.... AGORA Zbirka ..... • AGORA Uredniki zbirke Nada Grošelj, Brane Senegačnik, Marjeta Šašel Kos Matej Hriberšek Klasični jeziki v slovenskem šolstvu 1848–1945 Jezikovni pregled: Milan Žlof Oblikovanje: Milojka Žalik Huzjan Izdajatelj: Društvo za antične in humanistične študije Slovenije Zanj: Brane Senegačnik Založnik: Založba ZRC, ZRC SAZU Za založnika: Oto Luthar Glavni urednik: Vojislav Likar Tisk: Littera picta d. o. o., Ljubljana Izid knjige je podprla Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Ilustracija na ovitku: Trajanov steber (Rim) in prva stran rokopisa Grško-slovenskega slovarja Valentina Kermavnerja (NUK, Ljubljana) CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 811.124’02:371.3(497.4)”1848/1945" 811.14’02:371.3(497.4)”1848/1945" 371.671.1(497.4)”1848/1945" HRIBERŠEK, Matej Klasični jeziki v slovenskem šolstvu : 1848-1945 / Matej Hriberšek. ­Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. - (Zbirka Agora / Založba ZRC, ZRC SAZU) ISBN 961-6568-16-7 © 2005, Založba ZRC, ZRC SAZU Vse pravice pridržane. Noben del te izdaje ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepisan v katerikoli obliki oz. na kateri koli način, bodisi elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem ali kako drugače, brez predhodnega pisnega dovoljenja lastnikov avtorskih pravic (copyrighta). MATEJ HRIBERŠEK KLASIČNI JEZIKI V SLOVENSKEM ŠOLSTVU 1848–1945 LJUBLJANA 2005 svojima staršema, očetu Ediju in mami Jerici, v zahvalo VSEBINSKO KAZALO UVOD ............................................................................................ 11 1. PORAJANJE KLASIČNE GIMNAZIJE ....................................... 17 Pojav neohumanizma .................................................................. 17 Rojstvo klasične filologije ............................................................ 25 August Friedrich Wolf ............................................................ 29 Wilhelm von Humboldt .............................................................. 33 Humboldt-Süvernova reforma .................................................... 39 2. KLASIČNI JEZIKI V AVSTRIJSKEM ŠOLSTVU V OBDOBJU 1848–1918 ................................................................. 46 Šolska reforma leta 1849 ............................................................. 46 Bonitzeva doba (1850–1867) ...................................................... 52 Zametki sprememb – realna gimnazija ...................................... 63 Gimnazijska anketa leta 1870 ..................................................... 65 Obdobje ravnovesja (1870–1900) .............................................. 68 Predreformna doba (1900–1908) .............................................. 81 Velika srednješolska anketa na Dunaju leta 1908 – osnova za reformiranje srednjega šolstva .................................. 83 Reforma avstrijskega srednjega šolstva v letih 1908–1909 ....... 88 Specialna didaktika pouka klasičnih jezikov ............................. 95 Slovnični pouk ........................................................................ 95 Lektira ................................................................................... 105 3. SLOVENSKI UČBENIKI ZA KLASIČNE JEZIKE V OBDOBJU 1848–1918 ............................................................... 120 Prvi poskusi ................................................................................. 120 Prvi slovar .............................................................................. 137 Prva grška slovnica ................................................................ 141 Obdobje 1874–1918 ................................................................... 144 Prvi učbeniki ......................................................................... 144 Wiesthalerjev slovar 1894–1918 ........................................... 168 Razmah učbeniške produkcije ............................................ 176 Anketa o slovenskih učnih knjigah za srednje šole leta 1906 ........................................................... 184 »Zlata doba« učbenikov za klasične jezike (1906–1918) .... 186 Društvo slovenskih profesorjev in njegovo delovanje na področju klasičnih jezikov v obdobju 1906–1918 .............. 214 4. KLASIČNI JEZIKI V SLOVENSKEM ŠOLSTVU V OBDOBJU 1918–1945 ............................................................... 224 Prizadevanja za ohranitev klasično-humanistične izobrazbe ... 224 Gimnazijsko šolstvo po 1. svetovni vojni in položaj klasičnih jezikov v njem ............................................................. 229 »Sic volo, sic iubeo!« ..................................................................... 237 Obdobje krize (1927–1941) ...................................................... 253 Obdobje 1935–1941 ............................................................. 258 Med 2. svetovno vojno ............................................................... 266 Društvo prijateljev humanistične gimnazije 1920–1941 ......... 268 5. SLOVENSKI UČBENIKI ZA KLASIČNE JEZIKE V OBDOBJU 1918–1945 ............................................................... 276 Wiesthalerjev slovar 1918–1945 ................................................ 303 6. SKLEPNA BESEDA .................................................................... 309 PRILOGA 1: SLOVENSKI UČBENIKI, PRIROČNIKI IN UČNI PRIPOMOČKI ZA KLASIČNE JEZIKE, KI SO IZŠLI V LETIH 1860–1945 ........................................................................... 313 PRILOGA 2: AVSTRIJSKI IN NEMŠKI UČBENIKI IN UČNI PRIPOMOČKI ZA KLASIČNE JEZIKE, KI SO JIH UPORABLJALI NA SLOVENSKIH GIMNAZIJAH V LETIH 1849–1918 ....................................................................... 320 A. Latinski učbeniki ................................................................... 320 1. Slovnice ............................................................................. 320 2. Vadnice, čitanke ............................................................... 321 3. Berila, izbori besedil, komentarji .................................... 323 4. Slovarji ............................................................................... 325 a) Šolski slovarji ............................................................... 325 b) Priročni slovarji .......................................................... 326 B. Grški učbeniki ....................................................................... 327 1. Slovnice ............................................................................. 327 2. Vadnice, čitanke ............................................................... 327 3. Berila, izbori besedil, komentarji .................................... 328 4. Slovarji ............................................................................... 330 a) Šolski slovarji ............................................................... 330 b) Priročni slovarji .......................................................... 330 PRILOGA 3: ČLANKI S PODROČJA KLASIČNE FILOLOGIJE, OBJAVLJENI V LETIH 1849–1918 V IZVESTJIH GIMNAZIJ, KI SO JIH OBISKOVALI SLOVENSKI DIJAKI ............................ 331 VIRI IN LITERATURA ................................................................... 347 SEZNAM SLIK ................................................................................. 365 IMENSKO KAZALO ....................................................................... 371 STVARNO KAZALO ....................................................................... 391 UVOD Ko sem se l. 2000 po zagovoru svojega magistrskega dela začel od­ločati o temi za doktorsko disertacijo, sem med prebiranjem slo­venskega prevoda Jägerjevega Uvoda v klasično filologijo, 1 naletel na naslednji stavek: »Zanimiva bi bila študija o didaktični in metodični naravnanosti pouka klasičnih jezikov na Slovenskem v preteklih obdobjih, o obse­gu in vsebini tega pouka, o prednostih in pomanjkljivostih, o sodob­nosti ali zastarelosti učbenikov, o priljubljenosti ali nepriljubljenosti pouka latinščine ali grščine (in o vzrokih za to), o idejnih ozadjih in ideoloških pritiskih, ki so botrovali ukinjanju klasičnih gimnazij, iz­ločanju latinščine in grščine iz naših gimnazijskih programov, ter o kulturni škodi in intelektualni revščini, ki je bila s tem povzročena.« Stavek, ki ga je akad. prof. dr. Kajetan Gantar zapisal v Dodatku k omenjeni knjigi, kjer je predstavil vlogo klasične filologije v sloven-ski kulturi, je dal l. 1999 prvi namig za ukvarjanje s to tematiko; ne­posredno pa me je k obravnavi te snovi spodbudil moj mentor pri doktorski disertaciji dr. Matjaž Babič. Ta monografija je nastala na osnovi doktorske disertacije in gra­diva, zbranega pri njenem nastajanju. Tematika, ki jo delo obravna­va, je bila doslej redko obravnavana; nekatere njene vidike zajema Vlado Schmidt v svoji Zgodovini šolstva in pedagogike na Slovenskem, veliko pa se je z vprašanji zgodovine pouka klasičnih jezikov in z učbeniki za klasične jezike v svojih člankih in razpravah ukvarjal vodja Zgodovinskega arhiva in muzeja Univerze v Ljubljani dr. Jože Ciperle. Prvotna je bilo mišljeno, da bi se obravnava osredotočala samo na učbenike, vendar pa bi bila zgolj analiza učbenikov preveč suho­parna in bi pokazala le malo. Za temeljitejši prikaz je bilo treba obrav­navo učbenikov navezati na širši okvir šolske zgodovine, zlasti zgodo­vine pouka klasičnih jezikov in na spremembe znotraj njega. Časov­na delitev na tri obdobja (1. pred 1848; 2. 1848–1918; 3. 1918–1945) se pokriva s prelomnimi političnimi dogodki in spremembami. Jäger, G.: Uvod v klasično filologijo. [Prevod Kozma Ahačič et al.; dodatek k slovenski izdaji Kajetan Gantar.] Ljubljana 1998, 178. Če se ozremo približno 200 let nazaj v zgodovino šolstva in pri­merjamo šolske sisteme, njihove spremembe in reforme ter instituci­je, ki so se oblikovale znotraj njih, je institucija, ki je najbolj zazna­movala to obdobje, ki je več kot poldrugo stoletje veljala za najemi­nentnejšo izobraževalno ustanovo in je kot takšna še danes usidrana v naši zavesti, nedvomno klasična gimnazija. Njen nastanek je pomenil svojevrstno revolucijo, saj je dvignil srednje šolstvo na povsem novo kvalitativno raven, mu dal novo vsebino in ga zaznamoval za dobrih 150 let. Zato je obravnava osredotočena prav na fenomen klasične gimnazije kot središča in žarišča klasično-humanistične izobrazbe s poudarkom na klasičnih jezikih. V obravnavi se prepletata dva vidika: zgodovinsko-pedagoški in filološko-didaktični; z združevanjem obeh skuša delo raziskovalno-analitično in komparativno podati komplek­sen pregled položaja klasičnih jezikov v slovenskem šolstvu od rojstva klasične gimnazije do leta 1945. V obravnavo so vključene vse gimnazije, na katerih sta se poučevala latinski in grški jezik in so jih med letoma 1848 in 1945 obiskovali slovenski dijaki: klasična gimnazija Ljubljana, Škofijska privatna gimnazija v zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, klasična gimnazija Maribor, II. državna realna gimnazija Ljubljana (Poljane), gimnazija Kranj, gimnazija Celje, gimnazija Ptuj, gimnazija Kočevje, realna gimnazija v Ljubljani, realna gimnazija Murska Sobota, gimnazija Novo mesto, gimnazija v Gorici, gimnazija v Trstu, gimnazija Koper, gimnazija v Beljaku, gimnazija v Celovcu in gimnazija v Št. Pavlu. Ker je prikaz šolstva pred letom 1848 že precej dobro obdelan (Schmidt, Ciperle), se začenja obravnava s predstavitvijo idejnih tokov, novih pedagoških misli, pa tudi literarnih pobud, zgodovinskih dogodkov in dela posameznikov, ki so omogočili oblikovanje klasične gimnazije v Prusiji v začetku 19. stoletja. Drugi del se začne z letom 1848 oz. 1849, z znamenito šolsko reformo, s katero so bile začrtane smernice gimnazijskega šolstva za skoraj 70 let, v veljavi pa so ostale tudi po propadu avstro-ogrske monarhije. Za gimnazijsko zgodovino in za pomen klasičnih jezikov v avstrijskem gimnazijskem sistemu pomeni odločilni prelom s prete­klostjo oblikovanje Osnutka organizacije gimnazij in realk v Avstriji ter delo njegovih tvorcev, Franza Exnerja in Hermanna Bonitza. Obrav­nava se ne posveča ugotavljanju razlik med položajem klasičnih jezi­kov v predmarčnem šolstvu in po reformi, ampak bolj vplivom nemške­ga (po Bonitzevi zaslugi zlasti pruskega) šolstva v reformnem in pore­formnem obdobju. V obravnavo, ki temelji predvsem na analizi zgodovine samega šolstva in delno tudi na interpretaciji zgodovinskega konteksta, je zajet prikaz stanja in sprememb klasičnih jezikov na gimnazijah, včasih dopolnjen tudi s statističnimi podatki. To sprem­ljajo obravnava sprememb v šolstvu in njihovega vpliva na položaj klasičnih jezikov, oris nastanka prvih slovenskih učbenikov za klasične jezike od prvih poskusov (1860–1873), preko prvih dosežkov do »zlatega obdobja« (1906–1918), sumaren prikaz prevajalske in stro­kovne dejavnosti filologov v tem obdobju, vpliv delovanja nekaterih ustanov (zlasti l. 1906 ustanovljenega Društva slovenskih profesorjev), na vse našteto pa se navezuje tudi problematika slovenščine kot učnega jezika na gimnazijah, ki je bila pri pouku latinskega in grškega jezika aktualna vse do konca avstro-ogrske monarhije. Pregled in razčlemba učbenikov skuša odkriti ozadje njihovega nastanka (kolikor je to mogoče), njihovo originalnost ali zgledovanje po sočasnih nemških in avstrijskih učbenikih. Drug vidik obravnave je primerjava specialnodidaktičnega pristopa in njegovih sprememb glede na zahteve učnih programov, še posebej pa ukvarjanje z avtorji, ki so jih prebirali v sklopu redne šolske lektire, spremembami izbora avtorjev in njihovih del ter primerjava z zahtevami pouka in učnimi cilji. Posebej zanimiv vpogled v didaktiko in metodiko klasičnih jezikov nudijo članki, ocene in razprave, ki so jih pisali profesorji za klasične jezike v znanstvenem in strokovnem časopisju ter v gimnazijskih izvestjih; seznam člankov s področja klasične filologije, objavljenih v gimnazijskih izvestjih, je naveden tudi v posebni prilogi. Enak pristop je ohranjen tudi pri prikazu položaja šolstva, kla­sičnih (oz. humanističnih) gimnazij in obeh klasičnih jezikov v obdob­ju med obema vojnama ter orisu sprememb in analizi učbenikov. Predstavitev tega obdobja permanentne krize (ukinjanje gimnazij, upadanje uspešnosti, težak socialni položaj dijaštva in učiteljstva ...) in nasprotij med humanisti in realisti, pri čemer sta bila oba klasična jezika vseskozi predmet burnih razprav, se osredotoča izrecno na srednje šolstvo; zgodovina filološke stroke od ustanovitve Oddelka za klasično filologijo Filozofske fakultete v Ljubljani ni zajeta. Obravnavo dopolnjuje tudi sumaren prikaz delovanja Društva prijateljev humanistične gimnazije kot osrednje ustanove, ki se je borila za obstoj klasičnih (humanističnih) gimnazij in za ohranitev položaja klasičnih jezikov v njih. V besedilu je večkrat uporabljen izraz »starinoslovje«. Bralce ob tem opozarjam, da izraza ne enačim z »arheologija«, kot ga Slovar slovenskega knjižnega jezika, in tudi ne s »klasična filologija«. Pod tem izrazom, ki je prevod nemškega termina Altertumswissenschaft, je mišljena »celotna vednost o antiki«, vključujoča klasično filologijo in vse njej sorodne stroke, ki se ukvarjajo s preučevanjem antike. Morda bo koga presenetilo, da je toliko prostora namenjeno učbenikom za klasične jezike. To ni naključje, saj se je v obdobju 1848–1945 ustvarjalnost slovenskih klasičnih filologov najbolj mani­festirala prav pri izdajanju učbenikov (če odštejemo nekaj prevodov, ki so izšli v tem obdobju). Delu, ki je mišljeno tudi kot pomnik vsem tvorcem pouka klasič­nih jezikov na Slovenskem (čeprav so omenjeni samo najvidnejši pred­stavniki filološke stroke in zagovorniki humanistične izobrazbe), je dodano tudi precej slikovnega materiala. Želel sem namreč, da bi dobilo tudi značaj priročnika in učbenika ter da bi predstavljeni po­samezniki in njihovo delo na področju filologije zaživeli pred bral­cem tudi v grafični obliki. Večino omenjenih oseb namreč ne pozna­mo. Dostikrat govorimo o učbenikih dr. Josipa Pipenbacherja (slov­nici in vadnicah), ne da bi sploh vedeli, kdo je bil Pipenbacher; govo­rimo o Franu Wiesthalerju, avtorju našega velikega latinsko-slovenske­ga slovarja, pa je vse, kar ga zaznamuje, njegova knjiga; govorimo o Antonu Sovretu, našem najplodovitejšem prevajalcu iz klasičnih je­zikov, pa ostane samo ime. Viri za uporabljeno slikovno gradivo so: a) učbeniki, zbranih v različnih knjižnicah; b) slovenski revijalni tisk in časopisje iz obravnavanega obdobja (Slo­ venec, Slovenski narod, Jutro, Mentor, Carniola, Nova doba, Ta­ bor, Ilustrirani Slovenec, Straža, Časopis za zgodovino in narodo­ pisje, Slovenski gospodar, Planinski vestnik, Misel in delo idr.); c) Šlebingerjev Album slovenskih književnikov; č) rokopisno gradivo, ki ga hrani Rokopisni oddelek NUK; d) slikovno gradivo Slovenskega šolskega muzeja; e) nekatere kvalitetne internetne strani za področje klasične filolo­ gije. Zbral sem vse, kar je bilo mogoče najti, kar se najde v katalogih, seznamih knjig, uporabljanih pri pouku na gimnazijah, v strokovni literaturi o zgodovini šolstva ter raznih poročilih o delovanju društev in šol; to je terjalo ogromno logistike in »terenskega dela«: iskanja po knjižnicah (Ljubljana, Maribor, Celje, Novo mesto, Gorica, Dunaj idr.), arhivih (Arhiv Republike Slovenije, Nadškofijski arhiv Ljubljana, Mestni arhiv Celje, Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani, arhivi zasebnikov) in rokopisnih oddelkih knjižnic (Rokopisni oddelek NUK, Ljubljana; Enota za domoznanstvo UKM, Maribor). Velika težava pri nastajanju dela je bila raztresenost gradiva. Nobena slovenska knjižnica nima celotne zbirke vseh latinskih in grških učbenikov, zato je bilo treba za njeno kompletiranje pregle­dati knjižnice po vsej Sloveniji in celo avstrijsko nacionalno knjižnico ter jih dopolniti še z gradivom iz zasebnih zbirk. Marsikaj se je ohra­nilo samo v rokopisu; tedaj je bilo treba poleg gradiva, ki ga hrani Rokopisni oddelek NUK, pregledati tudi nekatere neurejene in nee­videntirane zapuščine v lasti zasebnikov. Enaka težava je bila pri zbi­ranju izvestij slovenskih gimnazij; tudi pri tem je bilo treba za dopol­nitev gradiva obiskati vse omenjene ustanove. Po drugi strani pa je iskanje gradiva sprožilo plaz odkrivanja novega gradiva in podatkov. Na dan je prišlo nekaj doslej še nezna­nih novosti. Naj omenim zapuščino dr. Josipa Tominška, enega naj­pomembnejših slovenskih filologov, najvidnejšega didaktika pouka klasičnih jezikov, večkratnega ravnatelja slovenskih gimnazij, šolske­ga nadzornika, družbeno izjemno angažiranega moža tako za časa Avstrije kot tudi v obdobju med obema vojnama in po 2. svetovni vojni ter znanega planinca (spomnimo se samo Tominškove poti na Triglav). O njem zbrano gradivo, dopolnjeno z gradivom iz njegove zapuščine, je tako obsežno, da ga bo treba predstaviti v posebni mo­nografiji. Natančnejša predstavitev posameznikov bi terjala preveč prostora; mislim, da je dovolj zgovoren ilustrativni dokaz za to, če samo omenim, da Tominškova bibliografija šteje več kot 800 enot. Podobno je s patrom Ladislavom Hrovatom, avtorjem prve sloven­ske latinske slovnice, in s še številnimi drugimi slovenskimi filologi. Bojazni, da bi ne bilo dovolj gradiva za nadaljnje obravnave, torej ni. Del, ki obravnava položaj klasičnih jezikov po drugi svetovni voj­ni, v knjigo ni zajet; tudi o tem obdobju imamo precej odkritega, vendar pa bo treba še marsikaj natančneje preveriti in dopolniti. Zahvaljujem se vsem, ki so mi pomagali pri nastajanju dela: svoji profesorici in študijski mentorici, zasl. prof. dr. Eriki Mihevc Gabro­vec, ki mi je prijazno zaupala gradivo svojega zasebnega arhiva; akad. prof. dr. Primožu Simonitiju, p. Edmundu Böhmu in pokojnemu dr. Jožetu Kastelicu za posredovane podatke; družini prof. dr. Milana Grošlja; prof. Hubertu Reiterrerju, sodelavcu pri Avstrijskem bio­grafskem leksikonu (ÖBL), za koristne napotke; dr. Marjeti Šašel Kos za pomoč; mag. Alojzu Cindriču za priskrbljeno arhivsko gradi­vo; doc. dr. Alešu Gabriču z Inštituta za novejšo zgodovino za pomoč pri iskanju arhivskega gradiva; celotnemu osebju Slovenskega šolske­ga muzeja za prijaznost, ustrežljivost in omogočeno delo; osebju Ro­kopisnega oddelka NUK, še posebej mag. Jasni Hrovat, za vso pomoč, prijaznost in potrpežljivost; uslužbenkam Enote za domoznanstvo UKM, gospem mag. Vlasti Stavbar, Sandri Kurnik Zupanič, Nini Vuk in Dani Kmetič, za pomoč in trud; Pavletu Češarku, knjižničarju na Oddelku za klasično filologijo FF v Ljubljani, za vso podporo; vodji Zgodovinskega arhiva in muzeja Univerze v Ljubljani dr. Jožetu Ci­perletu za nasvete in pomoč; somentorju red. prof. dr. Zdenku Med­vešu za podane pripombe; mentorju in recenzentu izr. prof. dr. Matjažu Babiču za vso pomoč, koristne pripombe in nasvete za do­polnila; sorecenzentu akad. prof. dr. Primožu Simonitiju; Založbi ZRC SAZU na čelu z dr. Vojislavom Likarjem za prevzem založništva in izdaje dela; svojemu lektorju Milanu Žlofu, s katerim dejavno in uspešno sodelujeva že vrsto let; Nini, Cirili in Viliju za podporo in potrpljenje pri nastajanju te knjige. Posebna zahvala pa velja mojima staršema, mami Jerici in očetu Ediju, za vso pomoč, za materialno in moralno podporo ter spodbu­de; njima je to delo tudi posvečeno. Matej Hriberšek Ljubljana, avgust 2005 1 PORAJANJE KLASIČNE GIMNAZIJE POJAV NEOHUMANIZMA Po obdobju humanizma, ko je Evropa znova začela odkrivati antiko, je vnema za humanistične študije postopoma upadala. Naravoslovne vede, ki so se začele razvijati v 17. stoletju, so postopoma dokazovale zmotnost naukov antičnih učenjakov, na katere so prej prisegali. Navdušenje za antično književnost, ki so jo gojile latinske šole, je postopoma plahnelo: grške avtorje so zanemarjali, obravnava rim­skih klasikov je postajala vse bolj formalistična. Latinski pouk je pos­tal nujna predpostavka za učene poklice, ker je bila latinščina še ved­no jezik izobražencev, obravnava latinskega jezika pa je bila poveza­na s pridobivanjem instrumentarija za branje latinščine, pisanje in izražanje v njej; v 18. stoletju se je pouk vse bolj sprevračal v čisti formalizem.1 Ko pa se je v tem obdobju vse bolj večal tudi pomen nacionalnih jezikov in je »šolski humanizem«, kot označujemo ob­dobje od 16. do 18. stoletja, dosegel svojo najnižjo točko, se je nena­doma spet zbudilo navdušenje zanj in za njegove ideale: rodil se je neohumanizem.2 Neohumanizem je obudil ideale humanizma, vendar jih je posta­vil na povsem nove temelje. Humanizem kot spremljajoči fenomen renesanse se je v celoti usmeril v antično književnost in je z odkriva­njem antike v 16. stoletju z iskanjem, prevajanjem, komentiranjem in izdajanjem tekstov, pisanjem slovarjev itn. spodbudil delo na področju znanosti. Neohumanizem (s tem izrazom označujemo obdobje od srede 18. do prve tretjine 19. stoletja, ki je odločilno zaznamovalo dobrih 150 let nemškega šolstva, vplivalo pa je tudi na razvoj in spre­membe šolstva v drugih državah, z vplivom na avstrijsko šolstvo tudi na šolstvo na Slovenskem) pa je idejni sistem, ki je združil v sebi ideale starega humanizma, jih razvil in poglobil ter jim dal tudi filozofsko in psihološko utemeljitev, ki sta jo spodbudila naturalizem in racionalizem; drugače kot humanizem je neohumanizem svoj interes 1 Prim. Heman-Moog (1921), 239; Blankertz (1982), 95. 2 Izraz je uvedel F. Paulsen v svoji knjigi Geschichte des gelehrten Unterrichts. Band 2: Der gelehrte Unterricht im Zeichen des Neuhumanismus. Gl. Paulsen (1921). z Rimljanov usmeril na Grke. V nemškem prostoru se je neohumani­zem manifestiral v razvoju pedagogike nemške klasike kot teorije izobrazbe človeka in v razvoju klasičnega starinoslovja z usmeritvijo k filologiji.3 Oblikovalo se je starinoslovje, ki je svoje delovanje usmerilo v raziskovanje političnih, kulturnih, gospodarskih, verskih, družbenih ter zasebnih razmer in odnosov Grkov in Rimljanov, njegov glavni cilj pa je bil z raziskovanjem na osnovi virov dobiti natančen vpogled v njihovo kulturo v celoti. Porajanje neohumanističnih idej je v šolstvu spodbudilo tudi stremljenje po ločitvi od teologije; novi izobrazbeni ideal, ki ga je iskalo višje šolstvo, so zaznamovali svoboda, neteološkost in religiozna neopredeljenost. Univerze in gimnazije so se tako znova obrnile k idealu, ki je že enkrat obnovil njihovo duhovno življenje, saj je bila prav antika s svojim čaščenjem modrosti in izobrazbe v 16. stoletju v Nemčiji sredstvo obnove znanstvenega duha. V gimnazijah in na univerzah kot izobraževalnih in znanstveno-izobraževalnih centrih je ta proces potekal počasi in postopoma, pri njem pa so pomembno vlogo odigrali tudi vladarji. V nemškem prostoru je treba opozoriti tudi na razliko med protestantskimi in katoliškimi univerzami; na slednjih so se ideali neohumanizma uveljavljali počasneje. Prva prizadevanja za svobodo znanosti in za poživitev humanističnega duha so povezana z univerzo v Göttingenu (ustanovljena 1737), kjer so se v duhu prizadevanj za akademsko svobodo državoznanske, naravoslovne in matematične vede ter filologija vse bolj osvobajale religioznih spon in nadzora; teologija in filozofija sta stopali v ozadje. Vendar pa se neohumanizem ni oblikoval tu, ampak na Saškem, v Leipzigu, od koder sta prišla njegova prva predstavnika Johann Matthias Gesner in Christian Gottlob Heyne.4 Začetki humanizma so bili vezani na romansko področje, osre­dotočil se je prvenstveno na latinščino, v središču njegove dejavnosti so bili latinski avtorji. Antični avtorji so veljali za vzor, za vir vse mo­drosti in znanja, ki ga človek premore; cilj izobraževanja je bil postati jim kar najbolj enak, sredstvo za dosego tega cilja pa je bilo posne­manje njihovih del. Nasprotno se je neohumanizem razvil v Nemčiji, ponovno pa je odkril grški svet, grški jezik in grške pisce; ponudil je obnovljeni ideal človečnosti, ideal izobraženega, plemenitega, svo­bodnega in močnega človeka, ki ga je treba uvesti in gojiti na (nem­ških) učnih ustanovah. Temeljil je na prepričanju, da imajo klasični jeziki nenadomestljivo izobraževalno vrednost; ker je svoje delovanje 3 Prim. Blankertz (1982), 95; Heman-Moog (1921), 237–238. 4 Prim. Heman-Moog (1921), 242–243. 18 osredotočal zlasti na grški svet, so veljale visoke zahteve pri pouku grščine, vendar je na osnovi prepričanja o formalni vrednosti pouka starih jezikov tudi latinščina ostala prisotna v skoraj enakem obsegu kot prej. V nasprotju z jezikovnim drilom, v katerega je zašel pouk v latinskih šolah in ga je zaznamoval čisti formalizem z instrumentalno rabo jezika in nekritičnim povzemanjem klasičnih antičnih avtorjev, je neohumanizem postavil v ospredje vsebino. Jezik in književnost nista bila več samo skupek pravil, ampak sta postala historična feno­mena, ki ju je treba razumeti v vseh njunih posebnostih. V središče ukvarjanja s starimi jeziki sta stopila človek in spoznavanje življenja antičnih narodov; antična književnost ni bila več zgolj vzor za nesvo­bodno povzemanje govorov in pesništva, ampak je postala orodje za razcvet posameznikovih duhovnih moči. Humanizem se je osredo­točal na antično filozofijo in govorništvo, neohumanizem pa ni posta­vil omejitev; kot cilj si je zastavil spoznati življenje in delovanje antič­nih ljudstev kot celoto z vseh vidikov. Za osnovo je vzel grško književnost, ker po izobrazbeni moči, po prefinjenosti okusa in glo­bini mišljenja daleč presega rimsko; rimska književnost se po grški književnosti zgleduje in igra predvsem vlogo njenega posrednika. Rimski avtorji (Cicero, Kvintilijan) so stopili v ozadje, v ospredje so prišli grški avtorji; zlasti priljubljeni so bili pesniki (Homer, Pindar ...). Zato so si neohumanisti močno prizadevali, da bi grščina v šolah dobila enake pravice kot latinščina. Vendar pa tudi latinščina ni smela biti prikrajšana; ker govorjenje latinščine ni bilo več cilj pouka, se je težnja pouka latinščine prenesla na latinske sestavke.5 Neohumanistični pogled na antiko, zlasti grško, je bil idealiziran; v antiki je videl podobo najčistejše in najplemenitejše človečnosti; to je poosebljal ideal antičnega človeka kot popolnega človeka, ki ga je odlikovala izobrazba v umetnosti in znanosti, ki ga niso omejevale nobene dogme, razvijal pa se je v skladu s svojo naravo in naravnimi zmožnostmi.6 Ta ideal čiste in naravne človečnosti, ki je v obdobju porajanja neohumanizma zbledel, ker so ga ljudje poznali samo v njegovih konfesionalnih okvirih, ki sta jih določala na katoliški strani jezuitizem, na protestantski pa pietizem, je postal tudi vzgojni in izo­brazbeni ideal neohumanizma. Čaščenje antike je v neohumanizmu postalo vrsta (grško-latinske) religije, ki je bila drugače kot krščanska v celoti usmerjena v tostransko življenje; verjela je, da je izpolnitev življenja, ki se uresniči v popolnosti in svobodi človeka, moč doseči 5 Prim. Blankertz (1982), 92; Heman-Moog (1921), 93, 241. 6 Prim. Heman-Moog (1921), 239–240; Paulsen (1921), 290–292. 19 tudi v tostranstvu, ne samo v onostranstvu. Neohumanizem se ni spraševal o združljivosti ideala poganske antike in krščanstva. Še več, v antiki je našel ne le ideal, ampak tudi sredstvo za njegovo dosego; to sredstvo je bilo spoznavanje antike kot celote. S tem je neohumani­zem dal glavni impulz za razvoj klasičnega starinoslovja, znotraj katerega sta se oblikovali dve smeri: filološka, ki jo je s svojim delom utemeljil August Friedrich Wolf, in estetična, katere začetnik je nemški umetnostni zgodovinar in arheolog Johann Joachim Winckelmann. Prav slednji je s svojim prvencem Gedanken über die Nachahmung der griechischen Werke in der Malerei und Bildhauerkunst (1755), ki ga lahko označimo za manifest neohumanizma, spodbudil favoriziranje antike, še zlasti grške. Winckelmannove ocene dosežkov grške antike so postale tradicionalne: Grke odlikuje dober okus (der gute Geschmack) in ideal lepote, ki se kaže v plemeniti preprostosti (edle Einfalt) in tihi veličini (stille Größe) tako v postavitvi kot tudi v izrazu (sowohl in der Stellung als im Ausdruck); to se kaže tudi v grških spisih.7 To čaščenje je vrhunec doseglo v klasični nemški literaturi devetdesetih let 18. stoletja (Herder, Goethe, Schiller) s središčema v Weimarju in Jeni.8 Neohumanistična misel se je torej izoblikovala v 18. stoletju v Nemčiji, kjer je v šolskem sistemu tako na gimnazijah kot tudi uni­verzah prevladoval pietizem, ki so ga podpirali dvori in plemstvo; študij in pouk na univerzah in gimnazijah sta bila pod močnim vplivom teologije. Takšno konzer­vativno ozračje je omogočalo pro­dor novih idej z zahoda: Rous­seaujeve misli, ki jo je Nemcem prvi približal Kant, ter idej fran­coskega in angleškega naturaliz-Johann Joachim Winckelmann ma in racionalizma. Slednja sta v 7 Winckelmann, J. J.: Gedanken über die Nachahmung der griechischen Werke in der Malerei und Bildhauerkunst. S. 2, 27, 30–31, 35; Digitale Bibliothek Band 1: Deutsche Literatur, S. 102246, 102271, 102274–75, 102279 (vgl. Winckel­mann-BDK, S. 1, 17–18, 20, 23). 8 Prim. tudi Paulsen (1921), 196–208, 204–205; Messer (1925), 44–45. Nemčiji našla odmev zlasti v meščanskih krogih, torej v krogih opo­zicije proti dominaciji plemstva, ki je imelo od 17. stoletja naprej glavno besedo pri oblikovanju izobraževalne politike in je favoriziralo pietizem. Meščanstvo, ki je kljub prevladi aristokracije predstavljalo družbeni izobrazbeni temelj, je od srede 18. stoletja doživljalo dvig na literarno-znanstvenem področju in – pod vplivom idej francoske revo­lucije – tudi na socialno-političnem področju, na trgu financ in kapi­tala, pa tudi v vejah oblasti. Izobrazba tega meščanstva, ki se je vse bolj uveljavljalo tudi v krogih oblasti, je bila neohumanistična ali vsaj pod vplivom idej neohumanizma. Ideal »galantnega človeka«, ki ga je obli­kovala aristokracija, je zamrl; na univerzah in gimnazijah se je obli­kovala potreba po temeljitejši izobrazbi. V tem duhu je bilo v začetku 19. stoletja reformirano celotno šolstvo, tudi gimnazija, ki bi jo lahko označili kot »stanovsko šolo« socialno prevladujočega meščanstva. Neohumanistična misel je z uveljavljanjem v šolstvu pronicala med širše sloje; z obujanjem ideala svobode antičnih republik in demokracij je krepila željo po osvoboditvi izpod absolutne oblasti, v času Napoleo­nove nadvlade pa se je zlila tudi z nacionalnimi idejami.9 Pedagoška misel tega obdobja, ki jo je zaznamoval ideal huma­nitete, je našla svoj filozofski temelj v delu Immanuela Kanta (1724– 1804), Johanna Georga Hammana (1730–1788), Johanna Gottlieba Fichteja (1762–1814)10 in Georga Wilhelma Friedricha Hegla (1770–1831).11 Nove ideje sta z reformiranjem v osnovnošolsko peda­gogiko vnesla Johann Heinrich Pestalozzi (1746–1827) in Johann Friedrich Herbart (1776–1841), pri preoblikovanju srednjega šolstva se je nanje opiral Wilhelm von Hum­boldt (1767–1835); ta jih je skupaj s svojimi sodelavci, zlasti z najožjima svetovalcema, Augustom Friedrichom Wolfom (1750–1824) in Friedrichom Danielom Ernstom Schleier­macherjem (1768–1834), apliciral tudi na reorganizacijo univerzitetnega študija. Johann Georg Hamman 9 Prim. Heman-Moog (1921), 237–240; Paulsen (1921), 194. 10 Zlasti pomembno je njegovo delo Aphorismen über Erziehung (1804), v kate­rem zagovarja izobrazbeno vrednost pouka starih jezikov. 11 Heglova neposredna izkušnja s srednješolskim poukom sega v obdobje med letoma 1809–1816, ko je deloval kot ravnatelj in profesor na gimnaziji v Nürn­bergu; v njegovih govorih pri podelitvah nagrad ob zaključku šolskega leta najdemo tako sintezo kot tudi apologijo neohumanistične misli. Neohumanistična misel je našla odme­ve in pobude tudi v književnosti nemške kla­sike, v delih Johanna Wolfganga Goetheja (1749–1832), Johanna Christopha Friedri­cha von Schillerja (1759–1805), pa pri bratih Schlegel, Augustu Wilhelmu von Schleglu (1767–1845) in njegovem mlajšem bratu Karlu Wilhelmu Friedrichu von Schleglu (1772–1829), v delih Johanna Christiana Friedricha Hölderlina (1770–1843) itn. Med literarnimi zastopniki je s šolstvom in vzgojo najbolj povezan Johann Gottfried von Herder (1744–1803), ki je v mladih le­tih služboval kot učitelj v Königsbergu in Rigi, kasneje pa kot glavni šolski nadzornik in inšpektor v Weimarju. Herder se je v svoji misli umaknil od izrecnega poudarjanja krščanske prakse, od grešnosti in moralne pokvarjenosti, o katerih je pridigal pietizem; po Rousseauju in Kantu je prevzel ideje o vrednosti in lepoti svobodne človeške na­rave in postavil ideal humanitete (humani­tas nasproti pietas). Z izobraževalno-teoretič­nimi refleksijami, ki so rezultat porajanja neohumanizma, so prežeta tudi njegova dela, zlasti v letih 1784–1791 nastalo delo Ideen zu einer Philosophie der Geschichte der Menschheit, v katerem opisuje premik ljudi in ljudstev k humaniteti, in Briefe zur Beförderung der Humanität (1793–1797), s katerimi si je utrdil svoje mesto med neohu­manističnimi ideologi. Njegov moto je bil: vzgoja k humanosti; vse ustanove, vse zna­nosti in umetnosti, če so prave vrste, imajo samo en namen: da ljudi humanizirajo.12 12 Herder: Briefe zur Beförderung der Humanität. S. 212. Digitale Bibliothek Band 2: Philosophie, S. 29853 (vgl. Herder-HB Bd. 1, S. 157), 3. zbirka, pismo 32, pogl. 5. Kot najboljše sredstvo za doseganje hu­manitete je priporočal antično književnost (ob njej še Sveto pismo in zgodovino), zlasti grško (Grki so zanj popolna podoba človeš­tva, najvrednejša posnemanja), ker odpira oči za pravo bistvo človeka. Vendar – in s tem se postavlja v opozicijo s prakso starega huma­nizma – posnemanje Grkov na področju li­terature nima smisla; odkrivati in posnemati je treba idejo humanosti. Izobraževanje, kot ga vidi Herder, ni vezano samo na šolo in pouk, ampak vključuje tudi izobraževanje samega sebe; pri tem igrata najpomembnej­šo vlogo jezik, katerega učenje mora izhajati iz materinščine, in zgodovina.13 Uspeh neohumanizma sta omogočili tudi dejstvi, a) da so bili neohumanisti tesno povezani med sabo, pa tudi s so­dobniki literati in filozofi, in b) da je neohumanistična misel z delom nekaterih njenih zagovor­ nikov, ki so jo uveljavljali na področju reformiranja šolstva, dobila tudi širšo družbeno in politično veljavo; tako se je npr. Wilhelm von Humboldt oprl na neohumanistične ideje pri reformiranju pruskega šolstva, Friedrich Immanuel Niethammer pa pri refor­ miranju bavarskega šolstva. Neohumanizem je s svojo doktrino, s katero je postavil v središče človeka kot posameznika, stopil v nasprotje s filantropistično peda­gogiko, ki je vzgojo in izobraževanje podrejala državnim interesom; prav zato ni bila po godu meščanstvu, ki je bilo nosilec ekonomskega in industrijskega razvoja, a izključeno iz vodenja države.14 Meščan­stvo je bilo tudi glavni nosilec neohumanistične misli,15 v kateri je 13 Paulsen (1921), 195; Speck-Wehle (1970), 138–139; Messer (1925), 42–43. 14 Kritiko podrejanja vzgoje državnim interesom najdemo že pri Kantu, za ka­terega je vzgoja največji problem in najtežje, kar je človeku mogoče naložiti. Vzgoja je veščina, njen glavni princip pa je, da se otrok vzgaja ne po seda­njem, ampak po prihodnjem, morda boljšem stanju človeškega rodu, to je po ideji človeškosti in njenega celotnega poslanstva. Človek naj se ne zanaša na oblastnike, saj ti najprej mislijo na blagor svoje države in na dosego svojih ciljev; pri vzgoji so pomembna človekova zasebna prizadevanja. Človek lahko postane človek le z vzgojo. V tem kritičnem pogledu in v ideji vzgoje k humanosti lahko nedvomno vidimo Kantov vpliv na neohumanistično misel. Prim. Kant (1997), 38, 41–43. 15 Prvi, ki je neprizanesljivo napadel razsvetljensko pedagogiko, je bil Wolfov našlo nov predmet identifikacije zunaj ozkih cerkvenih in stanovskih krogov. Neohumanizem je izobraževanje ločil od političnih idr. in­teresov; izhajal je iz želje po svobodnem izražanju in oblikovanju avtonomnega posameznika ter si prizadeval za vzgojo v skladu s člo­vekovim izvornim bistvom, ki se kaže v antični, zlasti grški kulturi. Norma antične izobrazbe sta bila narava in um, ki posameznikovi naravni moči ne postavljata nobenih omejitev; zato je vrednost študija antike v tem, da je najboljše izobraževalno sredstvo, po katerem človekov duh dosega popoln razcvet svojih moči. Antična izobrazba sama kot takšna je postala ideal svobodne in plemenite človeške izobrazbe, ki lahko mlade nauči, kako naj sami postanejo razumni, svobodni in plemeniti ljudje.16 Mladina naj se nauči izobraževati svojega duha in naravo po vzoru starih, ob njihovih literarnih in umetniških stvaritvah naj si oblikuje lastni okus in krepi moč presoje, ker sta duh in mišljenje, ki prihajata do izraza v delih antike, pravi sredstvi za popolno izobrazbo človeka.17 Jezikovne dresure je konec; pouk grščine in latinščine ni več namenjen pridobivanju spretnosti za pisanje in ustno izražanje, ampak postane sredstvo za oblikovanje lastnega duha, da bi postal zmožen največjih dosežkov. V tem najdemo podobnost z antičnim idealom kalokagatije (kaloka/v gaqia), s katero so Grki zaznamovali harmonično usklajenost lepega in dobrega, popolno obliko bitja in obenem najvišje dobro.18 Najvidnejši predstavnik tega grško-nemškega humanizma je bil nedvomno Wilhelm von Humboldt, ki je s svojim delom združil vse vidike; v svojih delih je z naslonitvijo na filozofsko misel nemške kla­sike neohumanizem znanstveno-teoretično in pedagoško-teoretično učenec Ernst August Evers; v duhu idej, ki se jih je navzel pri svojem učitelju, je l. 1807 izdal žaljiv pamflet na razsvetljensko pedagogiko z naslovom Über die Schulbildung zur Bestialität (Aarau 1807). Najizčrpneje je z njo obračunal filozof, teolog in pedagog Friedrich Immanuel Niethammer (1766–1848) s svojim spisom Der Streit des Philantropismus und Humanismus in der Theorie des Erziehungs-Unterrichts unserer Zeit. Prim. tudi Blankertz (1982), 95–99. 16 Idejo svobode je poudaril že Kant in jo postavil kot nujni pogoj za dosego razsvetljenstva, ki »je človekov izhod iz nedoletnosti, ki je je kriv sam« (ne­doletnost razume kot človekovo nezmožnost uporabljati svoj razum samostoj­no, brez vodstva drugega). Človek lahko pride do razsvetljenosti le na osnovi svobode, ki mu omogoča, da lahko vsestransko uveljavlja in uporablja svoj lastni um. Prim. Kant (1995), 141–142. Vzgoja človeka na osnovi svobode v svobodnega in razumnega posameznika – pri čemer upoštevamo dejstvo, da je vzgoja nerazdružljivo povezana z izobraževanjem – pa je cilj, ki ga želi doseči tudi neohumanizem. 17 Prim. Heman-Moog (1921), 240. 18 Prim. Paulsen (1921), 194–196. utemeljil, s svojim političnim delom pa je njegove ideale prenesel tudi v prakso. Kar je bila za Rousseauja »narava«, to je bila za Hum­boldta »človečnost, humaniteta«; in če naj človek najde samega sebe in svoje bistvo, je nujno, da se vrača k izvoru. Rousseau je ta izvor našel v ideji naravnega stanja človeka, Humboldt in neohumanizem pa pri Grkih, ki so kot popoln in izvoren narod lahko uresničevali človečnost v čisti obliki,19 grški genialni umetniki pa so iskali svoj navdih neposredno v naravi. Pri tem igra pomembno vlogo jezik, ki je instrument uma, ki ljudi povezuje med sabo, hkrati pa je tudi stva­ritev duha in kot tak zagotavlja humaniteto človeka. Grki so idealen narod v vseh ozirih; so ne le izvorni in univerzalni, ampak se je ohra­nilo tudi dovolj njihovih literarnih spomenikov; slednje je še posebej pomembno, če se jim hočemo približati kot idealu. Skratka: študij Grkov naj bi bil študij človeka nasploh. ROJSTVO KLASIČNE FILOLOGIJE Svojo praktično uveljavitev in udejanjenje je neohumanizem dobival z delom klasičnih šolnikov, ki so nove ideale skupaj z novimi meto­dami in učnimi pristopi postopoma uvajali v gimnazije in na univerze. Za utemeljitelja neohumanizma velja nemški filolog in šolnik Johann Matthias Gesner (1691–1761), ki je po študiju v Jeni ter uspešni ka­rieri – bil je knjižničar in rektorjev na­mestnik v Weimarju (1715), rektor gim­nazije v Ansbachu (1729) in rektor Tomaževe šole v Leipzigu (1730) – l. 1734 postal profesor govorništva v Göt­tingenu. Njegovo pedagoško delo pred­stavlja prvi prelom s tradicijo starega hu­manizma in pietizma. Nove metode je v gimnazijski pouk uvajal že kot rektor v Leipzigu, v celoti pa jih je uveljavil v Göt­tingenu, kjer je bil tudi šolski inšpektor. Za Gesnerja klasični jeziki niso bili edini zveličavni izobraževalni temelj; za­govarjal je tudi nujnost učenja zgodovi­ne, geografije, matematike in tujega jezi­ka (prvenstveno francoščine). Toda naj- 19 Blankertz (1982), 101–103. boljše sredstvo za oblikovanje duhovne in estetske izobrazbe je videl v lektiri klasičnih avtorjev. Zato je že v Leipzigu črtal iz učnega načrta krščanske pisce in jih nadomestil s klasičnimi latinskimi pisci. Favori­ziral je grške avtorje, vendar je bil proti prevajanju v grščino, ker tega da nihče ne bi mogel pravilno početi. Prizadeval si je za intenzivno in kvalitetno branje kot glavno sredstvo za dosego cilja lektire; ta cilj je bilo razumevanje besedila kot celote. Za dosego potrebne kvalitete je nasproti stari metodi mehaničnega učenja, ki je bila osredotočena izra­zito na razumevanje oblik in njihovo avtomatično rabo v praksi, posta­vil zahtevo po razumevanju vsebine; končni namen latinske lektire je razumevanje vsebine, oblike in celote, v katero sta združeni. Za ures­ničitev te zahteve mu šolska lektira ni zadoščala, zato je pri svojih učen­cih spodbujal željo po branju. Za pospeševanje slednje je: a) odpravil statarno metodo obravnave, ki je bila v celoti skoncen­ trirana na slovnično obravnavo in analizo, in uvajal kurzorno lek­tiro, ki je temeljila na hitrem, zgolj preglednem branju tekstov, ter b) priporočal sestavljanje izborov od­lomkov iz različnih avtorjev (hres­tomatij) za večjo pestrost pouka (zelo uveljavljeni sta bili njegova Chrestomathia Ciceroniana in Chresto­mathia Graeca). Da bi lahko svoje nove pristope uveljavil v gimnazi­jah, je potreboval tudi izšolan ka­der, zato je v Göttingenu ustanovil in več kot 20 let vodil filološki se­minar.20 Gesnerjev seminar je bil prvi, kjer je bil študij ločen od štu­dija teologije, in predhodnik ka­snejših klasičnofiloloških seminar­jev; v njem so se seminaristi ob učenju grške in latinske slovnice, ob didaktičnih napotkih za pouče­vanje v šolah, ob intenzivnem bra­nju lektire in študiju najpomemb­nejših poglavij s področja retorike, poetike in starožitnosti usposablja­li za poučevanje na gimnazijah. 20 Prim. Heman-Moog (1921), 243–246. Gesnerjevo delo sta nadaljevala njegova naslednika. Na Tomaževi šoli v Leipzigu ga je nasledil teolog in filolog Johann August Ernesti (1707–1781), »nemški Cicero« (Germanorum Cicero), ki je enako kot Gesner videl glavnega krivca za propad študija v statarni metodi. Er­nestijeva načela so bila, da je treba stare pisce razumeti in interpreti­rati, jih z razumevanjem in okusom posnemati v govorjenju in pisa­nju, in to ne le pri latinščini, ampak tudi pri živih jezikih, za kar pa si je treba pridobiti širšo splošno izobrazbo. Enako kot njegov pred­hodnik je zagovarjal potrebo po izobraževanju na kar največ področjih; s tem namenom je kot dopolnilo k jezikovnemu pouku napisal pri­ročnik Osnove temeljitejše učenosti (Initia doctrinae solidioris, 1736), v ka­terem je zajel osnove matematike, psihologije, ontologije, teologije, logike, psihologije prava, etike, politike, astronomije in fiziologije.21 Leta 1742 je bil Ernesti imenovan za izrednega profesorja antične književnosti na univerzi v Leipzigu, l. 1756 za rednega profesorja re­torike (isto leto je doktoriral iz teologije), l. 1759 pa za rednega pro­fesorja teologije; v tej službi je deloval do smrti l. 1781. V Göttingenu je bil Gesnerjev naslednik Christian Gottlob Hey-ne (1729–1812). Heyne je sicer študiral v Leipzigu pravo, a se je zelo zanimal za filološko smer, ki jo je zastopal Ernesti (njegovih preda­vanj zaradi pomanjkanja denarja ni mogel poslušati); sloves filologa si je pridobil s svojimi prevodi in izdajami del, l. 1763 pa je prevzel stolico za govorništvo in mesto višje­ga bibliotekarja v Göttingenu, kjer je deloval do smrti. Heyne, ki se je s svo­jim delom vključeval v literarna in umetniška stremljenja svojega časa (zelo je cenil Winckelmanna), je do­polnil in razvil Gesnerjevo načelo po razumevanju celote; tudi zanj je bila klasična literatura središče vsake du­hovne izobrazbe, zato jo je potrebno dobro razumeti. Zaradi boljšega razu­mevanja in razlage antičnih avtorjev je pri študiju izrazito poudarjal po­men realij; s svojim delom, pri kate­rem si je zadal nalogo doseči kar naj­temeljitejši vpogled v življenje antike, je znanstveno utemeljil »realno filo- 21 Prim. Heman-Moog (1921), 247. 27 logijo«; posvečal se je mitologiji, arheologiji in starinoslovju in te discipline dvignil na raven aka­demskih strok. Heynejeva filološka šola je pomembna tudi zato, ker so iz nje izšli nekateri najvidnejši pred­stavniki neohumanizma, med nji­mi Johann Heinrich Voß (1751– 1826; najbolj je zaslovel s svojimi prevodi Homerja), Christian Friedrich Wilhelm Jacobs, brata Schlegel, zlasti pa oba prvaka neohumanizma: Wilhelm von Humboldt in oče klasične filolo­gije August Friedrich Wolf. Med filologi, ki niso izšli iz Heynejeve šole, je treba omeniti Georga Antona Friedricha Asta (1778–1841; eden od utemeljite­ljev filologije na Bavarskem, stro­kovnjak za Platonove dialoge), Friedricha Creuzerja (1771–1858; profesor filologije in antične zgo­dovine na univerzi v Heidelbergu, eden od utemeljiteljev heidelber­škega filološkega seminarja (1807)) in Franza Passowa (1786– 1833; profesor grške književnosti na gimnaziji v Weimarju in kas­neje profesor antične književnosti na univerzi v Breslauu; njegovo najpomembnejše delo je največji grško-nemški slovar, Handwörter­buch der griechischen Sprache (1819– 1824), ki je bil osnova za nastanek še danes najbolj uveljavljenega grškega slovarja nasploh: Liddell­Scott(-Jones)ovega grško-angle­škega slovarja). AUGUST FRIEDRICH WOLF August Friedrich Wolf (1750–1824) je svojo nadarjenost pokazal že kot otrok; v gramatikalnih razredih se je poleg latinščine in grščine naučil tudi francoščino, italijanščino in španščino. Z osemnajstimi leti je odšel na študij v Göttingen, kjer so se že ob samem vpisu pokazali zametki njegovega kasnejšega dela. Kljub ugovoru rektorja, da se mora vpisati kot teolog, je dosegel, da je bil vpisan kot prvi filolog (studiosus philologiae); tako je že kot študent pokazal nagnjenje k ločevanju filo­logije od teologije in s tem k uveljavljanju filologije kot samostojne vede. Ker se je zaradi svojih pogledov na Homerja sprl z nosilcem stolice Heynejem, je bil izključen s predavanj in je študij nadaljeval samostojno v univerzitetni knjižnici. Po študiju je najprej kratek čas, a izjemno uspešno deloval v Ilfeldu in Osterodeju kot učitelj; v tem času je objavil tudi izdajo Platonovega Simpozija. Na Wolfovo nadaljnje delo je močno vplival še en privrženec neohumanistične misli, v katerem je neohumanizem dobil tudi politično podporo: minister baron Karl Ab­raham von Zedlitz. Zedlitz (1731–1793) se je za neohumanistične ide­ale in antiko navdušil v času študija prava in državoznanstva na univer­zi v Halleju; seznanil se je tudi z Gesnerjevim in Ernestijevim delom ter se ukvarjal z rimsko književnostjo. Leta 1771 je postal minister za bo­gočastje in uk Friedricha Wilhelma II. Velikega in se z vso vnemo posvetil re­formi šolstva. Na njegovo pobudo je kralj l. 1779 izdal vladno odredbo, v kateri je objavil smernice reforme gim­nazij; z njo je potrdil Zedlitzev pred­log, naj grščina in latinščina ostaneta v šolah in naj bosta skupaj z logiko in retoriko glavna predmeta. Zedlitzeva zasluga je bila tudi kraljeva zahteva po prevajanju starih klasikov. Prav Zedlitz je Wolfa l. 1783 poklical v Halle, kjer je ta deloval in učil v letih 1783–1806. Z ustanovitvijo filološkega seminarja je gimnazijam priskrbel potrebne uči­telje,22 Halle pa je postal žarišče nove filologije. August Friedrich Wolf 22 Prim. Heman-Moog (1921), 254–257; Messer (1925), 46; Paulsen (1921), 210. Podobno kot pred njim Gesner je Wolf veliko pozornosti posve­til izobraževanju učiteljev; v tem je videl glavno garancijo za izbolj­šanje gimnazijskega pouka, zato je 15. oktobra 1787 odprl filološki seminar. Ustanovitev seminarja je bila potrebna zaradi pomanjkanja ustrezno usposobljenega kadra, ki bi lahko preko učenja klasičnih jezikov in nanje navezujočega se starinoslovja prenašal ideje obnov­ljenega humanizma v širše kroge. Samostojnega univerzitetnega štu­dija za učiteljski poklic do tedaj ni bilo, prav tako ne izpita za oprav­ljanje tega poklica; oboje je bilo vkorporirano v teološki del študija. Osnovno načelo, ki ga je Wolf sam nakazal že ob svojem vpisu na univerzo, je bila odvrnitev od teologije; odločno si je prizadeval za popolno notranjo ločitev filologije od teologije in ločitev učiteljske­ga poklica od duhovniškega. Zato so v seminarju intenzivno gojili stare jezike in književnosti in na njih navezujoče se humanitetne štu­dije, velik poudarek pa je bil tudi na pedagoških in metodičnih vpra­šanjih, povezanih s klasičnimi jeziki. S takšno dejavnostjo je Wolf navdušenju nad klasično, zlasti grško antiko, ki so ga spodbudili nje­govi predhodniki Gesner, Ernesti in Heyne, dal še poseben zagon. Iz njegovega filološkega seminarja, ki je bil sploh prvi univerzitetni in­štitut, namenjen izobraževanju šolskih učiteljev, je izšla večina šolni­kov in strokovnjakov, ki so oblikovali višji šolski in univerzitetni pouk in so neohumanizem razširili po celotni Nemčiji in večjem delu Švice. Kot vrhunec študija so l. 1810 v Prusiji kot pogoj za vstop v učiteljsko službo vpeljali še »examen pro facultate docendi«, državni izpit za vse, ki so hoteli učiti na gimnaziji; mogoče ga je bilo opraviti le, če si študiral starinoslovje.23 Po Wolfu mora gimnazijski pouk, če naj bo uspešen, potekati v skladu z zmožnostmi in nagnjenji učencev, namenjen naj bo predvsem tistim, ki nameravajo nadaljevati študij na univerzi; kdor potrebuje višjo izobrazbo za poklic v državni upravi, naj si jo pridobi na realki. Klasičnih jezikov naj se ne učijo vsi, ampak samo tisti, ki nameravajo študirati; pouk grščine v gimnaziji, vsaj v zadnjih dveh ali treh višjih razredih, naj bo namenjen izključno bodočim študentom. Prav tako naj učenje grščine ne bo vsiljeno vsem, ki se odločijo za študij; poteka naj na prostovoljni bazi, obvezno naj bo samo za teologe in učitelje na visokih šolah.24 V gimnazijskem pouku je Wolf latinščini v celoti priznaval vrednost in vlogo vmesnega člena med grščino in materinšči­no. Pouk jezikov naj se začenja z latinščino; ideje, da bi se pouk jezi­ 23 Paulsen (1921), 224–227; Blankertz (1982), 124. 24 Heman-Moog (1921), 251–254; Paulsen 211, 220; Messer (1925), 47–48. kov začenjal z grščino, je zavračal, prav tako je nasprotoval pisanju v grščini, ker je bilo po njegovem nemogoče (priporočal je le kratke sestavke v VI. in VII. gimnaziji). V kanon redne šolske lektire je vključil samo štiri avtorje: Ksenofonta, Herodota, Platona in Homerja, ob njih pa naj bi dijaki brali še: a) od prozaikov Arijana, Herodijana, Plutarha, Lukijana in Julijana, b) od pesnikov izbor iz pesništva, in sicer iz Homerja in tragikov. Za izbiro lektire je postavil dve osnovni vodili: 1. učenci naj berejo tista dela, katerih vsebino lahko razumejo; 2. učenci naj berejo, vendar naj ne obravnavajo besed, ampak celo­to. Če absolviranje celote v originalu ne bi bilo mogoče, naj se posega po prevodih. Zagovarjal je tudi zasebno lektiro.25 Wolfova zasluga je bila, da je filologijo kot vedo, ki vključuje vse, kar sodi k poznavanju antike, povezal in združil v organsko celoto, jo dvignil na raven sistematizirane vede ter univerzitetni študij in filologijo samo prežel z idejami neohumanizma. S tem jo je utemeljil kot posebno vedo in jo dvignil nad dotedanji status pomožne vede teologije in prava. Njegovi najepohalnejši deli, rezultat njegovega dela v Halleju, sta revolucionarno delo Prolegomena ad Homerum, s katerim je načel vprašanje nastanka homerskih pesnitev (1795), in Predstavitev stari­noslovja glede na pojem, obseg, namen in vrednost (Darstellung der Alter­tumswissenschaft nach Begriff, Umfang, Zweck und Wert, 1807), v kate­rem je na enakih osnovah kot 14 let pred njim Humboldt v delu O študiju starega veka, še zlasti grščine (Über das Studium des Alterthums, und des Griechischen insbesondere, 1793) v duhu neohumanizma utemeljil svoje misli o študiju antike in starinoslovja, o filologiji kot vedi, ki v središče svoje dejavnosti postavlja vse, kar je v človeku najvišje, najboljše in najpomembnejše.26 Tudi Wolf je – enako kot Herder in Humboldt – videl v antiki najvišji ideal humanitete; pozna­vanje antičnega človeštva, kar je postavil za cilj študija klasične filolo­gije, vodi k spoznanju idealnega človeštva nasploh in s tem k približevanju temu idealu. Spoznanje idealnega človeka in uteleše­nje humanitete (v tej besedi se skriva dvojen pomen: »človečnost« in »omika«) je mogoče zajeti v študiju grškega sveta; samo v Grčiji je mogoče najti ljudstva in države, ki tvorijo osnovo za pravo človeč­nost. Poznavanje antičnega, zlasti grškega človeka, daje vedenje o člo­veku nasploh; nobeno drugo ljudstvo ni v tem oziru tako pomembno 25 Prim. Paulsen (1921), 222–224. 26 Prim. Heman-Moog (1921), 251–254; Messer (1925), 46–47. 31 kot grško in samo poznavanje grškega človeka zmore oblikova­ti popoln človeški značaj. To je mogoče doseči s študijem antike kot celote; zato je pouk klasičnih jezikov, zlasti grščine, pri izobraževanju mladine zanj nena­domestljiv, ker obsega vsakovrst­ne vaje od najosnovnejših do najtežjih in ker vsestransko razvi­ja vse duševne moči: intelektual­ne, moralne in estetske. Moder­ni jeziki ne dajejo ustreznega na­domestila niti tako ne morejo prevodi ustrezno nadomestiti ori­ginalnih besedil. Wolf je enako kot drugi neohumanistični peda­gogi vrednotil posamezno vedo po tem, koliko prispeva k izobraz­bi duha, in ne po njeni praktični uporabnosti; po njegovem pre­pričanju filologija s študijem sta­rih jezikov in spoznavanjem anti­ke kot celote omogoča razvoj du­hovnih moči v najvišji možni meri.27 Po francoski invaziji je moral Wolf l. 1807 skupaj s svojim semi­ narjem zapustiti Halle; od 1807 do smrti 1824 je živel v Berlinu, kjer je bil izvoljen za člana Akademi­ je znanosti, nekaj časa pa je tudi poučeval na univerzi, vendar ne s takim uspehom kot v Halleju. Humboldt ga je ob pripravah na refor­ mo skušal vključiti v delo ministrstva, vendar mu zaradi Wolfovega ostrega značaja to ni uspelo; pri reformiranju je sodeloval zgolj kot svetovalec.28 27 Prim. Paulsen (1921), 212–218; Messer (1925), 46; Heman-Moog (1921), 251–254. 28 Messer (1925), 46. WILHELM VON HUMBOLDT Filozofsko poglobitev in navezavo na estetske ideje nemške klasike ter na nove pedagoške nazore, ki jih je zagovarjal Pestalozzi, je neo­humanistični ideal dobil z delom Wilhelma von Humboldta (1767– 1835). Prva učitelja in vzgojitelja v Potsdamu rojenih Wilhelma von Humboldta in njegovega brata Alexandra sta bila razsvetljenca in filantropista Campe in Kunt. Leta 1787 sta se brata vpisala na univer­zo v Frankfurtu na Odri, kjer je začel Wilhelm študirati pravo, po pol leta pa sta odšla v Göttingen. Tukaj se je Wilhelm pod vplivom svoje­ga učitelja Heyneja navdušil za starinoslovje in za novo, vse bolj uveljavljajočo se smer, ki je oblikovala smernice njegove misli in za­znamovala njegovo nadaljnje delo: neohumanizem.29 Leta 1789 je na potovanju po Franciji v živo občutil francosko revolucijo, leto ka­sneje je stopil v državno službo kot računovodja pri berlinskem mest­nem sodišču, po poroki l. 1791 pa se je umaknil na posestvo svojega tasta, kjer se je posvečal študiju antike ter antropološkim in estet­skim vprašanjem (dela iz tega obdobja so – razen redkih – večinoma manj znana). Študij antike je nadaljeval tudi v letih 1802–1808, ko je bil predstavnik pruske vlade v Vatikanu. Po porazu Prusije v vojni z Napoleonom (1806/07) je zasebno odpotoval v domovino, kjer je izvedel, da je razrešen s položaja zastopnika pri vatikanskem svetem sedežu; minister Stein mu je ponudil mesto vodje sekcije za bogo­častje in uk pri notranjem ministrstvu. Humboldt je službo nastopil 13. aprila 1809 in v 14 mesecih, kolikor je vodil sekcijo, v duhu prenove in reorganizacije pruske državne uprave in v duhu neohumanistične misli postavil temelje za reformo pruskega šolstva.30 Humboldt je bil idealna izbira za izvedbo reforme, ker je v sebi združeval učenjaka s posebnim interesom za filologijo, filozofijo, literaturo ter zgodovino in politika; dejstvo, da prej ni sodeloval v neposrednem vodenju državne uprave in da se s šolstvom nikoli ni ukvarjal, ministra Steina ni motilo pri izbiri. Humboldt, ki je s svojim delom dal neohumanizmu kot pedagogiki nemške klasike teoretično osnovo, se je s svojim idejnim svetom, ki je iskal ideal in vzore v antiki, zlasti v Grčiji, lepo vključeval v koncept reformne prenove države, ki je bila še vedno pod vplivom poraza v vojni proti Napoleonu. Teoretično osnovo za reforme je Humboldt oblikoval v svojih spisih. Njegov osrednji spis, ki je hkrati tudi izhodiščni program nje­ 29 Rein (1906), IV, 454–455; Scheuerl (1991), 200–201. 30 Heman-Moog (1921), 257–258. 33 gove misli in dela, je mladostna razpra­va O študiju starega veka, še zlasti grščine (Über das Studium des Alterthums, und des Griechischen insbesondere, 1793). Delo je nastalo v času, ko je po poroki bival na tastovem posestvu in se posvečal študiju antike. V tem obdobju se je začel pod vplivom Wolfa intenzivno ukvarjati z grščino: skupaj s svojo ženo je bral Homerja, sam posebej študiral in prevajal Pindarja in Ajshila ter načrto­val izdajo revije, ki bi se ukvarjala z grško antiko. S to razpravo je podal oris svojega študija antike in svoje videnje grške antike.31 Za Humboldta so bili Grki svojevrsten fenomen kot prvo zaradi svoje dovzetnosti za lepoto tako narave kot tudi umetnosti ter zaradi pre­finjenega občutka in okusa (njihovo iz­jemnost je videl v tem, da so te kvalitete imeli že takrat, ko kot narod še niso bili izoblikovani, ohranili pa so jih tudi potem, ko so se kulturno dvignili), kot drugo zaradi sebi lastne občutljivosti za lepo, kot tretje pa zaradi posvečanja pozornosti skladnemu razvoju osebnih tako intelektualnih kot tudi telesnih moči, gibčnosti in lepote. Njihovo posebnost je torej videl v skrbi za harmonični razvoj, telesni in duševni, ki ga je vodila ideja lepote, še zlasti v njihovi tendenci, da bi človeka, kolikor je le mogoče, vsestransko in enotno izobrazili (§ 23–25).32 S tem je grški ideal kalokagatije, idealnega razmerja in sklad­nosti med lepim in dobrim tako v duševnem kot tudi telesnem razvoju, postal tudi ideal neohumanizma in vzor, ki naj se mu posameznik kar najbolj približa. Poleg tega so Grkom doseganje tega ideala omo­gočale tudi razmere: demokratična politična ureditev, ki je od posameznika terjala talentiranost in usposobljenost (kdor se je želel v takšnem sistemu uveljaviti, je moral biti sposoben in izobražen; zlasti je poudarjen pomen govorništva); suženjstvo, ki je svobodnim odvzelo velik del dejavnosti in jim omogočalo urjenje telesa in duha; religija, ki je bila povezana z državno ureditvijo in je spodbujala umetnosti ter občutek za lepo (§ 26–28).33 Humboldt je kot merilo 31 Prim. Humboldt (1961), II, 629. 32 Humboldt (1961), II, 13–14. 33 Humboldt (1961), II, 15–16. naroda in kulture, ki ju lahko vzamemo za vzor, postavil tri glavne pogoje, ki so jih Grki po njegovem mnenju edini v celoti izpolnjevali; takšno kulturo in narod mora odlikovati troje: a) prvobitnost oz. izvirnost (ne sme temeljiti na nobeni drugi kul­ turi in imeti mora izoblikovan nacionalni značaj; prav zato Rim­ljani ali kateri od mlajših narodov tega pogoja niso izpolnjevali, ker so posredno ali neposredno črpali iz Grkov), b) univerzalnost in c) na voljo mora imeti dovolj spomenikov, zlasti literarnih. Po Humboldtovem mnenju so Grki v tem oziru enkratni, ker se v grškem značaju v najbolj dovršeni obliki kaže izvorni značaj človeštva, ker je (v primerjavi npr. z Indijci ali Kitajci) na voljo dovolj materialnih in literarnih spomenikov in ker se v dosežkih grškega duha, v izoblikovanem čutu za lepo, v izbranem okusu, v občutljivosti za vplive od zunaj in razširjenosti teh značilnosti med celim naro­dom kaže tudi njegova univerzalnost, in to kljub politični razdelje­nosti grškega prostora in kljub različnim stopnjam kulturnega razvoja posameznih grških držav. Znanstveni spisi vsega tega ne morejo približati; treba je posegati po virih. Zato mora biti študij sistematičen: zajeti mora vse pisce, ne le posameznih literarnih žanrov, upoštevati mora dejstva, ki jih avtor obravnava (pomen realij), in zajeti vsa obdobja. To pa se doseže: a) z neposredno kritično in interpretativno obravnavo samih virov, b) z obravnavo grških starožitnosti v najširšem pomenu besede in c) s prevodi. Le tako je mogoče doseči glavni cilj – poznavanje celo­ te, tako praktično-ustvarjalnega kot tudi duhovnega življenja. To pa vključuje poznavanje: a) značaja nacije v vseh njenih aspektih in povezavah tako notranjih kot zunanjih, b) vzrokov in posledic, c) različnih intelektualnih, ustvarjalnih in moralnih moči in spre­ memb, do katerih pride v njihovem medsebojnem delovanju, in č) zunanjih okoliščin.34 Delo je sicer nastalo 15 let pred Humboldtovim prevzemom sek­cije za bogočastje in uk in je v prvi vrsti idealiziran pogled na grštvo in grško kulturo; kljub temu pa pušča odprto vprašanje o svoji ten­denčnosti. Kot prvo ostaja stvar spekulacije, ali Humboldt v delu uveljavlja idejo o nemški superiornosti. Grki so predstavljeni kot ide­alen narod in vsakdo, ki bi se temu idealu približal, velja torej za 34 Humboldt (1961), II, 2; 17–21. toliko bliže idealni naciji; in glede na to, da je v Nemčiji v 18. stoletju raziskovanje antike s ponovnim odkrivanjem prav grške antike dobi­lo polet, ki je dosegel vrhunec z Wolfom in njegovimi učenci ter z rojstvom starinoslovja in klasične filologije, je verjetno, da so idealni narod, ki se z raziskovanjem idealne, izvorne kulture tej tudi najbolj približuje, prav Nemci. Podobnost bi lahko iskali tudi v samem poli­tičnem položaju stare Grčije na eni in Nemčije konec 18. stoletja na drugi strani; razdrobljenost Grčije na številne samostojne polis, za katere je – kot sam pravi – kljub ločenosti in različnim stopnjam kulturnega razvoja vendarle značilna neka univerzalnost, naj bi se zrcalila na modelu nemških dežel. V času, ko je razprava nastala, te ideje še niso bile tako aktualne; v času prenove po porazu Prusije v spopadu z Napoleonom pa je bilo uveljavljanje teh idej zelo aktualno za dvig nacionalne zavesti. Kot drugo se zastavlja vprašanje, ali je razprava pisana po meri meščanstva. To je nesporno in najvidneje prav v ugotovitvi, da je v Grčiji sam politični sistem od posameznika za uspeh v javnem živ­ljenju zahteval talentiranost in usposobljenost. V času, ko je Humboldt razpravo napisal, v Nemčiji ti dve merili še nista bili uveljavljeni; pred šolsko reformo je bilo za doseganje vpliva in odgovornih položajev pomembno poreklo in naziv. Obe zahtevi sta se realizirali šele s Hum­boldtovo reformo, s katero je bilo konec socialne selekcije; pogoje, kot so sposobnost, talentiranost in izobraženost, je zagotavljala šola s svojo strokovno selekcijo, ki je kljub temu, da je plemstvo še naprej ostalo privilegirano, dajala možnosti za dosego visokih in odgovor­nih položajev tudi slojem, ki jim prej niso bili dosegljivi. Svoje mladostno delo je Humboldt nadgradil še z razpravo Lacij in Helada ali razmišljanja o klasični antiki (Latium und Hellas oder Be­trachtungen über das classische Alterthum, 1806). Z delom je dopolnil misli, ki jih je podal v svojem prejšnjem delu iz leta 1793, in še na­tančneje utemeljil pomen in značaj grštva, grške kulture in jezika, njihovo originalnost in aktualnost, delno v kontrastu in primerjavi z Rimom. Svoje videnje Grčije in grštva je podal še v dveh razpravah: Über den Charakter der Griechen, die idealische und historische Ansicht der­selben35 in Geschichte des Verfalls und Unterganges der griechischen Freista­aten. 36 Vse naštete razprave so nastale v obdobju pred njegovim pre­vzemom vodstva sekcije za bogočastje in uk; na idejni osnovi, podani v teh razpravah, je temeljilo njegovo nadaljnje delo. Prvo uveljavitev 35 Humboldt (1961), II, 65–72. 36 Humboldt (1961), II, 73–124. 36 so te ideje doživele kmalu po prevzemu vodstva sekcije ob pripravi königsberškega in litovskega učnega načrta l. 1809 (Der Königsberger und der Litauische Schulplan). Humboldt je svojo neohumanistično misel oblikoval ob idejah, pa tudi osebnih stikih z drugimi predstavniki neohumanizma in nem­ške klasike, npr. Heynejem, Goethejem, Schillerjem idr., zlasti pa v sodelovanju s svojim osebnim prijateljem Avgustom Friedrichom Wolfom; neohumanistična misel, ki jo je Wolf vkorporiral v sistem študija starinoslovja, je s Humboldtom dobila nekatere najbolj izde­lane pobude, svoje filozofsko in estetsko ozadje. Enotnost njunega idejnega sveta je razvidna tudi iz Wolfovega najpomembnejšega dela Darstellung der Altertumswissenschaft nach Begriff, Umfang, Zweck und Wert. 37 V središču njune misli, ki jo je zaznamovalo skoraj religiozno, idealizirano in idealistično navdušenje nad grštvom, je bil človek: »V središču vsake dejavnosti namreč stoji človek, ki brez slehernega, na karkoli že usmerjenega namena, hoče le okrepiti in povzdigniti moči svoje narave in svojemu bistvu zagotoviti vrednost in trajanje.«38 Es­tetski ideal popolne kulture, za katerega naj bi si vsakdo prizadeval, je postal človek in človeško v svoji polnosti, celoti, individualnosti in lepoti;39 in ker se je po Humboldtovem mnenju v Grkih ta ideal naj­lepše uresničeval, je postal vzor grški človek. Na neki način je to pomenilo prelom tudi na verskem področju, ker sta nasproti krščanstvu, nasproti pietistični pedagogiki, ki je poudarjala krščansko prakso, Wolf in Humboldt postavila sicer klasični, a specifično grški, torej poganski ideal, ki ga ne moremo imenovati protikrščanski, ker je estetski in ker je enako kot krščanstvo na prvo mesto postavljal človeka. Pri doseganju tega ideala je bilo treba obvladovati filozofijo, matematiko, filologijo in zgodovino; teologija je bila skupaj z nara­voslovjem izključena.40 Wolf je naredil ta prelom na univerzitetnem nivoju, Humboldt na gimnazijskem in univerzitetnem. Pripisovanje prvenstva grštvu in Grkom ni pomenilo, da je rimstvo odveč; tudi Rimu je priznan pomen in vloga posrednika med starim in novim svetom, vendar je vsebina, ki jo je hotel vdihniti višjemu šolstvu duh grštva, neohumanistični ideal lepote in svobode, ki se je najbolj ude­janjil prav v Grkih.41 Izobrazba in svoboda sta bili za Humboldta ne­ločljivo povezani; svoboda je po eni strani temelj, ki omogoča izo­ 37 Prim. Scheuerl (1991), 200; Rein (1906), IV, 455. 38 Theorie der Bildung des Menschen. Bruchstück. Humboldt (1960) I, 235. 39 Prim. Rein (1906), IV, 455–456. 40 Prim. Heman-Moog (1921), 257–258. 41 Prim. Rein (1906), IV, 458–460. brazbo, izobrazba pa je po drugi strani garant, da vedno znova obudi svobodo in jo ohranja, s tem pa pomeni korak naprej v zavesti svobo­de. Svoboda in izobrazba posameznika naj bi bili tudi končni cilj vsake politike.42 Zakaj je Humboldt pripisoval tolikšen pomen učenju jezikov? Študij človeka kot središča Humboldtove misli temelji na študiju vse­binskih in socialnih odnosov, ki stremijo za predstavitvijo, udeja­njanjem in sporočanjem. To je možno le z jezikom kot medijem, ki je zanj delo človeka in hkrati odtis sveta; zato učenje tujih jezikov rabi najprej izgradnji lastne osebnosti. Glavni prelom z dotedanjo prakso učenja jezikov je v ideji, da vrednost jezika ni v njegovi praktični rabi, ampak jo presega. Učenje različnih jezikov s pogledi na svet, ki so zajeti v njih, omogoča poglobljeno razumevanje tistega, kar je zunaj človeka in kar mu je tuje; intenzivnost in kvaliteta razumevanja pa sta odvisni od kvalitete jezika, ki se ga človek nauči. Ob izhajanju iz predstave o idealu grštva je bil prepričan, da zmore grščina v tem pogledu dati največ.43 Humboldt je sekcijo za bogočastje in uk vodil samo od marca 1809 do junija 1810, vendar je v tem obdobju pripravil smernice in osnovo za reformo osnovnega šolstva v duhu Pestalozzijeve pedago­ške misli ter za reformo srednjega šolstva, s katero je prišlo do raz­cveta nemške gimnazije, ki je postala splošna izobraževalna ustanova nacije, povsem njegovo delo pa je ustanovitev berlinske univerze; s tem je v Prusiji utemeljil tristopenjsko šolstvo (osnovna šola – gimna­zija – univerza). K delu je pritegnil Schleiermacherja in Herbarta, kot svetovalca tudi Wolfa. Humboldt se je v svoje delo popolnoma vživel; upal je, da se bo njegov vpliv v ministrstvu okrepil. Vendar pa se je zgodilo prav nasprotno; postajal je vse bolj odvisen od ministr­stva in ko nazadnje ni imel več možnosti, da ministru sam osebno poroča o svojem delu, je pustil šolsko politiko in se vrnil v diplomacijo (bil je poslanec na Dunaju in v Londonu). Od l. 1819 (tega leta je bil še enkrat poklican v Berlin za ministra, a se je službi po pol leta odpovedal) do smrti l. 1835 se je ukvarjal predvsem z jezikovnimi in jezikovno-filozofskimi študijami.44 42 Prim. Menze (1993), 69. 43 Prim. Scheuerl (1991), 202–208. 44 Prim. Heman-Moog (1921), 257–258; Scheuerl (1991), 201. HUMBOLDT-SÜVERNOVA REFORMA Pruska šolska reforma v letih 1808–1819 je temeljila na idejnih smer­nicah, ki jih je postavil Humboldt, tega pa je k delu pritegnil snova­lec in gonilna sila reforme, minister baron Stein. S to reformo so bile vzpostavljene osnove za šolski sistem, ki se je ohranil več kot 100 let. Humboldtova najpomembnejša sodelavca pri reformiranju sta bila Georg Heinrich Nicolovius in Johann Wilhelm Süvern. Sekciji za uk in bogočastje se je prvi pridružil Nicolovius, ki je sprva študiral pravo in jezikoslovje, nato pa se je posvetil teologiji. Leta 1808 se je kot državni svetnik pridružil sekciji in ostal dejaven v njej tudi po koncu reforme vse do l. 1839; skupaj s Humboldtom je vanjo vnesel nekatere ključne pedagoške pobude, ki so se oblikovale zlasti ob stikih s Pestalozzijem, kot teolog pa je vnesel tudi religiozni element. Leta 1809 se je sekciji pridružil še Süvern, rektor latinske šole in profesor starinoslovja v Königsbergu, ki je v njej sodeloval do 1818. Po Hum­boldtovem odhodu je bil na področju reformiranja šolstva dejaven do sprejema osnutka zakona za organizacijo pruskega šolstva (Ent­wurf eines allgemeinen Gesetzes über die Verfassung des Schulwesens im Preußi­schen Staat); ko je bila reforma v zaključni fazi, je sekcijo zapustil. Ker je bil več kot desetletje Humboldtov najožji sodelavec pri reformi, označujemo reformo pruskega šolstva kot Humboldt-Süvernovo re­formo.45 Reforma je bila zasnovana na naslednjih temeljnih načelih: a) splošno izobraževanje ima prednost pred specializiranim poklic­nim izobraževanjem (Bildung: Ausbildung); b) splošnoizobraževalni pouk je enoten in nedeljiv, z enotnim pred­metnikom, enotnimi učnimi vsebinami in enotnimi učnimi me­todami, to pomeni tudi en splošnoizobraževalni šolski sistem, raz­deljen po starostnih stopnjah; c) omejitev pristojnosti države na področju vzgoje in izobraževanja (s tem je reforma posegala na področje, kjer si vsaka država pri­lašča večinske pristojnosti, če ne že kar monopol; načelo je te­meljilo na Humboldtovem delu Ideen zu einem Versuch, die Grenzen der Wirksamkeit des Staats zu bestimmen, ki ga je l. 1792 napisal pod vplivom francoske revolucije);46 č) v splošnoizobraževalni pouk je vključen tudi boj proti podložniški mentaliteti.47 45 Prim. Blankertz (1982), 116–118. 46 Prim. Rein (1906), IV, 459. 47 Prim. Blankertz (1982), 119–124; Protner (2000), 21. Humboldtov cilj ni bil, da bi posamezniki postali strokovnjaki na nekem ozkem področju; pomembno je bilo, da je posameznik splošno izobražen človek. Socialna selekcija je bila zanj brezpredmetna, če­prav je gimnazija sama zrasla iz potreb in prizadevanj meščanstva. Plemstvo je sicer še naprej obdržalo privilegije, vendar so bile z oprav­ljeno maturo ob koncu gimnazije in z opravljenim državnim izpitom po končanem študiju kot glavnima dokazoma usposobljenosti tudi meščanskemu sloju dane možnosti za pridobitev vodilnih mest.48 Zato je moral biti pouk vsestransko usmerjen; vključevati je moral gimnastič­ni, estetski in znanstveno-propedevtični pouk, prav tako pa je moral biti priprava na znanstveno delo. Tako se je didaktična zasnova gim­nazije za dosego cilja vsestransko izobraženega človeka zreducirala na matematični pouk in na »filozofijo«, in sicer v dveh oblikah: a) empirična filozofija, ki je vključevala tudi naravoslovni pouk, in b) čista filozofija (historični in filozofski pouk v ožjem pomenu be­ sede), katere pouk je najučinkovitejši pri jezikovnem pouku, zlasti starih jezikov (jezik kot izraz oz. oblika duha). S tem sta grščina in latinščina (in ob navezavi na njiju klasično starinoslovje) postali skupaj z matematiko glavna predmeta nove gimnazije; vsi drugi predmeti so bili stranski. Bistvena prvina in cilj prenovljenega jezikovnega pouka ni bilo več posnemanje vzorov kot v latinskih šolah, ampak interpretacija del in poglabljanje v njihovo obliko, vsebino in duha; s prizadevanji za dosego tega cilja pa je pridobila večji pomen tudi materinščina (nemščina). S tem se je jezikovni pouk kot nosilni del gimnazijskega predmetnika še okrepil. Süvern je l. 1816 izdal predlog učnega načrta, ki je postal te­meljni dokument moderne gimnazije. Učni načrt je nastajal že v času, ko je sekcijo vodil še Humboldt; načela, ki jih je učni načrt uveljavil, je Humboldt oblikoval že v učnem načrtu za königsberško in litovsko gimnazijo l. 1809 (Der Königsberger und der Litauische Schulplan),49 v katerem je delno predstavil svoje videnje gimnazijskega pouka. Že v tem načrtu je poudaril glavna vodila za jezikovni pouk, ki so se uvelja­vila z reformo: a) da je treba poskrbeti, da šole ne bodo čisto latinske, ampak je treba enako kot za filološki pouk poskrbeti tudi za pouk zgodovi­ ne in matematike; b) da mora vsakdo, ki nima smisla za jezikovni pouk, prej pustiti šolo; c) da je treba poskrbeti, da bo jezikovni pouk res jezikovni pouk in 48 Prim. Blankertz (1982), 126. 49 Humboldt (1964), IV, 168–195. 40 ne neko z antiko in zgodovinskim vedenjem okrašeno in večino­ ma na vaje oprto navodilo za razumevanje klasičnih piscev.50 Po Humboldtovem odhodu je Süvern učni načrt l. 1812 dokonč­no redigiral in ga l. 1813 predložil šolski upravi. Leta 1816 je bil spre­jet kot smernica za šolske oblasti, vendar nikoli ni bil natisnjen kot splošno veljavni odlok; obveljal pa je za normo ureditve gimnazijskega šolstva, zato ga lahko upravičeno imenujemo konstitutivni akt klasične gimnazije.51 Po učnem načrtu je gimnazijski pouk obsegal desetletni kurz, ki je bil razdeljen na 6 razredov; 1. razred je trajal 3 leta, 2. in 3. razred po 2 leti, preostali trije pa po 1 leto. Glavni predmeti so bili: a) latinščina – 76 ur tedensko razred I. II. III. IV. V. VI. leto 1. 2. 3. 1. 2. 1. 2. 1. 1. 1. št. ur 8 8 8 8 8 8 8 8 6 6 b) grščina – 50 ur tedensko razred I. II. III. IV. V. VI. leto 1. 2. 3. 1. 2. 1. 2. 1. 1. 1. št. ur 7 7 7 7 7 5 5 5 – – c) nemščina (44 ur tedensko) in č) matematika (60 ur tedensko). Drugi predmeti (verouk, prirodopis, zgodovina, geografija, ri­sanje, lepopis) so bili stranski, francoščina in telovadba pa fakultativ­na predmeta.52 Pri pouku starih jezikov je bilo kot učni cilj privzeto vodilo, ki si ga je pri svojem delu zastavila tudi klasična filologija: seznaniti se z jezikom kot celoto. Pri grščini je to pomenilo, da si mora učenec pridobiti tako solidno osnovo, da lahko brez priprave razume pisce atiške proze in Homerja, da lahko s pomočjo slovarja bere zborske speve v tragedijah in da lahko napiše spis po nareku brez napak. Kljub temu, da je bila v neohumanistični pedagogiki grščina favori­zirana, se pomen latinščine ni zmanjšal; učenci so si morali pridobiti tako jezikovno osnovo, da so lahko brez priprave tekoče brali Cice­rona, Livija, Horacija in celo Tacita, da so lahko brez napak in brez germanizmov pisali v čisti klasični latinščini in da so se znali tudi izražati 50 Prim. Humboldt (1964), IV, 174. 51 Prim. Messer (1925), 55–57. 52 Prim. Paulsen (1921), 289–294. v latinščini; za dosego slednjega so v zadnjih dveh razredih pri inter­pretiranju besedil in pri obravnavi starožitnosti govorili latinsko. V redno šolsko lektiro so bili vključeni Cicero, Livij, Vergilij, Ksenofont, Homer, Tacit, Horacij, pa tudi Terencij, Plavt, Sofokles, Herodot, Platon in Demosten; krog avtorjev se je z uvedbo domače lektire, ki so jo učenci brali pod vodstvom učitelja, še razširil. Maturitetna pravila je l. 1812 sestavil Humboldt; pisni del matu­re pri klasičnih jezikih je obsegal pisno latinsko nalogo (prevod iz latinščine) in dve grški nalogi: prevod iz grščine in v grščino. Ustni del je obsegal pri obeh jezikih prevajanje in komentiranje še nepre­branega grškega in latinskega besedila ter prevajanje iz nemščine v grščino in latinščino ob upoštevanju slovničnih in etimoloških pra­vil. Kandidati so besedila pri ustnem izpitu interpretirali v latinščini. Leta 1818 je delo na področju pruskega šolskega sistema prevzel Johannes Schulze. Schulze, Wolfov učenec, profesor na gimnaziji v Weimarju, l. 1816 šolski svetnik v Koblenzu in l. 1818 višji državni svetnik na pruskem ministrstvu, je prevzel uresničevanje reform po Süvernovem odhodu in ministrstvo skoraj samostojno vodil vse do l. 1840. Schulzejeva doba je obdobje reakcije: prusko šolstvo se je od­daljilo od duha neohumanizma, znova je začela prevladovati staro­humanistična tradicija. Grščina in grštvo kot vzor idealnega jezika, naroda in kulture sta stopila v ozadje, zmanjšalo se je tudi število ur matematike, znova je bil poudarjen pomen latinščine. Število ur la­tinščine se je povečalo tako na gimnazijah kot tudi na univerzi; za pravne in medicinske fakultete je bila izdana celo zahteva, da mora­jo imeti vsak semester vsaj eno latinsko predavanje, in tudi pri državnem izpitu je bilo spet pomembno, da je kandidat tekoče ob­vladal govorjenje v latinščini. Ker se kljub povečani kvoti latinščini namenjenih ur zahteve pouka grščine niso zmanjšale (reformna do-ločila so ostala še vedno v veljavi), so visoki učni standardi začeli preobremenjevati dijake. V letih 1825 in 1829 sta bili izdani odredbi, da je za gimnazijce poleg šolske lektire pri latinščini, grščini in nemšči­ni obvezna tudi zasebna lektira, ki so jo morali učitelji posebej kon­trolirati; to je glede na prejšnje stanje, ko je bila zasebna lektira zgolj prostovoljno dopolnilo šolskega pouka, pomenilo še dodatno obre­menitev, kar je vse pogosteje puščalo posledice na zdravju dijakov. Starši, učitelji in zdravniki so se zaradi negativnih posledic šolskega sistema pritožili, vendar je državna šolska uprava krivdo za težave pripisovala staršem, ki pošiljajo v gimnazijo duševno in telesno pre­slabo pripravljene otroke, in učiteljem, ki uporabljajo napačne me­tode in pretiravajo pri zahtevah svojih strok.53 Usihanje navdušenja za neohumanistične ideale je bilo vidno tudi v sami filologiji; medtem ko so v Berlinu Wolf in za njim njegovi nasledniki (zlasti Philipp August Böckh (1785–1867) in Karl Otfried Müller (1797–1840)) zagovarjali realno filološko usmeritev in histo­rično-antikvarni pristop k obravnavi antike, se je v Leipzigu pod vodstvom Johanna Gottfrieda Jacoba Hermanna oblikovala grama­tično-kritična filološka šola, ki je nasproti realistično-humanistični smeri začela uveljavljati formalistično filologijo. Hermanna, ki je od l. 1803 deloval kot redni profesor na leipziški univerzi, neohumani­stična miselnost s svojim pristopom k obravnavi antike ni pritegnila, saj so neohumanisti filološko-kritični pristop precej zanemarili; bil je mnenja, da je natančno poznavanje grškega in latinskega jezika edina pot do razumevanja antičnega sveta, zato je kot klasični filolog svojo dejavnost usmeril v jezikovne in literarne pojave, na slovnico in sama antična besedila. Glavni cilj vaj v njegovem seminarju in glavna naloga njegove filološke šole je postala formalna in kritična obravna­va antičnih piscev, razlaga težjih odlomkov ter korigiranje dvomljivih odlomkov v antičnih tekstih.54 Njegov pristop so povzeli tudi njegovi učenci, med katerimi izstopa reformator bavarskega šolstva, »vzgoji­telj Bavarske« (tutor Bavariae) Friedrich Wilhelm Thiersch (1784–1860). Thiersch, ki se je pri reformah šolstva na Bavarskem soočal z ostro, celo nasilno opozicijo latinskih šol in učiteljev, ki so poučevali v njih (to so bili večinoma menihi), je v nasprotju s prusko reformo šolstvo reformiral v duhu ne prevelike obremenitve. Neohumanistične ideje z uveljavljanjem prvenstveno grštva in grščine, za katere se je ogreval protestantski sever, se v katoliški Bavarski sprva niso uveljavile. Pri pouku klasičnih jezikov je bilo prav zaradi katoliške tradicije težišče na latinščini. Cilj pouka ni bil poglabljanje v duha, ki veje iz nekega dela, ampak – v duhu starega humanizma – privzemanje njegovega stila; cilj je bila praktična raba naučenega (elokvenca); tako je npr. za največji končni dosežek šestošolcev veljala izdelava latinske epske in lirske pesmi. Thiersch se je namesto prisile odločil za metodo navduševanja, kot glavni sredstvi pa si je izbral navajanje na samostoj­no delo in branje zasebne lektire; za njeno pospeševanje je uvedel pouka proste dneve, ko so učenci izdelovali obsežnejše, prosto izbrane naloge in brali zasebno lektiro.55 Dolgo je bila gimnazija edina šola, ki je pripravljala na visoko­ 53 Messer (1925), 91–97. 54 Bursian (1883), 665–690; 706–970 passim. 55 Messer (1925), 98–100. šolski študij, in edina, ki je z opravljenim maturitetnim izpitom omo­ gočala študij na univerzi; številne latinske šole niso imele pravice do mature. Gospodarski razvoj, indu­strializacija, razvoj tehnike in nara­voslovja pa so prinašali s sabo spre­membe in novosti, ki so zahtevale nove strokovnjake na področju teh­ničnih in naravoslovnih strok (inženirji, tehniki, trgovci ...). Zato so se latinske šole, ki so bile z dvi­gom gimnazije potisnjene na obrob­je, pod vplivom naštetih sprememb in sprememb na političnem področju začele postopoma osa­mosvajati in si prizadevati za enako­vrednost. Te šole so latinščini bodisi vzele prvenstvo v učnem načrtu ali pa so jo povsem črtale iz njega ter se usmerile k pouku modernih jezi­kov in naravoslovnih znanosti; ker so podajale predvsem realije, se jih je oprijelo ime realke. Zaradi ved­no večjega obiska realk je bila potrebna temeljita reorganizacija; pruska vlada npr. se je njihovi ure­ditvi z določitvijo predmetnikov, tra­janja in maturitetnih zahtev posve­tila l. 1832, dobrih 20 let za refor­mo gimnazije. Realke v prvi polovi­ci 19. stoletja niso konkurirale gim­nazijam kot pripravljalnice za uni­verzo, v drugi polovici pa so zaradi političnega, ekonomskega in gospo­darskega razvoja postopoma dose-gale enakopravnost z gimnazijami; monopol slednjih so realke strle šele l. 1900.56 Revolucionarno leto 1848 je pomenilo prvi korak v tej smeri z omejitvijo pouka klasičnih jezikov v 56 Blankertz (1982), 166–167. prid materinščine, modernih jezikov in naravoslovnih predmetov. Traj­nejše posledice je to pustilo v Avstriji, kamor neohumanistične ideje, ki so v Nemčiji v začetku 19. stoletja prežele celoten izobraževalni sistem in dale polet tudi znanosti (zlasti hu­manističnim vedam), zaradi konzer­vativne zakonodaje, zakoreninjeno­sti v sistem latinskih šol in duhovne zaprtosti še 40 let niso mogle pro­dreti. Reforma v Avstriji je potekala pod vodstvom Hermanna Bonitza, pruskega šolnika in klasičnega filo­loga, učenca obeh najvidnejših filo­logov svojega časa, Johanna Gottfri­eda Jacoba Hermanna (Leipzig) in Philippa Augusta Böckha (Berlin); ta je prenovo v duhu ideala splošne izobrazbe zasnoval na osnovi pruskega modela, ki ga je ob so­delovanju s Franzem Exnerjem ustrezno prilagodil. Prav zato je avstrijsko šolstvo tudi potem, ko je po marčni revoluciji prišlo pod nemškim vplivom in z de­lom nemških pedagogov do te­meljite prenove, časovno razliko le počasi zmanjševalo in se le počasi osvobajalo nemške­ga vpliva.57 57 Protner (2000), 21; Messer (1925), 103. 2 KLASIČNI JEZIKI V AVSTRIJSKEM ŠOLSTVU V OBDOBJU 1848–1918 ŠOLSKA REFORMA LETA 1849 Prvi znanilec sprememb na področju šolstva v marčni dobi je bila ukinitev dvorne študijske komisije 23. marca 1848. Tedanji prosvet­ni minister Sommaruga je vse sile takoj usmeril v prepotrebno refor­mo; ustanovil je posebno osemčlansko komisijo za pripravo reforme šolstva, v kateri sta bila tudi P. J. Šafařik (njegovo članstvo v tej komi­siji je pomembno za slovanske narode) in Franz Exner, ki je pri pre­oblikovanju avstrijskega šolstva odigral eno vodilnih vlog. Komisija je svoje delo opravila v mesecu in pol in kot rezultat objavila Osnutek temeljnih načel javnega pouka v Avstriji (Entwurf der Grundzüge des öf­fentlichen Unterrichtswesens in Österreich), ki je bil objavljen v dnevnem časopisju.1 Exner, takrat ministrski svetnik, je delo usmeril v prenovo srednjega šolstva. Skupaj s svojimi ožjimi sodelavci (Enk, Podlaha, Lesar) je najprej izoblikoval provizorična navodila za izboljšanje sta­nja v gimnazijskem šolstvu za l. 1849.2 K sodelovanju je l. 1849 priteg­nil tedaj 28-letnega Prusa Hermanna Bonitza, ki ga je spoznal l. 1842 na potovanju, in ta je še isto leto prevzel katedro za klasično filologi­jo na dunajski univerzi. Skupaj sta oblikovala temeljni dokument, ki je uresničil vsa predlagana provizorična navodila in je za skoraj sedem­deset let postavil temelje ureditvi avstrijskega srednjega šolstva: Osnu­tek organizacije gimnazij in realk v Avstriji (Entwurf der Organisation der 1 WZ 18.–21. Juli 1848, 15; Ostanek (1964), 400–401. 2 V začasnih navodilih je bila predvidena uvedba predmetnih učiteljev, spre­memba gimnazij iz »latinskih šol« v splošnoizobraževalne ustanove, združitev licejev z gimnazijo v osemletno gimnazijo, uvedba naravoslovnih predmetov in večji poudarek nemškemu jezikoslovju, večji poudarek pouku matemati­ke in geografije, priporočena pa je bila tudi uvedba modernih jezikov, steno­grafije, risanja, petja in telovadbe. Za klasične jezike je bila pomembna od­prava latinščine kot pogovornega jezika, uvedba latinske in grške lektire ter predlog prof. Enka o ustanovitvi filološkega seminarja na Dunaju, za vodjo katerega naj bi povabili pruskega profesorja Hermanna Bonitza. Landstei­ner (1873), 605–606. Gymnasien und Realschulen in Österreich, krajše Organisationsentwurf),3 ki ga je s ce­sarsko privolitvijo odobril minister za nauk in bogočastje grof Leo Graf Thun-Hochenstein s posebnim odlokom z dne 15. septembra 1849;4 z njim je dobilo av­strijsko šolstvo organizacijsko osnovo, ka­tere temeljna načela so ostala nespre­menjena vse do propada avstro-ogrske monarhije.5 Glavna novost reorganizacije avstrij­skega gimnazijskega šolstva je bilo obli­kovanje osemletne gimnazije, ki jo je predvideval že Osnutek temeljnih načel (nastala je s priključitvijo dvoletnega fi­lozofskega študija (licejev) šestletnemu gimnazijskemu pouku),6 in – po bavar­skem vzoru – njena delitev na nižjo in višjo (vsaka po štiri leta), ki sta relativno ločeni in samostojni celoti, a se medsebojno dopolnjujeta; z Osnutkom organizacije se je ta zamisel realizirala.7 Popolna gimnazija je imela osem razredov, od katerih je vsak trajal po eno leto in se je delila na a) nižjo gimnazijo, ki je trajala 4 leta in je bila priprava na višjo gim­ nazijo, in b) višjo gimnazijo, ki je nadaljevala obravnavo snovi nižje z bolj znan­stvenim pristopom in je pomenila neposredno pripravljalnico za univerzo.8 Po zgledu ureditve gimnazijskega šolstva na Bavarskem 3 Entwurf (1849); Halma-Schilling (1911), 1–2. 4 K.-U.-Min.-Erl. von 15. September 1849, Z. 6467. 5 Za natančen oris reforme šolstva gl. Ciperle (1979), 5–48. 6 S tem sta bila združena predmarčna gimnazija, katere osrednji predmet je bila latinščina, in filozofski študij, ki je dajal poudarek naravoslovju (Schmidt (1963/66), III, 135–136). S tem je bil filozofski študij (filozofska fakulteta) kot pripravljalnica za vse druge fakultete odpravljen (Schmidt (1964), 42). Tako smo Slovenci po več kot stoletnem obstoju izgubili višje šolstvo z izjemo bogoslovja (Ciperle (1979), 17). 7 Takšna delitev je imela svoje administrativne in pedagoške razloge. Če naj nižja gimnazija daje neko zaključeno splošno izobrazbo in usposablja za pokli­ce v vsakdanjem življenju, mora biti samostojna upravna enota (Entwurf (1849), 15); ta razlog je odpadel z ustanavljanjem poklicnih šol. Glavni peda­goški razlog pa je bilo didaktično prilagajanje duševnim zmožnostim različ­nih starosti (Entwurf (1849), 3). 8 Z delitvijo se je skušal šolski sistem prilagajati umskim zmožnostim učencev samo višja gimnazija brez nižje ni mo­gla obstajati, samo nižja gimnazija pa je lahko obstajala tam, kjer bodisi ni bilo potrebe po popolni gimnaziji bodisi njeno oblikovanje zaradi pomanjkanja sredstev ni bilo mogoče; lahko je bila povezana tudi z meščansko šolo ali nižjo realko, s čimer je bil tudi tistim, ki šola­nja niso nameravali nadaljevati na višji gimnaziji, omogočen zaključen šolski kurz.9 Namen gimnazije, ki je bila do reorganizacije po svojem bistvu latinska šola, je bil dvojen: nudila je višjo splošno izobrazbo (osnova zanjo sta bila oba klasična jezika in njuni književnosti), bila pa je tudi priprava na univerzitetni študij.10 Med osmimi glavnimi predme­ti v novem gimnazijskem predmetniku11 sta oba klasična jezika tvorila njegovo ogrodje; od skupno 186 tedenskih ur v vseh osmih gimnazijskih razredih jima je bilo odmerjenih 75 ur (40 % vseh tedenskih ur). Latinščino so se dijaki začeli učiti že v glede na različno starost, s tem pa je tudi poudarjal pomen stopenjskega pouka, ki je gradil na pridobivanju osnov na nižji stopnji ter povezovanju in dopolnjevanju na višji. Bonitz (1858a), 103–106. 9 Entwurf (1849), 15, § 7; Paulsen (1921), 483. Glede uveljavljanja reformira­nega šolskega sistema na slovenskih srednjih šolah gl. Schmidt (1963/66), III, 136–140. 10 Entwurf (1849), 14–15, § 1–7; Halma-Schilling (1911), 3–4. 11 Verouk, latinščina, grščina, materinščina, geografija in zgodovina, matema­tika, prirodopis in fizika, filozofska propedevtika. Živi jeziki (dijaki so se lah­ko učili tudi deželni jezik), risanje, petje in telovadba so bili vključeni v pred­metnik posameznih gimnazij po potrebi (Entwurf (1849), 20, § 18). Avstrij­ski gimnazijski tip, kot sta ga zasnovala Bonitz in Exner, je sicer še vedno ohranjal ideal neohumanistične gimnazije, vendar je v nasprotju z njo gim­nazijskemu pouku dal dva temelja: humanističnega (jezikovno-historične­ga) in naravoslovno-matematičnega. Kljub temu da so humanistični pred­meti s klasičnima jezikoma na čelu bili še vedno torzo predmetnika gimnazi­je, je bil gimnazijski pouk zasnovan na enakovrednosti humanističnih pred­metov na eni ter naravoslovnih predmetov in matematike na drugi strani, s čimer je bil izpolnjen namen gimnazije kot splošnoizobraževalne ustanove (prim. tudi Entwurf (1849), 7–8). Avstrijski zgled so posnemali tudi v Nemči­ji; po avstrijskem vzoru je Herman Bonitz l. 1882 reorganiziral še prusko šolstvo. prvem gimnazijskem razredu, grščino pa v tretjem; s tem je bil olajšan pristop k učenju grščine, ker se je dijak v dveh letih pouka latinščine seznanil z osnovnimi slovničnimi pravili, pristopi in slov­nično terminologijo, ki jih je lahko apliciral na grščino. Predmet­nik, kot ga je za klasične jezike določal Osnutek organizacije (števi­lo ur/teden):12 a) latinščina b) grščina Latinščina, ki je izgubila svoj privilegirani status (starega cilja pouka latinščine, spretnosti v latinskem izražanju, ni bilo več), in grščina sta bili brezpogojno obvezna učna predmeta. Latinščine ni mogel biti oproščen noben dijak, učenja grščine v III. in IV. razredu pa so lahko bili oproščeni samo tisti dijaki nižje gimnazije, ki niso nameravali prestopiti na višjo gimnazijo; oprostitev pouka grščine je moral odobriti deželni šolski svetnik na posebno prošnjo, o kateri se je moral izreči tudi učiteljski zbor.13 Dijaki, ki so hoteli postati farma­cevti, niso mogli biti oproščeni pouka grščine zaradi številnih iz gršči­ne povzetih farmacevtskih izrazov, ki so jih morali pravilno izgovarjati in razumeti; pogoj za študij farmacije je bilo končanih šest razredov gimnazije.14 Vrhunec osemletnega gimnazijskega kurza je bila gimnazijska matura, katere namen ni bil poznavanje celotne gimnazijske snovi, ampak dokaz duhovne zrelosti in zmožnosti za univerzitetni študij; s pridobitvijo maturitetnega spričevala je bila abiturientom odprta pot na univerzo.15 Po določilih Osnutka organizacije je pisni del mature pri klasičnih jezikih obsegal: 12 Entwurf (1849), 22–28; Baumeister (1897), 272. 13 Entwurf (1849), 20, § 19. V nekaterih deželah (npr. na Češkem in Spodnjem Avstrijskem) je bil dijak lahko oproščen pouka grščine samo, če so njegovi starši ali skrbniki sami izrecno izjavili, da dijak zagotovo ne namerava presto­piti na višjo gimnazijo. K.-U.-Min.-Erl. v. 12. März 1850, Z. 1660. Glede virov gl. Halma-Schilling (1911), 20. 14 Min.-Schr. v. 15. Juni 1850, Z. 4333; Entwurf (1849), § 19; Halma-Schilling (1911), 19. 15 Ciperle (1994), 108. a) prevod iz latinščine (2 uri), b) prevod iz grščine (3 ure) in c) prevod v latinščino (3 ure).16 Odlomki za prevoda iz latinščine in grščine so bili izbrani iz še neprebranih pasusov težjih piscev, ki so bili vključeni v redno lekti­ro; pri prevajanju so dijaki lahko uporabljali slovarje, izbrana besedi­la oz. izdaje, iz katerih so bili izbrani teksti, pa niso smele vključevati nobenih opomb ali prevoda. Za prevod v latinščino je bil izbran vse­binsko primeren odlomek v nemščini (uporaba pomagal ni bila do­voljena), pri prevajanju pa je moral dijak pokazati slovnično znanje in spretnost pri izražanju v latinščini glede na materinščino. Ustni del mature je obsegal: a) književnost materinščine, b) latinski jezik in književnost, c) grški jezik in književnost, č) zgodovino in geografijo, d) matematiko ter e) naravoslovje in fiziko. Ustni del mature so učenci opravljali v prvih 4 tednih po začetku novega šolskega leta ob navzočnosti in pod vodstvom deželnega šolskega inšpektorja. Pri ustnem izpitu iz latinščine je moral kandidat: a) z vsebinskega in oblikovnega vidika poznati pisce, katerih dela so brali na gimnaziji, in b) biti zmožen po krajši pripravi prevesti lažji odlomek iz enega od prebranih piscev ter ga slovnično in vsebinsko pojasniti. Pri bra­nju odlomka je moral upoštevati pravila latinske prozodije ali me-trike (odvisno, ali je šlo za prozni ali pesniški odlomek). Enaka pravila so bila določena tudi za ustni izpit iz grščine; če je izbrani odlomek vseboval redkejše besede, so jih izpraševalci kandidatu posebej navedli.17 Prva matura je bila že ob koncu šolskega leta 1848/49. Kot pomemben pripomoček pri uresničevanju srednješolske reforme je ministrstvo za uk in bogočastje začelo l. 1850 na Bonitze­vo pobudo izdajati posebno publikacijo Revija za avstrijske gimnazije (Zeitschrift für die österreichischen Gymnasien, krajše ZföG), ki je nastala po vzoru nemške Zeitschrift für das Gymnasialwesen (ustanovljena 1847 v Berlinu). Revija je postala ne le osrednja pedagoška, ampak tudi znanstvena revija, zlasti za področje humanistike; spremljala je raz­ 16 Pisni del je obsegal še spis v materinščini in matematično nalogo. 17 Entwurf (1849), 64–72, § 78–84, 4. 50 voj na področju humanističnih in naravoslovnih znanosti, gimnazij­ske metodike in specialnih didaktik, vseskozi pa je spremljala tudi izhajanje gimnazijskih učbenikov, učnih pripomočkov, knjig in gim­nazijskih izvestij ter s kritičnimi predstavitvami in recenzijami ob­veščala o njih. Uredništvo revije na čelu s Hermannom Bonitzem je vseskozi budno spremljajo vse dogodke, povezane z gimnazijskim šolstvom, in nanje tudi takoj reagiralo; le tako so lahko tvorci reforme v prvih 15 letih po njej uspešno zavračali vse kritike in napade.18 Za zgodovino šolstva tega obdobja so pomembna tudi gimnazijska letna poročila (izvestja), ki so jih začele gimnazije izdajati po reformi in so nadomestila v latinščini pisane predstavitve o uspehu učencev (Iu­ventus). Izvestja so z razpravami, ki so jih vsako leto pisali gimnazijski učitelji, z aktualnimi prispevki (zgodovina posameznih učnih zavo­dov, vladarske obletnice ipd.), s podatki o učnem osebju, o pred­metniku, o materialnem in finančnem stanju zavodov, o uspehih dijakov, o spremembah učnega načrta, o disciplinskih ukrepih itd. eden od najpomembnejših virov za raziskovanje šolske zgodovine tega obdobja. Vsako leto sta bila v izvestjih objavljena tudi seznam učbenikov, ki jih je učiteljski zbor izbral za tekoče šolsko leto, in seznam predvidene šolske lektire. Z vidika klasičnih jezikov so izvestja pomembna tudi zato, ker najdemo v njih prve obsežnejše znanstvene in strokovne članke s področja klasične filologije (nekateri med njimi so pisani tudi v slovenščini).19 Ob reformi avstrijsko gimnazijsko šolstvo ni imelo na voljo ustre­znih učbenikov; metodološko in vsebinsko zastareli učbeniki se niso mogli primerjati z dosežki učbeniške produkcije v Nemčiji, zato je ministrstvo priporočalo uporabo tujih (nemških) in spodbujalo do­mače avtorje k pisanju, l. 1850 pa je, da bi s spodbujanjem konku­renčnosti dvignilo kvaliteto, odpravilo monopol cesarsko-kraljeve Zaloge šolskih knjig na Dunaju (l. 1772 jo je ustanovila Marija Tere­zija); s tem sta založništvo in prodaja učbenikov za gimnazije in real­ke postala stvar splošnega knjigotrštva.20 Osnutek organizacije ni pred­pisoval učbenikov za srednjo šolo, ampak jih je le priporočal; na voljo je bilo več učbenikov, odločitev, kateri bo v rabi na posameznem 18 Paulsen (1921) 483; Engelbrecht (1986), 149. 19 Za popoln seznam člankov s področja klasične filologije, objavljenih v gim­ nazijskih izvestjih gl. Priloga 3. Prim. tudi Pavlič (1967). 20 Ostanek (1964), 406–407; Ciperle (1979), 32; Ciperle (1984), 319–320; Engel­ brecht (1986), 149. Za tiskarje in knjigarnarje na Slovenskem izdajanje slo­ venskih učbenikov ni bilo aktualno iz povsem ekonomskih razlogov; to se je spremenilo šele z uvedbo slovenskih vzporednic na nižjih gimnazijah v začet­ ku sedemdesetih let 19. stoletja. srednješolskem zavodu, pa je bila prepuščena učiteljskemu zboru.21 Učbenike je potrjevalo ministrstvo. Nobenega predmeta ni bilo do­voljeno poučevati brez uporabe zanj aprobiranega učbenika, ki je moral izpolnjevati dva pogoja: a) moral je biti prilagojen zahtevam predpisanega učnega načrta, in b) vsebovati in poudarjati je moral vse, kar so morali učenci dobro poznati, (podatki, ki so bili glede na učni načrt postranskega pomena, so bili prepuščeni učiteljevi dopolnitvi ali postavljeni v ozadje). Če izbrani učbenik ni ustrezal zahtevam pouka, je lahko učitelj v soglasju z učiteljskim zborom izbral drug učbenik.22 BONITZEVA DOBA (1850–1867) Pomembne spremembe je prineslo revolucionarno leto tudi na področju univerzitetnega pouka klasičnih jezikov, kjer so tako kot pri reformi srednješolskega pouka odigrali vodilno vlogo Nemci.23 Hermann Bonitz, soustvarjalec avstrijske šolske reforme, je bil obe­nem tudi prvi predavatelj in predstojnik dunajske katedre za klasič­no filologijo; vodil jo je 18 let (od 1849 do 1867), pod njegovim vodstvom pa je postala osrednji humanistično-filološki seminar, ki je vzgajal znanstveno izobraženi kader gimnazijskih učiteljev. Bonitza, ki je predaval grški jezik in književnost ter grško starinoslovje in zgo­dovino grške filozofije, Janez Trdina v svojih Spominih opisuje kot odličnega pedagoga in grecista, ki je grščino znal približati študentom, imel pa je – po Trdinovem mnenju – tri slabosti: preveč pozornosti je posvečal jezikovni interpretaciji (menda je zanemarjal realije), ni bil primerjalni jezikoslovec (znal je samo nemško, grško in latinsko), bil pa je tudi sovražno nastrojen do Slovanov, kar so na svoji koži občutile prve generacije slovenskih filologov, ki so se šolale pri njem (Trdina, Valjavec, Žepič …).24 21 Glede učbenikov za klasične jezike gl. Entwurf (1849), 107–119. 22 Entwurf (1849), 41–42, § 54. 23 Združitev predmarčnih filozofskih študij z gimnazijo je omogočila nastanek drugim fakultetam enakopravne filozofske fakultete, ki je skrbela za strokov­no usposabljanje gimnazijskih učiteljev in s tem zagotavljala kakovost pouka na gimnazijah (Schmidt (1963/66), III, 136). 24 Trdina (1946), 18–22, 39. Trdinove ocene moramo jemati s pridržkom, saj so njegovi Spomini pisano izrazito subjektivno in jih ne moremo imeti za neo­porečen vir; na to kaže tudi dejstvo, da je Trdina ocene sodobnikov ob redi­giranju svojih Spominov večkrat sam popravil, omilil ali označil kot pregrobe ali neutemeljene. Prvi predavatelj za latinski jezik in književnost, Prus Carl Joseph Grysar, je bil menda pravo Bonitzevo nasprotje: slab in neučinkovit pedagog in zgolj povprečen latinec.25 Kljub temu je njuno delo v pri­merjavi s stanjem pred l. 1848 pomenilo bistven napredek. Tako je npr. študij latinske filologije l. 1828 trajal 2 leti in je obsegal v I. in II. razredu po štiri ure tedensko.26 Po Bonitzevem in Grysarjevem prevzemu filološkega seminarja se je način študija precej spremenil: l. 1851 je študij grščine vključeval devet tedenskih ur (literarna zgodovina 3, grški seminar 3, grške vaje 3), študij latinščine pa sedem tedenskih ur (slovnična predavanja in vaje 3, zgodovina filologije (nekakšen uvod v študij klasične filologije) 2, latinski seminar 2).27 Oba predavatelja sta se vključevala tudi v oblikovanje gimnazijskega pouka; Bonitz kot teo­retik in branilec reformnih ukrepov, ki sta jih zasnovala skupaj z Exnerjem, Grysar, ki pri reformi sami neposredno ni sodeloval, pa kot izdajatelj učbenikov in izborov besedil (Livij, Ovidij, Horacij),28 ki so jih uporabljali pri gimnazijskem pouku. Postopoma so iz njunega seminarja izšli avstrijski univerzitetni učitelji, ki so prevzemali poučevanje na univerzi; ob tesni navezavi in sodelovanju z nemško filologijo, ki je imela na področju znanstveno-strokovnega dela in razvoja specialne didaktike klasičnih jezikov večdesetletno prednost, se je avstrijska filologija v naslednjih petdesetih letih na vseh ome­njenih področjih postavila na noge. Postopoma se je oblikovala avstrijska filološka šola, katere predstavniki so se uveljavljali tudi iz­ven meja svoje države; hkrati z njo se je v skladu s specifikami avstrij- 25 Trdina (1946), 22–23, 27, 29. 26 Taschenbuch der Wiener Universität für das Jahr 1828. Wien 1828. Predavatelja: prof. Franz Ficker in suplent Ignatz Kron. 27 Oefentliche Vorlesungen an der k.k. Universität zu Wien in Winter-Semester 1850/ 51. Wien 1851. Približen vpogled v vsebino študija nam ponujajo ohranjeni Stritarjevi zapiski Bonitzevih predavanj (AS 1012 – Josip Stritar). Ohranjenih je 5 zvežčičev z zapiski predavanj (vsako predavanje je datirano) iz let 1857 in 1858 in sicer iz grške literarne zgodovine (grška lirika) in grške književnosti (grška dramatika). 28 Gl. Priloga 2. skega šolstva razvijala tudi specialna didaktika latinščine in grščine, ki je izhajala iz nemške in se vseskozi tesno naslanjala nanjo. Rezulta­ti dela avstrijskih strokovnjakov didaktikov so se kazali v vse pogostej­ših spremembah pouka klasičnih jezikov (te so določala ministrska Navodila (Instructionen), ki so izhajala skupaj z učnimi načrti), v izda­janju avstrijskih učbenikov in učnih pripomočkov, ki so se uveljavlja­li tudi v Nemčiji, ter v vse pogostejših delih s področja specialne di­daktike, ki so obravnavala tudi najmanjše podrobnosti gimnazijske­ga pouka klasičnih jezikov. Seminar za klasično filologijo na dunaj­ski univerzi je leta 1900 štel 14 predavateljev (med njimi nekatera slavna imena, npr. Theodor Gomperz, Paul Kretschmer, Edmund Hauler, Hans von Arnim), ki so imeli 30 predavanj, seminarjev in proseminarjev v skupnem obsegu 50 ur.29 Bonitz je reorganizacijo srednjega šolstva, ki jo je zasnoval sku­paj z Exnerjem, pripravil na osnovi izkušenj nemškega srednjega šol­stva, ki se je v času, ko je avstrijsko šolstvo doživljalo temeljiti prerod, ukvarjalo z vprašanji korenitega reformiranja šolskega sistema, kar se je izražalo v številnih konferencah o šolstvu. Med njimi je bila zaradi močnega vpliva na šolstvo drugod po Nemčiji posebej pomembna pruska šolska konferenca v Berlinu od 16. aprila do 14. maja 1849. Glavni problemi, s katerimi so se ukvarjali udeleženci konference, so bili: a) preobremenitev učencev, b) spremembe pri maturi, zlasti njena posodobitev (matura na pru­ skih gimnazijah je potekala npr. po pravilniku iz l. 1834), in c) razmerje in pomen klasičnih jezikov in naravoslovno-matematič­ nih predmetov, ki jim niso pripisovali tolikšnega pomena kot v avstrijskem šolstvu. Obravnavo te problematike so narekovali razvoj naravoslovnih znanosti in vse glasnejše zahteve po enakopravnejšem položaju in razmerju naravoslovja in humanistike v predmetniku. Osnovni motiv, ki je usmerjal delo pruske konference, je bila uskladitev in prilagoditev učnih načrtov srednješolskih ustanov, s katero bi učence razbremenili in jim olajšali prehod na univerzitetni študij.30 Sklepi te konference so imeli velik vpliv na reformiranje avstrijskega šolstva. Enako kot avstrijska 29 Öffentliche Vorlesungen an der k.k. Universität zu Wien im Winter-Semester 1900/1. Wien 1900. 30 V Avstriji so si z reformo pod vodstvom Prusa prizadevali doseči ideal vsesploš­ne izobrazbe, ki je v pruskem šolstvu prevladoval od rojstva klasične gimnazi­je naprej; v Prusiji pa so si od l. 1840 zaradi naštetih razlogov prizadevali izogniti se vsestranskosti. Paulsen (1921), 486. gimnazija je bila tudi pruska razdeljena na dva dela, vendar je v nasprotju s prenovljenim avstrijskim gimnazijskim sistemom pruski gimnazijski pouk trajal devet let in je bil razdeljen na šest razredov: tri nižje (Sexta (VI.), Quinta (V.), Quarta (IV.)), ki so trajali po eno leto, in tri višje (Tertia (III.), Secunda (II.), Prima (I.)), ki so trajali po dve leti. Klasičnim jezikom (latinščino so se fakultativno učili tudi na ne­katerih višjih meščanskih šolah in realkah) je bilo odmerjenih več ur kot v Avstriji (število ur/teden): a) latinščina: razred VI. V. IV. III. II. I. št. ur 8 8 8 10 10 8 b) grščina: razred VI. V. IV. III. II. I. št. ur – – 5 6 6 6 Berlinska konferenca je prinesla nekaj novosti: uvedli so osem­letno šolanje (četrti razred (Tertia) je postal enoleten), zmanjšano je bilo število tedenskih ur klasičnih jezikov (latinščina: VI. 6, V. 6, IV. 6, III. 8, II. 8, I. 8; grščina: III. 6, II. 6, I. 6) ter povečano število ur naravoslovnih predmetov. Delitev na nižjo in višjo stopnjo je ostala nespremenjena, prav tako učni cilji.31 Te spremembe so bile vidne tudi pri oblikovanju avstrijskega srednjega šolstva (delitev na višjo in nižjo gimnazijo, podobnost učnih ciljev), vendar z eno bistveno raz­liko: s spremenjenim pruskim Osnutkom organizacije je nižja gimnazi­ja postala osnova za obe vrsti šol, tako za gimnazije kot realke, med­tem ko je avstrijski sistem od samega začetka šolanja za gimnazije in realke predvideval povsem ločeno pot. Precej skupnih točk kaže Bonitzeva organizacija avstrijskega gim­nazijskega šolstva tudi z bavarsko, v šolskem l. 1854/55 revidirano ureditvijo gimnazijskega šolstva. Tudi Bavarska je imela osemletno gimnazijo, ki se je delila na štiri nižje in štiri višje razrede: nižje razre­de so imenovali »latinska šola«, višje pa »gimnazija«. Klasičnim jezi­kom je bilo odmerjenih nekaj več ur kot v Avstriji (število ur/teden): a) latinščina: 31 Bonitz (1850), 3–8, 18–16. b) grščina: Učni cilji latinske šole in gimnazije pri pouku klasičnih jezikov se precej ujemajo z učnimi cilji avstrijske nižje in višje gimnazije, prav tako pristop k pouku, specialna didaktika in izbor lektire (izbor avtorjev je na Bavarskem nekoliko večji kot v Avstriji, pa tudi poraz­delitev po posameznih razredih je nekoliko drugačna). Glavna razlika med obema sistemoma je v tem, da avstrijski sistem po vzoru ureditve pruskega gimnazijskega šolstva sicer posega po jezikih (klasičnih jezikih in njunih literaturah ter materinščini) kot glavnem sredstvu za dosego višje splošne izobrazbe, vendar pa kot bistveni del splošne izobrazbe obenem enakovredno upošteva tudi naravoslovne znanosti in matematiko, medtem ko sta v bavarskem sistemu latinščina in grščina izključni cilj in naloga gimnazijskega pouka.32 Začetek je bil obetaven; prehod k dokončnemu preoblikovanju gimnazij, kot ga je določal Osnutek organizacije, so določali provizo­rični učni načrti v letih 1851, 1852, 1853 in 1854–1856.33 Vendar so se kmalu začeli oglašati nasprotniki s pritožbami o neprimernosti šolskega sistema, ki naj bi bil zgolj kopija pruskega,34 o preobremenitvi učencev in previsokih zahtevah za povprečne učence, o težki maturi in pomanjkljivem znanju latinščine.35 Kar zadeva klasične jezike, je zanimivo, da je bil očitek namenjen latinščini in ne – kakor kasneje – grščini, če odštejemo očitek glede prevelikega števila odmerjenih ji ur. Glavni očitek na račun latinščine je bil, da znanje latinščine v novem sistemu ne dosega znanja v predmarčni dobi; zaradi preobre­menjevanja pri drugih predmetih naj bi bili dosežki nezadostni, nižja gimnazija naj bi slovnice in besedišča ne utrjevala v zadostni meri, zato naj bi lektira v višji gimnaziji ne mogla dosegati zahtevanega uspeha. Krivdo za to so kritiki pripisovali tudi manjšemu številu ur, novim učbenikom, novim učnim metodam in sistemu izobraževanja učiteljev. Nobena od pritožb ni vzdržala, saj so Bonitz in njegovi so­delavci sistematično spremljali vse kritike in v ZföG in časopisju branili reformne ukrepe. Latinščini je bilo res odmerjenih manj ur kot pred reformo, vendar če se odštejejo ure, ki v predmarčnem šolskem si­stemu niso bile namenjene jezikovnemu pouku (spoznavanje 32 Bonitz (1854), 351–362, 382–388. 33 Landsteiner (1873), 606. 34 Bonitz (1858a), 101. 35 Engelbrecht (1986), 150; Paulsen (1921), 486. starožitnosti, stilistika, mitologija, branje nemških primerov, kar sta v reformnem sistemu prevzeli zgodovina in nemščina), je razlika glede na Osnutek organizacije znašala največ eno do dve uri tedensko, tako v gramatikalnih kot tudi humanitetnih razredih. Kritika učbenikov je bila brezpredmetna; nemški učbeniki, ki so jih uporabljali v poreformnem obdobju, so bili na kvalitativno neprimerljivo višjem nivoju kot sočasni avstrijski učbeniki, še zlasti slovnice, nastale na osnovi spoznanj primerjalnega jezikoslovja in filologije (pri latinščini je bila najbolj uporabljana Zumptova slovnica, pri grščini sprva Kühnerjeva, po l. 1852 Curtiusova).36 Z vidika specialne didaktike je bila kritika neupravičena tako pri slovničnem pouku (še posebej pri stilistiki zaradi številnih germanizmov, ki so se vtihotapili v starejše učbenike) kot tudi pri lektiri. Pouk je bil prilagojen novim učnim ciljem, ki jih je uveljavil Osnutek organizacije; oblikovanje posameznika kot samostojne osebnosti ob vzorih, ki jih dajeta obe antični književnosti, ter pridobivanje splošne izobrazbe sta nadomestila pragmatizem, ki je zaznamoval pouk latinskega jezika v predmarčnem šolstvu. Gimnazija ni bila več latinska šola, ampak splošnoizobraževalna ustanova, katere cilj ni bil več tekoče izražanje in pisanje v latinščini; ti dve spretnosti po mnenju reformistov nista mogli biti nadomestilo za izgubo časa, nujno potrebnega zanju, in za zanesljivo prevajanje v materinščino. V novem sistemu se je položaj klasičnih jezikov spremenil; latinščina in grščina nista bila več središče pouka, ampak njegov glavni segment, ob katerem so bile enakovredno zastopane naravoslovne vede. Poudarek ni bil na posameznem učnem predmetu, ampak na vsestranski izobrazbi in oblikovanju duševnih moči; za dosego tega je vsak del pouka prispeval svoje, zato je moral biti zadostno zastopan. Pomembno vlogo sta odigrala tudi sistem strokovnih (predmetnih) učiteljev in reorganizacija univerzitetnega študija z ustanovitvijo filološkega seminarja.37 Ob tem je treba upoštevati tudi dvojnost avstrijskih gimnazij, ki so šolale po eni strani bodoče univerzitetne študente, po drugi strani pa dajale zaključeno izobrazbo velikemu številu tistih, ki so si hoteli pridobiti osnovno splošno izobrazbo in niso nameravali nadaljevati šolanja na univerzi (nižji uradniki ipd.). Zlasti za slednje je bil za pridobitev splošne izobrazbe pomemben tudi delež naravoslovnih predmetov in matematike. Prav zato je Bonitz vedno opozarjal na pretirano poudarjanje pomena latinščine in povečevanje kvote njej namenjenih ur.38 36 Gl. Priloga 2. 37 Prim. tudi Hochegger (1854), 846–864. 38 Prim. Bonitz (1858a), passim. Leta 1854 je cesar Franc Jožef I. podprl reformna prizadevanja ministra Thuna in reformistov na čelu z Bonitzem ter 9. decembra 1854 razglasil reformo srednjega šolstva de facto in de iure za dokonč­no.39 Razglas je pomemben tudi zaradi določila, da mora pouk ved­no in povsod potekati v maternem jeziku učencev, s čimer je skušal pomiriti vse glasnejše proteste in zahteve narodov monarhije po šola­nju v materinščini.40 S tem sta bila tudi zakonsko uveljavljena § 16 Osnutka temeljnih načel in § 17 Osnutka organizacije, 41 ki je določal, da je lahko – kar je bilo pri nacionalni in jezikovni raznolikosti avstro­-ogrske monarhije še posebej aktualno – vsak deželni jezik učni jezik in da se je treba pri izbiri učnega jezika ravnati glede na potrebe prebivalstva, ki tvori večino na posameznem učnem zavodu; na eni gimnaziji sta bila lahko tudi dva učna jezika. Za slovenske srednje šole razglas ni pomenil nič posebnega; ocena Ivana Prijatelja, da »je bila slovenska srednja šola še večja pastorka kot osnovna šola«,42 povsem drži, in četudi bi bilo prosvetno ministrstvo pripravljeno v slovenskem srednjem šolstvu uveljaviti določila razglasa in Osnutka organizacije, tega ni bilo mogoče uresničiti med drugim tudi zato, ker ni bil izpolnjen eden od poglavitnih pogojev, ki jih je ministrstvo zahtevalo: ni bilo slovenskih učnih knjig. Opirajoč se na ta izgovor je prosvetno ministrstvo zavlačevalo uvedbo popolne slovenske gimnazije (z izjemo škofijske zasebne gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano) vse do konca monarhije. Isti razglas je tudi določal, naj se posebna pozornost posveti izobraževanju na področju latinščine in filozofske propedevtike, pred­lagal je nekatere spremembe v gimnazijskem predmetniku in za l. 1858 predvidel ustanovitev posebne komisije, ki naj bi preverila učinke tedanje gimnazijske usmeritve in predlagala morebitne izboljšave. Iz samega razglasa ni povsem razvidno, ali je šlo za kritiko pouka latinščine. Bonitz sam je v svoji obsežni interpretaciji omenjenega razglasa med vrsticami namignil na vpliv cerkvenih stanov.43 Reakciji cerkve in njenemu vmešavanju v šolstvo se ne gre čuditi, če upoštevamo tri dejstva: a) da je neohumanizem našel svoj vzgojni in izobrazbeni ideal v po­ ganski antiki (in s tem potisnil krščanstvo ob stran), 39 R.-G.-Bl. 1854, Nr. 315. 40 Baumeister (1897), 248–249; Ostanek (1964), 400–401; Lončar (1898). 41 Entwurf (1849), 19 (§ 17.) 42 Prijatelj (1938/39), I 73. 43 Bonitz (1855a), 128. b) da je s favoriziranjem grščine veliko izgubila tudi latinščina kot jezik cerkve in c) (kar je bilo še posebej kočljivo) da je na čelu reforme šolstva kato­ liške Avstrije stal Prus protestantske veroizpovedi. To ni bil prvi poseg cerkve v tedanje srednje šolstvo; l. 1852 se je v okviru obsežne katoliške akcije porodila ideja, da bi pri gimnazijski lektiri latinski in grški krščanski pisci zamenjali »poganske klasike«, v katerih so cerkveni krogi – tako kot v predmarčni dobi – videli nenehen vir državi nevarne svobodomiselnosti,44 kar pa je bil zgolj izgovor in gotovo ne edini vzrok za gonjo proti klasiki in njenim zagovornikom. Pobuda zaradi odločne reakcije Bonitza in njegovih sodelavcev ni uspela.45 Tudi l. 1855 sklenjeni konkordat s katoliško cerkvijo je imel sekundaren vpliv na srednje šolstvo: prednost pri imenovanjih za profesorje na gimnazijah in drugih šolah so imeli katoliki (kar je bilo nedvomno naperjeno proti nemškim šolnikom, ki so delovali na področju avstrijskega šolstva; ti so bili večinoma protestanti), pouk je potekal v bolj krščanskem duhu, za uresničevanje slednjega pa so škofijski ordinariati imenovali posebne nadzornike, gimnazijske sekretarje, s čimer se je povečal cerkveni nadzor nad šolami.46 Nadzor je bil odpravljen l. 1868 s sprejetjem od liberalnih poslancev predlaganega šolsko-cerkvenega zakona,47 ki ga je l. 1870 dopolnil še ministrski odlok o zmanjšanju števila redovnih gimnazij.48 Predvidene spremembe v gimnazijskem predmetniku so bile neznatne; povečalo naj bi se skupno število tedenskih ur latinščine s 50 na 51 (1 ura več v VIII. razredu), matematike z 22 na 23 in filo­zofske propedevtike z 2 na 4, zmanjšalo pa naj bi se število ur priro­dopisa (z 11 na 9).49 Ker bi njihova uveljavitev ne imela bistvenega vpliva, do njihove realizacije ni prišlo. Člani uredništva ZföG na čelu z Bonitzem so zagovarjali ohranitev reformnih ukrepov v nespreme­njeni obliki; v seriji člankov je bilo večkrat poudarjeno, da bi ponovna reorganizacija terjala ogromno dela in sredstev. Dober protiargu­ment zoper napade so bili tudi prvi uspehi reforme: v predmarčnem obdobju je bilo pri prehodu dijakov iz humanitetnih razredov na filozofske študije 30-letno povprečje 42 %, l. 1853 pa je od tistih, ki 44 Lang (1872), 746. 45 Trdina (1946), II 31–32. 46 Paulsen (1921), 486; R.-G.-Bl. 1855, Nr. 195; ZföG 5 (1854), 161–163 (minis­ trski razglas); Bericht (1873), 11–13. 47 Engelbrecht (1986), 151; Bericht (1873), 11–12. 48 K.-U.-Min.-Erl. von 1. August 1870; Bericht (1873), 13, 149 49 Bonitz (1855b), 367. so prestopili iz VI. v VII. gimnazijski razred (ki je ustrezal prvemu letu filozofskega študija), maturo uspešno opravilo 52 % dijakov, kar je naletelo na ugoden odziv tudi v očeh javnosti.50 Kljub uspešni obrambi reformnih ukrepov je l. 1855 ministrstvo za pomiritev kritik izdalo odlok, s katerim je uvedlo nekatere spre­membe v določilih Osnutka organizacije: spremembe so zadevale po­razdelitev snovi in število tedenskih ur.51 Spremembe ur pri pouku klasičnih jezikov so bile zanemarljive; pri latinščini se je povečalo število ur v 2. semestru III. razreda, pri grščini pa je ostalo število ur nespremenjeno, le prerazporejene so bile nekoliko drugače po razre­dih višje gimnazije: V. 5, VI. 5, VII. 4, VIII. 5.52 Nekaj določil je bilo vključenih zaradi olajšave pouka: poudarjeno je bilo tesnejše pove­zovanje lektire in učenja slovnice, zlasti sintakse, dalje pri slovnič­nem pouku krčitev teorije in omejevanje na najpomembnejše ter prilagajanje obsega in težavnosti učencem, vendar brez prevelikega popuščanja. Bonitz je v odzivu na ta odlok posebej izpostavil vpra­šanje lektire, njenega obsega in izbora. Po njegovem mnenju so bile pri lektiri zelo škodljive previsoke zahteve, ki so jih profesorji pogosto postavljali svojim učencem, zlasti določanje preobsežnih ter vsebin­sko in slovnično prezahtevnih odlomkov za preparacije. To je pri prevajanju in pripravah doma vodilo k uporabi pomožnih sredstev, ki so – tako Bonitz – preprečevala vajo in napredovanje: prevodov, slovarjev, interlinearnih izdaj (kombinacija izvirnega besedila in pre­voda; vsaki vrstici izvirnega besedila je sledila vrstica prevoda) in do­mačih korepeticij; te je označil kot »rakavo rano naših gimnazij«, ki jo je treba sankcionirati. Posebej je opozoril tudi na vsebinski vidik izbora lektire, zlasti pri Platonu v VIII. razredu, v katero naj ne bodo vključeni dialogi, ki obravnavajo ali kakor koli vključujejo tematiko pederastije, najsi jo grajajo ali idealizirajo (Fajdros, Simpozij, Lizis, Harmid).53 Leta 1856 je buren odziv strokovne javnosti vzbudil prispevek ravnatelja goriške gimnazije W. J. Menzla v izvestju goriške gimnazije za l. 1855 z naslovom Kako bi bilo mogoče doseči, da se tako imenovanima mrtvima jezikoma, latinščini in grščini, povrneta življenje in moč? (Quo modo effici possit, ut linguis, quas vocant mortuas, latinae atque graecae, vita sanguisque redeat?).54 Na Menzlove poglede in predloge glede 50 Bonitz (1855a), 122–126, 137 51 K.-U.-Min.-Erl. v. 10. September 1855; Lang (1872), 749. 52 Frankfurter (1897), 272. 53 Bonitz (1855c), 781–791. 54 Gl. Priloga 3, Menzel (1855). ponovnega uveljavljanja latinščine kot pogovornega jezika in glede izgovarjave grščine, s katerimi bi se pouk klasičnih jezikov spet približal položaju v predreformnem obdobju, sta v prispevkih v ZföG kritično odgovorila in jih zavrnila Grysar in Miklošič.55 Leta 1857 se je zaključil prvi osemletni ciklus pouka po navodi­lih, ki jih je določal Osnutek organizacije, in kot je bilo določeno v cesarskem razglasu iz l. 1854, je bil za l. 1858 napovedan sklic poseb­ne komisije, ki bi preverila rezultate nove ureditve in predlagala iz­boljšave. Zaradi številnih pritožb in želja po spremembi je prosvetno ministrstvo l. 185756 oblikovalo modificirani Osnutek organizacije, ki naj bi bil temeljni dokument, na osnovi katerega bi delovala ome­njena komisija, in ga poslalo redakciji ZföG v pretres. Modificirani osnutek je predvideval povečanje števila ur latinščine za dve uri v vseh štirih razredih nižje gimnazije, opustitev pouka geometrije v I.– III. razredu (pouk bi se prenesel v višjo gimnazijo) ter opustitev nara­voslovnih predmetov (prirodopisa in fizike) v nižji gimnaziji. Skupno število tedenskih ur latinščine bi se povečalo s 50 na 58 (zato bi se moralo poleg števila ur naravoslovnih predmetov zmanjšati tudi šte­vilo ur grščine (2) in nemščine (1)), število ur naravoslovnih pred­metov pa bi se zmanjšalo z 19 na 14,57 kar bi povzročilo koncentracijo pouka na jezikovni pouk, v prvi vrsti latinščine, kot ga je poznalo predmarčno šolstvo.58 Bonitz sam se je zavedal pomanjkljivosti in nevarnosti, ki jih utegnejo prinesti olajšave šolskega pouka, vendar te niso bile povezane z učnim načrtom, ampak z njegovim izvaja­njem. Največjo nevarnost je videl v povrnitvi lagodnosti, ki je zazna­movala predmarčno obdobje; večje zahteve za učence, učitelje in starše, ki jih je prinesla reforma, so terjale več dela vseh, a tudi uspeh je bil večji. Koncentriranje pouka na en sam predmet bi bilo dvorezen meč: v nižji gimnaziji bi sicer olajšalo pouk, po drugi strani pa bi otežilo pouk v višji gimnaziji in zahtevalo več domačega dela, kar pa ni bilo združljivo s pritožbami o preobremenitvi učencev v višji gim­naziji.59 55 Menzel, gl. Priloga 3, Menzel (1855); ZföG 7 (1856), 267–270 (Grysar, C. J.); ZföG 7 (1856), 273–277 (Miklošič, F.). 56 K.-U.-M.-Erl. v. 10. Oktober 1857. 57 Paulsen (1921), 486–487. Med najbolj zagretimi zagovorniki obstoječe us­ meritve je bil Bonitz, ki je enako kot l. 1855 v vrsti člankov analiziral in pobi­jal pritožbe glede pomanjkljivega uspeha, vzroke česar je iskal ne v samem učnem načrtu, ampak v izvajanju tega ter v pomanjkanju filološko izobraženih učiteljev, kar je povzročilo številne napake pri obravnavi in izvajanju pouka. 58 Hochegger (1858), 121. 59 Bonitz (1858a), 110–112. Uredništvo ZföG, ki se je odločno izreklo proti spremembam,60 je odprlo javno razpravo o tem vprašanju (uredništvo je podprl tudi mi­nister Thun, ki je zagovarjal tedanji učni načrt); k sodelovanju je po­vabilo vodilne strokovnjake posameznih strok, ki so z različnih vidikov obravnavali predlog in zavračali predlagane spremembe, s katerimi je gimnazija znova postajala nekdanja zgolj latinska šola. Sprememba učnega načrta bi bila nedvomno v prid latinščini, a težava je bila pri naravoslovnih predmetih. Odstranitev teh iz predmetnika nižje gim­nazije bi prenesla elementarni pouk naravoslovja v višjo gimnazijo, ki naj bi dopolnjevala in nadgrajevala v nižji gimnaziji pridobljeno zna­nje, ne pa dajala osnove, in to prav v obdobju (V. razred in naprej), ko bi dijaki po predelavi celotne slovnice (od elementarne slovnice do stilistike) skušali pridobljeno znanje čim bolj samostojno aplicirati na zahtevnejše avtorje, vključene v redno lektiro.61 Težava je bila tudi v tem, da je primanjkovalo učiteljev za filološki pouk na gimnazijah.62 Leta 1858 so reformisti okrepili svoje delovanje in še intenzivneje opo­zarjali na pomanjkljivosti predlaganih sprememb.63 Modificirani osnu­tek je zavrnila tudi skupščina nemških filologov in šolnikov na Duna­ju, ki je potekala od 25. do 28. septembra 1858; udeleženci so se izrekli proti novostim v prid obstoječega učnega načrta. Končno so se ured­ništvu revije pridružili tudi univerza, šolniki in politični tisk. Obramba je uspela: modificirani osnutek so opustili, do sprememb ni prišlo in tudi komisija za revizijo izvajanja reformnih ukrepov, katere sklic je bil predviden za leto 1858, se ni sestala.64 Po dvoletnem zatišju je na področje šolstva posegla politika; to­krat so latinščino izrabili ekstremisti. Na parlamentarni razpravi o raz­merah v šolstvu je dr. Franz Čupr, sicer zastopnik ekstremne naciona­listične struje, na zasedanju 2. avgusta 1861 v obširnem govoru podal predlog za revizijo sistema srednjega šolstva in ostro kritiziral vse dosežke in tvorce šolske reforme, v prvi vrsti Bonitza. V govoru, ki je bil medijsko zelo odmeven, ni dajal nobene pobude za diskusijo; ig­noriral je vse, kar so strokovnjaki in šolniki do takrat povedali v zagovor reforme, in podal svojo vizijo srednjega šolstva, po kateri bi se to vrnilo v predmarčne okvire.65 Čupr je svoje ideje združil v šest predlogov: 60 Lott (1857), 837–838, 857; Bonitz (1857), passim; Ficker (1873), 144. 61 Bonitz (1858a), 109. 62 Hochegger (1858), 130. 63 Bonitz (1858); Hochegger (1858); Just (1858); Král (1858); Riepl (1858); Schenkl (1858); Bippart (1858). 64 O stanju na slovenskih gimnazijah v tem obdobju gl. Vaniček (1860), 17–23. 65 Bericht (1873), 145. 1. preoblikovanje nižje gimnazije v meščansko šolo, ki bi tvorila osnovo tako za višjo gimnazijo kot tudi za višjo realko (s takšnim ukrepom bi se realizirala ideja o enotni osnovni šoli (Einheitsschu­le)), dalje sprememba višje gimnazije v samostojno ustanovo (li­cej) in podreditev nižje gimnazije deželnim zakonodajam, s či­mer bi bila postopoma dosežena nacionalizacija gimnazije; 2. nadomestitev razrednih učiteljev s predmetnimi v nižjih razredih gimnazije; 3. odprava preobremenjenosti učencev; 4. odprava mature; 5. spremembe predmetnika (več predlogov); 6. zahteva po enakopravnosti narodnosti v srednjem in visokem šolstvu. Posebej je še opozoril na neoblikovanje komisije za revizijo šolstva, ki naj bi bila po razglasu iz l. 1854 oblikovana l. 1858, in ponovil očitek, da je avstrijsko šolstvo zgolj kopija pruskega. Bonitz, ki je bil v govoru tudi osebno napaden, je vse njegove zagovore zavrnil, pritegnila pa sta mu tudi strokovna javnost in tisk.66 Zavrnitev Čuprovega napada na šolski sistem je zadnji vidnejši Bonitzev dosežek na področju srednjega šolstva; v naslednjih letih se je posvetil predvsem delu na univerzi in ob tem aktivno spremljal spremembe na področju šolstva. Leta 1867 se je vrnil v Nemčijo, kjer je služboval kot ravnatelj gimnazije v Graues Klostru in imel odloči­len vpliv pri preoblikovanju pruskega višjega šolstva (od l. 1882 na­prej). Umrl je 25. julija 1888 v Berlinu. ZAMETKI SPREMEMB – REALNA GIMNAZIJA Ideje o preoblikovanju srednješolskega sistema, s katerim bi se ta povrnil v stanje predmarčnega šolstva, ki so jih zagovarjali predvsem predstavniki fevdalno-klerikalne reakcionarne struje in zastopniki skrajnih nacionalistov, so po Čuprovem napadu v parlamentu l. 1861 nekoliko potihnile; od l. 1863 pa so bili vse pogostejši predlogi po približevanju gimnazije in realke, kar se je najprej pokazalo v na­stanku realne gimnazije. Ker je bilo gimnazij in realk malo, so bile preobremenjene; majh­no število šol je bilo posledica visokih stroškov, ki jih je zahtevalo njihovo vzdrževanje. Zato se je vedno bolj uveljavljala ideja o vrsti šole, ki bi lahko mladim zlasti v manjših mestih, ki vzdrževanja kom­ 66 Bonitz (1861), 675–703; Engelbrecht (1986), 151. pletnih gimnazij ali realk finančno niso zmogla, omogočala prehod na višji nivo izobraževanja. Osnova za takšne pobude je bil Osnutek organizacije, ki je omenjal možnost združevanja nižje realke in nižje gimnazije; združitve zaradi povsem različnih izobraževalnih usmeri­tev ni priporočal, dovoljeval jo je le v primeru nuje.67 Prva tovrstna šola, ki je bila hibrid med gimnazijo in realko, je bila ustanovljena l. 1862 v mestu Tabor na Češkem; oprijelo se je je ime realna gimnazi­ja. Od l. 1864 so realne gimnazije, ki so sprva pritegnile veliko učen­cev, ustanavljali povsod po monarhiji; v nov srednješolski tip so se preoblikovale tudi številne samostojne nižje gimnazije in nižje real­ke.68 Realne gimnazije so lahko obstajale samostojno ali pa v poveza­vi z višjo gimnazijo ali višjo realko. V vseh štirih razredih realne gim­nazije so imeli učenci obvezno (prostoročno) risanje in nekaj več matematike; prvi dve leti so imeli skupni pouk latinščine, v III. razre­du pa se je pouk prvič razcepil: bodoči gimnazijci so dobili grščino, bodoči realci pa so se začeli učiti enega od modernih tujih jezikov (večinoma francoščino). Sporna točka realne gimnazije, latinščina v I. in II. razredu, je postala še spornejša po reorganizaciji realk l. 1868, s katero je postala realka sedemletna srednja šola brez latinščine z izrazitim poudarkom na naravoslovnih predmetih, matematiki in živih jezikih; s tem je postal dvoletni skupni pouk brezpredmeten, vse glasnejše pa so bile tudi kritike69 glede premika o izbiri šole (gimnazije ali realke) v III. razred in kritike, da pomeni realna gimnazija slabo osnovo tako za gimnazijo kot za realko.70 Mnoge realne gimnazije so se preoblikovale nazaj v nižje gimnazije in nižje realke, kar je pomenilo postopen umik v ozadje, ki ga je še pospešil ministrski odlok l. 1877.71 S tem je propadel prvi praktični poskus uvedbe skupne nižje stopnje za gimnazije in realke, vendar je ideja v teoriji ostala aktualna. Prvič jo najdemo že v Osnutku organizacije, kjer sta Bonitz in Exner izrazila željo, da bi bilo mogoče najti način za olajšanje težavne odločitve o bodočem poklicu; to naj bi dosegli 67 Entwurf (1849), 222, 225; prim. tudi Hochegger (1863). 68 Na slovenskem ozemlju so bile realne gimnazije v Trstu, Gorici in Beljaku. Ostanek (1999), 59. 69 Lang (1872), 749. 70 Sicer je od l. 1872 vsaka realna gimnazija, ki je bila lahko tudi pripravljalnica na realko (kar je pomenilo, da je imela v vseh 4 razredih obvezen pouk pro­stega risanja in so se lahko učenci, ki so bili – po § 19 Osnutka organizacije – oproščeni pouka grščine, učili francoščino ali kateri drugi živi jezik) veljala za nižjo gimnazijo. Prim. K.-U.-Min.-Erl. v. 17. April 1872, Z. 1063; M.-V.-Bl. Nr. 32–24; Lang (1872), 755; Landsteiner (1873), 606. 71 K.-U.-Min.-Erl. v. 26. Juni 1877, Z. 10636; Frankfurter (1897), 273–274. tako, da bi bodoči gimnazijci in realci po končani ljudski šoli (vsaj) eno leto obiskovali skupno šolo za obe smeri.72 Ideja »enotne šole« (Einheitsschule) je ostala aktualna vse do konca monarhija; delno realizacijo je doživela ob reformi l. 1909. GIMNAZIJSKA ANKETA LETA 1870 Kritike na račun že povsem uveljavljenega reformiranega srednješol­skega sistema so postopoma potihnile; vzrok za to je bil razcvet gim­nazijskega šolstva: število srednješolcev se je iz leta v leto povečevalo, upadalo je število zasebnih dijakov, gimnazija si je vedno bolj prido­bivala zaupanje splošne in strokovne javnosti, ki se je vse bolj posvečala izboljševanju kakovosti gimnazijskega pouka.73 Tako je konec šestde­setih let prišel čas za dopolnitev in izboljšave Osnutka organizacije; zato je takratni šolski minister Karl Stremayr septembra l. 1870 dal pobudo za sklic šolske ankete, na kateri bi strokovnjaki ocenili trenutno stanje na področju šolstva in si izmenjali mnenja in predloge, ki bi bili osnova za pripravo morebitnih sprememb. Anke­te so se udeležili izbrani zastopniki filološko-historičnih in matema­tično-naravoslovnih strok; v vsaki skupini so bili predstavniki deželnih šolskih inšpektorjev, ravnateljev in profesorjev, minister pa je pose­bej povabil še nekatere vidnejše strokovnjake z obeh področij in mi­nistrske uradnike za področje šolstva.74 Udeleženci ankete so morali obravnavati osem vprašanj, ki so zadevala morebitno ustanovitev pripravljalnih razredov za gimnazijo, uvajanje prostoročnega risanja v nižjo gimnazijo, razporeditev naravoslovnih predmetov v nižji gim­naziji, uvajanje naravoslovnih predmetov v višjo gimnazijo in njihovo vključevanje v maturo, uvajanje modernih jezikov kot obveznih pred­metov, položaj verouka v višji gimnaziji, maturo in razmerje med višjo in nižjo gimnazijo. Udeleženci so se razdelili na tri sekcije, od katerih je vsaka obravnavala izbrana vprašanja; udeleženci so lahko hkrati sodelovali tudi v dveh ali treh skupinah. Glavno vprašanje, ki so mu udeleženci ankete namenili tudi naj­ 72 Entwurf (1849), 5. 73 Ficker (1870), 766; Engelbrecht (1986), 160. 74 S slovenskega področja so se kot predstavniki filološko-historičnih strok an­kete udeležili Anton Klodič iz Gorice kot predstavnik deželnih šolskih in­špektorjev, Janez Loser kot predstavnik ravnateljev (ravnatelj tržaške državne gimnazije) in kot predstavnik profesorjev Janez Šolar iz Ljubljane. Ficker (1870), 767. več pozornosti in časa, je bilo vprašanje deleža in razporeditve nara­voslovnih predmetov v nižji in višji gimnaziji, nanj pa se je tesno na­vezovala tudi problematika filološkega pouka, zlasti latinščine in gršči­ne. Izhodišče za delo 1. sekcije, ki je obravnavala problematiko filo­loškega pouka, so bile razprave 3. sekcije (obravnavala je problema­tiko naravoslovnih predmetov), v katerih so razpravljavci predlagali povečanje števila ur za naravoslovje v višji gimnaziji. Najodmevnejši referat v filološki sekciji je imel prof. Karl Schmidt, profesor na aka­demski državni gimnaziji na Dunaju in avtor znamenite latinske slov­nice.75 Glavni poudarki v referatu so bili: da je stanje pouka latinšči­ne v nižji gimnaziji sprejemljivo, v višji gimnaziji pa precej ohromlje­no, da tudi pri grščini znanje precej šepa in da se mora v primeru povečanja števila ur naravoslovnih predmetov povečati tudi število ur jezikovnega pouka.76 Schmidtov predlog je bil, naj število ur, na­menjenih grščini, v nobenem razredu ne bo manjše od 5, število ur latinščine pa od III. razreda naprej ne manjše od 6.77 Razpravljavci so opozorili tudi na pomanjkljivo znanje zlasti latinščine v višjih razre­dih, na premajhno število ur za latinščino v VII. in VIII. razredu (za­radi povečanega obsega lektire), na premajhno število ur grščine v IV. razredu (premalo časa za temeljito obdelavo oblikoslovja) in na nujno povečanje grške lektire v VII. razredu (z omejitvijo ponavlja­nja slovnice). Predlaganih je bilo tudi nekaj sprememb pri pisnem delu mature. Predlog glede omejitve števila kandidatov pri pisnem delu izpita na 10 in glede izbora posebne teme za vsakega kandidata (predlagatelj Anton Klodič, deželni inšpektor za Gorico in Gradi­ško) je bil večinsko zavrnjen, prav tako tudi predlog o opustitvi pis­nih prevodov iz latinščine in grščine (te naj bi nadomestil ustni izpit; predlagatelj Karl Schenkl). Sprejet pa je bil predlog Karla Schenkla, da bi po zgledu nemških gimnazij uvedli prevod v grščino, s čimer bi se v nižji gimnaziji pridobljeno znanje slovnice ohranjalo tudi v višji gimnaziji. Po burni razpravi je bil sprejet poseben sklep, po katerem naj bi bil prevod v grščino vključen v maturo kot klavzurno delo za preverjanje slovničnega znanja, vendar brez stilističnih zahtev.78 Schmidtov predlog je bil soglasno sprejet kot končni sklep dela sekcije: latinščini naj bo v I. in II. razredu namenjenih osem ur, od II. razreda naprej šest ur tedensko, grščini pa od III. do VIII. razreda po pet ur tedensko. S tem predlogom si je sekcija skušala zagotoviti za­ 75 Gl. Priloga 2. 76 Paulsen (1921), 487. 77 Ficker (1870), 778. 78 Ficker (1870), 887–888. nesljivo izhodišče in obrambo v primeru povečanja ur naravoslovnih predmetov. Predlog glede na Osnutek organizacije ni drastično spremi­njal števila ur ne latinščine ne grščine, je pa zagotavljal ohranitev enega od glavnih določil gimnazije, zapisanega v § 1 Osnutka organizacije, da je namen gimnazije splošna izobrazba »s posebnim poudarkom na klasičnih jezikih in njunih književnostih«.79 Ohranitev tega načela je bila enoglasno sprejeta v posebni resoluciji.80 Primerjava med številom ur, namenjenih latinščini in grščini l. 1849 (Osnutek organizacije) in l. 1870 (predlog gimnazijske ankete): A. l. 1849 a) latinščina b) grščina B. l. 1870 a) latinščina razred I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. skupaj št. ur 8 8 6 6 6 6 6 6 52 b) grščina Na anketi sta bila podana tudi dva predloga, ki sta obudila idejo enotne nižje srednje šole. Karl Holzinger, deželni šolski nadzornik za Štajersko, Koroško in Kranjsko, je predlagal, da bi nižjo gimnazijo razširili na pet let (z latinščino in grščino), višja gimnazija pa bi se cepila na tri smeri: humanistično (z latinščino, grščino in francošči­no), realčno (s francoščino in realčnimi predmeti) in mešano smer (s francoščino, klasičnimi jeziki po izbiri ter več naravoslovnimi predme­ti in matematike);81 Anton Klodič je predlagal štiriletno nižjo gimnazi­jo z latinščino in francoščino, s čimer bi bil dosežen kompromis med starimi in novimi jeziki.82 79 Entwurf (1849), 14; Lang (1872), 743. 80 Ficker (1870), 804. 81 Verhandlungen (1871), 331–333. 82 Verhandlungen (1871), 333–338. OBDOBJE RAVNOVESJA (1870–1900) Konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let so se v šolstvu že vidno kazale posledice vse hitrejšega gospodarskega in družbenega razvoja; velik napredek naravoslovnih ved in tehničnih strok sta dajala vse večji polet realkam in poklicnemu šolstvu. Realne vede so v srednjih šolah dobivale čedalje večji pomen; konfrontacija med humanistiko in realijami pa je krepila tudi trenja v profesorskih vr­stah med »humanistično« in »realno« oz. »realčno« strujo. Vedno glasnejše so bile kritike na račun klasičnih jezikov, zlasti na račun zastarelosti specialne didaktike pouka klasičnih jezikov. Glavni oči­tek je bilo pretirano poudarjanje jezikoslovne (gramatikalne in lek­sikalne) plati grške in latinske lektire, s čimer se je pomen lektire, ki jo je dijak spoznaval in vrednotil na osnovi natančne obravnave in interpretacije, vse bolj izgubljal. S tem, da se je zanemarjalo pogla­bljanje v idejni svet, ki ga nudijo dela antičnih piscev, ter spoznava­nje realij, je vsebina izgubljala svojo vzgojno in splošnoizobraževalno vrednost; s koncentriranjem na gramatikalno plat pouka je spet sto­pala v ospredje oblika. Z enakimi problemi so se ubadale tudi slo­venske srednje šole.83 Poleg »humanistov«,84 ki so zagovarjali neohu­manistični ideal in še vedno močno vzgojno vrednost antike kljub obilici znanja novega časa, in »realistov«, ki so klasičnim jezikom (in antiki) odrekali njihovo vzgojno vrednost in so si prizadevali za njihovo občutno zmanjšanje85 ter nadomestitev z materinščino, matematiko, geografijo, zgodovino in naravoslovnimi predmeti, se je oblikovala še tretja, »zmerna struja«, ki je iskala kompromis med obema; rešitev je videla v kombiniranju realnih in humanističnih predmetov (pri klasičnih jezikih so se ti »kompromisi« konkretno kazali v večji raznolikosti lektire, zlasti pa v zmanjševanju slovničnega pouka in v večjem poudarku na spoznavanju realij). Nasprotovanja so ostala vseskozi živa; minilo je še 40 let, preden je do delnega kompromisa dejansko prišlo z obuditvijo realnih gimnazij. 83 Klasiki starega veka v srednji šoli. SN 1871, št. 140 (30. november). 84 Radikalnejših med njimi, ki so zagovarjali izključni pomen in vrednost kla­sičnih jezikov, se je oprijel vzdevek »idealisti«. Lang (1872), 744. 85 Kljub temu je bila latinščini v nekaterih ozirih še vedno priznana njena vred­nost, zlasti slovničnim in stilističnim vajam kot »duševni telovadbi«, jeziku samemu kot pripravi na učenje tujih jezikov, urjenju v pravilnem in spret­nem izražanju v materinščini, zlasti pa njenemu pomenu v strokovni in znanst­veni terminologiji. V grščini so realisti videli zgolj predmet, ki je za učence muka in katerega rezultati ne odmerijo zanj potrebnega časa in truda. Lang (1872), 745–746. V začetku sedemdesetih let so nastali prvi učbeniki za latinščino v slovenščini (Hrovat, Žepič); s tem je bil izpolnjen osnovni pogoj za začetek dolgotrajnega in počasnega, a za časa avstro-ogrske monar­hije nikoli povsem dokončanega boja za popolno slovensko gimna­zijo in za uveljavitev slovenskega učnega jezika v gimnaziji. V nižji gimnaziji se je slovenski učni jezik uveljavil pri večini predmetov, za katere so bili na voljo ustrezni slovenski učbeniki (grščine kljub izpol­nitvi pogoja nikoli niso poučevali v slovenščini); več težav je bilo v višji gimnaziji. Nastajanje učbenikov je omogočilo utrakvizacijo gimnazij; na Kranjskem so bile utrakvistične štiri gimnazije: 1. državna gimnazija v Kranju, 2. I. državna gimnazija (slovenske paralelke v nižji gimnaziji so uvedli l. 1873) v Ljubljani, 3. II. državna gimnazija v Ljubljani ter 4. državna gimnazija v Novem mestu. Od l. 1882 so na I. državni gimnaziji v Ljubljani v I. in II. razredu poučevali v slovenščini vse predmete z izjemo nemščine, kjer sta bila dva učna jezika; v III. in IV. razredu je bila nemščina učni jezik pri nemščini in grščini, v III. razredu pa delno tudi pri prevodih iz Ce­zarja. Enaka ureditev je bila tudi v nižjih razredih kranjske gimnazi­je, na novomeški gimnaziji in na II. državni gimnaziji v Ljubljani. Ministrstvo je l. 1889 na mariborski državni gimnaziji za dijake slo­venske narodnosti v nižji gimnaziji uvedlo paralelke z nemško-slo­venskim učnim jezikom. V slovenščini so poučevali verouk, matema­tiko, slovenščino in latinščino, druge predmete pa v nemščini. Enaka ureditev je obveljala osem let kasneje na celjski gimnaziji. Na Koro­škem (državni gimnaziji v Celovcu in Beljaku ter samostanska gim­nazija v Št. Pavlu) je bila slovenščina učni jezik pri pouku slovenščine za dijake slovenske narodnosti.86 86 Gl. Ljubljana, I. drž. gimn.: K.-U.-Min.-Erl. v. 20. September 1873, Z. 8172; K.-U.-Min.-Erl. v. 22. Juli 1882, Z. 10820. Izjema je bila le nemščina, če je bil učni jezik delno tudi nemščina. Na I. državni gimnaziji od l. 1907, ko je bila ustanovljena državna gimnazija z nemškim učnim jezikom, v nižji gimnaziji ni bilo več nemških razredov. Ministrska določila in odloki za posamezne gimnazije: a) Kranj: K.-U.-Min.-Erl. v. 30. Juli 1894, Z. 17615; b) Novo mesto: K.-U.-Min.-Erl. v. 27. Dezember 1889, Z. 21086; c) Maribor: K.-U.-Min.-Erl. v. 30. Juni 1889, Z. 4409; K.-U.-Min.-Erl. v. 27. Mai 1890, Z. 10735; K.-U.-Min.-Erl. v. 27. Juli 1891, Z. 12472; K.-U.-Min.-Erl. v. 15. Juli 1892, Z. 13835; č) Celje: K.-U.-Min.-Erl. v. 15. Juli 1897, Z. 1491 (prim. tudi K.-U.-Min.-Erl. v. 9. Juli 1860, Z. 7052); V drugi polovici sedemdesetih in prvi polovici osemdesetih let ni pouk klasičnih jezikov doživel nobenih vidnejših sprememb; nasprotje med humanisti in realisti je ostalo, latinščina in zlasti grščina sta bili zaradi števila namenjenih jima ur vedno bolj pod udarom. Kritik je bila v prvi vrsti deležna grščina; njeno vlogo in pomen so pogosto primerjali z vlogo in pomenom hebrejščine, ki je bila redni del bogoslovnega študija: veliko truda, malo znanja. Vprašanje šol­stva ni bilo več prvenstveno stvar strokovnjakov in šolnikov, ampak se je vanj vse bolj vključevala tudi širša javnost; tudi dnevno časopisje je šolski problematiki namenjalo vse več pozornosti. Huda težava srednjih šol, je bila preobremenjenost dijakov, ki je pogosto puščala tudi fizične posledice; preobremenjenost je bila posledica preširoko zastavljenih urnikov in pogosto prevelikih zahtev profesorjev. Zaradi števila ur sta bili latinščina in grščina spet glavni tarči. Kritiki niso zanikali potrebe po učenju obeh klasičnih jezikov in njunega pome­na za vsakogar, ki se je štel za izobraženca, poudarjali pa so nujnost olajšanja učne metode, nujnost odprave preobširne snovi in v skladu s tem prilagoditve in poenostavitve učnih knjig.87 Kljub temu od­ločilnejših sprememb ni bilo vse do druge polovice osemdesetih let. Novi učni načrt l. 1884 ni prinesel bistvenih novosti; v njem in njemu dodanih Navodilih88 je šolsko ministrstvo iskalo kompromis med določili še vedno veljavnega Osnutka organizacije in dotedanjimi predlogi za izboljšanje kvalitete gimnazijskega pouka. Število ur la­tinščine se je v primerjavi z določilom Osnutka organizacije povečalo za tri ure (skupaj 50, kar je bilo še vedno dve uri manj, kot so predla­gali udeleženci gimnazijske ankete l. 1870), število ur grščine pa je ostalo nespremenjeno (skupaj 28, dve uri manj, kot je bilo predlaga­no na anketi l. 1870).89 d) I. državna gimnaziji v Gradcu in gimnazija Ptuj: K.-U.-Min.-Erl. v. 29. Juli 1860, Z. 11406; e) Koroška: K.-U.-Min.-Erl. v. 17. August 1860, Z. 11585; K.-U.-Min.-Erl. v 20. Juni 1882, Z. 8291; K.-U.-Min.-Erl. v. 22. Februar 1887, Z. 13472; Prim. tudi Halma-Schilling (1911), 13–15; Ciperle (1979), 54–56. 87 O prestroji srednjih šol. N 1878, št. 27 (3. julij 1878), 209; št. 28 (10. julij 1878), 218; Die Schulen sind schlechter geworden. Neue freie Presse, 14. Jänner 1878. Na problem preobremenjenosti dijaštva je ob prikazu koristi učenja latinšči­ne in grščine ter predstavitvi naraščajoče konkurence med gimnazijami in realkami opozoril tudi Anton Artel v izvestju kranjske gimnazije za l. 1878 v prispevku Ueber den propädeutischen Wert des classischen Sprachunterrichtes in phi­losophisch-ästhetischer Beziehung (gl. Priloga 3, Artel (1878)). Prim. tudi N 1878, št. 33 (14. avgust 1878), 257–258. 88 Instructionen (1884). 89 Lehrplan (1884); Frankfurter (1897), 273. Primerjava med številom ur, namenjenih klasičnima jezikoma v učnih načrtih l. 1849 in 1884: A. l. 1849 a) latinščina b) grščina razred I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. skupaj št. ur – – 5 4 4 4 5 6 28 B. l. 1884 a) latinščina b) grščina razred I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. skupaj št. ur – – 5 4 4 4 5 6 28 Specialnodidaktični pristop k učenju klasičnih jezikov, predstav­ljen v Navodilih, 90 je združeval določila Osnutka organizacije in prilago­jene, do tedaj predlagane izboljšave in olajšave pouka. Specialna di­daktika pouka, ki je z nekaterimi spremembami za olajšavo pouka ostala v veljavi vse do l. 1909, se je še vedno navezovala na nemške specialnodidaktične priročnike;91 avstrijsko gimnazijsko šolstvo je bilo na področju specialne didaktike klasičnih jezikov še vedno v razvoju in je lovilo polstoletni zaostanek za nemško filologijo. Po novih Na­vodilih knjiga ni bila več glavno učilo, na katerega se je opiralo delo učitelja in učenca, ampak je postala pripomoček; poudarek se je pre­nesel na ustne vaje.92 Zato se je spremenila tudi vloga učitelja; ob vlogi razlagalca in preverjevalca znanja se je okrepila njegova vloga usmerjevalca in interpreta. Navodila so poudarjala tudi spodbujanje samostojnega dela učencev, v nižji gimnaziji učenčevega samostojne­ga izpeljevanja slovničnih pravil na osnovi dedukcije, v višji gimnaziji pa samostojnega branja in lastne iniciative pri šolski lektiri (prvi zna­nilci kasneje zelo uveljavljene zasebne lektire); nosilci pouka naj bodo 90 Prim. tudi Lindner (1888). 91 Instructionen (1884), passim. 92 Instructionen (1884), 46; Lehrplan (1886), 6–7. dobri učenci.93 Kot pomembno sredstvo za utrjevanje jezikovnega znanja je bilo izpostavljeno učenje na pamet (memoriranje) izbranih pasusov iz učbenikov in zlasti iz lektire; za to naj bodo izbrani vsebin­sko bogati stavki, zlasti pregovori in reki, pomembnejši odlomki iz proznih piscev, znameniti odlomki iz pesnikov, krajše basni in pripo­vedi. Z učenjem na pamet naj bi se učenci skozi obliko bolj približali tudi vsebinskemu bistvu lektire. Izbira zanimivih, vsebinsko bogatih odlomkov in njihovo učenje na pamet naj bi omogočala lažje učenje slovnice na osnovi dedukcije ter zavestnega dojemanja (apercepcije) in povezovanja slovničnih pravil. Na stavek se ni več gledalo kot zgolj na skelet, sestavljen iz besed in besednih oblik, ampak prvenstveno kot na nosilca neke misli. Slovnica ni bila več merilo in glavno jezikov­no orodje, ampak je postala pomagalo, ki učenca postopno uvaja v lektiro;94 zato so nova Navodila priporočala selekcioniranje slovnične snovi ter izločitev nepomembnega in odvečnega. Pri lektiri je število avtorjev, del in njihov vrstni red določal po­seben odlok;95 pristop k obravnavi lektire, kjer enako kot pri slovnič­nem pouku nastopa učitelj kot vodnik in vzornik, pa lahko imenuje­mo »iskanje zlate sredine«. V Osnutku organizacije je bil glavni cilj lektire dober prevod, ki temelji na razumevanju besedila; z novim učnim načrtom se je ta cilj spremenil: učenec naj s formalno in vse­binsko obravnavo ter interpretacijo lektire dobi vpogled v miselnost avtorja in umetniško obliko dela. Pri obravnavi sta enakovredna dva vidika, tako jezikovni vidik kot tudi stvarni (realije). Še vedno so Na­vodila izrecno zavračala uporabo pripomočkov, prevodov in zlasti specialnih šolskih slovarjev zaradi nevarnosti pred mehaniziranjem in pretirano olajšavo dela, ker naj bi tudi iskanje pomena v splošnem slovarju pomenilo svojevrstno koristno duševno dejavnost. Pri maturi ni bilo sprememb, ne pri pisnem ne pri ustnem delu. Vpogled v pisni del mature nam dajejo ohranjene maturitetne nalo­ge; tak primer so maturitetne naloge, ki so se ohranile v zapuščini Ivana Prijatelja. Ohranjenih je 19 maturitetnih nalog vidnejših slo­venskih kulturnikov, večinoma nalog iz latinščine in grščine, ki so nastale v obdobju po l. 1860.96 Pri latinščini je prvi del obsegal pre­ 93 Lehrplan (1886), 6. 94 Instructionen (1884), 4–18; Fleischmann (1892), 10–11. 95 K.-U.-Min.-Erl. v. 26. Mai 1884; M.-V.-Bl. Nr. 21. 96 NUK, Ms 731 – Zbirka maturitetnih nalog. Iz zapuščine Ivana Prijatelja (Pe­ ter Bohinc, Cegnar, Fran Saleški Finžgar, Fran Gestrin, Anton Hribar, Fra­ njo Hubad, Josip Jurčič, A. Kalan, Janko Kersnik, Fran Levec, Ivan Mencinger, Fran Milčinski, Josip Murn, Jakob Murnik, Ivan Prijatelj, Ivan Resman, Fran Šuklje, Aleš Ušeničnik, Janez Železnikar). vod iz latinščine v nemščino; najpogosteje izbrani avtorji so bili Sa­lustij, Tacit in Cicero. Drugi del je obsegal prevod iz nemščine v latinščino; dijak je najprej po nareku napisal besedilo v nemščini, nato pa ga je prevedel. Tematika je zajemala različna področja antične zgodovine ali literarne zgodovine (De Socrate fungente militia; De se­cundo triumviratu; Quomodo senatus regi Pyrrho, qui ei pacem faciendam obtulit, respondit ipd.). Pisni del pri grščini je obsegal samo prevod iz grščine v nemščino; najpogosteje izbrani avtorji so bili Platon, Homer in Herodot. Pri latinskih nalogah in pri grški nalogi so kandidati dobili še poseben list za pripravo, ki so ga morali oddati skupaj s čistopisom naloge. Antična tematika je bila pogosta tudi pri maturi iz drugih predmetov, npr.: a) pri slovenščini (O važnosti volitve stanu po geslu »Versate diu, quid ferre recusent, quid valeant humeri.« Horacij, ars poetica (Fran Saleški Finžgar); Ali je povsem resničen Horacijev izrek: »Nil mortalibus ardui est«? (Josip Murn); Kolike pomembe sta grški pa latinski jezik za omiko sploh ter za staro in novo slovensko slovstvo posebej? (Ivan Resman)); b) nemščini (npr. Vergleich der weltgeschichtlichen Stellung der Römer und der Griechen nach Vergils Ausspruch: … Tu regere imperio populos, Ro­mane, memento! / Hae tibi erunt artes, pacisque imponere morem, / Par­cere subiectis et debellare superbos! Aeneis, lib. III (Fran Saleški Finžgar); odlomek iz Horacija Od. IV, 7, 13 (Damna tamen celeres reparant coelestia lunae / Nos ubi decidimus, quo pater Aeneas, quo dives Tullus et Anius / Pulvis et umbra sumus (Janez Železnikar); ...) in c) zgodovini (npr. Aus welchen Gründen hat Hanibal den Kriegs­schauplatz aus Spanien nach Italien gebracht? (Ivan Resman)). Učni cilji se z učnim načrtom iz l. 1884 niso bistveno spremeni­li;97 gre za zadnji učni načrt, ki kljub predlogom po spremembi učne metode v precejšnji meri še ohranja načela, ki jih je uveljavil Osnutek organizacije. V odmevih na novi učni načrt pa so se že kazale tenden­ce po temeljitejših spremembah; v devetdesetih letih je bilo v pouk klasičnih jezikov uvedenih nekaj bistvenih sprememb, ki so se poka­zale v učnem načrtu l. 1900, vrhunec pa dosegle v reformah l. 1909. Učni načrt iz l. 1884 je bil sprožilo za razprave o dobrih in predvsem slabih straneh pouka starih jezikov. Klasična jezika kot učna predmeta – glede na neohumanistični ideal pa že skoraj učni sredstvi – svoje vzgojne vrednosti nista izgubljala, ker je sama kot taka nista mogla izgubiti, saj je na njiju slonela večstoletna tradicija šolstva, vendar je bila glede na spremenjene razmere nujna temeljitejša spre­ 97 Lehrplan (1886), 3. Maturitetna naloga iz latinščine Frana Saleškega Finžgarja (prevod iz nemščine v latinščino) memba metode. V odmevih na učni načrt se je oblikovala glavna smernica sprememb: pri pouku, ki je bil poprej zastavljen preveč strogo znanstveno in so bili njegovi nosilci boljši učenci, ki so mu lahko brez težav sledili, se je začel upoštevati tudi psihološki vidik, vidik prilagajanja pouka učencu in njegovim zmožnostim, čemur so delno botrovala tudi vse pogostejša opozorila o preobremenjenosti učencev.98 S tem sta bili načeti tudi vprašanji kvalitete in kvantitete predelane snovi; ta problematika l. 1884 ni bila izpostavljena, ker so ministrska Navodila dejansko predvidevala boljše učence kot nosilce pouka. S prilagajanjem pouka učencu in njegovim zmožnostim je intenzivnost pouka dobivala prednost pred ekstenzivnostjo, metodi­ki in didaktiki pouka pa so specialno didaktiko pouka gradili na treh glavnih, medsebojno povezanih vprašanjih: koliko, kako in kdaj. Odgovor na vprašanje koliko so dajali številni predlogi za poenosta­vitev, ki jih najdemo že v Učnem načrtu in Navodilih; bolj zapletena sta bila odgovora na vprašanji kako in kdaj. Olajšava pouka klasičnih jezikov je bila v prvi vrsti vezana na spremembe pri slovničnem pou­ku, na doseganje večje nazornosti, na poenostavitev slovnične teorije in odstranitev »slovničnega balasta«, ki je bil najpogosteje navajani vzrok za pritožbe nad preobremenjenostjo dijakov; gramatikalna metoda, ki je bila uveljavljena vse od srednjega veka in je temeljila na mehaničnem zapominjanju slovničnih pravil in njihovi enako me­hanični rabi, je izgubljala svoj pomen. Glavno sredstvo za doseganje tega cilja je bilo povezovanje in koncentriranje snovi. Od Osnutka organizacije naprej je bil poudarek na povezovanju snovi nižje in višje gimnazije, sedaj pa je stopilo v ospredje povezovanje snovi od razre­da do razreda in povezovanje snovi različnih predmetov v posamez­nem razredu. Koncentriranje in povezovanje naj bi združevala anti­ko s sedanjostjo in klasična jezika z drugimi gimnazijskimi predmeti, v prvi vrsti z materinščino in nacionalno zgodovino, nadalje pa bi se navezovala na vse vidike, ki jih v svojem delu zajame posamezen antič­ni avtor od etičnega, domoljubnega do mitološkega, geografskega ali naravoslovnega (od avtorja do avtorja različno).99 Tesneje naj bi se slovnična snov povezovala tudi z lektiro;100 od prvotnega namena lektire, da je dijak razumel vsebino in jo znal slovnično in stvarno 98 Fleischmann (1892), 9. 99 Loos (1892), 13–15. O vprašanju koncentriranja pouka so avstrijski šolniki veliko razpravljali; med številnimi razpravami in deli o tem vprašanju je naj­temeljitejša in izčrpnejša citirana Loosova ocena avstrijskega gimnazijskega načrta iz l. 1884, gl. Loos (1892); Tominšek (1906), 67. 100 Prim. Altenburg (1905), Altenburg (1907), Tumlirz (1894). razložiti ter ovrednotiti in okarakterizirati, se namen, izpostavljen v novem učnem načrtu, še bolj približa neohumanističnemu idealu ukvarjanja z antiko: dijak naj skuša pod vodstvom učitelja (pri tem izstopa vloga učitelja kot interpreta) na osnovi pridobljenega znanja prodreti v bistvo prebranega, v miselni svet pisca ter ga jezikovno in stvarno ovrednotiti.101 Slovnični pouk naj torej ne bo več sam sebi namen; namenjen naj bo izključno pripravi na lektiro in naj daje najnujnejše slovnično znanje, potrebno za branje antičnih avtorjev. To znanje naj si učenec pridobi v nižji gimnaziji, ker so učenci med 10. in 14. letom najbolj dojemljivi za pridobitev slovničnega znanja, v višji gimnaziji pa naj stopi v ospredje lektira, njen stilistični vidik in arhitektonika stavčne gradnje.102 To je bil odgovor na tretje vprašanje (kdaj). Za vse našteto je bila nujna tudi pridobitev novih učbenikov ali prilagoditev in preoblikovanje starih. Pouk klasičnih jezikov se je postopoma otresal strogega filolo­škega pouka, več poudarka je dajal primerjavi z materinščino. Vse bolj enakovredno so mu stopale ob bok tudi realije; s preusmeritvijo z obravnave slovničnih značilnosti na spoznavanje geografskih, zgo­dovinskih, matematičnih, naravoslovnih, fizikalnih idr. dogodkov in pojavov ter njihovim vrednotenjem se je v strogo gimnazijskem pou­ku povečal »realni moment«. Pomen je pridobil tudi interpretativni vidik, tako formalno-estetična (retorično-poetična) interpretacija kot tudi osebna interpretacija, iskanje etične vrednosti in odkrivanje vzo­rov (s poudarkom na opisih značajev velikih mož antike in ljudstev). Idealna obravnava lektire naj bi vključevala razlago težjih jezikovnih (slovničnih) enot, obravnavo zgradbe period in (morebitnega) po­snemanja pesniških ali proznih vzorov, historično-starinoslovsko ra­zlago, pregled zgradbe in pomena obravnavanega dela ter sumaren pregled avtorja, obdobja, v katerem je deloval, in literarne zvrsti, v katero sodi obravnavano delo. Ker je bila obravnava vsega naštetega za gimnazijsko stopnjo pouka neizvedljiva, naj bi se obravnavalo kar največ od tega; s tem naj bi učenec uspel prodreti v duha staroklasič­nih jezikov. Tem zahtevam primeren naj bi bil tudi izbor lektire, ki naj bo zanimiva, bogata z realijami, obdelana brez posebnih slovnič­nih ekskurzov zgolj z najosnovnejšimi pojasnili, njen rezultat pa naj ne bi bil zgolj pravilen in lep prevod, ampak tudi natančna stvarna interpretacija.103 To naj dopolnjuje tudi povezovanje grških in latin­ 101 Prim. Bolle (1903), 2–4, 7–8; Huther (1904), passim. 102 Prim. Mitterstiller (1885), 5–8; Lehrplan (1886), 26; Fleischmann (1892), 12–13. 103 Mähr (1885), 99–102; Fleischmann (1892), 14. skih piscev ter iskanje analogij med njimi.104 Kot eno od sredstev za dosego glavnih dveh ciljev pri lektiri, olajšanja pouka in povečane intenzivnosti (pa tudi ekstenzivnosti) lektire so metodiki vse pogo­steje priporočali uporabo specialnih slovarčkov (Navodila iz l. 1884 so njihovo uporabo še vedno odsvetovala kot škodljivo) in izborov v obliki hrestomatij.105 Namen naštetih ukrepov je bilo torej reduciranje slovnične snovi na nujni minimum, ki naj ga posredujejo dobri uč­beniki, temelječi na psihološko prilagojenih metodah, omejitev si­stematičnega slovničnega pouka na razrede nižje gimnazije, obdelava lektire v zaključenih celotah, ne po razdrobljenih odlomkih, ter omeji­tev pisnih nalog samo na prevode iz klasičnih jezikov v materinščino. Končni cilj celotnega osemletnega ciklusa naj bi bil na osnovi lektire prodreti v bistvo in duha klasične antike in pridobitev zmožnosti, da bo nekdanji gimnazijec kasneje v času študija lahko aktivno izrabljal pridobljeno znanje in se bo v vsakdanjem in poklicnem življenju zmožen spopasti s katerim koli lažjim latinskim ali grškim tekstom. Novi pristopi, ki so pomenili veliko dodatnega dela za učitelje, so se realizirali počasi in postopoma v letih od 1887 do 1909. Veliko pomislekov je bilo zaradi preobremenjevanja učencev s pisnimi na­logami in s tem tudi učiteljev z njihovim popravljanjem.106 Zato je bilo od l. 1887 prepovedano dajati pisne ekstemporalne prevode (ne da bi si dijaki besedilo napisali vnaprej po nareku) iz učnega jezika v latinščino ali grščino kot naloge, ki so odločilne za oceno.107 Isto leto so se predstavniki deželnih šolskih oblasti pritožili, da so učenci sred­njih in višjih razredov pri pisnih vajah iz latinščine in grščine pogo­sto negotovi pri rabi pravilnih oblik in rabi preprostejših sintaktičnih pravil ter da pri lektiri ne kažejo spretnosti pri razumevanju in pre­vajanju, vzrok česar naj bi bili nepravilen pristop k slovničnemu pouku in k pripravi na lektiro, nekvalitetni učbeniki in vadnice za gimnazije in realne gimnazije ter njihova nepravilna raba. Ministrstvo je izdalo poseben odlok, s katerim je v duhu novih predlogov za olajšanje in poenostavitev filološkega pouka učiteljem ukazalo, naj omejijo slov­nične šolske naloge; za vsak razred naj v slovnicah izločijo nebistveno in s tem določijo minimum slovnične snovi. Odlok je izpostavljal vse do tedaj zgolj teoretične predloge: izogibanje redkim oblikam, izra­zom in pravilom pri pisnih in ustnih nalogah ter pri pouku sploh, navezovanje vadnic na lektiro, zlasti lektiro avtorjev, ki so vključeni v 104 Prim. Mitterstiller (1885), 8–20; Feischmann (1892), 14–15. 105 Lehrplan (1886), 28. 106 Lehrplan (1886), 6, 10. 107 K.-U.-Min.-Erl. v. 28. Februar 1887, Z. 4402; M.-V.-Bl. Nr. 6. lektiro kot prvi (Kornelij Nepot, Kurcij Ruf, Julij Cezar), izločevanje vsebinsko praznega in stvarno težkega, spodbujanje naravnega inte­resa učenca za vsebino, utrjevanje snovi in krepitev miselnih sposob­nosti učenca ter pogosto memoriranje prebranega, s čimer bi pre-hod k lektiri ne bil tako skokovit.108 Ministrstvo je konec osemdesetih pogosto opozarjalo na spre­membe, na izgubo vodilne vloge filologije (v nasprotju s staro gim­nazijo) in vse večji pomen realnih ved. Ukrepi, določeni z odlokom iz l. 1887, ki so kvantitativno zmanjšali slovnični pouk, so dali dobre rezultate, še vedno pa so bile zaradi negotovosti dijakov v rabi pravil­nih oblik in sintaktičnih pravil težave pri pisnih nalogah. Zato je bil l. 1891 izdan nov odlok, ki je skušal vse dele tujejezičnega, prvenstveno klasičnofilološkega pouka (slovnica, stilistika, metrika, razlaga, pre­vajanje) spraviti v sorazmerje ter še povečati njegovo kvaliteto.109 Odlok je izrecno obsodil izrazito slovnično naravnani filološki pouk, ki naj ne bi bil in ne bi smel biti predmet in končni cilj gimnazije, in ga postavil v razmerje do lektire; če slovnični pouk rabi izključno urjenju slovničnih pravil, pridobivanju in širjenju slovničnega zna­nja in besednega zaklada, pomeni to zlorabo lektire. Lektira pa mora izpolnjevati dva pogoja: a) temeljiti mora na natančnem jezikovnem razumevanju pre­branega, in b) voditi mora k razumevanju miselne vsebine in k umevanju umetniške oblike, kar zahteva poznavanje starinoslovja v vseh njego­vih segmentih in njegovo aplikacijo na pouk, poznavanje prednosti in slabosti snovi ter – enako kot pri slovnici – izločevanje bistvenega od nebistvenega in odstranitev balasta. Za postopno reševanje tega problema je ministrstvo: a) ukinilo latinske in grške domače naloge (Pensa), katerih pregled v šoli je terjal preveč časa; b) odredilo, da ob petih predvidenih šolskih nalogah na semester pri latinščini in štirih pri grščini v vseh višjih razredih proti koncu vsakega semestra tako pri grščini kot tudi pri latinščini učenci pišejo šolsko nalogo, ki obsega prevod še neprebranega odlomka 108 K.-U.-Min.-Erl. v. 1. Juli 1887, Z. 13276; M.-V.-Bl. Nr. 27. Od šolskega l. 1886/ 87 so gimnazije v letnih izvestjih redno objavljale tudi seznam snovi oz. od­lomkov, predvidenih za učenje na pamet (npr. izvestje novomeške gimnazije za l. 1887). 109 K.-U.-Min.-Erl. v. 30. September 1891, Z. 1786; M.-V.-Bl. Nr. 33; Halma-Schil­ling (1911), 69–78. iz obravnavanega avtorja (prevod v učni jezik), in sicer brez pripra­ ve in uporabe pripomočkov za prevajanje v učni jezik; c) določilo, da se lahko pri maturi iz latinščine in grščine upošteva tudi zasebna lektira; če je dijak predelal zasebno lektiro v obsegu, ki ga je določal letni načrt, je imel pravico z njo izboljšati oceno tako, da je pri maturi dobil odlomek iz svoje zasebne lektire. Določilo je v strokovni javnosti kmalu zbudilo precej pomislekov in polemike.110 Ker je bila zasebna lektira izbirna, se je dijak lahko zanjo odločil prostovoljno; odlok, ki je ostal v veljavi do l. 1908, ko zasebna lektira ni bila več predmet mature, je skušal spodbuditi dijake k odločitvi zanjo, saj naj bi si z njo večali navdušenje nad branjem in razumevanje besedila, širil pa naj bi se tudi kanon avtorjev.111 Odlok, ki je pomenil predvsem dodatno delo za učitelje, je temeljito zarezal v rano stalnico pouka klasičnih jezikov: v odvisnost kvalitete pouka od učiteljevega pristopa, načina poučevanja, osebnega interesa in tudi usposobljenosti. O odnosu srednješolskih profesorjev do pouka in dijakov najlepše pričajo spomini tistih, ki so se šolali na klasičnih ali realnih gimnazijah. Tako npr. Henrik Tuma opisuje Maksa Ple­teršnika kot »poosebljen dolgčas«, da je »grščino silno suhoparno predaval Kermavner; kadar je razlagal, je bil tako navdušen, da se mu je svetilo oko« in da je Fran Wiesthaler »jako lepo razlagal«. Podobnih pričevanj najdemo kar nekaj.112 Z istim odlokom je ministrstvo razglasilo rabo splošnega grškega slovarja pri domačih nalogah iz grških avtorjev za nedopustno; če učenec naleti pri obravnavi teksta na kaj nenavadnega ali neznanega bodisi v slovničnem bodisi leksikalnem oziru, je učiteljeva pravica in dolžnost, da mu to pojasni.113 Kljub spremembam kritike šolskega sistema niso potihnile; nas­protja med humanisti, ki so zagovarjali tradicijo in pomen klasičnih jezikov in njunih književnosti,114 in realisti (te so podpirale tehnične stroke, industrialci in trgovci), ki so zahtevali večji delež matematike 110 Prim. Eiblovo kritično oceno določila glede upoštevanja zasebne lektire pri maturi (Eibl (1895)) in Wotkejev odgovor nanjo (Wotke (1895)). 111 Halma-Schilling (1911), 265–267, op. 2. 112 Tuma (1937), 57; prim. tudi Šuklje (1933), 120, 130; Šuklje (1926), I, 20–27; Rutar (1972), 110. O Janezu Trdini kot učitelju: K. P.: Profesor Janez Trdina. NV 22 (1913), 553–556; B. B.: Kako je profesor Trdina postupao s nacima. NV 22 (1913), 557–558. 113 K.-U.-Min.-Erl. v. 30. September 1891, Z. 1786; M.-V.-Bl. Nr. 33; gl. tudi K.-U.-Min.-Erl. v. 26. April 1895, Z. 8715. 114 Prim. Pavletić (1896), 257–262. in naravoslovnih znanosti, so bila vse močnejša. Vendar do bistvene­ga premika na prelomu stoletja še ni prišlo; vzrok za to je bila okorelost šolskega sistema in šolske uprave, zaradi katere je obdobje v šolstvu med 1890 in 1909 dobilo ime »obdobje quieta non movere«,115 torej obdobje, ko se problemov, ki mirujejo oz. niso preveč pereči, ne dotika. Še vedno je bil v veljavi učni načrt iz l. 1884, ki je prinašal le neznatne spremembe v številu ur in učnih ciljev in je bil zgolj teme­ljita redakcija Osnutka organizacije, pri kateri so upoštevali vse do l. 1884 izdane ministrske odredbe. Tudi učni načrt in Navodila l. 1900116 niso prinesla nobenih bistvenih sprememb; učni načrt se skorajda ni spremenil, Navodila pa so upoštevala dognanja specialne didaktike pouka zadnjih 16 let ter ukrepe ministrstva za šolstvo za moderniza­cijo učnega načrta in učne metode za razbremenitev dijakov. Okorelost šolstva, družbeni in gospodarski razvoj s potrebami po novih poklicih in novih službah, težak socialni položaj dijaštva in učiteljstva, vedno večje število srednješolcev, vse glasnejše zahteve po odpravi diskriminacije med spoloma in po enakopravnosti deklet v šolstvu ter zahteve po temeljitih spremembah šolskega sistema so povzročile oblikovanje reformnega gibanja, ki je svoje napade usme­rilo na gimnazijo. Nosilci reformnega gibanja so bili predstavniki naravoslovnih in tehničnih strok ter matematike, kot glavni cilj svo­jega delovanja pa so si zastavili izenačevanje pomena gimnazij in re­alk ter ukinjanje gimnazijskega monopola, kar bi bilo mogoče do­seči z ustanovitvijo enotne srednje šole, ki bi po opravljeni maturi omogočala dostop do katerega koli visokošolskega študija. Takšna srednja šola bi imela v predmetniku latinščino, enega od modernih jezikov, učni jezik, naravoslovno-matematične predmete, prostoroč­no in geometrično risanje, opisno geometrijo in filozofsko prope­devtiko. Velik vpliv na gibanje je imela tudi konferenca o šolski re­formi, ki jo je l. 1890 (4.–17. december) v Berlinu sklical cesar Wil­helm II. Konferenca, ki so jo budno spremljali tudi v Avstriji,117 je znova sprožila vprašanje realne gimnazije kot možnega tipa enotne srednje šole (ta v Avstriji ni bila tako uveljavljena kot v Nemčiji); kljub temu da so se udeleženci konference izrekli proti njej, je ta sklep zaradi njene priljubljenosti ostal samo na papirju. 115 Engelbrecht (1986), 178. 116 Lehrplan (1900); Tominšek (1902), 21. 117 Engelbrecht (1986), 173 in op. 158–159; Cauer (1903), 1–4. PREDREFORMNA DOBA (1900–1908) Po letu 1900 se je v Avstriji nasprotje med tradicionalisti, ki so si prizadevali za ohranitev sistema šolstva z ustreznimi vsebinskimi in didaktičnimi spremembami pouka, in med reformisti, ki so zagovar­jali popolno reformo šolskega sistema in katerih kritike so postajale iz leta v leto vse glasnejše, vse bolj zaostrovalo.118 Avstrijsko reformno gibanje se je oblikovalo pod vplivom reform v Prusiji, kjer je gimna­zija vse bolj izgubljala svoj monopolni položaj; posebej velik odmev v avstrijskem prostoru je imela konferenca o šolstvu, sklicana l. 1900 v Berlinu, na kateri je bila maturi realnih gimnazij in realk priznana enakovrednost gimnazijski maturi.119 Po tej konferenci je bilo v Av­striji ustanovljeno nekaj društev, ki so svoje delovanje naslonila na nemški vzor. Leta 1902 sta bili ustanovljeni društvi Realna šola (Real­schule) in Dunajsko novofilološko društvo (Wiener neuphilologisches Verein), ki sta postavljali zahteve po enakovrednosti gimnazijske in realčne mature. Isto leto je bila ustanovljena tudi Kulturnopolitična družba (Die kulturpolitische Gesellschaft), eden glavnih akterjev pri šol­skoreformnih prizadevanjih, ki je l. 1906 pozvala k anketi o sred­njem šolstvu. Leta 1903 je reformne zahteve za razširitev pravic realk podprlo tudi društvo Srednja šola (Mittelschule), l. 1904 pa še Zveza avstrijskih ženskih društev (Bund österreichischer Frauenvereine). Naj­hujše kritike in udarcev je bila deležna filologija, ki ji je bilo v pred­metniku odmerjenega največ časa in je bila zato najprimernejši kri­vec; tudi javnost je zaradi intenzivne agitacije omenjenih društev ved­no bolj nasprotovala ukvarjanju z antiko in starimi jeziki, še posebej z grščino, filologi pa so postali krivci za vse slabosti in pomanjkljivosti srednješolskega sistema. Ostra in neprizanesljiva ugotovitev dr. Josi­pa Tominška, da je gimnazija sama dobra in vzvišena, da pa je kot prvo nesposoben ta ali oni učitelj (in kar počne narobe naj gre na rovaš njega, ne gimnazije) ter da je zaradi komodnosti, lenobe in pomanjkanja stremljenja za višjimi smotri nesposoben za višji pouk velik del gimnazijske mladine, je verjetno najboljši odgovor na zah­teve po reformiranju gimnazije;120 tako (samo)kritične utemeljitve ni mogoče najti v nobeni zahtevi reformistov. Zato so se tudi filologi začeli združevati. Leta 1905 je dr. Salomon Frankfurter, kustos univerzitetne knjižnice, dal prvo pobudo za 118 Timerding (1917), passim. 119 Engelbrecht (1986), 174. 120 Tominšek (1903a), 18; Tominšek (1909), 18. ustanovitev filološkega društva (po vzoru nemškega, v Berlinu l. 1904 nastalega društva). Leta 1906 je imelo društvo svojo ustanovno skupšči­no (istega leta je bilo ustanovljeno tudi Društvo slovenskih profesor­jev); nadelo si je ime Društvo prijateljev humanistične gimnazije (Ve­rein der Freunde des humanistischen Gymnasiums). Društvo, v katerem so bila zbrana vsa eminentna imena s področja humanističnih strok, je postalo osrednja institucija privržencev tradicionalistične struje; svoje delovanje je usmerilo v obrambo in ohranitev obstoječega šolskega sistema ter klasičnih jezikov znotraj njega. Društvo je izdajalo svoja izvestja (Mitteilungen des Vereins der Freunde des humanistischen Gym­nasiums), v katerih so avtorji branili humanistični princip, ki je prevla­doval v šolskem sistemu. V svojih reformnih predlogih je iskalo sred­njo pot med radikalizmom, ki so ga zagovarjali reformisti, in med konzervativizmom; priznavalo je potrebo po reformi, vendar hkrati vztrajalo pri zahtevi, naj gimnazija ohrani svojo humanistično osnovo in ravnotežje med naravoslovno-matematičnimi in filološko-historič­nimi predmeti: klasična jezika morata še naprej ostati osnova gimna­zijskega pouka ne glede na radikalne zahteve reformnega gibanja po njuni ukinitvi. Svoje reformne predloge je društvo objavilo v 3. številki svojih izvestij.121 Med predlogi je tudi predlog po temeljiti reformi pouka klasičnih jezikov, zlasti po poenostavitvi slovničnega pouka in njegovi tesnejši navezavi na lektiro ter po razširitvi in temeljitejši obrav­navi lektire (razširitev kurzorne lektire, večja svoboda učiteljev pri izbiri lektire, uvajanje hrestomatij (vsaj za zasebno lektiro), omejitev slovnične obravnave, več poudarka njenim etičnim, estetskim in kul­turno-zgodovinskim momentom, več poudarka starinoslovju).122 Kot njegova protiutež je bilo l. 1907 ustanovljeno Društvo za šolsko refor­mo (Verein für Schulreform). Najvidnejša institucija nasprotne, reformistične struje, Kulturno­politična družba, je l. 1906 pripravila svoj največji podvig: oklicala je anketo, ki je potekala od 13. novembra 1906 do 18. januarja 1907; na njej je nastopilo več kot 60 govornikov, udeležilo se je je okoli 3000 ljudi, glavni cilj pa je bil dokazati nesprejemljivost in neučinkovitost šolskega sistema.123 121 Mitteilungen (1907), passim. VELIKA SREDNJEŠOLSKA ANKETA NA DUNAJU LETA 1908 – OSNOVA ZA REFORMIRANJE SREDNJEGA ŠOLSTVA V vse bolj naraščajoče napetosti ob vprašanju srednjega šolstva je l. 1907 poseglo avstrijsko prosvetno ministrstvo; takratni prosvetni mi­nister Gustav Marchet je v deželnem zboru napovedal organizacijo velikega javnega posvetovanja, posvečenega srednješolski problemati­ki, ki bi ne bila omejena samo na peščico strokovnjakov, ampak bi zajela kar najširši krog ljudi.124 Velika srednješolska anketa je potekala od 21. do 25. januarja 1908 na Dunaju; predsedoval ji je prosvetni minister Marchet, ki je poskrbel, da je ostala na strogo strokovni ravni brez vmešavanja politike, udeležili pa so se je predstavniki vseh slojev, vseh izobrazbenih struktur, vseh političnih strank, vseh vrst srednjih šol in predstavniki vseh dežel avstro-ogrske monarhije.125 Namen ankete, pri kateri naj bi imele glavno besedo posamezne stroke in ne politika,126 je bil presoditi zahteve po reformiranju sred­njih šol, zanjo pa je ministrstvo po zgledu konference o šolskih re­formah v Berlinu l. 1890 vnaprej izbralo sedem reformnih vprašanj. Vprašanja ankete so bila: 122 Prim. tudi Pasarić (1908a), 276–281; Strigl (1904); Strigl (1914). Po vzoru tega društva je bilo 14 let kasneje ustanovljeno slovensko Društvo prijateljev humanistične gimnazije, ki je svoje sile enako kot avstrijsko usmerjalo v obram­bo obstoječega šolskega sistema in predvsem v obrambo klasičnih (= huma­nističnih) gimnazij in klasičnih jezikov. 123 Družba je ob oklicu ankete poslala v javnost obsežno vprašalno polo, ki je bila namenjena štirim slojem: a) dijakom (višje gimnazije in realke), b) matu­rantom, c) že zaposlenim bivšim gimnazijcem in realcem, č) profesorjem; rezultati so bili objavljeni v Schülerbriefe (1908). Sledila je anketa, ki je kljub nekaterim dobrim idejam zvodenela v protišolsko manifestacijo, prislužila pa si je tudi kritike strokovne javnosti zaradi vključevanja gimnazijcev. Zapisi so bili objavljeni v Protokolle (1908). Prim. tudi Tominšek (1908b); Engel­brecht (1986), 182. 124 Pasarić (1908a), 113. 125 Mittelsch.-Enquette (1908), VII–XI. Slovenska predstavnika na tej anketi sta bila dvorni svetnik Fran Šuklje, poslanec državnega in deželnega zbora, in dvorni svetnik dr. Anton Primožič, deželni šolski inšpektor. Med pomemb­nejšimi filologi je treba omeniti dr. Hansa von Arnima, profesorja na dunaj­ski univerzi, dr. Franza Drtino, poslanca državnega zbora in profesorja na univerzi v Pragi, Edmunda Haulerja, profesorja na dunajski univerzi in av­torja številnih srednješolskih učbenikov, ter dr. Augusta Scheindlerja, dunaj­skega deželnega inšpektorja, ki je s svojim pedagoškim delom in pisanjem učbenikov najbolj zaznamoval pouk klasičnih jezikov v svojem času. 126 Engelbrecht (1986), 183. 1. Koliko so naše srednje šole (gimnazije in realke) potrebne izbolj­šav? 2. Ali naj se ustanovi nov tip srednje šole? 3. Ali naj se opusti obstoječa dvostopenjskost nekaterih predmetov ali naj se obdrži in izvaja v drugačni obliki? 4. Ali je treba spremeniti sedanjo maturo in njen potek? 5. Kako ustaviti naval na srednje šole? Ali naj se možnost dostopa spremeni? 6. a) Vprašanje prehoda iz ljudske šolo v srednjo in iz srednje šole v visoko. b) Ali in kako je treba spremeniti sedanji sistem spraševanja, oce­njevanja in disciplinska določila? 7. Ali je treba več telovadbe? Kako pridobiti zanjo čas, ne da bi to šlo na škodo znanstvenega izobraževanja učencev?127 Vsako vprašanje je bilo dodeljeno po enemu referentu in sore­ferentu, ki sta zastopala različna stališča; vsi so svoja poročila izdelali vnaprej, jih oddali v pisni obliki in poslali udeležencem ankete, da so se lahko vnaprej pripravili na razpravo.128 Izhodišče reformne ideje je bil nemški model reforme srednjih šol in t. i. »frankfurtski učni načrt« (Frankfurter Lehrplan). Nemške reformne gimnazije in realne gimnazije so bile devetletne in so imele prva tri leta skupno učno osnovo in skupen predmetnik (brez klasičnih jezikov). V IV. razredu je prišlo do delitve na gimnazijo in realno gimnazijo; dijaki gimnazi­je so imeli v V. in VI. razredu po deset ur latinščine tedensko, dijaki realne gimnazije pa po osem ur tedensko. V VI. razredu so dobili gimnazijci še grščino, dijaki realne gimnazije pa angleščino. S tem reformnim sistemom se je odločitev o izbiri humanistične ali reali­stične izobrazbe prestavila za tri leta. Urnik reformiranih nemških srednjih šol: A. gimnazija a) latinščina razred I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. št. ur – – – 10 10 8 8 8 7 127 Mittelsch.-Enquette (1908), passim; Tominšek (1908b), 79–89; Engelbrecht (1986), 182–185. 128 Pasarić (1908a), 113–115. b) grščina razred I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. št. ur – – – – – 8 8 8 8 B. realna gimnazija latinščina razred I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. IX. št. ur – – – 8 8 6 6 6 5 Iz uvodnega nagovora prosvetnega ministra Gustava Marcheta ob otvoritvi dunajske ankete je moč razbrati, da je ministrstvo že priprav­ljalo reformo, da pa je hotelo o njej pridobiti kar največ mnenj. Za pouk klasičnih jezikov je bila predvidena odstranitev nepotrebnega balasta (predvsem omejitev slovničnega pouka) ter razširitev in svo­bodnejša izbira lektire. Glede spremembe samega šolskega sistema so ministrski reformni predlogi največ pozornosti posvetili gimnaziji, ki je v očeh javnosti veljala za elitno šolo, vendar pa zaradi razvoja nara­voslovnih ved ni mogla več zadostiti željam vseh, zato je bilo njej na­menjenih največ očitkov. Minister je napovedal ustanovitev novega tipa srednje šole, ki bi združevala lastnosti tako gimnazije kot realke; v svojem predmetniku bi imela latinščino, a brez grščine. Ureditev gim­nazij in realk naj bi ostala nespremenjena, čeprav so reformisti podali več predlogov za reorganizacijo pouka, zlasti kar zadeva pouk klasič­nih jezikov. Tako je Michael von Pidoll v imenu Društva za šolsko re­formo za dosego ideala enotne šole predlagal ukinitev pouka klasič­nih jezikov v nižji gimnaziji in premik začetka pouka pri latinščini v V., pri grščini pa v VI. razred; po predlogu poslanca državnega zbora in profesorja na realki Paula Hofmanna von Wellenhofa naj bi bila gršči­na v višji gimnaziji le fakultativni predmet.129 Glavni predlogi ankete so bili, naj realka postane osemletna z obvezno filozofsko propedevtiko in z relativno obvezno latinščino v višjih razredih, s čimer bi dosegla enakovrednost z gimnazijo, ki bi tako izgubila svoj monopolni položaj; olajša naj se prehod z gimnazi­je na realko in obratno; ustanovijo naj se novi tipi srednjih šol (real­ne gimnazije naj postanejo osemletne, nižje realke pa naj se poskusno razširijo v višje realne gimnazije), njihovi abiturienti pa naj imajo pri prehodu na univerzo enake pravice kot gimnazijski; novi zavodi naj 129 Prim. Engelbrecht (1986), 184–185. Za natančnejši pregled predlaganih spre­memb gl. Pasarić (1908a), 116–117, 175–183, 282–283. Za reformne predlo­ge glede klasičnih jezikov in razprave, povezane z njimi gl. Aly (1908). razbremenijo prenapolnjeno gimnazijo in sprejmejo tiste, ki v gimnazijo ne sodijo (!); prilagodi naj se ocenjevalni in disciplinarni red; število ur telovadbe naj se ne povečuje, ampak naj se izboljša kvaliteta predmeta in poskrbi za prostore. Največ pozornosti so udeleženci ankete posvetili maturi (razprava je trajala kar dva dni); zavrnili so radikalne zahteve po ukinitvi mature, soglasno pa podprli predloge za njeno reformiranje. Predstavniki reformističnega gibanja so se zavzemali za ukinitev pouka klasičnih jezikov v nižji gimnaziji; v višji gimnaziji naj bo v predmetnik vključena latinščina, glede grščine pa so bili podani različni, bolj ali manj radikalni predlogi (ukinitev grščine; grščina kot fakultativni predmet višje gimnazije; začetek pouka v VI. razredu; začetek pouka v IV. razredu). Prav odprava učenja klasičnih jezikov v nižji gimnaziji naj bi omogočila uresničitev ideje enotne (nižje) srednje šole (Einheitsschule), ki bi omogočila enoten program šolanja za vse srednješolce in bi odločitev o prihodnji poklicni usmeritvi odložila za štiri leta. Zagovorniki klasičnih jezikov so na anketi uspešno ubranili tezo o njihovi veljavi, še zlasti latinščine. Po reformnih predlogih naj bi se latinščina kot relativno obvezen predmet poučevala tudi v višjih razredih realk in novoustanovljenih tipih srednjih šol; še vedno naj oba klasična jezika ostaneta del mature, pri čemer naj se odpravi prevajanje iz učnega jezika v latinščino.130 Udarec, napovedan maturi in humanistični gimnaziji (= latinščini in grščini), ni uspel;131 humanistična gimnazija je ostala, pa tudi njen učni načrt je ostal (z malenkostnimi spremembami) skoraj nespre­menjen. Slovenski pedagogi, filologi in tudi dijaki132 so pozorno sprem­ljali napovedujoče se reforme šolskega sistema,133 saj so se vse večja nasprotja med realisti in humanisti pojavljala tudi na Slovenskem; eden najvidnejših kritikov gimnazijskega pouka je bil Dragotin Lončar, ki je l. 1908 (takrat je bil profesor na idrijski realki) v pri­spevku O šolski reformi (izšel je tudi kot samostojna publikacija) kri­tično ocenil trenutno stanje srednjega, zlasti gimnazijskega šolstva in podal svojo vizijo njegove ureditve. Lončar je bil kritičen tako do gimnazije kot tudi do realke; rešitev je videl v šolskem tipu, ki bi bil kombinacija obeh. Zagovarjal je načrt enotne šestletne srednje šole 130 Mittelsch.-Enquete (1908), passim; za natančnejši razpored posameznih tem gl. Register (1908). 131 Prim. tudi Krile (1911), 19–27. 132 Gl. Žerjav, G.: Naše stališče in vsestranska izobrazba. Zora 13 (1907), št. 11–12, str. 165–172 (referat na sestanku katoliških abiturientov v Ljutomeru). 133 Prim. Lončar (1908), 13–16, 28, 31–36. in učni načrt, ki bi bil sinteza humanističnih in realnih ved. Klasič­nemu jezikoslovju, pri katerem je grajal predvsem precenjevanje obli­ke na škodo vsebine in pretirano poudarjanje njune vrednosti za formalno izobrazbo, je v svojem načrtu namenil malo prostora: la­tinščina in grščina naj bi postali neobvezna predmeta, ki bi ju učili v popoldanskih urah izven rednega pouka (latinščino bi poučevali od IV. do VI. razreda, v IV. in V. razredu po tri ure tedensko, v VI. razredu po dve uri tedensko; grščino samo v VI. razredu po tri ure tedensko); pouk bi bil vezan le na najnujnejše za spoznavanje jezika (če bi ga dijak morda kdaj potreboval ali pokazal zanj znanstveni interes); odpadlo bi spraševanje, kvalificiranje pri pisnih nalogah bi se omeji­lo na minimum; pouk bi temeljil samo na analitični metodi, vlogo lektire pa bi nadomestili dobri prevodi in antična zgodovina. Zani­manje za šolsko problematiko dokazuje tudi anketa o slovenskih uč­nih knjigah februarja 1906, dalje ustanovitev Društva slovenskih pro­fesorjev istega leta in njegovo delovanje, pa tudi dve razpravi, ki sta izšli pod vplivom reformnih idej skoraj sočasno z veliko anketo: razprava Josipa Tominška o reformi mature134 in razprava Karla Ozvalda o psiholoških raziskavah logično-formalne vrednosti pouka starih jezikov.135 Tominškove razprave, izšle v letih 1901–1909,136 ko se je najbolj posvečal vprašanjem srednjega šolstva, so bile in še vedno ostajajo sumarni specialnodidaktični priročniki za klasične jezike; s predlogi za spremembe v pouku klasičnih jezikov je šel Tominšek v korak z dosežki specialne didaktike klasičnih jezikov, v svojih napovedih in dognanjih pa je z nekajletno prednostjo napovedoval spremembe, ki so jih predlagali na dunajski anketi, realizirale pa so se ob reformi l. 1909. 134 Razprava je predelava njegovega referata na glavni skupščini Društva sloven­skih profesorjev l. 1906; l. 1908 je izšla v NV in kot samostojna publikacija (gl. Tominšek (1908a)). 135 Razprava je izšla v izvestju goriške gimnazije za šolsko l. 1907/08 (gl. Priloga 2, Ozvald (1908)). 136 Gl. Tominšek (1901); Tominšek (1902b); Tominšek (1903a); Tominšek (1904); Tominšek (1906); Tominšek (1908a); Tominšek (1908b); Tomin­šek (1909). REFORMA AVSTRIJSKEGA SREDNJEGA ŠOLSTVA V LETIH 1908–1909 Šolsko ministrstvo je takoj po anketi sprejelo ustrezne ukrepe za pre­ oblikovanje šolstva. Pred reformo so bili v avstrijskem šolstvu trije tipi srednjih šol: a) gimnazija, b) štiriletna realna gimnazija in c) realka. Z reformo so bili uvedeni še trije novi tipi srednje šole:137 a) osemletna realna gimnazija, ki je nastala po vzoru pruske realne gimnazije. Novost reformirane realne gimnazije, ki je bila v av­strijskem šolstvu že uveljavljena kot tip nižje srednje šole, je bila v tem, da je dobila še višjo stopnjo in je s tem postala osemletna; v vseh 8 razredih je imela latinščino (I. 6, II. 6, III. 6, IV. 6, V. 6, VI. 5, VII. 5, VIII. 5), od III. razreda naprej je imela namesto grščine enega od modernih jezikov, več pozornosti pa je posvečala realč­nim predmetom. Učni načrt se ni bistveno razlikoval od učnega načrta gimnazije, prav tako ne učni cilji, le skupno število teden­skih ur latinščine (45) je bilo manjše kot na gimnaziji (49). Osem­letno realno gimnazijo je ministrstvo uvedlo že 8. avgusta 1908 z začasnim odlokom (do sprejetja gimnazijskega zakona); odlok, ki je veljal že za šolsko leto 1908/09, je pomenil za klasično gim­nazijo izgubo njenega več kot polstoletnega monopolnega položaja.138 Kmalu se je pokazalo, da je osemletna realna gimnazija gimnazijski tip, ki se bo najbolj uveljavil;139 b) reformne realne gimnazije, ki so nastale na pobudo gibanja za šolsko reformo. Šlo je za štiriletne srednje šole brez latinščine in brez grščine (vrsta realke), ki so dobile gimnazijski značaj s tem, da se je od V. razreda naprej poučevala latinščina kot obvezni predmet (V. 7, VI. 7, VII. 8, VIII. 8). Grščine v predmetniku ni bilo, nadomestil jo je moderni jezik (francoščina). c) višja realna gimnazija »deˇčinskega tipa (Tetschener Typus)«. Gim­nazijski tip je dobil ime po občinski gimnaziji v češkem mestu Deˇčin (nem. Tetschen), kjer so s šolskim letom 1906/07 prvi uveljavili ta tip gimnazije, ki je pomenila posebno združitev gimnazije in realke. Prva dva razreda sta bila skupna za vse dijake; v I. razredu so imeli osem ur latinščine, v II. razredu pa sedem ur 137 Halma-Schilling (1911), 89–109. 138 M.-V.-Bl. 1908, Nr. 47; Engelbrecht (1986), 185. 88 tedensko. Na začetku III. razreda se je dijak odločil za gimnazijsko ali realčno smer; kljub temu so imeli dijaki realčne smeri še dve leti latinščino. Dijaki gimnazijske smeri so v V. razredu dobili grščino, dijaki realčne smeri pa francoščino. Latinščina je bila za dijake realčne smeri od V. razreda naprej izbirni predmet; namesto latinščine so dobili angleščino, kemijo in opisno geometrijo, ki so bili izbirni predmeti za dijake gimnazijske smeri. Kvota ur kla­sičnih jezikov na gimnazijski smeri je bila enaka kvoti ur na klasični gimnaziji:140 b) grščina Od šolskega leta 1910/11 je bilo mogoče v višji gimnaziji uvesti še realnogimnazijsko smer (trojna cepitev). Gimnazijski tip se je uveljavil zlasti v manjših mestih; s tem je mesto dobilo tri gimnazijske tipe na eni gimnaziji, kar je pomenilo veliko manjše finančno breme kot vzdrževanje treh različnih ustanov. Deˇčinski gimnazijski tip se je po svoji zasnovi najbolj približal idealu enotne srednje šole, za katero si je prizadevalo reformno gibanje, ki pa se do konca monarhije ni uveljavila.141 Pod hudim udarom reformistov je bilo vprašanje mature; zahteve po njeni reformi (in radikalnejše celo po njeni odpravi)142 pa niso prihajale iz strokovnih krogov in vrst učiteljstva, ampak iz vrst nasprot­nikov srednje šole. Josip Tominšek je v svoji razpravi o maturi opozoril na dejstvo, ki ga ne navaja nobena reformistična utemeljitev, namreč da vzroki za pritožbe niso bili v maturi sami in njeni zastavitvi, ampak v subjektivnem, človeškem faktorju, v ljudeh, ki so jo vodili, ali pa v nesposobnosti ter duševni in moralni pomehkuženosti dijaštva.143 Matura je izgubljala svoj etični pomen kot zrelostni izpit; pomembnejši 139 Wester (1912), 712. 140 Engelbrecht (1986), 187–192; Horn (1907), 102–105. 141 Engelbrecht (1986), 185–186; Pidoll (1909), 11; Wester (1912), 712–715. 142 Pasarić (1908a), 282. 143 Tominšek (1908a), 491–493. Tominšek je bil odličen napovedovalec z na­ tančnim vpogledom v problematiko mature; stališča, ki so jih sprejeli na du­ je bil njen zunanji efekt, saj je pomenila vstopnico za univerzo in na tehnične študije. Bolj kot zaključni srednješolski izpit je postala visokošolski sprejemni izpit. Matura iz klasičnih jezikov je naredila svojevrsten korak naprej s tem, da je upoštevala tudi rezultate dijakovega samostojnega dela in njegove osebne interese; to je bilo doseženo s prostovoljno izbiro zasebne lektire in možnostjo, da si gradivo zasebne lektire izbere na maturi. Uspešno opravljena gimnazijska matura, ki je potekala pod nadzorom deželnega šolskega inšpektorja ali njegovega namestnika, je bila osnovni pogoj, da je imel abiturient pravico imatrikulacije in obiskovanja univerze.144 Pri klasičnih jezikih je pisni del mature ob­segal prevod iz latinščine v učni jezik in prevod iz grščine v učni jezik. Odlomki so bili praviloma izbrani iz avtorjev, vključenih v redno lektiro, a ne nujno (lahko tudi iz avtorja, ki ni bil del šolske lektire); obsegali so 40 vrstic ali 30–40 verzov, teme pa je na osnovi predloga profesorjev, ki so poučevali predmet, izbral šolski inšpektor. Pri pre­gledu se je upošteval tudi vidik pravilnosti in razumevanja, zato so morali kandidati hkrati s pisnim izdelkom oddati tudi pripravo. Pri grščini je bila raba slovarja dovoljena, pri latinščini ne. Ustni del mature iz klasičnih jezikov je kandidat opravljal samo iz enega pred­meta, in sicer iz tistega, pri katerem je bolje opravil pisni del; kandi­dat je moral obvladati tekoče branje, najsi je šlo za prozne ali metrič­ne tekste, izbrani odlomek tekoče prevesti brez znatnejše pomoči in ga ustrezno pojasniti. Zasebna lektira ni bila več obvezni del mature; gradivo, ki je bilo predelano v sklopu zasebne lektire, je lahko bilo vključeno v maturo zgolj na izrecno kandidatovo željo. Gimnazijci so se z maturitetnim spričevalom lahko vpisali kot redni slušatelji na vse fakultete, z opravljenim diferencialnim izpi­tom iz opisne geometrije in prostoročnega risanja tudi na visoke teh­nične šole. Dijakom realk je matura odpirala možnost študija na viso­kih tehničnih šolah, za vpis na univerzo pa so morali opravljati dife­rencialni izpit iz latinščine, grščine in filozofske propedevtike; brez izpita iz grščine so imeli enake pravice kot absolventi realnih gimna­zij. Za dijake reformnih gimnazij so veljala enaka določila in pravila glede imatrikulacije kot za dijake gimnazij in realk; maturitetna spriče­vala so jim dajala več možnosti kot čistim gimnazijcem in realcem. Izjeme so bile le pri zahtevah glede grščine; če so hoteli opravljati najski anketi, so se pokrivala z njegovimi ugotovitvami in predlogi, podanimi v njegovih razpravah. 144 K.-U.-Min.-Erl. v. 29. Februar 1908, Z. 10051; M.-V.-Bl. Nr. 18. profesorski izpit iz klasične filologije, francoščine, zgodovine ali filo­zofije, so morali priložiti potrdilo, da so najkasneje dve leti pred zak­ljučkom univerzitetnega študija opravili dopolnilni izpit iz grščine v obsegu, kakršen se je zahteval pri gimnazijski maturi (izpit so lahko opravili na gimnaziji ali pred posebno komisijo na univerzi, kjer so bili organizirani posebni tečaji za latinščino in grščino). Izpit iz gršči­ne v obsegu zahtev gimnazijske mature je bil – razen v primeru spre­gleda, ki ga je lahko dal škofijski ordinariat – pogoj tudi za vpis na teologijo. Leta 1909 je bil s posebnim ministrskim odlokom145 izdan nov učni načrt, ki je bil izboljšana in delno spremenjena verzija učnega načrta iz l. 1900. Učni načrt je predstavljal drugo fazo reformiranja gimnazijskega šolstva; upošteval je znanstvene in specialnodidaktič­ne dosežke ter vključeval spremembe, ki jih je ministrstvo uvedlo v devetih letih. Še vedno je ohranjal posebnost in samobitnost gimna­zije, le da je bilo nekaj več časa odmerjenega modernim jezikom, še bolj kot v načrtih iz l. 1884 in 1900 je bilo poudarjeno povezovanje med predmeti in koncentriranje pouka, pomemben premik pa je doživel tudi pouk klasičnih jezikov. Filološka, dostikrat pretirana slov­nična akribija, katere pomen se je od učnega načrta l. 1884 vse bolj zmanjševal, ni bila več namen, ampak vodilna nit k namenu filolo­škega pouka, ki se je osredotočil na lektiro, njeno razumevanje in interpretiranje ter zlasti svobodnejšo izbiro in oblikovanje.146 Refor­mistična zahteva, izražena s kategoričnim imperativom, da mora imeti vsebina prednost pred obliko, je obveljala le delno; vsebina je dobila večji pomen, formalna plat pa je ohranila enakega, le v poenostavlje­ni obliki, prilagojeni novim dognanjem specialne didaktike.147 Učni cilji pri latinščini se niso veliko spremenili; učna cilja nižje gimnazije sta bila, da si dijak pridobi potrebno slovnično znanje za lektiro ter spretnost pri prevajanju lažjega latinskega pisca, cilji višje gimnazije pa, da se dijak z lektiro seznani z najpomembnejšimi deli rimske književnosti, da tako spoznava rimsko kulturno življenje, da je zmožen brati ne pretežak latinski tekst in da si oblikuje smisel za stilistiko jezika. Bistvena razlika v primerjavi z učnim načrtom iz l. 1900 je v tem, da je novi učni načrt v ospredje postavil rimsko kulturno življe­nje, prejšnji pa se je osredotočal na rimsko državno življenje (politika, 145 K.-U.-Min.-Erl. v. 20. März 1909, Z. 11662; Halma-Schilling (1911), 31–89. 146 Normallehrplan (1909), 3–5; Jemeršić (1910), 438–440; Krile (1911), 19– 24. 147 Prim. Tominšek (1901), 11. vojska …).148 Pri grščini se učni cilj ni spremenil; cilj nižje gimnazije je bil usvojiti in utrditi oblikoslovje klasične atiščine ter najpomemb­nejša poglavja sintakse, cilj višje gimnazije pa temeljita lektira najpo­membnejših del grške književnosti, kolikor je dopuščal predmetu odmerjeni čas. Večji pomen lektire se je kazal tudi v širšem izboru piscev, ki so jih postopoma uvajali v lektiro že od l. 1905. Lektiro je lahko učitelj izbiral svobodneje, v skladu s svojimi interesi in interesi učencev; latinsko lektiro so v VII. razredu dopolnili Plinij mlajši (iz­bor iz pisem), Cicero (izbor iz pisem) ter izbor iz rimskih elegikov, pri grščini pa je bila lektira dopolnjena v vsakem razredu višje gim­nazije: v V. z Arijanom, v VI. s Plutarhom, v VII. z izbranimi poglavji iz Tukidida ali s katero od Sofoklovih tragedij, v VIII. pa z izborom iz Aristotela.149 V vseh razredih višje gimnazije je redno šolsko lektiro dopolnjevala tudi zasebna lektira, s katero je šolski načrt prekoračil mejo klasikov; vanjo so bili pogosto uvrščeni avtorji izven ustaljenega kanona. S poudarkom na obravnavi lektire se je zmanjšalo število šolskih nalog, prav tako število prevajalskih vaj iz latinščine v nemšči­no in obratno ter iz grščine v nemščino. Po potrebi so lahko učitelji v VII. in VIII. razredu posegli tudi po neobveznih prevajalskih vajah iz nemščine v grščino, ki jih prej v učnem načrtu ni bilo. Metodiki klasičnih jezikov so še vedno svarili pred nepedagoškostjo vsakega večjega olajševanja pouka in zagovarjali prepoved rabe prevodov, tiskanih preparacij in zlasti specialnih slovarčkov, ki ne smejo nado­mestiti velikega (splošnega) slovarja.150 Mnenja glede rabe teh pri­pomočkov so se med učiteljstvom precej razhajala, zlasti glede rabe specialnih slovarjev;151 tudi praksa je bila drugačna, saj so v letih od 1884 naprej pri založbah Teubner (Leipzig) in Tempsky (Dunaj) izšle šolske izdaje in izbori tekstov, komentarji in specialni vokabularji k vsem latinskim in grškim klasikom, ki so jih brali na gimnazijah. Novi učni načrt je začel veljati s šolskim letom 1909/10 v I.–V. razredu in nato sukcesivno vsako leto v višjem razredu do šolskega l. 1912/13, ko je obveljal za celotno gimnazijo.152 V krogih reformistov so zbujala nezadovoljstvo tri dejstva: 1. da je bilo latinščini še vedno odmerjenih dvakrat več ur kot učne­mu jeziku, 148 Lehrplan (1900), 3. 149 Normallehrplan (1909), 10–15. Prim. tudi Jemeršić (1910), 439–441; Ljubi­ bratić (1914), 19–21; Ećimović (1914), passim. 150 Tominšek (1902b), 22. 151 Tominšek (1903a), 40. 152 Pidoll (1909), 5–7. 2. da je kljub večjemu poudarku na lektiri ostal slovnični pouk v precejšnji meri (z izjemo specialnodidaktičnega pristopa) nespre­menjen, in 3. da so bile v učni načrt še vedno vključene prevajalske vaje iz učne­ga jezika v latinščino in grščino. Vse to je po mnenju reformistov pomenilo veliko in z vidika psihologije neupravičljivo obremenitev zlasti za dijake nižje gim­nazije.153 Spremembe med 1884 in 1908 za Slovence v ožjem smislu niso imele posebnega pomena. Kar zadeva klasične jezike, je bila prva naloga, k uresničitvi katere so bila usmerjena tudi vsa prizadevanja, tesnejša povezava klasičnega pouka s slovenščino, kar je bilo prven­stveno povezano tudi z vprašanjem slovenskega učnega jezika v višji gimnaziji, s tem pa tudi z vprašanjem pridobitve ustreznih učbeni­kov in učnih pripomočkov, ki ni bilo rešeno vse do propada avstro­ogrske monarhije.154 Tik pred reformo razmere niso zbujale upanja na bistveno izboljšanje; uveljavljanje slovenskega učnega jezika pri grščini je postalo še posebej aktualno z načrtovanim odprtjem III. razreda na šentviški gimnaziji (ustanovljena 1905). Škof Anton Bo­naventura Jeglič si je skupaj s profesorskim zborom šentviške gimna­zije prizadeval za razširitev zavoda tudi na III. razred in za uveljavitev slovenščine kot učnega jezika tudi pri grščini, da bi ohranil povsem slovenski značaj gimnazije. Pri nadzorni seji za šolsko l. 1907/08 dne 12. novembra pa je deželni šolski nadzornik učiteljski zbor opozoril, da ministrstvo za uk in bogočastje še ni vzelo na znanje omenjenih ukrepov. Položaj je oteževala tudi okoliščina, da še ni bilo na voljo potrebnih učbenikov; Tominškova učbenika Grška slovnica in Grška vadnica sta bila šele v tisku in učenci so si morali sami pomagati s polami, ki so prihajale iz tiskarne. Prvi znanilci reforme so se poka­zali januarja l. 1908, ko je ministrstvo za šentviško gimnazijo razširilo pravico javnosti tudi na III. razred (in s tem priznalo slovenski učni jezik za grščino), septembra pa je bil za utrakvistično državno gim­nazijo v Kranju izdan odlok, da se na gimnaziji sukcesivno (torej vsako leto v enem razredu višje) uvede slovenski učni jezik, vendar pod pogojem, da so za to na voljo aprobirani učbeniki in učni pripo­močki in da se s šolskim letom 1908/09 verouk in grščina v V. razredu 153 Pidoll (1909), 12–14. S tem so reformisti znova obudili trditev, s katero so utemeljevali predloge za ukinitev pouka klasičnih jezikov v nižji gimnaziji: da učenci med 10. in 14. letom še niso dovolj zreli za tako zahtevno miselno delo, kot ga zahteva učenje obeh klasičnih jezikov, še zlasti grščine. 154 Prim. Tominšek (1901), 23; Tominšek (1906), 52–53. poučujeta v slovenščini.155 S tem je bil uveljavljen slovenski učni jezik pri pouku grščine od III. do V. razreda, kar sta omogočila izid in apro­bacija156 Tominškovih učbenikov. Drugih vidnejših sprememb ni bilo. Po statističnih podatkih je bilo ob koncu uvajanja reformnih ukrepov (1912/13) na 19 gimnazijskih zavodih, ki so jih obiskovali slovenski dijaki, 4374 rednih dijakov in 174 privatistov, od tega (sku­paj s slovenskimi dijaki v Gradcu, na Dunaju in na Sušaku) 3200 Slovencev; razmerje med gimnazijci in realci (skupaj 780) je bilo 100 : 27, kar je daleč presegalo povprečje drugod po monarhiji, kjer je bilo razmerje skoraj izenačeno, npr. na Češkem.157 Na slovensko srednje šolstvo v reformnem obdobju je neposredno vplivalo tudi pereče vprašanje, ki se ga reforma ni dotaknila: to je bilo vprašanje socialnega položaja dijaštva. Socialni položaj slovenskega dijaštva je bil v tem obdobju zelo težak, skoraj tragičen, saj so bili slabo premoženjsko stanje, neurejene stanovanjske razmere dijakov, ki so bivali izven kraja stalnega bivališča (slabo kurjena, nezračna, temna stanovanja), minimalne preživnine in slaba prehrana njegovi stalni spremljevalci. Po statističnih podatkih je sredi reformnega obdobja (podatki so za leto 1910) kar 69 % slovenskih dijakov stradalo.158 Vojna je položaj le še poslabšala. Med 1. svetovno vojno pri pouku klasičnih jezikov ni bilo poseb­nosti; težave so bile le zaradi pomanjkanja učiteljev, ki so bili mobili­zirani v vojsko. Mlajši profesorji klasičnih jezikov so večinoma sode­lovali v vojni; dva med njimi sta bila tudi odlikovana: Marko Bajuk, nadporočnik in bataljonski adjutant, je prejel najvišje priznanje, si­gnum laudis, bronasto in srebrno svetinjo, Anton Sovre, nadporočnik pri 96. pešpolku, pa je bil prav tako odlikovan s signum laudis, voja­škim zaslužnim križcem z vojno dekoracijo zaradi hude rane, ki jo je utrpel v boju.159 Leta 1918, tik pred razsulom avstro-ogrske monarhije, je bil iz­dan še zadnji odlok glede pouka klasičnih jezikov; ministrstvo je s posebnim ukazom 23. avgusta 1918 odredilo, naj bo tudi pri grščini od V. razreda naprej učni jezik slovenščina.160 155 K.-U.-Min.-Erl. v. 22. September 1908, Z. 27245; Halma-Schilling (1911), 15; Wester (1920), 3. 156 Glede strogih in zapletenih pravil v zvezi z uradno odobritvijo učbenikov gl. natančna pojasnila in vire v Halma-Schilling (1911), 121–136. 157 Wester (1912), 715–718. 158 Pestotnik (1910), 94. 159 Schmoranzer (1915). 160 Wester (1920), 3. SPECIALNA DIDAKTIKA POUKA KLASIČNIH JEZIKOV SLOVNIČNI POUK Zaradi pomanjkljive učne metode, ki je bila dediščina predmarčne­ga obdobja, in zaradi pomanjkanja učiteljev, ki bi bili strokovno us­posobljeni za poučevanje po novem učnem načrtu, je bil Osnutek organizacije dopolnjen z osnovnimi Navodili s področja gimnazijske pedagogike in specialne didaktike.161 Korenite spremembe pouka klasičnih jezikov so terjale tudi nujne spremembe v specialni didakti­ki pouka. Starega – in edinega – cilja pouka klasičnih jezikov, spret­nosti v praktični rabi latinščine, po možnosti klasične latinščine, ni bilo več. Latinščina ni bila več jezik znanstvenega raziskovanja in podajanja, zato so vaje v rabi latinščine za izražanje lastnih misli izgu­bile svoj pomen. Latinsko izražanje ni bilo več zahteva gimnazijskega pouka, ampak je bilo prepuščeno bodisi študiju klasične filologije bodisi osebnemu interesu jezikovno nadarjenih učencev, zato so bili latinski sestavki precej omejeni. Latinščina je izgubila svoj prevladu­joči status, grščina pa je ogromno pridobila. V predmarčnem ob­dobju se je grščina glede na odmerjeni ji čas zgolj ohranjala, medtem ko je bila v severni Nemčiji prvi in najpomembnejši predmet; z apli­ciranjem pruskega gimnazijskega sistema in njegovo prilagoditvijo avstrijskim razmeram, ki sta bila rezultat Bonitzevega sodelovanja pri reformi, se je avstrijska gimnazija približala idealu neohumanistične pedagogike, ki je prav v grščini, grški književnosti in kulturi našla prvi vzor in ideal. Zgledovanje po pruskem vzoru pri pouku klasič­nih jezikov se kaže tudi v izboru učbenikov; v petdesetih letih 19. stoletja so na avstrijskih gimnazijah večinoma uporabljali učbenike, ki so bili v rabi na nemških, zlasti pruskih gimnazijah. Ker so bili nemški učbeniki obsežnejši, kot je narekoval učni načrt za avstrijske gimnazije, jih je bilo treba prilagajati, snov selekcionirati in krčiti. Opiranje na pruski model in na nemške učbenike je dodatno okre­pilo tudi opiranje na nemške didaktike pouka klasičnih jezikov, ki ga je začrtal že Osnutek organizacije; ti so zaznamovali oblikovanje pouka vse do reforme l. 1909, pri kateri je bila bolj upoštevana takrat že razvita in izoblikovana avstrijska specialna didaktika pouka klasičnih jezikov. Ta je dosegla svoj vrhunec v delu Avgusta Scheindlerja, ki je svoje izkušnje kot učitelj, avtor številnih učbenikov za klasične jezike 161 Paulsen (1921), 483–484; Entwurf (1849), Anhang Nr. II, 101–116 (latinšči­na); Nr. III, 116–119 (grščina). ter odličen poznavalec specialne didaktike klasičnih jezikov združil v dveh fundamentalnih delih: Metodika pouka latinskega jezika (Dunaj 1913) in Metodika pouka grškega jezika (Dunaj 1915).162 Najpogosteje rabljeni nemški učbeniki na slovenskih gimnazi­jah so bili:163 a) za latinščino: – Ellendtova Lateinische Grammatik (Berlin 18382); – Dünnebierjeva vadnica Lateinisch-deutsche und deutsch-lateinische Ue­bersetzungs-Beispiele aus klassischen Schriftstellern (Jena 18492, 18503; 162 Gl. Scheindler (1913) in Scheindler (1915). 163 Izvestja gimnazij 1851–1860; Ciperle (1979), 32–33; Matauschek (1859), 96– 97, 124–126, Supplement-Heft 17–19; Matauschek (1860), 210–216, Supple-ment-Heft 40–42; Verzeichniß der für Gymnasien allgemein zugelassenen deutschen Lehr- und Hilfsbücher für Schüler. (Hrsg. mit Erlaß des k. k. Staats-Ministeriums v. 7. August 1861, Z. 7489). Vsako leto je gimnazijski ravnatelj v poročilu deželnemu ministrstvu podal poročilo o delovanju gimnazije in v njem nave­del tudi popoln seznam učbenikov, ki so jih uporabljali pri pouku, ter po­poln seznam prebrane lektire, še zlasti pri klasičnih jezikih. Prim. poročilo ravnatelja ljubljanske gimnazije Nečáska za l. 1861 (AS 33, fasc. 31–6, Prot: Nro. 9577, 1861). s predelavo te vadnice je nastala prva slovenska vadnica za latinski jezik (Sebastijan Žepič 1875)); – Kühnerjeva Elementargrammatik der lateinischen Sprache (Hannover 18476–18519); – Schultzevi Kleine lateinische Sprachlehre (Wien–Paderborn 18564) in Lateinische Sprachlehre zunächst für Gymnasien (Paderborn 1848, 18532); – Putschejeva Lateinische Grammatik für untere und mittlere Gymnasial-Classen (Jena 18495); – Grysarjev Handbuch Lateinischer Stilübungen (Köln 1839–18543); – Süpflejeve Aufgaben zu Lateinischen Stilübungen (Karlsruhe 18522); – Nägelsbachovi Lateinische Stilistik für Deutsche (Nürnberg 1846, 18522) in Uebungen des lateinischen Stils mit Kommentaren und Hinwei­sungen auf grammatische und stilistische Werke (Nürnberg 1830–1846); b) za grščino: – Kühnerjeva Elementargrammatik der griechischen Sprache nebst ein­gereichten griechischen und deutschen Übersetzungsaufgaben und den dazu gehörigen Wörterverzeichnissen, sowie einem Anhange von dem homeri­schen Verse und Dialekte (Hannover 18423–185110); – Curtiusova Griechische Schulgramma­tik (Prag 1852).164 Med naštetimi nemškimi učbeni­ki, ki so jih avstrijski učbeniki začeli iz­podrivati konec šestdesetih in v začet­ku sedemdesetih let (različno od gim­nazije do gimnazije), je najznamenitej­ša Grška šolska slovnica znamenitega gre­cista Georga Curtiusa (1820–1885), nastala v času, ko je deloval kot profe­sor klasične filologije na univerzi v Pra­gi. Obravnava slovničnega gradiva te­melji na komparativno-zgodovinskem pristopu. Avtor je delo zasnoval na osnovi in spoznanjih primerjalnega je­zikoslovja; zato je posebej temeljito obdelano glasoslovje.165 Po vzoru te 164 Za natančnejše opise naštetih učbenikov gl. Priloga 2. 165 Arens (1974), 267. Curtiusova najznamenitejša dela so: Sprachvergleichung in slovnice je nastajala tudi prva slo­venska, nikoli izšla slovnica avtorja Mateja Voduška.166 Avstrijski učbeniki predmarč­nega obdobja so po reformi povsem izgubili svoj pomen. Kmalu po re­formi pa so po vzoru nemških z ustreznimi predelavami začeli na­stajati tudi prvi učbeniki avstrijskih avtorjev, npr. Schinnaglovi Latei­nische Grammatik für Gymnasien (Wien 1850–18633), Lateinisches Le­sebuch für die 2. Gymnasial-Klasse (1851–18563) in Theoretisch-prak­tisches lateinisches Elementarbuch für die erste Gymnasial-Classe (Wien 18594 ); Capellmannov Griechisches Elementar­buch. Grammatik und Uebungsstücke (Wien 1853–54) in Schenklov Griechisches Elementarbuch für die dritte und vierte Classe der Gymnasien des österreichischen Kaiserstaates (Prag 1852), ki so postopoma nadomešča­li nemške; nekaterih nemških učbenikov – tak je primer Curtius­ove slovnice, ki je do l. 1930 doživela 31 izdaj in dve predelavi – niso nikoli nadomestili. Namen pouka obeh klasičnih jezikov je bil trojen: a) izpolnjeval je zahtevo po znanju klasičnih jezikov za vsa področja visokošolskega študija (od me­dicine, prava, teologije …); b) s svojo strukturo in kompleksnim, a urejenim slovničnim sistemom je pripomogel k razvijanju jezi­ ihrem Verhältnis zur klassischen Philologie (1845), Grundzüge der griechischen Ety­mologie (1858–1862) in Das Verbum der griechischen Sprache (1873–1876). Prim. tudi Hergel (1888), 163–166. 166 Gl. str. 141–143. kovne zavesti in s tem olajševal uče­nje modernih jezikov in c) z lektiro najboljših klasikov je uvajal dijaka v življenje Grkov in Rimljanov. S povezovanjem vsebine in umetni­ške oblike, z zanesljivim in spretnim ra­zumevanjem si je dijak oblikoval oseb­ni slog in gradil lastno osebnost. Nižja gimnazija je dajala poudarek slovnične­mu pouku kot osnovi, višja gimnazija pa je poudarjala stilistično-vsebinsko plat jezikovnega pouka in s tem oblikovanje posameznikove nravi in osebnih vred­not.167 Od izrazito uporabnostne vloge pouka zlasti latinščine v predmarčnem šolstvu je pouk dobival globljo psiholo­ško in nravstveno-oblikovalno nalogo; drugače kot v predreformnem obdobju je bila vloga enakovredno razporejena med oba jezika. Ob obeh klasičnih jezi­kih in njunih posebnostih je tretjo kom­ponento jezikovnega pouka, ki so jo poudarjala že Navodila v Osnutku organizacije, 168 pomenilo tesnejše navezovanje pouka klasičnih jezikov na materinščino tako na stopnji elementarnega pouka kot tudi pri obravnavi lektire. Prav zato so se tudi po reformi ob prevajalskih vajah iz latinščine in grščine v materinščino ohranile tudi prevajalske vaje iz materinščine v latinščino. Prevajanje iz materinščine v latinščino je bilo vključeno tudi v pisni del mature; to je izhajalo iz učnega cilja latinskega pouka, ki je izrazito poudarjal pridobivanje občutka za stilistiko in posredno za lepoto govora nasploh.169 Osnutek organizacije je uveljavil več kompromisov med učnimi metodami. Prvi je bil kompromis med dvema ekstremoma, med: a) čisto praktično metodo, ki je temeljila na prepričanju, da je pri pouku klasičnih jezikov potrebno zgolj temeljito in obsežno znanje besedišča, medtem ko slovnica ni potrebna oz. je dovolj, če po­sameznik pozna samo najpomembnejše osnove, in b) čisto gramatikalno metodo, ki je temeljila na slovnici, na pozna­ 167 Prim. tudi Entwurf (1849), 99–101 (Zu den Instructionen). 168 Entwurf (1849), 103. 169 Entwurf (1849), 24. vanju in urjenju slovničnih oblik, končni uspeh pa je prepuščala samostojnemu delu dijaka ali višjim nivojem pouka. Ta kompro­mis je bil pomemben na nižji stopnji, zlasti v I. in II. gimnazijskem razredu. Drugi uveljavljeni kompromis je bil kompromis med: a) analitično metodo, za katero je bilo značilno veliko spraševanja; temeljila je na učenčevi lastni raziskavi slovnice in besedišča ter od njega terjala, da na primerih ugotavlja pomen paradigem in besednih pomenov (za začetno stopnjo pouka je bila pretežka, terjala pa je tudi veliko časa), in b) mehanično metodo, ki je bila za učence najlažja, saj je temeljila na mehaničnem ponavljanju in zapomnitvi učnega gradiva. S kom­biniranjem naštetih metod je pouk klasičnih jezikov po reformi razbil okvire dogmatičnosti (izhajanja iz pravil), značilne za pouk pred reformo, in pouk okrepil z deduktivnim pristopom (izha­janjem iz učenčevega lastnega ugotavljanja pravil na osnovi danih primerov). Učna metoda je morala zadostiti dvema kriterijema: a) oprta je morala biti na mnogostransko zanimanje učenca in b) na osnovi apercepcije in abstrakcije je morala učenca pripeljati do jasnega naziranja in tvorbe jasnih pojmov.170 Na osnovi teh dveh zahtev sta se postopoma v specialni didaktiki klasičnih jezikov uveljavili dve osnovni metodi: induktivna in deduktivna metoda. Deduktivna metoda je vodila od pravila h konkretnemu primeru in je bila primernejša za začetno stopnjo pouka (oblikoslovje), ko se je učenec šele seznanjal s samim jezikom in njegovim ustrojem. Pri induktivni metodi, ki je z izhajanjem od konkretnega slučaja k pojmu ali pravilu še posebej spodbujala apercepcijo, pa je učenec po učiteljevih navodilih sam iskal znane ali sorodne pojave in pomene ter z abstrahiranjem skupnih lastnosti in bistva iz njih izpeljeval njim skupno pravilo. Dedukcija je temeljila na razlagi, indukcija na primerjavi. Induktivna metoda je bila primernejša za višjo stopnjo pouka, pri obravnavi skladnje (a ne vedno), zlasti pa pri lektiri, ker je bila dragoceno pomagalo pri iskanju ustreznih pomenov in s tem tudi osnova interpretacije. Skrajšano induktivno metodo, ki je izhajala iz osnovnega pravila »od zgledov k pravilu« in je spodbujala učenčevo sodelovanje, so poudarjali vsi avstrijski učni načrti. Na prelomu stoletja se je veliko pisalo o njeni uporabnosti in 170 Tominšek (1906), 59. potencialnem uvajanju Sokratove majevtične metode v pouk klasič­nih jezikov, vendar do realizacije te ideje ni prišlo nikoli.171 Po Osnutku organizacije je bil cilj slovničnega pouka latinščine v nižji gimnaziji pridobitev slovničnega znanja ter spretnost in vaja pri prevajanju lažjih latinskih piscev. Prvo leto je bilo namenjeno pravil­nemu oblikoslovju (sklanjatve, pravila o spolu, pridevniki, zaimki, glavni in vrstilni števniki, deklinacije, najpomembnejši predlogi in vezniki), drugo leto nadaljevanju oblikoslovja (dopolnitev zaimkov in števnikov, prislovi, nepravilnosti pri sklanjatvah, spregatvah in spo­lu, nekatere lažje sintaktične konstrukcije (AcI, abl. abs.), tretje leto sklonoslovju, četrto pa obravnavi rabe časov in načinov. Vseskozi je bilo poudarjeno povezovanje slovničnega pouka in lektire. V višji gimnaziji je bil slovnični pouk, ki mu je bila namenjena ena ura te­densko, usmerjen v pridobivanje občutka za stilistiko latinskega jezika ter za lepoto govora nasploh; dijaki so utrjevali v nižji gimnaziji pri­dobljeno slovnično znanje in si ob redni lektiri in prevajanju v la­tinščino oblikovali občutek za posebnosti latinskega izrazja in sklad­nje.172 Cilj pouka grščine v nižji gimnaziji je bilo poznavanje obliko­slovja in važnejših poglavij skladnje klasične atiščine, v višji gimnaziji pa je bil slovnični pouk omejen na ponavljanje v nižji gimnaziji pri­dobljenega slovničnega znanja. Za grščino so veljala enaka navodila kot za pouk latinščine. Pouk grščine se je začel dve leti kasneje, s čimer je bil dijaku zelo olajšan prehod k učenju grškega jezika, ker bi bil neposredni prehod z meščanske šole k učenju dveh tujih (neživih) jezikov pretežak. Premostitev je omogočilo dveletno učenje latinščine, v času katerega je dijak usvojil slovnično izrazje, predelal oblikoslovje in dobil vpogled v strukturo jezika. Takšna zastavitev pouka je ostala večinoma nespremenjena do konca avstro-ogrske monarhije; večje spremembe je pouk doživljal le na področju specialne didaktike in z olajšavami, ki jih je postopoma uvajalo ministrstvo. Obravnava slovnične snovi je temeljila na združevanju obliko­slovja in skladnje; pri latinščini je bilo pri obravnavi oblikoslovja v I. in II. razredu (pri grščini v III. in IV. razredu) treba obdelati tudi čim več lažjih pravil skladnje (tudi učbeniki so bili zasnovani po tem principu), ki so si jih učenci pri natančnejši obravnavi v III. in IV. razredu priklicali v spomin. Dijaki so si v nižjih razredih pridobivali elementarno slovnično znanje in osnovni besedni zaklad, zato je bil 171 Prim. Valjavec (1909) in tam navedeno literaturo. 172 Entwurf (1849), 22–28. 101 zelo poudarjen pomen memoriranja pravil in besedišča, ki ga je uči­telj preverjal vsako uro. Učitelj, čigar vloga kot vzornika in usmerje­valca je poudarjena v vseh Navodilih, je obravnavo snovi vedno začenjal s tem, da je predstavil pravilo ali prebral zgled (odvisno od izbrane učne metode), nato je pravilo ponovilo ali zgled prebralo več učencev. Sledila je analiza, prevajanje stavkov iz latinščine ali grščine v učni jezik in končno prevajanje iz učnega jezika v latinščino ali grščino. Osnova pouka je bila vedno ustna vaja, ki ji je sledila pisna. Pri latinščini se je v I. in II. razredu (pri grščini v III. in IV.) poučevalo večinoma po deduktivni metodi, v III. in IV. razredu pa se je s stopnjevanjem zahtevnosti pouka uveljavljala mešana induktivno­deduktivna metoda; po induktivni metodi so posegali pri obravnavi nove snovi, po deduktivni pri utrjevanju in ponavljanju. Na učitelje­vo vodstvo so se dijaki najbolj opirali tudi pri slovnično-stilističnem pouku latinščine v višji gimnaziji, katerega namen je bil ohraniti v nižji gimnaziji pridobljeno slovnično znanje, ga razširiti, ob preva­janju latinskih in grških avtorjev in primerjavi z materinščino buditi smisel za izražanje tako v obeh klasičnih jezikih kot tudi v materinščini ter uriti estetsko dojemanje in razumevanje lektire. Glavno sredstvo za dosego tega cilja so bile vaje in njihove redne poprave pod vodstvom učitelja. Slovnične vaje in naloge pri grščini v višji gimnazi­ji niso bile namenjene stilističnemu oblikovanju, ampak utrjevanju slovničnega znanja ob vsebinski navezavi na lektiro. Pri latinščini sta bili v slovnični pouk v 1. semestru IV. razreda vključeni tudi metrika in prozodija, ki sta bili namenjeni pripravi na lektiro iz Ovidija v 2. semestru IV. in 1. semestru V. razreda; v 2. semestru VII. in 1. semestru VIII. razreda je bilo kot priprava na lektiro iz Horacija nekaj ur namenjenih obravnavi Horacijevih metrov. Tudi pri grščini je bilo v IV. razredu nekaj ur namenjenih obravnavi metrike kot priprava na lektiro iz Homerja v V. in VI. razredu. Slovnični pouk grščine v V. razredu je ob lektiri vključeval tudi obravnavo Homerjevega jezika, v 1. semestru VI. razreda pa obravnavo jonskega dialekta, potrebno za lektiro iz Herodota v 2. semestru VI. razreda. Posebnosti Homerjevega (epskega) jezika in jonskega dialekta so bile – prilagojeno šolski rabi – obdelane tudi v grški slovnici. Znanje dijakov se je preverjalo: a) s šolskimi nalogami (Compositionen). S šolskimi nalogami je učitelj preverjal sprotno delo učencev; v skladu z že pridobljenim znanjem dijaka in v povezavi s predelano snovjo je izbral temo v nemščini (sprva v obsegu 6–8 stavkov, kasneje več), ki so jo morali Razmerje med časom, namenjenim slovnici in lektiri na teden:173 a) latinščina razred št. ur/ted. slovnični pouk lektira I. 8 8 – II. 6 6 – III. 5 2 3 IV. 6 2 ali 3 4 ali 3 V. 6 1 5 VI. 6 1 5 VII. 5 1 4 VIII. 5 1 4 b) grščina razred št. ur/ted. slovnični pouk lektira III. 5 5 – IV. 4 4 – V. 4 0,5* 3,5 VI. 4 0,5* 3,5 VII. 5 0,5* 4,5 VIII. 6 0,5* 5,5 [* vsakih 14 dni je bila 1 ura namenjena ponovitvi slovnice] dijaki prevesti brez uporabe pripomočkov (slovarja, slovnice ali učbenika) in brez učiteljevih dopolnil z izjemo težjih neznanih besed ali besednih zvez v roku 1/2 ali 1 ure. Učitelj je naloge pregledal in popravil, sledila je skupna poprava; b) z (izrednimi) domačimi nalogami (Pensa). V nasprotju s šolskimi nalogami (= testi), s katerimi je učitelj preverjal, kako je dijak obvladal sproti predelano snov, so bile domače naloge obsežnejše ponavljalne naloge, zajemajoče starejšo, zlasti težjo snov, ki jo je bilo treba ponavljati. Pregled in poprava nalog sta bila skupna. Število šolskih in domačih nalog je z vsakim učnim načrtom upa­ dalo; učni načrt l. 1909 je celo odpravil domače naloge. c) z rednimi domačimi nalogami (prevajanje iz latinščine in grščine v nemščino (ali slovenščino) in obratno);174 č) z ustnim preverjanjem znanja (vsako uro). Memoriranje je bilo pomembno sredstvo za dopolnjevanje jezikovnega pouka in utrje­ 173 Entwurf (1849), 22–28. 174 Prim. Spitzer (1898), 156–158. 103 104 vanje snovi, nujno na vseh stopnjah pouka; učitelj ga je redno(dnevno) preverjal;d) s preverjanjem snovi, določene za zapomnitev. Poleg predelane snovi je že Osnutek organizacije za krepitev inoblikovanje spomina priporočal izbiro posebnega gradiva za zapom- Primerjava števila domačih in šolskih nalog v obdobju 1849–1909: a) latinščina: 1849 1884 1900 1909 I. 1 šolska naloga/ted. 1 šolska naloga/ted. 1 šolska naloga/ted. (1/2 ure) 1 šolska naloga/2 ted. (1/2 ure) II. 1 šolska naloga/ted. 1 šolska naloga/ted. 1 domača naloga/2 ted. 3 šolske naloge/mes. (1/2–3/4 ure) 1 domača naloga/mes. 1 šolska naloga/2 ted. (1/2–3/4 ure) III. 1 šolska naloga/2–3 ted. 1 šolska naloga/2 ted. 1 domača naloga/2 ted. 1 šolska naloga/2 ted. (1 ura) 1 domača naloga/3 ted. 6 šolskih nalog/sem. IV. 1 šolska naloga/2–3 ted. 1 domača naloga/2 ted. 1 šolska naloga/2–3 ted. 1 šolska naloga/2 ted. (1 ura) 1 domača naloga/2 ted. 5 šolskih nalog/sem. (zadnja v semestru prevod iz lat. v učni jezik) V. 1 šolska naloga/4 ted. 1 domača naloga/2 ted. 1 šolska naloga /mes. 1 domača naloga/mes. 5 šolskih nalog/sem. (zadnja v semestru prevod iz lat. v učni jezik) 5 šolskih nalog/sem. (zadnja v semestru prevod iz lat. v učni jezik) VI. 1 šolska naloga/4 ted. 1 domača naloga/2 ted. 1 šolska naloga /mes. 1 domača naloga/mes. 5 šolskih nalog/sem. (zadnja v semestru prevod iz lat. v učni jezik) 5 šolskih nalog/sem. (zadnja v semestru prevod iz lat. v učni jezik) VII. 1 šolska naloga/4 ted. 1 domača naloga/2 ted. 1 šolska naloga /mes. 1 domača naloga/mes. 5 šolskih nalog/sem. (zadnja v semestru prevod iz lat. v učni jezik) 5 šolskih nalog/sem. (zadnja v semestru prevod iz lat. v učni jezik) VIII. 1 šolska naloga/4 ted. 1 domača naloga/2 ted. 1 šolska naloga /mes. 1 domača naloga/mes. 5 šolskih nalog/sem. (zadnja v semestru prevod iz lat. v učni jezik) 5 šolskih nalog/sem. (zadnja v semestru prevod iz lat. v učni jezik) b) grščina: 1849 1884 1900 1909 III. 1 domača naloga/2 ted. 1 šolska naloga/4 ted. 1 šolska naloga/4 ted. 1 domača naloga/2 ted. izmenjaje 1 šolska naloga in 1 domača naloga/2 ted. 1 šolska naloga/mes. IV. 1 domača naloga/2 ted. 1 šolska naloga/4 ted. 1 šolska naloga/4 ted. 1 domača naloga/2 ted. izmenjaje 1 šolska naloga in 1 domača naloga/2 ted. 1 šolska naloga/mes. V. 1 šolska ali 1 domača naloga/2 ted. 1 šolska naloga/4 ted. 1 domača naloga/2 ted. 4 šolske naloge/sem. (zadnja v semestru prevod iz gr. v učni jezik) 4 šolske naloge/sem. VI. 1 šolska ali 1 domača naloga/2 ted. 1 šolska naloga/4 ted. 1 domača naloga/2 ted. 4 šolske naloge/sem. (zadnja v semestru prevod iz gr. v učni jezik) 4 šolske naloge/sem. VII. 1 šolska ali 1 domača naloga/2 ted. 1 šolska naloga/4 ted. 1 domača naloga/2 ted. 4 šolske naloge/sem. (zadnja v semestru prevod iz gr. v učni jezik) 3 šolske naloge/sem. (vse iz gr. v učni jezik, obratno le po potrebi) VIII. 1 šolska ali 1 domača naloga/2 ted. 1 šolska naloga/4 ted. 1 domača naloga/2 ted. 4 šolske naloge/sem. (zadnja v semestru prevod iz gr. v učni jezik) 3 šolske naloge/sem. (vse iz gr. v učni jezik, obratno le po potrebi) KLASIČNI JEZIKI V SLOVENSKEM ŠOLSTVU 1848–1945 nitev, ki je na nižji stopnji vključevalo vsebinsko bogate stavke, pre­govore in reke ter krajše odlomke iz prozaikov in pesnikov, na višji stopnji pa obsežnejše pasuse iz prebrane lektire. V šestdesetih letih je bilo memoriranje že povsem uveljavljeno; od srede šestdesetih najdemo včasih v gimnazijskih izvestjih posebne sezname gradiva za zapomnjevanje, ki so bili od l. 1884 redno vključeni v letni učni na­črt.175 Memorirano gradivo pesnikov naj bi krepilo občutek za me­trum, z učenjem proznih tekstov pa naj bi si dijak privzgajal občutek za prozni ritem, za oblikovanje besednega reda in gradnjo period, za posebnosti stila in s tem instinktivni občutek za jezik in za posame­zne literarne zvrsti, pridobival besedni in miselni zaklad ter dobival vpogled v klasično literarno normo.176 Vaje v latinskem izražanju po reformi l. 1849 niso bile več aktu­alne; ohranile so se zgolj kot občasne vaje v obliki kratkih enostavnih vprašalnih stavkov, s katerimi so lahko učitelji dopolnjevali pouk. LEKTIRA Kljub temu da je bil kanon latinske in grške lektire avstrijskih gimna­zij rezultat reformnega obdobja in v prvi vrsti Bonitzevo delo, nasta­lo na podlagi izkušenj v Prusiji, izhaja iz trdne tradicije, ki ima svoje korenine v humanizmu.177 Lektira, ki se je pri latinščini začela v III., pri grščini pa v V. razredu gimnazije, je bila v nižji gimnaziji name­njena prvenstveno utrjevanju pridobljenega slovničnega znanja, v višji gimnaziji pa spoznavanju rimske književnosti v njenih najpo­membnejših pojavnih oblikah ter z njo spoznavanju rimskega državnega življenja. V prvih dveh razredih so dijaki spoznavali avtor­je ob prirejenih stavkih v jezikovnih vadnicah, od III. razreda naprej pa ob branju originalnih tekstov. Iz izbora piscev po posameznih razredih je razvidno, da je bil 175 Prim. Izvestje II. državne gimnazije (Poljane) za šolsko l. 1901/02 (Xen. Anab. I, § 1-5; Homer, Ilias, I, 1–119 ...). 176 Navodila iz l. 1884 predlagajo, naj bodo izbrani pasusi večinoma iz pesnikov, ne pa izključno; pri pesnikih priporočajo izbrane pesmi ali odlomke iz Ovi­dija, Horacija, Homerja (najbolj priporočan) in Sofokla, pri proznih piscih pa iz Cezarja, Cicerona in Demostena. Gl. Instructionen (1884), 11, 27–28. Za predlagane pasuse za zapomnitev gl. Tschiassny (1892), passim. 177 Za natančnejši oris razvoja latinske in grške lektire gl. Martinak v: Kanon (1906), 8–20; Dettweiler (1895), III, 3–III, 10 (latinščina); IV, 7–IV, 11 (gršči­na); Eckstein (1887), 1–131; Rein (1906), 5, 327–335 (latinščina); Rein (1905), 3, 659–690. pri oblikovanju kanona piscev, ki naj jih zajema šolska lektira, glavni kriterij razporeditve jezikovni kriterij (težavnost jezika posameznega pisca). Pri latinščini so bili življenjepisi Kornelija Nepota, prava kom­binacija ne pretežkega jezika in zanimive vsebine, idealna izbira za uvod v lektiro v III. razredu. V IV. razredu se je lektira prvič razdelila: prozni del je predstavljala Cezarjeva Galska vojna, pesniški del pa izbor iz Ovidija, ki ga je lahko nadomestila hrestomatija latinskega pesništva. V V. razredu so dijaki brali Livija in nadaljevali z lektiro iz Ovidija. V VI. razredu so večino lektire obsegala prozna dela: obe Salustijevi monografiji (Jugurtinska vojna, Katilinova zarota), Cicero­nov I. govor proti Katilini, Cezarjeva Državljanska vojna in (izbirno) izbor iz Ciceronovih pisem, poetični del pa Vergilij z izborom iz Bu­kolika in Georgika ter začetkom Eneide. V VII. razredu so prebirali Ciceronove z retoričnega in političnega vidika najpomembnejše govore (izbor je bil prepuščen učiteljskemu zboru) in nadaljevali z Vergilije­vo Eneido, v VIII. razredu pa sta prišla na vrsto najtežja predstavnika: Tacit z dvema manjšima deloma (Agrikola, Germanija) in z zaključeni­mi skupinami poglavij iz enega ali obeh večjih zgodovinskih del (Anali, Historije) ter Horacij z izborom iz Od, Epod, Satir in Pisem. Pri grščini so lektiro začenjali v V. razredu s Homerjevo Iliado; to so nadaljevali tudi v VI. razredu (v obsegu ok. 6 spevov), dopolnila pa jo je lektira iz Herodota (najpomembnejša poglavja iz zgodovine vojne s Perzijci). V VII. razredu so brali eno od Sofoklovih tragedij in manjše Demostenove politične govore, če je čas dopuščal, pa še Govor o vencu. V VIII. razredu je prišel kot predstavnik proze na vrsto Platon s Sokratovo apologijo in enim od dialogov (Protagora, Gorgias, Fajdon), kot predstavnik poezije pa znova Sofokles z eno od svojih tragedij.178 Bonitz je pri grški lektiri sprva namenil več pozornosti grški filozofiji (poleg Platona še Aristotelu), vendar se je tej ideji odpovedal, da bi na ta račun ne trpela pomembnejša lektira; zadovoljil se je z izborom iz aristotelske logike v sklopu filozofske propedevtike.179 Predlagana Aristotelova Poetika in grški politični teksti (Aristotelova Politika, Platonova Država, Atenska ustava) so bili od 1891 pogosto del privatne lektire,180 od 1909 pa so bila našteta dela vključena v izbor iz Aristotela, ki je bil redni del lektire VIII. razreda.181 178 Entwurf (1849), 22–28; Holzer (1893), 182–184. 179 Schenkl v: Kanon (1906), 42. 180 O pomenu lektire iz Aristotela gl. Bauer (1891). 181 S takšno zastavitvijo lektire se je avstrijski model v nekaterih pogledih odda­ljil od idealnega (neohumanističnega) kanona, ki ga je v svojem delu Darstel­lung der Altertumswissenschaft nach Begriff, Umfang, Zweck und Wert orisal Avgust Kanon piscev, ki ga je uveljavil Osnutek organizacije, se ni bistveno spreminjal (učiteljski zbori so ga včasih priredili glede na potrebe, zato v učnih načrtih, predstavljenih v gimnazijskih izvestjih, večkrat najdemo nekoliko drugačen vrstni red, kot ga je določal Osnutek ali učni načrt). V učnem načrtu l. 1884 pri latinščini ne najdemo nobe­ne spremembe pri izboru avtorjev, pri grščini pa dve:182 a) v V. razredu je bil namesto Homerjeve Iliade predviden izbor iz Ksenofonta, ki v Osnutek organizacije ni bil vključen, ker je bilo veliko primerov iz Ksenofonta vključenih v vadnice, ki so bile v rabi v III. in IV. razredu (Ksenofonta najdemo v učnih načrtih od l. 1855, čeprav so ga nekatere gimnazije vključile v seznam lektire že prej; ljubljanska klasična gimnazija npr. že l. 1853);183 b) v VII. razredu je Sofoklovo tragedijo nadomestil izbor iz Homer­jeve Odiseje. V učnem načrtu l. 1900 je pri latinščini edina sprememba v III. razredu, kjer je lahko Kornelija Nepota nadomestil Kurcij Ruf; pri grščini ni bilo nobene spremembe. Največ sprememb je izbor lektire doživel z učnim načrtom l. 1909. Pri latinščini je lahko v III. razredu izbrana avtorja (v izboru) nado­mestila čitanka, v IV. razredu ni bilo več lektire iz Ovidija (premak­nila se je v V. razred), v VII. razredu pa je lektiro dopolnila možnost izbora Ciceronovih Pisem ali (priporočeno) izbora iz Plinijevih Pi­sem; lektiro iz Vergilija je lahko nadomestil izbor iz rimskih elegikov. Pri grščini je bilo še več sprememb: v V. razredu je lahko Ksenofonta nadomestil izbor iz Arijanove Anabazis, v VI. razredu je lahko Ho­merja in Herodota dopolnil še eden od Plutarhovih življenjepisov, v VII. razredu so dijaki že brali Platonovo Sokratovo apologijo, če je čas Friedrich Wolf. Med latinskimi avtorji predstavljajo skupne točke Cicero (iz­brani govori in dialogi, izbor iz pisem), Livij, Ovidij, Vergilijeva Eneida, Ho­racij in Tacit, medtem ko Wolf Nepota odsvetuje kot začetek lektire (name­sto njega predlaga Justina ali Kurcija Rufa), Salustija ne priporoča zaradi njegove zgoščenosti, Cezarja pa za gimnazijo sploh odsvetuje (v lektiro av­strijskih gimnazij je bil uvrščen po vzoru pruskega učnega načrta iz l. 1837; prim. Scheindler (1913), 151). Pri grških avtorjih se kanona v precejšnji meri pokrivata z izjemo Demostena, ki ga Wolf enako kot Tukidida odsvetuje za gimnazijski nivo. Nekateri izmed avtorjev, ki jih je predlagal Wolf, so bili uvrščeni v zasebno lektiro (Kvintilijan, Seneka, Terencij, Justin, Lukrecij), nekateri pa z reformo 1909 v redni kanon (Kurcij Ruf, rimski liriki, Plinij, Tukidid). Prim. Wolf (1869), II, 808–815; Martinak v: Kanon (1906), 13; Waldeck (1904), 6–16. 182 Instructionen (1884), 19–43, 55–70. Prim. tudi Lindner (1888), 124–133. 183 Izvestje klasične gimnazije v Ljubljani za l. 1853. dovoljeval, še izbrana poglavja iz Tukidida ali eno od Sofoklovih tra­gedij, v VIII. razredu pa je bil v lektiro prvič poskusno vključen izbor iz Aristotelovih del. Ta izbor je bil v veljavi do l. 1918. Z izjemo prvega leta lektire pri latinščini (III. razred) se lektira v vsakem razredu pri obeh predmetih deli na prozni del in na poezi­jo.184 Na začetek tako latinske lektire (v III. razredu) kot tudi grške (v V. razredu) sta bila postavljena dva prozaika, Kornelij Nepot in Ksenofont, ki sta bila jezikovno najlažja in vsebinsko najprimernejša za to stopnjo pouka. Pri latinščini v III. razredu še ni bilo pesnika, ker se je moral dijak najprej srečati s klasičnim proznim besedilom, na katerem je temeljilo znanje opisne slovnice, ki si ga je pridobil v prvih dveh razredih; posebna pravila in zakonitosti, značilne za pesniški jezik, bi slovnično znanje zgolj zmedle. Prav zato je bila metrika šele v učnem načrtu IV. razreda. Lektira iz Homerja v V. razredu je bila mogoča zato, ker je dijak lahko znanje metrike, pridobljeno pri latinščini, apliciral tudi na grščino. Razmerje med proznimi pisci in pesniki: a) latinščina razred proza poezija III. Nepot – IV. Cezar Ovidij V. Livij Ovidij VI. Salustij, Cicero, Cezar Vergilij VII. Cicero Vergilij VIII. Tacit Horacij b) grščina razred proza poezija V. Ksenofont Homer VI. Herodot Homer VII. Demosten Homer VIII. Platon Sofokles, Homer Dela so si v obeh primerih sledila po težavnostni stopnji, glavno merilo razporeditve je bil jezikovni kriterij, v precejšnji meri tudi 184 Primerjava je narejena po učnem načrtu iz l. 1900, kjer najdemo kanon gle­de na predlog Osnutka organizacije in na spremembe, ki jih je uveljavil učni načrt l. 1884, v prečiščeni in dokončno izdelani obliki, ki je z že omenjenimi dopolnili veljala do konca monarhije. vsebinski. Poezija in proza sta bili tako pri latinščini kot grščini zasto­pani enakovredno; to pa ni veljalo za razmerje med posameznimi literarnimi zvrstmi del, zajetih v kanon. Pri proznem delu latinske lektire je bilo največ pozornosti posvečeno zgodovinopisju, ki je od poljudne zgodovine (Nepot) pre­hajalo na zgodovino ekspanzije (Cezar), dalje na starejšo rimsko zgo­dovino (Livij), naprej na zgodovino strankarskih bojev med optimati in plebejci ter prehoda v monarhijo (Salustij, Cezar, Državljanska vojna), ki jo je dopolnjeval še Cicero s svojim političnim govorništvom (učni načrt je izrecno poudarjal izbiro političnih govorov), in konč­no na zgodovino cesarskega obdobja (Tacit). V prozi sta bila zelo poudarjena politični in vojaški vidik, s čimer se je uresničeval eden od učnih ciljev pouka latinščine v višji gimnaziji: z lektiro dobiti vpo­gled v rimsko politično, z določilom učnega načrta l. 1909 pa tudi v kulturno življenje. V poeziji se je lektira koncentrirala ob epiki: mitološko-herojska tematika (Ovidij, Vergilij) se je z Vergilijem (mitološki začetki Rima) navezovala tudi na prozo (Livij), s Horacijem pa je prešla na področ­je lirike. Tudi pri grški (prozni) lektiri je bil najbolj zastopan zgodovinsko­politični vidik; od Ksenofonta (grška zgodovina, zgodovina Perzije) je lek­tira prešla na Herodota (učni načrt je izrazito poudarjal poglavja o voj­ni Grkov s Perzijci), oba pa so do­polnjevali še Demostenovi politični govori.185 Šele s Platonom je lektira vsebinsko prešla na področje filozo­fije. Pri lektiri grške poezije je bila enako kot pri latinski poglavitna mi­tološko-herojska tematika (Homer kot poglavitna figura). Vrhunec je lektira dosegla s Sofoklom. Avtorji, vključeni v latinsko lek­tiro, so bili v jezikovnem pogledu z izjemo Tacita predstavniki klasične latinščine (če ob tem odmislimo 185 Prim. tudi Mayer (1904), 43–47, 49–54, 57–61. namenoma arhaizirajočega Salustija). Pri grških avtorjih je bila zaradi vezanosti narečij na posamezno literarno zvrst večja tudi jezikovna pestrost. Lektira se je začela z atiščino (Ksenofont) in Homerjevim jezikom (Homerjeva epa), nadaljevala z jonščino (Herodot) in nato pri prozi znova prešla na atiščino (Demosten, Platon), pri poeziji pa na atiščino (Sofokles) in dorščino (zborski spevi v tragedijah). Z značilnostmi posameznega narečja so se dijaki seznanili en semester pred začetkom lektire. Na prevajanje in obravnavo zborskih spevov se dijaki niso posebej pripravljali; potekala sta pod vodstvom in ob interpretaciji učitelja. Ne Osnutek organizacije ne kasnejši učni načrti niso natančno določali izbora iz posameznih avtorjev, ampak so gradivo za lektiro učiteljskim zborom le priporočali ali odsvetovali; pri izboru so se ozirali na izdaje tekstov, ki so bile priporočene ali na voljo. Tudi izbira učbenikov in izborov besedil ni bila predpisana, ampak samo priporočena; dokončna izbira je bila prepuščena učiteljskemu zboru posamezne šole. Do l. 1900 so se učni načrti pri izbiri gradiva za lektiro opirali predvsem na dognanja nem­ških strokovnjakov za specialno di­daktiko; gradivo za lektiro avstrijskih gimnazij je bilo izbrano prvenstve­no na osnovi priporočil dveh najbolj uveljavljenih nemških priročnikov za specialno didaktiko klasičnih je­zikov: Ecksteinovega in Dettweiler­jevega.186 Izbor je bil prirejen glede na zahteve avstrijskega učnega na­črta. Učiteljski zbor je vsako leto pripravil natančen seznam gradiva za vsakega avtorja; seznam je bil ve­zan na priporočene izdaje besedil ali izbore in se ni nujno ujemal s pri­poročili Navodil učnega načrta. Se­znam je bil vsako leto objavljen tudi v gimnazijskih izvestjih. einzelnen Lehrfächer (1895) 186 Eckstein (1887): lat.: 191–295; gr.: 424–477; Dettweiler (1895): lat.: III, 118– 247; gr.: IV, 45–67, 74–93. Gradivo, ki ga je učni načrt priporočal ali odsvetoval: a) latinski avtorji: Nepot – Miltiad, Temistokles, Aristid, Kimon, Epaminondas, Pelopidas. Cezar – izbor, in sicer: a) poglavja o bojih s Helvetijci in Ariovistom, b) poglavja o pohodih v Germanijo in Britanijo, c) vojna z Vercingetoriksom; skupaj ok. 3 knjige (Osnutek organizaci­ je je predvideval celotno Galsko vojno). Ovidij – izbor; zaradi raznolike in živopisne predstavitve mitoloških oseb in dogodkov zlasti odlomki iz Metamorfoz, zaradi bogate predsta­vitve rimskega sakralnega življenja in izbranih poglavij iz rimske zgo­dovine tudi Fasti, ki dijaka pripravljajo in usmerjajo na lektiro iz Ver­gilija. V izbor so bile predlagane epizode, ki so pustile globok pečat v kulturni in literarni zgodovini in jih najdemo v vseh izborih iz Ovi­dija: a) Metamorfoze: Štiri dobe sveta, Devkalion in Pira, Nioba, Dedal in Ikar, Filemon in Bavkida, Orfej in Evridika, Faeton, Rop Prozerpine, b) Fasti: Herkul in Kak, Arion, Romul Kvirin, terminalije, matronalije, liberalije ..., c) Žalostinke, npr. 4, 4, č) Pisma s Ponta, npr. 3, 2 (Orest in Pilad) ... Odlomki, kot je npr. opis boja med Kentavri in Lapiti, naj se opustijo. Livij – obvezno 1. knjiga ter 21. ali 22. knjiga. Salustij – ena od monografij, najbolje Jugurtinska vojna; pri odločitvi za Katilinovo zaroto naj se določeni odlomki izpustijo. Cicero – izbor: a) govori: De imperio Cn. Pompei, In Catilinam I–IV, In Verrem IV. in V. (izbor), Pro Sulla, Pro Archia poeta, Pro Sestio, Pro Milone, Phi­lippica II., b) filozofski in retorični spisi: Cato, Laelius, De officiis, Orator, De orato­re (v izboru). Vergilij – izbor: a) Eneida – kar največ iz prvih 6 knjig (če ne vse); iz drugih 6 knjig izbrani odlomki: 7. Prekinitev pogodbe; 8. Sedem gričev, Enejev ščit; 9. Nisus in Evrial; 10. Smrt mladega Palanta; 11. Junaški boj Kamile; 12. Dvoboj med Enejem in Turnom, b) Bukolika – 1. in 5. ekloga, c) Georgika (izbrana poglavja): 2, 136–176 (Hvalnica Italije); 2, 323– 345 (Hvalnica pomladi); 2, 458–540 (Hvalnica kmečkega življe­nja); 3, 339–383 (Pastirsko življenje Skitov); 3, 478–566 (Noriška živinska kuga); 4, 315–558 (Mit o Aristaju). Horacij – izbor: a) Ode (izbor vsebinsko povezanih pesmi), b) Satire 1, 1; 1, 6; 1, 9; 2, 2; 2, 6 c) Pisma 1, 1; 1, 2; 1, 6; 1, 7; 1, 10; 1, 16; 2, 2; 2, 3 (Ars poetica). Tacit – izbor: a) Germanija 1–27 b) vsebinsko povezana poglavja iz Analov in (ali) Historij b) grški avtorji Ksenofont – ali omejitev na eno delo (najbolje Anabazis) ali izbor iz (Schenklove) hrestomatije; izbira je prepuščena učiteljskemu zboru. Homer – izbira je prepuščena učiteljskemu zboru; opuščajo naj se odlomki, ki veljajo za kasnejše dodatke ali pa so spornega pomena za delo kot celoto, npr. pri Iliadi Boiwtivv;j a, I (Presbeia pro~ Acil­levvv a, Litai), K (Dolwneia), prizori spopadov v N in X, U (Qeoma­civvv a), F (mach parapotamio~); pri Odiseji naj se opuščajo zlasti odlomki v drugi polovici pesnitve. Herodot – odlomki, ki poveličujejo slavna dela Grkov (knjige 5–9), v prvi vrsti odlomki o bitkah pri Termopilah, Salamini, Platajah in Mikali. Demosten – 3–4 manjši politični govori (olintski govori, filipski govori, govor O miru) ali en obsežnejši (O vencu). Platon – dialogi Lahet, Evtifron, Lizis, Harmid, Protagora, Gorgias, Apologija, Kriton. Sofokles – po izbiri ena od dram, razen Trahink. Primer: izbor lektire novomeške gimnazije za šolsko l. 1885/86: latinščina grščina III. Nepot (Miltiad, Temistokles,Aristid, Kimon, Lizander, Alkibiad, Trazibul, Konon, Epaminondas, Pelopidas, Fokion, Agezilaj, Hamilkar, Hanibal, Pavzanias) – IV. Cezar, Galska vojna 1–2Ovidij, Žalostinke 1, 3 – V. Livij, 1. in 21. Ovidij, Metamorfoze 1, 89–415; 6, 146–312; 8, 611–724; Fasti 1, 469–542; 2, 83–118, 195–242. Ksenofont, Anabazis*, Memorabilia* Homer, Iliada 1 in 2 VI. Salustij, Jugurtinska vojna Cicero, In Catilinam I. Vergilij, Eneida 1.; Bukolika 1 in 5; Georgika 2, 136–176, 458–540; 3, 478–566; 4, 315–558. Cezar, Državljanska vojna (izbor) Homer, Iliada 3–8 in 9 do verza 200 (10., 12., 14., 19., 20. kot zasebna lektira) Ksenofont, Memorabilia* Herodot, 7. knjiga VII. Cicero, Pro Archia poeta, Pro Milone, Laelius Vergilij, Eneida 2., 4., 6., 7. Demosten, Olintski govori 1–3, Govor o miru Homer, Odiseja 1–6 VIII. Tacit, Anali 1–4, Germanija 1–27 (Pogovor o govornikih kot zasebna lektira) Horacij* Platon, Apologija, Kriton, Protagora, Evtifron Sofokles, Antigona Homer, Odiseja 1., 2., 7. * po izboru, objavljenem v izvestju Za uspešno obravnavo šolske lektire je bilo potrebno četvero: priprava, pojasnilo, skrb za lep prevod in zanesljivo učiteljevo vodstvo.187 Učitelj je za naslednjo uro izbral odlomek iz prebiranega avtorja, podal neznane besede, opozoril na vse, kar je bilo nujno za razumevanje, in izločil nepomembno (pojasnil težje slovnične strukture, podal stilistične opombe, opozoril na sopomenke …). Učenci so doma odlomek prevedli, naslednjo uro pa jih je učitelj nekaj izbral za predstavitev pripravljenega prevoda posameznih odlomkov; prevod je moral temeljiti na pravilnosti, upoštevanju pravil latinščine ali grščine ter pravil 187 Entwurf (1849), 111–114 (Instructionen). materinščine. Vsako leto se je izbrana lektira zamenjala; lektiro, ki so jo brali v 1. semestru, so brali tudi na koncu 2. semestra in tako naprej. Že Osnutek organizacije je uveljavil dva načina obravnave lektire: statarno in kurzorno lektiro. Najobičajnejša je bila statarna lektira; učitelj je ob koncu ure določil besedilo za domačo pripravo, dijaki so ga doma prevedli in se nanj pripravili, naslednjo uro pa so ga po odlomkih prebrali ter s pomočjo profesorja tudi interpretirali. Pri kurzorni obravnavi lektire je učitelj predložil nov tekst, dijaki so sku­paj z njim poiskali pomen neznanih besed in razvozlali težje slovnič­ne konstrukcije, po nekaj minutah priprave pa je eden izmed njih prebrani odlomek prevedel. Na ta način so lahko prebrali posamez­ne odlomke ali delo v celoti. Kurzorna lektira, ki so jo uvajali že v razredih nižje gimnazije, je bila pogosta ob koncu šolskega leta, ko so bili učenci že vajeni lektire posameznega avtorja, včasih tudi, če je bil razred v zaostanku z lektiro. Navodila k učnemu načrtu l. 1884 so po nemškem vzoru188 tako pri latinščini kot tudi pri grščini pripo­ročala tudi ekstemporirano lektiro. Učitelj je dal občasno na začetku ure odlomek, na katerega se učenci niso posebej pripravili; izbrani tekst je razdelil vsem učencem ali pa jih je razdelil na skupine in vsaki dal poseben tekst. Dijaki so besedilo, ki ga je učitelj dopolnil le z neznanimi besedami, prevajali ex tempore. Ekstemporirana lektira je bila za učitelja eden od kazalcev o uspešnosti njegovega dela in pristopa ter dela in napredovanja učencev, hkrati pa tudi oblika pre­verjanja znanja. Po njej so posegali na stopnji, ko so učenci (zlasti boljši učenci) pokazali dovolj spretnosti pri prevajanju in dobro ra­zumevanje avtorja. Bistveni del takšne obravnave besedila ni bila slovnična analiza, ampak razumevanje; dijak naj bi ob prvem ali drugem branju dobil pregled nad prebranim ter ujel miselni tok in vsebino (s čimer bi osmislil mehanično branje), v nadaljevanju pa naj bi prepoznal glavne stavčne člene in analiziral slovnično strukturo. Posebna oblika ekstemporirane lektire je bila namenjena boljšim učencem; pri tem pristopu je profesor glasno prebral kak neznan odlomek, dijaki pa so morali obnoviti vsebino ali odgovoriti na preprostejša vprašanja, povezana s prebranim besedilom. Izhod iz ujetosti v železni repertoar kanona klasičnih piscev je bila uvedba zasebne lektire l. 1891. Zasebno lektiro so na nekaterih gimnazijah vključevali v pouk že konec petdesetih in v začetku šest­desetih let, kasneje vedno bolj; tudi Navodila iz l. 1884 so ji namenila precej pozornosti.189 Izrecno je bilo poudarjeno, da lahko učitelj k 188 Setunsky (1900), 349. 189 Instructionen (1884), 30. njej spodbuja in jo priporoča, ne sme pa dijaka siliti k njej; izbira je bila prepuščena dijakovi samoiniciativi.190 Čedalje večje poudarjanje lektire v primerjavi s slovničnim poukom konec osemdesetih let je l. 1891 rezultiralo v ministrskem odloku,191 ki je povečal pomen lektire in njene vloge v učnem procesu. Glavni namen odloka je bil razširiti klasične študije z razširitvijo kanona avtorjev in jih s tem še bolj približati in prikupiti dijaku. Zasebna lektira naj bi poživila inten­zivnost učenja klasičnih jezikov in razširila interes zanje preko dote­danjih okvirov; dijakom naj bi dokazala, da po nekaj letih učenja klasičnega jezika razumejo jezik precej bolj, kot mislijo, in jim približala raznovrstnost rimske in grške književnosti, še zlasti zato, ker je kanon, ki je bil uveljavljen skozi več desetletij, ustvaril pri ge­neracijah dijakov, prevajajočih iste avtorje in ista dela z enakim pri­stopom, občutek, da je klasična literatura omejena na dela, ki so bila vključena v šolsko lektiro. Uvedba zasebne lektire ni pomenila razši­ritev filološkega pouka, ampak razširitev njegove praktične uporabe, ki bi spodbujala vnemo za ukvarjanje ne le z antično književnostjo, ampak s klasičnim starinoslovjem nasploh. Zasebna lektira naj bi delovala v dveh smereh: krepila naj bi humanizem in s tem dopolnje­vala učni cilj višje gimnazije, hkrati pa naj bi tudi zbujala občutek za historizem. Prvotno se je navezovala na redno šolsko lektiro in jo dopolnjevala. Uspešna šolska lektira je bila temelj uspeha zasebne; če ta ni dosegala želenega uspeha, ga tudi zasebna ni. Prvenstveno so bili zanjo priporočeni avtorji rednega šolskega kanona: Cezar, Cicero, Tacit, Ksenofont in Homer. S prebiranjem odlomkov, ki niso bili vključeni v redno lektiro, so dijaki lahko spoznavali vidike, ki jih šolska lektira ni obravnavala (npr. podoba Cicerona kot politika in človeka, kot jo prikazujejo njegova pisma, v nasprotju s podobo, ki jo nudijo njegovi govori),192 z vključevanjem novih avtorjev in del pa se je uveljavljalo osnovno načelo odloka iz l. 1891: načelo raznolikosti (rerum varietas). Za izpolnitev tega načela so bile potrebne nove (šol­ske) izdaje klasikov, novi izbori, komentarji in priročni slovarji; če­prav so Navodila l. 1884 ostro zavračala rabo kakršnih koli pripo­močkov, zlasti specialnih slovarjev, se je njihovo nastajanje razmah­nilo prav s priporočilom za uvajanje zasebne lektire v istih Navodi­lih.193 V devetdesetih letih je nastalo tudi nekaj zelo dobrih hresto­matij; najpopularnejši sta bili nemška, Opitz-Weinholdova hresto­ 190 Maresch (1897), 27–32. 191 K.-U.-Min.-Erl. v. 30. September 1891, Z. 1786; M.-V.-Bl. Nr. 33; Halma-Schil­ling (1911), 69–78; prim. tudi Primožič (1893), passim. 192 Tominšek (1904), 1160–1162; Tominšek (1909), 31–34. matija avtorjev srebrnega obdobja194 in avstrijski, zasebni lektiri na­menjeni izbor grških in latinskih klasikov.195 Reformne razprave, ki so se v Avstriji razmahnile po l. 1900, so v sklopu problematike klasičnih jezikov pogosto zajele tudi vprašanje stereotipizirane šolske in zasebne lektire klasičnih jezikov ter načina njune obravnave. Učni načrt z Navodili iz l. 1900 ni na področju lek­tire prinesel ničesar bistveno novega; šlo je zgolj za redigirano obli­ko učnega načrta in Navodil iz l. 1884, ki so ohranjala položaj izpred 16 let in še niso upoštevala vse glasnejših zahtev po spremembah. Izhodiščna načela glede zasebne lektire so bila: a) začne naj se čim prej (že v III. in IV. razredu); b) upošteva naj tudi zasebne interese učencev; c) deluje naj v smislu koncentracije, a ne pretirane; naj se ne osre­ dotoča preveč na eno snov, ampak naj posega po kar najbolj raz­nolikih avtorjih in temah ter jih obravnava s kar največ vidikov.196 V skladu s temi načeli je bila nujna prilagoditev specialne didak­tike, ker so Navodila v priporočilih pogosto segala pregloboko in so se preveč približala univerzitetnemu nivoju pouka.197 Drugi nujni ukrep je bila uveljavitev svobodnejše izbire tako šolske kot zasebne lektire, s katero bi bilo razbito njeno koncentriranje ob vojaški zgo­dovini v proznih besedilih in mitološki tematiki pri poeziji. Kot možna izbira za zasebno lektiro so bili predlagani številni odlomki in dela avtorjev kanona, ki jih Navodila niso vključevala (npr. Platonovi dia­logi Hiparh, Kritias, Alkibiad, Teages, Ion, Minos, Meneksen), ter pester izbor novih avtorjev izven kanona. Predlagani avtorji za zasebno lektiro:198 a) latinski avtorji: Evtropij, Hircij, avtor Afriške vojne, avtor Hispanske vojne, Flor, Svetonij (Cezar, Avgust, Tiberij), Plinij starejši, Plinij 193 Nastajala sta dva tipa tekstov: 1. teksti s kompletnimi pomagali (uvod, opom­be, komentar, besedišče) in 2. goli komentarji (brez teksta in besedišča). Prim. Malfertheiner (1901), 268–269. 194 Opitz, T.; Weinhold, A.: Chrestomathie aus Schriftstellern der sog. silbernen Latini­tät. Für den Schulgebrauch zusammengesetzt von Theodor Opitz und Al­fred Weinhold. Lepzig 1893 (v 5 delih: I. Svetonij, Velej Flor; II. Tacit, Justin, Kurcij Ruf, Valerij Maksim, Plinij mlajši; III. Plinij starejši; Vitruvij; IV. Se­neka, Celz; V. Kvintilijan). 195 Sammlung griechischer und römischer Classiker mit Erkäuterungen für die Privatlec­türe. Wien–Prag 1895. 196 Tominšek (1904), 1152–1154. 197 Kukula v: Kanon (1906), 82. 198 Kukula v: Kanon (1906), 83–93; Schenkl v: Kanon (1906); Schickinger (1903), 935–936; Tominšek (1903), 37–39; Tominšek (1904), 1163–1166. mlajši199 (Pisma in Panegirik), Kvintilijan, Seneka (Pisma, De tranquil­litate animi, De ira, De beneficiis, Apocolocyntosis, Octavia), Amijan Marce­lin (22.; 24.), Avguštin (izbor iz De civitate Dei), elegiki (Katul, Tibul, Propercij), Juvenal, Marcial, Lukrecij, Terencij (Adelphoe, Phormio, Heautontimorumenos, Eunuchus), Plavt (Trinummus, Menaechmi, Au­lularia, Captivi, Miles gloriosus, Rudens, Pseudolus, Asinaria); b) grški avtorji: Ajshin (Proti Ktezifontu), Lizias, Izokrat, Arijan, Polibij, Tukidid, Plutarh (Perikles, Temistokles, Aleksander, Cicero, Demosten, Grakha, Kleomen, Brut), Lukijan (Sanje), Aristotel (Atenska ustava, Poetika, Metafizika), Ezop, Jožef Flavij, svetopisemski avtorji (zlasti evangelisti), Batrahomiomahija, Heziod, homerske himne, grški ele­giki, liriki in zborski pesniki (izbor), Ajshil (Peržani, Agamemnon, Ev­menide, Uklenjeni Prometej), Evripid (Ifigenija med Tavrijci, Medeja, He­kaba), Aristofan (Vitezi, Oblaki), Teokrit, Kalimah, Apolonij Rodoški. Odločitev glede izbire je bila prepuščena dijaku. Preverjanju zasebne lektire je bilo namenjenih nekaj ur ob koncu šolskega leta; učenec je pred celotnim razredom predstavil vsebino in pomen pre­branega dela, nato pa prebral in prevedel odlomek, ki mu ga je do­ločil učitelj. Enako kot pri šolski lektiri je bil v gimnazijskih izvestjih objavljen tudi seznam zasebne lektire, včasih z natančno razdelitvijo med posamezne učence ali skupine učencev. Primer: seznam zasebne lektire ptujske gimnazije za leto 1907:200 razred predmet izbrano besedilo ali izbor iz njega VI. lat. Cicero, Kato starejši Salustij, Katilinova zarota Vergilij (izbor) Plinij, Pisma (izbor) VII. lat. Cicero, O dolžnostih II., III. (izbor) Vergilij, Eneida (izbor) Cezar, Državljanska vojna (izbor) gr. Demosten, O miru; filipika III. Homer, Odiseja I, 1–75, V–X VIII. lat. Tacit, Germanija 28–46; Historije I, 1–30 gr. Evripid, Ifigenija v Avlidi Homer, Odiseja XIV, XIX 199 Prim. Jurenka, H.: A. Biese, Römische Elegiker (Catull, Tibull, Properz, Ovid) in Auswahl. ZföG 56 (1905), 601–602; Kukula, R. C.: Briefe des jungeren Plinius als Klassenlektüre. ZföG 56 (1905), 818–822. 200 Izvestje ptujske gimnazije za šol. l. 1907. – posamezni dijaki (glede na svoje želje ali interese): – Homer, Odiseja I–IV, XII–XIII – Batrahomiomahija – Ksenofont, Helenika I, izbor iz VI in VII – Tukidid (Periklov govor, Kuga v Atenah) – Lizias, Proti Eratostenu – Plutarh, Perikles, Pavzanias I – Lukijan, Sanje – izbor iz grških lirikov. Snov, ki so jo dijaki prebrali pri grški in latinski šolski lektiri, se je v višji gimnaziji navezovala tudi na pouk materinščine; dijaki so pogosto dobivali naloge z antično tematiko. Naslovi nalog so bili razpisani vnaprej in objavljeni v gimnazijskih izvestjih; v V. in VI. razredu je šlo največkrat za obnovo ali za prevod odlomka iz avtorja, ki so ga brali pri pouku, v VII. in VIII. razredu pa pogosto tudi za razmišljanje ob izbrani misli ali odlomku, pri katerem so morali dijaki pokazati lastno sposobnost interpretacije in poznavanje širšega stari­noslovnega okvira (literarne zgodovine, antične zgodovine, filozofi­je …). Primeri: – V. razred (gimnazija Maribor l. 1862): Erkulj in Kak po Liviju; Zlati vek po Ovidiju; O Ciceronu mladeniču; O Ciceronu, ko je še deček bil; O Ciceronovem potovanju v Grško in Azijo; O Cice­ronovi kvesturi v Siciliji; O Niobi po Ovidiju; Kako se je Alek­sandrija stavila; O Dedalu in jegovem sinu Ikaru po Ovidiju; O kralju Midu po Ovidiju; – VI. razred (gimnazija Novo mesto l. 1875/76): Salustij in njegova dela; Kteri so bili vzroki propada rimske države?; Bog Dionis pri paganskih Grkih; Kaj imamo soditi o izreku »Mea mihi conscientia melior est, quam omnium sermo«; Poglavitne misli prvega Cicerono­vega govora proti Katilini; – VII. razred (gimnazija Novo mesto l. 1884): Non auctores modo, sed etiam partes operis elegeris. Q. 1, 8, 5; Kako je brati? »Lectio non cruda, sed multa iteratione mollita et confecta memoriae imitationique tradatur« Q. 10, 1, 19; Cic. Verrina IV, 33–48 ropanje po mestih (disposi­tio); – VIII. razred (gimnazija Novo mesto l. 1868/71): Razprava o po­menu izreka Labor voluptasque, natura dissimillima, societate quadam inter se naturali sunt conjuncta. Liv. V. 4.; O Horaciju: a) značaj, b) kot pesnik, c) nabirka izrekov podučnih; Platonov Kriton: a) za­popadek, b) namen, c) razmera k Apologiji; Sofokleja Oedip. tyran I epeisod (prevod); Kako se je razvil gerški epos iz naroda?; Olim­ piške igre: a) kakošni vpliv so imele na gerški narod, b) kaj se imamo učiti mi iz njih?; »Omne tulit punctum, qui miscuit utile dulci« Hor. ad Pis. 343 (obernjeno na pisatelje sploh); Sofoklejeve Elektre ideja; Ali je bil Sokrat po pravici obsojen; Hor. Epod. II: Beatus ille, qui procul ... (prevod); Tac. Germ. c. 30, 31 (prevod); Značaji v Sofoklovem Ajantu. Nekatere izmed teh nalog so bile tudi maturitetne naloge (npr. Korist staroklasičnih jezikov za formalno omiko (za bistrenje uma in zavednost jezikoslovnih pravil) (gimnazija Novo mesto l. 1869/70). Med prispevki k specialni didaktiki pouka klasičnih jezikov, ki so nastali na naših tleh ali izpod peresa slovenskega profesorja, mo­ramo omeniti naslednje avtorje: – W. J. Menzla (razprava, kako znova uveljaviti klasične jezike); – Dominika Buswalda (razprava o formalno-izobraževalni vredno­sti jezikovnega pouka); – F. Mähra (razprava o klasičnih jezikih kot učnem sredstvu), – Antona Artla (razprava o propedevtični vrednosti pouka klasič­nih jezikov); – Janka Pajka (članek o pouku latinščine na prvi stopnji); – Franca Železingerja – dve razpravi: a) o nujnosti jezikovnega pouka za utrjevanje formalne in intelektu­ alne duhovne izobrazbe (s posebnim ozirom na klasične jezike); b) razprava o metodiki lektire iz Cezarja v 4. razredu); – Antona Šantla (razprava o splošnih načelih in posebnostih gim­nazijskega pouka); – Janeza Gnidovca; – Josipa Osano; – Antona Dolarja.201 Vrhunec pa teorija specialne didaktike klasičnih jezikov doseže z delom dr. Josipa Tominška.202 201 Buswald, gl. Priloga 3, Buswald (1854); Mähr, gl. Priloga 3, Mähr (1877); Artel, gl. Priloga 3, Artel (1878); Pajk, J.: Der Lateinunterricht auf seiner ersten Stufe. ZföG 32 (1881), 302–312; Šantel, gl. Priloga 3, Šantel (1892); Gnido­vec, gl. Priloga 3, Gnidovec (1906/07); Osana, J.: O pomenu grškega pouka na srednjih šolah. Zora 14 (1907/08), 68–70, 84–87, 100–103, 114–117; Dolar gl. Priloga 3, Dolar (1908/09). 202 Gl. a) Priloga 3, Tominšek (1900/01); Tominšek (1901/02); Tominšek (1908/09); b) Literatura: Tominšek (1902a)–Tominšek (1919). 3 SLOVENSKI UČBENIKI ZA KLASIČNE JEZIKE V OBDOBJU 1848–1918 PRVI POSKUSI Vprašanje učbeniške produkcije v poreformnem obdobju je precej bolj zapleteno, kot se zdi na prvi pogled, saj je nanjo vplivalo več zavi­rajočih dejavnikov: pomanjkanje ustreznih kadrov, težak finančni položaj, najbolj pa pereče vprašanje uvajanja slovenskega jezika kot učnega jezika v šole; rešitev tega vprašanja je avstrijska oblast z očitnimi raznarodovalnimi nameni dolgo zavlačevala in onemogočala.1 Čeprav sta tako §16 Osnutka temeljnih načel javnega pouka v Avstriji (Entwurf der Grundzüge des öffentlichen Unterrichtswesens in Österreich) kot tudi §17 Osnutka organizacije gimnazij in realk v Avstriji (Entwurf der Organisation der Gymnasien und Realschulen in Österreich, krajše Organisationsentwurf) določala, da je učni jezik v šolah materni jezik učencev, se to v slovenskih šolah ni uresničevalo. »Sploh pa je bila slovenska srednja šola še večja pastorka kot osnovna šola in tudi če bi bil tedanji prosvetni minister Thun pripravljen dati Slovencem kaj več na področju srednjega šolstva, bi bilo to zaradi pomanjkanja učbenikov in slovenskega jezika veščih učnih moči težko.«2 Hitre rešitve glede uvedbe slovenskega učnega jezika ni bilo pričakovati, saj je bila glavni pogoj za to pridobitev slo­venskih učnih knjig; trajalo pa je – razen pri slovenščini – še več kot dvajset let, preden je bil ta pogoj vsaj delno izpolnjen. Prve pobude za uvajanje slovenščine kot učnega jezika pri pouku klasičnih jezikov najdemo že v samem revolucionarnem letu 1848, še pred reformo srednjih šol. Bleiweisove Novice so 14. junija 1848 objavile prispevek, v katerem avtor predlaga, da bi se lahko v latinskih šolah natančneje obravnavala slovenska slovnica, da bi tudi prevajali iz slovenščine v latinščino in obratno in da bi lahko bila v filozofskih razredih poleg latinske filologije tudi slovenska.3 Konkretnejše predloge 1 Glede vprašanja slovenščine kot učnega jezika gl. Ilešič (1902); Žnideršič (1903); Ilešič (1908); Učni jezik (1913); Orožen (1931a); Orožen (1931b); Ostanek (1964); Schmidt (1963/66), III, 314–360; Govekar (1995). 2 Prijatelj (1938/39), I, 73. 3 P. H(icinger): Kako in koliko bi bil slovenski jezik precej v šole in kancelije vpeljati. za reformo najdemo v odmevu na Osnutek organizacije, 4 kjer v komentarju h klasičnim jezikom avtor kritično meni, da se mu zdi, da je glede na dejstvo, da gre za mrtva jezika, latinščini in grščini odmerjenih preveč ur, in namesto njiju predlaga uvedbo živih jezikov. Še pred izidom Osnutka organizacije je uredništvo Novic naslovilo na slovenske učitelje in profesorje poziv k pisanju učbenikov, vendar je bilo v petdesetih letih 19. stoletja pisanje učbenikov z izjemo učbenikov za slovenščino5 še v povojih, njihovo nastajanje pa je oviral tudi nemški pritisk, ki ga je cesarski odlok z dne 9. decembra 1854 še povečal. Cesarjev ukaz glede rabe narodnih jezikov pri pouku na gimnazijah z dne 8. avgusta 18596 je bil sicer sprejet z navdušenjem, vendar ni veliko spremenil, prav tako ne (kljub zagotavljanju enakopravnosti) oktobrska ustava l. 1860, saj je tedanja vlada namesto uresničevanja sklepov še okrepila svoj raznarodovalni pritisk v podjarmljenih deželah.7 Največji problem je bilo pomanjkanje slovenskih profesorjev; l. 1859 je bilo aktivnih 134 slovenskih srednješolskih profesorjev, a jih je na slovenskih gimnazijah službovalo samo 12, preostali na Hrvaškem.8 Razmere so se začele – tudi za klasične jezike – spreminjati šele sredi šestdesetih let. Osnutek organizacije ni natančno predpisoval učbenikov za sred­nje šole, ampak jih je zgolj priporočal; izbira učbenikov je bila pre­puščena učiteljskim zborom na gimnazijah. Tudi pri izdajanju učbe­nikov je ministrstvo naredilo velik korak naprej; izdalo je posebne predpise glede založništva in prodaje srednješolskih knjig in ukinilo monopol, ki sta ga imela glede založništva, tiska in prodaje Študijski N 1848, št. 24 (14. rožnik), 98. Avtor je članek nadaljeval v N 1848, št. 26 (28. rožnik), 107–108, dopolnil pa ga je še s celo serijo člankov: Kako bi se slovenski jezik v šole spravil? N 1848, št. 27 (5. maliga serpana), 114–115; N 1848, št. 28 (12. maliga serpana), 118–119; Še ena beseda k sostavkam k vpeljanju slovenščine v pisarnice. N 1848, št. 31 (2. velikega serpana), 133. 4 Nekoliko iz ministerskega načerta, kako naj bi se prihodnjič gimnazijalne in realne šole po avstrijanskim ravnale (Entwurf der Organisation der Gymnasien und Real­schulen in Oesterreich. Vom Ministerium des Cultus und Unterrichts. 1849. Gedruckt in der k. k. Hof- und Staatsdruckerei in Wien.) našim zvedenim domorodcam in šol­skim prijatlam na znanje in v prevdark. N 1849, št. 44 (31. kozoperska (okto­bra)), 190–193. 5 Za natančnejši prikaz gl. Ciperle (1979), 22–32. 6 K.-U.-Min.-Erl. v. 8. August 1859. Gl. tudi obsežen odmev na ta ukaz v N 1859: Terdina, Janez: Glasi o cesarskem ukazu, ki določuje učni jezik v različnih deželah našega cesarstva. 283–284, 287–388, 312–314, 321–322, 328–329; 336– 337 (Odkritoserčnik); 345–346, 362–363, 370–371, 377–379 (Matija Majar). 7 Prim. tudi Lovro Toman: Naše učilnice. N 1865, št. 39 (27. september), 312– 314. 8 Prijatelj (1938/39), III, 31–33. fond in Dunajska cesarsko-kraljeva šolska založba na Dunaju, ter s tem odprlo dostop na knjižni trg tudi zasebnikom in spodbudilo konkurenčnost. Vendar pa se zasebni knjigarnarji za tiskanje sloven­skih učbenikov niso zanimali vse do sedemdesetih let, ko je šolska uprava na nekaterih gimnazijah dovolila slovenske vzporednice. Drugi vzrok so bili zapleteni predpisi glede izdajanja. Za popolnoma nov učbenik je bilo mogoče dobiti odobritev (aprobacijo) tudi v primeru, če je avtor ali knjigarnar predložil samo rokopis. Če pa je bil učbenik namenjen pouku predmeta, za katerega so bili učbeniki že aprobira­ni, je bilo treba predložiti tiskan izvod učbenika in priporočilo kake­ga zavoda. Deželne vlade na Slovenskem sprva niso sofinancirale učbenikov, zato se slovenski založniki zaradi negotovosti, ali se bo investicija povrnila, in v strahu pred izgubo v primeru neodobritve učbenika raje niso spuščali v takšna finančna tveganja. To se je spre­menilo šele z ustanovitvijo Slovenske matice l. 1864.9 Leta 1861 se je v krogih izobražencev zbudilo upanje, da bo na področju pisanja učbenikov mogoče dejansko narediti tudi kaj kon­kretnega. Konec oktobra se je na sestanku pri Bleiweisu zbrala peteri­ca: Bleiweis, Janez Nečásek (Nč), Ivan Macun (Mc), Anton Lesar (Ls) in Luka Svetec (Sv); razpravljali so o potrebah slovenščine in se do­govorili o šolskem programu, ki je bil objavljen tudi v Novicah (6. november 1861). Po tem programu velja za gimnazije in realke nače­lo, da morajo mladi ob koncu srednje šole obvladati tako slovenščino kot nemščino, tako govorjenje kot tudi pisanje. Za dosego tega cilja ni dovolj, da je materni jezik samo eden od predmetov v srednji šoli; predmeti naj bodo razdeljeni tako, da se bo polovica predmetov poučevala v slovenščini, polovica pa v nemščini. Ob verouku, prirodo­pisu, slovenščini, zgodovini Avstrije in domači zgodovini ter zemljepi­su od 2. razreda naprej naj se v slovenščini od klasičnih jezikov poučuje tudi latinščina; grščina naj se še naprej poučuje v nemščini, pri obeh jezikih pa naj se učenci seznanijo s terminologijo. Ker ni bilo na voljo učnih knjig, so pozvali posameznike, naj prevzamejo pripravo kake, najsi bi šlo za prevod ali za izvirni izdelek. Pri latinščini so predlagali nastanek slovnice, ki bi veljala za celo gimnazijo, in pripravo latinske­ga berila po vzoru Schinnaglove čitanke za I. in II. razred,10 ki je bila takrat v rabi na gimnazijah.11 Obe knjigi bi lahko bili prevoda; če se kdo odloči za izvirni izdelek, naj se zgleduje po njiju. 9 Ostanek (1964), 206–207; Ciperle (1979), 31–32. 10 Schinnagl, M.: Lateinisches Lesebuch für die 2. Gymnasial-Klasse. Nach Putsche’s lat. Grammatik geordnet und bearb. Wien 1851, 18563 . 11 Izvestja gimnazij za l. 1861; Verzeichniß der für Gymnasien allgemein zugelassenen Tudi slovenski poslanci na Dunaju so si vztrajno – čeprav sprva zaman – pri­zadevali za uveljavljanje slovenščine. Leta 1862 pa je prosvetni minister po­vabil dr. Lovra Tomana, naj predstavi svoj načrt za uvedbo slovenščine v šole. Devetnajstega julija 1862 mu je Toman izročil pismo s programom. Program se je v glavnih točkah ujemal s progra­mom, ki ga je izoblikovala peterica na sestanku pri Bleiweisu oktobra l. 1861: dijaki gimnazij in realk se morajo nauči­ti tako slovenščino kot nemščino; za kla­sične jezike bi veljalo, da pouk latinšči­ne poteka v slovenščini, pouk grščine pa v nemščini. Tomanov obisk pri minis­tru je očitno pomenil glavno spodbudo za pisanje in prevajanje učbenikov; iz­med učbenikov za klasične jezike omenja Toman latinsko slovnico (verjetno gre za slovnico p. Ladislava Hrovata; gl. str. 145–148) in predelavo Schinnaglovega berila za I. in II. razred.12 Še vedno so bile enake kadrovske težave kot l. 1859; profesorjev, ki bi lahko učili in pisali učbenike, je bilo dovolj, vendar večinoma niso delovali na Slo­venskem. Tako sta med pomembnejšimi klasičnimi filologi Matija Valjavec in Sebastijan Žepič učila na gimnaziji v Varaždinu, Ivan Macun na gimnaziji v Zagrebu, Janez Trdina na Reki, nekateri pa so v tem času ravno zaključevali univerzitetni študij, npr. Janko Pajk, Maks Pleteršnik, Matej Vodušek idr.13 Drugi, odločnejši korak je naredila skupina 18 poslancev v deželnem zboru 27. marca 1863, ko so deželni vladi zastavili vpra­šanje, zakaj na ljubljanski in kranjski gimnaziji še ni slovenskega učnega jezika in potrebnih učbenikov. Hkrati so zagotovili, da je v deutschen Lehr- und Hilfsbücher für Schüler. Herausgegeben mit Erlaß des k. k. Staats-Ministeriums v. 7. August 1861, Z. 7489. Wien 1861. Gl. AS 33, f. 31– 14, št. 7207. 12 Schinnagl, M.: Lateinisches Lesebuch für die 2. Gymnasial-Klasse. Nach Putsche’s lat. Grammatik geordnet und bearb. Wien 1851, 18563; Schinnagl, M.: Theo­retisch-praktisches lateinisches Elementarbuch für die erste Gymnasial-Classe. Wien 18594, 18718 (hrsg. von H. Maschek), 18759 . 13 Dr. Lovro Toman: Naše učilnice. N 1865, št. 39 (27. september), 312–314; dodan je tudi seznam nastajajočih učbenikov. rokopisu pripravljena že večina šolskih knjig za gimnazijo, ki čakajo le še na ukaz in pritrdilo oblasti za izid in rabo v šolah.14 Kljub kadrovskim in materialnim težavam je v tem obdobju nas­talo nekaj zanimivih prevodov in prispevkov. Naštejmo nekaj najpo­membnejših: 1. prevodi: a) celotna dela: – Publija Virgilija Marona Georgikon, to je: Poljedelstvo. Čvetere bukve. Poslovenil J. Šubic. V Celovcu 1863. – Sofoklov Ajant. Žaloigra, ki jo je iz grščine poslovenil Kračmanov Mati­ja [Valjavec]. V Celovcu 1863. – Ksenofontovih Spominov na Sokrata čve­tere bukve. (Memorabilia). Poslovenil Ladislav Hrovat. V Celovcu 1862. – Platonov Kriton in Apologija. Iz grščine poslovenil Ivan Božič. 1862. – I. Govor Ciceronov zoper Katilina. Preložil prof. P. Ladislav Hrovat. Zora 1 (1872), 89–93; 111–112. – II. Govor zoper Katilina. Preložil prof. P. Ladislav Hrovat. Zora 1 (1872), 122–125. – IV. Govor zoper Katilina. Preložil prof. P. Ladislav Hrovat. Zora 1 (1872), 139–142. b) odlomki: – I. bukve iz Iliade. Poslovenil iz gerškog Jan. Terdina. Kuga–Jeza. SB 1852, 14–15, 21–23, 35–36, 45–46, 61–62, 69–70, 84–86, 92– 94, 110–112. – Sinonove laži, s kterimi je Trojance prekanil, da so nesrečnega konja v mesto vzemši padli sovražnikom v pest. (Iz Virgilijeve Eneide II. bu­kev, 1–197) SB 4 (1852), 169–170, 177–178. [M. Valjavec; prim. tudi Prijatelj (1938/39), II 60–61]. – Virgiljevo poljodelstvo. Poslovenil J. Šubic. (Poljod. [Georg.] I, 43– 83). SB 4 (1852), 86–87, 101–102. 14 Vprašanje zastran slovenščine in odgovor na to vprašanje v kranjskem deželnem zbo­ru. N 1863, št. 16 (22. april), 123–124. – Devetnajste bukve Homerove Iliade. (Koseski) N 10 (1852), 273–274, 277, 281, 289–293. – Homerove Odiseje I. spev. Poslovenil M. Valjavec. SG 1854, 54–58. – Iliade XVI. spev. (Ljubič, J.) N 1860, št. 36 (5. september), 386, in št. 46 (14. november), 369–370. – Ahilejev škit. (Hom. Iliad. XVIII. 468–590 (J. Ljubič) GS 4 (1861), zv. 7, 49–50. – Ajant. (Žaloigra, ki jo je spisal Sofokles; poslovenil M. Kr. [Matija Valjavec]) GS 4 (1861), zv. 7, 83, 89, 94–95, 103–104, 115–116. – Teihoskopija. Iz Ilijada III, 121–144. Poslovenil J. Ljubič. Nanos 1862, 119–125. – Horacijevih pesem II. knjige tretja. Poslovenil Janko Pajk. SG 5 (1862), zv. 8, 209. – Kraljična Navsikaja. Šesti spev Homerove Odiseje poslovenjen i po­klonjen gospodični Reziki Zabukošekovi. Celovec 1865. – Navzikaja. (Odlomek iz Odiseje; poslovenil J. Šuman). SG 8 (1865), zv. 11, 257–264 (verzi 1–331). – Ilijade VI. spev. (Poslovenil Fr. Celestin). SG 10 (1867), 97–99, 113–115, 129–130, 145–146, 161–164. Valentin Kermavner, Odiseje IX. spev (1870) Valentin Kermavner, Odiseje I. spev (1871) – M. Otoški [Frančišek Marešič]: Odlomek I. speva Ilijade. Slovenska lipa 1868/1869, list 4–7, 9–10. – Svetina, J.: Odlomek iz Ilijade 16. bukev. DV 1868/1869, 271–273 (verzi 1–47). – Razne dela pesniške in igrokazne Jovana Vesel Koseskega. V Ljubljani 1870, 222–302 (1., 3., 5., 12., 14., 19. spev Iliade). – Odiseje IX. spev. (Kermavner, V.) Izvestje celjske gimnazije 1870, 19–33. – Odiseje I. spev. (Kermavner, V.) Izvestje celjske gimnazije 1871, 17–28. – Jezikoslovna črtica. Spisal prof. Josip Šuman. (okno : prozor = ostrov : otok). Zora 1 (1872), 159–160 (prevod 12 verzov iz Horacijeve Ars poetica (50–72)). – Pesništvena umeteljnost. (Q. Horatii Flacci ars poëtica.) Svobodno v izvirnem merilu poslovenil Lajh Korbinijan. Zora 1 (1872), 219– 220, 230–231, 243, 255–256, 268, 280. – Valenčak, D(avorin): Rimski zgodovinopisec Caius Sallustius Crispus. III. Košček prevoda za poskus. Vestnik: Znanstvena priloga Zori 1873, št. 3 (uvod v Salustijevo Jugurtinsko vojno – prva 4 poglavja in začetek 5.). 2. razprave: – Časoslovje latinskega jezika. (Spisal P. Ladislav.) SG 7 (1864), zv. 10, 345–349, 376–379. – Borovski, J. (= Majciger, Janez): Obrazi iz starodavnega življenja. Denarstvene zadeve v starih Atenah. I. del Čit 1 (1865), št. 2, 181– 183; 2. del 2 (1866), 207–209. – Kermavner, V.: Platonovi razgovori: I. Eutifron II. Alkibiad ali bodoči državnik. Zora 1 (1872) 75–77, 263–265 (predstavitvi Platonovih dialogov). – Pleteršnik, M(aks): Slike iz starogrškega življenja. I. Ženitev. II. Gosti­je. III. Olimpijske igre. IV. Pogreb. Zora 1 (1872), 190–192, 205–206, 300–302, 322–323. – Pleteršnik, M(aks): Odgoja pri starih Grkih. I. Otročja doba. II. Šola. III. Mladeniška doba. IV. Sofisti 62–63. Zora 1 (1872), 7–8, 20– 22, 35–36. – Pleteršnik, M(aks): Pripodobe v Homeru in v srbskih narodnih pesmih. Zora 2 (1873), št. 20, 312–316; št. 21, 325–330. – Glaser, K.: O grški muziki. Zora 3 (1874) – Vestnik: Znanstvena priloga Zori št. 2, 29–30; št. 3, 41–44. – Wiesthaler, Fr.: O propadu nravnosti za rimskih cesarjev. Z 1877, 6– 10, 22–24, 37–40, 53–57, 69–72, 84–87, 101–104, 116–117. p. Ladislav Hrovat, Časoslovje latinskega jezika – P(leteršnik), M(aks): Periklej. Z 1877, 309–312, 330–332, 346–349, 362–364, 378–382. – Pleteršnik, M.: Pervi dnevi tretjega triumvirata. 1–4, 18–22, 34–38, 50–52, 66–71, 82–86, 98–100, 114–118, 129–133, 146–149, 161– 164. 3. dela, ki ostanejo v rokopisu: – Eutropieva kratka rimska zgodovina. Verlim učencam ljubljanskiga gimnazia za pokušnjo poslovenil M. Verne (okoli 1860). Mihael Verne – rokopis prevoda Eutropieve kratke rimske zgodovine – Premišljevanje uzrokov velikosti in vpada Rimljanov. Spisal Slavni Mon­tesquieu. Poslovenil M. Verne.15 – Cezarjevi Zapiski o galski vojni. (Ladislav Hrovat) 1869.16 Ustanovitev Slovenske matice l. 1864 je prinesla nov zagon in pospešila izdajanje slovenskih učnih knjig; kljub njenim zaslugam pa je bilo začetno delovanje precej mlačno. Ivan Prijatelj je do njenih začetkov precej kritičen:17 »Matica, literarno-znanstveno društvo, je bilo torej ustanovljeno z velikim pompom, a seje odbora so kazale, kakor da bi slovenskih pisateljev in znanstvenikov ne bilo. Vsaj izvir­nega rokopisa ni hotelo biti od nikoder /.../ Sem ter tja je kanil kakšen prevod /.../«. Vendar je bila njena založniška dejavnost izje­mnega pomena za slovensko šolstvo. Prosvetno ministrstvo je kljub temu vedno znova znalo poiskati izgovor, s katerim je odlašalo uva­janje slovenskih učnih knjig. To sta izkusila tudi Fran Erjavec (s pre­vodom Fellöckerjeve Mineralogije) in Ivan Tušek (s prevodom Schöd­lerjeve Fizike). Na njuno prošnjo glede slovenskih knjig za prirodopis je ministrstvo odgovorilo, da morata pridobiti mnenje katerega od učiteljskih zborov; če ta prosi in pojasni, da je res treba uvesti sloven­ske knjige za prirodopis, bo ministrstvo »voljno zadevo vzeti v preu­darek«. 18 Novo pričakovanje je septembra l. 1865 spodbudil ukaz ravnateljema ljubljanske gimnazije in realke, naj do 22. septembra pripravita spisek z naslovi in ceno slovenskih knjig, ki so izšle v zadnjih desetih letih in ki sodijo v šolsko literaturo.19 Kljub skepsi zaradi do­tedanjih izkušenj z ministrstvom je ukaz nakazoval (morebitno) spre­membo na bolje; uredništvo Novic je pozvalo vse, ki imajo priprav­ljene rokopise knjig, primernih za šolsko rabo, naj to javno razglasijo, in ravnatelje spodbudilo, naj predlagajo uporabo že natisnjenih knjig pri pouku. Predlagalo je tudi, naj se ustanovi skupina slovenskih strokovnjakov, ki bi na osnovi pravil, določenih od prosvetnega mi­nistrstva, skrbeli za načrtovanje in nastajanje potrebnih knjig in za 15 NUK, Mihael Verne Ms 1286 A. in B. 16 Fran Detela - Ms 14/84, D. Govori in nekrologi, č) Nekrolog za prof. p. L. Hrovata. (Prepis.) Hrovat je v Novicah (N 1869, št. 23 (9. junij), 181) ponu­dil delo morebitnemu založniku, vendar se na ponudbo ni nihče odzval. 17 Prijatelj (1938/39), 134–135. 18 Kako začeti, da dobimo v gimnazije in realke slovenskih knjig? N 1865, št. 3 (18. januar), 18. 19 Tudi sicer je moral ravnatelj vsako leto v poročilu deželnemu šolskemu svetu navesti popoln seznam lektire in gradiva, ki so ga uporabljali pri posameznih predmetih, še zlasti pri klasičnih jezikih; seznam je začel s seznamom gradiva za VIII. razred in nato navzdol; prim. AS 33, fasc. 31–6, Prot: Nro. 9577, 1861 (poročilo ravnatelja ljubljanske gimnazije Nečáska za leto 1861). vsa glavna področja sestavili terminologijo. Do l. 1865 je izšlo pod okriljem Matice pet knjig; istega leta je bil v rokopisu pripravljen tudi prvi slovenski učbenik za klasične jezike, ki je dejansko izšel: latinska slovnica p. Ladislava Hrovata.20 V kranjskem deželnem zboru je bilo vprašanje slovenskega učnega jezika prvič predmet daljše razprave l. 1866. Na 15. seji 13. januarja 1866 je Bleiweis predla­gal »Zakon za ureditev učnega jezika na (ljudskih in) srednjih šolah na Kranj­skem«; z njim bi gimnazije in realka po­stale dvojezične (oz. utrakvistične) in si­cer tako, da bi šest oz. pet predmetov na vseh stopnjah učili v slovenščini, preostale pa v nemščini. Uveljavitev predlogov in še nekaj naslednjih poskusov so nemški poslanci spodnesli, so pa 28. februarja sprejeli predlog Luke Svetca, naj deželni zbor izdela in predloži načrt, kako na kranjskih šolah uveljaviti enakopravnost slovenskega jezika.21 Na 4. seji odbora Slovenske matice 26. septembra 1866 je Bleiweis že poročal, da je Sebastijan Žepič poslal Matici v presojo latinsko čitanko, ki jo je priredil po Dünnebirjevem učbeniku, in da Ladislav Hrovat končuje latinsko slovnico. Kljub nekaterim pomislekom, ali naj že sprejemajo rokopise šolskih knjig (še vedno namreč ni bilo nobenih znamenj, ki bi napovedovala skorajšnjo uvedbo slovenske­ga učnega jezika), in kljub dejstvu, da p. Ladislav Hrovat še ni oddal končnega rokopisa svoje slovnice, so za oba učbenika izvolili po tri ocenjevalce: za Žepičevo čitanko Ivana Vavrů ja, Ivana Macuna in Ja­neza Šolarja, za Hrovatovo slovnico pa dr. Janeza Zlatousta Pogačar­ja, Ivana Vavrůja in Janeza Šolarja.22 Na 6. seji odbora Matice 7. marca 186723 je tajnik Lesar poročal, da je p. Ladislav Hrovat Matici poslal rokopis z naslovom Skladnja ali slovnica latinskega jezika (rokopis so takoj prevzeli ocenjevalci) in da se obeta Klodičeva Grška slovnica. 24 20 Šolske knjige za gimnazije in realke. N 1865, št. 37 (13. september), 300–301. 21 ODZK 1866, 288; Učni jezik (1913), 1–2. 22 N 1866, št. 40 (3. oktober), 319–322. 23 N 1867, št. 11 (13. marca), 89; Prijatelj (1938/39), 137–138. 24 Anton Klodič (1836–1914) je sprva študiral bogoslovje, a je pred posvetitvijo p. Ladislav Hrovat – ohranjeni rokopis Latinske slovnice izstopil in na Dunaju študiral klasično filologijo. Najprej je služboval v Spli­tu, 1863–1867 kot profesor na mestni gimnaziji v Trstu, od 1867 v Gorici, večkrat pa je bil tudi šolski nadzornik: 1869 za Gorico, 1870 za Istro, 1871 za Štajersko in 1873 za Primorsko; ob grški slovnici (1870) tudi avtor latinske razprave o Horaciju. Prim. Grafenauer, I.: Klodič Anton, vitez Sabladoski. SBL 3, 463. Konec l. 1867 sta bila oba rokopisa (Žepičev in Hrovatov) še v rokah oce­njevalcev, Matica pa je v drugi polovici leta dobila ponudbo za nov učbenik, ki je bil napovedan že marca; Anton Klodič, profesor na gimnaziji v Gorici, se je ponu­dil, da napiše grško slovnico.25 Ker je Klo­dičeva ponudba prišla prepozno, so od­ločitev o njej prestavili na naslednjo, 8. sejo odbora. Na tej seji so se odborniki Klodiču zahvalili za njegovo ponudbo in mu odgovorili, da še ne vidijo potrebe po takšnem spisu in da ne morejo oblju­biti ničesar, dokler ne dobijo rokopisa.26 Klodič svoje ponudbe ni ponovil, slovni­ca pa je l. 1870 kljub temu izšla, vendar v italijanščini. Do začetka leta 1868 je deželni odbor izdelal načrt, ki ga je Luka Svetec predlagal 28. februarja 1866; Bleiweis ga je prebral na 7. seji deželnega zbora (zasedanje je trajalo od 22. avgusta do 3. oktobra 1868). Sporen je bil § 4, ki je določal, naj se na gimnazijah in na realki vsaj polovica predmetov poučuje v slovenščini; po živahni de­bati je bil kljub stališču vlade, naj bo samo en učni jezik, paragraf sprejet.27 Ker pa deželna vlada omenjenega predloga ni hotela potrdi­ti, je 8. oktobra 1869 Bleiweis v imenu 20 slovenskih poslancev dal nov predlog, naj se v vse gimnazije na Kranjskem uvede slovenski učni jezik, v Ljubljani pa naj se – če je treba – za Nemce uvedejo nemški paralelni razredi. Vlada je v ugovor proti predlogu navajala pomanjkanje učnih moči in učnih pripomočkov, zlasti za višje razre­de tako gimnazij kot tudi realke. Bleiweisov predlog je bil sicer spre­jet, a ne potrjen,28 zato so ga poslanci 27. avgusta 1870 ponovili. Leta 1870 je znova okrepila delovanje Slovenska matica; na 6. občnem zboru 1. decembra 1870 je Davorin Trstenjak poudaril, da je treba gojiti narodno omiko na temelju narodnega jezika in poskrbeti, da bo mladina na srednjih šolih vzgajana v narodnem duhu. Priporočal je, naj Matica izdaja predvsem knjige za srednje šole. Udeleženci 25 N 1867, št. 33 (14. avgust), 271. 26 Poročilo o VIII. odborovi seji. N 1867, št. 42 (16. oktober), 345. 27 ODZK 1868, 469–492; Učni jezik (1913), 2. 28 ODZK 1869, 148; Učni jezik (1913), 2–3. občnega zbora so predlog so­glasno podprli in sklenili, da povabijo k sodelovanju vse slovenske učitelje.29 Leta 1869 je p. Ladislav Hrovat v izvestju novomeške gimnazije izdal Vvod v Sokra­tovo Apologijo. Uvod v zname­nito Platonovo delo je nastal za potrebe slovenskih gimna­zijcev; ti so ga uporabljali kot priročno pomagalo pri lekti­ri iz Platona, kjer je bila So­kratova Apologija vseskozi del železnega repertoarja.30 Kot primer je dodan še prevod nekaterih poglavij.31 Ministrstvo za uk in bo­gočastje je julija 1871 pozva­lo deželni šolski svet, naj poda svoje mnenje glede učnega jezika v srednjih šolah na Kranjskem; ta se je izrekel za dvojezično ureditev (utrakvi­zacijo) na vseh kranjskih gim­nazijah in na ljubljanski real­ki že za šolsko leto 1871/72.32 Toda vlada ni dosledno izpolnjevala odloka; na kranj­ski nižji gimnaziji so še isto leto uvedli dvojezično ureditev, ne pa tudi na ljubljanski in novomeški.33 Dvojna merila je vlada kazala tudi pri nastavitvah gimnazijskih ravnateljev, kar je na svoji koži občutil p. Ladislav Hrovat, ki ga vlada kljub izpolnjevanju vseh pogojev ni hotela potrditi za ravnatelja državne (prej frančiškanske) novomeške 29 Ostanek (1964), 410–411. 30 Hrovat, L(adislav): Vvod v Sokratovo Apologijo. V Novomestu, junija meseca 1869. Programm des kais. kön. Obergymnasiums zu Rudolfswert (Novome­sto) 1869, 3–15. 31 Prav tam, 13–15. 32 K.-U.-Min.-Erl. v. 29. August 1971, Z. 994. 33 Vajda (1921), 332–333. gimnazije; v Gradcu na nekdanji benediktinski gimnaziji in na Dunaju na nekdanji piaristični gimnaziji ni bilo z nastavitvijo bivših ravnate­ljev (benediktinca in piarista) na ravnateljski mesti po novem državnih gimnazij nobenih težav.34 Že februarja 1871 je odbor Slovenske matice na svoji 20. seji (9. februar 1871) na osnovi sklepov 6. občnega zbora ustanovil poseben odsek za izdajanje šolskih knjig. Odsek je štel 14 članov; predsedoval mu je Janez Šolar, za njegovega namestnika je bil izvoljen Ivan Vavrů , za tajnika pa Jožef Marn. Naloga odbora je bila izdelati načrt izda­janja šolskih knjig, in sicer določiti seznam, katere knjige izdati, do­ločiti vrstni red izdajanja, kako jih izdajati in kako jih napisati. Odsek je povabil k sodelovanju tudi odbornike Matice (odzvalo se jih je šest, od filologov p. Ladislav Hrovat in Matej Vodušek), sklenil, da Matica ne bo izdajala šolskih knjig, za katere je pričakovati, da jih nihče ne bo kupoval, dokler je učni jezik nemščina, in pozval pro­fesorje, naj se sami javijo šolskemu svetu s svojimi rokopisi.35 Utrakvizacija36 je bila odpravljena slabi dve leti pozneje s poseb­nim ministrskim odlokom. Kot enega glavnih razlogov za odpravo je odlok navajal »skoraj popolno pomanjkanje učnih sredstev za sred­nješolski pouk«, je pa že dopuščal možnost, da se ob osmih razredih z nemškim učnim jezikom v nižji gimnaziji aktivirajo tudi slovenske paralelke s slovenskim in nemškim učnim jezikom. Očitno kršenje navodil Osnutka organizacije in absurdnost dejstva, da je bila nemšči­na učni jezik gimnazij, potrjuje tudi statistika: kranjsko gimnazijo je v šolskem letu 1873/74 obiskovalo 73 dijakov (vsi Slovenci); kočevsko gimnazijo 19 dijakov (vsi Nemci); na ljubljanski gimnaziji je bilo 383 učencev, od tega 314 Slovencev; v Gorici je bilo od 256 dijakov 120 Slovanov, 117 Italijanov in 19 Nemcev; na mariborski gimnaziji je bilo 235 dijakov, od tega 151 Slovencev in 81 Nemcev; v Novem mestu 105 dijakov, od tega 97 Slovencev in 8 Nemcev. Učni jezik je bila povsod nemščina.37 34 Opombe k kranjskemu šolstvu. SN 1870, št. 136 (22. novembra). 35 LMS 1871, 14. 36 Za natančnejši oris izvajanja odloka o utrakvizaciji gl. Ukaz ministra Stremayr-a zarad slovenščine v slovenskih srednjih šolah. S 1873, št. 12 (13. november); O najnovejših prekucijah učnega jezika na kranjskih srednjih šolah. N 1873, št. 43 (22. oktober), 344–345. 37 K.-U.-Min.-Erl. v. 20. September 1873; Ciperle (1979), 54; Učni jezik (1913), 4; Debevec (1921), 361. Prim. tudi Vošnjak (1874), 70–72. PRVI SLOVAR Slovenska zgodovina slovaropisja klasičnih jezikov je kar pestra. O živahni dejavnosti na področju slovaropisja že v srednjem veku nam pričajo nekateri ohranjeni rokopisi, npr. slovarji iz kartuzijanskega samostana v Bistri. Slovensko slovaropisje klasičnih jezikov pa ima svoje zametke v delu slovenskih protestantov: Trubarja (86 besed iz Abecedarija, 1550), Sebastijana Krelja (v Otrozhii Biblii 1566, kjer naj­demo prvi latinsko-slovenski seznam (24 besed)), Adama Bohoriča (l. 1580 izgubljenemu abecedniku lat., nem. in slov. jezika Elementale Labacense doda še slovarček Nomenclatura trium linguarum) in Jurija Dalmatina (Register v Bibliji 1578). Slovaropisno dejavnost so s svojim delom kasneje dopolnili še nemški humanist in polihistor Hieronim Megiser (Dictionarium quatuor linguarum, Gradec 1592 (lat.-nem.-slov.­ital.), in Thesaurus polyglottus, Frankfurt 1603) ter Matija Kastelec in Gregor Vorenc; latinsko-slovenski slovar, ki je nastal z združitvijo dela slednjih, je v obrnjeni obliki (kot slovensko-latinski slovar) oskrbel sodelavec Inštituta za slovenski jezik SAZU Jože Stabej (izšel je l. 1997). Prvi, ki se je po revolucionarnem letu 1848 in reformi šolstva l. 1849 resneje lotil izdelave latinsko-slovenskega slovarja, je bil Janko Pajk (1837–1899). Slovarsko delo je začel l. 1871 na pobudo »bivšega poravnalnega popečiteljstva« (predhodnik ministrstva za notranje zadeve), ker se je pokazala potreba po tovrstnem priročniku za Slo­vence v srednjih šolah. Pajk je dobil naročilo, naj kar najhitreje napi­še slovar; vlada mu je v ta namen znatno zmanjšala število tedenskih učnih obveznosti na gimnaziji. Delu se je pridružilo več sodelavcev, kar naj bi zagotavljalo skorajšnji uspeh projekta; noben vir, niti Pajk sam, ne navaja njihovih imen, zagotovo pa je bil med njimi Pajkov stanovski kolega in prijatelj Josip Šuman.38 Božidar Raič, ki je v SN pisal o slovarju, je predlagal, naj sodelavci pri izdelavi slovarja delu­jejo čim enotneje in uporabljajo enaka pomagala, naj se zgledujejo po slovarju pravniške terminologije (Belostenec, Jambrešič, Caf (1853)) in naj prav zaradi možnosti, da bi se projektu pridružili tudi Hrvati, posegajo po besedišču panonskega narečja, ker je najbližje hrvaščini. Posebej je opozoril na izogibanje tujkam, hkrati pa zelo kritično nastopil do izobražencev in njihove nezainteresiranosti za pisanje strokovne, znanstvene in šolske literature. V duhu ilirizma je Pajka in sodelavce spodbudil, naj se povežejo z Matijo Valjavcem in Sebastijanom Žepičem, ki sta že nekaj let delala pri latinsko-hrvaškem 38 Pajk (1900), 10; R(aič), B(ožidar): Latinsko-slovenski slovar. SN 1871, št. 137. 137 Janko Pajk Božidar Raič slovarju, in ju prosijo, ali bi bila pripravljena priskočiti na pomoč z že obdelanim gradivom, kar bi delo zelo pospešilo, hkrati pa bi obstajala tudi možnost, da bi – če bi hrvaška vlada odobrila takšen projekt – vsi združili moči in bi Slovenci in Hrvati hkrati dobili isti slovar. Pajk se je v časopis­ju javno obrnil na Hrvate ter Valjav­ca in Žepiča, ki sta mu obljubila po­moč in poslala nekaj gradiva. Pri izdelovanju slovarja se je av­tor držal načela, da vanj ne uvrsti ničesar, kar ni res slovensko ali pa vsaj slovansko. Zato je besedišče zanj črpal iz vseh slovenskih narečij: koroškega, kranjskega, štajerskega, prekmurskega, hrvaško-slovenskega, istrskega in benečansko-slovenskega (= rezijanskega). Hkrati sta na­stajala dva slovarja: latinsko-slovenski in slovensko-latinski.39 Pri pi­ 39 Anton Klodič v svojem poročilu o slovenskem šolstvu (Bericht (1973), I 555) omenja, da Pajk ureja latinsko-slovenski in slovensko-latinski slovar. Ali sta slovarja nastajala kot dve samostojni knjižni enoti ali je bila predvidena samo ena knjiga, ni znano. sanju latinsko-slovenskega slovarja in nabiranju gradiva zanj ni bilo težav, ker so se sestavljavci zgledovali po že obstoječih tujejezičnih slovarjih in uporabljali njihovo že izdelano slovarsko gradivo; več problemov je bilo pri pisanju slovensko-latinskega dela in pri kompi­liranju tujejezičnih slovarjev.40 Slovarsko gradivo torej ni bilo rezultat samostojnega dela; nas­tajalo je s kompilacijo različnih latinskih slovarjev, in sicer: a) Ingerslev, C. F.: Lateinisch-deutsches und deutsch-lateinisches Schul­ wörterbuch. Braunschweig 18592, 18703; b) Heinischen, F. A.: Lateinisch-deutsches Schulwörterbuch. Leipzig 1864; c) Forbiger, Albert; Kärcher, Ernst: Lateinisch-deutsches und Deutsch­ lateinisches Handwörterbuch. Stuttgart 18562; č) Klotz, Reinhold: Handwörterbuch der lateinischen Sprache. Braun­schweig 18664 . Za slovensko besedišče je avtor posegal po nekaterih slovenskih priročnikih ter slovenskih prevodih in priredbah tujejezičnih stro­kovnih del, in sicer: a) Janežič, A.: Popolni ročni slovar slovenskega in nemškega jezika. Slo­ vensko-nemški del. V Celovcu 1851; b) Jesenko, J.: Zemljepisna začetnica za gimnazije in realke. V Gorici 1865; c) Erjavec, F.: Rudninoslovje ali mineralogija za niže gimnazije in realke. Po Sigm. Fellöckerji spisal –. V Ljubljani 1867; č) Tušek, I.: Štirje letni časi. Iz nemškega po E. A. Rossmässlerji pre­delal –. V Ljubljani 1867; d) Tušek, I.: Schödler. Fizika. V Ljubljani 1869. Leta 1871 je Pajk v letnem poročilu mariborske gimnazije po­skusno predstavil dve strani slovarja z namenom, da bi strokovnjaki o slovarju bodisi javno bodisi njemu osebno podali mnenje glede obsega, tiska ipd.41 Kot kažejo predstavljeni primeri, je bilo slovarsko gradivo obdelano zelo sumarno; gesla in podgesla so bila predstav­ljena brez navedbe originalnih citatov; pri vsakem geslu in podgeslu so bili navedeni samo pomeni, predstavljene pa so bile tudi nekatere najpogostejše besedne zveze. Z vidika pravilnosti slovenskega jezika je bilo slovarsko gradivo deležno precej kritik, in sicer: a) zaradi naslonitve na narečja in številnih provincializmov, npr. tekmáven, tekmavski (aemulus), tékmati (aemulor), sovremenost (aequalitas) itd., ter 40 Janko Pajk: V zadevah »Latinsko-slovenskega slovarja«. SN 1871, 138. 41 Pajk (1871), 24–26; predstavljena so gesla od aemulatio do aequitas. b) zaradi uvajanja nekaterih novih, umetnih skovank (npr. ravno­ postavljanje (aequatio), ravnodenstven (aequinoctialis) itd.). Slovar bi bil za svoj čas, za slovenske razmere in slovenski prostor nedvomno lep dosežek, vendar premajhen, da bi se lahko kosal z dosežki slovaropisja v sosednjih deželah. Kako daleč je Pajk prišel pri svojem delu, ni znano, zagotovo pa ga ni dokončal. V njegovo delo je posegla politika, kar bežno omeni Pajk sam v enem svojih pisem: »Tako me je vlada s svojim neopraviče­nim proganjanjem zaprečila pri izdelovanji »Latinsko-slovenskega« (precej užé pospešenega) slovarja; in tako sem i zdaj znovič zaprežen pri izdelovanji Slovensko-nemškega slovarja«.42 Trinajstega avgusta 1870 so namreč štirje profesorji mariborske gimnazije (dr. Fran Žagar, Josip Šuman, Janez Majciger in Janko Pajk) naslovili na ministrstvo za uk in bogočastje spomenico o težavah, s katerimi so se srečevali slovenski dijaki zaradi nemškega učnega jezika. Za rešitev teh težav so svetovali ustanovitev posebne slovenske nižje gimnazije, na kateri bi vse predmete poučevali v slovenščini, nemščini pa bi bilo odmerjenih več ur. Izrekli so se tudi zoper morebitno ustanovitev slovenskih paralelk na višji gimnaziji, ker bi pomenile le polovično rešitev.43 Prosvetni minister Karl Stremayr je spomenico načelno odobril, vendar odklonil kot neizvedljivo zaradi velikih stroškov, podpisnika Josip Šuman in Janko Pajk pa sta bila zaradi rovarjenja mariborskih nemških poslancev kljub splošni podpori dijaštva, učiteljstva in javnosti ter prošnji, ki sta jo sama naslovila na ministrstvo, »službeno premeščena«, Šuman v Ried (dosegel je odlog do oktobra, po prošnji na cesarja pa je dobil mesto na akademski gimnaziji na Dunaju), Pajk pa v Novo mesto, vendar se je zaradi ogorčenosti in ženine bolezni odpovedal državni službi. Ta ukrep je pomenil konec Pajkovega učiteljskega dela v Mariboru in tudi dela pri slovarju. PRVA GRŠKA SLOVNICA V leto 1873 datira nastanek Grške slovnice Mateja Voduška, tedaj pro­fesorja na goriški gimnaziji, prve slovenske slovnice za grški jezik; grške slovnice Antona Klodiča, ki jo je ta l. 1867 ponudil Slovenski matici, ne moremo šteti za prvo, čeprav je prvotno (do Matičine zavr­ 42 NUK, Ms 15/76 – Šolar, Jakob: Zapuščina, m. XII: Janko Pajk J. Pogačarju (V Mariboru, 20/Julij 1874). 43 SN 1870, št. 113–115; Pajk (1900), 8–9; SN 1872, št. 26–28; Koblar, F.: Pajk, Janko. SBL 6, 251–252; Kranjec, M.: Šuman, Josip. SBL 11, 724–725. nitve) nastajala v slovenščini. Voduškova slov­nica ni bila zaseben projekt ali poskus, ampak se je z njo kot odbornik Matice odzval povabi­lu odseka za izdajanje knjig k dejavni vključitvi v delo za pridobitev slovenskih učnih knjig. Slovnica ni nikoli izšla; ostala je v rokopisu, ki se je ohranil.44 Vodušek je svoje delo prekinil po približno dveh letih dela (na zadnji, 259. strani je datum: V Gorici, 15. aprila 1873.), ob­delal pa je približno polovico snovi; zelo skrom­nemu uvodu sledi obsežna obravnava glasoslov­ja (47 strani), največ pa se posveti oblikoslovju (212 str.). Sintaksa je ostala neobdelana. Slovnica ima dve posebnosti. Kot prvo bi po svojem obsegu da­leč presegla norme šolskega priročnika: vse posebnosti in podrob­nosti so natančno obdelane, ob vsakem od številnih primerov – bo­disi ob besedi bodisi ob stavku – je dosledno prevod, vključenih je tudi nekaj primerjav z latinščino. Zelo natančno obdelane podrobnosti, v katere pogosto zahaja, dajejo misliti, da je hotel napisati znanstveno-strokovno slovnico in ne šolske. Glede na razporeditev snovi v rokopisu lahko domnevamo, da ne gre za osnutek, ampak za že izdelano obliko. Vprašanje virov ostaja odprto; glavni in edini zanesljivo dokazljivi vir je znamenita Grška šolska slovnica (Griechische Schulgrammatik) Georga Curtiusa; na to nakazujejo isti uporabljeni primeri, enaka delitev snovi in velik poudarek na glasoslovju. Druga posebnost je slovnična terminologi­ja. Pri pisanju je dosledno slovenil vse slovnične izraze, ki pa se v slovničnem izrazoslovju niso uveljavili in jih kasnejši avtorji niso upo­rabljali, npr. ustneniki (= labiali), ostri navduh (= spiritus asper), voljni navduh (= spiritus lenis), topljenci (= likvide), dobnost zloga (= kvantiteta zloga) itn. Zakaj Vodušek ni nadaljeval dela? Rokopis je ponudil kranjske­mu šolskemu svetu, ki ga ni odobril;45 razlog je bilo nepopustljivo vztrajanje šolskih oblasti pri nemščini kot učnem jeziku pri pouku grščine. Tudi v šolskem programu, ki ga je zasnovala peterica na sestanku pri Bleiweisu l. 1861, in v šolskem programu, ki ga je l. 1862 predložil Lovro Toman, je za grščino kot učni jezik predvidena nemščina; verjetno je bila prav zato l. 1867 zavrnjena tudi grška slov­ 44 NUK, Ms 676. Slovnico je rokopisnemu oddelku NUK l. 1947 podarila Vo­duškova vnukinja Marija Vodušek. 45 Vestnik 1873, 80. Matej Vodušek – str. 53 ohranjenega rokopisa Grške slovnice nica Antona Klodiča, ker odborniki Matice prav iz omenjenega ra­zloga niso videli potrebe po njej. Vodušek kasneje ni več skušal izdati slovnice. Tudi s filologijo se ni več dosti ukvarjal (z izjemo sodelo­vanja pri prevodu Rožkovega Latinsko-slovenskega slovnika l. 1882), ampak se je posvečal svojima strastema: astronomiji in matematiki.46 46 Čermelj, L.; Gantar, K.: Vodušek, Matej. SBL 14, 543; Marušič, B.: Vodušek, Matej. PSBL 17, 247. Leta 1873 je Janko Polanec, profesor na novomeški gimnaziji, v letnem izvestju izdal prispevek Obsežek Demostenovega govora Megalo­poljskega, 47 s katerim je dal slovenskim dijakom pomagalo za prevaja­nje lektire iz Demostena, podobno kot jim je dal štiri leta pred njim (l. 1869) p. Ladislav Hrovat s svojim Vvodom v Sokratovo Apologijo pripo­moček za prevajanje Platona. Polanec je v prispevku sumarno pred­stavil okoliščine nastanka govora, povzel njegovo vsebino in za vzorec prevedel prvih 10 paragrafov. Polančev prispevek ni prvi prispevek o Demostenu; pred njim je l. 1863 Josip Šuman v izvestju mariborske gimnazije objavil članek Obsežek, delitev in vodilne misli Demostenove­ga govora olintskega drugega s odlomkom poskušenega prevoda, s katerim so dijaki dobili pomagalo za prevajanje v redno lektiro najpogosteje vključenih Demostenovih govorov: olintskih govorov. OBDOBJE 1874–1918 PRVI UČBENIKI Živahna ustvarjalnost na področju pisanja slovenskih učbenikov je spodbudila nova prizadevanja za uvedbo slovenskega učnega jezika. Leta 1874 je Josip Vošnjak na 42. seji državnega zbora nastopil z govorom, v katerem je predlagal uvedbo slovenskega učnega jezika najprej v nižje razrede gimnazije; sprejetje resolucije, ki jo je predla­gal, so preprečili nemškutarski poslanci na čelu s kočevskim poslan­cem Dragotinom Dežmanom. Vošnjak je na 43. seji znova nastopil in posebej poudaril, da se vlada ne more več izgovarjati, da Slovenci nimamo ustreznih učnih pripomočkov ali kadra, saj učbenike delo­ma že imamo, kar pa jih manjka, so že dokončani v rokopisu. V pri­meru, če bi ne bili na voljo slovenski učbeniki, je predlagal uporabo vsaj srbohrvaških.48 Tudi ta resolucija je bila zavrnjena. Ni naključje, da sega nastanek prvega učbenika za klasične jezike v leto 1874; odlok ministrstva za uk in bogočastje o odpravi utra­kvizacije, obstrukcije nemškutarskih poslancev proti uvedbi sloven-ščine v šole in pa dejstvo, da sta Sebastijan Žepič in Ladislav Hrovat 47 Polanec, I(van): Obsežek Demostenovega govora Megalopoljskega z odlomkom prevo­da za poskus. Kratek opis dotičnih zgodeb in okolišin. Programm des kais. königl. Real- und Obergymnasiums zu Rudolfswert 1872/ 73, 3–9. 48 Vošnjak (1874), 70–72. po naročilu deželnega šolskega sveta49 napisala latinsko slovnico in latinsko vadnico, so spodbudili k sodelovanju tudi kranjski deželni zbor. Ministrstvo je sicer odobrilo rokopisa in priznalo pisateljema 950 goldinarjev nagrade, vendar pod pogojem, da najdeta založnika ali knjigi založita sama. Ker knjig ni hotel nihče založiti, je kranjski deželni odbor po sklepu, sprejetem na 8. seji kranjskega deželnega zbora 9. januarja 1874, prevzel založništvo obeh knjig50 in ju v na­slednjih dveh letih tudi izdal. Prva je l. 1874 izšla prva latinska slovnica v slovenščini, Latinska slovnica za slovensko mladež avtorja p. Ladislava Hrovata, frančiškana, profesorja na gimnaziji v Novem mestu. Kar 12 let je trajalo od začetka dela do izida knjige; že l. 1862 je poslanec dr. Lovro Toman ob srečanju s prosvetnim ministrom ome­nil latinsko (nedvomno Hrovatovo) slovnico.51 Hrovat je bil prava izbira za pisanje učbenika; bil je filolog in slavist, ki se je v svojih razpravah posvečal vprašanjem slovenske in latinske slovnice.52 Naštejmo nekaj najpomembnejših: – Hrovat, L(adislav): Zur Hektor’s Charak­teristik. Neustadtl im Juli 1856. Jahresbe­richt des k. k. Gymnasiums zu Neustadtl 1856, 3–20; – Hrovat, L(adislav): Ueber das aoristische Perfect in Folgensätzen nach einem Tempus hist. im Hauptsatze. Neustadtl, im Mai 1858. Programm des k. k. Gymnasiums zu Neustadtl 1858, 3–14; – Hrovat, L(adislav): Slovenski genitiv. V Novomestu meseca junija, 1862. Pro­gramm des kaiserl. königl. Gymnasiums zu Neustadtl 1862, 3–16; – Hrovat, L.: Slovniški pomenki. O pogojnih stavkih. Če, ako, ko. wenn. SG 5 (1862), 17–22; 49 Odločba z dne 11. avgusta 1871, št. 800. 50 Učni jezik (1913), 5. Na osnovi istega sklepa je moral deželni odbor pripravi­ti finančno osnovo za zalaganje slovenskih učnih knjig, za kar je dobil poseb­no brezobrestno posojilo (10.000 goldinarjev), dohodke od prodaje knjig pa je lahko porabil za izdajanje novih. O svojem delovanju je moral vsako leto poročati deželnemu zboru. 51 Dr. Lovro Toman: Naše učilnice. N 1865, št. 39 (27. september), 312–314. 52 Gl. tudi Novomeška in celjska gimnazija. N 1865, št. 32 (9. avgust), 256. – Hrovat, L.: Slovniški pomenki. Priložaj sedanjega časa. SG 5 (1862), 89–139; – Hrovat, L.: Slovniški pomenki. Slovenski lokal. SG 5 (1862), 228–235; – Hrovat, L(adislav): Časoslovje latinskega jezika. V Novomestu mese­ca junija 1863. Programm des kaiserl. königl. Gymnasiums in Novomesto (Neustadtl) 1863, 10–14; – Hrovat, L.: Slovenski dativ. Oziravni stavki. Kteri, a, o–ki. SG 6 (1863), 152–180; – Hrovat, L.: Konjunktiv (možnik) v slovenščini: Bi. SG 7 (1864), 221– 253; – Hrovat, L.: Časoslovje latinskega jezika. SG 7 (1864), zv. 10, 345– 349, 376–379; – Hrovat, L(adislav): Hieronim, čegav je? Programm des kais. königl. Gymnasiums zu Neustadtl (Novomesto) 1865, 3–8; – Hrovat, L(adislav): Pogojni stavki latinski. Programm des kais. kö­nigl. Gymnasiums zu Neustadtl (Novomesto) 1865, 9–14 idr. Leta 1865 je bil rokopis drugega dela slovnice (sintaksa) že pripravljen;53 za sintakso sam izrecno omenja, da gre večinoma za lastno delo,54 čeprav je pri delu uporabljal: a) vse standardne latinske slovnice (Zumptovo, Kühnerjevo, Krüger­jevo, Schmidtovo),55 b) nekatere manjše nemške slovnice (Meiringovo, Madwigovo in Goßrauovo), c) Grysarjevo stilistiko56 in č) Grysarjeva predavanja o teoriji latinskega stila. Prvotno, obsežnejšo verzijo slovnice je za končno izdajo precej 53 M. Šolske knjige za gimnazije in realke. N 1865, št. 37 (13. september), 300–301. 54 P. Ladislav: Recenzija latinske slovnice. N 1876, št. 5 (1. februar 1876), 43–44. 55 Standardne latinske slovnice: a) Zumpt, C. G.: Lateinische Grammatik. Berlin 185010; b) Kühner, R.: Elementargrammatik der lateinischen Sprache. Mit eingereihten lateinischen und deutschen Übersetzungsaufgaben und einer Sammlung lateinischer Lesestücke nebst den dazu gehörigen Worterverzeichnissen. Von Dr. –. Für die unteren Gymnasialklassen. Hannover 18476, 18519; c) Krüger, G. T. A.: Grammatik der lateinischen Sprache. Erste Abteilung: Ele­mentar- und Wortlehre. Zweite Abteilung: Satzlehre nebst Beigaben. Neue, gänz­lich umgearbeitete Ausgabe der lateinischen Schulgrammatik vom Aug. Gro­tefend. Hannover 1842; č) Schmidt, K.: Lateinische Schulgrammatik. Wien 18712–192716 (od začetka sedemdesetih let 18. stoletja naprej standardna slovnica avstrijskih gimna­zij). 56 Grysar, C. J.: Handbuch Lateinischer Stilübungen. I. Abtheilung für die untere Stufe des Ober-Gymnasiums. Köln 1839, 18543 . skrajšal. Čeprav delo še ni bilo končano, je odbor Slovenske matice na 4. seji 26. septembra 1866 že izbral tri ocenjevalce: dr. Janeza Zlatousta Pogačarja, Ivana Vavrůja in Janeza Šolarja.57 Prvi del, obli­koslovje, je začel nastajati l. 1871 po ustanovitvi odseka Matice za izdajanje šolskih knjig in po naročilu deželnega šolskega sveta; pri delu je Hrovatu pomagal Sebastijan Žepič s svojo že pripravljeno priredbo Dünnebirjeve čitanke (gl. nadaljevanje), med tujejezičnimi učbeniki pa se je najbolj opiral na Schmidtovo slovnico (gl. op. 55). Leta 1873 je bila slovnica skupaj z Žepičevimi vajami že v tisku.58 Originalni rokopis slovnice je ohranjen.59 Slovnica je izšla l. 1874, ministrstvo pa jo je odobrilo naslednje leto. Obsežno recenzijo slovnice je avtor sam ocenil kot objektivno in pravično; na pobudo prijateljev jo je prevedel in objavil v Novicah, zraven pa je dodal svoje opazke in komentar na mestih, kjer je šlo pri oceni za nejasnosti ali pa recenzent domnevno mesta ni povsem razumel.60 Slovnica, ki pomeni vrhunec njegove slovničarske dejavno­sti, je pošla do šolskega leta 1887/88.61 Vodilo, ki ga je usmerjalo pri delu, je Hrovat zapisal v Predgovoru, kjer je med razmišljanjem o pomenu slovnice v človekovem življenju zapisal tudi naslednje: »Da pa morejo imeti klasični jeziki izdaten vpljiv na formalno omiko, morajo se učiti v materinskem jeziku; kajti le tako je mogoče primerjati, kombinovati in opazovati, kako izrazujejo razni jeziki isto misel po svoje ter tako se morejo pravila, posneta po drugih obrniti na materinskega.«62 V prvem delu 329 strani obsegajoče slovnice obravnava obliko­slovje in besedotvorje (str. 1–123), v drugem delu pa sintakso (str. 124–288); v Dodatku (str. 288–305) so podana osnovna pravila latin­ 57 Novice, sreda, 3. oktober 1866, št. 40, 319–320; Prijatelj (1938/39), 134–135. 58 Klodič, A. v: Bericht (1873), 555. 59 Rokopis hrani rokopisni oddelek NUK (Ms 1210); rokopisnemu oddelku ga je 21. 8. 1940 izročil prof. dr. Janko Polec, ki ga je potegnil z voza škartiranih spisov bivše deželne registrature. Rokopis je ohranjen v dveh delih (obliko­slovje in sintaksa), tako kot je nastajala tudi slovnica; dodan mu je bil tudi ekscerpt dveh izvedenskih poročil, ki pa se ni ohranil. 60 P. Ladislav: Recenzija latinske slovnice. N 1876, št. 5 (1. februarij), 43–44; št. 7 (16. februarij), 51–52; št. 8 (23 februarij), 60; št. 10 (3. marec), 76; št. 11 (15. marec), 84; št. 13 (29. marec), 97–98. 61 Ms 14/84 – Fran Detela, D. Govori in nekrologi, č) Nekrolog za prof. p. L. Hrovata. (Prepis.) 62 Hrovat, L.: Latinska slovnica za slovensko mladež. Novo mesto 1874, Pred­govor, IV. ske stilistike (besedni red, figure, tropi …), v Prilogah (306–326) pa pravila latinske metrike, rimske mere (utežne, denarne, dolžinske, ploščinske, tekočinske) ter koledar in kratice. Primerjava prvega dela (oblikoslovje) s Schmidtovo slovnico pokaže skoraj popolno naslo­nitev na slednjo; način obravnave, izbrani primeri, tabelarni prikazi in razdelitev snovi to potrjujejo. Slovnico odlikujejo številni tabelarni prikazi paradigem (tabelarni način predstavitve, ki se je sicer uvelja­vil v nemških slovnicah v prvi polovici 19. stol. in se je s Hrovatovo slovnico prenesel tudi k nam, je ostal aktualen vse do danes), dalje dosledni prevodi predstavljenih primerov, pregledne končnice, nazor­ni prikazi posebnosti, označitev dolžin in pregleden tisk. V drugem delu (sintaksa) je veliko več izvirno Hrovatovega; primeri so pogosto povzeti iz prej omenjenih slovnic, pri sami obravnavi in kriteriju deli­tve (npr. pri obravnavi odvisnikov) pa je pristop drugačen, kot ga najdemo sicer v slovnicah.63 Tudi z Dodatki in Prilogami nadaljuje tradi­cijo slovnic, na katere se je opiral; pri tem mu je pomagal Janez Šolar. Koliko pri predstavitvi stilistike dolguje svojemu učitelju Grysarju, zaradi neohranjenih zapisov predavanj ni mogoče dognati. Slovnico so uporabljali na ljubljanski klasični gimnaziji od šolske­ga leta 1877/78 do 1886/87, ko jo je v II. razredu nadomestila Kermavnerjeva slovnica (v I. razredu eno leto prej), na novomeški gimnaziji pa od šolskega leta 1875/76 do 1887/88. Leto po izidu Hrovatove slovnice so izšle Latinsko-slovenske vaje za I. gimnasijski razred in Latinsko-slovenske vaje za II. gimnasijski razred Sebastijana Žepiča. Učbenik je začel nastajati že v začetku šestdese­tih let. Žepič je vaje za I. razred končal že l. 1866 (takrat je služboval na gimnaziji v Varaždinu) in jih poslal odboru Slovenske matice v presojo; odbor je na 4. seji 26. septembra izvolil tri ocenjevalce (Ivan Vavrů, Ivan Macun in Janez Šolar).64 Leta 1870 je Žepič na prošnjo deželnega šolskega sveta poslal vaje za I. razred v Ljubljano v presojo; po pregledu ocenjevalcev ga je šolski svet prosil, naj napiše še vaje za II. razred in slovarčke k obema deloma. Leta 1873 je bila knjiga že v tisku.65 Prvotno Žepič ni prirejal Dünnebierjeve čitanke,s66 ampak 63 Npr. obravnava pogojnih stavkov, kjer ločuje štiri namesto treh vrst pogojnih stavkov; prim. tudi Hrovat, L(adislav): Pogojni stavki latinski. Programm des kais. königl. Gymnasiums zu Neustadtl (Novomesto) 1865, 9–14. Pri tem se je opiral na Georga Curtiusa in obravnavo pogojnih stavkov v njegovi grški slovnici (prim. Curtius, G.: Griechische Schulgrammatik. Prag 1852, 200–204). 64 Poročilo o 4. seji Matičinega odbora. N 1866, št. 40 (3. oktober), 319–322; Prija­ telj (1938/39), 134. 65 Klodič, A. v: Bericht, 1873, 555. 66 Dünnebier, J. A.: Lateinisch-deutsche und deutsch-lateinische Uebersetzungsbeispie­ Schinnaglovo berilo za II. razred;67 dr. Lovro Toman namreč v spomenici, ki jo je izročil ministru l. 1862, omenja predelavo Schinnaglovega berila.68 Ver­jetno ne gre za Tomanovo pomoto in je Žepič prvotno res prirejal Schin­naglovo berilo, ker je bilo konec petde­setih in v začetku šestdesetih let pogo­steje rabljeno kot Dünnebierjeva vadni­ca69 in ker so Hrvati – Žepič je služboval v Varaždinu – istočasno dobili Webrovo priredbo Schinnaglovega berila.70 Oba učbenika, izbrana in prirejena po navodilih tedaj zelo upoštevanega Wilhelmovega pedagoškega priročni­ka,71 sta izšla skupaj v eni knjigi. Prvi del (Latinsko-slovenske vaje za I. gimnasijski razred, 88 str.) zajema vaje iz oblikoslov­ja (obdelava vseh besednih vrst (pravil­nih oblik z nekaterimi izjemami)), vendar tako, da te vaje dopolnjuje že obravnava skladnje; vse, kar ne zadeva samega oblikoslovja, je sproti razloženo v številnih opombah (že v prvem delu sta sumarno obdelani približno 2/3 skladnje). Vsak pa­ragraf je razdeljen na dva dela: latinskega (prevajanje iz lat. v slov.) le aus klassischen Schriftstellern. Zu gründlicher und stufenweise fortschreiten­der Einübung der Formenlehre so wie zur Vorbereitung auf die Syntax nach Putsche’s lateinische Grammatik zusammengestellt und mit einem Auszuge aus der Formenlehre derselben Grammatik versehen von –. Jena 18492, 18503 . 67 Schinnagl, M.: Lateinisches Lesebuch für die 2. Gymnasial-Klasse. Als Vorübung zur Lectüre des Cornelius Nepos nach Putsche’s lateinischer Grammatik geordnet und bearb. von Maurus Schinnagl. Wien 1851, 18563; Schinnagl, M.: Theoretisch-praktisches lateinisches Elementarbuch für die erste Gymnasial-Clas­se. Wien 18594, 18718 (hrsg. von H. Maschek), 18759 . 68 Dr. Lovro Toman: Naše učilnice. N 1865, št. 39 (27. september), 312–314. 69 Gl. Izvestja gimnazij, izdana med letoma 1852 in 1860. 70 Latinska čitanka za drugi gimnazijalni razred, kano priprava za čitanje Kornelija Nepota. Po Mavri Schinnaglu i po svojoj latinskoj slovnici izradio Adolfo We­ber. Dunaj 1864. Prim. Katalog des k. k. Schulbücher-Verlages in Wien. Ausgege­ben im Mai 1864. Wien 1864. 71 Wilhelm, A. R.: Praktische Pädagogik der Mitellschulen, inbesondere der Gymna­sien. Erweiterung und Fortsetzung des »Wegweisers beim Unterrichte«. Wien 1870. in slovenskega (prevajanje iz slov. v lat.). Celoten prvi del je prevod prvega dela Dünnebierjevega učbenika, ustrezno prirejen slovenskemu učnemu jeziku; prevedene in prirejene so tudi vse opom­be. Delo, ki je bilo končano že l. 1866, a kasneje okrajšano, je nastajalo v naveza­vi na slovnico p. Ladislava Hrovata; ob številnih paragrafih navaja tudi ustrez­ne paragrafe iz Hrovatove slovnice. Spre­memb glede na izvirnik je malo: včasih zamenja vrstni red stavkov, nekaterim izmišljenim Dünnebirjevim primerom vtisne bolj latinski pečat (npr. magistra vitae est philosophia Žepič nadomesti s his­toria est vitae magistra ipd.), pogosto pa spremeni ali izpusti prvi stavek ali dva v paragrafu. Izvirnik je nekoliko skrajšan; nekaj stavkov v posameznih paragrafih je izpuščenih, prav tako nekaj paragra­fov (skupaj 12 paragrafov manj). Zadnjih 16 paragrafov je nastalo s kombiniranjem Dünnebierjevega učbeni­ ka in latinskega berila Johanna Alexandra Rožka.72 Drugi del (Latinsko-slovenske vaje za II. gimnasijski razred), ki ena­ ko kot prvi del kot osnovno pomagalo predvideva Hrovatovo slovni­ co (ob paragrafih so označeni ustrezni paragrafi slovnice), je prire­ jen po učbeniku Johanna Alexandra Rožka;73 nadgrajuje oblikoslov­ je (posebnosti v paradigmah, nepravilni glagoli, izjeme) in dopol­ njuje obravnavo skladnje. Vaje so razdeljene v 3 sklope: a) vaje k posameznim lekcijam v slovnici (nekatera poglavja dopol­njujejo krajše slovnične opombe), b) latinski sestavki (prevajalske vaje iz lat. v sl.) in c) slovenski sestavki (prevajalske vaje iz sl. v lat.), pri katerih so vča­sih posameznim besedam v oklepaju dodane krajše slovnične opombe kot pomoč pri prevajanju. Stavki so večinoma zgodovin­ske, mitološke in filozofske vsebine, prirejeni ali izmišljeni ter iztrgani iz konteksta. Posebna odlika so številni tematski sestavki, 72 Dünnebier, gl. op. 66; Rožek, J. A.: Lateinisches Lesebuch für die unteren Classen der Gymnasien. Erster Theil. Wien 1869. 73 Rožek, J. A.: Lateinisches Lesebuch für die unteren Classen der Gymnasien. Zweiter Teil. Wien 1869. zlasti anekdote o slavnih Grkih in Rimljanih ter nekaj originalnih odlomkov iz antične literature (npr. O Sophoklu na sodbi, povzeto po Ciceronu, Kato starejši 22). Učbeniku so dodani 3 slovarčki: a) Slovar k »Latinskim vajam« za I. razred gimnasijski, ki zajema besede prvih 60 paragrafov (nastal je na zahtevo recenzentov), b) Slovar k »Latinskim vajam« za I. in II. razred gimnasijski. I. del. La­ tinsko-slovenski-nemški (nemški del je avtor dodal na zahtevo re­ cenzentov), c) Slovar k »Latinskim vajam« za I. in II. razred gimnasijski. II. del. Slo­vensko-latinski. Zadnja dva sta izšla kot posebna natiska, vendar ju običajno naj­demo kot priveza k vadnici. S 549 stranmi skupnega obsega so Žepičeve Vaje še vedno najobsežnejši slovenski učbenik za latinščino. Uporabljali so jih na ljubljanski klasični gimnaziji od šolskega leta 1878/79 do 1886/87 ter na novomeški gimnaziji od šolskega leta 1878/79 do 1885/86. Latinsko slovenske vaje I. in II. so Žepičev edini večji prispevek k slo­venski filologiji; kasneje je svoje delo posvetil filološki stroki na Hr­vaškem, kjer je deloval večino življenja. Zlasti pomembno je njegovo sodelovanje pri latinsko-hrvaškem (Divkovićevem) slovarju,74 ki je izšel v Zagrebu l. 1881. Za obe knjigi, Hrovatovo in Žepičevo, je kranjski deželni zbor izrekel deželnemu odboru posebno priznanje in ga spodbudil, naj še naprej pospešuje izdajanje slovenskih učnih knjig.75 Po izidu Hrovatove slovnice in Žepičevih vadnic, s katerimi sta avtorja zadostila potrebam po učbenikih v I. in II. razredu, je nasto­pilo na področju pisanja učbenikov sedemletno zatišje. Slovenske srednje šole še vedno niso bile oskrbljene z vsemi potrebnimi šolski­mi knjigami za nižje razrede gimnazij in realk. Leta 1882 je bil storjen pomemben korak naprej; ob sodelova­nju petih srednješolskih profesorjev je nastal Latinsko-slovenski slovnik za tretji in četrti gimnasijski razred, prevod 4. izdaje latinsko-nemškega slovarja Johanna Alexandra Rožka76 (prevod je nastal z dovoljenjem 74 Za slovar, ki je nastal po vzoru Heinischenovega latinsko-nemškega slovarja, je obdelal črke C–H, po naročilu vlade pregledal celoten rokopis, ga primer­jal z izvirnikom in pripravil za tisk. Prim. Lisac, L. A.: Žepič, Sebastijan. SBL 15, 953; Divković, M.: Latinsko-hrvatski rječnik za škole. 1881, 18902, Predgovor. 75 Učni jezik (1913), 5. 76 Rožek, J. A.: Wörterbuch zu Hoffmanns Historia antiqua und Caesar de bello galli­co. Wien 1859, 18632, 18703 . avtorja in založnika Karla Gerolda), priročni slovar v obsegu 446 stra­ni, namenjen tolmačenju del, ki so jih brali v III. in IV. razredu gim­nazij. Vanj sta bila poleg Življenjepisov Kornelija Nepota in Cezarjeve Galske vojne zajeta še dva izbora tekstov: Historia antiqua Emanuela Hoffmanna77 in Hrestomatija iz latinskih pesnikov Johanna Alexandra Rožka.78 Rožkov slovnik v slovenskem prevodu Maks Pleteršnik 77 Hoffmann, E.: Historia antiqua usque ad Caesaris Augusti obitum libri XII. Locis ex scriptoribus Latinis excerptis contexuit et scholarum in usum edidit Ema­nuel Hoffmann. Vindobonae, 18606, 18617. V izboru je Hoffmann sumarno predstavil antično zgodovino od asirijskega kraljestva do Avgustove smrti, gradivo pa je preplet odlomkov, zbranih iz Justina, Kornelija Nepota, Kurci­ja Rufa, Evtropija, Aneja Flora, Avrelija Viktorja, Livija in Veleja Paterkula. 78 Rožek, J. A.: Kurze Chrestomathie aus lateinischen Dichtern. Zusammengestellt und mit kurzen Anmerkungen versehen Joh. Al. Rožek. 18703. V hrestomati­ji je avtor zbral primere iz latinskih pesnikov, razdeljene glede na prevladu­jočo stopico v a) daktilske: 1. posamezni verzi iz raznih pesnikov, 2. Katonovi in Muretovi distihi, 3. elegični distihi, 4. Marcialovi epigrami, 5. večji odlomki iz raznih pesnikov (gradivo zajema iz Vergilija, Horaci­ Pri poslovenjenju so sodelovali Valentin Kermavner (A, B, E), Maks Pleteršnik (C, D, M), Matej Vodušek (F–L), Fran Wiesthaler (N–Q) in Miroslav Žakelj (R–Z). Slovnik ni prevod v strogem pome-nu besede; kvantitativno so avtorji besedišče ohranili, a so ga preve­rili po originalnih besedilih, pomagali pa so si tudi z velikimi in spe­cialnimi slovarji (Crusiusovim za Cezarja79 in Eichertovim za Nepo­ta),80 med drugim tudi Divković-Žepičevim Latinsko-hrvatskim rječnikom za škole, ki je izšel v Zagrebu leto prej (1881). Delo je bilo opravljeno v manj kot letu dni; še isto leto je šel slovar v tisk, konec septembra pa je bil natisnjen. Le tako je bilo mogoče, da je bila že v tekočem letu uvedena slovenščina kot učni jezik v III. razred gimnazij.81 Zato je slovenska strokovna javnost nastanek slovarja spremljala z velikim pričakovanjem, ker je vzbujal upanje, da bo z njegovim izidom na­sprotnikom uvedbe slovenščine kot učnega jezika v gimnazije izbito iz rok glavno orožje: izgovor, da za uvedbo nimamo potrebnih učbe­nikov in učnih pripomočkov.82 Kljub različnim avtorjem je slovarček zelo poenoten; zadnjo re­dakcijo je prevzel Maks Pleteršnik, ki je pregledal ves rokopis in ga pripravil za tisk.83 Še isto leto so slovar začeli uporabljati v slovenskih paralelkah na klasični gimnaziji v Ljubljani (letna izvestja ga sicer ne navajajo) ter na novomeški gimnaziji, kjer je bil v šolskem letu 1882/ 83 prvič uporabljen skupaj s Kermavnerjevimi Vadbami v skladnji la­tinski, I. del. Od tedaj je bil standardni priročnik za pouk latinščine v slovenskih paralelkah v III. in IV. razredu. O slovarčku so razpravljali tudi l. 1906 ob anketi o slovenskih učnih knjigah; takrat ni več za­doščal za potrebe nižje gimnazije, ker sta bila v sklop redne lektire vključena tudi Kurcij Ruf (v III. razredu) in Ovidij (v IV. razredu), katerih besedišče Rožkov slovar ni vključeval, vendar je bil edini la­tinsko-slovenski slovar, po katerem so lahko dijaki posegali, saj načr­ ja, Ovidija, Lukrecija, Tibula, Propercija, Perzija, Silija Italika, Juvenala, Klav­dija Klavdijana, Disticha Catonis, Antoina Mureta idr.); b) jambske: 1. odlomki iz Publilija Sira, 2. Fajdrove basni. 79 Crusius, G. Ch.: Vollständiges Wörterbuch zu den Werken des Julius Cäsar. Hanno­ver, 18534 . 80 Eichert, O.: Nepos Cornelius. Corneli Nepotis Vitae excellentium imperatorum. In usum scholarum edidit Otto Eichert. Vratislaviae 18522. Privez: Vollständiges Wörterbuch zum Cornelius Nepos. 1849. 81 LZ 2 (1882), 187 in 637. 82 SN 1882, št. 223 (29. septembra); Kres 2 (1882), 550. 83 Breznik, A.: Pleteršnik, Maks. SBL 7, 382. tovanega velikega (Wiesthalerjevega) latinsko-slovenskega slovarja še ni bilo.84 Dve leti kasneje je bil na enem od sestankov Odseka za klasično filologijo Društva slovenskih profesorjev podan predlog, da bi, ker latinsko-slovenski slovar še vedno ni bil končan, ponatisnili Rožkov Slovnik, vendar predlog zaradi predvidene razširitve čtiva, ki jo je napovedovalo prosvetno ministrstvo, ni bil sprejet.85 Prevod Rožkovega Slovnika je pomemben člen v boju za uveljav­ljanje slovenskega učnega jezika; Hrovatova slovnica je pokrila slov­nični del pouka za celotno gimnazijo, Žepičeve vaje pouk v I. in II. razredu, Valentin Kermavner pa je že pripravljal vaje za skladnjo, ki so izšle za III. razred še istega leta, za IV. razred pa naslednje leto. S tem so bili učbeniki za slovnični pouk na voljo. Vpliv na izbor klasi­kov ni bil mogoč, ker ga je določal učni načrt, očitku, da ni na voljo slovarja za klasike, ki so jih brali v III. in IV. razredu, pa so se sloven-ski profesorji spretno izognili s tem, da so ga oskrbeli vnaprej, še pred izidom vadnic.86 Sočasno s prevodom Rožkovega Slovnika so kot del priprav na uvedbo slo­venskega učnega jezika v III. in IV. razred nastajale tudi Vadbe v skladnji latinski. Prvi del za tretji gymnasijski razred Valentina Kermavnerja, ki so izšle še isto leto (1882), naslednje leto (1883) pa so jih dopolnile še Vadbe v skladnji latinski. Drugi del za četrti gymnasijski razred. Oba učbenika sta bila v celoti namenjena pre­vajalskim vajam iz slovenščine v latinšči­no.87 Prvi del Vadb je posvečen uvodnim poglavjem v latinsko sintakso: sklonoslov­ju, skladnosti osebka in povedka, skladu krajevnih imen, prepozicijam, poseb­nostim v rabi adjektivov in zaimkov, do­polnjuje pa ga deset tematskih zgodbic, 84 SN 1906, št. 69. 85 Ilešič–DSP (1909), 474. 86 Gl. poročilo o Kermavnerjevem delu (LZ 2 (1882), 445; 571–572) in poroči­lo o delu pri slovarju (LZ 2 (1882), 571). 87 Izid prvega dela je bil sprejet z navdušenjem, hkrati pa je bil napovedan tudi že drugi del; prim. LZ 2 (1882), 445, 571 (obvestilo o tisku), 637–638 (ob­vestilo o izidu in ocena). namenjenih ponovitvi in združitvi obdelane snovi. Avtor je stavke zbral iz latinskih klasikov, večinoma iz Kornelija Nepota in Cezarja, nekaj primerov je povzetih tudi po drugih (nemških) vadnicah; med primeri se prepletajo prevodi originalov, priredbe originalnih stavkov in izmišljeni stavki zgodovinske, mitološke in filozofske vsebine. Obravnava snovi je zelo sistematična in je novost v učbeniški praksi. Vsako slovnično pravilo je obdelano v dveh delih. V prvem delu se vsi primeri izrecno nanašajo na slovnično poglavje, ki je predmet obrav­nave (ta del je v pomoč učitelju pri razlagi). Drugi del je namenjen učencem za vajo in utrjevanje predelane snovi; primeri vključujejo pravila obravnavanega slovničnega poglavja, ki jih je treba dopolniti s pravili že obdelanih slovničnih poglavij. Zato obdelava vsake snovi v vadnici vključuje dva paragrafa: prvi paragraf je namenjen obravnavi snovi in vaji v šoli, drugi paragraf, naslovljen z »Nadaljevanje«, pa je namenjen domači nalogi. Delitev snovi je Kermavner povzel po Latin-ski slovnici (Lateinische Schulgrammatik) Karla Schmidta, ki je bila standardni učbenik v nemških oddelkih nižje gimnazije in v višji gim­naziji; za pomoč je priporočal Latinsko slovnico za slovensko mladež p. Ladislava Hrovata, zato je ob vsakem novem poglavju navedel ustre­zna poglavja iz nje. Drugi del Vadb je razdeljen in obravnavan po enakem načelu kot prvi, obravnava pa rabo časov, rabo naklonov, odvisnike, nedo­ločne glagolske oblike in iz njih izhajajoče konstrukcije (AcI, NcI ...), odvisne pogojne stavke in direktni govor. Primeri so izbrani in obdelani podobno kot v prvem delu, dopolnjuje pa jih še ena po­sebnost: na koncu vsakega od omenjenih sklopov so dodane pona­vljalne naloge, in sicer prirejeni odlomki iz Cezarjeve Galske vojne (v slovenščini), s katerimi je avtor vadnico še dodatno postavil v okvir učnega načrta, ker so dijaki pri vajah tvorno uporabljali znanje, ki so si ga pridobili pri prevajanju Cezarja v sklopu redne lektire. Oba dela vadnice imata na koncu tudi slovensko-latinski slovar, za pomoč pri prevajanju pa so nekatere besede navedene tudi v opombah.88 Prvi del vadnice, ki sta mu revijalni tisk in časopisje posvetila kar nekaj pozornosti, je bil že prvo leto (1882) v rabi na novomeški gim­naziji, od 1883 na ljubljanski klasični, od 1891 na II. državni realni, od 1893 na mariborski, od 1896 pa na kranjski gimnaziji. Prvi del je bil v rabi do šolskega l. 1897/98, ko so začeli na gimnazijah upora­bljati Latinske vadbe za tretji gimnazijski razred Lovra Požarja (izšle so l. 1896), drugi del pa do šolskega leta 1902/03, ko so začeli uporabljati Požarjeve Latinske vadbe za četrti gimnazijski razred. Nov izziv je sledil l. 1885; ker je Hrovatova slovnica l. 1884 pošla, je nastala potreba po novi, ki bi dopolnila Hrovatovo, odstranila ne­jasnosti ter vključila v obravnavo spoznanja latinske filologije in speci­alne didaktike pouka klasičnih jezikov v skladu z ministrskimi navodili iz l. 1884.89 To nalogo je prevzel Valentin Kermavner, takrat profesor na ljubljanski gimnaziji; l. 1885 je izšla njegova Latinska slovnica. Ministrska Navodila iz l. 1884 so izrecno poudarila pomen lekti­re; zato so bile glavne zahteve naslednje: a) slovnica naj pri pouku ne bo merilo, ampak pomagalo; b) dijak naj se navaja na samostojno delo, zato naj bo tudi slovnični pouk čim bolj poenostavljen, nazoren in selekcioniran; c) pouk naj ne bo osredotočen na knjigo, ampak naj bo učitelj vzor in vodnik dijaku.90 Upoštevanje Navodil je vidno že pri samem obsegu, ki je za četrti­ 88 Prim. tudi kratki oceni učbenikov v SN 1882, št. 223 (29. septembra) in Kres 2 (1882), 550. 89 Instructionen (1884), 1–18. 90 Instructionen (1884), 4, 6, 9, 13. no manjši kot obseg Hrovatove slovni­ce. Opazne so poenostavitve razlage; izogiba se znanstvenim razlagam, razloženo je le najnujnejše, nekatera najpomembnejša dopolnila so podana v opombah, novost so nekatera mne­ motehnična sredstva (npr. Žena, dreves, otokov zgolj, / dežel in mest je ženski spol idr.). Primerov ni veliko, le toliko, ko­likor je treba za osvetlitev razlage. Pri obravnavi je avtor še vedno konzerva­tiven in ubira tradicionalno metodo; snov je obravnavana po zaporedju, kot ga najdemo v sočasnih latinskih slov­nicah (glasoslovje – oblikoslovje – be­sedotvorje – skladnja – dodatki; natanč­neje obdela oblikoslovje in skladnjo), izjema je le obravnava nedoločnih gla­golskih oblik in z njimi tvorjenih kon­strukcij ter prirednih veznikov in nikal­nic, ki jih – tako kot Hrovat – obravna­va kot zadnja poglavja skladnje; način obravnave in primeri so povzeti po Schmidtovi Lateinische Schulgram­matik. 91 Stilistike ne obravnava posebej; v skladu z ministrskimi Na­vodili obravnava te poteka sprotno z lektiro. Dodatki (metrika, kole­dar, kratice) so zelo sumarni. Učbenik odlikuje nazornost: lapidar­nost, jasni razpredelnični prikazi paradigem, bogat izbor primerov glagolov, označitev dolžin (razen pri obravnavi skladnje, kjer se je za dijaka predvidevalo, da že obvlada pravila o kvantiteti zlogov in je absolviral besedišče, zajeto v obravnavi oblikoslovja) ter dosledno prevajanje besed, ki so uporabljene kot primeri; pri stavčnih prime­rih, uporabljenih pri obravnavi sintakse, so prevedene le težje razumljive konstrukcije ali besedne zveze. Pri slovnični terminologi­ji je Kermavner iskal kompromis: slovnične termine, za katere so se uveljavili slovenski izrazi, navaja v latinskem originalu in slovenskem prevodu; termine, za katere v slovenščini še ni bilo ustaljenih izrazov, pušča v originalu (npr. defectiva casibus ipd.). 91 Schmidt, K.: Lateinische Schulgrammatik. Wien 18712, 18774, 18836. Kermav­ner se je nedvomno zgledoval po 6. izdaji Schmidtove slovnice; razvrstitev snovi je natančno takšna kot pri Schmidtu, pa tudi obseg knjige (že prilago­jene novemu učnemu načrtu) se ujema do strani natančno. Slovnica, ki je zadostila potrebam pouka tako v nižji kot tudi v višji gimnaziji, si je prislužila laskave ocene.92 Uporabljali so jo v Lju­bljani (klasična gimnazija (1886–1906) in II. državna realna gimna­zija (1891–1908)), v Celju (1896–1906), v Mariboru (1890–1909), Kranju (1895–1908) in Novem mestu (1885–1908). Leta 1906 jo je začela nadomeščati Tominškova slovnica. Leta 1893 je izšla 2., veči­noma nespremenjena izdaja z manjšimi dopolnitvami k sklanjatvam in k obravnavi pridevnikov, z nekaj več primeri in dopolnitvami h glasoslovju ter primerjavami s slovenščino. S tem Kermavnerjevega dela na področju učbenikov še ni bilo konec. V osemdesetih letih je pripravljal tudi Grško-slovenski slovar, vendar je delo iz neznanih razlogov zastalo. Ohranjen je rokopis že obdelanega gradiva;93 obdelana so gesla od A do ajv nekteon, obsega pa 79 lično popisanih strani velikega formata, ki dokazujejo, da je gradivo ali že čistopis ali (verjetneje) prirejen prevod katerega od standardnih nemških slovarjev (Passow, Schenkl ...) ali celo kompi­lacija več slovarjev. Drugih podatkov o slovarju ni. V primerjavi z leta 1915 izšlim Doklerjevim Grško-slovenskim slovarjem ima pri številnih geslih navedenega avtorja, pri katerem najdemo izraz, pri nekaterih citatih tudi navedbo mesta ter nekaj gesel in imen več (imen ne po­sloveni, ampak jih – kot je bilo uveljavljeno v nemških in angleških slovarjih – samo pojasni).94 S Kermavnerjevimi Vadbami in Latinsko slovnico ter Rožkovim Slov­nikom so imeli slovenski dijaki na voljo vse učbenike za pouk latinšči­ 92 Ž.: Književna poročila. Latinska slovnica. LZ 5 (1885, št. 11), 692. 93 NUK, Ms 1399, Valentin Kermavner, Zapuščina, I. 3. Gradivo za grški slovar. 94 V Kermavnerjevi rokopisni zapuščini (NUK, Rokopisni oddelek, Ms 1399, I. Dela) so od del s področja klasične filologije poleg slovarja ohranjene še: I. 2. razprave iz grške in rimske literarne zgodovine: 1. razprave v slovenskem jeziku (O dejstvu tragiškem, O grškej tragediji, O umevi nekej); 2. razprave v drugih jezikih (Platons Urtheil über die Bildung der atheni­schen Jünglings durch Retorik und Sophistik nach seinem Inhalts und seine Be­gründung in den Dialogen Protagoras, Menon, Gorgias, Euthydem, Phaidros; Com­mentar zu Euthydem; Horazens griech. Studien; Pädagogische Momente in den Dra­men des Sophokles; De Q. Horatii epistola ad Pisones disseratur ita, ut doctorum de eo libro judicia examinentur, consilium poetae ac fontes indagentur (v latinščini); En­narantur versus 251–294 (komentar)); I. 3. fragmenti (osnutek članka z naslovom Slovniške tajnosti, v katerem se veliko ukvarja s slovenjenjem grških in latinskih imen). I. 4. prevod Batrachomyomachije, ki obsega 8 strani prevoda in 11 strani obsežne spremne študije z opombami in referencami v antični in sodobni literaturi; spodaj je pripis: V Ljubljani, meseca maja 1880. Valentin Kermavner – ohranjeni rokopis Grško-slovenskega slovarja ne v nižji gimnaziji; vprašanje grških učbenikov je ostajalo še vedno odprto. Istega leta, v katerem je nastajal prevod Rožkovega slovarja (1882), je začel Josip Šuman na Dunaju pisati slovensko Grško slovni­co; ministrstvo mu je v ta namen zmanjšalo učno obveznost.95 Hkrati je nastajala tudi Grška vadnica. 96 Ker je uporaba slovenskih učbeni­kov pri latinščini kazala lepe uspehe, je kranjski deželni zbor na 3. seji 19. septembra 1884 naročil deželnemu odboru, naj si prizadeva za uvedbo slovenskega učnega jezika tudi pri grščini, in mu za izdajo – če bi ne bilo mogoče najti založnika, ki bi prevzel stroške – odobril poseben kredit (1000 goldinarjev); za izdajo sta bili predvideni prav Šumanova Grška slovnica in Grška vadnica. Do izida ni prišlo; 24 let pozneje, ob anketi o slovenskih učnih knjigah za gimnazijo l. 1906, ko še vedno ni bilo učbenikov za grščino, je Lovro Požar omenil oba Šumanova učbenika, ki sta še vedno čakala v rokopisu in bi ju lahko ob ustrezni predelavi in posodobitvi uporabili pri pouku grščine.97 Tudi takrat je ostalo zgolj pri besedah, dve leti kasneje (1908) pa smo Sloven-ci vendarle dobili prva dva slovenska učbenika za grščino: Tominškovo Grško slovnico in Grško vadnico. Žepičeve Latinsko-slovenske vaje za I. in II. gimnasijski razred so l. 1885 v celoti pošle; izdelavo novih učbenikov je prevzel sodelavec pri prevajanju Rožkovega Latinsko-slovenskega slovnika za tretji in četrti gimnasijski razred Fran Wiesthaler in nekaj tednov za Kermav­nerjevo slovnico so izšle njegove La­tinske vadbe za prvi gimnazijski razred. 98 Avtor je vadnico prilagodil ministrskim Navodilom, upošteval pa je enaka nače­la kot Kermavner pri sestavi slovnice. Prva odlika vadnice, ki vključuje vaje iz oblikoslovja (vse pravilne oblike besednih vrst), je njena nazornost in preglednost: enemu ali dvema latinski­ 95 SN 1882, št. 265. 96 Učni jezik (1913), 5. 97 SN 1906, št. 69. 98 Ž.: Književna poročila. Latinske vadbe za prvi gymnasijski razred. LZ 5 (1885, št. 11), 693; Kres 6 (1886). ma paragrafoma sledi po en slovenski paragraf (redkeje dva), teksti in poglavja so jasno ločeni (latinska besedila so številčena z rimskimi, slovenska z arabskimi številkami), označene so tudi dolžine črk. Z vsebinskega vidika jo odlikuje koncentracija vsebine: stavki v latin­skih (včasih tudi slovenskih) paragrafih so tematski (De terra, Corpus humanum, Homines, De Athenis antiquis ipd.), vendar ne gre za pove­zane tekste; zahtevnejše slovnične strukture, sprotna slovnična poja­snila (tudi s področja skladnje) in zahtevnejše besedne zveze so po­dane v opombah pod črto. Premik od slovnice k poudarjanju vsebi­ne pomeni vključevanje paragrafov, v katerih so zbrani pregovori in reki, nekaj predelav basni ter krajših zgodbic in verzov; v tem je vidno upoštevanje Navodil k učnemu načrtu iz l. 1884, ki so spodbujala vključevanje tovrstne snovi v pouk in priporočala v nižji gimnaziji tudi njeno učenje na pamet.99 Besednik vključuje besedišče k latinskim paragrafom, sumarno slovnično razlago z osnovnimi primeri paradigem, včasih z navedbo ustreznih paragrafov iz Kermavnerjeve slovnice, na koncu pa je še abecedni Slovnik (latinsko-slovenski in slovensko-latinski). Leto dni pozneje (1886) je Wies­thaler v skladu z ministrskimi navodili in s pomočjo Luke Pintarja pripravil še Latinske vadbe za drugi gymnasijski razred. Vadnica, ki je nastala na osno­vi Kermavnerjeve slovnice (ob vsakem paragrafu avtor navaja ustrezne para­grafe iz nje), obravnava nadaljevanje oblikoslovja (izjeme pri sklanjatvah, pravilni in nepravilni glagoli, depo­nentniki in poldeponentniki ...). Razdeljena je na dva dela: latin­sko-slovenskega in slovensko-latinske­ga, ki ju dopolnjujeta še abecedna slo­varčka; v uvodu povzema najpomemb­nejša skladenjska pravila iz prvega dela. Kot primeri so izbrani stavki zgo­dovinske, mitološke in filozofske vse­bine, mnogi povzeti po Žepičevi vad­nici in starejših nemških vadnicah (Elendt, Schinnagl, Hauler, Schultz). 99 Instructionen (1884), 11. Enako kot v prvem delu daje velik poudarek pregovorom in rekom; vsak paragraf latinsko-slovenskega dela dopolnjujeta po dva paragrafa slovensko-latinskega, kar dopolnjujejo še krajša tematsko zaokrožena besedila in priredbe basni. Vadnici sta bili večkrat ponatisnjeni in izdani v delno dopolnje­ni in spremenjeni obliki. Vadnica za prvi razred je doživela še tri ponatise: 18922, 18983 in 19104, ko jo je predelal in prilagodil svoji slovnici Josip Tominšek. Vadnica za drugi razred je bila ponatisnje­na še dvakrat: 18962 (2. izdajo je finančno dodatno podprl kranjski deželni odbor s tem, ko je tiskarni Kleinmayer odobril poseben pri­spevek)100 in 19083. V uporabi sta bili v slovenskih vzporednicah gim­nazij vse do šolskega leta 1910/11 (1. del) oz. 1911/12 (2. del), ko sta ju nadomestili latinski vadnici Josipa Pipenbacherja. Leta 1886 je Karl Kreipner v izvestju celjske gimnazije izdal Pripra­vo na Platonovo Sokratovo Apologijo (Präparation zu Platons jv Apologia Swkrav101 Komen­ tou~), v kateri je komentiral 24 poglavij Apologije. tarja, napisanega v nemščini, sicer ne moremo šteti za učbenik, bil pa je zelo uporaben tudi za slovenske dijake pri grški lektiri v VIII. razredu, še zlasti v povezavi z Vvodom v Sokratovo Apologijo, ki ga je 17 let prej v izvestju novomeške gimnazije izdal p. Ladislav Hrovat.102 Kreipner komentarja, ki je po načinu obravnave prava posebnost, kljub napovedi ni dokončal. Odlikuje ga izčrpnost; razlaga vsakega poglavja je razdeljena na štiri dele: a) slovnični komentar, b) frazeološko-leksikalni komentar, c) stvarni komentar in č) kratka vsebina. Podobnega pristopa v standardnih izborih besedil in njihovih komentarjih ne najdemo. Leta 1887 je Lavoslav (oz. Leopold) Koprivšek, tedaj profesor na gimnaziji v Novem mestu, slovenskim dijakom priskrbel prevod ene najbolj uporabljanih knjig za antično bajeslovje, Grško mythologi­jo in Rimsko mythologijo Wilhelma Heinricha Stolla.103 Prevod, ki je 100 Letno poročilo o delovanji kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. januvarija do konca septembra 1897. V: ODZK, zv. 37, 1897. 101 Kreipner, K(arl): Präparation zu Platons jApologia Swkrav vtou~. Cilli, im April 1886. Programm des k. k. Staats-Gymnasiums in Cilli 1885/86, 1–23. 102 Hrovat, L(adislav): Vvod v Sokratovo Apologijo. V Novomestu, junija meseca 1869. Programm des kais. kön. Obergymnasiums zu Rudolfswert (Novo­mesto) 1869, 3–15. 103 Stoll, W. H.: Die Götter und Heroen des classischen Alterthums. Populäre Mythologie der Griechen und Römer. Leipzig 18796, 18857 . Karl Kreipner, Priprava na Platonovo Sokratovo Apologijo (odlomek) prvo tovrstno delo v slovenščini, je spodbudila uvedba slovenskega učnega jezika v nekaterih nižjih gimnazijah,104 izšel pa je v 27.–34. zvezku »Narodne biblioteke«.105 104 LZ 10 (1890), 574. 105 Grška mythologija. Po nemški mythologiji Grkov in Latincev H. Viljem-a Stoll­-a poslovenil Lavoslav Koprivšek, c. kr. gim. profesor. Novomesto 1887. (Grška mitologija 9–311; Rimska mythologija 313–406). Lavoslav Koprivšek, Latinsko-slovenska frazeologija k I. knjigi Caesarje­vih kommentarjev de bello gallico Isti avtor je l. 1890 v izvestju novomeške gimnazije izdal prvi slo­venski priročni slovarček za lektiro klasičnih jezikov pod naslovom Latinsko-slovenska frazeologija k I. knjigi Caesarjevih komentarjev de bel­lo gallico za naše četrtošolce. Frazeološki slovarček v standardni slovar­ski obliki (vsaka stran je razdeljena na dva dela: na levi je latinsko, na desni slovensko besedišče) po poglavjih razlaga besedišče (besede in besedne zveze) prve knjige Cezarjeve Galske vojne106 in po svoji izčrpnosti dosega vse sočasne nemške priročnike za Cezarja, ki so bili v rabi na avstrijskih gimnazijah: 106 Cezarjeva Galska vojna je bila v lektiro IV. gimnazijskega razreda vključena že od l. 1849; prim. Entwurf (1849), 24 (§ 24). a) Eichertov abecedni besednjak,107 b) Prammer-Polaschkov abecedni šolski slovar108 in c) Schmidtov šolski komentar,109 po katerem se Koprivšek pri obrav­ navi najbolj zgleduje. Latinsko-slovenska frazeologija k I. knjigi Caesarjevih komentarjev de bello gallico za naše četrtošolce je le del večjega opusa, komentarja k celotni Cezarjevi Galski vojni, ki je nastajal v letih 1885–1895, vendar nikoli ni izšel. Ohranjen je rokopis tega obsežnega komentarja, ki obsega 94 pol (= 376 strani) in vključuje knjige 2–7; rokopis komen­tarja k 1. knjigi je bil po objavi v izvestju najverjetneje uničen.110 Še obsežnejše Koprivškovo delo je njegov komentar h Korneliju Nepotu (Kornelija Nepota životopise pojasnil Lavoslav Koprivšek);111 ogromno delo, ki je nastajalo sedem let (od 1885 do1892) in obsega 197 pol rokopisnega besedila (= 788 strani; gradivo je obdelano ena­ko kot pri frazeologiji k Cezarju v dveh stolpcih: levo latinsko bese­dišče, fraze ali celi stavki, desno slovenske ustreznice in prevodi), zajema komentar k življenjepisom Kornelija Nepota. Avtor je hotel s svojim delom dijakom ponuditi pripomoček za čim lažji uvod v latin­sko lektiro (Nepotove življenjepise so brali v III. razredu, Cezarjevo Galsko vojno pa v IV. razredu), jim približati Nepotov jezik in misel­nost ter jih navaditi na iskanje ustreznega pomena v slovenščini; obsežno gradivo, pogosto ponavljanje izrazov in besednih zvez ter obsežna pojasnila to potrjujejo. Besedišče je dopolnil tudi z nekate­rimi slovničnimi pravili in napotili na Latinsko slovnico Valentina Kermavnerja ter – na tistih mestih, kjer Nepot namiguje na zgodo­vinske dogodke ali pa je bila vsebina nejasna – z zgodovinskimi poja­snili. Rokopis, ki je bil končan februarja 1892, sta pregledala Janez (Ivan) Fon in Leopold Poljanec. 107 Eichert, O.: Vollständiges Wörterbuch zu den Schriftwerken des Cajus Julius Cäsar und seiner Fortsetzer. Hannover 1861–18807 . 108 Prammer, I.: Schulwörterbuch zu Cäsars Commentarii de bello Gallico. Mit vielen in den Text gedruckten Figuren. Prag 1884. Vse naslednje izdaje so izšle v predelavi Antona Polaschka: Prammers Schulwörterbuch zu Cäsars Bellum Galli­cum. Wien 18972, 19033, 19064, 19115 . 109 Schmidt, J.: Schülerkommentar zu Cäsars Denkwürdigkeiten über den Gallischen Krieg. Für den Schulgebrauch hrsg. von –. Wien 19013 . 110 Rokopis hrani Rokopisni oddelek NUK pod signaturo Ms 1220. Pod to sig­naturo je bil v katalogu Rokopisnega oddelka zabeležen samo komentar h Korneliju Nepotu (gl. op. 111); komentar k Cezarju, ki je bil pridružen ko­mentarju k Nepotu, vendar se zanj ni vedelo, je odkril (in nanj opozoril) avtor te monografije. 111 NUK, Ms 1220, Lavoslav Koprivšek: Kornelija Nepota životopise pojasnil Lavo­slav Koprivšek. Kot je razvidno iz uvoda, je Koprivšek komentar vseskozi dopol­njeval in ga prilagajal; slovnične opombe in napotila je prilagodil najprej Latinski slovnici dr. Josipa Tominška, nato pa še Latinski slovnici dr. Josipa Pipenbacherja. To kaže, da je hotel celoten komentar tudi izdati, kar bi se ob ugodnejših materialnih razmerah nemara tudi uresničilo. V rokopisu je – tako kot nadaljevanje frazeologije k Ce­zarju – verjetno ostal zaradi svoje preobsežnosti. Koprivškovo frazeo­logijo k Cezarju je v letih 1906/07 dopolnil še Janez (Ivan) Fon (La­tinsko-slovenska frazeologija k IV. knjigi Cezarjevih komentarjev de bello Gal­ Lavoslav Koprivšek – rokopis komentarja k Nepotu (str.1 ) lico za naše četrtošolce (1906) in Latinsko-slovenska frazeologija k VI. knjigi Cezarjevih komentarjev de bello Gallico za naše četrtošolce (1907)),112 prvi slovenski komentar k Nepotu pa je l. 1904 oskrbel Anton Jeršinovič (Komentar h Gollingovi izdaji Kornelija in Kurcija za tretji gimnazijski razred). Konec osemdesetih let so slovenski poslanci kranjskega deželnega zbora nadaljevali prizadevanja za slovensko višjo gimnazijo; 112 Priloga 3, Fon (1905/06) in Fon (1906/07). l. 1889 so ponovno sprožili to vprašanje v kranjskem deželnem zboru. Na seji 23. novembra je bil sprejet sklep, naj si deželni odbor pri šolskih oblasteh prizadeva za uvedbo slovenščine kot učnega jezika pri grščini v višjih razredih in za postopno uvedbo slovenskega učnega jezika za slovenske učence v višjih razredih gimnazij v Ljubljani in Novem mestu nasploh; za pridobitev ustreznih knjig je bil odobren poseben kredit (2000 goldinarjev).113 Enak sklep je bil sprejet leto dni kasneje, vendar vidnejših rezultatov ni bilo. WIESTHALERJEV SLOVAR 1894–1918 V začetku devetdesetih let so bili na voljo vsi slovenski učbeniki za pouk latinščine v nižji gimnaziji; na voljo sta bili dve latinski slovnici (Hrovatova in Kermavnerjeva), vadnici za I. in II. razred (Žepič), vadnici za III. in IV. razred (Kermavner) ter latinsko-slovenski slovar za III. in IV. razred (prevod Rožkovega slovarja). Pri grščini je bil učni jezik še vedno nemščina; vsi poskusi, da bi dobili slovenske učne knjige tudi za grščino, so – kot je razvidno iz prejšnjega poglavja – propadli. Leta 1894 je kranjski deželni zbor obnovil prizadevanja za uved­bo slovenskega učnega jezika v višjo gimnazijo; znova je naročil deželnemu odboru, naj kar najhitreje poskrbi za pridobitev sloven­skih učnih knjig za V. in VI. razred in za to uporabi odobrene nepora­bljene kredite.114 Odbor ni ukrepal, in ker tudi leto dni kasneje naročilo ni bilo izpolnjeno, je deželni zbor ponovil zahtevo deželnemu odboru, naj posreduje pri deželnem šolskem svetu, da bi s šolskim letom 1895/ 96, najkasneje pa s šolskim letom 1896/97, na gimnazijah v Ljubljani in Novem mestu pouk verouka, latinščine, matematike in naravoslovja v V. razredu potekal v slovenščini. Hkrati ga je pooblastil za dogovor s profesorji, ki bi lahko napisali učbenike za te štiri predmete, naj se proti nagradi takoj lotijo pisanja knjig, ter ga pooblastil tudi za porabo sredstev v ta namen.115 Omenjena zahteva je bila podana na predlog Ivana Hribarja. 113 Sklep 18. seje 23. novembra 1889. ODZK 30. zv. (1890), 247; Sklep 11. seje 18. novembra 1890. ODZK 31. zv. (1891), 247. 114 Sklep 15. seje deželnega zbora kranjskega (17. februarja 1894). ODZK 34. zv. (1894), 402–403. 115 Zahteva je bila podana na predlog Ivana Hribarja (Stenografični zapisnik štiri­najste seje deželnega zbora kranjskega v Ljubljani dne 14. februarja 1895. ODZK, 35. zv. (1895), 377–386; gl. tudi Deželni zbor kranjski. N 1895, št. 10 (8. ma-rec), 96). Deželni šolski svet je ugodil prošnji za pridobitev učnih knjig (do­ Bleiweis je izrazil pomislek glede Hribarjevega predloga in opozoril, da je deželni šolski svet temu precej nenaklonjen. Deželni predsednik, baron Viktor Hein, je skušal zavreti prizadevanja za uvedbo slovenske­ ga učnega jezika pri latinščini; opozoril je, da še vedno ni na voljo latinsko-slovenskega slovarja. Tedaj se je zaslišal Bleiweisov medklic: »Šuman!« S tem je Bleiweis razkril še eno, doslej neznano področje strokovnega delovanja Josipa Šumana (tudi Slovenski biografski lek­sikon ga ne omenja): slovaropisje. Latinsko-slovenski slovar, ki ga je pripravljal, je bil – kot izvemo iz nadaljevanja deželnozborske debate – še v delu. Izšel ni nikoli, verjetno zato, ker po zasnovanju Wiesthalerje­vega slovarja, ki je izpolnjeval tudi najvišje zahteve, ni bil več aktualen. Hein je opozoril, da Šuman sam pravi, da slovar ne zadostuje potrebam višje gimnazije in da bi bilo zato treba vložiti še veliko truda in vključiti veliko sodelavcev, da bi primerno obdelali vse pisce, ki so vključeni v redno lektiro v višji gimnaziji. Svoj nagovor je zaključil z mnenjem, da brez latinsko-slovenskega slovarja pouk latinščine v slovenščini ni mogoč; učenci naj uporabljajo latinsko-nemški slovar, potem pa naj si pomagajo z nemško-slovenskim. Za Heinom je spet nastopil Ivan Hribar in predlagal, naj se deželni odbor obrne na deželni šolski svet in izposluje zagotovilo, da se bo pričel pouk v slo­venščini takoj, ko bodo priskrbljene knjige. Priznal je, da bo sestava latinsko-slovenskega slovarja povzročila veliko truda, opozoril pa tudi, da je polovica slovarja že dokončana in če se deželni odbor obrne na Josipa Šumana, bo pohitel z delom in ga v letu dni dokončal. Deželni odbor je takoj ukrepal in prosil ravnatelje gimnazij na Kranjskem, naj sporočijo, če so se kateri profesorji pripravljeni lotiti pisanja učnih knjig za omenjene štiri predmete (verouk, latinščina, matematika in naravoslovje). Ravnatelja ljubljanske višje in nižje gim­nazije sta sklicala shod slovenskih profesorjev, med katerimi je četve­rica prevzela sestavo skoraj vseh zahtevanih knjig. Za latinščino so delo prevzeli: a) Fran Wiesthaler, b) Lovro Požar, ki je prevzel pripravo latinske vadnice za III. in IV. razred, in pis z dne 7. decembra, št. 1432), odgovor glede uvedbe slovenskega učnega jezika pa je bil negativen, ker posredovanje zanjo pri ministrstvu za uk in bogočastje ni bilo mogoče, dokler ni bilo slovenskih učnih knjig. Svet je še poudaril, da lahko kandidate (aktivne učitelje) za pisanje učbenikov le pred­laga, ne more pa jih natančno določiti (Letno poročilo o delovanji kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. januvarija do konec decembra 1894. ODZK, 35. zv. (1895), 262–263). c) Franc Brežnik, ki se je lotil priprave latinske vadnice za V. in VI. gimnazijski razred. Za sestavo latinsko-slovenskega slovarja so na srečanju izvolili poseben odbor, ki bi se dogovoril o načinu dela, o obliki slovarja in sodelavcih. V odboru so bili: Fran Wiesthaler (vodja), Maks Pleterš­nik, Rajko Perušek, Ljudevit Lederhas in dr. Lovro Požar. Odbor se je zbral 6. aprila 1895 in po daljšem posvetu določil smernice svojega dela: 1. ker se bo izbor klasikov v V. in VI. razredu zelo verjetno še spre­minjal, ne gre sestaviti le slovarčka za V. in VI. razred, ampak slovar, obsegajoč besedišče vseh latinskih piscev, ki so uvrščeni v gimnazijsko lektiro; 2. slovar naj se zgleduje po Stowasserjevem latinsko-nemškem in Žepičevem latinsko-hrvaškem slovarju, upoštevajo pa naj se tudi večji latinsko-nemški slovarji (Freund, Georges, Heinischen, Klotz) in vsi specialni slovarčki k šolskim klasikom, vendar naj slovar ne bo zgolj prevod, ampak iz znanstvenih in pedagoških razlogov kolikor toliko samostojno delo; 3. slovar naj obsega 60–70 tiskanih pol slovarskega formata; 4. delo se po črkah razdeli med profesorje, ki so pripravljeni sodelo­vati; 5. urednik slovarja naj bo ravnatelj Fran Wiesthaler. Osmega aprila 1895 je Wiesthaler predložil sklepe odbora deželnemu odboru; ta jih je potrdil 27. novembra 1895 (sklep št. 3988) in s tem zaupal Wiesthalerju uredništvo šolskega latinsko-slo­venskega slovarja. Za sodelovanje se je na Wiesthalerjevo povabilo prijavilo 11 profesorjev, ki so oblikovali natančen načrt in si razdelili delo.116 Delo pri slovarju so prevzeli: 1. J. Fon (I), 2. D. Karlin (G, H), 3. L. Lederhas (E), 4. M. Markič (F), 5. M. Petelin (C), 6. L. Pintar (T), 7. dr. J. Pipenbacher (R), 8. M. Pleteršnik (D), 116 Letno poročilo o delovanji kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. januvarija do konec decembra 1895. ODZK, 36. zv., (1896), 244–246; Wiesthaler, F.: Latinsko­slovenski ročni slovar (A–FACILIS). Sestavil ob sodelovanju več šolnikov in ure­dil Fran Wiesthaler, gimnazijski ravnatelj v p. Tiskovne stroške pokril dr. Anton Bonaventura Jeglič, škof ljubljanski. Ljubljana 1923, Predslovje. 9. dr. L. Požar (A, B), 10. dr. M. Suhač (S), 11. A. Tavčar (U, V) in 12. F. Wiesthaler (KLMNOPQXYZ). Kmalu se je na Wiesthalerja obrnilo več duhovnikov in pravni­kov s pobudo, naj slovar razširi na celotno latinsko besedišče in po­leg klasikov vključi še besedišče latinskega prevoda Svetega pisma (Vulgata) ter cerkvene in pravne pisce. Ker ni bilo pričakovati, da se bo kmalu ponudila tako ugodna priložnost, da bi Slovenci dobili splošni latinsko-slovenski slovar, je Wiesthaler, ki se je znašel v precepu med filološko temeljitostjo na eni ter zahtevami, ki so jih narekovali čas in potrebe, na drugi strani, s privoljenjem sodelavcev naslovil na deželni odbor prošnjo za sestavo splošnega (ročnega) slovarja. Deželni odbor je z razpisom z dne 5. februarja 1900 prošnjo odobril.117 Želja po kar največji filološki akribiji je torej prevladala. V izvestju II. državne gimnazije za l. 1896/97 je Wiesthaler poskusno obja­vil odlomek slovarja (gesla N–nescio) z enakim namenom kot 25 let pred njim Janko Pajk: pridobiti mnenja, nasvete in predloge kar najširših krogov.118 Objava je zbudila veliko pozornosti, tudi v nemških krogih.119 Vendar pa so se s to objavo začele težave; nekateri sodelavci so bili zara­di zdravstvenih težav prisiljeni opustiti sprejeto delo, nekaterim poklicne dolžnosti niso več dopuščale časa. Zato je delo napredovalo le počasi in je pa-Fran Wiesthaler 117 Deželni odbor je kot nagrado za slovar izplačal 45 goldinarjev za tiskano polo, Wiesthalerju kot uredniku pa za revizijo rokopisa, redakcijo in zadnjo korekturo tiskanih pol še dodatnih 300 goldinarjev nagrade. Finančno je podprl tudi nakup priročnikov, ki so jih avtorji uporabljali pri sestavi slovar­ja; kupljene knjige so ostale v lasti obeh ljubljanskih gimnazij. Letno poročilo o delovanji kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. januvarija do konec decembra 1895. ODZK, 36. zv. (1896), 244–246. 118 Wiesthaler, F(ran): Odlomek latinsko-slovenskega slovarja (na pokaz). Izvestje c. kr. II. državne gimnazije v Ljubljani 1896/97, III–VI + 1–38 (III–IV – Pred­slovje). 119 LSZg 25 (1897), 127. Fran Wiesthaler, Odlomek latinsko-slovenskega slovarja (na pokaz) dlo predvsem na Wiesthalerjeva ramena. Upanje, da bodo vsi sode­lavci delo opravili tako, kot ga je sam predstavil v izvestju, se ni ures­ ničilo. Obdelano gradivo, ki ga je dobil od sodelavcev, ni bilo primerno za tisk; bilo je zgolj material za sestavo slovarja, vsebinsko in oblikovno nepopoln. Zato je moral sam celotno gradivo predelati, na novo sestaviti in mu dati enovito obliko, skratka napisati skoraj ves slovar, kar je delo zelo zavleklo.120 Aprila 1899 je deželni odbor po nalogu deželnega zbora prosil prosvetno ministrstvo, naj profesorjem, ki so sprejeli pisanje sloven­skih učnih knjig, odobri leto popolnega ali pa vsaj delnega dopusta; prošnja je veljala konkretno za sodelavce pri slovarju. Deželni odbor je naslovil prošnjo tudi na deželno predsedstvo, naj vsaj enega izmed sodelavcev oprosti učnih obveznosti popolnoma, preostale pa polo­vice.121 Wiesthalerjeva odločitev, da v slovar vključi tudi cerkvene pisce in besedila, je zbudila nejevoljo liberalnih krogov. Leta 1901 in 1902 je tudi Anton Aškerc pod psevdonimoma Cicero in Jugurta zahteval izključno slovar klasikov in grajal vključevanje cerkvenih piscev, kar je utemeljeval s tremi razlogi: a) njihova latinščina ni klasična, b) teh avtorjev ni v redni lektiri na nobeni avstrijski gimnaziji in c) vključevanje njihovega besedišča podaljšuje izdelavo slovarja in s tem zadržuje aktiviranje slovenskih višjih gimnazijskih razredov. Izrecno pravi: »Slovenski narod zahteva slovenskih višjih gimna­zij in pomanjkanje latinsko-slovenskega slovarja je glavna ovira, da jih še nimamo!«122 Članek, pisan s prizvokom ironije, končuje s pesi­mistično napovedjo, da bo slovar izšel čez pol stoletja.123 Aškerc se je zmotil za dobrega pol stoletja; slovar bo dokončno izšel l. 2006, ob 110. obletnici začetka dela. Od leta 1900 naprej je Wiesthaler pregledoval slovarsko gradi­vo, ga dopolnjeval in pripravljal za tisk. Leta 1906, ob anketi o slo­venskih učnih knjigah, je bil rokopis za veliki slovar skoraj v celoti dokončan, čakal je le še na zadnjo redakcijo, ki jo je znova prevzel 120 NALj, P štev. 481/46, Zapuščina dr. Franca Jereta – Poročilo ministru Korošcu o Wiesthalerjevem slovarju (11. junij 1929). 121 Letno poročilo o delovanji kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. oktobra 1898 do konca septembra 1899. (Poročilo o 10. seji deželnega zbora 18. aprila 1899). ODZK, zv. 40 (1900), 204. 122 LZ 21 (1901), 868; LZ 22 (1902), 863–864. 123 Na Aškerčev vehementni odziv, s katerim je vnesel v strokovne kroge kar nekaj razburjenja, je ostro odgovoril J. Wester (gl. Wester (1903). Fran Wiesthaler; deželni odbor mu je v ta namen izposloval enoletni dopust. Ob anketi so se prvič konkretneje pogovarjali o sami izdaji slovarja; Josip Wester je predlagal, da bi ga izdajali v sešitkih kakor Pleteršnikov slovensko-nemški slovar; tako bi bilo mogoče prodati več izvodov.124 Po ustanovitvi Društva slovenskih profesorjev je slovar prešel pod okrilje društva; kljub optimističnim napovedim, ki jih je društvo dajalo o njegovem izidu iz leta v leto, se je redakcija vlekla vse do leta 1914.125 124 SN 1906, št. 69 (Poročilo o anketi o slovenskih učnih knjigah). 125 Ilešič-DSP (1910), 475; Ilešič–DSP (1911), 568; Ilešič (1912), 484. 174 Ohranjeno rokopisno gradivo Wiesthalerjevega slovarja Kolikšen je bil pomen slovarja v boju za slovensko višjo gimnazi­jo, dokazuje tudi naslednje. Ko si je Društvo slovenskih profesorjev v šolskem l. 1908/09 prizadevalo za uvedbo slovenščine kot učnega jezika pri latinščini v V. razredu, je ministrstvo zavrnilo zahtevo z izgovorom, da ni latinskega slovarja. Društvo je poskušalo doseči, da bi slovar šteli le za učni pripomoček, ne pa za učno knjigo, vendar ni uspelo; izgovor, da ni slovenskih učnih knjig, je tako ostal še vedno v veljavi.126 Leta 1913 je bilo napovedano, da bi lahko slovar šel v tisk v roku enega leta; ker so bili predvideni tiskarski stroški ogromni, sta Društvo slovenskih profesorjev in Slovenska matica združila moči; odbor društva se je obrnil na deželni odbor, da bi pri ministrstvu izposloval potrebna materialna sredstva, sicer namenjena za izdaja­nje znanstvenih del, v svojo prošnjo pa je oba slovarja (veliki slovar in šolski slovar) vključila tudi Slovenska matica.127 Petnajstega julija 1914 je Fran Wiesthaler deželnemu odboru sporočil, da je večina dela končana, in prosil za tisk slovarja. Zaradi izbruha 1. svetovne vojne deželni odbor kljub Wiesthalerjevemu večkratnemu posredovanju ni poskrbel za tisk; na negativni odgovor je urednik čakal skoraj do konca vojne, dobil pa ga je šele po posredovanju odbora Društva slovenskih profesorjev. 126 Ilešič-DSP (1909), 473–474. 127 Ilešič (1913), 553. 175 RAZMAH UČBENIŠKE PRODUKCIJE V obdobje na prelomu 19. in 20. stoletja sega tudi bogato, a neobjav­ljeno ustvarjalno delo Rajka Peruška. Fran Ilešič v Peruškovem ne­krologu piše, da je imel Perušek bogato znanje, da pa je bil preveč doktrinaren in se ob svojem ostrem temperamentu ni znal podvreči znanstveni materiji, ampak jo je hotel obvladovati.128 S področja kla­sične filologije je v njegovi obsežni rokopisni zapuščini najmarkant­nejši Grški besednjak. 129 Glede na besedišče, ki ga zajema, gre za že izdelan in povsem uporaben šolski slovar, ohranjen v 4 manjših zvez­kih na 772 straneh. Verjetno gre za prevod ali priredbo katerega od nemških šolskih slovarjev; avtor vira in tudi letnice nastanka ne navaja. Slovar ni nikoli izšel. Ohranilo se je tudi 13 snopičev (192 strani) komentarja k Tukididovi Peloponeški vojni (Thukydides: Pel. Krieg); ko­mentar je nedokončan. Grška gesla (besede, besedne zveze, imena) so razložena v nemščini in včasih do­polnjena z latinskimi sopomenka­mi, zato lahko domnevamo, da gre za priredbo katerega od nemških komentarjev. Med leksikološkim gradivom najdemo tudi dve strani priprav na komentar k Herodotu (Herodotos: I–IV); dela ni nadaljeval, že obdelano gradivo pa kaže, da gre Rajko Perušek zgolj za torzo.130 128 NV 24 (1916), 507–508. 129 NUK, Ms 1415, Rajko Perušek: Zapuščina, I. 4. Primerjalno leksikološko gra­divo. 130 V Peruškovi zapuščini se je ohranilo tudi ogromno gradiva z antično temati­ko (NUK, Ms 1415, Rajko Perušek: Zapuščina, I. 5), v katerem se kaže Peru­šek kot zelo plodovit ekscerptor. Veliko zbranega gradiva je posvečenega antičnemu gledališču: opremi gledališč, zgodovini grškega gledališča, gleda­liškim starožitnostim in predstavitvi najznamenitejših gledališč grškega sveta (Dionizijevo gledališče v Atenah, gledališče Heroda Atičana v Atenah, gleda­lišče v Epidavru, Megalopolis, Oropu, Pireju, Torikasu, Eretriji, Sikionu, Asi, Magneziji ob Majandru, Pergamu in na Delosu), ohranil pa se je tudi geselni leksikon za antiko ter dve obsežnejši v slovenščini pisani predstavitvi antič­nih mest, rimskih (Pompeji in Rim, 79 str.) in grških (Atene, Mikene, Olim­pija, Sirakuze, Tirins, Troja, Orhomen, ok. 100 str.) Sredi devetdesetih let so imeli slovenski dijaki na voljo tri učbe­nike, ki so bili prilagojeni ministrskim Navodilom iz l. 1884: Kermav­nerjevo Latinsko slovnico ter Wiesthalerjeve Vadbe za I. in II. razred. Kermavnerjevi vadnici za III. in IV. gimnazijski razred sta izšli tik pred izidom novega učnega načrta in Navodil (1882 in 1883); ker sta bila oba učbenika že skoraj razprodana, je nastala potreba po novih. Za uskladitev učbenikov s specialnodidaktičnimi zahtevami Navodil je bilo treba pripraviti še nove učbenike za III. in IV. razred; to nalogo je prevzel Lovro Požar. Nastanek Požarjevih učbenikov je po­vezan z obnovljenimi prizadevanji kranj­skega deželnega zbora za uvedbo slo­venskega učnega jezika v višjo gimnazijo; na njegovo zahtevo je kranjski deželni od­bor skušal kar najhitreje pridobiti potreb­ne učbenike za V. in VI. gimnazijski razred.131 Leta 1896 so izšle Požarjeve La­tinske vadbe za tretji gimnazijski razred; iz­dajo vadnice je finančno podprl kranjski deželni odbor.132 Vadnica je namenjena prevajalskim vajam iz slovenščine v latinšči­no in je v celoti prilagojena Kermavnerje­vi Latinski slovnici; ob vsakem paragrafu so navedena ustrezna poglavja iz slovnice. Pi­sana je v slogu sočasnih avstrijskih vadnic Lovro Požar (npr. Steiner-Scheindlerjeve); je rezultat kombiniranja: a) vsebinsko iztrganih stavkov, s katerimi so dijaki utrjevali novo slovnično zna­nje, in b) tematsko zaključenih odlomkov, s ka­terimi je bilo uresničeno priporočilo ministrskih Navodil, naj bo v pouk vključenih čim več zanimivih in vsebin­sko bogatih odlomkov. Ti odlomki (vsak odlomek je bil na­menjen obravnavi v eni učni uri; obsežnejši so razdeljeni na več delov) so dijake se­znanjali s pomembnejšimi dogodki antič­ne zgodovine (npr. Bitka pri Maratonu, O Bitki pri Termopilah, O bitki pri Salamini …), z znamenitimi osebnostmi antike (O So­lonu, O Hanibalu, O nadarjenosti Temistokle­jevi, O Perikleju …; največ pozornosti je na- Lovro Požar, Latinske vadbe za menjeno Aleksandru Velikemu), z antič­ tretji gimnazijski razred 131 Sklep 15. seje deželnega zbora kranjskega (17. februarja 1894). ODZK 34. zv. (1894), 402–403. 132 Letno poročilo o delovanji kranjskega deželnega odbora za dobo od 1. januvarija do konca septembra 1897. V: ODZK, 37 (1897), 192. nimi ljudstvi (O Scitih ...), z drugimi aktualnimi starinoslovnimi vidi­ki (Najstarodavnejši zdravniki, O sofistih ...), nekateri odlomki pa so bili namenjeni tudi gradnji značaja (O pravem prijateljstvu). Izbrani odlomki so večinoma priredbe odlomkov iz obeh avtorjev, s kateri­ma se je začenjala latinska lektira v III. razredu (tudi naslovi odlom­kov to potrjujejo): iz Kornelija Nepota in Kurcija Rufa, pa tudi mno­gi vsebinsko iztrgani stavki zajemajo snov iz obeh omenjenih avto­rjev. S tem je bila uresničena zahteva učnega načrta po tesnejšem navezovanju slovničnega pouka na lektiro. Vadnica obsega preva­jalske vaje k naslednjim poglavjem: a) uvod v skladnjo (ujemanje subjekta in predikata), b) sklonoslovje, c) raba predlogov in č) sklad krajevnih imen. Dopolnjena je z obsežnim slovensko-latinskim slovarjem, avtor pa kot pomoč pri prevajanju dijakom ob posameznih besedah, be­sednih zvezah ter težjih ali še neobravnavanih slovničnih konstrukci­jah v oklepaju ponudi namig (pomen, čas, naklon, sklon ipd.), kar uporabnost vadnice še poveča. Z izidom Požarjevih Vadb za III. razred so imeli dijaki v sloven­skih vzporednicah na gimnazijah na voljo za prve tri razrede učbeni­ke, prilagojene učnemu načrtu in ministrskim navodilom; za popol­no oskrbo nižje gimnazije s slovenskimi učbeniki je manjkal še učbe­nik za IV. razred, s tem pa je obstajala potencialna nevarnost ponov­nega ugovora šolskih oblasti glede pomanjkanja ustreznih učnih pri­pomočkov. Zadrego je znova rešil Lovro Požar, ki je že pripravljal tudi vadnico za IV. razred. Leta 1898 je kranjski deželni zbor znova posegel na področje učbeniške produkcije; deželnemu odboru je bilo naročeno, naj pri­dobi profesorje, ki bi bili za pouk verouka, matematike, naravoslovja in latinščine v V. in VI. gimnazijskem razredu pripravljeni napisati potrebne učne knjige, ter se z njimi dogovori glede roka in nagrade, takoj, ko bodo knjige napisane, pa naj stopi v stik z deželnim šolskim svetom, da ta izposluje pri ministrstvu dovoljenje za pouk naštetih predmetov v slovenščini na gimnazijah v Ljubljani, Novem mestu in Kranju.133 Dve leti kasneje se je deželni zbor znova obrnil na deželni odbor in ponovil zahtevo iz l. 1898.134 133 Sklep XVII. seje 28. februarja 1898. V: ODZK 39, (1898), 462; Učni jezik (1913), 8. 134 Sklep X. seje 24. aprila 1900. Učni jezik (1913), 8. Leta 1901, pet let po izidu Latinskih vadb za tretji gimnazijski razred, je Lovro Požar izdal še Latinske vadbe za četrti gim­nazijski razred, ki so enako kot Vadbe za tre­tji razred prilagojene Kermavnerjevi slov­nici in sestavljene po enakem načelu: s kombiniranjem poglavij z vsebinsko iztrga­nimi stavki in vsebinsko zaključenih od­lomkov, pri katerih v duhu zahteve po na­vezovanju slovničnega pouka na lektiro prevladujejo prirejeni stavki in odlomki iz Cezarjeve Galske vojne kot rednega dela lektire IV. razreda. Vaje zajemajo poseb­nosti pri rabi samostalnikov, pridevnikov in zaimkov, rabo časov, rabo naklonov, od­visnike, nedoločne glagolske oblike in odvisni govor. Vadnica za III. razred je bila v rabi od šolskega l. 1897/98 na gimnazijah v Lju­ bljani (I. (klasična) gimnazija in II. (real­ na) gimnazija), v Celju, Kranju in Novem mestu, na mariborski gim­ naziji od l. 1904, na škofijski gimnaziji v zavodu sv. Stanislava od usta­ novitve naprej, vadnica za IV. razred pa od šolskega l. 1901/02. Obe vadnici so uporabljali do šolskega l. 1912/13, ko sta ju nadomestili Pipenbacherjevi vadnici. Leta 1903 se je deloma uresničila zahteva kranjskega deželnega zbora iz l. 1898, ko je Frančišek Brežnik, takrat profesor v Ljubljani, izdal Latinske vadbe za peti in šesti gimna­zijski razred. Brežnik je svojo 109 strani obsegajočo slovensko-latinsko vadnico, ki jo je izdelal na osnovi Kermavnerjeve Latinske slovnice, v skladu z Navodili iz l. 1900 navezal na lektiro. Vadnica je razdeljena na dva dela: a) oddelek A. Vključuje vaje za V. gim­nazijski razred; vaje so vezane na av­torje lektire V. razreda. Največ je pri­rejenih odlomkov iz Livija (zlasti iz 1. in 21. knjige; Enej pride v Italijo, Usta­novitev Rima, Prvi dogodki druge punske vojne ...); b) oddelek B. Obsega vaje za VI. gimnazij­ski razred; vaje se navezujejo na lektiro VI. razreda. Večinoma gre za prirejene odlomke iz Salustijevih del (Jugurtinska vojna, Katilinova zarota), ki jih dopol­njujejo še odlomki iz Livija in Cicerona. Oba oddelka dopolnjujejo še opombe za pomoč pri prevajanju posameznih odlomkov ter slovensko-latinski slovar. Vadnica je ponudila priložnost za uveljavljanje pravice do slovenskega učne­ga jezika tudi v višji gimnaziji, vendar se je kot učbenik zelo slabo uveljavila. Kljub temu da je bila odobrena in dotiskana že junija 1903 in bi lahko bila s šolskim l. 1903/04 že v uporabi, je niso uporabljali nikjer do šolskega leta 1908/09. Redno je bila v rabi na škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu in na gimnaziji v Mariboru od šolskega l. 1908/09 do začetka tridesetih let. Na kranjski gimnaziji je bila predvide­na za rabo pri pouku v V. in VI. razredu od l. 1909 naprej, vendar samo v primeru, če se uveljavi odlok o slovenščini kot učnem jeziku v višji gimnaziji.135 Na novomeški gim­naziji je bila izbirni učbenik, in sicer samo v šolskem l. 1909/10. O vzrokih za njeno spregledovanje lahko le ugibamo, vendar je glede na dejstvo, da jo je ministrstvo potrdilo in s tem priznalo njeno pri­mernost, verjetno šlo za namerno prezrtje od šolskih oblasti, ker bi bil z njo izrinjen nemški učni jezik pri latinščini v obeh razredih. Frančišek Brežnik je nameraval napisati tudi vadnico za VII. in VIII. razred. Ali je vadnica dejansko tudi nastala, ni znano, zagotovo pa ni izšla, najverjetneje zaradi slabih izkušenj z vadnico za V. in VI. razred.136 Leta 1904 je Anton Jeršinovič v gimnazijskem izvestju gimnazije 135 Leta 1908 je bil za utrakvistično državno gimnazijo v Kranju sicer izdan pose­ben odlok, da se na gimnaziji sukcesivno uvede slovenski učni jezik pod po­gojem, da so za to na voljo aprobirani učbeniki in učni pripomočki, in da se s šolskim letom 1908/09 verouk in grščina v V. razredu poučujeta v slovenščini (prim. K.-U.-Min.-Erl. v. 22. September 1908, Z. 27245; Halma-Schilling (1911), 15; Wester (1920), 3.), vendar se določila odloka niso uresničevala. 136 SN 1906, št. 69. v Kranju za šolsko l. 1903/04 izdal drugi priročnik za lektiro klasič­nih jezikov, Komentar h Gollingovi izdaji Kornelija in Kurcija za tretji gimnazijski razred, 137 ki je l. 1904 izšel tudi kot samostojna publikaci­ja. Komentar je navezal na hrestomatijo iz Kornelija Nepota in Kur­cija Rufa, ki jo je l. 1903 pripravil Josef Golling. Golling je pred to izdajo oskrbel 6. in 7. izdajo (1894 in 1897) Schmidt-Gehlenovega izbora iz Kurcija Rufa in Kornelija Nepota, l. 1903 pa je pripravil svoj izbor, okrajšan in prilagojen v skladu s priporočili Navodil iz l. 1900.138 Izbor iz Nepota je obsegal Miltiadov, Temistoklov, Aristidov, Kimonov, Epaminondov in Pelopidov življenjepis, iz Kurcija Rufa pa izbrana poglavja iz Memorabilia Alexandri Magni; oba izbora sta se 137 Jeršinovič, A(nton): Komentar h Gollingovi izdaji Kornelija in Kurcija za tretji gimnazijski razred. Jahresbericht des k. k. Kaiser Franz Joseph-Staatsgymnasi­ums in Krainburg 1903/04, 54–72. 138 Golling, J.: Chrestomatie aus Cornelius Nepos und Q. Curtius Rufus. Mit erklären­den Anmerkungen hrsg. von –. Wien 1903; Golling, J.: Memorabilia Alexandri Magni et aliorum virorum illustrium. Zum Schulgebrauch hrsg. von K. Schmidt und O. Gehlen. 6. gekürzte Auflage besorgt von Josef Golling. 18946, 18977 (hrestomatija iz Kurcija Rufa in Kornelija Nepota). dosledno držala seznama pripo­ ročene lektire iz obeh avtorjev. Jeršinovičev komentar je meša­nica komentarja in priročnega slovarčka; v njem razloži pome-ne ali ponudi prevode besed, be­sednih zvez in nekaterih slovnič­nih konstrukcij, včasih z napoti­li na Kermavnerjevo Latinsko slovnico (ta so kmalu postala ne­uporabna, ker je bila slovnica povsem razprodana), ter sumar­no razloži nekatere realije. Pri delu se je opiral na Gollingovo Besedišče k Schmidt-Gehlenovi iz­daji (to dokazuje primerjava), ga nekoliko priredil in precej okraj­šal. Čeprav so Navodila iz l. 1900 Anton Jeršinovič, Komentar h Kurci­ju Rufu – primer še vedno odsvetovala rabo tovrstnih pripomočkov (praksa je bila povsem drugačna), so bili takšni komentarji in priročni slovarji za slovenske razmere nuja (latinskega slovarja še ni bilo, Rožkov slovar pa je obsegal samo Ne­potove življenjepise) in začasna rešitev v času priprave velikega (Wiesthaler­jevega) latinsko-slovenskega slovarja.139 V letih 1905 in 1906 so področje srednjega šolstva, njegovega boja za uveljavljanje slovenskega učnega jezi­ka in za nastajanje slovenskih učnih knjig zaznamovali trije prelomni do­ škof dr. Anton Bonaventura Jeglič godki: 139 Recenzijo Jeršinovičevega komentarja z nekaj kritičnimi pripombami in pred­logi za izboljšavo je napisal Janez Fon v ZföG 57 (1906), 472–473; očital mu je zelo spartanski pristop, precej mačehovski odnos do frazeologije in precej tiskarskih napak. 1. ustanovitev prve slovenske gimnazije, 2. anketa o slovenskih učnih knjigah za srednje šole in 3. ustanovitev »Društva slovenskih profesorjev«. Neposredni povod za ustanovitev prve povsem slovenske gimna­zije, zasebne škofijske gimnazije v Šentvidu nad Ljubljano, je bil shod slovenskih visokošolcev avgusta 1898 v Narodnem domu v Ljubljani, na katerem so liberalno usmerjeni visokošolci označili katolištvo kot stvar nazadnjaštva, zato je škof dr. Anton Bonaventura Jeglič kot pro­tiutež liberalizmu in protiverskemu razpoloženju, ki je po njegovem mnenju prevladovalo na avstrijskih gimnazijah, konec avgusta 1898 sklenil, da bo zgradil slovensko gimnazijo. Gimnazija, ki je bila sicer zasebna, a so njena spričevala imela pravico javnosti, je začela delo­vati l. 1905.140 ANKETA O SLOVENSKIH UČNIH KNJIGAH ZA SREDNJE ŠOLE LETA 1906 Dvanajstega februarja 1906 je na pobudo Franca Hubada, tedanjega deželnega šolskega nadzornika, Fran Wiesthaler, ravnatelj II. državne gimnazije v Ljubljani, sklical profesorje ljubljanskih srednjih šol na pogovor o slovenskih učnih knjigah.141 Anketa, ki ji je predsedoval Wiesthaler, udeležilo pa se je je več kot 20 ljubljanskih profesorjev – zastopane so bile vse stroke –, je potekala v dveh delih. Udeleženci so se prvič sešli 12. februarja v prostorih I. državne gimnazije v Ljubljani, ko je beseda tekla o položaju slovenščine na naših srednjih šolah. Vsi udeleženci so potrdili glavno načelo, da mora pouk na vseh sloven­skih srednjih šolah potekati v materinščini. To je pomenilo v prvi vrsti spremembo pri pouku grščine, ki je potekal samo v nemščini, in uvedbo slovenščine kot učnega jezika tudi v višje razrede gimnazij, s tem pa tudi ustrezne spremembe pri pouku nemščine. S tem namenom so izvolili posebne odseke, ki naj bi preučili, katere učne knjige še manjkajo in katere bi bilo treba napisati na novo. Drugič so se udeleženci pod Wiesthalerjevim predsedstvom sešli 21. februarja; tokrat se je posvetovanja udeležil tudi deželni šolski nadzornik Franc Hubad, ki je obljubil pomoč in podporo pri prizadevanjih za prido­bivanje šolskih knjig, ter opozoril, da morajo ustrezati sodobnim znanstvenim in specialnodidaktičnim merilom, pri čemer je posebej 140 Ciperle (1979), 58; Jernejčič (2001), 4–11. 141 SN 1906, št. 68–70. 184 priporočil hospitiranje na srednjih šolah v tujini (še posebej obisk poletnih teča­jev v Jeni). Pred razpravo so na predlog ravnatelja Senekoviča izvolili »osrednji ljubljanski odbor«, v katerem je bil po en predstavnik vsake stroke, njegova naloga pa je bila posredništvo med širšo javnostjo, ki jo zanima problematika šol­stva in učnih knjig, ter pisci knjig; odborniki so odgovarjali na strokovna vprašanja in poizvedbe ter sprejemali nasvete in priporočila glede šolskih knjig. Za vodjo odbora je bil izbran Fran Wiesthaler, ki je bil obenem tudi zastop­nik in poročevalec za področje klasične filologije. Razprava v nadaljevanju je bila posvečena učnim knjigam za posamezne predmete na gimnazijah, realkah in učiteljiščih, največ pozornosti pa so posvetili knjigam za klasične jezike. Stanje učbenikov za klasične jezike je bilo naslednje. Za pouk latinščine v nižji gimnaziji so bile na voljo vse potrebne knjige: ker je Kermavnerjeva Latinska slovnica pošla, avtor pa ni hotel prevzeti nove izdaje, je novo slovnico napisal dr. Josip Tominšek. Franc Brežnik, ki je l. 1903 izdal Latinske vadbe za peti in šesti gimnazijski razred, je imel v načrtu tudi latinske vadbe za VII. in VIII. razred, s čimer bi bila la­ tinščina kot predmet oskrbljena z vsemi slovenskimi učbeniki. Še vedno pa ni bilo latinsko-slovenskega slovarja, ki bi zadostil vsem strokovnim in pedagoškim potrebam; edini latinsko-slovenski (Rožkov) slovar ni več zadostoval za pouk v nižji gimnaziji, ker sta bila v sklop redne lektire v nižji gimnaziji vključena dva avtorja, katerih besedišče Rožkov slovar ni zajemal: Kurcij Ruf in Ovidij. Rokopis Wiesthalerjevega slovarja je bil sicer dokončan, potrebna pa je bila še temeljita redakcija, ki jo je prevzel glavni urednik Wiesthaler (deželni odbor mu je s tem namenom izposloval celoletni dopust). Več težav je bilo pri grščini. Še vedno ni bilo na voljo ne učnih knjig ne slovarja. Glede učbenikov je ravnatelj dr. Lovro Požar opozo­ril, da ima Josip Šuman (tedaj dvorni svetnik) v rokopisu pripravlje­no Grško slovnico in Grško vadnico, ki bi jo bilo mogoče v kratkem času predelati (od njunega nastanka je minilo že 25 let) in prilagoditi trenutnim zahtevam. Glede grško-slovenskega slovarja pa je Maks Pleteršnik predlagal, da bi za grške klasike v višji gimnaziji izdelali specialne slovarčke, ki bi nastali neprimerno hitreje kot veliki slovar; in kot je pokazalo kasnejše delo na področju pisanja učbenikov, je bil Pleteršnikov predlog dobro sprejet. Februarska anketa je sovpadala s predreformnim obdobjem, ko so se med šolniki avstro-ogrske monarhije vse pogosteje pojavljale zahteve in predlogi po temeljiti prenovi šolstva. Bila je nekakšna uver­tura v reformno obdobje, glede na izražena izhodišča in nakazane smernice na področju šolstva (uvedba slovenščine kot učnega jezika v višjo gimnazijo, pridobitev slovenskih učnih knjig) pa tudi idejna osnova delovanja Društva slovenskih profesorjev, ki je bilo ustanov­ljeno še isto leto in je začelo v praksi uresničevati predloge ankete. »ZLATA DOBA« UČBENIKOV ZA KLASIČNE JEZIKE (1906–1918) Leta 1906 je dr. Josip Tominšek kot nadomestilo za Kermavnerjevo Latinsko slovnico v zelo kratkem času pripravil novo Latinsko slovni­co. 142 Zgledoval se je po sočasnih avstrijskih slovnicah, najbolj po Stei­nerjevi predelavi Scheindlerjeve Latinske šolske slovnice, 143 delno tudi po Kermavnerjevi slovnici. Slovnica, ki obsega 242 strani, je zelo pre­gledna; vse bistvene informacije so krepko tiskane, opomb pod črto je zelo malo in so večinoma vključene v besedilo pod posameznimi poglavji, dopolnjujejo jo pregledne in nazorne tabele in seznami. Po obsegu je povsem enaka Kermavnerjevi slovnici, le razporeditev snovi je nekoliko drugačna. Še vedno ohranja ustaljeno zaporedje (uvod (pisava, izgovarjava, naglas) – glasoslovje – oblikoslovje (obrav­nava vseh besednih vrst) – besedotvorje – skladnja – stilistika (besedni red, tropi, figure, prozodija, hiat) – dodatki (metrika, koledar, denar, mere)), drugače kot Kermavnerjeva slovnica pa nedoločnih glagol­skih oblik in iz njih tvorjenih konstrukcij ne obravnava na koncu, ampak za sklonoslovjem. Delo je zaradi pomanjkanja učbenikov nasta­jalo v naglici, kar so pokazale številne pomanjkljivosti, na katere je v svoji obsežni recenziji, objavljeni v ZföG, opozoril Josip Pipenbacher, ki je poudaril, da lahko postane ob temeljiti reviziji v vseh pogledih uporaben učbenik.144 Do ponovne izdaje ni prišlo, ker jo je nado­ 142 SN 1907, št. 69. Prim. tudi Tominšek (1901), 23; Tominšek (1906), 52–53. 143 Steiner, J.; Scheindler, A.: A. Scheindlers Lateinische Schulgrammatik. Hrsg. von –. 18912–192813 . 144 Prim. Pipenbacher (1907). mestila l. 1910 nastala Pipenbacherjeva slovnica; tako smo Slovenci v razdobju štirih let dobili kar dve latinski slovnici, ki sta pomenili stvarno konkurenco.145 Tominškovo slovnico so uporabljali od šolskega l. 1908/07 naprej v nižjih gimnazijskih razredih na gimnazijah v Ljubljani (I. (klasična) in II. realna), v Šentvidu, Celju, Kranju in Novem mestu, na mariborski gimnaziji pa od l. 1909 naprej; na šentviški gimnaziji je bila do l. 1913 standardni učbenik tudi v višji gim­naziji. Od šolskega l. 1911/12 naprej jo je počasi izpodrivala Pipenbacherjeva slovnica, ki jo je povsem nadomestila do šolskega l. 1913/14; v Mariboru, kjer je bil Tominšek ravnatelj, so jo uporabljali še v šolskem l. 1914/15. Koprivškova Latinsko-slovenska fraze­ologija k I. knjigi Caesarjevih komentarjev de bello gallico za naše četrtošolce, objavljena l. 1890, je l. 1906 dobila nadaljevanje, ko je Janez Fon v Izvestju B (izvestje sloven­skih vzporednic) celjske gimnazije za šol­sko l. 1905/06 objavil Latinsko-slovensko frazeologijo k IV. knjigi Cezarjevih komen­tarjev de bello Gallico za naše četrtošolce. 146 Pri obravnavi je posnemal Koprivškov pristop; enako kot predhodnik se je zgledoval po Schmidtovem šolskem ko­mentarju k Cezarju.147 Leta 1907 je v Iz­vestju B objavil še Latinsko-slovensko fra­zeologijo k VI. knjigi Cezarjevih komentarjev de bello Gallico za naše četrtošolce. 148 145 Ilešič, F.: Pipenbacher Jos. dr.: Latinska slovnica. Sn 9 (1911), 62–63. 146 Fon, J(anez): Latinsko-slovenska frazeologija k IV. knjigi Cezarjevih komentarjev de bello Gallico za naše četrtošolce. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Cilli 1905/06, 1–29. Izvestje B. 147 Schmidt, J.: Schülerkommentar zu Cäsars Denkwürdigkeiten über den Gallischen Krieg. Für den Schulgebrauch hrsg. von –. Wien 19013 . 148 Fon, J(anez): Latinsko-slovenska frazeologija k VI. knjigi Cezarjevih komentarjev de Fonovi frazeologiji sta prva v vrsti priročnih slovarčkov, k pisa­nju katerih so dali pobudo udeleženci ankete l. 1906, zanje pa si je prizadevalo tudi Društvo slovenskih profesorjev kljub temu, da so ministrska navodila še vedno odsvetovala uporabo tovrstnih pripo­močkov in je tudi dr. Josip Tominšek kot vodilni metodik za klasične jezike pri nas v svoji razpravi o grščini opozarjal, da dijaku ne sme biti ponujeno preveč.149 Tendenca po uporabi pripomočkov je bila zelo močna, kar se je zrcalilo v njihovi bogati produkciji, podpirale pa so jo tudi vse glasnejše reformne zahteve. Najmočnejši razlog je bil finančni, saj si slovensko šolstvo zaradi težkih finančnih razmer drugega preprosto ni moglo privoščiti; zato tudi ni bilo mogoče priča­kovati, da bi lahko kmalu dobili slovar za klasične jezike. Grško-slo­venski slovar je bil šele v načrtih, za Wiesthalerjev latinsko-slovenski slovar pa zaradi obilice dela z usklajevanjem in dopolnjevanjem gra­ bello Gallico za naše četrtošolce. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Cilli 1906/07, 1–30. Izvestje B. 149 Tominšek, J.: Grščina. PL 2 (1903), 13–43. diva sploh še ni bilo upanja na skorajšnji izid. Zaradi finančne stiske je bilo a priori zavrnjeno tudi izdajanje originalnih tek­stov. Leto 1908 je zaznamovala bogata učbeniška produkcija. Izšla je nova latin­ska čitanka za tretji razred, Latinska čitan­ka za tretji gimnazijski razred, avtorja Jan­ka Košana. Čitanka obsega izbor iz Kor­nelija Nepota in Kurcija Rufa, z njo pa je avtor presegel okvir priporočene lektire (kot jo najdemo v Gollingovem izboru in v Jeršinovičevem komentarju)150 in jih pri Nepotu poleg ustaljenih šest življenjepi­sov (Miltiad, Temistokles, Aristid, Kimon, Epaminondas, Pelopidas) v skladu z re­formnimi tendencami po razširitvi izbo­ra lektire dodal še pet: Pavzanijevega, Li­zandrovega, Trazibulovega, Agezilajeve­ga in Hamilkarjevega, pri Kurciju Rufu pa je izbral devet najznamenitejših od­lomkov iz življenja Aleksandra Velikega (gordijski vozel, bitka pri Isu idr.; latin­sko besedilo dopolnjuje tudi zemljevid Aleksandrovega imperija in Grčije). Dru­go izdajo je čitanka doživela l. 1923. Ker še ni bilo latinsko-slovenskega slovarja, Rožkov Slovnik pa Kurcija Rufa ni vključeval, je Košan hkrati s čitanko izdal abecedni Latinsko-slovenski slovar k Latinski čitanki za tretji gimnazijski razred. Slovar odlikujeta preglednost in nazor­nost; pri glagolih in samostalnikih so na­vedene vse slovarske oblike, sumarno so pojasnjena tudi vsa lastna imena. Poseb­no pozornost avtor posveča skrbi za kla­sično latinščino; s posebno oznako (*) opozarja učence, naj besede, besedne zveze ali konstrukcije ne uporabljajo v 150 Gl. op. 137 in 138. latinskih pisnih nalogah. Kot dopolnilo in pomoč pri prevajanju so lahko dijaki uporabljali tudi Jeršinovičev Komentar h Gollingovi izdaji Kornelija in Kurcija za tre­tji gimnazijski razred. Za pomoč pri prevajanju lektire iz Livija v VI. gimnazijskem razredu je An­ ton Jeršinovič izdal Livijev komentar. I. del – 1. knjiga. Avtor v zelo kratkem in zgolj informativnem uvodu predstavi Livija in njegovo delo, obširni, po poglavjih ob­delani komentar pa je mešanica komen­tarja in priročnega slovarčka z razlagami pomenov, ponujenimi prevodi besed, besednih zvez in nekaterih slovničnih konstrukcij. Komentar je nastal po vzoru Gollingovega šolskega komentarja k Li­vijevi 1. knjigi (1904);151 to potrjujeta sama oblika komentarja in način obrav­nave. Delo je založilo Društvo slovenskih profesorjev, tiskarske stroške (delo je na­ tisnila »Katoliška tiskarna« zaradi najkrajšega roka za natis) pa mu je povrnil kranjski deželni odbor, ki je obljubil, da bo podprl tudi tisk komentarja k 21. knjigi.152 Poseben mejnik pri pouku klasičnih jezikov pomeni l. 1908 z izidom prvih slovenskih učbenikov za pouk grščine: Grške slovnice in Grške vadnice dr. Josipa Tominška, s katerima je avtor postavil teme­lje za pouk grščine. Uvedba slovenskega učnega jezika tudi pri grščini (v slovenščini so grščino poučevali samo na šentviški gimnaziji), pred­videna za gimnazije na Kranjskem za l. 1908 v primeru, da so na voljo ustrezni aprobirani učbeniki, bi ostala samo na papirju, ko bi Tominšek v roku enega leta ne pripravil potrebnih učbenikov.153 V uvodu avtor poda nekaj osnovnih podatkov o grščini in grških narečjih, snov pa je razdeljena na 5 delov: 1. glasoslovje, 151 Golling, J.: Schulkommentar zu Livius. Von –. I. Zu Buch I. Wien 1904. II. Zu Buch XXI. Wien 1905. 152 Ilešič (1909a), 474; obvestilo o izidu v LZ 29 (1909), 57–58. 153 Wester, J.: Dr. Jos. Tominškove grške učne knjige v slovenskem jeziku. LZ 29 (1909), 570–571. 2. sklanjatev (obravnava samostalnikov, pri­devnikov, števnikov, zaimkov in prislo­vov), 3. spregatev (glagoli na -w, glagoli na -mi, verba anomala) 4. skladnja (uvod, sklonoslovje, predlogi, verbum infinitum, prosti in zloženi stavek (priredje, podredje), oratio obliqua, nikal­nice), 5. dodatki (koledar, mere, denar, Homer­ jeva metrika in jezik, Herodotov jezik). Slovnico odlikuje preglednost in ekono­ mičnost, po katerih presega najbolj upora­bljano, l. 1919 nastalo Bradačevo slovnico (Bradačeva slovnica npr. skoraj nima sklo­noslovja). Vsi naslovi so krepko tiskani, prav tako vsi za uporabnika bistveni podatki, po­sebnosti so tiskane okrepljeno ali razmak­njeno, kar daje jasen in strnjen pregled nad snovjo. Pri obravnavi nekaterih poglavjih opozori na ustrezna poglavja iz svoje Latin­ske slovnice. Slovnico dopolnjuje v celoti na njej zasnovana Grška vadnica; vaje so prirejene za posamezna poglavja v slovnici. Vsako poglavje vadnice vključuje dva dela: 1. vaje za prevajanje iz grščine v slovenšči­no in 2. vaje za prevajanje iz slovenščine v gršči­no. Vaje večinoma obsegajo posamezne nepovezane stavke, posebej dragocene pa so tematsko zaključene prirejene zgodbe, ki jih avtor vključi že po prvem mesecu učenja, npr. Krez (Kroi ~ so~), Had ( O Aidh~); zgod- J { be povzema iz: ~ – grških zgodovinarjev (npr. Grob starejšega Kira (Tavrou tou fo~ Kuv ajv rcaiou)), – epikov (Odisej in Polifem (5 zgodb)), – basnopiscev (Krokar in lisica (Kov; ajphx) idr.), rax kailwv – Svetega pisma (Izgubljeni sin (oJ uio;J aj~)) idr. J~ opolwlwv Vaje za utrjevanje skladnje obsegajo samo prevajanje iz slovenšči­ne v grščino. Za pomoč pri prevajanju je včasih v oklepaju ponujena rešitev. Dodani so trije slovarčki: vokabular po poglavjih (gr.-sl.) ter grško-slovenski in slovensko-grški abecedni slovar. Oba učbenika sta bila v rabi od šolskega l. 1907/08 (Ljubljana – I. in II. gimnazija ter škofijska gimnazija Šentvid) oz. 1908/09 (Novo mesto, Kranj) do nastanka Bradač-Osanove Grške slovnice (1919) in Bradačeve Grške vadnice (1920). V izvestju škofijske gimnazije v Šentvidu je l. 1908 izšel Slovarček k I. spevu Iliade avtorja Antona Koritnika. 154 Delo je nastalo na osnovi 3. izdaje Christove šolske izdaje Homerja,155 pri delu pa je avtor po­segal po že obstoječih grških splošnih in specialnih slovarjih, slovnicah in priročnikih (navaja jih na koncu). V slovarčku so podani pomeni besed in besednih zvez k posameznim verzom; pri posebnostih in oblikah, ki odstopajo od klasičnih, opozori na ustrezna poglavja v Tominškovi Grški slovnici. Pri načinu obravnave se je zgledoval po šolskem komentarju Alwina Kocha k Homerjevi Iliadi in Odiseji. 156 Svetovalca pri nastajanju slovarčka sta bila ravnatelj škofijske gimnazije dr. Ja­nez Gnidovec in dr. Josip Tominšek, ki je pregledal rokopis.157 Leta 1909 je Anton Jeršinovič izdal 2. del komentarja k Liviju: Livijev komen­tar. II. del – 21. knjiga. Komentar, ki je nastal po vzoru Gollingovega komentar­ja k Livijevi 21. knjigi, je obdelan enako kot komentar k 1. knjigi; ob pomoči deželnega odbora ga je izdalo Društvo slovenskih profesorjev.158 Z obema ko­mentarjema je bil dijakom zagotovljen komentar k najbolj priporočenima in tudi najpogosteje izbranima knjigama iz Livijeve lektire. 154 Koritnik, A(nton): Slovarček k I. spevu Iliade. III. Izvestje knezoškofijske pri­vatne gimnazije v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano 1907/1908, 3–18. 155 Christ, A. T.: Homers Ilias in verkürzter Ausgabe. Für den Schulgebrauch von –. Wien–Prag 1890, 19053, 19204 . 156 Koch, A.: Schüler-Kommentar zu Homers Ilias. Wien 1899, 19192; Koch, A.: Schü­ler Kommentar zu Homers Odyssee. Wien 1898, 19202 . 157 Prim. tudi Ilešič (1909a), 474. 158 Ilešič (1910), 475; Sn 7 (1909), 315. Drugi prispevek k poslovenjenju pouka klasičnih jezikov v letu 1909 je bil Slovarček k izbranim Ovidijevim pesmim Sedlmayerjeve izdaje Antona Doklerja. 159 Slovarček s sumarnim uvodom o Ovidi­jem življenju in delu obsega 111 strani in je prvi slovarček h kakšnemu latin­skemu pesniku, če odštejemo besedišče Rožkovega Slovnika k njegovi hrestoma­tiji iz latinskih pesnikov; z njegovim izi­dom so bili na voljo vsi priročniki za la­tinsko lektiro v V. razredu. Navezuje se na najbolj uveljavljeni in uporabljani izbor iz Ovidija na avstrijskih gimnazi­jah, na Sedlmayerjev izbor (7. izdaja iz l. 1907),160 h kateremu sta izšla tudi dva priročnika: 1. Schwertasskov šolski komentar Anton Jeršinovič, Livijev komentar. (1893) in II. del – 21. knjiga 159 Tominšek, J.: Dokler A.: Slovarček k izbranim Ovidijevim pesmim Sedlmayerjeve izdaje. Sn 7 (1909), 257. 160 Sedlmayer, H. S.: Ausgewählte Gedichte des P. Ovidius Naso. Für den Schulge­brauch hrsg. von –. 1884–192210 . 2. Gollingov slovar (1908).161 Dokler je način obravnave v celoti povzel po Gollingovem slo­varju. V izboru je zbranih 69 odlomkov (30 iz Metamorfoz, 5 iz Elegij, 18 iz Fastov, 12 iz Žalostink in 4 iz Pisem s Ponta), med njimi vsi odlom­ki, ki so jih priporočala ministrska Navodila; razložene besede ali be­sedne zveze si sledijo po zaporedju verzov. Pri delu se je avtor opiral na oba že omenjena priročnika (Golling, Schwertassek), dalje na Stowasserjev latinsko-nemški slovar, Wolfov (Cigaletov) nemško-slo­venski in Pleteršnikov slovensko-nemški slovar, Maretičev prevod Me­tamorfoz in Žepić-Divkovićev slovar.162 Slovarček sta pregledala dr. Josip Debevec in dr. Josip Tominšek.163 Tretji prispevek k slovenskim učbe­nikom v letu 1909, ki je skupaj s Koritni­kovim Slovarčkom k I. spevu Iliade v pre­cejšnji meri pokril potrebe grške lektire v V. razredu, je Ksenofontov slovar (k dr. Karla Prinza »Izboru iz Ksenofonta«) avtorja dr. Josipa Tominška. 164 Abecedni slovar v obsegu 106 strani, dopolnjen s 26 slikami, ki nazorneje kažejo pomen ene od besed na posamezni strani (npr. voz s srpi (a{rma drepanhfovron), stadion (stav dion) ...), je izšel na Dunaju. Avtor ga je priredil na osnovi: a) Prinzevega slovarja h Ksenofontu, ki je bil dodan njegovemu izboru,165 in b) Gemollovega šolskega slovarja h Kse­ nofontovim delom.166 Odprto ostaja vprašanje, zakaj se je 161 Schwertassek, C. A.: Schülerkommentar zu Heinrich Stephan Sedlmayers Ausge­wählten Gedichten des P. Ovidius Naso. Prag–Wien 1893–19195; Golling, J.: Com­mentar zu P. Ovidii Nasonis carmina selecta. Hrsg. von Josef Golling. Nebst Vo­cabularium und grammatischer Einleitung. Wien 18972 . 162 Maretić, T.: Publija Ovidija Nazona Metamorfoze. Preveo –. Zagreb 1907; (Žepić, S.;) Divković, M.: Latinsko hrvatski rječnik za škole. Zagreb 1881, 18992 . 163 Ilešič (1909a), 474, 800. 164 Prim. tudi Ilešič (1909a), 473–474; Ilešič (1910), 475. 165 Prinz, K.: Auswahl aus Xenophon: enthaltend Abschnitte aus der Anabasis, den Hellenika, der Kyupädie und den Memorabilien. Teil I. Einleitung und Text. Wien– Leipzig, 1908. Teil II. Erklärende Anmerkungen und Wörterbuch. Wien, 1908. 166 Gemoll, W.: Schulwörterbuch zu Xenophons Anabasis, Hellenika und Memorabi­lien. Leipzig 1901, Leipzig–Wien 1920. Josip Tominšek – primer iz Ksenofontovega slovarja Tominšek odločil za Prinzev izbor in ne za najbolj uveljavljeni Schenklov izbor iz Ksenofonta.167 Prinzev izbor in Tominškov slovar 167 Schenkl, K.: Chrestomathie aus Xenophon, aus der Anabasis, der Kyrupädie, den Erinnerungen an Sokrates zusammengestellt und mit erklärenden Anmerkungen und einem Wörterbuche versehen. Von –. 18572–192217 . sta bila v rabi na vseh gimnazijah do l. 1918, po propadu Avstro­-Ogrske pa na preostalih treh klasičnih gimnazijah (Ljubljana, Maribor, Šentvid) do izida Južničeve Grške čitanke l. 1933. Grško lektiro V. razreda je isto leto dopolnil še Slovarček k II. in III. spevu Iliade avtorja Antona Koritnika. 168 Slovarček, ki je narejen po vzoru slovarčka k I. spevu Iliade, je izšel v izvestju škofijske gimna­zije za šolsko l. 1908/09, še isto leto pa je kot posebna publikacija izšel združeni ponatis vseh treh Koritnikovih slovarčkov (Slovarček k I., II. in III. spevu Iliade). Z njegovim izidom je bila grška lektira V. razreda, za katero sta bila po novem učnem načrtu iz l. 1909 predvi­dena izbor iz Ksenofonta (ali Arijana) ter Homerjeva Iliada v obsegu ok. 2–3 knjige169 v celoti oskrbljena s slovenskimi priročniki. Leta 1910 je dr. Josip Tominšek izdal Fr. Wiesthalerjeve Latinske vadbe I. del za prvi gimnazijski razred. Četrto izdajo uveljavljene Wies­thalerjeve vadnice je predelal za potrebe svoje slovnice in jo priredil v skladu z učnim načrtom iz l. 1909. Obravnava snovi je povsem pri­lagojena Tominškovi slovnici; vaje k posamezni snovi so dopolnjene z ustreznimi poglavji iz slovnice, kjer se najde snov, zajeta v vajah, nekaj slovničnih dopolnil najdemo tudi na koncu v slovarju. Obravnava snovi, pri kateri se izmenjujejo latinsko-slovenske in slovensko-latinske vaje, od preprostih, kratkih, med sabo vsebinsko nepovezanih stavkov preide na paragrafe, kjer je ves paragraf (znotraj posamezne obravnava­ne snovi) posvečen nekemu substantivu, ki ga najdemo v vsakem stavku (npr. exer­citus), ali pa tematskemu sklopu (npr. sep­tem reges Romani); enako so obdelane tudi vse posebnosti. Tematski sklopi v drugi polovici učbenika, ki obravnava glagol (prvi del obsega samostalnike, pridevni­ke, prislove, števnike in zaimke), preha­jajo v krajše tematske zgodbe (npr. Ap­tum responsum, Scipio Nasica et Ennius ...). Tominšek je veliko Wiesthalerjevih prime­rov priredil (razširil ali okrajšal), veliko 168 Koritnik, A(nton): Slovarček k II. in III. spevu Iliade. IV. izvestje knezoškofijske privatne gimnazije v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano 1908/ 1909, 3–21. Prim. tudi Ilešič (1910), 475 (obvestilo o nadaljevanju dela po izidu Slovarčka k I. spevu). pa jih je povzel nespremenjenih, včasih celotne paragrafe. Izbor pre­govorov, rekov in poučnih zgodb je ohranil večinoma nespremenjen in ga v skladu z ministrskimi Navodili, ki so priporočala vključevanje čim več vsebinsko bogatih in poučnih misli in primerov, še razširil. Tominškova vadnica se enako kot njegova Latinska slovnica ni uveljavila; uporabljali so jo le na I. gimnaziji v Ljubljani in na gimna­ziji v Novem mestu v šolskem l. 1910/11, že naslednje leto pa jo je tudi na teh gimnazijah nadomestila Pipenbacherjeva vadnica. V izvestju kranjske gimnazije za šolsko l. 1909/10 je l. 1910 An­ton Dokler objavil Komentar k Ciceronovim govorom proti Katilini, 170 28 strani obsegajoči priročni slovarček z besediščem k vsem štirim Ciceronovim govorom proti Katilini. Slovarček, ki je začel nastajati l. 1908 in se opira na Nohlov Šolski komentar k Ciceronovim govorom proti Katilini, 171 je izšel tudi v ponatisu kot posebna publikacija.172 Za pokritje potreb latinske lektire v VII. razredu je ob Jeršino­vičevem komentarju k Salustiju in Doklerjevem k Ciceronu manjkal 169 Normallehrplan (1909), 14. 170 Dokler, A(nton): Komentar k Ciceronovim govorom proti Katilini. Jahresbericht des k. k. Kaiser-Franz-Joseph-Gymnasiums in Krainburg 1909/10, 3–28. 171 Nohl, H.: Schülercommentar zu Ciceros Reden gegen L. Catilina und seine Genos­ sen. 1895, 19022, 19233 . 172 Ilešič (1909a), 474; Ilešič (1910), 475; Ilešič (1911), 568. še priročnik k Vergiliju. To vrzel je še isto leto zapolnil Slovarček k I. in II. knjigi Vergilijeve Eneide in k izbranim pesmim iz »Georgica« in »Bucolica« Ru­dolfa Južniča. 173 Pri izboru je avtor upošteval minis­ trska Navodila in v slovarček vključil priporočene odlomke iz: a) Eneide (1. in 2. knjiga), b) Georgika (1, 1–159; 1, 351–514; 2, 109–135 (De varia solis ad gignendas arbores natura); 2, 136–176 (Laudes Italiae); 2, 319–345 (Descriptio veris); 2, 458–540 (Laudes vitae rusticae)) in c) Bukolika (1., 5., 7. in 9. ekloga).174 Ob izidu je avtor že pripravljal slo­varček k 3.–6. knjigi Eneide, ki je izšel dve leti kasneje.175 Anton Koritnik je nadaljeval serijo slovarčkov k Homerju in l. 1910 v izves­tju šentviške gimnazije za šolsko l. 1909/10 po vzoru prvih dveh izdal Slovarček k IV., VI., XVI. in XVIII. spevu Iliade. 176 Zadnji prispevek Antona Jeršinoviča na področju učbeniške pro­dukcije je l. 1910 izšli Salustijev komentar (Bellum Iugurthinum). 177 Odločitvi za Salustijevo Jugurtinsko vojno so verjetno botrovala minis­trska Navodila, ki so delo prvenstveno priporočala, pa tudi dejstvo, da je bilo delo v seznam lektire vključeno večkrat kot Katilinova zaro­ta. 178 Komentar, ki je začel nastajati l. 1908,179 je razdeljen po poglav­ 173 Južnič, R.: Slovarček k I. in II. knjigi Vergilijeve Eneide in k izbranim pesmim iz »Georgica« in »Bucolica«. V Ljubljani 1910. 174 Komentar k Bukolikam in Georgikam se zgleduje po Gollingovem šolskem ko­mentarju; gl. Priloga 2, Golling. 175 Ilešič (1911), 568. 176 Koritnik, A(nton): Slovarček k IV., VI., XVI. in XVIII. spevu Iliade. V. izvestje knezoškofijske privatne gimnazije v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljub­ljano 1909/1910, 3–25. 177 Jeršinovič, A.: Salustijev komentar (Bellum Iugurthinum). Sestavil Anton Jerši­novič. V Ljubljani 1910. 178 Prvi, ki je prevedel celotno Salustijevo delo v slovenščino, je bil Fran Levstik. Prevod Katilinove zarote (datum nastanka ni znan) ni nikoli izšel, ohranjen pa je rokopis v obsegu 38 listov (= 72 strani); hrani ga rokopisni oddelek NUK v Ljubljani (NUK, Ms 492 – France Levstik: Zapuščina. III. Proza. F. Prevodi. (mapa 22). Katilina Kaja Salustija Krispa). V isti mapi so ohranjeni tudi 3 jih in je obdelan enako sumarno kot komentarja k Liviju; včasih je posa­mezni besedi ali besedni zvezi dodana tudi kakšna stilistična opomba. Neka­tere besede in besedne zveze navaja večkrat; v takšnih primerih pojasni njen pomen samo enkrat, na drugih mestih pa navede poglavje, v katerem je razložena. Avtor se je pri obravnavi zgledoval po Müllerjevem šolskem komentarju k Salustijevim spisom.180 Z letom 1910 je začel svoje delo na področju učbenikov dr. Josip Pipen­bacher; tega leta sta izšli njegova Latin­ska slovnica in Latinska vadnica za prvi razred gimnazij in realnih gimnazij. Tako sta v štirih letih nastali dve konkurenč­ni latinski slovnici (Tominškova in Pi­penbacherjeva) in dve konkurenčni latinski vadnici (Wiesthaler-Tominško­va in Pipenbacherjeva); ali je vzrok za to skrb za kvaliteto ali je šlo pri tem tudi za osebno konfrontacijo, ni znano.181 Kvalitativno je slovnica presegla Tominškovo, ki je – ker je Kermavnerjeva slovnica v celoti pošla – nastajala v precejšnji naglici; od tod tudi številne pomanjkljivosti v njej, na katere je Pipenbacher opozoril v svoji recenziji.182 Pipenbacher je v svoji slovnici te po­manjkljivosti odpravil in jo prilagodil novemu učnemu načrtu iz l. 1909; učbenik se je takoj uveljavil in začel izpodrivati Tominškovega. Zunanji obseg obeh slovnic je skoraj enak, po nazornosti (tisk, pou­darjeni bistveni podatki, označitev dolžin, tabele in razpredelnice) sta obe enakovredni (Tominškova včasih celo prednjači). Po načinu podajanja snovi pa je Pipenbacherjeva precej bolj ekonomična in sistematična. Razdelitev snovi je sicer standardna (glasoslovje – obli­koslovje – besedotvorje – skladnja – dodatki), edina razlika je v tem, odlomki Levstikovih prevodov iz Homerja. Drugo Salustijevo monografijo, Jugurtinsko vojno, je prvi prevedel Anton Dokler l. 1924. 179 Ilešič (1909a), 474. 180 Müller, G.: Schülercommentar zu Sallust’s Schriften. Für den Schulgebrauch hrsg. Prag–Wien 1893, 19033 . 181 Ilešič, F.: Pipenbacher Jos. dr.: Latinska slovnica. Sn 9 (1911), 62–63; Ilešič (1911), 568. 182 Prim. Pipenbacher (1907). da so nedoločne glagolske oblike in z njimi tvor­jene konstrukcije obravnavane na koncu, podob­no kot v starejših latinskih slovnicah. Kljub lapi­darnosti pri enakem obsegu snovi podaja več gradiva, odlikujejo jo nazornejše razlage, ki jih avtor podkrepi z več primeri kot Tominšek, obravnava je bolj povezana (vse posebnosti, iz­jeme in potrebna dopolnila so dodana v opom­bah pod glavno razlago), razlage in prikazi so poenostavljeni; s tem je bila izpolnjena osnovna zahteva novega učnega načrta, ki je bila rezultat reformnega obdobja: poenostavitev in večja nazornost slovničnega pouka. dr. Josip Pipenbacher Hkrati s slovnico je nastala tudi slovnici in učnemu načrtu iz l. 1909 prilagojena vadnica, ker je bila Wiesthaler-Tominškova vadnica preobsežna in prezahtevna; obseg Pipenbacherjeve vadnice je za dobro tretjino manjši. Latinsko-slovenske in slovensko-latinske vaje zajemajo obravnavo deklinacij, pomožnika esse, pridevnikov, prislo­vov, števnikov in konjugacij. Obravnava konjugacij je razdeljena na aktiv in pasiv in znotraj aktiva in pasiva po glagolskih deblih (prezen­ tovo, perfektovo, supinovo). Stavki so kratki, besedišče bogato. Vaje v skladu z učnim načrtom zajemajo poučne zgodbe in misli, npr. a) prirejene mitološke zgodbe (Enej; Dedal; Tantal; Ifigenija idr.), b) basni (Lisica in štorklja; Equus et asinus; Lisica in grozdje ...) ter c) zgodovinske in poučne tekste (Grki in Rimljani; Peržanske vojne; Bias; Hic Rhodus, hic salta ...), s katerimi se pouk že na začetni stopnji navezuje na lektiro. Slovnico so uporabljali na gimnazijah od šolskega leta 1910/11 (Ljubljana, II. gimnazija, Maribor, Novo mesto) oz. 1911/12 (I. gim­ nazija v Ljubljani, Šentvid, Celje, Kranj) vse do šolskega l. 1939/40. Na klasičnih in realnih gimnazijah je bila vseskozi ustaljeni učbenik; z izhajanjem učbenikov, ki so združevali slovnico in vadnico, začenši s Sovre-Tomčevo Latinsko vadnico in slovnico za prvi razred klasičnih in peti razred realnih gimnazij l. 1935, je postala v nižji gimnaziji pripo­moček, v višji pa je bila še vedno glavno pomagalo. Doživela je še dve izdaji: 19132 (nespremenjeni ponatis prve izdaje) in 19223 (prede­lana izdaja). Z uvedbo slovnice je bila povsod uvedena tudi vadnica, ki je bila v rabi do šolskega leta 1934/35, ko jo je nadomestila ome­njena Sovre-Tomčeva Latinska vadnica in slovnica za prvi razred klasičnih in peti razred realnih gimnazij. Vadnica je doživela še tri izdaje: 19132, 19203 in 19284 . V naslednjih treh letih je Pipen­bacher k slovnici izdal še tri latinske vad­nice: Latinska vadnica za drugi razred gim­nazij in realnih gimnazij (1911), Latinska vadnica za tretji razred gimnazij in realnih gimnazij (1912) in Latinska vadnica za četrti razred gimnazij in realnih gimnazij (1913). Pristop k obravnavi snovi je v vseh treh enak kot v vadnici za I. razred in v vseh so ob posameznih paragrafih navedeni tudi ustrezni paragrafi iz slov­nice. Latinska vadnica za drugi razred gim­nazij in realnih gimnazij (1911) je najobsežnejša (175 str.). Prvi del vadni­ce vključuje vaje h glagolom 3. konjuga­cije na -io, deponentnikom, opisni spre­ Josip Pipenbacher, Latinska vadnica III Josip Pipenbacher, Latinska vadnica IV gi, posebnostim sklanjatev, števnikom, zaimkom, odvisnim in neod­visnim vprašanjem, odvisnikom in AcI, drugi del pa je namenjen utr­jevanju pravilnih, nepravilnih in brezosebnih glagolov, obravnavi participa, absolutnega ablativa, gerundija in gerundiva ter supina; s takšno razporeditvijo vadnica pokrije že velik del sintakse. Vaje, ki vključujejo (večinoma) vsebinsko nepovezane stavke, dopolnjujejo tematsko povezani odlomki, povzeti iz Ovidija, Fajdra, Kurcija Rufa, iz Ksenofonta, in sicer: a) mitološke zgodbe (Arion, De raptu Proserpinae, De Cadmo ...), b) basni (Leo et asinus et vulpes, Lupus et grus ...) in c) poučne zgodbe (De agricultura, Senex et mors, De Croesi fortuna ad- versa ...). Vadnica je doživela še tri izdaje: 19182, 19243 in 19294; v rabi je bila do l. 1937, ko jo je nadomestila Južnič-Korbar-Tomčeva Latinska vadnica za drugi razred klasičnih in šesti razred realnih gimnazij. Tudi Latinska vadnica za tretji razred gimnazij in realnih gimnazij (1912) je razdeljena na dva dela. Prvi del obravnava uvod v skladnjo (ujemanje subjekta in predikata, atribut in apozicija), sklonoslovje in prepozicije, drugi del pa tvorijo slovenski sestavki, ki jih je Pipen­bacher priredil po Košanovi Latinski čitanki za tretji gimnazijski razred; sestavki so povzeti iz šestih Nepotovih življenjepisov (Miltiad, Temis­tokles, Aristid, Kimon, Epaminondas, Pelopidas) in štirih odlomkov iz Kurcija Rufa. Vadnica je doživela 2. izdajo l. 1921; v rabi je bila do l. 1939, ko jo nadomestila Belec-Jere-Omerzova Latinska vadnica in slovnica za 3. in 4. razred klasične in 7. razred realne gimnazije. Vadnico so na gimnazijah (zlasti realnih) uporabljali kombinirano s čitanka­mi: s Sovretovo Lanx satura, Bajukovo Latinsko čitanko za VII. razred realnih gimnazij ter srbohrvaškimi čitankami (Čolić, Maričić). Latinska vadnica za četrti razred gimnazij in realnih gimnazij (1913) dopolnjuje vaje iz sintakse iz vadnice za III. razred: zaimke, nedoloč­ne glagolske oblike in iz njih tvorjene konstrukcije, glagolske čase in naklone, sosledico časov, odvisnike in odvisni govor. Zaključujeta jo dva daljša, prirejena odlomka iz Cezarjeve Galske vojne (oba iz sezna­ma priporočene lektire: vojna s Helvetijci (1, 5–29) in spopad z Ari­ovistom (1, 30–54)). Vadnica je doživela še dve izdaji: l. 19192 in l. 19223. V rabi je bila do izida Belec- Jere-Omerzove Latinske vadnice in slovnice za 3. in 4. razred klasične in 7. razred realne gimnazije; na klasič­nih gimnazijah so jo uporabljali kombinirano s Sovretovo Lanx satu­ra in Bajukovo Latinsko čitanko za IV. razred gimnazij, na realnih pa enako kot vadnico za III. razred. Vadnici za III. in IV. razred zaznamujeta dve posebnosti. Kot prvo v nasprotju s starejšimi vadnicami – Kermavnerjevimi Vadbami v skladnji latinski I., II. in Požarjevimi Latinskimi vadbami za tretji in četrti gimnazijski razred – še vedno ohranjata kombinacijo latinsko-slovenskih in slovensko-latinskih vaj, medtem ko omenjeni vadnici vključujeta samo slovensko-latinske vaje. Vadnica za III. razred se navezuje na Kornelija Nepota in Kurcija Rufa (oba vključena v lektiro III. razre­da), vadnica za IV. razred pa na Cezarja (vključen v lektiro IV. razre­da). Tudi v vajah, ki jih tvorijo vsebinsko nepovezani stavki, se veliko stavkov tematsko navezuje na te tri avtorje. Leta 1911 sta izšla dva priročnika za pomoč pri grški lektiri. Franc Jerovšek je napisal slovar za prevajanje lektire iz Herodota z naslo­vom Besede in rekla, namenjena učencem, ki se pripravljajo na čitanje sedme knjige Herodotovih zgodopisnih raziskavanj ( JJ HRODOTOU TOU ALI­KARNHSSEOS JJj ISTORIWN EBDOMH EPIGRAFOMHNE POLUMNIA). Ob prevzemu dela l. 1910 je Jerovšek nameraval na­pisati komentar h knjigam 5–9,183 vendar je zaradi predvidenih velikih tiskarskih stroškov izšel samo slovar k 7. knjigi v obsegu 170 strani.184 183 Ilešič (1910), 475. 184 Ilešič (1911), 568; Ilešič (1912), 484. 203 Če bi delo izšlo v obsegu prvotnega načrta, bi zajelo besedišče celotne pripo­ročene in obenem največkrat izbrane lek­tire iz Herodota: opisa vojne med Grki in Perzijci. S 7. knjigo so zajeti nekateri po­membnejši dogodki: Darejeva smrt, Kserksov prevzem oblasti, prehod v Evropo, bitka pri Termopilah. Slovar je razdeljen po poglavjih; besede in besedne zveze so dobro razložene, prav tako ime­na, dopolnjuje jih tudi nekaj slovničnih opomb. Jerovšek se je nedvomno zgledoval po takrat najbolj uporabljanem avstrijskem šolskem priročniku za preva­janje Herodota, Slovarju k Herodotovim Perzijskim vojnam Ignaza Tkača,185 ki zajema prav besedišče od 5. do 9. knjige, torej besedišče prvotno načrtovanega Jerovškovega slovarja. S Koritnikovimi slovarčki k Iliadi in Jerovškovim besednja­kom so imeli slovenski dijaki na voljo po­trebne slovenske priročnike za prevajanje grške lektire v VI. razredu. Drugi l. 1911 izšli priročnik za grško lektiro, ki je bil hkrati prvi priročnik za grško lektiro v VII. razredu, je bil Slovarček k I. in III. olintskemu ter III. filipskemu Demostenovemu govoru (po Wotkejevi izdaji) dr. Josipa Pipenbacherja. Priročni slovar­ček v obsegu 27 strani s sumarnim uvodom o Demostenovem življenju in o zgodo­vinsko-političnem ozadju obravnavanih govorov je začel nastajati že l. 1908,186 vendar se je delo zavleklo, ker se je vmes avtor posvetil predvsem pisanju latinskih učbenikov (latinska slovnica in vadnice). Avtor je upošteval določila učnega načrta 185 Tkač, I.: Wörterbuch zu Herodots Perserkriegen. Nach den Schulausgaben von Hintner, Holder, Scheindler, Sitzler. (V.–IX. Buch nahezu vollständig.). Verfasst von –. Wien 1888–19104 . 186 Ilešič (1909), 474; Ilešič (1912), 484. iz l. 1909, ki je za lektiro iz Demostena predvideval izbor dveh manjših političnih govorov (olintski govori so bili najpogo­steje izbrani) ali enega večjega (izrecno priporoča III. filipski govor). Delo je dru­gi prispevek o Demostenovih olintskih govorih; o njih je pred Pipenbacherjem pisal že Josip Šuman (Obsežek, delitev in vodilne misli Demostenovega govora olintske­ga drugega s odlomkom poskušenega prevoda, 1863).187 Leta 1912 je izšel tudi Slovarček k I., V., VI., VII., VIII. in IX. spevu Odiseje An­dreja Prebila. 188 Slovarček k naštetim spe­vom, ki je nastal na osnovi Dindorfove iz­daje Odiseje189 in je obsegal 40 strani, je obdelan enako kot Koritnikovi slovarčki. S tem slovarčkom in s slovarčkom k De­mostenu so bile v celoti pokrite potrebe grške lektire v VII. razredu.190 Leta 1912, štiri leta po izidu Latinske čitanke za tretji gimnazijski razred, je izšla Latinska čitanka za četrti (in peti) gimnazij­ski razred Janka Košana. Čitanka s precej obširnim uvodom (za takratne slovenske učbenike) je razdeljena na dva dela. V prvem delu, ki obsega 3/4 čitanke (148 str.), so zbrani odlomki iz vseh sedmih knjig Cezarjeve Galske vojne (tudi vsi od­lomki s seznama priporočene lektire; do­dan je tudi slovenski povzetek osme (Hir­cijeve) knjige), namenjeni prevajanju lek­tire iz Cezarja v IV. razredu. Drugi del obsega izbrane odlomke iz: 187 Prispevek je izšel v: Programm des k. k. Gymnasiums in Marburg 1863, 3–14. 188 Prebil, A.: Slovarček k I., V., VI., VII., VIII. in IX. spevu Odiseje. Sestavil Andrej Prebil. V Ljubljani 1912. Prim. Ilešič (1912), 484; Ilešič (1913), 553. 189 Dindorf, G.: Homeri Odyssea. Edidit G. Dindorf. Editionem quintam curavit C. Hentze 19025 . 190 Sicer je prvo pomagalo za prevajanje Homerjeve Odiseje dal l. 1894 Andrej Kragelj s prozno priredbo Odiseje (Homerus; Kragelj, A.: Odiseja: povest slo­venski mladini. Gorica 1894, 19002 (Slovanska knjižnica 14). a) Flora – 1, 34 in 47 (o vojni za Numan­ cijo), b) Evtropija – 8, 1–14 (o dobrem po­ ložaju rimske države za časa cesarjev Nerve, Trajana, Hadrijana in Antoni­ nov), c) Justina – 2, 1–5 (O Skitih), 14, 4–8 in 32, 3 (vdor Galcev v Makedonijo in Grčijo), č) Plinija starejšega – 35, 10, 79–97 (O Apelu), d) Plinija mlajšega – ep. 96 (pismo Tra­ janu o kristjanih in Trajanov odgovor) in e) Svetonija – odlomki iz Cezarjevega in Avgustovega življenjepisa. Izbor je Košan priredil in zasnoval po določilu učnega načrta za lektiro III. in IV. razreda latinščine, ki je namesto izbranih avtorjev (Nepot, Ruf, Cezar) dovoljeval tudi uporabo čitanke z odlom­ki iz lažjih proznih piscev.191 Za pomoč dijakom pri prevajanju odlomkov je Ko­šan hkrati s čitanko, a kot posebno pu­blikacijo, izdal tudi abecedni Latinsko-slo­venski slovarček k Latinski čitanki za IV. (in V.) gimnazijski razred. Rudolf Južnič je l. 1912 izdal drugi del slovarčka k Vergiliju: Slovarček k Ver­gilijevi Eneidi. II. del. Knjige III.-VI. 192 Z izidom slovarčka je bilo skupaj s prvim delom na voljo besedišče k prvim šestim spevom (= 1/2) Eneide, ki so jih minis­trska Navodila pri izboru lektire pripo­ročala v celoti ali kar največji del. Prvi slovenski priročnik za prevaja­nje lektire v VIII. razredu je Slovarček h Qu. Horati Flacci carmina selecta (po Hue­ 191 Lehrplan (1909), 11–12. 192 Ilešič (1911), 568; Ilešič (1912), 484; Ilešič (1913), 553. 206 merjevi izdaji) avtorja dr. Josipa Pipen­bacherja. Slovarček je začel nastajati že v šolskem l. 1908/09.193 Izšel je l. 1912, najprej v izvestju II. državne gimnazije (zdaj gimnazija Poljane) za šolsko l. 1911/12,194 kasneje pa kot posebni od­tis;195 67 strani obsegajoči slovarček s kratkim uvodom o Horaciju temelji na najbolj uveljavljeni šolski izdaji Hora­cija, ki so jo uporabljali na avstrijskih gimnazijah: na izdaji, ki jo je oskrbel Johann Huemer.196 Obsega besedišče k 58 Horacijevim Pesmim (Carmina) v izboru iz vseh štirih knjig zbirke, k Pes­mi stoletnici (Carmen saeculare), k dvema Epodama (Iambi), dvema Satirama (Sa- Rudolf Južnič, Slovarček k turae) in dvema Pismoma (Epistulae). Vergiliju. II. del 193 Ilešič (1909a), 474. 194 Pipenbacher, J(osip): Slovarček h Qu. Horati Flacci carmina selecta (po Huemerje­vi izdaji). Priredil dr. Josip Pipenbacher. Izvestje c. kr. II. državne gimnazije v Ljubljani 1911/12, 1–67. 195 Ilešič (1913), 553. 196 Huemer, J.: Q. Horatii Flacci carmina selecta. Für den Schulgebrauch hrsg. von Z Latinskimi vadbami za sedmi in osmi razred gimnazij in realnih gimnazij, ki sta jih sestavila profesorja Fran Jerovšek in Janko Košan, so slovenski dijaki dobili še zadnjo manjkajočo gimnazijsko vadnico za latinski jezik. Avtorja sta sestavo vadnice prevzela l. 1911, leto dni kasneje sta oddala rokopis vadb za VII. razred, l. 1913 pa še rokopis vadnice za VIII. razred.197 Leta 1915 je Janko Košan kot dopolnilo k vadnici izdal še Kratko latinsko stilistiko za višje razrede gimnazij in real­nih gimnazij; stilistika je izšla kot poseben natis, pa tudi kot privez k vadnici. Vadnica v obsegu 138 strani (+ 44 strani stilistike) je bila dopolnilo k slovnično-stilističnemu delu pouka klasičnih jezikov v VII. in VIII. razredu, ki mu je bila v obeh razredih namenjena po ena ura tedensko. Obsega vaje za prevajanje iz slovenščine v latinščino –. 18862–19149. Poleg Huemerjevega izbora so na gimnazijah uporabljali tudi (manj uveljavljeni) Petschennigov izbor iz Horacija (Petschenig, M.: Q. Ho­ratius Flaccus, Auswahl. Von –. 18993), pred Huemerjevo izdajo pa je bila v rabi Grysarjeva izdaja Horacija (Grysar, C. J.: Q. Horati Flacci carmina selecta. Edidit atque interpretatione in usum scholarum accomodata instruxit –. Vin­dobonae 18562, 18724). 197 Ilešič (1911), 568; Ilešič (1912), 484; Ilešič (1913), 553, 811. in je namenjena stilističnim vajam in izpopolnjevanju sintakse; dopol­njuje jo obsežen slovensko-latinski slovar. Latinske vadbe za sedmi razred vključujejo 31 besedil; večinoma gre za prirejene odlomke, povzete iz Ciceronovih del ali iz poročil drugih avtorjev o njem (npr. Plutarha), ki predstavljajo različne vidike njegovega življenja, od politične kariere do zasebnega življenja in literarnega ustvarjanja. Ciceronske odlomke dopolnjujejo še odlomek iz Vergilija (zgodba o Laokoontu), tri besedila iz Plinija mlajšega, nekaj poučnih zgodb in odlomek o pokvarjenosti rimske gospode proti koncu republike, ki ga je avtor povzel po Staretovi Občni zgodo­vini. 198 Izbor ni naključen, ampak se z vsemi tremi avtorji navezuje na lektiro: Ciceron in Vergilij sta bila redni del lektire v VI. in VII. razredu, Plinij pa je bil z novim učnim načrtom 1909 prvič uvrščen v lektiro VII. razreda. Tudi Latinske vadbe za osmi razred (29 odlomkov) se navezujejo na lektiro; vsebinsko so skoncentrirane ob obeh avtorjih lektire VIII. razreda: Tacitu (gre za prirejene odlomke, ki so bodisi povzeti iz Tacitovih del ali se navezujejo na tematiko, o kateri piše Tacit) in Horaciju (prirejeni odlomki o njem ali o njegovih pesmih). Te na koncu dopolnjujejo še krajši odlomki o Ciceronu, Liviju, Salustiju in Cezarju. V Kratki latinski stilistiki so za pomoč pri prevajanju sumarno zbrana glavna pravila latinske stilistike, ki dopolnjujejo skladnjo; obravnava zajema stilistične posebnosti besednih vrst, besedni red, tvorbe period ter posebnosti priredno in podredno zloženih stav­kov. Vadnic do konca 1. svetovne vojne ne najdemo v seznamih uč­benikov z izjemo šentviške gimnazije; po vojni so ju uporabljali na klasičnih gimnazijah (Ljubljana, Maribor, Šentvid) ter na kranjski, ptujski in kočevski realni gimnaziji do l. 1930. Še vedno je v rabi kot fakultetno učno pomagalo pri prevajalskem proseminarju na Od­delku za klasično filologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Leta 1913 je Anton Koritnik napisal še zadnjega v vrsti priročnih slovarčkov k Homerju: Slovarček k XXII. in XXIV. spevu Iliade. Slo­varček, ki je obdelan enako kot prejšnji trije, je najprej izšel v izvestju šentviške gimnazije za šolsko l. 1912/13, nato pa isto leto še skupaj s Slovarčkom k IV., VI., XVI. in XVIII. spevu Iliade (izšel 1910) v posebnem natisu kot Slovarček k IV., VI., XVI., XVIII., XXII. in XXIV. spevu Iliade. 198 Stare, J.: Občna zgodovina za slovensko ljudstvo. V Celovcu 1874–1888 (5 de­lov), II, 161, 241. Leta 1914 ni izšel noben učbenik ali učni pripomoček za klasične jezike; kot učno pomagalo, ki je dopolnilo grško lektiro v VIII. razredu, velja omeniti razpravo Grška drama Jožeta Debevca, ki je izšla v izvestjih ljubljanske klasične gimnazije l. 1913 in 1914. V razpravi, ki je zbudila velik odmev,199 avtor bralca kot vodnik popelje skozi zgodovino grške tragedije od njenega nastanka naprej, natančneje pa predstavi ustvarjalnost in delo Ajshila in Sofokla (Evripid manjka). Leta 1915 je izšel prvi in edini grški slovar, Grško-slovenski slovar, ki ga je An­ton Dokler pripravil v sodelovanju z dve­ma priznanima slavistoma: dr. Antonom Breznikom in dr. Francom Jeretom. Po­budo za sestavo slovarja je l. 1908 dalo Društvo slovenskih profesorjev, ki je s tem namenom posredovalo pri kranj­skem deželnem odboru; ta je sestavljavcem slovarja obljubil nagrado. Po prvotnem načrtu naj bi slovar obsegal besedišče nove zaveze in grških avtorjev, vključenih v kanon redne lektire na naših gimnazi­jah. Ker se je z učnim načrtom l. 1909 kanon avtorjev razširil, se je moral razširiti tudi predvideni obseg slovarja; filološki odsek Društva slovenskih profesorjev je menil, da bi zadostoval slovar v obsegu Ge­mollovega ali Mengejevega slovarja.200 Na sejah filološkega odseka 25. januarja in 25. februarja 1909 je bil sprejet sklep o začetku dela pri grško-slovenskem slovarju; ponudili so se Anton Dokler, Anton Detela, dr. Josip Debevec, Josip Malnar in Anton Sušnik (vsi pro­fesorji na kranjski gimnaziji), delo pa naj bi bilo končano do konca leta 1910.201 Društvo je na občnem zboru 28. decembra 1909 sprejelo ponudbo omenjenih profesorjev.202 Kljub napovedim za končanje dela l. 1910 so se priprave zavlekle, ker so nastopile težave z zagoto­ 199 Tominšek, J.: Dr. Josef Debevec, Grška drama (»Das griechische Drama«). ZföG 67 (1916), 945–946; Wester, J. v LZ 33 (1913), 445–446. Za Debevcem je o grški dramatiki pisal tudi Fran Bradač (Zavesa starogrškega gledališča v klasični dobi? Č 21 (1926/27), 82–93). 200 Ilešič (1909), 473–474. 201 Ilešič (1909), 800. 202 Ilešič (1910), 475. vitvijo finančnih sredstev za tisk in iz­dajo, pa tudi avtorska zasedba se je pre­cej spremenila (od prvotne ekipe je ostal samo Dokler, pridružila pa sta se mu še Breznik in Jere). Društveni od­bor se je obrnil na deželni odbor, da bi pri ministrstvu izposloval potrebna materialna sredstva iz sredstev za izda­janje znanstvenih del, slovar pa je hkra­ti z Wiesthalerjevim, ki je bil v pripravi, v svojo prošnjo vključila tudi Slovenska matica.203 Leta 1913 je bil rokopis slo­varja oddan; založil ga je Zavod sv. Stanislava v Šentvidu in še isto leto je šel v tisk.204 Slovar vključuje besedišče k nasled­njim avtorjem: 1. Homer (Iliada, Odiseja), 2. Sofokles (Ajant, Kralj Ojdip, Ojdip na Kolonu, Antigona, Filoktet, Elek­tra, Trahinke), 3. Evripid (Ifigenija med Tavrijci, Hipolit, Medeja, Bakhe), 4. Herodot, 5. Tukidid, 6. Ksenofont (Anabazis, Helenika, Kirova vzgoja, Spomini na Sokrata), 7. Platon (Apologija, Kriton, Fajdon, Evtifron, Gorgias, Protagora, Faj­dros, Lahet, Simpozij), 8. Demosten (politični govori (filipski in olintski), Govor o vencu), 9. Arijan (Anabazis), 10. Plutarh (Aristid, Perikles, Cezar, Aleksander) in 11. Sveto pismo Nove zaveze. Vključeno je tudi besedišče najpogosteje uporabljanih izborov grških tekstov: 12.Hrestomatije iz Platona in Aristotela Kamilla Huemerja,205 13.Berila iz Platona in Aristotela Gustava Schneiderja,206 203 Ilešič (1913), 553. 204 Ilešič (1911), 568; Ilešič (1912), 484. 205 Huemer, K.: Chrestomathie aus Platon nebst Proben aus Aristoteles. I. T.: Einlei­tung und Text. II. Kommentar. Hrsg. von –. Wien–Leipzig 1910. 206 Schneider, G.: Lesebuch aus Platon und Aristoteles. Für den Schulgebrauch he­rausgegeben von –. Leipzig–Wien 19153 . 14.Helade Stephana Haupta207 in 15.Izbora iz grških lirikov Alfreda Bieseja.208 Pri delu se je Dokler opiral na: 1. splošne grške slovarje: a) Passow-Rostov Handwörterbuch der griechischen Sprache, b) Papejev Griechisch-deutches Handwörterbuch in c) Žepič-Krkljušev Grčko-latinski rječnik; 2. specializirane slovarje a) k Sofoklu – Dindorf, G.: Lexicon Sophocleum. Leipzig 1870; b) k Homerju: b1) Bechtel, F.: Lexilogus zu Homer. Etymologie und Stammbildung Homerischer Wörter. Halle 1914; b2) Capelle-Seiler: Vollständiges Wörterbuch über die Gedichte des Ho­meros und der Homeriden. Leipzig 18899; b3) Autenrieth, G.: Wörterbuch zu den Homerischen Gedichten. Für den Schüler bearbeitet von –. Leipzig 1873–18978; b4) Harder, C.: Schulwörterbuch zu Homers Ilias und Odyssee. Leip­zig 1900, 19102; b5) Scheindler, A.: Wörterverzeichnis zu Homeri Iliadis I–IV (A– D). Nach der Reihenfolge in Verse geordnet. Prag–Wien 1888–1919/ 207 . c) h Ksenofontu: c1) Sauppe, G.: Lexilogus Xenophonteus sive index Xenophontis gram­maticus. Lipsiae 1869; c2) Gemoll, W.: Schulwörterbuch zu Xenophons Anabasis, Hellenika und Memorabilien. Leipzig 1901, Leipzig–Wien 1920 in č) Schmollerjev slovar za Novo zavezo (Tamiei`on th~ kainh``~ diaqhvjv kh~ egceiridion); 3. šolske slovarje (Schenkl, Menge, Benseler) ter 4. že obstoječe slovenske slovarčke: Koritnikove k Iliadi, Prebilove­ga k Odiseji, Pipenbacherjevega k Demostenu, Tominškovega h Ksenofontu in Jerovškovega k Herodotu. Pri pisanju slovarja je avtor upošteval tudi nekaj slovenskih prevodov grških avtorjev: – prevod Sofoklovega Ajanta Matije Valjavca (Celovec 1863); – prevod Sofoklovega Ojdipa na Kolonu Rajka Peruška (Novo mesto 1892); 207 Haupt, S.: Hellas. Griechisches Lesebuch. I. Teil: Text. II. Teil: Erklärende Anmer­kungen. Leipzig–Wien 1910. 208 Biese, A.: Griechische Lyriker in Auswahl. I. Text. II. Einleitung und Erläuterun­gen. Nuewied 19022, Frankfurt 19173, Wien 19214 . – prevod Platonovih dialogov Apologije in Kritona Ivana Božiča (Ce­lovec 1862); – prevod Ksenofontovih Spominov na Sokrata p. Ladislava Hrovata (Celovec 1862) in – prevode nekaterih spevov Homerjeve Iliade in Odiseje. 209 Pravila za slovenjenje grških imen je v uvodnih poglavjih napisal dr. Franc Jere, etimologije pa je po etimoloških slovarjih (Boisacq, Walde, Berneker, Kluge)210 obdelal dr. Anton Breznik. Slovar je pre­gledal dr. Jere, korekture pa so naredili dr. Jože Debevec, Anton Koritnik, Jožef Prešeren in Jakob Tršan. Izid slovarja sta gmotno podprla slovenska cerkev (škof Anton Bonaventura Jeglič, duhovniki in Katoliško tiskovno društvo) ter ministrstvo za šolstvo. Drugače kot Wiesthalerjev slovar je imel Doklerjev slovar to srečo: a) da je bil končan še pred začetkom vojne in je lahko kljub težkim razmeram izšel v celoti; b) da je pri njem sodelovalo več ljudi, medtem ko je bilo pri latin­skem slovarju po končani obdelavi vse nadaljnje delo (končna redakcija, dopolnitev in predelava slabo obdelanih gesel, dodajanje etimologij, pregled tiskarske postavitve) na ramenih urednika Wiesthalerja; c) da ni bil tako obsežen, s čimer so bili manjši tudi tiskarski stroški. Izid slovarja je bil zelo odmeven; izšlo je tudi več recenzij.211 Z njim naj bi bile odpravljene še zadnje težave, ki jih je povzročala šolska oblast glede uvedbe slovenskega učnega jezika pri grščini, ven­dar se je to zgodilo šele l. 1918, tik pred koncem vojne in razpadom Avstro-Ogrske. Od izida naprej je bil standardno pomagalo pri pou­ku grščine do l. 1958, ko so bile ukinjene klasične gimnazije. Na novo izdajo je moral slovar čakati 83 let; ker je bila grščina izrinjena iz srednjih šol, ni bilo potrebe po ponovnem izidu slovarja. V Sloveniji ga je bilo mogoče kupiti le v antikvariatih, v redni prodaji pa ga je bilo mogoče dobiti v zamejstvu v Italiji, kjer je bil ponatisnjen za potrebe slovenskih zamejskih gimnazij. Leta 1998 je slovar v nespre­ 209 Gl. str. 125–128. 210 Uporabljani etimološki slovarji: a) Boisacq, É.: Dictionnaire étymologique de la langue grecque. Heidelberg 1907; b) Walde, A.: Lateinisches etymologisches Wörterbuch. Heidelberg 19102; c) Berneker, E.: Slavisches etymologisches Wörterbuch. Heidelberg 1908; č) Kluge, F.: Etymologisches Wörterbuch der deutschen Sprache. Straßburg 19107 . 211 Samsa, J.: Grško-slovenski slovar. DS 29 (1916), 20–24; –anon.–: Grško-slovenski slovar. Č 9 (1915), 296. Najobsežnejša in najtemeljitejša je recenzija dr. Jane­za Samse v ZföG (Samsa, J.: Grško-slovenski slovar: Griechisch-slowenisches Wörter­buch. ZföG 68 (1917/18), 419–427). menjeni izdaji za potrebe ponovno uveljavljenega pouka grščine na nekaterih slovenskih srednjih šolah ter za potrebe tečajev in študija na univerzi ponatisnila Cankarjeva založba. Leta 1918 so imeli slovenski dijaki pri latinščini na voljo sloven­ske učbenike in učne priročnike za vseh 8 razredov gimnazije z izje­mo latinsko-slovenskega slovarja, pri grščini pa so manjkali komen­tarji (ali priročni slovarji) k lektiri VIII. razreda (Platon, Aristotel, Sofokles); pripravo komentarja k Sofoklu je sicer prevzel dr. Josip Pipenbacher, vendar ni nikoli izšel. Po koncu vojne je kazalo, da utegnejo slovenski dijaki za pouk latinščine končno dobiti latinski slovar; v poročilu rednega občnega zbora Društva slovenskih pro­fesorjev 15. decembra 1918 je omenjeno, da je imel Janko Košan v rokopisu končan šolski latinsko-slovenski slovar, ki bi lahko šel takoj v tisk. Isto poročilo omenja, da je imel Franc Jerovšek v Mariboru pripravljen komentar k celotnemu Herodotu in da bi bilo dobro rokopis kupiti (Jerovšek je torej nadaljeval svoje delo iz l. 1911).212 Ne slovar in ne Herodotov komentar nista nikoli izšla; verjetno je bil slovarju le prehuda konkurenca nastajajoči Wiesthalerjev slovar, komentar k Herodotu pa po izidu Doklerjevega grško-slovenskega slovarja, ki je obsegal tudi celotno besedišče k Herodotu, ni bil več aktualen. DRUŠTVO SLOVENSKIH PROFESORJEV IN NJEGOVO DELOVANJE NA PODROČJU KLASIČNIH JEZIKOV V OBDOBJU 1906–1918213 Začarani krog avstrijskih odrekanj do pravice poučevanja v materinšči­ni je bil prekinjen šele l. 1906 z ustanovitvijo Društva slovenskih pro­fesorjev. Z njegovim delovanjem se začne renesansa na področju slo­venskega šolstva. Društvo slovenskih profesorjev je bilo na iniciativo Frana Vajde ustanovljeno 22. aprila 1906 v Narodnem domu v Ljubljani; otvorit­veni govor ob ustanovitvenem shodu (udeležilo se ga je 60 profesor­jev, ki so vsi takoj pristopili k društvu kot redni člani) je imel dr. Fran Ilešič, ki je shod tudi sklical. Poleg slovenskih profesorjev so se usta­novnega srečanja udeležili tudi hrvaški profesorji iz Istre. Med pred­ 212 Izvestja DSP (1919), 23. 213 Debevec (1921); Debevec (1930) passim; Ilešič, (1907–1913) passim. Marsi­kateri podatek, naveden v tem poglavju, najdemo že v prejšnjih poglavjih; zaradi preglednosti prikaza delovanja Društva slovenskih profesorjev te po­datke včasih podvajam. logoma, da bi se društvo imenovalo Društvo slovenskih profesorjev oz. Društvo jugoslovanskih profesorjev je obveljal prvi predlog, poslovna jezika pa sta bila v skladu s § 1 društvenih pravil slovenščina in srbohrvaščina. Za prvega predsednika je bil izvoljen Fran Orožen (društvu je predsedoval od 22. aprila 1906 do 22. decembra 1907), za tajnika pa dr. Fran Ilešič, ki je to funkcijo opravljal vse do 27. decem­bra 1912.214 V okviru društva sta bili l. 1908 ustanovljeni tudi dve podružnici: goriška, ki so se ji pridružili tudi pro­fesorji v Trstu, in mariborska, v katero so bili vključeni profesorji Maribora, Celja in Ptuja. Ker društvo ni imelo skupnega glasila, je bil do l. 1914 skupno glasilo Nastavni vjesnik. List za srednje škole, ki ga je sicer izdajalo Društvo hrvatskih srednješkolskih profesora, slovensko društvo pa ga je sofinanciralo; po oktobru l. 1914 Društvo slovenskih profesorjev ni več zmoglo finančnega bremena. Kljub temu so slovenski profesorji še naprej redno objavljali svoje prispevke v glasilu. Prvo leto svojega delovanja je društvo zaključilo z 2. občnim zbo­rom 22. decembra 1907215 (do l. 1920 je imelo Društvo 10 občnih in več izrednih občnih zborov), ki pa se je začel z razdorom v društve­ 214 Frana Orožna je nasledil dr. Jakob Žmavc, ki je društvu predsedoval več kot 11 let (od 22. decembra 1907 do 3. aprila 1919); v času njegovega predsedo­vanja je društvo doseglo največje uspehe in preživelo 1. svetovno vojno. Žmav­ca je nasledil dr. Valentin Korun (12. april 1919–18. oktober 1925); v času njegovega mandata je Društvo slovenskih profesorjev z združitvijo vseh pro­fesorskih društev (13. septembra 1920) v Društvo jugoslovanskih profesorjev prenehalo samostojno delovati, njegove naloge pa je prevzela ljubljanska sekcija Društva jugoslovanskih profesorjev. Valentina Koruna je nasledil Fran Jeran. Tajniki društva za Franom Ilešičem so bili: dr. Rudolf Mole (27. december 1912–julij 1914), dr. Josip Debevec (julij 1914–15. december 1918) in Josip Osana (15. december 1918–13. september 1920). Blagajniki društva so bili: Fran Vajda, Rajko Perušek, dr. V. Kušar in Ivan Maselj. Več kot polovica naštetih je klasičnih filologov. Prim. Debevec (1921), 360; Debevec (1930), 311; Ilešič, (DSP 1907–1913). 215 Ilešič (1908), 453–455. nih vrstah; ker se je društvo odločno izreklo proti imenovanju Nem­ca Grofta za ravnatelja ljubljanske gimnazije, je prišlo v spor s teda­njim nadzornikom Franom Levcem, ki je izstopil iz društva (sam je glasoval za Grofta). Ob tem dogodku je prišlo tudi do spora med predsednikom Franom Orožnom in tajnikom dr. Ilešičem.216 Zato je skupščino odprl prvi podpredsednik dr. Lovro Požar, ravnatelj I. lju­bljanske gimnazije. Za novega predsednika društva je bil izbran dr. Jakob Žmavc, ki je bil predsednik kar 11 let in je bil v najbolj kritič­nih časih osrednji člen in glavna gonilna sila društvenih dejavnosti. Ker je bila ob ustanovitvi društva slovenščina učni jezik le v nižji gimnaziji (pa še tu ne pri vseh predmetih), v višji gimnaziji pa so vse predmete poučevali v nemščini, se je društvo že prvo leto povezalo z odborom Slovenske šolske matice glede izdajanja poljudnoznan­stvenih knjig in šolskih klasikov. Leta 1906 je predsednik Slovenske šolske matice Henrik Schreiner pri odboru Društva slovenskih pro­fesorjev sprožil vprašanje medsebojnega sodelovanja. Društvo je na Matico naslovilo poseben dopis z vprašanjem, ali bi hotela skupaj z društvom izdajati popularno znanstveno knjižnico in komentirane šolske klasike. Odbor Matice je sklenil prevzeti izdajanje popular­noznanstvene knjižnice (njeno redakcijo je prevzelo društvo) in založništvo komentiranih šolskih klasikov, katerih redakcijo naj pre­vzame društvo.217 Društvo je poskrbelo za ureditev znanstvene termi­nologije in na osmih sestankih obravnavalo številna pedagoška, šol­skopolitična in stanovska vprašanja, med drugim tudi vprašanje re­forme pouka klasičnih jezikov. Največ pozornosti je bilo usmerjene v boj za slovenizacijo slovenskih srednjih šol, ki je bil podoben vrtenju v začaranem krogu. Kadar koli so slovenski poslanci zahtevali slove­nizacijo srednjih šol, je avstrijsko šolsko ministrstvo kot enega glav­nih razlogov proti navajalo pomanjkanje slovenskih učbenikov, po drugi strani pa so profesorji, ki so učbenike pisali, težko našli založnika, ker ni bilo slovenskih srednjih šol;218 z ustanavljanjem teh 216 Oba sta se morala zaradi Groftove zavrnitve zagovarjati, vendar je Ilešič kot profesor in zasebnik zavrnil vsako odgovornost, češ da je za sklepe društva in njegovih odborov odgovorno društvo in ne posamezni člani. Ilešič bi lahko imel precej težav, vendar ga je rešil sklep glavne skupščine Zveze avstrijskih srednješolskih profesorjev, da »posamezni odborniki kot profesorji in učite­lji ne morejo odgovarjati za odločitve odborov in zaradi tega ne morejo biti poklicani na odgovornost«. Gl. Ilešič (1908), 453; Ilešič (1908), 119. 217 Gabršek, F.: Poročilo o delovanju »Slovenske Šolske Matice« leta 1906. PL 6 (1906), 149–154. 218 Vajda (1921), 332–333. se je avstrijska vlada poigravala vse do konca monarhije.219 V višjih razredih je ostala nemščina učni jezik uradno do l. 1910, dejansko pa do padca monarhije. Zato je 2. občni zbor sprejel resolucijo v štirih točkah, ki je postala vodilo društvenega delovanja; v njej je zahteval popolno slovenizacijo vseh slovenskih šol: gimnazij, realk, učiteljišč, obrtnih in trgovskih šol in to ne samo na Kranjskem, ampak tudi na Štajerskem, Koroškem in Primorskem. Na občnem zboru je imel dr. Josip Tominšek tudi referat o vprašanju mature, ki ga je sklenil s predlogom resolucije v sedmih točkah.220 Na pobudo 2. občnega zbora je bilo znotraj društva ustanov­ljenih 13 znanstvenih odsekov; ti so pokrivali vse predmete, ki so se poučevali na gimnazijah, realkah in učiteljiščih. Med njimi je bil tudi znanstveni odsek za klasično filologijo, katerega člani so bili dr. Josip Tominšek (profesor na I. državni gimnaziji v Ljubljani), dr. Lovro Požar (ravnatelj I. državne gimnazije) in Gustav Novak (profesor na goriški gimnaziji), kot namestnik pa Anton Jeršinovič (profesor na II. državni gimnaziji). Glavna naloga odsekov je bila skrb za pisanje slovenskih šolskih knjig in ocenjevanje rokopisov. Ustanovitev odse­kov je bila povezana z glavnim sklepom 1. občnega zbora, da »naj bo učni jezik za vse predmete razen nemščine v vseh razredih sloven­ski«.221 S tem sklepom se je društvo po svojih odsekih lotilo svoje najpomembnejše dejavnosti: izdajanja in pisanja slovenskih šolskih 219 To je razvidno iz naslednjih primerov. Kranjska gimnazija, ki je bila ustanov­ljena l. 1861, je bila l. 1878 ukinjena, znova odprta l. 1880 (istega leta so na ljubljanski gimnaziji odklonili 85 slovenskih dijakov, ker vlada ni dovolila slovenskih paralelk) in l. 1890 spet zaprta; l. 1894 so jo znova odprli in pri tem je tudi ostalo. Slovenske paralelke v nižjih razredih srednjih šol na Kranj­skem so bile ustanovljene l. 1882, drugod po slovenskem ozemlju pa so bile razmere še težje. Na Štajerskem so prve slovenske paralelke odprli v Maribo­ru l. 1889, l. 1895 pa s petnajstletno zamudo tudi v Celju (odobrene so bile že l. 1880); ustanovitev slovenskih paralelk na celjski gimnaziji je imela tudi politične posledice (zaradi njih je padla vlada tedanjega ministrskega predsed­nika kneza Windischgraetza [gl. Cvirn (1997), 170–192]. Na Koroškem je ostal učni jezik vseskozi nemščina (razen pri slovenščini in nekaj časa pri verouku), na Primorskem pa so slovenske oddelke odprli l. 1910; l. 1913 se je razvila samostojna slovenska gimnazija. 220 Ilešič 16 (1908a), 454–455; Ilešič (1908b), 21–24. Referat, v katerem je združil svoja teoretična in praktična spoznanja o maturi, je Tominšek objavil tudi v NV (Tominšek (1908a); o tem vprašanju je sicer razpravljal že v ZföG [gl. Tominšek (1903b)]). Njegove ugotovitve in predlogi se v veliki meri ujema­jo z ugotovitvami in sklepi velike avstrijske šolske ankete, ki se je začela do­ber mesec kasneje na Dunaju. 221 Ilešič (1907), 55–57. knjig za višje razrede srednjih šol.222 K sodelovanju je vabilo avtorje, jim priskrbelo dopuste za pisanje učbenikov in učnih pripomočkov, skrbelo za tiskanje knjig in za nagrade avtorjem, ki jih je podeljeval kranjski deželni odbor. Znanstveni odseki so bili glavna opora avtor­jem: pomagali so jim z nasveti, ocenjevanjem rokopisov, slovarčkov, slik ipd. Odseki so predstavljali le formalno organizacijo; udeležba na njihovih sestankih je bila omogočena vsakomur, ki je želel tvorno prispevati k njihovemu delu. V okviru društva je bil ustanovljen tudi knjižni fond s posebnimi računi, namenjen izdajanju knjig. Če za knjigo ni bilo mogoče dobiti založnika, jo je društvo založilo in pro­dajalo samo; dostikrat se je po pomoč obrnilo tudi na slovenske hra­nilnice, posojilnice in na deželni odbor za Kranjsko, eden največjih mecenov društva pa je bil ljubljanski nadškof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Do začetka šolskega leta 1915/16 je društvo – zlasti po zaslugi predsednika dr. Žmavca – oskrbelo izdajo vseh učnih knjig za višjo gimnazijo (hkrati so nastajale tudi knjige za višje razrede realk) z izjemo latinsko-slovenskega slovarja, ki ga je Fran Wiesthaler že v celoti pregledal in dopolnil (izšel je osem let kasneje). Ko so bile slovenske dežele po razpadu avstro-ogrske monarhije vključene v novo državo in so bile šole poslovenjene, so bile na voljo vse učne knjige v slovenščini. Na 2. občnem zboru 27. decembra 1908 je tajnik dr. Ilešič že poročal o prvih uspehih pri nastajanju učbenikov in uvajanju slo­venščine pri pouku klasičnih jezikov. V šolskem letu 1908/09 je bil uveden slovenski učni jezik na kranjskih gimnazijah z izjemo novo­meške gimnazije, izšel je Slovarček k I. spevu Iliade Antona Koritnika in Livijev komentar I. del – 1. knjiga Antona Jeršinoviča; isti avtor je pripravljal še komentar k Livijevi 21. knjigi, Anton Dokler pa je pripravljal komentar k Ovidiju. Društvo, ki je za pisanje slovarčkov in komentarjev za klasična jezika vodilo poseben račun, je povabilo filologe k pisanju komentarjev za klasike, ki so bili v učnem načrtu za VI., VII. in VIII. razred; prijavili so se štirje avtorji. Komentar k Salustijevi Jugurtinski vojni in komentar k Vergiliju (za VI. razred) je prevzel Anton Jeršinovič, k Ciceronovim Govorom proti Katilini Anton Dokler, nadaljevanje slovarčka k Homerju Anton Koritnik, komen­tarje in slovarčke k Horaciju, Demostenu, Platonu in Sofoklu pa dr. Josip Pipenbacher. Dr. Lovro Požar je pripravljal Latinske vadbe za 222 Do l. 1907 sta bili edini slovenski učni knjigi za višje razrede srednjih šol Slovenska čitanka za peti in šesti razred srednjih šol in Staroslovenska čitanka za višje razrede srednjih šol Jakoba Sketa. VII. in VIII. razred, vendar delo ni nikoli izšlo. Odsek za klasično filo­logijo v tem letu še ni uspel pridobiti avtorjev za komentarje k Hero­dotu (knjige 5–9) in Tacitu. Med načrti je bila tudi priprava poseb­nega slovarja za Homerja. Ker latinsko-slovenski slovar še ni bil izde­lan (poskus uvedbe slovenščine kot učnega jezika tudi pri latinščini v V. razredu v tem šolskem letu prav zato ni uspel), je bil podan predlog, da bi pripravili drugo, razširjeno izdajo Rožkovega Latinsko­slovenskega slovnika, vendar je odsek predlog zavrnil, ker zaradi reforme gimnazijskega šolstva in načrtovanega povečanja obsega čtiva še ni bilo določeno, kateri klasiki in v kolikšni meri bi prišli v poštev. Na sejah 25. januarja in 25. februarja 1909 je bil sprejet tudi sklep o začetku dela pri grško-slovenskem slovarju; napisali naj bi ga Anton Dokler, Anton Detela, dr. Josip Debevec, Josip Malnar in Anton Suš­nik, vsi profesorji na kranjski gimnaziji, delo pa naj bi bilo končano do konca leta 1910. Odsek je izrecno tudi poudaril, da z ekonomske­ga vidika ne odobrava izdajanja latinskih in grških tekstov; kdor bi želel izdajati klasične tekste, ne bi mogel računati na pomoč in pod­poro odseka. Leta 1909 je izšel Slovarček k izbranim Ovidijevim pesmim Antona Doklerja, Livijev komentar k 21. knjigi Antona Jeršinoviča in Ksenofon­tov slovar Josipa Tominška. Drugi projekti so se nadaljevali, odsek pa je začel tudi tri nove: Rudolf Južnič je prevzel komentiranje Vergili­jeve Eneide, slovar k Herodotu (knjige 5–9) je prevzel Fran Jerovšek, sprejeta pa je bila ponudba profesorjev kranjske gimnazije na čelu z Antonom Doklerjem, da prevzamejo delo pri grško-slovenskem slo­varju, ki naj bi bil končan predvidoma do konca l. 1910; društvo je prevzelo kritje stroškov za pomagala. Kljub temu da je društvo us­pešno vlagalo in podpiralo prošnje profesorjev za dopust za pisanje knjig ter pri deželnem odboru posredovalo za honoriranje avtorjev, pa delo v tem letu ni napredovalo v skladu z društvenimi željami, ker šolska uprava priročnih slovarčkov ni štela za primarna učna poma­gala; ker knjige še niso bile aprobirane in ker še ni bilo slovarjev, še ni moglo priti do uvedbe slovenščine kot učnega jezika v višjih razre­dih gimnazij. Zato se je društvo obrnilo na deželni odbor, naj posre­duje pri ministrstvu. Ministrstvo je odobrilo le slovenščino kot učni jezik pri vseh predmetih v V. razredu šentviške gimnazije (predvsem po osebnem posredovanju škofa Jegliča), v drugih zavodih pa le pri matematiki, prirodopisu in verouku.223 Leta 1910 je pod okriljem društva izšla nova jezikovna vadnica, 223 Ilešič (1909), 473–474, 800; Ilešič (1910), 473–480. Latinska vadnica za prvi razred gimnazij in realnih gimnazij dr. Josipa Pipenbacherja (II. državna gimnazija v Ljubljani); vadnico je društvo tudi formalno založilo. Hkrati je brez sodelovanja društva izšla 4. izdaja Wiesthalerjevih Latinskih vadb I. del za 1. gimnazijski razred, ki jih je Josip Tominšek (I. državna gimnazija v Ljubljani) predelal za potrebe svoje slovnice in po novem učnem načrtu. Fran Jerovšek (I. državna gimnazija v Mariboru) in Janko Košan (I. državna gimnazija v Gradcu) sta prevzela pripravo Latinskih vadb za VII. in VIII. razred, pred izidom pa so bili: oba komentarja k Vergilijevi Eneidi (Rudolf Južnič), komentar k Ciceronovim govorom proti Katilini (Anton Dokler) in slovarček k Herodotu (Franc Jerovšek). Tega leta je dr. Josip Pipenbacher prevzel tudi komentar k Horaciju in k Demostenovim Olintskim govorom. Dela, ki so jih avtorji prevzeli, vendar ne dokončali ali niso nikoli izšla, pa so: a) Komentar k Ciceronovima govoroma Pro Milone in De imperio Cn. Pompei Rudolfa Južniča (gimnazija Novo mesto); b) Komentar k Plinijevim Pismom224 Rada Pavliča (II. državna gimna­ zija Ljubljana) in c) Komentar k Platonovi Apologiji Maksa Severja (gimnazija Novo mesto). Nekateri pisci so društvu tudi gmotno pomagali s tem, da so se odrekli honorarja. Tako sta se honorarju odrekla tudi Fran Jerovšek za slovarček k Herodotu in Josip Pipenbacher za Latinsko vadnico, društvo pa se je v zameno potrudilo, da sta njuni deli sploh lahko izšli. Glede uvedbe slovenščine v višje razrede gimnazij ni bilo v tem letu nobenega bistvenega napredka.225 Na glavni skupščini društva 26. decembra 1911, ki je potekala v mali dvorani ljubljanskega Narodnega doma, je bilo izpostavljeno zlasti vprašanje reformiranja srednjih šol, ki ga je obdelal Josip Wes­ter v svojem referatu o potrebi realnih ali reformnih gimnazij na Slovenskem.226 Referat in razprava, ki je sledila, sta se tesno navezo­vala tudi na problematiko uvajanja slovenščine kot učnega jezika, ob koncu pa so udeleženci sprejeli resolucijo, s katero so društvu zau­pali nalogo, naj se poveže z avstrijskimi šolskimi oblastmi glede vpra­šanja ustanovitve realnih gimnazij v slovenskih deželah. Obravnavali so tudi problematiko izdajanja znanstvenih in strokovnih člankov; 224 Komentar k De imperio Cn. Pompei je l. 1939 priredil prof. Fran Belec, profe­sor na šentviški gimnaziji, komentar k Plinijevim Pismom pa l. 1940 prof. Mi­lan Grošelj. 225 Ilešič (1911), 481–482, 566–573, 746–748. 226 Referat je bil objavljen tudi v NV; gl. Wester (1912). pri tem je bilo opozorjeno na pomembno vlogo Nastavnega vjesnika kot skupnega glasila, kjer so našle zatočišče vse jezikoslovne stroke, tudi klasična filologija.227 Od učbenikov za klasične jezike so bile tega leta v pripravi Latinske vadbe Franca Jerovška in Janka Košana (sled­nji je že oddal rokopis Vadb za VII. razred), Jerovškov slovarček k He­rodotu, Wiesthalerjev latinsko-slovenski slovar in Doklerjev grško-slo­venski slovar. Kljub temu da avstrijske šolske oblasti specialnih slo­varčkov niso priznavale za primarna učna pomagala in jim niso prizna­vale enake vrednosti kot velikim slovarjem, se je društvo odločilo za natis že pripravljenih, in sicer drugega dela slovarčka k Vergilijevi Eneidi (knjige 3–6) Rudolfa Južniča (gimnazija Novo mesto), slovarčka k Odiseji Andreja Prebila (I. državna gimnazija Ljubljana) in slovarčka k Demostenu dr. Josipa Pipenbacherja (II. državna gimnazija); stroške za tisk zadnjih dveh je prevzelo društvo. Opozorjeno je tudi bilo, da založniki nočejo več zalagati komentarjev in slovarčkov; zato je društvo predlagalo, da bi bilo bolje, ko bi ti izhajali v izvestjih gimnazij, na katerih poučujejo njihovi avtorji.228 Leta 1912 se je dejavnost društva na področju izdajanja učbeni­kov za klasične jezike precej zmanjšala; končane so bile Latinske vad­be za VII. in VIII. razred (Jerovšek-Košan), izšli pa so tudi vsi trije slo­varčki, ki so bili l. 1911 še v pripravi. S tem je Društvo zaključilo izda­janje specialnih slovarčkov. Težave so bile z zagotovitvijo finančnih sredstev za tisk in izdajo Doklerjevega že skoraj dokončanega grško­slovenskega slovarja in Wiesthalerjevega latinsko-slovenskega slovar­ja, pri katerem je bilo delo že v zadnji fazi. Društveni odbor se je obrnil na deželni odbor, da bi pri ministrstvu izposloval potrebna materialna sredstva za izdajanje znanstvenih del; tudi Slovenska ma­tica je v svojo prošnjo vključila oba slovarja. Leta 1913 je bil končan in oddan rokopis Doklerjevega slovarja; slovar je založil Zavod sv. 227 Slovenski filologi so bili – če odštejemo prispevke v letnih gimnazijskih iz­vestjih in nekatere prispevke v periodikah drugih strok – prisiljeni objavljati svoje prispevke v tujih strokovnih periodikah, sprva v Zeitschrift für die österrei­chischen Gymnasien, kjer niso mogli objavljati prispevkov v slovenščini; po zaslu­gi Nastavnega vjesnika so nekateri vidnejši znanstveno-strokovni prispevki lahko izšli tudi v slovenščini, npr. Arnejčeva študija o zgodovini grške elegije, Bera­ničeva študija o Katulovi 66. pesmi in Oštirjeva študija, s katero je kritično ovrednotil Arnejčev članek o indoevropskem aoristu, ki je izšel l. 1911 v Iz­vestjih mariborske gimnazije [gl. Arnejc (1910), Beranič (1912), Oštir (1912)] idr. 228 Ilešič (1912), 479–487. Pipenbacherjev slovarček k Horaciju je res izšel naj­prej v gimnazijskem izvestju II. državne gimnazije v Ljubljani, nato pa še kot poseben odtis. Stanislava v Št. Vidu in je še isto leto šel v tisk. Za latinsko-slovenski slovar je Fran Wiesthaler zagotovil, da ga bo spomladi 1914 oddal v tisk, natisnjene in oddane v aprobacijo pa so bile Jerovšek-Košanove Latinske vadbe. 229 Ker so se začeli oglašati nasprotniki uvedbe slovenskega učnega jezika, ki so zahtevali nemščino kot učni jezik vsaj za nekatere pred­mete v višjih razredih, zlasti za zgodovino, nekateri tudi za latinščino in grščino, je društvo junija l. 1912 organiziralo anketo o vprašanju slovenskega jezika na naših srednjih šolah, pri kateri je sodelovalo 186 ravnateljev in profesorjev, od katerih je velika večina (155) zah­tevala uvedbo slovenščine kot učnega jezika za vse predmete razen nemščine. Ob tej priložnosti je društvo l. 1913 založilo in izdalo tudi posebno brošuro z naslovom O slovenskem učnem jeziku na srednjih šolah, namenjenih Slovencem, katere avtor je bil tedanji predsednik dr. Jakob Žmavc.230 V letih 1916/17 društvo ni imelo občnega zbora; prvi povojni občni zbor je bil 2. junija 1918; ob vprašanjih, ki so zadevala sam obstoj društva in njegovo delovanje, so znova poudarili pomen pi­sanja učbenikov. Za slovensko gimnazijo je društvo priskrbelo vse učne knjige razen Državoznanstva za VIII. razred, ki ga je pisal Janko Polec (delo je ostalo nedokončano), in Wiesthalerjevega latinsko­slovenskega slovarja. Nekatere knjige so pošle, zato je bilo treba poskrbeti za ponatis. Med njimi sta bili tudi Grška slovnica in Grška vadnica dr. Josipa Tominška; Tominška je društvo prosilo, naj do septembra istega leta pripravi drugo izdajo obeh. Ker zasebni založniki še vedno niso bili zainteresirani za zala­ganje šolskih knjig, je moralo to breme prevzeti društvo samo, za kar je znova ustanovilo poseben knjižni fond. Svetli točki na tem področju sta bila dva nepričakovana denarna prispevka: marca 1918 je neime­novani dobrotnik podaril društvu 50.000 K za izdajanje slovenskih učnih knjig za srednješolce, oktobra pa je škof Anton Bonaventura Jeglič prevzel financiranje Wiesthalerjevega slovarja. Ker slovar zara­di tehničnih težav ni mogel iziti, je društvo pozvalo filologe, naj si pomagajo s priročnimi slovarčki, ki so izšli: Doklerjevima za Ovidija in Cicerona, Jeršinovičevimi za Livija in Salustija, Južničevim za Ver­gilija in Pipenbacherjevim za Horacija. Klasična filologija je bila po vojni ob verouku edina stroka, pri 229 Ilešič (1913), 476–478, 550–555; 22 (1913), 808–813. 230 Gl. Učni jezik (1913); za dopolnitev prikaza položaja slovenščine do l. 1900 gl. tudi Ilešič (1902), passim. kateri ni bilo kadrovskih težav; pri vseh drugih predmetih je bilo premalo učnih moči. Društvo je obnovilo tudi delovanje odsekov; za sklicevalca odseka za klasično filologijo je bil imenovan prof. Hoče­var. Odsek se je sestal trikrat; na prvem sestanku (28. decembra) 1918 je prof. Hočevar na osnovi Reinove pedagoške enciklopedije231 poročal o pouku grščine v Evropi in Ameriki, na drugem sestanku (16. januarja 1919) pa je dr. Ivan Samsa razpravljal o slovenskih učnih knjigah za klasično filologijo. Predlagal je: a) da bi po vzoru 27. izdaje Curtius-Hartel-Weiglove grške slov­nice priredili novo slovensko grško slovnico in vadnico (ker bi bilo delo precej zamudno, je dr. Jože Debevec predlagal, naj društvo poskrbi za ponatis Grške slovnice in Grške vadnice Josipa Tominška); b) naj društvo po zgledu 9. izdaje Heinischenovega latinsko­nemškega slovarja naredi vse za skorajšnji natis modernega latinsko­slovenskega slovarja s posebnim ozirom na etimologijo, ki bi imel v uvodu predstavljen tudi historični razvoj jezika. Ivan Maselj je predlagal, naj povprašajo Frana Wiesthalerja, ali njegov slovar ustreza tem zahtevam. Največ pozornosti je odsek posve­til grščini. Na tretjem sestanku (16. februarja 1919) je dr. Jože Debe­vec predaval o prihodnosti grščine, ocenil ugovore proti njej in raz­delal razloge za njeno ohranitev (1. formalistični, 2. estetski, 3. zgo­dovinski, 4. naša umeščenost med zahod in vzhod).232 V razpravi so sodelovali tudi dr. Josip Tominšek, dr. Ivan Samsa in Anton Sovre, ki je poslal s Ptuja razpravo o tej temi. Vsi razpravljavci so se zavzeli za ohranitev grščine, a tudi za temeljito reformo pouka. Končni sklep sestankov odseka je bil, naj humanistična gimnazija ostane neokr­njena.233 231 Rein (1906), passim. 232 Debevčeva razprava je bazirala na Tominškovih razpravah (1902b in 1903b) in Osanovi priredbi predavanj prof. von Arnima (Osana (1908)). 233 Tajnikovo poročilo na občnem zboru dne 2. junija 1918. Izvestja DSP (1919), 2–5; Redni občni zbor dne 15. XII. 1918; prav tam 14–23; 31–33. 4 KLASIČNI JEZIKI V SLOVENSKEM ŠOLSTVU V OBDOBJU 1918–1945 PRIZADEVANJA ZA OHRANITEV KLASIČNO­-HUMANISTIČNE IZOBRAZBE Podobno kot v šolstvu drugod po Evropi so se tudi v novi državi SHS takoj ob koncu vojne začele spremembe in priprave na reformiranje šolskega sistema in šolske uprave. Narodna vlada SHS je 31. oktobra 1918 v Ljubljani ustanovila Poverjeništvo za uk in bogočastje kot naj­višji organ za področje šolstva in vzgoje in za poverjenika postavila dr. Karla Verstovška (po izobrazbi filolog). Poverjeništvo je bilo po svojih pristojnostih naslednik avstrijskega prosvetnega ministrstva; urejalo je vsa šolska in kulturna vprašanja, takoj po vojni pa je vse svoje sile usmerilo v reformiranje, še zlasti v popolno slovenizacijo šolstva. Kot podrejeni organ šolske uprave je bil 14. novembra 1918 ustanovljen Višji šolski svet, ki je prevzel naloge dotedanjih deželnih šolskih svetov; v njegovi pristojnosti je bila neposredna uprava in vodstvo vseh državnih srednjih šol, učiteljišč, osnovnih in meščanskih šol.1 Tudi v novi vladi se je začela priprava na šolsko reformo podob­no kot dobrih deset let prej v Avstriji: s posvetovanjem o šolski upra­vi, ki ga je poverjenik dr. Karel Verstovšek napovedal za 15. novem­ber 1918 v srebrni dvorani hotela Union v Ljubljani. Posvetovanja se je udeležilo 11 šolnikov, večinoma srednješolskih profesorjev, in si­cer iz vrst katoliške struje dr. Josip Debevec, dr. Ivan Dolenec, dr. Ivan Grafenauer, Ivan Mazovec, mestni katehet Ignacij Zaplotnik, dr. Gregor Pečjak in dr. Anton Breznik, iz vrst liberalne struje pa dr. Fran Ilešič, dr. Jakob Žmavc, dr. Anton Jug in učitelj Engelbert Gangl.2 V delo vlade in pripravo na posvetovanje se je aktivno vključilo Društvo slovenskih profesorjev. Na izrednem občnem zboru štiri dni pred anketo, 11. novembra, so člani društva največ pozornosti posve­tili preureditvi srednjih šol; opozorili so na nujnost globljih spre­memb, pri katerih ni mogoče ubirati samostojne poti, zato tudi ni mogoče določati smernic slovenskega šolstva vnaprej, ker se bo mo­ 1 Za natančnejši oris gl. Dolenc (1996), 23–33; Velikonja (1928), 696–710. 2 Prim. Glažar (1997), 45 in op. 11; Dolenc (1996), 30–31. ralo šolstvo slovenskih pokrajin gle­de reform prilagajati šolskim spre­membam v drugih jugoslovanskih pokrajinah. Udeleženci so poudari­li potrebo po centralizaciji vodstev šol in po spremembi nekaterih gim­nazij v realne; učni načrt naj bi ostal nespremenjen z izjemo krčitve ur nemščine v korist srbohrvaščine. Dr. Valentin Korun je posebej poudaril, naj se ne hiti z odpravo grščine, ker »narod potrebuje in bo potreboval teoretično naobraženih ljudi«.3 Naj­pomembnejši predlog, ki je bil tudi glavna zahteva posebne, ob koncu občnega zbora sprejete resolucije, je bila popolna slovenizacija vseh šol in menjava njihovih vodstev; resolucijo je društvo posredovalo glavnemu po­verjeniku dr. Verstovšku.4 Sredi februarja 1919 je Višji šol­ski svet za april napovedal v Ljubljani anketo, na katero je povabil predstav­nike različnih strok (šolnike, juriste, zdravnike in predstavnike cerkve), da bi oblikovali mnenje o reformi sred­njih šol, zlasti o predlogu Zveze jugo­slovanskih učiteljskih društev o poe­notenju nižjih srednjih šol;5 enotna nižja srednja šola je bila težnja libe­ralnega učiteljstva, s katero je to žele­lo vzpostaviti enoten šolski sistem z enotno obvezno šolo, enotnim odno­som do religij in do obeh spolov. To­vrstne ideje so se porajale že za časa Avstro-Ogrske.6 Na anketo je na po­ 3 Izvestja DSP (1919), 8. 4 Glažar (1994), 46–47. 5 Dolenc (1996), 118. 6 Prim. Lončar (1908); Dolenc, E.: Šolsko delo Dragotina Lončarja. GSM 18 (1994), št. 1–2, 71–77. ziv Poverjeništva za uk in bogočastje Društvo slovenskih profesorjev poslalo šest zastopnikov in tri namestnike, med njimi štiri filologe: dr. Valentina Koruna, dr. Karla Ozvalda, dr. Josipa Pipenbacherja in dr. Jožefa Debevca.7 Med predstavniki filološke stroke se je posvetovanja udeležil tudi Anton Dokler, takrat ravnatelj moškega učiteljišča v Lju­bljani. Anketi je predsedoval vladni svetnik dr. Fran Detela. Udeleženci so se zbrali na treh sejah; prva je bila v palači na Bleiweisovi cesti, druga in tretja pa v posvetovalnici I. državne gim­nazije. Na prvi seji je bilo zastavljeno glavno vprašanje: ali je že čas za temeljito reformo (ta predlog je zagovarjal dr. Poljanec) ali naj se z njo počaka do ureditve položaja in umiritve notranjih razmer (za­govornik tega predloga je bil dr. Korun). Prevladal je predlog dr. Poljanca, ki se je zelo zavzemal tudi za enotno štiriletno nižjo srednjo šolo (med obveznimi predmeti naj bi bila tudi latinščina), medtem ko bi se višja srednja šola cepila na poljubno število oddelkov (hu­manistični, realni, tehnični, pedagoški, trgovski ...). Zaradi različnih mnenj je bil izvoljen poseben odsek, ki bi proučil možnost obliko­vanja omenjene nižje srednje šole; ta bi nadomestila meščanske šole. V odseku sta bila tudi dva filologa: Anton Dokler in dr. Josip Pipen­bacher. Sklep odseka je bil, da je enotna nižja šola nemogoča, ker bi število obveznih ur preseglo zmožnosti učencev, še zlasti število ur, predvidenih za jezike (obvezno naj bi se poučevali francoščina in latinščina, neobvezno pa še nemščina in italijanščina). Zaradi pobud zastopnikov učiteljev ljudskih šol, ki so se zavze­mali za enotno srednjo šolo, je odsek na 2. seji ankete dobil novo nalogo; izdelal naj bi učni načrt za srednjo šolo, vsaj za humanistično in realno smer z maksimalno 30 obveznimi urami tedensko. S kom­promisno rešitvijo med posameznimi predmeti je odsek sestavil skup­ni tip za I. in II. razred srednjih šol (učni načrt skupaj s telovadbo ni prekoračil 32 ur tedensko); s tem se je odločitev za določeni tip gim­nazije podaljšala za dve leti, do učenčevega 12. leta, ko je že mogoče izreči zanesljivo sodbo o njegovih sposobnostih. Od tretjega razreda naprej je odsek predlagal, naj se ohranijo trije tipi srednjih šol: a) humanistična gimnazija s petimi jeziki v predmetniku (latinšči­ na, grščina, slovenščina, srbohrvaščina, nemščina), b) realna gimnazija s petimi jeziki v predmetniku (latinščina, slo­ venščina, srbohrvaščina, nemščina, francoščina) in c) realka, ki postane osemletna s toliko urami latinščine v nižjih razre­ dih, kolikor jih je potrebnih za izpit na univerzi, če bi hoteli abi- Izvestja DSP (1919), 40. turienti realke študirati kakšno stroko, do študija katere jim sicer pot ni bila odprta. Člani odseka so sklenili, da je še prezgodaj za uvedbo novih ti­pov srednje šole, da pa naj se reformira način pouka; glede realke in latinščine na njej so tudi predlagali, naj se z ministrskim odlokom izpit odpravi in s tem realcem odpre možnost katerega koli študija.8 Tak elaborat je bil sprejet na 3. seji 28. aprila, s katero so udeleženci zaključili anketo. Na seji so obravnavali razlike med po­sameznimi deli novonastale države, še zlasti na področju klasičnih jezikov. V Srbiji ni bilo nobene humanistične gimnazije, na kateri bi poučevali grščino, ampak le realne gimnazije, na katerih so pouče­vali latinščino, in sicer od l. 1895 od V. razreda naprej, od l. 1898 pa od III. razreda naprej; v I. razredu niso poučevali nobenega tujega jezika. Takratni referent za slovensko šolstvo pri prosvetnem ministrstvu v Beogradu, dr. Kušar, ki je na tej seji poročal o načrtovanih reformah in stanju šolstva in je pri načrtovanju reform zagovarjal stališče, da mora biti v I. razred vključen pouk enega tujega jezika, je zagotovil, da ta jezik gotovo ne bo latinščina. Zato je v duhu poenotenja srednjega šolstva naslovil na filologe vprašanje, ali bi bilo mogoče premakniti začetek pouka latinščine v III. razred, vprašanje pa je podkrepil z dilemo, ki je spremljala latinščino vse od leta 1848: ali je učenec v I. razredu že dovolj zrel in zmožen abstraktnega miselnega dela, ki ga zahteva pouk latinščine? Razprava v nadaljevanju je bila posvečena vprašanjem in problemom specialne didaktike klasičnih jezikov, opozorjeno je bilo na zastarelost slovničnega pouka in potrebo po novi slovnici (dr. Anton Breznik), dr. Fran Jeran pa je poročal tudi o rezultatih predloga ankete, da bi tudi na realki v nižjih razredih uvedli latinščino, če bi vlada SHS zagotovila prost prehod abiturientov realke na katero koli fakulteto; predlog za uvedbo latinščine je učiteljski zbor ljubljanske realke z veliko večino zavrgel.9 Sejo so zaključili s predlogom, naj klasični filologi znova pretehtajo, ali bi bilo mogoče brez posebne škode prestaviti pouk latinščine in grščine v višje razrede.10 8 Izvestja DSP (1919), 38–40; Pipenbacher, J.: Reforma srednje šole. SN, 26. apri­la 1919. 9 Za realke je bil pogojno izdelan učni načrt z latinščino; zanj se niso zavzemali filologi, ampak so ga – kljub pomislekom – sprejeli zastopniki realke, da bi s tem dijakom realk zagotovili neposredni prehod na univerzo. Ko sta ga uči­teljska zbora obeh realk zavrnila, je postal brezpredmeten. Pipenbacher, J.: Reforma srednje šole. SN, 15. maja 1919. 10 Ilešič (1919), 44–45; Dolenc (1996), 119. Vprašanje je bilo posledica zavrni­tve enotne nižje srednje šole s strani filologov; dr. Josip Pipenbacher kot Obe struji, katoliška in liberalna, sta na prvih posvetovanjih na­stopali še dokaj enotno; kasneje so predstavniki liberalne struje pretežno zagovarjali reformiranje pouka, prilagajanje enotnemu ju­goslovanskemu šolskemu sistemu ter zmanjševanje pouka klasičnih jezikov, katoliška struja pa je večinoma nastopala kot zagovornik hu­manistične gimnazije. Aprilska anketa je spodbudila prve ostrejše polemike v časopisju; liberalni krogi so ji očitali, da javnost na njej ni bila dovolj udeležena, sploh pa so v njej videli filološko zaroto proti reformam. Kritiki so obudili ugovore, znane že iz avstrijskih časov, vendar še dodatno potencirane: – grščina je odveč in pomeni zgolj izgubo časa, branje grških klasi­kov v originalu pa je sploh odveč; – latinščina je sicer potrebna kot podlaga za romanske jezike in sredstvo za formalno izobrazbo, vendar jo je treba omejiti, tako slovnični pouk kot tudi lektiro, ker v trenutnem obsegu pouk pomeni pravo morijo in ker je klasično literaturo mogoče spoznati tudi iz dobrih prevodov, ki jih slovenski klasični filologi, »zakrknje­ni mogotci, ki morijo mladino s šaro in jo odtujijo modernemu in narodnemu življenju« v 100 letih svojega obstoja niso bili zmožni dati, zato bo prišel dan, ko bo latinščina ravno tako kot grščina izginila iz naših šol; – pri rimskih klasikih ni z izjemo Horacija ne duha ne sluha o antični kulturi: življenjepisi Kornelija Nepota (III. razred) so kratki, suhi, dolgočasni; Cezarjeva Galska vojna (IV. razred) je eno samo ro­panje, požiganje in klanje zemlježeljnih Rimljanov; Ovidij (V. razred) je preveč pristrižen; Salustij (VI. razred) spet govori samo o vojni; Cicero (VI. in VII. razred) je čvekač, ob katerem filologi napajajo svoje suhe duše; Vergilijeva Eneida (VI.–VII. razred) je suha, umetno konstruirana bajka; Tacit (VIII. razred) pa pred­stavlja zgolj krvavo zgodovino rimskih cesarjev, ki kaže vso antično nekulturo; – humanistični gimnaziji se obeta polom; – na didaktičnem področju je filologija daleč pod nivojem, zato gre uspehe na področju klasičnih jezikov pripisati zgolj zasebni iniciativi učencev.11 njihov predstavnik je na 2. seji odseka izjavil, da za enotno nižjo srednjo šolo, zaradi katere bi bil pouk grščine potisnjen v humanistični oddelek višje gim­nazije, ne more glasovati. Debevec (1919), 144. 11 (anon.): Reforma srednje šole. SN, 17. aprila 1919; (anon.): Preosnova srednjih šol. SN, 30. aprila 1919. Opozorila, da sklicevanje na udeležbo širše javnosti pri avstrijski anketi l. 1908 ni umestno, ker so dobre predloge, ki so prinesli pozi­tivne spremembe, dali le strokovnjaki, ki so zasedali za zaprtimi vrati, in da je protežirani tip realne gimnazije, ki predstavlja kompromis med humanistično gimnazijo in realko, ki vsaka zase nudita enotno zaokroženo izobrazbo, kljub vsemu nekaj polovičarskega, so bila za­man.12 Filologi so – spet – postali glavni krivci in glavna ovira za napre­dek srednjega šolstva. Polemiziranje v dnevnem časopisju in perio­dičnih publikacijah med privrženci humanističnih gimnazij in pou­ka klasičnih jezikov ter njihovimi nasprotniki, ki je bilo še posebej intenzivno v obdobju 1919–1925, lahko imenujemo tudi »časopisna vojna«. GIMNAZIJSKO ŠOLSTVO PO 1. SVETOVNI VOJNI IN POLOŽAJ KLASIČNIH JEZIKOV V NJEM Pred oblikovanjem nove države je bilo na slovenskem ozemlju 15 srednjih šol: – 1 slovenska – zasebna škofijska gimnazija v Št. Vidu nad Ljublja­no; – 7 utrakvističnih: – I. državna gimnazija v Ljubljani, – II. državna gimnazija v Ljubljani, – državna gimnazija v Kranju, – državna gimnazija v Novem mestu, – samostojni nemško-slovenski razredi (I.–IV. razred) državne nemške gimnazije v Celju, – slovenske vzporednice (I.–IV. razred) državne nemške gimna­zije v Mariboru, – državna realka v Idriji; – 7 nemških: – državna gimnazija v Ljubljani, – državna gimnazija v Kočevju, – državna gimnazija v Celju, – državna gimnazija v Mariboru, – deželna gimnazija na Ptuju, – državna realka v Ljubljani, 12 Vajda, F.: Reforma srednje šole. SN, 22. aprila 1919. – državna realka v Mariboru. Slovenski dijaki so obiskovali še: – gimnazijo v Gorici (nepopolna slovenska gimnazija, ustanov­ljena 1913), – gimnazijo v Celovcu, – gimnazijo v Velikovcu, – gimnazijo v Št. Pavlu, – realko v Gorici. Škofijska gimnazija je bila edini popolnoma slovenski srednješol­ski zavod. Na dvojezičnih srednjih šolah na Kranjskem so v nižji gim­naziji vse predmete razen nemščine poučevali v slovenščini; v višji gimnaziji so v nemščini poučevali nemščino, latinščino, grščino, zgo­dovino in zemljepis. Na Štajerskem so v slovenskih vzporednicah v slovenščini poučevali verouk, latinščino v I.–III. razredu, slovenšči­no, zemljepis v I. razredu, prirodopis v I. in II. razredu in matemati­ko v I.– IV. razredu.13 V šolskem l. 1918/19 so bile v Sloveniji: – 4 klasične gimnazije (Ljubljana, Maribor, Šentvid, Kranj; slednja je bila l. 1925 preoblikovana v realno gimnazijo), – 7 realnih gimnazij (Celje, Kočevje, II. realna gimnazija Ljubljana, III. realna gimnazija Ljubljana, Novo mesto, Ptuj, Murska Sobo­ta) in – 2 realki (Ljubljana, Maribor).14 Po vojni so bile na novo ustanovljene: – državna gimnazija v Murski Soboti, – privatna frančiškanska gimnazija v Kamniku (s samo 4 višjimi razre­di za izobraževanje bodočega duhovniškega kadra), – privatna salezijanska gimnazija v Veržeju pri Ljutomeru ter – državna gimnazija in učiteljišče v Velikovcu.15 Kljub prvotnim relativno dobrim obetom je bilo vse bolj slutiti splošno nenaklonjenost nove šolske uprave klasičnim jezikom; ta je bila v precejšnji meri dediščina avstro-ogrskega obdobja, kjer je kul­minirala v reformnih gibanjih, ki so se oblikovala po l. 1900. Pritisk na klasične jezike se je začel takoj po koncu vojne; že Henrik Schrei­ner je v svojem prispevku o prihodnosti jugoslovanskega šolstva ome­nil različne poglede na položaj klasičnih jezikov ter prizadevanja vseh treh struj: a) radikalcev, ki so si prizadevali za popolno izkoreninjenje pouka 13 Verstovšek, K.: Preustroj šolstva v Sloveniji. S, 12. januarja 1921; Turk (1939), 182. 14 Turk (1939), 183–184. 15 Vajda (1921), 452. latinščine in grščine, s čimer bi iz­ginila razlika med gimnazijo in re­alko (s tem bi se uresničeval še en koncept, ki je dediščina avstrijske pedagoške misli: koncept enotne srednje šole); b) filologov, ki so si prizadevali za ohranitev obeh predmetov, ter c) zmerne struje, ki si je prizadevala za iskanje kompromisa (ohranitev obeh jezikov, vendar v skrčenem obsegu). V Schreinerjevi viziji ureditve šol­stva je pomen klasičnih jezikov zmanj­šan na minimum; nadomestita naj jih naravoslovje in tehnika. Predlagal je njihovo odpravo, učijo pa naj se jih samo tisti, ki ju bodo potrebovali pri nadaljnjem študiju, vendar tudi ti v omejenem obsegu.16 Te besede predsednika vladne komisije, ki naj bi na osnovi ankete, opravljene med učiteljstvom, pripravila načrte za reformiranje šolstva, so bile do neke mere preroške za nadaljnji položaj klasičnih jezikov. Zani­mivo je tudi, da je odločilno vlogo pri enem najbolj odmevnih re­formnih procesov, pri spreminjanju klasičnih oz. humanističnih gim­nazij v realne, odigral prav klasični filolog, poverjenik dr. Karel Ver­stovšek.17 Kritika na račun klasičnih jezikov je bila podprta tudi s psiholo­škimi ocenami; latinščina in grščina naj bi imeli pomanjkljivosti pri obeh bistvenih komponentah pouka: a) intelektualni, ki vključuje apercepcijo (usvajanje slovnične termi­ nologije in besedišča), dedukcijo (apliciranje pridobljenih pravil na posamezne primere), na višji stopnji pa še analogijo in induk­cijo, ter b) emocionalni komponenti, ki je zajeta v težnji po poznavanju gr­ške in rimske kulture ter želji črpati ju iz prvotnih virov. Emocionalne komponente naj bi sploh ne bilo, glavna hiba inte­lektualne pa naj bi bil prezgodnji začetek pouka, ko pri mnogih učen­cih omenjene zmožnosti še niso razvite. S premikom začetka pouka 16 Schreiner (1919), 57–59; gl. tudi recenzijo –é [= Pavel Flere] v P 40 (1919), 266–268. 17 Prim. Dolenc (1996), 33. v višje razrede naj bi se povečala učinkovitost, ekonomija in tempo učenja, pri učencih pa naj bi apatijo zamenjala ambicija in smotrno stremljenje.18 Osrednje vprašanje aprilske ankete l. 1919 je bilo vprašanje enot­ne nižje srednje šole. Njeno uvedbo so zagovorniki utemeljevali z dvema razlogoma: a) z njo bi bila staršem in učencem olajšana težavna odločitev o izbi­ ri tipa srednje šole (in s tem poklicne usmeritve), ker se odloži za štiri leta; b) njena uveljavitev bi bila v duhu enotnosti nove države, hkrati pa bi imela velik vzgojni in socialni pomen za mladino. Vprašanje same uvedbe ni bilo sporno; sporna sta bila izvedba in oblikovanje učnega načrta, ki sta razdelila strokovno in širšo javnost, pri čemer so bili kamen spotike in osrednji predmet diskusij prav klasični jeziki. Skupna zahteva zagovornikov je bila popolna izločitev grščine iz nižje srednje šole. Glede latinščine so bila mnenja deljena, vendar je večina zagovarjala njeno ohranitev v učnem načrtu. Josip Debevec je v svojem prispevku o prihodnosti srednje šole (eden pr­vih, ki so obravnavali problematiko klasičnih jezikov) na osnovi po­lemik povzel šest razlogov za ohranitev latinščine: 1. psihološki (urjenje učenčevih umskih in nravnih zmožnosti: spo­mina, razuma, natančnosti ...); 2. korist jezikovne izobrazbe (spoznavanje zgradbe jezika ter nave­zovanje na materinščino in primerjave z njo, kar ima velik pomen za pisno in ustno izražanje); 3. praktična korist (olajšano učenje tujih jezikov, zlasti romanskih jezikov, kar je bilo ob izpodrivanju nemščine in uvajanju fran­coščine namesto nje še posebej aktualno);19 4. splošnokulturni razlog (jezikovne, literarne idr. vezi z antično kul­turo); 5. stališče svobodne izbire poklicev (abiturienti gimnazij so se lahko vpisali na katero koli fakulteto, abiturienti realk in učiteljišč pa so morali opravljati poseben izpit iz latinščine); 6. latinščina kot potencialni jezik mednarodnega sporazumevanja (postala naj bi nekakšen esperanto).20 Pri utemeljevanju pomena pouka grščine, ki so jo imele v sred­ 18 Prim. anon. (1922), 116–118. 19 Dr. –m–: Drugi kulturni jezik na naših srednjih šolah. S, 15. avgusta 1919. 20 Našteti razlogi so postali stalnica pri utemeljevanju pomena klasičnih jezi­ kov; kasnejši zagovorniki so vedno posegali po njih z izjemo šestega, povsem utopičnega razloga. Debevec (1919), 141–143. nješolskih učnih načrtih vse evropske države z izjemo Švedske in Norveške, sta formalnovzgojni in estetski vidik pouka stopila v ozad­je; v ospredje je stopila njegova zgodovinska vrednost. Pouk grščine je našel utemeljitev za svojo prihodnost v pomenu grštva in grške kulture kot glavnega vira evropske kulture in kot enega glavnih kul­turnih temeljev nove države; historizem in umeščenost jugoslovanske­ga prostora med zahod in vzhod naj bi zahtevala ohranjanje konti­nuitete, ki jo zagotavljajo klasično izobraženi ljudje.21 Ideje so za­govorniki grščine (Josip Osana, Josip Debevec, Ivan Dolenec) povzeli po svojem učitelju Hansu von Arnimu.22 Prestavitev začetka pouka grščine v V. razred bi pomenila izgubo dveh let, ki sta bili prvenstveno namenjeni slovničnemu pouku; s tem bi bili izgubljeni tudi dve leti lektire, ki bi jo bilo treba zelo omejiti. Krčitev pouka bi imela za posledico zniževanje nivoja znanja in zaradi časovne omejenosti po­vršno predelovanje snovi.23 Omejevanje lektire – kanon avtorjev je bil povzet po avstrijskem in je ostal do reforme nespremenjen – bi prizadelo lektiro v višjih razredih; tako bi se dijaki ne srečali z dvema vrhuncema pouka grščine, z grško dramatiko in filozofijo. Položaj klasičnih jezikov je bil ob predvidenem krčenju pouka nezavidljiv. Slovnični pouk je bilo mogoče in tudi treba reorganizirati, ni pa ga bilo mogoče bistveno krajšati, ker je bila slovnica še vedno glavno orodje, ki je omogočalo glavni namen pouka: branje klasikov. Krčiti bi bilo mogoče le obseg lektire; pri tem pa se je zastavljalo vprašanje, ali je smotrno posvečati se obsežnemu učenju slovnice ob tako reducirani lektiri.24 Razprave in polemike so se nadaljevale.25 Osmega julija 1919 je prosvetni minister dal objaviti načrt zakona o srednjih šolah, ki ga je po nalogu ministrstva pripravil prosvetni odbor, v katerem je bil edi­ 21 To utemeljitev je Josip Debevec podal na 3. sestanku Odseka za klasično filologijo Društva slovenskih profesorjev, na katerem je predaval o prihod­nosti grščine; gl. Izvestja DSP (1919), 32. Prim. tudi Debevec (1919), 144– 146; Dolenec (1919), 198–199, 207. 22 Osana, J.: O pomenu grškega pouka na srednjih šolah. Spisal J. Osana. (Po preda­vanjih univ. prof. dr. v. Arnima). Zora 14 (1907/08), 68–70, 84–87, 100–103, 114–117. 23 Dr. –m–: Naše ujedinjenje in naša srednja šola. S, 21. avgusta 1919. 24 Dolenec (1919), 207. 25 Dr. –m–: Temeljna načela za reformo naše srednje šole. (Nekaj misli k novemu učne­ mu načrtu za srednje šole). S, 10. avgusta 1919. (poročilo o posvetovanju Druš­tva slovenskih profesorjev 2. in 4. avgusta 1919); Dr. –m–: Drugi kulturni jezik na naših srednjih šolah. S, 15. avgusta 1919; Stenar, F.: Politično ozadje novih šolskoreformnih načrtov. I., II. S, 27. in 28. septembra; Dr. J. S. [= Janez Samsa]: Novi šolski zakon. I., II. III. S, 3., 5. in 7. septembra 1919. ni slovenski zastopnik dr. V. Kušar. Ker je zastopnik prosvetne upra­ve nujno zahteval izjavo Društva slovenskih profesorjev, se je društve­ni odbor zbral na razširjeni seji in obravnaval predlagani učni načrt. Udeleženci seje se z glavnimi točkami predlaganega načrta (začetek pouka klasičnih jezikov v višji gimnaziji, verouk kot fakultativni pred­met) niso strinjali. Izdelali so nov načrt in ga prve dni avgusta posre­dovali Poverjeništvu za uk in bogočastje.26 Filologi so večinoma nasto­pali enotno, a so se tudi znotraj njihovih vrst našle izjeme. Tak je primer Amata Škerlja, profesorja na novomeški gimnaziji, ki se je pridružil reformnim idejam o ukinjanju grščine in omejevanju latinščine; zago­varjal je opuščanje obeh jezikov, še zlasti grščine, ker po njegovem mnenju rezultati niso sorazmerni z vloženim trudom; še zlasti izločitev grščine naj bi bila povsem v skladu s starogrškimi nazori, saj bi – tako Škerlj – »staremu Atencu nikoli ne prišlo na um, da bi mučil svojo mladež z 2000 let starim jezikom«.27 S podobnimi utemeljitvami, ki so običajno izpostavljale problem indirektnega učenja klasičnih jezikov (s pomočjo slovnice in slovarjev) v nasprotju z direktno metodo učen­ja modernih jezikov, so zagovorniki reform pogosto nastopali v časo­pisju in revijalnem tisku.28 Skoraj vsi kritiki so videli rešitev problema pouka klasičnih jezikov v omejitvi slovničnega pouka na minimum in nadomestitvi lektire z ustreznimi prevodi ali hrestomatijami; prevajal­sko delo in pisanje novih učbenikov je zaradi težkega socialnega položaja srednješolskega učiteljstva, ki so ga obremenjevale tudi neu­rejene razmere v šolstvu in šolski upravi, z redkimi izjemami (npr. Anton Sovre) povsem zastalo. Ob tem vprašanju je bilo izpostavljeno tudi vprašanje univerze in ustanovitve Oddelka za klasično filologijo, ki naj bi stroko oskrbela z ustreznimi prevodi, učnimi knjigami in pri­pomočki.29 Polemike, v katerih je bilo večkrat poudarjeno, da so reforme potrebni bolj obiskovalci gimnazij kot gimnazije same, so opozorile na številna druga vprašanja, povezana z vprašanjem šolstva, zlasti na vprašanje strokovnega šolstva ter slab materialni in socialni položaj učiteljstva in dijaštva. Kljub pogostemu sklicevanju reformistov na avstrijsko anketo l. 1908 so šolniki svarili pred njenimi napakami in pred pomanjkljivostmi tedanjih reformnih ukrepov.30 26 Osana (1922), 277. 27 Škerlj, A.: Novi cilji – nova pota. (Misli o šolski reformi). Dem (1918–1919), 96– 97; prim. tudi oceno v P 50 (1919), 268. 28 Prim. Bačić (1918/19), 475–476; Bačić (1919), 24–25. 29 Dolenec (1919), 202–206. 30 Prim. Vajda, F.: O reformi srednjega šolstva. Dem (1918–1919), 99–100; prim. tudi oceno v P 50 (1919), 268–269. Do sprememb v specialni didaktiki samega pouka klasičnih jezi­kov takoj po vojni kljub pogostim priporočilom, celo iz vrst dijaštva,31 ni prišlo. Pri grščini je l. 1919 izšla nova slovnica (Bradač-Osana), leto kasneje pa še vadnica (Bradač), ki nista bistveno vplivali na sam pouk. Za pouk latinščine je bil podan en sam konkretnejši predlog za spremembe;32 predlog je zadeval latinsko lektiro. Neimenovani avtor se je oprl na avstrijski učni načrt in v njem zastavljeni cilj pouka latinščine v višji gimnaziji: spoznavanje najvidnejših del rimske književnosti in rimskega kulturnega življenja. Prav slednje naj bi pri avtorjih, vključenih v lektiro, ne bilo mogoče; zato je predlagal več vključevanja realij in spoznavanja rimskih državnih in privatnih starožitnosti ter več obdelave rimske literature in sočasno z njo tudi grške. Na račun realij bi slovnični pouk v višji gimnaziji povsem opu­stili, prav tako prevajalske naloge iz slovenščine v latinščino, ki bi jih povsem nadomestile naloge prevajanja iz latinščine v slovenščino. Izbira lektire bi ne bila vezana na kanon; za večjo pestrost bi poskr­bela antologija ali hrestomatija iz avtorjev, ki sicer niso vključeni v lektiro. Prilagajanje in sprotno revidiranje lektire je bilo tudi sicer večkrat priporočano.33 Prizor iz Ajshilove Oresteje (igrajo dijaki škofijske gimnazije) 31 Prim. Ivanović, Petar: Reforma srednje šole. Zora 21 (1918/19), št. 6–10, 74–75 (pogled bivšega realčnega dijaka na pouk, posamezne predmete in maturo). 32 J. C.: Nekaj o reformi v pouku latinščine. S, 3. avgusta 1919. 33 Dolenec (1919), 201. Tudi vojna je pustila svoj pečat na pouku klasičnih jezikov. Uči­telji so večkrat posegali po domoljubni tematiki; tak je primer Anto­na Sovreta, ki je l. 1919 (v tem času je služboval na ptujski gimnaziji) dal učencem 1. gimnazijskega razreda nalogo na temo 1. svetovne vojne (spodbudni nagovor vojakom); naloga je zbudila precej pozor­nosti tudi v širši javnosti.34 Po antični tematiki so v gimnazijah radi posegali tudi pri drugih predmetih, npr. slovenščini.35 Leto 1920 je na šolskem področju minilo precej mirno. Za filo­logijo sta v tem letu pomembna dva dogodka: 19. junija je bilo kot odziv na vse ostrejša nasprotovanja humanistični izobrazbi in klasič­nim jezikom ustanovljeno Društvo prijateljev humanistične gimnazi­je, 24. in 27. junija pa so dijaki škofijske gimnazije v Zavodu sv. Stani­slava v Št. Vidu uprizorili Ajshilovo trilogijo Oresteja v prevodu Frana Omerze.36 Profesorji škofijske gimnazije l. 1930 s škofoma Jegličem in Rožmanom 34 Gl. Vajda (1919), 170. 35 Prim. prosti spis iz II. gimnazijskega razreda v Ptuju (verjetno učenec Anto­na Sovreta) z naslovom Atenski deček pripoveduje, kako je bilo v šoli. P 1919, 324– 325. 36 Starogrška drama v zavodu sv. Stanislava. S, 3. julija 1920; Moder (1966), 595– 597; Omerza, F.: Ajshilova Orestija. Mentor 11 (1918/1919), 142–150 (uvod o Ajshilu + prevod v. 1–257), 163–168 (v. 258–487); Agamemnon. (nadaljeva­nje) Mentor 12 (1920/1921), 6–10 (v. 488–680), 38–42 (v. 681–913), 73–77 (v. 914–1068), 99–109 (v. 1069–1342), 133–143 (v. 1343–1687); Maščevanje. Mentor 13 (1922/1923), 8–13 (v. 1–169), 44–52 (v. 164–465), 74–82 (v. 466– 729), 115–126 (v. 730–1107). Tretji del trilogije je ostal v rokopisu. »SIC VOLO, SIC IUBEO!«37 Novo vznemirjenje v šolske kroge je vnesla objava devetih točk pred­loga načrta za reformo srednje šole (predlog je pripravil Prosvetni svet) v beograjski Politiki 4. junija 1921;38 na osnovi teh točk naj bi ožji prosvetni svet ministrstva izdelal zakonski načrt. Za klasične jezi­ke sta bili aktualni prvi dve točki. Prva točka je predvidevala popolno ukinitev pouka klasičnih jezikov v vseh nižjih gimnazijah, tudi klasič­nih, in uvedbo pouka živega jezika od I. razreda naprej. Druga točka je predvidevala v V. razredu delitev srednje šole na tri smeri: klasično gimnazijo, realko in realno gimnazijo. V klasični gimnaziji bi bila poleg živega jezika, ki so se ga dijaki začeli učiti v nižji gimnaziji, obvezna tudi latinščina, grščina pa bi bila (enako kot verouk) fakul­tativna; v realni gimnaziji bi bila latinščina obvezna v zelo majhnem obsegu.39 Predlagani osnutek je bil prilagojen srednješolskim raz­meram v Srbiji, ki bi se le malo spremenile; pouk latinščine bi ostal skoraj nespremenjen, napredovala pa bi grščina, ki je v srbskih gimnazijah prej niso poučevali (na Oddelku za klasično filologijo Filozofske fakultete v Beogradu ni bilo nobenega srbskega študenta, prav tako ne v historičnem seminarju, kjer so brali Prokopija). Za Slovenijo bi načrt pomenil prepolovitev pouka obeh jezikov.40 Lju­bljanska sekcija Profesorskega društva je prosila glavno upravo Pro­fesorskega društva, naj posreduje, da bi pri reformi srednjih šol lah­ko sodelovali tudi slovenski strokovnjaki, vendar odgovora ni bilo.41 Položaj klasičnih jezikov v Sloveniji l. 1921:42 a) na humanističnih gimnazijah: I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. latinščina 8 7 6 6 6 6 5 5 grščina – – 5 4 5 5 4 5 37 »Tako hočem, tako ukazujem!« Misel Josipa Westrova, s katero je v svoji bro­šuri Kriza naše srednje šole okarakteriziral reformne ukrepe v letih 1922–1927 [Wester (1927), 14.], izpostavlja glavno značilnost prosvetne politike v tem obdobju: prevlado političnih interesov in zahtev birokratskega aparata nad pedagoškim in strokovnim delom. Misel je Wester povzel po dr. F. Stenarju (Stenar, F.: Politično ozadje novih šolskoreformnih načrtov. I. S, 27. septembra 1919). 38 Prim. tudi Dolenc (1996), 157. 39 Reforma naše srednje šole. J, 12. junija 1921. 40 Černič, I.: K nameravani reformi srednjih šol. S, 11. junija 1921. 41 Osana (1922), 277. 42 Vajda (1921), 453. b) na realnih gimnazijah: I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. latinščina 6 6 6 6 6 6 5 5 Dvaindvajsetega septembra 1921 je Višji šolski svet na redni seji sprejel sklep o uvedbi neobvezne grščine na realnih gimnazijah. Sklep, sprejet na pobudo filologov, je določal, da se grščino dijaki lahko učijo od IV. razreda naprej, predvideni pa so bili trije tečaji; v Ljubljani se je moralo za izvajanje tečaja prijaviti vsaj 15 učencev, drugod pa vsaj 10 učencev.43 Med 25. in 27. septembrom 1921 je v Zagrebu potekal II. kon­gres jugoslovanskih profesorjev. Kongres je odprl prosvetni minister Svetozar Pribičević, glavni akter in pobudnik srednješolskih refor­mnih prizadevanj; minister je s svojim govorom, katerega osrednja tema je bila ideja narodne enotnosti na vseh področjih, tudi šolskem, požel veliko navdušenje.44 Slovenska delegacija je na kongres odpotovala v prepričanju, da bo tema razprav tudi reforma srednjega šolstva, vendar kljub zagoto­vilom vprašanje srednješolske reforme ni prišlo na dnevni red. Zato je na zadnjem zborovanju dr. Janez Sam­sa prosil za besedo in predlagal, da bi kongres izjavil, naj humanistična gimna­zija načeloma ostane in sicer vsaj v tistih mestih, kjer sta dve gimnaziji, tako da lah­ko starši izbirajo med humanistično ali realno gimnazijo. Svoj predlog je uteme­ljil z enakimi razlogi, kot so jih dve leti prej navajali zagovorniki humanistične gimnazije (Josip Debevec, Ivan Dolenec) ob prvem predlogu enotne nižje srednje šole: s kontinuiteto kulture in vrednostjo antičnega humanizma s posebnim ozirom na novonastalo državo. Pri tem se je skli­ceval na željo ljubljanske sekcije Pro­fesorskega društva in na odločno željo večine Slovencev. Proti Samsovemu pred­logu je nastopil dr. Fran Šturm, profesor 43 Seja višjega šolskega sveta. J, 23. septembra 1921; Dolenc (1996), 161. 44 II. kongres jugoslovanskih profesorjev. J, 27. septembra 1921; Minister Pribičević o naši šoli in učiteljih. J, 28. septembra 1921. na ljubljanski realki, z izjavo, da ni res, da si večina Slovencev želi obstanek humanistične gimnazije, in da Slovenija ne potrebuje idea­lov antičnega humanizma, ampak si želi jugoslovanski humanizem. Razvnetost slovenskih predstavnikov je ublažila izjava podpredsed­nika kongresa (in predsednika ljubljanske sekcije Profesorskega druš­ tva) dr. Valentina Koruna, da niti dr. Samsa niti dr. Šturm nista na­tančno tolmačila želja Slovenije. Šturmova izjava je podirala vsa ute­meljevanja privržencev humanistične izobrazbe, zato je bil odziv nanjo buren.45 Šturm je v SN podal svojo razlago omenjenega dogodka.46 Glede esence samega humanizma sta si bila s Samso enotna, nista pa se strinjala z načinom, kako doseči njegovo pravo razumevanje. Svo­jo izjavo o jugoslovanskem humanizmu je Šturm utemeljeval z idejo, da bi se moralo težišče humanizma s pouka klasičnih jezikov prene­sti na pouk drugih predmetov, zlasti zgodovine in materinščine. Sam­sove utemeljitve naj bi z vztrajanjem pri antičnih idealih mejile že na fanatizem. Polemiko o tem dogodku je zaključil sam Samsa z obsežnim pojasnilom, s katerim je zavrnil Šturmove očitke.47 Samso je predsed­nik odbora ljubljanske sekcije Profesorskega društva dr. Korun de­jansko pooblastil, naj zastopa stališče o ohranitvi nekaj humanistič­nih gimnazij; prav tako je bil odbor mnenja, da s tem izražajo voljo večine slovenskega profesorstva. Ideja o jugoslovanskem humanizmu se je – če lahko sklepamo na osnovi prispevka – porodila iz Šturmo­vega odkritega jugoslovanofilstva oz. srbofilstva; iz njegove razlage pa ni razvidno, ali je šlo za njegovo lastno mnenje ali za splošno mnenje realčnih profesorjev. Vprašanje humanistične izobrazbe in humanistične gimnazije kot njene glavne nosilke je spet postalo aktualna tema razprav in polemik.48 V začetku januarja 1922 je prosvetno ministrstvo vsem srednješol­skim zavodom v Sloveniji poslalo Nacrt zakona o srednjim školama u kraljevini Srba, Hrvata i Slovenaca, ki ga je pripravil Glavni prosvetni savet; učiteljski zbori naj bi učni načrt, ki je bil tiskan samo v cirilici, preučili in do 23. januarja pripravili predloge za morebitne spremem­be. Objava načrta zakona je sprožila val polemik že zato, ker pri obli­kovanju načrta zakona Slovenci in Hrvati niso bili soudeleženi,49 pa 45 Dr. J. D. [= Jožef Debevec]: Jugoslovanski humanizem. S, 2. oktobra 1921. 46 Prof. dr. Fran Šturm: Jugoslovenski humanizem. SN, 9, oktobra 1921. Prim. tudi Dolenec (1996), 164. 47 Dr. I. Samsa: Klasični in jugoslovenski humanizem. S, 15. in 18. oktobra 1921. 48 Najodmevnejša je bila razprava dr. Janka Bezjaka O humanistični izobrazbi; gl. PZ 19 (1921), 38–74. 49 Pedagog: Načrt zakona o srednjih šolah. I. S, 13. januarja 1922. tudi naglica, s katero so morali šolniki predelati načrt, in številne pomanjkljivosti v njem so spodbudile vrsto kritičnih nastopov; zagovor­niki sprememb so se oglašali le redko. Učni načrt je izhajal iz tendence po olajšanju šole, s čimer je po mnenju nasprotnikov reforme zarezal v eno njenih bistvenih nalog: da s svojo težavnostjo med dijaštvom opravi potrebno selekcijo. Ni naključje, da sta bila pri tem najbolj na udaru prav latinščina in gršči­na; predmeta sta se gojila najintenzivneje, odmerjenih jima je bilo največ ur in dijaki, ki so bili uspešni pri teh predmetih, so bili pravi­loma boljši tudi pri drugih predmetih in so v celoti dosegali boljši učni uspeh.50 Zato je bilo v očeh strokovne javnosti še toliko bolj nedopustno, da je prosvetna uprava pri pridobivanju mnenj glede reformiranja pouka ponovila napako reformnih gibanj v Avstriji pred reformo 1908/09 in za mnenje prosila tudi dijaštvo. Utemeljitev, da gre za spremembe v imenu narodne in kulturne enotnosti, so za­govorniki humanistične gimnazije zavrnili kot navadno puhlico.51 Za zagovornike humanistične gimnazije je bil najspornejši 4. člen, ki je določal uvedbo enotne nižje srednje šole brez pouka klasičnih jezikov; latinščina bi bila vključena v predmetnik šele v višji klasični in realni gimnaziji (v obeh kot obvezni predmet, v realni gimnaziji v zmanjšanem obsegu), grščina pa bi postala fakultativni predmet. Veliko pripomb je bilo tudi na nejasno zastavljeni in pomanjkljivi učni načrt.52 Z uveljavitvijo takšnega zakonskega predloga bi Sloven-ci in Hrvati ostali brez tradicionalno uveljavljenih humanističnih gim­nazij, namesto njih pa bi dobili srednje šole, za katere ni bilo jasno, kaj naj bi se v njih poučevalo. Učni načrt ni natančno določal učnih predmetov (razen tistih, ki bi jih napovedane spremembe direktno zadele, med njimi latinščino in grščino), hkrati pa je bil tako kot celoten predlog zakona zastavljen na skrajnem centralizmu, ker so bile vse odločitve glede srednjega šolstva, tudi odločitev o učnem načrtu, v celoti prepuščene prosvetnemu ministru; med njim in vodstvi šol ni bilo predvidene nobene vmesne instance z izjemo Glav­nega prosvetnega saveta, ki pa je bil samo posvetovalno telo brez zakonito določene sestave in domene.53 Edina prednost uvedbe enot­ 50 To je pokazala tudi raziskava o specifični nadarjenosti za posamezne pred­mete in njenem vplivu na splošni uspeh; prim. Vajda (1922), 309, 311, 313. 51 Glonar, J.: Šolska reforma in kulturni problem naše države. Jsla, št. 29 (5. februar­ ja 1922), 2. 52 Vajda, F.: Načrt zakona za srednje šole. J, 15. januarja 1922. 53 Osana (1922), 278–279; F. R.: Načrt zakona o srednjih šolah. III. S, 19. januarja 1922. ne nižje srednje šole je bila, da bi lahko dijak nižjih razredov presto­pil na katero koli drugo gimnazijo, kar je bilo v prid le uradnikom in državnim uslužbencem, ki so se pogosto selili; to pa je sprožilo tudi vprašanje enotnega učnega jezika. Kritiki predvidenih reformnih ukrepov so bili glede načrta zakona enotni: če pride do uveljavitve predlaganih sprememb, bo to pomenilo smrt humanistične gimna­zije.54 Proti načrtu zakona se je najprej izreklo Društvo prijateljev hu­manistične gimnazije na svojem 1. rednem občnem zboru 31. janu­arja, na katerem so se udeleženci soglasno izrekli proti načrtovanim spremembam. Na zboru je dr. Josip Pipenbacher predaval o 4. členu predlaganega načrta in negativnih posledicah njegove morebitne uveljavitve za pouk klasičnih jezikov.55 Društvo so podprli tudi neka­teri univerzitetni profesorji; prof. dr. Rado Kušej, profesor na pravni fakulteti, in dekan medicinske fakultete prof. dr. Alfred Šerko, oba zagovornika humanistične gimnazije, sta se v časopisju obrnila tudi na širšo javnost in opozorila na pomen humanističnih študij in pou­ka klasičnih jezikov ter eksperimentalni značaj predlaganih refor­mnih ukrepov, s katerimi bo močno prizadet tudi visokošolski študij.56 Opozoril na padec kvalitete srednješolskega pouka, ki bo z verižno reakcijo povzročil padec kvalitete visokošolskega študija, je bilo vse več.57 Dan pozneje, 1. februarja, je imela izredni občni zbor ljubljan­ska sekcija Profesorskega društva, na kateri so udeleženci razpravljali o novem učnem načrtu; največ pozornosti je bilo posvečeno obliko­vanju stališča glede uvedbe enotne nižje srednje šole. O tem vpraša­nju so se udeleženci razdelili na tri skupine. Prva skupina na čelu z dr. Leopoldom Poljancem in dr. Franom Šturmom je v duhu narodne enotnosti in z ozirom na preobremenjeno mladino zagovarjala spre­jetje bolj ali manj nespremenjenega načrta. Druga skupina na čelu s Franom Jeranom je predlagala kompromis: realke in realne gimna­zije naj se preoblikujejo po novem načrtu, humanistične gimnazije pa naj se ohranijo v nespremenjeni obliki (ta predlog se je ob refor­mi dejansko tudi uveljavil). Tretja skupina na čelu z dr. Josipom 54 F. R.: Načrt zakona o srednjih šolah. II. S, 14. januarja 1922; F. R.: Vzgojni cilji naše šole. S, 20. januarja 1922. 55 J. S. [= Janez Samsa] (1922), 232 (poročilo o občnem zboru); Prosveta za humanistično gimnazijo. J, 1. februarja 1922. 56 Šerko, A.: Nikar! S, 7. februarja 1922; Kušej, R.: Izstradana znanost. SN, 8. februarja 1922. 57 Beranič, D.: Boj proti humanistiki. Jsla, št. 51 (3. marca 1922), 2. Westrom pa je zagovarjala stališče, naj obstoječi srednješolski tipi ostanejo, meščanske šole pa naj se preoblikujejo v nepopolne sred­nje šole in sicer tako, da bi lahko nadarjeni učenci s teh šol po dodat­nem izpitu iz latinščine prestopili v V. razred realne ali – po dodat­nem izpitu iz grščine – tudi v V. razred humanistične gimnazije. Westrov predlog je bil sprejet z enim glasom prednosti pred Jerano­vim (30 : 29). Sklenjeno je tudi bilo, da sekcija pošlje v Glavni pro­svetni savet dva zastopnika, da pojasnita omenjene predloge; za po­jasnitev Westrovega predloga je bil izbran dr. Josip Pipenbacher, za pojasnitev Jeranovega pa avtor sam.58 Wester je utemeljitev svojega predloga, povezano s prikazom položaja šolstva v Sloveniji, objavil tudi v časopisju.59 Sedmega februarja se je v Ljubljani sestal Višji šolski svet, ki je na osnovi predlogov učiteljskih zborov in mnenja ad hoc izbranega odseka razpravljal o predlaganem zakonskem načrtu. Glavna tema je bil sporni 4. člen. Dr. Leopold Poljanec je v svojem referatu enako kot na občnem zboru Profesorskega društva zagovarjal uveljavitev predloga enotne nižje srednje šole, v duhu enotnosti pa je referat zaključil s krilatico: »En narod, ena država, ena šola!« Poljančev predlog je na glasovanju premagal Westrovega z 10 : 4; proti so glasovali prof. dr. Anton Medved, rektor bogoslovnega semenišča Ignacij Nadrah, dr. Josip Pipenbacher in dr. Josip Wester.60 Dr. Pipenbacher je na seji ob zagovoru ohranitve obstoječih srednješolskih tipov kot rešitev predlagal, naj se v Ljubljani poskusno ustanovi en zavod, ki bi izvajal predvideni načrt enotne nižje srednje šole, in če bi se izkazal za boljše­ga, bi nato z njim nadomestili stari sistem. Predlog je bil zavrnjen.61 Po seji se je znova razvnel časopisni spopad glede vprašanja, vlo­ge in pomena humanistične gimnazije in humanistične izobrazbe ter glede poteka zadnjih dogodkov, še zlasti seje Višjega šolskega sve­ta; glavna tarča liberalnega časopisja je bil najdejavnejši zagovornik humanistične gimnazije, dr. Josip Pipenbacher;62 ta je napade uspešno 58 Slovenski profesorji in načrt srednješolskega zakona. J, 2. februarja 1922; Izredni občni zbor profesorskega društva sekcije Ljubljana. S, 2. februarja 1922; Baskar (1988), 98–99. 59 Wester, J.: Naša srednja šola – na prevalu. I., II., III. SN, 5., 7. in 8. februarja 1922. 60 J. S. [= Janez Samsa] (1922), 232; Wester (1927), 7–8; Wester, J.: Naša srednja šola – na prevalu. I., II., III. SN, 5., 7. in 8. februarja 1922; Dolar (1925), 77– 78. 61 Pipenbacher, J.: Še o reformi srednje šole. SN, 23. februarja 1922. 62 D. M.: »Slovenec« in naše srednje šole. SN, 18. februarja 1922; »Narodov poroče­valec«: Debata o ureditvi srednjih šol. SN, 26. februarja 1922. zavračal in enako kot ob anketi l. 1919 branil humanistična načela.63 Nasprotnike pouka klasičnih jezikov in njihovega pomena za huma­ nistično vzgojo je enako kot l. 1919 podprl tudi »črna ovca« v filolo­ ških vrstah, ravnatelj novomeške realne gimnazije Amat Škerlj.64 Razmere so govorile vse prej kot v prid humanistiki; tesnobno vzdušje v vrstah njenih zagovornikov se najbolje zrcali iz Sovretovega Predgovora k prevodu Sofoklovega Kralja Ojdipa, kjer v dramatičnem opisu, kako se bo začelo prvo poglavje v ro­ manu bližnje prihodnosti z naslovom Po­ slednji humanist, podaja temno vizijo prihod­ nosti klasičnih jezikov in napoveduje njihov umik v obrobje.65 Leto 1923 je v primerjavi s prejšnjimi zaznamovalo precejšnje zatišje; polemike glede predlaganega načrta zakona so se – razen redkih odmevov in kritik v časopisju – umirjale.66 Šolniki so se v zagovor ohranitve humanistične gimnazije in pouka klasičnih jezikov redko oglasili,67 strokovna javnost pa je od tega obdobja naprej pozornost vse bolj usmerjala na analize reform po drugih ev­ ropskih državah in primerjavo teh z jugo­ slovanskimi.68 Med filologi sta bila v tem ob-dr. Josip Wester 63 Profesor: Vprašanje humanistične gimnazije. (Odgovor gospodu D. M. v »Sloven­skem narodu 18. t. m.«). S, 18. februarja 1922; Pipenbacher, J.: Še o reformi srednje šole. SN, 23. februarja 1922. 64 Škerlj, A.: Humanizem v srednji šoli. (Pro in kontra). J, 26. februarja 1922. 65 Sophokles: Kralj Oidípus. Tragedija v petih dejanjih. Prevedel Anton Sovre. Ljubljana 1922, 5–8. 66 Npr. Zorman, F.: O načrtu zakona o srednjih šolah. I., II. S, 22. in 23. avgusta 1923. 67 (anon.): Za klasične jezike u našim srednjim školama. NV 31 (1923), 189–191. 68 Nekateri prispevki: Pasarić (1923a) (Anglija); Pasarić (1923b) (Francija); P.: Slobodan izbor naučnih predmeta u višim srednjim školama u Pruskoj. NV 31 (1923), 269–270; P.: Reformna srednja škola u Engleskoj. NV 31 (1923), 270–271; (anon.): Reforma srednje škole u Italiji. NV 31 (1923), 421–423. Kasneje: Bosanac (1924) (Češkoslovaška); (anon.-): Nove naučne osnove za srednje škole u Francuskoj i Italiji. NV 32 (1924); Kraljević, I.: Još malo o reformi srednješkolske nastave u Francuskoj. NV 32 (1924), 235–237; (anon.): Srednješkolska reforma u Madžarskoj. NV 32 (1924), 371; (anon.): Nacrt smjernica za reformu belgijske srednje škole. NV 32 (1924), 371–373; (anon.): Reforma srednje škole u Švedskoj. NV 32 (1924), 373–374; Rušenje humanistične gimnazije v Nemčiji. SN, 9. januarja 1924; Sijaj­na zmaga humanistične gimnazije v Prusiji. SN, 9. avgusta 1924; K pouku latinšči­ne. S, 25. decembra 1924; Reforma srednjih šol v Češkoslovaški. J, 22. februarja dobju najdejavnejša dr. Josip Pipenbacher in dr. Josip Wester; sled­nji je srednješolsko problematiko javnosti predstavljal s predavanji, med katerimi je bilo najodmevnejše na ljudski univerzi v Ljubljani 16. decembra 1923, ki je izšlo tudi kot posebna publikacija.69 Ohranitev humanistične gimnazije so podprli tudi udeleženci 5. katoliškega shoda v Ljubljani l. 1923; na pobudo, ki jo je v svojem referatu O srednjih šolah dal Josip Osana, je bila v sklepno resolucijo vključena tudi zahteva, naj se humanistična gimnazija ohrani neo­krnjena zaradi kulturne vloge Jugoslavije kot mosta med vzhodom in zahodom ter glede na kulturno-zgodovinski in etični pomen pozna­vanja grške in rimske antike za naš narod.70 Stanje srednjega šolstva v Sloveniji konec l. 1923:71 vrsta šole št. šol št. razredov, oseb št. učnih oddelkov št. učencev humanistične gimnazije 4 52 92 1839 realne gimnazije 8 76 143 2394 realki v LJ in MB 2 30 53 1094 Pričakovane predložitve načrta srednješolskega zakona narodni skupščini v obravnavo l. 1922 ni bilo; do konca šolskega l. 1923/24 je na področju šolstva nastopilo zatišje, ki so mu botrovale politične razmere. Zaradi unitaristične politike Svetozarja Pribičevića so se l. 1922 začeli spori in razkol v Jugoslovanski demokratski stranki (JDS). Nikola Pašić je sestavil novo, začasno vlado, da bi izvedla parlamen­tarne volitve; minister za prosveto v tej vladi je bil Miloš Trifunović, ki je ostal na tem položaju do l. 1924. Trifunović je Pribičevićeve šolske zakonske predloge umaknil iz skupščinske procedure in začel pripravljati svoje, najprej predlog srednješolskega zakona, ki ni pri­našal ničesar bistveno novega. Kritiko si je predlog prislužil zaradi nameravanega centraliziranja uprave srednjega šolstva, saj so bile po njem srednje šole podrejene neposredno prosvetnemu ministru, ki je odločal o še tako nepomembnih zadevah, kar je zbujalo upra­vičeno bojazen, da bo glede na nestalnost šolske uprave vsak prosvetni 1925; I. P. (1925); P (1925a) (Francija); P (1925b) (razne evropske države); Pasarič (1925) (Češkoslovaška); Petz (1928) (Avstrija); Sušnik (1927/28) (Avstrija); Magaraševič (1930b) (Avstrija). 69 Gl. Wester (1923), zlasti 3–14 (položaj srednjega šolstva in pouk jezikov). 70 Peti katoliški shod v Ljubljani. V Ljubljani 1924, 83–87, 319–320. 71 Erjavec, F.: Slovensko šolstvo. SMl 3 (1924), 236. minister srednje šole popravljal in preoblikoval po svojem okusu in političnem prepričanju.72 Zatišje, ki je zaznamovalo l. 1923, se je nadaljevalo tudi v prvi polovici l. 1924; klasični jeziki so bili predmet občasnih prispevkov v časopisju,73 še vedno pa je zelo odmevalo Westrovo predavanje de­cembra 1923 na ljudski visoki šoli.74 Tega leta je Wester (takrat višji šolski nadzornik) začel pisati svoje dnevnike o šolstvu,75 na osnovi uradnih dokumentov pa je izdal tudi pravilnik za nižji in višji tečajni izpit. Nižji tečajni izpit (mala matura) je bil pogoj za prestop v višji tečaj; dijaki so ga opravljali iz slovenskega jezika, srbskega ali hrvatske­ga jezika, domovinoznanstva (narodna zgodovina in zemljepis), dru­gega jezika (na gimnazijah in realnih gimnazijah iz latinščine) in matematike. Višji tečajni izpit (velika matura) je bila namenjena pre­verjanju uspešnosti pouka, posameznikovega osebnega napredka in sposobnosti učencev za samostojni študij na fakultetah. Na gimnazi­jah in realnih gimnazijah je pisni del obsegal sestavek iz slovenskega jezika, prevod iz živega jezika v slovenščino, prevod iz latinščine (na humanistični gimnaziji so smeli kandidati izbirati med latinščino ali grščino), prevod iz srbohrvaščine v slovenščino in matematično na­logo. Za prevod iz latinščine oz. grščine je bil izbran krajši, na huma­nističnih gimnazijah pa daljši in težji odlomek iz enega od klasičnih proznih piscev; kandidati so pri prevajanju lahko uporabljali slovar. Ustni del so opravljali iz vseh naštetih predmetov; pri latinščini oz. grščini je obsegal prevod ter stvarno in slovnično razlago predloženega odlomka, vzetega iz piscev, ki jih je predvideval učni načrt.76 Leta 1924 je Pribičević spet prevzel prosvetno ministrstvo in juli­ja izdal odredbo, naj se z začetkom šolskega l. 1924/25 pouk v I. in II. razredu na vseh srednjih šolah v državi razen na humanističnih 72 Prim. tudi Erjavec, F.: Slovensko šolstvo. SMl 3 (1924), 239. 73 G. O.: Naše srednje šole. SN, 1. februarja 1924; Učni načrt v I. in II. razredu srednjih šol. S, 24. avgusta 1924. 74 »pr«: Doba propadanja naše srednje šole. S, 18. februarja 1924. 75 NUK, Ms, inv. št. 17/61 – Wester, Josip. Zapuščina. Dnevniki o našem šolstvu. I. 1924–1933. II. 1933–1941. V dnevnikih je Wester načrtno zapisoval dogod­ke, povezane s šolstvom, zbiral časopisne izrezke in drugo gradivo (pisma, vabila ipd.). Zapiski z zbranim gradivom, ki kaže, da je očitno nameraval napisati pregled šolske zgodovine tega obdobja, so še neobdelani; nedvom­no bodo dragoceno gradivo za raziskovalce šolske zgodovine, saj osvetljujejo ozadje mnogih dogodkov povojnega reformiranja šolstva. V teh dogodkih je Wester kot priznan strokovnjak vseskozi aktivno sodeloval. 76 Wester (1924), 5, 10, 14–15, 21–22. gimnazijah izenači; s tem bi se učni programi vseh srednjih šol prila­godili učnemu načrtu srbskih gimnazij.77 Odredba ni stopila v veljavo, ker je Pašićeva vlada še isti mesec odstopila, mandat za sestavo nove vlade pa je dobil demokrat Ljuba Davidović.78 Za prosvetnega minis­tra je bil imenovan Anton Korošec, ki je odredbo svojega predhodni­ka razveljavil z utemeljitvijo, naj se z reformo srednje šole počaka do uveljavitve novega srednješolskega zakona. Odredba je bila sporna tako s pravnega kot tudi pedagoškega vidika; s pravnega vidika je kršila 13. člen srbskega srednješolskega zakona iz l. 1912,79 ki je določal, da se za učence, ki so se začeli šolati po izbranem učnem načrtu in programu, ta ne more spremeniti, s pedagoškega vidika pa je bila sporna zato, ker ni upoštevala načela postopnosti in je predvidevala istočasno poenotenje tudi v II. razredu, katerega učenci so se v prejšnjem šolskem letu učili po starem učnem načrtu.80 Novembra 1924 je padla tudi Davidovićeva vlada; novi mandat je kralj ponovno podelil Nikoli Pašiću, prosvetno ministrstvo pa je spet prevzel Pribičević, ki je 14. novembra izdal odredbo, s katero je obnovil julijski ukaz in določil, da se morajo predvidene spremembe izvršiti do 1. decembra.81 Odlok je ponovno sprožil burne odmeve ne le zaradi same uvelja­vitve (in s tem odprave latinščine v realnih gimnazijah), ampak tudi zato, ker naj bi bil uveljavljen sredi leta.82 Za slovenske šolnike sta bili nesprejemljivi tudi dejstvi, da pri odločanju v Glavnem prosvetnem savetu ni bilo nobenega Slovenca in da je zakon – kot je bilo omenjeno v prejšnjem poglavju – kršil že obstoječi srednješolski zakon.83 Josip Wester je odpotoval v Beograd prosit ministra dr. Žerjava, naj posreduje pri Pribičeviću, da se ukaz prekliče.84 Šestindvajsetega decembra 1924 se je zbral razširjeni odbor lju­bljanske sekcije Profesorskega društva; seje so se udeležili zastopniki vseh slovenskih srednjih šol, ki jih je prizadela sprememba učnega načrta. Odbor se je soglasno izrekel proti spremembi učnega načrta; srednje šolstvo naj se ne spreminja, dokler parlament ne sprejme no­ 77 Velikonja (1928), 720–721. 78 Dolenc (1996), 177–196. 79 Prim. Wester, J.: Naša srednja šola – na prevalu. II. SN, 7. februarja 1922. 80 Wester (1927), 9. 81 Dolenec (1924/25), 171; Wester (1927), 9–10; Velikonja (1928), 270–271; Baskar (1987), 101–102. 82 Timotej [= J. Debevec]: Razruševanje našega šolstva. S, 16. novembra 1924; Doba upadanja naše srednje šole. S, 19. novembra 1924; prim. tudi –gd–: Zani­mljiv nacrt naučne osnove. NV 33 (1925), 170–172. 83 Najnovejše Pribičevićeve naredbe glede srednje šole. S, 3. decembra 1924. 84 Dolenec (1924/25), 171. vega šolskega zakona. Kljub temu so se udeleženci posvetovali tudi o načinu, kako izvesti reformo v primeru, če bi bilo Westrovo posredo­vanje v Beogradu neuspešno. Dogovorili so se za sestanke zastopnikov posameznih strok, na katerih bi oblikovali stališče do reforme, pri če­mer bi se morali interesi posameznih strok podrediti učnemu načrtu; skušali bi tudi ugotoviti, kakšne uspehe je imela ustanovitev realnih gimnazij l. 1919.85 Glede klasičnih jezikov je bilo poudarjeno, naj se gojijo še naprej, predmet razprave pa je bila tudi želja Prekmurcev, da bi se realna gimnazija v Murski Soboti preoblikovala v humanistično, ker je med učenci vladalo veliko zanimanje za učenje grščine.86 Prosvetni oddelek je 22. novembra poslal ustno obvestilo, da se ukaz v Sloveniji ne bo izvajal;87 Wester je s svojim posredovanjem uspel, vendar – kot se je kasneje izkazalo – samo začasno. Kljub temu so nekatera ravnateljstva 27. novembra prejela ministrski odlok; ta je bil 3. decembra z novim odlokom spet preklican, do nadaljnje od­redbe pa je ostal v veljavi dotedanji učni načrt.88 V začetku decembra je prišel v Ljubljano ministrski nadzornik Katić, da bi preveril, ali se reforma izvršuje. Sledil je teden zatišja do 10. decembra, ko je bil v Slovenskem narodu objavljen v ustaljenem slogu reformistov nepodpisan članek v podporo reforme.89 Pribičević je vztrajal pri izvršitvi odloka. Zato je Wester 9. decembra spet odpotoval v Beograd, da bi poskusil pre­prečiti nadaljevanje sprememb, časopis Slovenec pa je pozval starše, naj podprejo prizadevanja zagovornikov humanistike.90 Enajstega decembra je bil občni zbor Društva prijateljev humanistične gimna­zije; udeleženci so enodušno nastopili proti reformi in poslali v Beo­grad brzojavko kralju Aleksandru s prošnjo, naj se odredba ukine vsaj do končne zakonite ureditve srednješolskega vprašanja.91 Poziv Slovenca k vključitvi staršev je dal dobre rezultate; pred­stavniki staršev so se nekajkrat oglasili v časopisju,92 vrhunec pa so 85 Dolenec (1924/25), 176. 86 Iz našega srednjega šolstva. S, 28. novembra 1924; Dolenec, I.: Srednješolska re-forma in politika. S, 30. decembra 1924. 87 Najnovejše Pribičevićeve naredbe glede srednje šole. S, 3. decembra 1924. 88 Naše srednje šole se do preklica ne spremenijo. S, 5. decembra 1924. 89 K reformi srednješolskega pouka. SN, 10. decembra 1924 (pismo očeta, ki je vesel reforme, ker njegov sin porabi preveč časa za latinščino in mu ne ostaja časa za druge predmete). 90 Pribičevićeva »reforma« srednje šole spet grozi. S, 11. decembra 1924. 91 S, 13. decembra 1924. 92 S, 14. decembra 1924; Slovenski starši! (Glas iz kroga staršev). S, 17. decembra 1924. njihova prizadevanja dosegla 18. decembra, ko so dvorni svetnik B. Bežek, odvetnik Božidar Vodušek in predsednik Zveze trgovskih gre­mijev za Slovenijo, Ivan Jelačin ml., povabili starše na posvetovanje proti omenjeni reformi; posvetovanje je bilo napovedano za soboto, 20. decembra.93 V časopisju se je spet razvnel dvoboj med zagovorniki reforme in zagovorniki humanistične izobrazbe z že ustaljenimi očitki. Za­govorniki reform so v duhu zbliževanja Srbov, Hrvatov in Slovencev in poenotenja sistema srednjega šolstva na ozemlju celotne države podpirali reduciranje pouka latinščine kot pedagoško in didaktično upravičeno ter kritizirali preobloženost srednješolcev (in sploh inte­ligence) s teoretičnim znanjem, pretiranost in neekonomičnost študija klasičnih jezikov, ki dajeta premalo praktičnega znanja.94 Latinščina v nižjih razredih naj bi popolnoma ubijala in kvarila veselje do študija,95 ukrepi pa naj bi razbremenili dijake, da ne postanejo »sužnji latinskih slovnic«.96 V vsej izrazitosti se je pokazala še ena lastnost kritikov, ki se je vedno znova pojavljala še naslednjih 60 let: avtomat­sko povezovanje latinščine s cerkvijo in klerikalizmom. Vzrok za to je bilo verjetno dejstvo, da je bilo med zagovorniki humanistične izo­brazbe veliko privržencev klerikalne stranke in tudi cerkvenih pred­stavnikov. Posredovanje ministra Antona Korošca (ki je postal eden glavnih krivcev) je kritike še podžgalo; njegova odprava Pribičevićeve­ga odloka je v očeh kritikov takoj dobila izrazito politično konotacijo, kar se je pokazalo v očitkih, da gre pri nasprotovanjih reformam za klerikalno zaroto, s katero skušajo klerikalci spolitizirati vprašanje srednje šole, katere namen ne sme biti »produkcija lemenatarjev«.97 Zagovorniki klasično-humanistične izobrazbe (med njimi izsto­pa Ivan Dolenec) se niso več spuščali v utemeljevanje pomena klasič­nih jezikov za humanistično izobrazbo; bolj so se osredotočili na same reformne zahteve. Ponovili so že znane ugovore: 93 Vabilo na posvetovanje staršev, ki imajo svoje sinove (hčere) na ljubljanskih realnih gimnazijah (V Ljubljani, dne 18. decembra 1924) (Iz zapuščine Josipa Westra – NUK, Ms, inv. št. 17/61). 94 A. B.: Nemščina in latinščina na srednjih šolah. (Dopis iz krogov slovenskih staršev). J, 18. decembra 1924; Reforma naših srednjih šol. SN, 18. decembra 1924. 95 Vprašanje poduka v naših srednjih šolah. (Dopis iz profesorskih krogov). J, 20. de­cembra 1924. 96 Slovenski starši, ne dajte se varati! Klerikalci bi radi tudi naše dijačke zlorabili kot svoje agitatorje. J, 19. decembra 1924. 97 Reforma naših srednjih šol. SN, 20. decembra 1924; Vprašanje poduka v naših srednjih šolah. (Dopis iz profesorskih krogov). J, 20. decembra 1924; J, 21. decem­bra 1924. – izenačitev nižjih srednjih šol zaradi lažjega prehajanja otrok z za­voda na zavod je aktualna le za otroke uradnikov in častnikov, ki se morajo pogosto seliti; – glede na to, da reforma izhaja iz izenačitve s srednješolskim si­stemom v Srbiji, je treba upoštevati neprimerno višjo zahtevnost­no stopnjo pouka na slovenskih šolah v primerjavi s srbskimi. Po vzoru Pipenbacherjevega predloga z dne 7. februarja 1922 na seji Višjega šolskega sveta98 je bil oblikovan predlog, da bi na real­nih gimnazijah ustanovili reformne oddelke oz. vzporednice, v kate­rih bi poučevali po novem učnem načrtu, kar bi omogočalo primerja­vo uspešnosti.99 Posledica uveljavitve Pribičevićevega odloka bi bila ukinitev nižje realne gimnazije in uveljavitev enotne nižje srednje šole za realno gimnazijo in realko; ta enotna nižja srednja šola bi bila – realka.100 Dolenec je poiskal podporo tudi med visokošolskimi učitelji; našel jo je v dr. Rihardu Zupančiču, profesorju matematike, ki je absolutno podprl klasično izobrazbo, zlasti odmevna pa je bila njegova izjava, da je ob primerjavi usposobljenosti absolventov realk in gimnazij za matematični študij ugotovil, da so absolventi klasičnih gimnazij vedno in povsod neprimerno boljši kakor absolventi realk.101 Dvajsetega decembra zvečer se je v dvorani justične palače v Lju­bljani začel protestni shod, ki so ga v imenu staršev sklicali Bežek, Vodušek in Jelačin. Shoda se je udeležilo veliko zagovornikov klasič­ne izobrazbe (med udeleženci je bil tudi škof Anton Bonaventura Jeglič), pa tudi predstavnikov opozicije, zlasti realčnih profesorjev na čelu z ravnateljem realke Mazijem, ki je zastopal tudi prosvetno upravo. Shod je odprl dvorni svetnik Bežek; Jelačin in Vodušek sta pojasnila namen shoda in se v svojih nastopih osredotočila na po­men latinščine in njeno koristnost, nato pa so nastopili predstavniki opozicije. Sledila je diskusija, ki je zaradi nasprotujočih si mnenj, medklicev in provokacij postajala vse bolj žolčna, zato je Bežek po dveh urah shod prekinil. Udeleženci shoda so se na predlog Ivana Jelačina obrnili na kra­lja, naj vpliva na prosvetnega ministra; predlagana je bila tudi prošnja na ministra Žerjava, pritožba na državni svet in vloga na prosvetnega ministra. Prošnjo na kralja je takoj podpisalo 54 podpisnikov; objav­ 98 Pipenbacher, J.: Še o reformi srednje šole. SN, 23. februarja 1922. 99 Preurejanje naših srednjih šol. S, 19. decembra 1924. 100 I. D. [= Ivan Dolenec]: Nekaj pripomb k sedanji srednješolski reformi. S, 20. de­ cembra 1924. 101 Dolenec, I.: Klasična izobrazba in znanstveniki. Vseučiliški profesor dr. Rihard Zu­ pančič o pomenu klasične izobrazbe za bodoče znanstvenike. S, 18. decembra 1924. ljena je bila tudi v časopisju s pobudo, naj starši tudi v drugih mestih podpišejo enake prošnje in jih naslovijo na kralja ali pošljejo Društvu prijateljev humanistične gimnazije.102 Edini odgovor na pobudo je prišel iz Celja; celjski starši so Pribičevićev odlok podprli.103 Med naj­vidnejšimi udeleženci shoda je bil podpolkovnik v pokoju Martin Colarič, ki je s svojimi nastopi požel največ odobravanja, zlasti s pred­logom, naj bo prošnja na kralja pisana v slovenščini, in z opozorilom na do tedaj še neomenjeni finančni vidik reforme; Pribičevićev ukaz je zaradi že kupljenih učbenikov označil kot norčevanje iz staršev in njihovega denarja.104 Po zborovanju se je polemika znova prenesla v časopisje; med udeleženci shoda sta bila od zagovornikov klasike najbolj na udaru škof Jeglič in Ivan Jelačin (zborovanja naj bi se udeležila zgolj iz po­litičnih in ekonomskih razlogov),105 od opozicije pa prof. Dolžan in zlasti dr. Šturm (»režimski kimavec«).106 Polemika za ministrski od­lok107 in proti njemu108 se je nadaljevala vse do konca leta, vendar je 102 Reforma naših srednjih šol. S, 23. decembra 1924. 103 Celjski starši za reformo pouka v realnih gimnazijah. J, 30. decembra 1924. 104 Posvetovanje staršev, prizadetih po srednješolski reformi. S, 21. decembra 1924; Sestanek radi reforme realnih gimnazij. Ljubljana 20. decembra. J, 21. decembra 1924; Dolar (1925), 78; Wester (1927), 8–12. 105 M. A. C.: Hinc illae lacrimae. J, 23. decembra 1924. 106 Romanski filolog proti latinščini. S, 25. decembra 1924. 107 Božične počitnice. Nevesel vzdih k veselim praznikom. (Iz roditeljskih krogov). J, 24. decembra 1924; K reformi naših srednjih šol. SN, 24. decembra 1924; Prispevek k reformi naših srednjih šol. SN, 25. decembra 1924; Jugoslovenstvo je humanizem. SN, 25. decembra 1924; Preustroj realnih gimnazij. J, 11. januarja 1925 (povzetek članka A. Jeršinoviča, ravnatelja celjske realne gimnazije, v »Novi dobi«); Mariborska nedelja. J, 6. januarja 1925 (kratek kritičen članek na klasične jezike ob predvajanju filma o Heleni v mariborskem kinu Stari grad); O naših šolah. SN, 22. februarja 1925 (o slabih učnih rezultatih prve polovice šolskega leta). 108 Zanimiva sta zlasti 2 članka: Db. [= Jožef Debevec]: Sokrat pred poroto Sloven­cev. S, 23. decembra 1924, ki je v slogu Sokratove apologije satirično dramatizi­rano poročilo o sestanku 20. decembra (Sokrat pooseblja celotno klasično in humanistično kulturo in klasične jezike), in K reformi naših srednjih šol. (Dopis iz vseučiliških krogov). Audiatur et altera pars. SN, 23. decembra 1924, ki je edini članek v liberalnem časopisju, ki zagovarja pomen klasičnih jezikov. Gl. tudi: K pouku latinščine. S, 25. decembra 1924; Dubrovčani za klasično gimnazijo. S, 6. januarja 1925 (o zborovanju staršev v Dubrovniku za ohranitev klasične gimnazije); Iz krogov prizadetih staršev. S, 8. januar 1925 (o začetku izvajanja reforme in mnenju pravnikov, da pritožba sodi na Državni svet); Prosvetna diktatura. S, 13. januar 1925 (kritika reforme kot poniževanja umskega in moralnega nivoja mladine ter atentat na srednjo šolo); Iz knjige: Antični in moderni svet. S, 27. januar 1925 (prevod 2. poglavja: Ali se kot narod smemo docela izogniti študiju klasičnih jezikov?). postajalo vse jasneje, da bo s predvidenim datumom (8. januar 1925, po božičnih počitnicah) ministrov odlok dejansko stopil v veljavo. To je pomenilo izenačenje nižje realne gimnazije in realke ter postop­no uveljavljanje realne gimnazije kot prevladujočega srednješolske­ga tipa; pripombe, da realna gimnazija (čeprav ji je bila javnost naj­bolj naklonjena) ni čist tip, ampak polovičarski kompromis med gim­nazijo in realko, niso bile upoštevane.109 Z 8. januarjem so napovedane spremembe v srednjih šolah za izenačitev pouka v nižji gimnaziji stopile v veljavo z izjemo humani­stičnih gimnazij (Ljubljana, Maribor, Šentvid) in kranjske gimnazije, kjer so bile uveljavljene v začetku drugega semestra. Spremembe so uvajali postopoma. Takoj je nastopilo izenačenje v I. in II. razredu; odpravljen je bil pouk latinščine in nemščine in v II. razredu stara zgodovina, kot obvezna predmeta sta bila uvedena francoščina (od II. razreda naprej) in petje (v I. in II. razredu). S šolskim letom 1925/ 26 se je izenačitev nadaljevala v III. razredu z uvedbo narodne zgo­dovine (odpadle so latinščina, nemščina in občna zgodovina (sred­nji vek)). S šolskim l. 1926/27 je izenačitev dosegla še IV. razred; odpadli sta latinščina in nemščina, nadaljeval se je pouk narodne zgodovine, vpeljali so predmet higiena. S tem šolskim letom je bilo v I. in II. razred uvedeno obvezno lepopisje (2 uri tedensko), za učen­ke pa od I. do IV. razreda ročno delo (2 uri tedensko). Z izločitvijo latinščine (njeno vodilno vlogo pri jezikovnem pouku je prevzela materinščina),110 obče zgodovine in uvedbo francoščine so se slo­venske nižje srednje šole izenačile s srbsko nižjo gimnazijo; na težave, ki so se pojavile s šolskim l. 1927/28 pri prehodu prve generacije novega programa iz nižje v višjo gimnazijo, zlasti ob izbiri humanistične gimnazije (sicer so se učenci lahko odločali med gimnazijskim, realnogimnazijskim in realnim tipom), ko so se dijaki brez znanja klasičnih jezikov priključili gimnazijcem, ki so imeli za sabo že štiri leta pouka latinščine, učna uprava ni pomislila.111 Predlog reformnega učnega načrta se je udejanjil, njegova uza­konitev je postala vprašanje časa.112 Polemike glede vprašanja refor­me so bile redke (npr. predavanje Ivana Dolenca 25. januarja 1925 109 Ozvald, K.: Donesek k srednješolski reformi. (Nekoliko načelnih pripomb). S, 1. janu­arja 1925. 110 Orožen (1930), 776, 779. 111 Wester (1927), 11–13, 15–16; Dolenec (1924/25), 174–176. 112 Prim. Novitović, J.: O predlogu zakona o srednjim školama. G(J)PD 5 (1925), 393–408; Turić (1926), 535–539. na ljudski univerzi v Ljubljani).113 Zagovorniki humanistične izobraz­be so se posvetili analizam ukrepov, zlasti vprašanju razmerja med latinščino in francoščino; pouk slednje v realnih gimnazijah se je začel tri leta pred začetkom pouka latinščine, mnenja reformistov o tem, kakšen pomen ima učenje latinščine za pouk francoščine, pa so bila deljena kljub načelnemu priznavanju pomena klasičnih jezikov za učenje romanskih jezikov. Za zagovornike humanistike je bilo vpra­šanje brezpredmetno.114 Leto 1926 je minilo brez posebnosti. V srednjem šolstvu so se kazale prve negativne posledice. Antični klasiki so sicer nekoliko iz­gubili pri srednješolskem pouku, oživelo pa je zanimanje za njihovo pedagoško misel (zlasti zanimiv je Šijančev prispevek Rimski klasiki v pedagogiki z zelo dobrim orisom Ciceronove in Kvintilijanove peda­goške misli).115 Pri samem pouku so se posledice kazale v slabem sploš­nem učnem uspehu, v nekaterih razredih tudi do 50 %;116 latinščina za to ni mogla biti več krivec. Še vedno je ostal pereč problem social­ni položaj dijaštva; vse večje centraliziranje šolske uprave, hitre spre­membe v njej in splošne neurejene razmere v šolstvu pa so vse bolj slabšale tudi položaj profesorjev (majhne plače, neplačana razred­ništva, pogoste kazni v obliki več dni neplačanega dela …), kar je vplivalo tudi na kvaliteto pouka.117 Zaradi težkih razmer se je Josip Wester obrnil direktno na ministra Korošca za posredovanje.118 113 Klasični filolog [= Amat Škerlj?]: Predavanje o šolski reformi. SN, 27. januarja 1925. 114 Iz knjige: Antični in moderni svet. S, 28. februarja 1925 (tri aktualne teme iz knjige: a) Ali naj se prične pouk francoščine poprej nego pouk latinščine?; b) Ali naj se prične pouk latinščine šele pozno z majhnim številom ur?; c) Stara zgodovina in domača zgodovina); Štiri šolske naredbe. (Gospodu ministru prosvete v preudarek). S, 25. avgusta 1925. 115 Šijanec (1926) in (1926/27). S tem prispevkom je avtor nadaljeval svoje delo iz l. 1907, ko je v »Popotniku« pod naslovom Triandrus predstavil življenje, delo in zlasti pedagoško misel Sokrata, Platona in Aristotela. Pred njim je podrobneje predstavil rimsko pedagoško misel Frančišek Brežnik, ki je v le­tih 1887–1889 v »Popotniku« izdajal prevod izbranih odlomkov iz Kvintilija­nove Vzgoje govornika, ki jih je dopolnil s serijo prispevkov o Kvintilijanovem življenju, delu in obdobju, v katerem je ta deloval [gl. Brežnik (1889a)– (1889e)]. Gl. tudi Mir (1915). 116 Quorum: Kam tirate, reformatorji, našo srednjo šolo (gimnazijo) in našo srednješol­sko mladino? S, 3. aprila 1926. 117 Profesor: Poslabšanje gmotnega položaja profesorjev. S, 25. avgusta 1926; Kako se godi gimnazijskemu profesorju? (Kulturna slika iz leta 1926). Narodni dnevnik, 30. avgusta 1926. 118 Prepis pisma je ohranjen v njegovih dnevnikih (NUK, Ms, inv. št. 17/61 – Wester, Josip. Zapuščina. Dnevniki o našem šolstvu. Datum: 12. septembra 1926). OBDOBJE KRIZE (1927–1941) Leta 1927 je bil objavljen Predlog Zakona o srednjim školama u Kraljevini Srba, Hrvata i Slovenaca kljub opozorilom, da njegovo uzakonjevanje poteka prehitro;119 objavilo ga je tudi strokovno časopisje.120 Predlog zakona je bil del državnega prosvetnega programa, ki ga je oblikovala posebna komisija pri prosvetnem ministrstvu v Beogradu; znotraj komisije je delovalo šest sekcij. Konec leta je imela komisija štirinajst­dnevno posvetovanje glede temeljnih načel in glavnih smernic razvo­ja šolstva. Glede srednjih šol se je komisija izrekla proti slehernemu krčenju števila srednjih šol121 ter za ohranitev klasičnih gimnazij in realk tam, kjer jih ljudje želijo. Veliko članov komisije se je zavzema­lo za popolno svobodo razvoja klasičnih gimnazij, ne glede na število šol drugih tipov v kakem kraju. Udeleženci posveta niso dosegli so­glasja le ob vprašanju, ali naj bodo učni načrti in programi enotni ali po potrebi različni.122 Zaradi političnega nereda je zakon o srednjih šolah na izdajo čakal še dve leti. Tega leta je Josip Wester v svojem delu Kriza naše srednje šole, v katerem je opisal potek reformiranja ter kritično ovrednotil sam po­tek in reformne ukrepe (delo je izšlo kot druga poslanica Društva prijateljev humanistične gimnazije), predstavil svojo vizijo ureditve srednjega šolstva, ki bi ga tvorili trije tipi srednje šole: (humanistič­na) gimnazija, licej (= realna gimnazija) in realka. Vse tri šole bi bile osemletne z enotnim učnim načrtom samo v I. razredu brez latinšči­ne, z več materinščine in z nemščino ali drugim tujim jezikom ter ročnim delom. Predvideno število ur za pouk klasičnih jezikov:123 a) gimnazija: V pismu je na kratko predstavil položaj šolstva, tudi klasičnih jezikov, dodal pa mu je še svojo brošuro (O naši srednji šoli). Ohranjeno je tudi Koroščevo zahvalno pismo z dne 20. septembra 1926. 119 Petz (1927). 120 Predlog (1927a); Predlog (1927b). 121 Prim. tudi Medenica (1928). 122 Sušnik, L.: Državni prosvetni program. S, 17. decembra 1927. 123 Wester (1927), 41. b) licej I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. latinščina – 6 5 5 5 5 5 5 Slabe napovedi glede reformnih ukrepov so se začele uresniče­vati; učni uspeh na srednjih šolah se je slabšal. Tako je bil na lju­bljanskih srednjih šolah v drugem tromesečju uspeh 52 %; od 3748 srednješolcev jih je padlo 1760 (48 %), enaki rezultati so bili tudi v Mariboru.124 Poleg slabega učnega uspeha na reformnih zavodih so se pojavljale tudi vse večje razlike v znanju. Dijaki humanističnih gim­nazij so v vseh pogledih prekašali dijake realk in realnih gimnazij; to so ugotavljali tudi učitelji realčnih predmetov na srednješolskih za­vodih.125 Sredi marca je prosvetni minister imenoval novo komisijo za ponovni pregled in dokončno oblikovanje zakona o srednjih šolah pred predložitvijo narodni skupščini; slovenski predstavnik v tej ko­misiji je bil zastopnik ljubljanske sekcije Profesorskega društva prof. Jeran. Komisija je med drugim predlagala dopolnitev 3. člena, naj se dotedanje realne gimnazije imenujejo kratko gimnazije, realke in humanistične ali klasične pa naj obdržijo svoje ime.126 Predlog se v zakonu sicer ni uveljavil, je pa potrjeval, da je tip realne gimnazije glavni in prevladujoči tip gimnazij; realke in humanistične gimnazi­je bi se lahko odprle kot vzporednice glavnega tipa ali kot samostojni zavodi. Zakon o srednjih šolah je bil izdan 31. avgusta 1929;127 septem­bra je bil razglašen v Službenih novinah prosvetnega ministrstva (17. septembra 1929, št. 217/LXXXVII), oktobra pa tudi v Uradnem listu (4. oktobra 1929, št. 398/98). Z novim zakonom, ki je bil glede na predlagani zakonski osnutek minimalno spremenjen, so srednje šole dobile nalogo, da: – skladno razvijajo sposobnosti učencev; – dajejo višjo splošno in narodno izobrazbo; 124 Porazna klasifikacija v ljubljanskih srednjih šolah. J, 7. marca 1928; Slabi učni uspehi na mariborskih srednjih šolah. J, 8. marca 1928; Prospeh mladine bodi skrb vsega našega naroda. J, 11. marca 1928 (pregled rezultatov na ljubljanskih zavodih + 4 dopisi o vzrokih neuspehov); O učnih uspehih na srednjih in meščan­skih šolah. S, 17. marca 1928; Strmšek, P.: Ali danes šola preveč zahteva od učen­cev? G(J)PD 10 (1930), 326–328. 125 Prezelj (1928), 338–341. 126 Kakšne bodo naše srednje šole. Izdelava definitivnega načrta zakona o srednjih šolah. J, 11. marca 1928; gl. tudi Popolna reforma srednjih šol. J, 23. marca 1928. 127 Zakon (1929); Gabrič (1999), 260. – vzgajajo moralo in značaj; – ustvarjajo disciplino dela, zavest o nalogah življenja ter o social­nih in državljanskih dolžnostih; – usposabljajo učence za lažje in uspešnejše napredovanje v poz­nejših poklicih ter za strokovno in znanstveno izpopolnjevanje na visokih šolah in univerzah (§ 1). Ob delitvi srednjih šol na popolne (z osmimi razredi) in nepopolne (s prvimi štirimi razredi; § 2) je uveljavil tri tipe srednjih šol: – realno gimnazijo, – realko in – klasično gimnazijo. Realke in klasične gimnazije so lahko bile ustanovljene kot po­sebne šole ali kot vzporedni oddelki realne gimnazije samo v krajih, kjer je že obstajala realna gimnazija kot obči tip srednje šole. Z zako­nom je dobil minister pooblastila, da je lahko določal, katere zna­nosti in veščine so v kateri od srednjih šol obvezne in katere prosto­voljne (§ 19 Osnovnih načel pouka in vzgoje). Leta 1930 so izšla nova Pravila o nižjem in višjem tečajnem izpitu na realnih in klasičnih gimnazijah in realkah; enako kot leta 1923 jih je na osnovi odlokov prosvetnega ministrstva za slovensko izdajo priredil Josip Wester. Nižji tečajni izpit (mala matura) kot pogoj za prestop v višji tečaj je po novih pravilih obsegal izpite iz: a) (srbsko-hrvatsko-)slovenskega jezika (edini predmet, iz katerega se je izpit opravljal pisno in ustno; drugi so se opravljali samo ustno), b) iz zgodovine in zemljepisa Kraljevine Jugoslavije, c) iz živega jezika na realnih gimnazijah in realkah, iz latinskega jezika na klasičnih gimnazijah in č) iz matematike.128 Višji tečajni izpit (velika matura), ki je bil kazalec uspešnosti pouka pri učencih ter preizkus harmoničnosti njihovega znanja in sposobnosti za študij na fakultetah, je pri vseh predmetih potekal pisno in ustno. Pisni del izpita na klasičnih gimnazijah je obsegal: a) sestavek iz (srbsko-hrvatsko-)slovenskega jezika, b) pisno delo iz živega jezika in c) prevod iz latinskega ali grškega jezika (po učenčevi izbiri), ki je obsegal daljši in težji odlomek iz proznih piscev; pravila so izrec­no naročala, naj se učitelji pri izbiri izogibajo nalogam iz latinskih in grških hrestomatij, priredbam začetnih poglavij šolskih klasi­ 128 Wester (1930), 5–6. kov in splošno znanim odlomkom. Pri prevajanju je bila dovolje­ na uporaba slovarja. Ustni del izpita so dijaki opravljali iz: a) (srbsko-hrvatsko-)slovenskega jezika s književnostjo, b) živega jezika, c) latinskega ali grškega jezika (po izbiri) in č) obče narodne zgodovine z zemljepisom Kraljevine Jugoslavije. Ustni del izpita iz latinskega oz. grškega jezika je vključeval pre­vod ter stvarno in slovnično razlago odlomka iz izbranega pisatelja; odlomek je bil izbran iz enega od predpisanih avtorjev in se ni smel pokrivati z že prebranimi.129 Napovedi, ki jih je dal Wester v svoji knjižici Kriza naše srednje šole, so se vse bolj uresničevale. Težak položaj srednjega šolstva se je še naprej slabšal; slabemu učnemu uspehu, prevelikemu številu učen­cev, šolninam, pogostemu spreminjanju učnih načrtov, slabemu gmotnemu položaju učiteljstva in slabim socialnim razmeram večine dijaštva se je l. 1932 pridružila še nova težava: pomanjkanje pro­fesorskega kadra (na ljubljanskih gimnazijah je bilo 31 profesorjev premalo), tudi profesorjev latinščine (drugače kot v obdobju takoj po vojni, ko je bila klasična filologija ena redkih strok, kjer kadrov­skih težav ni bilo). To je bilo rezultat neurejene šolske politike, biro­kracije, pogostih sprememb šolske uprave in restriktivnih ukrepov ter predčasnega upokojevanja učiteljev (primer Ernesta Tomca na klasični gimnaziji). V takšnih razmerah so se z zahtevami po spre­membah vse pogosteje oglašali tudi starši (društvo Šola in dom).130 Slabši učni uspeh se je poznal tudi na fakultetah, zato so bile tudi med univerzitetnimi profesorji vse pogostejše zahteve po strožjem in temeljitejšem pouku, zlasti klasičnih jezikov.131 Na težave niso opo­zarjali le zagovorniki humanistične izobrazbe; tudi liberalna stran, ki je reforme vneto zagovarjala, se je vse bolj zavedala problemov.132 129 Wester (1930), 10–20. 130 Pomanjkanje profesorjev na ljubljanskih srednjih šolah. S, 4. oktobra 1932; Naša srednja šola in naši starši. Zanimiva skupščina društva »Šola in dom«. S, 10. okto­bra 1932; Prospeh šolske mladine naj bo skrb vsega naroda. Zanimiva in poučna razmotrivanja na občnem zboru društva »Šola in dom«. J, 10. oktobra 1932; V obrambo našega šolstva. resolucija, sprejeta na občnem zboru društva »Šola in dom«. SN, 10. oktobra 1932; Starši in naše srednješolstvo. J, 11. oktobra 1932; Srednje šole kot socialni problem. J, 3. januarja 1933. 131 Izjava univerzitetnega prof. dr. Milana Vidmarja za celotno univerzo v Ljubljani. Reorganizacija srednjih šol. S, 12. januarja 1933; Izjava univ. prof. dr. Riharda Zupančiča. Humanizem in enotna univerza. S, 15. januarja 1933. 132 Kriza naše srednje šole. I. 31. avgusta 1933; II. 3. septembra 1933; III. J, 10. Podobna opozorila so prihajala tudi iz drugih delov države; zlasti odmevna je bila proslava tridesetletnice srbskega Sokola 22. in 23. septembra 1934 v Sremskih Karlovcih, na kateri so bivši dijaki tam­kajšnje gimnazije (mnogi med njimi univerzitetni in srednješolski profesorji) sprejeli posebno resolucijo, naj gimnazija, ki je bila po vojni spremenjena v realno, postane spet klasična.133 Realna gimna­zija kot glavni gimnazijski tip ni izpolnila pričakovanj; znova se je povečevalo zanimanje za klasično gimnazijo, prav tako za učenje kla­sičnih jezikov.134 Leta 1935 se je omenjenim težavam pridružila še problematika učbenikov. Polemika, povezana s tem vprašanjem, se je začela že l. 1933, ko je prosvetna uprava umaknila iz rabe Sovretovo čitanko Lanx satura in jo nadomestila z dvema srbohrvaškima, s Perinovićevo in Čolićevo. Srbohrvaški čitanki sta bili uvedeni pod izgovorom poeno­tenja pouka (to je predvidevalo tudi uporabo enotnih učbenikov), dejansko pa je šlo za poenostavljeno poslovno politiko: učbenike so lahko uvedli v vsej državi, uvedba vsakega novega učbenika pa je pomenila tudi nov zaslužek.135 V primeru Sovretove čitanke zamenjava v nobenem primeru ni bila upravičena, ker sta bili obe srbohrvaški čitanki precej dražji in na neprimerno nižjem kakovostnem nivoju; Čolićeva npr. (pod drobnogled jo je vzelo Društvo prijateljev huma­nistične gimnazije) je imela samo v latinskem besedilu 1500 tiskov­nih napak.136 Kljub temu sta bili obe čitanki aprobirani in sta izpod­rinili Sovretovo, ki je ostala v rabi v nižji gimnaziji (III. in IV. razred).137 Enako je bilo s prvim delom grške čitanke Rudolfa Južniča; tiskarna se je z utemeljitvijo, da je klasičnih gimnazij s srbohrvaškim učnim jezikom precej več kot slovenskih, odločila, da komentar k čitanki natisne samo v srbohrvaščini. Slovenski komentar je bil natisnjen po posredovanju Društva prijateljev humanistične gimnazije (gl. opis Južničevega učbenika v 5. poglavju, str. 288–289).138 Še vedno pa razen izbranih besedil in komentarja k njim v Sovretovi Lanx satura ni bilo na voljo slovenskih izdaj klasičnih tekstov; na klasičnih gimnazijah septembra 1933; Za našo šolo in naše otroke. Z občnega zbora društva »Šola in dom«. J, 6. novembra 1933. 133 [Dr. Jože Debevec] Srbski glas o krizi naše srednje šole. S, 9. februarja 1934. 134 Šola, pouk in mladina. Sodba izkušenega ravnatelja klasične gimnazije. J, 28. junija 1934; Bodočnost naše kulture in naša mladina. S, 23. decembra 1934. 135 Vprašanje slovenskih učnih knjig na naših gimnazijah. S, 1. septembra 1933; Pro­ blem, ki ne bi smel biti problem. S, 2. septembra 1933. 136 Sedma poslanica Društva prijateljev humanistične gimnazije. Ljubljana 1935, 5. 137 Profesor: Še o slovenskih učnih knjigah. S, 18. aprila 1935. 138 Sedma poslanica Društva prijateljev humanistične gimnazije. Ljubljana 1935, 3. so bile v rabi nemške izdaje, na realnih gimnazijah pa so uporabljali različne hrestomatije, antologije in čitanke.139 V začetku l. 1936 so javnost vznemirila tudi poročila iz Beograda, da prosvetno ministrstvo zagovarja stališče, da je treba vse učbenike tako v ljudskih kot srednjih šolah izenačiti, da bi bili učenci vzgojeni v istem duhu; ukrep naj bi stopil v veljavo z naslednjim letom. Zadnji rok za oddajo rokopisov učbenikov je bil 23. januar 1936; učbenike, ki bi bili izbrani za naj­boljše, bi država prevzela za štiri leta. Predvideni ukrep je sprožil močan odziv prav v Sloveniji, ki bi bila v tem primeru najbolj oško­dovana, saj je bilo jasno, da bi bila slovenščina postavljena na stranski tir, ker bi slovenski učbeniki iz čistega pragmatizma ne mogli konku­rirati srbohrvaškim. Proti izenačenju učbenikov je nastopil tudi ban-ski svet Dravske banovine s posebno resolucijo; za zadevo se je oseb­no zavzel tudi ban dr. Marko Natlačen.140 OBDOBJE 1935–1941 Klasični jeziki v srednješolskem sistemu l. 1935:141 a) na klasičnih gimnazijah: A. latinščina I. razred (5 ur) – pravilne oblike deklinacij in konjugacij; esse in sestavljenke; pravi­la glede spola; pridevniki (in stopnjevanje); zaimki; glavni in vr­stilni števniki II. razred (5 ur) – ponovitev snovi I. razreda; nepravilnosti v deklinacijah; deponent­niki; glagoli na -io; skloni; sklad krajevnih imen; AcI; NcI; abs. abl.; aktivna in pasivna opisna sprega; konjunktiv v odvisnikih in sosledica časov III. razred (5 ur) – slovnica: ponovitev snovi; sklonoslovje; odvisniki; realije (zlasti mitologija) 139 Šolar, J.: O slovenskih učnih knjigah. S, 16. januarja 1936, in S, 17. januarja 1936 (nadaljevanje). 140 Še o monopolu šolskih knjig. S, 9. februarja 1936; Kritika našega šolstva. S, 20. februarja 1936; Naš protest. S, 20. februarja 1936. 141 Učni načrt (1934/35), 369–375. – lektira: priprava na lektiro; hrestomatija z izborom iz lažjih proz­nih piscev in Fajdra; 1 ura mesečno branja ex abrupto; zasebna lektira (po želji); učenje na pamet IV. razred (4 ure) – slovnica: ponovitev odvisnikov – lektira: izbor iz Cezarja idr.; realije (vojska in vojaške starožitnosti) – literarna zgodovina: Cezar in njegova doba V. razred (5 ur) – utrjevanje slovnice na osnovi lektire – lektira: odlomki iz Salustija, Cicerona idr. – literarna zgodovina: zgodovinopisje do Salustija in govorništvo do Cicerona VI. razred (5 ur) – lektira: odlomki iz Cicerona, Ovidija idr. + berila iz domače latinitete – literarna zgodovina: Cicero, Ovidij; osnove prozodije; metrika (heksameter in elegični distih) VII. razred (5 ur) – lektira: odlomki iz Vergilija, Livija, Cicerona, Plinija mlajšega idr. + berila iz domače latinitete – literarna zgodovina: Livij, Ciceronova filozofska dela, Plinij, Ver­gilij (zlasti Eneida) VIII. razred (5 ur) – lektira: odlomki iz Tacita, Horacija, Plavta, Terencija, Seneke idr. – literarna zgodovina: uvod v Tacita, pregled rimske književnosti in njene povezave z našo B. grščina III. razred (4 ure) – glasoslovje; akcent; oblikoslovje: samostalniki, pridevniki, zaim­ki; stopnjevanje pridevnikov; števniki; tematna konjugacija; kon­trahirani glagoli; osnovna pravila skladnje IV. razred (4 ure) – ponovitev snovi; preostale oblike glagolov tematne konjugacije; glagoli atematne konjugacije; nepravilni glagoli; najpomembnej­ša pravila skladnje (ob vadnici) V. razred (4 ure) – ponovitev in dopolnjevanje slovnice ob lektiri – lektira: odlomki iz Ksenofonta, Herodota idr.; osnove jonskega dialekta; starožitnosti in mitologija; 1 ura mesečno branje ex abrupto – literarna zgodovina: življenje in delo Ksenofonta in Herodota ter kratek pregled grškega zgodovinopisja VI. razred (4 ure) – ponovitev in dopolnjevanje slovnice ob lektiri – lektira: odlomki iz Homerja, Plutarha + berila iz katerega od bi­zantinskih piscev; osnove epskega jezika – literarna zgodovina: Homer VII. razred (4 ure) – ponovitev in dopolnjevanje slovnice ob lektiri – lektira: odlomki iz Platona, Demostena ter drugih grških in bi­zantinskih piscev – literarna zgodovina: pregled grškega govorništva do Demostena in grške filozofije do Platona VIII. razred (4 ure) – lektira: odlomki iz Platona, Aristotela, Sofokla, Evripida ter dru­gih grških in bizantinskih piscev – literarna zgodovina: Platon in njegova filozofija, Aristotel in nje­gova filozofija, grško dramsko pesništvo; ponovitev vseh starožitnosti in mitologije ter ponovitev celotne grške književnosti b) na realnih gimnazijah V. razred (4 ure) – oblikoslovje: samostalniki; pridevniki; števniki; zaimki; esse in se­stavljenke; konjugacije; deponentniki in poldeponentniki; aktiv­na in pasivna opisna sprega – sintaksa: uvod; pogostejše rabe sklonov in konjunktiva ipd. VI. razred (4 ure) – oblikoslovje: ponovitev in dopolnitev snovi I. razreda; defektivni in abundantni samostalniki in pridevniki; nepravilni, nepopolni in brezosebni glagoli; prislovi; posebnosti; oblike glagolov in nji­hovih sestavljenk – sintaksa: sklad krajevnih imen; časi; načini; odvisniki; sosledica časov; brezosebne glagolske oblike in z njimi tvorjene konstrukci­je; najpomembnejše iz sklonoslovja – lažja berila in Fajdrove basni VII. razred (3 ure) – slovnica: ponovitev in dopolnitev snovi V. in VI. razreda; sklono­slovje; direktni in indirektni govor; osnove prozodije in metrike – lektira: (hrestomatija s komentarjem) izbrana poglavja iz Cezar­ja, Salustija, Ovidija idr., po možnosti tudi berila iz domače latini­tete ali s tematiko, povezano z našimi kraji VIII. razred (3 ure) – slovnica: ponovitev in dopolnitev snovi prejšnjih let – lektira: (hrestomatija) izbrana poglavja iz Livija, Cicerona, Vergi­lija (Eneida), Plinija mlajšega (Pisma), Horacija (Ode) in Tacita (Anali) idr., tudi berilo iz domače latinitete; realije (s posebnim poudarkom na umetnosti) – literarna zgodovina: značilnosti obdobij rimske književnosti; živ­ljenje in delo Cicerona, Livija, Vergilija, Plinija mlajšega, Horacija in Tacita. Cilj pouka latinščine na klasičnih gimnazijah je bil, da je učenec na osnovi slovničnega pouka in kar najnatančnejše obdelave lektire klasičnih in drugih pomembnih literarnih del prodiral v miselno vsebino in jezikovno obliko prebranega. Tako si je ostril umske in izraževalne sposobnosti, ustvarjal živo sliko antične kulture, spozna­val rimsko duhovno in kulturno življenje ter vpliv rimske književnosti, kulture in terminologije na kasnejša obdobja; velik poudarek je bil na spoznavanju povezav z našo zgodovino, kulturo in jezikom. Cilj pouka latinskega jezika na realnih gimnazijah je bil v skladu z zmanj­šanim obsegom pouka omejen na pridobitev slovničnega znanja in besednega zaklada za razumevanje latinskih besedil, na osnovi kate­rih so učenci spoznavali rimsko kulturo kot posrednico med grško in sodobno s posebnim poudarkom na povezavah z našo zgodovino in kulturo. Namen pouka grškega jezika je bil pridobitev zadostnega znanja grščine, da so lahko z branjem najznamenitejših grških del spoznavali duhovno in kulturno življenje starih Grkov, enako kot pri latinščini s posebnim poudarkom na povezavah z našo zgodovino, kulturo in jezikom. Na klasičnih gimnazijah je bilo v primerjavi z avstrijskim učnim načrtom (po vojni so ga povzele tudi naše gimnazije in je veljal vse do reforme srednjega šolstva) klasičnim jezikom odmerjeno manj ur; to je vplivalo na didaktiko pouka. Slovnični pouk se je še tesneje navezal na lektiro; obseg slovničnega gradiva se ni zmanjšal, ampak se je prerazporedil. Osnovno slovnično znanje so si učenci enako kot prej pridobili v prvih dveh letih pouka, vendar v zmanjšanem obsegu; dopolnjevali so ga sproti ob branju originalnih tekstov. Spre­menjeni pristop je viden tudi iz samih učbenikov, katerih obseg se je v primerjavi z avstrijskimi precej zmanjšal. Pouk obeh jezikov je bil povsem osredotočen na lektiro, ki se je začenjala s skupno pripravo; učitelj je dijake seznanil z načinom in postopki ter opozarjal na bis­tvene stvari, ti pa so se pri delu postopno osamosvajali. Bistvena no­vost lektire je bila, da izbor avtorjev ni bil strogo definiran; učni načrt je za posamezni razred sicer predvidel določen izbor, vendar je veči­noma dovoljeval tudi možnost dodatne izbire in s tem puščal več svobode pri izbiri snovi. V primerjavi z avstrijskim učnim načrtom je bilo lektiri sicer odmerjenih manj ur, a je po svoji pestrosti dosegala nivo, ki ga je imela avstrijska lektira v poreformnem obdobju (po 1909). Skupne točke avstrijske in jugoslovanske lektire so bile razde­litev avtorjev (skoraj enaka), dopolnjevanje redne lektire z zasebno (domačo) lektiro (neobvezna, a priporočena), branje besedil ex ab­rupto ter učenje odlomkov na pamet; jugoslovanski učni načrt je pre­cej bolj poudarjal pomen realij in starožitnosti ter seznanjanja s ka­snejšim kulturnim in literarnim vplivom antike. Za lektiro učni načrt ni več določal izdaj klasikov (prve slovenske izdaje smo sicer dobili l. 1938: izdajo Ciceronovega I. in IV. govora proti Katilini in Salustijeve Jugurtinske vojne v priredbi Marka Bajuka in Milana Grošlja), ampak hrestomatije. Splošna značilnost pouka klasičnih jezikov je bila vzpo­rednost vseh nivojev: slovničnega pouka, lektire, stilistike, literarne zgodovine, spoznavanja širšega civilizacijskega okvira in kasnejšega vpliva. Na področju specialne didaktike in metodike klasičnih jezikov je imel za časa avstro-ogrske monarhije vodilno vlogo dr. Josip Tomin­šek, od l. 1910 tudi Josip Pipenbacher. V obdobju med obema vojna­ma je Pipenbacher nesporno prvo ime. Njegova slovnica (izšla 1910) je bila več kot 30 let temeljni učbenik za pouk latinskega jezika; tudi njegove vadnice so bile na gimnazijah v rabi vse do šolskega l. 1938/ 39. Teoretično se je z vprašanji metodike in specialne didaktike la­tinskega jezika ukvarjal v svojih člankih: – Pouk latinščine na prvi stopnji (P 1921), – Gramatične drobtinice (G(J)PD 1929; vprašanje klasične in poklasične izgovarjave; izgovarjava s; slovenjenje latinskih in grških imen …), – Akuzativove funkcije (G(J)PD 1930), – Pouk latinščine na prvi stopnji (G(J)PD 1934/35). Edina prispevka na področju grške didaktike in metodike sta Bradač-Osanova Grška slovnica (1919) in Bradačeva Grška vadnica (1920); s teorijo specialne didaktike in metodike grškega jezika se v nasprotju s predvojnim obdobjem, ko je prvo ime znova dr. Josip Tominšek, ni ukvarjal nihče. Od leta 1935 naprej so bile vse pogostejše pobude za povečanje števila ur latinščine tako v klasičnih kot tudi v realnih gimnazijah. Drugega marca 1935 je Prosvetni oddelek Kraljevske banske uprave Dravske banovine sklical sestanek direktorjev srednjih šol, na kate­rem je Franc Mravlak, direktor državne realne gimnazije v Celju, poročal o spremembah učnega načrta. V referatu, s katerim je želel spodbuditi razpravo o pomanjkljivostih učnega načrta in pridobiti predloge za dopolnila, je za klasično gimnazijo predlagal dopolnitev pouka latinščine v I. razredu z eno uro tedensko (šest namesto pet), zamenjavo latinske vadnice in prerazporeditev izbora avtorjev pri lektiri v višji gimnaziji: a) latinščina: – V. razred: Ovidij, Livij, Cicero; – VI. razred: Salustij, Cicero, Vergilij; – VII. razred: Vergilij, Cicero (filozofski spisi), Plinij mlajši; – VIII. razred: Tacit, Horacij; b) grščina: – V. razred: Ksenofont, Homer (Iliada); – VI. razred: Homer (Iliada), Herodot; – VII. razred: Homer (Odiseja), Demosten, Platon; – VIII. razred: Platon, Aristotel, grški dramatiki. Za realne gimnazije so z več zavodov prišle pobude, da bi v VII. in VIII. razredu bile latinščini namenjene štiri ure tedensko namesto treh; Mravlak je namesto tega predlagal, da bi se povečalo število ur v V. in VI. razredu s štiri na pet, ker bi to omogočilo temeljitejšo obravnavo slovnice in posledično tudi lažje branje lektire.142 Težave srednjega šolstva so se nadaljevale. Realna gimnazija se je kot osrednji tip srednje šole zelo uveljavila in je bila zelo prilju­bljena (kar je dokazoval velik naval nanjo), ni pa dosegala želenih rezultatov143 in je najbolj pripomogla k temu, da se je prejšnji kolikor 142 (anon.): Učni načrt in neobvezni predmeti. G(J)PD 17 (1937), 134–135, 137. 143 Katastrofa ljubljanskega srednjega šolstva. Slovenski dom, 15. maja 1936; Kriza našega šolstva na vrhuncu. SN, 15. maja 1936; A. Ž.: Dies irae, dies illa. J, 7. maja 1939. toliko kakovostni nivo srednje šole precej znižal.144 To dokazuje tudi gimnazijska statistika Prosvetnega oddelka Kraljevske banske uprave Dravske banovine. Do l. 1935 so statistični prikazi podani po razredih s številom učencev, ki so opravili razred s takšnim ali drugačnim us­pehom. Primer: statistika uspeha pri latinščini v I.–III. razredu in pri grščini v III.–V. razredu za obe klasični gimnaziji v šolskem l. 1930/ 31: a) latinščina razred odlični prav dobri dobri zadostni nezadostni I. 44 71 177 77 2 II. 20 45 107 31 11 III. 16 30 98 28 1 b) grščina razred odlični prav dobri dobri zadostni nezadostni III. 13 32 112 14 3 IV. 22 43 93 12 – V. 10 30 69 4 – Kasneje se je statistika omejila samo na povprečno oceno razre­da pri posameznem predmetu. Primer: povprečna ocena pri latinščini in grščini na državni klasični gimnaziji v šolskem l. 1935/36: a) latinščina: I. (5 odd.): 3,01; II. (4 odd.) 3,12; III. (4 odd.) 3,23; IV. (3 odd.) 3,35; V. (2 odd.) 3,40; VI. (2 odd.) 3,63; VII. (2 odd.) 3,53; VIII. (2 odd.) 3,45. b) grščina: III. (4 odd.) 3,42; IV. (3 odd.) 3,30; V. (2 odd.) 3,93; VI. (2 odd.) 3,39; VII. (2 odd.) 3,48; VIII. (2 odd.) 3,94.145 144 Bojc (1937/38), 3. 145 Za statistiko gl. AS 72 – Kraljevska banska uprava Dravske banovine. Prosvet­ Na klasičnih gimnazijah je bil uspeh znatno boljši kot na realnih gimnazijah. Vzroke za neuspeh realne gimnazije so analitiki in kriti­ki našli prav v »kompromisnosti« realne gimnazije: »Današnja realna gimnazija ni slaba samo zato, ker ni klasična, ampak tudi zato, ker niti ni realna.«146 Že tako sporno »dvojnost« realne gimnazije, ki naj bi bila presek med gimnazijo in realko, je reforma še poslabšala s tem, da je oslabila njen gimnazijski značaj. V tem je bila tudi glavna razlika v primerjavi z avstrijsko osemletno reformno realno gimnazijo, ki je bila rezultat reformnih prizadevanj v Avstriji pred l. 1908. Avstrijska realna gimnazija je pomenila precej boljši kompromis, ker je ob povečanem številu ur realnih predmetov (»realni značaj«) z latinščino od I. razreda naprej in še dvema tujima jezikoma okrepila svoj »gimnazijski značaj«; jugoslovanska reforma ga je s premikom začetka pouka latinščine v V. razred oslabila. Razlika v znanju latin­skega jezika med obema tipoma realnih gimnazij je bila v tem, da se je dijak avstrijske realne gimnazije lahko kosal z dijakom klasične gimnazije, medtem ko je abiturienta ali abiturientko jugoslovanske realne gimnazije zlahka prekosil vsak srednje dober mali maturant klasične gimnazije.147 Pobude za rešitev so bile različne: nekateri so se zavzemali za popolno ukinitev realnih gimnazij in uveljavitev čistih gimnazijskih tipov,148 drugi so predlagali ponovno elitizacijo gimna­zije (gimnazija naj postane spet elitna šola z najbolj kakovostnim kadrom; tako naj se popravi škoda, ki jo je naredil naval dijaštva, zlasti na realne gimnazije), bilo pa je tudi precej predlogov po te­meljiti reformi in modernizaciji gimnazij, ki naj bi se v duhu refor­mnih idej prilagodile razmeram in potrebam časa primerno.149 Pred­logi rešitev so se povezovali s pobudami za vrnitev latinščine v nižje (realne) gimnazije (začetek pouka s I. razredom), s čimer bi bila zagotovljena solidna slovnična osnova za materinščino in učenje tu­jih jezikov.150 ni oddelek. Statistika. Gimnazije. Fasc. 1 in Fasc. 2 146 K reformam srednje šole. S, 20. septembra 1940; Pred zatonom klasične gimnazije? J, 18. novembra 1938 (o predavanju dr. Karla Ozvalda pod okriljem Pedago­škega društva, ki so mu botrovali porazni rezultati v prvi ocenjevalni konfe­renci na gimnazijah). 147 Bojc (1937/38), 3–4; Robič, M.: O glavnih nedostatkih naše srednje šole. S, 10. avgusta 1940. 148 Robič, M.: O glavnih nedostatkih naše srednje šole. S, 10. avgusta 1940. 149 Bojc (1937/38), 6. 150 Bajuk, H.: Latinščino v srednjo šolo. S, 29. septembra 1939; Bajuk, H.: Latinšči­no v srednjo šolo. G(J)PD 19 (1938/39), 190–192; –o: Klasična kultura in seda­njost. J, 5. julija 1940. Od l. 1940 do začetka 2. svetovne vojne večjih sprememb pri pouku klasičnih jezikov ni bilo; šolniki so se bolj ukvarjali z vprašanji pouka živih jezikov.151 MED 2. SVETOVNO VOJNO Po italijanski okupaciji je bila 3. maja 1941 ustanovljena Ljubljanska pokrajina. V šolskem l. 1941/42 je bilo v Ljubljanski pokrajini 9 državnih gimnazij (1 klasična in 8 realnih), 7 v Ljubljani, 2 izven nje (Novo mesto, Kočevje). Škofijska klasična gimnazija v Šentvidu je nadaljevala delo v Ljubljani; njeni dijaki (zlasti osmošolci) so veči­noma prestopili na državno klasično gimnazijo. Med realnimi gimna­zijami, ki so se delile na moške in ženske, je imela I. ženska gimnazija v prvih treh razredih tudi klasične vzporednice.152 Kljub ukrepom, ki so zavirali delovanje šolstva (prostorska stiska zaradi vojaške zasedbe šolskih poslopij, priprtja, internacije, omeji­tve gibanja ...), Italijani niso radikalno posegali v ureditev šolskega sistema, ampak so iskali vmesno pot, s katero bi srednje šolstvo prila­godili italijanskemu šolskemu sistemu. Pomembnejša sprememba je bila nova delitev klasičnih in realnih gimnazij, ki jo je italijanska oblast uvedla l. 1942. Gimnazije so se delile na triletno nižjo in petletno višjo gimnazijo; triletna nižja gimnazija je imela obliko enotne nižje srednje šole, vendar brez latinščine, ki je bila v Italiji bistvena sestavi­na tega tipa šole (»scuola media«). Spremenjena delitev je prinesla nekaj sprememb v učnem načrtu in predmetniku, zlasti v III. in IV. gimnazijskem razredu. Pri pouku klasičnih jezikov se je v klasičnih gimnazijah začetek pouka grščine premaknil v IV. razred, v realnih gimnazijah pa prav tako v IV. razred začetek pouka latinščine.153 Srednje šole so bile vezane na večja mesta in kraje, ki so bili pod zasedbo, pouk pa so oteževali že omenjeni ukrepi italijanskih obla­sti. Da bi bilo dijakom omogočeno šolanje, je bil zunaj večjih krajev organiziran pouk bodisi v obliki rednega srednješolskega pouka bo­disi v obliki srednješolskih tečajev, na katerih so se učenci pripravlja­li na izpite za posamezne srednješolske razrede. Tako npr. je bil v Mokronogu po l. 1943, ko so razmere dijakom onemogočile obisko­ 151 Gl. Spremembe v učenju živih jezikov. S, 2. avgusta 1940; Pouk tujih jezikov na naših šolah. S, 15. avgusta 1940; Pouk tujih jezikov na srednjih šolah. SN, 27. avgusta 1940. 152 Sušnik (1944), 305–307. 153 Sušnik (1944), 315. vanje gimnazij v Ljubljani in Novem mestu, organiziran pouk, ki so ga prevzeli izobraženci iz Mokronoga in okolice. Med predmeti je bila tudi latinščina, ki sta jo poučevala jurist dr. Alojzij Klemenčič in davčni uradnik Štefan Voljč. Pouk je potekal v obliki inštrukcij, nje­gov namen pa je bil pripraviti tečajnike za redno srednješolsko šolanje in povojne izpite.154 Po italijanski kapitulaciji je nastalo t. i. osvobojeno ozemlje, ki ga je vodila upravna komisija, znotraj katere je deloval tudi Odsek za narodno vzgojo in prosveto, v okviru tega pa Oddelek za šolstvo, ki je takoj začel priprave za organiziranje srednjih šol in začetek njiho­vega delovanja.155 V predmetniku za srednjo šolo, ki ga je oddelek pripravil za šolsko l. 1943/44, je bila tudi latinščina: I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. – – – – 4 4 3 3 Iz predmetnika je razvidno, da so bile partizanske srednje šole po svoji zasnovi realne gimnazije. Za šolsko l. 1944/45 je bil obli­kovan nov predmetnik: I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII. – – – – 4 4 / / Predmetnik za VII. in VIII. razred ni bil izdan zaradi ukaza o mobilizaciji, prizadevajočega letnike, ki bi prišli v poštev za VII. in VIII. razred.156 Latinščino so redno poučevali v V. razredu na gimna­zijah v Črnomlju in v Metliki. Novi učbeniki za potrebe partizanskih gimnazij so nastali v letih 1944/45, med njimi tudi dva učbenika za pouk v predmetnik vključene latinščine: latinsko vadnico je oskrbel Modest Golia, ki je poučeval latinščino v Metliki, latinsko čitanko pa dr. Stanko Cajnkar, ki je latinščino poučeval v Črnomlju.157 154 Pavlič-Smolej (1981), 178–180; Smolej (1951), 149–154. 155 Prim. tudi Smolej (1951), 150 in nasl. 156 Gl. Pavlič-Smolej (1981), 184–185. 157 Pavlič-Smolej (1981), 207–208. DRUŠTVO PRIJATELJEV HUMANISTIČNE GIMNAZIJE 1920–1941 Kljub začetnemu navdušenju ob oblikovanju nove države so se v kro­gih učiteljev klasičnih jezikov in zagovornikov klasično-humanistič­ne izobrazbe pod vplivom dogodkov in tendenc, ki jih je bilo moč slutiti že za časa avstro-ogrske nadvlade, začele porajati zle slutnje glede položaja klasičnih jezikov v šolskem sistemu in njihovega na­daljnega obstoja v njem. Klasični jeziki v šolskem sistemu države SHS so se kmalu znašli v podobnem položaju kot v predreformnem ob­dobju v Avstro-Ogrski; postali so idealna tarča, krivec za težave šolstva in ena glavnih ovir za njegov napredek. Reakcija zagovornikov klasi­ke je bila enaka kot v Avstriji; po avstrijskem vzoru je bilo 19. junija 1920 v Ljubljani ustanovljeno društvo, ki je po avstrijskem prevzelo ime Društvo prijateljev humanistične gimnazije.158 Z oznako »huma­nistična gimnazija« so pobudniki ustanovitve imeli v mislih klasično gimnazijo kot tip srednje šole, ki najbolje posreduje humanistično izobrazbo, neposredni povod za ustanovitev pa je bilo preoblikova­nje petih slovenskih humanističnih gimnazij od devetih v realne gim­nazije brez pouka grščine kot glavnega nosilca humanistične izobraz­be. Ustanovitveno zborovanje je v imenu pripravljalnega odbora od­prl dr. Josip Pipenbacher, nato pa je Josip Osana pojasnil nekatere točke društvenih pravil, zlasti § 1, v katerem je bil zajet osnovni na­men društvenega delovanja in bistvo humanistične gimnazije: »Z živo besedo in potom tiska braniti in pospeševati po vsem ozemlju države SHS obstoj in nadaljni naravni razvoj humanistične gimnazije, ki je nje bistvo in ideja ta, da se nudi srednješolski mladini z enakomerno gojitvijo tako eksaktnih – matematike in prirodoslov­ja, kakor tudi zgodovinsko-jezikoslovnih ved – zgodovine, materinšči­ne in narodne kulture, jezika in kulture starih Grkov in Rimljanov – kolikor mogoče harmonično zaokrožena splošna izobrazba.« Udeleženci zborovanja so z aklamacijo izvolili prvi društveni odbor, v katerem so bili vladni svetnik dr. Lovro Požar (predsednik), dr. Josip Pipenbacher (podpredsednik), Josip Osana (tajnik), gim­nazijski ravnatelj Franc Novak (blagajnik), kot odborniki pa šolski svetnik Anton Bartel, dr. Josip Debevec, dr. Jože Glonar, dr. Fran Jere, prof. dr. Franc Lukman in gimnazijski ravnatelj dr. Josip Tomin­šek. Odbor je deloval od 19. junija 1920 do 10. decembra 1924; v tem obdobju je imelo društvo 74 članov. V razpravi so udeleženci 158 Dolar (1925), 76–77. ugotovili, da je pripravljalni odbor v svojem oklicu, v katerem je na­ povedal, da bo društvo zgolj obrambno, nastopil premalo odločno. Po nastopu novega predsednika in nekaterih udeležencev (prof. Vad­njal, dr. Valentin Korun, dr. Srebrnič, dr. Glonar in dr. Puntar) je bil sprejet sklep, da mora društvo nastopati bojevito, si pridobiti nazaj vse izgubljene postojanke (= klasične gimnazije) v Sloveniji in si za­voljo koristi države in mladine prizadevati za strogo, a moderno ure­jeno humanistično gimnazijo, ki je z reformami za časa ministra Marcheta (od l. 1908 naprej) izgubila svoje pravo bistvo in si od tedaj ni uspela opomoči. Sklenjeno je tudi bilo, naj stopi društveni odbor v stik s Hrvati in Srbi in jih povabi k sodelovanju.159 V Oklicu, ki ga je društvo dva tedna pozneje poslalo svojim članom in simpatizerjem,160 so ustanovni člani predstavili namen društvenega delovanja. Kljub razvnetemu nastopu nekaterih udeležencev ustanov­nega zborovanja in pobudam za bojevitejši nastop, se je – kot je razvid­no iz samega besedila oklica – društveni odbor odločil za spravljivejši pristop. Odborniki so izrecno poudarili, da delovanje društva ni us­merjeno proti realistični izobrazbi (naravoslovnim predmetom in matematiki), ampak želi ohraniti kulturno poslanstvo humanistične gimnazije in jo braniti pred nasprotniki. Pri utemeljevanju so poudar­jali pomen antike kot izhodišča in temelja evropske kulture, kar naj bi bilo za novo skupno državo kot prostor, na katerem sta se stikala antič­ni Vzhod in Zahod, še posebej aktualno, saj je humanistična izobrazba zagotovilo kontinuitete s temi kulturnimi temelji. Zato so odborniki najvišji smoter društva, humanitas, človečnost, z izrazitim poudarkom utemeljili na njenih antičnih temeljih in antičnem pojmovanju; k njej mora vzgajati vsaka srednja šola, humanistična gimnazija, ki izraz vključuje že v svoje ime, pa še prav posebej. V polemiko za humanistič­no izobrazbo in proti njej se odbor ni spuščal.161 Kot protiutež avstrijskemu Društvu prijateljev humanistične gim­nazije v njegovih prizadevanjih za ohranitev humanistične izobrazbe 159 S, 20. junija 1920 (poročilo o ustanovnem zboru). 160 NUK, Ms 895 – Oklic Društva prijateljev humanistične gimnazije z dne 1. avgusta 1920; Dolar (1925), 76–77. 161 Odborniki so bralce opozorili na dva najrelevantnejša prispevka o razlogih za humanistično izobrazbo in o ugovorih proti njej: na Tominškov prispevek Grščina ob prehodu v 20. stoletje, ki tudi slabi dve desetletji kasneje ni izgubil svoje aktualnosti, ter na delo petrograjskega profesorja Tadeusza Zielińskega z naslovom Antika in mi, ki je leta 1925 izšla tudi v slovenskem prevodu pod naslovom Antični in moderni svet (prevajalec Joža Glonar). Knjiga je veljala za najboljšo obrambo humanističnega tipa srednje šole. Prim. Velikonja (1928), 635. so delovala številna reformna društva (zlasti Društvo za šolsko refor­mo), kot protiutež slovenskemu društvu, ki je imelo opozicijo v vr­stah privržencev realčne izobrazbe (zlasti profesorjev realk) in poli­tike, pa se ni pojavilo nobeno društvo ali organizacija. Podobni društvi sta se oblikovali tudi na Hrvaškem in v Srbiji, vendar polemike med zagovorniki humanistične izobrazbe in njenimi nasprotniki nikjer niso bile tako razvnete kot v Sloveniji; ta zapuščina se je prenesla tudi v povojno obdobje. Društvo je v javnosti prvič nastopilo l. 1921 po 2. kongresu sred­nješolskih profesorjev, na katerem je dr. Šturm nastopil proti dr. Samsi z izjavo, da Slovenci nismo za staroklasični, ampak jugoslovanski huma­nizem. Člani društva, ki so že v svojem Oklicu izrecno poudarjali klasični, antični humanizem, so se ideji »jugoslovanskega humanizma«, ki je postal priljubljena krilatica prav ob polemikah glede klasično-humanistične izobrazbe, ostro zoperstavili v časopisju.162 Zaradi očitnega razhajanja mnenj med profesorji glede tega vprašanja je društvo za mnenje po­vprašalo slovenske izobražence; 1. marca 1922 je poslalo profesorjem ljubljanske univerze, ljubljanskim odvetnikom, sodnikom in zdravnikom spomenico o humanistični gimnaziji in izobrazbi in jih prosilo za nji­hovo podporo pri prizadevanjih za njeno ohranitev.163 Spomenico je podpisalo 33 univerzitetnih profesorjev, 47 odvetnikov, 50 sodnikov in 30 zdravnikov. Tudi anketa ljubljanske sekcije Profesorskega društva je pokazala, da je več kot polovica slovenskih srednješolskih profesorjev za ohranitev neokrnjene humanistične gimnazije. Svoj 1. občni zbor je društvo imelo 31. januarja 1922 na I. državni gimnaziji v Ljubljani; udeležili so se ga tudi zastopniki treh fakultet ljubljanske univerze: dekan medicinske fakultete dr. Alfred Šerko, prof. dr. Rado Kušej s pravne fakultete in msgr. dr. J. Ujčič s teološke fakultete, ki so v svojih pozdravnih izjavah podprli prizadevanja druš­tva za ohranjanje humanistične izobrazbe. Sledilo je predavanje dr. Josipa Pipenbacherja o spornem 4. členu predlaganega učnega načrta (uvedba enotne nižje srednje šole) in negativnih posledicah njego­ve morebitne uveljavitve za pouk klasičnih jezikov.164 162 Prim. J. D. [= Jožef Debevec]: »Jugoslovanski humanizem«. S, 2. oktobra 1921; Šturm, F.: Jugoslovenski humanizem. SN, 9. oktobra 1921; Samsa, I.: Klasični in jugoslovanski humanizem. I. S, 15. oktobra 1921; Samsa, I.: Klasični in jugo­slovanski humanizem. II. S, 18. oktobra 1921; Škerlj, A.: Humanizem v srednji šoli. (Pro in kontra). J, 26. februarja 1922. 163 Dr. J. D. [= Jožef Debevec]: Jugoslovanski humanizem. S, 2. oktobra 1921. 164 Prosveta za humanistično gimnazijo. J, 1. februarja 1922; J. S. [= Janez Samsa]: Humanistična gimnazija. Č 16 (1922), 232. Društvo je znova posredovalo jeseni l. 1923, ko je bilo pričakova­ti, da bo predlog novega zakona o srednjem šolstvu šel v skupščinsko obravnavo; 15. oktobra 1923 je naslovilo na predsednika skupščine, prosvetnega ministra, Jugoslovanski klub, ministrskega predsednika in nekatere poslance spomenico za ohranitev neokrnjenega huma­nističnega tipa gimnazije. Ob Pribičevićevem ukazu o poenotenju pouka v I. in II. razredu nižje gimnazije (november–december 1924) se je društvo na občnem zboru 11. decembra enodušno izreklo proti reformi in poslalo v Beograd brzojavki kralju Aleksandru in ministru Pribičeviću z argumentirano prošnjo, naj se odredba ukine,165 pod­prlo pa je tudi zahteve staršev, izražene na prostestnem zborovanju 20. decembra 1924.166 Na občnem zboru 11. decembra 1924 je bil izvoljen novi odbor: za predsednika je bil izbran dr. J. Debevec, za podpredsednika doc. dr. F. Bradač, za tajnika J. Osana, za blagajnika ravnatelj K. Hočevar, kot odborniki pa dr. J. Glonar, dr. F. Lukman, prof. dr. K. Ozvald in dr. J. Tominšek.167 Po uveljavitvi Pribičevićevega odloka 7. januarja 1925 je odbor društva na seji 10. januarja sprejel nekaj sklepov za ublažitev obeta­jočih se negativnih posledic ministrskega ukaza; sklenjeno je bilo: a) da se bo društvo obrnilo na rektorat ljubljanske univerze, da bi univerzitetni profesorji s krajšimi članki po dnevnem časopisju opozarjali na pomen in potrebe; b) da se naslovi pismo na Profesorsko društvo in opozori, da so štirje slovenski profesorji zagovarjali Pribičevićev odlok; c) da društvo pripravi predavanja o metodiki klasičnega pouka za učitelje klasičnih jezikov; č) da se obrne s prošnjo na vlado, naj omogoči enemu slovenskemu filologu, da se na Dunaju seznani z najmodernejšimi spoznanji metodike pouka klasičnih jezikov; d) da naj društvo skrbi za prirejanje potrebam časa najprimernejše­ga kanona grških in latinskih klasikov; e) da poskrbi za pridobitev novih članov in da zbira najpomembnej­šo strokovno literaturo, ker profesorski zbori niso več naročali nobenih strokovnih revij.168 165 Prim. S, 13. decembra 1924. 166 Reforma naših srednjih šol. S, 23. decembra 1924. 167 Prva poslanica prijateljem humanistične gimnazije. Ljubljana, 10. februarja 1926, 6. 168 Preurejanje naših srednjih šol. S, 14. januarja 1925 (sklepi seje odbora z dne 10. januarja 1925). Petega marca 1925 je imelo društvo na humanistični gimnaziji 5. redni občni zbor; tega leta je društvo štelo 232 članov. Ker društvo ni imelo svojega glasila, so bile z izjemo rednih obč­nih zborov in odmevov v časopisju edina vez med društvenim odbo­rom in člani društvene poslanice. Leta 1926 je društvo izdalo svojo prvo poslanico; v njej sta bili poleg opisa delovanja društva od usta­novitve naprej in aktualnih dogodkov (boj proti Pribičevićevim re­formam) ponatisnjeni tudi v dnevnem časopisju objavljeni izjavi dveh univerzitetnih profesorjev, dr. Alfreda Šerka in dr. Rada Kušeja, o pomenu humanistične izobrazbe, objavljena pa sta bila povzetka izjav še dveh profesorjev: dr. Riharda Zupančiča in dr. Karla Ozvalda.169 Leta 1927 je društvo založilo in izdalo brošuro Josipa Westra Kriza naše srednje šole, ki je izšla kot druga društvena poslanica.170 V tretji poslanici l. 1928 je bil objavljen slovenski prevod dveh zagovornikov staroklasične izobrazbe, H. Bergsona in M. Baldwina. Leta 1929 je društvo posredovalo pri izdaji Platonovega dialoga Fajdon v prevodu Antona Sovreta;171 člani društva so l. 1930 prejeli po en izvod knjige, ki jo je odbor štel za svojo četrto poslanico. Leta 1929 je društvo navezalo prve mednarodne stike. Za 3.–6. junij 1929 je bil napovedan prvi kongres klasičnih filologov slovan­skih dežel. Dobro leto prej je eden glavnih organizatorjev kongresa, prof. R. Ganzsnyiec z univerze v Lvovu, prosil dr. Frana Ilešiča, naj v Jugoslaviji posreduje za intenzivnejše sodelovanje med jugoslovan­skimi in poljskimi filologi. Ilešič se je najprej obrnil na Društvo pri­jateljev humanistične gimnazije v Ljubljani in na morebitne intere­sente drugod po Jugoslaviji. Ker pa je bilo očitno, da se kongresa v Poznanju na Poljskem ne bo udeležil noben slovenski filolog, je Ilešič dal pobudo, da se pošlje kongresu vsaj nekaj publikacij s področja klasične filologije; za to je poskrbel društveni odbor. Kongresa se je ob filologih iz Poljske in Češkoslovaške udeležil samo en jugoslovan­ski predstavnik, dr. Nikola Vulić z beograjske univerze.172 Drugi kon­ 169 Šerko, A.: Nikar! S, 7. februarja 1922; Kušej, R.: Izstradana znanost. SN, 8. februarja 1922; Dolenec, I.: Klasična izobrazba in znanstveniki. Vseučiliški profe­sor dr. Rihard Zupančič o pomenu klasične izobrazbe za bodoče znanstvenike. S, 18. decembra 1924; Ozvald, K.: Donesek k srednješolski reformi. (Nekoliko načelnih pripomb). S, 1. januarja 1925. 170 Prim. tudi Petz, V.: Josip Wester: Kriza naše srednje šole. NV 36 (1928), 125–128 (recenzija). 171 Platon: Phaidon. Razgovor o nesmrtnosti duše. Prevedel Anton Sovre. Ljubljana 1929; recenzija: A. U. [= Aleš Ušeničnik]: Platonov Phaidon. Č 24 (1929/30), 269–276. 172 Ilešič (1929), 622. gres slovanskih filologov so l. 1932 organizirali češki filologi od 26. do 28. maja v Pragi; udeležila se ga je tudi štiričlanska delegacija zastopnikov jugoslovanskih univerz: dr. Fran Bradač z ljubljanske, dr. Nikola Majnarić z zagrebške ter dr. Milan Budimir in dr. Nikola Vulić z beograjske univerze. Pripravljalni odbor kongresa je predlagal, da bi bilo naslednje srečanje v Jugoslaviji l. 1936. Srečanja nikoli ni bilo, je pa ob tej priložnosti dr. Nikola Majnarić dal prvo pobudo za ustanovitev Društva jugoslovanskih klasičnih filologov.173 Leta 1931 je društvo kot peto društveno poslanico ponatisnilo govor Antona Sovreta, s katerim je ob sklepu šolskega leta 28. junija nagovoril dijake ljubljanske klasične gimnazije; govor je izšel tudi v izvestju ljubljanske klasične gimnazije za šolsko l. 1930/31.174 Kot šesto poslanico je nameravalo društvo ponatisniti govor Jo­sipa Osane O vzgojnem pomenu klasičnega študija, s katerim je l. 1932 nagovoril dijake ljubljanske klasične gimnazije ob vidovdanski pro­slavi, vendar ga članom ni razposlalo. Govor je izšel v izvestju lju­bljanske klasične gimnazije za šolsko l. 1931/32.175 Leta 1933 je društvo posredovalo pri mahinacijah prosvetne uprave z učbeniki: društveni odbor je poskrbel, da so dijaki dobili slovenski komentar k Južničevi Grški čitanki, ter kritično nastopil proti izrinjenju Sovretove čitanke Lanx satura in njeni nadomestitvi s Čolićevo Latin­sko čitanko za VIII. razred. Junija istega leta je društvo skupaj z beograj­skim društvom poslalo na prosvetno ministrstvo vlogo glede pouka latinskega jezika na realnih gimnazijah; vlogo je ministrstvu predal beograjski univerzitetni profesor dr. Veselin Čajkanović.176 Leta 1935 je društvo izdalo svojo sedmo poslanico, v njej pa je poleg rednih obvestil o delovanju odbora in položaju pouka klasič­nih jezikov objavilo tudi dva obsežnejša odmeva: na srečanje bivših dijakov gimnazije v Sremskih Karlovcih (22. in 23. septembra 1934), na katerem je bila sprejeta resolucija s pobudo za preoblikovanje tamkajšnje realne gimnazije nazaj v klasično, ter na oster napad ano­nimnega avtorja v reviji Misel in delo.177 173 Majnarić (1931/32), 151. 174 Peta poslanica Društva prijateljev humanistične gimnazije. Ljubljana, 1. oktobra 1931, 1–8; Sovre, A(nton): Ljuba mladina. Izvestje državne klasične gimnazije v Ljubljani 1930/31, 6–13. 175 Osana, J(osip): O vzgojnem pomenu klasičnega študija. Izvestje državne klasične gimnazije v Ljubljani 1931/32, 9–15. 176 Sedma poslanica Društva prijateljev humanistične gimnazije. Ljubljana, marca 1935, 3–5, 10; Profesor: Še o slovenskih učnih knjigah. S, 18. aprila 1935. 177 Sedma poslanica Društva prijateljev humanistične gimnazije. Ljubljana, marca 1935, 6–15.; A. P.: Prijatelji klasične gimnazije. MiD 2 (1935), št. 5, 91–95. Leta 1935 je bila 2000-letnica rojstva pesnika Horacija; na pobu­do Ivana Dolenca je društvo ob tej priložnosti 8. decembra pripravi­lo proslavo. Prvo dejanje obeležitve te obletnice je bil izid Sovretove­ga prevoda Horacijevega Pisma o pesništvu (Ars poetica);178 osrednja proslava, ki jo je organizirala klasična gimnazija v Ljubljani (glavni govornik je bil Josip Osana), je bila 24. januarja 1936 v dvorani Fil­harmoničnega društva na Kongresnem trgu v Ljubljani. Leta 1936 je društvo razposlalo svojo osmo poslanico; v njej je bil predstavljen položaj humanistike in klasične filologije po svetu (avtor Milan Grošelj) in v Jugoslaviji ter slavnostni govor Josipa Osane ob proslavi 2000-letnice Horacijevega rojstva (Ob 2000letnici rojstva rimskega poeta Horacija). Največji in finančno najzahtevnejši projekt društva je bila izdaja 1. dela Wiesthalerjevega latinsko-slovenskega slovarja (A–facilis). Po-tem ko je tisk slovarja sredi l. 1925 zaradi finančnih težav zastal, je natisnjeno gradivo 11 let čakalo na nadaljevanje dela. Društvo je pobudo prevzelo l. 1929; Franc Jere je v njegovem imenu prosil za pomoč ministra Antona Korošca, iskal finančno podporo tudi v tuji­ni179 in se končno obrnil tudi na slovensko Društvo za humanistične vede,180 a zaman. Gradivo je čakalo do l. 1935. Ker je natisnjeni ma­terial propadal, se je društvo, ki mu je škof Rožman zaupal upravljanje slovarskega gradiva, obrnilo na Wiesthalerjeve dediče, naj dovolijo sestavo 200 izvodov slovarja. Leta 1936 je društvo z dovoljenjem de­dičev poskrbelo za vezavo in prodajo slovarja. Leta 1938 je društveni odbor sklenil odkupiti preostali rokopis slovarja,181 Jere pa je pripra­vil načrt za nadaljevanje dela. Septembra 1940 je Jere dobil od de­dičev še preostali rokopis, vendar je delo ustavila vojna. Zadnjo, deveto poslanico s prevodom govora Klasiki predsedni­ka društva »Classical Association« lorda Hewarsta of Bury in z razpravo Milana Grošlja Na prelomu dveh dob v starem veku (razprava o Salustije­vih pismih na Cezarja) je društvo objavilo junija 1938. 178 Horacij: Pismo o pesništvu. Prevedel Anton Sovre. Cvetje iz domačih in tujih logov 3. Celje 1934. 179 NALj, P štev. 481/46, Zapuščina dr. Franca Jereta – Poročilo ministru Korošcu o Wiesthalerjevem slovarju (11. junij 1929). 180 Peta poslanica Društva prijateljev humanistične gimnazije. Ljubljana, 1. oktobra 1931, 8. 181 Deveta poslanica Društva prijateljev humanistične gimnazije. Ljubljana, junija 1938, 15. Zadnja (9.) poslanica Društva prijateljev humanistične gimnazije, str. 1 5 SLOVENSKI UČBENIKI ZA KLASIČNE JEZIKE V OBDOBJU 1918–1945 Društvo slovenskih profesorjev je do konca avstro-ogrske monarhije in oblikovanja nove države poskrbelo za izdajo vseh učbenikov in učnih pripomočkov za klasične jezike; manjkal je le še Wiesthalerjev latinsko-slovenski slovar. Dijaki na gimnazijah in realnih gimnazijah so imeli na voljo učbenike za vseh osem gimnazijskih razredov; ni pa bilo izdaj grških in latinskih klasikov, ki zaradi omejenih finančnih sredstev niso bile na prioritetni listi Društva slovenskih profesorjev, zato so dijaki posegali po avstrijskih, nemških in hrvaških izdajah.1 Konec dvajsetih in v začetku tridesetih let je prosvetna uprava uvelja­vila pri pouku srbske čitanke oz. hrestomatije (Perinović, Vulić, Čo­lić);2 razen Perinovićeve čitanke nobena ni bila v rabi več kot dve leti. V seznam učnih pripomočkov so bile poleg učbenikov vključene tudi pomožne knjige, ki so jih dijaki uporabljali kot pomoč pri delu, 1 Hrvaške izdaje klasikov, uporabljane na slovenskih gimnazijah: a) Kuzmić, M.: Publije Vergilije Varon. U izboru priredio –. U Zagrebu 1907; b) Kuzmić, M.: Sofoklova Antigona. Priredio –. Zagreb 1907; c) Golik, J.: Izabrani Plinijevi listovi. Priredio –. Zagreb 1909; č) Golik, J.: Izbor iz retoričkih in filozofijskih djela M. Tulija Cicerona. Priredio –. U Zagrebu 1909; d) Golik, J.: Izbor iz Kornelija Nepota. Priredio –. U Zagrebu 1910, 19233; e) Rac, K.: Izbor iz spisa Ksenofontovih za srednje škole. U Zagrebu 1910; f) Kuzmić, M.: Platonov Fedon. Zagreb 1912; g) Rac, K.: Izbor iz djela Ovidijevih za srednje škole. Priredio –. U Zagrebu 1919; h) Golik, J.: Kvinta Horacija Flaka izabrane pjesme. S komentarom za srednje škole priredio –. U Zagrebu 1920; i) Kuzmić, M.: Platonova obrana Sokratova i Kriton. Priredio –. U Zagrebu 1922; j) Mušić, A.: Izabrani govori Demostenovi. Uvod napisao –. U Zagrebu 1923; k) Majnarić, N.: Izbor iz Homera. I. dio: Ilijada I., VI., XVI., XVIII., XXII.; II. dio: Odiseja I., VI., IX., XVI., XIX., XXI. Zagreb 1923. 2 Srbske čitanke in hrestomatije, uporabljane na slovenskih gimnazijah: a) Perinović, V.: Izbor iz rimskih klasika za klasične i realne gimnazije. I. dio: Proza. II. dio: Poezija. Sarajevo 1919, 19272 (1.), 19292 (2.); b) Vulić, N.: Latinski pisci za više razrede gimnazija. Beograd 19233; c) Čolić, J. D.: Latinska čitanka za više razrede gimnazije. Sastavio –. Beograd 1929. zlasti slovenski prevodi grških in rimskih klasikov, tujejezični slovarji in različni priročniki.3 Prvi slovenski učbenik za klasične jezike, ki je izšel po 1. svetovni vojni, je bila l. 1919 izdana Grška slovnica avtorjev dr. Frana Bradača in Josipa Osane. V primerjavi s prvo slovensko grško slovnico, Tomin­škovo Grško slovnico je Bradač-Osanova za 131 strani obsežnejša (sku­paj 297 strani). Obsežneje obravnava vse dele (glasoslovje, obliko­slovje, sintaksa), vključi tudi besedotvorje (»debloslovje«; Tominško­va slovnica ga ne vključuje), prinaša veliko več podatkov (obsežnejše razlage, več obravnave posebnosti, več primerov, več pozornosti posveti etimologijam), snov je natančneje deljena, ima bogatejši besednjak, vključuje pa tudi kratek uvod v stilistiko (splošno o stilistiki, tropi in figure) in kratek pregled grške metrike. Obravnava pa zelo malo sklonoslovja. S takšnim pristopom sta avtorja presegla potrebe srednješolskega pouka. Obravnavo jonskega narečja, namenjeno pripravi na lektiro iz Herodota, in Homerjevega jezika, namenjeno prevajanju Iliade in Odiseje, je Tominšek zajel na koncu slovnice v posebnem do­datku, Bradač in Osana pa posebnosti Herodotovega in Homerjevega jezika obravnavata sproti. Glede na preglednost snovi sta obe slovnici približno enako­vredni; Tominškova je pri obravnavi lapi­darnejša, Bradačeva pa pomanjkljivosti, ki jih prinaša obsežnost, popravi s tiskar­sko podobo (pomembnejši podatki so krepko tiskani).4 Kot dopolnilo h Grški slovnici je dr. Fran Bradač l. 1920 izdal še Grško vadni­co. Zasnova vadnice je povzeta po Tominškovi Grški vadnici, ker je izhajala iz že uveljavljene tradicije grških vadnic in so bili dijaki takšnega načina obravna-dr. Fran Bradač 3 Nekaj najpogostejših: a) Euripides; Bradač, F.: Medeja. Tragedija v petih dejanjih. Ljubljana 1924; b) Horatius Flaccus, Q.; Škerlj, A.; Sovre, A.: Izbor iz satir in pisem. Ljubljana 1935; c) Horatius Flaccus, Q.; Sovre, A.: Pismo o pesništvu. Celje 1934; č) Divković, M.: Latinsko-hrvatski riječnik. U Zagrebu 19002; d) Omersa, N.: Stihoslovje. 1. Splošni del. Celje 1925. 4 Prim. tudi Učne knjige za srednje šole. Zora 21 (1918/19), 76; Debevec (1920), 266–268. ve vajeni. Tudi Bradačeva vadnica, ki ob­sega vaje k posameznim poglavjem Grške slovnice (od 34. poglavja naprej), je raz­deljena na dva dela. V 1. delu vsako poglavje vključuje najprej primere za pre­vajanje iz grščine v slovenščino, nato pri­mere za prevajanje iz slovenščine v gršči­no. Primeri so posamezni prirejeni stav­ki s poučno, moralno, zgodovinsko, mi­tološko ali literarno vsebino. Vmes avtor vpleta večje sestavke, povzete iz piscev, zajetih v grško lektiro (Ksenofont, Hero-dot, Ezop). Drugi del vključuje primere za prevajanje iz slovenščine v grščino, na­menjene ponavljanju skladnje; ta del je pri Bradaču znatno obsežnejši. Bradače­va slovnica je presegla Tominškovo, vad­nica pa Tominškovo komaj dosega; sled­nja je obsežnejša, začne res na samem začetku (izgovarjava, pridih, naglas) in vključuje več prirejenih tematsko zaklju­čenih beril. Skupna točka obeh vadnic so končna poglavja prvega dela, kjer sta oba avtorja vključila nekaj originalnih besedil; posebnost so odlomki s področja matema­tike in odlomka iz Svetega pisma (Tomin­šek je izbral priliko o izgubljenem sinu, Bradač pa 5.–7. poglavje Matejevega evan­gelija).5 Grška slovnica in vadnica sta bili od nastanka naprej standardna učbenika za pouk grščine na klasičnih gimnazijah; l. 1950 je Fran Bradač pripravil novo izda­jo vadnice (Grška vadnica za IV. in V. razred klasične gimnazije), l. 1951 pa tudi novo izdajo slovnice (Grška slovnica za klasične gimnazije). Josip Pipenbacher, ki je s svojimi uč­beniki najbolj zaznamoval slovnični pouk 5 Učne knjige za srednje šole. Zora 21 (1918/19), 76; Jere (1920), 268. latinskega jezika od l. 1910 naprej, je ostal tudi po vojni prvo ime ne le didaktike in metodike, ampak tudi učbeniške produkcije na področju latinskega jezika. Učbenike, izšle po vojni, je zasnoval na učbenikih, ki so izšli v letih 1910–1913. Najprej je l. 1919 izšla 2. izda­ja Latinske vadnice za četrti razred gimnazij in realnih gimnazij (1913). Sledila je serija štirih vadnic: l. 1920 je izšla Latinska vadnica za huma­nistične in realne gimnazije. Nižja stopnja I. (3. izdaja Latinske vadnice za prvi razred gimnazij in realnih gimnazij (1910)), l. 1921 Latinska vadni­ca za humanistične in realne gimnazije. Srednja stopnja I. (2. izdaja Latin­ske vadnice za tretji razred gimnazij in realnih gimnazij (1912)), l. 1922 Latinska vadnica za humanistične in realne gimnazije. Srednja stopnja II. (3. izdaja Latinske vadnice za četrti razred gimnazij in realnih gimnazij (1913)) in l. 1924 Latinska vadnica za humanistične in realne gimnazije. Nižja stopnja II. (3. izdaja Latinske vadnice za drugi razred gimnazij in realnih gimnazij (1911)). Prvi dve vadnici (1920, 1921) sta izšli v pov­sem nespremenjeni obliki, drugi dve (1922, 1924), katerih izid je sovpadel z izidom nove izdaje latinske slovnice, pa sta izšli v nekoliko spremenjeni obliki; glede na prejšnji izdaji je včasih zamenjan vrstni red paragrafov in vrstni red primerov, gradiva je za ok. 20 strani manj. V novi, 3. izdaji Pipenbacherjeve Latinske slovnice, ki je izšla 1922, dr. Josip Pipenbacher, Latinska vad-dr. Josip Pipenbacher, Latinska vad­nica. Srednja stopnja I. nica. Srednja stopnja II. dr. Josip Pipenbacher, Latinska vad-dr. Josip Pipenbacher, Latinska vad­nica za realne in klasične gimnazi-nica za realne in klasične gimnazi­je I. del je II. del ni nobenih posebnosti glede na prejšnji dve (1910, 1913). Ker avtor snovi ni krajšal, se obseg učbenika ni spremenil, pridobil pa je pre­glednost s številnejšimi razpredelničnimi prikazi in poenostavitvijo pravil. Uveljavitev Pribičevićeve odredbe o izenačenju nižjih srednjih šol l. 1925 je najbolj prizadela realne gimnazije, na katerih se je zače­tek pouka latinskega jezika iz I. razreda premaknil v V. razred; hu­manističnih gimnazij ukrep ni zajel. Nove razmere so zaradi štirih izgubljenih let terjale spremembo pristopa k pouku latinščine; zato je začel Pipenbacher l. 1927 v skladu z novim učnim načrtom priprav­ljati novo izdajo vadnic za I. in II. razred. Leta 1928 je izšla Latinska vadnica za realne in klasične gimnazije. I. del (4., predelana izdaja 1. dela vadnice), l. 1929 pa Latinska vadnica za realne in klasične gimna­zije. II. del (4., predelana izdaja 2. dela vadnice). Obe izdaji sta izšli prvenstveno zaradi potreb pouka na realnih gimnazijah. Obseg je ostal nespremenjen, vsebinsko pa ju je avtor predelal in priredil; prerazporedil je snov (zlasti obravnavo glagola), okrajšal paragrafe, predelal večino primerov (nekatere delno, nekatere v celoti, nekatere pustil nespremenjene), v duhu zahtev nove države je vključil nekaj primerov in sestavkov o državi SHS (Serbia, Croatia, Slovenia sunt ter­rae; Kralj Peter v svetovni vojni pri vojakih na fronti), v primerjavi s prejšnjimi izdajami pa je vanju vključil več tematskih zgodb (basni, anekdote iz življenja velikih Grkov in Rimljanov, prirejeni odlomki). Pri predelavi je ostal zvest načelom, ki jih je uveljavljal že v prvih izdajah učbenikov. V vajah kombinira obe metodi, induktivno in de­duktivno; začenja z obravnavo samostalnika, potem prehaja na glagol. Obdelano je celotno oblikoslovje in večina skladnje z izjemo sklono­slovja. Glavno Pipenbacherjevo metodološko načelo je bilo, da je slovnično znanje sredstvo, ki omogoča dosego smotra: razumevanja besedil klasikov, ki vodi h končnemu cilju – poznavanju rimske li­terature ter rimskega državnega in kulturnega življenja. Drugače kot pri pouku živih jezikov, kjer je končni cilj ustno in pisno obvladovanje jezika in učenec začenja pouk s tem, da se seznani s svojo neposred­no okolico, je Pipenbacher v slogu starejših latinskih učbenikov dal prednost pridobivanju »osnovne jezikovne opreme«, zato se je osre­dotočil na oblikoslovje in osnove skladnje, s čimer si je prislužil kriti­ke reformističnih krogov.6 V prvi vrsti je upošteval nove razmere po­uka latinščine na realnih gimnazijah, kjer si je bilo treba po Pribiče­vićevi šolski reformi pridobiti slovnično znanje v dobrih dveh letih, Prim. Pipenbacher (1921), 78; Pipenbacher (1934/35), 877. zato je bilo treba tudi snov, ki je bila prej zajeta v štirih vadnicah, primerno skrčiti. V skladu z omenjenim načelom (pridobitev osnov­ne jezikovne opreme, potrebne za branje lektire) je avtor ohranil obsežno obravnavo oblikoslovja, zelo pa je skrčil obravnavo skladnje (sklonoslovje je v celoti izpuščeno), ker se je natančnejša obravnava te lahko navezovala na lektiro. Pipenbacherjeva slovnica je bila osnovni priročnik pouka latin­skega jezika več kot 30 let, dlje kot katera koli prej ali pozneje. Tretja izdaja slovnice je bila standardni učni priročnik na klasičnih in real­nih gimnazijah vse do šolskega l. 1940/41; ko so jo v nižji gimnaziji postopoma nadomeščale druge, je ostala glavni priročnik za višje gimnazije. Vadnica I. je bila v rabi do šolskega l. 1934/35, ko jo je nadome­stila Sovre-Tomčeva Latinska vadnica in slovnica za prvi razred klasičnih in peti razred realnih gimnazij. Vadnico II. sta s šolskim l. 1937/38 na­domestili Belec-Jere-Omerza-Strupijeva Latinska vadnica in slovnica za 2. razred klasične in 6. razred realne gimnazije ter Južnič-Korbar-Tomče­va Latinska vadnica za drugi razred klasičnih in šesti razred realnih gimna­zij, vadnici III. in IV. pa do šolskega l. 1938/39, ko ju je nadomestila Belec-Jere-Omerzova Latinska vadnica in slovnica za 3. in 4. razred klasične in 7. razred realne gimnazije. Leta 1921 je dr. Fran Bradač izdal komentiran izbor iz rimskih lirikov, Iz­brane pesmi rimskih lirikov Katula, Tibula in Propercija: tekst in komentar. Delo je nastalo zaradi pozitivnih izkušenj pri pouku latinskega jezika; ker so učenci izbor iz rimskih lirikov navdušeno spre­jeli, je avtor na osnovi nemških izdaj pri­redil izbrane pesmi, ki so jih v okviru red-ne lektire brali v VII. razredu. Leta 1923 je Bradač objavil tudi prevod teh pesmi (prevedene so v originalnem metru) pod naslovom Iz starorimske lirike. 7 Leta 1923 je izšla druga, nespreme­njena izdaja Latinske čitanke za tretji gim­nazijski razred z izborom besedil iz Kor­ 7 Prim. Popotnik (1924), 108; Debevec, [J.]: Dr. Fran Bradač. Iz starogrške lirike. Č 19 (1924/25), 85–86. nelija Nepota in Kurcija Rufa avtorja Janka Košana (1. izdaja je izšla l. 1908). V tem obdobju sta nastala tudi dva botanična slovarja: Slovensko­latinsko-nemški rastlinski imenik slovenskih dežel Alojzija Benkoviča (Lju­bljana 1922) in Vocabolario botanico latino-sloveno Henrika Tume (Go­rica 1924). Alojzij Benkovič, Rastlinski imenik Alojzij Benkovič Henrik Tuma, Botanični slovar Henrik Tuma Pomanjkanje latinsko-slovenskega slovarja je bilo še ena od dediščin avstro-ogrskega obdobja. Leta 1925 se je delo pri Wiesthalerjevem slo­varju ustavilo; nadaljevanje tridesetletnega dela je bilo postavljeno pod vprašaj. Tako je začasno propadel tudi četrti poskus (po Janku Pajku, Josipu Šumanu in Janku Košanu), da bi slovenski dijaki dobili osnovno pomagalo za pouk latinskega jezika. Košanov šolski slovar, ki je bil v rokopisu že izgotovljen in bi lahko že l. 1918 rešil težavo, nikoli ni izšel (verjetno zaradi predvidenih visokih tiskarskih stroškov, ki za povojno obdobje niso bili sprejemljivi), Wiesthalerjev šolski slovar pa je bil še zgolj v načrtu, ker naj bi nastal z izločanjem nepotrebnega gradiva iz ročnega slovarja, pri čemer je delo za naslednjih 11 let zastalo. Težavo je rešil dr. Fran Bradač, ki je novembra l. 1926 izdal Latinsko-slovenski slovar. Avtor je v slovar vključil besedišče piscev, ki so jih brali ali bi jih utegnili brati v okviru gimnazijskega pouka latinskega jezika. Pri izdela­vi slovarja je bilo upoštevano 15 avtorjev: Fajdrus, Kornelij Nepot, Kurcij Ruf, Cezar, Cicero, elegiki, Ovidij, Livij, Vergilij, Plinij mlajši, Salustij, Horacij, Tacit, Plavt, Terencij. Osnovo slovarja so tvorili avtorji iz usta­ljenega kanona avstrijskih gimnazij, ki so jih dopolnili še Plavt in Terencij (ta sta bila pogosto vključena v gimnazijski pouk kot del zasebne lektire) ter Fajdrus, čigar basni so bile vključene že v čitanke v II. razredu, v večjem obsegu pa so ga brali ob koncu II. razreda. Kanon so gimnazije nove države povzele in ohranile nespremenjenega vse do reforme sred­njega šolstva. Pri delu je Bradač uporabljal vse razpoložljive tuje slovarje in komentarje in do tedaj nastale slovenske slovarčke in komentarje: – Koprivškovega k Cezarju (1890), – Jeršinovičeve h Korneliju Nepotu in Kurciju Rufu (1903), Liviju (1908/09) in Salustiju (1910), – Fonovega k Cezarju (1906/07), – Doklerjeva k Ovidiju (1909) in Ciceronu (1910), – Južničeva k Vergiliju (1910, 1912), – Pipenbacherjevega k Horaciju (1912). Avtorju je s svojimi slovaropisnimi izkušnjami pomagal tudi An­ton Dokler, ki je slovar pregledal in pomagal pri korekturi. Bradačev slovar je priročen šolski slovar z zelo sumarnim nači­nom obravnave gesel. Pri vsakem geslu (pri geslih so označene samo dolžine) vedno najprej ponuja osnovni pomen, nato sekundarne in prenesene pomene ter nekatere besedne zveze; besedne zveze prvih dveh avtorjev pri lektiri (Nepot, Ruf) navaja večinoma vse, sicer pa le tiste, ki so posebnost latinščine. Originalnih citatov ne navaja. Na koncu je dodan slovarček najpomembnejših mitoloških imen. Gre za slovar žepnega tipa, ki bi za časa Avstrije zaradi svoje su­marnosti ne bil aprobiran, vendar je bil verjetno največ, kar je bilo mogoče nare­diti v neurejenih razmerah, ki so zaznamo­vale šolstvo tega obdobja, največ, kar so si dijaki lahko finančno privoščili, in največ, kar so bile tiskarne pripravljene založiti in natisniti, pri čemer pa časovna stiska, ome­jen obseg in težke splošne razmere ne morejo biti opravičilo za nekatere meto­dološke pomanjkljivosti slovarja. Slovar je bil prvič ponatisnjen l. 1929 v nespremenjeni obliki. Leta 1937 je Bra­dač pripravil 2. izdajo, v kateri je na pobu­do prijateljev razširil izbor avtorjev in slo­var priredil tudi za izvenšolske potrebe; s tem je slovar presegel okvir šolskega slo­varja, vendar razen razširjenega besedišča (94 strani več) ni prinesel nobene novosti. Nova izdaja, katere obseg zaradi predvide­nih tiskarskih stroškov in z njimi povezane sprejemljive prodajne cene ni smel preveč narasti, je obsegala besedišče vseh klasič­nih in poklasičnih avtorjev, prvih krščan­skih piscev ter nekaj besedišča iz srednje­veške latinščine. Leta 1955 je izšla 3., dopolnjena in razširjena izdaja slovarja, ki je doživela vsaj še 6 ponatisov (1957, 1973, 1986, 1990, 1996, 2001). Po letu 2001 se je pripravljal še en ponatis slovarja. Na 2. seji odbora ljubljanske sekcije Profesorskega društva 4. decembra 1928 so obravnavali dopis Ivana Arnejca, ki je od­bor obvestil, da piše Latinsko vadnico za 1. razred; avtor je prosil za določitev recenzen­tov. Za ureditev tega vprašanja sta se ponudila odbornika sekcije (oba tudi filo­loga) Rado Pavlič in Andrej Prebil, toda vadnica ni izšla.8 Rad Sekcije Ljubljana. Zapisnik 2. odborove seje dne 4. XII. 1928. G(J)PD 9 (1929), 47. Med letoma 1926 in 1932, ko je bilo reformiranje srednjega šolstva v polnem zamahu (izenačevanje nižjih srednjih šol je s šolskim l. 1927/28 doseglo IV. razre­de, l. 1927 je bil sprejet predlog zakona o srednjem šolstvu, avgusta 1929 pa sam za­kon) je izšel samo en učbenik za klasične jezike; l. 1928 je izšel najodmevnejši, ven­dar od strani šolskih oblasti neupravičeno prezrti slovenski učbenik za klasične jezi­ke: Lanx satura. 9 Latinska čitanka za gimna­zije. Prva stopnja avtorja Antona Sovreta. 10 Čitanka je bila v prvi vrsti napisana kot pomožna knjiga za VI. razred realnih gim­nazij, a so jo uporabljali v vseh razredih realnih gimnazij, pa tudi na humanistič­nih gimnazijah od III. do VIII. razreda. Po svoji zasnovi čitanka povsem izstopa iz tra­dicije tovrstnih šolskih knjig. Pred vojno je bilo pri lektiri število latinskih avtorjev omejeno prvenstveno na pisatelje klasič­ne dobe, ki jih je dopolnjeval Tacit, po re­formi pa še Plinij mlajši in občasno kateri od komediografov (Plavt, Terencij). Kanon piscev se je ohranil tudi po vojni, ker so slovenske gimnazije do ureditve srednjega šolstva in sprejetja nove šolske zakonodaje prevzele učni načrt avstrijskih gimnazij. Spremenjeni učni cilji in spre­membe pri pouku latinščine, zlasti na re­alnih gimnazijah, so terjale tudi nov pri­stop k pouku, da bi se ob omejenem številu Anton Sovre, Lanx satura ur dosegel kar največji učinek. Prelom z dotedanjo tradicijo tovrstnih šolskih knjig in velik metodološki korak naprej je Sovre naredil z raz­bitjem okvira klasične latinščine; z učbenikom je ovrgel prepričanje, da je vse, kar je izven tega obdobja, manjvredno.11 Ob upoštevanju 9 Lanx satura = »skleda, polna raznovrstnega sadja«. 10 Prim. Debevec (1928/29), Glonar (1929), Stele (1929b). 11 Sam pristop ni novost, ampak je bil v nekaterih državah (npr. na Češkem) že uveljavljen; prim. J. D. [= Jože Debevec] (1928/29), 140. dveh osnovnih kriterijev, ki sta veljala za sestavo (pomembnost besedil s kulturnega in zgodovinskega vidika ter moralna neoporečnost), je čitanko razdelil na dva dela. Prvi del obsega prozna besedila: odlomke iz rimske zgodovine na tleh Jugoslavije, o znamenitih osebnostih rim­ske zgodovine, iz splošne rimske in grške zgodovine, o vzgoji in izo­brazbi, pravljice in legende, o Cirilu in Metodu ter izbor iz epigraf­skih napisov. Drugi del obsega lažje pesniške odlomke: pravljice in pripovedke, povzete iz Ovidijevih Metamorfoz in iz Vergilija (Enejeva pot v podzemlje), izbor basni in izbor iz Carmina Burana. Poleg ori­ginalnih besedil čitanka vključuje tudi dve priredbi: odlomek Salus rei publicae summa lex, povzet po Rosenthalovem učbeniku,12 in So­vretovo priredbo odlomka iz Homerjeve Odiseje (Odisej oslepi Polife­ma). Polatinjeni odlomek iz Odiseje je Sovre dodal, ker je hotel imeti eno berilo v lahki in pravilni klasični latinščini, ki drugih avtorjev tega poglavja (Pravljice in legende) ne odlikuje.13 S takšnim izbo­rom besedil čitanka ni več imela značaja klasične latinske čitanke, ampak je dobila značaj kulturnozgodovinske čitanke, v katero je av­tor zajel več kot dvatisočletno zgodovino jezika; s tem je uporabni­kom ponudil pregled nad vso latiniteto v vseh njenih obdobjih od prvih poskusov v arhaični dobi do novega veka. Na začetek čitanke je namenoma postavljeno berilo Blagor države bodi najvišji zakon (Salus rei publicae summa lex), ki je programsko vodilo za celotno knjigo. Z naslonitvijo na dogodke, ki so se zgodili na tleh nekdanje Jugoslavi­je, je vadnica izpolnjevala enega glavnih ciljev pouka latinščine, ki ga je predvideval učni načrt: spoznavanje rimske kulture kot posredni­ce med grško in sodobno kulturo ter njen splošni vpliv na to področ­je. Zato ni naključje, da je zbirka besedil, ki opisuje kontinuiteto in organsko zvezo med rimsko in našo kulturo, postavljena na sam zače­tek. Posebnost čitanke je tudi vključevanje odlomkov iz Svetega pis-ma in krščanskih piscev; gre za prvi primer vključevanja latinskih krščanskih besedil v pouk.14 Sovre je čitanko dopolnil tudi z bogatim jezikovnim in kulturnozgodovinskim tolmačem. 12 Rosenthal, [.]: Neues lateinisches Lehrbuch für Sexta auf deutscher Grundlage. Frank­furt a. M. 1925. 13 Sovre (1929), 318. 14 Grške krščanske pisce je v okvir lektire vključevala šentviška škofijska gimna­zija; tako so npr. v medvojnem času brali razne odlomke iz del cerkvenih pisateljev (najboljši dijaški prevodi so bili nekajkrat objavljeni v »Mentorju«; gl. Mentor 8–10 (1915/16–1917/18), od šolskega l. 1931/32 pa je bil v lekti­~ touv ro redno vključen cerkveni oče Bazilij s svojim spisom Pro;;~ neou~ (Mladini). Čitanka, ki ostaja še danes naša najobsežnejša čitanka za klasične jezike, je bila v rabi na klasičnih gimnazijah ter v VII. in VIII. razredu realnih gimnazij od izida do 1932/33, ko sta jo nadome­stili srbski, kvalitativno znatno slabši či­tanki, Perinovićeva in Čolićeva (Čoliće­va npr. je samo v latinskem besedilu imela 1500 tiskovnih napak).15 Srbski čitanki sta imeli glede na Sovretovo to prednost, da sta vključevali vse avtorje, ki jih je predvi­deval učni načrt; temeljili sta namreč na izboru besedil iz posameznih avtorjev in ne na tematskih sklopih, v katere so bila vključena besedila različnih avtorjev. Sovre v 1. del ni vključil npr. odlomkov iz Cicerona, Plinija, Horacija, lirikov in epistolografije (slednjo je štel med težje stvari in se ji je pri sestavi namenoma izo­gnil) itn. Verjetno so bili ti avtorji pred­videni za 2. del čitanke (Druga stopnja), ki ni nikoli izšel. Leta 1933 je izšla prva (in edina) slovenska grška čitanka, Grška čitanka za gimnazije. I. del Rudolfa Južniča (profe­sor na klasični gimnaziji v Ljubljani), hkrati z njo pa tudi Tolmač. Čitanka je bila namenjena za uporabo tako na slo­venskih kot tudi srbskih in hrvaških gim­nazijah; zato tudi srbohrvaški naslovi v tekstu (srbohrvaško besedilo je preve­del dr. S. Bosanac, rektor zagrebške višje pedagoške šole). Skoraj pa bi slovenski dijaki ostali brez slovenskega Tolmača. Ko je namreč poleti 1933 Učiteljska tis­karna v Ljubljani tiskala čitanko, je od­bor Društva prijateljev humanistične gimnazije izvedel, da namerava tiskar­ 15 Sedma poslanica Društva prijateljev humanistične gimnazije. Ljubljana, marca 1935, 5. Gl. tudi pogl. 4, op. 136. na izdati Tolmač samo v srbohrvaščini; kot vzrok za to so navedli dejstvo, da je kla­sičnih gimnazij s srbohrvaškim učnim jezikom precej več kot s slovenskim in da se tisk Tolmača za samo tri klasične gimnazije v Sloveniji ne izplača. Druš­tveni odbor se je zavzel tudi za tisk slo­venskega Tolmača in začel pogajanja s tis­karno, ki je privolila v tisk pod pogojem, da društvo prispeva 4000 dinarjev za tisk. Odbor je za pomoč prosil bansko upra­vo; ban dr. Drago Marušič je septembra 1933 za tisk namenil 3000 dinarjev, 1000 dinarjev pa je prispevalo društvo.16 Čitanko, ki so jo učenci na klasičnih gimnazijah uporabljali pri lektiri zlasti v V., delno tudi v VI. razredu, je Južnič zasnoval po enakem načelu kot Sovre: po tematskih sklopih, ki se v skladu s te­danjim učnim načrtom osredotočajo na spoznavanje različnih vidikov kulturnega in duhovnega življenja Grkov, antičnih ljudstev in pomembnejših dogodkov iz grške zgodo­vine (Ezopove basni, Iz mitologije, O Grčiji, Iz grške zgodovine, Vzgoja, Iz grških papirusov …). Enako kot pri Sovretovi Lanx satura so tudi v Južničevi čitanki posebnost odlomki iz krščanskih piscev (Iz sv. pis-ma). Ob pestrem izboru avtorjev (Lukijan, Longos, Ezop, Platon, Strabon, Pavzanias idr.) prevladujejo odlomki iz Ksenofonta in He­rodota, ki sta bila predvidena za lektiro v V. razredu. Na koncu Tolmača, v katerem so združeni stvarni komentar, slovnični komentar in delno slovar, je avtor dodal še krajše dopolnilne sestavke o grški pisavi in jeziku, o stihoslovju, pregled grškega zgodovinopisja in kratko predstavitev avtorjev, katerih odlomki so zbrani v čitanki. Predvideni drugi del čitanke ni izšel. Čitanka je bila v rabi do vojne in tudi po njej v IV. in V. razredu klasičnih gimnazij, izbor Ksenofontovih besedil iz Južničeve čitanke s prirejenim in poprav­ljenim komentarjem pa se še danes uporablja kot univerzitetni učni priročnik za lektiro iz Ksenofonta na Oddelku za klasično filologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. 16 Sedma poslanica Društva prijateljev humanistične gimnazije. Ljubljana, marca 1935, 3–4. Leta 1935 je izšla Latinska vadnica in slovnica za prvi razred klasič­ nih in peti razred realnih gimnazij, ki sta jo izdala Anton Sovre in Er­ nest Tomec. Učbenik, ki je med slovenskimi učbeniki metodološko najboljši in se uvršča tudi med najboljše jugoslovanske učbenike sploh,17 je prekinil tradicijo rabe Pipenbacherjevih učbenikov, obe­ nem pa je bistveno spremenil metodiko elementarnega pouka.18 Glav­ na novost je sama zasnova učbenika, združevanje vadnice in slovnice v eni knjigi, metodološke novosti pa so: a) spremenjeni vrstni red obravnave besednih vrst. Učbenik se dru­gače kot v prejšnjih tako avstrijskih kot slovenskih učbenikih ne začne z obravnavo samostalnika, ampak z obravnavo glagola, z obravnavo aktiva vseh časov in naklonov, najprej e-konjugacije, nato še drugih. Sledi obravnava samostalnika in pridevnika, nato pasiva (najprej prezentova, nato supinova osnova), stopnjevanja pridevnikov in prislovov, zaimkov in števnikov (glavnih in vrstil­nih). Kot dodatek za realne gimnazije je vključena še obravnava deponentnikov. Pri obravnavi glagolskih oblik pogosto posega po analogiji (ednina: množina); b) spremenjena porazdelitev vaj. V nasprotju s starejšimi učbeniki se pri obravnavi snovi ne izmenjujejo latinsko-slovenske in slo­vensko-latinske vaje, ampak so v prvem delu učbenika zbrane samo latinsko-slovenske, v drugem delu pa samo slovensko-latinske vaje. Sledita še slovnični del, ki je omejen na najnujnejšo razlago in tabelarne prikaze, ter slovar. c) obravnava latinščine kot živega jezika. Drugače kot v prejšnjih vadnicah in v nasprotju z načeli, ki jih je zagovarjal Pipenbacher,19 začenja slovnica učenje latinskega jezika po zgledu pouka mo­dernih jezikov: približa se vsakdanjemu jeziku. Tako se na samem začetku na obravnavo glagola, ki obsega prvo tretjino snovi, po­dobno kot v slovnicah za moderne jezike vežejo primeri in berila, ki vključujejo besedišče iz vsakdanjega življenja (Viktor bolan, Vedenje med poukom, Miklavžev večer ipd.). Za dodatno olajšavo učenja je vsaka snov obravnavana v obliki dialoga. V nadaljevanju je dialo­gov manj, prepletajo pa se berila s poučno moralno tematiko (Dve malhi, Prsti se pričkajo idr.) in berila, iz katerih učenec spoznava širši antični kulturnozgodovinski okvir. 17 Prim. Vilhar (1935/36), 387. 18 Prim. Sedma poslanica Društva prijateljev humanistične gimnazije. Ljubljana, marca 1935, 15. 19 Gl. Pipenbacher (1921), 78–79; Pipenbacher (1935), 875–877. č) poudarjen vizualni učinek. Učbenik ima več razpredelnic in tabelarnih prikazov kot prejšnji, v vsaki lekciji so z debelim tiskom poudarjene obravnavane oblike, kar daje besedilu še večjo preglednost, novost pa je tudi vključitev ilustracij (av­tor Maksim Sedej) in slik. Posebna odlika učbenika je tudi te­matska razdelitev poglavij; vsako berilo je tematsko zaključena celota, ki jo na kon­cu dopolni še pregovor ali rek. Z obravna­vo samostalnika avtorja začneta vključeva­ti tudi berila, ki učencu predstavijo širši antični zgodovinski in kulturni okvir: – priredbe basni (Muha in mravlja ...), – opise (Forum Romanum ...), – zgodovinske odlomke (Maratonska bit­ka, Cyrus pade v boju, Demosthenes in Ci­cero ...) in – obvezna domoljubna besedila (Lepa naša domovina, Slava velikemu kralju, Dober državljan ...). Ko je bil učbenik v Ljubljani v tisku, sta avtorja pooblastila dr. Albina Vilharja v Srbiji, naj knjigo redigira in predela za tamkajšnje potrebe, vendar ni mogel najti izdajatelja, ki bi bil pripravljen spre­jeti tisk in avtorjema izplačati vsaj minimalni honorar.20 Učbenik so redno uporabljali na vseh gimnazijah v letih 1935–1937, ko jo je na večini gimnazij nadomestila Belec-Jere-Omerza-Samsova Latinska vadnica in slovnica za 1. razred klasične in 5. razred realne gimnazije; na nekaterih zavodih (npr. v realnogimnazijskih oddelkih realke v Lju­bljani) je učbenik ostal še naprej v rabi. Leta 1935 je Marko Bajuk izdal tri nove latinske čitanke, ki so jih v treh letih prevzele skoraj vse slovenske gimnazije. V skladu z učnim načrtom je v Latinski čitanki za IV. razred klasičnih gimnazij zbral od­lomke iz Cezarja (izbor iz Galske vojne in Državljanske vojne), izbor pa je dopolnil še z odlomki iz Kurcija Rufa, Fajdra in Veleja Paterkula, s katerim je posegel v rimsko zgodovino na naših tleh (Vstaja v Pano­niji – 2, 110–113). Čitanka je izšla tudi na Hrvaškem (Latinska čitanka za IV. razred klasičnih gimnazija. Zagreb [1935]). 20 Vilhar (1935/36), 389. V Latinsko čitanko za VII. razred real­nih gimnazij je avtor po učnem načrtu za­jel največ odlomkov iz Cezarja, Salustija in Ovidija, dopolnil pa jih je s Kurcijem Rufom, odlomki iz Svetega pisma, izbo­rom iz rimskih lirikov (Katul, Tibul, Pro­percij) in Lukrecija ter z odlomkom iz Eneja Silvija kot primerom domače lati­nitete (odlomek o umeščanju koroških vojvod). Latinska čitanka za VII. razred klasič­nih gimnazij in VIII. razred realnih gimnazij v skladu z učnim načrtom klasičnih in realnih gimnazij obsega odlomke iz Livi­ja, Cicerona, Plinija mlajšega in Vergilija, dopolnjujejo pa jih odlomki iz Marciala, Petronija, Svetega pisma ter odlomki do­mače latinitete (Enej Silvij idr.). Čitanko dopolnjujeta še dva vložka: za VII. razred klasičnih gimnazij (izbor iz Katula, Tibu­la, Propercija in Lukrecija) in za VIII. razred klasičnih gimnazij (izbor iz Hora­cija in Tacita). K vsem trem čitankam so izšli tudi komentarji: Tolmač k Latinski čitanki za IV. razred klasičnih gimnazij (izide tudi v Za­grebu: Tumač k Latinskoj čitanci za IV. razred klasičnih gimnazija), Tolmač k Latinski čitan­ki za VII. razred realnih gimnazij in Tolmač k Latinski čitanki za VII. razred klasičnih gimnazij in VIII. razred realnih gimnazij (enako kot čitanka izide tudi v Zagrebu: Tumač k Latinskoj čitanci za VII. razred kla­ sičnih gimnazija i za VIII. razred realnih gimnazija). Tolmači obsegajo: a) orise življenja in dela izbranih avtorjev, b) komentarje realij, c) predstavitve oseb, č) razlago težjih in okrajšanih besednih zvez ter specifičnih pome­nov, d) (pri pesnikih) razlago osnovnih pravil metrike in e) natančnejšo predstavitev nekaterih realij (zlasti vojske). Čitanka za IV. razred je bila vseskozi v rabi na klasičnih gimnazi­jah, drugi dve pa so uporabljali samo na realnih gimnazijah; v višjih razredih so ostale v rabi srbska (Perinovićeva) čitanka ter hrvaške in slovenske izdaje klasikov. Čitanke so ostale kot učni pripomočki v rabi tudi po vojni, avtorjevo ime pa je bilo zaradi njegove emigracije v tujino izbrisano. Z izidom Bajukovih čitank so bile na voljo čitanke za VII. in VIII. razred realnih gimnazij ter čitanke za IV., VII. in VIII. razred klasič­nih gimnazij; v V. in VI. razredu klasičnih gimnazij so uporabljali najprej Perinovićevo čitanko, od l. 1938 pa slovenske izdaje klasikov. Edino preostalo vrzel (III. razred klasičnih, VI. razred realnih gim­nazij) je l. 1938 zapolnila Latinska čitanka za 3. razred klasičnih in 6. razred realnih gimnazij avtorja Rudolfa Južniča. Avtor je čitanko prilagodil uvajanju v latinsko lektiro (3. leto učenja na klasičnih in konec 2. leta učenja na realnih gimnazijah), zasnoval pa jo je enako kot svojo Grško čitanko (1933). Razdeljena je na 13 tematskih sklopov, v katere je vključil originalne ali delno pri­rejene odlomke iz 22 različnih avtorjev; odlomki se vsebinsko osre­dotočajo na spoznavanje kulturno-civilizacijskega okvira (opisi dežel, ljudstev, znanih osebnosti, zgodovinskih dogodkov ...), v katere vpleta številne poučne zgodbe. Čitanka je izpolnjevala zahteve učnega načrta tako za klasične gimnazije (hrestomatija iz lažjih proznih piscev in Fajdra) kot tudi za realne (lažja berila in Fajdrove basni). Uporablja­li so jo v III. razredu klasičnih gimnazij; na seznamih učbenikov za realne gimnazije je ne najdemo. Kot zadnja predvojna čitanka je l. 1939 izšel Izbor iz Plutarha. Dodatek h grški čitanki I. del. Za VI. razred klasičnih gimnazij, ki ga je kot dopolnilo k svoji Grški čitanki (1933) pripravil Rudolf Južnič. Krat­ki izbor (16 strani), ki zajema odlomke iz 11 Plutarhovih Vzporednih življenjepisov in dveh Moralnih spisov, dopolnjuje tudi komentar. Dve leti po izidu Sovre-Tomčeve Latinske vadnice in slovnice za prvi razred klasičnih in peti razred realnih gimnazij so Rudolf Južnič, France Korbar in Ernest Tomec kot njeno nadaljevanje izdali Latinsko vadnico za drugi razred klasičnih in šesti razred realnih gimnazij. Vadni­ca, ki zajema dopolnitev oblikoslovja (glagoli na -io; deponentniki in poldeponentiki; perfekt; nepravilni in nepopolni glagoli; supin; stop­njevanje pridevnikov; prislovi; zaimki; števniki; abundatni in defek­tivni samostalniki) in obravnavo skladnje (aktivna in pasivna opisna sprega; časi; nakloni; nedoločne glagolske oblike in z njimi tvorjene konstrukcije (AcI, NcI); odvisniki; sklad krajevnih imen), je razde­ljena na dva dela; v prvem so zbrane latinsko-slovenske, v drugem slovensko-latinske vaje. Prvi del ima še dodatek: 43 krajših besedil za ponavljanje skladnje. Tako kot Sovre-Tomčevo vadnico odlikuje tudi to vadnico temat­ska zaključenost; vsako poglavje slovnice obsega berilo, ki vključuje obravnavano snov in je obenem zaključena tematska celota. Berila so prirejene zgodbe moralno-poučne vsebine, basni, mitološke zgod­be, zgodovinski opisi, dialogi, nekatera pa so priredbe odlomkov iz slovenske književnosti (npr. Svetopolkova oporoka (Sviatopolci testamen­tum), Mejnik (Lapis terminalis), Zatajil je mater (Matrem negavit)). Tudi zunanja podoba je enaka, prav tako jo dopolnjujejo ilustracije (avtor akad. slikar R. Šubic). Učbenik je samo vadnica, slovničnega dela nima; pri obravnavi gradiva je bila predvidena raba 3. izdaje Pipen­bacherjeve slovnice. V letih 1937–1939 so izšle še tri latinske vadnice; njihovi avtorji so bili vsi profesorji na škofijski gimnaziji v Šentvidu. Prva je leta 1937 izšla Latinska vadnica in slovnica za 1. razred klasične in 5. razred realne gimnazije; njeni avtorji so Franc Belec, dr. Franc Jere, Franc Omerza in dr. Ivan Samsa. Vadnica je bila konkurenčni učbenik Sovre-Tomče­vi Latinski vadnici in slovnici za prvi razred klasičnih in peti razred realnih gimnazij. Pisci učbenika so se na začetni stopnji pouka odločili za drugačen pristop k obravnavi slovnice; od Sovre-Tomčevega učbenika se nova vadnica razlikuje v trojem: a) gradi na paralelni, sočasni obravnavi glagola, samostalnika in dru­ gih besednih vrst (Sovre in Tomec izhajata iz obravnave glagola); b) latinsko-slovenske in slovensko-latinske vaje se med sabo preple­tajo (v Sovre-Tomčevi vadnici so ločene); c) v berilih pri posameznih lekcijah se že na začetni stopnji preple­tata tematika vsakdanjega življenja in tipično rimska tematika (Sovre-Tomčev učbenik prehaja z lažjih beril s tematiko in bese­diščem iz vsakdanjega življenja na bolj tipično rimsko tematiko šele v drugem delu). Obseg obeh učbenikov je približno enak, prav tako obseg pre­delane snovi; berila so enako kot v Sovre-Tomčevem tematsko zaklju­čene celote, s katerimi se je dijak seznanjal z antičnim kulturnocivili­zacijskim okvirom. Drugi del učbenika tvori slovnica; vsako poglavje je dopolnjeno tudi z navedbo ustreznih paragrafov iz slovničnega dela. Leta 1938 je izšla Latinska vadnica in slovnica za 2. razred klasične in 6. razred realne gimnazije, ki so jo izdali Franc Belec, dr. Franc Jere, Franc Omerza in Alojzij Strupi. Učbenik, ki je bil konkurenca Južnič­Korbar-Tomčevi Latinski vadnici za drugi razred klasičnih in šesti razred realnih gimnazij, je slednji po obsegu enak (dopolnitev oblikoslovja in skladnja) in v nasprotju z njo dopolnjen tudi s slovničnim delom. Avtorji so pri obravnavi uporabili isti pristop kot v vadnici za I. (in VI.) razred (1937). Posebnost vadnice je na koncu prvega dela do­dana hrestomatija z odlomki iz Kornelija Nepota, Cezarja, Cicerona in Fajdra. Kot dopolnilo k obema učbenikoma so l. 1939 Franc Belec, dr. Franc Jere in Franc Omerza izdali Latinsko vadnico in slovnico za 3. in 4. razred klasične in 7. razred realne gimnazije. Slovnica je namenjena dopolnitvi obravnave skladnje (sklonoslovje; nekatere posebnosti; časi; nakloni; sosledica časov; konjunktiv v relativnih stavkih; kon­junktiv notranje odvisnosti; odvisne pogojne periode; odvisni govor). Posebnost vadnice je v tem, da latinsko-slovenske vaje drugače kot v prejšnjih dveh učbenikih sestavljajo posamezni vsebinsko nepoveza­ni stavki, slovensko-latinske vaje pa tematsko povezani odlomki, ki so obenem tudi uvod v stilistiko. Konec tridesetih let so imeli sloven-ski dijaki na voljo učbenike za vse razre­de klasičnih in realnih gimnazij, za pre­vajanje šolske lektire pa so lahko poleg Bradačevega latinsko-slovenskega slo­varja uporabljali tudi priročne slovarčke in komentarje, nastale med letoma 1903 in 1918. Še vedno pa ni bilo nobene slo­venske izdaje antičnih klasikov, če od­štejemo odlomke v latinskih in grških čitankah. Pred l. 1908 vprašanje sloven­skih izdaj sploh ni bilo aktualno, ker je bil učni jezik v višji gimnaziji, kjer bi jih dijaki lahko uporabljali, nemščina. Glav­ni razlog, da v obdobju do l. 1918 izda­je latinskih in grških tekstov niso izha­jale, je ekonomski: Društvo slovenskih profesorjev, ki je skrbelo za izdajanje slovenskih učbenikov, se je pri izdaja­nju učbenikov in učnih pripomočkov vseskozi ubadalo s finančnimi težavami, zato je usmerjalo pozornost izključno na izdajanje učbenikov in naj­nujnejših učnih pripomočkov. Odsek za klasično filologijo, ki je de­loval v okviru društva, je l. 1909 izrecno poudaril, da prav iz finanč­nih razlogov ne odobrava izdajanja tekstov; kdor bi želel izdajati ori­ginalna besedila, bi ne mogel računati na pomoč odseka in društva.21 Po vojni so na gimnazijah večinoma uporabljali nemške in avstrijske izdaje besedil, ki so jih kmalu začele nadomeščati zelo dobre hrvaške izdaje klasikov,22 po reformi srednjega šolstva l. 1929 pa čitanke. Slo­venskih izdaj ni bilo, kar gre znova pripisati prvenstveno ekonom­skim razlogom; šolska uprava zanje ni bila zainteresirana, ker so bile na voljo hrvaške izdaje in čitanke, ki so zadostile potrebam, za tiskar­ne pa izdajanje besedil samo za slovenske gimnazije ni bilo zanimivo z ekonomskega vidika, ker bi izkupiček zaradi majhnega trga ne po­kril stroškov priprave in tiska. Prvo slovensko izdajo klasikov smo dobili l. 1938, in sicer Salus­tijevo Jugurtinsko vojno (C. Sallustius Crispus: Bellum Iugurthinum); iz­dajo in komentar k njej sta oskrbela Marko Bajuk in dr. Milan Grošelj. 21 Ilešič (1909), 473–474, 800; Ilešič (1910), 473–480. 22 Gl. op. 1. 298 Avtorja sta še isto leto pripravila komentirano izdajo Ciceronove­ga 1. in 4. govora proti Katilini (M. Tullius Cicero: Orationes in Catili­nam I. et IV.). Leta 1939 sta izšli dve kom­entirani izdaji: Franc Belec, pro­fesor na šentviški gimnaziji, je pripravil izdajo Ciceronovega govora v podporo izročitvi vr­hovnega poveljstva Gneju Pom­peju (M. Tullius Cicero: De imperio Cn. Pompei ad Quirites oratio), Marko Bajuk in dr. Milan Grošelj pa Izbor iz Ovidovih pesmi. Leta 1940 sta izšli dve komen­tirani izdaji: Rudolf Južnič je pripravil Izbor iz Vergilovih del, dr. dr. Milan Grošelj, Izbor iz Ovidovih Milan Grošelj pa skupno izdajo Ci­ pesmi dr. Milan Grošelj, Cato maior de senec-Rudolf Južnič, Izbor iz Vergilovih del tute. Rimska pisma ceronovega dialoga Kato starejši ali o starosti in izbora iz Ciceronovih in Plinijevih pisem (M. Tullius Cicero: Cato maior de senectute. Rimska pisma.). Večina izdaj – za njihovo izdajo je poskrbela Banovinska zaloga šolskih knjig in učil – ima že svojo zgodovino ali predhodnike: – Bajuk–Grošljeva izdaja Salustijeve Jugurtinske vojne je ob Salustije­vem komentarju (Bellum Iugurthinum) Antona Jeršinoviča (1910) drugi slovenski priročnik za prevajanje lektire iz Salustija (Katili­nova zarota je l. 1924 izšla v Doklerjevem prevodu); – Komentar k Ciceronovim govorom proti Katilini je l. 1910 objavil An­ton Dokler; – Komentar k De imperio Cn. Pompei je že l. 1910 prevzel Rudolf Južnič, a ni izšel; – Slovarček k izbranim Ovidijevim pesmim Sedlmayerjeve izdaje je leta 1909 izdal Anton Dokler; – slovarčka k 1.–6. knjigi Vergilijeve Eneide je v letih 1910 in 1912 izdal Rudolf Južnič; – Komentar k Plinijevim Pismom je l. 1910 prevzel Rado Pavlič, ven­dar ni izšel. Izdana besedila in izbore zaznamujeta dve posebnosti: a) gre za izdaje manjših del ali izborov; večja dela (npr. Livij) so bila v lektiro vključena le v izboru (tem potrebam so zadostile čitan­ke), njihovo izdajanje pa bi bilo povezano s prevelikimi priprav­ljalnimi in tiskarskimi stroški; b) med izdajami ni nobenega grškega avtorja, ker bi bile izdaje grških avtorjev aktualne samo za tri klasične gimnazije, latinske avtorje pa so lahko uporabili tako na klasičnih kot tudi na realnih gimna­zijah. Po svoji obliki slovenske izdaje nadaljujejo tradicijo avstrij­skih in nemških izdaj. V samih besedilih ni posebnosti, komen­tarji pa ohranjajo tradicijo standardnih predvojnih komentarjev: so kombinacija stvarnega komentarja in slovarja (poleg stvarne razlage dostikrat ponudijo prevajalske rešitve za posamezne izraze ali celotne besedne zveze). V primerjavi s starejšimi slovenskimi komentarji jih odlikujejo bogatejši uvodi s predstavitvami avtor­jev, del ali ozadja dogodkov, ki jih delo opisuje. Leta 1940 sta Rudolf Južnič in France Korbar izdala novo Latin­sko slovnico. Nastanku slovnice so botrovale potrebe; 3. izdaja Pipen­bacherjeve slovnice, ki je bila standardna latinska slovnica na sloven­skih gimnazijah, je bila še vedno prilagojena razmeram avstrijskega šolstva, ker so slovenske gimnazije po vojni pri pouku klasičnih jezi­kov prevzele učni načrt avstrijskih gimnazij. Reforma l. 1929 je pri­nesla zmanjšanje števila ur pouka klasič­nih jezikov in novi učni načrt; oba re­formna ukrepa sta terjala tudi prilaga­janje učbenikov, ki je bilo najvidnejše v uvajanju čitank ter združevanju slovnic z vadnicami. Tudi Južnič-Korbarjeva slovnica je rezultat in izraz položaja sa­mega predmeta. Po obsegu je sicer nekoliko obsežnejša kot Pipenbacherje­va, a sta avtorja slovnično gradivo znatno skrčila, poenostavila in omejila na najnujnejše podatke ter jo s tem približala uporabnikom. Druga odlika slovnice je njena nazornost, ki jo dosega s tem, da so vsi bistveni podatki in najpomembnejši primeri krepko tiskani in učenca že na prvi pogled, brez slovnične teorije, seznanijo z obliko, besedo, konstrukcijo ipd. Odobrena je bila l. 1940, odobritev pa je veljala do konca šolskega l. 1943/44. Tudi v medvojnem času je kljub težkim razmeram nastalo nekaj učbenikov. Ker je bila v predmetnik za srednje šole na t. i. osvoboje­nem ozemlju v šolskih l. 1943/44 in 1944/45 vključena tudi latinšči­na, je bilo treba za pouk priskrbeti ustrezne učbenike. Prvi učbenik je pripravil Modest Golia, ki je poučeval latinščino v V. razredu metliške gimnazije. Pozimi 1944/45 je pripravil in za potrebe pouka sam ob pomoči svojih dijakov sproti razmnoževal skrip­ta z naslovom Latinska vadnica; potrebni material mu je oskrbel po­sebni odsek SNOS »Tehnika 80«, izdal pa jo je odsek za prosveto pri SNOS, Oddelek za srednje šole. Vadnica ni originalni izdelek, am­pak priredba Sovre-Tomčeve Latinske vadnice in slovnice za prvi razred klasičnih in peti razred realnih gimnazij (1935); Golia drugače kot v originalu vadnice ni razdelil na vaje, slovnični in slovarski del, ampak je pri vsaki lekciji združil vse troje: berilo, slovarček in slovnico. Same vaje je vključil v nespremenjeni obliki. Rabljene matrice je priredi­telj pošiljal v Črnomelj za potrebe tamkajšnje gimnazije, vadnico pa so uporabljali tudi drugod, kjer so bili organizirani tečaji. Izšlo je 50–60 izvodov vadnice; ohranil se je le en izvod, pa še ta ne v celoti (18 strani); v svojem arhivu jo hrani Slovenski šolski muzej. Drugi učbenik, latinsko čitanko z naslovom Latinski teksti, je oskr­bel Stanko Cajnkar, ki je poučeval la­tinščino na gimnaziji v Črnomlju. Či-tanka, v katero so bili vključeni izbrani odlomki iz Cezarjeve Galske vojne in iz Avguštinovih Izpovedi, obsegala pa je 10 strani, je nastajala hkrati z Golievo vadnico. Za potrebe višjih gimnazijskih razredov jo je pripravil črnomeljski odsek za prosveto, ki jo je razmnožil na pisalni stroj v sedmih kopijah. V začetku februarja 1945 je odsek čitanko izročil stalni izpitni ko­misiji za srednješolske izpite, ki je gle­de na potrebe skrbela za njeno na­daljnje razmnoževanje. Ohranil se ni noben izvod čitanke.23 Tretji učbenik, ki je izšel med 2. svetovno vojno, je izdala Pokrajinska šolska založba v Ljubljani l. 1944, in sicer skrajšani ponatis Grške vadnice, ki jo je l. 1920 izdal dr. Fran Bradač. Litografski ponatis, za katerega je vadnico kaligrafsko prepisal Silvo Kopriva, obsega: a) 211 vaj vadnice (izpuščeni so daljši grški sestavki (str. 70–83) in slovensko-grške vaje iz skladnje (str. 84–106)), b) grško-slovenski slovar k prvim 79 vajam, c) najnujnejše opombe k vajam 80–211 ter č) celoten slovensko-grški slovar. Leta 1944 je izšla tudi prva izdaja Slovensko-latinskega slovarja dr. Frana Bradača. Avtor se ni strogo omejil na latinsko besedišče, am­pak je za osnovo 309 strani obsegajočega slovarja vzel besedišče slo­vensko-nemškega slovarja, ki ga je pripravil 14 let prej skupaj z Iva­nom Pregljem.24 Slovar je mogoče uporabiti zgolj za pridobitev prve informacije o posameznem izrazu; za kvalitetno prevajanje ne za­dostuje, ker so gesla obdelana preveč lapidarno, v večini primerov ne navaja oblik (genetiva in spola pri samostalnikih ter infinitiva pri glagolih), prav tako pa tudi ne opozarja na razlike med klasičnim in poklasičnim besedjem. 23 Pavlič-Smolej (1981), 207; Mencej (1950), 180. 24 Bradač, F.; Pregelj, I.: Slovensko-nemški slovar (Slovenisch-deutsches Wörterbuch). V Ljubljani 1930. dr. Fran Bradač, Grška vadnica (1944) dr. Fran Bradač – primer iz Grške vadnice (1944) Vsi učbeniki za klasične jezike, ki so bili v rabi pred vojno, so ostali v rabi tudi po koncu vojne. Avgusta l. 1945 so bili z odlokom ministra prosvete odobreni kot učne knjige za prehodno obdobje; imena nekaterih avtorjev, ki so se zamerili novemu režimu (npr. Marko Bajuk in Ernest Tomec), so bila izbrisana. WIESTHALERJEV SLOVAR 1918–1945 Štiriindvajsetega oktobra 1918 je ljubljanski škof Anton Bonaventu­ra Jeglič po prelatu A. Kalanu sporočil deželnemu odboru in Društvu slovenskih profesorjev, da je pripravljen financirati tisk latinsko-slo­venskega slovarja. Ob koncu vojne je del stroškov prevzel še kranjski deželni odbor, del pa pokrajinska vlada za Slovenijo. Slovar kljub temu ni mogel v tisk zaradi tehničnih težav (ni bilo papirja, črk in stavcev), saj je šlo za eno najobsežnejših in tiskarsko raznolikih del v Sloveniji sploh; že sama priprava na tiskanje in nabava novega mate­riala v skladu s šolskimi in tehničnimi predpisi sta trajali več kot eno leto. Zato so profesorji začasno posegali po priročnih slovarčkih, ki so bili na voljo. Na drugem sestanku odseka za klasično filologijo Društva slo­venskih profesorjev 16. januarja 1919 je Ivan Samsa v svoji razpravi o slovenskih učnih knjigah za klasično filologijo predlagal, naj društvo poskrbi za skorajšnji natis modernega latinsko-slovenskega slovarja s posebnim poudarkom na etimologiji in s predstavitvijo historičnega razvoja jezika v uvodu. Ivan Maselj je predlagal, naj povprašajo Wies­thalerja, ali njegov slovar ustreza tem zahtevam; morda je prav Mas­ljev predlog spodbudil nastanek uvodne razprave o latinskem jeziku, ki jo je za slovar napisal dr. Josip Tominšek.25 Po številnih spremem­bah v vrstah sodelavcev so slovarsko gradivo obdelali: – Fran Ilešič (A), – Josip Wester (B in C), – M. Pleteršnik (D), – Jul. Krek (E), – Ivan Koštial (F),26 – M. Karlin (G in H), – Jak. Teršan (I od začetka do indissimilis), – K. Hočevar (od indissimulabilis do konca), Fran Wiesthaler Maks Pleteršnik 25 Tajnikovo poročilo na občnem zboru dne 2. junija 1918. Izvestja DSP (1919), 2, 32–33; Poročilo o rednem občnem zboru dne 15. XII. 1918. Izvestja DSP (1919), 16, 22. 26 Ivan Koštial se razen z delom pri slovarju ni veliko udejstvoval na klasičnofi­lološkem področju, kot jezikoslovec pa se je ukvarjal s slovaropisnim delom. To dokazuje tudi njegova zapuščina, v kateri je ohranjen njegov Slovenski etimološki slovar (760 lističev, obdelanih podobno kot rokopisno gradivo Wies­thalerjevega slovarja; gl. NUK, Ivan Koštial Ms 21/85, mapa IX, 2.). – Jos. Pipenbacher (R), – Rudi Južnič (T) in – Fran Wiesthaler (K, L, M, N, O, P, Q, S, U, V, X, Y, Z). Ko je ljubljanska škofija prevzela tis­karske stroške, je bilo sklenjeno, naj se vzporedno tiskata dva slovarja: veliki znanstveni v 1500 izvodih in mali šolski (po vzoru Stowasserjevega slovarja; po obsegu bi bil približno za polovico manjši od velikega) v 2000 izvodih. Za oba slo­varja je Wiesthaler pripravil samo en ro­kopis; zato je bil najprej načrtovan tisk velikega slovarja, iz katerega bi se po po­sameznih polah črtalo gradivo, ki bi za šolsko izdajo ne prišlo v poštev. Junija 1921 se je začelo tiskanje slovarja; pri stavljenju besedila so nenehno delovali štirje stavci, vso korekturo pa je opravil Wiesthaler sam. Če bi se delo nadaljevalo v takšnem tempu, bi bil slovar verjetno končan l. 1927. Sešitek, ki je bil izdan l. 1923 (Latinsko-slovenski ročni slovar (A–EXTIMESCO)), je obsegal 22 pol (352 strani); tiskarna ga je po naročilu škofa Jegliča v 50 izvodih razposlala na vpogled ravnateljstvom in knjižnicam srednjih šol ter nekaterim posameznikom. Leta 1923 so se začele težave; 27. junija 1923 je Gornji Grad, ki je bil ekonomska osnova ljubljanske škofije, prizadela huda povodenj in nato konec novembra 1924 še ena. Škof Jeglič je šel v Beograd prosit za denarno posojilo, vendar je bil odgovor negativen; zato je moral posojilo (2.000.000 dinarjev) najeti doma ob visokih obrestih, ki so škofijo bremenile še več kot deset let. Težko finančno stanje je naposled škofa prisililo v ukinitev podpore za tisk slovarja. V začetku l. 1925 so prenehali tiskanje; do takrat je bilo natisnjenih 31 strani uvoda in 63 pol slovarja (gesla od A do facilis). Razvoj dogodkov je nanesel, da je natisk najpomembnejšega priročnika za pouk latinšči­ne sovpadel z ukinitvijo latinščine v nižjih realnih gimnazijah.27 Fran Wiesthaler ni dočakal izida svojega življenjskega dela; umrl je 26. januarja 1927. Kranjskega deželnega zbora, ki je dal zeleno luč za začetek slo­ 27 Prim. tudi Preurejanje naših srednjih šol. S, 14. januarja 1925 (poročilo o seji odbora Društva prijateljev humanistične gimnazije z dne 10. januarja 1925). Fran Wiesthaler, Ročni slovar Fran Wiesthaler, Veliki slovar varskega dela, ni bilo več, drugje pa ni bilo mogoče računati na kakršno koli podporo. Natisnjeno gradivo je 11 let čakalo na sedežu Katoliškega tiskovnega društva, slovarsko gradivo pa je Wiesthaler zapustil v last dedičem. Vmes je pobudo za nadaljevanje dela prevze­lo Društvo prijateljev humanistične gimnazije, najbolj dr. Franc Jere, ki se je junija 1929 za finančno pomoč obrnil na ministra Korošca28 ter na nekatere tuje fundacije (Carnegie, Rockefeller), a zaman. Končno se je društvo za pomoč obrnilo tudi na slovensko Društvo za humanistične vede.29 Ker je natisnjeni material propadal na podstrešju Katoliškega tiskovnega društva (Poljanski nasip št. 10), se je l. 1935 društvo obrnilo na Wiesthalerjeve dediče, naj dovolijo, da Jugoslovanska tiskarna iz natisnjenega materiala sestavi kakih 200 izvodov in jih ponudi v pro­dajo po zmerni ceni, društvo pa bi poskrbelo za reklamo.30 Leta 1936 28 NALj, P štev. 481/46, Zapuščina dr. Franca Jereta – Poročilo ministru Korošcu o Wiesthalerjevem slovarju (11. junij 1929). 29 Peta poslanica Društva prijateljev humanistične gimnazije. Ljubljana, 1. oktobra 1931, 8. 30 Sedma poslanica Društva prijateljev humanistične gimnazije. Ljubljana, marca 1935, 15. je škof dr. Gregorij Rožman zaradi velikega interesa za slovar društvu zaupal upravljanje slovarskega gradiva; društvo je še isto leto dalo tiskane izvode vezati in jih prodalo. Leta 1938 je društveni odbor sklenil odkupiti preostali rokopis slovarja;31 to se je zgodilo l. 1940. Jere je pripravil tudi načrt za nadaljevanje dela na slovarju; pred­lagal je, naj delo prevzame član Oddelka za klasično filologijo na ljubljanski univerzi, dr. Fran Bradač, avtor priročnega latinsko-slo­venskega slovarja. Novi urednik bi moral prevzeti obvezo, da se bo vživel v Wiesthalerjevo delo in ga nadaljeval v njegovem duhu brez bistvenih sprememb; te naj bi bile prihranjene za drugo izdajo.32 Za nadzor dela in kot pomoč bi se oblikoval sosvet, v katerem bi bili univ. prof. dr. Dragotin Oštir, Josip Osana in Anton Sovre (oba pro­fesorja na I. državni gimnaziji v Ljubljani). Leta 1940 je imel škofijski ordinariat dovolj denarnih virov, zato se je škof Rožman odločil nadaljevati tiskanje in slovarsko delo; 15. avgusta 1940 je zaupal Francu Jeretu vodstvo tiska in pregled rokopi­sa, ki ga je 21. septembra prevzel od Wiesthalerjeve hčere. Hkrati z latinskim slovarjem je prevzel tudi obrnjeni Pleteršnikov slovensko­nemški slovar (prav tako Wiesthalerjevo delo). Rokopis je Jere hranil doma v Zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu;33 pregledal je črke F, G in večino črke H ter nadomestil nekaj zastarelih izrazov z novejšimi, za pregled etimologij pa je naprosil dr. Milana Grošlja, ki je pregledal prvo polovico črke F. Delo je spomladi 1941 ustavila vojna. Osemindvajsetega aprila 1941 je moral Jere skupaj z drugimi profesorji v eni uri zapustiti za­vod in je le po srečnem naključju rešil zaboj z rokopisom slovarja; rokopis obrnjenega Pleteršnikovega slovarja je ostal v zavodu in bil uničen skupaj z drugimi zavodskimi arhivi in knjigami. Rokopis je Jere skozi vso vojno po malem pregledoval in pripravljal za tisk.34 Leta 1946 se je Slovenska akademija znanosti in umetnosti pripravljala na izdajo velikega slovenskega akademskega slovarja in na izdajo novega, izpopolnjenega Pleteršnikovega slovarja. V delo je bilo vključeno tudi ekscerpiranje del od l. 1890 naprej. Slovarska 31 Deveta poslanica Društva prijateljev humanistične gimnazije. Ljubljana, junija 1938, 15. 32 NALj, P štev. 481/46, Zapuščina dr. Franca Jereta – Poročilo ministru Korošcu o Wiesthalerjevem slovarju (11. junij 1929). Jere je na tem mestu naknadno z rdečo barvo dopisal: »Ki je ne bo nikdar!« 33 Rokopisna zbirka Biblioteke SAZU, R 80/1 – Reverz (21. september 1940). 34 Rokopisna zbirka Biblioteke SAZU, R 80/2 – Dopis Fr. Jereta SAZU (20. avgust 1949). komisija je prosila dr. Franca Jereta, naj poleg novih prevodov Sve­tega pisma in preglednega ekscerpiranja Bogoslovnega vestnika prevzame tudi delno ekscerpiranje Wiesthalerjevega slovarja.35 Leta 1949 je prof. Jere po navodilu škofa Antona Vovka rokopis skupaj z natisnjenimi izvodi in papirjem odstopil v last SAZU;36 tu je rokopis 40 let čakal na nadaljevanje dela. Svoj prerod je slovar doživel v začetku devetdesetih let; ljubljan­ska nadškofija je lastniške pravice nad slovarskim gradivom prepu­stila Založbi Kres, ki je pod mentorstvom prof. dr. Erike Mihevc Gabrovec in akad. prof. dr. Kajetana Gantarja prevzela nadaljevanje dela na slovarju. Projekt bo pod uredniškim vodstvom avtorja te knjige predvidoma končan leta 2006.37 35 NALj, P štev. 481/46 (27. september 1946; generalni sekretar Fran Ramovš). 36 NALj, P štev. 481/46, Zapuščina dr. Franca Jereta – Pismo škofa Vovka z dne 30. julija 1949, štev. 2111. 37 Za natančnejši oris gl. Hriberšek (2000) in Hriberšek (2004). 6 SKLEPNA BESEDA Če slovenske učbenike vrednotimo z vidika originalnosti, ugotovimo, da – v nasprotju s pričakovanji – glede samega pristopa in obravnave snovi ne kažejo nobene bistvene specifike. Gre za tip učbenikov, ki je bil uveljavljen v Nemčiji (zlasti Prusiji) od začetka 19. stoletja, in so ga po reformi l. 1849 prevzeli tudi v Avstriji, ker so bili avstrijski učbeniki zastareli ter neprimerni za pouk po novem učnem načrtu in za dose­ganje učnih ciljev, ki jih je predvideval Osnutek organizacije. Slovenski učbeniki, nastali v obdobju 1860–1918, se metodično in vsebinsko na­slanjajo na nemške in avstrijske učbenike; avtorji učbenikov so se zgle­dovali po njih in jih glede na potrebe prilagajali slovenskim razme­ram, učni pripomočki (slovarji, priročni slovarčki, komentarji) pa so večinoma priredbe; učbeniki, ki so nastajali po l. 1918, so že izhajali iz slovenske tradicije, drugih vplivov pa – če odštejemo avstrijske – ni mogoče ugotoviti. Tudi pristopi k obravnavi snovi in vrste nalog so precej uniformni; kljub nekaterim spremembam, ki so jih zahtevale reforme pouka klasičnih jezikov (poenostavitve in krčenje slovnice, zahteve po vključevanju poučnih misli in sestavkov, po vključevanju pregovorov ...), se sami učbeniki niso dosti spreminjali, kar pa ne po­meni, da ne gre za kvalitetne učbenike. Nekateri med njimi še posebej izstopajo; med slovnicami in vad­nicami, obravnavanimi v tem delu, je bistvene novosti in drugačen pristop k poučevanju vnesla Sovre-Tomčeva Latinska vadnica in slov­nica za prvi razred klasičnih in peti razred realnih gimnazij (1935) (med učbeniki, ki so izšli po l. 1945, velja omeniti serijo Fundamenta Latina I–III Ane Šašel; učbeniki so izhajali med letoma 1972 in 1977). Oba učbenika sta namreč pouk latinskega jezika približala pouku moder­nih jezikov. Med čitankami je treba izpostaviti Sovretovo Lanx satura zaradi njene zasnove in pestre vsebine. Pri latinščini je bera učbeni­kov bogata, pri grščini pa so se težave že iz avstro-ogrskega in obeh jugoslovanskih obdobjih, pokazale tudi pri učbeniški produkciji; za pouk grščine imamo do l. 1978 zgolj najosnovnejši minimum: dve vadnici (Tominšek, Bradač), dve slovnici (Tominšek, Bradač) in slo­var (Dokler). Od učbenikov za grščino omenimo, ki so izšli po l. 1945, omenimo še: – učbenik dr. Erike Mihevc Gabrovec Grščina: teksti in vaje za pouk grščine, ki je izšel v Ljubljani l. 1978 za potrebe visokošolskega pouka grškega jezika (prilagojen je visokošolskemu programu oz. tečajem grščine, ki potekajo na FF v Ljubljani); – Grško slovnico dr. Matjaža Babiča (Ljubljana 1997, dotisk 2000); – Kantharos. Grški učbenik za klasično gimnazijo, učbenik in delovni zvezek za srednje šole, ki je izšel v slovenskem prevodu l. 1998 za potrebe srednješolskega pouka grščine, ter – ponatis Doklerjevega Grško-slovenskega slovarja (Ljubljana 1999). Specialna didaktika pouka obeh klasičnih jezikov je že tradicio­nalno vezana na nemški prostor. Bonitz in Grysar sta na avstrijska tla s filologijo prenesla tudi nemško didaktiko klasičnih jezikov, ki je obdržala svoj vpliv vse do konca monarhije, čeprav so se postopoma z oblikovanjem avstrijske filologije uveljavljali tudi avstrijski metodi­ki in didaktiki; njihove dosežke so slovenski učitelji latinskega in grške­ga jezika, ki so se vsi šolali na avstrijskih univerzah, aplicirali tudi na svoje pedagoško delo na gimnazijah. Uspešnost pouka pri nas je bila povsem primerljiva z uspehom v drugih delih monarhije; pričevanj o tem, da je bil pouk klasičnih jezikov na visoki ravni, je – poleg zgolj statističnih podatkov – kar nekaj. Tako npr. je l. 1855 graški arhivar in zgodovinar dr. Josip Wartinger iz svojih prihrankov razpisal tek­movanje v znanju stare grščine; prvo nagrado je dobil dijak maribor­ske gimnazije Janko Pajk. Drugi primer je tekmovanje v znanju sred­njeveške grščine, ki ga je v šolskem l. 1929/30 na mariborski gimna­ziji organiziral prof. Šedivy; prvotno je tekmovanje potekalo samo v matični Grčiji, mariborska gimnazija pa je bila po zaslugi prof. Šedi­vyja edina izven grškega jezikovnega področja, ki je sodelovala na njem. Z obravnavo zgodovine obeh predmetov na osnovi gradiva, ki je na voljo (učni načrti, navodila ...) sicer dobimo vpogled v pristope, metode, cilje in njihove spremembe z vidika teorije, zasnovane na domnevno najboljših metodah in z namenom dosege najbolj opti­malnih ciljev, kako pa se je vse našteto realiziralo v praksi, neposred­no pri samem učnem procesu, kakšen je bil razkorak med teorijo in prakso, koliko so učitelji upoštevali didaktična navodila, lahko skle­pamo na osnovi prispevkov v strokovnem časopisju in nekaterih oseb­nih pričevanj, ki jih najdemo v literaturi. Pri slovničnem pouku latin­skega in grškega jezika so bile v vseh obdobjih spremembe povezane s prizadevanji za krčenje in poenostavitev slovničnega gradiva. Nas­protno so bila pri lektiri prizadevanja vseskozi usmerjena v razširitev, v večjo raznolikost, spoznavanje kulturno-civilizacijskega okvira in (v medvojnem in povojnem obdobju) povezav z našo kulturo; pritožbe glede lektire so bile zelo redke (ponavadi ni bil problem njen obseg, ampak njena enoličnost). Kljub temu je bila v vsakem novejšem ob­dobju lektira vedno bolj prikrajšana. Ta je bila končni cilj pouka obeh jezikov; ker se za dosego tega cilja število ur, namenjenih slovničnemu pouku, ni smelo krčiti, hkrati pa se je pod vplivom splošnih razmer število ur, namenjenih pouku klasičnih jezikov, iz obdobja v obdobje manjšalo, je bilo treba lektiro omejevati. Neohumanistična misel je s premikom od filantropistične peda­gogike, izrazito usmerjene na podrejanje vzgoje in izobraževanja in­teresom države in na praktično uporabnost pridobljenega znanja, poudarila formativni moment (pomen izobraževanja za osebno obli­kovanje posameznika) ter ideal splošne izobrazbe v najširšem pome-nu besede in za kar največ ljudi. Ideja humanitete, človečnosti, ki se po mnenju neohumanistov v najčistejši in najpristnejši obliki kaže v antiki, je dala eno glavnih pobud za rojstvo klasične gimnazije in uveljavitev klasičnih jezikov v njej; antika je postala vzor, antična kul­tura oz. študij antične kulture pa sredstvo za doseganje tega vzora. Ideali (splošna izobrazba, vzgoja za humanost, oblikovanje posam­eznika v samostojno, svobodno in plemenito osebnost, oblikovanje lastnega duha in uma) ostajajo aktualni in nepreseženi v vseh obdobjih, od avstrijskega šolstva do danes. Doseganje teh pa je bilo – splošno gledano – v vsakem obdobju drugačno, težje, predvsem zaradi slabljenja humanistike (hkrati z njo vloge klasičnih jezikov) in krepitve realij; v srednjem šolstvu se je to konkretno kazalo v izgubljanju pri­marnega položaja gimnazij nasproti realkam in drugim šolam. Po­sledica tega procesa je bilo konstantno zmanjševanje ur za oba kla­sična jezika in nižanje zahtev; najbolj boleč poseg v pouk je bila nedvomno ukinitev osemletnih gimnazij, s katero je bil prekinjen osemletni ciklus učenja latinščine, grščina pa povsem izrinjena iz srednjih šol. Težave srednješolskega pouka klasičnih jezikov pri nas so pove­zane tudi z vprašanjem visokošolskega študija filologije; okoliščine so bile sami stroki zelo nenaklonjene. Za časa Avstro-Ogrske lahko o slovenski filologiji v pomenu, kot jo razumemo danes, govorimo le pogojno, saj ni bilo slovenske univerze, nosilci znanstvene in stro­kovne dejavnosti so bili srednješolski profesorji, poleg tega je veliko kvalitetnega filološkega kadra delovalo zunaj Slovenije. Z ustanovi­tvijo ljubljanske univerze je bil v okviru filozofske fakultete ustanov­ljen tudi oddelek za klasično filologijo, vendar vodstva novoustanov­ljene stolice kljub temu, da smo imeli nekaj visoko usposobljenih strokovnjakov (na prvem mestu dr. Josip Tominšek), ni prevzel Slo­venec, ampak Rus Ivan Lunjak, ki je znal slovensko samo teoretično; če k temu prištejemo še skromno bero znanstvenih in strokovnih del, malo prevodov ter prve znanilce izrivanja klasičnih jezikov iz srednjega šolstva, kjer je bila dejavnost filologov najplodovitejša (pouk, učbeniki, Društvo prijateljev humanistične gimnazije …), lahko pritrdimo oceni, da je bila slovenska filologija v tem obdobju res – pastorka. Za nameček je povojni režim udaril še po klasičnih gimnazijah in pouku klasičnih jezikov na srednji stopnji. Vendar pa ukinjanje klasičnih gimnazij in izrinjanje klasičnih jezikov iz šol ni bil proces, ki bi bil tipičen za jugoslovansko šolstvo; kriza pouka klasičnih jezikov je bila širša. Specifika tega procesa v Jugoslaviji je bila, da so se nasprotniki latinščine in grščine največkrat in najraje oklepali očitka elitizma (tega argumenta ne najdemo nikjer drugje). Slovenija je bila v tem oziru še posebej »dejavna«; v nobeni drugi republiki ukrepi proti klasični izobrazbi niso bili tako drastič­ni kot prav v Sloveniji. Nobenega dvoma ni, da so bili v ozadju poli­tično-ideološki razlogi. O odgovoru na vprašanje, kaj je bilo v ozadju te gonje, je bilo že dosti napisano; od nasprotnikov najpogosteje na­vajani razlogi (nadpovprečna nadarjenost učencev, nadpovprečni rezultati, boljši učni uspeh ...) niso vredni komentarja ali ocene, pona­vadi pa so bili prikriti z očitkom socialne oz. zunanje diferenciacije (ti učenci naj bi predstavljali selekcionirane skupine). Zanimiv bi bil odgovor na vprašanje, kdo je stal v ozadju teh ukrepov. Vprašanje klasične gimnazije, najsi gre za polemike o njej ali za spremembe, ki jih je skozi čas doživljala, spremljata še danes dve, tesno prepletajoči se vprašanji. Kot prvo, če klasična gimnazija daje splošno izobrazbo, kaj razumeti pod tem izrazom? In kot drugo, če razumemo pod splošno izobrazbo idealno združevanje humanistič­nega in realnega dela, kako to združevanje doseči? Če odštejemo reformo l. 1849, ki je avstrijsko šolstvo postavila na noge, kasneje noben poskus in nobena reforma ni dala zadovoljive rešitve, kako združiti to dvoje. Realna gimnazija kot poskus kompromisa med gim­nazijo in realko tega vprašanja ni rešila. Tudi današnja gimnazija, ki je po svoji zasnovi naslednica nekdanje realne gimnazije, ga zelo ver­jetno ne bo. Priloga 1 SLOVENSKI UČBENIKI, PRIROČNIKI IN UČNI PRIPOMOČKI ZA KLASIČNE JEZIKE, KI SO IZŠLI V LETIH 1860–1945 Žepič (1860/62) – Žepič, S.: Schinnaglovo berilo za II. razred. (ne izide) Šuman (1863) – Šuman, J.: Obsežek, delitev in vodilne misli Demostenovega govo­ra olintskega drugega s odlomkom poskušenega prevoda. Izvestje mariborske gimnazije 1863, 3–14. Hrovat (1869) – Hrovat, L.: Vvod v Sokratovo Apologijo. Izvestje novomeške gimnazije 1869, 3–15. Klodič (1870) – Klodič, A.: Grška slovnica. Gorica 1870. (izide v italijanščini) Pajk (1871/73) – Pajk, J.: Latinsko-slovenski in slovensko-latinski slovar. Mari­bor 1871/73. (ostane v rokopisu) Vodušek (1873) – Vodušek, M.: Grška slovnica. Gorica 1873. (ostane v roko­pisu) Polanec (1873) – Polanec, J.: Obsežek Demostenovega govora Megalopoljskega. Izvestje novomeške gimnazije 1872/73, 3–9. Hrovat (1874) – Hrovat, L.: Latinska slovnica za slovensko mladež. Spisal P. Ladislav Hrovat, profesor na c. k. gimnaziji novomeški. Novo mesto 1874. Žepič (1875) – Žepič, S.: Latinsko-slovenske vaje za I. gimnasijski razred. Izdelal po Jul. Alb. Dünnebier-ju S. Žepič, profesor gimnasijski. Novomesto 1875. Žepič (1875) – Žepič, S.: Latinsko-slovenske vaje za II. gimnasijski razred. Izde­lal po Ivanu Aleks. Rožeku S. Žepič, profesor gimnasijski. Novomesto 1875. Rožek (1882) – Rožek, J. A.: Latinsko-slovenski slovnik za tretji in četrti gimnasijski razred. Izdelan po latinsko-nemškem J. A. Rožek-a. V Ljubljani 1882. Šuman (1882) – Šuman, J.: Grška slovnica. (ostane v rokopisu) Šuman (1882) – Šuman, J.: Grška vadnica. (ostane v rokopisu) Kermavner (1882) – Kermavner, V.: Vadbe v skladnji latinski. Prvi del za tretji gymnasijski razred. Sostavil prof. V. Kermavner. V Ljubljani 1882. Kermavner (1883) – Kermavner, V.: Vadbe v skladnji latinski. Drugi del za četrti gymnasijski razred. Sostavil prof. V. Kermavner. V Ljubljani, 1883. Kermavner (1885) – Kermavner, V.: Latinska slovnica. Spisal V. Kermavner, c. k. gimn. professor. V Ljubljani 1885, 18932 . Kermavner (1880/90) – Kermavner, V.: Grško-slovenski slovar. (ostane v ro­kopisu) Wiesthaler (1885) – Wiesthaler, F.: Latinske vadbe za prvi gimnazijski razred. Sestavil Fr. Wiesthaler, c. kr. gymn. professor. V Ljubljani 18851, 18922 , 18983, 19104 . Wiesthaler (1886) – Wiesthaler, F.: Latinske vadbe za drugi gymnasijski razred. Sestavil Fr. Wiesthaler, c. kr. gymn. ravnatelj. V Ljubljani, 18861, 18962 , 19083 . Kreipner (1886) – Kreipner, K.: Präparation zu Platons jv Apologia Swkrav­tou~. Izvestje celjske gimnazije 1885/86, 1–23. Koprivšek (1887) – Koprivšek, L.: Grška mythologija. Po nemški mythologiji Grkov in Latincev H. Viljem-a Stoll-a poslovenil Lavoslav Koprivšek, c. kr. gim. profesor. Novomesto 1887. (Grška mitologija str. 9–311; Rimska mythologija str. 313–406). Koprivšek (1890) – Koprivšek, L.: Latinsko-slovenska frazeologija k I. knjigi Caesarjevih komentarjev de bello gallico za naše četrtošolce. Izvestje novomeške gimnazije 1890/91. Koprivšek (1885/92) – Koprivšek, L.: Kornelija Nepota životopisi. Pojasnil –. (ostane v rokopisu) Koprivšek (1883–1895) – Koprivšek, L.: Latinsko-slovenska frazeologija k Cezarjevi »Galski vojni«. Pojasnil –. (ne izide) Wiesthaler (1892) – Wiesthaler, F.: Latinske vadbe za prvi gimnazijski razred. (2. izdaja) Kermavner (1893) – Kermavner, V.: Latinska slovnica. (2. izdaja) Šuman (1895) – Šuman, J.: Latinsko-slovenski slovar. (ostane v rokopisu) Perušek (189?/19??) – Perušek, R.: Grški besednjak. (ostane v rokopisu) Perušek (189?/19??) – Perušek, R.: Thukydides: Pel. Krieg. (ostane v rokopi­ su) Perušek (189?/19??) – Perušek, R.: Herodotos: I–IV. (ostane v rokopisu) Wiesthaler (1896) – Wiesthaler, F.: Latinske vadbe za drugi gimnazijski razred. (2. izdaja) Požar (1896) – Požar, L.: Latinske vadbe za tretji gimnazijski razred. Sestavil dr. L. Požar, c. kr. gimn. profesor. V Ljubljani 1896. Wiesthaler (1898) – Wiesthaler, F.: Latinske vadbe za prvi gimnazijski razred. (3. izdaja) Požar (1901) – Požar, L.: Latinske vadbe za četrti gimnazijski razred. Sestavil dr. L. Požar, c. kr. gimnaz. profesor. V Ljubljani 1901. Brežnik (1903) – Brežnik, F.: Latinske vadbe za peti in šesti gimnazijski razred. Na podlagi latinske slovnice prof. Val. Kermavnerja sestavil Frančišek Brežnik, c. kr. gimnazijski profesor v Ljubljani. Ljubljana 1903. Jeršinovič (1904) – Jeršinovič, A.: Komentar h Gollingovi izdaji Kornelija in Kurcija za tretji gimnazijski razred. Spisal Anton Jeršinovič. Izvestje kranj­ske gimnazije 1903/04. Kot ponatisk: V Ljubljani, 1904. Tominšek (1906) – Tominšek, J.: Latinska slovnica. Spisal dr. Jos. Tominšek. Ljubljana 1906. Fon (1906) – Fon, J.: Latinsko-slovenska frazeologija k IV. knjigi Cezarjevih komentarjev de bello Gallico za naše četrtošolce. Izvestje B celjske gimnazije 1905/06. Fon (1907) – Fon, J.: Latinsko-slovenska frazeologija k VI. knjigi Cezarjevih komen­tarjev de bello Gallico za naše četrtošolce. Izvestje B celjske gimnazije 1906/07. Košan (1908) – Košan, J.: Latinska čitanka za tretji gimnazijski razred. Iz Kor­nelija Nepota in Kvinta Kurcija Rufa izbral in za šolski pouk priredil prof. J. Košan. Ljubljana 19081, 19232 . Košan (1908) – Košan, J.: Latinsko-slovenski slovar k Latinski čitanki za tretji gimnazijski razred. Sestavil prof. J. Košan. V Ljubljani, 1908. Jeršinovič (1908) – Jeršinovič, A.: Livijev komentar. I. del – 1. knjiga. Sestavil Anton Jeršinovič. V Ljubljani 1908. Tominšek (1908) – Tominšek, J.: Grška slovnica. V Ljubljani 1908. Tominšek (1908) – Tominšek, J.: Grška vadnica. V Ljubljani 1908. Koritnik (1908) – Koritnik, A.: Slovarček k I. spevu Iliade. Spisal prof. Anton Koritnik. Izvestje škofijske gimnazije 1907/1908, 3–18. Wiesthaler (1908) – Wiesthaler, F.: Latinske vadbe za drugi gimnazijski razred. (3. izdaja) Pipenbacher (1908) – Pipenbacher, J.: Slovarček k Sofoklu. (ne izide) Jeršinovič (1909) – Jeršinovič, A.: Livijev komentar. II. del – 21. knjiga. Sestavil Anton Jeršinovič. V Ljubljani, 1909. Dokler (1909) – Dokler, A: Slovarček k izbranim Ovidijevim pesmim Sedlmayerje­ve izdaje. Sestavil Anton Dokler. Ljubljana 1909. Tominšek (1909) – Tominšek, J.: Ksenofontov slovar (k dr. Karla Prinza »Izbo­ru iz Ksenofonta« s 26 podobami). Dunaj 1909. Koritnik (1909) – Koritnik, A.: Slovarček k II. in III. spevu Iliade. Sestavil An­ton Koritnik. Izvestje škofijske gimnazije 1908/09, 3–21. Koritnik (1909) – Koritnik, A.: Slovarček k I., II. in III. spevu Iliade. Sestavil Anton Koritnik. Ponatisk iz izvestij škofijske gimnazije. V Ljubljani 1909. Wiesthaler-Tominšek (1910) – Wiesthaler, F.; Tominšek, J.: Fr. Wiesthalerjeve Latinske vadbe I. del za prvi gimnazijski razred. 4., predelana izdaja. Za svojo slovnico in po novem učnem načrtu priredil dr. Jos. Tominšek. V Lju­bljani 1910. Dokler (1910) – Dokler, A.: Komentar k Ciceronovim govorom proti Katilini. Sestavil Anton Dokler. Izvestje kranjske gimnazije 1909/10, 3–28. Kot ponatisk: Ljubljana 1910. Južnič (1910) – Južnič, R.: Slovarček k I. in II. knjigi Vergilijeve Eneide in k izbranim pesmim iz »Georgica« in »Bucolica«. V Ljubljani 1910. Koritnik (1910) – Koritnik, A.: Slovarček k IV., VI., XVI. in XVIII. spevu Iliade. Izvestje škofijske gimnazije 1909/10, 3–25. Jeršinovič (1910) – Jeršinovič, A.: Salustijev komentar (Bellum Iugurthinum). Sestavil Anton Jeršinovič. V Ljubljani 1910. Pipenbacher (1910) – Pipenbacher, J.: Latinska slovnica. Spisal dr. Josip Pi­penbacher. V Ljubljani, 1910 (19132, 19223). Pipenbacher (1910) – Pipenbacher, J.: Latinska vadnica za prvi razred gimna­zij in realnih gimnazij. Po gimnazijskem učnem načrtu z dne 20. marca 1903, št. 11.662 sestavil dr. Josip Pipenbacher. Ljubljana 19101, 19132 . Južnič (1910) – Južnič, R.: Komentar k Ciceronovemu govoru Pro Milone. (ne izide) Južnič (1910) – Južnič, R.: Komentar k Ciceronovemu govoru De imperio Cn. Pompei. (ne izide) Pavlič (1910) – Pavlič, R.: Komentar k Plinijevim Pismom. (ne izide) Sever (1910) – Sever, M.: Komentar k Platonovi Apologiji. (ne izide) Pipenbacher (1911) – Pipenbacher, J.: Latinska vadnica za drugi razred gim­ nazij in realnih gimnazij. Po gimnazijskem učnem načrtu z dne 20. marca 1909, št. 11.662 sestavil dr. Josip Pipenbacher. V Ljubljani, 19111, 19182 . Jerovšek (1911) – Jerovšek, F.: Besede in rekla, namenjena učencem, ki se priprav­ljajo na čitanje sedme knjige Herodotovih zgodopisnih raziskavanj. ( J HRODO­TOU TOU JJJj ALIKARNHSSEOS ISTORIWN EBDOMH EPI­GRAFOMHNE POLUMNIA). Sestavil Fr. A. Jerovšek. V Ljubljani 1911. Pipenbacher (1911) – Pipenbacher, J.: Slovarček k I. in III. olintskemu ter III. filipskemu Demostenovemu govoru (po Wotkejevi izdaji). Priredil Josip Pipenbacher. Ljubljana 1911. Prebil (1912) – Prebil, A.: Slovarček k I., V., VI., VII., VIII. in IX. spevu Odiseje. Sestavil Andrej Prebil. V Ljubljani 1912. Košan (1912) – Košan, J.: Latinska čitanka za četrti (in peti) gimnazijski razred. Iz Cezarja, Flora, Evtropija, Justina, Plinija Starejšega in Mlajšega in Su­etonija izbral in za šolski pouk priredil prof. J. Košan. V Ljubljani 1912. Košan (1912) – Košan, J.: Latinsko-slovenski slovarček k Latinski čitanki za IV. (in V.) gimnazijski razred. V Ljubljani 1912. Pipenbacher (1912) – Pipenbacher, J.: Latinska vadnica za tretji razred gimna­zij in realnih gimnazij. Po gimnazijskem učnem načrtu z dne 20. marca 1909, št. 11.662 sestavil dr. Josip Pipenbacher. V Ljubljani 1912, 19212 . Južnič (1912) – Južnič, R.: Slovarček k Vergilijevi Eneidi. II. del. Knjige III.-VI. V Ljubljani 1912. Pipenbacher (1912) – Pipenbacher, J.: Slovarček h Qu. Horati Flacci carmina selecta (po Huemerjevi izdaji). Priredil dr. Jos. Pipenbacher. V Ljubljani 1912. Jerovšek-Košan (1913) – Jerovšek, Fr.; Košan, J.: Latinske vadbe za sedmi in osmi razred gimnazij in realnih gimnazij. Sestavila Fr. Jerovšek in J. Košan, c. kr. gimnazijska profesorja. V Ljubljani 1913. Pipenbacher (1913) – Pipenbacher, J.: Latinska slovnica. (2. izdaja) Pipenbacher (1913) – Pipenbacher, J.: Latinska vadnica za prvi razred gimna­ zij in realnih gimnazij. (2. izdaja) Pipenbacher (1913) – Pipenbacher, J.: Latinska vadnica za četrti razred gimna­zij in realnih gimnazij. Po gimnazijskem učnem načrtu z dne 20. marca 1909, št. 11.662 sestavil dr. Josip Pipenbacher. V Ljubljani 19131, 19192 . Koritnik (1913) – Koritnik, A.: Slovarček k XXII. in XXIV. spevu Iliade. Spisal prof. Anton Koritnik. Izvestje škofijske gimnazije 1912/13, 3–16. Koritnik (1913) – Koritnik, A.: Slovarček k IV., VI., XVI., XVIII., XXII. in XXIV. spevu Iliade. Spisal prof. Anton Koritnik. Št. Vid nad Ljubljano 1913. Košan (1915) – Košan, J.: Kratka latinska stilistika za višje razrede gimnazij in realnih gimnazij. Sestavil prof. J. Košan. V Ljubljani, 1915. (kot privez k Latinskim vadbam za sedmi in osmi razred gimnazij in realnih gimnazij in kot poseben natis) Dokler (1915) – Dokler, A.: Grško-slovenski slovar. S sodelovanjem dr. A. Brez­nika in dr. Fr. Jeréta, profesorjev knezoškofijske gimnazije v Št. Vidu sestavil Anton Dokler, profesor c. kr. I. državne gimnazije v Ljubljani. Ljubljana 1915. Pipenbacher (1918) – Pipenbacher, J.: Latinska vadnica za drugi razred gim­ nazij in realnih gimnazij. (2. izdaja) Košan (1918) – Košan, J.: Latinsko-slovenski šolski slovar. (ne izide) Jerovšek (1918) – Jerovšek, F.: Komentar k Herodotu. (ne izide) Pipenbacher (1919) – Pipenbacher, J.: Latinska vadnica za četrti razred gimna­zij in realnih gimnazij. (2. izdaja) Bradač-Osana (1919) – Bradač, F.; Osana, J.: Grška slovnica. Ljubljana 1919. Pipenbacher (1920) – Pipenbacher, J.: Latinska vadnica za humanistične in realne gimnazije. 3. izdaja. Nižja stopnja I. V Ljubljani 1920 = Pipenbacher, J.: Latinska vadnica za prvi razred gimnazij in realnih gimnazij. (3. izdaja) Bradač (1920) – Bradač, F.: Grška vadnica. Ljubljana 1920. Pipenbacher (1921) – Pipenbacher, J.: Latinska vadnica za humanistične in realne gimnazije. Sestavil dr. Josip Pipenbacher. 2., bistveno neizpreme­njena izdaja. Srednja stopnja I. Ljubljana 1921 = Latinska vadnica za tretji razred gimnazij in realnih gimnazij. (2. izdaja) Bradač (1921) – Bradač, F.: Izbrane pesmi rimskih lirikov Katula, Tibula in Propercija: tekst in komentar. Ljubljana 1921. Pipenbacher (1922) – Pipenbacher, J.: Latinska slovnica. (3., predelana iz­daja) Pipenbacher (1922) – Pipenbacher, J.: Latinska vadnica za humanistične in realne gimnazije. Sestavil dr. Josip Pipenbacher. 2., bistveno neizpreme­njena izdaja. Srednja stopnja II. V Ljubljani 1922 = Pipenbacher, J.: La­tinska vadnica za četrti razred gimnazij in realnih gimnazij. (3. izdaja) Benkovič (1922) – Benkovič, A.: Slovensko-latinsko-nemški rastlinski imenik slo­venskih dežel. Sestavil Alojzij Benkovič, farmacevt. Ljubljana 1922. Wiesthaler (1923) – Wiesthaler, F.: Latinsko-slovenski ročni slovar (A–EXTI­MESCO). Sestavil ob sodelovanju več šolnikov in uredil Fran Wiesthaler, gimnazijski ravnatelj v p. Tiskovne stroške pokril dr. Anton Bonaventura Jeglič, škof ljubljanski. Ljubljana 1923. Wiesthaler (1923) – Wiesthaler, F.: Latinsko-slovenski ročni slovar (A-FACILIS). Sestavil ob sodelovanju več šolnikov in uredil Fran Wiesthaler, gimnazij­ski ravnatelj v p. Tiskovne stroške pokril dr. Anton Bonaventura Jeglič, škof ljubljanski. Ljubljana 1923. Košan (1923) – Košan, J.: Latinska čitanka za tretji gimnazijski razred. (2. izdaja) Pipenbacher (1924) – Pipenbacher, J.: Latinska vadnica za humanistične in realne gimnazije. 3. izdaja. Nižja stopnja II. V Ljubljani 1924 = Pipenbacher, J.: Latinska vadnica za drugi razred gimnazij in realnih gimnazij. (3. izdaja) Tuma (1924) – Tuma, H.: Vocabolario botanico latino-sloveno. [Gorizia 1924]. Bradač (1926) – Bradač, F.: Latinsko-slovenski slovar. V Ljubljani 1926 (pona­tis 1929), 19372 . Pipenbacher (1928) – Pipenbacher, J.: Latinska vadnica za realne in klasične gimnazije. I. del. Po učnem načrtu SN Br. 23.921 z dne 12. VIII 1927 sestavil dr. Josip Pipenbacher. Četrta, predelana izdaja. Ljubljana, 1928 = Pipenbacher, J.: Latinska vadnica za prvi razred gimnazij in realnih gimnazij. (4. izdaja) Arnejc (1928) – Arnejc, I.: Latinska vadnica za I. razred. (ne izide) Pipenbacher (1929) – Pipenbacher, J.: Latinska vadnica za realne in klasične gimnazije. II. del. Po učnem načrtu SN Br. 23.921 z dne 12 VIII. 1927 sestavil dr. Josip Pipenbacher. Četrta, predelana izdaja. V Ljubljani 1929. = Pipenbacher, J.: Latinska vadnica za drugi razred gimnazij in realnih gim­nazij. (4. izdaja) Bradač (1929) – Bradač, F.: Latinsko-slovenski slovar. (ponatis) Sovre (1932) – Sovre, A.: Lanx satura: Latinska čitanka za gimnazije. Prva stopnja. Ljubljana 1932. Južnič (1933) – Južnič, R.: Grška čitanka za gimnazije. I. del. Rudolf Južnič, profesor klasične gimnazije v Ljubljani. Srbskohrvatski tekst prevedel dr. S. Bosanac, rektor višje pedagoške šole v Zagrebu. V Ljubljani 1933. Južnič (1933) – Južnič, R.: Grška čitanka za gimnazije. I. del. Tolmač. V Ljublja­ni 1933. Sovre-Tomec (1935) – Sovre, A.; Tomec, E.: Latinska vadnica in slovnica za prvi razred klasičnih in peti razred realnih gimnazij. Sestavila Sovre Anton in Tomec Ernest. Ljubljana 1935. Bajuk (1935) – Bajuk, M.: Latinska čitanka za IV. razred klasičnih gimnazij. V Ljubljani, 1935. Izide tudi na Hrvaškem: Bajuk, M.: Latinska čitanka za IV. razred klasičnih gimnazija. Zagreb 1935. Bajuk (1935) – Bajuk, M.: Tolmač k Latinski čitanki za IV. razred gimnazij. V Ljubljani 1935. Izide tudi na Hrvaškem: Bajuk, M.: Tumač k Latinskoj čitanci za IV. razred klasičnih gimnazija. Zagreb 1935. Bajuk (1935) – Bajuk, M.: Latinska čitanka za VII. razred klasičnih gimnazij in VIII. razred realnih gimnazij. V Ljubljani 1935. Izide tudi na Hrvaškem: Bajuk, M.: Latinska čitanka za VII. razred klasičnih gimnazija i za VIII razred realnih gimnazija. Zagreb [1935]. Bajuk (1935) – Bajuk, M.: Tolmač k Latinski čitanki za VII. razred klasičnih gimnazij in VIII. razred realnih gimnazij. V Ljubljani 1935. Izide tudi na Hrvaškem: Bajuk, M.: Tumač k Latinskoj čitanci za VII. razred klasičnih gim­nazija i za VIII. razred realnih gimnazija. Zagreb [1935]. Bajuk (1935) – Bajuk, M.: Latinska čitanka za VII. razred realnih gimnazij. V Ljubljani 1935. Bajuk (1935) – Bajuk, M.: Tolmač k Latinski čitanki za VII. razred realnih gim­nazij. V Ljubljani 1935. Wiesthaler (1936) – Wiesthaler, F.: Latinsko-slovenski ročni slovar (A–FACI­LIS). Sestavil ob sodelovanju več šolnikov in uredil Fran Wiesthaler, gim­nazijski ravnatelj v p. Tiskovne stroške pokril dr. Anton Bonaventura Jeglič, škof ljubljanski. Ljubljana 1923.(izdan naknadno) Belec-Jere-Omerza-Samsa (1937) – Belec, F.; Jere, F.; Omerza, F.; Samsa, I.: Latinska vadnica in slovnica za 1. razred klasične in 5. razred realne gimnazije. Ljubljana 1937. Bradač (1937) – Bradač, F.: Latinsko-slovenski slovar. (2. izdaja) Južnič-Korbar-Tomec (1937) – Južnič, R.; Korbar, F.; Tomec, E.: Latinska vadnica za drugi razred klasičnih in šesti razred realnih gimnazij. Ljubljana 1937. Belec-Jere-Omerza-Strupi (1938) – Belec, F.; Jere, F.; Omerza, F.; Strupi, A.: Latinska vadnica in slovnica za 2. razred klasične in 6. razred realne gimnazije. Ljubljana 1938. Južnič (1938) – Južnič, R.: Latinska čitanka za 3. razred klasičnih in 6. razred realnih gimnazij. V Ljubljani 1938. Bajuk-Grošelj (1938) – Bajuk, M.; Grošelj, M.: C. Sallustius Crispus: Bellum Iugurthinum. Ljubljana 1938. Bajuk-Grošelj (1938) – Bajuk, M.; Grošelj, M.: M. Tullius Cicero: Orationes in Catilinam I. et IV. Ljubljana 1938. Južnič (1939) – Južnič, R.: Izbor iz Plutarha. Dodatek h grški čitanki I. del. Za VI. razred klasičnih gimnazij. V Ljubljani 1939. Belec-Jere-Omerza (1939) – Belec, F.; Jere, F.; Omerza, F.: Latinska vadnica in slovnica za 3. in 4. razred klasične in 7. razred realne gimnazije. Sestavili Franc Belec, dr. Franc Jere, Franc Omerza, profesorji v Št. Vidu. Ljubljana 1939. Belec (1939) – Belec, F.: M. Tullius Cicero: De imperio Cn. Pompei ad Quirites oratio. Priredil Franc Belec, profesor v Št. Vidu. Ljubljana 1939. Bajuk-Grošelj (1939) – Bajuk, M.; Grošelj, M.: Izbor iz Ovidovih pesmi. Lju­ bljana 1939. Južnič (1940) – Južnič, R.: Izbor iz Vergilovih del. Ljubljana 1940. Južnič-Korbar (1940) – Južnič, R.; Korbar, F.: Latinska slovnica. Ljubljana 1940. Grošelj (1940) – Grošelj, M.: M. Tullius Cicero: Cato maior de senectute. Rimska pisma. Ljubljana 1940. Bradač (1944) – Bradač, F.: Grška vadnica. Skrajšani ponatis. Ljubljana 1944 (kaligraf – Silvo Kopriva; litografski ponatis rokopisa Bradačeve Grške vadnice). Bradač (1944) – Bradač, F.: Slovensko-latinski slovar. Ljubljana 1944. Ponati­si: 1957, 1973, 1986, 1990, 1996, 2001. Golia (1944/45) – Golia, M.: Latinska vadnica. (Posneta po Sovretovi Latin-ski vadnici in slovnici. Lj, 1935.). Metlika 1944/45 (skripta). Cajnkar (1944/45) – Cajnkar, S.: Latinski teksti. Črnomelj 1944/45 (latinska čitanka). Priloga 2 AVSTRIJSKI IN NEMŠKI UČBENIKI IN UČNI PRIPOMOČKI ZA KLASIČNE JEZIKE, KI SO JIH UPORABLJALI NA SLOVENSKIH GIMNAZIJAH V LETIH 1849–1918 A. LATINSKI UČBENIKI 1. SLOVNICE Elendt-Seyffert – Ellendt, F.: Friedrich Ellendt’s Lateinische Grammatik. Berlin 18382. Bearbeitet von Moritz Anton Seyffert. 187718, 187921, 188022, 190549 . Goldbacher – Goldbacher, A.: Lateinische Grammatik für Schulen. Wien 1891, 19007 . Krüger – Krüger, G. T. A.: Grammatik der lateinischen Sprache. Erste Abtei­lung: Elementar- und Wortlehre. Zweite Abteilung: Satzlehre nebst Beiga­ben. Neue, gänzlich umgearbeitete Ausgabe der lateinischen Schulgram­matik vom Aug. Grotefend. Hannover 1842. Kühner – Kühner, R.: Elementargrammatik der lateinischen Sprache. Mit ein­gereihten lateinischen und deutschen Übersetzungsaufgaben und einer Sammlung lateinischer Lesestücke nebst den dazu gehörigen Worter­verzeichnissen. Von Dr. –. Für die unteren Gymnasialklassen. Hannover 18476, 18519 . Putsche – Putsche, C. E.: Lateinische Grammatik für untere und mittlere Gymna­sialclassen. Jena 18432–186618 . Scheindler – Scheindler, A.: Lateinische Schulgrammatik. 3. verb. Aufl. hrsg. von Josef Steiner. Wien 18912–192813 . Scheindler – Scheindler, A.: Lateinische Schulgrammatik. Für die östereichi­schen Gymnasien hrsg. von –. Wien–Prag 1889–192813. (Doživi več pre­delav: 1903 (Steiner), 1906 (Kauer), 1928 (Schuster); prevedena je bila tudi v italijanščino (Jülg-Dalpiaz 1890)) Schinnagl – Schinnagl, M.: Lateinische Schulgrammatik für die 2., 3. und 4. Klasse des Untergymnasiums. Wien 1853, 18582 . Schinnagl – Schinnagl, M.: Lateinische Grammatik für Gymnasien. Wien 1850– 18633 . Schinnagl – Schinnagl, M.: Lateinische Schulgrammatik für die 2., 3. und 4. Klasse des Untergymnasiums. Wien 1853. Schmidt – Schmidt, K.: Lateinische Schulgrammatik. Wien 18712–192716 . Schultz – Schultz, F.: Lateinische Sprachlehre zunächst für Gymnasien. Bearbei­tet von –. Paderborn 1848, 18532, 18717 . Schultz – Schultz, F.: Kleine lateinische Sprachlehre. Von –. Ausgabe für Öster­reich (predelava). Wien–Paderborn 18564–191324 . Steiner-Scheindler – Steiner, J.; Scheindler, A.: A. Scheindlers Lateinische Schul­grammatik. Hrsg. von –. 18912–192813 . Zumpt – Zumpt, C. G.: Lateinische Grammatik. Berlin 185010 . 2. VADNICE, ČITANKE Berger – Berger, E.: Lateinische Stilistik für obere Gymnasialklassen. Celle 1858, Bremen 18969, 191010. (priročnik za stilistiko, prilagojen potrebam gim­nazijskega pouka (VI.–VIII. razred)) Dünnebier – Dünnebier, J. A.: Lateinisch-deutsche und deutsch-lateinische Ue­bersetzungsbeispiele aus klassischen Schriftstellern. Zu gründlicher und stu­fenweise fortschreitender Einübung der Formenlehre so wie zur Vor­bereitung auf die Syntax nach Putsche’s lateinische Grammatik zusam­mengestellt und mit einem Auszuge aus der Formenlehre derselben Grammatik versehen von –. Jena 18492, 18503. (uveljavljen nemški učbe­nik za utrjevanje oblikoslovja; s predelavo te vadnice je nastala prva slo­venska vadnica za latinski jezik (Sebastijan Žepič 1875)) Gruber – Gruber, J.: Uebungsbuch zum Uebersetzen aus dem Deutschen in das Lateinische für Tertia in zusammenhängenden Stücken nach der Folge der syn­taktischen Regeln in Zumpts Grammatik. Stralsund 18553 . Grysar – Grysar, C. J.: Handbuch Lateinischer Stilübungen. I. Abtheilung für die untere Stufe des Ober-Gymnasiums. Köln 1839, 18543. (prevajalske vaje iz nemščine v latinščino (277 str.), ki zajemajo: a) priredbe raznih pisem in pogovorov); b) krajše razprave in pripovedi z antično temati­ko; c) filozofske in literarne razprave; č) govore in odlomke iz govorov; besedišče in frazeologija sta podana pod teksti v originalnih citatih) Hauler – Hauler, J.: Lateinisches Uebungsbuch für die zwei untersten Klassen der Gymnasien und verwandter Lehranstalten. Nach den Grammatiken von K. Schmidt, Ellendt-Seyffert und F. Schultz. Wien 18828–192225. (2 dela (I. in II. razred); po reformi 1909 sta bila oba učbenika v predelavi Josefa Dorscha in Josefa Fritscha prilagojena posebej za gimnazije in posebej za realne gimnazije) Hauler – Hauler, J.: Aufgaben zur Einübung der lateinischen Syntax. Wien 18782– 191911 . Hauler – Hauler, J.: Lateinische Stilübungen für die oberen Classen der Gymna­sien und verwandten Lehranstalten (etc.). Wien 18812, 1894/955. (po refor­mi 1909 še v predelavi Josefa Dorscha in Josefa Fritscha 19097–192416) Hintner-Neubauer – Hintner, V.; Neubauer, E.: Sammlung von Übungsstück­en zum Übersetzen aus dem Deutschen ins Lateinische für die oberen Gymnasial­klassen. Zusammengestellt von V. Hintner unter Mitw. von E. Neubauer. Wien 1895. Jurenka – Jurenka, H.: Erstes Lateinisches Lesebuch zumeist aus Cornelius Nepos. Mit erklärenden Anmerkungen für Schüler. Wien 1890–1891. Koziol – Koziol, H.: Lateinisches Übungsbuch. Prag 1884–1885.  Meiring – Meiring, M.: Uebungen zur lateinischen Grammatik für die mittlern Klassen der Gymnasien, Real- und höheren Bürgerschulen. I. und II. Abth. Bonn 1863. Nahrhaft – Nahrhaft, J.: Lateinisches Übungsbuch zu der Grammatik von Dr. Al. Goldbacher. Wien 1887–19035. (po reformi 1909 je Mauriz Schuster v skla­du z novim učnim načrtom učbenike priredil za I.–IV. razred gimnazije in realne gimnazije (19139)) Nägelsbach – Nägelsbach, H.: Lateinische Stilistik für Deutsche. Ein sprachver­gleichender Versuch. Nürnberg 1846, 18522 . Nägelsbach – Nägelsbach, H.: Uebungen des lateinischen Stils mit Kommentaren und Hinweisungen auf grammatische und stilistische Werke. Nürnberg 1830– 1846. Rožek – Rožek, J. A.: Lateinisches Lesebuch für die unteren Classen der Gymna­sien. Erster Theil. Wien 1869; Zweiter Teil. Wien 1869. Rožek – Rožek, J. A.: Lateinisches Lesebuch für die unteren Classen der Gymna­sien. Wien 18817 . Scheindler – Scheindler, A.: Elementarbuch für die 1. Stufe des Lateinunterrich­tes. Wien 1910–19224 . Schinnagl – Schinnagl, M.: Lateinisches Lesebuch für die 2. Gymnasial-Klasse. Nach Putsche’s lat. Grammatik geordnet und bearb. Wien 1851, 18563 . Schinnagl-Maschek – Schinnagl, M.: Theoretisch-praktisches lateinisches Elemen­tarbuch für die erste Gymnasial-Classe. Wien 18594, 18718 (hrsg. von H. Maschek), 18759 . Schultz – Schultz, F.: Übungsbuch zur Lateinische Sprachlehre zunächst für die untern Klassen der Gymnasien. Paderborn 18635–187912 . Schultz – Schultz, F.: Aufgabensammlung zur Einübung der lateinischen Syntax. Zunächst für die mittlere Stufe der Gymnasien. Paderborn 18622–188710 . Sedlmayer-Scheindler – Sedlmayer, H. S.: (Sedlmayer-Scheindlers) Lateinisches Übungsbuch für die oberen Classen der Gymnasien. Wien– Prag 1894–19238 . (po reformi l. 1909 prirejen tudi za realne gimnazije) Sewera-Simchen – Sewera, E.; Simchen, G.: Lateinisches Lesebuch für Gymna­sien und verwandte Lehranstalten (III.–IV. Kl.). Wien sa. Seyffert – Seyffert, M.: Uebungsbuch zum Uebersetzen aus dem Deutschen ins Lateinische. Für die oberste Bildungsstufe der Gymnasien. Leipzig 18564, 18585 . Steiner-Scheindler-Kauer – Steiner, J.; Scheindler, A.(; Kauer, R.): Latei­nisches Lese- und Übungsbuch. Wien(–Prag) 1890–19108. (berilo in vadnica v 4 delih: po l. 1910 izide še vsaj 7 izdaj v Kauerjevi predelavi) Süpfle – Süpfle, K. F.: Aufgaben zu Lateinischen Stilübungen. Mit besonderer Berücksichtigung von Krebs Anleitung zum Lateinschreiben und Zumpts, Schulzs und Feldbauschs lateinischen Grammatiken und mit Anmerkungen versehen von –. I. Th.: Aufgaben für untere und mittlere Klassen. II. Th.: Aufgaben für obere Klassen. III. Th.: Fur obersten Klassen deutscher Mittelschulen. Beigabe: 1. Lateinische Themata zu Aufgaben und Reden. 2. Votivtafeln für Fr. Jacobs, G. Hermann und A. Böckh. Karlsruhe 18522–188820. (v skupnem obsegu 1107 str. ena najobsežnejših vadnic sploh; l. 1904 v Rappoldovi predelavi prirejena za avstrijske gimnazije) Vielhaber – Vielhaber, L(eopold): Aufgaben zum Uebersetzen ins Lateinische zur Einübung der Syntax. I. Heft. Casuslehre. Für die III. Klasse der Gym­nasien. II. Heft. Verbale Rection. Für die IV. Klasse der Gymnasien. Wien 1867/68. 3. BERILA, IZBORI BESEDIL, KOMENTARJI Biese – Biese, A.: Römische Elegiker (Catull, Tibull, Properz, Ovid) in Auswahl. Neuwied 1890, 19042, 19113; Wien 19215. (uvod, latinski tekst (izbor iz naštetih avtorjev), komentar k izbranim pesmim) Bottek – Bottek, E.: Dispositive Inhalts-Uebersicht zu Demosthenes’ acht Staats­reden. Wien 1894. (vsebina 8 govorov, ki jih zajema Baranov komentar) Gehlen-Schmidt – Gehlen, O.: P. Ovidii Nasonis Carmina selecta. Mit erläu­ternden Anmerkungen zum Schulgebrauch hrsg. von – und Karl Schmidt. Wien 18884 . Golling – Golling, J.: Memorabilia Alexandri Magni et aliorum virorum illustri­um. Zum Schulgebrauch hrsg. von K. Schmidt und O. Gehlen. 6. gekürzte Auflage besorgt von Josef Golling. 18946, 18977. (hrestomatija iz Kurcija Rufa in Kornelija Nepota) Golling – Golling, J.: Chrestomatie aus Cornelius Nepos und Q. Curtius Rufus. Mit erklärenden Anmerkungen hrsg. von –. Wien 1903. Golling – Golling, J.: P. Vergili Maronis carmina selecta. Für den Schulgebrauch hrsg. von Josef Golling. Wien 1893. Golling – Golling, J.: Schulkommentar zu einer Auswahl aus Virgils Bukolika und Georgika. In Anschluß an die Ausgaben von J. Golling und W. Klouček. Wien 1906. Golling – Golling, J.: Kommentar zu Vergils Äneis. In Anschluß an die Ausga­ben von J. Golling und W. Klouček. Wien 1915. Golling – Golling, J.: Commentar zu P. Ovidii Nasonis carmina selecta. Hrsg. von Josef Golling. Nebst Vocabularium und grammatischer Einleitung. Wien 18972 . Golling – Golling, J.: Schulkommentar zu Livius. Von –. I. Zu Buch I.; Wien 1904. II. Zu Buch XXI. Wien 1905. Grysar – Grysar, C. J.: Q. Horati Flacci carmina selecta. Edidit atque interpre­tatione in usum scholarum accomodata instruxit –. Vindobonae 18562 , 18724 . Grysar – Grysar, C. J.: P. Ovidii Nasonis carmina selecta. In usum scholarum edidit –. Vindobonae 18562, 18615 . Grysar – Grysar, C. J.: T. Livii ab urbe condita librorum partes selectae. In usum scholarum edidit –. 2 vol. Vindobonae 1861, 1864, 1872–742 . Halm – Halm, C.: C. Cornelii Taciti opera quae supersunt. Ex recognitione –. Tomus I. et II. Lipsiae 1851. Hoffmann – Hoffmann, E.: Historiae antiquae usque ad Caesaris Augusti obi­tum libri XII. Locis ex scriptoribus Latinis excerptis contexuit et schola­rum in usum edidit –. Vindobonae 18506–188012 . Hoffmann – Hoffmann, E.: P. Virgilii Maronis Aeneidos Epitome. Scholarum in usum ed. –. Vindobonae 18623 . Huemer – Huemer, J.: Q. Horatii Flacci carmina selecta. Für den Schulge­brauch hrsg. von –. 18862–19149 . Jurenka – Jurenka, H.: Auswahl aus den römischen Lyrikern mit griechischen Parallelen. Hrsg. u. erkl. von –. I. Text. Wien 1903. II. Einleitung und Kommentar. Leipzig–Berlin 1903. (Katul, Tibul, Propercij + odlomki iz Sapfo, Alkaja, Bakhilida, Mimnerma, Teognisa, Pindarja, Bakhilida, Alkmana, Anakreonteje in Solona) Klouček – Klouček, W.: Vergils Äneis nebst ausgewählten Stücken der Bucolica und Georgica. Für den Schulgebrauch hrsg. von –. Wien–Leipzig 19087 . Korkisch-Vetter – Korkisch, E.: Lateinisches Lesebuch für die mittleren Klassen der Gymnasien und verwandter Lehranstalten. Ausgewählt und mit Erläu­terungen und Wörterbuch versehen von – und E. Vetter. Wien 1912/ 14, 19242 .  Kukula – Kukula, R. C.: Briefe des jüngeren Plinius. Von –. I. Einleitung und Text. II. Kommentar. Wien 19092, 19113, 19164 . Lhomond-Holzer – Lhomond, C. F.: Urbis Romae viri illustres a Romulo ad Augustum. Von –. Überarbeitet und mit einem Wörterbuch versehen von C. Holzer. Stuttgart 18715, 18808 . Linker – Linker, G.: Gai Sallusti Crispi Catilina Iugurtha ex historiis quae ex­stant orationes et epistolae. Recognovit Gustavus Linkerus. Ad Catilinam et Iugurtham additae sunt lectiones codicis Vaticani 3864 denuo conlati. Vindobonae 1855–18943, 4. Müller – Müller, G.: Schülercommentar zu Sallust’s Schriften. Für den Schulge­brauch hrsg. Prag–Wien 1893, 19033 . Nohl – Nohl, H.: Schülercommentar zu Ciceros Reden gegen L. Catilina und seine Genossen. 1895, 19022, 19233 . Nohl – Nohl, H.: Schülercommentar zu Ciceros Reden gegen Q. Cäcilius (Divina­tio) und für den Dichter Archias. Wien 1898. Nohl – Nohl, H.: Schülercommentar zu Ciceros viertem Buche der Anklageschrift gegen L. Verres. Wien 1898. Nohl – Nohl, H.: Schülercommentar zu Ciceros Rede für P. Sestius. Wien 1899. Nohl – Nohl, H.: Schülercommentar zu Ciceros Rede für L. Murena. Wien 1900. Nohl – Nohl, H.: Schülercommentar zu Ciceros Rede für Sex. Roscius. Wien 1900. Nohl – Nohl, H.: Schülercommentar zu Ciceros Philippischen Reden I., II., III., VII. Wien 1903. Petschenig – Petschenig, M.: Q. Horatius Flaccus, Auswahl. Von –. Wien 18993 . Prammer – Prammer, I.: Bellum Catilinae und Bellum Iugurthinum. Schulaus­ gabe von –. Wien 1886. Prinz – Prinz, K.: Lateinisches Lesebuch für Gymnasien und andere Lehranstalten mit Lateinunterricht. Von –. I. Teil: Bruchstücke aus leichten Prosaikern. II. Teil: Erklärende Anmerkungen und Wörterbuch. Wien–Leipzig 1910/11. (odlomki iz življenja znamenitih mož antike in iz kulturnega življenja antike; odlomki iz Cicerona, Nepota, Livija, Kurcija, Justina, Seneke, Svetonija, Plinija mlajšega) Rožek – Rožek, J. A.: Kurze Chrestomathie aus lateinischen Dichtern. Hermann­stadt 18703 . Scheindler – Scheindler, A.: Bellum Catilinae, bellum Jugurthinum und Reden und Briefe aus den Historien. Zum Schulgebrauche hrsg. von August Scheindler. Wien u. Prag 1883–19286 . Schiche – Schiche, T.: Aus Ciceros philosophischen Schriften. Auswahl für Schu­len. Von –. Wien–Leipzig 1903. Schiche – M. Tulli Ciceronis scripta quae manserunt omnia. Vol. XIII, Fasc. 43: De finibus bonorum et malorum libri quinque, recognovit Theodor Schiche. Lipsiae 1915. Schmidt-Gehlen – Schmidt, K.; Gehlen, O.: Memorabilia Alexandri Magni et aliorum virorum illustrium. Wien 18946, 18977 . Schmidt – Schmidt, J.: Lateinisches Lesebuch aus Cornelius Nepos und Q. Curti­us Rufus. Mit erklärenden Anmerkungen. Wien–Prag 1892–19216 . Schmidt – Schmidt, J.: Commentar zu den Lebensbeschreibungen des Cornelius Nepos. Für den Schulgebrauch hrsg. Prag–Wien 1890, 19012 . Schmidt – Schmidt, J.: Schülerkommentar zu Cäsars Denkwürdigkeiten über den Gallischen Krieg. Für den Schulgebrauch hrsg. von –. Wien 19013 . Schuster – Schuster, M.: Briefe des jüngeren Plinius in Auswahl. Für den Schul­gebrauch hrsg. und erklärt von –. Wien 1910. 2 Bde. Schwertassek – Schwertassek, C. A.: Schülerkommentar zu Heinrich Stephan Sedlmayers Ausgewählten Gedichten des P. Ovidius Naso. Prag–Wien 1893– 19195 . Sedlmayer – Sedlmayer, H. S.: Ausgewählte Gedichte des P. Ovidius Naso. Für den Schulgebrauch hrsg. von –. 1884–192210 . Siebelis – Siebelis, J.: Tirocinium poeticum. Erstes Lesebuch aus lateinischen Dich­tern. Für die Quarta von Gymnasien zusammengestellt und mit kurzen Erläuterungen versehen von –. Leipzig 1852, 18657 . Siebelis – Siebelis, J.: Cornelius Nepos. Für Schüler mit erläuternden und eine richtige Übersetzung fördernden Anmerkungen versehen von –. Leipzig 1851, 18676 . Wagner – Wagner, J.: Realien des römischen Altertums für den Schulgebrauch. Wien 1892. Weidner – Weidner, A.: Cornelii Nepotis Vitae. Scholarum in usum recensuit et emendavit –. Pragae 1884–19227. (več dopolnjenih izdaj) Weidner – Weidner, A.: Tacitus’ historische Schriften in Auswahl. Für den Schul­gebrauch hrsg. von –. Wien–Prag 1896–19224 . Weidner – Weidner, A.: Schülerkommentar zu Tacitus’ historischen Schriften in Auswahl. Hrsg. von –. Wien-Prag 1897. Zingerle – Zingerle, A.: T. Livii ab urbe condita libri I. II. XXI. XXII. Adiunctae sunt partes selectae ex libris II. IV. V. VI. VIII. XXVI. XXXIX. Wien– Lepzig 19177 . 4. SLOVARJI a) ŠOLSKI SLOVARJI Georges – Georges, K. E.: Lateinisch-deutsches und deutsch-lateinisches Handwör­terbuch nach Imm. Joh. Gerh. Scheller und Georg Heinr. Lünemann neu bearbei­tet. 2. Bde. Leipzig, 18399(2), 185310(4), 186111(5), 186312(5),186913(6) … Georges – Georges, K. E.: Kleines lateinisch-deutsches und deutsch-lateinisches Handwörterbuch. Leipzig 18753, 18855 … Georges – Georges, K. E.: Lateinisch-deutsches und deutsch-lateinisches Schul­wörterbuch. Leipzig 18802 … Heinischen – Heinischen, F. A.: Lateinisch-deutsches Schulwörterbuch. Leipzig 1864. Heinischen – Heinischen, F. A.: Deutsch-lateinisches Schulwörterbuch. Leipzig 1866. Petschenig – Petschenig, M.: Stowassers Lateinisch-Deutsches Schul- und Handwörterbuch. Einleitung und etymologischer Teil bearb. von Franz Skutsch. Wien 19103, 19164, 19185 . Stowasser – Stowasser, J. M.: Lateinisch-deutsches Schulwörterbuch. Prag–Wien 1894–19237. (od 3. izdaje naprej v Petschennigovi in Skutschevi pre­delavi) b) PRIROČNI SLOVARJI Crusius – Crusius, G. Ch.: Vollständiges Wörterbuch zu den Werken des Julius Cäsar. Hannover, 18534 . Eichert – Eichert, O.: Vollständiges Wörterbuch zum Cornelius Nepos, mit bes­tändiger Beziehung auf die lateinische Grammatik von Zumpt. Breslau 18492 . Eichert – Eichert, O.: Vollständiges Wörterbuch zu den Verwandlungen des Publi­us Ovidius Naso. Hannover 18592–18869 . Eichert – Eichert, O.: Vollständiges Wörterbuch zu den Geschichtswerken des C. Sallustius Crispus von der Verschwörung des Catilina und dem Kriege gegen Jugurtha, sowie zu den Reden und Briefen aus den Historien. Hannover 18904 . Eichert – Eichert, O.: Vollständiges Wörterbuch zu den Schriftwerken des Cajus Julius Cäsar und seiner Fortsetzer. Hannover 1861–18807 . Golling – Golling, J.: Vocabular zu Schmidt-Gehlens Memorabilia Alexandri Ma­gni und zu zwölf Vitae des Cornelius Nepos. Wien 18982, 19023 . Golling – Golling, J.: Vokabular zu ausgewählten Gedichten Ovids. Im Anschluß an die Chrestomathien aus Ovid von J. Golling und H. St. Sedlmayer zusammengestellt von J. Golling. Wien 1908. Jurenka – Jurenka, H.: Schulwörterbuch zu Heinrich Stephan Sedlmayers ausge­wählten Gedichten des P. Ovidius Naso. Leipzig–Prag 1885, Prag–Wien 18922 , Leipzig 19063 . Prammer-Polaschek – Prammer, I.: Schulwörterbuch zu Cäsars Commentarii de bello Gallico. Mit vielen in den Text gedruckten Figuren. Prag 1884. (na­slednje izdaje izhajajo v predelavi Antona Polaschka: Prammers Schulwör­terbuch zu Cäsars Bellum Gallicum. Wien 18972, 19033, 19064, 19115) Rožek – Rožek, J. A.: Wörterbuch zu Hoffmann’s Historia antiqua und Caesar De bello Gallico. Wien 1859–18794 . Schmidt – Schmidt, J.: Weidners Schulwörterbuch zu Cornelius Nepos. Bearbei­tet von –. Wien 18982 . Schmidt – Schmidt, J.: Wortkunde. Erklärende Anmerkungen und Wörter-Verzeich­nis für Schmidts lateinisches Lesebuch aus Cornelius Nepos und Q. Curtius Rufus. Wien 19054. (prirejeno tudi za dijake italijanske narodnosti (Vettach 1907)) Weidner – Weidner, A.: Schulwörterbuch zu Cornelius Nepos. Wien 1887. B. GRŠKI UČBENIKI 1. SLOVNICE Capellmann – Capellmann, A.: Griechisches Elementarbuch. Grammatik und Uebungsstücke. Wien 1853–54. Curtius – Curtius, G.: Griechische Schulgrammatik. Prag 1852–Wien 193031 . (standardni priročnik za grški jezik na avstrijskih gimnazijah; doživela je 2 predelavi (1888 Wilhelma Hartla in 1905 Floriana Weigla; v obeh pri­merih se je obseg nekoliko zmanjšal glede na zahteve spremenjenih uč­nih načrtov) in bila prevedena tudi v italijanščino. Po l. 1930 je doživela še 8 izdaj. Florian Weigel je l. 1907 pripravil še posebno priredbo pod naslovom Kurzgefaßte griechische Schulgrammatik nach Curtius-v. Hartels Schul­grammatik. Wien–Leipzig 1907, 19172) Hintner – Hintner, V.: Griechische Schulgrammatik. Wien 1882, 18995 . Jacobs – Jacobs, F.: Elementarbuch der griechischen Sprache für Anfänger und Geübtere. Jena 1809–1817–184714 . Krüger – Krüger, K. W.: Griechische Sprachlehre für Schulen. 4 Hefte. I. Th.: Über die gewöhnliche, vorzugsweise die attische Prosa. Formlehre. Syntax. Berlin 1861–18624. II. Th.: Ueber die Dialekte, vorzugsweise den epischen und ioni­schen. Formlehre. Poetisch-dialektische Syntax. Berlin 18624 . Kühner – Kühner, R.: Elementargrammatik der griechischen Sprache nebst ein­gereichten griechischen und deutschen Übersetzungsaufgaben und den dazu ge­hörigen Wörterverzeichnissen, sowie einem Anhange von dem homerischen Verse und Dialekte. Von –. Hannover 18423–185110 . Weigel – Weigel, F.: Kurzgefaßte griechische Schulgrammatik nach Curtius-v. Hartels Schulgrammatik. Bearb. von –. Wien 1907, 19172 . 2. VADNICE, ČITANKE Hintner – Hintner, V.: Griechisches Elementarbuch zunächst für die dritte und vierte Klasse der Gymnasien nach der Grammatik von Curtius. Bearbeitet von –. Wien 18772, 18803. (gr.-nem. in nem.-gr. vaje: zelo uporabljan priroč­nik avstrijskih gimnazij; l. 1883 izide nova predelava (Griechisches Übungs­buch nach den Grammatiken von Hintner und Curtius. Wien 1883) in kasne­je še tri: 18882, 19014, 19045) Hintner – Hintner, V: Griechische Aufgaben in zusammenhängenden Stücken im Anschluß an die Grammatik und die Lectüre. Wien 1886, 18963, 19044. (nem.­gr. vaje; učbenik nastane po reviziji pouka grščine 1884) Schenkl – Schenkl, K.: K. Schenkls Griechisches Übungsbuch für Unter- und Ober­gymnasien. Im Anschluße an die griechischen Schulgrammatiken von Curtius-v. Hartel-Weigel. Bearb. von Heinrich Schenkl und Florian Weigel. 191322–192627 . Schenkl – Schenkl, K.: Übungsbuch zum Übersetzen aus dem Deutschen und La­teinischen in’s Griechische für die Classen des Obergymnasiums. Prag 18612– 190812. (od 1905 v predelavi F. Weigla in H. Schenkla; preveden tudi v italijanščino) Schenkl – Schenkl, K.: Griechisches Elementarbuch für die dritte und vierte Classe der Gymnasien des österreichischen Kaiserstaates. Nach der Grammatik des Prof. Curtius bearbeitet von –. Prag 1852–191622 . 3. BERILA, IZBORI BESEDIL, KOMENTARJI Baran – Baran, A.: Schülerkommentar zu Demosthenes’ acht Staatsreden. Prag– Wien 1890, 18942; Leipzig 19063. (stvarni in slovnični komentar; zajeti govori: Filipike (I–III), Olintski govori (I–III), O miru, O dogodkih na Hersone­zu) Biese – Biese, A.: Griechische Lyriker in Auswahl. I. Text. II. Einleitung und Erläuterungen. Nuewied 19022, Frankfurt 19173, Wien 19214. (izbor, ki zajema celotno paleto grškega pesništva: elegične in jambske pesnike, lezboško meliko, anakreonta (in anakreontiko), zborske pesnike (z od­lomki iz tragikov in Aritofana), ljudsko pesništvo ter epigrame in šaljive pesmi) Christ – Christ, A. T.: Homers Ilias in verkürzter Ausgabe. Für den Schulge­brauch von –. Wien–Prag 1890, 19053, 19204. (standardni avstrijski iz­bor, v obsegu 9981 verzov z uvodom in vsebino Iliade, seznamom oseb­nih imen, geografskim registrom, slikovnim materialom in zemljevidi; knjiga je bila prevedena tudi v hrvaščino) Christ – Christ, A. T.: Platons Apologie des Sokrates und Kriton nebst den Schluss­capiteln des Phaidon. Wien und Prag 1889–19236 . Christ-Urlić – Christ, A. T.; Urlić, Š.: Homerova Iliada u skračenu izdanju za školsku porabu priredio A. T. Christ. Po trečem njemačkom izdanju na hr­vatski preveo Š. Urlić, V Ljubljani 1920. Dindorf – Dindorf, G.: Homeri Odyssea. Edidit G. Dindorf. Editionem quin­tam curavit C. Hentze 19025 . Haupt – Haupt, S.: Hellas. Griechisches Lesebuch. I. Teil: Text. II. Teil: Erklä­rende Anmerkungen. Leipzig–Wien 1910. (grško berilo, prilagojeno učnemu načrtu iz l. 1909, obsegajoče gradivo za vsa štiri leta grške lekti­re, ki je razdeljeno na prozo in poezijo. V. r.: Ksenofont, Arijan, Likurg, Teognis, Babrij; VI. r.: Plutarh, Kasij Dion, Prokopij, Lizias, Aristotel, Heziod, Teokrit; VII. r.: Tukidid, Lizias, Demosten, Ajshin, homerske himne, Ajshil; VIII. r.: Aristotel, Lukijan, Polibij, Nova zaveza, Sapfo, Anacreontea, Pindar, Bakhilid) Hintner – Hintner, V.: Herodots Perserkriege. Griechischer Text mit erklären­den Anm. Für den Schulgebrauch hrsg. von –. Wien 1884–1885, 19046 , 19097 . Hochegger-Zechmeister – Hochegger, F.; Zechmeister, J.: Homeri Iliadis Epi­tome Francisci Hocheggeri. In usum scholarum iterum ed. Josephus Zech­meister. Vindobonae 18802 . Huemer – Huemer, K.: Chrestomathie aus Platon nebst Proben aus Aristoteles. I. T.: Einleitung und Text. II. Kommentar. Hrsg. von –. Wien–Leipzig 1910. Koch – Koch, A.: Schüler-Kommentar zu Homers Ilias. Wien 1899, 19192 . Koch – Koch, A.: Schüler-Kommentar zu Homers Odyssee. Wien 1898, 19202 . Pauly – Pauly, F.: Homeri Odysseae epitome. In usum scholarum edidit –. Vin-dobonae-Lipsiae 18997 . Prinz – Prinz, K.: Auswahl aus Xenophon: enthaltend Abschnitte aus der Anaba­sis, den Hellenika, der Kyupädie und den Memorabilien. Teil I. Einleitung und Text. Wien–Leipzig, 1908. Teil II. Erklärende Anmerkungen und Wörterbuch. Wien, 1908. Scheindler – Scheindler, A.: Herodot. Auswahl. Für den Schulgebrauch hrsg. von –. I. Teil: Text. II. Teil: Commentar. Wien–Leipzig 19202 . Schenkl – Schenkl, K.: Chrestomathie aus Xenophon, aus der Anabasis, der Kyrupä­die, den Erinnerungen an Sokrates zusammengestellt und mit erklärenden An­merkungen und einem Wörterbuche versehen. Von –. 18572–192217. (najdlje uporabljani izbor lektire na avstrijskih gimnazijah; po l. 1900 izdaje oskrbi­ta A. Kornitzer in H. Schenkl; delo je prevedeno tudi v italijanščino) Schickinger – Schickinger, H.: Auswahl aus Plutarch. I. Teil: Einleitung und Text. II. Teil: Erklärende Anmerkungen. Leipzig–Wien 1910. (življenje­pisi Aristida, Perikla, Aleksandra Velikega in Julija Cezarja) Schneider – Schneider, G.: Lesebuch aus Platon. Für den Schulgebrauch he­rausgegeben von –. I. Einleitung und Text. II. Erläuterungen. Leipzig– Wien 1908. (Apologija, Kriton, izbrana poglavja iz Platonovih del (predsta­vitev sofistike in platonske filozofije (o spoznanju resnice, o bogu, o kre­posti, o državi, o nesmrtnosti)) Schneider – Schneider, G.: Lesebuch aus Platon und Aristoteles. Für den Schul­gebrauch herausgegeben von –. Leipzig–Wien 19153. (Platon v enakem izboru kot v 1. izdaji; Aristotel: o stopnjah spoznanja, o bogu, o kreposti, o državi, o bistvu tragedije, o nesmrtnosti (Metafizika, Nikomahova etika, Politika, Poetika, O duši)) Süpfle – Süpfle, K. F.: Griechische Chrestomathie für die zwei ersten Jahrescurse im griechischen Sprachunterricht. Heidelberg 18476 . Thumser – Thumser, V.: Griechische Chrestomathie zur Pflege der Privatlektüre. Auf Anregung des hohen k. k. Ministeriums für Kultus und Unterricht unter Mitwirkung von E. Schreiber und Dr. Anton Swoboda hrsg. von –. I. Th.: Auswahl aus den Prosaikern. Für die V. und VI. Klasse. Wien–Leip­zig 1910. II. Th.: Auswahl aus den Prosaikern. Für die VII. und VIII. Klasse. Wien–Leipzig 1911. III. Th.: Auswahl aus den Dichtern. Für VI.–VIII. Klas­se. Wien–Leipzig 1912. (I. Ezop, Klavdij Ajlijan, Ksenofont, Flavij Arijan, Plutarh; II. Tukidid, Pavzanias, Polibij, Lizias, Izokrat, Ajshin, Platon, Aristotel, Teofrast, Lukijan; III. Babrij, Heziod, homerske himne, Tirtaj, Teognis, Kleobulina, Semonid, Even, Solon, Terpander, Anakreont, Anacreontea, Skolia, Bakhilid, Pindar, Evripid, Ajshil) Wagner – Wagner, J.: Realien des griechischen Altertums für den Schulgebrauch. Wien 1894. Wohlrab – Wohlrab, M.: Platonis dialogi secundum Thrasylli tetralogias disposi­ ti. Post Carolum Fridericum Hermannum recognovit –. Vol. I–VI. Lip­siae 1896-1904. Wotke – Wotke, K.: Demosthenes. Ausgewählte Reden. Für den Schulgebrauch hrsg. von –. Wien–Leipzig 19206 . 4. SLOVARJI a) ŠOLSKI SLOVARJI Autenrieth – Autenrieth, G.; Benseler, G. E.: Griechisch-deutsches und deutsch­griechisches Schulwörterbuch. Leipzig 18827. (7. izdaja Benselerjevega gr.­nem. in nem.-gr. šolskega slovarja) Benseler – Benseler, G. E.: Griechisch-deutsches und deutsch-griechisches Schul­wörterbuch. 7. Aufl. von Georg Autenrieth. Leipzig, B. G. Teubner 18827 , 18868, 189610 . Gemoll – Gemoll, W.: Griechisch-deutsches Schul- und Handwörterbuch. Wien– Leipzig 1908, 19232 . Menge – Menge, H.: Griechisch-deutsches Schulwörterbuch. Berlin 1903. Schenkl – Schenkl, K.: Griechisch-deutsches Schulwörterbuch. Wien 1859–189710 . Schenkl – Schenkl, K.: Griechisch-deutsches und deutsch-griechisches Schulwörter­buch. Von G. E. Benseler und –. 2 Bde. Leipzig 1873, 19096 . b) PRIROČNI SLOVARJI Autenrieth – Autenrieth, G.: Wörterbuch zu den Homerischen Gedichten. Für den Schüler bearbeitet von –. Leipzig 1873–18978. (abecedni in stvarni komentar k Iliadi in Odiseji, dopolnjen z etimologijami in slikovnim materialom) Gemoll – Gemoll, W.: Schulwörterbuch zu Xenophons Anabasis, Hellenika und Memorabilien. Leipzig 1901, Leipzig–Wien 1920. Harder – Harder, C.: Schulwörterbuch zu Homers Ilias und Odyssee. Leipzig 1900, 19102. (abesedni slovar z uvodom o metriki, prozodiji in obliko­slovju Homerjevega jezika) Scheindler – Scheindler, A.: Wörterverzeichnis zu Homeri Iliadis I–IV (A–D). Nach der Reihenfolge in Verse geordnet. Prag–Wien 1888–1919/207 . Tkač – Tkač, I.: Wörterbuch zu Herodots Perserkriegen. Nach den Schulausga­ben von Hintner, Holder, Scheindler, Sitzler. (V.–IX. Buch nahezu voll­ständig.). Verfasst von –. Wien 1888–19104 . Priloga 3 ČLANKI S PODROČJA KLASIČNE FILOLOGIJE, OBJAVLJE­NI V LETIH 1849–1918 V IZVESTJIH GIMNAZIJ, KI SO JIH OBISKOVALI SLOVENSKI DIJAKI Adami (1885) – Adami, R(iccardo): I tropi e le figure nelle orazioni di Demostene. Programma del ginnasio comunale superiore di Trieste 1885, 3–53. Adami (1894) – Adami, R(iccardo): La milizia Romana secondo Tacito. Pro­gramma del ginnasio comunale superiore di Trieste 1894, 3–63. Ahn (1877) – Ahn, C.: Kleon. Versuch einer Ehrenrettung. Jahresbericht des k. k. akademischen Obergymnasiums zu Laibach 1877, 3–26. anon. (1891) – anon.: Ueber die Schrift des Censorinus betitelt: »De die natali liber.« Jahresbericht über das k. k. Gymnasiums in Triest 1891, 3–19. anon. (1892) – anon.: Appunti critici al testo delle »Trachinie«. Programma del ginnasio comunale superiore di Trieste 1892, 3–60. Arnejc (1909) – Arneitz, J(ohann): De origine et vi vocis »tamen«. Jahresbe­richt des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg 1909, 23–26. Arnejc (1909) – Arneitz, J(ohann): Indogermanski aorist s posebnim ozirom na grščino. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg 1911, 13– 20. Artel (1878) – Artel, A(nton): Ueber den propädeutischen Wert des classischen Sprachunterrichtes in philosophisch-ästhetischer Beziehung. Programm des k. k. Staats-Realgymnasiums in Krainburg 1878, 3–15. Artel (1883/84) – Artel, A(nton): Die drei Vertreter der Satire bei den Römern. (Eine Parallele.). Jahresschrift des k. k. Staats-Gymnasiums in Villach 1883/ 84, 3–25. Baar (1880) – Baar, A(dolfus): Miscellanea critica. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums (Gorica) 1880, 3–15 (ad Euripidis Hecubam (3–8); ad Euripidis Helenam (8–15)). Baar (1883) – Baar, A(dolfus): Lucians Dialog «Der Pseudosophist« erklärt und beurtheilt von. Prof. A. Baar. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums (Gorica) 1883, 3–22. Baar (1887) – Baar, A(dolfus): Sprichwörter und Sentenzen aus den griechischen Idyllendichtern. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums (Gorica) 1887, 3–41. Babsch (1886) – Babsch, F.: Über Caesar’s Commentarien zum Bürgerkrieg. Jah­resbericht der k. k. Ober-Realschule (Goriza) 1886, 3–49. Babuder (1865) – Babuder, G(iacomo): D’ alcuni Istriani cultori delle lettere clasiche dal millequattrocento in poi, ed in particolare della traduzione dell’ Ilia-de di Andrea Divo Giustopolitano. Atti dell’ i. r. ginnasio superiore di Capo­distria 1865, 3–56. Babuder (1875) – Babuder, G(iacomo): Le Georgiche di Virgilio considerate nei loro pregi d’argomento e di forma con un cenno critico sopra alcuni traduttori italiani delle medesime. Atti dell’ i. r. ginnasio superiore di Capodistria 1875, 3–48. Babuder (1876) – Babuder, G(iacomo): Brevi cenni sulla questione del Latino nei Ginnasî. Programma dell’ i. r. ginnasio superiore di Capodistria. Anno scolastico 1875–76. Capodistria 1876, 41–70. Babuder (1878) – Babuder, G(iacomo): La donna spartana. Programma dell’ i. r. ginnasio superiore di Capodistria 1878, 3–49. Babuder (1887) – Babuder, G(iacomo): Riflessioni morali e politiche di tre grandi storici ed nomini di stato, Tucidide, Cornelio Tacito e Nicolo Macchiavelli. Pro­gramma dell’ i. r. ginnasio superiore di Capodistria 1887, 3–40. Babuder (1896/97) – Babuder, G.: L’eroicomica e generi affini di poesia giocoso­satirica. Programma dell’ i. r. ginnasio superiore di Capodistria. Parte I. 1896, 3–67; Parte II. 3–85. Berger (1875) – Berger, A(lbert) von: Wie verhält sich des Sallusts’ Werk »De Catilinae coniuratione« zu den Catilin. Reden des Cicero, oder: Was veranlasste den Salust seinen »Catilina« zu schreiben? Programm des k. k. Staats-Gym­nasiums in Cilli 1875, 3–27. Biehl (1858) – Biehl, W(ilhelm): De eadem re Aristotelis doctrina. Fest-Pro­gramm des k. k. Gymnasiums in Marburg, zur Erinnerung an die hunderjahrige Jubelfeier dieser Lehranstalt 1858, 66–78. Binder (1880) – Binder, J(osef) J(ulius): Die Bergwerke in römischen Staats­hausshalte. Jahresbericht der Staats-Ober-Realschule in Laibach 1880, 1– 24; 1881, 1–35. Binder (1894/95) – Binder, J(osef) J(ulius): Laurion. Die attischen Bergwerke im Alterthum. Laibach im Juli 1895. Jahresbericht der k. k. Staats-Oberre­alschule in Laibach 1894/95, 1–54 in 4 tabele. Brauner (1910/11) – Brauner, A(dolf): De usu Vergili cum familiaribus eorum­que vi ad eius facultatem poeticam excolendam quae a veteribus prodita sint. Jahresbericht des Kaiser-Franz-Josef-Gymnasiums zu Pettau 1910/11, 3– 24. Brežnik (1883) – Brežnik, F(ranc): Erziehung und Unterricht bei den Griechen. Rudolfswert, im Juni 1883. Programm des k. k. Ober-Gymnasiums in Rudolfswert 1882/ 83, 3–48. Brežnik (1884) – Brežnik, F(ranc): Erziehung und Unterricht bei den Römern zur Zeit der Könige und des Freistaates. Rudolfswert, im Juni 1884. Programm des k. k. Ober-Gymnasiums in Rudolfswert 1883/84, 3–32. Brežnik (1879/80) – Brežnik, F(ranc): O Sokratovi metodi s posebnim ozirom na Platonovega Menona in o pojmu. V Novomestu meseca julija 1880. Pro­gramm des k. k. Obergymnasiums in Rudolfswert 1879/80, 1–13. Buswald (1854) – Buswald, D(ominicus): Über das formell Bildende des Sprach­unterrichtes. Programm des Staatsgymnasiums in Marburg 1854, 3–14. Costantini (1889) – Costantini, G(uido): Dello stile di Cesare studiato nei com­mentari della guerra gallica. Programma del ginnasio comunale superiore di Trieste 1889, 3–41. Costantini (1893) – Costantini, G(uido): Per qual valico alpino scese Annibale in Italia? Programma del ginnasio comunale superiore di Trieste 1893, 3–53. Cristolfini (1888) – Cristolfini, C(esare): Sopra un passo controverso nell’ »Anti­ gone« di Sofocle. Programma del ginnasio comunale superiore di Trieste 1888, 1–52. Culot (1872) – Culot, J(osef): Intorno la congettura Niebuhriana di vasti poemi epici popolari nell’ antica Roma. Jahresbericht des k. k. Ober-Gymnasiums in Görz 1872, 3–30. Černic (1880) – Zernitz, A(ntonio): I Menemmi di Plauto e la imitazioni che ne fecero il Trissino ed il Firenzuola. Programma dell’ i. r. ginnasio superiore di Capodistria 1880, 1–38. Debevec (1912/14) – Debevec, J(osip): Grška drama. Jahresbericht des k. k. I. Staatsgymnasiums zu Laibach 1912/1913, 3–46 + 4 slike; 1913/14, 3– 41 + 1 priloga. Dokler (1909/10) – Dokler, A(nton): Komentar k Ciceronovim govorom proti Katilini. Jahresbericht des k. k. Kaiser-Franz-Joseph-Gymnasiums in Krain­burg 1909/10, 3–28. Dolar (1908/09) – Dolar, A(nton): O metodiki latinščine v prvem razredu. Jah­resbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Cilli 1908/09, 3–16. Izvestje B. Fiegl (1870) – Fiegl, J(osef): M. Tullius Cicero quatenus ad Asianum dicendi genus accesserit demonstravit. Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums (Go­rica) 1870, 13–20. Fiegl (1890) – Fiegl, M(ichael): Des Gratius Faliscus »Cynegetica«, seine Vor­gänger und seine Nachfolger. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums (Gorica) 1890, 3–39. Filipský (1885/86) – Filipský, A(nton): Das stehende Beiwort in Volksepos. Jah­resschrift des k. k. Staats-Gymnasiums in Villach 1885/86, 3–22. Findeis (1908) – Findeis, R(ichard): Über das Alter und die Entstehung der indogermanischen Farbennamen. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Triest 1908, 3–27. Fischna (1867) – Fischna, A(nton): Sophokles’ religiöse und sittliche Gedanken. Programm des k. k. Gymnasiums zu Cilli 1867, 3–21. Fischna (1873) – Fischna, A(nton): Bemerkungen zum Streite für und wider Realgymnasien. Jahresbericht des steierm. landschaftlichen Realgymnasi­ums zu Pettau 1873, 3–25. Flor (1855/56) – Flor, K(arlmann): Die klassische Lectüre vom Standpunkte der christlichen Anschauung. Programm des k. k. Gymnasiums zu Klagenfurt 1855/56, 3–86. Flor (1859/60) – Flor, K(arlmann): Zur Geschichte der Pelasger. Programm des k. k. Gymnasiums zu Klagenfurt 1859 in 1860. (izvod nedosegljiv) Fon (1905/06) – Fon, J(anez): Latinsko-slovenska frazeologija k IV. knjigi Ce­zarjevih komentarjev de bello Gallico za naše četrtošolce. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Cilli 1905/06, 1–29. Izvestje B. Fon (1906/07) – Fon, J(anez): Latinsko-slovenska frazeologija k VI. knjigi Ce­zarjevih komentarjev de bello Gallico za naše četrtošolce. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Cilli 1906/07, 1–30. Izvestje B. Franz (1879/80) – Franz, F(riedrich): Mythologische Studien. Jahresschrift des k. k. Staats-Gymnasiums in Villach 1879/80, 7–67. Galzigna (1899/1900) – Galzigna, G. A.: Fino a che punto i commediografi del rinascimento abbiano imitato Plauto e Terenzio. Programma dell’ i. r. ginna­sio superiore di Capodistria. Parte I. 1899, 3–30: Parte II. 1900, 3–40. Gehlen (1861) – Gehlen, O(tto): Einiges aus Sallust’s de bello Jugurthino. Pro­gramm des kais. königl. Gymnasiums in Marburg 1861, 3–15. Gnad (1869) – Gnad, E(rnst): Demosthenes als Staatsmann. Programm des k. k. Gymnasiums in Triest 1869, 1–18. Gnidovec (1906/07) – Gnidovec, J(anez): Pouk o latinski tretji sklanji v prvem in drugem razredu. II. izvestje knezoškofijske privatne gimnazije v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano 1906/1907, 3–12. Granello (1907) – Granello, L(uigi): Il culto di Dioniso nelle Bacche di Euripi­de. Annuario del ginnasio comunale superiore di Trieste 1907, 3–15. Gratzy (1885) – Gratzy, O(scar): Der Sensualismus des Philosophen Protagoras und dessen Darstellung bei Plato. Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums zu Laibach 1885, 1–48. Graziussi (1909) – Graziussi, M(arino): L’ elaborazione artistica della materia Omerica nelle tragedie di Sofocle. Annuario del ginnasio comunale superio­re di Trieste 1909, 3–43. Gubo (1884) – Gubo, A(ndreas): Odovacar und die Kirche. Programm des k. k. Staats-Gymnasiums in Cilli 1884, 3–18. Gučer (1864) – Gutscher, J(ohann): Ist Platon der Verfasser des Dialoges Mene­ xenos? Programm des k. k. Gymnasiums in Marburg 1864, 3–54. Hauptvogel (1906/07) – Hauptvogel, F(riedrich): Der Prager Codex XIV A 14. Ein Beitrag zur Textkritik der lateinischen Uebersetzung der archaiologia des Josephus. Von –. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Cilli 1906/ 1907, 17–23. Izvestje A. Hauptvogel (1905/07) – Hauptvogel, F(riedrich): Die dialektischen Eigentüm­lichkeiten der Inschriften von Thera. Von –. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Cilli 1905/1906, 3–31; 1906/1907, 3–16. Hauser (1882/83) – Hauser, C(hristian): C. Iulii Caesaris commentariorum de bello Gallico et de bello civili textus, qui vocatur, cum praeceptis grammaticis ab eodem scriptore in libris de analogia traditis comparatio. Jahresschrift des k. k. Staats-Gymnasiums in Villach 1882/83, 3–21. Heigl (1885/86) – Heigl, G(ustav): Die Quellen des Plinius im XI. Buche seiner Naturgeschichte. Von –. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Mar-burg 1885, 1–45; 1886, 1–56. Heinrich (1866) – Heinrich, A(nton): Ueber die sogenannte Einwanderung der Claudier. Jahresbericht des kais. königl. Obergymnasiums zu Laibach 1866, 3–9. Heinrich (1879/80) – Heinrich, A(lfred): Verwertung des siebenten pseudo-pla­tonischen Briefes als Quelle für Platons sicilische Reise. Programm des k. k. Staats-Gymnasiums in Cilli 1879/80, 3–17. Heinrich (1882) – Heinrich, A(lfred): Quatenus Carminum Buranorum aucto­res veterum Romanorum poetas imitati sint. Celeiae, non. Jun. 1882. Pro­gramm des k. k. Staats-Gymnasiums in Cilli 1882, 3–19. Hendrych (1882) – Hendrych, J(ustus): Die aus der lateinischen Wurzel «fac« entstanden französischen Wörter. Etymologische Abhandlung. Jahresbericht der k. k. Ober-Realschule (Goriza) 1882, 3–83. Heoman (1876/77) – Heoman, J(osef): Die formale Technik der homerischen Reden. Jahresschrift des k. k. Staats-Real- & Ober-Gymnasiums in Villach 1876/77, 3–64. Hintner (1891/92) – Hintner, F(lorian): Der Pflichtenstreit der Agamemnonskin­der in Sophokles Elektra und seine Lösung. Jahresbericht des k. k. Obergym­nasiums zu Laibach 1891, 1–34; 1891/92, 1–18. Hirsch (1869) – Hirsch, C(arl): Beziehungen Alexanders des Grossen zu den griechi­schen Staaten. Cilli im Juni 1869. Programm des k. k. Gymnasiums zu Cilli 1869, 3–35. Hirsch (1909/10) – Hirsch, F(riedrich) E.: Theatergeschichtliche Studien. Von –. Fünfter Jahresbericht des k. k. Staatsgymnasiums in Gotschee 1909/ 10, 1–40. Hluščik (1856) – Hluščik, A(nton): Ueber die Veranlassung, den Plan und Zu­sammenhang der horazischen Ode: Justum et tenacem propositi virum Lib. III. c. 3. Cilli im Juli 1856. Programm des k. k. Gymnasiums Cilli 1857, 3–8. Hofmann (1873) – Hofmann, G(eorg): Ueber eine von Plutarch in seiner Schrift: De facie quae in orbe lunae appareat erwähnte Sonnenfinsterniß. Programm des k. k. Gymnasiums in Triest 1873, 1–19. Hofmann (1875) – Hofmann, G(eorg): Ueber eine Sonnen- und eine Mondfin­sterniß, welche von Plutarch im Leben Dio’s erwähnt werden. Programm des k. k. Gymnasiums in Triest 1875, 39–61. Hofmann (1879) – Hofmann, G.: Ueber die bei den griechischen und römischen Schriftstellern erwähnten Auf- und Untergänge der Sterne. Programm des k. k. Gymnasiums in Triest 1879, 3–43. Hofmann (1884) – Hofmann, G.: Sämmtliche bei den griechischen und lateini­schen Schriftstellern des Alterthums erwähnte Sonnen- und Mondfinsternisse. Jahresbericht über das k. k. Gymnasium in Triest 1884, 3–62. Hofmann (1889) – Hofmann, G.: Die in einem Fragmente des Dichters Pindar erwähnte Sonnenfinsternis. Jahresbericht über das k. k. Gymnasium in Tri­est 1889, 43–49. Holzer (1887) – Holzer, J(osef): Kurze Betrachtungen über die Hauptcharaktere und die wichtigsten Nebegestalten der erhaltenen Tragödien des Sophokles vom ethischen und ästhetischen Standpunkte. Jahresbericht über das k. k. Gym­nasium in Triest 1887, 3–25. Holzinger (1859) – Holzinger, K(arl): Exegetische Kleinigkeiten. Programm des k. k. Ober-Gymnasiums in Görz 1859, 3–27. Hopfgartner (1913/14) – Hopfgartner, A(lbin): Eine Reise durch den Pelo­ponnes. Jahresbericht des k. k. Staats-Obergymnasiums zu Klagenfurt 1913/14, 3–24. Hrovat (1856) – Hrovat, L(adislav): Zur Hektor’s Charakteristik. Neustadtl im Juli 1856. Jahresbericht des k. k. Gymnasiums zu Neustadtl 1856, 3–20. Hrovat (1858) – Hrovat, L(adislav): Ueber das aoristische Perfect in Folgensätzen nach einem Tempus hist. im Hauptsatze. Neustadtl, im Mai 1858. Programm des k. k. Gymnasiums zu Neustadtl 1858, 3–14. Hrovat (1862) – Hrovat, L(adislav): Slovenski genitiv. V Novomestu meseca junija, 1862. Programm des kaiserl. königl. Gymnasiums zu Neustadtl 1862, 3–16. Hrovat (1863) – Hrovat, L(adislav): Časoslovje latinskega jezika. V Novomestu meseca junija 1863. Programm des kaiserl. königl. Gymnasiums in Novo­mesto (Neustadtl) 1863, 10–14. Hrovat (1865a) – Hrovat, L(adislav): Hieronim, čegav je? Programm des kais. königl. Gymnasiums zu Neustadtl (Novomesto) 1865, 3–8. Hrovat (1865b) – Hrovat, L(adislav): Pogojni stavki latinski. Programm des kais. königl. Gymnasiums zu Neustadtl (Novomesto) 1865, 9–14. Hrovat (1869) – Hrovat, L(adislav): Vvod v Sokratovo Apologijo. V Novomestu, junija meseca 1869. Programm des kais. kön. Obergymnasiums zu Ru­dolfswert (Novomesto) 1869, 3–15. Hubad (1876) – Hubad, F(ranc): Der erste Alkibiades. Ein Versuch in der plato­nischen Frage. Jahresbericht des steiermärkisch-landschaftlichen Real-Untergymnasiums zu Pettau 1876, 3–36. Jedlička (1914/15) – Jedlička, K(arl): De emendationibus a Dobreo ad Lysiae orationem duodecimam, quae inscribitur Kata; v Eratostqenou~, propositis. C. Jedlička. Jahresbericht des k. k. Staatsgymnasiums in Cilli 1914/15, 1– 16. Izvestje A. Jenko (1894/96) – Jenko, J(osip): Konstantin Veliki kot kristjan. Izvestje c. kr. II. državne gimnazije v Ljubljani 1894/95 in 1895/96, 3–42. Jenko (1898/99) – Jenko, J(osip): Konstantin Veliki kot vojak. Izvestje c. kr. II. državne gimnazije v Ljubljani 1898/99, 3–30. Jerovšek (1901/02) – Jerovšek, A(nton): Die römischen Katakomben. Jahres­bericht des k. k. Staats-Oberrealschule in Marburg 1901/02, 1–50. Jerovšek (1902/03) – Jerovšek, A(nton): Die antike heidnische Sklaverei und das Christentum. Jahresbericht des k. k. Staats-Oberrealschule in Marburg 1902/03, 1–30. Jeršinovič (1903/04) – Jeršinovič, A(nton): Komentar h Gollingovi izdaji Kor­nelija in Kurcija za tretji gimnazijski razred. Jahresbericht des k. k. Kaiser Franz Joseph-Staatsgymnasiums in Krainburg 1903/04, 54–72. Južnič (1910/11) – Južnič, R(udolf): Tavriška Ifigenija pri Evripidu in pri Goe­theju. Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums in Rudolfswert 1910/11, 3–27. Kermavner (1870) – Kermavner, V(alentin): Odiseje IX. spev. Programm des k. k. Gymnasiums zu Cilli 1870, 19–33. Kermavner (1871) – Kermavner, V(alentin): Odiseje I. spev. Programm des k. k. Gymnasiums zu Cilli 1871, 17–28. Klemenčič (1863) – Klemenčič, R(afael): Welchen historichen Wert hat die livi­anische Erzählung von der Vertreibung der Gallier aus Rom und der Wegnahme des Lösegeldes durch den Dictator M. Furius Camillus 365. a. u. c.? Novome­sto im Juni 1863. Programm des kaiserl. königl. Gymnasiums in Novo­mesto (Neustadtl) 1863, 3–9. Knapp (1870) – Knapp, B(enedikt): Emendationsversuch zu Tacitus’ Annalen XVI. 26. Von –. Jahresbericht des kais. königl. Obergymnasiums zu Lai­bach 1870, 14–20. Konvalina (1866) – Konvalina, L(eopold): Die Prophetie in Platons Phaedrus und Isokrates Rede gegen Sophisten. Programm des kaiserl. königl. Gymna­siums in Marburg 1866, 3–28. Koprivšek (1886/87) – Koprivšek, L(eopold): Die Gegner des Hellenismus in Rom bis zur Zeit Cicero. Jahresbericht des k. k. Ober-Gymnasiums in Ru­dolfswert 1886/87, 3–19. Koprivšek (1890/91) – Koprivšek, L(eopold): Latinsko-slovenska frazeologija k I. knjigi Caesarjevih kommentarjev de bello gallico za naše četrtošolce. Jahres­bericht des k. k. Ober-Gymnasiums in Rudolfswert 1890/91, 3–36. Koritnik (1907/08) – Koritnik, A(nton): Slovarček k I. spevu Iliade. III. Izves­tje knezoškofijske privatne gimnazije v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano 1907/1908, 3–18. Koritnik (1908/09) – Koritnik, A(nton): Slovarček k II. in III. spevu Iliade. IV. izvestje knezoškofijske privatne gimnazije v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano 1908/1909, 3–21. Koritnik (1909/10) – Koritnik, A(nton): Slovarček k IV., VI., XVI. in XVIII. spevu Iliade. V. izvestje knezoškofijske privatne gimnazije v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano 1909/1910, 3–25. Koritnik (1912/13) – Koritnik, A(nton): Slovarček k XXII. in XXIV. spevu Ili­ade. VIII. izvestje knezoškofijske privatne gimnazije v zavodu sv. Stanisla­va v Št. Vidu nad Ljubljano 1912/1913, 3–16. Korun (1894/95) – Korun, V(alentin): Quaestiones de epistula Sapphus ad Phaonem. Carniopoli, Junio mense 1895. Jahresbericht des k. k. Staats­gymnasiums in Krainburg 1894/95, 3–39. Kreipner (1885/86) – Kreipner, K(arl): Präparation zu Platons jApologiva Swkrav tou~. Cilli, im April 1886. Programm des k. k. Staats-Gymnasiums in Cilli 1885/86, 1–23. Kröll (1870) – Kröll, C(hristian): De Tulliae M. Tulii Ciceronis filiae vita ac moribus. Programm des k. k. Gymnasiums zu Cilli 1870, 3–18. Kröll (1871) – Kröll, C(hristian): De M. Tullii Ciceronis proconsulatu in Cilicia gesto. Programm des steierm. landschaftl. Real-Untergymnasiums zu Pettau 1871, 3–18. Kummerer (1869/70) – Kummerer, R(upert): Über den Gebrauch des Plurals für den Singular bei Sophokles und Euripides. Programm des k. k. Gymnasi­ums zu Klagenfurt 1869, 1–23; 1870, 1–21. Kummerer (1872) – Kummerer, R(upert): Ueber das Schuldbewusstsein des sophocleischen Oedipus auf Kolonos. Jahresbericht des steierm. landscahft­lichen Realgymnasiums zu Pettau 1872, 3–24. Kunstek (1871/72) – Kunstek, L(uka): F. W. Schneidewins und Ad. Schöll’s Standpunkte in der Frage über die Motive und den Plan der sophokleischen Tragödien. Rudolfswert, am Schlusse des Schuljahres 1872. Programm des kais. königl. Real- und Obergymnasiums zu Rudolfswert 1871/72, 10–21. Lang (1862) – Lang, A(dolph): Homer und die Gabe des Dionysos. Programm des k. k. Gymnasiums in Marburg 1862, 3–35. Lesar (1863) – Lesar, A(nton): Slovenska slovnica v spregledih. Jahresbericht der k. k. selbstständiger Unterrealschule in Laibach 1863, 1–33. Lettich (1908) – Lettich, F(abio): Cenni sulla filosofia di Socrate. Annuario del ginnasio comunale superiore di Trieste 1908, 3–34. Lettich (1911) – Lettich, F(abio): Dalla sensazione al pensiero nella filosofia di Plotino. Annuario del ginnasio comunale superiore di Trieste 1911, 3– 28. Luber (1876) – Luber, A.: Die Ionische Phyle der Gelev onte~. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums (Gorica) 1876, 3–9. Maček (1908/09) – Maček, A(lois): De Senecae epistularum codice Graeciensi. Scripsit –. Jahresbericht des k. k. Staatsgymnasiums in Cilli 1908/1909, 1–16. Mager (1890) – Mager, A.: Andromaque dans la littérature française. Jahresbe­richt des k. k. Staats-Oberrealschule in Marburg 1890, 16–35 (Abhand­lungen zum XX. Jahresberichte des k. k. Staats-Oberrealschule in Mar-burg). Mähr (1877) – Mähr, F.: Können die klassischen Sprachen vor den neueren als Mittel des Jungendunterrichtes bestehen? Programm des k. k. Gymnasiums in Triest 1877, 1–43. Maionica (1881) – Maionica, H.: Aquileja zur Römerzeit (mit einer Tafel). Jah­resbericht des k. k. Staats-Gymnasiums (Gorica) 1881, 1–31 + zemljevid Akvileje. Maionica (1885) – Maionica, H(einrich): Epigraphisches aus Aquileja. Jahres­bericht des k. k. Staats-Gymnasiums (Gorica) 1885, 1–31. Mair (1892) – Mair, G(eorg): Res Raeticae. a) Die Brenner, Pryenn und Herodots Purhv nh. b) Die Wohnsitze der Genauni. Jahresschrift des k. k. Staats-Gym­nasiums in Villach 1892, 3–38. Mair (1893) – Mair, G(eorg): Jenseits der Rhipäen. Die Fahrten des Pytheas in der Ostsee. Jahresschrift des k. k. Staats-Gymnasiums in Villach 1893, 3–20 + karta. Mair (1894) – Mair, G(eorg): Jenseits der Rhipäen. B. Ultima Thule. Jahresschrift des k. k. Staats-Gymnasiums in Villach 1894, 3–32. Mair (1906) – Mair, G(eorg): Pytheas von Massilien und die mathematische Geo­graphie. Von –. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg 1904, 3–34 in tabela; 1906, 3–96 in tabela. Mair (1909) – Mair, G(eorg): Pytheas’ Tanais und die Insel des Kronos in Plu­tarchs Schrift »Das Gesicht im Monde«. Jahresbericht des k. k. Staats-Gym­nasiums in Marburg, 1909, 3–22. Marn (1894) – Marn, J.: Über den Gebrauch der Präpositionen bei M. Junius Jus­tinus. Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums zu Laibach 1894, 1–30. Mattei (1881) – Mattei, P(ietro): La terza filippica di Demostene. Programma del ginnasio comunale superiore di Trieste 1881, 3–70. Mayr (1883) – Mayr, A(nton): Stimmt der Cato und Atticus des Cornelius Nepos in Sprache und Stil mit den demselben Schriftsteller zugeschriebenen Vitae über­ein oder nicht? Programm des k. k. Staats-Gymnasiums in Cilli 1883, 5–22. Mayr (1889) – Mayr, L(udwig): Die Tradition über die Heimatstätten der lykurgi­schen Verfassung. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg, 1889, 3–31. Mayr (1904) – Mayr, A(ugust): Antiphons Rede gegen die Stifmutter. Programm des k. k. Staats-Gymnasiums zu Klagenfurt 1904, 3–18. Mayrhofer (1877/78) – Mayrhofer, J.: Ueber den griechischen Tragiker Agathon. Jahresschrift des k. k. Staats-Real- & Ober-Gymnasiums in Villach 1877/ 78, 3–24. Medved (1900) – Medved, A(nton): De philosophia stoica eiusque relatione ad christianismum. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg 1900, 3–19. Medved (1912/13) – Medved, A(nton): Das Edikt von Mailand und seine Bedeu­tung. (Zum 1600jährigen Jubiläum desselben.) Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg 1912/13, 3–20. Meingast (1870/71) – Meingast, A(dalbert): Bemerkungen über den Gebrauch des Ablativus absolutus. Rudolfswerth, Juni 1871. Programm des k. k. Real­und Obergymnasiums zu Rudolfswerth 1870/71, 1–24. Meingast (1879/80) – Meingast, A(dalbert): Ueber das Wesen des griechischen Accentes und seine Bezeichnung. I. Teil. Programm des k. k. Staats-Gymnasi­ums zu Klagenfurt 1879, 3–25; II. Theil 1880, 3–36. Meingast (1889) – Meingast, A(dalbert): Lateinische Stilübungen. Programm des k. k. Staats-Gymnasiums zu Klagenfurt 1889, 7–18. Menzel (1855) – Menzel, W. J.: Quomodo effici possit, ut linguis, quas vocant mortuas, latinae et graecae vita sanguisque redeat. Programm und Jahresbe­richt über das k. k. akadem. Gymnasium in Görz 1855, 13–30. Menzel (1856) – Menzel, W. J.: Vorzüge der neugriechischen vor der Erasmischen Aussprache. Erwiderung auf die Kritik des Herrn. Drs. F. Miklosich in dem drit­ten und vierten Hefte des Jahrganges 1855 der Zeitschrift für die österreichischen Gymnasien, Miscellen. S. 273–277. Programm und Jahresbericht des k. k. Ober-Gymnasium in Görz 1856, 45–68. Mišic (1911) – Mischitz, F.: K Vezuvovemu izbruhu l. 79 po Kr. Jahresbericht des k. k. Kaiser-Franz-Joseph-Gymnasiums in Krainburg 1911, 7–16. Morpurgo (1883) – Morpurgo, A(lessandro): Arbogaste e l’impero Romano dal 379–394. Programma del ginnasio comunale superiore di Trieste 1883, 1–34 + zemljevid. Murr (1893) – Murr, Jos(ef): Die bescheibenden Epitheta der Pflanzen bei den römischen Dichtern. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg 1893, 3–43. Murr (1894) – Murr, Jos(ef): Die bescheribenden Epitheta der Blumen bei den griechischen und römischen Dichtern. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymna­siums in Marburg 1894, 3–30. Nagele (1889) – Nagele, A(nton): Der Traum in der epischen Dichtung. Jahres­bericht des k. k. Staats-Oberrealschule in Marburg 1889, 34–48. Neubauer (1880) – Neubauer, E(ngelbert): Ueber die Anwendung der grafh; paranov mwn bei den Athenern zur Abschaffung von Gesetzen. Programm des k. k. Staats- Gymnasiums in Marburg 1880, 3–11. Nitsche (1877) – Nitsche, A(dolf): Untersuchung über die Echtheit der Doloneia. Programm des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg 1877, 3–32. Nussbaumer (1884) – Nussbaumer, K(onrad): Darstellung des gegenseitigen Verhältnisses der platonischen Haupttugenden und Begründung desselben durch Platons Psychologie und Physiologie. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasi­ums (Gorica) 1884, 3–21. Ogorek (1875/76) – Ogorek, J(ožef): Horat. Carm. I, 28. ad dialogi similitudi­nem revocari non posse demonstratur. Programm des k. k. Real- und Ober­gymnasiums in Rudolfswert 1875/76, 6–28. Ogorek (1876/77) – Ogorek, J(ožef): De Socrate marito patreque familias. Ru­dolfswert, Idibus Juliis 1877. Programm des k. k. Real- und Obergymna­siums in Rudolfswert 1876/77, 1–29. Ogorek (1877/79) – Ogorek, J(ožef): Wann hat Cicero die beiden ersten Catili­narischen Reden gehalten? Jos. Ogorek. Programm des k. k. Real- und Ober­gymnasiums in Rudolfswert 1877/78, 32–48; 1878/79, 1–23. Orešek (1852) – Orešek, J(anez): Von dem Accente griechischen Sprache im Zu­sammenhange der Rede. Joh. Oreschek. Programm des k. k. Ober- und Unter-Gymnasiums in Cilli 1852, 3–10. Osana (1931/32) – Osana, J(osip): O vzgojnem pomenu klasičnega študija. Iz­vestje državne klasične gimnazije v Ljubljani 1931/32, 9–15. Osti (1911) – Osti, C(elso): De mytho in Platonis Gorgia. Annuario dell’ imp. reg. Ginnasio Superiore di Capodistria 1911, 3–12. Ozvald (1908) – Ozvald, K(arel): Psychologische Untersuchungen über den logi­sch-formalen Bildungswert des altklassischen Spracunterrichtes. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums (Gorica) 1908, 3–22. Pajk (1871) – Pajk, J(anko): Primer iz latinsko-slovenskega slovarja, ki se izdelu­je. Programm des kais. kön. Gymnasiums in Marburg 1871, 24–26. Pečar (1903) – Petschar, M(ichael): Empirismus, Sprachgefühl und Grammatik in altklassischen Unterricht. Programm des k. k. Staats-Gymnasiums zu Kla­genfurt 1903, 3–34. Perušek (1898) – Perušek, R.: Die Aberkios-Inschrift. Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums zu Laibach 1898, 1–35. Petris (1883/85) – Petris, S(tefano): Cenni storici sulle Absirtidi fino ad Augu­sto. Programma dell’ i. r. ginnasio superiore di Capodistria 1883, 3–35; 1885, 3–53. Petruzzi (1851) – Petruzzi, P(eter): Ideen zu einer Abhandlung über das Epos. Programm des kaiserl. königl. akademischen Gymnasiums zu Laibach 1851, 3–15. Petschenig (1872) – Petschenig, M(ichael): Zur Kritik der Horazscholiasten. Programm des k. k. Gymnasiums zu Klagenfurt 1872, 3–34. Pichler (1900/01) – Pichler, F(ranz): Beiträge zu einer Quellenuntersuchung der Sophokles-Scholien. XXXII. Jahresbericht des Kaiser Franz Josef-Gym­nasiums in Pettau 1900/01, 1–15. Pipenbacher (1911/12) – Pipenbacher, J(osip): Slovarček h Qu. Horati Flacci carmina selecta (po Huemerjevi izdaji). Priredil dr. Josip Pipenbacher. Izves­tje c. kr. II. državne gimnazije v Ljubljani 1911/12, 1–67. Pirker (1873) – Pirker, H(einrich): Die Amazonensage. Letnik c. kr. realne gimnazije v Kranji 1873, 3–14. Pitacco (1907) – Pitacco, G(eorg): De mulierum Romanarum cultu atque erudi­tione. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Görz 1907, 1–49. Pleteršnik (1865) – Pleteršnik, M(aks): Die Vergleiche im Homer und in den serbischen Volksliedern. Programm des k. k. Gymnasiums zu Cilli 1865, 3–10. Ploner (1874) – Ploner, J(ohann) P(aul): Vergils Darstellung der Unterwelt und der Bewohner derselben. Programm des k. k. Staats-Gymnasiums in Cil­li 1874, 3–17. Pölzl (1897) – Pölzl, G(eorg): Die Beweise der Unsterblichkeit der Seele in Platons Phädon, kritisch beleuchtet von Georg Pölzl. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg 1897, 3–31. Polanec (1872/73) – Polanec, I(van): Obsežek Demostenovega govora Megalo­poljskega z odlomkom prevoda za poskus. Kratek opis dotičnih zgodeb in okolišin. Programm des kais. königl. Real- und Obergymnasiums zu Rudolfswert 1872/ 73, 3–9. Prodinger (1907/08) – Prodinger, K(arl): Das Tribunat des C. Gracchus. Jah­resbericht des k. k. Staatsgymnasiums zu Gotschee 1907/08, 1–14. Purgaj (1874) – Purgaj, J(akob): Die Reihenfolge der olyntischen Reden des De­mosthenes. Programm des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg 1874, 3– 25. Rappold (1873) – Rappold, J(akob): Das Reflexivpronomen bei Aischylos, Sophokles und Euripides. Programm des k. k. Gymnasiums zu Klagenfurt 1873, 1–58. Rappold (1876/78) – Rappold, J(akob): Die Gleichnisse bei Aischylos, Sopho­kles und Euripides. I. Theil. Programm des k. k. Staats-Gymnasiums zu Klagenfurt 1874, 3–44; II. Theil 1877, 3–36; III. Theil 1878, 3–49. Rechfeld (1850) – Rechfeld, P(hilipp) J(acob): Welches ist die Kraft des griechischen Aoristes? Jahresbericht des k. k. Gymnasiums zu Laibach 1850, 1–11. Reicchel (1855) – Reicchel, K(arl): Ueber den Chor des Sophokleischen Philoktet. Laibach, im Februar 1855. Programm und Jahresbericht des k. k. akade­mischen Gymnasiums zu Laibach 1855, 3–10. Riedl (1873) – Riedl, R(obert) C(hristian): Horazen’s Welt- und Lebensan­schauung auf Grund der in seinen Dichtungen enthaltenen Aussprache. Pro­gramm des k. k. Gymnasiums in Triest 1873, 29–74. Riedl (1874) – Riedl, R(obert) C(hristian): Ist der dem Tacitus gemachte Vor­wurf Parteilichkeit begründet? Apophorische Betrachtungen über die ersten sechs Bücher von Tacitus’ Annalen. Programm des k. k. Gymnasiums in Triest 1874, 1–75. Riedl (1907/08) – Riedl, F(ranz): Der Sophist Prodikus und die Wanderung seines »Herakles am Scheidewege« durch die römische und deutsche Literatur. Jahresbericht des k. k. I. Staatsgymnasiums zu Laibach 1907/1908, 3–46. Rihl (1884/85) – Rihl, F.: Das Urtheil des Horaz über Lucilius. Jahresschrift des k. k. Staats-Gymnasiums in Villach 1884/85, 3–18. Roch (1882) – Roch, Fr.: Die Tendenz des platonischen Menexenos. Jahresbe­richt des k. k. Staats-Gymnasiums (Gorica) 1882, 3–31. Rutar (1893/94) – Rutar, S(imon): Argivska ravnica. Izvestje c. kr. II. državne gimnazije v Ljubljani 1893/94, 3–14. Rutar (1897/98) – Rutar, S(imon): Solin in njegove razvaline. Izvestje c. kr. II. državne gimnazije v Ljubljani 1897/98, 3–17. Sabbadini (1902/03) – Sabbadini, S(alvatore): Epoca del Gorgia di Platone. Programma del Ginnasio Comunale Superiore in Trieste 1902/03, 3– 91. Sabbadini (1913/14) – Sabbadini, S(alvatore): De Socratica philosophia a Ci­cerone in Laelio adhibita dissertatio. Annuario del primo ginnasio superiore comunale di Trieste 1913/14, 3–32. Schaller (1865) – Schaller, J(osef) R(om.): Die Bedeutung des ager publicus in der römischen Geschichte vor der Zeit der Gracchen. Programm des kaiserl. königl. Gymnasiums in Marburg 1865, 3–36. Scharnagl (1894/95) – Scharnagl, J(oannes): De Arnobii maioris latinitate part. I. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Görz 1894, 3–45. De Arno­bii maioris latinitate part. II. B. De syntaxi. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Görz 1895, 3–40. Schedle (1869) – Schedle, F(ranz): Einleitung zu Platon’s Phaidros. Jahresbe­richt des k. k. Ober-Gymnasiums in Görz 1869, 3–31. Schön (1894) – Schön, G(eorg): Die römischen Inschriften in Cilli. Cilli, im Juli 1894. Programm des k. k. Staats-Gymnasiums in Cilli 1893/94, 1–14. Schön (1894/95) – Schön, G(eorg): Die Elogien des Augustusforum und der liber de viris illustribus urbis Romae. Cilli, im Juni 1895. Programm des k. k. Staatsgymnasiums in Cilli 1894/95, 1–46. Schüller (1897) – Schüller, K(arl): G. Fr. Ungers Hypothese über das Feldherrn­buch des Cornelius Nepos. (Eine Nachlese nach den Entgegnungen von B. Lupus und J. Rosenhauer.) Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums (Gorica) 1897, 3–38. Sevnik (1913) – Seunig, V(inzenz): Das jonische Kleinasien. I. Teil: Ephesus. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Triest 1913, 3–40. Sevnik (1914) – Seunig, V(inzenz): Olympia und Delphi. Mit Berücksichtigung der Beschreibung des Pausanias. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Triest 1914, 3–40. Seyss (1872/73) – Seyss, M(ax) E(mil): Ueber die poetische Composition der Eumeniden von Aischylos. Jahresschrift des k. k. Staats-Realgymnasiums zu Villach 1872/73, 1–42. Siess (1871) – Siess, Al(ois): Die dramatische Kunst des Sophokles nachgewiesen am »König Oedipus« und im Verhältnis zu Aischyloss und Euripides beleuchtet. Programm des kais. kön. Gymnasiums in Marburg 1871, 3–20. Simon (1891/92) – Simon, J(akob): Auf Griechenlands Boden. Eine Reiseerin­nerung, niedegelegt für die Gymnasialjugend. Programm des k. k. Staats-Gym­nasiums in Cilli 1891/92, 3–25. Simon (1892/93a) – Simon, J(akob): De comparationibus quae in Catulli car-minibus leguntur, agit dr. J. Simon. Programm des k. k. Staats-Gymnasiums in Cilli 1892/93, 1–27. Simon (1892/93b) – Simon, J(akob): Von Delphi nach Chaironeia. Eine Reise­erinnerung der Gymnasialjugend gewidmet. Programm des k. k. Staats-Gym­nasiums in Cilli 1892/93, 29–36. Simsig (1876) – Simsig, F(ederico): Il metro docmiano considerato in sč stesso e nelle tragedie di Sofocle. Programma dell’ i. r. ginnasio superiore di Capo­distria 1876, 3–40. Simšič (1912) – Simzig, E(ugenio): Quid Cicero de aetatis suae imitatoribus Alexandrinorum poëtarum censuerit. Annuario dell’ imp. reg. Ginnasio Su­periore di Capodistria 1912, 3–39. Skrbinšek (1907/08) – Skrbinšek, J.: Stilisierung der Reden Ciceros für Ligarius und den König Deiotarus. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Villach 1907/08, 3–26. Sovre (1930/31) – Sovre, A(nton): Ljuba mladina. Izvestje državne klasične gimnazije v Ljubljani 1930/31, 6–13. Sparmann (1874/75) – Sparmann, F(ranz): P. Hofmanus Peerlkampius qua ratione emendaverit satiras Horatianas, nonnulis ostenditur exemplis a Francis­co Sparmanno, linguarum antiquarum subdoctore. Programm des k. k. Real­und Ober-Gymnasiums in Rudolfswert 1874/75, 1–17. Stanger (1884/85) – Stanger, G(ustav): Die Platonische Anamnesis. Programm des k. k. Ober- Gymnasiums in Rudolfswert 1884/85, 3–35. Steger (1858) – Steger, J(osef): Platonis de beatitudine doctrina. Fest-Programm des k. k. Gymnasiums in Marburg, zur Erinnerung an die »hunderjahri­ge Jubelfeier dieser Lehranstalt« 1858, 53–65. Stettner (1893) – Stettner, E(duard): Theodor Bartolds Athetesen im Hippolytos des Euripides. Jahresbericht über das k. k. Gymnasium in Triest 1893, 3–26. Stettner (1894) – Stettner, E(duard): De L. Iunio Moderato Columella Vergilii imitatore. Jahresbericht über das k. k. Gymnasiums in Triest 1894, 3–34. Stockmair (1900) – Stockmair, A(lois): Ist die Schrift »Agesilaos« ein Werk Xe­nophons? Jahresbericht des k. k. Staatsgymnasiums in Görz 1900, 3–38. Stolz (1874) – Stolz, Friedrich: Die zusammengesetzten Nomina in den Homeri­schen und Hesiodischen Gedichten. Programm des k. k. Staats-Gymnasiums zu Klagenfurt 1874, 1–62. Streinz (1896) – Streinz, F(rancisus): De Necyia Homerica. Programm des k. k. Staats-Gymnasiums zu Klagenfurt 1896, 3–21. Szombathely (1888) – Szombathely, G(ioachino): Dante e Ovidio. Program-ma del ginnasio comunale superiore di Trieste 1888, 133–206. Šantel (1892) – Šantel, A(nton): Allgemeines und Specielles zur Methodik des Gymnasialunterrichtes. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums (Gori­ca) 1892, 3–46. Šolar (1858) – Šolar, J(anez): Tempora und Modi im Slowenischen mit Rücksicht auf das Deutsche und die klassischen Sprachen. Programm des k. k. Ober­gymnasiums in Görz 1858, 14–37. Šolar (1868) – Šolar, J(anez): Besedoslovje, kako se je začelo in kak napredek je do sedaj stvorilo. V Ljubljani, 2. julija 1868. Jahresbericht des kais. königl. Obergymnasiums zu Laibach 1868, 17–27. Šolar (1869) – Šolar, J(anez): O besednih pomenih. Jahresbericht des kais. königl. Obergymnasiums zu Laibach 1868, 8–13. Šolar (1896) – Šolar, J(anez): O besednih pomenih. Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums zu Laibach 1896, 9–13. Šorn (1889) – Šorn, J(osip): Der Sprachgebrauch des Eutropius. Jahresbericht des k. k. akademischen Gymnasiums zu Laibach 1889, 1–30. Šorn (1890) – Šorn, J(osip): Die Sprache des Satirikers Persius. Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums zu Laibach 1890, 1–33. Šorn (1893/94) – Šorn, J(osip): Ueber den Gebrauch der Präpositionen bei M. Junianus Justinus. Jahresbericht des k. k. Staats-Obergymnasiums zu Lai­bach 1893/94, 1–30. Šorn (1900/01) – Šorn, J(osip): Einige Bemerkungen zum »Liber memorialis« des L. Ampelius. Von –. Jahresbericht des k. k. ersten Staatsgymnasiums zu Laibach 1900/01, 3–16. Šorn (1901/02) – Šorn, J(osip): Weitere Beiträge zur Syntax des M. Junianus. Von –. Jahresbericht des k. k. I. Staatsgymnasiums zu Laibach 1901/02, 3–13. Šorn (1908/09) – Šorn, J(osip): Bemerkungen zum Texte des M. Iunianus Iustinus. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums zu Laibach 1908/ 09, 1–13. Šorn (1910) – Šorn, J(osip): Zur Textkritik des M. Iunianus Iustinus. Jahresbe­richt des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg 1910, 3–6. Šorn (1911/12) – Šorn, J(osip): Weitere Beiträge zur Textkritik des M. Iunianus Iustinus. Von † Josef Schorn. K. k. Staats-Gymnasiums in Marburg, Jah­resbericht 1911/12, 6–17. Šuman (1863) – Šuman, J(osip): Obsežek, delitev in vodilne misli Demostenovega govora olintskega drugega s odlomkom poskušenega prevoda. Programm des k. k. Gymnasiums in Marburg 1863, 3–14. Šuman (1872) – Šuman, J(osip): Etymologische Tafeln nach Curtius und Mik­losich, zusammengestellt von –. Programm des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg 1872, 33–54 z dodatkom (tabela): Tabellarische Uebersicht der re­gelmässigen Tempusbildung in Griechischen. (Abdruck einiger Schülerarbei­ten vom I. Semester der IV. Classe, als Beitrag zur Methodik des griechi­schen Sprachunterrichtes mitgetheilt von prof. Šuman). Šuman (1886) – Šuman, J(osip): Bemerkungen zu einigen Stellen der Platoni­schen Apologie des Sokrates. Jahresbericht des k. k. Ober-Gymnasiums zu Laibach 1886, 20–26. Šuman (1887) – Šuman, J(osip): Weitere Bemerkungen zu einzelnen Stellen der Platonischen Apologie des Sokrates. Jahresbericht des k. k. Ober-Gymnasi­ums zu Laibach 1887, 6–19. Teutsch (1881/82) – Teutsch, J(ohann): Der absolute Genetiv bei Homer. Pro­gramm des k. k. Ober-Gymnasiums in Rudolfswert 1881/82, 3–13. Tomasin (1895) – Tomasin, P(etrus): Die römischen Statthalter in der Stadt Triest und im Küstenlande. Jahresbericht über das k. k. Gymnasium in Triest 1895, 3–28. Tominšek (1900/01) – Tominšek, J(osip): Humanizem gimnazij v stari in novi luči. Jahresbericht des k. k. Kaiser Franz Josef-Staatsgymnasiums in Krain­burg 1900/01, 3–23. Tominšek (1901/02) – Tominšek, J(osip): De compositione P. Terenti Phormio­nis. Jahresbericht des k. k. Kaiser Franz Josef-Staatsgymnasiums in Krain­burg 1901/02, 3–24. Tominšek (1908/09) – Tominšek, J(osip): Aforizmi o klasičnem pouku. Jah­resbericht des k. k. I. Staatsgymnasiums zu Laibach 1908/09, 15–35. Tertnik (1898) – Tertnik, I(van): »Briarej v Prešernu.« Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg 1898, 3–6. Vatovac (1908) – Vatovaz, G.: Del sofista Ippia eleo. Annuario dell’ imp. reg. Ginnasio Superiore di Capodistria 1908, 3–38. Verstovšek (1905) – Verstovšek, K(arel): Simonidovi jambi »peri; gunaikw`n«. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg 1905, 3–35. Vettach (1877) – Vettach, G(iuseppe): Brevi cenni sulla pronunzia delle conso­nanti latine t, d; c, k, q, g; p, b. Programma dell’ i. r. ginnasio superiore di Capodistria 1877, 3–55. Vettach (1895/1902) – Vettach, G(iuseppe): Briciole orazione. Programma del ginnasio comunale superiore di Trieste 1895, 3–50 (1. del); 1898, 3– 67 (2. del); 1902, 3–65 (3. del). Voglar (1913/14) – Voglar, F.: Die Helenasage in der griechischen Dichtung. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg 1913/14, 3–42. Voregger (1872) – Voregger, F(ranz): Philipp II. König von Makedonien, wird Herr der Griechen. Programm des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg 1872, 3–32. Wang (1883) – Wang, J(akob): De Servii ad Verg. Ecl. X.1. et Georg. lib. IV.1. annotatis disputavit J. Wang. Programm des k. k. Staats-Gymnasiums zu Klagenfurt 1883, 3–14. Weichselmann (1858) – Weichselmann, A(dolf): Beiträge zur Erklärung des Horaz. (Carm. Lib. I. 1.) Programm und Jahresbericht des kais. königl. Obergymnasiums zu Laibach 1858, 3–10. Weichselmann (1864) – Weichselmann, A.: Balde und Sarbievski. II. Ueber­sicht der metrischen Formen in den Oden und Epoden des Horaz, Sarbievski und Balde. Jahresbericht des kaiserl. königl. academischen Gymnasiums zu Laibach 1864, 1–14. Wenger (1902/03) – Wenger, L(eopold): Die Erzählung in der Rede des Hype­reides gegen Athenogenes. Jahresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Cil­li 1902/1903, 1–27. Wiesthaler (1896/97) – Wiesthaler, F(ran): Odlomek latinsko-slovenskega slo­varja (na pokaz). Izvestje c. kr. II. državne gimnazije v Ljubljani 1896/97, III–VI + 1–38. Winkler (1888/89) – Winkler, K(arl): Lockes Erkenntnistheorie verglichen mit der des Aristoteles. Jahresschrift des k. k. Staats-Gymnasiums in Villach 1888/ 89, 3–27. Žakelj (1884) – Žakelj, M(iroslav): Homerische Euphemismen für »Tod« und »Sterben«. Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums zu Laibach 1884, 3–59. Železinger (1885/86) – Železinger, F(ranc): Quaeritur, Taciti Germaniae qui codex aut qui codices optimi sint. Poetovione, idibus Iuniis 1886. Siebzehn­ter Jahresbericht des steierm. Landes-Obergymnasiums zu Pettau 1885/ 86, 3–22. Železinger (1886/87) – Železinger, F(ranc): Die Notwendigkeit der Sprachstu­dien zur Förderung der formalen und intellectuellen Geistesbildung im allgemei­nen und eine kurze Andeutung des besondern Bildungswertes des Unterrichts in den classischen Sprachen. Pettau, im Juni 1887. Achtzehnter Jahresbericht des steierm. Landes-Untergymnasiums zu Pettau 1886/87, 3–32. Železinger (1888/89) – Železinger, F(ranc): Zur Methodik der Caesarlectüre in der Quarta. Pettau, im Juni 1889. Zwanzigster Jahresbericht des steierm. Landes-Untergymnasiums zu Pettau 1888/89, 3–35. Žolgar (1866) – Žolgar, M(ihael): De M. Tullio Cicerone proconsule in Cilicia. Celeiae Non. Jun. 1866. Programm des k. k. Gymnasiums zu Cilli 1866, 3–13. Žolgar (1869) – Žolgar, M(ihael): Pogled na atiško zgovornost. V Kranji, 22. maja 1869. Programm des k. k. Staats-Untergymnasiums zu Krainburg 1869, 3–15. VIRI IN LITERATURA A. KRATICE Č – Čas Čit – Čitalnica. Podučilni listi za slovenski narod Dem – Demokracija. Socijalistična revija DS – Dom in svet DV – Domače vaje G(J)PD – Glasnik Profesorskog društva. Od 1930: Glasnik Jugoslovenskog profesorskog društva GSM – Glasnik Slovenske matice J – Jutro Jsla – Jugoslavija K.-U.-Min.-Erl. – Erlaß des Ministeriums für Kultus und Unterricht Kres – Kres. Leposloven in znanstven list LehrL – Lehrproben und Lehrgänge LL – Ljubljanski list LMS – Letopis Matice slovenske LSZg – Laibacher Schulzeitung LZ – Ljubljanski zvon Mentor – Mentor. List za srednješolsko dijaštvo MiD – Misel in delo MSch – Mittelschule M.-V.-Bl. – Verordnungsblatt des Ministeriums für Cultus und Unterricht N – Novice gospodarske, obertnijske in narodske NJfP – Neue Jahrbücher für Pädagogik NV – Nastavni vjesnik. List za srednje škole ODZK – Obravnave deželnega zbora kranjskega P – Popotnik Paed – Paedagogium PSBL – Primorski slovenski biografski leksikon PL – Pedagoški letopis. Od 1921: Pedagoški zbornik PZ – Pedagoški zbornik (gl. Pedagoški letopis) R.-G.-Bl. – Regierungs-Gesetzblatt RDHV – Razprave Znanstvenega društva za humanistične vede S – Slovenec SMl – Socialna misel SB – Slovenska bčela SBL – Slovenski biografski leksikon SG – Slovenski glasnik. List za literaturo in umetnost (prvotno: Glasnik slo­venski) Sn – Slovan SN – Slovenski narod SodP – Sodobna pedagogika Sokr – Sokrates ŠKr – Šolska kronika. Zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje UčL – Učiteljski list UL – Uradni list UT – Učiteljski tovariš (tovarš) WZ – Wiener Zeitung Z – Zvon ZfGW – Zeitschrift für das Gymnasialwesen ZföG – Zeitschrift für die österreichischen Gymnasien ZMS – Zbornik Matice slovenske Zora – Zora. Glasilo slovenskega katoliškega dijaštva ZZŠP – Zbornik za zgodovino šolstva in prosvete (gl. Šolska kronika) B. ARHIVSKO GRADIVO ARS – Arhiv Republike Slovenije NALj – Nadškofijski arhiv Ljubljana NUK – Narodna in univerzitetna knjižnica (Ms - Rokopisni oddelek) UALj – Univerzitetni arhiv Ljubljana C. LITERATURA A. B. (1908) – A. B.: Glavna skupština »Društva slovenskih profesorjev«. NV 16 (1908), 453–455. ALTENBURG (1905) – Altenburg, O.: Die Lateinübungen der Prima im An­schluß an die Lektüre. I. Proben nach Horaz Od. l. I–III. LehrL 1905, 82, 1– 18; 83, 129–150. ALTENBURG (1907) – Altenburg, O.: Die Lateinübungen der Prima im An­schluß an die Lektüre. II. Aus der Praxis der Übungsstunde. LehrL 1907, 14– 31. ALY (1908) – Aly, F.: Zur Reform des österreichischen Gymnasiums. NJfP 11 (1908), 521–535. ANON. (1922) – anon.: Šolska reforma in nižje srednje šolstvo. P 43 (1922), 113–118. ANON. (1936/37) – anon.: Učni načrt in neobvezni predmeti. G(J)PD 17 (1937), 134–141. ARENS (1974) – Arens, H.: Sprachwissenschaft. Der Gang ihrer Entwicklung von der Antike bis zur Gegenwart. Band 1: Von der Antike bis zum Ausgang des 19. Jahrhunderts. Band 2: Das 20. Jahrhundert. Frankfurt am Main 1974. ARNEJC (1910) – Arnejc, I.: Doneski k zgodovini grške elegije. NV 18 (1910), 336–355, 417–437. AUTENRIETH (1862) – Autenrieth, G.: Carl Friedrich von Nägelsbach’s Gym­nasialpädagogik. Erlangen 1862. BABIĆ (1935/36) – Babić, V.: Iz metodike latinskog jezika. G(J)PD 16 (1935/ 36), 591–597. BAČIĆ (1918/19) – Bačić, J.: Otvorena riječ k reformi srednjih škola. NV 27 (1918/19), 475–479. BAČIĆ (1919) – Bačić, J.: Neki pogledi i misli uoči reforme srednje škole. NV 28 (1919), 21–31. BAJUK (1938/39) – Bajuk, H.: Latinščino v srednjo šolo. G(J)PD 19 (1938/ 39), 190–192. BALKOVEC (1992) – Balkovec, B.: Prva slovenska vlada 1918–1921. Ljublja­na 1992. BARTH (1925) – Barth, P.: Die Geschichte der Erziehung in soziologischer und geistesgeschichtlicher Beleuchtung. Leipzig 19255, 6. BASKAR (1988) – Baskar, B.: Latinščina in njeno izganjanje na Slovenskem. KRT, Ljubljana 1988. BAUER (1891) – Bauer, A.: Die Bedeutung des neuen Werkes des Aristoteles für die Mittelsschule. Msch 5 (1891), 256–274. BAUMEISTER (1897) – Baumeister, A.: Die Einrichtung und Verwaltung des höheren Schulwesens in den Kulturländern von Europa und in Nordamerika. München 1897. BEER (1866) – Beer, A.; Hochegger, F.: Die Fortschritte des Schulwesens in den Culturstaaten Europa’s. I. Oesterreich. ZföG 17 (1866), 49–78. BERANIČ (1912) – Beranič, D.: Katulova pesem LXVI. NV 20 (1912), 17–33, 93–101, 161–173. BERGANT (1958) – Bergant, M.: Poizkusi reforme šolstva pri Slovencih 1919– 1929 od prevrata do uvedbe diktature. Ljubljana 1958. BERICHT (1873) – Bericht über österreichisches Unterrichtswesen. I. Theil. Ge­schichte, Organisation und Statistik des österreichischen Unterrichtswe­sens von Dr. Adolf Ficker (mit statistischen Tabellen von Gustav Schim­mer). Wien, 1873. II. Theil. Wien 1873. BERNIK (1964) – Bernik, F.: Slovenska Matica 1864–1964. Zbornik razprav in člankov uredil France Bernik. Ljubljana 1964. BEZJAK (1921) – Bezjak, J.: O humanistični izobrazbi. PZ 19 (1921), 38–74. BIPPART (1858) – Bippart, G.: Das Verhältnis der classischen Studien zum ge­sammten Gymnasialunterricht. Ein Beitrag zur Besprechung der vorgeschlagenen Vermehrung des lateinischen Unterrichtes. ZföG 9 (1858), 240–254. BLANKERTZ (1982) – Blankertz, H.: Die Geschichte der Pädagogik. Von der Aufklärung bis zur Gegenwart. Wetzlar 1982. BOJC (1937/38) – Bojc, E.: Pedagoški problem sodobne srednje šole. G(J)PD 18 (1937/38), 1–8, 104–114. BOLLE (1903) – Bolle, (?): Der bildende Wert der lateinischen Lektüre. LehrL 1903, 75, 1–9. BONITZ (1850) – Bonitz, H.: Das Verhältniss zwischen den Gymnasien und Realshulen, nach dem preussischen und dem österreichischen Organisationsent­wurfe. ZföG 1 (1850), 1–23. BONITZ (1854) – Bonitz, H.: Revidirte Ordnung der lateinischen Schulen und der Gymnasien im Königreiche Bayern. ZföG 5 (1854), 349–395. BONITZ (1855a) – Bonitz, H.: Die kaiserliche Sanction der gegenwärtigen Gymnasialeinrichtungen. ZföG 6 (1855), 93–137. BONITZ (1855b) – Bonitz, H.: Über die Änderungen des Gymnasial-Lehrplanes für das Lateinische und die philosophische Propädeutik auf Grundlage der a. h. Bestimmungen vom 6. Dec. 1854. ZföG 6 (1855), 337–369. BONITZ (1855c) – Bonitz, H.: Die Verordnung des h. Ministeriums für Cultus und Unterricht vom 10. September 1855. ZföG 6 (1855), 777–797. BONITZ (1857) – Bonitz, H.: Anhang zur vergehenden Abhandlung. ZföG 8 (1857), 857–866. BONITZ (1858a) – Bonitz, H. (et al.): Bemerkungen der Redaktion zu den vom h. Unterrichtsministerium veröffentlichten Vorschlägen zur Änderung des Gym-nasial-Lehrplanes. ZföG 9 (1858), 97–120. BONITZ (1858b) – Bonitz, H. (et al.); Gernerth, A.; Grailich, J.: Bemerkungen zu dem voranstehenden Aufsatze. ZföG 9 (1858), 161–168. BONITZ (1861) – Bonitz, H.: Der Čupr’sche Antrag auf Revision des dermaligen Unterrichtswesens unserer Mittelschulen. ZföG 12 (1861), 669–707. BOSANAC (1924) – Bosanac, S.: Srednješkolska nastava u Čehoslovačkoj repu­blici. NV 32 (1924), 148–151. BRADAČ (1926/27) – Bradač, F.: Zavesa starogrškega gledališča v klasični dobi. Č 21 (1926/27), 82–93. BREZNIK (1938) – Breznik, J.: Nekaj statistike in pripomb k razvoju naše srednje šole. MiD 4 (1938), 219–228. BREŽNIK (1881) – Brežnik, F.: Odgoja pri starodavnih Gerkih. P 2 (1881), 1– 4, 17–19, 33–35, 65–67, 97–98. BREŽNIK (1887–1889) – Brežnik, F.: Marka Fabija Kvintilijana govorniški pouk. Iz latinščine prevedel Fran Brežnik. P 7 (1887), 246–250, 263–266, 274–276, 295–298, 311–313, 328–332, 343–347, 361–365, 384–386; P 8 (1888), 5–8, 21–24, 37–40, 54–58, 69–72, 83–85, 100–102, 116–118, 132– 135, 150–153, 165–168, 181–184, 197–200, 216–218, 231–234, 249–250, 260–263, 277–280, 292–295, 302–305, 319–321, 332–335, 353–356, 367– 370; P 9 (1889), 4–7, 20–24, 42–45, 56–60, 74–78, 92–95, 107–109, 147– 153, 178–182. BREŽNIK (1889) – Brežnik, F.: Marka Fabija Kvintilijana govorniški pouk. Maribor [samozal.] 1889. BREŽNIK (1889a) – Brežnik, F.: Vzgoja in zgovornost pri Rimljanih. P 10 (1889), 193–196, 209–211. BREŽNIK (1889b) – Brežnik, F.: Kvintilijan in socijalne razmere v njegovi dobi. P 10 (1889), 224–227. BREŽNIK (1889c) – Brežnik, F.: Kvintilijanov načrt vzgoje in pouka. P 10 (1889), 256–258. BREŽNIK (1889č) – Brežnik, F.: Govorništvo pri Rimljanih. P 10 (1889), 290– 294. BREŽNIK (1889d) – Brežnik, F.: Kvintilijanovi nazori o vzgoji značaja. P 10 (1889), 325–327, 343–345. BREŽNIK (1889e) – Brežnik, F.: Smoter Kvintilijanove vzgoje in pouka ter nje­gove jezikovne zasluge. P 10 (1889), 357–359. BRUMEN (1939) – Brumen, V.: O naši meščanski šoli. PZ 35 (1939), 85–96. BULHART (1919) – Bulhart, V.: Zur Läuterung der altklassischen Schullektüre. ZföG 68 (1917/18), 105–108. BURSIAN (1883) – Bursian, C.: Geschichte der classischen Philologie in Deutsch­land von den Anfängen bis zur Gegenwart. Von Conrad Bursian. München und Leipzig 1883. CAUER (1903) – Cauer, P.: Grammatica militans. Erfahrungen und Wünsche im Gebiete der lateinischen und griechischen Unterrichtes. Berlin 19032 . CIPERLE (1974) – Ciperle, J.: Reforma Gratiana Marxa in gimnazije na Slo­venskem. V: Ob 200-letnici splošne šolske naredbe. Razstava v Sloven­skem šolskem muzeju v Ljubljani. Pod pokroviteljstvom dr. Avguština Laha, podpredsednika Izvršnega sveta SR Slovenije. Ljubljana 1974. CIPERLE (1979) – Ciperle, J.: Gimnazije na Slovenskem v letu 1848 ter njihov razvoj do leta 1918. Katalog ob razstavi v Slovenskem šolskem muzeju. Ljubljana 1979. CIPERLE (1981) – Ciperle, J.: Klasični jeziki in učne ustanove pri Slovencih do leta 1918. (Izšlo ob razstavi Učbenikov za pouk klasičnih jezikov pri Slovencih v Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani). Ljubljana 1981. CIPERLE (1984) – Ciperle, J.: Učbeniki za klasične jezike pri Slovencih. ŽA 34 (1984), 317–323. CIPERLE (1994) – Ciperle, J.: Maturitetni (zrelostni) izpiti in spričevala v zgo­dovinskem razvoju. ŠKr 3 (1994), 106–111. CIPERLE (2001) – Ciperle, J.: Podoba velikega učilišča ljubljanskega. Licej v Ljubljani 1800–1848. Ljubljana 2001. CVIRN (1997) – Cvirn, J.: Trdnjavski trikotnik. Maribor 1997. ČUPR (1850) – Čupr, F.: Ueber den Unterricht in der Mutter– und Landessprache an österreichischen Gymnasien. ZföG 1 (1850), 885–901. DASSENBACHER (1868) – Dassenbacher, J. E.: Schematismus der Mittelschu­len der im Reichsrate vertretenen Länder und der Militärgränze. Znaim 1868. DASSENBACHER (1882) – Dassenbacher, J. E.: Schematismus der österreichi­schen Mittelschulen und der Fachschulen gleichen Ranges. Wien 1882. DEBEVEC (1917) – Debevec, J.: Homerjeva Iliada. DS 30 (1917), 182–183. DEBEVEC (1919) – Debevec, J.: Bodočnost naše srednje šole. Č 13 (1919), 139– 148. DEBEVEC (1920) – Debevec, J.: Fr. Bradač-Jos. Osana. Grška slovnica. (oce­na) Č 14 (1920), 265–268. DEBEVEC (1921) – Debevec, J.: Kratka zgodovina »Društva slovenskih profesor­jev v Ljubljani« od ustanovitve do danes. G(J)PD 1 (1921), 360–364. DEBEVEC (1926/27) – Debevec, J.: † Gimnazijski ravnatelj v p. Fran Wiestha­ler. Č 21 (1926/27), 178–180. DEBEVEC (1928/29) – Debevec, J.: A. Sovre, Lanx satura. (ocena) Č 23 (1928/29), 139–140. DEBEVEC (1930) – Debevec, J.: Zgodovinski razvoj »Društva slovenskih profesorjev«. G(J)PD 10 (1930), 511–516. DETTWEILER (1889) – Dettweiler, P.: Untersuchungen über den didaktischen Wert Ciceronianischer Schriften. I. Die Rede pro Roscio Amerino. Halle a. S. 1889. DETTWEILER (1895) – Dettweiler, P.: Didaktik und Methodik der einzelnen Lehrfächer. Lateinisch. III, 1–268. Griechisch. IV, 1–93. V: Baumeister, A.: Handbuch der Erziehungs- und Unterrichtslehre für höhere Schulen. Bd. 3. München 1895. DOLAR (1925) – Dolar, S.: Reforma srednje šole. PZ 22 (1925), 70–106. DOLENC (1996) – Dolenc, E.: Kulturni boj. Slovenska kulturna politika v Kralje­ vini SHS 1918–1929. Ljubljana 1996. DOLENEC (1909) – Dolenec, I.: Sokrat in Aristofan. Č 3 (1909), 189–203. DOLENEC (1919) – Dolenec, I.: K reformi srednje šole. Č 13 (1919), 190–210. DOLENEC (1924/25) – Dolenec, I.: Srednješolska reforma. Č 18/19 (1924/ 25), 168–181. DRTINA (1932) – Drtina, F.: Ideali vzgoje. Napisal prof. Fr. Drtina. Poslove­nil dr. Drag. Lončar. Druga izdaja. Ljubljana 1932. ECKSTEIN (1887) – Eckstein, F. A.: Lateinischer und griechischer Unterricht. Leipzig 1887. EĆIMOVIĆ (1914) – Ećimović, P.: Neki principi moderne pedagogije i njihova primjera na obuku latinskog jezika u prva dva gimnazijska razreda. NV 22 (1914), 321–339, 401–417. EIBL (1895) – Eibl, J.: Zur Frage der Privatlectüre. ZföG 46 (1895), 821–824. ENGELBRECHT (1986) – Engelbrecht, H.: Geschichte des österreichischen Bil­dungswesens. Erziehung und Unterricht auf dem Boden Österreichs. Band 4: Von 1848 bis zum Ende der Monarchie. Wien 1986. ENTWURF (1849) – Entwurf der Organisation der Gymnasien und Realschulen in Oesterreich. Vom Ministerium des Cultus und Unterrichts. Wien 1849. ERJAVEC (1924) – Erjavec, F.: Slovensko šolstvo. SMl 3 (1924), 234–240. FICKER (1870) – Ficker, A.: Die Gymnasial-Enquete im Herbste 1870. ZföG 21 (1870), 764–805, 884–896. FLEISCHMANN (1892) – Fleischmann, H.: Zur Reform des Gymnasialwesens. Wien 1892. FLERE (1939/40) – Flere, P.: Razpoloženje za preureditev šolstva v letu 1918. P 61 (1939–1940), 166–168. FRANKFURTER (1897) – Frankfurter, S.: Die Einrichtung und Verwaltung des höheren Schulwesens in den Kulturländern von Europa und in Nordamerika. II. Österreich. V: Handbuch der Erziehungs- und Unterrichtslehre für höhere Schulen, herausgegeben von Dr. A. Baumeister. Erster Band, 2. Abteilung, 239–309. GABRIČ (1991) – Gabrič, A.: Šolstvo na Slovenskem v letih 1945–1951. ZZŠP 24 (1991), 67–91. GABRIČ (1999) – Gabrič, A.: Slovenske gimnazije po letu 1918. ŠKr 8/2 (1999), 258–278. GABRŠEK (1882) – Gabršek, F.: Zlate misli starodavnih narodov o vzgoji. P 3 (1882) 9–11 (IV. Grki.), 62–65 (V. Rimljani.). GANTAR (2001) – Gantar, K. (et al.): Razprava o klasični gimnaziji. Nova revija 20 (avgust–september 2001), 33–56. GD (1925) – gd: Zanimljiv nacrt naučne osnove. NV 33 (1925), 170–172. GLASER (1894/98) – Glaser, K.: Zgodovina slovenskega slovstva. Ljubljana 1894 (I), 1895 (II), 1896 (III), 1898 (IV). GLAŽAR (1997) – Glažar, N.: Politika šolstva in problemi slovenske prosvete v obdobju 1918–1921. ŠKr 6 (1997), 44–60. GLONAR (1929) – J.A.G. [= Joža Glonar]: Lanx satura. LZ 49 (1929), 247– 249. GOVEKAR (1995) – Govekar, M.: Srednje šole na Slovenskem pri oblikovanju nacionalne identitete Slovencev v drugi polovici 19. stoletja. SodP 1–2, 1995, 35–42. HAHNE (1910) – Hahne, F.: Nochmals die Erlernung der griechischen Schrift. LehrL 1910, 276–278. HALMA-SCHILLING (1911) – Halma, A.; Schilling, G.: Die Mittelschulen Österreichs. Sammlung der Vorschriften, betreffend die Gymnasien (mit Einscluß der achtklassigen Realgymnasien, Reform-Realgymnasien, Ober-Real-Gymnasien und vierklassigen Realgymnasien, Realschulen und Mädchenlyzeen). Wien und Prag 1911. HEILMANN (1911) – Heilmann, K.: Handbuch der Pädagogik. II. Band. Be­sondere Unterrichtslehre oder Methodik des Unterrichtes. Leipzig 19119 . HEMAN-MOOG (1921) – Heman, F.; Moog, W.: Geschichte der neueren Päda­gogik. Osterwieck/Harz und Leipzig 1921. HERGEL (1888) – Hergel, G.: Curtius’ griechische Grammatik und Schenkls griechisches Elementarbuch. Msch 2 (1888), 163–166. HEYDEN (1887) – Heyden, H.: Fr. Aug. Eckstein Lateinischer und griechischer Unterricht. Mit einem Vorwort von Dr. W. Schrader. Leipzig 1887. HOCHEGGER (1854) – Hochegger, F.: Die Klagen über die mangelhaften Leistungen im Latein an unseren jetzigen Gymnasien. ZföG 5 (1854), 845– 872. HOCHEGGER (1858) – Hochegger, F.: Über die vorgeschlagenen Änderungen im gesetzlich bestehenden Lehrplane betreffs des Unterrichtes im Lateinischen. ZföG 9 (1858), 121–135. HOCHEGGER (1863) – Hochegger, F.: Das System der Bifurcation (Zweithei­lung des mittleren Unterrichtes) in seiner geschichtlichen Entwicklung. ZföG 14 (1863), 537–542. HOLZER (1893) – Holzer, J.: Zur altclassischen Lectüre an unseren Gymnasien. Msch 7 (1893), 180–184. HORN (1907) – Horn, E.: Das höhere Schulwesen der Staaten Europas. Eine Zusammenstellung der Stundenpläne von Ewald Horn. Berlin 19072 . HRALJEC (1938/39) – Hraljec Z., N.: CrarIcrIiKI rpem e) ycrexa ro mIMHa3IjaMa y jyHy IK. 1938/39. mo). (Statistički pregled uspeha po gimnazi­jama u julu šk. 1938/39 god.). G(J)PD 19 (1938/39), 139–145. HRIBERŠEK (2000) – Hriberšek, M.: Wiesthalerjev latinsko-slovenski slovar. Keria II/2 (2000), 243–251. HRIBERŠEK (2004) – Hriberšek, M: Monumentum Wiesthalerianum. Wiestha­lerjev latinsko-slovenski slovar 1894–2005. Keria VI/1 (2004), 73–90. HRIBERŠEK BALKOVEC (1994) – Hriberšek Balkovec, E.: Avstrijska stati­ stika in gimnazije na Slovenskem 1881–1913. ŠKr 3 (1994), 15–22. HÜBL (1888) – Hübl, F.: Normalien-Index für die Österreichischen Mittelschu­len. Brüx 1888. HUMBOLDT (1960) I – Humboldt, Wilhelm von: Werke. I. Schriften zur An­thropologie und Geschichte. Stuttgart 1960. HUMBOLDT (1961) II – Humboldt, Wilhelm von: Werke. II. Schriften zur Altertumskunde und Ästetik. Die Vasken. Stuttgart 1961. HUMBOLDT (1963) III – Humboldt, Wilhelm von: Werke. III. Schriften zur Sprachphilosophie. Stuttgart 1963. HUMBOLDT (1964) IV – Humboldt, Wilhelm von: Werke. IV. Schriften zur Politik und zum Bildungswesen. Stuttgart 1964. I. P. (1925) – P., I.: Srednješkolska reforma u Čehoslovačkoj. NV 33 (1925), 38– 41. ILEŠIČ (1902) – Ilešič, F.: O pouku slovenskega jezika. Njega dosedanje smeri in naloga. Ljubljana 1902. ILEŠIČ (1908a) – Ilešič, F.: O slovenskom srednjem školstvu i učenju slovenskog jezika. NV 16 (1908), 117–125. ILEŠIČ (1908b) – Ilešič, F.: Rezolucije o slovenskem srednjem šolstvu. P 19 (1908), 21–24. ILEŠIČ (1909a) – Ilešič, F.: Vesti »Društva slovenskih profesorjev«. NV 17 (1909), 472–480. ILEŠIČ (1909b) – Ilešič, F.: Iz upravnega odbora »Društva slov. profesorjev«. NV 17 (1909), 800. ILEŠIČ (1910) – Ilešič, F.: Izvestje »Društva slov. profesorjev« o poslovnem letu 1908/9. NV 18 (1910), 473–480. ILEŠIČ (1911) – Ilešič, F.: Izvestje »Društva slovenskih profesorjev« za poslovno leto 1909/10. NV 19 (1911), 566–573. ILEŠIČ (1912) – Ilešič, F.: Tajnikovo poročilo o delovanju »Društva slov. profesorjev« 1910/1911. NV 20 (1912), 481–487. ILEŠIČ (1913) – Ilešič, F.: Tajnikovo poročilo o poslovnem letu 1911./12. na glavni skupščini dne 28. dec. 1912. NV 21 (1913), 476–478, 550–555. ILEŠIČ (1914) – Ilešič, F.: Valentina Vodnika »Grčka čitanka«. NV 22 (1914), 549–552. ILEŠIČ (1917) – Ilešič, F.: Neka opažanja o »neobičnom slučaju«. NV 26 (1917), 57. ILEŠIČ (1919) – Ilešič, F.: Anketa za srednješolsko reformo. NV 28 (1919), 44– 46. ILEŠIČ (1929) – Ilešič, F.: Kongres klasičnih filologa slovenskih zemalja u Polj­skoj. G(J)PD 9 (1929), 620–623. INSTRUCTIONEN (1884) – Instructionen für den Unterricht an den Gymna­sien. Wien 1884. IZVESTJA DSP (1919) – Izvestja Društva slovenskih profesorjev v Ljubljani. V Ljubljani 1919. JAHRBUCH (1864) – Jahrbuch für Gymnasien und Realschulen der deutsch-sla­vischen Provinzen und der Militärgrenze des österreichischen Kaiserstaates. Re­digirt von W. F. Exner und P. Scheiner. Wien 1864. JAHRBUCH (1914) – Jahrbuch der mittleren Unterrichtsanstalten mit deutscher und zum Teile deutscher Unterrichtsscprache in Österreich. Bearbeitet von Gustav Mauler. Wien 1914. J. S. (1922) – J. S.: Humanistična gimnazija. Č 16 (1922), 232–233. JEMERŠIĆ (1910) – Jemeršić, P.: Zašto se uči grčki jezik? NV 18 (1910), 438– 441. JERE (1920) – Jere, F.: Grška vadnica. Sestavil Fran Bradač. Č 14 (1920), 268. (ocena) JERE (1923/24) – Jere, F.: Latinsko-slovenski ročni slovar. Č 18 (1923/24), 162–164. JERNEJČIČ (2001) – Jernejčič, R. A.: Zavod sv. Stanislava: ob stoletnici grad­nje: 1901–2001. Ljubljana 2001. JUST (1858) – Just, L.: Individuelle Ansichten über die vom h. Ministerium des Cultus und Unterrichtes am 10. October 1857 mitgetheilten Propositionen, die Modification des Gymnasial-Lehrplanes betreffend. ZföG 9 (1858), 135–160. KANON (1906) – Kukula, R. C.; Martinak, E.; Schenkl, H.: Der Kanon der altsprachlichen Lektüre am österreichischen Gymnasium. Wien 1906. KANT (1995) – Kant, I.: Odgovor na vprašanje: kaj je razsvetljenstvo? Nova revija 14, št. 156/157, april/maj 1995. (prevedel M. H.) KANT (1997) – Kant, I.: O pedagogiki. Phainomena 6, št. 19/20 (1997), 36– 44. (Prevedel Aleš Košar) KASTELIC (1941) – Kastelic, J.: Sovretovi Stari Grki. DS 53 (1941), 95–100; 142–144, 221–225. KAUMER (1877) – Kaumer, K.: Geschichte der Pädagogik vom Wiederaufblühen klassischer Studien bis auf unsere Zeit. Gütersloh 1877 (I), 1879 (II), 1880 (III). KRÁL (1858) – Král, A.: Über den Entwurf einiger Modificationen des Gymnasial-Lehrplanes, inbesondere die vorgeschlagene Vermehrung der Lehrstunden für lateinische Sprache in den unteren Classen der Gymnasien. ZföG 9 (1858), 168–176. KRANJEC (1944) – Kranjec, S.: Enotna srednja šola ali ne? V: Zbornik zimske pomoči 1944. Ljubljana 1944 (uredili Narte Velikonja, Božidar Zorko, Tine Debeljak, Zorko Simčič), 319–329. KRILE (1911) – Krile, K.: Ima li se ukinuti klasička obuka u srednjim školama? NV 19 (1911), 17–28. KUBIK (1903) – Kubik, J.: Realerklärung und Anschauungsunterricht bei der Lektüre des Vergil. Wien 1903. LANDSTEINER (1873) – Landsteiner, K.: Historischer Rückblick auf die Gym­nasial-Reorganisationspläne in Oesterreich nebst hist. stat. Ausweisen über das Czernowitzer k. k. Gymnasium seit 1850–1872. ZföG 24 (1873), 603–608. (recenzija) LANG (1872) – Lang, A.: Ueber die Lehrziele der österreichischen Gymnasien und Realgymnasien. ZföG 23 (1872), 742–764. LEHRPLAN (1884) – Der Gymnasial-Lehrplan für den Unterricht an den österrei­chischen Gymnasien. Wien 1884. LEHRPLAN (1886) – Der Gymnasial-Lehrplan und die Instructionen für den Unterricht an den österreichischen Gymnasien (nach dem Ministerialerlasse vom 26. Mai 1884, Z. 10.128.). Verhandlungen des Vereines «Inneröster-reichische Mittelschule« in Graz. Wien 1886. LEHRPLAN (1900) – Lehrplan und Instructionen für den Unterricht an den Gymnasien in Österreich. Wien 1900. LINDNER (1888) – Lindner, R.: Bemerkungen zu der Instruction für den Unter­richt in der griechischen Sprache. Msch 2 (1888), 114–135. LJUBIBRATIĆ (1914) – Ljubibratić, V.: Zašto se klasični jezici uče. NV 22 (1914), 18–21. LOKAR (1935) – Lokar, J: Vprašanje srednje šole. MiD 1 (1935), 8–11. LONČAR (1898) – Lončar, D.: Šol nam dajte! Ponatis iz »Slovenskega lista«. Ljubljana 1898. LONČAR (1908) – Lončar, D.: O šolski reformi. Spisal dr. Dragotin Lončar, profesor na mestni realki v Idriji. Ponatisk iz »Učiteljskega tovariša« (48 (1908), št. 5–10). V Ljubljani 1908. LONČAR (1921) – Lončar, D.: Politično življenje Slovencev. (Od 4. januarja 1797 do 6. januarja 1919 leta). Spisal Dragotin Lončar. V Ljubljani 1921. LOOS (1892) – Loos, J.: Der österreichische Gymnasiallehrplan im Lichte der Concentration. Wien 1892. LOTT (1857) – Lott, F. C.: Über die Vorschläge zur Abänderung des gegenwartig gesetzlichen Gymnasial-Lehrplanes. ZföG 8 (1857), 837–857. LOTT (1858) – Lott, F. C.: Vertheidigung. ZföG 9 (1858), 176–180. LOŽAR (1935/36) – Ložar, R.: Prevodi iz Horacija in naš poetični jezik. Č 30 (1935/36), 289–302. MAGARAŠEVIĆ (1930a) – Magarašević, B.: Nastava latinskog jezika v našim srednjim školama. G(J)PD 10 (1930), 184–188. MAGARAŠEVIĆ (1930b) – Magaraševič, B.: Srednje škole u Austriji. G(J)PD 10 (1930), 601–610. MÄHR (1885) – Mähr, F.: Zu den Instructionen für den Unterricht an den öster­reichischen Gymnasien. Paed 7 (1885), 99–102. MAJNARIĆ (1931/32) – Majnarić, N.: Drugi kongres slovenskih klasičkih filolo­ga u Pragu. G(J)PD 12 (1931–32), 147–151. MALFERTHEINER (1901) – Malfertheiner, A.: Zur Methode der lateinischen und griechischen Privatlectüre. ZföG 52 (1901), 266–274. MARESCH (1897) – Maresch, P.: Die Privatlectüre in den altclassischen Sprachen. Msch 11 (1897), 23–33. MAREZELLER (1884/89) – Marezeller, E.: Normalien für die Gymnasien und Realschulen in Österreich. In zwei Theilen. Wien. I. Theil. Gymnasien. Wien 1884. II. Theil. Realschulen. Wien 1889. MATAUSCHEK (1859) – Matauschek, P. T. A.: Normalien-Nachschlagebuch für Lehrer und Direktoren der Oesterreichischen öffentlichen Gymnasien. Prag 18592 . MATAUSCHEK (1860) – Matauschek, P. T. A.: Normalien-Nachschlagebuch für Lehrer und Direktoren der Oesterreichischen öffentlichen Gymnasien. Prag 18603 . MAYER (1904) – Mayer, J.: Über staatsbürgerliche Erziehung durch die Demosthe­neslektüre. LehrL 1904, 79, 43–63. MEDENICA (1928) – Medenica, R.: Redukcija gimnazija. G(J)PD 7 (1928), 257–261. MELIHAR (1949) – Melihar, S.: Ob dvojnem jubileju klasične gimnazije v Lju­bljani. P 66 (1949), 269–271. MENCEJ (1950) – Mencej, M.: Pedagoški tisk v času narodnoosvobodilne borbe. SodP 1(1950), 168–183. MENZE (1993) – Menze, C.: Wilhelm von Humboldt. Denker der Freiheit. Sankt Augustin 1993. MESSER (1925) – Messer, A.: Geschichte der Pädagogik. Dritter Teil: Anfang des 18. Jahrhunderts bis Gegenwart. Breslau 1925. MIR (1915) – Sirius Mir: Iveri iz ranih svetov vzgoje. P 36 (1915), 30–33; Utrin­ki iz raznih svetov vzgoje. 73–74, 129–131. MITTEILUNGEN (1907) – Mitteilungen des Vereines der Freunde des humanis­tischen Gymnasiums. Wien–Leipzig 1907 (št. 3 (1907)). MITTELSCH.-ENQUETTE (1908) – Die Mittelschul-Enquete im k. k. Ministeri­um für Kultus und Unterricht. Wien, 21.–25. Jänner 1908. Stenographisches Protokol. Referate und Korreferate. Wien 1908. MITTERSTILLER (1885) – Mitterstiller, G.: Die Collectanea-Frage der Instruc­tionen für den Unterricht an den Gymnasien in Oesterreich. Graz 1885. MODER (1966) – Moder, J.: Starogrška epika, lirika in dramatika pri Slovencih. V.: Zgodovina grške književnosti. I. knjiga: Epika, lirika in dramatika klasič­nega obdobja. Ljubljana 1966. N (1917) – n: Slovenska Iliada. Č 11 (1917), 230–235. NEČÁSEK (1859) – Nečásek, J.: Geschichte des Laibacher Gymnasiums. Pro­gramm und Jahresbericht des kaiserl. königl. Obergymnasiums zu Lai­bach für das Schuljahr 1859. Laibach 1859, 3–8; 1860, 3–12; 1861, 3–12. NORMALLEHRPLAN (1909) – Normallehrplan des Gymnasiums. Wien 1909. NOVITOVIĆ (1925) – Novitović, J.: O predlogu zakona o srednjim školama. G(J)PD 5 (1925), 393–408. OMERZA (1917) – Omerza, F.: Rimska satira. DS 30 (1917), 234–237, 285– 288. OROŽEN (1928) – Orožen, J.: Zgodovina celjske gimnazije. Izvestje državne realne gimnazije v Celju (1918/1919.–1927/1928.). V Celju 1928, 1–28. OROŽEN (1930) – Orožen, J.: Materinščina kot središče jezikovnega pouka v srednji šoli. G(J)PD 10 (1930), 775–784. OROŽEN (1931a) – Orožen, J.: Kratek pregled zgodovine slovenskega šolstva. G(J)PD 11 (1931), 541–554. OROŽEN (1931b) – Orožen, J.: Materinščina v naših šolah. PZ 27 (1931), 120–135. OSANA (1908) – Osana, J.: O pomenu grškega pouka na srednjih šolah. Spisal J. Osana. – (Po predavanjih univ. prof. dr. v. Arnima). Zora 14 (1907/08), 68–70, 84–87, 100–103, 114–117. OSANA (1922) – Osana, J.: Načrt zakona o srednjih šolah v kraljevini SHS. Č 16 (1922), 277–284. OSANA (1932) – Osana, J.: Draga mladina! Izvestje državne klasične gimna­zije v Ljubljani za šolsko leto 1931/32. Ljubljana 1932, 9–15. OSTANEK (1964) – Ostanek, F.: Šolske knjige. V.: Slovenska Matica 1864– 1964. Zbornik razprav in člankov. Ljubljana 1964, 399–428. OSTANEK (1999) – Ostanek, F.: Šolski sistemi na Slovenskem v obdobju 1774 do 1963. (Ob deseti obletnici smrti Franceta Ostanka 1902–1989). ŠKr 8/1 (1999), 51–72. OŠTIR (1912) – Oštir, K.: Indogermanski aorist s posebnim ozirom na grščino, napisal Arnejc v Izvestju mariborske gimnazije 1911. NV 20 (1912), 214– 219. OZVALD (1908) – Ozvald, K.: Psychologische Untersuchungen über den logisch­ formalen Bildungswert des altklassischen Sprachenunterrichts. Gorica 1908. OZVALD (1912) – Ozvald, K.: Srednješolska vzgoja. Gorica 1912. P. (1925a) – P.: Protiv radikalnih školskih reforma. NV 33 (1925), 41–42. P. (1925b) – P.: Organizacija srednje škole u evropskim državama. NV 33 (1925), 163–170. PAJK (1881) – Pajk, J.: Der Lateinunterricht auf seiner ersten Stufe. ZföG 31 (1881), 302–312. PAJK (1900) – Pajk, M.: Dr. Janko Pajk. ZMS 2 (1900), 1–25. PASARIĆ (1908a) – Pasarić, J.: Reforma srednje škole. NV 16 (1908), 111–117, 175–183, 276–283. PASARIĆ (1908b) – Pasarić, J.: Uoči srednješkolske ankete u Austriji. NV 16 (1908), 355–361. PASARIĆ (1923a) – Pasarić, J.: Klasični jezici u engleskim srednjim školama. NV 31 (1923), 32–41. PASARIĆ (1923b) – Pasarić, J.: Reforma srednje škole u Francuskoj. NV 31 (1923), 93–104. PASARIĆ (1925) – Pasarić, J.: Srednješkolska reforma u Čehoslovačkoj. NV 33 (1925), 257–275. PAULSEN (1921) – Paulsen, F.: Geschichte des gelehrten Unterrichts auf den deutschen Schulen und Universitäten vom Ausgang des Mittelalters bis zur Ge­genwart. Mit besonderer Rücksicht auf den klassischen Unterricht. Ber­lin–Leipzig 19213 . PAVLETIĆ (1896) – Pavletić, K.: Nekoliko riječi o vrijednosti staroklasičke nasta­ve. NV 4 (1896), 257–262 + dodatek (T. M., 262–264). PAVLIČ (1967) – Pavlič, S.: Pomen letnih šolskih poročil – izvestij. ZZŠP 3 (1967), 215–226. PAVLIČ-SMOLEJ (1981) – Pavlič, S.; Smolej, V.: Partizansko šolstvo na Slo­venskem. Ljubljana 1981. PESTOTNIK (1910) – Pestotnik, P.: O socijalnem položaju slovenskega sred­nješolskega dijaštva. NV 18 (1910), 89–97. PETZ (1927) – Petz, V.: Pred novim srednješkolskim zakonom. NV 35 (1927), 161–162. PETZ (1928) – Petz, V.: Novi austrijski srednješkolski zakon. NV 36 (1928), 98– 101. PICK (1885) – Pick, H.: Beiträge zur Statistik der öffentlichen Mittelschulen der im österreichischen Reichsrathe vertretenen Königreiche und Länder am Schlusse des Schuljahres 1883/84. Salzburg 1885. PIDOLL (1909) – Pidoll, Freiherr von M.: Der neue Normallehrplan des Gym­nasiums. Wien 1909. PIPENBACHER (1907) – Pipenbacher, J.: Latinska slovnica (Lateinische Gram­matik). Verfaßt von Dr. Josef Tominšek. ZföG 58 (1907), 728–738. PIPENBACHER (1921) – Pipenbacher, J.: Pouk latinščine na prvi stopnji. P 42 (1921), 73–81. PIPENBACHER (1929) – Pipenbacher, J.: Gramatične drobtinice. G(J)PD 9 (1929), 464–466, 694–705. PIPENBACHER (1930) – Pipenbacher, J.: Akuzativove funkcije. G(J)PD 10 (1930), 850–854. PIPENBACHER (1934/35) – Pipenbacher, J.: Pouk latinščine na prvi stopnji. G(J)PD 15 (1934–35), 873–880. PIRJEVEC (1930) – Pirjevec, K.: O srednjih šolah na Primorskem. G(J)PD 10 (1930), 430–437. POLANEC (1873) – Polanec, J.: Obsežek Demostenovega govora Megalopoljske­ga. Programm des kais. königl. Real- und Obergymnasiums zu Ru­dolfswert für das Schuljahr 1872–73. Laibach 1873, 3–9. PREDLOG (1927a) – Predlog Zakona o srednjim školama u Kraljevini Srba, Hr­vata i Slovenaca. NV 35 (1927), 217–236. PREDLOG (1927b) – Predlog Zakona o srednjim školama u Kraljevini Srba, Hrvata i Slovenaca. G(J)PD 7 (1927), 3–26. PREZELJ (1928) – Prezelj, M.: Realna gimnazija in realka. G(J)PD 7 (1928), 338–341. PRIJATELJ (1938/39) – Prijatelj, I.: Kulturna in politična zgodovina Slovencev 1848–1895. Uredil Anton Ocvirk. Ljubljana 1938 (I, II, III), 1939 (IV). PRIMOŽIĆ (1893) – Primožić, A.: Zur Privatlectüre in den classischen Sprachen. Msch 7 (1893), 243–262. PROTNER (2000) – Protner, E.: Pedagogika in izobraževanje učiteljev (1919– 1941). Nova Gorica 2000. PROTOKOLLE (1908) – Protokolle der Mittelschulenquete der Kulturpolitischen Gesellschaft. Herausgegeben von Dr. Robert Scheu. Wien 1908. PUNTAR (1908) – Puntar, J.: Slovenski narod, njegova inteligenca in dijaštvo. Č 2 (1908), 280–290, 331–354. REGISTER (1908) – Register zu den Verhandlungen der Mittelschul-Enquete im k. k. Ministerium für Kultus und Unterricht. Herausgegeben vom Landes­schulinspektor Dr. Jos. Loos. Linz 1908. REIN (1906) – Rein, W.: Encyklopädisches Handbuch der Pädagogik. Bd. I–XI. Langensalza 1903–1911. RETHWISCH (1887) – Rethwisch, C.: Über die österreichische Gymnasialver­fassung. ZfGW 41 (1887), 657–676. RIEPL (1858) – Riepl, P.: Zur Frage über Abänderung im Gymnasialplane. ZföG 9 (1858), 189–195. RUTAR (1972) – Rutar, S.: Dnevnik 1869–1874. Trst–Nova Gorica 1972. SAMMLUNG (1817) – Sammlung der Verordnungen und Vorschriften über die Verfassung und Einrichtung der Gymnasien. Wien 1817, 18292 . SAMSA (1916) – Samsa, J.: Grško-slovenski slovar. DS 29 (1916), 20–24. SAMSA (1919) – Samsa, J.: Grško-slovenski slovar: Griechisch-slowenisches Wör­terbuch. ZföG 68 (1917/18), 419–427. (ocena) SAVINIK (1930) – Savinik, R.: Slovensko srednje šolstvo v Jugoslaviji. G(J)PD 11 (1931), 555–558. SCHEINDLER (1913) – Scheindler, A.: Methodik des Unterrichts in der lateini­schen Sprache. Wien 1913. SCHEINDLER (1915) – Scheindler, A.: Methodik des Unterrichts in der griechi­schen Sprache. Wien 1915. SCHENKL (1858) – Schenkl, K.: Über die von dem Unterrichtsministerium pu­blicierten Vorschläge zur Modification des gegenwärtigen Gymnasial-Lehrplanes. ZföG 9 (1858), 228–240. SCHEUERL (1991) – Scheuerl, H.: Klassiker der Pädagogik. Erster Band: Von Erasmus von Rotterdam bis Herbert Spencer. München 19912 . SCHICKINGER (1903) – Schickinger, H.: Die Privatlektüre in den klassischen Sprachen. ZföG 54 (1903), 932–942. SCHINK (1914) – Schink, W.: Zur Didaktik der konjunktivischen Nebensätze – ne, quominus, quin – mit einer Vorbemerkung über den Wert des Grammatikun­terrichts überhaupt. LehrL 1914, 389–399. SCHMIDT (1963/66) – Schmidt, V.: Zgodovina šolstva in pedagogike na Slo­venskem. I., II., III. Ljubljana 1963–1966. SCHMIDT (1964) – Schmidt, V: Šolstvo na Slovenskem v buržuaznodemokratični revoluciji (1848–1851). ZZŠP 1 (1964), 41–76. SCHMORANZER (1915) – Schmoranzer, J.: Sodelovanje slovenskega učiteljstva pri svetovni vojni. PL 15 (1915), 1–18. SCHRADER (1873) – Schrader, W.: Erziehungs- und Unterrichtslehre für Gym­nasien und Realschulen. Berlin 1873. SCHREINER (1919) – Schreiner, H.: Preosnova jugoslovanskega vzgojstva v zmislu demokratizma. PL 16 (1919), 1–83. SCHÜLERBRIEFE (1908) – Schülerbriefe über die Mittelschule. Herausgege­ben von Dr. Robert Scheu. Wien 1908. SETUNSKÝ (1900) – Setunský, A.: Über die extemporierte Lectüre im Sprachun­terrichte. ZföG 51 (1900), 349–359. SMERDEL (1937/38) – Smerdel, A.: .acra.a arIHcKom je3IKa y .e3I ca ocra IM rpe)MerIMa. (Nastava latinskog jezika u vezi sa ostalim predmeti­ma.) G(J)PD 18 (1937/38), 13–22. SMOLEJ (1951) – Smolej, V.: Srednje šolstvo na osvobojenem ozemlju. SodP 2(1951), 149–157. SOVRE (1919) – Sovre, A.: Iz II. gimn. razr. v Ptuju. Srednješolsko prosto spisje. Atenski deček pripoveduje, kako je v šoli. P 40 (1919), 324–325. SOVRE (1929) – Sovre, A.: Nekaj pojasnil k oceni Lancis saturae. LZ 49 (1929), 318–319. SOVRE (1949) – Sovre, A.: Klasična gimnazija in naša stvarnost. P 66 (1949), 264–268. SPECK-WEHLE (1970) – Speck, J.; Wehle, G.: Handbuch pädagogischer Be­griffe. Herausgegeben von Josef Speck und Gerhard Wehle. Band I. München 1970. SPITZER (1898) – Spitzer, S.: Die lateinischen und griechischen Hausarbeiten im Untergymnasium. Msch 12 (1898), 155–159. STALEŽ (1926) – Stalež srednjih in strokovnih šol v Sloveniji. Šolsko leto 1925/ 1926. Ljubljana 1926. STELE (1929a) – Stele, F.: A. Sovre: Gospodarske razmere pri starih narodih. Ljubljana, Kmetijska Matica 1928. DS 42 (1929), 128. STELE (1929b) – Stele, F.: Lanx satura. Latinska čitanka za gimnazije. Prva stopnja. A. Sovre. Ljubljana, Oblastna zaloga šolskih knjig 1928. DS 42 (1929), 128. STRAKOSCH-GRAßMANN (1905) – Strakosch-Graßmann, G.: Geschichte des österreichischen Unterrichtswesens. Wien 1905. STRMŠEK (1930) – Strmšek, P.: Ali danes šola preveč zahteva od učencev? G(J)PD 10 (1930), 326–328. STRIGL (1905) – Strigl, J.: Entwurf zu einem System der lateinischen Schulgram­matik. Lehrproben und Lehrgänge 1905, 82, 19–33. STRIGL (1914) – Strigl, J.: Zur Psychologie der lateinischen Schulgrammatik. LehrL 1914, 141–156. SUŠNIK (1927/28) – Sušnik, L.: Avstrijska šolska reforma. Č 22 (1927/28), 110–122. SUŠNIK (1934/35) – Sušnik, L.: Učne knjige za moderne jezike z literarno snov­nega vidika. G(J)PD 15 (1934–35), 764–779. SUŠNIK (1944) – Sušnik, L.: O šolstvu v ljubljanski pokrajini. V: Zbornik zimske pomoči 1944. Ljubljana 1944 (uredili Narte Velikonja, Božidar Zorko, Tine Debeljak, Zorko Simčič), 305–318. ŠIJANEC (1907) – Šijanec, M.: Triandrus. P 28 (1907), 235–247, 265–282, 306–314, 335–343, 371–378. ŠIJANEC (1926) – Šijanec, M.: Rimski klasiki v pedagogiki. P 47 (1926), 23– 26, 50–54, 97–101, 157–165; 48 (1926/27) 32–34, 58–60, 83–85, 165– 167, 185–188, 221–224, 244–248. ŠKERLJ (1964) – Škerlj, F.: Ljubljanske srednje šole v letih 1941–1945. Prispev­ki k zgodovini Ljubljane v letih fašistične in nacistične okupacije. Ljubljana 1964. ŠOLSKI SISTEMI (1964) – Šolski sistemi na Slovenskem od 1774 do 1963. Raz­stava v Slovenskem šolskem muzeju. Ljubljana 1964. ŠUKLJE (1926) – Šuklje, F.: Iz mojih spominov. I. in II. del. Spisal Franjo Šuklje. V Ljubljani 1926 (Ponatis: Slovenska matica 1988). ŠUKLJE (1933) – Šuklje, F.: Sodobniki: veliki in mali. Ljubljana 1933. TASCHENBUCH (1828) – Taschenbuch der Wiener Universität für das Jahr 1828. Wien 1828. TIMERDING (1917) – Timerding, H. E.: Das Problem des humanistischen Gym­nasiums vom realistischen Standpunkte. Sokr 15 (1917), 513–522. TOISCHER (1896) – Toischer, W.: Theoretische Pädagogik und allgemeine Di­daktik. V: Handbuch der Erziehungs- und Unterrichtslehre für höhere Schulen, herausgegeben von Dr. A. Baumeister. Zweiter Band, 1. Abtei­lung. A. München 1896. TOMINŠEK (1902a) – Tominšek, J.: K preosnovi srednjega šolstva na Francos­kem. P 23 (1902), 366–372. TOMINŠEK (1902b) – Tominšek, J.: Latinščina in grščina. PL 1 (1901), 14–30. TOMINŠEK (1903a) – Tominšek, J.: Grščina. PL 2 (1903), 13–43. TOMINŠEK (1903b) – Tominšek, J.: Ein neuer Beitrag zur Praxis des Prüfens. ZföG 54 (1903), 647– 654. TOMINŠEK (1904) – Tominšek, J.: Die Ziele des klassischen Unterrichtes und die Privatlektüre. ZföG 55 (1904), 1150–1170. TOMINŠEK (1906) – Tominšek, J.: O pouku latinskega jezika. PL 6 (1906), 44–67. TOMINŠEK (1908a) – Tominšek, J.: O reformi mature. NV 16 (1908), 489– 501. TOMINŠEK (1908b) – Tominšek, J.: Preosnova avstrijskih srednjih šol. Pona­tisnjeno iz »Pedagoškega Letopisa« »Slov. Šol. Matice«, zvezek VIII. V Ljubljani 1908. TOMINŠEK (1916) – Tominšek, J.: Dr. Josef Debevec, Grška drama (»Das griechi­sche Drama«). ZföG 67 (1916), 945–946. TOMINŠEK (1919) – Tominšek, J.: Die geschlechtliche Aufklärung und die Läu­terung der klassischen Schullektüre. ZföG 68 (1917/18), 95–105. TRDAN (1939/40) – Trdan, F.: Anton Sovre, Stari Grki. (ocena) Č 34 (1939/ 40), 295–302. TRDINA (1946) – Trdina, J.: Zbrano delo I. II. Spomini. (1. in 2. del). Ljublja­na 1946. TSCHIASSNY (1892) – Tschiassny, M.: Memorieren und Memorierstoff im alt­classischen Sprachunterricht. Msch 6 (1892), 1–16. TUMA (1937) – Tuma, H.: Iz mojega življenja. Ljubljana 1937. TUMLIRZ (1894) – Tumlirz, C.: Über neue Strömungen im philologischen Unter­richt. Msch 8 (1894), 1–15. TURIĆ (1926) – Turić, J.: O reformi srednje škole. G(J)PD 6 (1926), 535–542. TURK (1939) – Turk, J.: Kultura. A. Prosveta. V.: Spominski zbornik Slovenije. Ob dvajsetletnici kraljevine Jugoslavije. Ljubljana 1939. UČNI JEZIK (1913) – O slovenskem učnem jeziku na srednjih šolah, namenjenih Slovencem. Založilo »Društvo slov. profesorjev« v Ljubljani. V Ljubljani 1913. UČNI NAČRT (1934/35) – Nastavni planovi i programi. G(J)PD 15 (1934– 35), 345–375. ÜBERSICHT (1865) – Statistische Übersicht über die österreichischen Gymnasien und Realschulen am Schlusse des Schuljahres 1863/64. Wien 1865. ÜBERSICHT (1874) – Statistische Uebersicht ueber die oesterreichischen Gymna­sien und Realschulen im Schuljahre 1874. Wien 1875. VAJDA (1919) – Vajda, F.: Moderna latinska naloga. P 40 (1919), 170. VAJDA (1921) – Vajda, F.: Srednje in slične šole v Sloveniji. G(J)PD 1 (1921), 332–335, 452–456. VAJDA (1922) – Vajda, F.: Specifična nadarjenost za posamezne predmete. G(J)PD 2 (1922), 309–313. VALJAVEC (1909) – Valjavec, P.: Nekoliko riječi o Sokratovoj naučnoj metodi i o njezinoj uporabi na gimnazijske predmete. NV 17 (1909), 1–11. VELIKONJA (1928) – Velikonja, N.: Razvoj šolske uprave. V: Slovenci v deset­letju 1918–1928. Zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgodovine. Uredil dr. Josip Mal. Izdala in založila »Leonova družba« v Ljubljani. Ljubljana 1928. VERHANDLUNGEN (1871) – Verhandlungen der Gymnasial-Enquete-Commis­sion im Herbste 1870. Veröffentlich vom k. k. Ministerium für Cultus und Unterricht. Wien 1871. VILHAR (1934/35) – Vilhar, A.: O izgovoru latinskog jezika. G(J)PD 15 (1934– 1935), 123–129. VILHAR (1935/36) – Vilhar, A.: Sovre Anton in Tomec Ernest: Latinska vadni­ca in slovnica za prvi razred klasičnih in peti razred realnih gimnazij. Ljublja­na 1935. G(J)PD 16 (1935/36), 387–389. VORLESUNGEN (1851) – Oefentliche Vorlesungen an der k. k. Universität zu Wien in Winter-Semester 1850/51. Wien 1851. VORLESUNGEN (1900) – Öffentliche Vorlesungen an der k. k. Universität zu Wien im Winter-Semester 1900/1. Wien 1900. VOŠNJAK (1867) – Vošnjak, J.: Slovenci, kaj čemo? Spisal dr. Jože Vošnjak v Slovenskej Bistrici 1867. VOŠNJAK (1874) – Vošnjak, J.: Slovenci in državni zbor leta 1873 in 1874. V Ljubljani 1874. WALDECK (1904) – Waldeck, A.: Über den Kanon der griechischen Lektüre. LehrL 1904, 78, 6–18. VANÍČEK (1860) – Vaníček, A.: Schematismus der österreichischen Gymnasien und Realschulen für das Schuljahr 1859–60. Prag 1860. WESTER (1903) – Wester, J.: Latinsko-slovenski slovar. P 24 (1903), 29–30. WESTER (1912) – Wester, J.: Reformni srednješolski zavodi in naši odnošaji. NV 20 (1912), 710–721. WESTER (1920) – Wester, J.: Preosnova zavoda v realno gimnazijo. Izvestje državne realne gimnazije v Novem mestu o šolskem letu 1919/20. Novo mesto 1920, 1–3. WESTER (1923) – Wester, J.: O naši srednji šoli. Ljubljana 1923. WESTER (1924) – Wester, J.: Pravila o nižjem in višjem tečajnem izpitu na sred­ njih šolah v Sloveniji. Po uradnih virih priredil Jos. Wester. Ljubljana 1924. WESTER (1927) – Wester, J.: Kriza naše srednje šole. Zapiski I. Ljubljana 1927. WESTER (1930) – Wester, J.: Pravila o nižjem in višjem tečajnem izpitu na real­nih in klasičnih gimnazijah in realkah. Priredil Jos. Wester. Ljubljana 1930. WOLF (1869) – Wolf, A. F.: Kleine Schriften in lateinischer und deutscher Sprache. Hrsg. durch G. Bernhardy. Halle 18692 (18071). WOTKE (1895) – Wotke, K.: Zur Frage der Privatlectüre. ZföG 46 (1895), 1131–1134. ZAKON (1929) – Zakon o srednjih šolah. Zbirka zakonov XXXIV. snopič. V Ljubljani 1929. ZEHME (1917) – Zehme, A.: Horaz als Erzieher zur Genügsamkeit. LehrL 1917, 43–53. ŽLEBNIK (1969) – Žlebnik, L.: Obča zgodovina pedagogike. Ljubljana 1969. ŽNIDERŠIČ (1903) – Žnideršič, F.: Zur Pflege der slovenischen Schriftsprache an österreichischen Gymnasien. Dreiundfünfzigster Jahresbericht des k. k. Staatsgymnasiums in Görz. Veröffentlicht am Schlusse des Schuljahres 1903. Görz 1903, 3–38. SEZNAM SLIK 1. str. 20 – Johann Joachim Winckelmann 2. str. 21 – Johann Georg Hamman 3. str. 22 – Georg Wilhelm Friedrich Hegel 4. str. 22 – Friedrich Daniel Ernst Schleiermacher 5. str. 22 – August Wilhelm von Schlegel 6. str. 23 – Johann Gottfried von Herder 7. str. 25 – Johann Matthias Gesner 8. str. 26 – Gesner na naslovnici svojega l. 1749 v Leipzigu izšlega dela z naslovom Novus Linguae Et Eruditionis Romanae Thesaurus 9. str. 27 – Johann August Ernesti 10. str. 28 – Christian Gottlob Heyne 11. str. 28 – Johann Heinrich Voß 12. str. 29 – August Friedrich Wolf 13. str. 32 – Wolfovo najznamenitejše delo Prolegomena ad Homerum (1795) 14. str. 34 – Wilhelm von Humboldt 15. str. 44 – Philipp August Böckh 16. str. 44 – Karl Otfried Müller 17. str. 45 – Johann Gottfried Jacob Hermann 18. str. 45 – Friedrich Wilhelm Thiersch 19. str. 47 – Hermann Bonitz 20. str. 48 – Osnutek organizacije gimnazij in realk v Avstriji (Entwurf der Organisation der Gymnasien und Realschulen in Österreich) 21. str. 53 – Janez Trdina 22. str. 74 – Maturitetna naloga iz latinščine Frana Saleškega Finžgarja (prevod iz nemščine v latinščino) 23. str. 96 – August Scheindler, Methodik des Unterrichts in der lateinischen Sprache (1913) 24. str. 96 – August Scheindler, Methodik des Unterrichts in der griechischen Sprache (1915) 25. str. 97 – Raphael Kühner, Elementargrammatik der griechischen Sprache (1850) 26. str. 98 – Georg Curtius 27. str. 98 – Grška šolska slovnica (Griechische Schulgrammatik) Georga Curtiusa (1852) 28. str. 99 – 27., predelana izdaja Curtiusove Grške šolske slovnice 29. str. 109 – Eckstein, Lateinischer und griechischer Unterricht (1887) 30. str. 110 – Dettweiler, Didaktik und Methodik der einzelnen Lehrfächer (1895) 31. str. 123 – Janez Bleiweis 32. str. 124 – Matija Valjavec 33. str. 125 – Ivan Božič, prevod Platonovega Kritona in Apologije 34. str. 125 – p. Ladislav Hrovat, Ksenofontovih Spominov na Sokrata čvetere bukve. (Memorabilia) (1862) 35. str. 126 – Valentin Kermavner, Odiseje IX. spev (1870) 36. str. 127 – Valentin Kermavner, Odiseje I. spev (1871) 37. str. 129 – p. Ladislav Hrovat, Časoslovje latinskega jezika 38. str. 130 – Mihael Verne – rokopis prevoda Eutropieve kratke rimske zgodovine 39. str. 132 – p. Ladislav Hrovat 40. str. 133 – p. Ladislav Hrovat – ohranjeni rokopis Latinske slovnice 41. str. 134 – Anton Klodič, vitez Sabladoski 42. str. 135 – p. Ladislav Hrovat, Vvod v Sokratovo Apologijo (1869) 43. str. 138 – Janko Pajk 44. str. 138 – Božidar Raič 45. str. 138 – Josip Šuman 46. str. 140 – Janko Pajk, Primer iz latinsko-slovenskega slovarja (1871) 47. str. 142 – Matej Vodušek 48. str. 143 – Matej Vodušek – str. 53 ohranjenega rokopisa Grške slovnice 49. str. 145 – p. Ladislav Hrovat, Latinska slovnica za slovensko mladež 50. str. 149 – Sebastijan Žepič, Latinsko-slovenske vaje za I. gimnasijski razred 51. str. 150 – Sebastijan Žepič, Latinsko-slovenske vaje za II. gimnasijski razred 52. str. 152 – Rožkov slovnik v slovenskem prevodu 53. str. 152 – Maks Pleteršnik 54. str. 154 – Valentin Kermavner 55. str. 155 – Valentin Kermavner, Vadbe v skladnji latinski. Prvi del 56. str. 155 – Valentin Kermavner, Vadbe v skladnji latinski. Drugi del 57. str. 157 – Valentin Kermavner, Latinska slovnica 58. str. 159 – Valentin Kermavner – ohranjeni rokopis Grško-slovenskega slovarja 59. str. 160 – Fran Wiesthaler, Latinske vadbe za prvi gimnazijski razred (2. izdaja) 60. str. 161 – Fran Wiesthaler, Latinske vadbe za drugi gymnasijski razred 61. str. 163 – Karl Kreipner, Priprava na Platonovo Sokratovo Apologijo (odlomek) 62. str. 164 – Lavoslav Koprivšek, Latinsko-slovenska frazeologija k I. knjigi Caesarjevih kommentarjev de bello gallico 63. str. 166 – Lavoslav Koprivšek – rokopis komentarja k Cezarju (str. 1) 64. str. 167 – Lavoslav Koprivšek – rokopis komentarja k Nepotu (str. 1) 65. str. 171 – Fran Wiesthaler 66. str. 172 – Fran Wiesthaler, Odlomek latinsko-slovenskega slovarja (na pokaz) 67.–69. str. 174–175 – Ohranjeno rokopisno gradivo Wiesthalerjevega slovarja 70. str. 176 – Rajko Perušek 71. str. 177 – Rajko Perušek – začetek rokopisa Grškega besednjaka 72. str. 178 – Lovro Požar 73. str. 178 – Lovro Požar, Latinske vadbe za tretji gimnazijski razred 74. str. 180 – Lovro Požar, Latinske vadbe za četrti gimnazijski razred 75. str. 180 – Franc (Frančišek) Brežnik 76. str. 181 – Frančišek Brežnik, Latinske vadbe za peti in šesti gimnazijski razred 77. str. 182 – Anton Jeršinovič, Komentar h Gollingovi izdaji Kornelija in Kurcija za tretji gimnazijski razred 78. str. 182 – Anton Jeršinovič, Komentar h Korneliju Nepotu – primer 79. str. 183 – Anton Jeršinovič, Komentar h Kurciju Rufu – primer 80. str. 183 – škof dr. Anton Bonaventura Jeglič 81. str. 185 – Franc Hubad 82. str. 187 – dr. Josip Tominšek 83. str. 187 – Josip Tominšek, Latinska slovnica 84. str. 188 – Janez (Ivan) Fon, Latinsko-slovenska frazeologija k IV. knjigi 85. str. 188 – Janez (Ivan) Fon, Latinsko-slovenska frazeologija k VI. knjigi 86. str. 189 – Janko Košan 87. str. 189 – Janko Košan, Latinska čitanka za tretji gimnazijski razred 88. str. 190 – Janko Košan, Latinsko-slovenski slovar k Latinski čitanki za tretji gimnazijski razred 89. str. 191 – Josip Tominšek, Grška slovnica 90. str. 191 – Josip Tominšek, Grška vadnica 91. str. 192 – Anton Koritnik 92. str. 193 – Anton Jeršinovič, Livijev komentar. II. del – 21. knjiga 93. str. 193 – Anton Dokler, Slovarček k izbranim Ovidijevim pesmim Sedlmayerjeve izdaje 94. str. 193 – Anton Dokler 95. str. 194 – Josip Tominšek, Ksenofontov slovar 96. str. 195 – Josip Tominšek – primer iz Ksenofontovega slovarja 97. str. 196 – Josip Tominšek, Wiesthalerjeve Latinske vadbe I. del 98. str. 197 – Anton Dokler, Komentar k Ciceronovim govorom proti Katilini 99. str. 197 – Odlomek iz Doklerjevega Komentarja k Ciceronovim govorom proti Katilini 100. str. 198 – Rudolf Južnič, Slovarček k Vergiliju. I. del 101. str. 199 – Anton Jeršinovič, Salustijev komentar 102. str. 200 – dr. Josip Pipenbacher 103. str. 200 – Josip Pipenbacher, Latinska slovnica (1910) 104. str. 200 – Josip Pipenbacher, Latinska vadnica I 105. str. 201 – Josip Pipenbacher, Latinska vadnica II 106. str. 202 – Josip Pipenbacher, Latinska vadnica III 107. str. 202 – Josip Pipenbacher, Latinska vadnica IV 108. str. 204 – Franc Jerovšek 109. str. 204 – Franc Jerovšek, Besede in rekla k sedmi knjigi Herodotovih zgodopisnih raziskavanj (1911) 110. str. 205 – Josip Pipenbacher, Slovarček k Demostenu 111. str. 205 – Andrej Prebil, Slovarček k Odiseji 112. str. 206 – Janko Košan, Latinska čitanka za četrti (in peti) gimnazijski razred 113. str. 206 – Janko Košan, Latinsko-slovenski slovarček k Latinski čitanki za IV. (in V.) gimnazijski razred 114. str. 207 – Rudolf Južnič, Slovarček k Vergiliju. II. del 115. str. 207 – Josip Pipenbacher, Slovarček k Horaciju 116. str. 207 – Josip Pipenbacher, Slovarček k Horaciju – primer 117. str. 208 – Jerovšek-Košan, Latinske vadbe za sedmi in osmi razred 118. str. 208 – Janko Košan, Kratka latinska stilistika 119. str. 210 – Anton Koritnik, Slovarček k Iliadi 120. str. 211 – dr. Anton Breznik 121. str. 215 – dr. Fran Ilešič 122. str. 225 – dr. Josip (Jože) Debevec 123. str. 225 – dr. Ivan Dolenec 124. str. 231 – dr. Karel Verstovšek 125. str. 235 – Prizor iz Ajshilove Oresteje (igrajo dijaki škofijske gimnazije) 126. str. 236 – Profesorji škofijske gimnazije l. 1930 s škofoma Jegličem in Rožmanom 127. str. 238 – Svetozar Pribičević, jugoslovanski prosvetni minister 128. str. 243 – dr. Josip Wester 129. str. 275 – Zadnja (9.) poslanica Društva prijateljev humanistične gimnazije 130. str. 277 – dr. Fran Bradač 131. str. 278 – Bradač-Osana, Grška slovnica 132. str. 278 – dr. Fran Bradač, Grška vadnica 133. str. 279 – dr. Josip Pipenbacher, Latinska slovnica – 3. izdaja (1922) 134. str. 279 – dr. Josip Pipenbacher, Latinska vadnica. Nižja stopnja II. 135. str. 280 – dr. Josip Pipenbacher, Latinska vadnica. Srednja stopnja I. 136. str. 280 – dr. Josip Pipenbacher, Latinska vadnica. Srednja stopnja II. 137. str. 280 – dr. Josip Pipenbacher, Latinska vadnica za realne in klasične gimnazije I. del 138. str. 280 – dr. Josip Pipenbacher, Latinska vadnica za realne in klasične gimnazije II. del 139. str. 282 – dr. Fran Bradač, Izbrane pesmi rimskih lirikov 140. str. 283 – Alojzij Benkovič, Rastlinski imenik 141. str. 283 – Alojzij Benkovič 142. str. 283 – Henrik Tuma, Botanični slovar 143. str. 283 – Henrik Tuma 144. str. 285 – dr. Fran Bradač, Latinsko-slovenski slovar (1926) 145. str. 285 – dr. Fran Bradač, Latinsko-slovenski slovar – 2., razširjena izdaja (1937) 146. str. 286 – Anton Sovre 147. str. 286 – Anton Sovre, Lanx satura 148. str. 288 – Čolić, Latinska čitanka (1929) 149. str. 288 – Perinović, Izbor iz rimskih klasika I. (Proza) 150. str. 289 – Rudolf Južnič, Grška čitanka 151. str. 291 – Sovre-Tomec, Latinska vadnica in slovnica za prvi razred klasičnih in peti razred realnih gimnazij 152. str. 292 – Marko Bajuk 153. str. 292 – Marko Bajuk, Latinska čitanka za IV. razred klasičnih gimnazij 154. str. 293 – Marko Bajuk, Latinska čitanka za VII. razred realnih gimnazij 155. str. 293 – Marko Bajuk, Latinska čitanka za VII. razred klasičnih gimnazij in VIII. razred realnih gimnazij 156. str. 294 – Rudolf Južnič, Latinska čitanka za 3. razred klasičnih in 6. razred realnih gimnazij 157. str. 294 – Rudolf Južnič, Izbor iz Plutarha 158. str. 295 – Južnič-Korbar-Tomec, Latinska vadnica za drugi razred klasičnih in šesti razred realnih gimnazij 159. str. 295 – Franc Korbar 160. str. 296 – Belec-Jere-Omerza-Samsa, Latinska vadnica in slovnica za 1. razred klasične in 5. razred realne gimnazije 161. str. 296 – Belec-Jere-Omerza-Strupi, Latinska vadnica in slovnica za 2. razred klasične in 6. razred realne gimnazije 162. str. 297 – Belec-Jere-Omerza, Latinska vadnica in slovnica za 3. in 4. razred klasične in 7. razred realne gimnazije 163. str. 298 – Bajuk-Grošelj, Salustij, Jugurtinska vojna 164. str. 298 – Bajuk-Grošelj, Cicero, 1. in 4. govor proti Katilini 165. str. 299 – dr. Milan Grošelj, Izbor iz Ovidovih pesmi 166. str. 299 – dr. Milan Grošelj, Cato maior de senectute. Rimska pisma 167. str. 299 – Rudolf Južnič, Izbor iz Vergilovih del 168. str. 301 – Južnič-Korbar, Latinska slovnica 169. str. 302 – Modest Golia, Latinska vadnica 170. str. 303 – dr. Fran Bradač, Grška vadnica (1944) 171. str. 303 – dr. Fran Bradač – primer iz Grške vadnice (1944) 172. str. 304 – Fran Wiesthaler 173. str. 304 – Maks Pleteršnik 174. str. 305 – dr. Josip Tominšek 175. str. 306 – Fran Wiesthaler, Ročni slovar 176. str. 306 – Fran Wiesthaler, Veliki slovar IMENSKO KAZALO Afriška vojna 116 Ajshil 34, 117, 210, 236 Peržani 117 Agamemnon 117 Evmenide 117 Uklenjeni Prometej 117 Oresteja 236 Ajshin 117 Proti Ktezifontu 117 Aleksander (kralj) 247, 271 Aleksander Veliki 178, 189 Aleksandrija 118 Amerika 223 Amijan Marcelin 117 Anij 73 Ansbach 25 Antonini 206 Apolonij Rodoški 117 Arijan 31, 92, 107, 117, 196, 211 Anabazis 107, 211 Ariovist 203 Aristofan 117 Vitezi 117 Oblaki 117 Aristotel 92, 106, 117, 211, 214, 252 (op. 115), 260, 263 Atenska ustava 117 berilo 211 hrestomatija 211 izbor 106 Metafizika 117 Poetika 106, 117 Politika 106 Arnejc, Ivan 221 (op. 227), 285 Arnim, Hans 54, 83 (op. 125), 233 Artel, Anton 70 (op. 87) Ast, Georg Anton Friedrich 28 Aškerc, Anton 173 Atene 161 Autenrieth, G. 212 Avguštin 117, 302 De civitate Dei 117 Izpovedi 302 Avstrija 15, 45, 54 (op. 30), 55, 56, 59, 80, 81, 116, 122, 224, 240, 265, 268, 284, 309 Avstro-Ogrska 196, 213, 225, 268, 311 Azija 118 Babič, Matjaž 11, 16, 310 Bajuk, Marko 94, 203, 262, 291, 292, 298, 299, 300, 303 Baldwin, M. 272 Bartel, Anton 268 Batrahomiomahija 117, 118, 158 (op. 94) Bavarska 28, 43, 46, 55, 56 Bazili 287 (op. 14) Bechtel, F. 212 Belec, Franc 203, 220 (op. 224), 282, 291, 295, 297, 299 Beljak 12, 64 (op. 68), 69 Belostenec 137 Benkovič, Alojzij 283 Benseler 212 Beograd 227, 237, 246, 247, 253, 258, 271, 305 Beranič, D. 221 (op. 227) Bergson, H. 272 Berlin 32, 38, 45, 50, 51, 54, 63, 80, 81, 82, 83, 96, 146 Berneker 213 Bežek, B. 248 Bias 200 Biese, Alfred 212 Bleiweis 120, 121, 122, 123, 132, 134, 142, 169 Bohinc, Peter 72 (op. 96) Bohorič, Adam 137 Boisacq 213 Bonitz, Hermann 12, 45, 46, 46 (op. 2), 48 (op. 11), 50, 52–63, 53 (op. 27), 61 (op. 57), 64, 95, 105, 106, 310 Borovski, J. 128 Bosanac, S. 288 Božič, Ivan 124, 213 Böckh, Philipp August 43, 45 Böhm, Edmund 15 Bradač, Fran 191, 192, 234, 263, 271, 273, 277–278, 282, 284–285, 297, 302, 307, 309 Braunschweig 139 Breslau 28 Breznik, Anton 210, 211, 213, 224, 227 Brežnik Franc (Frančišek) 170, 180–181, 185, 252 (op. 115) Budimir, Milan 273 Buswald, Dominik 119 Cajnkar, Stanko 267, 302 Caf 137 Campe 33 Capelle 212 Capellmann, A. 98 Carmina Burana 287 Carnegie 306 Cegnar 72 (op. 96) Celestin, F. 125 Celje 12, 14, 69 (op. 86), 158, 180, 187, 201, 215, 217 (op. 219), 229, 230, 250, 263 Celovec 12, 69, 124, 125, 139, 212, 230 Celz 116 (op. 194) Cezar, Julij 69, 78, 105 (op. 176), 106, 107 (op. 181), 108, 109, 111, 115, 119, 131, 152, 155, 156, 164–167, 180, 187, 203, 205, 206, 209, 227, 259, 261, 274, 284, 291, 292, 297, 302 Galska vojna 106, 111, 113, 131, 152, 156, 164, 165, 180, 187, 203, 205, 227, 291, 302 Državljanska vojna 106, 109, 113, 117, 291 Christ, A. T. 192 Cicero (psevdonim) 173 Cicero 19, 41, 42, 73, 92, 105 (op. 176), 106, 107 (op. 181), 108, 109, 111, 115, 118, 151, 153, 181, 197, 209, 220, 222, 227, 252, 259, 261, 262, 263, 284, 288, 291, 292, 297, 299–300 De imperio Cn. Pompei 111, 220, 220 (op. 224), 299, 300 De officiis 117 In Catilinam I–IV 106, 111, 113, 118, 124, 197, 218, 220, 262, 299, 300 In Verrem IV., V. (izbor) 111, 118 Pro Sulla 111 Pro Archia poeta 111, 113 Pro Sestio 111 Pro Milone 111, 113, 220 Philippica II. 111 Cato maior 111, 117, 151, 300 Laelius 111, 113 De officiis 111 Orator 111 De oratore (v izboru) 111 govori 106 »nemški Cicero« 27 pisma (izbor) 107, 300 Cigale, M. 194 Ciperle, Jože 11, 12, 16 Ciril 287 Colarič, Martin 250 Creuzer, Friedrich 28 Crusius, G. Ch. 153 Curtius, Georg 57, 97, 97–98 (op. 165), 142, 223 Čajkanović, Veselin 273 Češka 49 (op. 49), 64, 94 Češkoslovaška 272 Čolić, J. D. 203, 257, 273, 276, 287 Črnomelj 267, 301, 302 Čupr, Franz 62, 63 Dalmatin, Jurij 137 Darej 204 Davidović, Ljuba 246 Debevec, Josip (Jože) 194, 210, 213, 215 (op. 214), 219, 223, 224, 226, 231, 233, 238, 268, 271 Deˇčin 88 Dedal 118, 200 Demosten 42, 105 (op. 176), 106, 107 (op. 181), 108, 109, 110, 112, 113, 117, 144, 204, 205, 211, 212, 218, 220, 221, 263, 291 Filipski govori (Filipike) 112, 117, 204, 205, 211 Govor o miru 112, 113, 117 Govor o vencu 106, 112, 211 Megalopoljski govor 144 Olintski govori 112, 113, 144, 204, 205, 211, 220 politični govori 106 Detela, Anton 210, 219 Detela, Fran 226 Dettweiler, P. 110 Dežman, Dragotin 144 Dindorf, G. 205, 212 Dioniz 118 Disticha Catonis 153 (op. 78) Divković, M. 151, 153, 194 Dokler, Anton 158, 193, 197, 199 (op. 178), 210–214, 218, 219, 220, 221, 222, 226, 284, 300, 309, 310 Dolar, Anton 119 Dolen(e)c, Ivan 224, 233, 238, 248, 249, 251, 273 Dolžan 250 Drtina, Franz 83 (op. 125) Dunaj 14, 38, 51, 62, 66, 83, 92, 94, 96, 97, 98, 122, 123, 133 (op. 24), 136, 141, 146, 160, 194, 212, 271 Dünnebier, J. A. 96, 132, 148, 149–150 Eckstein, Fr. Aug. 110 Eichert, O. 153, 165 Elendt, F. 96, 161 Enej 73, 180, 200, 287 Enej Silvij 292 Enij 196 Enk 46, 46 (op. 2) Erjavec, Fran 131, 139 Erkulj 118 Ernesti, Johann August 27, 29, 30 Evers, Ernst August 24 (op. 15) Evripid 117, 210, 211 Bakhe 211 Ifigenija med Tavrijci 117, 211 Ifigenija v Avlidi 117 Medeja 117, 211 Hekaba 117 Hipolit 211 Evropa 17, 204, 223, 224 Evtropij 116, 129, 206 Kratka rimska zgodovina 129 Exner, Franz 12, 45, 46, 48 (op. 11), 53, 54, 64 Ezop 117, 278, 289 Fajdrus 153 (op. 78), 259, 261, 284, 291, 293, 297 Fellöcker, Sigm. 131, 139 Fichte, Johann Gottlieb 21 Ficker, Franz 53 (op. 26) Finžgar, Fran Saleški 72 (op. 96), 73, 74 Flor 116, 116 (op. 194), 205 Fon, Janez (Ivan), 165, 166, 170, 183 (op. 139), 187–188, 284 Forbiger, Albert 139 Franc Jožef I. 58 Francija 33 Frankfurt 137 Frankfurt na Odri 33 Frankfurter, Salomon 81 Freund 170 Gabrič, Aleš 15 Gangl, Engelbert 224 Gantar, Kajetan 11, 308 Ganzsnyiec, R. 272 Gehlen, O. 182, 183 Gemoll, W. 194, 210, 212 Georges 170 Gerold, Karel 152 Gesner, Johann Matthias 18, 25, 26, 27, 29, 30 Gestrin, Fran 72 (op. 96) Glaser, K. 128 Glonar, Jože (Joža) 268, 269, 269 (op. 161), 271 Gnidovec, Janez 119, 192 Goethe, Johann Wolfgang 20, 22, 37 Golia, Modest 267, 301, 302 Golling, J. 182, 189, 190, 192, 194 Gomperz, Theodor 54 Gorica 12, 14, 64 (op. 68), 65 (op. 74), 66, 133 (op. 24), 136, 139, 142, 230, 283 Gornji Grad 305 Göttingen 18, 25, 26, 27, 29, 33 Gradec 69 (op. 86), 94, 136, 137, 220 Gradiška 66 Grafenauer, Ivan 224 Graues Kloster 63 Grčija 31, 36, 118, 206, 289, 310 Groft 216 Grošelj, Milan 15, 220 (op. 224), 262, 274, 298, 299, 300, 307 Grysar, Carl Joseph 53, 61, 97, 146, 148, 310 Had 191 Hadrijan 206 Halle 29, 31, 32, 212 Hamman, Johann Georg 21 Hanibal 73, 178 Hannover 97, 146 Harder, C. 212 Hartel, Wilhelm 223 Hauler, Edmund 54, 83 (op. 125) Hauler, J. 161 Haupt, Stephan 212 Hegel, Georg Wilhelm Friedrich 21, 21 (op. 11) Heidelberg 28 Hein, Viktor 169 Heinischen, F. A. 139, 170, 223 Hektor 145 Helada 212 Herbart, Johann Friedrich 21, 38 Herder, Johann Gottfried 20, 22, 23, 31 Hermann, Johann Gottfried Jacob 43, 45 Herodijan 31 Herodot 31, 42, 73, 102, 106, 107, 108, 109, 110, 112, 113, 176, 203, 211, 212, 214, 219, 220, 221, 260, 277, 278, 289 Hewarst of Bury 274 Heyne, Christian Gottlob 18, 27, 28, 29, 30, 33, 37 Heynejeva filološka šola 28 Heziod 117 Hieronim 146 Hircij 116, 205 Hispanska vojna 116 Hočevar, K. 223, 271, 304 Hoffmann, Emanuel 152 Holzinger, Karl 67 Homer 19, 28, 29, 31, 34, 41, 42, 73, 102, 105 (op. 176), 107, 108, 109, 112, 113, 115, 125, 128, 192, 194, 196, 197, 199 (op. 178), 205, 209, 211, 212, 213, 218, 219, 221, 260, 263, 287 homerske himne 117 homerske pesnitve 31 Homerjev jezik 102, 110, 277 Homerjeva epa 110 Iliada 106, 107, 112, 113, 125, 128, 192, 194, 196, 197, 209, 211, 212, 213, 218, 263, 277 Odiseja 107, 112, 113, 117, 118, 125, 128, 192, 205, 205 (op. 190), 211, 212, 213, 221, 263, 277, 287 Horacij 41, 42, 53, 73, 102, 105 (op. 176), 107 (op. 181), 108, 109, 112, 113, 118, 119, 125, 128, 133 (op. 24), 152 (op. 78), 158 (op. 94), 206– 207, 209, 218, 220, 222, 227, 259, 261, 263, 274, 284, 288, 292 Ars poetica 73, 112, 119, 128, 274 Carmen saeculare 207 Epode 106, 119, 207 Ode (Pesmi) 73, 112, 125, 207, 261 Pisma 106, 112, 207 Satire 106, 112, 207 izbor 206, 207 Hölderlin, Johann Christian Friedrich 22 Hribar, Anton 72 (op. 96) Hribar, Ivan 168, 168 (op. 115), 169 Hrovat, Ladislav 15, 69, 123, 124, 128, 131, 131 (op. 16), 132, 134, 135, 136, 144, 145–148, 150, 151, 154, 156, 157, 162, 168, 213 Hrvaška 121, 151, 270, 291 Hubad, Franc (Franjo) 72 (op. 96), 184 Huemer, J. 206, 207 Huemer, Kamillo 211 Humboldt, Alexander 33 Humboldt, Wilhelm 21, 23, 24, 25, 28, 31, 32, 33–42 Idrija 229 Ifigenija 200 Ikar 118 Ilešič, Fran 176, 214, 215, 215 (op. 214), 216, 218, 224, 272, 303 Ilfeld 29 Ingerslev, C. F. 139 Isos 189 Istra 133 (op. 24), 214 Italija 73, 197, 213 Izokrat 117 Jacobs, Christian Friedrich Wilhelm 28 Jambrešič 137 Janežič, A. 139 Jäger, G. 11 Jeglič, Anton Bonaventura 93, 184, 213, 218, 219, 222, 249, 250, 303, 305 Jelačin, Ivan 248, 249, 250 Jena 20, 25, 96, 97, 185 Jeran, Fran 215 (op. 214), 227, 241, 242, 253 Jere, Fran(c) 203, 210, 211, 213, 268, 274, 282, 291, 295, 297, 306, 307, 308 Jerovšek, Fran(c) 203–204, 208, 212, 214, 219, 220, 221, 222 Jeršinovič, Anton 167, 181–183, 189, 190, 192, 197, 217, 218, 219, 222, 284, 300 Jesenko, J. 139 Jožef Flavij 117 Jug, Anton 224 Jugoslavija 244, 255, 256, 272, 273, 274, 287, 312 Jugurta (psevdonim) 173 Julijan 31 Jurčič, Josip 72 (op. 96) Justin , 107 (op. 181), 116 (op. 194), 182 (op. 77), 206 Juvenal 117, 153 (op. 78) Južnič, Rudolf 196, 197, 202, 206, 219, 220, 221, 222, 257, 273, 282, 284, 288, 293, 294, 297, 299, 300, 301, 305 Kadmos 202 Kak 118 Kalan, A. 72 (op. 96), 303 Kalimah 117 Kamnik 230 Kant, Immanuel 20, 21, 22, 23 (op. 14) Karlin, D. 170 Karlin, M. 304 Karlsruhe 97 Kastalec, Matija 137 Kastelic, Jože 15 Katić (ministrski nadzornik) 247 Kato 152 (op. 78) Katul 117, 221 (op. 227), 282, 292 Kärcher, Ernst 139 Kermavner, Valentin 79, 128, 148, 153, 154–159, 160, 161, 165, 168, 177, 178, 180, 183, 185, 186, 199, 203 Kersnik, Janko 72 (op. 96) Kir 191, 289 Klavdij Klavdijan 153 (op. 78) Kleinmayer 162 Klemenčič, Alojzij 267 Klodič, Anton 65 (op. 74), 66, 67, 132, 132–133 (op. 24), 134, 138 (op. 39), 141, 143 Klotz, Reinhold 139, 170 Kluge 213 Koblenz 42 Koch, Alwin 192 Kočevje 12, 229, 230, 266 Koper 12 Kopriva, Silvo 302 Koprivšek Lavoslav (Leopold) 162–167, 187, 284 Korbar, Franc 202, 282, 294, 297, 300, 301 Koritnik, Anton 192, 194, 197, 204, 205, 209, 212, 213, 218 Korošec, Anton 246, 248, 252, 274 Koroška 67, 69 (op. 86), 217, 217 (op. 219) Korun, Valentin 215 (op. 214), 225, 226, 239, 269 Koseski, J. V. 125, 128 Košan, Janko 189, 202, 205–206, 208, 214, 220, 221, 222, 283, 284 Koštial, Ivan 303, 304 (op. 26) Köln 97, 146 Königsberg 22, 39 Kračmanov Matija 124 Kragelj, Andrej 205 (op. 190) Kranj 12, 69, 69 (op. 86), 93, 158, 179, 180, 181 (op. 135), 182, 187, 192, 220, 229, 230 Kranjska 67, 69, 132, 134, 135, 169, 190, 217, 217 (op. 219) Kreipner, Karl 162 Krek, Jul. 303 Krelj, Sebastijan 137 Kretschmer, Paul 54 Krez 191, 202 Krkljuš 212 Kron, Ignatz 53 (op. 26) Krüger, G. T. A. 146 Ksenofont 31, 42, 107, 108, 109, 110, 112, 113, 115, 124, 195, 196, 211, 212, 213, 219, 260, 263, 278, 289 Anabazis 112, 113, 211, 212 Helenika 118, 211, 212 izbor 107, 112, 195 Kirova vzgoja 211 Memorabilia (Spomini na Sokrata) 113, 124, 211, 212, 213 Kserks 204 Kunt 33 Kurcij Ruf 78, 107, 107 (op. 181), 116 (op. 194), 153, 179, 182, 185, 189, 190, 203, 206, 283, 284, 291, 292 Memorabilia Alexandri Magni 182, 189 Kušar, V. 215 (op. 214), 227, 234 Kušej, Rado 241, 270, 272 Kühner, Raphael 57, 97, 146 Kvintilijan 19, 107 (op. 181), 116 (op. 194), 117, 118, 252 Lajh, Korbinijan 128 Laokoont 209 Lederhas, Ljudevit 170 Leipzig 18, 25, 26, 27, 43, 45, 92, 139, 212 Lesar 46 Lesar, Anton 122, 132 Levec, Fran 72 (op. 96), 216 Levstik, Fran 198 (op. 178) Liddel(-Scott-Jones) 28 Livij 42, 53, 107 (op. 181), 108, 109, 111, 118, 181, 190, 192, 199, 209, 218, 219, 222, 259, 261, 263, 284, 292, 300 1. knjiga 111, 113, 190, 218 21. knjiga 111, 113, 192, 218, 219 22. knjiga 111 Lizias 117 Proti Eratostenu 118 Ljubič, J. 125 Ljubljana 12, 13, 14, 65 (op. 74) 69, 69 (op. 86), 139, 148, 153, 158, 168, 179, 180, 184, 187, 192, 196, 197, 201, 209, 220, 221, 224, 225, 226, 229, 230, 238, 244, 247, 249, 251, 252, 266, 267, 268, 272, 274, 283, 288, 289, 291, 307, 310 Ljutomer 230 Lončar, Dragotin 86 London 38 Longos 289 Loser, Janez 65 (op. 74) Lukijan 31, 117, 289 Sanje 117, 118 Lukman, Franc 268, 271 Lukrecij 107 (op. 181), 117, 153 (op. 78), 292 Lunjak, Ivan 311 Lvov 272 Macun, Ivan 122, 123, 132, 148 Majciger, Janez 128, 141 Majnarić, Nikola 273 Makedonija 206 Malnar, Josip 210, 219 Maraton 178 Marchet, Gustav 83, 85, 268 Marcial 117, 152 (op. 78), 292 Maretić, T. 194 Maribor 12, 14, 69 (op. 86), 118, 141, 158, 181, 187, 196, 200, 201, 209, 214, 215, 217 (op. 219), 220, 229, 230, 251, 253 Maričić 203 Marija Terezija 51 Markič, M. 170 Marn, Jožef 136 Marušič, Drago 289 Maselj, Ivan 215 (op. 214), 223, 303 Matej (evangelist) 278 Mazi 249 Mazovec, Ivan 224 Marešič, Frančišek 128 Mähr, F. 119 Medved, Anton 242 Medveš, Zdenko 16 Megiser, Hieronim 137 Mencinger, Ivan 72 (op. 96) Menge 210, 212 Menzel, W. J. 60, 119 Metlika 267 Metod 287 Midas 118 Mihevc Gabrovec, Erika 15, 308, 309 Miklošič, F. 61 Milčinski, Fran 72 (op. 96) Mokronog 266, 267 Mole, Rudolf 215 (op. 214) Montesquieu 131 Mravlak, Franc 263 Muller, G. 199 Müller, Karl Otfried 43 Muret, Antoine 152 (op. 78) Murn, Josip 72 (op. 96), 73 Murnik, Jakob 72 (op. 96) Murska Sobota 12, 230, 247 Nadrah, Ignacij 242 Napoleon, Bonaparte 21, 33, 36 Natlačen, Marko 258 Nägelsbach, H. 97 Nečásek, Janez 122 Nemčija 18, 20, 30, 36, 45, 48 (op. 11), 51, 54, 63, 80, 309 Nepot, Kornelij 78, 106, 107 (op. 181), 108, 109, 111, 113, 152, 153, 155, 165, 167, 179, 182, 189, 190, 203, 206, 227, 282–283, 284, 297 Agezilaj 113, 189 Alkibiad 113 Aristid 111, 113, 182, 189, 203 Epaminondas 111, 113, 182, 189, 203 Fokion 113 Hamilkar 113, 189 Hanibal 113 Kimon 111, 113, 182, 189, 203 Konon 113 Lizander 113, 189 Miltiad 111, 113, 182, 189, 203 Pavzanias 113, 189 Pelopidas 111, 113, 182, 189, 203 Temistokles 111, 113, 182, 189, 203 Trazibul 113, 189 Življenjepisi 106, 152, 165, 203, 227 Nerva 206 Nicolovius, Georg Heinrich 39 Niethammer, Friedrich Immanuel 23, 24 (op. 15) Nioba 118 Nohl, H. 197 Norveška 233 Novak, Franc 268 Novak, Gustav 217 Novo mesto 12, 14, 69, 69 (op. 86), 118, 136, 141, 145, 158, 162, 168, 179, 180, 187, 192, 196, 201, 212, 220, 221, 229, 230, 266, 267 Numancija 206 Nürnberg 21 (op. 11), 97 Odisej 191 Omerza, Fran 203, 236, 282, 291, 295, 297 Opitz, T. 116 Orožen, Fran 215, 215 (op. 214), 216 Osana, Josip 119, 192, 215 (op. 214), 233, 234, 244, 263, 268, 271, 273, 274, 277, 307 Osterode 29 Oštir, Dragotin 221 (op. 227), 307 Otoški, J. (psevdonim) 129 Ovidij 53, 102, 105 (op. 176), 106, 107, 107 (op. 181), 108, 109, 111, 118, 153 (op. 78), 153, 185, 193, 194, 202, 218, 219, 222, 227, 259, 261, 263, 284, 287, 292, 300 Elegije 194 Fasti 111, 113, 194 izbor 106, 193, 219, 300 Metamorfoze 111, 113, 194, 287 Žalostinke 111, 113, 194 Pisma s Ponta 111, 194 Ozvald, Karel 87, 226, 271, 272 Paderborn 97 Paulsen, F. 17 (op. 2) Pavlič, Rado 220, 285, 300 Pajk, Janko 119, 123, 125, 137, 138, 138 (op. 39), 139, 141, 171, 284, 310 Panonija 291 Pape 212 Passow, Franz 28, 158, 212 Pašić, Nikola 244, 246 Pavzanias 289 Pečjak, Gregor 224 Perikles 178 Perinović, V. 257, 276, 287, 293 Perušek, Rajko 170, 176, 212, 215 (op. 214) Perzij 153 (op. 78) Perzija 109 Pestalozzi, Johann Heinrich 21, 33, 38, 39 Petelin, M. 170 Peter (kralj) 281 Petronij 292 Pidoll, Michael 85 Pindar 19, 34 Pintar, Luka 161, 170 Pipenbacher, Josip 14, 162, 166, 170, 186, 187, 197, 199–203, 204, 207, 212, 214, 218, 220, 221, 222, 226, 241, 242, 244, 249, 262, 268, 270, 278–282, 284, 290, 295, 300, 301, 305 Pir 73 Platon 28, 29, 31, 42, 60, 73, 106, 107, 108, 109, 110, 112, 116, 124, 128, 135, 144, 158 (op. 94), 162, 211, 213, 214, 218, 252 (op. 115), 260, 263, 272, 289 Alkibiad 116, 128 Apologija 106, 107, 112, 113, 118, 124, 135, 144, 162, 211, 213, 220 Atenska ustava 106 berilo 211 Država 106 Evtidem 158 (op. 94) Evtifron 112, 113, 128 Fajdon 106, 211, 272 Fajdros 60, 211, 158 (op. 94) Gorgias 106, 112, 158 (op. 94), 211 Harmid 60, 112 Hiparh 116 hrestomatija 211 Ion 116 Kritias 116 Kriton 112, 113, 118, 124, 211, 213 Lahet 112, 211 Lizis 60, 112 Meneksen 116 Menon 158 (op. 94) Minos 116 Platonovi dialogi 28 Protagora 106, 112, 113, 158 (op. 94), 211 Simpozij 29, 60, 211 Teages 116 Plavt 42, 117, 259, 284, 286 Trinummus 117 Menaechmi 117 Aulularia 117 Captivi 117 Miles gloriosus 117 Rudens 117 Pseudolus 117 Asinaria 117 Pleteršnik, Maks 79, 123, 128, 129, 153, 170, 174, 185, 186, 194, 303, 307 Plinij mlajši 92, 107, 107 (op. 181), 116–117, 116 (op. 194), 206, 209, 220, 220 (op. 224), 259, 261, 263, 284, 286, 288, 292, 300 Panegirik 117 Pisma (izbor) 107, 117, 206, 220, 220 (op. 224), 261, 300 Plinij starejši 116, 116 (op. 194), 206 Plutarh 31, 92, 107, 117, 209, 211, 260, 294 Aleksander 117, 211 Aristid 211 Brut 117 Cezar 211 Cicero 117 Demosten 117 Grakha 117 Kleomen 117 Pavzanias 118 Perikles 117, 118, 211 Temistokles 117 Vzporedni življenjepisi 107, 294 Moralni spisi 294 Podlaha 46 Pogačar, Janez Zlatoust 132, 147 Polanec, Janko 144 Polec, Janko 147 (op.59), 222 Poljane 207 Poljanec, Leopold 165, 226, 241, 242 Polaschek Anton 165 Polibij 117 Polifem 191, 287 Poljska 272 Potsdam 33 Poznanje 272 Požar, Lovro 156, 160, 169, 170, 171, 177–180, 185, 203, 216, 217, 218, 268 Praga 97, 98, 212, 273 Prammer, I. 165 Prebil, Andrej 205, 212, 221, 285 Pregelj, Ivan 302 Prešeren, Jožef 213 Pribičević, Svetozar 238, 244, 245, 246, 247, 248, 249, 250, 271, 272, 281 Prijatelj, Ivan 58, 72, 72 (op. 96), 131 Primorska 133 (op. 24), 217, 217 (op. 219) Primožič, Anton 83 (op. 125) Prinz, Karl 194, 195 Prokopij 237 Propercij 117, 153 (op. 78), 282, 292 Prozerpina 202 Prusija 30, 33, 36, 38, 54 (op. 30), 81, 105, 309 Ptuj 12, 29, 69 (op. 86), 215, 223, 229, 230 Publilij Sir 153 (op. 78) Puntar 268 Putsche, C. E. 97 Raič Božidar, 137, 138 Rein 223 Reiterrer, Hubert 15 Reka 123 Resman, Ivan 72 (op. 96), 73 Ried 141 Riga 22 Rim 36, 37, 180 Rockefeller 306 Rodos 200 Rosenthal 287 Rossmässler, E. A. 139 Rost 212 Rousseau, Jean Jacques 20, 22, 25 Rožek, Johann Alexander 143, 150, 151–154, 158, 160, 168, 183, 185, 189, 193, 219 Rožman, Gregorij 274, 307 Salamina 178 Salustij 73, 106, 107 (op. 181), 108, 109, 110, 111, 118, 128, 181, 197, 198 (op. 178), 199 (op. 178), 209, 218, 222, 227, 259, 261, 262, 263, 274, 284, 292, 298, 300 Jugurtinska vojna 106, 111, 113, 128, 181, 197, 199 (op. 178), 218, 222, 262, 298, 300 Katilinova zarota 106, 111, 117, 181, 197, 198 (op. 178), 300 Samsa, Ivan (Janez) 223, 238, 239, 268, 291, 295, 303 Saška 18 Scheindler, August 83 (op. 125), 95–96, 178, 186, 212 Schenkl, Karl 66, 98, 158, 195 Schiller, Johann Christoph Friedrich 20, 22, 37 Schinnagl, M. 98, 122, 123, 149, 161 Schlegel, August Wilhelm 22, 28 Schlegel, Karl Wilhelm Friedrich 22, 28 Schleiermacher, Friedrich Daniel Ernst 21, 38 Schmidt, J. 165, 187 Schmidt, Karl 66, 146, 148, 155, 157, 182, 183 Schmidt, Vlado 11, 12 Schmöller 212 Schneider, Gustav 211 Schödler 131, 139 Schreiner, Henrik 216, 230, 231 Schultz, F. 97, 161 Schulze, Johannes 42 Schwertassek, C. A. 193, 194 Scipio (Nazika) 196 Sedej, Maksim 291 Sedlmayer, H. S. 193, 300 Seiler 212 Seneka 107 (op. 181), 116 (op. 194), 117, 259 Apocolocynthosis 117 De beneficiis 117 De ira 117 De tranquillitate animi 117 Octavia 117 Pisma117 Senekovič 185 Sever, Maks 220 Sicilija 118 Silij Italik 153 (op. 78) Simoniti, Primož 15, 16 Slovenija 14, 17, 213, 230, 237, 239, 244, 247, 258, 269, 270, 289, 303, 312 Slovensko 11, 14, 17, 51, 86, (op. 20), 122, 123, 220 Sofokles 42, 92, 105 (op. 176), 106, 107, 108, 109, 110, 112, 124, 125, 151, 158 (op. 94), 210, 211, 212, 214, 218, 243 Ajant 119, 124, 125, 211, 212 Antigona 113, 211 drame 112 Elektra 118, 211 Filoktet 211 Kralj Ojdip 118, 211, 243 Ojdips na Kolonu 211, 212 tragedije 106, 107 Trahinke 112, 211 Sokrat 73, 101, 119, 135, 144, 162, 252 (op. 115) Solon 178 Sommaruga (minister) 46 Sovre, Anton 14, 94, 201, 203, 223, 234, 236, 243, 257, 272, 273, 274, 282, 286–288, 289, 294, 295, 296, 301, 307, 309 Split 133 (op. 24) Srbija 227, 237, 248, 270, 290–291 Srebrnič 269 Sremski Karlovci 257, 273 Stabej, Jože 137 Stare, J. 209 Stein (minister) 33, 39 Steiner, J. 178, 186 Stenar, F. 237 (op. 37) Stoll, Wilhelm Heinrich 162 Stowasser 194, 304 Strabon 289 Stremayr, Karl 65, 141 Stritar, Josip 53 (op. 27) Strupi, Alojzij 282, 297 Stuttgart 139 Suhač, M. 171 Sušak 94 Sušnik, Anton 210, 219 Süpfle, K. F. 97 Süvern, Johann Wilhelm 39, 40, 41, 42 sv. Stanislav (zavod) 12, 180, 211, 221–222, 236, 307 Svetec, Luka 122, 132, 134 Svetina, J. 128 Sveto pismo 23, 117, 171, 191, 211, 278, 287, 292 svetopisemski avtorji 117 Nova zaveza 211, 212 Svetonij 116, 116 (op. 194) Cezar 116 Avgust 116 Tiberij 116 Svetopolk 295 Šafarˇik, P. J. 46 Šantl, Anton 119 Šašel, Ana 309 Šašel Kos, Marjeta 15 Šedivy, Jan 310 Šentvid (nad Ljubljano) 12, 58, 181, 184, 187, 192, 197, 201, 209, 211, 229, 230, 236, 251, 266, 295, 307 Šerko, Alfred 241, 270, 272 Šijanec, M. 252, 252 (op. 115) Škerlj, Amat 234, 243 Šlebinger, Janko 14 Šolar, Janez 65 (op. 74), 132, 136, 147, 148 Španija 73 Št. Pavel 12, 69, 230 Št. Vid = Šentvid Štajerska 67, 133 (op. 24), 217, 230 Šturm, Fran 238, 239, 241, 250, 268 Šubic, J. 124 Šubic, R. 295 Šuklje, Fran 72 (op. 96), 83 (op. 125) Šuman, Josip 125, 128, 137, 141, 144, 160, 169, 185, 205, 284 Švedska 233 Švica 30 Tabor 64 Tacit 41, 42, 73, 106, 107 (op. 181), 108, 109, 112, 115, 116 (op. 194), 117, 209, 219, 227, 259, 261, 263, 284, 286, 292 Agrikola 106 Anali 106, 112, 113, 261 Pogovor o govornikih 113 Germanija 106, 112, 113, 117, 119 Historije 106, 112, 117 Tantal 200 Tavčar, A. 171 Temistokles 178 Tempsky (založba) 92 Teokrit 117 Terencij 42, 107 (op. 181), 117, 259, 284, 286 Adelphoe 117 Phormio 117 Heautontimorumenos 117 Eunuchus 117 Termopile 176, 204 Teršan, Jakob 304 Tetschen 88 Teubner (založba) 92 Tibul 117, 153 (op. 78), 282, 292 Thiersch, Friedrich Wilhelm 43 Thun Hochenstein, Leo 47, 58, 62, 120 Tkač, Ignaz 204 Toman, Lovro 123, 142, 145, 149 Tomec, Ernest 201, 202, 256, 282, 290, 294, 295, 296, 297, 301, 303, 309 Tominšek, Josip 15, 81, 87, 89, 89 (op. 143), 93, 94, 119, 158, 160, 162, 166, 185, 186–187, 188, 190–191, 192, 194–197, 199, 200, 212, 217, 219, 220, 222, 223, 262, 263, 268, 271, 277, 278, 303, 309, 311 Trajan 206 Trdina, Janez 52, 52 (op. 24), 123, 124 Trifunović, Miloš 244 Triglav 15 Trst 12, 64 (op. 68), 133 (op. 24), 215 Trstenjak, Davorin 134 Tršan, Jakob 213 Trubar, Primož 137 Tukidid 92, 107 (op. 181), 108, 117, 118, 176, 211 Peloponeška vojna 176 Tul(us) 73 Tuma, Henrik 79, 283 Tušek, Ivan 131, 139 Ujčič, J. 270 Ušeničnik, Aleš 72 (op. 96) Vadnjal 269 Vajda, Fran 215 (op. 214) Valenčak, Davorin 128 Valerij Maksim 116 (op. 194) Valjavec, Matija 52, 123, 124, 125, 137, 138, 212 Varaždin 123, 148, 149 Vatikan 33 Vavrů, Ivan 132, 136, 147, 148 Velej Paterkul 291 Velikovec 230 Vergilij 42, 73, 106, 107 (op. 181), 108, 109, 111–112, 117, 124, 152 (op. 78), 197, 206, 209, 218, 219, 220, 221, 222, 227, 259, 261, 263, 284, 287, 292, 299, 300 Bukolika 106, 112, 113, 197 Eneida 73, 107 (op. 181), 111, 113, 117, 124, 197, 206, 219, 220, 221, 227, 259, 261, 300 Georgika 106, 112, 113, 124, 126, 197 Verne, Mihael 129, 131 Verstovšek, Karel 224, 225, 231 Veržej 230 Vilhar, Albin 291 Vitruvij 116 (op. 194) Vodušek, Božidar, 248, 249 Vodušek, Marija 142 (op. 44) Vodušek, Matej 98, 123, 136, 141–143, 153 Voljč, Štefan 267 Vorenc, Gregor 137 Voß, Johann Heinrich 28 Vošnjak, Josip 144 Vovk, Anton 308 Vulgata 171 Vulić, Nikola 272, 273, 276 Walde 213 Wartinger, Josip 310 Weigel, Florian 223 Weimar 20, 22, 25, 28, 42 Weinhold A. 116 Wellenhof, Paul Hofmann 85 Wester, Josip 174, 220, 237 (op. 37), 241–242, 242, 244, 245, 246, 247, 252, 253, 255, 256, 272, 303 Wiesthaler, Fran 14, 79, 128, 153, 154, 160–162, 169–175, 177, 183, 184, 185, 188, 196, 199, 200, 211, 213, 214, 218, 220, 221, 222, 223, 245 (op. 75), 274, 276, 283, 303–308 Wilhelm, A. R. 149 Wilhelm Veliki, Friedrich (cesar) 29 Wilhelm II. (cesar) 80 Winckelmann, Johann Joachim 20, 27 Windischgraetz 217 (op. 219) Wolf (škof) 194 Wolf, August Friedrich 20, 21, 28–32, 34, 36–38, 42, 43, 106–107 (op. 181) Zabukošek, Rezika 125 Zagreb 123, 151, 153, 238, 291, 292 Zaplotnik, Ignacij 224 Zedlitz, Karl Abraham 29 Zieliński, Tadeusz 269 (op. 161) Zumpt, C. G. 57, 146 Zupančič, Rihard 249, 272 Žagar, Fran 141 Žakelj, Miroslav 153 Železinger, Franc 119 Železnikar, Janez 72 (op. 96), 73 Žepič, Sebastijan 52, 69, 97, 123, 132, 134, 137, 138, 144, 147, 148–151, 153, 154, 160, 161, 168, 170, 194, 212 Žerjav (minister) 246, 249 Žmavc, Jakob 215 (op. 214), 216, 218, 222, 224 STVARNO KAZALO abiturienti gimnazije 49, 86, 90, 232 realke 85, 227, 232 realne gimnazije 265 učiteljišča 232 Akademija znanosti berlinska 32 SAZU 307 Altert(h)umswissenschaft 13, 31, 34, 37, 106 (op. 181) analitičen 12 analitična metoda 87, 100 analiza 13, 61, 243, 252 slovnična 26, 102, 114 učbenikov 11, 13 anketa l. 1870 (avstrijska) 65–67, 70 l. 1906 (avstrijska) 81, 82 l. 1906 (o slovenskih učnih knjigah) 153, 160, 173, 174, 184–186 l. 1908 (dunajska) 83–87, 88, 217 (op. 220), 234 l. 1912 (o vprašanju slovenskega jezika na srednjih šolah) 222 l. 1919 (o reformi srednjih šol) 224–227, 228, 229, 231, 232, 243 l. 1922 (anketa Profesorskega društva) 270 antičen antična besedila 43 antična filozofija 19 antična izobrazba 24 antična književnost 17, 19, 23, 27, 28, 57, 115 antična kultura 24, 228, 232, 261, 311 antična literatura 151, 158 antična ljudstva 19, 178–179, 289 antična mesta 176 (op. 130) antična nekultura 228 antična tematika 73, 118, 176 (op. 130), 236, 321 antična zgodovina 28, 73, 87, 118, 152, 178 antične demokracije 21 antične republike 21 antični avtor(ji) 18, 19, 27, 75, 76 antični človek 19, 31 antični humanizem 238, 239, 270 antični ideal 24, 239 antični klasiki 252, 297 antični narodi 19 antični okvir 290, 291, 296 antični pisci 43, 68 antični svet 43, 250, 252 (op. 114), 269 (op. 161) antični teksti 43 antični temelji 269 antični učenjaki 17 antični Vzhod 269 antični Zahod 269 antično bajeslovje 162 antično človeštvo 31 antično gledališče 176 (op. 130) antično govorništvo 19 antično pojmovanje 269 antika 13, 17, 18, 19, 20, 24, 27, 29, 30, 31, 32, 33, 34, 36, 41, 43, 58, 68, 75, 76, 77, 81, 176 (op. 130), 178, 244, 262, 269, 311, 324 antologija 235, 258 aprobacija 94, 122, 222 aprobiran aprobiran(i) učbenik(i) 52, 93, 122, 181, 190 aprobirane knjige 219 čitanka 257 slovar 285 arheologija 13, 28 astronomija 27, 143 atiščina 92, 101, 110 basen 72, 153 (op. 78), 161, 162, 201, 202, 261, 281, 284, 287, 289, 291, 294, 295 basnopisec 191 besedotvorje 147, 157, 186, 199, 277 besedišče 56, 99, 100, 102, 116 (op. 193), 137, 138, 139, 153, 157, 161, 164, 165, 170, 171, 173, 176, 183, 185, 193, 197, 201, 204, 206, 207, 210, 211, 214, 231, 284, 285, 290, 296, 302 besedni zaklad 78, 101, 105, 261 besednjak 165, 176, 177, 204, 277 centralizacija vodstev šol 225 centralizem 240 centraliziranje uprave srednjega šolstva 244 šolske uprave 252 civilizacijski okvir 262, 293, 296, 310 časopis 14, 247 časopisje 14, 56, 138, 156, 228, 234, 241, 243, 245, 247, 248, 270 dnevno 46, 70, 229, 271, 272 liberalno 242, 250 strokovno 13, 253, 310 čitanka passim (gl. Priloga 1) človečnost 18, 19, 25, 31, 269, 311 čtivo 154, 219 »debloslovje« 277 deželen gimnazija (Ptuj) 229 jezik 48, 58 ministrstvo 96 (op. 163) odbor 134, 145, 145 (op. 50), 151, 160, 162, 168, 169, 170, 171, 173, 174, 175, 178, 179, 185, 190, 192, 210, 218, 219, 221, 303 predsednik 169 predsedstvo 173 registratura 147 (op. 59) šolske oblasti 77 šolski svet 131 (op. 19), 135, 145, 147, 148, 168, 169, 179, 224 šolski svetnik 49 šolski inšpektor 50, 65, 66, 83 (op. 125), 90 šolski nadzornik 67, 93, 184 vlada 122, 123, 134 zakonodaja 63 zbor (avstrijski) 83, 83 (op. 125) zbor (kranjski) 123, 132, 134, 145, 145 (op. 50), 151, 160, 167, 168, 169, 178, 179, 180, 305 didaktična zasnova gimnazije 40 didaktik 15, 54, 75 specialni didaktik 75 didaktika 51, 262, 279, 310 klasičnih jezikov 13, 289 priročniki za specialno didaktiko 109–110 prispevki o didaktiki pouka klasičnih jezikov 119 specialna didaktika (pouka klasičnih jezikov) 51, 53, 54, 56, 57, 68, 71, 75, 80, 87, 91, 95–119, 156, 227, 235, 262, 263, 310 dijaštvo 141, 235, 240, 265, socialni položaj 94, 234, 252, 256 materialni položaj 234 direkten direktna metoda učenja 234 direktni govor 156, 261 direktor srednje šole 263 državne realne gimnazije (Franc Mravlak) 263 društvo 270, 306 Društvo hrvatskih srednješkolskih profesora 215 Društvo jugoslovanskih klasičnih filologov 273 Društvo jugoslovanskih profesorjev 215 Društvo prijateljev humanistične gimnazije (Avstrija) 82, 169 Društvo prijateljev humanistične gimnazije (Berlin) 82 Društvo prijateljev humanistične gimnazije (Slovenija) 13, 83 (op. 122), 236, 241, 247, 250, 253, 257, 268–275, 288, 285, 289, 290, 304, 305, 306, 312 Društvo Realna šola 81 Društvo slovenskih profesorjev 13, 82, 87, 154, 174, 175, 184, 186, 188, 190, 192, 210, 214–223, 224, 225, 226, 233, 234, 237, 238, 239, 242, 246, 254, 276, 297, 298, 303 Društvo Srednja šola 81 Društvo Šola in dom 256 Društvo za šolsko reformo 82, 85, 270 Društvo za humanistične vede 306 Dunajsko novofilološko društvo 81 Katoliško tiskovno društvo 213, 306 Matica 131 Pedagoško društvo 265 (op. 146) družba Kulturnopolitična družba 81, 82, 83 (op. 123) državen passim državni izpit 30, 40, 42 duhoven duhovna izobrazba 26, 27, 119 duhovna zaprtost 45 duhovna zrelost 49 duhovne moči 19, 32 duhovno življenje 18, 35, 261, 289 ekstemporalen ekstemporalni prevodi 77 ekstemporiran ekstemporirana lektira 114 elementaren elementarna slovnica 62 elementarni pouk 62, 99, 290 elementarno slovnično znanje 101 eliten gimnazija kot elitna šola 85, 265 elitizacija (gimnazije) 265 elitizem 312 elokvenca 43 emocionalna komponenta pouka 231 enakopravnost enakopravnost deklet v šolstvu 80 enakopravnost med gimnazijami in realkami 44 enakopravnost narodnosti 63, 121 enakopravnost slovenskega jezika 132 enoten enoten odnos do religij 225 enoten šolski sistem 225, 228 enotna izobrazba 229 enotna nižja srednja šola 225, 226, 227, 228, 231, 232, 238, 240– 241, 242, 249, 266, 270 enotna obvezna šola 225 esperanto 232 estetična smer klasičnega starinoslovja 20 etika 27 »examen pro facultate docendi« 30 farmacevt 49 farmacevtski izrazi 49 farmacija 49 filantropist 33 filantropistična pedagogika 23, 311 filolog 13, 15, 25, 27, 28, 29, 45, 52, 62, 81, 83, 86, 136, 145, 221, 222, 224, 226, 227, 228, 229, 231, 234, 238, 243, 271, 273, 285, 312 klasični filolog 14, 27, 43, 45, 123, 215 (op. 214), 231, 272, 273 filologija 14, 18, 28, 29, 30, 31, 32, 33, 37, 43, 53, 57, 78, 81, 143, 218, 228, 236, 310 avstrijska filologija 53 formalistična filologija 43 klasična filologija 11, 13, 14, 15, 25, 31, 32, 33, 36, 41, 46, 51, 52, 53, 54, 91, 95, 97, 133, 154, 158, 176, 185, 209, 217, 219, 221, 222, 223, 234, 237, 256, 272, 274, 289, 298, 303, 304, 307, 311 latinska filologija 53, 120, 156 nemška filologija 53, 71 slovenska filologija 151, 311, 312 filološki 61, 243, 311 avstrijska filološka šola 53 filološka akribija 91, 171 filološka sekcija 66 filološka smer (klasičnega starinoslovja) 20, 27 filološka stroka 13, 14, 151, 226 filološka šola 43 filološka temeljitost 171 filološka zarota (proti reformam) 228 filološki odsek 210 filološki pouk 40, 62, 66, 76, 77, 78, 91, 115 filološki seminar 26, 28, 29, 30, 46 (op. 2), 52, 53, 57 filološko-didaktični vidik obravnave 12 filološko društvo 81, 82 filološko-historične stroke 65 filološko-historični predmeti 82 gramatično kritična filološka šola 43 heidelberški filološki seminar 28 Heynejeva filološka šola 28 kritična filološka šola 43 realistično-humanistična filološka smer 43 »realna filologija« 27–28 realna filološka usmeritev 43 formalizem 17, 19 formalističen formalistična filologija 43 formalistična obravnava 17 formalistični razlogi (za ohranitev grščine) 223 filozofija 18, 33, 37, 40, 91, 109, 118, 233, 260 antična filozofija 19 čista filozofija 40 empirična filozofija 40 grška filozofija 52, 106, 260 platonska filozofija 329 filozofski 17, 21, 24, 33, 37, 38, 111, 259, 263 filozofska fakulteta 13, 47, 52, 209, 237, 289, 311 filozofska propedevtika 48, 58, 59, 80, 90, 106 filozofske vsebine 150, 155, 161 filozofski pouk 40 filozofski razredi 120 filozofski študij 47, 47 (op. 6), 60 fiziologija 27 formalizem 17, 19 francoščina 25, 29, 41, 64, 64 (op. 70), 57, 88, 89, 91, 262, 232, 251, 252, 252 (op. 114) geografija 25, 41, 46 (op. 2), 48 (op.11), 50, 68 geometrija 61, 80, 89, 90 germanizem 41, 57 gibanje gibanje za šolsko reformo 88 reformistično gibanje 86 reformno gibanje 80, 81, 82, 89, 230, 240 gimnazija (nižja, višja, osemletna, klasična, realna) passim I. ženska gimnazija 266 II. državna realna gimnazija Ljubljana (Poljane) 12, 69, 105 (op. 175), 156, 158, 171, 171 (op. 117), 171 (op. 118), 180, 184, 187, 192, 201, 207, 217, 220, 221, 229, 230 III. realna gimnazija Ljubljana 230 frančiškanska (privatna) gimnazija v Kamniku 230 gimnazija Beljak 12, 69 gimnazija Celje 12, 69, 69 (op. 86), 128, 158, 162, 180, 187, 201, 217, 229, 230 gimnazija Celovec, 69, 230 gimnazija Črnomelj 267, 302 gimnazija Gorica 12, 60, 87 (op. 135), 134, 136, 141, 217 gimnazija Gradec 70 (op. 86), 220 gimnazija Kočevje 12, 136, 209, 229, 230, 266 gimnazija Koper 12 gimnazija Kranj 12, 69, 69 (op. 86), 70 (op. 87), 93, 123, 135, 156, 158, 179, 180, 181, 181 (op. 135), 182, 187, 192, 197, 201, 209, 210, 217 (op. 219), 219, 229, 230 gimnazija Metlika 267, 301 gimnazija Novo mesto 12, 69, 69 (op. 86), 78 (op. 108), 113, 118, 119, 135–136, 136, 144, 145, 148, 151, 153, 156, 158, 162, 164, 168, 179, 180, 181, 187, 192, 197, 201, 218, 220, 221, 229, 230, 234, 266 gimnazija Ptuj 12, 70 (op. 86), 117, 117 (op. 200), 209, 229, 230, 236 gimnazija Št. Pavel 12, 69, 230 gimnazija Trst 12, 65 (op. 74), 133 (op. 24) gimnazija Velikovec 230 gimnazija Veržej pri Ljutomeru (salezijanska) 230 klasična gimnazija Ljubljana 12, 69, 96, 107, 107 (op. 183), 131, 131 (op. 19), 135, 136, 148, 151, 153, 156, 158, 168, 171 (op. 117), 179, 180, 187, 192, 196, 197, 201, 209, 210, 216, 217, 220, 221, 226, 229, 230, 251, 266, 270, 273, 274, 288, 302 klasična gimnazija Maribor 12, 69 (op. 86), 118, 136, 139, 141, 144, 156, 158, 180, 181, 187, 196, 201, 209, 217, 220, 221 (op. 227), 229, 230, 251, 310 realna gimnazija Beljak 64 (op. 68) realna gimnazija Gorica 64 (op. 68) realna gimnazija Ljubljana 12 realna gimnazija Murska Sobota 12, 230 realna gimnazija Trst 64 (op. 68) Škofijska klasična gimnazija Šentvid 12, 58, 93, 180, 181, 184, 187, 190, 192, 196, 198, 201, 209, 219, 220, 229, 230, 236, 251, 266, 287 (op. 14), 295, 299 glasoslovje 97, 142, 157, 158, 186, 190, 199, 259, 277 gmotni položaj 252, 256 govorništvo 19, 25, 27, 34, 109, 259, 260 gramatikalen gramatikalna metoda 75, 99 gramatikalna plat lektire in pouka 68 gramatikalni razredi 29, 57 grščina, grški passim grštvo 35, 36, 37, 38, 42, 43, 233 Herodotov jezik 191, 277 historizem 115, 233 Homerjev jezik 102, 110, 191, 277 homerski homerske himne 117 homerske pesnitve 31 hrestomatija 26, 77, 82, 106, 112, 115, 152 (op. 78), 182, 182 (op. 137), 193, 234, 235, 255, 258, 259, 261, 262, 276, 276 (op. 2), 294, 297 Hrestomatija iz latinskih pesnikov (Rožek) 152 Hrestomatija iz Platona in Aristotela (Huemer) 211 humanist(i) 13, 68, 70, 79, 86, 137 Poslednji humanist (Sovrč) humanističen 18, 82, 243 Društvo prijateljev humanistične gimnazije gl. društvo Društvo za humanistične vede gl. društvo humanistična gimnazija 13, 83 (op. 122), 86, 223, 224, 226, 227, 228, 229, 231, 237, 238, 239, 240, 241, 242, 244, 245–246, 247, 251, 253, 254, 268, 269, 270, 271, 272 humanistična gimnazijska smer 67, 226 humanistična izobrazba 12, 14, 84, 236, 239, 248, 252, 256, 268, 269, 270, 272 »humanistična« profesorska struja 68 humanistične stroke, vede, znanosti 45, 51, 87 humanistične študije 17, 241, 242 humanistični oddelki srednjih šol 226 humanistični predmeti 48 (op. 11), 68, 82 humanistični temelj gimnazijskega pouka 48 (op. 11) humanistično-filološki seminar 52 humanistika 50, 54, 68, 241, 243, 247, 252, 274, 311 humaniteta 21, 22, 23, 25, 31 humaniteten humanitetne študije 30 humanitetni razredi 57 humanizem passim antični humanizem 238, 239, 270 jugoslovanski humanizem 239, 270 stari humanizem 17, 23, 25, 43 »šolski humanizem« 17 humanizirati 22 humanost 22, 23, 23 (op. 14), 311 ideal 17, 18, 20, 25, 31, 33, 34, 35, 37 antični ideali 239 estetski ideal 37 ideal antičnega človeka 19 ideal človečnosti 18, 19 ideal enotne šole 85, 89 ideal »galantnega človeka« 21 ideal grštva 38 ideal humanitete 21, 22, 31 ideal kalokagatije 24, 34 ideal krščanstva 20 ideal lepote 20, 37 ideal neohumanistične gimnazije 48 (op. 11) ideal neohumanistične pedagogike 95 ideal neohumanizma 34 ideal poganske antike 20 ideal popolne kulture 37 ideal splošne izobrazbe 45, 311 ideal svobode 21, 37 ideal svobodne in plemenite človeške izobrazbe 24 ideal vsesplošne izobrazbe 54 (op. 30) ideali antičnega humanizma 239 ideali starega humanizma 17 ideal(i) neohumanizma 18, 19 izobrazbeni ideal 18, 58 neohumanistični ideal(i) 29, 33, 37, 43, 68, 73 poganski ideal 37 idealen 76, 106, 268, 312 idealen človek 31, 36 idealen jezik (grščina) 42 idealen narod (Grki) 25, 42 idealen (neohumanistični) kanon 106 (op. 181) idealna kultura 36, 42 idealna nacija 36 idealno človeštvo 31 idealno razmerje lepega in dobrega 34 idealisti 68 (op. 84) idealističen idealistično navdušenje nad grštvom 37 idealiziran idealiziran pogled na grštvo 35 idealizirano navdušenje nad grštvom 37 ideja passim ideja človečnosti 311 ideja človeškosti 23 ideja enotne šole (osnovne, srednje) 63, 65, 67, 86 ideja humanitete 311 ideja humanosti 23 ideja jugoslovanskega humanizma 239, 270 ideja lepote ideja narodne enotnosti 238 ideja svodobe 24 ideja vzgoje k humanosti 23 ideje francoske revolucije 21 ideje humanizma 30 ideje naturalizma in racionalizma 20 ideje nemške klasike 33 ideje neohumanizma 21, 31 nacionalne ideje 21 neohumanistične ideje 18, 23, 43, 45 reformna ideja 84, 87 idejen idejen sistem 17 idejne smernice 39 idejni tokovi 12 idejni svet 33, 37, 68 idejno ozadje 11 identifikacija 24 indirekten indirektni govor 261 indirektno učenje klasičnih jezikov 234 Instructionen 54 intelektualen intelektualna duhovna izobrazba 119 intelektualna komponenta pouka 231 intelektualna revščina 11 intelektualne moči 32, 34, 35 interpretacija 40 formalno-estetična (retorično-poetična) interpretacija 76 osebna interpretacija 76 stvarna interpretacija 76 interpretativen intepretativna obravnava virov 35 interpretativni vidik 76 interpretiranje 27, 42, 91, 114 italijanščina 29, 134, 226 izbor (avtorjev, lektire, klasikov ipd.) passim izbor iz Arijana 107 izbor iz Aristotela 92, 106, 108 izbor iz Avguština 117 izbor iz basni 287 izbor iz Carmina Burana 287 izbor iz Cezarja 111, 113, 117, 259, 291 izbor iz Cicerona 92, 106, 107, 107 (op. 181), 111, 117, 276 (op. 1), 300 izbor iz Demostena 205, 276 (op. 1) izbor iz epigrafskih napisov 287 izbor iz grških lirikov 118, 282, 292 izbor iz Homerja 107, 276 (op. 1) izbor iz Horacija 106, 111, 207, 208 (op. 196), 276 (op. 1), 277 (op. 3), 292 izbor iz Kornelija Nepota 182, 189, 276 (op. 1), 282–283 izbor iz Ksenofonta 107, 111, 118, 194, 195, 196, 276 (op. 1), 289 izbor iz Kurcija Rufa 182, 189, 282–283, 291 izbor iz Ovidija 106, 111, 193, 194, 276 (op. 1), 299 izbor iz Platona 60 izbor iz Plinija mlajšega 92, 107, 117, 300 izbor iz Plutarha 294 izbor iz rimskih elegikov 92, 107 izbor iz Tacita 112, 292 izbor iz Veleja Paterkula 291 izbor iz Vergilija 106, 111, 117, 198, 299 izbor iz zborskih pesnikov 117 izbor pregovorov in rekov 197 izbor učbenikov 95 izenačevanje izenačevanje nižjih srednjih šol 286 izenačevanje pomena gimnazij in realk 80 izenačitev 264, 249 izenačitev nižjih srednjih šol 249 izenačitev pouka v nižji gimnaziji 251 izenačitev učbenikov 258 izobrazba 18, 19, 21, 24, 30, 37, 38, 57, 224, 287 antična izobrazba 24 formalna izobrazba 87, 228 duhovna izobrazba 27, 119 estetska izobrazba 26 humanistična izobrazba 14, 84, 236, 239, 242, 248, 252, 256, 268, 269, 269 (op. 161), 270, 272 izobrazba duha 32 jezikovna izobrazba 232 klasična izobrazba 294, 312 klasično-humanistična izobrazba 12, 224–229, 268, 270 narodna izobrazba 254 realčna izobrazba 270 realistična izobrazba 84, 269 splošna izobrazba 27, 45, 47, 48, 54 (op. 30), 56, 57, 67, 268, 311, 312 staroklasična izobrazba 272 vsestranska izobrazba 57 zaokrožena izobrazba 229 izobrazben izobrazbena moč 19 izobrazbena vrednost pouka klasičnih jezikov 21 (op. 10) izobrazbene strukture 83 izobrazbeni ideal 18, 19, 58 meščanstvo kot izobrazbeni temelj 21 izobraževalen 12, 24, 25, 32, 38, 45, 64 izobraževalna politika 21 izobraževalna vrednost (klasičnih jezikov) 18, 119 izobraževalni centri (gimnazije in univerze) 18 izobraževalno-teoretične refleksije 22 izobraževanje 18, 23, 24, 24 (op. 16), 27, 32, 39, 58, 64, 230, 311 izobraževanje samega sebe 23 izobraževanje učiteljev 30, 56 specializirano poklicno izobraževanje 39 splošno izobraževanje 39 znanstveno izobraževanje 84 izpit 90, 91, 226, 227, 232, 242, 255, 256, 266, 267 diferencialni izpit 90 dopolnilni izpit 91 državni izpit (examen pro facultate docendi) 30, 40, 42 izpit za opravljanje učiteljskega poklica 30 maturitetni izpit 44 nižji tečajni izpit 245, 255 profesorski izpit 91 sprejemni izpit 90 ustni izpit 42, 50, 66 zaključni srednješolski izpit 90 višji tečajni izpit 245, 255 zrelostni izpit 89 izpiten izpitna komisija 302 izrazje (latinsko, slovnično) 101 izrazoslovje (slovnično) 142 izvestje passim; gl. tudi Priloga 3. jezikoslovje 39 klasično jezikoslovje 87 nemško jezikoslovje 46 primerjalno jezikoslovje 57, 97 jezikosloven 221, 268 jezikoslovna plat lektire 68 jezikoslovna pravila 119 jezikoven 41, 58, 72, 76, 78, 95, 105, 108, 109, 110, 219, 232, 261, 287, 310 jezikovna dresura 24 jezikovna intepretacija 52 jezikovna »oprema« 281, 282 jezikovne študije 38 jezikovni dril 19 jezikovni kriterij razporeditve lektire 106 jezikovni pojavi 43 jezikovni pouk 27, 40, 56, 61, 66, 99, 104, 119, 251 jezikovni vidik obravnave 72 jezikovno-historični temelj pouka 48 jezikovno orodje 72 jezuitizem 19 jonščina 110 jonski jonski dialekt 102, 260 jonsko narečje 277 Jutro 14 kalokagatija 24, 34 kanon 107, 107 (op. 181), 108 (op. 184), 109, 115, 116, 235, 284 kanon avtorjev 79, 115, 116, 210, 233 kanon avstrijskih gimnazij 284 kanon klasikov 271 kanon lektire 31, 79, 92, 105, 210 kanon piscev (klasičnih) 106, 107, 114, 286 neohumanistični kanon 10 šolski kanon 115 katoliški 19, 43, 59, 86 katoliška akcija za izrinjenje poganske klasike 59 katoliška cerkev 59 katoliška struja 224, 228 Katoliška tiskarna 190 katoliška tradicija 43 katoliške univerze 18 katoliški shod v Ljubljani l. 1923 244 Katoliško tiskovno društvo 213, 306 katolištvo 184 klasičen (avtorji, gimnazija, jeziki, literatura, pisci, šolniki) passim klasična filologija gl. filologija klasičnofilološki 304 klasičnofilološki pouk 78 klasičnofilološki seminar 26 klasično starinoslovje 18, 20, 40 klasik 92, 99, 115, 154, 170, 171, 173, 218, 219, 233, 262, 274, 276 (op. 1), 281, 293, 298 antični klasiki 252, 297 grški klasiki 92, 116, 185, 228, 252, 271, 276, 277 latinski klasiki 92, 116, 155 »poganski klasiki« 59 rimski klasiki 17, 228, 271, 276, 277 stari klasiki 29 šolski klasiki 170, 216 klasika 59, 250, 268 nemška klasika 18, 22, 24, 33, 37 klerikalci 248 klerikalen fevdalno-klerikalna reakcionarna struja 63 klerikalna stranka 248 klerikalna zarota 248 klerikalizem 248 knjiga passim slovenske knjige 131 srednješolske knjige 121, 134 šolske knjige 124, 132, 136, 147, 151, 222, 286, 300 učne knjige 58, 70, 87, 120, 122, 131, 142, 145 (op. 50), 151, 153, 160, 168, 168 (op. 115), 169, 169 (op. 115), 173, 174 (op. 124), 175, 179, 183, 184–186, 218, 218 (op. 222), 222, 223, 234, 303, 304 cesarsko-kraljeva Zaloga šolskih knjig (Dunaj) 51 knjigotrštvo 51 književnost 19, 48, 50, 67, 79, 256, 295 antična književnost 17, 19, 23, 27, 28, 57, 115 grška književnost 19, 28, 50, 52, 53 (op. 27), 95, 93, 115, 260 književnost nemške klasike 22 latinska književnost 50, 53 rimska književnost 19, 29, 105, 235, 259, 261 stare književnosti 30 komediografi 286 komentar passim komentar k Cezarju 164–167, 187, 284 komentar k Ciceronu 197, 220, 284, 300 komentar k Demostenu 218, 220 komentar k Herodotu 176, 203, 214, 219 komentar k Homerju 192 komentar k Horaciju 218, 220, 284 komentar h Korneliju Nepotu 165–167, 182, 190, 284 komentar h Kurciju Rufu 182–183, 190, 284 komentar k Liviju 190, 192, 193, 199, 218, 219 komentar k Ovidiju 193, 218 komentar k Platonu 162, 218, 220 komentar k Pliniju 220, 300 komentar k rimskim lirikom 282 komentar k Salustiju 197, 198, 199, 218, 284, 298, 300 komentar k Sofoklu 214 komentar k Tacitu 219 komentar k Tukididu 176 komentar k Vergiliju 218, 220, 284 komentiran komentiran izbor iz rimskih lirikov 282 komentirana izdaja 299 komentirani šolski klasiki 216 komentiranje 17, 42, 219 komisija dvorna študijska komisija 46 izpitna komisija za srednješolske izpite 302 komisija pri prosvetnem ministrstvu 253 komisija za oblikovanje zakona o šolstvu 254 komisija za pripravo reforme 46 komisija za revizijo šolstva po reformi 58, 61, 62, 63 slovarska komisija 308 univerzitetna komisija (za izpit iz grščine na univerzi) 91 upravna komisija 267 vladna komisija 231 komponenta emocionalna komponenta pouka 231 intelektualna komponenta pouka 231 koncentracija koncentracija lektire 116 koncentracija pouka 61 koncentracija vsebine 161 koncentriranje 26, 75 koncentriranje lektire 109, 116, 209 koncentriranje pouka 61, 68, 75 (op. 99), 91 koncentriranje snovi 75 konferenca 54, 81, 265 (op. 149) konferenca o šolski reformi (Berlin l. 1890) 80, 83 konferenca o šolstvu (Berlin l. 1900) 81 konferenca o šolstvu (Berlinu l. 1849) 54, 55 kongres kongres jugoslovanskih profesorjev (Zagreb l. 1921) 238, 239, 270 1. kongres klasičnih filologov slovanskih dežel (Poznanje l. 1929) 272 2. kongres klasičnih filologov slovanskih dežel (Praga l. 1932) 273 kontinuiteta 233, 238, 269, 287 krščanski 19, 22, 37, 59 krščanska besedila 287 krščanski pisci 26, 59, 285, 287, 289 kurzorna lektira 26, 82, 114 latinščina, latinski passim leksikalen leksikalna plat lektire 68 leksikološki leksikološko gradivo 176 lektira (grška, latinska, klasičnih avtorjev, šolska) passim ekstemporirana lektira 114 kurzorna lektira 26, 82, 114 statarna lektira 114 zasebna (domača, privatna) lektira 31, 42, 43, 71, 79, 82, 90, 92, 107, 113, 114–117, 262, 284 liberalen liberalna stran 256 liberalna struja 224, 228 liberalni krogi 173, 228 liberalni poslanci 59 liberalno časopisje 242, 250 liberalno učiteljstvo 225 liberalno usmerjeni visokošolci 184 liberalizem 184 licej 46 (op. 2), 47, 63, 253 lirika 109 grška lirika 53 (op. 27), 117, 118, 212 rimska lirika 107 (op. 181), 282, 288, 292 literaren 12, 21, 22, 24, 25, 27, 35, 43, 131, 209, 232, 278 klasična literarna norma 105 literarna dela 261 literarna zgodovina 53, 73, 111, 118, 158, 259, 260, 261, 262 literarna zvrst 76, 105, 109 literarni spomeniki 25, 35 literarni vplivi antike 262 literatura 14, 23, 33, 56, 271, 310 antična literatura 151 klasična literatura 27, 115, 228 klasična nemška literatura 20 rimska literatura 235, 281 šolska literatura 131, 137 Ljubljanska pokrajina 266 lepopis(je) 41, 251 logika 27, 29 aristotelska logika 106 matematičen 50 (op. 16), 76, 245, 249 matematične vede 18 matematični pouk 40 matematično-naravoslovne stroke 65 naravoslovno-matematični predmeti 54, 80, 82 naravoslovno-matematični temelj gimnazijskega pouka 48 (op. 11) matematika 25, 27, 37, 40, 41, 42, 46 (op. 2), 48 (op. 11), 50, 56, 57, 59, 64, 67, 68, 69, 79, 80, 143, 168, 169, 179, 219, 230, 245, 249, 255, 268, 269, 278 materialen 124 materialna sredstva (za izdajanje del) 175, 211, 221 materialni položaj učiteljstva 234 materialni spomeniki 35 materialno stanje 51 materinščina 23, 30, 40, 45, 48 (op. 11), 50 (op. 16), 56, 57, 58, 68 (op. 85), 75, 76, 77, 99, 102, 114, 118, 184, 214, 232, 239, 251, 253, 265, 268 Matica Slovenska matica 122, 131, 132, 134, 136, 141, 142, 143, 147, 175, 211, 216, 221 Slovenska šolska matica 216 matura 40, 42, 44, 49, 50, 54, 56, 60, 63, 65, 66, 72, 73, 79, 80, 81, 84, 86, 87, 89, 89 (op. 143), 90, 91, 99, 217, 217 (op. 220), 245, 255 maturiteten 44 maturitetna pravila l. 1812 42 maturitetne naloge 72, 72 (op. 96), 119 maturitetni izpiti 44 maturitetno spričevalo 49, 90 mehaničen mehanična raba slovničnih pravil 75 mehanična učna metoda 100 mehanična zapomnitev 100 mehanično branje 114 mehanično ponavljanje 100 mehanično zapominjanje 75 metoda mehaničnega učenja 26 memoriranje 72, 78, 102, 103, 105 meščanski 21, 40 meščanska šola 48, 55, 101, 224, 226, 242 metoda (učna) 11, 30, 39, 42, 51, 56, 70, 73, 75, 77, 80, 95, 96, 99, 102, 119, 157, 281, 285, 286, 290, 309, 310 analitična metoda 87, 100 deduktivna metoda 100, 102, 281 direktna metoda gramatikalna metoda 75, 99 induktivna metoda 100, 102, 281 majevtična metoda 101 mehanična metoda 100 metoda mehaničnega učenja 26 metoda navduševanja 43 praktična metoda 99 statarna metoda 26, 27 metodik 75, 77, 92, 188, 309 metodika 25, 51, 279 metodika elementarnega pouka 290 metodika klasičnih jezikov 13, 262, 263, 271 metrika 50, 78, 102, 108, 148, 157, 186, 191, 259, 261, 277, 292 ministrstvo avstrijsko ministrstvo za uk in bogočastje 50, 51, 52, 58, 60, 61, 69, 70, 77, 78, 79, 80, 83, 85, 88, 91, 93, 94, 96, 101, 121, 131, 135, 141, 144, 145, 147, 154, 160, 169 (op. 115), 173, 175, 179, 181, 211, 213, 216, 219, 221 jugoslovansko prosvetno ministrstvo 224, 227, 233, 237, 239, 245, 246, 253, 254, 255, 258, 273 ministrstvo za notranje zadeve 33, 137 prusko šolsko ministrstvo 32, 33, 38, 42 ministrski ministrska Navodila 54, 75, 156, 157, 160, 161, 177, 178, 179, 188, 194, 197, 198, 206 ministrske odredbe 80 ministrski odlok 59, 64, 91, 115, 136, 227, 247, 250 ministrski reformni predlogi 85 mitologija 28, 57, 258, 260, 289 mitološki 284 mitološka vsebina 150, 161 mitološke osebe 111 mitološke zgodbe 201, 202, 295 mitološki vidik 75 mitološko-herojska tematika 109, 111 mnemotehničen mnemotehnična sredstva 157 moderen 223, 228, 271,304 moderna gimnazija 40, 269 moderni jeziki 32, 44, 45, 46, 64, 65, 80, 88, 91, 99, 234, 290, 309 modernizacija modernizacija gimnazija 265 modernizacija učnega načrta 80 monopol 39 monopol gimnazij 44, 80, 81, 85, 88 založniški monopol 51, 121 naloga passim domača naloga 78, 79, 103, 104, 155 grška naloga 42, 72, 73, 102 latinska naloga 42, 72, 73 matematična naloga 50, 245 maturitetna naloga 72, 74, 119 pisna naloga 77, 78, 87, 190 ponavljalna naloga 103, 156 prevajalska naloga 235 šolska naloga 77, 78, 92, 102, 103, 104 ustna naloga 77 naravosloven 76 naravoslovne vede in stroke 17, 18, 44, 57, 65, 68, 80, 85, 269 naravoslovne znanosti 44, 51, 54, 56, 80 naravoslovni pouk 40 naravoslovni vidik pouka 75 naravoslovno-matematični predmeti 45, 46, 48, 54, 55, 57, 61, 62, 64, 65, 66, 67, 68, 80, 82 naravoslovno-matematični temelj gimnazijskega pouka 48 (op. 11) naravoslovje 37, 44, 47 (op. 6), 50, 54, 62, 66, 168, 169, 179, 231 naturalizem 17, 20 Navodila (Instructionen) 54, 70, 71, 72, 75, 77, 80, 95, 99, 102, 105, 110, 114, 115, 116, 136, 156, 157, 160, 161, 177, 178, 179, 180, 182, 183, 188, 194, 197, 198, 206 nemščina 40, 41, 42, 50, 57, 61, 69, 73, 74, 92, 103, 122, 123, 132, 136, 141, 142, 162, 168, 176, 184, 216, 217, 222, 225, 226, 230, 232, 251, 253, 297 nemščina kot učni jezik 69, 69 (op. 86), 136, 141, 142, 168, 181, 217, 217 (op. 219), 222, 297 nemški nemška klasika 18, 22, 24, 33, 37 »nemški Cicero« 27 nemški učni jezik 69, 134, 136, 141, 181 neohumanisti 17–45, 311 neohumanizem 17–45 neohumanističen 43, 106 ideal neohumanistične gimnazije 48 (op. 11) neohumanistična izobrazba 21 neohumanistična misel 20, 22, 23, 29, 33, 37, 311 neohumanistična pedagogika 41, 95 neohumanistične ideje 22, 23, 43, 45 neohumanistični ideal(i) 29, 37, 43, 68, 73, 76, 95 neohumanistični pedagogi 32 oblikoslovje 66, 92, 100, 101, 142, 147, 148, 149, 150, 157, 169, 161, 186, 199, 259, 260, 277, 281, 282, 294, 297 ocena 20, 52 (op. 24), 58, 65, 86, 147, 158, 312 povprečna ocena 264 šolska ocena 77, 79 ocenjevanje 84, 86, 217, 218, 265 ocenjevalec 132, 134, 147, 148 odsek črnomeljski odsek za prosveto 302 odsek Matice za izdajanje šolskih knjig 136, 142, 147 odsek SNOS »Tehnika 80« 301 odsek Višjega šolskega sveta za obravnavo predloga šolskega zakona 242 Odsek za klasično filologijo 154 Odsek za narodno vzgojo in prosveto SNOS 267, 301, 302 odsek za oblikovanje nižje srednje šole 226, 227 odseki za preučitev potreb po šolskih knjigah 184 znanstveni odsek Društva slovenskih profesorjev 217, 218, 223 znanstveni odsek za klasično filologijo Društva slovenskih profesorjev 210, 217, 219, 223, 227–228 (op. 10), 233, 298, 303 ontologija 27 osnoven passim osnovna jezikovna oprema 281, 282 osnovna šola 38, 58, 63, 120, 224 osnovna slovnična pravila 49, 147–148, 259, 262, 265 osnovni metodi specialne didaktike 100 osnutek osnutek jugoslovanskega zakona o srednjih šolah 237, 245 Osnutek organizacije gimnazij in realk v Avstriji 12, 46, 47, 48, 49, 51, 56, 57, 58, 60, 61, 62, 64 (op. 70), 65, 67, 70, 71, 72, 73, 75, 80, 95, 99, 101, 104, 107, 108, 110, 111, 114, 120, 121, 136, 142, 309 Osnutek temeljnih načel javnega pouka v Avstriji 46, 47, 58 osnutek zakona organizacije pruskega šolstva 39 pruski Osnutek organizacije 55 paralelka nemške paralelke 134 paralelke s slovenskim in nemškim učnim jezikom 69, 136 slovenske paralelke na gimnazijah 69, 141, 153, 217 (op. 219) pedagogika 252 filantropistična pedagogika 23, 311 gimnazijska pedagogika 95 neohumanistična pedagogika 41, 95 osnovnošolska pedagogika 21 pedagogike nemške klasike 18, 33 pietistična pedagogika 37 razsvetljenska pedagogika 23, 24 (op. 15) pesnik passim latinski pesniki 152, 152 (op. 78), 193 zborski pesniki 117 pesništvo 19, 31, 106, 260 pietizem 19, 20, 21, 22, 25 pietističen pietistična pedagogika 37 podružnica Društva slovenskih profesorjev 215 poenotenje poenotenje srednjega šolstva 225, 227, 246, 248, 257, 271 poetika 26 Poetika (Aristotel) 106, 117 poetičen retorično-poetična interpretacija 76 poetični del lektire 106 poezija 106, 108, 109, 110, 116 polis 36 politika 27, 38, 62, 83, 91, 141, 244, 257, 270 izobraževalna politika 21 Politika (Aristotel) 106 Politika (časopis) 237 šolska (prosvetna) politika 38, 237 (op. 37), 256 pomožen filologija kot pomožna veda teologije 31 pomožna učna sredstva in pomožne knjige 60, 276, 286 ponavljanje 66, 100, 101, 102, 165, 278, 295 poslanica Društva prijateljev humanistične gimnazije 268–275 posloven poslovni jezik 215 poslovna politika 257 posvetovanje 228 posvetovanje Društva slovenskih profesorjev 233 (op. 25) javno posvetovanje (anketa, Dunaj 1908) 83, 184 l. 1918 (anketa, Ljubljana) 224, 226 staršev l. 1924 248 komisija prosvetnega ministrstva l. 1927 253 poučen poučna vsebina 278 poučna tematika poučne misli 197, 309 poučne zgodbe 197, 201, 202, 209, 295 poučni primeri 197, 201 poučni teksti 201 pouk passim filološki pouk 40, 62, 66, 76, 77, 91, 115 gimnazijski pouk 25, 30, 40, 41, 47, 48 (op. 11), 52, 53, 55, 56, 61, 65, 70, 76, 82, 86, 95, 119, 121 … jezikovni pouk 30, 31, 40, 56, 66, 99, 104, 119, 251 pouk grščine 19, 24, 30, 32, 42, 49, 64, 94, 96, 101, 123, 142, 160, 184, 190, 213, 214, 223, 227, 228, 230–231, 232, 233, 261, 266, 268, 278, 309, 310 pouk klasičnih jezikov 19, 21, 32, 41, 43, 44, 52, 54, 56, 60, 61, 70, 73, 75, 76, 78, 82, 83, 85, 86, 87, 91, 93, 94, 95, 98, 99, 100, 101, 119, 120, 154, 190, 193, 208, 216, 218, 228, 229, 230–231, 234, 235, 236, 237, 239, 240, 241, 243, 262, 266, 270, 271, 300, 301, 309, 311, 312 pouk latinščine17, 19, 24, 49, 57, 58, 64, 66, 85, 96, 99, 101, 102, 109, 119, 123, 158, 168, 169, 179, 181, 185, 214, 227, 235, 237, 248, 251, 252, 253, 261, 262, 263, 265, 266, 273, 281, 282, 284, 286, 287, 305, 309, 310 pouk modernih (živih) jezikov 44, 237, 252, 266, 267, 281, 290, 309 pouk slovenščine 69 slovnični pouk 57, 60, 61, 68, 75, 76, 77, 78, 82, 85, 93, 99, 101, 102, 115, 154, 156, 179, 180, 200, 227, 228, 233, 235, 261, 262, 278, 310 poverjenik 224, 225, 231 Poverjeništvo za uk in bogočastje 224, 226, 234 pragmatizem 57, 258 pravo 27, 29, 31, 33, 39, 98 predmeten predmetni učitelji 46 (op. 2), 57, 63 predmetnik 39, 40, 44, 48, 49, 51, 54, 58, 59, 62, 63, 80, 81, 84, 85, 86, 88, 226, 240, 266, 267, 301 pregovor(i) 72, 105, 161, 162, 197, 291, 309 prenova 33, 26, 40, 45, 46, 55, 186 preobremenjnost dijaštva 42, 54, 56, 61, 63, 70, 75, 77, 241 srednjih šol 63 prevajalski 13, 209, 234, 300 prevajalske vaje 92, 93, 99, 150, 154, 178, 179, 235 prevajanje 17, 26, 29, 42, 50, 57, 60, 77, 78, 79, 86, 91, 99, 101, 102, 103, 110, 114, 123, 144, 149, 150, 156, 157, 160, 179, 181, 190, 191, 192, 203, 204, 205, 206, 208, 209, 235, 245, 256, 277, 278, 297, 300, 302 preverjanje (znanja, snovi, lektire, uspešnosti pouka) 66, 103, 104, 114, 117, 245 prevod, prevajanje passim priredba 139, 147, 149, 155, 162, 176, 179, 205 (op. 190), 223 (op. 232), 255, 262, 287, 291, 295, 301, 309 priročnik passim prirodopis 41, 48 (op. 11), 59, 61, 122, 131, 219, 230 privatisti 94 profesor, profesorski passim propedevtika 40, 48 (op. 11), 58, 59, 80, 85, 90, 106, 119 proseminar 54, 209 prosveten 237, 253 Glavni prosvetni savet 239, 240, 242, 246 prosvetna uprava 234, 140, 249, 257, 273, 276 prosvetni odbor 233 Prosvetni oddelek Kraljevske banske uprave 247, 263, 264 prosvetni svet 237 prosvetno ministrstvo (avstrijsko) 61, 83, 131, 154, 173 prosvetno ministrstvo (jugoslovansko) 227, 239, 245, 254, 255, 258, 273 protestanti 59, 137 protestantski 19, 43, 59 protestantske univerze 18 proza 41, 50, 72, 76, 90,105, 106, 108, 109, 110, 116, 206, 245, 255, 259, 287 pruski prusko šolstvo 12, 23, 33, 39, 42, 43, 45, 54, 55, 56, 63, 88, 95, 107 prozodija 50, 102, 186, 259, 261 psihologija 27, 93 psihologija prava 27 psihološki 17, 77, 87 psihološka in nravstveno-oblikovalna naloga pouka 99 psihološki vidik pouka 75 racionalizem 17, 20 radikalci 68 (op. 84), 230 radikalizem 82, 82, 86, 89, 266 ravnateljstvo 247, 305 realije 27, 35, 44, 52, 68, 72, 76, 183, 235, 258, 259, 261, 262, 292, 311 realisti 13, 68, 68 (op. 85), 70, 79, 86 realističen realistična izobrazba 84, 269 realistično-humanistična filološka šola 43 realen passim »realna filologija« 26–27, 28, 43 realna smer 226 realna struja 68 Realna šola (društvo) 81 realne vede 68, 78, 87 realni del splošne izobrazbe 312 realni moment 76 realni oddelki 226 realni predmeti 68, 265 realna gimnazija gl. gimnazija realka 12, 30, 44, 46, 51, 55, 63, 64, 68, 70 (op. 87), 81, 85, 86, 88, 90, 122, 123, 134, 185, 217, 226, 227, 227 (op. 9), 229, 231, 232, 237, 241, 249, 251, 253, 254, 255, 265, 270 izenačevanje gimnazij in realk 80, 81 nižja realka 48, 64, 85, 151, 227, 311, 312 realka v Idriji 86, 229 realka v Gorici realka v Ljubljani 131, 135, 227, 229, 230, 239, 244, 291 realka v Mariboru 230, 244 realke na Kranjskem 132 reorganizacija realk l. 1868 64 višja realka 63, 64, 83 (op. 123), 86, 134, 218 realnogimnazijski 89, 251, 291 reforma avstrijska reforma l. 1849 45, 46–63 avstrijska reforma v letih 1908–1909 88–94 Humboldt-Süvernova reforma 39–45 pruska šolska reforma 39, 43 reforma bavarskega šolstva 43 reforma jugoslovanskega šolstva 227, 228, 238, 247, 248,249, 265, 269, 272, 300 reformiranje 21, 23, 32, 39, 54, 81, 83, 86, 91, 220, 224, 228, 231, 240, 245 (op. 75), 253, 286 reformist 57, 58, 62, 81,82, 85, 89, 92, 93, 234, 247, 252 reformističen 89, 91 reformistično gibanje 82, 86, 281 rek(i) 72, 105, 161, 162, 197, 291 renesansa 17, 214 reorganizacija 33 reorganizacija srednjega šolstva 44, 47, 48, 54, 59, 64, 85, 233 reorganizacija visokega šolstva 21, 57 resolucija 67, 144, 217, 220, 225, 244, 257, 258, 273 retorika 26, 27, 29 revija 14, 156, 243, 271 revija Misel in delo 273 revija o grški antiki (Humboldt) 34 Revija za avstrijske gimnazije (gl. tudi ZföG) 50, 51, 62, Revija za gimnazijsko šolstvo (Berlin) 50 rimski 19, 91, 105, 109, 111, 118, 148, 162, 206, 209, 228, 235, 244, 252, 261, 274, 281, 287, 296 rimska književnost 19, 29, 91, 105, 115, 158 (op. 94), 235, 259, 261, 281, 292 rimski avtorji 17, 19, 92, 105, 107, 228, 277, 282 rimska zgodovina 109, 111, 128, 129, 287, 291 rimstvo 37 risanje 41, 46 (op. 2), 48 (op. 11), 64, 65, 80, 90 »scuola media« 266 sekcija ljubljanska sekcija Društva slovenskih profesorjev 215 (op. 214), 237, 238, 239, 241, 242, 246, 254, 270, 285 pruska sekcija za bogočastje in uk 33, 35, 36, 37, 38, 39, 40 sekcije gimnazijske ankete l. 1870 65, 66 sekcije posebne komisije pri prosvetnem ministrstvu v Beogradu 253 selekcija socialna selekcija 36, 40 strokovna selekcija 36, 240 seminar 54, 57, 237 (klasično)filološki seminar 26, 28, 29, 30, 32, 43, 46 (op. 2), 52, 53, 54 grški seminar 53 sintaksa 60, 92, 142, 146, 147, 147 (op. 59), 148, 154, 157, 202, 203, 209, 260, 277 Slovenec 247 Slovenski narod 247 slovenščina slovenščina kot učni jezik 13, 69, 93, 94, 120, 123, 132, 134, 144, 150, 153, 154, 160, 163, 168, 169, 175, 178, 181, 181 (op. 135), 183, 184, 186, 190, 213, 216, 217, 218, 219, 220, 222 slovar, slovarček passim; gl. tudi Priloga 1 in Priloga 2. slovaropisje 137, 141, 169, 284, 304 (op. 26) slovenizacija 216, 217, 224, 225 Slovenska matica gl. Matica Slovenska šolska matica gl. Matica. slovnica, slovničen passim; gl. tudi Priloga 1 in Priloga 2. slovnik Latinsko-slovenski slovnik (Rožek) 143, 151–154, 158, 160, 189, 193, 219 Slovnik k latinski vadnici (Wiesthaler) 160 socialen 38, 232, 255 socialna diferenciacija 312 socialna selekcija 40 socialni položaj (dijaštva, učiteljstva) 80, 94, 234, 252, 256 specialna didaktika specialna didaktika klasičnih jezikov 13, 51, 53, 54, 56, 57, 68, 71, 72, 75, 80, 87, 91, 93, 95–119, 177, 184, 227, 235, 262, 263, 310 spričevalo 49, 90, 184 srbohrvaščina 215, 226 starinoslovje 13, 18, 20, 28, 30, 31, 33, 36, 37, 39, 40, 52, 76, 78, 82, 115, 118, 179 starohumanistična tradicija 42 staroklasičen staroklasični humanizem 270 staroklasični jeziki 76, 119 staroklasična izobrazba 272 starožitnosti 26, 35, 42, 57, 176 (op. 130), 235, 259, 260, 262 stataren statarna lektira 114 statarna metoda 26, 27 stihoslovje 289 stilističen 66, 76, 99, 102, 113, 199, 208, 209 stilistične vaje 68 (op. 85), 209 stilistika 57, 62, 78, 91, 99, 101, 146, 148, 157, 186, 208, 209, 262, 277, 297 struja 230 katoliška struja 224, 228 liberalna struja 224, 228 nacionalistična struja 62 reakcionarna struja 63 »realna« oz. »realčna« struja 68 reformistična struja 82 tradicionalistična struja 82 zmerna struja 68, 231 škof Anton Bonaventura Jeglič 93, 183, 184, 213, 218, 219, 222, 236, 249, 250, 303, 305 Anton Vovk 308 Gregorij Rožman 274, 307 šola passim filološka šola 28, 43, 53 latinska šola 19, 40, 48, 55, 57, 62, 120 meščanska šola meščanska šola 48, 55, 101, 224, 226, 242 osnovna šola 38, 58, 63, 120, 224 srednja gl. srednji visoka šola 30, 255 šolanje 48, 55, 57, 58, 86, 266, 267 španščina 29 tehničen 222, 226, 303 tehnične stroke 44, 68, 79, 80 tehnične visoke šole 90, tehnika 44, 231 »Tehnika 80« 301 tekmovanje tekmovanje v znanju stare grščine 310 tekmovanje v znanju srednjeveške grščine 310 telovadba 41, 46 (op. 2), 48 (op. 11), 84, 86, 226 duševna telovadba 68 (op. 85) teolog 24, 27, 29, 30, 39 teologija 18, 20, 26, 27, 29, 30, 31, 37, 39, 91, 98, 270 teorija 60, 64, 146, 310 slovnična teorija 75, 301 teorija izobrazbe človeka 18 teorija specialne didaktike 119, 263 terminologija 122, 132, 261 pravna terminologija 137 slovnična terminologija 49, 142, 157, 231 strokovna, znanstvena terminologija 68 (op. 85), 216 tiskarna 93, 257, 285, 289, 298, 305 Jugoslovanska tiskarna 306 Katoliška tiskarna 190 tiskarna Kleinmayer 162 Učiteljska tiskarna v Ljubljani 288 tolmač 287, 288, 289, 292 Tomaževa šola v Leipzigu 25, 27 tradicija starohumanistična tradicija 25, 42 šolska tradicija 43, 73, 79, 105 učbeniška tradicija 148, 277, 286, 290, 300, 309 tradicionalisti 81 tradicionalistična struja 82 tragedija 41, 92, 106, 107, 108, 110, 158 (op. 94) tragiki 31 trilogija (Oresteja) 236 učbenik passim; gl. tudi Priloga 1 in Priloga 2. učenje passim mehanično učenje 26 učenje jezikov (neklasičnih) 38, 68, 99, 232, 252, 265, 266 učenje klasičnih jezikov 30, 38, 49, 70, 71, 86, 93 (op. 153), 101, 115, 191, 234, 247, 252, 257, 290, 293, 311 učenje na pamet 72, 78, 105, 161, 259, 262 učenje slovnice 26, 60, 72, 233 učitelj passim izobraževanje učiteljev 30, 52, 52 (op. 23), 56, 61 (op. 57) pomanjkanje učiteljev 94, 95 predmetni učitelji 46 (op. 2), 57, 63 razredni učitelji 63 učiteljišče 185, 217, 224, 232 moško učiteljišče v Ljubljani 226 učiteljišče v Ljubljani 230 učiteljski 30 učiteljska društva 225 učiteljski poklic 30 učiteljski zbor 49, 51, 52, 93, 106, 107, 110, 112, 121, 131, 227, 239, 242 učiteljstvo 89, 92, 141, 225, 231 težek socialni položaj učiteljstva 13, 80, 234, 256 učna metoda gl. metoda učne knjige gl. knjiga. učni jezik 58, 77, 79, 80, 86, 90, 93, 102, 104, 132, 134, 135, 241 nemščina kot učni jezik 69, 69 (op. 86), 136, 141, 142, 168, 181, 217, 217 (op. 219), 222, 297 slovenščina kot učni jezik 13, 69, 93, 94, 120, 123, 132, 134, 144, 150, 153, 154, 160, 163, 168, 169, 175, 178, 181, 181 (op. 135), 183, 184, 186, 190, 213, 216, 217, 218, 219, 220, 222 srbohrvaščina kot učni jezik 257, 289 učni načrt 26, 37, 40, 41, 44, 51, 52, 54, 56, 61, 62, 70–73, 75, 76, 79, 80, 84, 86–88, 91–93, 95, 100, 103, 105, 107–111, 114, 116, 154, 156, 157, 161, 177, 179, 196, 199, 200, 201, 204, 206, 209, 210, 218, 219, 220, 225, 226, 227, 232–235, 239, 240, 241, 245–247, 249, 251, 253, 256, 261, 262, 263, 266, 270, 281, 286, 287, 288, 289, 291, 292, 294, 300, 301, 309, 310 univerza passim Beograd 272, 273, 307 Berlin 38 Breslau 28 Dunaj 46, 54, 83 (op. 125) Göttingen 18 Halle 29 Heidelberg 28 katoliške univerze 18 Leipzig 27, 43 Ljubljana 209, 270, 271, 311 Lvov 272 Praga 83 (op. 125), 97 protestantske univerze 18 univerzalnost 35, 36 univerziteten passim univerzitetni pouk 30 univerzitetni študij 21, 30, 31, 48, 49, 52, 54, 57, 91, 123 uspeh passim učni uspeh 51, 56, 61 (op. 57), 100, 228, 240, 240 (op. 50), 247, 252, 254, 256, 264, 265, 310, 312 uspeh lektire 115 uspeh reforme 59, 61 utrakvističen utrakvistične gimnazije 69, 93, 132, 181, 229 utrakvizacija 69, 135, 136, 144 vadbe, vadnica passim; gl. tudi Priloga 1 in Priloga 2 verouk 41, 48 (op. 11), 65, 69, 93, 122, 168, 169, 179, 181 (op. 135), 217 (op. 219), 219, 222, 230, 234, 237 visokošolci 184 visokošolski 249, 310 visokošolski sprejemni izpit 90 visokošolski študij (pouk) 80, 98, 241, 311 vokabular 92, 192 vzgoja 22, 23, 24, 39, 224, 243, 267, 287, 311 Kirova vzgoja (Ksenofont) 211 Vzgoja govornika (Kvintilijan) 252 vzporednice (na gimnazijah) klasične vzporednice 266 reformne vzporednice 249, 254 slovenske vzporednice 51 (op. 20), 122, 162, 179, 187, 229, 230 zaloga Banovinska zaloga šolskih knjig in učil 300 cesarsko-kraljeva Zaloga šolskih knjig 51 založba Cankarjeva založba 214 Dunajska cesarsko-kraljeva šolska založba 122 Pokrajinska šolska založba 302 založba Kres 308 založba Tempsky 92 založba Teubner 92 založništvo 51, 121, 131, 145, 216 zapomnitev 100, 104 zapomnjevanje 105 zborski zborski pesniki 117 zborski spev 41, 110 zemljepis 122, 245, 255, 256 ZföG, Zeitschrift für die österreichischen Gymnasien 50, 56, 59, 61, 62, 183 (op. 139), 186, 213 (op. 211), 221 (op. 227) Zeitschrift für das Gymnasialwesen 50, 230 zgodovina 11, 12, 13, 23, 25, 33, 37, 40, 41, 48 (op. 11), 50, 51, 57, 68, 73, 75, 91, 106, 109, 111, 116, 122, 137, 150, 155, 161, 165, 176 (op. 130), 201, 210, 221, 222, 228, 230, 239, 251, 255, 268, 287 antična zgodovina 28, 87, 118, 152 grška zgodovina 287, 289 literarna zgodovina 53, 73, 111, 118, 158, 259, 260, 261, 262 nacionalna zgodovina 75, 245, 251, 256 rimska zgodovina 109, 111, 129, 130, 287, 291 stara zgodovina 251 šolska zgodovina 11, 12, 51, 245 (op. 75) zgodovina filologije 53 zgodovina gimnazij 12 zgodovina grške filozofije 52