Fr. VVernig, Slovenjgradec. iiifloclta naieofio Eimcto' Ą-S€!l r€lll€Ą? i. Zadnji čas so mnogi kmetovalci v svojem gospodarskem obupu iskali in videli edino rešitev v inflaciji, v raz-< vrednotenju denarja. »Če bo dinar pa* del, se bodo naši kmetijski pridelki za inozemske kupce pocenili in mi bomo lahko izvažali les, živino in druge kmetijske pridelke«, je samozavestno povdaril marsikdo. Zgodilo se je, da je dinar lanske jeseni v resnici nekoliko padel. Ali se je vslcd tega gospodarski položaj za našega kmeta kaj izboljšal, ali so kaj posko.ile cene kmetijskim pridelkom, cene živini, lesu itd.? Porast cen pri živini je bil viden menda samo osem dni, pri ostalih ikmetijskih pridelkih pa se sploh ni poznalo. In danes je cena živini ista, kakor je bila pred padcem dinarja. Zakaj? Zato, ker je inozemstvo deloma silno omejilo, deloma sploh zaprlo meje za uvoz naše živine in nekatcrim drugim kmetijskim pridelkom. Čeprav bi mi danes nudili ii.ozemskemu kupcu našo slabšo živino zastonj, bi le-to vsled carinske zapore s strani tujih držav, pvedvsem Avstrije ne mogli spraviti čez mejo. Ostane nam kot uvozna država za naše kmetijsko blago deloma le Italija, in tudi ta v zad-ljem času silno ovira uvoz nekaterili naših pridel!-.ov, predvsem svinj in jajc. Drugc države pač ščitijo cenc živine in razi-ih kmetijskih pridelkov svojih kmetovalccv z delno prepovcdjo in z omejitvijo uvoza tujc, predvsem naše /ivine in našega blaga. Od padca dilarja je imel korist le naš podeželski .rgovec in trgovec sploh, ki je — opra/ičeno ali neopravičeno — takoj navil ¦ene svojemu blagu, ki deloma pride iz "nozemstva, čim je dinar padel. Polo_aj se je vsled padca dinarja za našega anetovalca poprej poslabšal, kakor izboljšal, ker sc ni dvignila cena živini ii_ ostalemu fcmetijskemu blagu, dvigaila pa se je večjidel cena potrebščinam - katere mora kupovati kmetovalec v .rgovini. — Iz vsega tega sledi, da je aila inflacija za našega kmetovalca mogoče koristonosna taltoj po preobra.u, ko se je kmetijsko blago med posameznimi država _i svobodno, oz. prosto izvažalo in uvažalo; danes pa inflacija našemu položaju iz gospodarskega viJika samo škoduje. II. Pa bo rekel ta ali oni kmetovalec: »Saj torej nima pomena, da bi naše blago izboljševali, da bi vzrejali boljšo, težjo in dobičkanosnejšo živino, ko pa ne moremo zadostno izvažati!« K temu ugovoru bi pripomnil sledeče: 1. Ne ftrre predvsem zato, da blago in živino slepo zboljšujemo, gre predvsem zato, ia pocenimo pridelovanje, da zmanj_amo stroške našega pridelovanja. — Predlanskem ali žo preje je bilo n. pr. jned kmetovalci Ijubljanske okolice veliko ogorčenje, ker se je ceno mleku v Ljubljani znižalo menda od 3 Din na Pin 2.50. Pa je neki kmetovalec črno na belem dokazal, da stano našega kmetovalca pridelovanje 1 litra mieka ne 3 Din, ampak Din 4.50. »Kako pa to, da je mleko v nekaterih gospodarsko naprednejših državah (Francija, Danska itd.) tako poceni, v naši valuti menda le Din 2.50 ali 2 Din? Kako shajajo v teh državah kmetovalci?« je začudeno vprašal nekdo. Odgovor je Cisto enostaven. V gospodarsko naprednejših državah držijo v hlevih le krave, ki dajejo nad 3000 litrov mleka, dočim pri istih režijsfcih stroških dajejo naše krave poprečno le 1200 litrov mleka na le.o. Stroški za pridelovanje mleka so torej pri nas neprimerno veeji, ker se iie _azd_!ijo na 3000 litrov, ampak na 1200 litrov. — Kakor je glede mleka, tai_o je tudi glede rastnosti in debeljenja nrse živine. Mesto da bi vole za prodajo Krmili le dve Ieti, jih krmimo 4 leta, da dosežejo primerno težo ter tako podvojimo stroške naše reje. Vsled tega tudi slab dohodek pri reji živine! 2. Opustitev vaakega zboljšanja v kmetijstvu ali celo nazadovanje kmetijsko-pride.o\alne civilizacije bi le povzročilo, da bi se kmalu vrnili tudi glede naše življenjske stopnje na stopn;o, na kateri se nahaja podeželje v nekaterih južnejših krajih, na Hrvatskem, v Črnigori itd. Tako nazadovanje naše življenjske stopnje, ki bi sledilo nazadovanju kmetijske pridelovalne civilizacije, si menda nikdo ne želi. Se mogoee počutijo srečnejši ljudje z manjšimi zahtevami, z manjšo civilizacijo, toda povratek nazaj iz višje življenjske stopnje na nižjo je zelo težak in marsikoinu nemogoč. 3. Potrebno je tudi, da izboijšarno naše kmetijsko pridelovanje in živino na stopnjo, na kateri se nahaja v naprednejših državah Evropc raditega, da bomo v času, ko se meje v gospodarskem pogledu odprejo, lahko tekmovali tudi z inozemskim blagom. III. Pa je dejal tudi že ta ali oni: »Kaj bi zboljševali kmetijske pridelke in pocenjevali pridelovanje: saj imata od tega potem korist le meščan in gospod, ki dobivata in kupita potem kmetijske pridelke ceneje!« — K temu bi pripomnil, da je bilo še v vseh urejenih državah tudi za podeželje, za kmeta, tem boljše, čim boljše je bilo meš.anu. Čim slabše pa gre meščanu, tem slabše je navadno tudi za podeželje, ker je pač človeška družba prav tesno povezana med seboj in mora biti za vse člane človeške družbe življenje vsaj primerno in znosno, kjer je ta družba prežeta z resni.no krščansko ljubeznijo in kulturo.