoval.

Neki vaščan se je vračal ponoči iz druge vasi domov. Prišel je
na pašnik, Podiglo imenovan. Približal se mu je majhen osel in
mu silil med noge. Kmet se ga je branil in klical na pomoč, pridr-
čal do doma in zavpil materi: »Mati, dajte mi vrv, da obrzdam
vuorka!« Podlegaj ga je zasledoval do praga.

Drugi vaščan pa ni smel iti nikdar ponoči na Podiglo, bal se
je podlegaja. Drugje ga podlegaj ni nikdar čakal. Ljudje pripove¬
dujejo, da na Podiglu večkrat kaj vidijo, postavimo gosposki klo¬
buk, ki se vrti na glavi, ali deklico, ki pride iz luknje, ali konjika
in svinjarja, ki prižene ven čredo svinj in jih spusti za človekom.
Na Podiglu so nekdaj kopali premog.

Kako so vile zidale puljski amfiteater?

Naš narod navadno pripisuje vilam, narodnim umetnicam,
vse tisto, kar po njegovi sodbi niso zmogle napraviti človeške roke
in česar ni, po vseh znamenjih sodeč, delal večni mojster. Tako so
vile zgradile v eni sami noči amfiteater v Pulju. Veliko kamenje
so nosile z Učke, najvišje istrske gore. Ko jim ga je zmanjkalo na
Učki, so hodile ponj na Snežnik, na najvišjo goro. Delo, ki so ga
opravile v eni sami noči, priča o njihovi nenavadni moči, gibčnosti,
hitrosti. Vendar zgradbe niso popolnoma sezidale. Po pogodbi bi
moralo biti vse delo opravljeno, preden bi petelin zjutraj zakiki¬
rikal. Neka dekla je vstala prav tedaj, ko so začele vile delati
streho, in prebudila petelina, ki je na vso moč zakikirikal ter pre¬
podil vile. Tisti del strehe, ki so ga bile vile že zgradile, je popadal
na tla. Drugo zidovje pa je ostalo in še zdaj stoji.

Tu so doma tudi svojske inačice o premrlih ali vedomcih.

Premrl je v teh krajih navaden priimek, znana pa je tudi
premrlova kri.

21 ’

323

Ljudje pod Snežnikom pravijo temu prilogova kri. če naj¬
dejo ljudje zjutraj na poti kos ruše ilovice, mokre od rose, pravijo,
da je to kri, ki so jo izbljuvali vedomci. Vedomci se napijejo člo¬
veške krvi in se potem pogosto stepejo, najrajši na kakem raz¬
potju; ob pretepih baje izbruhajo popito kri. Kadar letajo ponoči
vešče, pravijo ljudje: »Vedomci se tepejo.« Premrl pomeni otrpel.
Vampir leži v grobu otrpel in hodi iz njega ljudem kri srkat. Tudi
prilog pomeni vampir.

O volkodlaku pravijo, da se rodi v obleki in da postane, če ga
ne rešijo, volkodlak. Rešiti ga je moč tako, da mu košček obleke,
v kateri se je rodil, všijejo pod ramo ali da mu dajo v usta žlico,
ki jo potem gloje. Kadar umre, ga morajo položiti na zobe ali mu
dati pod jezik nov žebelj.

Čez praznike se ne sme pustiti gnoja na njivi, marveč ga je
treba podorati, ker sicer leži za njim volkodlak in čaka krstnika
s šibami, ki jih puste drugi orači na njivah, ter ga z njimi pretepe.

Pripovedujejo, da je prišel v vas berač in povsod prosil za
prenočišče, a zaman. Nato je šel spat pred cerkev. Ponoči, ob
enajstih se mu je prikazal volkodlak in ga vprašal, kaj tukaj dela.
Berač mu je odgovoril, da mu nihče v vasi ni hotel dati preno¬
čišča. Volkodlak ga je povabil, naj gre z njim. Berač mu je sledil.
Volkodlak je pobral na pokopališču tri kamne. Nato sta šla v vas.
Pri prvi hiši je vrgel volkodlak kamen čez streho. Pes je zalajal.
»Tukaj ne bo nič,« je rekel volkodlak, »pojdiva dalje!« Volkodlak
je vrgel kamen pri drugi hiši, pa se je oglasila kokoš. »Tudi tukaj
ne bo nič!« je dejal volkodlak. Pri tretji hiši, kjer je volkodlak
prav tako vrgel kamen čez streho, se ni nič oglasilo. »Tukaj bo!«
je dejal volkodlak. Stopila sta v hišo in zanetila ogenj pod kotlom
nad ognjiščem. Družina je namreč pozabila zvečer sneti kotel in
je zato prišel ponoči volkodlak prav v to hišo. Berač je polagal na
ogenj trske in se grel, volkodlak pa je šel v izbo, od koder se je
kmalu zaslišalo stokanje in ječanje. Volkodlak je pil gospodarju
kri, jo prinesel iz izbe in jo vrgel v kotel. Takšno kri imenujejo
prilogovo kri. Ko se je kri skuhala, je volkodlak snel kotel s kavlja
in se začel gostiti. Ponudil je tudi beraču, ta pa kuhane krvi ni
hotel pokusiti. Ko ga je volkodlak le silil, je berač spravil svoj
obrok v nedrje. Nato je zinil volkodlak: »Ko bi dobil gospodar od
teh pen, ki so v pepelu, vsaj toliko, kolikor ostane za nohti, bi
ozdravel.« Potem sta zakopala ogenj in odšla.

324


Naslednje jutro se je berač vrnil v tisto hišo. Že zunaj je za
slišal jok.

Stopil je v vežo in vprašal, kaj je. Povedali so mu, da je go¬
spodar nanaglo zbolel in da se ne more ganiti. Berač je vprašal,
ali sme k bolniku. Dovolili so mu. Berač je ponudil bolniku tro¬
hico krvi, ki jo je bil spravil v nedrje. Gospodar je ozdravel. Baje
so potem volkodlaka odkopali, pa se je v grobu zarežal in rekel:
»Ko bi bil vedel, da boš povedal, bi te zmlel v sončni prah!«

Pravijo, da gre volkodlak kuhat človeško kri, pa čeprav ne
dobi kotla nad ognjiščem, vendar pa izbljuva kri, preden znova
leže v jamo in jo založi z zemljo.

V dolini Reke je več razvalin starih gradov, zato je značilna
tudi pripovedka o grajski razvajenki, ki jo je mati zaklela v kačo:

Na samotnem, z grmovjem obraslem griču je nekdaj stal
velik grad. Zdaj so tam samo še razvaline. Zadnja posestnika tega
gradu, mož in žena, sta imela troje otrok. Dva otroka sta kmalu
umrla. Ostala je samo najmlajša, lepa deklica. Bila je prelepa.
Mati jo je ljubila bolj ko svoje oko. Kar si je otrok poželel, vse
je moral dobiti. Zaradi razvajene graščakove hčerke so zelo trpeli
vsi posli, če je deklič jokal, pa mati ni vedela, zakaj joče, je uka
zala, naj posle pretepejo. Za vse, kar je šlo pri hiši narobe, je bila
kriva služinčad, ki je morala mnogo hudega prestati. Ko je dekle
doraščalo, ni nudilo materi pričakovanega veselja. Tako se je vra¬
čalo materi, ki je bila hčerko razvadila. Mati je bila sitna ropotul¬
ja, hčerka prav tako. Nekega dne sta se morali mati in hči odpe¬
ljati. Kočija z lepimi, že vpreženimi konji je čakala na gospodo.
Hčeri, razvajenki, ni bila nobena obleka, ki jo je oblekla, po volji
ter je slabo voljo stresala nad strežajkami. Mati ji je nekaj časa
prigovarjala zlepa, naposled pa se je ujezila in jo ozmerjala: »Pre¬
kleta kača! Kaj hočeš od mene?«

Materina kletev se je uresničila. Kmalu ni bilo več žive duše
na gradu, kjer sta zavladali samoti in praznota. Poslej so ljudje
večkrat videvali rjavo kačo z belim znamenjem na glavi, ki je le¬
žala na soncu pred gradom. To je bila zakleta deklica. Belo zname¬
nje pomeni, da bo dekle še o pravem času rešeno. Kača ni storila
nikomur nič žalega, kljub temu pa je vsakdo, ki jo je videl, prepla¬
šen zbežal z griča, na katerem ponoči straši, čez leta in leta bo
prišel mladenič, ki bo rešil zakleto deklico. V revni koči, nekje
pri vodi, kjer brodnik prevaža ljudi, bo imela mati dvojčka. Eden
dvojčkov bo imel prav tako rumene lase, kakršne je imela zakleta

325

deklica. Temu je namenjena rešitev deklice, če ne bo nikdar žalil
svojih staršev. Prišel bo čas, ko ga bo neznana sila gnala od hiše
po svetu. Na poti bo zvedel zgodbo o zakleti deklici. Povedali mu
bodo, kako jo bo lahko rešil: odrezati mora tri mladike istega
grma, enako dolge, vse tri po sedem mesecev stare, z lubom brez
slehernega madeža. S šibami mora udariti kačo in se ne sme pre¬
strašiti. Tako bo rešil deklico, ki bo postala njegova nevesta.
Rešena deklica bo poslej usmiljenega srca. Rešitelj bo dobil tudi
vse zaklade, ki so v grajskih kleteh.

Pravljica iz teh krajev pripoveduje tudi o ljudskem junaku
Petru Klepcu, ki je bil baje doma iz bližnjega Čabra. Peter Klepec
se je razvil iz slabotnega, nebogljenega otroka v neznanskega silaka
s čudežno močjo. Igraje je ruval najmočnejša drevesa, kakor da
bi bile drobne bilke. Premagal je orjaškega Turčina in številne
sovražnike, premagal je celo cele vojske ...

Prav posebej je zanimiva legenda o Krumpčevi lepotici, zani¬
miva zato, ker je podobna legendi o Miklovi Zali.

V XV. stoletju in pozneje so vdirali Turki v naše dežele,
neusmiljeno morili, ropali, požigali. O tem še dandanes pričajo
mnogi tabori in razvaline gradov.

V teh krajih živi legenda o mladi, prelepi ženi iz Krumpčeve
hiše v Gabrčah pri Senožečah, ki jo je odpeljal v sužnost turški
paša.

Ko se je divja in razbrzdana turška drhal približevala Gabr-
čam — pravi legenda — so vaščani zapustili domačije in se zatekli
na Vremščico. Doma je ostala samo srčna Krumpčeva žena. Prala
je štrene. Turškega pašo, ki se je približal Krumpčevi domačiji, je
vsega prevzela nenavadna lepota mlade žene. Ukazal ji je, naj mu
sledi. Nasprotovala mu je. Zagrozil ji je, da jo bo ubil. Lepotica
se je silno ustrašila, zmetala je štrene v kotel, jih s kotlom vred
zakopala za hišo na vrtu in odšla za pašo.

Čez sedem let se je, po čudežnem naključju, vrnila prav isti
dan, ko se je njen mož vnovič ženil. Hitro je izkopala štrene, ki
jih je bila tistega usodnega dne zakopala za hišo, stopila v hišo
m naznanila svatom, da je Krumpčeva žena, ki jo je bil pred
sedmimi leti odpeljal paša v sužnost. Spoznal jo je samo domači
pes, ki ni nobenega neznanca pustil k hiši, in se ji je prilizoval.
Mož in svatje ji nikakor niso hoteli verjeti. Žalostna se je odpra¬
vila v cerkev, pustila tam dragocen turški plašč, ki so ga pozneje
uporabljali v gabrški cerkvi kot mašni plašč. Nato je izginila. Nihče

326

ne ve, kam je odšla. Nekateri zatrjujejo, da se je vrnila na Turško,
drugi pa pravijo, da je v Trstu iz žalosti in obupa skočila v morje.

Stari kronisti so bili o ljudstvu v teh krajih precej enakega
mnenja: da je preprosto, delavno, zdravo in krepko, dobro in
mirno, toda dokaj vraževerno, češ da ljudje verujejo v čarovnice.
Verjamejo tudi, da se prikazujejo kot živali, najpogosteje v podobi
kače, otroci pa v podobi ptice.

Izmed pričevanj teh starih kronistov naj omenimo Valvasorja,
najbolj znamenitega. Zvedeli bomo marsikaj zanimivega.

V večini krajev, zlasti na Pivki je z ženitovanji takole: dan
pred poroko pošlje ženin k nevesti po balo, t.j. po pohištvo in
nevestine premičnine. Odposlancu da nevesta ali njeni ljudje ,fa-
conetelj'. Ko pride naslednjega dne ženin s starešino in z drugimi
ljudmi po nevesto, je prav tako kakor na Gorenjskem in Dolenj¬
skem. Le v tem je nekaj razločka, da pošljejo iz hiše najprej grdo,
pozneje pa lepšo žensko, v tretje pa sunejo ali spodijo in tako re¬
koč poženejo pravo nevesto ven. Starešina ji vrže okoli vratu
brisačo in jo tako povleče k sebi. — Ko gre nevesta domov, nam¬
reč v ženinovo bivališče, meče nad glavo kolačke (okroglo pecivo
venčaste oblike), ki jih pobirajo dečki. Ko pride v ženinovo sobo
in se usede, ji ženinova mati da na kolena ali v naročje fantiča,
ki se mu dobrika in ga boža.

Ko hočeta v poročno posteljo spat, potegne on sabljo in ji
prereže venec na glavi. Nato ležeta. Omembe je vredno in čudno
pri tem, da se mora ženin uleči k nevesti v svojih debelih in veli¬
kih hlamudravih hlačah. Ali jih pa ponoči sleče oziroma kako
dolgo jih obdrži na sebi, mi ni prav znano; kdor je tako radoveden,
da bi si želel natančnejšega poročila, temu bi, po mojem mnenju,
utegnila nevesta kaj zanesljivejšega sporočiti, zakaj ona bo naj¬
bolj zanesljivo vedela ...

Z ženitovanjsko gostijo in s pojedinami pa je takole: prvi dan
jedo zjutraj pri nevesti, zvečer pa pri ženinu, in sicer nič posebne¬
ga. Drugi dan jedo pri ženinu. Tretji dan pogosti ženinov oče
njegovo, nevestin pa njeno žlahto. V nedeljo prideta nevesta in
ženin k nevestinemu, naslednjo nedeljo pa k ženinovemu očetu.
S tem je ženitovanje pri kraju. — Drugi dan po poroki gresta
poročenca v cerkev in dasta brati eno ali dve maši za pokojne
starše ali stare in sorodnike.

V nekaterih krajih na Pivki, zlasti pri Knežaku in Trnovem,
je pri ženitovanjskih običajih zraven tega še nekaj posebnosti.

327

Povsod si lasti denar prvenstvo, skoraj pri vseh stvareh, le v lju¬
bezenskih in poročnih zadevah dajejo včasih lepoti prednost pred
bogastvom. Saj vsi ne mislijo tako kot tisti filozof, ki je odgovoril,
ko so se čudili, da je vzel nelepo, grdo žensko, da zadošča požirek
vina, pa dobi v njegovih očeh lepo podobo; mnogi namreč hočejo
tudi oči zadovoljiti. In marsikatera ima, ko nosi lepe rože na licih,
srečo, da ji lepota rabi za doto ali mrežo, ki z njo bogatega ženina
ujame...

Tu pa ne gledajo na lepoto ne na rod niti na čednost, temveč
le na nevestino premoženje. Postava brez denarja velja toliko ko
naslikana krona in telo brez duše. Tista, ki nima denarja, tukaj,
v teh krajih obsedi in težko dobi moža. Ne marajo ljubice brez
dote. Če pa zmore lepo doto in če lahko ženin prinese več ko le
kos mesa, namreč dobre denarce, pa naj bo škilasta ali krivogleda,
naj ima bistre ali krmežljave oči ali pa celo eno samo, naj hodi
ravno ali naj šepa in svedra, naj si bo rumena ko vosek in grda
ko smrt — vendar je v očeh mladega snubca naj lepša, če le ima
doto. Denar in premoženje je njen okras. Denar jo spremeni iz
zamorke v angelčka, pri katerem človek upa, da bo v zakonu užival
nebeško življenje. Za tako, ki ima nabreklo mošnjo, se vsi pulijo;
imela bo kar deset snubcev, čeprav jo utegne le eden dobiti.

Kadar pa pride zares do obljube ali poroke, se opravi s taki-
mile obredi: ženin raztegne po tleh obleko ali odejo in se uleže
nanjo, nevesta pa zraven njega. Okoli stoječi sorodniki ju nato
pokrijejo z robom obleke. Ko sta tako nekaj časa ležala na tleh,
vstaneta. Ženin, ki ostane na obleki, prime nevesto z desno roko
za levico in jo trikrat zasuče. Nato ji trikrat napije, a prav toliko
kratov tudi ona njemu. Zatem si podasta desnici, ki ju polijejo z
vinom. Naposled vržejo nevesti nekaj denarja v naročje. S tem je
zaroka končana. Razen omenjenega leganja se v drugem ravnajo
po splošnih ženitovanjskih navadah.

Po poroki in svatbi spremijo novoporočence v njuno stanova¬
nje skozi tista vrata, skozi katera puščajo iz hleva živino. Ženino¬
va mati ali kaka bližnja sorodnica čaka pri vratih z vrčem vina in
trikrat napije nevesti, a ta ji odvrne s trikratno napitnico in
spusti groš ali podoben novec v vino. Nato vrže mati obema poro-
čencema ruto okoli vratu, jima želi srečo in zdravje ter ju potegne
v kuhinjo. Tu potrosi pri loncih ali piskrih nekaj denarja, se usede
s hrbtom proti preddverju, vzame v naročje fantka, počasi drobi
pogačo ali gibanico ter daje koščke vnic čez rame tistim, ki stoje

328

za njo. Le-ti prav hlastno segajo po njih, ker mislijo, da jim bo
lan lepo uspeval.

Ženin in nevesta ne jesta pri mizi z žlico, ker se bojita, da bi
pričakovani otrok dobil velike viseče ustne in usta do ušes. Ko
prineso na mizo jed iz dobro zabeljenega pšena, zavpijejo svatje
z velikim vriščem: »Nevesta v posteljo! Nevesta v posteljo!« Ko
ona to zasliši, vstane, trikrat upogne sabljo, ki ji jo je nad mizo
dal ženin, in gre nato v spalnico. Tu sezuje ženinu čevlje, on pa
njej; med tem ga ona z roko narahlo tolče po rami. Nato se neve¬
sta skloni in ženin ji s sabljo odreže venec.

Naslednje jutro použije nevesta brž nekaj hrane in se med¬
tem nagiba nad posodo, ki iz nje jedo svinje, misleč, da se ji za¬
radi tega nobena hrana ne bo pristudila, če bi zanosila. Za jutr-
njino ji podari ženin ali njegov brat vola, kravo ali ovco. Ona
prime žival za roge in jo izroči komu izmed svojih sorodnikov, ki
j° pelje trikrat v krogu in namesto neveste sprejme v last. Po
vsem tem odvedejo nevesto k javnemu vaškemu vodnjaku, kjer
napije navzočim s požirkom vode in vrže v posodo nekaj novcev.

Vsi ti obredi imajo svoj, določen pomen. Naklonjeni bralec pa
bo, upam, potrpežljivo prebil brez teh skrivnosti ter nam ne bo
zameril, če opustimo njih nepotrebno razlago ...

Od vseh običajev, ki so bili v Valvasorjevih časih še živi, je
ostalo bore malo ali skoraj nič. Čas in drugačne življenjske raz¬
mere so jih pometle in odpihnile skoraj vse. V splošni oznaki
ljudskih običajev na tem območju bi lahko zabeležili, da so se
najdlje, skoraj do zdanjih dni ohranili prav ženitovanjski običaji.
Se nedavno je ponekod vzela nevesta po zaroki bisago in se napo¬
tila v bližnje in oddaljene vasi pobirat balo. Stopila je le v tiste
hiše, kjer imajo fante in dekleta, ter prosila darove z besedami:
»ženim se, prosim za eno rožico!« Običaj je bil, da ji nikjer niso
odrekli darov. Zato pa so se fantje in dekleta iz tistih hiš, ki so ob¬
darili nevesto, udeležili ženitovanja kot nepovabljeni gostje. Ženi-
tovanje je potekalo najprej na nevestinem, nato pa na ženinovem
domu.

Do zdaj se je ohranilo v vaseh pod Snežnikom in soseščini
tudi novoletno koledovanje. Fantje s harmonikarjem si na Silve¬
strovo nadenejo predpasnike in košare ter hodijo od hiše do hiše.
Pred vsako hišo zapojejo, nato vstopijo in voščijo Novo leto. V
sleherni hiši čaka voščilce pogrnjena miza, na njej pa so slivovka,
orehi, jabolka, klobase, jajca itd. Fantje si privoščijo le požirek

329

žganja. Ko vidi gospodinja, da voščilci ne bodo več jedli ne pili,
jim de: »če ne boste, kar smo vam pripravili, ne pojedli ne popili,
pa vzemite vse skupaj s seboj!« Fantje zložijo jestvine in pijačo
v košare in gredo. Spotoma obiščejo še kakšnega revnega starčka
ali starko in ju obdarijo, potem pa se napotijo v gostilno, kjer ob
bogato pogrnjeni mizi pričakajo Novo leto.

Prav tako so še v navadi pustovanje in maškare. V vaseh po
dolini Reke ali Velike vode kot Reki pravijo domačini, so imeli
po tri medvedje kože. Fantje so se oblekli v te kože in so hodili
po vaseh, medtem ko so v Ilirski Bistrici prirejali pravi karneval.

V navadi so bile tudi lične pisanice, ki so jih izdelovale stare
matere. Te pisanice so bile podobne pisanicam, kakršne delajo v
Beli krajini.

In kaj imajo za naj večje junaštvo pastirji v Dolnjem Zemonu?
če mu uspe ukrasti vodilni kravi črede iz sosednje istrske vasi
Dolenje ali če je pastir iz Dolenj ukradel zvonec kravi, ki je vodi¬
la čredo iz Dolnjega Zemona.

Običaj, ki se je še ohranil, je ličkanje koruze. Fantje in de¬
kleta ličkajo koruzo v jesenskih večerih danes pri tem, jutri pri
drugem in naslednji večer pri tretjem kmetu. Med ličkanjem si
pripovedujejo zgodbe, se zabavajo in prepevajo. V takih večerih
ne manjka ljubezenskega dvorjenja.

Poseben običaj je fantovščina. Fantje so se vsako soboto zve¬
čer zbrali sredi vasi pod tepko, kjer so, ko so bili vsi zbrani, zape¬
li. Petje je trajalo do polnoči, potem pa so se fantje razšli — vsak
k svojemu dekletu pod okno. Fant, ki še ni bil na naboru, ni smel
stopiti v to družbo; če je poskusil kaj takega storiti, je dobil vrit-
njak. Preden je šel novinec k vojakom, je moral plačati fantom
dva Štefana vina. Nato so fantje dovolili, da je zaplesal sam in da
se je pridružil fantom pod tepko. Fantovska druščina je v vasi
skrbela tudi za red.

V ilirskobistriških vaseh so imeli posebno zavarovanje proti
požaru (lanča). Večina hiš v vasi je bila krita s slamo. Vsaka hiša
je morala dati stražarja, to noč ta, drugo noč druga itd. — po
vrsti. Stražar je vso noč hodil po vasi in stražaril, da se morebitni
ogenj ne bi razlezel v požar in upepelil hišo ter sosednje hiše.
Stražar je imel poseben drog, ki so mu pravili »vahtnica« ali »lan¬
ča«. Ta lanča je romala od hiše do hiše. Tako so bile vasi zavaro¬
vane proti požaru. Avgust Šuligoj, ki je dal te podatke, pravi, da

330

ni bilo, kolikor se on spominja, v vaseh nikdar nobenega požara.
To pa je nedvomno zasluga takega skupnega varstva.

Žal, da so suženjska leta, ki so prišla v te kraje s tujimi ob¬
lastniki po prvi svetovni vojni, vse te lepe šege in navade odpravi¬
la ali vsaj močno omejila.

Nekoliko drugačni odtenki ljudskih običajev so doma v delu
Brkinov. Običaj kresovanja oziroma netenja kresa na predvečer
sv. Ivana se je ohranil do začetka tega stoletja. Kresovala so mla¬
da dekleta pa tudi fantje. V hišo, kamor kresovalci niso prišli pet,
se je po starem ljudskem verovanju kmalu naselila nesreča. V
jesenskem času so kresovalci pobirali po hišah žito.

Kar zadeva ljudsko znanje o svetu, njega nastanku in razvoju
je v teh krajih malenkostno. Precej pa je vraž in ugibanj, ki so v
zvezi z nebesnimi pojavi. Brkinci so po njih sklepali, kaj se bo
zgodilo v prihodnosti. Tako je repatica pomenila vojsko ali potres.
V zvezi s spremembami v živi in mrtvi naravi Brkinci še zdaj na
osnovi tisočletnih spoznanj ugibajo in ugotavljajo, kakšno bo
vreme.

Skoraj v vsaki brkinski vasi pripovedujejo v raznih inačicah
pripovedke o mori, čarovnicah (cuprnce) in vedomcih.

Najbolj živo in še sedaj je skrivno dokaj razširjeno verovanje
v zle oči, »varočne oči«. Take zle oči da lahko povzroče veliko hu¬
dega. Moški ali ženske spričo njih vpliva da niso več gospodar
samega sebe.

Kot drugod je bilo tudi v Brkinih zelo v rabi magično zdrav¬
ljenje, poleg zdravljenja z naravnimi zdravili: zdravilnimi zelišči,
rastlinskimi in živalskimi mazili.

V prehrani, ki se je v zadnjih 50 letih spremenila, so bili Br¬
kinci zelo skromni. Menijo, da je bila nekdaj taka hrana, da je
Prašiči ne bi jedli. V Pregarjih pravijo, da je bila hrana taka, da
se  je človek varoval smrti.

Glede zabele in mesa so bili še zlasti skromni. Mesa so se na
primer samo ob pustu lahko do sitega najedli. Osnovna jed je bilo
zelje. Bilo je na mizi vsak dan, celo po dvakrat. »Lahko ogenj na
ognjišču gori, če je zelje pri hiši,« so imeli nekoč navado reči.

V Brkinih je malo rodovitne obdelovalne zemlje. Zato so dali
kmetje prednost živinoreji: redili so govedo in ovce. Zlasti veliko
so redili ovac, ki so jih pasli v skupni čredi. Ovčar je dobil hrano
Po hišah. Tudi govedo je pasel skupni črednik.

331

K ovčereji jih je priganjalo predvsem tkalstvo. Domači tkalci
— največ jih je bilo v Pregarjih, Podbežah in Javorju pa tudi na
Suhorju in v Tominjah — so tkali le debele, okorne tkanine. Moč¬
na in topla obleka je bila nujna spričo ledene burje, ki tod raz¬
saja zlasti pozimi. Zraven domačega sukna je bila priljubljena
tudi kožuhovina.

Medtem ko so bili moški še pred nekaj desetletji v oblekah
iz doma tkanega sukna, so jih ženske opuščale že mnogo prej. Iz
minulih časov so pri ženskah ohranjene le bele vezene rute, ki jih
tu imenujejo »vautah« ali »vaptah«, ter kožuhi.

Od nekdanjega tkalstva in statev ni ohranjenega ničesar več;
če je bila še kje kaka drobtina, sta ju uničili prva in druga sve¬
tovna vojna.

Značilnost brkinskega stavbarstva so tudi take, s slamo krite hiše

V Brkinih vzbujajo pozornost tudi značilnosti ljudskega stav¬
barstva, ki se je v veliki meri ohranilo v svoji stari, naj preprostej¬
ši obliki. To nam potrjujejo uporaba kamna kot edinega gradiva,
preprosti talni načrti hiš, ognjišče na tleh, preprosto ostrešje,
hiše brez dimnikov ter izredno revno imenoslovje.

332

Vasi so v glavnem gručaste in stoje bodisi v dolinah, bodisi
na pobočjih, često pa na vrhovih manjših grebenov. Nekatere vasi
so deloma obcestnega tipa, največ pa so stisnjene v gruče. Na
postavljanje in oblikovanje vasi in domov so najbolj vplivale vre¬
menske pa tudi socialne in gospodarske razmere.

Starejši in revnejši domovi so po večini stegnjenega tipa —
»zredoma«, večji, premožnejši kmetje pa so si postavljali »dom
v vogel« in težili, da so imeli zaprto dvorišče — »barjač«. Vsi do¬
movi so dosledno obrnjeni z zadnjo stranjo proti severu, to je
proti burji.

Notranja oprema starih brkinskih domov se popolnoma uje¬
ma z njihovo zunanjo podobo: oprema je preprosta, skromna, raz¬
vojno zaostala, še zdaj so izraziti primeri nizke stanovanjske kul¬
ture. Poglavitni prostor brkinske hiše je bila »kambra«, nadvse
preprosto in enostavno opremljena spalnica. V starih časih so
prostore razsvetljevali s trskami, »faglami«, ki so jih nacepili s
»fagounikom«. Z novejšega časa še pomnijo oljenke, v katere so
devali olje in loj, kasneje tudi petrolej in stenj. Imen za oljenko
je več: faran, panjarca, krotca, kurbica in bajtarča.

0 umetni obrti in ljudski umetnosti v Brkinih ni posebnih
sledov. Edino bogastvo kamna je nudilo kamnoseku, ljudskemu
umetniku, mnoge možnosti oblikovanja. Kamnitni izdelki so tudi
najbolje ohranjeni, medtem ko lesenih izdelkov umetne obrti sko
r aj ni. Značilno podobo dajejo hišam kameniti »portoni« z različ¬
nimi reliefnimi motivi. Najbolj znan brkinski klesar je bil Luka
Jankovič iz Misleč (1830—1880).

Zanimivo je, da je stanje brkinskih kmetij podobno stanju iz
druge polovice 17. stoletja. Kmetje so se borili proti temu, da bi
se kmetije preveč drobile. Bili so tudi proti naselitvi bajtarjev.
Zaradi izrednih geografskih pogojev so imeli in še imajo marsikje
skupno gmajno. Imeli so svojo posebno vaško upravo s pravico,
da so si na lasten način volili župana, in sicer na pustni dan. Tako
je ob volitvah ves »kamun« jedel in pil, zakaj stari župan je po¬
lagal obračun, in kar je bilo prebitka v občinski blagajni, so za¬
jedli in zapili. Za novega župana so izvolili tistega moža, ki je imel
n a posebnem volilnem rovašu največ zarez — senjalov.

To pa je samo delček zanimive vaške uprave, ki je bila udo¬
mačena med Brkinci.

Revolucionarno prosveti jenske ideje velike francoske revolu¬
cije (1789.) in revolucij v Franciji ter v srednji Evropi, ki so tej

333

sledile (1830. in 1848.) pa Napoleonova okupacija ilirskih provinc
— vse te revolucionarne silnice so posredno botrovale tudi prepo¬
rodu v Reški dolini in na Pivškem. V teh krajih se je že v prvih
desetletjih prejšnjega stoletja, močneje pa po 1860., ko so bile
ljudstvu zagotovljene nekatere ustavne svoboščine, uveljavilo ozi¬
roma uveljavljalo živahno kulturno in prosvetno delovanje: odpi¬
ranje šol, ustanavljanje čitalnic, bralnih društev, oglašanje kultur¬
nih, prosvetnih in javnih delavcev.

V teh krajih je nepismenost skoraj neznana, pa ne šele danes;
tako je bilo že v časih avstro-ogrske monarhije. Povprečno 94 %
prebivalstva v starosti nad 7 let zna brati in pisati. Zanimivo je,
da je pismenost pri moških za en odstotek večja ko pri ženskah.
Zahvala za to gre v glavnem šolstvu, ki je bilo in je izraz žive
želje ljudstva teh krajev po omiki in prosveti.

Šolsko omrežje, ki se je pred prvo svetovno vojno prav dobro
razvilo, je štelo 18 osnovnih šol s slovenskim učnim jezikom, šole
je obiskovalo skupno kakih 560 otrok. Na tem območju je bilo 22
učiteljev. V šolah so sicer tudi po prvi svetovni vojni naprej pou¬
čevali v slovenščini, kmalu pa jih je začel tuji oblastnik izpodrivati.

V Ilirski Bistrici oziroma v Trnovem je bila že leta 1814 usta¬
novljena ljudska šola. Tedaj so v hiši takratnega župana Gregorja
Severja podpisali pogodbo o ustanovitvi šole, v kateri je, med
drugim, rečeno:

2. točka: »...  za dobro otrok tega kraja, zakaj tem bo največ
k pridu prišlo in k narbolši verbšni.. .«;

3. točka: »Za ohranit v fari tolkanj denarjev, kateri od tukaj
bi se imeli pošiljat v druge kraje za podučenje svojih otrok«;

4. točka: »Za pokazati usim drugim pot prave skerbi, kir do-
sdej (čeravno je blo dosti potrebno) se ni mogel najti en svirk za
plačat inu zderžat te tulkanj potrebne šule«.

Navedeno besedilo kaže, da so začeli že tedaj spoznavati po¬
trebo po ljudskih ali tedanjih »trivialnih« šolah. Značilno pa je,
da so v pogodbi, ki je bila pisana za tedanji čas v primerno lepi
slovenščini, določili, da bodo poučevali v šoli »posebno nemško«
in šele v drugi vrsti »kolkor mogoče krainsko«.

šolsko poslopje so zgradili leta 1866, a šola je imela že 1864.
dva razreda, 1877. tri, 1887. pa štiri razrede.

Pred približno 80 leti je bilo povprečno 398 otrok, godnih za
obiskovanje šole, in sicer 325 otrok za obiskovanje vsakdanjega
in 73 otrok za obiskovanje ponavljalnega pouka, obiskovalo pa je

334


štirirazrednico vsak dan povprečno po 292, ponavljalno šolo pa po
54 otrok.

Do bojev za pravico slovenskega jezika pa je prišlo v Trnovem
že davno poprej, že leta 1710 se je izkazalo, da je za prebivalce
Trnovega najbolj primeren slovenski jezik. Ker so bili v spor, ki
je dokazal ljubezen domačinov do rodnega jezika, vpleteni tudi
predstavniki cerkve, je zadeva toliko bolj pomembna, saj so se
slovenski župniki že pred četrt tisočletja drznili upreti vplivu Slo¬
vencem tuje cerkvene oblasti. Bilo je takole:

Dne 20. avgusta 1710 se je Nikolaj Salom, 78-letni župnik v
Trnovem, po 34-letnem službovanju v tej fari, v vlogi na cesarja
odrekel svojemu mestu. V odpovedi je povedal, da tržaški škof
tiransko ravna z njim in še z župniki drugih treh cesarskih župnij
v škofiji: Jelšane, Tomaj in Košana.

Vlada je župnikovi prošnji ustregla. Po Salomovi odpovedi so
se začeli za prosto mesto potegovati številni prosilci: Franc Lov-
renc-Rome, izkušen in izobražen dušni pastir in kranjski rojak,
Dominik Culliani, Anton Spingaroli, Jurij Franc Ksaver de Marot-
ti, senjski in pičanski kanonik ter štirje plemiči. Zadeva bi se bila
gotovo končala popolnoma drugače, če ne bi župljani trnovske
župnije, na pobudo duhovnika Samse, sestavili spomenico in je
naslovili na cesarja, češ da hočejo župnika, ki bo vešč slovenščine.
Prosili so tudi, naj za župnika postavijo Franca Lovrenca Rometa.
Spomenica je dvignila mnogo prahu in potrebne so bile številne
preiskave, zakaj vlada je posumila, ali je spomenica verodostojna.
Preiskava, ki jo je v zadnjem obdobju vodil sam komisar baron
Raunach, je pokazala, da so Rometa hoteli za župnika ne samo
zaradi njegovih sposobnosti, temveč tudi zato, ker je njihov de¬
želni sorojak in je zmožen njihovega jezika. Preiskava je dala
Rometu zadoščenje, toda trnovske župnije le ni dobil; mesto žup¬
nika je zasedel Anton Spingaroli. Pozneje je Rome dobil izpraz¬
njeno mesto v Tomaju.

Partizanska šola s slovenskim poukom se je začela v marcu
leta 1944. Pouk je bil v sedanjem dijaškem domu, poučevale pa so
šolske sestre. To šolo je ustanovila Marica Čepe-Eva, ki je bila
takrat odgovorna za šolstvo pri okrožnem komiteju za Brkine.
Od dneva ustanovitve šole je Eva to šolo stalno obiskovala in
nadzirala.

Zdaj je v Ilirski Bistrici popolna osemletka, ki je nadomestila
nekdanjo meščansko šolo. Še nedavno so otroke iz Ilirske Bistrice

335

in bližnje okolice, ki sodi pod to šolo, poučevali v dveh, ločenih
poslopjih: v stari šoli v Trnovem in pa v prastari prav tam; le-ta
je leta 1964 slavila 100-letnico, ko je bila dograjena. V novi šoli, ki
je moderno urejena in opremljena, je 18 učilnic, ki lahko sprej¬
mejo v dveh izmenah več kot tisoč otrok. Ta šola je stala nad 240
milijonov, skupaj z opremo več ko 40 milijonov dinarjev. Gospo¬
darski in kulturni razvoj je narekoval ustanovitev čipkarske, glas¬
bene, vajeniške šole ter šiviljske šole, edine šole te vrste v naši
državi.

V Ilirski Bistrici ima tudi kulturno in prosvetno delovanje
bogato tradicijo, saj je bila čitalnica tu ustanovljena že v šest¬
desetih letih prejšnjega stoletja, in sicer 1864. leta, dvanajsta po

Nova osemletka v Ilirski Bistrici, nov hram učenosti za naš naraščaj

vrstnem redu v Sloveniji. Pobudniki za ustanovitev čitalnice, ka¬
tere stoletnico so Bistričani praznovali leta 1964, so bili Janez
Bilc, Anton Grašič, Matija Ličan, Aleksander Ličan, Tone Jelov¬
šek in drugi. Prvi predsednik čitalnice je bil Aleksander Ličan. Či¬
talnica je imela dramsko družino in pevski zbor. Prvi pevovodja
je bil učitelj Grbec. V čitalnici je bila tudi knjižnica. Nekaj knjig
so kupili s prostovoljnimi prispevki, nekaj pa so jih društvu da-

336

rovali člani. Čitalnica je aktivno delovala do 1916. leta, ko so bili
vsi njeni vodilni člani mobilizirani. Po razpadu avstro-ogrske mo¬
narhije so člani obnovili njeno delovanje. Nato je delovala do
1926. leta, ko se je v njene prostore vselila italijanska obmejna
milica, ki je malone vse knjige uničila, njen inventar pa zaplenila.

V začetku leta 1919 sta se brata Milan in Alojz Zajc zavzema¬
la za ustanovitev narodne čitalnice tudi v Trnovem. Ustanovili so
pripravljalni odbor, ki mu je predsedoval Alojz Zajc. Odbor je
pridobil v Trnovem sto članov. Konec februarja 1919. je že bil
ustanovni občni zbor. Pri javnih volitvah je bil izvoljen za pred¬
sednika Rudolf Valenčič, za tajnico pa Zora Ložar, poročena Baša.
Gospodar je bil Josip Perkan, režiser Alojz Zajc, pevovodja Milan
Zajc, knjižničar in blagajnik pa Peter Tomšič, čitalnica je nabav¬
ljala knjige iz Trsta (iz knjigarne Štoka), prejemala je tudi časni¬
ka »Edinost« in »II Lavoratore«. Veliko knjig so darovali knjižni¬
ci tudi člani.

Zlasti dejavna je bila dramska družina; že po nekaj mesecih
je postavila oder in uredila dvorano v prvem nadstropju v hiši
Andreja Urbančiča. Klavir je družina dobila od ilirskobistriške či¬
talnice. Gostovali so v Knežaku, na Pivki in še v nekaterih drugih
krajih. Pevski zbor je imel 35 članov moškega in 70 članov meša¬
nega zbora. Prirejal je pevske večere in sodeloval pri dramskih
uprizoritvah. Ob nedeljah je po okoliških vaseh prepeval narodne
pesmi. Notno gradivo so dobivali iz Gorice in Trsta. Večkrat je
prišlo do nesoglasij z italijansko policijo, kdaj pa kdaj celo do
pretepa in aretacij.

Vodstvo čitalnice je predvidevalo, da bodo oblasti prepoveda¬
le društveno delovanje, kakor se je zgodilo s podobnimi društvi
že drugod po okupirani Primorski. Zato je vodstvo razdelilo knji¬
ge članom, klavir pa je dalo v oskrbo Zori Baša, ki ga je po osvo¬
boditvi vrnila novo ustanovljenemu pevskemu društvu v Ilirski
Bistrici. Konec 1926. leta je policija prepovedala obstoj in delova¬
nje društva, zaželenega plena pa ni dobila. Knjižnico so obnovili
šele leta 1945.

Razen čitalnice je delovalo v Ilirski Bistrici tudi sokolsko
društvo, ki so ga, na pobudo Radovana Strnada, ustanovili 16.
a Prila 1905. Ustanovnemu občnemu zboru je prisostvovalo 50 čla¬
nov. Izvolili so 13-članski odbor, katerega starosta je bil Josip
oarnsa iz Ilirske Bistrice. Društvo je imelo ob ustanovitvi 61 čla¬
nov in je delovalo do leta 1926, ko so italijanske oblasti prepoveda-

22 Uporni svet

337

le njegovo nadaljnje delo. Društvo je nekaj let pred začetkom prve
svetovne vojne zgradilo svoj dom — sokolski dom. Vodstvo Soko¬
la, ki je že vnaprej vedelo za namene italijanskih oblasti, je po¬
skušalo odbržati dom posredno v svojih rokah, in sicer tako, da
je sklenilo z Josipom Primcem in Josipom Gartnerjem pogodbo,
kakor da sta, zaradi zadolženosti doma, kupila zgradbo. Nekdo
je vso zadevo izdal Italijanom, ki so Josipa Primca in Josipa Gar¬
tnerja aretirali, sokolski dom z vsem inventarjem vred pa zaple¬
nili in uredili v domu dom »časa del fascio«. Društvo poslej ni več
delovalo.

Že leta 1945 je bilo ustanovljeno kulturno umetniško društvo
Tone Tomšič, ki je poslej pomenilo in še zdaj pomeni žarišče kul¬
turnega in prosvetnega dela. Društvo je imelo dve dramski druži¬
ni, eno v Trnovem, drugo v Ilirski Bistrici, moški in mešani pev¬
ski zbor, ki ju je vodil pevovodja Grm (ta je bil v Ilirski Bistrici
že 50 let pevovodja), godbo na pihala in tamburaški zbor.

Kulturno in prosvetno življenje je v Ilirski Bistrici precej raz¬
gibano. Ljudje najraje obiskujejo gledališke predstave, koncerte
in slavnostne akademije. Kinematografska dvorana, ki jo uporab¬
ljajo tudi za te namene, sprejme lahko največ 350 gledalcev. Ta
dvorana je za mesto vsekakor premajhna. V Ilirski Bistrici je
zmeraj več prebivalcev in bo zato treba poskrbeti za gradnjo nove,
večje, primernejše dvorane.

Pričakovati je, da bo v prihodnosti kulturno in prosvetno živ¬
ljenje v Bistrici še bolj razgibano, kot je zdaj, saj je to mesto
sedež občine za vse kraje pod Snežnikom. Tudi v gospodarskem
pomenu se razvija Bistrica v pomembno središče.

Enega izmed pobudnikov ustanovitve čitalnice smo omenili
Matijo Ličena, ki ga neko poročilo omenja kot prijatelja Franca
Bilca. Kdo je bil Franc Bilc? Rodil se je 1786. leta v Ilirski Bistri¬
ci, umrl pa je 1824. kot župnik v Harijah. V ljubljanski gimnaziji
je bil njegov mentor Valentin Vodnik. Zanimal se je za slovenšči¬
no, predlagal je celo reformo slovenskega črkopisa. Dopisoval si
je s slavistom Kopitarjem. Poznal je več slovanskih jezikov, med
njimi tudi ruščino. Leta 1821 je povabil ruskega cesarja Aleksand¬
ra, ki se je tedaj udeleževal kongresa svete alianse v Ljubljani,
naj si ogleda Cerkniško jezero. Pisal je pesmi. Zbiral je gradivo
za Vodnikov slovar. V domačem kraju je okrepil prerodno misel.

Bolj kot Franc Bilc je znan njegov rojak Janez Bilc, ki se je
rodil v Ilirski Bistrici 1839. in prav tam umrl 1906. Nekaj časa

338

je kaplanoval v Trnovem. Bil je bolehen in je preživel več let v
začasnem pokoju, 1878. pa je bil stalno upokojen. Bilc je bil pes¬
nik; pisal je nabožne in rodoljubne pesmi ter prigodnice. Leta
1864, ko je bila ustanovljena bistriška čitalnica, je izdal zbirko
pesmi »Pervenci«. Proučeval je krajepisje, narodopisje, zgodovino
in napisal vrsto zadevnih prispevkov. Zraven vsega tega je preva¬
jal. Prevedel je tudi slovito Mažuraničevo pesnitev »Smrt Smail-
age čengiča«. V Novicah je priobčeval »Popis Bistriške doline«,
»Šege in navade v Bistriški dolini« in spis »Čiči in Čičarija«. Naj
navedemo nekaj verzov njegove pozdravne pesmi, napisane za
slavnostno otvoritev bistriške čitalnice — to je v posebnem pismu
pozdravil tudi djakovski škof Strossmayer — ki jo je uglasbil
učitelj Gerbec:

Glej, majka Slava in nje sini
so zbrani v Bistriški dolini.

Se zbral je tu slovenski rod
obhajat majke svoje god.

Učil se je pri Vodniku. Njegove pesmi ne kažejo kakšne izvir¬
ne izrazitosti, preproste so po obliki in vsebini, vendar pa zazveni
kdaj pa kdaj pri njem prava pesniška struna.

Leta 1878 se je rodil v Ilirski Bistrici pesnik Franc Valenčič,
ki je rasel ob slovenski Moderni. Umrl je v Jamljah leta 1916.
Njegove pesmi so raztresene v Ljubljanskem Zvonu, v prvih let¬
nikih tega stoletja.

V Ilirski Bistrici oziroma v Trnovem je živel dolga leta kot
dekan in v svojem šestdesetem letu, 10. decembra 1900., umrl Ivan
Vesel-Vesnin. Po rodu je bil iz Mengša. Pesniško nadarjen, se je
že v gimnazijskih letih posvečal literaturi. Bil je zelo izobražen.
Obvladal je več tujih jezikov: nemščino, srbohrvaščino, ruščino,
italijanščino, latinščino itd. Ivan Vesel je bil izmed naših prvih
prevajalcev iz ruščine. Prevajal je rusko poezijo in prozo. Plodove
svojega prevajalskega dela je zbral v obširni »Ruski antologiji«,
ki je izšla pri Gabrščku v Gorici leto dni po njegovi smrti. Dokon¬
čno je antologijo uredil Anton Aškerc. Vesel pa je prevajal tudi
prozo; prevedel je na primer Gogoljevo »Tarasa Buljbo« in »Revi¬
zorja«, leta 1892 pa je izšel tudi njegov prevod »Psalmov«, ki jih
je prevajal več kot 20 let; to delo je opravil — za tiste čase — moj¬
strsko in s tankim pesniškim posluhom. Isto lahko rečemo o nje-

22 *

339

.. —

^ ,... . /< 'X

- £ ,:.

. ,  > A &+. Ti.  ..,*


/ V. ^ .

• 7  /?

„i' '.» A ~  ~



» .< . . v.- «*

.■k ...ul, . iv, ti .Ij.iki.i >ki -m 'kof« <Strov>iiM)«‘i'jtt «'ln*i..«ii bistriške «

•/U ..

„

V *+.*;**

<<"

•. m *

Faksimile pisma djakovskega škofa Strossmayerja članom bistriške čitalnice

govih drugih prevodih; vsi razodevajo nadarjenost, pesniški čut
in smisel za jezik. Vsekakor so bili njegovi prevodi iz ruščine naši
dotedanji najlepši prevodi. Med njegovimi izvirnimi rokopisi je
ostala tudi izvirna drama »Droh«, ki obravnava zgodovino pod¬
jarmljenih Slovencev. Levstik in Stritar sta ocenila prvi del drame
za zelo dobrega. Žal je smrt preprečila, da drame ni končal.

V Trnovem pri Ilirski Bistrici se je rodil 1881. pripovednik
Ivan Lah. Po študiju slavistike in klasične filologije v Pragi je
bil profesor na ljubljanskem dekliškem liceju in v 57. letu sta¬
rosti (1938.) umrl v Ljubljani. Ivan Lah je pisal pesmi, črtice, no

vele, romane, drame in prevajal. Napisal je zgodovinsko povest
»Uporniki« (1906.), ki obravnava boj dolenjskih kmetov zoper fev
dalce v predmarčni dobi, zgodovinski roman »Brambovci« v dveh
delih (1910—1911), ki popisuje življenje med francosko zasedbo
naših krajev. V istem času se dogaja tudi drama »Noč na Hmelj-
niku« (1921.), v starem Korotanu »Angelin Hidar«, med turškimi
vdori pa »Sigmovo maščevanje«. Izšla je tudi njegova »Češka
antologija«. V Lahovem pisanju je čutiti vpliv ruskih romantikov
in realistov, zlasti Gogolja in Turgenjeva. Ukvarjal se je s publi¬
cistiko in je zastopal integralni jugoslovanski nacionalizem. Napi-

341

France Pavlovec: Naša vas, olje

sal je tudi spomine v dveh delih z naslovom »V borbi za Jugosla¬
vijo« (1928., 1929.).

V Trnovem pri Ilirski Bistrici se je 14. avgusta 1897. rodil
France Pavlovec. Od 1909. do 1913. se je šolal v ljubljanski gimna¬
ziji, 1916. je prišel v rusko ujetništvo, 1917. stopil v jugoslovanski
prostovoljni korpus v Odesi in prišel 1919. čez Solim na Balkan.
Umrl je leta 1959. Pavlovec, ki je študiral slikarstvo na zagrebški
akademiji pri Beciču in Križmanu, je nadaljevalec impresionistič¬
nega izročila, toda brez naturalističnih teženj, z globoko čustveno¬
stjo in prodirnim smislom za barvo, skladnost. Izvečine je pokra-
jinar; njegove izredno prisrčne domače krajine — Košana, ljub¬
ljanska okolica, Posavje, Gorenjsko, Posočje, Istra — se odlikuje¬
jo po topli, lirični noti. Pavlovec pa je slikal tudi oljne portrete
in tihožitja. Leta 1928 ga je portretiral slikar Nikolaj Pirnat v
skupini predstavnikov »četrte generacije«.

V Ilirski Bistrici oziroma v Trnovem se je rodil tudi naš rojak,
ameriški naseljenec Louis Beniger, ki je glavni urednik najpo¬
membnejšega ameriškega slovenskega dnevnika in glasila Sloven¬
ske narodne podporne jednote »Prosveta« ter glavni urednik mla¬
dinske revije »The Voice of Youth«. Obe publikaciji izhajata v
Chicagu, III.

Aleksander Ličen, sin Aleksandra Ličena, ki smo ga omenili
kot enega izmed pobudnikov ustanovitve ilirskobistriške čitalnice
in njenega prvega predsednika, se je po prvi svetovni vojni po¬
skušal uveljaviti kot pisec. Izdal je Spomine iz ruskega ujetni¬
štva, v katerih popisuje svoj odhod na fronto, ujetništvo v Rusiji
in svoje življenje med ruskim ljudstvom. Pisec, ki je bil v znani
gališki avstrijski trdnjavi Przemyslu, navaja, da je 19. marca
1915. 1. poveljnik z vseh strani po Rusih obkoljene trdnjave,
general Kuzmanek izdal trdnjavsko povelje: »Zadnji košček kruha,
zadnjo konservo vam izročam ...« To je bil konec avstrijskega
Przemysla; prvi dan pomladi 1915. so Rusi vkorakali v trdnjavo.
Rusi so »ravnali z nami dobro,« pravi Ličen, »dobili smo takoj
dovolj prepečenca in cigaret.« Nato so 120.000 avstrijskih ujetni¬
kov odpeljali v Rusijo.

Ličen popisuje tudi svoje srečanje s sovjetsko revolucijo v
Samari ob Volgi: »Mlada študentka se je povzpela na balkon in
pred veliko množico ognjevito govorila:

,Kdo je kriv svetovne vojne? Kapital in spet kapital. Mi ne
potrebujemo boga, ne vlade, sami hočemo urediti naše zadeve.

343

Glejte tam moža v najboljših letih, ki je brez noge! In tam brez
roke! Kdo jim povrne njihove ude? Vrženi so na gnoj kakor iz¬
žeta citrona. In ve, ženske, ki ste prisiljene se prodajati za bori
rubelj, kdo, povejte mi, kdo je kriv vaše sramote?’

Govorila je navdušeno in prepričljivo, da je bilo vse ljudstvo
do skrajnosti razburjeno.«

Politične razmere in boje na prelomu stoletja v Ilirski Bistri¬
ci oziroma v Trnovem je na svoj način popisal v povesti Izgub¬
ljeni bog, »resnični povesti, tiskani z nedovoljenjem visokočastite-
ga knezoškofijskega ordinariata« dr. Ivan Nevesekdo. Za psevdo¬
nimom Nevesekdo se je bil skril dr. Ivan Tavčar.

Ta povest je izrazit primer strupene, literarno oblikovane
»protifarške gonje«, je sramotilen spis o kaplanu Petru, ki je usta¬
novil konsumno društvo, ki je ljubil Uršo Kruljačevo... Peter je
pač znal govoriti z žensko in potolažiti vsako telo, ki je pod kri¬
lom hodilo po fari...

Omeniti moramo tudi ilirskobistriškega rojaka, soustanovite¬
lja in solastnika Prve kranjske tovarne testenin (Pekatete) Alber¬
ta Žnidaršiča, izredno izobraženega moža, ki je znan, ne samo v
Sloveniji, marveč tudi drugod po svetu kot izumitelj posebnega
AŽ-panja, in kot moža, ki ima poleg Janše največ zaslug za slo¬
vensko čebelarstvo.

Kulturno in prosvetno življenje je živo utripalo ne samo v
Ilirski Bistrici in Trnovem, marveč tudi v ilirskobistriški okolici,
v vaseh, ki zdaj sodijo v ilirskobistriško občino.

V Vrbovem je bilo močno razgibano kulturno in prosvetno de¬
lovanje v letih od 1925. do 1928. Vaščani so aktivno sodelovali v
bralnem društvu »Podgora«. Jože Peterlin, po domače Grga, je
celo izgubil volilno pravico, ker ni skrival svoje napredne politič¬
ne usmerjenosti, čeprav so bili tudi drugi vaščani, vsaj velika ve¬
čina, politično v naprednem taboru, so fašisti kaj kmalu našli v
vasi tudi nekaj privržencev. Nekateri vaščani so bili zaradi pre¬
pevanja slovenskih pesmi po večkrat aretirani in po nekaj dni
zaprti v ilirskobistriških zaporih.

V Vrbici, majhni vasi, se je od 1924. do 1928. močno razmah¬
nilo kulturno in prosvetno življenje. Tamburaški zbor »Sloga« in
bralno društvo »Podgora« sta širila in utrjevala napredno misel¬
nost. V prvem društvu so sodelovali samo vaščani, v drugem pa
so bili včlanjeni tudi prebivalci bližnjih okoliških vasi. Vrbica je
bila fašističnim oblastnikom trn v peti. Fašisti so organizirali

344


zoper vaščane pravo pravcato gonjo in so jih hoteli gospodarsko
onemogočiti.

Pred 80 leti so bile vasi Vrbovo, Jasen in Vrbica v šolskem
okolišu Jablanice, enako tudi Kuteževo, Trpčane, Gorenji in Do¬
lenji Zemon; ta vas pa le dotlej, dokler ni dobila lastne šole.

Terenski odbor OF je odprl v Kuteževem slovensko šolo, v
kateri so začeli poučevati otroke 15. novembra 1943. Pouk je tra¬
jal do 15. V. 1945. Poučevala je Rozka Celin, zdaj Rozka Lakota iz
Kuteževega.

V Kuteževem so ustanovili tudi pevski zbor, in sicer 20. oktob¬
ra 1943; ta je delal do 25. avgusta 1944. Zbor je vodil Milan Grlj,
zdaj duhovnik v Podgrajah.

V Zabičah so odprli slovensko šolo 15. novembra 1943. šolo
so ustanovili oziroma organizirali terenski odbor OF, Vida Opreš-
nik iz Ilirske Bistrice, Marica Čepe-Eva iz Ljubljane, Milan Grlj,
župnik, ki je daroval pripomočke za šolo, Ivan Štamberger-Rado-
van, Ivan Fabec in Anton Smrdelj iz Zabič.

V Dolenjem Zemonu, vasi, oddaljeni od Ilirske Bistrice kakšne
tri četrt ure hoda v smeri proti jugovzhodu, je bil pred prvo
svetovno vojno sedež občine za vasi Dolenji in Gorenji Zemon ter
Malo Bukovico. Vse tri vasi so imele 1885. leta 855 prebivalcev, od
teh 156 otrok, godnih za ljudsko šolo, in 30 učencev v ponavljalni
šoli. Tudi na dolenjezemonski šoli je, kakor povsod na ozemlju,
okupiranem po Italijanih, 1926.—1927. prenehal slovenski pouk.
šola s slovenskim poukom se je obnovila v aprilu 1944., ko so par¬
tizani odslovili italijansko učiteljico, ki je dotlej poučevala v Go¬
rnjem Zemonu, kjer ni bilo poslej šole; otroci iz te vasi so potem
hodili v dolenjezemonsko šolo.

Iz Dolenjega Zemona je doma prijateljica Srečka Kosovela,
pesnica Maksa Samsa, upokojena učiteljica. Dne 12. oktobra 1964.
je Maksa praznovala šestdesetletnico dolgega, napornega pa ven¬
dar prekratkega popotovanja, šolala se je na učiteljiščih v Tolmi¬
nu in Ljubljani. Harije so bile njeno prvo učiteljsko mesto, nato
Jezersko, Rovte nad Logatcem, v domači vasi Zemonu pa je kon¬
čala svojo službeno pot.

Maksa se odpravi vsako jutro iz svoje sobice v domačiji pod
macesni na kratko romanje v Bistrico. Ob robu ceste hodi, z na¬
hrbtnikom in popotno palico v roki, tovarišica Velike vode, otrok
tihe doline, zvesta prijateljica zelenih, osamljenih borov onkraj

345

vasi pod hribom — vsa, kolikor je je, objema in je hkrati v obje¬
mu prelestnega kotička te slovenske zemlje.

Iz njene poezije diha klic večno neizpolnjenega in neizpoljnji-
vega hrepenenja, prodiren duh in srce, prepolno spominov, čeprav
grenkih vendarle prelepih spominov, prepolno čustvovanja za vse
plemenito, za vso lepoto.

Preberimo nekaj njenih verzov!

»Sreči življenja se odpovej,
zadnjikrat žalostno se še posmej
sanjam, ki dom so ji nežen ustvarjale,
njim, ki z blestečo prevaro ozarjale
mlade so dni...«

Ali pa:

»Siromaka bogatinec dere,
da se lahko vozi na riviere.

Vrže v svet besedo: .Splošna kriza!’

Vsega se šibi mu polna miza.«

Kdaj pa kdaj zavre v njenem srcu uporna misel, trda resnic
nost pa jo požene v resignacijo, vdanost:

»Kar je zatrto, rado bi zavrelo,
obsojeno bi svet v temelj preklelo,
zavrženo za hip bi rado vstalo,
opljuvano bi z žolčem se opralo.

A vse strmi, pod jarmom glavo sklanja...

Kdor drzen je, da lepše čase sanja,

telo in dušo ubije mu spoznanje:

mladost, mladost, kam šle so tvoje sanje ...?«

Značilna je njena pesem o svobodi, vklenjeni svobodi, zaprti
v ozki kletki:

»Po soncu, veji, divji roži
se ptički v ozki kletki toži...

Da bivanje olajša sužno,
čez dan si pesem poje tužno,
zvečer pod perje glavo dene.

346

In tesne ječe mrzle stene
razmaknejo se v vetre štiri:
perot sinjino zopet meri.

Kjer dom mu je in zibka roda,
pozdravlja v sanjah ga svoboda.«

Samo v sanjah! Da ne more ostati pesnica s tako občutljivim
srcem, s srcem, ljubečim slehernega brata, sleherno sestro na na-
Sem tako majhnem planetu, ravnodušna spričo v bistvu pradiv-
jaške barbarske govorice orožja, je razumljivo, razumljivo je, da
zapoje o orožju:

»V najbližje morje ga speljite,
ga v svetle pluge pretopite,
storite z njim, o, kar že koli,
le rabite ga več nikoli!«

Tako hodi pesnica ob okraj ku ceste, da bi njenemu očesu ne
ušlo, kar hodi, teka, se preriva na široki cesti njenega popotovanja
in popotovanja vseh nas.

Iz Dolnjega Zemona se je napotil v široki in zapeljivi svet
glasbe Avgust Šuligoj, mojstrski pionir pevovodstva slovenskih
mladinskih pevskih zborov. Šuligoj je končal osnovno šolo v Ilir¬
ski Bistrici oziroma v Trnovem, kjer je spoznal note. Podrobneje
se je seznanil z glasbo v dolenjezemonski šoli, kjer so imeli har¬
monij. Nižjo gimnazijo in učiteljišče z maturo je dokončal v Go¬
rici. Tam se je, skupaj s pokojnim Lojzetom Bratužem (še mla¬
dega so ubili fašisti), poglabljal v umetnost pevovodstva. Učitelj¬
ski poklic je opravljal v Šmihelu pri Pivki, v Šembijah, Knežaku,
°d koder so ga Italijani pregnali na Ostrožno brdo. Leta 1924 se je
vrnil v Knežak, januarja 1927. pa je moral zbežati čez mejo v
Jugoslavijo. Povsod, kjer je služboval, je vodil šolske mladinske
zbore; v Šembijah, Knežaku, Ilirski Bistrici in na Ostrožnem
brdu je vodil moške zbore, na Baču pa mešani zbor.

Na prvem — začasnem — službenem mestu v Jugoslaviji, v
Ratečah pri Škofji Loki je nastopil z moškim in mešanim zborom.
šc  isto leto je bil premeščen v Trbovlje. Tam je učiteljeval, vse
bol j pa ga je mikala mladinska glasba, ki se ji je posvetil z vsem
srcem. Za mladinsko zborovsko petje ga je navdušil zbor »Wiener
Sangeknaben« (Dunajski dečki pevci), ki ga je bil prvikrat slišal

347

že v Trstu. Da bi se spopolnil v pevovodstvu mladinskih zborov,
je potoval po zahodni Evropi, poslušal zbore v Rimu, Genovi, Pa¬
rizu itd. Kmalu po prihodu v Trbovlje se je napotil na Dunaj in
hospitiral pri zboru »Wiener Sangeknaben«, dalje v Prago, kjer
se je seznanil z delom Bakulove pevske družine. Pozneje je pro¬
učeval delo podobnih zborov v Bolgariji in jim je, hkrati, posredo¬
val svoje izkušnje. Spričo pridobljenega slovesa je bil oproščen
učiteljevanja in se je posvetil zgolj glasbenemu delovanju, pred
vsem pevovodstvu mladinskih zborov, posebej pa mladinskemu
zboru »Trboveljskih slavčkov«, s katerimi je prirejal koncerte po
vsej Jugoslaviji in tudi v sosednjih državah: Avstriji, češkoslova¬
ški, Bolgariji itd. Na 1. mednarodnem kongresu 1936. leta je med
vsemi nastopajočimi zbori dosegel za našo glasbo najvišje priz¬
nanje, za same »Trboveljske slavčke« pa največji uspeh. Leta 1934.
je Šuligoj organiziral tudi 1. slovenski mladinski festival v union¬
ski dvorani v Ljubljani, na katerem je nastopilo 20 zborov z več
ko 1200 pevci.

Po vojni so Šuligoju zaupali organizacijo in vodstvo pevskih
festivalov v Ajdovščini (1946.), deloma v Trstu (1946.), Stični
(1947.), Velikih Laščah (1951.), Dolenjskih Toplicah (1952.) itd.
Zaupano mu je bilo tudi pevovodstvo mladinskega zbora Sloven¬
ske filharmonije v Ljubljani, s katerim je koncertiral tu in tam
pa tudi v Trstu; povabil ga je — njega in zbor — tudi predsednik
Tito.

Med kulturno in prosvetno najbolj prizadevne kraje Sloven¬
ske Istre in — poleg Bistrice — na sedanjem območju ilirskobi-
striške občine sodijo Jelšane, kjer je bila že leta 1815 ustanovljena
šola, ki je sprva delovala kot nedeljska šola; šolo so v začetku
obiskovali otroci tudi iz bližnje okolice. Šolski pouk je bil spočet¬
ka nemški, nato slovenski, deloma od 1922., v celoti pa od 1926.
leta do osvoboditve pa italijanski; pravzaprav se je na šoli znova
začel pouk v slovenščini že v oktobru 1944. Pouk v italijanščini se
je začel že leta 1922 — toda samo dve uri na teden. Italijanščino
je poučeval učitelj Lenardi. Na šoli sta poleg učiteljice Terezije
Perčič iz Opatije poučevala tudi Kožak in Radoš. Vsebina pouka
pa so bile zgolj deklamacije in petje, in sicer v italijanščini. Itali¬
jani so prirejali šolske proslave, na katerih so obdarovali najbolj¬
še učence. Propagando za Italijo so širili z vsemi mogočimi sred¬
stvi: razvažali so hrano in blago in ga ponujali ljudstvu za majhen

348

denar. Od leta 1926 dalje, ko so popolnoma odpravili slovenski
pouk, so poučevali v slovenščini samo še verouk.

Na pobudo terenskega odbora OF je bil oktobra 1944. znova
organiziran slovenski pouk. Prosvetni referent Jože Hrabar je po¬
skrbel za slovenske knjige. Prav takrat je pribežala pred domo¬
branci Ljubljančanka Rada Trtnik, učiteljica, ki je začela poučeva
ti slovenščino. Po nalogu referentke za šolstvo pri okrožnem ko¬
miteju, tovarišice Eve sta prišla že v marcu 1944. v Jelšanc Ljub¬
ljančana Dušan in France Vrečar, ki sta poučevala otroke slo¬
venščino.

V Jelšanah so, spodbujeni spričo ilirskobistriške čitalnice,
ustanovili izobraževalno društvo »Jelšansko narodno čitalnico«,
prvo čitalnico v Istri, uradno 4. marca 1867. L, kjer je c. kr. na¬
mestništvo v Trstu tako dolgo zavlačevalo odobritev pravil, čital¬
nica pa je v resnici delovala že prej, saj je že prej dobivala 7
časopisov, med njimi Kmetijske in rokodelske novice. Tudi knjiž¬
nica je delovala že prej. Leta 1865 so v vasi ustanovili pevski zbor
»čički pevci«. Pevovodja je bil vrhniški rojak Srečko Pirc, ki je
imel, hkrati z ustanoviteljem čitalnice jelšanskim župnikom Valen¬
tinom Pušavcem (iz Sv. Jurija pri Zidanem mostu), največ zaslug
za razmah kulturnega, prosvetnega in buditeljskega dela v Jelša¬
nah. Društvo je delovalo do leta 1912, ko se je preimenovalo v
prosvetno društvo »Zvon«, katerega predsednik je bil Alojz Hra¬
bar, tajnik Milan Udovič, pevovodja pa Ivan Velak. V sklopu dru¬
štva je bil tudi tamburaški zbor z 12 člani.

Leta 1915 so avstrijske oblasti iz političnih razlogov društvo
razpustile. Tamburice in druge inštrumente je prevzela občina.
Toda leta 1919 je bilo ustanovljeno novo društvo »Tamburaško
društvo Sloga«. Društvo je imelo tamburaški zbor, pevski zbor in
dramski odsek. Ustanovljeno je bilo na pobudo Cirila štemberger-
ja. Ustanovni občni zbor je bil v gostilni pri Iskri. Rekvizite je
dala Narodna odbrana, časnike pa so prejemali tudi iz nekdanje
Jugoslavije (s Sušaka). Društvo je prvo leto po vojni slabo delo¬
valo; imelo je le 8 članov. Leta 1920 in 1921 pa je z velikim pristo¬
pom članov znova oživelo. Oblastem je predložilo društvena pra¬
vda, ki niso bila odobrena. Dramska družina je, ko je društvo
začelo leta 1924 znova legalno delovati, uprizorilo prvo igro pisca
ljudskih iger Jake Štoka. Od dneva uprizoritve dalje sta bila
dramska družina in tamburaški zbor zelo prizadevna, prirejala
sta koncerte in uprizarjala razne igre v Jelšanah in v okoliških

349

vaseh. Društvo je 1924. razvilo svoj prapor in je pod njim delova¬
lo do 1929., tri leta ilegalno, ker so ga bile italijanske oblasti 1926.
razpustile. V avgustu leta 1929 je društvo uprizorilo Finžgarjevo
igro »Razvalina življenja«; to je bila poslednja uprizoritev. Od
avgusta 1929. dalje pa vse do osvoboditve društvo ni delalo, ker
so, po uradnem odloku italijanskih oblasti, izobraževalna društva
smela delovati samo v italijanščini. Pač pa so bile v okviru Mari¬
jine družbe le skromnejše prireditve samo za članice te družbe.
Inštrumente tamburaškega zbora je prevzel župnik za Marijino
družbo. Po odhodu župnika dr. Husa je zamrlo tudi to skromno
prosvetno delo.

Po osvoboditvi je bilo ustanovljeno prosvetno društvo »Sloga«,
ki dela še zdaj.

Med prvo in drugo svetovno vojno je skrival društveni prapor
Jože Hrabar, v decembru 1929. pa so prapor prenesli na Sušak;
1956. leta so ga našli v Opatiji.

Leta 1912 je bilo, na pobudo takratnega jelšanskega župana
Jakoba Valenčiča, ustanovljeno gasilsko društvo. Delovalo je do
1927., ko je bilo, po predlogu župana Edija Bettolija, razpuščeno,
ker je pač bilo preveč slovensko. Na novo je bilo ustanovljeno
leta 1945.

Omeniti bi bilo še otroški vrtec, ki so ga ustanovili 1928. Ita¬
lijani. Vrtec je vodila neka Napolitanka. V vrtcu, kjer so učili
otroke italijanščine in kjer je bilo otrokom prepovedano govoriti
v materinščini, so organizirali tudi materinske dneve. Vrtec je de¬
loval do kapitulacije Italije.

Leta 1934 so Italijani sezidali porodnišnico, v kateri so bile
tudi jasli za otroke, stare do treh let.

Med NOB sta bili ustanovljeni šoli tudi v vaseh blizu Jelšan,
v Novokračinah, kjer je konec 1943. začel poučevati neki aktivist,
in v Trpčanah, kjer je v Kuskini hiši poučevala neka mladinka.

V Harijah je bila ustanovljena šola že 1866. leta, župnijska
ekspozitura pa še prej, 1782. leta. V harijski šolski občini so bile
leta 1885 vasi Harije, Soze in Tominje, ki so imele skupaj 615
prebivalcev.

V Harijah je preživel otroška leta Karlo Adamič, ki je služ¬
boval kot stolni kapelnik v Senju in Koprivnici. Rodil se je 2. no¬
vembra 1887. v Sodražici. Bil je skladatelj cerkvenih pesmi, pre¬
ludijev in zborovskih skladb. Njegov slog je deloma ljudsko pre¬
prost, deloma modernističen.

350

Iz Harij je doma tudi skladatelj Alojzij Mihelčič.

Od 1938. 1. dalje je bila v vasi Mala Bukovica šola, v kateri je
poučevala v italijanščini italijanska učiteljica. Ob kapitulaciji Ita¬
lije je učiteljica pobegnila. Nekako v novembru 1943. so organizi¬
rali v vasi šolo partizani. Ker ni bilo poklicnih učiteljev, je vod¬
stvo OF zaupalo poučevanje otrok komaj petnajstletni Amaliji
Hrvatin, ker je menilo, da je najsposobnejša za opravljanje tega
poklica. Poučevala je vse do osvoboditve. Potlej je obiskovala pe¬
dagoške tečaje in se usposobila za učiteljico.

Leta 1923 se je večina fantov iz vasi Veliko Brdo včlanila v
jelšansko tamburaško društvo »Sloga« oziroma v velikobrško po¬
družnico tega društva, člani tega društva so hodili vsako nedeljo
v Jelšane, kjer so se učili brati in pisati.

V Tominjah je bila po kapitulaciji Italije ustanovljena sloven¬
ska šola. Poučevalo je vaško dekle, skojevka Marija Cetin, po do¬
mače čotova. šolski prostori so bili v hiši Jožefa Logarja ali po
domače pri Matjacovih.

V vasi Starod je bil 1943. ustanovljen mladinski pevski zbor.
Vodil ga je Drago Hrvatin.

V Pregarjih je bila osnovna šola, ki so jo ustanovili konec
1943. leta. Obstajala je do 18. maja 1944., ko je bila vas, s šolo
vred, požgana. Pozneje ni bilo v tej vasi slovenskega pouka. Dokler
je trajal pouk, je poučeval nižje razrede vaščan Anton Frank, ki
je imel nekaj meščanskih šol, učence, ki so obiskovali tretji razred
in višje razrede, pa je poučeval Anton Levar, ki ni nikdar hodil
v slovensko šolo.

V Hujah je bila julija 1944. 1. ustanovljena osnovna šola. Usta¬
novila jo je Marica Čepe-Eva, članica okrožnega odbora OF. Ker
ni bilo poklicne učiteljice, so določili za učiteljico mladinko Vik¬
torijo Tomažič. To je bila prva slovenska šola v Hujah. V tej šoli
se je vzgajala mladina vse dotlej, dokler niso odprli novih šol.

Prve dni novembra 1943. je bila ustanovljena osnovna šola v
Rjavčah. Tudi tukaj niso imeli poklicnih učiteljev in so izbrali za
učiteljico mladinko, ki so jo imeli za najboljšo, po domače Bor-
štnarjevo Ivanko. Ta je poučevala do popolne osvoboditve.

Vas Prem nedvomno sodi med kulturno in prosvetno najbolj
aktivne vasi na območju sedanje ilirskobistriške občine, saj je
bila na Premu ustanovljena prva šola že leta 1815. Takoj po kapi¬
tulaciji Italije je bila organizirana v vasi šola s slovenskim učnim

351

jezikom, v kateri so se vzgajali otroci vse do osvoboditve po prog¬
ramu takratne ljudske oblasti.

Prem je dal slovenskemu leposlovju nedvomno enega izmed
naših najpomembnejših pesnikov — Dragotina Ketteja, enega
izmed štirih stebrov slovenske Moderne. Rodil se je na Premu leta
1876 kot sin učitelja, umrl pa je za jetiko v Ljubljani 1899. Kette
je prvi med pesniki Moderne uporabljal proste verze in prosti
ritem. Pisal je ljubezenske, osebnoizpovedne in pripovedne pesmi.
Njegove v ljudskem duhu pisane pesmi so vedre in šegave. Spesnil
je več balad in romanc, njegove izrazito lirske pesmi pa so pravi
biseri; vrhunec je dosegel v sonetih, čudovito lepe so njegove
mladinske pesmi, ki jih je moč še zdaj uvrščati med najboljšo
slovensko mladinsko poezijo in pravljično leposlovje. Prevajal je
tudi dela ruskih pesnikov. Kljub bolezni, ki ga je trla, je izžare¬
vala iz vseh njegovih stvaritev sončna vedrina.

Dragotin Kette

Po njegovi smrti je, leta 1900., zbral, uredil in izdal njegove
pesmi Anton Aškerc. Po osvoboditvi je bilo izdano tudi Kettejevo
Zbrano delo, ki priča o kar neverjetni ustvarjalni moči in obsež¬
nem, zrelem delu pesnika, čeprav je delal komaj pet let in čeprav
je tako mlad umrl.

352

Kette je zgodaj osirotel; eden najhujših udarcev zanj je bila
smrt očeta (1891). Prav na očetovem grobu je mladi pesnik izpo¬
vedal bridko spoznanje:

Zakaj si pravil, oteč, mi nekdaj
o svetski sreči, oteč? Sčn je, sčn!

Življenje je sovraštvo, večen boj...

Kette je nedvomno najčistejši slovenski pesnik, saj je izmed
vseh najbolj prisluhnil zvenu ljudske pesmi, ki se preliva med
vedrino, šegavostjo, otožnostjo in globoko žalostjo. In tako je za-
Pel, ko je sredi ljubezenskega razkošja in mladosti zaslutil pre¬
zgodnjo smrt:

Jaz sem umrl. Oj dekle, pomisli:
moje široko razprte oči
videle niso nebeškega sonca,
sladkih ni čulo uho melodij.

Za smoter svojega življenja pa si je postavil tako geslo:

Dopolnitev bodi moj edini vzor,
luč, resnica moje delovanje!

Ljubica, ti bodi moj izvor

sreče — smrt po delu sladko spanje!

Dne 1. novembra 1818. se je rodil na premskem gradu Karel
Lavrič; umrl je 3. marca 1876. v Gorici. Njegov oče je bil na prem¬
skem gradu komisar in okrajni sodnik.

Karel Lavrič se je navduševal za francosko revolucijo in za
Rousseauja, bil je svobodomislec in prvi slovenski odvetnik. Udele¬
ževal se je taborskega gibanja, bil je eden njegovih poglavitnih
or ganizatorjev in govornikov. Pošiljal je sodišču in celo cesarju
vloge, pisane v slovenskem jeziku.

Bogomil Fatur, ki se je rodil 28. oktobra 1914. na Premu, je
končal v Ljubljani realno gimnazijo in slavistiko ter služboval kol
Profesor na ljubljanski realni gimnaziji. Spopolnjeval se je tudi
v Pragi in Firencah. Po vojni je bil tajnik na ljubljanski akademi-
J 1  za igralsko umetnost in je pozneje na njej predaval o slovenski
ln SVe tovni književnosti.

Uporni svei

353

Bogomil Fatur sodi v »generacijo pred zaprtimi vrati«. Kot
pesnik se je prvikrat oglasil 1933. 1. v »Sodobnosti. Njegove pesmi
razodevajo vpliv naše Moderne, Alojza Gradnika in Srečka Koso¬
vela. Zraven pesmi je Fatur pisal tudi kritične razprave. Objavil
je več esejev in zbirko »Knjigo lirike«. Iz nje povzemamo:

Delavska pesem

Naši otroci bodo nosili glave pokonci kot klas,
naši otroci bodo kot jagnedi lepi.

Zdaj v nos še ihtijo, pa bodo spregovorili na glas
in bodo videli, če so morda zdaj v materi slepi.

Bogomil Fatur

Petorica

Oče koplje v rovu svoj črni kruh,
mati riba, z rokami razjedenimi od luga,
sin je študent, komunist in potepuh,
in najstarejša hči se po mestu vlačuga.

Opravičilo ljubici

Veš, to je tam bilo, kjer ob tovarni bajte spe
in je že vse ugasnilo, samo še materino srce bedi,
in izpod materinega srca prihajajo novi ljudje,
da bi videli luč, pa jih tema boli.

V vasi Celje, jugozahodno od Prema, so v novembru 1943. I.
ustanovili redno šolo, v kateri je prva poučevala Marija Kirn-
Orana. Solo so obiskovali vsi vaški otroci in so se z navdušenjem
učili v materinščini. Učiteljica je poučevala po takratnem prog¬
ramu šolskih oblasti. Vsi otroci so imeli en sam abecednik, ki so
ga uporabljali že v starih časih v slovenskih šolah in ki ga je bil
ohranil neki vaščan. Tak pouk je trajal do osvoboditve.

Tudi v sosedni vasici Prelože je bila v novembru 1943. ustanov¬
ljena osnovna šola s slovenskim učnim jezikom. Pouk je trajal do
kapitulacije Nemčije

Severno od Prelož je nekoliko večja vasica Ostrožno brdo.
Pred 80 leti je živelo v njej nekaj več ko 400 prebivalcev. V ostrož-
nobrško šolo so hodili tudi otroci iz vasi Prelože. Za šolo godnih
otrok je bilo blizu sto. Do 1873. so hodili ostroškobrški otroci v
šolo na Suhorje, ki so jo zgradili 1857. leta; 1873. pa so ustanovili
na Ostrožnem brdu samostojno šolo; 1884. leta so zgradili šolsko
poslopje. Leta 1925 je prišla v vas prva italijanska učiteljica, ka¬
tere naloga sta bila, poleg poitalijančevanja otrok, nadzorovanje
vaščanov in vohunjenje, čez dve leti so italijanske oblasti popol¬
noma odpravile slovenski pouk. Koj po kapitulaciji Italije je bila
v vasi organizirana osnovna šola s slovenskim učnim jezikom. Ker
ni bilo poklicnih učiteljev, so poučevali vaščani.

V vasici Janeževo brdo blizu Prema so oktobra 1943., po ka¬
pitulaciji Italije, ustanovili osnovno šolo s slovenskim učnim jezi¬
kom. Poučevala je mladinka Ivana Tomažič. Sovražnik je večkrat
poizvedoval, če je šola partizanska. Vaščani so na vsa prizadevanja
odgovarjali, da šolo upravljajo in urejajo sami.

Iz Bitenj je bil slovenski sociolog in publicist Ivo Grahor. Ro¬
dil se je v Spodnjih Bitnjah 20. novembra 1902. V Ljubljani je
končal realko in filozofsko fakulteto. Nekaj časa je študiral tudi
na Poljskem. Zaradi sodelovanja v tedanjem naprednem revoluci¬
onarnem gibanju ni dobil profesorske službe. Bil je korektor v

iy

355

tiskarni »Merkur« v Ljubljani. Med okupacijo so ga Nemci odpe¬
ljali v Dachau, kjer je 29. marca 1944. umrl.

Alojz Kraigher pripoveduje v knjigi Na robu življenja o Gra¬
hor jevi smrti takole:

Blaž je pripovedoval Stanetu o smrti tovariša Ivana Grahorja,
pesnika in pisatelja, organizatorja »Mlade Soče«, ki so jo bili
ravno pred desetimi leti razgnali in njene člane večinoma pozapr¬
li. Ivan je bil slaboten in bled, a silno žilav. Očitno je v Dachauu
že dalje časa bolehal, pa se, iz nerazumljivih vzrokov, ni mogel
odločiti, da bi šel v revir. Kolovratil je v dežju ves rumen in izsu¬
šen po taborišču, dokler ga ni čisto vrglo. Prejemal je obilne pošilj¬
ke od doma; a menda ni imel teka in predober je bil, pa je preveč
razdajal in je ostal sam prešibek. Ležal je na tretjem bloku v

četrti sobi. Imel je pritličen pograd in nobenih etažnih postelj nad
seboj. Zelo so skrbeli zanj in zdelo se je, da bo prebolel. Zadnji
dan pred smrtjo ga je bil Blaž obiskal. Silno zgovoren je bil, naj¬
različnejša vprašanja je načenjal in razmotaval, tako da ga je
moral opominjati, naj prizanaša svojim vnetim pljučam. Čez noč
se je poslabšalo in drugi dan ga je stisnilo. Imel je bronhialno

Ivo Grahor

356

pljučnico na obeh straneh; a kakor je bil vse življenje mršav in
slaboten, ni bilo nobenih znakov, da bi bil kdaj prebolel specifič¬
no infekcijo na pljučih. Tovariši so ga položili na mrtvaški oder
pred obdukcijsko dvorano in mu priredili toplo komemoracijo.

Grahor se je oglasil 1925. v Ljubljanskem Zvonu, sodeloval je
tudi v Mladini, v primorskih emigrantskih listih (Tabor), in anto-
logiji jugoslovanske socialne lirike (Knjiga drugova, 1929), v al¬
manahu Sedem mladih slovenskih pisateljev (1930.), v Mladem
Jutru, Književnosti, Modri ptici, Besedi in v zbirki Slovenske no¬
vele (1935.). Pisal je pesmi, črtice, novele, drame, eseje, književne
in gledališke kritike.

Kot pripovednik je bil opisovalec stvarnega življenja ter je
kazal smisel za njegove drobne, žalostne in smešne strani.

V esejih je obravnaval številna vprašanja slovenskega in so¬
cialnega življenja. Mnogo je premišljeval o poteh evropske kultu¬
re. Bil je samosvoj, vsestranski in razglabljajoč, napreden duh. žal
se ni utegnil lotiti številnih problemov in uresničiti toliko osnut¬
kov, ki so čakali na ostvaritev.

V Kilovčah nad Premom se je rodil 24. januarja 1620. Matija
Kastelic. Navajamo naslednje podatke po Valvasorju:

Bil je 13 let župnik v Toplicah in nato v Šentjerneju. Sedaj,
leta 1687., živi že trideset let v kanonikatu kot najstarejši kanonik
v Novem mestu. Iz marljivega peresa tega moža so potekali raz¬
lični spisi, in sicer v kranjskem jeziku, da bi čimbolj koristili nje¬
govim rojakom. Ti spisi so bili večinoma nabožne vsebine, natis¬
njeni v 10 knjižicah. V enajsti knjigi je izšel Kastelčev »Dictiona-
rium Latino-Carniolicum« ali latinsko-kranjski besednjak. To je
tudi prvi latinsko-slovenski slovar. Kastelic je prevajal tudi iz
italijanščine, in sicer je prevedel »špejgel duhovni od začetka inu
konca človeškiga živejna«. Je v kranjski jezik preveden iz italijan¬
ske knjižice: Specchio spirituale del principio ed fine della vita
humana«. Ta knjiga je urejena v obliki pogovora.

Dodamo naj še, da je Kastelic prevedel tudi biblijo (po Dal¬
matinu), vendar je ta prevod le delno ohranjen. Kastelic se je pri
svojem delu opiral na izročilo slovenskih protestantov.

Na vrhu ovinkalice, ob cesti iz Trnovega oziroma Bistrice na
Pivko, stoji vas Šembije, šembijski otroci so pred prvo svetovno
vojno hodili v pol ure oddaljeno podstenjsko šolo. Šembijčani pa
so vsekakor hoteli sami imeti svojo šolo. Oblast je bila proti temu.
Vaščani pa so tako dolgo in tako vztrajno zahtevali šolo, da se

357

jim je želja izpolnila. Sezidali so jo sami. Najeli so le nekaj poso¬
jila. V šoli je bilo tudi trisobno stanovanje za šolskega upravite¬
lja. Po želji vaščanov je 1920. leta prišel v Šembije učitelj Avgust
Šuligoj. Po prihodu Šuligoja v vas se je sestala soseska, ki je te¬
daj upravljala vas. Na sestanku so se dogovorili, da bodo prebe¬
lili šolo in uredili še nekaj drugih potrebnih stvari. Vaščani so
poudarjali: »šola je naša!« Šembijčani so bili tedaj zgled kraške
odločnosti in trme, pravi tovariš Šuligoj. — Po prihodu Italijanov
je tudi šembijsko šolo prizadela usoda, ki so je bile deležne vse
slovenske šole pod italijansko oblastjo. Po kapitulaciji Italije je
italijansko učiteljstvo zbežalo in se ni več vrnilo. V začetku leta
1944 je terenski odbor s pomočjo terenskih funkcionarjev organi

ziral pouk v slovenskem jeziku. Sprva je poučeval Franc Škrlj iz
Knežaka, kmalu pozneje pa Marta Urbančič, in sicer po tri ure
na teden. Pa ni dolgo poučevala; Nemci so jo aretirali in odpeljali
v internacijo. Nadomestila jo je Zora Zadel iz Bača, ki je do konca
šolskega leta 1943—1944 poučevala dvakrat na teden.

Miroslav Vilhar

358

šembijčani pa so bili ponosni tudi na svoj pevski zbor. Ob
vsaki priložnosti so poudarjali: »Imamo pevski zbor«. Mnogi pevci,
ki jih je tedaj učil Avgust Šuligoj in ki so peli v zboru, se še zdaj
oglašajo iz Amerike. Hkrati kakor v Šembijah je bil tudi v Kne¬
žaku osnovan 40-članski moški zbor »Miroslav Vilhar«, v sosednji
vasi Bač pa mešani zbor »Kalc«.

V Knežaku, večji vasi ob cesti med Šembijami in Zagorjem
na Pivki, so obnovili slovensko šolo v marcu 1944. Poučevali sta
učiteljici Albina Logar, poročena Fatur, in Albina Škrlj iz Knežaka.
Šolski pouk je organizirala tovarišica Marica Čepe-Eva, ki ji je
bila takrat pri okrožnem komiteju za Brkine naložena skrb za
šolstvo.

V Zagorju na Pivki, ki sicer ne sodi v ilirskobistriško občino,
ki pa je v najbližji soseščini te občine, se je 1. oktobra 1832. rodil
Franc Domicelj, ki je umrl prav mlad, že 21. avgusta 1855. za ko¬
lero, ko se je kot bogoslovec tretjega letnika mudil doma na po¬
čitnicah. Dopisoval je v »Novice« o koleri, o znamenitostih na
Notranjskem in o Pivki.

V Zagorju se je 10. junija 1834. rodil tudi politik in publicist
Anton Domicelj. Končal je gimnazijo in študiral bogoslovje. Umrl
je 1892. v Šempetru pri Gorici. Dopisoval je mnogo v ruske, polj¬
ske, češke in hrvatske liste ter objavljal tudi v tedanjih slovenskih
časopisih številne politične članke.

Pisateljica — samorastnica — Lea Faturjeva se je rodila v
Zagorju na Pivki 15. novembra 1865.; obiskovala je šolo na Reki,
potem pa se je preživljala v Gorici in Ljubljani kot šivilja ter se
hkrati izobraževala z branjem domačih, nemških, italijanskih in
francoskih knjig. Od leta 1905 dalje je napisala več romantičnih,
deloma zgodovinsko in tudi kriminalno pobarvanih povesti, ki pri¬
čajo o lepem naravnem daru pripovedovanja, vendar so jo mikale
bolj zunanjosti in dogodki, primanjkovalo pa ji je moči za notra-
11  j o poglobitev dejanja in za psihološko utemeljeno karakteriza¬
cijo. Omenimo naj njene povesti: V burji in strasti (1905.), Vile-
mir (1906.), Biseri (1908.), Iz naših dni, Za Adrijo, Črtomir in Bo¬
gomila, Vislavina odpoved.

Prav zanimiv in upoštevanja vreden je tudi pesnik in narodni
buditelj Jože Volk. Rodil se je 17. marca 1842. na Suhorju. Ta mož,
ki se je rodil še v času, ko je živel France Prešeren, je pesnil v
času slovenskega preroda, za življenja Simona Jenka, Frana Lev¬
stika, Josipa Jurčiča, Josipa Stritarja in pred Simonom Gregorči-

359

čem. Njegova obsežna pesniška zapuščina vsebuje blizu 400 pesmi
in štirivrstičnih domislic. V Trstu, kjer je živel pri sorodnikih, je
obiskoval nekakšno vadnico za slovenske, hrvaške in srbske otro¬
ke. V klopi je sedel s sinom nekega pravoslavnega popa in je nato
prišel v družino tega popa in v pravoslavno cerkev. Naučil se je
cirilice in se seznanil s slovanskim svetom, kar je bilo odločilno
za vso njegovo narodno in politično — vseslovansko — orientaci¬
jo. Nato je končal učiteljsko šolo v Idriji in prišel 1862., ko mu je
bilo 20 let, na šolo v tedaj popolnoma nemško Kočevje. Tu se,
seveda, ni kdove kako dobro počutil. Pozneje je učiteljeval v Bo¬
hinjski Beli, v Grosupljem, Cerknici na Notranjskem, od koder

je bil, zaradi vseslovanske propagande, premeščen v črni vrh nad
Idrijo, kjer pa mu ni ustrezalo podnebje ter je zaprosil za preme¬
stitev in prišel v Lokavec pri Ajdovščini. Tu je našel prijatelja in
razumevanje v lokavškem vikarju Krkoču in ajdovskem župniku
Dugulinu, enako kakor prej v Črnem vrhu v župniku Domiclju,
ki ga je hodil poslej večkrat obiskovat v Lokavec. Na njegovo de¬
lovanje v Lokavcu se je spravil prepapeški škof Mahnič, ki je,
kakor vemo, prebridko zagrenil življenje tudi Simonu Gregorčiču.

360

Volka so porinili v prezgodnji pokoj. Poslej je dobil začasno uči¬
teljsko mesto v Zgoniku na Krasu. Tam je spesnil precej pesmi
o Zgoniku, Proseku in Kontovelu. Zraven tega je zbiral slovanska
imena (objavil jih je koledar Ciril-Metodove družbe), ljudske pre¬
govore — kakih 800, vse v verzih. Ob napadu Italije na Avstrijo
1915. leta je moral zapustiti Kras. Odšel je na Dobravo pri Ljub¬
ljani. Po umiku Italijanov se je vrnil v Pliskovico, ki jo je po
italijanski okupaciji Primorja zapustil, se, strt in onemogel, za
stalno naselil v Tavčarjevem domu za onemogle na Poljanski
cesti v Ljubljani, kjer je leta 1922. umrl.

Jože Volk je pisal preporodne, buditeljske pesmi, pesmi z ostro
težnjo zoper potujčevanje, ljubezenske pesmi, romance, hvalnice
naravi, poučne pesmi, prigodnice, pesmi, posvečene krajem in
ljudem. V svojih pesmih se je, po tedanjem vzoru, zelo zavzemal
za slovensko slogo in bratstvo, saj je bilo tedaj nemštvo že na
svojem potujčevalnem pohodu in v gospodarski nadvladi.

Volk je bil tudi hudomušen, vendar vsebuje pesem »V gajbici«
poleg hudomušnosti kapljo prežalostne grenkobe:

Lep ptiček je letal po vejah,
prepeval in žvižgal vesel,
pa v petek popoldne bilo je,
se ptiček je v gajbico ujel.

Po zrncu sladkem je kljunil
in snedel si zlato prostost,
zdaj revež le žalostno čivka,
lep ptiček, nikoli več prost.

Volk je uporabljal pri objavljanju pesmi tudi psevdonime
Josip Volk, Jaromir Volkov, Suhorski. Napisal je tudi življenje¬
pis sv. Cirila in Metoda. Volk je bil bolj pomemben kot rodoljub,
buditelj v tistem preporodnem času.

živa želja ljudstva po slovenskem šolstvu je narekovala ljud¬
ski oblasti, da le-to čimprej osnuje in uresniči. Prve pobude so
bile kmalu po odstranitvi fašističnega jarma in zlomu Italije. Tako
je slovensko šolstvo hitro zaživelo in pognalo nove korenine.

361

Marica Čepetova-Eva je bila učiteljica in aktivistka v Ljublja¬
ni. V februarju 1944. jo je ljudska oblast poslala kot članico okrož¬
nega komiteja in kot šolsko nadzornico na brkinsko območje. Ma¬
rica takole opisuje svojo pot, svoja doživetja in svoje delo:

Februarja 1944. so me poslali v Slovensko Primorje. Kakor
marsikdo pred menoj, sem se tudi jaz oglasila pri krojaču Ivanu
v Petelinjah. Bila sem med zadnjimi, ki so uživali prisrčno gosto¬
ljubnost Ivanove hiše. Nekaj dni po mojem odhodu so mu Švabi
zažgali hišo, njega in njegovo družino pa odpeljali v taborišče.

Iz Petelinj sem odšla s kurirjem v Staro Sušico. Tam so nas
ponavadi razporejali na delovna mesta.

V Sušici sva se srečala z Joštom (Poldetom Kresetom), ki je
bil takrat inštruktor oblastnega komiteja za Slovensko Primorje.
Povedal mi je, da sem določena za šolsko nadzornico in sploh za
prosvetno delo v okrožju Brkinov, kjer so začeli tedaj, po 25. letih,
snovati in obnavljati slovenske šole. Ta naloga me je zelo razvese¬
lila. Z Joštom sva se takoj odpravila na pot. Hodila sva mimo
Suhorja in Ostrožnega brda proti Preložam. V vsaki vasi so naju.
vaške straže strogo legitimirale in Jošt je, ker še nisem imela
propustnice, povsod pojasneval, da sem nova.

Sredi noči sva prišla v Celje, kjer je bil takrat sedež okrožja.

»Kje boš spala?«

»Kjerkoli,« sem odgovorila.

»Nič kjerkoli! Tu je nekoliko drugače, kot si misliš ti,« se mi
je zasmejal Jošt. V vasi spijo samo najstarejši in otroci. Vsi dru¬
gi prebijejo noč v gmajni ali v bunkerjih. Na gmajno te za danes
ne bomo še poslali, bunkerji pa so tako prenapolnjeni, da je težko
spraviti tja koga, ki pride nepričakovano.«

Res, do takrat si nisem mogla misliti, da spijo ljudje na
gmajni, v mrazu in sredi snežnih zametov, ker niso nikdar varni
pred Švabi, ki utegnejo vdreti v vas sredi noči in vaščane pobiti
ali odpeljali. Končno smo stopili k Jernačevi mami. Prisrčno me
je sprejela in pogostila, čeprav smo jo zbudili iz spanja.

Okrožje je imelo šest okrajev, šole so bili že obnovili na Pre¬
mu, na Janežečevem brdu, v Preložah, Pregarjih, Slivju in na Ta¬
trah, ker so v teh vaseh, razen v Preložah in na Janeževem brdu,
živeli učitelji. V Preložah in na Janeževem brdu so zaposlili za
učiteljici domači kmečki dekleti. Drugega ni bilo še nič storjenega.
Mnoge vasi niso imele šolskega poslopja. Italijani in pozneje Nem-

362

ci so požgali šole, ker so mislili, da bodo prav s tem ljudstvo
najbolj prizadeli.

Še težavneje je bilo z učiteljstvom. V vsem okrožju je živelo
morda šest poklicnih učiteljev, tistih redkih Slovencev, ki so se
lahko šolali pod Italijani, ali tistih nekaj starejših, ki so končali
učiteljišče že pred prihodom okupatorja.

Kako naj začnemo s šolstvom ob tako majhnem številu učite¬
ljev in šolskih poslopij, ko pa je hotelo imeti šole najmanj 60
vasi? sem se v mislih spraševala.

Kmalu smo rešili oba problema, žene so s pomočjo krajevnih
odborov OF ali tudi same našle prostore, primerne za pouk. Kjer
ni bilo šolskih poslopij, so našle prostore tudi drugod. Šola je
pred okupatorjem še bolj skrita, če mu ni preveč na očeh, in tudi
otroci so bolj varni. V Suhorju npr. je bil pouk v sobi, ki so jo
napravili nad hlevom. V Podgrajah so predelali senik v šolski raz¬
red. Drugod so imeli šolski prostor v kaki zasebni hiši, po možno¬
sti kje bolj na skritem. To vprašanje je ljudstvo kmalu rešilo. Niti
vprašanje šolskih klopi in drugega pohištva ni delalo kdove kakš¬
nih preglavic, saj so povsod sodelovali vsi vaščani, če ni šlo dru¬
gače, so premagali zadrego tako kakor na Ostrožnem brdu. Nekdo
je prinesel gladka, temno pobarvana vrata in vprašanje šolske
table je bilo rešeno. Brez stojala kajpada ni šlo; zato je moral
nekdo napraviti tudi stojalo.

Težje je bilo vprašanje, kje dobiti učiteljstvo. Istrski odred
nam je sicer obljubil, da bo med vojaki pogledal, ali je med njimi
kaj učiteljev, ki bi nam jih potem dal na razpolago. To pomoč
Pa je spomladanska mobilizacija onemogočila. Za učiteljsko služ¬
bo smo lahko vzeli v poštev samo ženske, le poredkoma si tu in
tam videl kakšnega invalida ali starejšega moškega.

Kako smo naposled le dobili učiteljstvo? Tudi to vprašanje
je rešilo ljudstvo samo.

»Učiteljice bomo volili. Najboljša v vasi naj bo učiteljica!« so
sklenili ljudje.

V dobrih dveh mesecih smo imeli 54 šol s 96 učitelji. Ogromna
večina teh učiteljev je imela komaj po pet ali šest razredov osnov¬
ne šole, pa še to po večini italijanske šole. Ti ljudje pa so bili ob¬
darovani z naravno inteligenco in njihova največja odlika je bila
izredna požrtvovalnost in želja po znanju. Seveda jim je manj¬
kalo kakršnokoli strokovno znanje. Tako smo bili prisiljeni, da
smo jih sklicali vsakih deset dni po okrajih in imeli zanje cclo-

363

dnevni tečaj. Učno snov in učno metodo smo obdelali za vsako
leto posebej. Prirejali smo tudi vzorne nastope. Takrat so bili
najboljši med tistimi desetimi poklicnimi učitelji že okrajni šolski
nadzorniki in delo je laže napredovalo. Učni uspehi so bili v sploš¬
nem presenetljivi.

Kmalu po ustanovitvi osnovnih šol smo poskrbeli za večerne
tečaje. Nadvse ganljivo je bilo videti, kako so šoli odrasla dekleta
sedela v šolskih klopeh, družno s starimi sključenimi ženicami in
očanci. Spominjam se ženice iz Jelšan, ki je dejala:

»To, kar berem, bolj malo razumem, kljub temu pa je zame
neskončno lepo, ker je slovensko.«

Marca ali prve dni aprila 1944. so nam poslale šolske sestre
iz Ilirske Bistrice poročilo, da štejejo svojo šolo za partizansko
in da prosijo za navodila. Takoj sem se odpravila k njim. Obiskala
sem vse razrede, toda — razen v enem razredu — nisem nikjer
našla niti trohice »partizanskega«. S šolskimi sestrami sem imela
dolg sestanek, pa nikakor nismo mogle doseči soglasja. Nune so
trdile, da je šola partizanska, ker je slovenska, ne pa nemška ali
italijanska, kakršne so okupatorjeve šole. 0 domobrancih so sodi¬
le, da ne morejo biti slabi ljudje, ker so Slovenci. Pozneje sem jih
še enkrat obiskala, a tudi tedaj so vztrajno zagovarjale isto sta¬
lišče, predvsem prednica, sestra Terezija. Kljub temu so si trdno-
vratno prilaščale ime »partizanske učiteljice«. Ko sva se pogovar¬
jali na samem, mi je sestra celo pokazala novo partizansko pesem.

Tako smo se na kratko sprehodili po dolgi dobi življenja in
ustvarjanja na območju ilirskobistriške občine. Dolgo, krivuljasto
pot je bilo treba prehoditi, da smo postali prosti, samostojni in
svobodni. Svoboda — dvajset let jo imamo v rokah kot čudežno,
zlato ptico. Dvajset let je minilo od zadnje vojne. Naš svet se je
spremenil iz temeljev — tudi mi smo se spremenili. Toda uresni¬
čile so se največje sanje — izpolnili smo zgodovinsko nalogo. Iz
ozkih meja smo prišli do širokega morja, odprli smo okno v široki
svet...

364

UMNO V LEPŠO PRIHODNOST

Kdor brska po preteklosti sedanje občine Ilirska Bistrica, ta
mora upoštevati, da se je upravna razdelitev našega ozemlja več¬
krat spreminjala. Tako mora marsikaj, kar ga zanima, iskati v
spisih, ki se nanašajo bodisi na nekdanji premski okraj bodisi na
poznejši ilirskobistriški sodni okraj ali pa, denimo, na ustrezno
upravno-teritorialno enoto, ki je nastala po prvi svetovni vojni in
so ji obseg določili Italijani.

Avstrijska statistika iz prve polovice minulega stoletja poroča,
da je v tedanjem premskem okraju živelo približno osem tisoč
prebivalcev; med njimi je bilo največ kmetov. Toda kmetijstvo
je bilo tako nedonosno, da se samo od njega ni dalo živeti. Ljudje
so si — podobno ko drugod na Primorskem — pomagali, kakor so
vedeli in znali. Kupčevali so s soljo, se ukvarjali s prevozništvom
m z lesno kupčijo, odhajali so na sezonsko delo v tujino. Tisto,
kar so pridelali doma, na sicer izrazito kmetijskem področju, ni
zadostovalo niti za skromno preživljanje, saj so morali na primer
koruzo, ki je bila tisti čas poglavitno živilo naših kmetov, v velikih
količinah kupovati drugod. Od svojega pridelka so prodali le nekaj
ovsa, zelja in krompirja, malenkosten dohodek je prineslo včasih
Se sadje pa seno. Tudi z živinorejo se niso mogli kdove kako
pohvaliti. Glede goveje živine in prašičev so bili odvisni od dogo
na iz drugih krajev, le ovčereja je vrgla nekaj denarja. Jagnjeta,
ovce in koštrune so hodili nakupovat tržaški prekupci ali tržaški
mesarji sami, nekaj surove volne pa so pokupili Kočevarji.

Vzrokov za opisane razmere v tedanjem brkinskem kmetijstvu
je več. Tu ne bomo vseh niti upoštevali niti podrobneje obravna¬
vali. Gotovo je, da so bile njive zvečine slabo obdelane in malo
gnojene, ker je primanjkovalo gnoja. Hlevsko krmljenje namreč
ni bilo v navadi, saj je bila živina domala vse leto na paši ali pa
na cestah. Bržčas so kmetje premalo skrbeli tudi za dobro seme
111  njegovo izmenjavo, potem ko se je izrodilo.

Travnikov so imeli dvakrat toliko kakor njivskih površin, toda
nižinskih, na katerih so kosili seno in otavo, je bila le četrtina.

365

Travniki so bili marsikje premokri in celo močvirni. Bila pa je v
tistih časih tudi nekakšna posebnost glede lastništva: večino trav¬
nikov je imelo v skupni lasti več posestnikov, ki so posamezne de¬
leže kosili po določenem vrstnem redu. Kdor je, denimo, kosil na
nekem travniku letos, tisti je vnaprej vedel, da bo minilo toliko
in toliko let, preden bo smel vnovič tam kositi. Tako ni nihče
posekaval grmičevje, nihče ni gnojil in nikomur se ni zdelo vred¬
no, da bi kopal odtočne jarke. Kajpada so bili travniki zmeraj
slabši, medtem ko je seno imelo vse večjo ceno ne samo v doma¬
čem kraju, ampak tudi v Istri in na Reki.

Take razmere so kar same vabile k iskanju dobička. Podjet¬
nejši in tisti, ki so imeli kaj pod palcem, so si prizadevali, da bi
dobili v posest čimveč travnikov. Denar so posojali najraje kme¬
tom, ki so za poroštvo ponudili travnik. Kdor dolga ni plačal v
roku, je bil ob travnik, in kdor ni imel denarja za plačilo obresti,
je upniku preprosto prepustil košnjo na svoji senožeti.

Vzrok več, da so bili travniki tako slabi, je bila brezobzirna
paša. Trava tako rekoč ni imela kdaj rasti, ko pa se je živina
ponekod pasla tja do konca maja. Na hribovske in gorske senožeti
pa so takoj po košnji prignali na pašo ovce. Tako zemlja kot
rastlinje sta trpela zaradi prehudega izkoriščanja, kmet pa je po¬
zimi pokladal zaradi pomanjkanja krme živini le toliko, da ni
poginila, medtem ko je skoraj vse ovce poslal prezimovat v Istro.

V tistih časih, sredi prve polovice minulega stoletja, so se le
v redkih vaseh po Brkinih ukvarjali s sadjarstvom. Imeli
so nekaj sort jabolk pa še nekaj sort hrušk, prevladovale pa so
češplje, ki so brez posebne nege in tudi na slabi zemlji bogato
rodile vrsto let. O kakem načrtnem sadjarstvu očitno ni bilo
sledu, dasi so oblasti priporočale gosposki, naj navaja kmete k
umnemu sadjarstvu. Prvi, ki je ljudstvo poučeval o negi drevja in
skrivnostih sadjarstva, je bil kaplan Peter Aleš, ki je sam imel na
Premu vzorno urejen sadovnjak. Prav on je tudi nagovarjal ljudi,
naj opuščene vinograde ponovno zasade s trto ali vsaj s sadnim
drevjem.

Zanimivo je, da sta gozd in les imela pomembno vlogo v go¬
spodarstvu, čeravno v Brkinih pravzaprav ni bilo gozdov — nekaj
Cerovih host in drevje ob potokih je pomenilo vso lesno zalogo.
Toda blizu so bili bogati, prostorni snežniški gozdovi, v katerih so
imeli pravico do brezplačnega lesa tako zamljiški posestniki kot
kajžarji iz Bača, Bistrice, Dolnjega Zemona, Koritnic, Knežaka,

366

Trnovega in Vrbovega. Kajžarji so si sicer smeli napraviti le drva,
posestnikom pa je bilo dovoljeno, da so z lesom tudi kupčevali.
Razen teh lesnih upravičencev je bilo drugim omogočeno, da so
se s snežniškim gospostvom pogodili za pravico do sečnje. Denarja
za sečnino ni bilo treba odšteti kdove koliko, vsa vas je plačala
komaj nekaj goldinarjev na leto, sekati pa so smeli popolnoma
prosto in les tudi neomejeno prodajati.

Kmetje so s Snežnika vozili zlasti bukove hlode, ki so jih
lesni trgovci in žagarji radi kupovali. V Ilirski Bistrici, upravnem
središču okolice, so že od davnih časov pele žage. Sekanje v gozdu,
obdelovanje in prevažanje velikih količin lesa je pomenilo zapo¬
slitev in zaslužek znatnemu delu prebivalstva.

O deželi pod Snežnikom je pisal že grški zgodovinar Herodot,
m sicer v zvezi z ilirskim plemenom Japodov, ki so imeli tod
svoje domačije. Za Rimljanov je skozi snežniške gozdove vodilo
več cest, ki so povezovale obmorska trgovska mesta z notranjo¬
stjo sedanje Slovenije. Že nekdaj sta bila na teh cestah razvita
trgovanje in prevozništvo. Prav zaradi tega so že v 11. stoletju v
bližini močnega in stalnega vodnega izvirka za oporišče popotni¬
kov zgradili grad Snežnik. Ta grad je postal leta 1400 last vitezov
Lambergov, 269 let pozneje je prešel v lastnino grofov Turjaških,
od katerih ga je leta 1707 odkupil grof Jurij Lichtenberg. Naposled
je to obsežno graščinsko posestvo prešlo v roke nemškega fevdal¬
ca, kneza Schonburga — VValdenburga, katerega nasledniki knezi
Windischgratzi so ostali lastniki gradu ter javorniških, hrušiških
in snežniških gozdov vse do leta 1945. Zanimivo je, da sta se oba
lastnika v letih 1918—1920 močno prizadevala, da bi potegnili dr¬
žavno mejo še bolj proti vzhodu, ker so v Italiji pomenili gozdovi
večje bogastvo, šele tega leta je naša ljudska revolucija odpoveda¬
la uslužnost tujim gosposkim pijavkam, ki so se dolga stoletja
okoriščali in živeli v izobilju na prsih našega narodnega bogastva.

V zvezi s snežniškimi gozdovi naj omenimo nekatere zanimi¬
vosti. Leta 1873 je bila na pobudo lastnika gozdov v Leskovi do¬
lini ustanovljena tovarna za izkoriščanje bukovega lesa. S suho
destilacijo so poskusili pridobivati oglje, lesni katran in lesni
špirit. Stvar se je izkazala kot nedonosna in so tovarno čez nekaj
let opustili.

Prvo gozdarsko hišo so zgradili v Leskovi dolini leta 1870. štiri
leta pozneje, ko so kmetje dobili svoje gozdove po znani zemljiški
°dvczi, so gozdarsko hišo zgradili tudi na Mašunu, toda kmetje

367

so menili, da bodo s tem prikrajšani pri svojih pravicah, in so
hišo podrli. Novo, ki so jo zgradili, je pogorela po prvi svetovni
vojni, gradič pa, ki so ga zgradili namesto te, je zgorel jeseni 1943.

Na Snežniku je bila tudi prva gozdarska šola v slovenskem
jeziku. Na pobudo dr. Bleiweisa je bila ustanovljena leta 1868 z
namenom, da bi se kmečki sinovi naučili pametno gospodariti z
lastnimi gozdovi. Toda v šolo se niso vpisovali zgolj kmečki sinovi,
pač pa tudi drugi z namenom, da bi se pozneje zaposlili kot logar¬
ji in gozdni čuvaji na gozdnih veleposestvih ter v državnih gozdo¬
vih. Ker pa s tem šola ni dosegla svojega namena, so jo leta 1875
ukinili.

V starih urbarjih pa je zapisano tudi, da so kmetje napravili
v snežniških gozdovih precej škode. Kdor je plačeval letni davek,
je smel za svoje potrebe izkoriščati gozd in ga spremeniti v trav¬
nik. Razen tega so v graščinskih gozdovih pasli ovčarji iz Istre in
s Krasa, ki so zato, da bi dobili več in boljših pašnikov, gozd na
mnogih mestih zažgali. Tako je nastalo na ducate posek, več kra¬
jevnih imen na obronkih Snežnika pa še zdaj spominjajo na škod¬
ljivo početje ovčarjev.

Razvoj industrije in prometnih sredstev, do katerega je prišlo
v Evropi sredi prejšnjega stoletja, je močno vplival tudi na gospo¬
darstvo ilirskobistriškega okraja. Največje spremembe je povzro¬
čila železnica: leta 1857 je stekla proga Dunaj—Trst, ki je leta
1873 dobila priključek na Reko. Ta priključek je bil speljan prek
Ilirske Bistrice in je močno posegel zlasti v življenje kmetov.
Železnica je spodrinila prevozništvo in s tem vzela kmetu znaten
del dotedanjih dohodkov.

Medtem ko tehniška revolucija v ilirskobistriškem poljedel¬
stvu pravzaprav še desetletja ni povzročila nobenih posebnih spre¬
memb, pa se je novi čas v drugi polovici minulega stoletja značil¬
no odsvital na primer v živinoreji.

število ovac je začelo takrat razmeroma naglo upadati. Leta
1857 so našteli v ilirskobistriškem okraju še 9245 ovac, dvanajst
let pozneje 7683, leta 1890 pa samo še 3201. Poglaviten vzrok za
to je bila razdelitev pašnikov, ki so bili dotlej skupna last, posa¬
meznim kmetom. Tako so zahtevali državni in deželni zakoni, ki
so jih sprejeli prav tisti čas. Resda zemljišča niso bila razdeljena
kar čez noč, toda sčasoma se je površina skupnih zemljišč tako
skrčila, da so morali kmetje opuščati nekdaj dokaj številne črede.
S tem so se življenjske razmere kmeta precej poslabšale, saj mu

368

je ovčereja vendarle dajala nekaj mesa in volne za domače potre¬
be. Po drugi strani pa je treba pripomniti, da je prišlo do razde¬
ljevanje skupnih zemljišč zato, da bi bili ustvarjene možnosti za
kultiviranje in boljše obdelovanje do tedaj zanemarjenih in neob¬
delanih površin.

Zdaj, ko ovčereja ni imela več prihodnosti, se je bilo treba
lotiti načrtnejše govedoreje, kar nikakor ni bila lahka in tudi ne
kratkotrajna naloga. Kljub prizadevanjem se razmere v živinoreji
pravzaprav še desetletja niso kaj prida zboljšale, čeprav je števi¬
lo goveje živine po malem nenehno naraščalo.

Sadjarstvo, ki je bilo prvotno omejeno na premsko okolico,
si je polagoma utiralo pot tudi v druge dele okraja. Pri tem je
imela gotovo precejšnje zasluge bistriška okrajna oblast, ki je
predpisala, da mora vsak ženin posaditi 50 sadnih drevesc, če hoče
dobiti dovoljenje za ženitev. Bile so letine, ki so Brkinom, sredi
šču sadjarstva, vrgle lepe denarce. Zlasti češplje so na veliko su¬
šili, nekaj pa so jih pokuhali v slivovko. Kljub napredku pa —
razen v Brkinih — tudi sadjarstvo ni imelo večjega gospodarskega
pomena.

Glede izkoriščanja gozdov so nastale dokajšnje spremembe.
Tako imenovana zemljiška odveza in ureditev pašnih in gozdnih
služnostnih pravic na zemljiščih nekdanjih fevdalnih gospostev
je neugodno vplivala na kmečke gospodarske razmere. Z razvojem
industrije in novimi prevoznimi sredstvi so se povečale možnosti
za porabo lesa, katerega cena je naraščala. Posestniki gozdov, med
njimi tudi lastnik snežniškega gozda, so začeli računati z večjimi
denarnimi koristmi, zato so poskušali omejevati stare pravice
kmetov do sekanja lesa za kupčijo. Po uveljavitvi zemljiške odve¬
ze so kmetje sicer dobili v izkoriščanje del snežniškega gozda,
toda to nadomestilo po vrednosti ni dosegalo obširnih gozdnih
pravic, ki so jih včasih imeli kmetje. Zaslužek od dela v gozdu in
od voženj lesa je postal kaj nezanesljiv, časom razcveta so sledila
teta krize, kupčija je pojenjevala in ljudje so živeli v siromaštvu.
Začeli so odhajati s trebuhom za kruhom v Trst, na Reko, Hrva¬
ško in Ogrsko, v Romunijo in daljno Ameriko. Nekateri so se vra-
eali s prihranki, drugi praznih rok, mnogo pa jih je za vselej po¬
goltnila tujina.

Ob zatonu devetnajstega stoletja, v obdobju pred prvo svetov¬
no vojno so slabe gospodarske razmere v ilirskobistriškem okraju
Ponovno spodbujale ljudi, da so se začeli ukvarjati z načrti za

24  Uporni svet

369

zboljšanje življenjske ravni. Seveda je bila izvedba teh načrtov
odvisna od volje oblasti in od sodelovanja prizadetih.

Ta prizadevanja so se pokazala v zadružnem gibanju, ki je ro¬
dilo tudi mlekarske zadruge. Ustanavljati so jih začeli v raznih
krajih, največ ob železnici. Maja 1896 so pri okrožnem sodišču v
Ljubljani registrirali mlekarno v Novi Sušici, medtem ko se je
registracija trnovske zadruge zavlekla do konca istega leta, obra¬
tovati pa je začela 1. marca 1897.

Trnovska mlekarska zadruga je pred prvo svetovno vojno pri¬
dobila približno 700.000 litrov mleka na leto, s čimer se je uvrstila
med največje mlekarske obrate na Slovenskem. Njen razvoj se je
med prvo vojno, ko se je gospodarski položaj močno poslabšal, za
nekaj časa popolnoma ustavil, saj je vojna domala izpraznila
hleve. Prenehala je obratovati. Po vojni pa je ponovno oživela in
popolnoma osvojila tržišča v Trstu, na Reki in v Opatiji. Število
članov je nenehno naraščalo in je leta 1932, ko je zadruga dosegla
tudi rekordno proizvodnjo mleka — samo nekaj manj ko dva
milijona litrov!

Prebivalstvo v krajih pod Snežnikom je dokaj občutilo posle¬
dice prve svetovne vojne. Vse do osvoboditve se ni moglo zlepa
izvleči iz osnovnih gospodarskih težav. Industrije skoraj ni bilo.
Edina tovarna na tem območju je bila Žnidaršičeva tovarna teste¬
nin v Ilirski Bistrici, ki je zaposlovala kakih 60 delavcev, opekarna
in dve parni žagi pa skupaj kakih 80 delavcev. Obrt, ki je bila ob
koncu prejšnjega stoletja dokaj razvita, je začela polagoma izumi¬
rati. Med najbolj izumrlimi obrtmi sta bila žagarstvo in mlinar¬
stvo. V dobrih desetih letih je onemelo kakih 30 žag in mlinov.

Vojne posledice so bile še posebej očitne v kmetijstvu. Večina
kmetij je med vojno ostala brez potrebnih moških delovnih moči,
ženske, otroci in starci pa niso bili kos težkemu delu na dokaj
zahtevni zemlji. Zaradi rekvizicije med vojno je bilo močno upad¬
lo število goveje živine, ki se dolgo vrsto povojnih let ni opomogla.
Tedaj še marsikatera brkinska kmetija ni premogla okovanega
voza ali železnega pluga in so bili kmetijski stroji, ob lesenem ora¬
lu, s katerim so rahljali zemljo, le še komaj uresničljive sanje.

Razumljivo je, da je v takih razmerah boj za življenje čisto
presegel moči. Zato ni čudno, da so mnogi ljudje iskali zaposlitve
v mestih, veliko pa se jih je v tem času izselilo. Želja po manj
črnem kruhu jih je gnala v Ameriko, Argentino, Avstralijo in v
druge dežele. Tako se je samo v nekaj povojnih letih izselilo iz

370

teh krajev več ko 500 ljudi ali 5 %  vsega prebivalstva. Izseljeva¬
nje je najbolj zajelo malega in srednjega kmeta in propadlega
obrtnika. Le-ti so žalostno ugotavljali, da domovina zanje nima
kruha.

Do priključitve tamkajšnjega ozemlja Italiji je v Trnovem de¬
lovala podružnica Kranjske kmetijske družbe, ki je oskrbovala
kmete z raznimi kmetijskimi potrebščinami, zlasti z umetnimi
gnojili. Imela je drevesnico in različne kmetijske stroje, ki so jih
uporabljali člani. Ko podružnica Kranjske kmetijske družbe ni
imela več možnosti za obstoj, je mlekarska zadruga sklenila prev¬
zeti vse naloge kmetijske nabavne in prodajne zadruge. Vseh le¬
pih zamisli pa ni mogla uresničiti, ker so italijanske oblasti začele
z utrjevanjem fašistične gospodarske politike zmeraj bolj pose¬
gati v razvoj zadružništva. Na pobudo oblasti je bila ustanovljena
okrajna kmetijska organizacija, ki pa se ob živahnem in vsestra-
nem delu mlekarske zadruge ni mogla prav razviti. Zato ji je leta
1928 morala mlekarska zadruga prepustiti vse posle v zvezi z naba¬
vo kmetijskih potrebščin, izposojanjem kmetijskih strojev in po¬
dobno — skratka vse, kar ni neposredno sodilo k mlekarskemu ob¬
ratu. Leta 1935 je vladni komisar prisilno združil mlekarski zadrugi
v Trnovem in Hrušici z okrajno kmetijsko zadrugo, s čemer je bilo
konec zadružne samostojnosti. Nova ustanova je tri leta pozneje do¬
bila ime Pokrajinska kmetijska družba in je prišla pod nadzor¬
stvo ministrstva za poljedelstvo in gozdarstvo. Svoje delo je oprav¬
ljala po navodilih italijanske zveze kmetijskih zadrug, njena pogla¬
vitna naloga pa je bilo organiziranje obveznega odkupa pridelkov.

Po osvoboditvi, ko je bila Primorska priključena Jugoslaviji,
je ljudska oblast posvetila posebno pozornost gospodarskemu raz¬
voju tistega dela Slovenije, ki je pod italijansko okupacijo doživ¬
ljal hud nacionalni in ekonomski pritisk. Posle nekdanje pokrajin¬
ske kmetijske družbe je prevzela kmetijska zadruga v Ilirski Bi¬
strici. Leta 1946 je bila ustanovljena okrajna gospodarska zadruga,
ki ji je bila pripojena tudi ilirskobistriška zadruga. Po raznih or¬
ganizacijskih spremembah je leta 1952 nastalo podjetje »Zadruž¬
nik«, prešlo pa je pod operativno vodstvo okrajne zveze kmetij¬
skih zadrug v Postojni. Delovno področje »Zadružnika« je obsegalo
nabavo in prodajo vseh kmetijskih pridelkov, izdelkov in potreb¬
ščin, predelovalo mleko v mlečne izdelke pa še druge posle.
Podjetje je ustanavljalo tudi lastne prodajalne; odpirale so se
nove možnosti razvoja.

24 *

371

Tako se je delovni kolektiv podjetja leta 1953 odločil za grad
njo nove tovarne. Delavski svet je sklenil, da na kmetijskem od¬
delku tehniške fakultete v Ljubljani iz lastnih sredstev financira
raziskovalno delo za izdelavo tehnoloških postopkov proizvodnje
vinske kisline, kalijevega bitartrata, seignettove soli, mlečne kisli¬
ne in aktivnega oglja. V prvi etapi, ki se je začela novembra 1954,
so zgradili prostore za proizvodnjo kazeina in kazeinskih klejev,
maja naslednjega leta pa je zrasel dvostropni del stavbe z obra¬
tom za izdelavo vinske kisline in kalijevega bitartrata ter s skla¬
dišči. V tretjem obdobju sta prišla na vrsto projektiranje in izde¬
lava opreme za industrijsko proizvodnjo.

Pri uresničevanju velikega načrta za prehod na industrijsko
proizvodnjo se je kolektiv znašel pred težavno nalogo, kje iskati

Proizvodni obrali Tovarne organskih kislin, ki sc je razvila iz zadružne mlekarne
v pomembno dejavnost kemične industrije

potrebne strokovnjake. Podjetje se je odločilo, da ubere pionir¬
sko pot in izuri nove moči iz vrst absolventov kemičnega oddelka
ljubljanske tehniške fakultete. Tako je v dveh letih prišlo do ljudi,
ki so bili sposobni za tehnično vodstvo novih obratov, pri vzgoji

372

srednjih strokovnih kadrov pa si je podjetje pomagalo s strokov¬
nimi tečaji.

Že nekaj časa je kmetijsko industrijski kombinat steber kme
lijsko-predelovalne industrije v Ilirski Bistrici. Ima več obratov
oziroma dejavnosti, ki se med seboj dopolnjujejo. Kombinat je
nastal leta 1963, ko so se proizvodne dejavnosti kmetijske zadruge
pripojile prejšnji tovarni organskih kislin. Proizvodno področje
podjetja je zavzelo širok obseg — od mesa, mleka, krompirja do
citronske, vinske, mravljične in drugih kislin. Proizvodnja citron¬
ske kisline bo krila vse jugoslovanske potrebe, deloma pa jo bodo
tudi izvažali. Kombinat namerava obrat rekonstruirati za predela¬
vo sadja in droži ter klavnico.

Edina kmetijska zadruga, ki je ostala v bistriški občini, je
»4. junij« v Ilirski Bistrici. Iz 14 samostojnih kmetijskih zadrug v
občini jih je leta 1959 nastalo 6; leta 1962 je prišlo do ponovne
reorganizacije, in sicer so bile nekatere zadruge prenehale delati,
druge pa so se družile v eno samo z imenom »4. junij«. Zaradi
slabih in razdrobljenih kmetijskih parcel zadruga ni imela uspeha
pri organizaciji donosne in sodobne kmetijske proizvodnje v svo¬
jih obratih. Zato je, kakor že rečeno, del njene proizvodnje pre¬
vzel kmetijsko industrijski kombinat v Ilirski Bistrici, zadruga pa
se ukvarja z odkupom osnovnih pridelkov, s trgovino kmetijskega
reprodukcijskega materiala, sadja in zelenjave, s kooperacijo v
poljedelstvu in s hranilno kreditno službo.

Nespodbudni pogoji za uspešno govedorejo so zadnja leta
povzročili, da se je stalež osnovne črede v bistriški občini znatno
zmanjšal. Zasebni živinorejci so se zaradi prenizke odkupne cene
mleka in ugodnejše cene za klavno živino preusmerili na rejo in
prodajo mlade pitovne živine. To ne pomeni samo škode za bistri¬
ško govedorejo, ne pomeni le, da je manj mleka; manj je tudi
telet in molznic ter vedno manj plemenskih telic za prodajo. K
sreči so se leta 1965 razmere precej zboljšale, tako da bo v občini,
po predvidevanjih, kmalu spet vsaj 6120 glav goveda, kolikor jih
je bilo leta 1960.

Za sadjarstvo so zelo pomembni Brkini, katerih vzhodni del
sega v bistriško občino. To je gričevnat svet, ki se dviga do 700 m
nadmorske višine. Razen v krajih, izpostavljenih burji, kjer je
zima nekoliko ostrejša, je tod vse leto zmerno toplo podnebje.
Ugodna je tudi količina padavin. Brkini so sestavljeni iz fliša, to
je iz glinastega peščenjaka in laporja. Fliš ne požira vode v glo-

373

bino kakor kredni apnenci v sosedstvu in ima zato na površju
mnogo potokov.

Tako se je na tej zemlji, pod tem podnebjem in soncem začelo
že sredi minulega stoletja razvijati tudi sadjarstvo. Brkini so pre¬
cej od rok, zato bi bile še toliko bolj potrebne dobre prometne
zveze; toda poti so še zdaj slabe in za motorna vozila neprimerne.
Posledica tega je, da dosežejo pridelki mnogo premajhno tržno
vrednost ali pa jih sploh ni moč spraviti v denar. Dolgo obljublja-
na in že začeta cesta je — vsaj za zdaj — ostala nedokončana.
Cesta! Obljubljena jim je bila že pred šestdesetimi leti, ta, za
Brkine pomembna žila odvodnica in dovodnica. Brez ceste ni mo¬
goče zajeti življenja v sodoben ritem. Cesta pomeni za Brkine
okno v svet; s cesto bi zrasla vrednost njihovega dela.

Vpliv slabih prometnih zvez je očiten v načinu kmetovanja in
še posebej sadjarjenju. V teže dostopnih krajih osrednjih Brkinov
je več sliv in orehov, medtem ko je v bližini cest zastopana jabla¬
na. V oddaljenejših krajih z večjo zaostalostjo prevladujejo stare,
samonikle, gospodarsko nepomembne sorte jabolk. Še večji so
razločki v oblikovanju nasadov — bliže cestam so lepše negovani
in oblikovani sadovnjaki. Kljub zastarelosti dajejo ob dobrih letih
do 1.200 vagonov sadja. Tega pa bi bilo lahko še več, če ne bi bilo
vmes ovire — slabe prometne zveze, ki so hkrati tudi ovire na poti
k sodobnejšemu sadjarstvu in živinoreji seveda, če k ostalemu
dodamo merico dobre volje in podjetnosti. Vse to in še marsikaj
pa bi izenačilo razmere kmečkega in tovarniškega delavca, zajezi¬
lo bi tudi odseljevanje v industrijska središča ali celo v tujino.

V Brkinih so odlične razmere zlasti za gojitev češpelj in
jablan. Ob dobrih letinah je tudi do tisoč dvesto vagonov sadja,
čeravno so nasadi večinoma že zastareli. Kmetijska zadruga »4.
junij« ima v načrtu da bo do leta 1972 obnovila 576 ha sadovnjakov,
tako da bo takrat vsega skupaj 618 ha sodobnih urejenih nasadov
jablan in češpelj, kar bi za ljudi tod pomenilo lepše življenje, kot
ga imajo zdaj. To pa bi v naši nekdanji deželi čebelarstva pospe¬
šilo znova to panogo gospodarstva. Za uspešno opraševanje so
potrebne za en hektar jablan tri čebelje družine in za en hektar
češpelj ena čebelja družina. Osnovni namen bo opraševanje sad¬
nega drevja, pa tudi pridelovanje medu in cvetnega prahu. Spričo
ugodnega podnebja in zemlje bi se z umnim poljedelstvom utegni¬
lo uveljaviti pridelovanje semenskega krompirja.

374

Kakor smo že nekje omenili, so bili obsežni snežniški gozdovi
nekdaj gospodarski steber krajev tam okoli. Gozdarstvo se je
pozneje, z razvojem industrije in drugih gospodarskih panog,
umaknilo na skromnejše mesto. Toda vseeno ima tudi dandanes
precejšen pomen. Gozdna obrata Ilirska Bistrica in Knežak se
ukvarjata z gojenjem in varstvom gozdov, z obnovo starih in sno¬
vanjem novih nasadov, z načrtno sečnjo in predelavo lesa, z grad¬
njo gozdnih cest in drugih gozdnih objektov. Obrata razen tega
nakupujeta les od kmetov in ga prodajata, pomembne uspehe pa
imata tudi pri podružabljanju gozdnih površin.

Gozdne zaloge obratov Ilirska Bistrica in Knežak od leta do
leta naraščajo, prav tako pa se povečuje tudi dohodek, ki ga daje
gozd. Delavci imajo na voljo sodobno opremo — žage, vlačilce,
traktorje.

Zlasti gozdno bogastvo je omogočilo tudi razvoj industrije, ki
se je prav razmahnilo šele po drugi svetovni vojni.

Tovarna lesovinskih In umetnih plošč Lesonit letos praznuje dvajsetletnico svojega
obstoja

Hrbtenico sedanjega bistriškega gospodarstva pomeni tovarna
lesovinskih plošč »Lesonit«. Prvi temelji te tovarne so bili postav¬
ljeni že leta 1942. Gradbena dela so bila končana leta 1943, torej
med vojno, toda naslednje leto so tovarno bombardirala zavez¬
niška letala in jo močno poškodovala. Popravile in usposobile so

375

jo izključeno naše strokovne skupine, saj so bili nemški monterji
odšli že pred razpadom fašizma.

V začetku leta 1946 je bila tovarna že nared za poskusno obra¬
tovanje, 16. aprila pa je bila izdelana prva lesovinska plošča v Ju¬
goslaviji in na Balkanu.

Že kar od začetka se je mladi kolektiv znašel v hudih težavah,
saj ni nihče prav natanko vedel, kako delujejo posamezne naprave
in stroji. Razen tega je bila v tistem času industrija te vrste dru¬
god v Evropi že v zreli dobi. Tržišča so bile osvojile Italija, Šved¬
ska in Nemčija.

Tovarna je bila grajena za zmogljivost 4000 ton lesovinskih
plošč na leto. Čeprav sta proizvodnja in njen obseg večkrat niha¬
la zaradi pomanjkanja smol, parafina, električne energije itd., sta
vendarle vztrajno naraščala. Ko so leta 1958 spopolnili strojno
opremo, se je proizvodnja povečala najprej za 6.400 ton, z uvedbo
četrte izmene pa je leta 1960 dosegla 11.000 ton. Za leto 1965 so
napravili načrt že za okrog 16.000 ton, razširili pa so tudi izbiro
blaga po vrsti in kakovosti, in sicer na izdelke lesonal, lesomin,
melanit in druge. Trdno so prepričani, da bodo leta 1970 izdelali
25.000 ton lesonita.

Po velikosti drugo lesnoindustrijsko podjetje v občini je »To¬
pol«, ki izdeluje vse vrste plemenitih in slepih furnirjev, žagan
les in pohištvo. Pretežen del izdelkov izvažajo. Posebnost so ekso¬
tični furnirji. Ko bo, predvidoma, leta 1967 dograjena in sodobno
opremljena nova furnirnica, računajo, da bodo izdelali do 6000 ton
eksotičnega furnirja na leto.

Lesnoindustijskih obratov je še več, na primer »Javor« v Baču,
ki napoveduje široke možnosti gospodarskega razvoja v najbolj
pasivnem delu pivške doline. Vsekakor bo »Javor« čedalje bolj
vplival na zboljšanje življenjske ravni prebivalcev na tem območ¬
ju. Podjetje skoraj v celoti izvaža na angleški trg.

K industrijskim dejavnostim v občini sodi tudi obrat »Iplasa«
v Podgradu. Tudi temu podjetju se obetajo lepe razvojne možnosti.

Pri preučevanju možnosti za nadaljnji razvoj gospodarstva se
odkrivajo vedno nove ugotovitve, ki slonijo na delnih uspehih
zadnjih let, ko je gospodarska moč narasla iz skromnih 5 do 8 mi¬
lijard dinarjev letnega uresničenja na 12 milijard dinarjev.

Delavsko samoupravljanje, ki je pogoj za uspešno gospodarje¬
nje, je v sorazmerno kratkem obdobju uveljavljanja dvignilo za¬
vest delavcev. Vzporedno z gospodarsko močjo in razvojem pa

376

Prcgarje je sovražnik upepelil 18. maja 1944. Bližina morja in Snežnika s svojimi
gozdovi (v ozadju) prepričljivo govorila o ugodnih pogojih turizma

rasteta tudi blaginja in življenjska raven, čeprav polagoma, ven¬
darle vztrajno. V industriji bodo v naslednjem obdobju usmerje¬
na prizadevanja predvsem v sodobnejši in hkrati uspešnejši način
proizvodnje pa tudi v razširitev že obstoječih podjetij, s čimer naj
bi dosegli boljše možnosti za uspešnejše vključevanje teh podjetij
v mednarodno menjavo.

Ob tem se na kratko dotaknimo še obrtništva, ki je v primer¬
javi z drugimi gospodarskimi panogami najbolj zdrknilo z zelene
veje. Za to so različni vzroki, nedvomno pa je poglaviten vzrok ta,
ki ga navajajo obrtniki sami: da so preveč obremenjeni z davčni¬
mi dajatvami. Pri tem je najhuje, da v sili ne najdeš obrtnika, če
ga iščeš z zlato lučjo. To pa po vaseh, kjer pogosto nimajo čevljar¬
ja ne krojača, zidarja ne mizarja, izkoriščajo za drag denar razni
šušmarji. Ti imajo ob pomanjkanju obrtnikov edino korist.

Vsekakor so imeli občinski možje dovolj razumevanja za šol¬
stvo in splošno ljudsko izobraževanje. Čeprav z velikimi težavami
ob preskromnih denarnih sredstvih jim je srečno uspelo postaviti
pod streho novo osemletko. Razen za šoli zdaj skrbijo tudi za nov
zdravstveni dom. Sedanji še zdaleč ne ustreza več potrebam, če
upoštevamo, da išče zdravstvene pomoči znatno več ljudi, saj se je
število zaposlenih povečalo od 200 na približno 4000 ljudi. In ne
samo to: zdravstveni dom je potreba in zahteva vsega prebivalstva
občine. Zategadelj so za novi zdravstveni dom že izdelani idejni
načrti in je njegovo rojstvo le še vprašanje časa.

Tudi kar zadeva trgovsko mrežo m gostinstvo so razmeroma
na konju. Pereči so vodovodi in ceste — nove vodovode so zgradili
v Preložah, Jelšanah, Dolenjem, Topolcu in Novokračini in še kod
— najnujnejši pa so na dnevnem redu. Isto velja glede cest. Precej
skrbi so posvetili olepšavi in razsvetljavi ter zunanji podobi večjih
krajev, zlasti pa v Ilirski Bistrici. Dokaj se jim je posrečilo ubla¬
žiti stanovanjsko stisko.

Iz vsega, kar smo navedli, pa veje plemenita skrb, da bi bodi¬
si v kmetijstvu bodisi v industriji ali drugih dejavnostih dosegli
take pogoje in oblike gospodarjenja, ki bi rodili tem plodnejše
sadove posameznikom in skupnosti.

Naposled se dotaknimo še gospodarske panoge prihodnosti,
to je turizma. Nedvomno je pri nas le malo krajev, ki bi imeli
ugodnejšo lego za razvoj turizma, kot jo ima Ilirska Bistrica z bli¬
žino morja in celinskim Snežnikom. Prav ta kratka razdalja
(32 km) med morjem in mediteranskim podnebjem ter med mo-

378

gočnimi gozdovi in planinskim svetom Snežnika je privlačna in
izredna še za tako zahtevnega in izbirčnega turista. Toda tak
turist se ne zadovolji samo z lepoto prirode, pač pa mu moramo
nuditi udobje, ki ga je pripravljen plačati. In prav to je turizem
v pravem smislu besede.

O Snežniku (1796 m), vozlišču našega Krasa, kjer sta bila
doma nekdaj pravljična velikana Dugonja in Bradonja, je bilo že
precej napisanega. Prav čez Snežnik je tekla Mussolinijeva utrje¬
na črta proti Jugoslaviji. Začel jo je graditi v tridesetih letih, ko
je že Hitler zavladal in zato je Mussolini iskal, seveda za utrdba¬
mi »jugoslovansko prijateljstvo«. V ta namen je ustanovil oddelke
G. A. F. (guardia alla frontiera). Zanj so se navduševali ljubitelji
planin, saj je edinstven s svojim veličastnim razgledom, slikoviti¬
mi kraji in prostranimi gozdovi, ki ga obdajajo. Znani dr. Julius
Kugy se v knjigi »Aus dem Leben eines Bersgsteigers« Snežnika,
ki ga je obiskal še v dijaških letih, takole spominja:

»Kranjski Snežnik, kjer sem žalostno doživel brodolom, saj
sem se z neveščim vodnikom, zgubil v gozdovih in zato vrha nisem
dosegel, pač pa našel Edrapanthus Kitaibelii in še Scabioso gra-
miniflorio (vrsto grintavčka, kot njegova Scabiosa Trenta, ki je
ni). Nisem pa našel redke lirsium pauciflorum, ali doživel prvi
romantični bivak v gozdu in se srečal s podivjanimi volčjaki«.

In vsak ljubitelj planin — vsako leto obišče vrh Snežnika ne¬
kaj tisoč planincev in turistov (to število pa od leta do leta na¬
rašča, zlasti zdaj ko je snežniško območje razglašeno za narodni
park) — si zaželi obnovitve planinskega doma na Sviščakih, ki
so ga ob koncu vojne požgali umikajoči se četniki.

Nekdanji fašistični oblastniki so znali oceniti in tudi izkori¬
stiti idilično jaso Sviščaki pod vrhom Snežnika, sredi tišine in
gozdov so zgradili velik hotel, kamor se je rada zatekala gospoda
z  denarjem. Od vsega tega je zdaj le skromna planinska koča.
Toda že ta je za planinstvo in turizem teh krajev velikega pomena.
Razen prijetnega letovanja bi Sviščaki nedvomno lahko postali
zimsko turistično središče, saj tu ne manjka snega tja do aprila
Pa tudi ne izredno lepih smučišč.

Za Snežnik, Italijani so ga imenovali Monte Nevoso in še D’An-
nunzio, ki je kot predhodnik fašizma leta 1919 zasedel Reko, je
dobil ime »Duca di Monte Nevoso«, pa so se že od davna zanimali,
zaradi izredno redkega in slikovitega planinskega rastlinstva pa
tudi živalstva, tudi prirodoslovci. Le malokje najdeš tako boga-

379

stvo rastlinskega in živalskega sveta. Prav ta živalski svet pa je
posebej pomemben tudi za lovce, ki jih privablja iz dalnjih tujih
krajev.

To pa narekuje čimprejšnjo obnovitev nekdaj slovite posto¬
janke na Sviščakih, kakor tudi koče na Snežniku, odkoder je tako
razkošen razgled kot le malokje v naših planinah. O tem in še
marsičem bodo morali razmišljati občinski možje. Žal v minulih
letih na tem območju ni bilo kaj prida storjenega, čeprav ugodne
prometne zveze nudijo neizčrpne možnosti za razvoj gostinstva
in turizma. Marsikaj je sicer v načrtu, kar bo privabilo turiste:
nov hotel, motel pa tudi gradnja planinskega doma na Sviščakih
ter vse, kar sodi v ta okvir in ustreza sodobnim potrebam in
zahtevam.

S tem smo zaokrožili našo kroniko. Od davnine do zdajšnjih
dni smo se sprehajali v svetu pod Snežnikom, od vasi do vasi
oživljali pomembne dogodke, razkrivali revščino in bogastvo, tr¬
pljenje in vedrino, žalost in pesem. Od poglavja do poglavja smo
v naše besede poskušali zajeti človeka, ga upodobiti takega, ka¬
kršen je sredi velikega življenja v boju za zemljo, ljubezen in
kruh. Prav posebej pa smo poudarili poglavja, ki govore o njegovi
neizrekljivi požrtvovalnosti v boju za svobodo in dostojanstvo
človeka, o pesmi svitanici svobode, ki jo je zapelo to ljudstvo, kot
je doslej ni zapel noben genij liričnega zanosa, zakaj naš duh se je
vrnil iz pregnanstva, planil je iz temnice, razsvetlil se je in postali
smo, ob bližini uresničenih sanj, ljudje dejanj, klesarji svoje
prihodnosti...

380

VIRI ItV GRADIVO

Pri pisanju te knjige sem, razen že navedenih in lastnih zapiskov, številnih
ustnih virov, podatkov iz krajevne kronike iz obdobja NOB občine Ilirska Bistrica,
uporabil še naslednje vire in gradivo:

Dr. Milko Kos: Zgodovina Slovencev

Dr. Josip Mal: Zgodovina slovenskega naroda

Rado Bednarik: Goriška in Tržaška pokrajina v besedi in podobi (Gorica 1932)
Ivan Regent: Poglavja iz boja za socializem

Arhiv NOB v Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja na Slovenskem
v Ljubljani

Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih
narodov

Slovensko Primorje in Istra (zbornik)

Slovensko Primorje v luči turizma (zbornik)

Janez Kramar: Prvi partizani na Primorskem, Po stopinjah brkinske čete
(Slovenski Jadran 1961)

Tone Ferenc: Kratek pregled razvoja KPS in OF v Slovenskem Primorju od
decembra 1942 do septembra 1943
Stanko Petelin: Osvoboditev Slovenskega Primorja
Jakob Kelemina: Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva
Razen tega sem črpal podatke še iz raznega neobjavljenega gradiva (dr. Ivo
Juvančič) in iz prispevkov, objavljenih v revijah in časopisih v letih 1920—1960
Vsem, ki so mi pri pisanju knjige kakorkoli pomagali, se na tem mestu prav
lepo zahvaljujem!









KAZALO

Stran

Spremna beseda . 7

Med Vremščico, Učko in Snežnikom. 9

Popotovanje po davnini .36

Stoletja pod fevdalnim jarmom.49

Na mejniku dvajsetega stoletja.65

Ples smrti ob Soči.89

Razočaranje na razvalinah (1920—1940).114

Prvi glasniki velike odločitve (1941).144

Neuklonljivo ljudstvo (1942).l''l

Zlomljena os (1943).218

Razbojniki s kljukastim križem (1944).263

Leto velikega maja (1945).297

Studenci večne lepote.321

Umno v lepšo prihodnost.365

Viri in gradivo.381

Kazalo.383

ČRTOMIR ŠINKOVEC

UPORNI SVET POD SNEŽNIKOM

OPREMA

MILIVOJ DOMINKO
ZALOŽIL

OBČINSKI ODBOR ZVEZE ZDRUŽENI
BORCEV NOV ILIRSKA BISTRICA
V 3000 IZVODIH
NATISNILA

GORIŠKA TISKARNA CZP »SOČA«
NOVA GORICA


ČRTOMIR ŠINKOVEC

UPORNI SVET POD SNEŽNIKOM

OPREMA

MILIVOJ DOMINKO
ZALOŽIL

OBČINSKI ODBOR ZVEZE ZDRUŽENJ
BORCEV NOV ILIRSKA BISTRICA
V 3000 IZVODIH
NATISNILA

GORIŠKA TISKARNA CZP »SOČA«
NOVA GORICA

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJI2NICA

00000439313