Lea Fatur
Nehvaležni lev
(Indijska, prauljica. — Ilustriral J. Župančič.)
Šel je neki mož po gozdu in naletel je na kletko, o kateri je bil zaprt x močnimi vromi zvezan leo. Mož se ustaoi, leo se mu smili, gre noter k njemu in mu praoi:
»Odoežem te. če mi obljubiš, da me ne raztrgaš.«
•»Obljubim ti pri soojem kraljestvul« prairi svečano leu. Človek ga od-oeže, a komaj da si pretegne leo oproščene ude, že čuti, da je lačen. Zazija in se pripravlja, da udari soojega rešitelja.
»Mar je taka navada kra-Ijeo?« se začudi člooek. »Je io hoaležnost za moje delo? In kaj ni sramota, da ne držiš sooje besede?«
»IVe/« se reži leo. t-Kralj prelomi lahko vsak čas svojo be-sedo in to mu ni v sramoto. In če goooriš o moji nehvaležnosti, kakšna je iooja hoaležnost, o člooek? Le oprašaj bananovo dreuo in vprašaj zemljo, in če rečejo, da je kak člooek hoale-žen, potem pojdi prosto svojo pot!«
Člooek vpraša bananovo drevo: i>K.aj nismo hoaležni za tvoja darila?«.
Dreuo je streslo žalostno soojo krošnjo:
zRada dam človeku okrepčilni sad in senco, da se ohladi in odpočije. A človek — kako mi vrača? Polomi moje oeje, pomendra moj sad in po-nesnaži vse okoli mene.«.
»Vidiš!« se reži lev. »Neliualežni člooek naj nc pričakuje hualežnosti.z
»Čakaj, da poDprašam še zemljo,« prosi človek. Vpraša in zemlja mu odgooori:
»Rada pošiljam na sooje površje redilna žiia, sočno trauo, dajem člo-veku in iivalim obilno hrano. Človek pa, nehoaležen, razhopava moj drob, mi hočc iztrgati ose moje skrionosti.«
»Vidiš, člooek!« se reži lev. -»Bos ti mene učil hoaležnosti? Upravičen sem, da te požrem s kostmi in tisto koio vred, ki jo imaš na sebi.«
Pa odpira svoje žrelo in počene, pripraolien za naskok. »Počakaj!« pravi človek. »Drevo in zemlja nista bitji kakor mi. Naj pokličem človeka ali, žioal o razsodbo.«
»Aaj bo.U stisne leo zobe. »Sicer sem grozooito lačen, pa kralji znajo poirpeti.«
Kmalu pride mimo lisica. Človek in lev jo ustavita in razložita usak^— po svoje svojo pravdo. Lisica ogleduje leva, kletko, vrvi. Potem praoi:       ^M
»S1 kom govoriš. kralj vseh zoerin? — Jn ii človeško seme — kaj.pa odmotavaš tako neumne štrene? Da bi bil leo zaprt v tej tesni kletki? Saj je za miši, ne za leoa orjaka. In nehoaležnost in razsodba bananooega dre-oesa in zemlje — i>se skup fičifajarija.  Hočete mene  potegniti, mene, ki^— im&m sedem vreč zvijač in še eno povrh?«                                                   J^A
Levu se je zdelo za malo, da ne veruje lisica v njegovo besedo.    ,        ^R
nJJboga mišjelovka in  tatica!«  je zagrmel.  »Ma?- je  kralju zverin za^| tooje mnenje. Pa da bi tako nič ne uerovala moji besedi? Čakaj! Pokažem ti, ali sem bil v kletki ali ne.«
In mogočni lev se siisne v kletko in veli člooeku: »Zpeži me, kakor sem bil zvezan, da bo oidela nevernica, ali so me res zvezali ali ne!«
Človek poveže leva tako skrbno in irdno. da so mu pokale kosti. Lev zastoče:
»Dovolj! Odoeži me, človek! Lačen sem. Lisica je že videla in laliko razsodi.i
Clouek pa je zapahnil vrata kletke in odšel z lisico po gozdu.