Nujnost vzgoje. Socijalne razmere današnjega časa so postale dnevno vprašanje. Po knjigah in po casnikih, v zborih in društvih, zasobno in javno se razpravlja o teb razmerah, a povsod se poudarja velika nevarnost, katera pretj društveneniu življenju, ako se socijalno stanje človeštva ne postavi na trdnejše stališče. Vedno intenzivnejše se išče sredstvo, s katerim bi se ozdravile društvene razmere globokih ran. Pred vsem pa se izkuša najti vir tem nedostatkom. Izmed mnogo činiteljev, ki imajo izboljšati društveno stanje, imenuje se v prvi vrsti - ljudska šola. Od nje-se eedalje bolj zabteva, naj skrbi poleg pouka tudi za primerno vzgojo mladine, kajti dobro vzgojena mladina, bode tudi v poznejšem življenji visoko cenila državljansko svobodo ter jo neoskrunjeno ohranila sebi in vsemu človeštvu v prid. Da pa more ljudska šola rešiti to vzvišeno nalogo, velja naj sploh pravilo, da naj ne razvija samo znanosti in ročnosti, temveč naj meri na izobražbo vsega človeka, torej na telo, na umnost in na srce. To je prava vzgoja, ker je harmonična. V zdravem telesu biva zdrava duša; znanje in spoznovanje pa izvira iz krepkovoljnega izvajanja nravstvenih idej. Le harmonična vzgoja obvaruje človeka jednostranskega razvoja, ter ga stori sposobnega, da more težiti po pravem, lepem in dobrem. Telo samo na sebi je vender več ali manj prepuščeno vnanjim prirodnim vplivom; tudi razvoj umnosti zavisi često od prirodnih darov, a srce, to izhodišče in zatočišče človeških najplemenitejših činov, podvrženo je uprav sili vzgoje, in zelo se pregreše voditelji in gojitelji, ki ne negojujejo otroških čuvstev z vsemi možnimi sredstvi. Zato smatramo kot najlepši cvet vse vzgoje nravstveno vzgojo, t. j. vzgojo k nravstvenemu hotenju; to hotenje je osnovano na spoznanji nravstvenih idej. Da je taka vzgoja silno potrebna, kaže nam že razmerje, v katerem se nahaja nravstveni človek k Bogu in k ljudera, oziroma k posameznemu občestvu kot k obitelji, šoli, državi, cerkvi in k ljudstvu. Pravo razmerje najdemo le pri nravstvenein človeku, ker le takov se rnore v pravem pomenu podvreči zapovedim božjim. A tudi vsako zadovoljivo vkupno in občno življenje človeško je osnovano na opazovanji nravstvenih zakonov. Vrhu tega vidimo, da more le nravstveni človek trajno ohraniti zdravo telo in zdrav duh. Brez tega ni srečnega življenja. Greh ostrupi ali zamori telesni kakor tudi duševni organizem. Posledki nenravstvenosti kažejo se še v poznih rodovih, vplivajo pa tudi na cele narode. 0 tem nam dovolj jasno priča zgodovina vseh vekov in vseh narodov. V tem pogledu sta si pojedinec in narod vzajemno dajoča in jemljajoča činitelja, katerih fizične in moralične sile se medsebojuo podpirajo. Kazpad držav sledil je vedno le pojemanju nravstvenosti narodov, in le-to pojemanje je bilo tem težje zabranjevati, ker se je v narodu polagoma poizgubila samosvest prave nravstvenosti. S propadanjem nravstvenosti propadala je tudi omika narodov, kajti prave oinike brez nravstvenosti si niti misliti ne moremo. Že vsakdanja izkušnja nam potrjuje to na stoterih vzgledih. Sama umnost in spretnost še ne stori človeka trajno uporabljivega. V to mu treba v vseh razmerah življenja nravstvene zanesljivosti, ki se kaže bodi si v podobi poštenosti. zvestobe in vestnosti, bodi si v podobi marljivosti in živega zanimanja za tuje veselje in za tujo žalost; pa tudi domovinska ljubezen in požrtvovalno naudušenje za najvišja in najblažja dobra človeštva priča o nravstveni omiki človekovi. Brez telesnega zdravja in brez umstvene omike bilo bi naše življenje zelo žalostno in razpostavljeno tujemu vplivu, a nravstveno dobro vzgojen človek postane še le trajno uporaben in srečen. K tej nravstvenosti pripomoremo človeku s pametno vzgojo. V mladosti je človek najbolj sprejemljiv za dobre vtise. V tem času ga treba tako voditi, da mti bode nravstveno življenje v poznejši dobi postalo potreba, navada, in tedaj je že vse pridobljeno. Slučajne napake ali ovire bode takov človek sam popravil ter neprestrašeno korakal po pravi poti. Sam svoje napake odstranjujoč deloval bode na oniiki vsega naroda, kajti vse globočje napake v življenji kakega naroda ali kake države moremo bistveno razlagati z večjimi nedostatki v vzgoji mladine. Niirod z dobrimi ali vzglednimi vzgojninii napravanii ne bode tožil o slabem nravstvenem stanji, če le vnanji vplivi ne bodo preprečili njegove vzgojujoče skrbi, kar se pa tako rado pripeti. Z dobro urejenim šolstvom povekšalo se bode upanje na boljšo prihodnjost. A ljudska šola človeka k boljši prihodnjosti in k tej nravstvenosti le pomaga; sama za-se še ne more popolnem rešiti vse vzgojne naloge. Svoje delo deli z obiteljo, cerkvijo, državo, z javnim življenjein, z zasobnimi in javnimi dobrodelnimi zavodi, z umetnostimi, z načinom narodnili svečanosti in z mnogimi drugimi več ali manj individualnimi slučajnimi vplivi, kateri vkupno delujejo na vzgojenca. Vsi ti činitelji se morajo zavedati svojega pedagogičnega poklica, ako hočemo, da se bode narod duševno okrepčal in da bode nravstveno napredoval. Fr. Gubršek.