304
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989
BELOKRANJCI - VOJAKI V I. SVETOVNI VOJNI
Gradivo za poznavanje udeležbe moških iz Dragatuša in okolice kot vojakov v I. svetovni vojni
MARINKA DRAŽUMERIČ
Letos mineva sedemdeset let, kar se je končala I.
svetovna vojna, ki je zapustila globoke sledove tako v
življenju vojakov kot tudi v življenju civilnega prebi-
valstva v zaledju. O bitkah, uspehih in porazih armad
posameznih držav je poročala »uradna« zgodovina, v
Kroniki župnije Dragatuš pa je ohranjenih nekaj pre-
pisanih pisem, ki so jih vojaki pisali domačim.^ V
njih so nanizana občutja in doživetja s fronte, iz bol-
nišnic in vojnega ujetništva. Podatke iz kronike lahko
razdelimo na tri osnovne sklope: na vzhodno bojišče,
na bojišče v Bosni in Srbiji ter na italijansko bojišče.
Kmalu po atentatu v Sarajevu, v katerem sta bila
ubita avstrijski prestolonaslednik Ferdinand in njego-
va žena, je Avstrija napovedala Srbiji vojno, ki je do-
bila svetovne razsežnosti.
V Dragatušu so izvedeli za začetek vojne v nedeljo,
26. julija, ko »sta se pripeljala iz Črnomlja v Draga-
tuš Tjutraj ravno med rano mašo — okrog 1/2 7 ure
— orožnik in ž njim bivši črnomaljski župan in gostil-
ničar Josip Matija Skubic iz Črnomlja št. 133. Takoj
je prihitel Skubic v zakristijo in ob koncu maše kar si-
lil pred altar z namenom, da bi župniku hitro povedal
to pretresljivo novico, ki jo naj bi župnik takoj naz-
nanil ljudem. Ljudje, ki niso Skubica poznali in niso
vedeli za nevarnost vojske, so mislili, da je prišel kak
hudoben ali neumen človek, ki misli župnika napasti.
Ker se župnik pred oltarjem ni zmenil zanj, je Skubic
takoj po maši v zakristiji v naglici povedal, po kaj je
prišel. Župnik je takoj stekel na prižnico in ljudem, ki
so že odhajali iz cerkve — glasno povedal, da se je za-
čela vojska in da naj v teku 24 ur vsi rezervisti do 36
leta — pridejo v Črnomelj da odrinejo v vojsko.
Ljudje so se seveda zelo prestrašili in kmalu je bilo
zunaj cerkve dosti vpitja in — joka. Še tisti dan —
okrog 4 ure popoldne se je odpeljalo na 3 velikih vo-
zeh nad 30 vojakov — rezervistov na kolodvor v Čr-
nomelj in od tu v Ljubljano — odkoder so jih vojaške
oblasti odločile, vsakega na svoje mesto.«^
Vzhodno bojišče
Razmere na bojiščih
Že oktobra 1914 so začela prihajati prva pisma, ki
so opisovala težke razmere na fronti v Galiciji in
poljsko-ruskih ravninah. Janez Kunič iz Crešnjevca
št. 6 je pisal ženi, da »celo moje življenje nisem toliko
pretrpel kot sem te 3 mesece, pa iše se nič ne zna, do
kada bo tako. Pod fraj nebom biti dan in noč, lačn in
žejn na dežju in zimi, pošlji in uno črno zimsko srajco
in ene rokavice, ako to dobim boš mi potle iše kaj.«^
O razmerah na vzhodni fronti, prodiranju in umi-
kanju je domačim sporočal tudi Franc Fortun iz Obrha
št. 6 v pismu, ki ga je v začetku januarja 1915 pisal
ženi. Ker pismo ni bilo cenzurirano, tako kot ostala
vojaška pisma, zvemo iz njega nekaj več o življenju
vojaka v prvih mesecih vojne. »... Ko sem stopil iz
cuga na štacijonu pri Krakovu še par kilometrov po-
prej, bila je vročina, ko smo začeli marširali proti
sovražniku čez krakovje in še zmirom dalje čez Ru-
sko-poljsko, prah se je vil izpod nas, kakor da bi bila
megla, prešvicali smo, ko da bi po vodi hodili. Prišli
smo čez Rusko-poljsko do stošestdest kilometrov,
dan na dan veliko prehodili, ko nismo mogli več na-
prej pred sovražnikom smo pa tudi zmirom v nemiru
bili, so nas zmirom preganjali sem pa tam. Kruha
nam je primankovalo, pa še prvo rajžo se je pri kme-
tih včasih kaj dobilo, da se je še živelo, potem so nas
Rusi nagnali v Galicijo se je tudi še kaj kruha dobilo.
Ko smo pa spet drugič v Ruskem bili nam ni nihče več
nič dal za nobeno plačo. Vsako dete je znalo reč, ni-
ma nič, vse je vojna pobrala, nima kruha, nima mle-
ka nima sira, ko je tudi bilo res. Stari živež se jim je že
lahko ishajal, novi pridelek so pa vojaki vse pogazili v
zemljo, kaj je ostalo, še tega niso mogli pospravit.
Živino so jim pobrali k temu so pa pomalo plačali,
velikokrat pa še nič. Tudi veliko hiš je pogorelo, na-
mestah pa tudi cele vasi, to je tako, da se je za premis-
lit, kako se bo par let živelo, ki ostane živ. Tako se
godi tudi po drugih krajih kot vojaki prihajajo, do-
bro bo čuvat ves živež in živino kojii, kot imajo ljudje
zdaj mir, ker pride čas, da so bo jako drago prodalo
vse, kaj bo človek imel.
Ljubo moje srce, dam ti znat, da sem trikrat hodil
po ruskem-poljskem in trikrat po avstrijsko-poljskem
po Galiciji, to je trpelo štiri mesce ko nisem znal kam
kateri dan pridem, ali katero uro grem spet naprej.
Spalo se ni še po cigansko. Zgodaj v jeseni so bili
mrzli dežji, bilo je blato, da so nam konji po grabnih
ostajali pa crkovali, ko smo jih preganjali več ko so
mogli vleč, tudi burja je pihala večinoma tako, da ni
bilo za zmagat, spavali smo po celinah, po vozeh na-
vadno pa zmiraj obuti in opravljeni, tako se godi od
začetka pa tudi še zdaj. Samo jaz zdaj že en mesec
imam hvala Bogu dobro, stojim zdaj v Krakov le v
eni festungi in vsi ti drugi, ki smo bili poprej pri
infanteri-municijoni. Zdaj je tista kolona raztrgana
ki sem jast bil pri nji zdaj smo eni od tiste kolone pri
kanonkoloni eni pa pri bateriji pri kanonih..
Spomladi 1915 je pisal župniku iz bojnega položaja
pri Kolomeji Janez Kunič iz Lahinje št. 7. Iz njegove-
ga pisma veje rahla ironija, slutimo pa tudi napoved o
vojni z Italijo. Kunič piše, da »vreme imamo res slabo
ker zdaj že en teden zmeraj dežuje, to je najslabše za
nas če dugo dežuje, res je bilo suho dva mesca ni bilo
dežja, tako da ubogi kmetje niso mogli orat in sploh
nič po polju delat, pa saj tudi zdaj ne bodo mogli veli-
ko, zakaj ni kdo, le tam pa tam vidi se kakšen sivi
starček in okrog njega trupa otrok katerih hvala Bo-
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989
305 i
gu ne inanka niker, nadalje Vam naznanim da nam se
ne godi lako slabo kakor vi mislile, lačni hvala Bogu
nismo raztrgani tudi ne, a kroglam smo se tudi priva-
dili, upanje imamo še zmiraj, da bomo prišli še v našo
milo domovino, za katero se hrabro bojujemo. Na-
dalje Vam naznanim, da smo imeli 30. maja sveto
mašo loda ne v cerkvi ampak na polju, pri kateri so
naši brati zapeli lepo Marijino pesem in naš častiti go-
spod feldkurat nam je obljubil, da pride maševat zo-
pet prihodnjo nedeljo. Hvala Bogu za vse je dobro,
samo ko bi se mogli večkrat k spovedi iti ali to je ne-
mogoče, ker smo danes tu jutri tam, in nadalje Vam
naznanim da smo dva iz naše fare skupaj jast in Ilenič
iz Kvasice, hvala Bogu malo nam je k račji cajt, da se
zmeniva in eden drugega poprašava, kaj tebi pišejo
iz doma kako je doma, slišali smo tudi nekaj o polen-
ti no pa saj tudi Vi veste o tem. Naznanim Vam pa tu-
di, da nisem dolgo časa pisma dobil zakaj ni pošta
šla, ker smo se prestavili na drugo stran, tri dni smo
se s cugom vozili. ..«^
Poleti istega leta je iz Galicije pisal tudi Jožef Šte-
fanec iz Podloga št. . »... Dam vam znat, da te v
Galiciji je lepa strn, in krompir in koruza, dam vam
znat, daje on teden toča tako padala, da nas je htela
stuč, a mi smo se stiskali v grabi a voda je do kolena
nam tekla, a šale, kijih imamo za menato smo jih na
glavi držali. Vse natanko mi odpišite so li vuje naš šli
ali so iše doma in kako kaj Lovre je kaj odzravel aH
ne in jeli Peter vujcov doma in Mate Kobetičev so li
doma ali so prošli dam vam znat, da je ovde starejšh
kot so ujec naš, dam vam znat, da sem sam od nas,
vsi pajdaši so mi zginili. Vidoš je zajet, a za tančkega
nič ne vem kje je. Volf Knežinski je ranjen s tremi ku-
glamipa mi odpišite ste H pokosili travo in steli poželi
ali je iše zeleno. Zdaj vas lepo pozdravim vse skup in
vas lepo prosim odpišite mi vale, saj morbit bomo šli
= X t XI : : X = 5 *8 (na Italijansko!) zdaj smo v eni
vasi..
V Galiciji so se nekateri Belokranjci izkazali v boju
in bili za svojo hrabrost celo odlikovani. Iz Dragatuša
je bil odlikovan »s srebrno svetinjo 2. vrste lovec Pe-
ter Adam, ki služi pri 7. polj. lov. bataljonu.«'' Odli-
kovanje je prislužil »oktobra 1914 v bitki pri Novem
mestu (Novemiesto južno od Przemysia) v Galiciji,
ko nam je bilo vsied ruske premoči zapovedano umi-
kanje. Na vprašanje poveljnika (imena ni vedel pove-
dat) kateri hočejo prostovoljno v jarke, da bi s stre-
ljanjem zadrževali sovražnika, ki je naše zasledoval,
se jih je oglasilo več (12) med njimi tudi jaz. Šli smo v
strelske jarke in od tam s streljanjem z navadnimi in
strojnimi puškami toliko časa zadrževali sovražnika,
da so se drugi lahko umaknili. Izmed vseh nas je bil
samo jeden ubit, vsi drugi smo se polagoma drug za
drugim srečno rešili — in zato smo bili odlikovani.«' j
Ranjeni in ubili
Ogorčeni boji, slaba opremljenost in neizkušenost
vojakov so bili vzrok številnim poškodbam. Prvi
ranjenec iz okolice Dragatuša je bil Peter Kump iz
Dragatuša št. 16, ki je že 12. septembra 1914 pisal
ženi iz C kr. bolnice v Celovcu, da je »bil na Malo ma-
šo ranjen na roko desno, sem imel prestreljeno, zdaj
sem pa hvala Bogu dobro prišel k sebi, draga žena
dam ti znat, da dinara nimam več veliko, kdaj bom
nucal, bom ti že pisal, da mi boš poslala. Draga žena,
prosim te, pojdi k gospodu in jim reci, da ti naj eno
prošnjo spišejo, da bi šel jaz domu za kakšne tri tedne
ali pa en mesec in reci župnike, da bi ti rada, da ja pri-
dem dam. Ko dobiš to pismo moraš poj t vale k župni-
ke naj spišejo valje prošnjo in jo pošljite na špitalko-
mando Rezerve — špital Nr. 2 Objekt Nr. 2 Klagen-
furt. .. Še bi ti imel veliko za pisat, samo nimam zdaj
cajta, zakaj bomo imeli vizit, bodo nam previli
rane..
Drugi ranjenec, ki je pisal svoji ženi iz Reservespi-
tala v Erzsébetvarosu (Elizabethstadt) na Ogrskem —
je Janez Matkovič iz Tanče gore. Ranjen je bil 19. ok-
tobra. Tako kot Kump tudi Matkovič prosi domače
naj mu pošljejo denar, »nimam nič, da bi si kaj kupil.
Pošelji mi kaj brzo moreš po telegrafu, dinar bi hitre-
je dobil...« Matkovič je znova pisal 30. oktobra. V
pismu tolaži domače, da »ni treba žalovat, saj nisem
ko posebno hudo ranjen, je mi boljše... to bi rad
znal, dali dobiš kakšno podporo ah ne... dam ti znat,
da se mi vidi dolgočasno za domovino, ali ni za po-
magat, lahko je vam ker ste doma.. .«^°
V pozni jeseni 1914 je v Galiciji zahteval svoj davek
tudi mraz. »16. novembra je prišel na 14 dnevni do-
pust Jožef Vranešičiz Breznika št. 3, kise je v Galiciji
zelo prehladu... Dne 29. novembra je pa prišel tudi
na 14 dnevni dopust Janez Kunič iz Lahine št. 7. Zelo
je prezebel v Galiciji na noge in bil nekaj časa tudi v
bolnišnici v Beljaku.«''''
Konec novembra je iz bolnišnice v Hermanstadtu
na Sedmograškem pisal Janez Bahor iz Dragovanje
vasi št. 10. Ženi in domačim sporoča, da »so mu bol-
nišnici odrezali obe nogi — le pete so ostale — vendar
upa, da bo še hodil brez palice... Zelo je ozebel v Ga-
liciji na noge, tako, da so mu začeli prsti na nogah
gnjiti. On sicer ni dovolil rezali na nogah, pa so mu
zdravniki to storili zoper njegovo voljo, ker so pač
sprevideli, da je stvar sicer smrtnonevarna. Tako je
sam povedal svojemu očetu, ki ga je šel obiskal na-
ravnost v Hermanstadt takoj, ko so dobili doma gori
omenjeno vojnopoštno dopisnico.«''^
Tudi leta 1915 so številni Belokranjci pisali domač-
im iz bolnišnic. Že v začetku januarja je sestri pisal
Peter Puhek iz Obrha št. 5, ki je ležal v »k. n. k. Re-
servespital in Kiralyhida (Brück a. d. Leithe).«''^ Pu-
hek je bil »jako ranjen u prsa u levo stran me je kro-
gla zadela, da ne morem nikamur iz postelje... Veli-
ko trpim, da se Bog usmili. ..«''*
Junija je bil ranjen »v levo nogo Jure Horvat iz
Tančegore št. 47. Pisal je iz rezervne bolnišnice v Bu-
dapests«''^ Avgusta je pisal župniku, da »ko ste Vis
svojimi dragimi farani slavili praznik sv. Rešnjega Te-
lesa častili so pri nas najbolj kugle žvižgale in mene je
zadela sovražna kugla v levo nogo pod kolenom ter
306
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989
mi jo Čez prebila. No, hvala Bogu zdaj so že rane za-
celjene samo v stopalu je ne morem pregibat, zdaj
grem v kopeli se zdravit.. .«^'
Na gališkem bojišču sta bila 1915 ranjena tudi Ja-
nez Wolf iz Knežine št. 12 in Jurij Kuzma iz Brdar
št. 13. Wolf je bil ranjen v roko in nogo, zdravil pa se
je v »v C. in kr. rezervni bolnici v Oberhollabrun pri
Dunaju«.^'' Kuzma je pisal domačim, da leži »v bol-
nišnici v mestu Dornawatra — 'v bukovinski deželi'.
Obe nogi da ima v gipsu in ne more niti sedeti niti
ležati. Trpi silno velike bolečine.«^^
Vojni ujetniki
Bitke v Galiciji in nenehno premikanje fronte so
poleg ranjencev prinesle tudi vojne ujetnike, Avstro-
Ogrski ruske in Rusiji avstro-Ogrske. Med slednjimi
so bili tudi številni Belokranjci. Iz pisem, ki so jih po-
šiljali domačim, lahko slutimo, da je bilo ujetništvo
včasih celo prostovoljno, saj je predstavljalo rešitev iz
bojnih vrst in vzbujalo upanje za večjo možnost pre-
živetja vojne morije.
Prvi, ki je pisal iz ruskega ujetništva in sicer fe-
bruarja 1915 iz Moskve, je bil »črnovojnik Štefan
Kump iz Nerajca št. 16. Piše, da je vjet na Ruskem 'in
mu nič ne fali'. Jaz sem zdaj na Ruskem in bom prišel
zdrav damuh, kedaj bo mir narejen. Jast mislim, da
ko Boža vola, da ne bo to več drugo tako trpelo, pa
saj jast itako več ne bom šel v vojsko sem na Ruskem
in bom dokler bo mir narejen te ni mi nič slabega hva-
la Bogu.«^^
Iz ruskega vojnega ujetništva je pisal tudi »Matevž
Veselic iz Belčega vrha št. 22. Pozneje je pisal iz
'Stancija Kaahka' v Srednji Aziji-«^"
»Iz vojnega vjetništva se je oglasil tudi Matija Ver-
derber iz Obrha št. 11 o katerem se je sicer zvedelo,
da je bil ranjen a se ni dolgo nič vedelo, ali je še živ ali
ne. Pisal je iz mest Elabuga, gubern. Wiatka v ev-
ropski Rusiji.«^''
Iz ujetništva v ruski Aziji je 13. februarja 1915 pisal
Janez Držaj iz Dragatuša in obvestil sorodnike, da so
ga »30. decembra Rusi vjeli in Kuniča iz Crešnjevca
in več drugih tovarišev.«" Prosil je tudi za denar,
»da bi mi poslali nekoliko kron, kajti zdaj mi je tako
prišlo, da nimam niti 1. vinarja, da bi si tobaka
kupil..
Zgodaj spomladi 1915 se je »iz ruskega vjetni-
štva in sicer iz okraja Tomsk oglasil tudi Matija Jer-
man iz Kvasice št. 9, ki ni pisal še odkar je odrinil v
vojsko.«'*
»Dne 19. marca 1915 se je oglasil vjetnik Peter
Mat kovic iz Goleka št. 5. kije v ruskem vjetništvu v
mestu Skobelov, Turkestan v ruski Aziji. Vojna do-
pisnica je bila pisana dne 24 januarija 1915 in je prišla
v Dragatuš 19. marca 1915. torej v 54 dneh.«^^
»Iz mesta 'Canapa' — Samara — je pisal dne 1/4.
1915 Janez Adam iz Malega Nerajca št. 23. Pismo je
prišlo iz Rusije v 53 dneh. Tudi od tega fanta ni bilo
nikakega glasu, odkar je dne 2 augusta odrinil v vcy'-.
sko.«^^
»Iz ruskega vjetništva je pisal Franc Babic iz Creš-
njevca št. 8. Pisal ni še nobenkrat odkar je šel v voj-
sko. Zato je bilo doma tim večje veselje, ko je 13. ju-
nija prišla dopisnica iz Ashabad, Turkestan, azijatska
Rusija. Piše pa sledeče: Ljubi moji starisi, vzamem si
malo časa, da vam dam znat od sebe, vem da ne znate
kako seje zmano zgodilo. Ujet sem 20. decembra in
zdaj sem prišel na mesto 27. januarja. 17 dni sem za-
veno masiral in 20 dni sem se po cugu vozil, vse bo-
žične praznike sem masiral ali ljubi moji znate da mi
ni bilo prav, samo to je dobro, ker smo 3 domači —
Kambičev sin iz Černomlja, pa 'baričef (Barič) iz Upe
smo zmiraj kot eden, zdaj vas prosim, ko pismo dobi-
te pošljite mi 20 kron in dobro si recepis spravite, pa
kaj brž morete mi pošljite, zakaj sem skoro gol, zdaj
vas še enkrat pozdravljam vse skup jast vaš sin Franc.
Dopisnica je datirana z dne 29. januarja 1915 —
torej je z velikimi zamudami prišla v Dragatuš v 4 me-
secih in 14 dnevih.«"
Iz ruskega ujetništva sta pisala tudi Anton Matko-
vič iz Tanče gore št. 35 in Mihael Mušič iz Tanče gore
št. 9. Mušič je pisal »ženi 8. junija iz mesta 'Novou-
sensk' da je bil '8 maja vjet in zadnjega maja sem pri-
šel na mesto. '«^'
Iz ruskega ujetništva so preko Rdečega križa priha-
jala sporočila od vojakov, ki niso pisali domačim, vse
odkar so odšli v vojsko. Tako je konec leta 1915 dru-
štvo 'Rdečega Križa' v Ljubljani sporočilo županstvu
v Butoraju, da je v azijski Rusiji »v Merw. — geb.
Transkaspien — vojni vjetnik Karo! Butala iz Sipka
št. 8. O njem ni bilo glasa od začetka vojne — skoro
16. mesecev.«
Potom 'Rdečega Križa' se je istotako izvedelo, da
je v Rusiji vjet Peter Brajdič iz Zapudja št. 34. Odkar
je šel iz doma (2 augusta 1914) je samo enkrat pisal še
iz Ljubljane — potem ni bilo glasa od njega — dokler
ni 'Rdeči Križ' poslal gorenje veselo sporočilo, da
Brajdič živi v Rusiji kot vojni vjetnik (vjet 2/5. 1915.
v Ochansk, Gub. Perin, Eu. Rusija).«'^
Domačim so iz ruskega ujetništva pisali vojaki sa-
mi, o nekaterih so prihajale vesti preko Rdečega
križa, drugi pa so sporočila pošiljali napisana »več-
krat v nemškem jeziku. Ker je nemščina zelo slaba, so
jim najbrž pisali Rusi v njihovem imenu.«^° Maja
1916 je tako pisano dopisnico poslal tudi Matija Me-
tež iz Nerajca št. 9, ki se ni oglasil vse od avgusta
1914. »Po preteku 20 mesecev pa pride do njega voj-
na dopisnica, ki jo je v njegovem imenu pisal nekdo
iz Rusije...« Dopisnica je pisana — kot druge — v
nemškem jeziku in sicer:
»Russland 1. Mai 1916
Lieber Frau!
Ich bin Gottzeidank noch immer gesund Hoffe auch
dier. Adres Landwirschafliege Ferein Dongebiet Mil-
lerowa Russland. Mit Herzlichsten Gruss und Kuss
Mathias MetteS
Bitte auf Rotte Kreuz zuschreiben.«^^
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989
3071
Proti koncu vojne je bilo življenje v ruskem ujetni-
štvu vedno težje. Tako je Janez Kunič iz Crešnjevca
št. 16 pisal aprila 1917, da »mora delat vsakidan v
rudniku globoko pod zemljo, delo je nevarno, da nas
sam Bog varuj, in življenje dolgočasno in težavno, k
maši ne gremo nikdar in sploh tukaj se Božja beseda
ne čuje nikdar. V cerkvi sem bil pred dvemi leti, ko
smo še bili v Aziji, potem pa nisem bil nikdar več...
Dozdaj je na svetu le žalost in trpljenje, tako, da ni
čuda, ko bi obupal — pa praznik in nedeljo se tukaj
ne ve.. .«'^ A
Padli
Hude bitke so poleg ranjencev in vojnih ujetnikov
zahtevale tudi številne smrtne žrtve. Čeprav je v Gali-
ciji padlo sedem mož iz Dragatuša in okolice, je v
kroniki ohranjen prepis samo ene vojne dopisnice iz
junija 1915, na kateri je neki dr. Demšar sporočil do-
mačim tragično smrt Franca Adama iz Vel. Nerajca
št. 25. »Javljam Vam tužno vest, daje 12. junija do-
poldne ob 10 padel Vaš sin Franc Adam roj. 96. pri-
deljen 1. komp. našega lovskega baona. 1. roj je mo-
ral iti naprej proti močnim ruskim pozicijam pri
Smiakovcih severno od Horodenka, kar prileti šrap-
nel, čigar jeklena cev mu zdrobi črepinjo.
Bil je takoj mrtev, pokopali smo ga na griču pred
vasjo, postavili mu lesen križ z napisom..
Bojišča v Bosni in Srbiji
Razmere na bojiščih
Poleg bitk v Galiciji in na ostalih vzhodnih bojiš-
čih so belokranjski vojaki sodelovali tudi v bojih na
Balkanu. Z 11. oktobrom 1914 je datirano prvo pis-
mo, ki ga je pisal domačim iz Bosne Janez Vrtin iz
Breznika št. 9. Iz pisma izvemo, da so bile razmere,
tako kot v Galiciji, tudi tu težke, slabo vreme in mraz
pa sta še dodatno vplivala na slabo počutje v bojnih
jarkih... »Slabo je, da ni za dopovedat, takove šole
še nisem imel, kaj sem živ, sneg pada, mrzlo je tako
da se težko bavi..Ko je bil Vrtin konec leta pre-
meščen v »A^. n. k. Stabiles Pferdespital Tuzla — kjer
je imet na oskrbi bolne konje«, je pisal, da »jako
zdravo ni to delo, pa morebit bolje, kot onda, ko ku-
gle brundajo okoli uh.«^^
Iz Srbije je konec 1914 pisal domačim in župniku
Ivan Kocjan iz Sel št. 4. Tudi on toži nad mrazom, saj
je bil zdrav »zmiraj do 4 decembra, samo na noge
smo bili vsi pozebli že poprej toda prve štiri dneve de-
cembra smo imeli ljuto borbo.. .«'^
Ranjeni in ujeti
Eden prvih ranjencev v prvi svetovni vojni, ki je
bil doma v okolici Dragatuša, je bil Janez Vrtin, ra-
njen oktobra 1914 »v boju s Srbi. U. oktobra je pisal
domačim iz Bosne, da bom kmalu zdrav samo, bo
treba jet če se kam bolj ne obrne... Pet dan sem bil v
ognju sem jo dobil glih v sredo v roko, tako dobro je,
da ni šla čez kost, zraven je mogla kost ranit zakaj mi
palec in kazalec še zdaj spijo, tako bo vre za zmerom,
dokler bom j;v.«''
Decembra 1914 je iz vojnega ujetništva iz Niša pi-
sal: »potom 'Rdečega križa' od vojne cenzure pregle-
dano pismo in dopisnico ob jednem^' Janez Kocjan iz
Sel št. 4. Bil je prvi o katerm seje zvedelo, da je v voj-
nem vjetništvu.«^^ Kocjan je bil v bitki v začetku de-
cembra ranjen na obeh rokah... Toda druga nadloga
nas je zadela, vse ranjence, ker nismo mogli po noči
zbežali. Zato so nas Srbi zarubili in odpeljali v svojo
bolnico najprej v Čačko, tam smo bili 4 dni in zdaj so
nas prepeljali spet v Kruševac, ker se moramo umika-
ti novim ranjencem, ki noč in dan prihajajo iz bojiš-
ča. Postrežba in gostoljubnost, katero nam izkazuje-
jo Srbi je izvrstna in vse pohvale vredna.«*"
Kocjan je bil iz Niša najprej prestavljen v Kruše-
vac; maja 1915 je pisal iz Aleksandrovca, »ker nas je
15 prestavljeno iz Kruševca v Aleksandrovac v držav-
ne vinograde delat. In nam je tukaj dobro, imamo
nekaj plače in dobro jed. Zdrav sem zdaj popol-
noma. . .«*^
Kocjan, ki je decembra 1914 upal, da pride »do-
mov za Veliko noč če prej nebo mogoče«,*^ je bil ko-
nec 1915 prepeljan iz srbskega v italijansko ujetništvo
na Sardinijo, konec vojne pa je dočakal v Franciji.
Zahodno bojišče
Koje Italija maja 1915 stopila v vojno, seje odprla
nova fronta v Posočju in na Tirolskem. Nekateri Be-
lokranjci so bili z ostalih bojišč prestavljeni na za-
hodno fronto, drugi so bili vpoklicani na novo.
Razmere na bojišču
Eden prvih, ki je že junija 1915 pisal z italijanskega
bojišča, je bil Jožef Fink iz Goleka št. 8. Bil je med ti-
stimi Belokranjci, vojaki v prvi svetovni vojni, ki so
»že veliko prehoditi od začetka po Ruskem in po Ga-
liciji in zdaj še tukaj po visokih alpah že sedaj en me-
sec. Pa nas Se zmirom Bog varuje, da smo še zmiraj
zdravi kakor smo biti na začetku... Tukaj nam gre
malo boljše, kakor nam je šlo po Galiciji, ker večina
bojne črte stojijo zdotaj.. .«"^
Avgusta istega leta je pisal sestri Jožef Wolf iz
Knežine št. 12, ki je bil potrjen za vojaka 19. marca.
V obširnem pismu je razgrnil paleto doživljajev iz
življenja na fronti. »Jaz tvoj brat si vzamem malo ča-
sa, da ti napišem par besed, v katerih ti želim ljubo
zdravje in srečo. Dam ti znat, da pišem na Veliko ma-
šo, odločil sem si, da ti napišem kako se kaj imam.
Kadar pišem se nekoliko potolažim, vidi se mi kakor
bi se mi kamen odvalil od srca, ako glih ni nič bolj in
tudi bolj se pisma veselim, kakor Bog ve kaj da saj
308
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 37 1989
vem, kako je doma, samo žalibog, da ga redko do-
bim. Ravno na Veliko mašo sem se zmislil, kako bi
bilo lepo doma, ko bi šel k maši in se veselil doma po
svojih vrteh in svojem svetam, ovde ne moremo k
maši, nismo niti v nedeljo fraj. Ljuba sestra dam ti
znat, da se mi grdo vidi, ker sem masne bukvice zgu-
bil v kufru, ker sem saj mašo lahko bral in kratek čas
si delal — brijače mi je tudi škoda, ker moram zdaj
plačat, pa hvala Bogu saj 'očenaš' imam da si včasih
saj ob nedeljah izmolim, dam ti znat, da jaz vsako ve-
čer molim svojo molitev in roženkranc in ob nedeljah
po tri namesto maše od aprila mesca zmiraj samo
žalibože, da sem zmiraj med takovimi, ki strašno ku-
nčjo, samo stari od 42 do 50 let so tu, malo nas je
mladih, ti ki so, so glih takovi kot stari, za vsako be-
sedo Boga in Marijo kunejo, in druge besede ne ču-
jem kot čez gospode in papeža in cerkev to so prve be-
sede, ko vstanejo in zadnje, ko gredo spat, to je križ
pred jedjo in po jedi. Ima nas 40, skoro vsi so enaki,
da ni razločka nič, da bi bil kateri bolji. Če bo Bog
gledal na greh, ne bo konca vojske, dokler bo en člo-
vek živ, to je tako, da je samo strašno čut. Pravijo,
čuvaj se slabe tovarišije, aH zdaj se ni moč čuvat — pa
hvala Bogu da imam trdno voljo, da me ne pregovori
in ne premaže nobeden, makar jih pride 9 krat toliko,
a jaz se upam, da bom ostal pri svoji trdni misli, naj
govori kdo, kaj če, jaz spoznam, da imam pomoč od
Marije pomočnice in trdno upam v božjo pomoč. Saj
sami dobro znate, kakov sem bil doma, da nisem smel
nikamor zavoljo bolezni želodca, zdaj kar sem pri vo-
jakih ravno danes 5 mesci nisem imel nobene sitnosti,
kolikokrat mi je prišlo slabo, pa sem Marijo in sveti
Jožef in angel varuh moj — očuvajte me te nadloge in
res sem bil potlej še celi dan fraj... Bog daj in Marija
pomočnica in sveti Jožef moj patron sveti angelj va-
ruh moj, da bi bil še zanaprej bolji in jaz bom spolnil
svojo obljubo, če pridem še kedaj domov, da bom
postavil lep križ, da bi le Bog dal in mati Božja, da bi
prišel še damuh. Dam ti znat, v soboto in na Veliko
mašo strelja da je groza slišati, kar grmi po'noči in po
dnevu, kolikokrat sem se zmislil na brata, kadar sem
čul tako pokat — saj zdaj ni na dežju noč in dan če
glih ima bolečine da bi le Bog dal, da bi bil kmalu ko-
nec te strašne bitke, da bi se vidli vsi skupaj na svoji
domovini, to je kar si jaz želim, da bi saj k Božiču bili
doma vsi skup. Koliko lepih dni in praznikov je proš-
lo da nismo bili doma, pa Bog ve, koliko jih bo še, da
ne bomo; po leti je kako tako, ali po zimi bo slaba, če
dočakamo, to se lahko trefi. Pa naj se zgodi po Božji
volji, za pomagat ni, da bi Bog dal, da bi prišel saj še
enkrat damuk, da se bi nagledal po svojem kraji.
Dam ti znat, da ode je puno sadja, ali jaz sem seglih
redko sit gusto gladen, pa fala Bogu, dokler sem
zdrav morbit bo Se kdaj bolje. Zdaj je te čerčkarije
dosti, za zdaj te lepo pozdravim tebe in vse skup, oče-
ta, brata in sestre — z Bogom do svidenja! Bog daj,
da kmali, nemojte se čudit ti pisavi, zakaj pišem v tra-
vi na obrovu in hitam, samo, da sem prej gotov. Pu-
stim pozdravit vse prijatelje in sosede — srčen poz-
drav od brata Jožeta.«**
Ranjeni in padli i
Tako kot boji v Rusiji, Galiciji in na Balkanu so tu- i
di bitke na italijanskem bojišču od Posočja do Tirol
prinesle številne žrtve. Avgusta 1915 je bil »v bitki ob
Soči ranjen Jožef Mušič iz Dragatuša št. 2.«*^ No-
vembra istega leta je bil v »roko in ramo nevarno ra-
njen na italijanskem bojišču Jožef Gerzetič iz Kvasi-
ce št. 2. Zdravil se je v rezervni bolnišnici v Italiji.«*^
Nekaj več poročil kot o ranjenih se je ohranilo o |
padlih vojakih. Jožef Horvat iz Zapudja št. 8 je bil i
ubit 29. junija 1915. Smrt je župniku sporočil Franc i
Horvat iz Ambrusa, ki je bil njegov prijatelj: »Častiti ;
župnik s težkim srcem Vam naznanjam, da blagi in
predobri Jožef ne bode nikdar več videl svoje rojstne
hiše in kraja, on je v Bogu zaspal, ravno na sv. Petra
in Pavla dan je zapustil ta revni svet in se premaknil v
večno veselje, dobil je v trebuh železo od granate po
eni uri je zdihnil svojo blago dušo. Zatorej njih pro-
sim, da sporočijo njegovim domačim, pa ne zamerite
na slabi pisavi, ker sem le ljudskošolec.«*''
Novembra istega leta je na »italijanskem bojišču
padel Ivan Puhek iz Obrha št. 5. Tako je sporočil nje- \
govemu očetu neki Janko Perušič doma iz But o- •
raja...«*"
Septembra 1916 je »padel v boju na Monte Cimone
pri Arsiero v Italiji«*^ Alojzij Likevič iz Dragatuša.
Obvestilo o njegovi smrti je na županstvo v Dragatu-
šu poslal vojni kurat Spitzl.
Decembra istega leta je v »tirolskih hribih sneg za-
sul vojaka Martina Radovič iz Knežine št. 17.«^° Tudi
njegovo smrt je sporočil vojni kurat.
OPOMBE
1. Župnija v Dragatušu je bila ustanovljena 1854, ko so se iz
viniške župnije ločile vasi Dragatuš, Pusti gradeč, Lahinja,
Obrh, Nerajec, Zapudje, Belčji vrh in Knežina ter iz žrno-
maljske župnije Tanca gora, Breznik, Sela, Golek, Podlog,
Brdarce, Sipek, Kvasica in Dragovanja vas. Kroniko
župnije Dragatuš je v letih med 1. svetovno vojno pisal Jo-
sip Novak, ki je služboval v Dragatušu med 1902 in 1929.
Kroniko, ki je pisana do 1940 hrani župnijski urad. — 2.
Kronika župnije Dragatuš, dalje K, str. 79-80. — 3. K, str.
87. — 4. K, str. 96-97. — 5. K, str. 106-107. — 6.K, str. 115.
— 7. K, str. 94. — 8. K, str. 123-124. — 9. K, str. 83-84. —
10. K, str. 86-87. — 11. K, str. 89. — 12. K, str. 89. — 13.
K, str. 94. — 14. K, str. 95. — 15. K, str. 109. — 16. K, str.
116-117. — 17. K, gl. op. 15. — 18. Isto. — 19. K, str. 99.
20. Isto. — 21. K, str. 100. — 22. gl. op. 5. — 23. Isto. —
24. K, str. 101. — 25. K, str, 98. — 26. K, gl. op. 24. — 27.
K, str. 104-105. — 28. K, str. 108-109. — 29. K, str. 127-128.
30. Isto.—31. K, str. 131-132.—32. K, str. 141.—33. K,
str. 108. — 34. K, str. 88. — 35. Isto. — 36. K, str. 93. —
37. K, str. 88-89. — 38. K, str. 91. — 39. Isto. — 40. K, str.
93-94. — 41. K, str. 105. — 42. K, str. 92. — 43. K, str. 116.
— 44. K, str. 120-122. — 45. K, str. 119. — 46. K, str. 125.
— 47. K, str. 113-114. — 48. gl. op. 46. — 49. K, str. 135.
— 50. K, str. 138.